G à b o ri M ik ló s: Les civilisations du pa- léolithiquc moyen entre les Alpes et l ’Ou- ral. Esquisse historique. Budapest, Akadémiai kiadó 1976. 247 str., 30 tabel, 65 sl. O nagibih, ki so avtorja vzpodbudili k pisanju tako zahtevne in hkrati prepotrebne knjige, se na kratko poučimo v uvodu. Tu je jasno in glasno poudarjeno, da gre pred­ vsem za historični, celò etno-historični pri­ kaz ali skico (kot je napisano v podnaslovu) in manj za običajno tipološko-arheološko in stratigrafsko-kronološko analizo. Slednja slu­ ži avtorju le kot pomagalo pri rekonstrukciji zgodovine srednjepaleolitskega obdobja. Delo naj bi bilo pravzaprav sinteza (kot pravi Ga­ bon v uvodu) zadnje čase vse pogostnejših poskusov historičnih razlag tudi v tem naj­ starejšem in najbolj neznanem obdobju člo­ vekove zgodovine. Do katere mere se je Gä- boriju kot arheologu-paleolitičarju to posre­ čilo, naj se prepriča vsak sam. Knjigo lahko v grobem razdelimo v dva dela. V prvem avtor po pokrajinah obravna­ va izredno pestro paleto srednjepaleolitskih kultur, začenši s predeli severno in južno od Alp v Srednji Evropi in konča s Kavkazom in Srednjo Azijo. V drugem delu poskuša podati na osnovi predhodnega historično sin­ tezo (str. 157 ss). Prvi del knjige je v bistvu izvleček za marsikoga že nepregledne množice podat­ kov o srednjem paleolitiku na tem ogromnem področju. Gabori obravnava več kot 200 najdišč, upoštevajoč stratigrafske, faunistične, floristične, tipološke analize, C 14 datacije idr. Večino arheološkega gradiva je pisec, kot nam pojasni v uvodu, sam videl in štu­ diral, kar je velika prednost in vrednost nje­ govega dela. Zlasti velja to za manj poznano in teže dostopno gradivo Sovjetske Zveze. Od jugoslovanskih najdišč izčrpneje obravnava Špehovko, Mornovo zijalko, Betalov spod­ mol, Črni kal, Krapino, Veternico, Crkvino, Danilovo brdo, Visoko brdo in Crveno Sti­ jeno. V drugem delu avtor analizira klimat­ ske razmere, rastlinstvo, živalstvo in poda na osnovi analiz zaključke. Obširno obravnava tudi izvor, datacijo in širjenje srednjepaleo­ litskih kultur. Ivan Turk P à i P a ta y , Das kupferzeitliche Gräber­ feld von Tiszavalk-Kenderföld, Fontes Ar- chaeologici Hungariae, Budapest 1978 (ed. Akadémiai kiadó). Publikacija zajema 63 strani dvokolonskega teksta med katerim je 55 risb (v glavnem grobnih tlorisov) in 165 opomb pod črto; na koncu pa sledi 17 tabel slikovnega gradiva in kot priloga načrt gro­ bišča. V knjigi s šestimi glavnimi poglavji je zbrano in predočeno gradivo bronastodobne- ga grobišča, ki so ga odkrili leta 1966 pri ojačevalnih zemeljskih delih jezu na Tisi pri naselju Tiszavalk sredi severovzhodne Mad­ žarske. Nepoškodovani kompleks s 57 gro­ bovi je izkopaval P. Patay v letih 1966 in 1967, le zadnje tri grobove pa leta 1975. Grobni pridatki, predvsem pa tiste najdbe iz bogatejših grobov, vnašajo v materialno kul­ turo bronaste dobe dokajšen pomen. Iz vred­ notenja grobišča ni moč izvleči samo za­ ključke o načinu pokopa in funkciji ter ve­ ljavi pridatkov, marveč nam predoči tudi določnejše spoznanje o družbeni strukturi ljudi cvetoče bronaste dobe v porečju Tise. S kratkim uvodom nas avtor seznani z lego najdišča in zgodovino izkopavanj. Le iz pete opombe pa razberemo še zanimiv ar­ heološki podatek, da so razen teh bronasto- dobnih grobov tod odkrili še dvajset pozno- sarmatskih grobov (4. do 5. stoletje) pa tudi sarmatske jame, ki so starejše kot grobovi; dalje najdbe iz mlajše kamene dobe, ki pri­ padajo tiški kulturi, jame iz zgodnje bro­ naste dobe (Tiszapolgär kultura) in skitskega obdobja, sprva pa ostanke treh hiš za vlada­ vine Arpadov. Teh najdb P. Patay nikjer ne predoči in dokumentira, omenja le, da so ti objekti poškodovali nekatere bronastodobne grobove. Drugo poglavje o grobovih je najobsež­ nejše, saj v njem avtor na običajen arheo­ loški način dokumentira vsak posamezen grob: tako mere, lego, usmeritev, spol in zna­ čilnosti pa razporeditev in spisek pridatkov. Omeniti pa le moramo, da so risbe grobov v neenotnem merilu in preveč shematizirane. Pomanjkljivost je tudi v tem, da najdbe niso izrisane, ampak predočene na tabelah le z dokaj slabo fotomontažo. Publikacija je s tem površna, arheološko oko pa prikrajšano za marsikaj bistvenega. Vrh vsega pa niso skupaj slikovno prikazane niti grobne celote. Naj omenimo na primer inventar dveh po­ membnejših grobov: grob 29 (moški) — dve posodi in druge črepinje, bakreni predmeti (bojna sekira, zapestnica, šilo, igla), puščica, praskalo in nož iz kresilnika, kameno bojno kladivo, odbitka iz obsidiana, merjaščev če­ kan in živalske kosti; grob 40 (deklica) — pet oblikovno značilnih posod, tri bakrene spiralne cevke, zlat obročast obesek in mar­ morne perle. Pomembnejši pridatki so bili tudi v grobu 2 (deček), keramično bogastvo pa so imeli predvsem ženski grobovi 21, 27, 28, 46, 48 in 51. V naslednjem poglavju govori avtor o na­ činu pokopa. Večje in manjše grobne jame skrčencev so razen nekaterih domala pravo­ kotne oblike. Tudi pri usmeritvi grobov ni nobenih znatnih odstopanj; je skoraj veno­ mer v SO—NW osi, čeprav so mrtveci na drugih grobiščih Bodrogkersztiir kulturne skupine usmerjeni bolj vzhod—zahod. Tret­ jina' v Tiszavalku določljivih grobov je orien­ tiranih v obratni smeri, kar po mnenju pisca predstavlja lokalno posebnost. Četudi gre 'za otroke, se da po spolih ugotoviti lega skrčen­ cev: moški so pokopani na desno, ženske pa na levo stran telesa. Tudi vsebina in lega grobnih pridatkov se v moških in ženskih grobovih razlikujeta ne samo v bistvenih okrasnih in praktičnih predmetih, ampak tudi po tipih in številu posod. Keramike je v žen­ skih grobovih vsaj enkrat več, a venomer je prisoten tako imenovani vrč za mleko (Milch- topf) skupaj s skledo. Grobišče v Tiszavalku je doslej edino v krogu tod doslej znanih, na katerem je dokumentirana skrunitev groba; grob 25 (verjetno z bogatimi pridatki) so izropali kmalu po pokopu mrtveca in v njem pustili le dele razmetanega okostja in nekaj razbitega posodja. Z obsežnejšim poglavjem (str. 38—53) se avtor loti tipologije, primerjave in oprede­ litve grobnih pridatkov. Začenja z orodjem, najprej pa seveda z bakreno bojno sekiro, ki je ena najpomembnejših najdb z grobišča v Tiszavalku. Tu, v grobu 29 pokopani ro­ dovni ‘ :(plemenski ?) poglavar jo je držal v desni roki — hkrati tudi kot simbol moči. Ozka, razpotegnjena sekira z gumbom na temenu, z ločnim rezilom in ostrorobno oja­ čitvijo nad luknjo v sredini, predstavlja po­ seben tip med že znanimi iz zapuščine Bodrogkeresztür-kulture. Prav o razvojnih oblikah in pomenu takih bojnih sekir je P. Patay tudi že spregovoril (Folia Archaeolo- gica 19, 1968, 9—21). Med kovinskim orod­ jem avtor obravnava še bakreno šilo in igle, potem pa preide na kameno orodje in orožje (kladiva, nožiči, kline, praskala, strgala, puš­ čice) pa žrmlje in stope. Poseben razdelek v tem poglavju je inter­ pretacija okrasnih predmetov in pridatkov kultnega pomena. Med prvimi so to zlat na­ glavni obesek, bakrena zapestnica, prevrtane okrogle kamene ploščice in bronaste cevčice kot pasni okras ter perle iz školjčne lupine. Med kultne predmete sodita merjaščeva če- kana-amuleta in spodnje čeljustnice prašičev iz moških grobov, iz ženskih grobov pa oval­ ni pisani kremenovi gomolji, ki so imeli najverjetneje magičen pomen pri pogrebnem obredu. Isto poglavje nadaljuje avtor s predsta­ vitvijo keramike, iz katere izlušči, da so v grobovih bile tej kulturi večji del že znane in običajne oblike posod. Vrči za mleko v raznih variantah so vodilna oblika — razum­ ljivo, saj se pojavljajo izključno v Borog- keresztiir kulturi in v tistih kulturnih grupah, ki spadajo pod njen vpliv (Ludanice, Laž- nany). Skoraj v enakem številu nastopajo polkroglaste sklede, včasih tudi z uvihanim ustjem. Redke oblike so skodelice, valjasti lončki in štirinožne čaše, ki so vrezano or- namentirane, pa trebušasti vrč in vrč s kon­ kavno nogo. Značilni kulturni inventar, ki se tudi tod pojavlja, je skleda na visoki tudi prevrtani valjasti ali konični votli nogi, dočim je kelih s tako nogo sila redek. Grobni pri­ datki so bile tudi posamezne kosti domačih živali — ovce, koze, svinje, od govedi pa le rebra. Kot zaključek monografije sta poglavji o kronoloških in družbenih vprašanjih, sno- vanih na predstavljeni materialni dediščini grobišča Tiszavalk-Kenderföld. Najdbe so tako značilne — pravi avtor, da sodijo edino v klasično bronastodobno Bodrogkeresztür kulturo; s tem pa je tudi v grobem določeno časovno mesto grobišča. Ker pa se javljajo nekateri elementi Hunyadi-halom grupe (npr. keramika) pa pridatki in orientacija grobov kot v Polgàr-Basatanya grupi, moramo gro­ bišče v Tiszavalku uvrstiti v najmlajšo stop­ njo Bodrogkeresztür kulture, t.j. prav na konec trajanja cvetoče bronaste dobe v mad­ žarskem Potisju. Tako kronološko in kultur­ no mesto podkrepijo primerjave z gradivom iz drugih sočasnih najdišč ne samo v bližnji in daljni soseščini, ampak tudi s predelov vzhodne Slovaške, kjer se je ondot tedaj ustalila Lažnany kulturna grupa (S. šiška, Gräberfelder der Lažnany-Gruppe in der Slo­ wakei, Slovenska Archeologia 20, 1972, 107 do 175). Malo je znanih prazgodovinskih kultur, ki bi z grobiščnimi najdbami toliko doprinesle k problematiki družbenih razmer določenega občestva, kot je to možno prav v dobro raziskani Bodrogkeresztür kulturi. V tem smi­ slu je temu krogu nekaj prispevalo tudi od­ kritje grobišča Tiszavalk-Kenderföld. Z metodo horizontalne stratigrafije grobov in pridatkov je P. Patay prišel do zaključka, da je na vsem kompleksu, vštevši tudi uničenega, bilo pokopanih okrog sto ljudi iz dveh ali treh generacij. V moških grobovih so bili značilni pridatki, ki govore za preživljanje z lovom, ribolovom, iz ženskih grobov pa dokaj hišnega vsakdanjega posodja priča za dobro vpeljano gospodinjstvo. Bogastvo gro­ ba 29 nam pove, da je v njem bil pokopan najmanj rodovni poglavar; odkritje groba sa­ mega je avtor zaradi pomembnosti takoj ob­ javil (P. Patay, A. Mòra Ferenc Muzeum Évkonyve 1966/67, 49—55). V ženskih gro­ bovih ni take razlike v pridatkih — izstopajo le po številu pridanih posod, če izvzamemo grob deklice z zlatim obeskom in drugim okrasjem. Iz vsega lahko sklepamo, da v Tiszavalku v življenju in načinu pokopa med navadnimi in vplivnejšimi osebami ni bilo vidnejših raz­ lik, razen lastništva predmetov v grobovih poglavarjeve družine. Domala enaka spozna­ nja o imetju, o življenjskih navadah in po­ smrtnem čaščenju lahko poiščemo v gradivu z grobišč Polgär-Basatanya skupine: s tem pa se je posrečilo dokazati, da so ti in oni pripadali isti etnični oziroma plemenski skupnosti. France Leben Reallexikon der Assyriologie und vorder­ asiatischen Archäologie (= okr. RIA), na­ daljevanje V. zvezek, 1./2. sešitek (Ia-Ir(e)- buni), str. 1 —160; 3./4. sešitek (Ir(e)buni — Kalhu), str. 161—320. Ustanovila sta ga E. Ebeling in Br. Meissner; izdaja ga sedaj D. O. Edzard s sodelovanjem šestih vrhunskih strokovnjakov za posamezna področja. Za­ ložnik W. de Gruyter. Berlin— New York 1976, 1977. O vsebini novih sešitkov RIA poročam sproti v Zgodovinskem časopisu (= ZČ) (XXXI, 1977, 555—560 za 1./2. sešitek, za 3./4. sešitek je v tisku) in v Arheološkem Vestniku (= ArhV) XXVII, 1976, izšlo 1977, 298— 300). Poročila v ZČ so namenjena in­ teresentom za splošno, politično, kulturno in gospodarsko zgodovino, poročila v ArhV skušajo poleg skrajšanega splošnega pregleda bolj upoštevati to, kar utegne zanimati ar­ heologe. Na ta način naj obe reviji vsaj v skromnem obsegu seznanjata slovenske in ju­ goslovanske interesente z napredkom prouče­ vanja kulturnega razvoja Prednje Azije v predhelenistični dobi. V geslu Ibbi-Suen nas sumerolog E. Soll- berger precej podrobno seznanja z osebnost­ jo in vladanjem zadnjega vladarja III. dina­ stije iz Ura (str. 1— 8). Datirajo ga od 2084 do 2061 (Sidersky, oziroma J. Smith: 2028 do 2005). Ko je zavladal, je bil pod njegovo oblastjo še gorati Elam. V zadnjih letih svo­ jega vladanja je bil vladar samo še v mestu Uru z bližnjo okolico, dokler ni kot pre­ maganec v elamskih verigah nastopil svoje zadnje poti v Elam. Posamezna vladarska leta označuje po značilnih dogodkih, ki so se v tistem letu zgodili (the year-names, str. 4 do 7); o propadanju in odmiranju svoje oblasti pa v njih ničesar ne pove. Več izvemo iz petih pisem kraljevske korespondence, zlasti z izdajalskim Išbi-Errom, ki je zadnjih deset let lbbi-Suenove vlade vladal že v Isinu kot ustanovitelj prve dinastije iz Isina. O Ibbi-Suenu pričajo dalje nekateri, zlasti vo­ tivni njegovi napisi; marsikaj vsebuje 21 omi­ na (napovedi sreče ali nesreče v zvezi s kakimi nenavadnimi zunanjimi pojavi). Med literarnimi teksti sta pretresljivi žalostinki: prva o uničenju prestolnega mesta Ura, druga o razdejanju Sumerja in Ura. Pet himen je prevedel in leta 1972 objavil švedski asirio- log Ä. W . Sjöberg. Iz stare babilonske dobe sta gesli dveh vladarjev iz Ešnunne. Ibal-pi-El I., ki je svo­ jemu mestu »Ašnunna« vladal še kot »na­ mestnik« (iššakkum). Njegovega pravnuka Ibal-pi-Ela II. so pa sodobniki prištevali med pet takratnih vodilnih kraljev, dokler ni Ham­ murabi leta 1755 mesta Ešnunne razdejal (D. O. Edzard, str. 1). Od vladarjev prve dinastije v Isinu jih je več, ki imajo v RIA V, 1 —4 vsak svoje po­ sebno geslo. Išbi-Erra (2017—1985 po sred­ nji kronologiji), kakor trdi D. O. Edzard (174 s), se je po večini držal tradicij Ura III. Ob svoji smrti je zapustil dobro urejeno državo. Ta je skoro dve stoletji ostala vodil­ na v Mezopotamiji, dokler ni postala žrtev kratkovidne rivalnosti med malimi državami. Iddin-Dagän (1974—1954 po srednji kro­ nologiji), tretji vladar v Isinu je znan po treh himnah in nekem vojaškem poročilu poveljnika, ki vladarju poroča o spopadu z nomadi rodu Mardu. Vsi ti teksti so v su­ merskem jeziku, prav tako tudi neki šolarski tekst na glinasti ploščici (D. O. Edzard, str. 30 s). Njegov sin in naslednik Išme-Dagan (1953 do 1935 po srednji kronologiji) je zapustil še večjo literarno zapuščino, skupno 17 pesni­ tev. Med njimi je kraljevska himna z več kakor 300 vrsticami. Tožbi mest Nippurja in Uruka sta le fragmentarno ohranjeni; sta pa glasnika težavnih časov (D. O. Edzard, str. 30 s). Končno naj še kratko omenimo geslo Id- rimi (str. 32 s), ki je bil okoli leta 1500 kralj Mukiša/Alalaha. Po večletnem pregnanstvu se je končno sporazumel s huritskim'mitan- skim kraljem, ki se je imenoval Paratarna. Ko je s pogodbo pripoznal njegovo nadob­