Književna poročila. 215
Književna poročila.
Lcniiid Pitamic: Pravo in revohiciju. Otvoritveno predavanje pričctlioin juridične fakultete vseučilišča v Ljubljani. Izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani 1920. Str. 23. Cena 7 K 50 v.
Bila je dobra misel, da se to predavanje natisne in razširi tudi iiied one, ki ga niso mogli slišati. Onim pa, ki so mu prisostvovali, dana je prilika, da o mislih, ki so v njem zadržane, ponovno razmotrivajo
Nočem pisati recenzije. Samo dve tri misli, ki jih je čitanje izzvalo.
Ako bi hotela usoda naše almae raatris Labacensis, da bo to predavanje vzgled za vsa druga in s tem merilo za znanstveno višino naše univerze, potem bo Jugoslavija lahko s ponosom gledala na ta najmlajši svoj najvišji kulturni zavod.
Nepopolnost, nedostatnost človeških izraževalnih sredstev je velika ovira v smiselnem razvoju človeštva. Vsak, kdor je kdaj skušal dati kaki nevsakdanji, znanstveni ideji adekvaten izraz, ve, koliko borbe ima z ic-zikom. Da se je mogla tako eminentno pravnofilozofska vsebina predavati v našem jeziku, ki do zdaj ni imel skoraj nobenih priprav za to, smatram poleg izredne izraževalne darovitosti predavatelja za razveseljiv in vele-
216 Književna poročila.
pomemben znak gibčnosti in izraževalne sposobnosti našega jezika.   Rastoči vpliv srbohrvaščine na razvoj našega jezika bo to še zelo povečal.
V današnji dobi je bilo težko najti primernejši predmet za otvoritveno predavanje pravne fakultete, kakor ga je baš izbral prof. Pitamic. Študij odnošaja revolucije napram pravu, oziroma usode prava v revoluciji nam otvarja dvoje najtežjih problemov državnopravne vedes namreč problem državne identitete in problem pravne kontinuitete. Kolike važnosti sta ta dva problema, to postalo nam je jasno še le ob prevratu. Ali je'današnja Avstrija nova država, ni li samo zmanjšana prejšnja Avstrija »v državnem zboru zastopanih kraljevin in dežel«? Ali je Nemčija ista država kakor je bila pred revolucijo? Kako je s sovjetsko Rusije? Je li to nova država, za katero obveze carske Rusije re veljajo? Pa niti ni treba iti tako daleč! Tudi glede našega kraljestva SHS ni to vprašanje izven vsakega spora in mnogi govore z globokim pravniškim prepričanjem, da je to pravno samo »proširena« kraljevina Srbija.
V dosedanji državnopravni literaturi najdeš o tem problemu zelo malo. Morda se sliši kakor slučaj teleopatične slutnje, da je edina načelna razprava o tem problemu napisana od Avstrijca Adolfa Merkla v Arhlvn javi^ega prava, letnik 1917 (!) pod naslovom: »Die Rechtseinheit des 5ster-reichischcn Staates.«
Predavatelj prof. dr. Pitamic sam niti ni imel namena, da v enem predavajijii poda kako rešitev Le opozoriti je hotel na problen:, dati vzpodbud«; za razmišljevanje. Značilno pa je ne toliko za težkočo problema kake: za znanstveno vestnost predavatelja, da v početku (str. S) rekako izraža misel, da država po revoluciji ni več ista, na strani 10 pa se prei-vidno omejuje, da je splošno veljaven odgovor na to težko najti. In tako je tudi.
Legalizacija revolucije? Predavatelj smatra, da je ta »čudež« možen vsled neke antinomije v pravnem redu, razme.rja med pravnim redom in izvrševanjem prava, »ker dobi lahko ustava iz sodnikovih ust drug zmi-sel, kakor ga ima po mišljenju ljudi, ki niso državni organi, da celo drug zmisel, kakor ga je imela po prejšnjih sodnih izrekih« (str. 16). Že Jel-linek je o tem pisal interesantno štadijo »Verfassungsanderung und Ver-fassungsw a n d 1 u n g.« Toda, če ima sodnik (ali katerikoli organ države) popolno svobodo interpretacije, je tak pravni stavek pač tudi sestavina ustave odnosno pravnega reda. In če je besedilo ustave še tako skromno in moč interpretacije še tako obsežna, ne vem, če je tu antinomija aH kaj logično kontradiktornega; kajti mislim, da ni tako, »da naj na eni strani velja tekst, na drugi strani pa uveljavljanje tega teksta po gotovih ljudeh, ki mu dajo ta ali oni zmisel« (str. 17), ampak velja samo to, kar oni, ki jim je dana pravica tekst obvezno razlagati, v njega poleže. Vedno gre le za interpretacijo v zmislu zakona, ne proti njemu. Interpretant in »legibus solutus«; in če bi imel splošno, ne kakor po švicarskem državljanskem zakonu, le izvzetno pravico, da tolmači tekst zakona tako, kakor da bi bil on zakonodavavec, bi v takem slučaju pač
Književna poročila. 217
Jijegova volja bila v naprej vsprejeta v pravni sistem kot pravni stavek. S tem pa je logična zveza s pravnim redom podana. O revoluciji potom interpretacije bo težko govoriti.
Mladim pravniivom ljubljanske tmiverze naj to lepo predavanje vzbudi veselje do pravne vede, obenem pa naj jim bo srčen opomin, da je pot do resnice ze'.o težavna, da morda niti »ni pot, le potovanje «
Dr. Sdgadin.
Almanah svoj je izdalo Udruženje pravniku kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca, ki vsebuje na 23 tiskanih polah 12 člankov. Urednik mu je dr. Dušan Subotič, blagajnik društva in predsednik trgovačkog suda v Beogradu (sedaj sudija kasacionog suda). Med članki je 10 predavanj, ki so se vršila v društvenem letu 1919. Ti članki so: 1. Naš valutni problem. — Dr. M. Nedeljkovič. 2. Pravo na naknadu šteta pričinjcnih ratoni. — Dušan Dimitrijevič. 3. Crkveni problem pred novim ustavom. — Dr R. Kazimirovič. 4. Misli o ustavu i politici. — Dr. D. M. Subotič. S. Procena šteta, pričinjenih ratom. — Dr. Al. Mijovič. 6. O projektu zakona za rešenje invalidskog pitanja. — Dr. Ačimovič. 7. O političkoj centralizaciji i samoupravi. — Dr. V. Stopar. 8. O crkvi u državi. — Dragu-tin Dimitrijevič 9. Projekt zakona o likvidaciji moratornog stanja. — Dr. D. M. Subotič i Srn. M. Šapčanid. 10. Unutarnja kolonizacija u vezi agrarne reforme. — M. Zebič. V 11. članku priobčuje dr. M. Subotič zgodovino, v 12. pa pravila društva. — Cena je 12 dinarjev, za društvenike 10 dinarjev. Knjigo prav toplo priporočamo, ker nudi spoznavanje toliko mišljenja srbskih pravniških krogov o aktualnih problemih, kolikor srbskih razmer v mnogih ozirih
Anton M. Petrinčič: >^Zveza narodov«. V lastni založbi. 40 str. 1919. Ta brošura ima namen vzbuditi zanimanje širše javnosti na|e države za Zvezo narodov, ima torej propagatoren namen in je za to svrho spretno sestavljena. V kratkih, za hipno informacijo zadostujočih odstavkih je podal avtor zgodovinski pregled o mirovnem gibanju, potem pa nekatere glavne točke v načrtu statuta o Zvezi narodov, ki ga je izdelala pariška mirovna konferenca. Utopija bi bila misliti, da je s tem dogovorom možnost vsake bodoče vojne izključena. Velikega pomena pa je vsekakor ta prvi korak, kateremu bodo morali seveda slediti še drugi manj boječi, da se odpravi dosedanja brezvestna mednarodna anarhija, v kateri je bilo vsako malenkostno sporno vprašanje pripravno, da povzroči izbruh vojne. Namesto te anarhije mora stopiti »organizovana moč združenih kulturnih narodov, utemeljena na pravni podlagi.« G. avtor pravilno povdarja, da je vspešno delovanje Zveze narodov (ki ni le zveza držav) možno le ob najširšem sodelovanju narodov. Opozarja na veliko število društev skoraj v vseh državah, ki se bavijo z mirovno organizacijo; dodan je brušuri imenik teh društev. Ta društva so zelo važen faktor v razvoju ideje o ligi narodov, ki se bode mogla udejstvovati le takrat, ako se zaduši vsak imperijalizem s tem, da se v vseh narodih
218 Književna poročila.
razširjajo in uglajajo načela pravičnosti. Vsakemu, ki se zanima za lo veliko svetovno kulturno gibanje, bodi ta prva v slovenskem jeziku o Zvezi Narodov pisana knjižica priporočena. Pripomnim pa to - le: v bio-šuri je v francoskem jeziku ponatisneti prvotni od komisije mu-ovnc konference izdelani načrt, ki pa je bil pozneje znatno izpremenjcn. i^cii-.ii-tivni pakt, kakor je sedaj uvrščen v vseh v Parizu sklenjenii; uiiioviin: pogodbah, se g'asi malo drugače. Stališče v prvem načrtu nekako kot »minores gcntes« tretiranih malih držav je sedaj vsaj nekoliko izboljšano. Unh'. Drol. dr Pitamic.
Dr. Bogiiinil SeiuicoviC: Obrtno pravo in delavsko za^-iuovanjc. Izdal in založil Zavod za pospeševanje obrti v Ljubljani. .?62 strani. lOJp.
Važen pogoj za napredek našega naroda je poznanje zakon(,v, pod katerimi živi, zlasti predpisov, ki se tičejo gospodarskega življenja. Uradna izdaja zakonov se težko dobi ali je predraga, da bi si jo revnejši sloji nabavili, ali pa pisana v nerazumljivi slovenščini. Spoloh ];a čitanje paragrafov ni poseben užitek za nejuriste. Radi tega so nujno potrebno popularne izdaje, ki so vsem lazumljive, ki pa so obenem popoh c in zanesljive. Tem razmeram zadošča povsem ta knjiga, ki obdeluje na poljuden način in v lepem slogu za široko plast naštjca ljudstva važni predmet obrtnega prava (obrtni red, predpisi o obrtnem nadzorstvu in lie-deljskeui počitku) in delavskega zavarovanja (za nezgode in za bole/en'. Posebno zanimiv je zadnji odstavek »Urad za pospešcivduje obiti kraljestva SMS v Ljubljani«, ki kaže, kako je naše obrtno zadružništvo napredovalo in v kako veliki meri bi se dal naš obrt - posebno domači — še d\ igniti s spretno organizacijo. D(!kai komplicirana snov' je sistematsko razprcdeljena, prikrojena na razmere v Sloveeniji; vpoštevane so novejše naredbe (n. pr. izjemna določila o nastopu obrtov za vojne udeležence in poškodovance); težje razumljiva določila so pojasnjena s primeri. Vidi se, da je avtor praktično dobro izvežban in znanstveuo izobražen jurist; zadene jedro in bistvo posameznih določil in se ne ustavlja pri malenkostih. Z eno besedo — poljudna knjiga v najboljšem zmislu, katero našim uradnikom, obrtnikom in delavcem prav toplo priporočamo. Tudi študentom bode koristila kot učna knjiga vsaj za začetek. Želeti bi bilo da izide kmalu iz peresa g. avtorja na široki pravno-znanst\'eni podlagi izdelan sistem obrtnega prava.
Univ. prol. dr. Pitamic
Dr. France Goršič: Prvo leto našeiiu i>ravosodstva. V Ljubijani 1920. Tiskal A. Slatnar. Samozaložba, 38 str.
Ko je še obstajala rajnka Avstrija, te ni zgodilo, da bi bil Slovenec v pravosodni upravi prišel na vodilno mesto. Največ, kar je slovenski sodnik dosegel, je bilo mesto predsednika dež. sodišča v Ljubljani. Časi so bili takšni, da je bil lahko slovenski uradnik popolnoma hladen nasproti problemu, kako funkcijonira državna uprava. Ce bi bil pregledal politične konsekvence, bi bil tačas celo lahko vesel če bi imela uprava
Književna poročila. 219'
čim večje nedostatke, ker bi bilo to pač ustvarjalo v narodu nevoljo in nezadovoljnost z avstrijsko državo.
Kot kažejo sedanji časi, pa je slednje vrste mišljenja bilo malo med našim sodništvom, marveč smo bili vsi verni in zvesti sluge.
Prevrat je vse sodništvo postavil v povsem drugačen položaj.
Ker je našega razumništva tako malo in ker je njega zelo velik del v sodniškem stanu, je naravno, da bi sedaj vsakega izmed nas morala Zgati skrb za dobro justično upravo v znatno višji meri, kot v ka-koršni smo preje na upravi bili desinteresirani. Ta skrb bi morala biti tem večja, čim močnejše bi v posameznem sodniku gorel čut za našo novo narodno državo, čim bolj bi čutil, da jc usoda te države tudi lUiino njegovega naroda usoda. Vsak nedostatek naše justične uprave bi moriU naš slovenski sodnik poslej čutiti kot pekočo rano na svojem lastnem telesu.
Bojim se, da tako nujno potrjbna izpreinemba v mišljenju našega sodništva do sedaj še ni globoko prodrla. Vidnih znamenj zanjo nisem še opazil. Naše sodniško društvo je doslej stremilo samo za izboljšanjem plač, ni se pa še dosedaj slišalo, da bi so bilo potegovalo za od-pravitcv raznih nedostatkov v naši justični upravi, ni kazalo, da mu je v prvi vrsti za dvignenje nivoja naše uprave. In vendar je edino ta skrb za dobro naše provosodstvo ona idejna in idealna podlaga, iz katere se more z vso nujnostjo zahtevati zl>olišanjc tudi gmotnega stanja sodniškega; ta zahteva izgubi vsako kruhoborsko in zgol niaterijalistično barvo, temveč postane nujna in neizogibna iz idealnega vidika državne in narodne koristi.
Ker nam novi čas nalaga vsakemu izmed nas sodnikov težko in neodpustljivo dolžnost, da se brigamo vsak posameznik za celotno stanje našega pravosodstva, s tega vidika pozdravljam Ooršičevo brošuro, ta žalibog do sedaj pri nas edini pojav, da nekdo polaga prst na rane našega pravosodstva.
Nevažno mi je pri tem, da so morda nagibi za razna Ooršiče^a izvajanja osebne natore. Važno izame je le, da odkrivajo resnične rane več ali manj težke.
Izmed stvari, na katerih škodljivost opozarja (joršič, se mi zdi najpomembnejša ta, da nam naša pravosodna uprava ni prinesla nobenih organizatornih preureditev, dasiravno naše pravosodno stanje kričf po njih.
Ce bi danes eliminirali vse one sodnike, kar smo jih za pomoč pritegnili izmed naših penzijonistov - sodnikov, če bi torej naše. personalno stanje postavili v tem smislu na normalno, da vporabljamo res samo aktivne sodnike, je jasno, da vsa naša justica zastane.
In vendar proti temu grozečemu stanju nismo ničesar ukrenili. Edina mala remedura po naši dveletni upravi je ta, da smo sodniško pripravljalno dobo skrajšali, kar upajmo, da bo imelo nekak uspeh.   Da bi
:220 Književna poročila.
imelo zadostnega, o tem zelo dvomim. — Zakaj smo ostali tako nedelavni, T;e mi zdi vzrok v sledečem.
Zadrega prvih dni po prevratu U\ potreba organizirati novo nadso-dišče v Ljubljani in obenem urediti v poverjcništvu najvišjo upravno instanco, je privedla do tega, da smo na vseh teh mestih namesti'i mo^e, kakor so se ravne nudili in kakor so hneli boljšo - - avstrijsko kvalifikacijo; to smo si popolnoma osvojili, kar je bilo sicer prav komodno, a prav gotovo v marsikaterem slučaju tudi zmotno.
Prezrli .smo pri tem popolnoma dejstvo, da so vsi tisti naši možje, kateri so svojčas delali na višjih mestih avstrijske justice, delali v državi, katere državno življenje je mirno in urejeno potekalo, tako da je vsak teh gospodov popolnoma zadostil svoji nalogi, če je redno reševal vse ono, kar mu je vsaki dan sproti naplavil. Drugih nalog tačas ni bilo, zlasti ne za naše ljudi, ki nikdar niso imeli vodilnih mest.
Po prevratu so bile naloge pri nas povsem drugačne. Ce bi bili hoteli v.sa sodišča po Sloveniji, katera je bilo potreba T)oslej s Slovenci zasesti, zasesti tako, kakor bi to zahtevala avstrijska pravosodna organizacija, zmanjkalo bi nam bilo gotovo najmanj polovico sodniškega materijala. Dasi smo pa imeli toliko premalo sodnikov, vendar se v naši organizaciji ni ničesar izpremenilo.
Razmere so bile in so še danes take, da zahtevajo človeka, ki bi imel spoznanje in potrebno energijo za reorganizacijo, a takega moža, kot kažejo dejstva, nam doba po prevratu ni prinesla, marveč kar je bilo čisto naravno, gospodje, ki so prišli pri nas v ju-stični upravi na vodilna mesta, so opravljali na isti način svoje delo, kakoršnega so bili preje navajeni, to se pravi, reševali so vsakodnevno naplavino. Reševali so pa to naplavino z isto mentaliteto in z istim načinom mišljenja, kakoršnega so bili vajeni. Vem, da je tudi tako delo, kot so ga delali ti možje, bilo do neke mere koristno in neobhodno potrebno, vem tudi, da je ta dnevna naplavina rrmogokrat veliko napora in požrtvovalnosti absorbirala.
Vem to, toda — za nas je to bilo mnogo premalo, ker eden glavnih problemov je bil in je še danes ta, kako to naplav ino zmanj-¦š a t i, oziroma joodvesti v druge struge.
Ce tako motrim psihologijo v naši justični upravi, se mi ne 7ili prav nič čudno, nasprotno celo logično in nujno ono naročil), katero je po previatu našim sodiščem došlo uradno, češ naj naročajo še nadalje dunajske pravne časopise. Iz istih tal izvirajo odločbe našega nadsodišča, ki jih je prinesel »Slov. Pravnik« v prejšnji števdki, odločba, ki sredi leta 1919 izrečena skuša rehabilitirati roman .>nospodina Franja« zaradi očitanja srbcfilstva, ali odločba, da je za nas po civilnem procesu Hrvatsko smatrati za inozemstvo, ali da je graško nadso--dišče še skozi cel mesec po prevratu bilo za nas kot kazenska instanci :kompetentno itd.
L>a se vrnem k Ooršičevi brošuri.
Književna poročila. 221
V odstavkih naslovljenih »Povest o dečkih in deklicah', in «0 skrbi za pravosodje« remonstrira Goršič proti načinu, kako ie po prevratu naša justična uprava postopala pri nameščanju sodnikov na ugodna mesta in pri njih avanziranju ter se pri tem manj ozirala na zmožnost prosilca, pa bolj na starost njegovo in pa na rodbinske razmere. Dalje stigmatizira način, kako po prevratu ravnajo nadrejeni sodniki s podrejenimi.
Vsi ti očitki utegnejo imeti gotovo mero upravičenosti. Kolikor so upravičeni, je gotovo treba stremeti po tem, da se podobne napake po možnosti odstranijo. Toda na drugi strani pa se ne da prezreti, da je pravi vzrok temu, če se pri nas še dogajajo take stvari pač ta. da smo še vedno z eno nogo v bivšem hlapčevstvu. Ni se še pri nas razvila ona tradicija gospodarjenja, katero dajejo dolgotrajne izkušnje in katera izoblikujejo tako ravnanje s podrejencem, da pride do čini naj-manjšega trenja med gospodarjem in uslužbencem. Ne dvomim, da bo v tem pogledu samo po sebi prav kmalu boljše.
V odstavku »Spaudau« razpravlja (ioršič o dveh sodbali deželnega 5-fidišča ljubljanskega kot vzkllcnega sodišča.
Mogoče sta te dve sodbi pomotni. Če sta ali ne, je zame postranskega pomena. Ampak način, po katerem razpravlja Goršič o tej stvari v brošuri namenjeni široki masi, mi je malo simpatičen in napravila name naravnost demagoški vtis. Vsakemu praktiku je znano, da je praksa celo v najvišjih instancah rodila mnogo sodeb, katerim bi se vsp&šno dala dokazovati pomotnost. Pomotne sodbe tvorijo gotovo znaten odstotek vseh sodba. Nenavadne niso sedaj in niso bile v Avstriji in mislim, da nikdar ne bodo. Razen tega je na drugi strani vsakemu praktiku znano, da se razlogi sodeb ne koncipirajo z ambicijo kot kako znanstveno delo. Ce uvažujem vse to in dasi obenem nisem slep za pomanjkljivosti, na katerih trpi vsied raznolikega sodniškega niatetijala vsaka jurisdikcija, ne morem drugače kot reči, da se mi zd; graje vredno, če Goršič nasproti lajiški masi na tak način prikazuje v luči tragične sodniške zablode dva slučaja, ki sta v vsakem pogledu neznatna.
To mi je temmanj ljubo, ker zadnji odstavki brošure s svojim po-večavanjem neznatnih zadev postavljajo Goršiča samega v luč osebno pristranskega pritoževača tudi v vseh onih pogledih, kjer so njegovi očitki v navedeni knjigi vse bolj upravičeni in kjer gre za neprimenio važnejše zadeve kot one, ki so opisane v zadnjih odstavkih.
čudno se mi vidi, da se uprav oni odstavki, ki vsebujejo stop-njema zmerom neznatnejše stvari, vrstijo čimda'je bolj proti koncu brošure, tako da je videti kot da jih je smatral avtor za čimdalje bolj učinkovite. Čuden je torej crescendo te brošure, ki ima svojo kulmi-nacijo v neznatni osebni aferi, dočim je brošura začela s pritožbami o vrlo važnih, celotno justično upravo zadevajočih stvareh.
:222 XXXI. redna glavna skupščina društva .Pravnika".
No morem ji prihraniti očitka, da ie preveč šla za efektom, zakaj sicer bi bilo marsikaj izostalo iz nje. Ker js celotna brošura tako postavljena na efekt, je povsem naravno tudi, da je v malem želja po efektu očitna tudi v Goršičevem stilu, ki je nepotrebno zvit in skravžljan. In to mi je žal — v int3resii dobrega jedra brošure.
Antoii Lajovic.