630
Vladimir Levstik: Rokoko. — Milan Pugelj: Pesem.
„Lej, kalin, debeloglavec, 'trdokljunast kos je svoje pesmi pustil, lepše poje. Podučit' ne da se slavec!"
Adverzativna zveza, bodisi z veznico ali brez nje, zahteva le vejico!   Kalin in kos sta se dala poučiti,   a slavec se ne da.  —
V zadnjem verzu zadnje kitice „Prekopa" je vrinil g. A. tudi nepotrebno vejico: »pokopat k tolovajem, biričem ga dade". Ta vejica dela vtisk, kakor da stoji namesto izostale veznice „in" in da sta oba dajalnika na isti stopinji, oba zavisna od predloga „k".— Misel pa je ta: Pevčevo truplo izroče biričem, naj je pokopljejo k tolovajem.
Kako naj se opraviči vejica v verzu: »Pravljica po Ezop' od vas zapeta, i. t. d. ali pa v temle stavku: „A1 ko si je 'zvolila, mladenča druzega" ??
Torej le počasi s korenito ureditvijo interpunkcije!
Rokoko.
y—,akaj ti prsi trepečejo,
ko gledaš mi v hladne oči? Zakaj se za noskom leskečejo ti žalostni biseri?
Prisegel bi skoro, devičica, na vrata presladkih nebes, da čudna ti klije cvetiičica v globini teh sinjih očes!
Vladimir Levstik.
Pesem.
T
voje oči, o dekle,                    Ali to so sanje,
so me pozdravile,                   to so sence samo,
lepe sanje mladostne              v tihem času, o polnoči
dušo preplavile.                       preko duše gredo.
V tihem času, o polnoči
čez dušo radost gre
kot zlata zvezda preko neba —
čez moje trudno srce.
Milan Pugelj.