Peter Turrini
Pet pesmi
Ko so me izključili iz nogometne igre,
ker sem bil predebel, da bi dosegel žogo
in je neki drug debeluh
že stal v golu,
sem šel na grič pred vasjo.
Tam sem si v
neki prsteni luknji
pripravil skriven brlog:
Camusova knjiga o logičnem samomoru.
Gole ženske iz revij.
Moje prve pesmi pod naslovom »-Smrt«.
Trikotni sir, ki sem ga ukradel
v trgovini z mešanim blagom.
Lešniki.
Atlas.
Ure in ure sem sedel na griču
in čakal na vlak za Dunaj.
Natanko ob šesti uri in deset je peljal mimo
in s seboj moje upe in želje.
Daines mislim:
Moral bi bil ostati v vasi.
Moral bi se bil braniti.
Ponoči je slika:
Pribit sem na križ.
Moja mati vzame v usta moj ud
in ga sesa.
Poln groze in gnusa
se poskušam
z rokami in nogami braniti. Toda ne morem. Ne morem.
Podnevi je vprašanje: sem za vedno priklenjen na želje svoje matere?
Moje prve pesmi
so bile na programu
pod naslovom Predstavljamo
v študiju Celovec
ob petkih ob pol treh.
Pet minut čez pol tretjo je prišel moj oče v kuhinjo. Moja mati je predenj postavila malico in on je jedel.
Preprosto mu ni bilo videti, ali posluša ali ne.
Na koncu žalosti in jeze sem razumel svojega očeta.
Ta mali Italijan
za katerega je prišel sneg prezgodaj in nemščina prepozno se je bal.
Čutil je
da za zdomca
mi bilo prostora
ob stalnem omizju domačinov.
Da ne bi zbujal pozornosti je molčal in delal. Posnemal je krajevne šege dokler ga niso pokopale.
Nekoč
mi je leta kasneje pripovedoval polbrat je hotel zažgati delavnico
zapustiti družino
in se vrniti v svojo domovino.
Zal mi je
da mu ne morem več povedati kako rad bi bil z njim šel na jug.
Poleti
so si prijatelji
mojega starejšega brata
vtaknili jelove storže v kopalke
in z njimi posta vi j a je se
pred sramežljivo proč zročimi deklicami
korakali gor in dol.
Te prevare je bilo konec ko sem si jaz vtaknil v kopalke dva jelova storža.
Prevedel V&clav Jarm