Gospodarske stvari. O g-ozdili. Menda so si že stelje, listja skrbni gospodarji za zimo pospravili, in tudi svoje njive obsejali. Kar še sedaj ni prepozno. V Armežu sem videl pred božičem še pšenico segati leta 1858; gotovo je ne bi bili sejali, ako se ne bi pridelka nadjali. Da je zgoraj zmrznena zemlja bila, se samo po sebi razumi; vendar to ni nič overalo oranja niti setve. Tak isto se naj po viuogradih groba, zasajuje, in trta obrezuje. Vendar podajmo se k predmetu. Gozdni gospodarji! Vidite, kako vedo navadno prosti posestniki gozde gleštati, *) Sedanji župnik g. Meško je prijazno prošen, da, če senahaja v župni knjižnici, blagovoli mi ga dobrotljivo poslati. je ceniti in v vrednosti obvarovati, da se Bogu sraili! Kjer je še le kakošni cemper večega drevesa naj stoji na rečini ali goščavi kderkoli — ven mora! — In tako si spraznijo gozde, da potem ni drv za kurjavo, še manj pa za stavbo potrebncga lesa dobiti. — Ali ui žalostno, da ueki kmet po ognju že sedaj nima toliko svojega sposobnega lesa, da bi si le svinske bleve zamogel pokriti, s tem mauj pa bišo ali drugo poslopje, da ne bi prisiljen bil beračiti tramov in brven — in to poleg lastnega obširnega (oda zanemarjenega gozda ! ? Kjer so grajšinski gozdi in jih borštnarji oskrbujejo, ali ne vidite, kako ravnajo z lesom? koliko stotin sežnjev raznih drv in kolja narejajo vsako zimo, in res sedaj drago prodajajo, ker vbogi Slovenci ogerski jib niraajo vee na Radgonski trg vvažati: — iz gozdov grajšine naj več novcev dobivajo. Za seženj trdih drv se plačuje težakom 60 kr. za mehke pa 50 kr. za kolje od tisočine pa dobijo 1 for. 30 do 40 kr. Ali ne vidite koliko gozda na enkrat poredoma posekajo, in ga spet spomladi zasadijo z mladimi drevesi: hojkami, smrekami, mecesni, relebi, želodotn itd. in to prav gosto po 3 čevlje v rajdah in en seženj rajde narazen? Za 10 do lSletžeimajo od takega drevja spet dovolj drobnih drv, rant in ragelj za prodajo." — Pa tu se reče : nTako delati le gospoda zamore a mi ne"! — Kdo ti pa brani, da tudi ti ne bi zamogel tako gozda oskrbovati, saj vendar ni tako obširen?! Ako se brž od gospode grde strasti in prevzetna nosa: svitle suknje, krajci, špici, obročnice itd. na te preseljuje — zakaj pa boljše gospodarenje ne ? — Praviš na dalje: _Tudi drugi tako gozdov ne oskrbujejo." — To ni res. Zgoraj si ravno slišal, kako svoje gozde oskrbujejo. S tem le svojo lenobo in neurnnost spričuješ. Drugi imajo prazni želodec, vbogi živini neusnailjenih hudobnib gospoclarjev raglje, hočem reei, rebra vuu stojijo, da bi inrhovina razrnšila se, ako hoboda, hroda ne bi še koža večidel vkup držala; rečem: ,,večidel", ker tudi ta je pri takošnih zločinih navadno pretolčena in predrta — na nioleče kučte bi se homoti lahko obesali, tako silijo ven! — Bogme, vse to in še več enakih napak ti go-. tovo ne bi hotel, ako še le iskrica zdrave pameti iD sraruote v tebi kraljuje. Zakaj bi tedaj raviio tvoj gozd moral biti po izgledih vtragljivih gospodarjev vravnau ?! — Proč toraj z grdimi izgovori, ki so ti le v sraiuoto. Vem, tudi taki bi radi novcev. Zato podirajo in sekajo, zapravljajo in ugonobujejo kot neumneži — in ker so presebični le za se skrbijo, gozd pa naj ptice in vetrovi zasajujejo in gnojijo kakor rado. — Od tod takib lastna podrtija in razrušenje jib gospodarstva. — Sreča, velika sreča, ako še sami preživotarijo, ali jih otroke bo gotovo bobeD iu stradanje zadelo, koji so takih glav, vedenja, znanosti in ravnanja. — Menda ste že slišali, da je neki kmet svoj hrast po 40, 50 do 60 for. ga podal! To ni denar? In vendar, kako dolgo bo to trajalo, trpelo? Ali ni že sedaj belavrana tak hrast med nami, ki bi stiskavnik, prešpan dal? Še celo neki želarček bi si labko ktere lešnike v kaketn zapuščenem kraju zavtikal, zasadil, da bi za svojo potrcbo obročev imel, in niu jib ne bi trebalo krasti, pa kosmata hmanjost ali nevednost mu ne dopusti. Zato kmetje, želarji in kar vse ste, ne držite rok križema, ne paste nesrečne odurne lenobe, ter se poprioiite sledečega dobrega labkega sveta in nauka, ki je še tako bornemu posestniku mogoče izpeljave, in sicer: Naj se želod zasajuje po nižavah kraj robov gozdinih, in celo po mokrih krajih še hrast dobro stori. Inače je tudi dobro veče po 5 do 10 let stare hrastiče, kjer so v goščavi izkopati in po primernib krajih zasaditi. Tak isto je dobro kostanje saditi na sposobnih krajih in Iegab po višinah; v dnikab radi pozebejo. Še bolj jih pa je spomladi saditi; po zimi radi zbobotnejo in ne kalijo, posebno v vlažnib ravninah ia zakotjib niso dobri. Orebi se morajo z zeleno lupanjo vred zavtikati za dva palca globoko, da jib misi ne pojedo; po višinah se naj sadijo, inače tudi indej storijo, ako ne pozebejo. Tako se bogatija pripravi in vrednost zemlje čudovito povzdigne z niajhnim trudom ne le z zdačnejim boljšim listjem za steljo, temučtudi jakojako koristnim in iskanim lesom že nekaj za se, ki sadi, naj več pa svojim potoinkom baska zapusti. Ob enem se obrani nesrečni roki, koja brez pomislika se predrzue lotiti mladega hrastja, kostanjevja in to — za bičnjake! — Da bi se takemu hudobnežu roka posušila, in je nikol več na ptuje blago stegnoti ne mogel. — To se bo zgodilo, ako vsak gozdni posestuik si prizadeva zboljšati svoje gozde s tem, da po rečinah nilade boje, jele, jesene, smreke 3 do 4 leta stare zasajuje, kojili uajde v obilnosti v gaječi v svojem gozdu, ia ae morejo rasti v zatuhlosti, naj se izvzamejo ia v potrebaih prazaih krajih zasadijo; prve po višinah, druge po BižiBah, ali pa zgoraj omeBJeai sad razun orehov zavtikuje, ter hudobaeže ia raztreseno ailadiao opomiBJa pri živi glavi se varovati mladega lesa ia ptujega blaga! (Konec prihodnjič.)