rV
AŠKERČEVA
ČITANKA
IZDALA IN ZALOŽILA • tSVOBODNA MISEL" 1913
I




AŠKERČEVA ČITANKA
IZBRANE PESMI ANTONA AŠKERCA
UREDIL IN UVOD NAPISAL
Dr. IVAN PRIJATELJ
V PRAGI
ZALOŽILA SVOBODNA MISEL 1913
Tiskal dr. Ed. Grčgr in sin v Pragi.
KAZALO.
Str-
Anton Aškerc............... 5
Moja Muza................ ^7
Kosa..............., , , 28
Luj, veter piše razdivjan.......... 29
Kadi se njiva............... 30
Mi vstajamo............... 31
Sopotnik................> 33
Brat Slovak............... 35
Brodnik................¦ 37
Na sedmini................ 39
Svatba v Logeh.............. 43
Vinska bajka............... 46
Mejnik.................. 4^
Godčeva balada.............. 51
Iškarjot  ,................ 64
Poslednja straža.............. 57
Ponočna potnica.............. 60
Celjska romanca.............. 62
Slovenska legenda............. 65
Napoleonov večer............. 69
List iz kronike Zajčke............ 72
Stara pravda............... 77
I. Znamenja na nebu......... 79
II. Kralj Matiiaž........... 82
III. Zmaj............... 86
IV. Pred cesarjem........... 89
V. Tlaka ............... 92
1*
Str.
VI. Boj pri Brežicah..........95
VII. Knežji kamen...........97
VIII. Tabor..............102
IX. Stava..............105
X. Kronanje v Zagrebu.........114
Anka..................119
Zimska romanca..............121
Dvorski norec...............123
Najlepši dan...............126
Božična pesem siromakova   ......... 128
Bajramska legenda.............130
Delavčeva pesem o premogu.........133
Satanova smrt..............138
Firduzi in derviš..............145
Pegaz in osel...............148
Pevčev grob...............151
Caša nesmrtnosti.............154
Prva mučenica..............158
Grešnik.................162
Krišna..................165
Bazarska parabola.............I68
Jaz...................171
Luč iz neskončnosti............174
Ahasverjeva himna Noči...........176
Ahasver pod križem............179
ANTON AŠKERC.
Malo več kakor trideset let je od tega, ko je Aškerc stopil v slovensko slovstvo pod zakritim imenom Go-razd. Stritar je bil gospodar našega slovstvenega polja. Kakor mogočen veleposestnik je prestoloval tam na cesarskem Dunaju in pošiljal svojim rojakom v domovino list »Zvon«. V njem je glasil mir in spravo, edinost, soglasje, ljubo zastopnost, potrpežljivost, krščansko ljubezen. V njem je napovedoval in prorokoval v tolažbo vsem trpečim sobratom — veliki slovanski dan. Češ: napočila bo ura, ko bo golobja, prirojeno krščanska slovanska na-tura z ljubeznijo premagala ves svet in v svoji veliki ljubezni potopila vse razprtije in vse gorje. Na Dunaju je pa tudi kraljevala nemškoliberalna vlada, Slovencem huda mačeha. Trd kruh nam je rezala, s peto nas tiščala ob tla, preganjala naš lepi jezik iz urada in šole, zaplenjala naše časopise, naše domače uradnike pošiljala v tujino, med Slovence pa rinila trde Nemce. Kakor v stajo zagnana čreda ovac smo bili. Stikali smo glave, šepetali in se posvetovali, kako bi si obranili vsaj to borno življenje, kako bi ostal naš vsaj ta skromni, od očetov podedovani domek ... Edina tolažnica nam je bila Gregorčičeva tožeča
s
pesem, glaseča se z ene same zvonke strune o domovini kot »vdovi tožni, zapuščeni, materi toliko sirot.« To pesem smo imeli in pa Stritarjevo pridigo v šoli, ki se je imenovala »Zvon«. V tem šolskem ozračju se je negovalo slovensko slovstvo in ž njim slovenska pesem kot tolaž-nica, učiteljica, kot usmiljena sestra narodova. Pod nadzorstvom profesorja Stritarja smo se učili delati stike, ubirati rime, se vadili v blagoglasju in leporečju. Vse slovensko slovstvovanje je obstajalo v obliki. Misli, duševne borbe, družabna nasprotja smo bili odstavili z dnevnega reda, da bi ne razžalili koga, ki je z nami vred v staji stikal glavo, da bi ne razhudili koga, ki je z nami vred sedel na šolski klopi in meril stopice na prste.
Takrat so nastopila osemdeseta leta. In izvršil se je velik preobrat. Nemški liberalci, želeči vse nenemške narode Avstrije vtopiti v žlici vode, so bili dogospodarili. Državo so bili spravili v dolgove. Nazadnje so še cesarju branili, da ne sme Bosne priklopiti k naši državi, češ, da imamo že itak preveč Slovanov. Na to pa jih je cesar pognal, kakor požene skrben gospodar nezvestega in nemarnega oskrbnika. Poklical je h krmilu grofa Taaffeja in mu naročil, da naredi mir med njegovimi narodi. Nemci so se skujali in niso hoteli sodelovati pri novi vladi. Prejšnji hlapci so prišli do oskrbništva. Pri teh okoliščinah smo tudi Slovenci vstopili v vladno stranko. Kranjska je dobila prvega slovenskega predsednika v osebi barona VVinklerja.
Politične spone so se nam zrahljale, iz staje smo smeli stopiti na prosto, solnčno, božjo plan. S politično stajo pa je bila pri kraju tudi naša slovstvena šola. Odrastli smo ji. Vsak je začel misliti po svoje. Vsak je smel ubirati svoja pota, kakor mu je velel njegov lastni razum, kamor
S
ga je gnalo njegovo, nič več od strahov oplašeno srce. Začeli smo se veseliti življenja, zavedati svojih dragocenih posebnosti in nagnenj, družiti se po prepričanju in stanu: duhovnik z duhovnikom, razumnik z razumnikom, delavec z, delavcem, postali smo si v svesti svojih lepot, prednosti, pa tudi pomanjkljivosti, napak in slabosti življenja. Med Slovenci je zavladal — realizem ...
* * *
Realistična smer stremi po tem, da polno in vsestransko preživi, objame ter razume življenje, ki ga jemlje v vsej njegovi neposrednosti: družabno, politično, versko, nravno, duševno in gmotno. Realistična poezija ne kraljuje nad svetom, ampak sredi vsakdanjega vrveža in me-teža. Ni praznična, ampak delavniška. Ne dviga ljudem pogledov v nadčutne svetove, jih ne zazibava v sanje in zamaknenje, ampak jim bistri pogled, ostri ušesa in brusi jezik. Ljudi zori za protest. Posvečuje delavnik. Lepote išče v vsakdanjosti in v goli resnici. Pogum ima imenovati vse s pravim imenom. Ne beži iz trdih razmer v izsa-njane kraje. V neizprosnih pogojih vsakdanjosti izkuša najti opor za življenje. Kakor svet, ki se v njem mude realisti, takšna je tudi njih pisava: njih verz je trd in preprost, njih govorica enostavna, kratka, polna kričečih kontrastov. Umetničenje, negovanje sloga jim je tuje.
Ko smo v osemdesetih letih postali v politiki vsaj deloma polnopravni, smo tudi mi postali realisti. A tudi realisti le deloma. Res je vse začutilo, da nam je nepotreben postal Stritar. Šoli smo bili odrastli, in profesor je šel v pokoj. A hvaležnost smo mu ohranili vedno. Bil je izvrsten vzgojevatelj. Poznal je najolikanejša, zlasti ro-mansko-germanska slovstva, presadil je vzorce poetičnih
7
lepotij iz svetovnih literatur k nam, Rousseauja, Goetheja, Goldsmitha. V dolgih pesmih nam je prvi pripovedoval,
da se napoveduje socialno vprašanje, ubral ton družabnih pritožeb. To spoštovanje do Stritarja je bilo lepo, a malce ovirajoče za razvoj našega slovstva. Onemogočilo je javno, teoretično borbo med Stritarjevim formalizmom in realizmom ljubljanskih »Zvonovcev«. In ker se je Stritar tiho umeknil in ker realizem ni nastopil kot bojevito novotarstvo, nova smer tudi ni razvila nobenega razmaha in izrazitosti. Nova struja je pricurljala k nam in se vtihotapila v našo lepo knjigo. Zato je bil naš realizem najpohlevnejši med vsemi. Seveda ni njega izrazitost tudi zato mogla odločneje na dan, ker se je naša domača politična sloga vlekla predolgo v osemdeseta in še celo v devetdeseta leta, čeprav je že dolgo krepko bil po njej in koval svoja klerikalna srca — naš kladivar dr. Mahnič.
* *
Aškerc je začel pesniti ob začetku Taaffejeve dobe. Stal je še pod vtiskom narodne potlačenosti in oplašeno-sti. Vzora sta mu bila Gregorčič in Stritar. Zato so bile njegove prve pesmi lirične in rodoljubne. Kakor Gregorčič je tožil v neki pesmi 1. 1882 o potujčeni slovenski zemlji. A značilno je bilo za poznejšega Aškerca, da Že takrat ni samo plakal na grobovih, ki so še edini »naši«, da ni dolžil samo »tujega meča«, ampak »glasovi vetrov«, prihajajoči iz potujčene zemlje so mu bili glasovi zamrlih slovenskih duhov, ne tožečih, ampak obdolžujočih nas same, Češ, da smo izgubili te zemlje, ker smo bili preme h k i. L. 1884 pa je že zapel ono samozavestno davo-rijo »Mi vstajamo!« Kako še zelo je stal pod vplivom
8
Stritarjevega mehkega krščansko  slovanskega mesija-
nizma, nam kažeta zadnji dve vrstici te pesmi:
»Osveta naj slovanska Ljubezen bo krščanska!«
Da je bil ta mesijanizem Aškercu nekaj tujega, privzetega iz šole, se vidi že v tem, da je pesnik 1. 1896, ko je sprejel to pesem v svojo drugo zbirko, tako-le pre-naredil ta dva verza:
»Napredek in prosveta To naša bo osveta!«
Realizem Aškerčev se je pokazal najprej v tem, da se je začel v lagodnem uživanju radovati nad našimi narodnimi duševnimi zakladi. V svesti si duševnega bogastva svojega plemena, katero je končno tudi doseglo svoj prostorček na solncu, je posegel v globino narodne zakladnice in nam nasul biserov iž nje, da so se lesketali na solncu in okrasili prsi narodne duše, včeraj še brezpravne robinjice. Ti biseri so bile Aškerčeve narodne balade.
V svojih narodnih baladah je pesnik nedosežen ljudski pripovednik. V sredo slovenske vasi nas vodi pod vaško lipo, kjer stari ded radovedni mladini razklada davne isto-rije o slavnih delih naših pradedov iz znamenitih turških časov. Z zadivljenimi očmi poslušamo pripovedi o zakopanem zakladu, o starem gradu, današnji razvalini, kjer so nekdaj živeli samosilniški graščaki in kradli naše device. Junaški starec »brodnik« prevaža turške ogleduhe po Savi ne na domačo stran, ampak v smrt njihovo in — svojo. In domače tragedije na selu, s kakšno pristno še-gavostjo, kako neposredno in oprijemljivo se odigravajo pred našimi očmi! Na sedmini smo po umrlem vaškem
9
gospodarju. Sijajno se razvija razgovor pogrebcev, ono značilno hvaljenje umrlega, kakor je običajno na sedmini. V kratke kitice dvovrstičnice je vkljenjena vsa ljudska gostobesednost. V tej plohi besed pa se s fino psihologijo podčrtujejo momenti, ki navzočo morivko moža režejo v dušo. Naposled ona šaljiva opazka, da io pride mož strašit, ki mlado vdovo povsem zmakne z uma, pahne v blaznost, v kateri izpove svojo težko krivdo. S kakšnim pristnim humorjem je popisana svatba v Logeh! Stara kmetiška povest, pripovedovana s samo Aškercu lastno napetostjo razvijajočega se dejanja. To dejanje se s fino epično potezo zavira z mlinarjevim okornim govorom, ki pozornost do skrajnosti napne. Potem pa oni pristno Aškerčev kontrast: namesto poročnega daru — nezakonsko dete! Završuje se pesem s solnčnim humorjem:
*Še godci smejo za pečjo se,
smejijo se gosli in bas--
nevesti kraj ženina lepi od stida rdi se obraz.«
»Vinska bajka« je svečana narodna romanca. Zdi se mi kakor sveta obredna pesem blagoslovljenih Slovenskih goric. Kdor je že kdaj čul človeka iz teh lepih naših krajev — kakor je podpisani slišal pesnico Natašo — praviti o gojitvi vinske trte, o svetotajstvenem ravnanju ž njo, bo razumel ta svečani ton, to čarobno struno, ki »golči« iz te pesmi o hramu na Sladkem vrhu. Iz te bajke diha resnični »genius loci«, duh kraja. Vzor narodne balade, vzete naravnost iz prastarih globin čuvstvovanja narodovega, iz čuta njega pravičnosti, iz nravnega zakonika, ohranjenega od pradavnine v narodnem poverju, je Aškerčeva remek-balada »Mejnik«. Baladni slog je v njej dognan do preciznosti.   Aškerčev »Mejnik« in
10
Levstikov »Ubežni kralj« sta najboljši slovenski baladi. Po zdržanosti in lapidarnosti sloga je Aškerc celo prekosil Levstika. Žarišče cele pesnitve je blisk. In kakor v jarkem blisku se nam tudi odkriva vse dejanje. Vsaka beseda je bleščeč žarek, vsak stavek dejanje zase. Po-slušajmo samo eno kitico:
»Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom tam par volov.
Zakasnil se je. V temni, pozni noči sam gre domov.«
»Godčeva balada« je od prve do zadnje besede ena sama napeta struna. Skozi celo dejanje spremlja čitatelja prikazen, ki čaka, vedno nestrpneje sili, da dobi svoje ime. Zadnja beseda — »volk« pade, kakor je malo prej počil strel. Vse dejanje se je steklo v eno samo točko. O tej baladi bi mogli v resnici reči, da v njej ni niti ene besede preveč. In kako se zasekavajo in zarezujejo besede — sami predmeti! — v »Iškarjotu«! Kako odmeva v jambu »Poslednje straže« korak stražečega vojaka. Same moške rime: mrk — brk, dvoran — glasan, noč — moč, dan — stan. Ne stoji zastonj kot vozel, s katerim se končno krepko zadrgne vse dejanje, kratka odsekana besedica — trd. Zopet se je stekel ves dogodek v eno samo točko. Ves drugi ton vlada v baladi »Ponočna potnica«. Na vodi smo in vse okrog nas se skrivnostno ziblje in giblje. Kakor uspavanka zazibava pesem brodnika v grozno, črno smrt:
»Po nebu ščip plava, šumi, šumi Drava ... .Prepelji, brodnik, me takoj! Oh, meni mudi se; in preden zdani se, mi daleč je priti nocoj.'
11
Po nebu ščip plava, šumi, šumi Drava ... Crez reko čoln črni leti.
A potnica p6zna,
velika in grozna z brodnikom v njem tiho sedi.«
Z narodnimi v tesni zvezi so Aškerčeve balade in romance iz domače zgodovine.
Važno, kakor se za zgodovinsko snov spodobi, se začenja »Celjska romanca«. V trohejskem zgodovinskem desetercu »varno stopa po stezici vranec«, nesoč neznanega jezdeca po dolini, osvetljevani od meseca. Naenkrat se svečani deseterec v sredi verza pretrga, v skočnem daktilu obsuje maskiranega grajskega jezdeca kmetiška množica. Kako se roga in pikro šali ta nagajivi verz! Ko kmetje utihnejo in se vseh oči upro zopet v grofa Urha, povzame pesnik zopet važni resni deseterec, ki se slavno glasi zlasti v famoznem zgodovinskem plemiškem pismu, ki ga mora Celjan podpisati. — Naravnost v nebesa nas vodi »Slovenska legenda«. A kakšna nebesa so to? Kakor si jih predstavlja preprosto ljudstvo: »žari se dvorana nebeška, žari, od bajnih leskeče se luči... in angeljci zlati,
okrog letajoč, s perotmi že delajo veter____«   S kratko
energično besedo: »Odprite!« prikoraka pred nebeška vrata sam — Primož Trubar in razvname živahno debato med slovenskimi nebeščani. Diven je dialog te debate, karakteristično se nam predstavlja vsak debatant v kratkih svojih besedah: zelot škof Tekstor je za pekel, nekoliko milejši Hren, ki je bil sam pisatelj slovenski, za vice. Narodnjak Slomšek Trubarju tako kakor v svojih spisih tudi v nebesih milo odpušča krivoverstvo in govori za sprejem Trubarjev v nebesa, ker se je že spo-koril in ker »v premilem jeziku on prvi iz vseh, o, čujte,
12
nam knjige je pisal«. (Čisto nekatoliški, humansko-pogan-ski nazor!) Debato zaključi sam bog otec, ki Trubarja pokliče v nebesa. Značilno se pesem konča: tihi Prešeren, ki se tudi v nebesih ne rine v ospredje, a najbolje ve pravo, pristopi prvi in Trubarju stisne desnico. Ta pesem razodeva tolikšen zmisel za kulturni pomen slovenske reformacije in je tako sijajna apoteoza Trubarja kot slovenskega kulturnega delavca, da se zdijo vsi poznejši spevi Aškerčevi o slovenskih reformatorjih kakor — odveč.
»Napoleonov večer« — francosko medvladje na Slovenskem z vsem njegovim kulturnim pomenom v desetih kiticah! Kompozicija te pesmi je občudovanja vredna. Na gostiji smo, eni takšnih, kakršne so tako radi prirejali Francozi. Izza mize se dvigne gostitelj maršal Marmont in govori. Iž njegove napitnice odseva njegova zgodovinsko znana simpatija do Ilirije. Drugi govornik, jožefinski škof Kavčič, zagovarja v dveh vrsticah celo Napoleonovo cerkveno politiko. Potem pride do besede meščanstvo: ljubljanski mer, trgovec Mol, pek Testič, mesar Sekač — cela materijalna kultura. Kaj pa tedanja duševna kultura slovenska? Ta se ne more v množici poklanjati Napoleonu.
»A sredi družbe tih menih napitnice posluša...«
Dejstvo, da smo imeli Slovenci takrat samo enega in edinega Vodnika, ki je v polnem obsegu razumel veliki moment, je Aškerc z umetniškim čutom ugenil. Ta izolacija, v katero je na koncu pesmi postavil pesnik Vodnika, je sijajna. Tihi »pater Valentin« se v njej dvigne na visoki piedestal, okrog katerega se v pisani množici gnete ceremonijalno dostojništvo in materijalistično meščanstvo.
13
»List iz kronike Zajčke« diči Aškerca v prvi vrsti kot umetniškega stilista. Tako veren in točen zgodovinski dokument je, kakor bi ga bil mogel napisati samo resničen srednjeveški samostanski kronist. Jaz poznam v celi svetovni literaturi samo še eno tako dragoceno umetnino. To je list, ki ga piše v svoj letopis otec Pimen v Puškinovi zgodovinski drami »Boris Godunov«.
Krona Aškerčevih zgodovinskih balad pa je »Stara pravda«. Ta »venec balad« bi se mogel imenovati visoka pesem slovenskih, daleč tam v frankovskih časih pokopanih sanj o svobodi. Stare slovenske pravljice se oživljajo. Kralj Matijaž se vzbuja iz stoletnega spanja. Okrog gosposvetskega kamena vstajajo iz grobov duhovi:
»Čuj, svobode naše pokopane pomnik je ta kamen edin! Tujcu suženj ti pozabil davno, da otcev svobodnih si sin!«
Med temi pravljičnimi girlandami, ki ž njimi prepleta pesnik dejanje, pa se odigrava kratko, trdo in razsekano kruta realnost, zgodovina krvavih kmetiških vstaj. Sredi med girlandami klijo rdeče rože, krvave rože. Pretresljivo se zaključuje tragedija slovenskih sanj po svobodi: Slovenski kmetiški kralj se v Zagrebu venca na razr beljenem železnem prestolu z razbeljeno železno krono.
»Zvonovi zagrebški pojo, pojo, da še nikdar tako.«
Samo še ene take zvonove poznam v svetovnem slovstvu. Opisal jih je pesnik Wyspiariski ob pogrebu Kazimira Velikega:
»Hodijo mračni, igrajo zvonovi,
14
okolo iz stolpov igrajo zvonovi jim tožno.«
* *
Realističen veter je lahno poveval nad slovenskimi pokrajinami, ko je nastopil Aškerc. Kar tako tiho in brez boja smo bili odrinili v stran romantiko. V politiki smo bili trde boje za Ljubljano in še mnoge druge izgubljene trdnjave smo oblegali. V teh trdih bojih, v katerih se nam je v daljavi obetal mnogoteri uspeh, v tem praktičnem delu smo najbolje občutili svoje slabosti, medsebojne družabne pomanjkljivosti in vnebovpijočo krivico naših na-silnikov. In ko smo to oboje spoznali, smo prenehali tarnati in prositi. Na mesto Stritar-Gregorčičeve idealizacije in tožbe je mladi slovenski realizem postavil priznanje in protest, priznanje lastnih slabosti in protest proti tujim krivicam. Gregorčič je plakal na potujčeni zemlji in prosil Sočo, naj tujce zemljelačne vtopi na dnu razpenjenih valov. Aškerc je že v svoji zgodnji lirični pesmi »Glasovi vetrov« priznal, da je kopnela naša zemlja, ker smo bili premehki. Ako je Stritar, ki nam je prvi podal vzorce socialne poezije (v »Gospodu Mirodolskem«, »No-sanu«, v pesmih Petra Samotarja) podajal ta žanr kot sodobno literarno posebnost, ako je on pripovedovalo tem gibanju, se je Aškerc skoro nato uvrstil med bojevnike. Sprejel je socialno vprašanje za svojo zadevo, in iz prsi mu je prikipel protest. Silen realističen protest, ki ni prosvedoval v besedah, ampak ki je molče razgrinjal fakta pred očmi čitateljev. In dejanja so govorila svoj silni jezik.
15
Socialna nasprotja je zgrabil pesnik že v svoji prvi socialni pesmi »Anki« s krepko plastiko. Naroden deseterec, ljubki refreni, narodne pesmi, lirični paralelizem: cve-tice-sestrice, pogovor s pticami, s potokom. In v sredi tega bujnega pesniškega okvira naenkrat bridka, trda vsakdanjost, padla kakor oster kamen v čisto vodno gladino: »Čemu smo reveži na svetu?« In na koncu oni rezki dis-akord, kontrast hladne prirode nasproti prejšnjemu opisu njene krasote: »Prva nisi — zadnja ne na svetu!«— Druga pesem s socialno noto »Zimska romanca« se giblje glede dikcije še čisto v Stritarjevi vzorčni poeziji. Stritarjev je zlasti razlagajoči, lagodnoširoki ton. Medtem ko je končna zahteva tatu, naj zapro poleg njega še njegovo družino, že čisto Aškerčeva žgoča ironija in pereča satira. Aškerčev je tudi popoln nedostatek vsakih besednih in formalnih pritožeb. Sam fakt je tu in ta je najsilnejši protest proti družbi. — V »Dvorskem norcu« imamo Aškerčevo socialno obtožbo. A kako nesentimentalen je ta dokument! Brez rim, brez pesniških lepotij, v najtrez-nejših verzih govori ta norec največje obtožbe. Ob svilo stavi raševino, zraven zlatih lancev trde spone, zraven biserov znoj na čelu moža, ki za svojcev" kruh bori se ... »Najlepši dan« je po svoji obliki narodna pravljica; vsebina, ki je vlita v to posodo, je modernosocialna. Pesem učinkuje s svojo enostavnostjo.
»Božična pesem siromakova« je bila pomenljiv Aškerčev »confiteor«. Izšla je dne 1. marca 1896 v »Ljub. Zvonu« kot prva pesem cikla »Iz pesmarice neznanega siromaka«. S to pesmijo se je pesnik tesno približal ne samo socializmu, ampak naravnost — socialnodemokra-tični stranki. — On, ki je doslej oznanoval Kristove nauke v cerkvi, je izstopil iž nje in se pojavil na socialističnem zborišču — s svojim Kristom vred:
16
»Ne! Ti si naš — mi bratje tvoji vsi, kar nas zatirancev po svetu tava, kar sužnjev nas brezpravnih nosi svet. kar hira nas in strada in zmrzava.«
Iz socialističnega tabora je tudi »Bajramska legenda«. Pesnik je iz ene doktrine prešel v drugo, iz enega pravo-verja v drugo, z ene leče na drugo. Saj mladi romar, ki se rine med ljudmi na lečo, ni nihče drugi, nego novi socialistični vernik Aškerc. In njegova propoved ni nič drugega kakor pravoverni socialistični evangelij:
»Naš Mohamed dobri se moti, o bratje! Raj svoj on uživa sam v večnosti naj! Ne šele po smrti, na onem tam svetu — že tukaj imeti mi čemo svoj raj!«
Pesnik je stopil na tla, za svobodnega pesnika opasna. Uvrstil se je med vsakdanje bojevnike stranke. Njihova gesla so postala njegova gesla. Njegov duh je bil v nevarnem položaju, da se ne vzpne več v samostojnem poletu iskat novih, svojih individualnih odkritij, ampak da bo ponavljal čisto gotova gesla, katerim bo postavil svojo nemajhno oblikovalno umetnost — v službo. Kako velika je bila ta umetnost tudi še pod strankarsko zastavo, nam kažeta zlasti poslednji dve pesmi. Kako lapi-darna, plastična je »božična pesem siromakova«! Nika-kega govoričenja, agitiranja ni v njej. Besede padajo kakor udarci kladiva, vsaka beseda golo dejanje, silovit protest. Tudi v »Bajramski legendi« je zlasti konec poln ljubke, pristno Aškerčeve ironije. Najčistejša pesniška umetnina Aškerčeva s te opasne postaje pa je »Delavčeva pesem o premogu«. V njej ne najdemo nikakih časopisnih strankarskih enunciacij, pač pa pesniško naravnost dragoceno premišljevanje o postanku premoga in njegovi
Aškerčeva Čitanka.
2 17
prazgodovini. Kot končni efekt se nam na koncu odgrinja vsa tragika rudarskega življenja, zavita v tako ljubko in zato tako silno učinkujočo pravljico o jamskem škratu.
V »Satanovi smrti« je Aškerc prvič prestopil visoke umetniške ojnice, zapustil ravnila vzvišene Muze in se pomešal med pocestno množico. Še se tuintam iz gneče zasvetlika njegovo pesniško čelo, zaiskri njegovo oko. Popis Satana in njegovega domovanja nas živo spomni na onega, ki nam je na podoben pesniški način v »Slovenski legendi« popisal nebesa. Tudi konec je edino delo onega Aškerca, ki je znal s silnim akordom zavezati dejanje, zaključiti pesem. A pesnitev je že dolgovezna, kakor socialistični govor v predmestni gostilni. In kar je še hujše: v pesem so zašli s ceste banalni kriki in vulgarne psovke: »dolgin suh«, »oblizano človeče«, zastopnik prestola pa je »tolst in debel ko pustno prase« ...
To ni več oni pesnik, ki se je znal celo v literarnih satirah in polemikah tako divno držati — mere. Ko je 1. 1890 Aškerca napadel duhovnik dr. Mahnič, pesnik ni psoval in se razburjal. Z mirnim dostojanstvom je razgrnil pred srboritim puranom bujnopisano orientalsko tkanino, ki se imenuje »Firduzi in derviš«. Kako kavstično in s kolikim humorjem je tu popisan derviš Mah-nič!
»Klevetaje, zabavljaje, pleše Mahmud in vrti se; turban  ziblje  se na glavi, a kaftan ko perotnica v zraku mu vihra.«
To je bil odgovor, to je bila osveta — e p i k a. Na efektni konec te pesmi sem opozoril že drugje. — Istemu kritiku je posvečena satira »Pegaz in osel«. To je že grobejši odgovor, to je že udarec s kolom, a še vedno odgovor pes-
18
nikov. Pesniški je zlasti začetek in konec, nič drugega nego resnica o Mahniču, ki ni imel nobenega zmisla za svobodno poezijo (ampak samo za katoliško dogmatiko in poezijo), pa so verzi:
»Ne: vzpenjati se do pesniških višin — namen tvoj le žito nositi je v mlin! Moko da nosiš iz mlina, pase te, krmi družina ...«
Tudi v tej pesnr' je skrit nagajiv »genius loci«, in človek se kar ne more ubraniti prispodobe, ki je na dlani, — kraškega osla...
* * *
Ne samo s svojimi snovmi, vzetimi naravnost izpred oči, delujočimi s svojo neposrednostjo, otipljivostjo in izraznostjo, Aškerc je deloval naravnost očarovalno s svojo obliko. Po suhem formalizmu epigonov gramatika (ne pesnika) Levstika, po vzorčnem leporečju prozodika Stritarja je naenkrat zaplala prirodnost sama v slovensko lepo knjigo. Brez literarnih, od poetik registriranih umetni-čenj, brez pesniških podob, posnetih po najboljših vzorcih. Stvar imenovana s svojim imenom govori zase, nič se ne opisuje, predmet se stavi pred oči, da se sam predstavlja. Verz se sklada sam od sebe, nikjer ni shem in sto-pičnih vzorcev. Odtod pride, da Aškerc skoroda nima stalnih oblik. — Leta 1896 je poslal mladi Kette Aškercu kot uredniku pesniškega oddelka »Ljub. Zvona« nekaj svojih začetniških sonetov. Aškerc mu je odgovoril v listnici uredništva novembrske številke: »Ako Vas veseli poezija v verzih in Vam verzifikacija ne dela težav... no, saj Vam bode življenje — svoje in tuje — že dajalo
2* 19
dovolj snovi. Kaj pa je v življenju sploh poetično in umet-niško-zanimivo, to boste morali občutiti sami; ustvarjanje se učiti ne da. Nadaljujte torej, ako Vas veseli, toda, če hočete napredovati, treba, da si razširjate duševno obzorje s študiranjem znanstvenih knjig ... Svarimo pa Vas in vse začetnike še enkrat pred vsemi stalnimi pesniškimi oblikami, kakršen je n. pr. sonet. Skoro vse takšne stalne oblike si je iznašel in izmislil dogmatično-formalistični duh romanski. Svoboden in pravi pesniški duh si dandanes ne da več vezati peroti! Oblika se mora ravnati po misli, ne pa misel po obliki! Navdušene, moderne pesmi si ne moremo misliti v pedantično-okorni sonetni obliki...« Ta Aškerčeva epistola je v krepki individualni duši Kettejevi porodila njegove nesmrtne sonete, s katerimi se je prvič v slovenskem slovstvu napovedala nova poezija, ki je imela skoro stopiti v borbo z Aškerčevim realizmom, — moderna.
A zaenkrat se je še široko razvijala Aškerčeva umetnost in v obliki glasno protestirala proti prejšnjemu formalizmu. Stavki Aškerčevi niso bili doktrinami, razlagajoči. Postranskih, pojasnjevalnih stavkov Aškerc skoroda nima. Odtrganih, nekončanih anakolutov vsakdanje govorice je več nego bogato in bujno razširjenih period. Pesnik se pretrguje, stiska zobe, zamolčuje... Strastno ljubi kontrast, kakor boj elementov v prirodi. Judit se bliža pijanemu Holofernu — pač da dom mu preda. Takrat se zabliska bodalo v njeni roki. Toda namesto opisa umora ima Aškerc samo — pomišljaj. Zato je končni efekt tem silnejši. Zjutraj namreč »tam gori na zidu pa žena stoji, glavo Holofernovo v roki drži.« Na »Svatbi v Logeh« pričakujemo poročnega daru, a zasmeje se nam nezakonsko dete iz jerbaščka. O svili — raševini, zlatih lancih — sužnjih sponah, biserih — znojnih kapljali sem
20
že govoril. Pokorne tlačane vidi prihajati Mindorf proti gradu, presenetijo pa ga vstaši. Orodje misli, da neso za tlako, zabliska pa se jim v rokah orožje. Takih primerov bi lehko navedel dolgo vrsto malone iz vsake pesmi.
Aškerčeva poezija je nepretrgan boj svetov med lučjo in temo, med slabimi in silnimi. Socialni protest pesnikov ni obsežen v besedah, ampak v tem, da s pikro satiro kaže pravico na strani silnih. Okraskov ne ljubi, rim pogosto nima, in ako jih ima, jih ne izbira predolgo. Neredko ima jako ohlapne. Noče1 biti zadrževan pri tem, kar mu je važnejše — pri pripovedovanju. Pripovedovavec pa je Aškerc — kakor sem imel že gori priliko povdariti — sijajen! Zlasti sočna je njegova pokrajina. Čita naj se samo začetek njegove »Čaše nesmrtnosti«. Iž njegovega realizma iztekajo tudi njegovi lokalizmi, njegov priljubljeni — oj, kakor tudi mnogoštevilni štajerski naglasi. Njegova poezija obstoji iz samih kvadrov, neotesanih, silnih temeljnih kamenov, iztrganih iz osrčja naše zemlje, legajočih globoko v osnove naše narodne literature. Ž njegovo obliko je bila najprej začrtana tudi njegova usoda. Na dlani je moralo že takrat ležati spoznanje, da bodo stavitelji našega slovstvenega doma odslovili nekoč tega silnega temeljnega zidarja, ko bo stavba zahtevala ne samo zidu, ampak tudi pročelja, okraskov, ornamen-tov, vznesene in Iehkotne strehe ...
* * •
Aškerc ni nikoli gojil in negoval forme. Njegov čas tega ni zahteval. Misel se je bila začela svitati na slovenskem obzorju, ko je nastopil on. In Aškerc je človek misli. Njegova oblika je oskodna. trezna, neobložena, nekulti-virana zato, da tem mogočneje seva iž nje misel. Aškerc
21
je prvi naš moderni mislec. Moderni jemljem v zmislu: svojemu času odgovarjajoč. Čudno. Ta vaški kaplan, živeč daleč od knjig, sredi prirode. A naravno. Od prikazovanja neposredno opazovane prirode gre pot naravnost k neposredno opazovanemu socialnemu življenju; in potem je samo še en korak k sodobnemu mišljenju družbe, med katero se poželjivo meša poet-sodobnik, njen glasnik, zagovornik, protestant in končno — ako mu je po realističnem zakonu misel več nego estetično oblikovanje — njen zastavonoša. Dokler je Aškerc umetniški presajeva-telj sodobnih idej iz kultur velikih narodov med lastni narod, je pravi naivni poet, občudovatelj lepot (sedaj idejnih, kakor je bil prej pojavnih), zaverovanec v ne več predmetne ampak nadpredmetne like. Kako lepo je vpo-dobil zmagoslavnost ideje svobode v »Pevčevem grobu«! Samostanec, zaprt med zidove, vdihuje svoje želje po svobodi cvetlicam, pticam peva pesem o prostosti. To ni samo Gregorčičeva »ujetega ptiča tožba«, zveneča breznadejno, to je krepko zaključen spev epika: samostan razvaljen, nad razvalinami pa triumfira, snuje svoje skrivnostno žitje in prosta peva večna priroda svojo pesem svobode od vekomaj do vekomaj. — Tam na Nemškem je iztuhtal filozof Hegel svojo teorijo o »objektivnem duhu«: kar ustvari človeški duh, to se shrani v zakladnico in se podeduje v človeštvu od roda do roda. Jz te suhe teorije je ustvaril Aškerc 1. 1885 svojo divno visoko pesem realizma, »Čašo nesmrtnosti«. Hegelova abstraktna doktrina je tu vložena v čudovito plastično življenjskost. Kakor kristalna čaša, uporabljena za simbol nesmrtnosti, se sveti iz realistično opisanega dogodka. Teorija je to, a povedana tako umetniško, da njena tendenca nikjer ne napenja, nikar šele reže pesniškega pajčo-lana. — L. 1890 si je upal že pesnik — ne v »Zvonu« —
22
v svoji prvi zbirki natisniti svojo pesem svobodnega svetovnega nazora. V mislih imam »Prvo mučenico«. Grmado popiše, ki so jo kurili, ne pri nas, ampak tam v starem Egiptu (Aškerčeva ironija!), grmado, ki je neraz-družno zvezana s svobodomiselnim stremljenjem. In iž njenega pepela opisuje vstajenje nesmrtne Svobodne Misli, uporabivši krasno starogrško pravljico o ptiču Fe-niksu. Tu je vkljub vsej tendenci toliko poezije v kompoziciji, kakor v malokateri svetovni pesmi, ki se je pela na čast svobodni misli.
V »Grešniku« nam je razgrnil pesnik pred očmi taj-nostno-sladke sadove svobodnega mišljenja v tajnostni okolici. Presenetljiva je plastika in logika v Buddhinem odgovoru spovedujočemu se mladeniču, kos Aškerčeve tedanje avtobiografije pak leži najbrž v naslednjih dveh kiticah:
»Vsemira uzroku in svrhi prodreti sem skušal do dna; premišljal rad sam sem, pogosto, razvoj in postanek sveta.
Resnici pogledati v lice sem s svojimi želel očmi. iskati z razumom je svojim od mladih hrepenel sem dni.«
Aškerc se je s poželjivostjo in zaletom novega vernika, ki je odkril nov svet, poprijel študiranja znanstvenih knjig. Mikala ga je predvsem zgodovina verstev, zlasti buddhizma. Iz orientalskih verstev pa ni črpal on — kakor Tolstoj — nirvane; neprotivljenja zlu, ampak nasprotno: strastno veselje do življenja. Kakšen slavo-spev je zapel življenju v »Krišni«! Boga samega je poklical za pričo te svoje vere, uporabivši z veliko duhovitostjo včlovečenje boga Višnu.
23
Polna neskaljenih, iz zaverovanja potekajočih, naivno-čistih pesniških lepotij je ta Aškerčeva miselna poezija, nastala na postaji njegovega razvitka, ko se je pesnik občutil prostega vseh duševnih spon. Tej postaji je kmalu sledila druga: skepsa, trenotno, čisto pesniško razočaranje, S te postaje je »Bazarska parabola*; značilni za novo fazo razvijajočega se pesnika sta zlasti kitici:
»In če z duhom v višine vzleteti presmelo želiš v nedogled — i poskus ta poplačaš z izkušnjoj, da ozek spoznanja je svet...
A življenje to samo ob sebi — s čim plača ga vsaki zemljan? za življenje spet damo življenje, in s smrtjo je dolg poravnan!«
Vzgled divnega pomirjenja burnega pesniškega duha, krasne občudovalne resignacije, ali bolje: moškega priznanja veličanstva prirode je pesnitev »Jaz«. Ta pesem je lep Aškerčev tribut evolucijski teoriji, kateri se je imel zahvaliti za marsikatero duševno pobudo. Primerjati se da s tem umotvorom samo še zanosna himna monizmu »Luč iz neskončnosti«. V »Ahasverjevi himni Noči« ni niti sledu več o pesnikovi skepsi. Aškerc se nam repre-zentira zopet kot strasten vernik svobode. Uvrstil se je med praktične boritelje za njo. Vpisal se je med svobodomiselne bojne čete za navadnega prostaka. Njegova Muza je stopila drugič — v službo. Vse, kar je odslej pel, je bilo zapeto na eno noto, vse, kar je odslej gledal, je videl v enem vidnem kotu. Iž njegovega dela je povsod štrlel program stranke, dnevni red agitatorja. Jako koristno je bilo to njegovo plemenito službovanje z družabnega stališča. Pokopalo pa je pesnika. Z zenita je zdrčal Aškerc
24
naglo po poševni ploskvi. Delal je lehkotno in veliko več nego prej. A kakšno je bilo njegovo delo, nam kaže »Ahasver ped križem«: piepesnjevanje uvodnih člankov dnevnega časopisja. Najprej je stopil pesnik s pesniških višin v svojem dolgem ciklu, izhajajočem 1. 1897 in 1898 v »Zvonu« pod skupnim naslovom »Pavliha na Jutro-vem«. Od prejšnje kristalne čaše so ostale tu samo še črepinje: dolgočasno in brez reda nametane skupaj, kričeče bleščeče se z banalnim vsakdanjim svitom cenenih »šlagerjev«, režoče in neobrušene v svoji vulgarni prozi. In takrat je vstala slovenska moderna, ki je bila zaverovana v nove finejše svetove, ki je stremela po sublim-nih horizontih in iskala novega žlahtnejšega izraza, da oblikuje čudesa, ki jih je zrla visoko nad vsakdanjostjo, vstala je najprej v osebi Cankarja in se 1. 1900 formalno odpovedala od Aškerca kot svojega voditelja. Nov val je prepljusknil prejšnjega:
»A nisem Brahma niti Siva,
le moč prirodna jaz sem živa!
In ne ustvarjam ti svetov,
ne uničujem jaz jih vnov —
le gibljem se brez prenehanja,
od vekov večno brez prestanja...«
Na Dunaju, Velika noč 1913.
Dr. Ivan Prijatelj.
25
Anton Aškerc se je rodil 1. 1856 v vasici Globoko pri sv. Marjeti blizu Rimskih toplic na spodnjem Štajerskem. Gimnazijo je študiral v Celju. L. 1877 je stopil v mariborsko bogoslcvnico, kjer je bil po dovršenih naukih posvečen v duhovnika. Služboval je v raznih južnoštajerskih župnijah za kaplana, n. pr. v Šmarju, Velenju, Skalah... L. 1898 je stopil v pokoj in dobil službo mestnega arhivarja ljubljanskega, ki jo je opravljal do svoje smrti dne 10. junija 1912.
Aškerčevi spisi: Balade in romance. 1890. II. izdaja 1903. — Lirske in epske poezije. 1896. — Nove poezije. 1900. — Tri dramatične študije. 1900. — Ruska antologija (skupaj z Ivanom Veselom). 1901. — Zlatorog. Pravljica izpod Triglava. 1904. — Četrti zbornik poezij. 1904. — Primož Trubar. 1905. — Mučeniki. 1906. — Junaki. 1907. — Jadranski biseri. 1908. — Akropolis in piramide. 1909. — Pesnitve. Peti zbornik. 1910. — Poslednji Celjan. 1912. — Atila v Emoni. 1912. — Dva izleta na Rusko. 1903. — Izlet v Carigrad. 1893. — Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? 1905.
V tej knjigi ponatisnjene pesmi so vzete vse iz prvih treh gori navedenih zbirk z ljubeznivim dovoljenjem ljubljanske knjigotrške tvrdke: Ig. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg, pri kateri je izdal pokojni pesnik večino svojih del.
MOJA MUZA.
Moja Muza ni mehkužna bledolična gospodična; Črnogorka je, Špartanka, deva zdrava, ognjevita.
Moja Muza ne poseda v mesečini v polusanjah, ona ljubi jasne dneve, ljubi vroče solnčne žarke.
Moja Muza se ne joče
nad svetovnim gorjem bridkim,
resno kliče le na delo,
ki naj spasi nas edino! —¦
V levi bakljo, v desni handžar kvišku dviga moja Muza; razsvetljuje teme klete in s tirani se bojuje.
(0
KOSA.
Koso nekdo kleplje svojo, čuj, nekje tam sred vasi . . Ostro-rezko to klepanje skoz večerni zrak zveni.
Jutri rano pa bo trava padala pod kosoj toj in cvetov po polju mnogo padlo mrtvih bo pod njoj . .
Slušam, slušam to klepanje . Bog ve, kaj, da mi se zdi: -smrt je, ki tam kleplje koso, da ž njoj mene pokosi.
ČUJ, VETER PIŠE RAZDIVJAN
Cuj, veter piše razdivjan
črez tuje zemlje cvetno plan . . .
To ni vihar, ni piš vetrov — to glas nemirnih je duhov!
Pradedov to glasovi so, pradedov to duhovi so . . .
Vzdihujejo in jočejo, črez dol in goro stočejo:
»Kjerkoli solnce sije tod, naš nekdaj je prebival rod.
Sedaj tod tujec širi se, ošabno nam šopiri se . . .
Premehki pač mi bili smo, da zemljo mu pustili smo . . .
Tedaj pa je nasilnik naš
pod jarem vpognii tilnik naš . . .<
KADI SE NJIVA.
Kadi se njiva razorana . . . Po razgonu koraka kmet, zajema v sevniei semena, po brazdah meče ga gredoč. In rada in pa poželjivo sprejemlje zemlja seme to; vsesava v krilo ga skrivnostno, kjer zlati bode klil zaklad . . .
Kadi se njiva razorana, po brazdah seme seje kmet . . . A mislec seje misli svoje; po dušah živih seje jih.
MI VSTAJAMO!
Mi vstajamo! In — vas je strah?
Pokaj take hrumite!
Slovana se bojite? Teži vam dušo huda vest? In vest vam stiska jezno pest?
Bojite se — osvete
od množice neštete?
Mi vstajamo! Ni ljubo vam?
Mi vstajamo gotovo
v življenje svetlo, novo. Nič več ni drag nam spanja mrak, na delo vodi nas korak;
noč temna je za nami,
svobode svit nas drami.
Mi vstajamo . . . Poslednji čas!
Mi nočemo umreti,
mi hočemo živeti! Iz svojih vstajamo moči, četudi smo pozni, mladi:
Kaj uk je zgodovine?
Bodočnost je — mladine.
Mi vstajamo, mi vstajamo Če še tako hrumite, če še tako kričite!
Pokaj tako jezite se?
Nas morda res bojite se? Napredek in prosveta to naša bo osveta!
SOPOTNIK.
Maglaj.
Govori, le govori, tovariš novi moj! Ne veš, kako mi prija prekrasni govor tvoj.
Kak smelo turban pestri na glavi ti sedi! Obleka slikovita baš divno ti stoji.
Zdaj noge graciozno podkrižal si . . . lepo! Še čibuk dragi v usta, pa kadiva . . . tako!
Z obraza že ti čitam, da moslem ti si vnet; Jeruzalem je — Mekka, vzor tvoj je Mohamed
Govori, oj govori premili jezik svoj! Kaj meni Mekka tvoja, kaj meni turban tvoj!
Aškerčeva čitanka.
3 33
Tvoj jezik moj je jezik, čuj me, prijatelj ti! Slovanska sva si brata, ej, jedne sva krvi!
BRAT SLOVAK.
Piš hladen piše s Tatre . Leti pod goroj vlak, v kupeju pa vštric mene sediš ti. brat Slovak.
Kaj zreš tako otožno skoz okno v gorski kraj? Nemara kraj domači ostavljaš baš sedaj.
Otrok s teboj gre dvoje; na klopi večje spi, a drugo mati mlada v naročaju doji.
Drži z levicoj dete, z desnicoj robec bel, vzdihaje nekaj briše z oči ž njim čas si cel . .
Beseda da besedo. V Ameriko, drug moj?! Za kruhom iz očine z otroki in ženoj?
Za boga, kaj te moti! Kako boš tam prebil, ko nihče ti madjarski otrok ne bo učil?
Če ktero ti umrje, kaj, bratec, bo tedaj? Brez 6grščine, upaš, pusti je Peter v raj?
Brez doma greš po svetu utrgan z veje list —; prav, prav ti je, prijatelj! Zakaj si — panslavist!
BRODNIK.
Med skalami Sava šumi, valove mogočne vali, v naročaj jih Dunavu tira. Čoln ziblje ob bregu se tam, a ribič mi v njem sedi sam, na veslo se truden opira . . .
»Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan pa hitro na drugo tam stran črez šumno prepelji nas Savo! Čuj, turško rumeno zlato plačilo bogato ti bo . . . Če nočeš — ti vzamemo glavo!
»Molčita že polje in log,
tam onkraj slavonski ostrog
v neskrbnem že spanju počiva.
Zaviti v plašč temne noči
ogledat poslani smo mi,
kod zdaj naš sovražnik se skriva .
»»Ne maram za vaše zlato! Čemu mi pač ribiču bo? Zastonj vas črez reko prepeljem! Res, sivo že glavo imam, a vam je nocoj še ne dam! Rad vašim ustrezam poveljem!««
Ze čolnič od brega leti
in nese oglednike tri . . .
Veslaj e pa ribič ozira
srepo se v vrtenje voda,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira . . .
»Pač, hrabro srce ti imaš, izvrsten prevoznik si naš; ni takega blizu okoli! A nas tam pohvali glavar, prekrasen pač čaka nas dar, krasnejši nas ni še nikoli!«
»»Na mestu!«« — de ribič krepko a veslo zažene v vodo . . . »»Tu vaše in moje plačilo!«« »Bes, djaur!« še krik iz valov, iz mokrih je Save grobov — potem pa vse tiho je bilo . . .
NA SEDMINI.
Ne sama ti, ne sama ti — vsa vas se v solzah dnes topi!
Predvčerajšnjim še čil in čvrst, sedaj ga krije črna prst!
Tvoj mož bil sicer že je star, že star, a dober gospodar.
Bil že je kratkoviden, res, in gluhih malko že ušes:
No zdrav in jak še korenjak, krepak tako ni starec vsak.
Oj, dober mož, predober mož! Še dolgo pomnila ga boš!
Sam pravil nam je čestokrat, kako ima te srčno rad.
»Mladi se vek življenja moj, odkar poročil sem se ž njoj.
»Cvetoča ona, vel že jaz,
pri meni pač ni kratek čas . . .
»In vendar, vendar ljubi me in zvesto hrani mi srce!
»Zvestobo nje poznate vsi — noben je fant ne preslepi . . .«
In zdaj je v grobu dobri mož, še dolgo pomnila ga boš!
Luč večno bog mu skoro daj, in večni mir in sveti raj!
Lahko bi živel še kaj let,
dal marsikak nam moder svet.
Kak naglo ga je vzela smrt, odnesla ga na tihi vrt!
Bogve, bogve, kako je to? Kdo soditi si upa, kdo? —
On star, a mlada, živa ti — tako pač večkrat se zgodi!
Oh, dobra duša, poštenjak, spoštoval ga iz nas je vsak.
lzpijmo čaše polne zdaj,
v spomin njegov vsak pije naj!
Kozarec vsak naj bode suh, da mir njegov imel bo duh!
Da kdaj ne pride plašit te, nocoj še morda strašit te! —
Le vdova še izpila ni . . . Kaj ti obraz tako bledi?
»Ne vidite pri vratih ga? Kaj neki v roki tam ima?«
»Ne vidimo ničesar mi, pač varajo te le oči.««
»Kako je bled, kako je bled!
Moj mož?! ... Kaj vrača se na svet
»Kaj neki sveti se mu to? Ah — kupo mi drži z roko!
»In v kupi moten je napoj, pijača kalna, soprog moj!<
»»Ne vidimo ničesar mi, pač varajo te le oči.««
»In zdaj iz čaše piti če, že nese k ustnom jo, gorje!
»Ne pij, ne pij tega, ne pij! V kot s kupoj, da se razdrobi!
»Gorje! — Izpil je vse do dna . . . Kako telo mu trepeta!
»Gorje, gorje! Ti pil si smrt, čuj, v grlo si izlil si smrt!
»Saj nisem natočila jaz, nalil ti on je tisti čas.
»Ko tebe ni biio doma,
bila sva ž njim sama, sama.
»Roko ovil okrog vratu, v uho šepetal mi medu.
»Prišel je bil sosedov sin, prinesel čudnih tekočin.
»Srce je meni preslepil, a tebi v kupo smrti vlil! .
»Ne vidite li tam-le ga? Kako telo mu drgeta!
»Kako si bled, kako si bled!
Moj mož! — Kaj vračaš se na svet?«
42
SVATBA V LOGEH.
Za mizoj sedijo svatje in godci sede za pečjo . . . Hej, kaka vesela gostija v Logeh pri županu je to!
Nocoj pri županu za mizoj nevesti srce se topi; ne upa se v ženina zreti, stidljivo poveša oči.
In, glej, starejšim na desni celo gospod župnik so tam; saj v Kani počastil bil svatbo nekdaj še zveličar je sam!
Sorodniki, bližnji in daljnji, prispeli so sreče želet, nevesti in ženinu sreče za ta in za oni svet.
In kteri utegnili niso čestitat priti sami, darove pošiljajo svoje — o j, dražestnih, lepih reči!
Urnetalno vezanih kitic in vencev že poln je vsak kot; kolačev s trakovi ovitih nemara, da bode jih stot.
Ne bo li že konec darovom od vsekod za svatbo nocoj? — Še vaški je mlinar prinesel za ženina darek s seboj!
To stari je mlinar Mohorko! Saj znan vam je malin njegov v dolini ob bistrem potoku, v zatišju vrb, jelšjih vrhov.
V dolini ob šumnem potoku kolesa se vedno vrte, a mleti pomaga Mohorku rejenka, prelepo dekle.
»Kaj, sosed, pa ti si prinesel?« Sred izbe z darilom stoji, v nardčaju jerbašček nežen pred svati nerodno drži.
Na desnem in levem ušesu gluh mlinar je stari močno; na ves glas poklanja svoj darek, na ves glas zavpije tako:
»I, to-le je dala, naj nesem! Dar vzprejme pa ženin naj sam, in vpričo neveste in svatov naj jerbašček njemu oddam!
»In kak je lepo ga zavila — o. Julika naša to zna! — Predavši ga meni je rekla, naj pri-vas ostane dar ta!
»Njiv, travnikov, hosto, vinograd in hišico belo dobiš . . . Lahko se nevestice svoje, moj sosed, nocoj veseliš!
»Bogati pač vi ste, bogati, a mi smo beraški ljudje . . .« Pred ženina dar svoj postavi, obrne se mlinar in gre.
Pogledajo v jerbašček svatje — živ angel kot dar v njem leži! Podoben je ženinu jako, zato se tako mu smeji!
Še godci smejo za pečjo se,
smejijo se gosii in bas--
nevesti kraj ženina lepi od stida rdi se obraz.
VINSKA BAJKA.
Na Sladkem vrhu po trgatvi v hramu sodi trije mi stojijo; v junakih starih, hrastovih, kovanih čudni duhovi tam spijo.
Polnoč. Zadremal baš je gornik trudni. Čuj, iz kleti kaj šumi mu? Šušti, šepeče, siče v sodu prvem — vinski pa duh govori mu:
»Leži, leži tam polje mi v tujini, cesta po polju gre bela; ob cesti krčma mi stoji samotna, krčma ,Pri lipi' vesela.
j Tovorniki pa pridejo bogati. Ko so ti zlatov našteli, konjičev iskrih par odpelje mene z vozom po cesti tja beli.
»Posedalo tam potnikov za mize, mladih ljudi in pa starcev; oživljali si ude bodo trudne z mano iz polnih kozarcev . . .«
Pol spe, napol bede posluša gornik. Sladko v uho to šumi mu! Šušti, šepeče, siče v sodu drugem — duh pa tako govori mu:
»Menihi pridejo iz mesta pome, v klet me zapro tam globoko; o zarji vsaki sakristan bo sivi v cerkev me nosil visoko.
»Menihi bodo stali pri oltarjih, svete mi čitali maše, kot kri Spasiteljevo pil bo vsaki vsak dan iz zlate me čaše! . . .«
Posluša starec proročanstvo tajno, divno v uho to šumi mu! Sušti, šepeče, siče v sodu tretjem — glas pa navdušen golči mu:
»Doma ostanem rajši jaz! Oditi toži se meni po sveti! Kjer sesal sem mladosti moč iz zemlje, tu čem sedaj dozoreti!
»Pa pride dan in oživi ta hram moj, slavnost vesela bo, krasna; iz grl pak orila bo takrat moških pesem v dolino se glasna:
»»Bog živi v čašah naših sok ta zlati, vsa ž njim slovenska nam vina! Bog živi, ki rodi jih, zemljo sveto — živela vsa domovina!««
MEJNIK.
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom tam par volov.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči sam gre domov.
»Hm, pravijo, da ni baš varno iti tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši ob cesti tej.
»Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, na straži stal,
po noči čul tam uro biti vsako — pa bi se bal?!
»Še pri Custozzi bal se nisem smrti, zrl ji v oči —
pa tukaj mar ko dete bi trepetal, če list šušti?!« . , .
Dospe do svoje hoste . . . Cuj, iz teme: »»Joj! kam bi del?«« — »Kaj? — Kdo si božji? — Kam naj deneš,
[vprašaš? —
I, kjer si vzel!«
Aškerčeva čitanka. 4
»»Vzel sem med svojo! bil in tvojoj lastjo mejnik le-ta,
presadil ga skrivaj na last sem tvojo za sežnja dva!
»»Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval na oni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prokleti, pač sto že let!
»»Oh, to teži!«« . . . Zabliska se: Po cesti pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami mejnik noseč! . . .
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam, in ni se bal . . .
Kako nocoj domov je prišel s sejma, pa le ni znal!
A čudno prinesč mu vsi novico, ko sine svit:
»Sinoč umrl je nagle smrti sosed, mejaš naš — Vid!«
GODČEVA BALADA.
Tu goslim se mojim vsi čudite vi — zakaj na teh goslih strun danes ni?
Z gostije sinoč sem se vračal domov, polnoč že brnela je z vaških zvonov.
Tam v gozdu, stoj, nekaj zastavi mi pot, oči zaiskri se mi dvoje naproti
Križ božji! — črez lice brž križe tri — a črna pošast se ne gane, stoji.
Najlepšo grede si zagodem takoj, pošast za petami lepo za menoj . . .
Po štirih? — posili že skoro me smeh . . . Hudič ni! On hodi, pre, vedno po — dveh . . .
Kako vam to vleče kosmač na uho, kako mu po godu je goslanje to!
E, da bi te! . . . Pridi mi rajši na dom! Tam lepše zagodem ti! Da bi te grom! —
4* 51
Pa stopam in godem, kar moči mi, a struna tu prva že poči mi!
Obstanem, da struno bi novo napel, od goslanja si oddehniti sem htel:
Oči se strašilu še bolj zaiskre in ostre pokaže mi svoje zobe.
Lok goni po goslih skrivnostna mi moč, a struna za strunoj — do zadnje je proč!
No zvesto na strani mi hodi pošast. Poslušati godbo ji slast je in strast.
Ne bode li konec že strašne noči? In gaz ta snežena mar v večnost drži?
Obstanem, da strun bi si novih navil, od goslanja divjega si počil:
Živeje vzplamte spremljevavcu oči, grozneje z zobmi pred menoj zarezi.
Na struni poslednji sem godel in pel, skoz drevje že dan se je svitati Sel.
A zvesto kraj mene koraka pošast, poslušati gosli ji strast je in slast.
Vse pesmi sem goslal in pel na ves glas — pred nama leži tu že znana mi vas.
Nemiren, tovariš si moj, se mi zdi . . . Čuj, meni še bolj se mudi, mudi . . .
In goslam in pojem mrtvaško-vesel, strun zadnja mi poči — tam poči pa strel
Kraj mene sestradan je črn in dolg ustreljen na stezo iztegnil se — volk.
IŠKARjOT.
Sam — čisto sam! Tu nihče me ne vidi. Zakrivaj, gaj, me ti! . . . To bil je pot, to bil je pot iz mesta, izmed ljudi!
Gledaje k tlom po ulicah sem bežal vun mimo znanih hiš naprej, naprej — kot da bi bil podil me nevihte piš . . .
»O, Juda! kje so srebrniki?« vpije poulična dečad —
»Vse vrgel v tempelj! Pustite me, pojte si jih iskat!««
Trgovec Levi sreča me na trgu, pomane si roke:
»Čestitam ti na včerajšnji kupčiji, apostol, hč!«
In Ahasver, črevljar predmestni stari pred hišoj mi sedi:
»Kaj skrivaš v plašč se in bežiš? Poznam te brat Juda ti!
»Mesija tvoj nesoč tod križ pred uroj počiti htel je tu.
Odgnal sem ga. A ti hitiš gotovo pomagat mu! . . .«
Naprej, naprej — no kam? Sedaj sem tukaj. Ne, ne! Umrl ne bo!
On križan?! Ne! Pomiloste ga morda . . . Čuj, kaj je to?
Skoz gaj mi ljudstva hrum in šum odmeva! Na Golgati sem mar? Čuj, kladiv jek zabijajočih žreblje . . . za vdarom vdar! . . .
In hrumu bliže tihotapi Juda — prizor mu je odkrit! Glej, križ stoji že tam, a On na križu razpet, pribit!
In Juda zre v telo nago, krvavo . . . A On tam še živi? Da! Ni li zdaj naravnost vanj velike uprl oči? . . .
Pod križ tja plani! Ne! Zaman, prepozno! Tu cedra močnih vej . . . In zadrgnivši vrv okrog vratu si — visi na njej.
Na vetru guga mrtvo mu se truplo, glej, s kuštravoj glavoj! Srca utihnil vtrip, na vek utihnil vesti je boj . . .
Stemni se! Grom, potres! — Mrliči živi zdaj vstajajo iz jam! Za hip i sam obešenec v življenje vzbudi se tam.
On vidi, sliši . . . Obletava črn ga roj netopirjev, sov; srebra maši mu polno mošnjo v usta trop zlih duhov.
Blisk piše v črkah mu orjaških sodbo za ta, za oni svet . . . Vihar mu tuli: »Umri, Juda, dvakrat! Proklet, proklet!«
POSLEDNJA STRAŽA.
Po tlaku stopa strog in mrk, visi mu ivje z brade, z brk.
Iz svetlih doli pa dvoran, odmeva godbe šum glasan.
Glavar posadke, general, meščanom daje pir in bal.
Šampanjec peni se, kipi, sto parov v plesu se vrti.
Ah, kaj vrti se v lesku sveč polnagih nedri, golih pleč! . . .
Hej, lep je tudi zunaj ples! Divja od zemlje do nebes.
Plesavka burja je gospa in s snegom pleše in divja.
A on sred metežev, vetrov palačo straži krog voglov.
Poslednja straža je nocoj — odpust dobi že jutri svoj!
Čim bolj pred jutrom gine noč, tem jačja je viharjev moč.
Mraz brije do mozga kosti, po žilah kri se ledeni.
In on po straži gor in dol koraka zmrzel že napol.
A vroče bije mu srce, vse misli mu na jug lete;
na jug, v domači solnčni kraj, kjer zime ljute ni sedaj.
In jutri poide že domov, povrne se pod rojstni krov!
Naj vihra, sneg razsajata, okrog palače rajata!
Kaj mar mu žametov, snega! On že je tam . . . doma, doma.
Pod oknom spet nocoj stoji, nevesti svoji zre v oči.
Ah, južna noč, prelestna ta! Razkošen vetrič le pihlja . . .
»In ko zašije beli dan, privedem svatov ti pred stan - .
Dani se . . . Čuj, veselja hrum, poskočne godbe burni šum!
A to v palači ples šumi! Pred vrati pa vojak stoji.
Ob puško v zametu oprt stoji na straži mrtev, trd.
PONOČNA POTNICA.
Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava . . . »Prepelji, brodnik, me takoj!
Oh, meni mudi se;
in preden zdani se, mi daleč je priti nocoj.«
Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava . . . Črez reko čoln črni leti.
A potnica pozna,
velika in grozna z brodnikom v njem tiho sedi.
»Telo ko kost suho
zavijaš v rjuho; mrtvaški iz ust diše ti puh!
Pod čelom prikrita
dva oglja gorita . . . 2iv človek si, ali si duh?«
»»Kaj znoj si otiraš?
Kaj v me se oziraš? Naprej, naprej tiraj svoj čoln! . . .«
In žena vzravna se,
glej, veča se, rase — ves čoln že je skoro je poln.
Po nebu ščip plava,
šumi, šumi Drava . . . Pri bregu! Čoln butne na kraj
»Kdo tujka si grozna?
O, potnica pozna, brodnino odštej mi sedaj! —«
»»Za manoj smrt bleda,
puščoba in beda, strah, stok in drget pred menoj
Kdo tvoja sem druga?
Ime mi je — kuga! Nocoj grem na desni breg tvoj
»»V vsak dom se odpravim, ljudi vse podavim . . .
A tebi naj milost storim! Ne boš čul vpijočih in gledal ne mročih —
zdaj prvega tebe vmorim!««
CELJSKA ROMANCA.
Noč nad Celjski grad že pozna pada. Kdo na tihem jaše mi iz grada? Varno stopa po stezici vranec. Dragocen je tovor, strm je klanec! Prismeji se ščip izza oblaka — lahko vidiš ga sedaj junaka. Halja črna krije redovnika, redovnika, živega svetnika! Glej v obraz mu, glej ta lica vela! Od solza so pač mu obledela; te oči, kot da so brez življenja; to prihaja, brate, od trpljenja, od moljenja, svetega bedenja! . . .
Hitro stopa vranec v mesečini, jezdeca že nese po dolini.
»Brže stopaj, konjič vranogrivi, brže stopaj, konjič iskroživi! Glej, tam selo znano je pred nama; pohodila cesto sva ga sama. Dobro znana ti je hiša mala — tamkaj bova zopet nočevala! Tebi ovsa za večerjo dajo, a najboljše meni, kar imajo . . . Torej spejva . . .!«
»;Postoj, pater Ureh, preslavni Celjan, svetnik po deželah devetih! Pri kraljih, cesarjih sveta si poznan, še bolj pa pri naših — dekletih!
»»Dekleta slovenska cveto nam na čast, lepota njih v pesmih slavi se; kaj čuda, če v sladko lepote si past, ujel pač naposled še ti se!
»»A dekle iz nas in pobožni mož ti — veš, križ je to — nista enaka! Mladenke se naše — rdeče krvi, po tebi se modra pretaka!
»»A ker si mogočen, lahko narediš, da sitna izgine razlika, izlahka za ženo potem jo dobiš, če ktera dev naših te mika. —
»>E, pojdi, grof, z nami k posvetu takoj, da moški se dogovorimo! Pogodbo podpišeš nam sam še nocoj — poprej te domov ne pustimo!«« . . .
Sluša Ureh govor starejšine, dobro sliši — nič nato ne zine.
V grlu nekaj sapo mu zapira, plah nekako se menih ozira: Mož stotina straži ga vaščanov, mož stotina hrabrih Teharčanov! S konja stopi Ureh jim počasi, nič ne reče — malko odkašlja si.
V sredo med-se viteški vzemo ga, pa k županu na posvet vedo ga.
Starejšine vsi se poklone mu, dolgo pismo da župan v roke mu. Kaj li sklenil modri zbor je selški? . . . Ta-le čital list menih je Celjski:
»Jaz, grof Ureh, grof in knez Celjanom,
vsem Celjanom in okoličanom;
knez Slovencem in gospod Hrvatom,
nam sosedom, našim ljubim bratom,
desna roka kralju gospodarju
in pobratim turškemu cesarju:
Teharčane poplemenitujem,
v plemski stan vse selo povišujem —
ali, kakor se po naše reče —:
Modra kri po žilah vsem naj teče!
V grbu dvoje zvezd jim sveti jasnih —
to spomin bo nje oči prekrasnih!
Zvezd srebrnih dvoje v grbu sveti —
to spomin bo lepi Margareti,
ki je kriva, da vam plemstvo da se
za sedaj in za vse večne čase!« . . .
Gleda Ureh starejšine srenjske — ej, prejake so pesti slovenske! . . . Tiho sede, s čela pot obriše, s svojoj rokoj pismo jim podpiše; podpisavši — jo domov popiše.
Teharčani pa, junaki zviti, dan današnji še so plemeniti.
0$
SLOVENSKA LEGENDA.
»Odprite!« pred rajem začuje se klic, in nekdo potrka tri krati . . . Že s ključi za pasom in radostnih lic stoji sveti Peter med vrati.
»Kdo duša si božja?« jo praša vratar, od glave do nog premotri jo . . . »»Slovenec ponižen, nebeški ključar, in v rajsko želim domačijo!««
»Slovenec! Oh, rad, rad verjamem vam to! Predobro pač vam ne godi se; zatorej vsak rajši ostavi zemljo, pa k nam gor čim brž preseli se.
»Iz vsakega najdete tukaj stanii velikih in slavnih svetnikov, iz vašega jadnega samo rodu, največ jih je, žal —¦ mučenikov!
»No, preden otvorim vam sveti naš raj, prestopiva večnosti meje — oprostite, pri-nas je tak običaj — kako vam častito ime je?«
Aškerčeva čitanka.
5
»»Slovensko mi Primož je Trubar ime, saj kdo me utegne poznati . . .«« »2e dobro!« Šentpetcr mu reče smeje — »počakajte tukaj pred vrati!«
*
Žari se dvorana nebeška, žari, od bajnih leskeče se luči; pred svatov nebeških sijajne klopi postavi Šentpeter se s kijuči:
»Iz solzne doline tuj neki gospod na pragu tam naše je hiše! Poprosil ponižno me baš je za vhod, a Primož Trubar se piše!«
»»Kaj Trubar!«« prestraši škof Tekstor
se — »»E »»Kako? Primož Trubar ste rekli? Živi li še ta do današnjega dne? Ni davno li zgorel že v pekli?
»»Po vsej domovini vam nekdaj razpel bil vražje on svoje je mreže; ovčice mi vse poloviti je htel — gospoda gotovo to ve že!««
»Križ božji! Oh, Luter slovenski ie tu!« Bolestno škof Tomaž Hren vzdahne — »Še tukaj pred njim ne bom imel miru?! Na dno vic nazaj naj se pahne'
»Pripeljal nemara s seboj kar cel sod slovenskih mi Svetih je Pisem; peči bil sem kurit dal ž njimi povsod; vseh mogel dobiti, žal, nisem!« —
»»Pomislite,«« Slomšek se tam oglasi — »»pomislite, sveti očetje! Kar Primož na zemlji nič več ne živi, preteklo nad tristo nam let je!
»»O veri njegovi ni bilo sledu v Slovencih o mojem že časi . . . Predlagam, da raj se otvori možu, da brat naš zaslužni se spasi!
»»V jeziku premi! em on prvi iz vseh, o, čujte, nam knjige je pisal! In greh, ki učinil ga bil je, ta greh — spokorniku bog je izbrisal! . . .««
Joj, kakšen prepir vnel in spor se na to po celi slovenski je strani! Še drugi začeli nastavljati so uho radovedno rajani.
Z Jeronimom, glej, učenjak Avguštin smehljaje se tam pogovarja; s Kvirinom šepeče tu škot Viktorin, kazaje na Petra, vratarja.
Cirilu, Metodiju pa Nikolaj, sam papež, na glas se poroga: »No, slišita, brata predraga, sedaj? To slavna slovanska je sloga!« . . .
In angeljci zlati, okrog letajoč, s perotmi že delajo veter . . . Pri vratih brez sape, obupano zroč, ko v tleh ukopan stoji Peter . . .
5*
67
»Mir!« — s trona visokega svojega bog Slovence takoj potolaži okrog, zdaj glas svoj svarilni povzdigne, z rokoj pa vratarju pomigne.
»Do danes vaš Trubar je v ognju pripčt za greh se svoj ostro pokoril, od danes pa tukaj naj z vami bo vred za to, kar je dobrega storil!
»Ker v vašem jeziku vas prvi učil moliti in psalme je peti, zdaj večno me bo po slovensko slavil, pevaje svoj: »Sveti, sveti!« . . .
In ključ zarožlja in, glej, raj odprt . , . In Trubar ponižno pristopi . . . Med slavnimi brati (pač mnogim na srd!) bog sesti veli mu na klopi.
Prešeren, glej, tam mu naproti hiti: »Naj bom jaz tvoj prvi častitelj! Iz narodne smrtne, stoletne noči na delo si prvi buditelj!«
NAPOLEONOV VEČER.
(1810 1.1
Hej, to je god vesel nocoj v Ljubljani pri maršali! Kdo šteje goste, ki pri njem so v dvorcu se sestali! Čast, učenost, bogati svet, lepote ženske pestri cvet slave Napoleona.
Maršal Marmont, to mož je vrl,
Francoza slika živa;
s šampanjca polnoj kupicoj
omizju, čuj, napiva:
»Fraternite, egalite,
egalite in liberte —
to geslo bodi naše!
»Vam, gostje slavni, Čašo to na zdravje naj izpijem! Ponosen sem in sem vesel, da med Ilirci žijem. Bog živi našo stolico, prekrasno nje okolico, bog živi vso Ilirsko!«
In »vive !a France! < zaorijo
navdušeni glasovi;
zvenče kozarci, se prazne
in — polnijo se novi;
s strun marseillaise spev zveni,
a z godboj, s petjem se vrsti
zdravica za zdravicoj.
»V imenu cerkve: Vive 1' empereur škof Kavčič kupo dviga, »neveste cerkve ne teži nobena zla veriga!« . . . »»Še dolgo bivaj pri-nas dni, maršalov nam najmilši ti!«« napiva maire ljubljanski.
Trgovec Mol: »Francozom čast!
Kupčija cvete naša,
odkar med nami bivate« . . .
Pek Testič se oglaša:
»In jaz prodam zdaj hleba več« . . .
»»Mesa zdaj mesto treba več,««
meščan Sekač se hvali . . .
Zvenče kozarci bolj in bolj, nalivajo se novi; s Francozom brati se Sloven v čast Korsike sinovi. To slavnosti bo lep opis, ki jutri pošlješ ga v Pariz, vojvoda Dubrovniški!
A sredi družbe tih menih napitnice posluša; boj notranji mu čitaš z lic, kaj snuje pač mu duša?
Mar rad napii bi, samotar, ker mirni kot pusti ti car? . . Čuj, zdaj če govoriti!
»V imenu svojem lastnem ne vzel čašo sem v desnico, v imenu svojega stanu naj opustim zdravico: v imenu vseh Slovencev tu, v imenu našega rodu Napoleonu slava'
»V imenu našega rodu in našega jezika, kateremu stoprav od vas čast došla je velika: izpijem čašo to-le vso — Francozi, vam zdravico to od patra Valentina!«
LIST IZ KRONIKE ZAJČKE.
Slavni svetec v blaženstvu nebeškem, kartuzjancev oče, sveti Bruno, ki rodil si nas v dolini pusti, tam v Šartreški nas rodil dolini; ki razgrinjaš i nad nami plašč svoj, zbranimi tu v samostanu Zajčkem: Ne zameri, oče, ne zameri, da ti sin tvoj, stari Marijofil — samostanov tvojih prej nadzornik, a zdaj prior v domu tem nevredni — piše danes v kroniko te vrste, pergamenu da izroča zgodbo, zgodbo, ki bo žalila te morda! . . .
Trideset je let že padlo v večnost, trideset od tistih dob let dolgih! Dan jesenski bil je topel, krasen, ko priromam tu pred klošter Zajčki, razoglav pred samostan priromam. Palico sem potno držal v desni, a v levici sveti rožni venec. Pred svetiščem obstoji mi noga; prag prestopim, v cerkvi sem prekrasni. Skozi okna gotiška visoka žarki solnčni lili so se vanjo. Hiša božja prazna, osamela!
V refektorij grem . . . tam bodo bratj
Na stežaj so vrata vanj odprta,
od obeda še šibe se mize,
a v dvorani ni je duše žive!
Po hodnikih samcat stopam dolgih —
celice so prazne, vse je tiho,
le korakov mojih jek se sliši;
med zidovjem čudno to odmeva!
S sten obrazi gledajo me resni,
radovedno vame zro podobe:
Slike stare priorjev pokojnih,
slike stare kartuzjancev Zajčkih.
Groza skoro me obide rahla.
Sam ne vem, kak dolgo tod sem blodil
Stoj, pri tleh, tam v koridoru temnem
vrata najdem le napol priprta,
iz dvorane govor, hrum in petje!
Tihotapim k durim tem po prstih,
slušam, slušam — to reči so divne!
Hrum potihne, visok glas zapoje:
»Iz raznih krajev, časov do stropa knjig leži, a jaz med vsemi ljubim tam zvezek poezij!
»Kaj sta Horac in Pindar! Kaj Sappho in Ovid! Tam v mojo knjigo višji pesniški duh je vlit.
»Če sladka me vsebina zanese pod nebo, še jaz bi menda odo zapel tačas lahko!« . . .
Aj, očetje so v biblioteki?!
Čul sem že o učenjakih Zajčkih . . .
Torej res! . . .
Brat drug se že oglaša:
»A moj foliant je tam stari! Iž njega rad čitam vsekdar; čas letnico zglodal mu davno, pozabil že se je — tiskar.
»Če pisca ideje globoke premišljam do pozne noči, vsa čuda priroda mi jasno razgrne tačas pred očmi!« . . ,
Bas resnoben zdaj za tem zapoje, da dvorana vsa bobni od jeka in zidovje nad menoj se trese:
»Resnice že dolgo sem iskal zaman, premetal neštete sem liste; v tej knjižnici našel pa zdaj še vsak dan v vseh knjigah resnice sem čiste!«
Tu veselo zazvenče kozarci! Odprem vrata, vstopim in pozdravim: »Mementote mori!« . . .
Klet prekrasna! Klet prostrana me objame hladna. A v sredini sodov velikanskih, tu sedijo patres kartuzjanci okrog mize hrastove ogromne; čašo v roki vsak drži penečo . . . »Bratje dragi: Dominus vobiscum! Tukaj torej knjižnica je vaša?! — Po ukazu strogem iz Šartreze
74
prišel k vam je brat vaš Marijofil,
da pregleda samostan vaš Zajčki,
da napredek vidi v učenosti,
ki izvira v knjižnici vam toti . . .«
S težkim srcem pisal te sem vrste, s težkim srcem to beležil zgodbo. Ti Spasiteij križani na pultu, ti na steni, Mater Dolorosa! Vidva sta mi priči, kak nerado teklo danes mi pero je gosje. A veliki grešnik Marijofil, ki osivel je, pišoč to knjigo, kroniko o samostanu Zajčkem, on mi mogel in ni smel drugače! Kajti res je res! Resnico samo vselej piši vestni zgodovinar! Ne na levo gledaj, ne na desno, kaj vrstniki poreko, ne baraj! Kaj potomci poreko, ne maraj! — In zato, kaj ne, da ne zameriš, da je pisal sin tvoj Marijofil v knjigo to-le danes zgodbo čudno, ki vršila se je v Zajcu lepem, ko smo šteli leto: tisoč petsto šestdeset in štiri še po Kristu —, oh, saj vem, da rad mi vse odpuščaš, v slavi rajski, oče Bruno! Amen.

„STARA PRAVDA".
,H6rt \vunder zu! Der baurn unrue Thet sich so ser auspraitten. Aus irer geniain thetn si schrein Stara pravda!
Der bauru list man nit vergist zn singen und zu sclireiben ..."
(.Pesem o slov. kmetih" iz 16. stoletja.)
I
ZNAMENJA NA NEBU.
(10. febr. 1515.)
. . . „tunc plebs rustica . . . Ligam sarxit . . ." (Napis v kapeli sv. Trojice v Lok: iz let 1499—1541.) „Le vkup, le vkup, le vkup, Le vkup, uboga gmajna!
Der batirn scliar was rueffen dar; Stara pravda!"
(Pesem iz 16. stoletja.)
»Solnca tri med tremi mavricami! Glejte na nebu, ljudje! Kdaj je videl kdo že čudo takšno? Kaj to pomeni, bogve!
»Solnce prvo ko zlato se sveti, drugo zeleno se zdi, solnce tretje in največje — glejte, to pa krvavo gori!«
Vro vaščani vkup na klic sosedov, sredi na selo vsi vro, tisoč ust pa praša se boječe. »Kaj li tam gori je to?«
»»Bog srdi se zarad grehov naših!«« čuje pobožen se glas, »»s šiboj mahnil bo nas težkoj svojoj — svetci, prosite za nas!««
»Kuga, slabo leto!« meni drugi, »kruh nam bo beda in glad!« . . . »»Kaj to znači?«« prerok kliče tretji — »»Turki nas pridejo klat!««
»Nič ne veste, kaj vse to pomeni!« Glas zagrmi jim ko grom. Velikan sred njih častit stoji že . . . Starec, odkod? Kje tvoj dom?
»Trikrat mesec nam še pomladi se — mavrice pravijo tri; vigred kaže solnce vam zeleno; solnce rdeče je — kri!
»Kri bo tekla za svobodo zlato — solnca nam priča soj zlat; tresla bo pred nami se gospoda, tresel tiranov se grad!
»Čija zemlja ta? Čigavi mi smo? Sme se teptati naš rod? Kaj je kmet? On je li tudi — človek? Človek mar sam je .gospod'?
»Vidite — ;am gor! — v oblakih vojsko? . Bog sam bori se za nas! Angelje na konjih, glejte, z meči! Skoro i naš pride čas!
»Punt slovenski — tiho! — že se sklepa,
koder naš jezik doma;
zveza sveta veže kmete tajna:
Stara naj pravda velja!
»Kaj stojite tu omahovaje?
Znak že z nebes vam je dan!
Tlake jarem — he? — vam je li sladek? . .
Z nami, o bratje, na bran!«
»»Pojdemo — vsi gremo v boj za pravdo!«« vse se poslancu roti . . . Gradu v gori črnemu nad selom tisoč pesti zapreti.
Aškerčeva čitanka.
6 81
II.
KRALJ MATIJAŽ.
„Kadar bo kralj Matijaž kraljoval. onda bo kmetic dobro kmetoval."
Narodna.
Na vasi pod lipoj staroj pravljice prepeva ded in vnukom trem svojim jih pravi pravljice iz davnih let.
Šumi jim nad glavami lipa, presladko nje cvetje diši; mladeničev čilih najmlajši mi vzdihne in dedu veli:
»Rad prišel jaz v goro bi sveto, kjer biva veliki kralj naš, kjer spava stoletja, stoletja, kjer spava naš kralj Matijaž!
»V palačo podzemsko njegovo, v predivno rad stopil bi jaz, zaklade bogate bi gledal, vojaštva rad videl bi kras.
»In njega tam samega videl za mizoj kamnitoj bi rad. krog ktere mu brada častita ovija že sedmi se krat.
»In lepo soprogo njegovo, Alenčico, videl bi tam . . . Oh, rad bi napotil se v goro, da vem le kod iti in kam!«
Šumi jim nad glavami lipa, presladko nje cvetje diši, pa bratov zamišljenih drugi mi reče in govori:
»Kaj meni za mrtvega kralja, kaj brada njegova mi mar! Kaj meni za mrtve vojake, kaj meni za mrtvi ves čar!
»Kaj meni Alenčica mrtva, ko živo Alenko imam — za sto Matijaževih mrtvih jaz svoje Alenke ne dam!
»Oh, več ko za mrtvega kralja, za mrtvih vojakov redi in več ko za rajno Alenko — za zlate je meni kadi!
>Za tri mi kadi je njegove, ki hranijo suho zlato! Ej, tisto zlato bi rad imel — kaj ž njim bi počel in kako?
»Tri bele bi kupil gradove, dva prva rad staršem bi dal, a v tretjem z Alenkoj bi svojoj po željah srca kraljeval! . . .
»Zaklad Matijažev skrbi me, ki v ječi samuje mi tam . . . Oh, rad bi ga rešit šel v goro, ne vem le, kod iti in kam!«
Šumi jim nad glavami lipa, presladko nje cvetje diši, pa bratov zamišljenih tretji se dvigne in dedu veli:
»Pred kralja bi spečega stopil, nikamor se ne bi ozrl, ni v ženo ni v zlate zaklade, le v njega pogled bi uprl!
»Pogledal bi spečega kralja in tabor nešteti njegov, zaklical, da grad bi zakleti odmeval od tisoč jekov:
»Hoj, vstani že, vojvoda, vstani! Oj vstani iz dolgega snu, z vojaki prespalimi plani iz skritega gorskega dnu!
»Ti sanjaš tu sanje stoletne, ob boku ti meč rjavi, tam zunaj, tam zunaj pa narod, tvoj narod krivice trpi!
»Cuj, tujci nas stiskajo lačni, smelejši od dne so do dne! . . . Tu tvojim junakom pa sablje v nožnicah, glej, rja že je!
»Hej, vzdrami se, vzdrami iz spanja, kralj, vstani pa bodi naš voj! Preženi sovražnike svoje, rod otmi iz sužnosti svoj!
»Spasivši svoj narod iz jarma, naredi med narodi mir . . . V očini svobodni pirujta s kraljicoj stoletni svoj pir!
»Budit bi šel našega kralja, takoj bi odrinil na pot! . . . Iskat Matijaža čem iti! Povej mi, kam grem naj in kod!«
00
III. ZMAJ.
»Neguden črv, lintver hud . . .
Orv je tako močno zarjul,
da se je ves grad na kup sesul.
Narodna.
Kaj bliska se tam in grmi? Kaj zemlja se trese, bobni? V višavi se krešejo strele, ko sodnji dan vžgati bi htele!
»To dela veliki pozoj, sin moj, pod Konjiškoj goroj! Sred gore ti jezero plava, a zmaj na dnu jezera spava!
»Z železnimi lanci pripet, tam spava že bogvekaj let; glav strašnih ima devetero, oči ima osemnajstero.
»Glav srednja mu nosi zaklad, to krona je, diadem zlat; v njem demant ogromen iskri se, ko solnce to v gori žari se!
»A včasi pozoj se vzbudi, in takrat po gori bobni: Grom dela zvenčeča veriga, in blisk mu iz demanta šviga.
>Zmaj sanja o starih ti dneh, ko preža! po hostah je teh; golt večno je lačni odpiral — otroke slovenske požiral.
>;Oh, metal mu jih je vsak dan brezsrčni in tuji tiran; naš narod je zmaju žrtvoval, graščak nam trdo gospodoval . . .
»Priklenil pošast je Krsnik, spasitelj naš, močni svetnik . . . In da iz gore ne prihruje, o Jurjevem mašnik mašuje . . .
Glej, vnuki nas tujčevi spet veliko že davijo let; vse radi bi nas pokončali; pozoju nas spet darovali!
»Moj oče tlačan, jaz tlačan, ti sinko boš v robstvo vkovan! Tlačani na svet se rodimo — tlačani ga spet zapustimo . . .
»Ko sila do vrha vzkipi — ti videl te hude boš dni — zmaj v gori se znova vzbudi tam, verige jeklene zdrobi tam!
Vihar bo pretresal ves kraj iz gore lomastil bo zmaj . . . Pomagala več ne bo maša, ne prošnja, molitev ne naša!
»Ne boj se ti strašnega dne! Sovražnikom našim gorje! Na njč zmaj srditi prihruje, s Konjiškoj goroj jih podsuje!«
m
IV.
PRED CESARJEM.
(1515.)
„Sy schraven ser, ye lenger, ye mer: Stara pravda!"
(Pesem iz 16. stol.)
»Sit sem že predstav in zaslišeb,
teh tožeb in prošenj ves dan!« — car Makso vzdihuje v Avgsburgu . . . »Sejm ta bo li dnes že končan?«
»»Se nekaj jih čaka pred vrati,«« de nadmaršal Ravbar nato, »»še tote, o cesar, zasliši!«« — »Naprej!« veli Makso krepko.
»In vstopijo v škornjih visokih in v irhastih hlačah možje; po prsih jim gumbi srebrni, a plašči do gležnjev vise . . .
»Kjer Sava nam vre iz Triglava, kjer v Adrijo Soča hiti, kjer vije deroča se Drava, kjer Mura zelena šumi:
»Tam biva naš narod ti zvesti, od tam smo poslanci doma; a žezlo mogočno nam tvoje tam, zdi se, že več ne velja!
»Karkoli se komu poljubi, počenjati z nami sme vsak! Po hrbtu pretepa nas Turek, a v lice nas bije graščak!
»Od nekdaj napada nas Turek, sovraži nas, ker je pogan! A mi, cesarost, smo kristjani, graščak pa je tudi kristjan! . . .
»Kaj Turek! Mori nas, odide, in s plenom odnese pete! A jastrebi grajski požrešni kljujo nas in — ne odlete!
»Mi sejemo — grad nam požanje! Njegovo vse, naše pa — nič! In zajutrek naš, to je tlaka! Večerja je — valpetov bič! . . .
»Kak dolgo še zemljo mi svojo kot sužnjiki orjemo naj? — Gospoda nam vzela je pravdo — ti, cesar, nazaj nam jo daj!«
»»Podložniki vi ste pobožni?!«« na irharje dvor zakriči — »»Kaj? Plemstvo, cesarju udano, črniti se upate vi?!««
Ne zmeni za dvor se car Makso, za hrup njegov nič mu ni mar; zre resno v poslance slovenske, pa reče s sočutjem jim car:
'Krivice, ki vam se godijo, v nebo so vpijoče, zares! Besedo zastavljam vam carsko: To mora nehati — ni bes!
»Ej, vitez preljubi moj, Lamberg, ki Pegama, hrusta, si zmel, bahaču si v Beču snel glavo, junak že povsod zaslovel:
»Kaj pravim ti, Krištof moj dragi, opaši meč, vzemi svoj ščit! Pojezdi brž dol na Posavje gospodo objestno krotit!«
v.
TLAKA.
(15. maja 1515.)
, Ain jeder wolt sich rachen."
d. P)
Stoji tam Mehovski grad, oj, stoji; na oknu pa Baltazar Mindorf sloni, baš vstal je iz pernice mehke.
»Hm, solnce visoko na nebu je že, po polju še prazno in tiho je vse, lenuhov mi ni še na delo!
»Oznanil je včeraj pri cerkvi birič: »»Ta teden na tlako v grad, sicer vam bič po hrbtih zapoje upornih!«« —
»No čakajte, lep bomo plesali ples! Pokažem vam, kujavci, bogme, še dnes, kdo kmet, kdo gospod je Mehovski!
»Kaj? — Res? — Glej, glej, tam že gredo! Pozabili niso! Četudi pozn6, prihajajo vendar na tlako!
02
»A toliko! . . . Preveč bo dnes teh ljudi! . . . He, vstanite, deca, ti žena, vsi, vsi! Tlačanov brž gledat pokornih!« —
V zvoniku tam bijejo plat zvona, po cesti iz hoste roj kmetov vihra, vihra proti gradu naravnost.
Orodja za tlako vsak nese s seboj:
Ta s cepcem, ta s kijem, tam oni s kosoj,
ta z vilami je oborožen.
Na grajskih tam vratih, čuj: buh, buh, buh! »Hoj, odpri, Mehovčan, ki ješ naš kruh! Na tlako smo ravnokar prišli!«
Junaških par pleč se ob duri upre —• s stežajev na mah ko same zagrme: »Tu smo, no, tu smo! — Dobro jutro!
»Ej, rožnih si vencev gotovo devet
na tešče že zmolil, ker mož si ti svet —
to hrbti že čutijo naši!
»In v cerkvi, — kak včeraj si tam vzdihoval! Da tepeš premalo nas, si se kesal tam v klopi klečeč pri oltarju?
»Na tlako mi tvojo smo prišli danes! Na delo lenuhi! Na delo grad ves! Ne je naj, kdor delati noče!«
»Na delo!« — iz grl sto po gradu grmi — »da zveste, kje hlebec vaš beli zori: Na jablani ali na hrastu!
»A tlaka v baršunu in svili — ha, ha! -Ne! Tlaka le v kmečki obleki velja! Majd, menjajmo, Mindorf, za danes!«
In Baltazar s sinom, s hčerami, z ženoj, obleči koj raševnat mora jim kroj . . . »Sedaj pa le delat — tlačani!«
Za plugom gre Mindorf po brazdi molče. Sin goni mu voli; gospa in hčere z motikami tolčejo grude.
»Oh, delati — kaka sramota! O bog! Oh, škoda teh belih, teh nežnih je rok! . . A kmetje v baršunu in svili?
Tam v senci kraj njive sod vina leži . . . Dolenjca pijo vsi iz grajske kleti, pijo in pojo mi veselo.
VI.
BOJ PRI BREŽICAH.
(Septembra 1510.)
„Le vkup, le vkup, le vkup . . Erhangen und aucli gespisst. (i. P.)
»Kdo trka tam zunaj — o polunoči?« »»Odprite! Kum Zorko pred vrati stoji.«« >Odkod si?« — »»Iz Brežic — iz boja!«« »Odprta ti koča je moja!«
»Iz Brežic! Divja li še pravde vihar?« »»Ne! Danes potihnil je že za vsekdar! Mir sklenil je Ditrihštajn Žiga — nad njim nikjer vojvode ni ga!
»»To boj je bil strašen, bil vražji je boj Kij s sulicoj, z mečem bat, sablja s kosoj . . Nocoj je vse tiho tam doli . . . Zdaj ukaj vsak grad naokoli!
»»O, miren sedaj je vsak puntar-tlačan Mir rajski opevata krokar in vran . . . Kako smo se bili v dolini, to jaz ti naznanjam edini!
»Tristo jih po bitvi ostalih še roj, v vrt mestni nažene ti Ditrihštajn, voj nasmeje se Žiga in deje: .Pokaj pak so prazne te veje?!
»Pet kmetov, tovariši dragi, lahko kot sadje nosilo bi vsako drevo! Ko nalašč, prekrasna — vešala . . . Pa naj se poskusi ta — šala!'—««
VII.
KNEŽJI KAMEN.
. . . ..Kamenie bode vpilo."
Luk. XIX. 40.
•Polje lepo, polje Gosposvetsko, dežele koroške ti cvet! Kaj pomeni kamen stari v tebi, svedok iz neznanih nam let?«
V kresni noči krasni, tajnopolni kum Stojan se vrača domov. Gre po polju Gosposvetskem ravnem, a bliža se doba — duhov!
Pride h kamnu: »Ni to prestol, ka-li? Kdo sedel je tukaj? Povej! Nem si! Mah žc te obrašča zelen, razpadeš pač prej ali slej!
>Nem si! Tiho vse okoli tebe. Ko solnce ti sije, molčiš; a ko noč na tebe pade črna, ti ves oživiš — govoriš!
Aškerčeva čitanka.
7 97
»Vrača li se duša pogubljena pri živih iščoča miru? Mar osvete prosi senca jadna ubitega tu brez sledu?
»In pregnati jih, duhove nočne s prestola ves trud je zaman! Kaj za rajne zmolil rožnih vencev že tukaj je Gosposvetčan!
»Kaj storili vse za duš smo pokoj Kdorkoli za kamen ta ve, vejo vrže, rožo poljsko predenj, po cesti tod mimogrede.
»Ko narastlo to vejevje, cvetje, zažgali grmado smo to : Mir imela duša bo nesrečna, nazaj poslej več je ne bo!
»A ko polnoč kladivo odbije, pri stolu duhove vzbudi; zopet kliče, toži, vzdihr nekdo vso noč, dokler zor zardi.
»Po menihe smo poslali v mesto, in prišli pobožni možje; pokropili kamen z vodoj svetoj, moliti začeli kleče.
»In molili ves dan samotarji, vigilije peli na glas, litanije peli, čteli maše za duše nerešene spas.
>'A ko polnoč kladivo odbije, pri kamnu strahove vzbudi; spet tu kliče, toži, vzdiha nekdo vso noč, dokler zor zardi.
»Vsako noč tu straši na prestolu. No, bode pač tudi nocoj? . . . Kresna noč — a Stojan nosi v žepu zdaj praprotno seme s seboj!
»Bajna noč, ti vseh noči kraljica! Ti svet nam razgališ čarov . . . Bom jaz tudi gledal čuda tvoja, ko doba napoči duhov?« —
Tu stoji kum Stojan ves zamišljen. Poljublja že sen mu oči . . . Ob prestola vznožju se nasloni, zadremlje, zadremlje — zaspi . . .
Polnoč bije v stolpu Gosposvetskem A Stojan to sliši takoj: »Kaj — bedim li, ali samo sanjam? Ni bil to potres pod menoj?«
Je li zemlja vrgla ga iz sebe? Na stol mu se nekdo popel! A v trenotku zgine mesec svetli, zakril ga oblakov je vel.
Sapo nase vleče Stojan, sluša . . . Kaj pač duh ta govori? . . . »Kdo si, duša ti nesrečna tukaj? In kake želiš pomoči?
»Kdaj nehaš tu strašiti po noči? Kmet Stojan bi rešil te rad . . .« »»Kdo sem, vprašaš me, neznanec smeli? Po krvi, po stanu tvoj brat!
»»Čuj, svobode naš; pokopane pomnik je ta kamen edin! Tujcu suženj ti pozabil davno, da otcev svobodnih si sin!
»»Knezov naših prestol je slovenskih ta kamen! Tega ti ne znaš? Samo sedel tu, Borut, Gorazd je pa Ingo, poslednji knez naš!
»»Tu volili smo sami si kneza; kmet sam mu dajal je oblast: narod sam iz sebe mu izročal moč žezla in krone je čast . . .
»»Domovine le iskati sreče, vsem braniti pravdo vsekdar, z mečem v roki tu prisezal glasno v jeziku je našem vladar!
»> Čitaj črke tu na kamnu svete! — Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj! — PRAVDO BRANY VDOVE — domovine A kdo vam jo brani sedaj?
»»Mi sedeli s knezom smo za mizoj — za vrati stojite zdaj vi! . . . Mi iz polnih skled obedovali, a vam še ne dajo kosti! . . .
»»Kdaj izpolni se napis na kamnu?
Da duh bi moj mir že objel!
Kdaj, vi bratje . . .!«« Čuj, pri Oospi Sveti
petelin tam že je zapel!
Stojan vstane in oči si mane . . . Za goroj že svita se dan . . . »Kaj je bilo pač to v kresni noči? Resnica mar ali le — san?«
101
VIII.
TABOR.
(1573.)
„!n kurtzer Zeit zu krieg und streit khain maniger her von weiten .. .
Ain jeder sehwur bey seinem ayd."
(I. p.)
Hej, to vam je živo pod Klanjcem na Sotelskem polju nocoj! Upornikov dvadeset tisoč za pravdo pripravlja se v boj.
Ščip gleda z napetim obrazom na tabor ustaški zavzet; posluša tam konj rezgetanje in sabelj posluša žvenket.
Sam sneg in sam led po poljanah, božični razsaja vihar, a v srcih je vroče, prevroče — osvete razgreva jih žar!
Sred taborja lam pri kurišču možje pa sedijo trije; zimzelen, kokotja peresa junakom s klobukov vise.
Veselo praskeče jim ogenj, iz sanj se mi prvi vzbudi; na puško krernenko naslonjen kmet Pdsanec pravi, veli:
»Car daleč, a bog je visoko! Odkod pomoči in sveta? — V pest svojo odslej le verujem, zaveznik moj — puška je ta!«
Veselo praskeče jim ogenj, iz misli se drugi vzbudi; sede pa na topu tam turškem, voj Ilija sam govori:
> Vse vzel mi je Tahi imetje, oropal me s krutoj rokoj! Zato, kakor vesta, sem puntar, zato sem med vami nocoj! . . .
»Ha, to vam je bilo življenje! O krasni minoli ti čas, ko Turkom sva cepila glave, naš Lenkovič slavni pa jaz!
»In z istoj zdaj sabljoj gospodo pošiljal vam v pekla bom dno! Želite, da vojvoda vaš sem? . No, v božje ime, pa naj bo!
»A z vami vred tukaj prisegam:
Umrjem vam rajši stokrat.
ko enkrat še iti na tlako,
le enkrat h gospodi Še v grad! —
»Ko zmanemo Turke krščanske,
Slovenci se združimo vsi!
Takrat si izvolimo kralja . . .
No. kralj naš, brat Gubec, boš ti!« . .
Pojemlje že ogenj, le Gubec zamišljen strmi vanj doslej . . . Tu vstane , znak bratom da s sabljoj in reče jim samo: »Naprej!«
00
IX.
STAVA.
(1573.)
„Wir woliens frischlich vahen an, Khainen daiin leben lan."
(I. P-)
1.
Vino pije Oger Ferenc Tahi, vino pije na graščini svoji, Podsosedom, v gradu na Posavju. Ž njim ga pije slavnih gostov družba, grofov sedem, vitezov petero.
Prašaj, kdo so — poreko s ponosom: »Vsi sinovi vojvode Arpada!« Njih obrazi pričajo pa glasno: »Polovica nas je janičarjev!«
A med njimi še baron je nemški, Jože Turen, vlastelin na Krki, vlastelin in stotnik čet uskoških.
Teče gladko v grla vince sladko, in skoz grla stopa vince v žile, in po žilah stopa gostom v duše, stopa v duše, v srca jim junaška . . . Čudodelnik duh si vinski divni!
Prideš v žile, kri se nam segreje, prideš v srce, bije nam hitreje, prideš v dušo, pa nam oživi se, razvedri se in razveseli se. Čudodelnik duh si vinski divni! Čuda delaš danes Pod sosedom! Omečila srca so se gostom, pa v junaška ljubijo se lica, od ljubezni brat objemlje brata. Glej, tu vstane mi za mizoj Turen, Jože Turen, stotnik čet uskoških, dvigne čašo rujnega bizeljca, dvigne čašo, začne govoriti: »Krasno smo pri tebi se sestali, ljubi sosed ti naš, Ferenc Tahi! Bogme, tu je pravo še življenje, tu pri tebi! Skoro sem pozabil, od kedaj že gost sem tvoj presrečni Ali, prašam vas, gospoda moja, kdo dandanes treba lepše sloge, nego plemič, stiskani povsodi?! — Hudih časov, oh, smo doživeli! Plemstva stari majejo se stebri! Kdo jih maje, kdo podreti hoče? Ha-ha, bratje, sram me je, a res je! Kmetje to so, delavci, seljaki, ti slovenski in hrvaški kmetje! Ljud umazan krati nam pravice, posvečene od stoletij šege! . . . Človek kmečki in plebej — povejte kakšno pravdo naj ima neplemič? Mi vsi vemo to, gospoda draga: Človek pravi, to je samo tisti, ki ga diči grb na pergamenu! Mi vsi vemo, kaj je volja božja: Jeden rojen je, da gospoduje,
drugi pa, da prvemu hlapčuje; jeden delaj, drugi tam počivaj! Jeden stradaj, drugi pa uživaj! . . . Pa ukazi kmetu danes tlako, koj zagode pesem ti o pravdi, takt pa bije s cepcem ti po hrbtu! Zagrozi ti še z Matijem Gubcem, kraljem novim, kmečkim kraljem svojim, ki gradove nam podere naše! . . . Nekrščansko se postopa z nami, oh, krivice nam gode se težke! . . . Ne, ne — tebi, mili Ferenc Tahi, tebi bati ni se roke selške! Ti brzdati znaš jih in krotiti. Tepeš jih in bičaš, da je radost; oslavil si daleč se po svetu! Občudujem plemiški tvoj ponos, posvečujem polno to ti čašo!«
»»Vivat! Eljen!«« — in poljubi vroči in objemi in junaške solze!
Čašo novo si nalije Turen,
nadaljuje govor v sveti jezi:
»Mojster res si v strahovanju, Tahi!
Ali, bratec — čarodej še nisi!
Čarati zna samo Jože Turen,
tvoj prijatelj, stotnik čet uskoških . . .
Bistra teče mimo tebe Sava,
ali preden mine teden tretji —
hodi gledat mi na breg valove! —
preden mine dni ti trikrat sedem,
voda bode Savina rdeča!
Vso prečaram reko jaz ti čisto;
čudesu se mojemu boš čudil:
Jože Turen, moj prijatelj nemški,
107
čarodej je pravi, mi porečeš! Staviva dnes pred svedoki stavo, vadljajvu se, brate, Ferenc Tahi! Ako meni se posreči čara, ako Sava tekla bo rdeča, ti mi pošlješ v stavo sivca konja, da ga jezdim po ravninah krških. Ako pak se čara ponesreči, Sava teče ob obroku bistra, onda, sosed, ti dobodeš stavo! Pošljem stavo tebi jaz še lepšo, pošljem tebi, kar imaš najrajši: Rožo belo in napol razcvelo, v vrtu kmetov mojih tam ubrano; pošljem v stavo ti — dekle sloveiisk
Ko razumel Tahi je zdravico, slišal, kaj mu pravi Jože Turen, planil kvišku je ko ogenj živi: »Mož-beseda, ljubi sosed Turen, mož-beseda! Stavo to sprejemam! Vse omizje slavno nama priča. Težko čakal čarovnij bom tvojih. Rad bi videl, kak res hočeš, bratec, Savo našo nam pordečiti; rad ti pošljem tudi sivca konja, da ga jezdiš po ravninah krških: A še rajši jaz bi videl vendar — naj v uho ti željo pošepečem — da umetnost se ti ponesreči!«
»Vivat! Eljen! Stava je veljavna!«
Seže v roke Tahi gostu Turnu, v roko seže, da se vadlja zveze; v roke seže Turen vsem po vrsti,
za slovo še vse poljubi gorko, vse poljubi goste in objame. V pozni noči se od njih razloči, jaše premo na svoj grad na Krki.
2.
Vsak dan jaše Tahi z gosti k Savi, hodi gledat Savine valove, so li bistri ali že.rdeči. Jaše gledat Tahi teden prvi: Sava teče bistra ko popreje. Jaše gledat Tahi teden drugi, od nedelje do nedelje druge; radoveden tam stoji na bregu, radovedni vsi zro v reko podse — Sava teče bistra, ko popreje! »Čarovništvo,« reče Ferenc Tahi, »čarovništvo menda ni baš lahko, Savo vodo to pordečiti, ali pa se šali z nami Turen! Ceterum, če stvar se izjalovi, mera, bratje, veste, to tem ljubše!-
»»Sedem dni še čakajmo, prijatelj L
Jaše Tahi zopet z gosti k Savi, hodi gledat reko teden tretji; vsak dan tam na produ mi stojijo, vsak dan, vse od jutra do večera. Kolne Tahi, kolnejo tovarši in na Turna se hudo jezijo: »Ha, za nos nas vodi Nemec zviti!
Dan napočil jim je trikrat sedmi. Jaše Tahi k Savi dan poslednji,
speje k reki z gosti na vse zgodaj, baš na praznik Agate svetnice. Pod kopiti škriplje sneg konjičem, z vej srebrno se leskeče ivje in pod nebom kroka gavran lačni . . . A junaki dirjajo mi k Savi.
Gor in dol po produ jaše Tahi, hudomušno suče vranca konja, suče ga in tepe brez potrebe; hudomušno zbada ga z ostrogoj zdaj na desni, zdaj na levi v trebuh. Jašejo ž njim gostje radovedni, gledajo in vodo vsi motrijo, čakajo od jutra do poldneva — Sava teče bistra ko popreje! Divje škriplje že z zobmi mi Tahi, brke viha in od jeze piha. kolne Turna, v peklo ga preklinja: »Dan poslednji — zlagal je baron se!«
»»Do večera vztrajajmo še, sosed!««
Gor in dol po produ jaše Tahi, zroč nestrpno v Savino vodovje, in kolnoč skoz zobe kletve grde. Jašejo ž njim vitezi in grofi, Tahija na glas pomilujoči, a na tihem — se posmehujoči. Gleda solnce zimsko skoz oblake, ne, mežika malce le zaspano. Zdaj razgrne se zavesa siva, z jasnega se solnce ozre doli, gleda z neba toplo in prijazno, gleda svetlo v Savine valove... »Kaj je to? — Ne vidite li, bratje?!«
»»Da. kali se Sava, brate Tahi!««
»Vidim prav? Ha, prek in prek se barva! Torej, vendar — čarodej — si Turen! ... Ne, ne! Vara luč oči me mojih! Zajmimo si, bratje, Save v čaše!<
Zajme v čašo vode rečne Tahi, zajme gost je vsaki v čašo svojo. Proti solncu čase vsi držijo: »Voda v čašah je zares rdeča!« Zajmejo iz Save vode drugič, proti solncu čaše vsi držijo: »Voda v čašah je zares rdeča!« Zajmejo iz Save vode tretjič, proti solncu čaše vsi držijo: »Voda v čašah je zares rdeča!« . . .
Ne počaka, da domov prijaše, kar na produ piše Tahi Turnu, piše pismo, lepo ga pozdravlja: »Slava ti! Do zemlje se ti klanjam! Mislil sem že res, da si Pavliha, a ostal si, sosed, mož-beseda! Čarodej si! Rad ti čast priznavam! Ali preden pošljem sivca konja, čuj, povej nam in razloži, bratec: S čim prečaral Savo si nam bistro? S čim pobarval reko si rdeče? Mar črnine imaš preveč v kleti, pa si v Savo jo iztočil danes? Ali črešenj si nakuhal suhih, pa si v Savo sok izlil čarovni? Ali pa si bržčas bil na lovu, tam nastreljal zajcev brez števila, brez števila srn, volkov, medvedov,
pa si v Savi plena kri izpiral? ... Ah, povej in razodeni tajnost, preden pošljem tebi sivca konja!«
3.
Vino pije Oger Ferenc Tahi, vino pije na graščini svoji, Podsosedom, v gradu na Posavju. Z njim popiva svetlih gostov družba, grofov sedem, vitezov petero vsi sinovi vojvode Arpada! ... Hej, to bil je zopet vaš dan, godci, fantje črni, vi ciganski fantje! Niso gosli jokale zastonj vam in zastonj ne vriskale veselo: Kolikor pesmij, toliko cekinov! — Pili vince ta gospoda svetla, vse od jutra do polnočne ure, čaš brez broja od zdravic pohili. Že razhaja družba se vesela, za slovo že brat poljublja brata: Pride pismo od barona Turna, baš na roke Tahiju graščaku! Čita pismo Tahi gostom svojim; v pismu Turen Tahiju poroča: »Ne budali, ljubi bratec Tahi, ne budali ter se mi ne šali! Nimam v kleti preveč jaz črnine, da bi Savo barval ž njoj globoko; tudi črešenj nisem kuhal črnili, da bi s sokom Savo bil prečaral. pač pa bil sem v istini na lovu! Nisem streljal zajcev za zabavo, ne volkov, ne srn in ne medvedov, nego kmete puntarske lovil sem.
veš, slovenske in hrvaške kmete!
Slavno jih pri Krškem sem premagal
in Krčane ž njimi vred uporne!
Vse pobili moji so Uskoki,
vse pobili, kar so jih dobili,
vse poklali, ki se jim udali!
Kri plebejska tekla je v potokih,
tekla v Savo pa ti jo skalila,
jo skalila in pordečila . . .
To je, bratec, vsa umetnost moja!
Rad bi prišel sam Podsosed k tebi —
truden sem od čarovnij prokletih!...
Pošlji skoro mojega mi sivca!«
0
Aškerčeva čitanka.
8 113
KRONANJE V ZAGREBU.
(1573.)
„Ir khainer west umb das endtl"
(I. p.)
Zvonovi zagrebški pojo, pojo, da še nikdar tako.
»Le vkup, le vkup, gospod, tlačan! Oznanjamo slovesen dan!
»Široko ori se naš glas
v poslednjo tja slovensko vas!
»V poslednjo tja hrvaško vas naj slišijo seljaki nas!
»Razlegaj se do daljnih dalj: Matija Gubec naš je kralj!«
Ropoče boben gor in dol po ulicah, ko še nikol:
»Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves! Seljakov kralj se krona dnes!
»Kjer cerkev Markova stoji, tja gledat kronanje zdaj vsi!«
Kjer Marka svetega je hram, pred njim železen prestol tam!
Pred stolom Gubec, kmet stoji. O srečen, slaven kralj si ti!
Glej, kronanje iz oken vseh, z balkonov gledajo in streh.
Ponosno Gubec jim stoji. Molče on govori z očmi!
Poglejte smeli mu klobuk! Ni li posavski to hajduk?
Zimzelen si za trak je del, pero kokotovo pripel...
In Gubcu, glej, možje trije priklonijo se do zemlje;
priklonijo se do zemlje, v škrlat odeti vsi trije.
Priklanja prvi se, veli: »Naš kralj Matija naj živi!
»Bog spolni! ti je željo, knez! Ves narod v tebi združil dnes!
»Tu v Zagrebu, nreslavni voj, htel prestol si imeti svoj.
»Tii prestol! Glej ga pred sebo Nad ognjem žolt je ko zlato!
»Nanj sede veličanstvo naj! Udano prosimo sedaj!...
»Bojiš se trona?! — Ti ječiš? . O vreden, da na njem sediš!«
Priklanja drugi se, veli: »Naš kralj Matija naj živi!
»Brez krone kralja nočemo — mi kronati te hočemo!
»Na tronu svetlem že sediš, a zdaj še krono to dobiš!
»O rači jo, prejasni knez, iz mojih rok sprejeti dnes!
»Žari se ko zlato ti vsa — saj v živem ognju je bila ...
»Trepečeš?! Dosti si krepak, za krono rojen si junak!«
Priklanja tretji se, veli: »Naš kralj Matija na) živi!
»O kak te diči krone kras! Kraljev pod njoj je tvoj obraz!
»O kralj slovenski, kmetov voj, na stolu zlatem pred menoj,
»od mene sprejmi pa v roko ognjeno-svetlo žezlo to!
»Krepko ga drži!... Ž njim vojuj, podložnikom zapoveduj!« —
In vsi zvonovi zapojo in bobnarji zabobnajo:
»Matija Gubec — živel kralj! razlegaj se do daljnih dalj!«
Na tronu Gubec kralj sedi, z mrtvaškim glasom govori:
»Kot kralj dnes prvič gledam vas — vi zadnjič slišite moj glas!...
»Ves narod kronan si z meno, s kraljevoj venčan zdaj častjo ...
»O naš veliki petek sam!...
Kdaj vzkresne stara pravda nam? ...
»Za njo duh moj vas spremljaj v bran! In — pomnite današnji dan!«

ANKA.
Gre po stezi črez polje zeleno Anka mlada, dete zapuščeno. Kovčeg lahek nese mi v levici, solze z desnoj briše si po lici; joče milo mi sirota Anka, stoče milo, toži brez prestanka: »Oj, cvetice, srečne ve sestrice, jasno vedno vam je lepo lice; jad nobeden srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v hladni grob dejali, kogar kruha služit so poslali! Morete mi rože razodeti, kaj sirote delamo na sveti?«
A cvetice cvetejo, dišijo, Anki mladi ne odgovorijo.
Stopa dalje po stezici Anka, bol premišlja svojo brez prestanka; ptici vsaki žalost svojo toži, ptici v grmu, ki veselo kroži: »Kaj vam pravim, pevke moje mile, kaj vesele bi pač ve ne bile!
Skrb vam nikdar srca ne pretresa, solza vam ne kane iz očesa. A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v rani grob dejali, kogar kruha služit so poslali! Hočete li, ptice, razodeti, kaj sirote hodimo po sveti?«
A veselo ptice žvrgolijo, Anki mladi ne odgovorijo.
Ide Anka, pride do potoka, pak na brvi zaihti, zajoka: »Potok bistri, voda žuboreča, bol neznana tebi je skeleča. Kak lahko mi tod skakljaš po polji, solnce, tema — vse ti je po volji! A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v temni grob dejali, kruha služit pa siroto dali... Potok bistri, veš li razodeti, čemu pač smo reveži na sveti?«
Sliši voda to ihtenje vroče, čuti solze vase padajoče; teče potok šumno po livadi, reče potok hladno Anki mladi: »Daleč mene pot po svetu vodi, dosti potok vidi, koder hodi. Tole ve ti, dekle, razodeti: Prva nisi — zadnja ne na sveti!«
ZIMSKA ROMANCA.
»Pet mesecev?!... Do maja, se mi zdi, ko kuriti nehamo že peči...
»Saj veste, kaka moč je lepe žene! Jaz ljubil njo sem, ona, ona mene. Če vrabec sme iskati si družice, kdo to človeku braniti bi kanil? No, nama zakona ni nihče branil, naravne, pravijo, so to pravice. —
»Ljubezen bila vsa je dota njena,
jaz njej dal kos sem svojega — imena!..
Gospod sodnik! Prijetno tu pri vas je.
Ej gorka peč, ej ljuba ti toplota, —
ko godci godli bi okrog života!
A druga pela v koči tam pri nas je!
Ko zdaj-le brilo je krog prhle koče,
na oknih led je vence vil cvetoče.
Na smrt je bolna ona mi ležala,
ki črvom lačnim je življenje dala.
In jaz doma, gospod sodnik, brez dela; brez dela pa nas eden nima jela... Odreveni, okameni že s časom človeku srce v revnem tem življenju, in v borbi tej za kruh in v tem trpljenju.
A bede naše odoleti glasom
več mogel nisem! Planem tja na gradr
.Otroci zmrznejo mi v eni uri...
Drv prosim malko, da se peč zakuri!'« —
»»Ha, če jih zebe, pa gredo naj spat!««
»Gospod premilostni, pa prosim kruha!« »»Beračem tu ne peče se, ne kuha!««
»Obleke stare bode morebiti,
da mogel deco golo bi pokriti« ...
»»Poberi se!«« ...
»Ostavil bi sem grad — in tisto noč sem  moral  biti — tat! In ,greh je krasti', rekla mi je mati, pokojna mati — bog ji nauk plati! —
»Srce imate, sodni vi gospod!
Usmilite še mojih se sirot!
Da moji ne bi to, kar jaz, postali,
da ne grešili bi in ne jemali;
Kar dajte z mano vred jih vse zapreti,
da jesti bodo mogli in se greti!...
»Ej, draga peč, preljuba ti toplota, tu godci godejo okrog života. A zunaj tam kako spet s snegom mete in v divjem plesu vihra suče pete!«
DVORSKI NOREC.
Kaj sloniš tu sam, zamišljen, dragi Ali, modri Ali? Glej veselja morje šumno, kak to polje po dvorani!
Kaj stojiš tu nem, zamišljen? Glej te pare, ki vrte se po dvorani v plesu lahkem, glej jih prince in princese!
Hodil mnogo si po svetu. Reci, kje, na kterem dvoru veselice so krasnejše, nego moja je nocojšnja?
Glej briljante, diamante v suitanije diademu! Kje si videl lepših, dražjih? Rad bi vedel, rad bi vedel!
Vrat Aide glej princese! Biserov si kje že videl na človeku kdaj katerem še svetlejših in čistejših?
Kje si videl lancev večjih, lancev še iz težje rude, nego zlata je veriga, ki jo nosi paša Jusuf?
In vilinska oblačila! Kje je lepše tkana svila, kje obleka bolj okusna, nego tu na odaliskah? ...
Zaškrebljajo zvončki norski, šiljasta se zmaje kučma, ko iz sanj se vzdrami Ali pa satirska skremži usta:
»Lepših videl sem demantov, biserov sem čiščih našel, in verig sem gledal težjih in obleke vse to dražje!
»Daleč treba ni hoditi, da se, sultan, sam prepričaš, da tvoj norec, modri Ali, golo pravi ti resnico.
»Dražja, nego svila dvorska, raševina mi je kmečka, ker si vsak jo sam zasluži z delom težkim in poštenim!
»Težji, nego lanci zlati tu na prsih gizdalinov, sužnosti so lanci hudi, kteri narod moj težijo!
»Biserov še hočeš čiščih? To so solze milijonov stradajočih zarad tebe, ki tu paseš si pohotnost!
»In najlepši diamanti — to so svete srage tiste padajoče s čela možu, ki za svojcev kruh bori se
0
NAJLEPŠI DAN.
Na postelji smrtni kralj stari leži, pri postelji hči mu edina kleči. Sosedi so snubit jo prišli trije, vsem trem je kraljičina vžgala srce.
Pokliče snubače kralj k sebi vse tri, poslavlja od njih se, tako govori:
»Ko v sanjah življenje jaz gledam sedaj, življenje minolo, viharno nekdaj . . . Kateri pove mi najlepši moj dan — ta danes moj srečni naj zet bo izbran!«
In reče mu prvi: »To dan je bil zlat, Ko kronan s kraljicoj si vračal se v grad!
In reče mu drugi: »Oh, to je bil dan, ko boj je na meji bil ljuti končan, ko z lovorjem venčan si prišel domov pozdravljen od zvestih očine sinov. —«
In tretji: »V tlačanstvu tvoj ječal je rod; usmilil si ljudstva se, sužnih sirot, svobodo si zlato mu vrnil, gospod. Zato domovina te tvoja časti — ni dan li najlepši iz tvojih to dni?«
In starcu skali, porosi se oko, snubaču on tretjemu stisne roko; kraljičino lepo za ženo mu da — najlepši je dan mu pogodil pač ta.
BOŽIČNA PESEM SIROMAKOVA
V palači svetli nisi rojen bil, zaplakal prvič si v pastirski koči; in v zlato zibel položila ni te mati tvoja revna v hladni noči.
Od Betlehema je trpljenja pot do Golgate se vila tvoja kruta, uboštva, borbe, mučeništva pot z bodečim trnjem, kamenjem posuta.
Bil siromak si žive svoje dni! Tovariš naš zato si na vse čase . . . A, ki žive od žuljev naših rok, imeli bi te radi vsega za-se.
Imeli radi bi, da ti igo, v katero vklepajo nas siromake, bi blagoslavljal jim, pomagal jim goniti nas na trudapolne tlake . . .
Ne! Ti si naš — mi bratje tvoji vsi, kar nas zatirancev po svetu tava, kar sužnjev nas brezpravnih nosi svet, kar hira nas in strada in zmrzava.
Le kdor občutil sam je kdaj gorje, trpin mu, brat njegov, v srce se smili; in v kočah, ne v palačah še vsekdar človekoljubi so se porodili.
Aškerčeva čitanka.
9
BAJRAMSKA LEGENDA
Pri turbanu turban, fes . . . pisana gneča! Lestenci razlivajo luči nebroj. Noč v veliki džamiji v Mekki je sveti prečaral spet bajram v dan bajen nocoj.
Ti Allah le veš, iz katerih pač krajev prispeli ti romarji tvoji so vsi! Sedaj so tu, kamor jih klical je prerok, in zdi se jim — sam on med njimi stoji.
Na leči zaprl črnobradi je imam baš knjigo prerokovo, sveti koran; in že priklonivši se vernikom resno po stopnicah stopa, izgine jim v stran.
Slovesno zvenela je sura za suroj
iz žrečevih ust po svetišču okrog;
o blaženstvu rajskem nocoj jim je čital . .
Pravičen si, Allah, sodnik pa si strog!
Pač diven po smrti raj svojcem obetaš, o Mohamed! Srečen, kdor vanj je sprejet! Po vrtih posedajo senčnih, cvetočih, a streže jim zbor črnookih deklet . . .
Glej, tu razdeli se gnetoča se tolpa! Mlad romar se rine naprej med ljudmi; popenja po stopnicah že se na lečo, na leči neznanec stoji — govori:
»Naš Mohamed dobri se moti, o bratje! Raj svoj on uživa sam v večnosti naj! ne šele po smrti, na onem tam svetu — že tukaj imeti mi čemo svoj raj!
»Ljubimo se, bratje, tu, dokler živimo! In v raj si prestvarimo svet ta sami! Ljubezen — to sredstvo čarovno je sveto, k; zemljo v najlepši nam raj spremeni.
»O, takrat že sreče pozemeljske solnce ne bo na izbrancev sijalo le broj; krivice brat delal ne bode več bratu, utihnil na svetu krvavi bo boj.
»Ljubezen rodila svobodo bo zlato,
ne bo več sramotnih verig in okov;
vsi, kar nas svet nosi, le bratje in sestre . . .
Ne bo več trinogov, ne bo več robov!
»Zavidal nas prerok v nebesih bo svojih, na svet bo z rajani sam želel nazaj; tu vživali lepša mi bomo nebesa — vsa zemlja že sama resničen bo raj!
»Tako mi je pravil domž neki Anglež . . .« Tu velik po džamiji vstal je nemir, in dalje on, žal, govoriti ni mogel; med romarji rastel je hrup in prepir.
9*
131
Tu strinjali so se z govornikom smelim in ploskali mislim njegovim na glas; a tam krivoverca ga zmerjali drugi; »Odpadnik!« mi kričali jezni v obraz . . .
Star derviš naredil zmešnjavi je konec. H govorniku tiho se bil je popel, sočutno pogledal v oči mu je žive, sočutno za roko ga desno prijel:
»Z menoj, z menoj, sinko, na zrak in k
počitku!
Bolan si, moj ljubi! Kaj ne da, bolan? Pot daljna, opasnosti razne na poti . . . Da, pojva na zrak iz soparice v stran!«
DELAVČEVA PESEM O PREMOGU.
Globočje in globočje dol v prepad . . . Bojiš-li vožnje se pod zemljo čudne, ko peljal bi v vodnjak se, bratec moj? Kaj, če utrga se železna vrv? In vse to pade z viška zdaj tjadol globoko več sto metrov ... Ni to šala! Otročje misli in otročji strah! Kaj ne, tovariš? Kdor se rad boji, pod zemljo ta ne hodi kruha iskat . . .
Na dnu. Na vse strani gredo hodniki ko rovi krtovi. In delavci ko krti črni se razhajamo. Temnejša in tesnejša pot čimbolj. Soparno je in dihaš tukaj težko. Vročina raste. . . . Bližamo se peklu? Da, pekel tu je nekaternikom; hudo se pokorijo v njem za greh, da hočejo živeti in pa jesti . . .
Brlijo lučke blede v zagati,
ko vešče po močvirju ti migljajo . . .
V polmraku pa se gnetejo možje
do pasa nagi, mladi, žilavi;
in kopljejo in izkopavajo
in ga vzdigavajo iz temnih jam — zaklad podzemski, »črni diamant« . . .
Kdaj pač si zelenelo, drevje ti, in kdaj cvetelo — kdo nam to pove? In kdo bi vedel zdaj imena tebi? A isto solnce, kakor naše dni, prav isto solnce grelo ti je debla, in isto solnce ti poljubovalo košate glave, vrhe bujnorastle; in isto solnce barvalo ti listje in naše solnce barvalo ti sad . . . A v senci tvoji hladni tiste dni počival ni še delavec od truda; ob deblu tvojem slonel ni pastir, da piskal bi na piščal tenko svojo; na klopi pod zelenoj strehoj tvojoj sedelo ni zamišljeno še dekle in pelo pesem o ljubezni mladi. Pod taboj človek mislil ni še misli velikih, močnih svojih in globokih; uganke bitja večne ni rešaval . . . A človek tudi ni moril človeka . . . Pač mnog vihar drevil je preko tebe, divjal ob tebi, lamal veje tvoje . . . In vekov te pokopal je vihar! Globoko v zemlji zdaj leže ti debla po grobih skritih tisoč, tisoč let, okamenele, puste mumije, telesa brez življenja in krvi, ko kralji slavni v piramidah starih . . .
In dalje krti rijejo pod zemljoj in mečejo krtine velikanske iz globočine kvišku dan na dan.
Zamazana in črna so jim lica
in s čela teče znoj jim curkoma . . .
Zamolkel slišiš včasi govor vmes,
tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dovtip
Oglaša se iz dalje dinamit . . .
A pesem glasna ne odmeva tod . . .
Svetiljke blede svetijo pri delu —
drugod je tema, tema kakor v grobu.
Tam gori pa na vrhu sije solnce,
v svetlobe morju koplje se priroda;
in trava, žito zeleni in drevje;
in rože pisane cveto po vrtih.
In človek trudi, peha se za kruhom;
a peha se in trudi v žarkih solnčnih . .
Naprej, naprej! . . . Utrujeni in lačni odhajajo iz jam premogarji, potrti ko jetniki, bledih lic . . . Molče koraka truma jih po cesti; pomičejo ko senčne se prikazni. In solnce samo njihovim očem, navajenim podzemskega mraku, presvetlo sije že in prebleščeče . . . Kaj mar jim solnce in kaj mar jim dan! Za kruhom svojim mora siromak — svetloba, vžitek, ah, to je za druge! . . Le idite! Že čaka vas obed. Pod njim se miza sicer ne šibi, ne bo predolgo se muditi treba . . . Le idite krepčat se in počivat za novi težki trud! . . .
Naprej, naprej! In jama spet požira nove čete spočitih mož v prepad svoj nenasitni. In ista pesem dan za dnevom . . .
Stojte!
Počasi vi premogarji predrzni!
Pod zemljoj spava demon silen skrit.
Gorje, če ga z razgrajanjem vzbudite!
On gospodar bogastev je podzemskih
in on lastnik premoga samega.
Gorje, če se vzbudi! Osveti se,
če vas zasači, vas razbojnike,
če najde vas tatove tihotapske,
ki prišli ste zaklade mu jemat!
Kako jih čuval veke je neštete!
On sam je vedel zanje, nihče drug.
On sam jih gledal je, on sam zaklepal,
on sam s ponosom se jih veselil . . .
In zdaj priplazi človek se do njih,
ta zvita stvar, prekanjena in zlobna!
In z lakomnimi gleda jih očmi,
z umazanimi grabi jih rokami
in vlači jih na svetlo te zaklade!
Gorje, če se predrami skopi škrat!
Užge vse pline svoje smrtonosne,
ki hrani jih pripravljene za vas.
To bode blisk in grom, potres pod zemljoj
In v pekel vam goreč prečara jamo
in v hipu vas pobije jezni duh . . .
In tisti dan bo žalosten in grozen . . . In iz prepada temnega na vrh, kjer sije solnce, kjer življenje vtriplje, gor, gor vas spravijo tovariši, mrliče, ki vas težko bo spoznati, vas stokajoče v bolečinah strašnih, umirajoče mučenike dela . . .
In pride večer preturoben, bridek . . .
Gorele bodo baklje mnogobrojne
in v mrak bo svetil njih krvavi žar . . .
Po cesti vil se sprevod bode dolg . . . Pri krsti krsta črna . . . »Miserere« . . Zastava delavska, zavita v flor, vodila vas bo k večnemu pokoju pod zemljo spet . . . Zvonovi bodo peli tako otožno, da bi jokal kamen . . . Ah, kaj porečejo pač žene vaše? In deca vaša kaj poreče takrat?
SATANOVA SMRT.
(Po starih vstočnih bajkah.)
Oh, to glasen je jok! Oh, to glasen je stok dnes v prestolni dvorani sred pekla! In od solz stoji voda po marmornih tleh, kakor da je povodenj pritekla!
»Zbolel Satan je — Satan umira!« ko blisk vest je strašna ves svet preletela; in prepestra je množica v pekel takoj od vseh štirih vetrov prihitela.
Vse jezike vseh narodov slišiš tu dnes, in ta lica so vsakršne boje; vse stanove tu vidiš pomešane, vse — vsak je poslal zastopnike svoje.
Vse se rine k prestolu . . . Visoko tam, oh, sedi On. Glej, na glavi rog6va preporedno štrlita iz kuštravih las, osivela mu brada kozlova.
Okrog vrata, na rokah kosmatih v nakras za pestmi so mu gadi oviti; izpod zlatega plašča mu gledata v svet pravi pravcati konjski kopiti.
On levico položil na velik je glob,
drži žezlo v desnici žareče;
diha težko — meh, misliš, sopiha tam star —
to nadušne so prsi, boleče.
Izpod čela vzplamtita sedaj pa sedaj dva gasnoča mu ognja globoka; a pod jastrebjim nosom drže se v zasmeh usta bleda sarkastna, široka . . .
Ves zbor joče, ihti . . . Izmed množice zdaj nekdo stopi pred prestol počasi; poljubivši tam Satanu konca kopit reče žalostno, ko odkašlja si:
»Ne ostavljaj nas, oče! Boj naš je težak, mi z resnicoj borimo se smelo: kar je belo, to črno se zove pri nas, kar je črno, to zovemo belo.
»Misli jezik odkriva navadnim ljudem, naš nam jezik le misli prikriva; gladke, sladke besede teko nam iz ust, a lažniva je vsaka in kriva.
»V zanke zmot in sleparstev loviti ljudi, to nam delo je sveto, težavno! Navdušuješ le ti nas, o svetli naš vzor! Onemogli bi sicer že davno.«
Stopa drugi pred tron — dolgin suh govori: »Kjer se koli dva rada imata, jaz razderem, raztrgam prijateljsko vez pa naščuvam ju, da se zlasata.
»Črni tega pri onem, a onega tu, seme zdražbe sej, seme zavisti! To je meni, tovaršem je mojim poklic, a življenja vzor ti si nam čisti!«
Glej, po prstih stopica že tretji pred tron. Kdo oblizano to je človeče? Vse diši okol njega . . . Poljubivši nogo desno Satanu, važno blebeče:
»Kar ti v malem stori predgovornik ta moj, mi v velikem opravljamo sveti; brez nas narod bi z narodom mnogo že let v miru moral, o groza! živeti.
»Prepotrebni zatorej na svetu smo mi; kako mogel brez nas bi prebiti? In brez tebe kako bi pač mogli poslej v kalni vodi mi ribe loviti?«
In četrti, mož mračen, nestalnih oči, stopa k tronu iz temnega kota; z mošnjoj v pesti ozira po zboru se plah, — brat nemara je to Iškarjota!
»Ti si, Satan, moj vzor in ostaneš na vek; a moj bog — mošnja polna je zlata! Za denar prodam dušo ti svojo vsak hip, prodam mater, očeta in brata!
»Za denar ti prepričanje svoje prodam. »Kdo da več mi za čast in poštenje? Ves značaj svoj na prodaj imam za denar; kdo ga kupi? Ni drag, sila cen je.
»Za denar domovino bi svojo prodal — žalibog, da je nimam nobene! — Za denar vse! Ljubezen je moja denar, denar strast, ki po svetu me žene . . .«
Kdo pa zdaj se tam rine bahato naprej? Turban zelen čepi mu na glavi. Nekak derviš nemara čudak bode ta . . . Poklonivši se Satanu, pravi:
»Veličanstvo! Ni daleč več konec sveta! Čislo znamenj zloveščih množi se: oh, iz teme k svetlobi čim dalje, tem več sili, trudi in peha ljudi se!
»O, kako prevelika luč smrtnim očem, ta spoznanja strup dušam škoduje! Blagodejna le tema je, pravimo mi, toda svet tega zdaj ne veruje!
»Le nazaj, nazaj, v blažene čase nazaj, ko grmade so svete plamtele! In ko žrtve so misli svobodne na njih bogu v slavo proklete gorele!
»Takšno ljubimo luč in tak pojem je naš o napredku, duševni svobodi . . . Ne ostavljaj nas, Lucifer-solnce, nikar! Navdihuj, ideal, nas in vodi! . . .«
Vse molči po dvorani. Le tu, tam kak vzdih. »Vidim«, Satan sam odpre zdaj usta — »Seme moje ni padlo na skalnata tla in življenje ni njiva mi pusta.
»Bratje mili! Do solz ste genili me dnes, saj izpoved vsa vaša mi priča, da učenci res pridni vi moji ste vsi; boga ljubite menj, ko hudiča!
»Nesposoben sem, vidim, vzor biti še vaš, biti mojster vam, biti voditelj: prekosili v modrosti že daleč ste me; več učenec že zna, ko učitelj.
»Ostarel sem. Preživel že zdavnaj sem se, in brez zmisla je dalje živeti; — v roke vaše izročam pa z mirnoj vestjo poslej misijo svojo na sveti!
»Nadaljujte jo vestno!...« Kdo pozno še zdaj zasopihan v dvorano basa se? »Kan devete dežele!« šepeče ves zbor — »Tolst in debel ko pustno je prase!« . . .
»Ne zameri!« pred Satanom kan govori — »a pomisli ti, kaka daljava! In skrbi imam toliko tamkaj doma . . . Sam ne vem, kje stoji že mi glava.
»Domovine me sreča neskončno skrbi. Noč in dan, oh, po glavi mi hodi! Socialni problem že rešujem več let . . . No, poslušaj, a potlej sam sodi!
»Grad prekrasen sezidal za harem sem svoj; tristo rožic v njem živih cveti mi! Na vsem vzhodu ne najdeš ti lepših nikjer; harem dela velike skrbi mi
»In konjušnica nova in pasji hlev nov — to oboje se baš dokončuje —, dve palači ponosni! Poddanik noben v hišah lepših nikjer ne stanuje.
»Karavane vsak dan mi iz vseh pokrajin v grad donašajo danj in darove; kam poshraniti vse? Kak zapraviti vse? To skrbi dan na dan so mi nove.
»Vsa Deveta dežela na tabora dva neenaka se modro deli ti: v tabor večji berače sem gladne nagnal, v manjšem sami bogatci so siti.
»Jaz na strani bogatcev seveda stojim, nje le z milostjo svojoj podpiram; hej, pri njih je veselje! Zabave vsak dan Siromake čemerne preziram.
»Da veselja berači ne motijo nam, in zabave da bolj so nam varne — oh, to dela največjih mi vsak dan skrbi! V vsaki vasi dam gradit vojarne . . .
Po načelih jaz tvojih visokih tako za očino delujem, — a čuda! Nehvaležno mi ljudstvo za mojo je skrb ne priznava mi mojega truda!
»Zadovoljni robovi več niso z menoj, godrnjanje se širi usodno, vse otresa verige ... na svoje noge hoče vstati, hoditi svobodno.
»O nekakih krivicah berači kriče, to vsakdanja je njihova pesem! Kaj pravica je — tega v resnici ne vem; kar živim, o njej sanjal še nesem.
»Milijoni umirajo, pre, od gladu,
jeli kruha bi radi, a ni ga!
Jaz sem sit. Če poddanik je lačen kje kak,
no, kaj mene, povej mi! to briga?
»Domovina, glej, meni na srcu leži, skrb za njo že ne daje mi spati . . . Socialni problem jaz razumem — kaj ne? Kdo bi mogel ga drug razvozlati?« . . .
Dolgo Satan na tihem že se je smejal, ko reforme mu kan je razlagal; sedaj vstane na tronu s poslednjoj močjo — i, kako bi se dalje premagal?
In držeč se za trebuh grohoče tako,
da dvorana bobni in se stresa;
vsi smejo se ž njim vred (a nekterih je strah)
in pred smehom maše si ušesa.
Zdaj omahne — o groza! — telebne na tla, stresla peklu sta strop se in streha . . . Mrtev Satan leži; oh, ne gane se več. Padla kap mu je menda od smeha.
FIRDUZI IN DERVIŠ.
Čilim pester tke Firdtlzi, pesnik peržki v mestu Ghasni; ni preproga, ki on tke jo — pesem piše, dolgo, krasno: epos ,Šah-Name'.
Broj poseča ga prijatlov, znancev cesto, drugov zvestih, drugov zvestih in častivcev. A Firduzi zbranim peva pesem ,Šah-Name'.
Čita pesnik. Glej, in polni kraljev starih vsa se izba, polbogov in borcev bajnih . . . Boj se bije, kri se lije za svobodo, dom.
Glej ... z resnicoj laž bori se, z dobrim zlo se bije kleto; tema v boj gre proti luči: z Ormazdom boj bije večni demon Ahriman.
Aškerčeva čitanka.
10 145
Pred odprtim oknom čita gostom epos svoj Firduzi; pešec mnog gre tamkaj mimo, mnog postaja in posluša verze z ulice.
Poslušavec najzvestejši med meščani lepe Ghasne — glej, stoji že spet pred oknom! To je stari derviš Mahmud, prerok daleč znan.
Vštric pred oknom se postavlja Mahmud vsak dan sredi ceste; iz oči mu sije blaznost, a iz ust mu vro klevete na Firduzija.
Klevetaje, zabavljaje pleše Mahmud in vrti se; turban ziblje se na glavi, a kaftan ko perotnica v zraku mu vihra.
In Firduzi piše, čita. Pa reko mu gostje, znanci: »Nič ne vidiš, nič ne slišiš, kak te psuje norec tam-le? mirno to trpiš?
»Verz za verzom ti zavija, vse obrača ti narobe; kar je belo, vidi črno, kjer je čistost, vidi podlost . . . odgovori mu!«
Nasmehlja se pesnik lahno, brado črno si pogladi, mirno ozre se po gostih, mirno reče jim in pravi: »Niste Perzi vi?
»Smili naj se vsak bolnik vam!« Ni učil tak Zarathustra? Derviš Mahmud mi se smili, ker bolan je revež hudo — um mu je bolan!
»Koran zmešal mu je glavo, dražiti ga, greh bi bilo; zbolel svetec bi še huje: kdo ve, kaj bi se zgodilo? Kriv pa bil bi jaz!
»Oh, spet vpije in besni tam! Vode, vode hladne, bratje! Tu je vrč poln! . . . Poškropite glavo vročo mu! Ostanek piti dajte mu!«
PEGAZ IN OSEL.
Leti, leti Pegaz ko ptič nad zemljoj, s ponosnimi krili, s ponosnoj glavoj; griva po vetru mu plove, bliskajo mu se podkove.
Nad poljem, nad kmečki tja dvor prileti, za dvorom tam ozka ograja stoji; osat prebujno v njej rase, osel v ograji se pase.
K tlom težko od misli poveša glavo, vmes včasi pobožno pogleda v nebo . . . Mirno tako bi se žilo — pegazov ko bi ne bilo!
Čim kterega kdaj on nad saboj uzre, ves besen vam vsakikrat kvišku se vspne; jezno z ušesoma miga — »I-a, i-i, a-a!« riga . . .
In ozre se Pegaz na zemljo, na dvor, ugleda spet danes ta smešni prizor; pa se ustavi v višavi, reče osletu in pravi:
»Ce jaz bi htel tebi približati se, sam moral do tal bi ponižati se . . . tebe bi glava bolela — čast pa bi moja trpela!
»Umeti poleta ti Muzinih konj nikdar ne boš mogel; ves trud je zastonj! Osel ostane le osel, letanje ni njegov posel!
»Da popneš se v zrak, nedostaje ti sil. Za vzlet tak posebnih, veš, treba je kril! Pegazu Zevs jih je vstvaril, magarcu ni jih podaril.
»Kdo ve pač, kod Pegaza nosi polet? On smelo premeri ti križem ves svet, večji, ko tvoja ograja, lepši, ko tvoja je staja.
»In koder on koli po svetu leti, pod saboj motri on le žive ljudi; pisano gleda življenje, radosti v njem in trpljenje. —
»Obzor idej tvojih ne sega črez plot, na uzdi te kratki tvoj vodi gospod. Skromen mi, sivko moj, bodi;
kar je nad taboj, ne sodi!
»Ne: vzpenjati se do pesniških višin — pase te, krmi družina . . . namen tvoj le žito nositi je v mlin! Moko da nosiš iz mlina,
»Če hočeš, le rigaj in vpij, kritikuj! . Če Pegaze sodiš, pa pomni in čuj: dete že vsako na vasi osla spozna te po — glasi . . .!«
To rekši s perotmi naprej nad zemljoj leti, leti Pegaz s ponosnoj glavoj. Griva po vetru mu plove, bliskajo mu se — podkove.
PEVČEV GROB.
Tu torej gomila zdaj tvoja leži, tu torej zdaj srce pokojno ti spi! Glej, plošča še kaže kamnena njegovega črke imena!
Pač dolgo že, dolgo je tu pod zemljoj! In meni se zdi, kot bi bil pred menoj: Ves, kakor mi žije in diše, ves, kakor pravljica ga riše ...
Na kloštrskem vrtu sedi samotar, sam s sabo ko v snu govori samotar; čujo ga le rože cvetoče in ptice po drevju pojoče.
»Mariji na slavo sem peval doslej, a pesmi prepeval bom druge poslej! Vam, ptice, sedaj bom prepeval, vam, rože, srce razodeval.
»Najlepše vas pesmi navaditi čem, ki sam je pred brati zapeti ne smem. In vendar jo moram zapeti — ni moči je v srcu imeti!
»Ah skoro, ah skoro me v grob polože, ob njem se naselite, ptičice ve, iz srca, cvetice, mi klijte, gomilo preprezite, krijte!
Stoletja pod zemljoj že spaval bom jaz, nad mano pa pesem to boste tačas, ve pevke mi vedno še pele, ve rože sladko jo dehtele ...«
Pa, ko je preminol v cvetočih še dneh, zagrebli, ah, niso ga v vrtnih tam tleh; sred cerkve so grob naredili, nanj marmor težak položili.
In pesem, ki pel jo je Stanko nekdaj, kako bo pri grobu njegovem sedaj iz slavčevih grl mu kipela, iz čašic cvetličnih puhtela? ...
In tukaj gomila zdaj tvoja leži, in tukaj zdaj srce pokojno ti spi! Da, plošča na tleh mahovita — na njej pa ime se ti čita!
Sred bujnega gaja košatih dreves,
med pisanim cvetjem tvoj grob je tu vmes!
A v krogu sred gozdne temine
razsute stojijo zidine...
Mar vekov vihar je zato sem prihrul in zid samostanski zato je razsul, da tvoje le želje bi branil, da tvojo bi pesem ohranil?
Čuj, v glasih stoterih odmeva sladko menihovo pesem pač ptice pojo! Uho mi posluša, posluša... Umeje že moja jo duša.
Ah, pesem, ta pesem mi znana se zdi, O sveti svobodi se li ne glasi? O nadeji pač pokopani, o zlati svobodi prodani!
ČASA NESMRTNOSTI.
»Kadar ob smrtni uri duša stopi človeku do gr!a ...
Kdo mu ponudi čarovne pijače, da bi ga otel? ..."
Koran, sura 75.
Turban pisan diči rušo glavo,
damaščanka mu visi ob boku.
Knjiga sveta je pred njim odprta, —
koran čita mladi Abduraman,
koran čita, suro baš o smrti,
in o smrti in življenju večnem.
Svetel dan mu sije skozi okno,
krasno jutro v izbo se smehlja mu
krasno jutro, dete vesne mlade,
ali v duši jasno ni kalifu.
Težke misli misli Abduraman! . . .
»Smrt! Že zopet duha obletavaš,
vešča črna, misel ne vesela?
Smrt? Umreti! — Moram li umreti? . . .
Allah v srcu vžgal ti čut ljubezni,
glavi vdihnil si duha modrosti,
meč oblasti dal si roki moji!
Glej, kako naj ločim od ljudi se!
Veže nanje me ljubezni spona!
Glej, kako naj misliti prestanem?
V duhu nosim svet in — tebe Allah! Glej, kako naj z mečem se razstanem! Najzvestejši mi je on tovariš . . .«
V težkih mislih je kalif kordovski!
V težkih mislih tri pozove k sebi:
Zove k sebi Hakima, zdravnika, zove k sebi Sofra, čarovnika, zove k sebi derviša Rašida.
Stopi predenj prvi, Makim, lečnik.
»Ni li leka zoper smrt na sveti?
Duh čemu nam? In čemu so vede? —
Mora biti — večno čem živeti!«
»»Jasni emir, solnce zemlje španske! Srečen sem, da smem pred tabo stati! Moč veliko ima znanost naša, ali vsakdo večnosti ni — vreden! . . . Ti nastrezi si v kristalni čaši rose v polju, preden solnce vzide, stopi v rosi biserov mi morskih, pij pijačo mojo juter sedem . . . Večno živel bodeš, emir jasni!««
Jedva svita dan se nad Kordovoj, s čašoj v roki spe kalif iz mesta.
V polje ide, preden solnce vzide, roso streže v čašo si kristalno.
S polnoj čašoj v grad se svoj povrne, vrže vanjo biserov peščico; čaka, čaka na čarovno pitje, ali biser ne stopi se v rosi!
In že stopi predenj Šofer slavni.
»Svetli emir, muslimanov dika! Neumrlost dati če ti Šofer. Mnogo more veda res zdravniška — vse premore veda čarovniška, alkimija, sveta veda naša! — Glej je čaše, ki nesmrtnost daje! Pij zdravilo njeno čudodelno, pij zlato, v tej čaši raztopljeno — pij iz kupe moje si nesmrtnost!««
»»Sam pokusi jo poprej, pijačo! Nagni krepko, Šofer moj učeni!«
»Svetli emir, čaša ta ni zame — Ti edini . . .!«
»»Sam pokusi prvi! Naj pijače vidim prej učinek!««
Dvigne Šofer kupo svojo k ustnom, a kalif nad Sofrom damaščanko. »»Glejmo, je li pitje tvoje pravo«« — Abduraman mu odrobi glavo.
Stopi predenj stari Ali Rašid:
»Najmodrejši si v Kordovi, serec? Čuj, povej mi in skrivnost razjasni: Ni li leka zoper smrt na sveti? Mora biti — večno čem živeti!«
Dvigne roko stari Ali Rašid, derviš stari v halji siromaški, siva brada mu do pasa pada — dvigne desno, pa kalifu reče:
»Leka iščeš, mladi Abduraman, leka rad bi, ki nesmrtnost daje,
pil zdravilo, ki ti večnost daje? Iskal leka takega pri vračih, iskal že si ga pri čarodejih — prevarili pa so vsi te kruto . . Sam imaš jo čašo čarodejno, sam naredi pitje si nesmrtno! Čaša tvoja je — življenje tvoje! Sam napolni z večnosti jo lekom! Čaša tvoja je življenje tvoje. Vlivaj vanje vsak dan dela dobra, dela slavna za rojake svoje, za rojake in za domovino! Zlega čina pa ni ena kaplja v čašo nikdar ti ne kani toto! Prej ne nehaj vlivati v posodo, dokler polna ti ne bo do roba, dokler polna čisto ni do — groba! Truplo tvoje pač strohni v gomili, ali čaša tvojih del ostane! Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje, s pitjem njenim bode se napajal — v delih svojih živel sam boš večno!
Knjiga sveta je pred njim odprta,
a ne čita mi kalif korana,
zre za starcem, ki črez prag odhaja
zre za njim, sam sebi si Šepeče:
»Ta utegne biti čaša prava,
čaša tvoja, modri Ali Rašidk
s"—
PRVA MUČENICA.
(Staroegiptovska bajka.)
Postavljena že je grmada ... In ona vrh nje stoji — ah! Gorje ti, gorje, mučenica: v trenotku pepel boš in prah!
Privezana k stebru je deva, obleko že sneli so ž nje ... Boginja ti živa si krasna, ne hči iz ponilske zemlje!
Lasje ji vihrajo na vetru, z grmade ozira se dol... Ves Memfis obsojenko gledat na trgu se zbira okol.
V daljavo neznano zre deva. Oči kaj gore ji tako? Ponos mučeniški, nemara, nesmrtnosti vera je to?
Glej, baklje že tu so goreče! A žreci neso jih sami ¦— služabniki Apisa sveti — in njih poglavar govori:
Odkod je k nam prišla, ne vemo Ne vemo, odkod je doma! Ni otcu ni materi sama, imena ne ve, ne pozna!
»Če Nila ni našega dete, od Gange pač svete je tam; iz Babela morda poslali, iz modrih Aten so jo k nam!
»Odkar nam Oziris in Izis življenje delita in rast, kar svetemu biku božanska pri nas izkazuje se čast:
»to devo zdaj culi smo prvič! Smel govor je njen in ves nov; taji nam red stari svetovni, svetost taji naših bogov! —
»Njen nauk in njene ideje — zapisano to že je kje? Ni v hieroglifih besede prevratne nikjer ne stoje!...
»Ukazali smo ji molčati in bičali jo do krvi... Zaman! Po Ponilju povsodi zavajala nam je ljudi!
»V verige jeklene vkovali noge smo ji mi in roke... V dnu ječe na slami naj gnili kosti ji na veke strohne!
»Črez noč so odprla se vrata, zapah za zapahom razbit... Zdrobila okove je težke in planila zopet na svit!
»Bogovi zbok nje že jeze se, do vrha je vzkipel njih srd ... Egipčani, njim jo žrtvujmo!... Grmada zdaj tvoja bo smrt!«
»Zažgite!«... Gori že grmada, v dim deva zavita je vsa, poljublja že ude ji plamen — a ona se samo smehlja.
Kaj znači smehljaj na teh ustnih? V očeh kaj pomeni ta žar? Ponos mučeniški je sveti? Nesmrtnosti nada je mar?
Le gori, grmada, le sveti prek sfing, piramid v nedogled! Preženi, razsveti temine, s katerimi svet je odet!
O luč!... Mučenica utihne... Grmada pepel je in prah ... Kje zdaj si, boginja ti smela? Kje tvoja nesmrtnost je? — Ah!
A kaj iz prahu in pepela pred žreci tu dviga se? Glej! Spet živa stoji mučenica, krasnejša. močnejša ko prej!
»Kdo si, čarodejka neznana? O phoenix prečudni ti kdo?« .. A ona krvnikom se smeje, s ponosom jim reče le to:
»I smrt sem premagala slavno! Nesmrtna zato sem poslej... Ime mi je — Misel Svobodna, a moj je ves svet zanaprej!...
Aškerčeva čitanka.
11 161
GREŠNIK.
Noč. V koči samotni nad Gangoj skrivnostno še baklja gori. Na podu sedijo menihi; sam Buddha med njimi stoji.
Napol razsvetljeni obrazi zamišljeno gledajo v tla. Vse tiho . . . Možje so ti, misliš, iz onega prišli sveta.
»No, bratje« — pretrga molk Buddha — »kdo ve še med vami kak greh? Zdaj vprašam vas v tretjič in zadnjič . Spovedali vsi ste se vseh?
»Gorje mu, kdor madež prikril bi, zamolčal na vesti bi kaj! Nikoli se ne bi posvetil, ne vnišel v nirvSne bi raj. —
»Nobeden se več ne oglasi? Obred že je sveti končan? . . .« še eden! . . . Učenec Ambattha, pred Buddho tja stopi skesan:
>Qrešil sem, prevzvišeni mojster! Grešil sem hudo, prehudo; kako naj odkrijem ti krivdo? V dnu duše me peče zelo . . .«
»Ne boj se! Kaj bil bi pač storil? Zavedla te vroča je kri? Pogledal — kaj ne? — pregloboko mladenki si kaki v oči? —««
»Jaz mislil sem, o prečastiti! Sam mislil sem, s svojoj glavoj! Življenja uganko sam htel je. pronikniti smelo duh moj.
»Vsemira uzroku in svrhi prodreti sem skušal do dna; premišljal rad sam sem, pogosto, razvoj in postanek sveta.
»Resnici pogledati v lice sem s svojimi želel očmi, iskati z razumom je svojim od mladih hrepenel sem dni.
»In misli poletu nikoli ograj jaz ne stavim, ne mej . . . Po veri brahmanov to greh je, kar delal, žal, jaz sem doslej.
»Kar v Vedah je pisano svetih, to misliti človek le sme! Ne globlje, ne više, ne dalje . . . Kdor misli drugače — gorje!«
Le redko smejal se je Buddha, sedaj nasmehlja se sladko, začudeno gleda učenca, smehljaje mu pravi tako:
»čemu pač nam vsakemu svojo bog Brahma bi glavo bil dal? Čemu bi nam duha luč sveto tam z lučjo bil svojoj prižgal?!
Čemu imaš nogi? — da hodiš! Za delo ti dvoje je rok: z razumom pa v glavi ti misliš . . A misliti zna le še bog!
»Čim bolj ti sam misliš svobodno, tem bolj si podoben — bogu, tem bolj približuješ se Brahmi . . Le misli zato brez strahu!
»Le misli, Ambattha preljubi! Le dalje ves svet premišljuj! Da misliti greh bi bil morda — brahmanom tega ne veruj!«
¦0
KRIŠNA.
In više, više v zrak neso nevidne ga peroti . . . Glej, rajsko mesto Dvarakam blešči se že naproti.
To bog je Višnu! Tisoč let potoval je po sveti; kot Človek Krišna živel sam, učil ljudi živeti.
Doma . . . Družina vseh bogov sprejemlje Krišno v raju, sprejemlje Indra, car nebes, v čarobnem ga sijaju.
Obsipajo ga z vprašanji bogovi vsi nebeški: »Kako si, Krišna, živel tam na zemlji po človeški?« —
»»Nesmrtniki presrečni vi, lahko vam bogovati! Visoko je nad svetom vam lahko gospodovati!
»Kaj veste vi, kaj to je — kri, sok živi, rdeči, vroči! Kako človeka greje ta po žilah mu poljoči.
»Ne čutite, kaj to je — strast, kaj hrepenenje, želje; ne stiska žalost vam srca, ne dviže ga veselje.
»»Ne veste, kaj ljubezen je in kaj življenja cvet je; ne veste, kaj življenja raj, kaj njega slast in med je,
»»Ne veste, kaj je to — napast, kaj borba brez odmora; — ne veste, kaj je pad in greh, kaj kes in kaj pokora.
»»Ne veste, kaj je nada, strah, in kaj obupa srd je; kaj rojstvo je, neznano vam, ne veste ni, kaj smrt je . . .
»»Vse to, bogovi, skusil sem živeč, trpeč na sveti . . . Oh, toži mi se po ljudeh, spet hotel bi živeti!
»»Imejte večnost svojo vi in dolgčas njen moreči! . . . In Višnu stopi spet na svet, kot Buddha se včloveči.
BAZARSKA PARABOLA.
Kakor ul pa hrumi in šumi spet štambulski veliki bazar; skozi streho stekleno vanj pada poldnevnega solnca žar.
Sredi ulice dolge in tesne tam Ahmet svoj dučan ima, dragocenosti svetle prodaje, prelestne reči iz zlata.
Toda danes le redkokak kupec pri njem se gredoč pomudi. Na preprogi trgovec na podu s prijateljem starim sedi.
Cigarete kadita vonjive za kratek čas znanca tako, in pa kavo vmes pijeta črno ter menita to se in to . . .
»Da, moj Ahmet«, modruje prijatelj, pihnivši v zrak siv kolobar, »i življenje je naše, ti pravim, baš takšen-le pisan bazar!«
»»1 življenje? Da! Vabi, ponuja, češ: ,kupi si, česar želiš!' A za vse to je plačati drago, ničesar zastonj ne dobiš. —««
»Za medice kozarec — grenčice izpiti je čašo do dna; za veselja, za vžitka hip kratek pogosto daš mero gorja. —«
»»Za vse nadeje svetle in solnčne življenje zahteva kup drag: to prevare so bridke, kaj ne da? in zmot, razočaranj je mrak. —««
»Če dosegel z naporom si, trudom in v znoju obraza kak vspeh — da ne zruši se, kar si si zgradil, srce ti zato je v skrbeh. —«
»»In če z duhom v višine vzleteti presmelo želiš v nedogled — i poskus ta poplačaš z izkušnjoj, da ozek spoznanja je svet . . .««
»A življenje to samo ob sebi — s čim plača ga vsaki zemljan?« »»Za življenje spet damo življenje, in s smrtjo je dolg poravnan! . . .««
169
Na preprogi sedita starca, pretresata to in to stvar . . In kadita pa srebljeta kavo šumi okrog njiju bazar.
JAZ.
Strah pred menoj te mar je, strah?
Razuma božjega nositelj,
prirode smeli ti krotitelj!
O človek, ti trepečeš plah!
Sam polboga veličaš sebe —
močnejši kdo je li od tebe?
Poglej mi, veleum, v obraz:
Jaz, moč prirodna, to sem jaz!
Veliki človek, kdo pa ti si?
Ti meni gospodar — še nisi!
Ti meni to si, kar črvič,
ti meni majhen, pust si — nič!
In s tem ničesom, kadarkoli,
igram se jaz po svoji volji.
Če hočem, s tajnoj ti rokoj
potresem zemljo pod teboj:
in pokajo kosti ji, skale,
ki prej so trdno se držale;
in tla se zemska zibljejo
in majejo in gibljejo
ko morska raven valovita,
če burja biča jo srdita . . .
In kar gradiš si, »zemlje car«,
na tleh nestalnih — kaj mi mar!
Ta mesta tvoja in palače,
po kterih znanost se uči,
umetnost sveta se slavi — otročje meni so igrače! Ce hočem, samo eden hip — in vse razrušim v prah in sip. Porušim cerkve ti ponosne, pagode stare stolponosne; in džamije razsujem v prah in sinagoge ti na mah. Poderem tvoje žrtvenike in ž njih svetnike in malike; ti sam pa iz razpadlih hiš berač brez strehe mi bežiš . . .
O, ne preklinjaj mi »očeta«, o, ne preklinjaj mi — boga! Ne »oče«, ta ni brez srca, brez krivd ne tepe on deteta. Ne! dober oče ne podi otrok iz hiše sred noči, iz sladkega ne drami spanja, ne goni jih iz stanovanja polnagih vunkaj v mraz in mrak! Iz postelje na cestni tlak slabotnih porodnic ne meče, ko dete v krilu jim trepeče. Očetu smili se bolnik, svet mu njegov je žalni krik; črez prag otroka, ki umira, ne vlači oče in ne tira . . . O, ne preklinaj mi boga! Ne »oče« — jaz sem brez srca, jaz, moč vsemirna, moč prirodna, in tebi, človek, moč usodna . . .
Trepečeš!? Ti se me bojiš? Sovražiš me in me črtiš?
Čemu? Ne delaj mi krivice! Kdo sem? Poglej mi bliže v lice! Sedaj sem Brahma, stvarnik tvoj, ustvarjam z modroj ti rokoj svet poln življenja, velekrasja, svet poln razuma in soglasja. A zdaj sem Siva, ki ta svet prevračam v kaos divji spet. A nisem Brahma niti Siva, le moč prirodna jaz sem živa! In ne ustvarjam ti svetov, ne uničujem jaz jih vnov — le gibljem se brez prenehanja, od vekov večno brez prestanja . . . Ne vem, kaj je življenje, smrt, neznana srd sta mi in črt, a tudi ne poznam ljubezni; ne vem, kaj je dobrdst in zlost, ne vem, kaj greh je, kaj svetost, poznam le — zakon svoj železni; nepremakljiv, strog, večen je in trd, neoporečen je! Kdo sem? Le premotravaj me, spoznavaj, proučavaj me — zabava krasna, duhovita — do dna spoznal ne boš mi bita! Jaz sužnja tvoja? Rob ti moj? To večni je med nama boj. Komu na prid, kdaj boj konča se, ki z novoj siloj vsak dan rase? Kdo sem? Kdo pač razreši dvom? Vesoljnost jaz sem, ti — atom.
0
LUČ IZ NESKONČNOSTI.
Iz neskončnosti luč!
Ti me gledaš,
ti me vabiš — odkod?
Si-li žar porodivše se zvezde,
vzplamenivše na novo v vsemiru
na ukaz vsemogočne moči,
vsemogočnega, večnega Brahme,
ki zažiga življenje,
ki ustvarja svetove iz sebe,
kadarkoli, kjerkoli baš hoče?
Si odblesk li življenja
vtripajočega burno
in poljočega bujno
na telesu svetovnem neznanem?
Ali plamen poslednji si morda
v nič razpadšega stvarstva in v kaos
razpršivše se zgradbe,
umotvora,
organizma, ki ni več potreben?
Kaj si, luč? Kdo to ve!
Zrem porod li? Življenje?
Ali smrt? . . .
Ti pa svetiš in siješ
mi iz bajnih prepadov.
Glej, in vendar in vendar ti dospela si k meni po neskončnosti poti sem do mojih oči,
do duha in do mojega čuvstva . . .
Ti uganka si meni,
jaz uganka sem tebi!
Toda, midva oba sva le — eno!
In obadva le majhni sva iskri
neizmernega ognja — življenja,
neizmerne moči, neizčrpne
energije vesoljne prirodne . . .
In oba epizodi sva kratki
v zanimivem romanu,
ki ime mu je »kosmos«,
ki ga piše od vekov
naš največji poet,
genialni bog Brahma . . .
Luč skrivnostna iz večnih prepadov,
luč, ki svetiš v oči mi in v srce
v čarojasnih nočeh:
v osamelosti si mi družica,
ljubezniva si mi tovaršica!
Duša moja razpenja peroti,
hrepeneča vzdiguje se k tebi;
od veselja pozdravlja te, peva
ta preskromni ti psalm.
175
AH AS VE RJE VA HIMNA NOČI.
Mrači se zopet ... Po obzorju širnem že prve dolge sence begajo . . . Ko katafalčne rjuhe se počasi po gorah in dolinah vlegajo . . .
In tam in tam — pošast že plove črna, sem proti meni plove črna Noč; ko netopir na krilih velikanskih leti pod nebom sem grozeče zroč . . .
Cimdalje bliže in čimdalje bliže . . . Sedaj v temo sem krog in krog zavit. In zdi se mi: ta Noč me gleda, gleda, in iz oči žari ji blazen svit . . .
In škodoželjno gleda me, reži se, ironski roga Noč se mi v obraz, češ: »Kdo premagal zopet je svetlobo in solnce tvoje, Ahasver? Kdo? — Jaz!«
Le glej me, demon! Saj poznam, poznam te! Odkar po svetu blodim ti proklet, ah, cesto videl sem te, znanka temna, in žal in žal, sedaj te vidim spet!
In spet pojo navdušene ti himne poetje tvoji plačani, ah, čuj! In ljudstvo ploska ti po cestah — slišiš? Raduj triumiov tvojih se, raduj!
Zdaj ti kraljuješ, ti sediš na tronu, ti ukazuješ in ti vladaš spet; po željah tvojih, Noč, in vzorih tvojih zdaj diha, giblje se in suče svet . . .
Ah, in kako zabavljajo na solnce, ki ga premagala si baje ti! Pod tvojimi perotmi pač predobro prijateljem se tvojim zdaj godi . . .
Moderna si! Kaj tratil bi besede! Kdo vpraša, kaj nastop nam hoče tvoj! Prinašaš srečo ali pa pogubo? Moderna si! Slavi te ljudstva roj . . .
In glej in strmi, demon, pa se čudi! Jaz tudi liro v rokah že držim in tudi jaz zabrenkam zdaj ti pesem. O naj te počastim in proslavim!
O, saj čim črnejša ti kdaj si bila,
tem lepši vselej si rodila dan;
in tem svetleje je sijalo solnce
potem še vsakikrat črez hrib in plan . . .
Zato pojo ti slavo strune moje, hej, zmaj pošastni, ti strašeča Noč! Zato ti himne poje lira moja, ker pade skoro vlade tvoje moč.
Aškerčeva čitanka.
12
Pomičejo navzdol se že kazala na uri . . . In nemudno teče čas . . . Čuj, petelini že pojo po svislih! Veš, kaj pomenja njih budilni glas?
Glej, tam za goroj — tam se nekaj svita! Nebo skrivnostno že se tam žari . . . Tam zarja nova, jutro dobe nove, svobode solnce tam se že rodi!
AHASVER POD KRIŽEM
In že spet te vidim . . . Nag visiš razpet na jelovem križu, mrtev, tih in bled.
In po cesti prašni gor in doli todi mimo tebe ljudstvo vozi se in hodi.
Kaj za vrvež cestni pač se meniš ti! Nagnjena je glava, sklenjene oči.
Večno solnce z neba ti poljublja lica; nad glavoj brni ti telegrafska žica.
Misli blisk prenaša noč in dan po njej, nove, smele misli križem svet naprej . . .
Pomniš Ahasverja? ... Tamkaj v daljnem
mesti
videl sem v svetišču, slišal te na cesti.
Kakor grom z oblakov grmel glas je tvoj med pismarjev glupih, farizejev roj.
Bičal njih sebičnost, bičal licemerstvo, bičal častihlepnost si in praznoverstvo.
Bičal si nadutost, svetohlinstvo, laž . . . Prašal nisi: rob je ali velikaš.
Pal si v borbi s svetom, zelotizma žrtev, zlobe in bedaštva, fanatizma žrtev.
Videl žaloigre te sem zadnji Čin. Kot zmagavec pal si, mučenik, trpin!
Pomniš Ahasverja? . . . Htel si bil počiti tam pred hišoj mojoj ter si oddehniti.
S križem tvojim bil sem te nerad odgnal ščuvala me na-te besna je druhal.
Brez miru za kazen zdaj po svetu blodim. Devetnajst sto let že ožigosan hodim.
Cesto vidim križ tvoj — čndno to drevo. Zeleneti videl že sem ga lepo.
Cvetje videl večkrat sem na njem dišeče, sadje zlato videl sem na njem zoreče.
Potnikov krepčalo ž njim se je nebroj, ko od težke poti lil jim s čela znoj . . .
Videl pa sem 'udi ... Za vešala tvoja skrival svet je cesto že zločinstva svoja.
Videl sem, kako je vihtel mnog tiran križ tvoj kot orožje, kot osebno bran.
S križem je okrutnik tvojim okoreli prestol svoj podpiral slabi, prepereli.
In še več sem videl! O, ti modri svet! Križ je tvoj grmadam rabil za podnet!
A v imenu tvojem kurili grmade njega dni so razni slavni Torquemade.
In v plamenih zgorel mnog je živ svetnik, mnog svobodne misli hraber mučenik . . .
S prtom tvojim hteli pa so že zakriti solnčno luč resnice modrijani zviti.
Iz železnih žrebljev trdih teh-le treh spone so kovali sužnjem v temnih dneh . .
Ah, vse to sem videl jaz na svoji poti; priča bil sem mnogi že človeški zmoti.
Razumeli niso tvojega duha, polnega ljubezni tvojega srca.
Pa namesto sprave in miru;- ljubezni tvoji že učili verniki so jezni
cesto le sovraštvo, srd in slepi črt, brate drugih misli pa gonili v smrt . . .
Zdavnaj sta umrla, zdavnaj pokopana dva sodnika tvoja, Kajfež in pa Ana.
Ni pa izumrl še farizejev rod,
in pismarjev dosti srečam še povsod.
In ko spet bi poslal te na svet Jehova, sodili hinavci, veš, da bi te znova!
Farizejev zbor bi spet psoval te, vpil . "Križaj ga!« Pilatu bi s pestmi grozil.


v
NARODNA IN UNIUERZITETNh KNJIŽNICA
00000077217A
00000077217