Katolški cerkveni list.
Vreiluik: Ur. Janez Jlrizo.sfvm Pagaear.
JJ M7.	V Cetertik 26. Malitravua.	1*49.
Kratki preinisliki
iz s. evangelija za tretjo nedeljo po veliki noči. (Jan. 16,16—Ti.J
En se je bil čas približal, de je Jezus imel terpeti in umreti, in s svojo smertjo svet odrešiti in tako svoj namen dokončati, zavoljo kteriga je bil z nebes na zemljo prišel, ji; rekel svojim apo-stcljnam : ..Se malo, in me ne bote vidili, in spet malo, in me bote vidili, ker grem k Očetu**. Te besede imajo dvojin pomen: namreč Jezus je hotel reči svojim aposteljnam: se malo časa, de terpim in umerjem, in me nc bote vidili: in spet malo, čez tri dni, ko bom od smerti vstal, me bote spet vidili, ker bom še štirdeset dni pri vas ostal, po tem pa spet v nebesa šel. lirugi pomen ravno teb besedi je pa: Se malo časa sim pri vas, in kmalo me s telesnimi očmi ne bote več vidili, ker grem nazaj v nebesa k svojimi! Očetu; pa le malo časa, zakaj človekovi dnevi so kratki, in tudi tavžent je pred Kogam kakor včerajšnji dan, ki je pretekel, v kratkim toraj me bote spet vidili, ker bom po vas prišel, in vas k sebi v nebesa vzel, kamor vam grem zdaj kraj pripravit. Tisti, desiravno za aposteljne žalostni, pa vender kratki dnevi, ktere je Jezus terpel, umeri in v grobu ležal, so pa tudi lepa podoba našiga če tudi velikiga, pa vender kratkiga terpljcnja na zemlji; kakor trije žalostni pa kratki dnevi, bodo pretekle naše britke ure in leta na svetu, in kmalo bomo Jezusa vidili, naša
žalost bo v veselje spremenjena, in našiga veselja nam nihče več ne bo vzel. — Ob, de bi pač hotli posvetni kristjanje to tolažbe in veselja polno rc>-nico večkrat premisliti!
Zveličar je svojim aposteljnam in učcncam večkrat oznanoval, de se bo od njih ločil, in de bodo ta čas. dokler ga ne bodo pri sobi imeli, mogli pred hudobnim svetam veliko žalosti in terpljcnja. veliko preganjanja prestati. Zakaj jim je pač tako žalostno prerokvanje tolikokrat in tako živo pred oči postavljal? Zato, ker je vcdil, koliko nespametne, posvetne želje čez človeško serce premorejo, in kako težko je jih v sercu zatreti. Vse življenje Jezusovo je oznanovalo pokoro in zatajevanje poželjenja, učenci njegovi pa so le vedno na srečo iu veselje mislili: Jezus ju govoril od svoje bližnje smerti in od ločenja od njih, oni pa ga prašajo, ali bo zdaj Izraelovo kraljestvo ustanovil, in sc pričkajo med seboj, kteri izmed njih bo nar višji stopnjo časti zraven kraljeviga sedeža zadobil; Jezus jim reče: -Se malo, iu me ne bote več vidili", in učenci njegovih besedi nc zapopadejo, iu pravijo: ..se malo, kaj jc to? Mi ne vemo, kaj govori ", Namest na terpljcnjo in preganjanje misliti, jim je bilo le veselje, sreča in čast v scrcuiu glavi; zato Učcnikovih besedi niso mogli umeti in zapopasti.
Nikar ne zamerimo aposteljnam in učcncam Jezusovim takih posvetnih misel in zelja, zakaj žalost zavoljo ločenja njih 1'čenika je bila prevzela
njih serca, in razsvetljenja svetiga Duha še niso bili prejeli. Premislimo rajši sami sebe, premislimo svoje misli in želje, ter prevdarimo, koliko smo mi boljši, pametniši, ponižneši in pohlevniši, kakor so bili oni, desiravno nam poduka in božjiga razsvetljenja gotovo nc manka. — Tudi nam se neprene-liama oznanuje, de le v križi jc zveličanje; de je človeško življenje na svetu vedna vojska; de le kdor se ho do konca serčno vojskoval, bo kronan, de nebeško kraljestvo silo terpi, in de le silni ga po sili nase spravijo; de kdor hoče za Zveličarjem v nebeško kraljestvo priti naj sam sebe zataji, svoj križ zadene, in naj po kervavih stopinjah za njim hodi. Vse to in tako se nam redno oznanuje, in mi vender le gladke in sladke poti, brez križev in nadlog ceste v nebesa išemo. Kaj počnejo današnji kristjani druziga, kakor de se hočejo vsih križtv, vsih nadlog znebiti, srečno in veselo živeti, in križe, od kterili keršanska vera govori, v tlapomen-drati. Keršanski modrijani današnjih časov hočejo Itoga na laž postaviti, ki je Adamu in njegoviniu zarodu do konca sveta rekel: „Ker si to sturil, bodi zemlja prekleta zavoljo tebe. V potu svojiga obraza si boš svoj kruh služil, dokler se ne povemeš v perst, iz ktere si bil vzet, zakaj perst si bil, in v perst se boš povcrnil".
Tedej nas na tem svetu druziga ne čaka, kakor nadloge in terpljenje? Ali po tem takim ni nobene pomoči, n ob eniga trošta ali tolažbe za nas? O vi maloverni, bi odgovoril Jezus na to vprašanje, ali ne veste, de je Kristus moral ter-peti, in tako iti v svojo čast? Zraven tega imamo pa v svojim terpljenji obilno tolažbe in trošta, zakaj:
Pervič je to naštrošt, naša tolažba, de naša žalost le malo časa terpi. „Čez malo", pravi Jezus. -in me bote spet vidili-. Kratko je naše življenje na svetu, in rkratki so človekovi dnevi", kakor pravi Joh, dolga pa, in neskončno dolga je večnost. Ako hi toraj ves čas svojiga življenja ter-peli. ali nam ne ho tolažbe dovolj, če si mislimo, de se bomo, če voljno iz ljubezni do Boga terpimo, pri njem v nebesih vekomaj veselili?
Drugič pa naše terpljenje na svetu samo na sebi ni brez duhovniga, toraj praviga veselja. -Moj jarm je sladak", pravi Jezus, „in moje breme je lahko**. Kdor zavoljo Boga in zavoljo pravičnosti kaj terpi, občuti neizrečeno duhovno veselje v svojim sercu, kteriga bi za veselje celiga sveta ne hotel zamenjati. Tako veselje so občutili aposteljni Jezusovi, kteri so, kakor pravi sveto pismo, tepeni in martrani z veseljem šli spred svojih sovražnikov, -ker so bili vredni šteti zavoljo imena Jezusoviga zaničvani biti".
Tretjič nas tolažijo v našim terpljenji Jezusove besede, ki pravi: -Vi bote žalovali, ali vaša
žalost se bo v veselje spreobernila". Vsakdo izmed nas želi kdaj srečin in zveličan biti; ker smo pa vsi grešniki, ne moremo brez terpljenja pokore prave sreče in zveličanja doseči; le resnična pokora nas namreč večniga veselja vredne sturi. Xe branimo se torej terpljenja in žalovanja, če se hočemo kdaj pri Jezusu veseliti; spomnimo se besedi svetiga Pavla, ki pravi: „Britkosti tega sveta se ne dajo primeriti proti prihodni časti, ktera se bo nad nami razodela".	Potočnik.
Ha j bo z družbo s« kriza.
Pogovor fajmoštra s kmetam.
Kmet. Naj ne zamerijo, Gospod fajmošter, de jih za nekaj poprašam, kar sini uni dan v Zgodnji Danici bral. Veliko lepiga se v teh listih bere, de sini Jim prav hvaležin, ker so mi jih presker-beli. Zdaj je bilo pa že dvakrat precej veliko govorjenje od neke družbe s. križa, v ktero stopiti zlo vabijo. Meni se zdi, de je to kakor neka bra-tovšina; morebiti bi še sam pristopil k nji, sej sini se bil tudi popred v bratovšino s. Leopolda zapisal , ko so jo še bolj terdili; zdaj pa nekako slišim, de ni veliciga več z njo?
Fajmošter. Prav imate, oče, ker mislite, de družba s. Križa bi bila nekakošni bratovšini podobna, zlasti pa bratovšini s. Leopolda. Vonder, veste, ta družba hi veliko več obsegla, kakor navadne bratovšinc. Ste slišali že kterikrat od nekdanjih bratovšin s. škapulirja, ali pa od teh, ktere se zdaj zlo razširjajo, s. Serca Jezusoviga in Ma-riiniga. Glejte per teh je posebin namen, obilniši počastiti ktero skrivnost našiga Zveličarja Jezusa Kristusa, postavim njegovo presveto rešnje Telo, njegovo zveličansko terpljenje, ali ljubezin njego-viga presv. Serca; ali pa veči pomoč po prečastiti Devici 31arii ali kterim božjih Svetnikov si pridobiti. Zraven se gleda tudi na to, dc bi se človek po bolj pogostnim spominu na Jezusa, na Marijo, na Svetnike več k dobrimu obudil, po večkratnim prejemanji s. zakramentov se bolj posvetil, in po zadobljenji odpustkov božji pravici ložej zadostil.
K. Ravno me opomnijo, kar sini že preu mislil, de per družbi s. Križa ni nič povedano od odpustkov, kakor se per vsili bratovšinah obetajo.
F. To zna morebiti po dovoljenji našiga vi-šiga duhovniga poglavarja, Rimskiga papeža, še pozneji tudi zraven priti. Pa glejte, oče, družba s. Križa ima tako širok obsežik že sama na sebi, de če bo kdo po njenim namenu delal, bo obilno zasluženje in odpušenjc zadobil, desiravno niso lastni odpustki z njo zvezani. Sini rekel popred, tle bratovšinc po navadi le eno ali drugo stran ker-šanskiga življenja zadevajo: pridjati moram še, de
bratovšina s. Leopolda posebno iše sveto Jezusovo vero v Ameriki razširiti in uterditi, in sicer nekaj z molitvo, nekaj z denarnimi pomočki. Družba s. Križa pa, kakor tudi v drugih krajih katolške in še drugač imenovane verske družtva, iše podporo in brambo cele katolške cerkve, in skerbi pravo keršansko življenje povsod bol} obuditi in močneji uterditi. Vidite, naša sveta cerkev nima zdaj samo med ncverci in krivoverci zopernikov, ampak v sredi svojih otrok je dobila veliko sovražnikov, ki hočejo njo, svojo mater, svojim mislim in name-nam podvreči, ali prav za prav v nič djati in pokončati. Vedo namreč, de vsiga na zemlji ne bodo mogli prekucniti, dokler jim je na poti katolška cerkev, ktera se ne spreminja kakor človeške naprave.
K. Že razumem to, sej je bilo v Zgodnji Danici ravno od tega že veliko povedano; in tudi vidim , kako že per nas ljudje od cerkvenih reči precej z drugo besedo govore, kakor je bilo še pred letam.
F. Prav, mi ni tega potreba še enkrat povzemati. Spomnite si zdaj, kako je v začetku keršan-skiga nauka per veri povedano, dc mora kristjan svojo vero tudi z ustmi pričati, in sc brez strahu za njo potegniti, ako je potreba. Pred malo časam nam ta dolžnost ni dala posebniga opraviti, zlasti v naših Slovenskih krajih. K večimu je kak pijanec v kerčmi ktero nekeršansko zarobil, ali se kak prevzetin bahač zoper svojiga duhovniga pastirja vzdigoval, ali kak modrijanež nespametin se nau-kam naše svete vere posmehoval. In tukej je bilo večkrat zadosti, de seje le kak otrok oglasil, in jc že takimu govorunu usia zamašil; ali dostikrat še tega ni bilo potreba, pametin človek se je preč obernil, in je norca v sercu miloval. Nekoliko drugač je bilo v tistih krajih, kjer so krivoverci s katolčani namešani, zlasti na Nemcih. Vunder tudi tamkej ni bila vselej tolika sila za katolško vero, za sveto cerkev Jezusovo, kakoršna je zdaj več ali manj po vsih evropejskih deželah, zlasti pa v Italii, Nemčii in Avstrii. Zdaj tedaj je tudi per nas treba, svojo vero obilniši z besedo pričati, zdaj tudi nas dolžnost bolj močno prijema, se za ohranitev prave vere med nami, za odvernitev zatiranja božje cerkve z vsimi močmi potegovati. Toliko se je v enim letu spremenilo, de kdor bi zdaj le molčal, je vero zatajil; kdor bi se ne poganjal z močjo, bo izdajavec cerkve. Se ve, de mojo besedo tukej prav razločite; ne de bi mislili, kakor dc bi kaciga človeka vaše primere toliko zadelo, kakor zadene druge, ki visi stoje. Temuč vsakteri je vezan več ali manj, kakor je njegov stan, poklic in druge okolišine; od viših poglavarjev zemlje, od cerkvenih pastirjev se toliko več tirja, kolikor
viši je njih stopnja in veči njih moč ali oblast; nihče pa, bodi si še tako slab iii nizik, ni izjet, de bi v zdajnjih časih ne imel več storiti, kakor je bilo pa popred v teh zadevah.
K. Vidim zares, de je zdaj precej drugač, kakor je pa bilo. Ko je bila Francozka vojska — pa je ne pomnim zlo veliko — jc bilo sicer per nas tudi malo čudno, prazniki so bili zlo preč, zvoniti se ni smelo v cerkev; vonder s tem še vera ni bila toliko zatirana, ne cerkev toliko vničena, kakor je pa znati, de bi hudobneži zdaj radi z njo storili.
F. Glejte, oče, zatorej pravimo, dc zdaj dolžnost vere vsakteriga bolj k govorjenju in djanju priganja. Kaj pa menite, ali kristjan, ki to dolžnost tudi zdajnje čase zvesto spolni, ne bo imel tudi ve-čiga zasluženja ? zakaj kdor malo seje, bo malo žel; kdor obilno seje, bo obilno žel; in kdor se več in serčneji vojskuje, bo svetleji krono prejel. In pa mislite na odpustke, ali ni to veliko vredno, de se kristjan greha obvaruje, v hudih časih vero sam per sebi in per drugih ohrani ? sej mu bo liog zato tudi kako poprejšnjo nemarnost Iožcj odpustil, dc-siravno niso lastni odpustki obljubljeni, še v večini prizadevanji za vero se kaže tudi veči ljubezin; kdor veliko ljubi, mu bo po besedi Jezusovi tudi veliko odpušeno kakor Magdaleni; to je zbrisani mu bodo ne le grehi in večne štrafinge, temuč tudi časne (ktere so ravno v odpustkih zadete.)
K. Nekteri Gospodje včasih niso nič radi od odpustkov govorili.
F. Vem, pa mene že poznate, kaj in koliko sini od tistih učil. Kes sc mi po eni strani tisti ljudje, ki od odpustkov nič vediti nočejo, zde kakor tisti pravični, ki pokore ne potrebujejo in druge kakor grešnike zaničujejo, od kakoršnih jc tudi Jezus resno govoril, in jih ojstro sv aril. Kdor pa le nekoliko svojo slabost in grešnost spozna, mora vesel biti odpustkov, ker sam ni lahko v stanu vsili svojih dolgov pred Bogam poravnati. Zraven sim pa tudi takim ljudem, ki zmirej samo za odpustke prašajo, že tudi večkrat rekel. Ne išite le odpustkov, temuč tudi zaslužkov; varujte se greha bolj skerbno, in dobro delajte bolj goreče.
(Konec sledi.)
Zgodbe katolike eerkve.
Spisal Peter Hieinger.
(Dalje.)
Perva doba. Začetik cerkve po Kristusu in ap isteljnih.
21. Tretje leto Jezusoviga tika, stalni kamen cerkve položen.
Kmalo po slavnim čudeži s petimi kruhi sc je Jezus podal v Jeruzalem, Vclikonoč obhajat: in
S
se je precej spet vernil v Galilejo zavoljo sovraživa, s kterim so ga Judje preganjali. Prišli so za njim pismouki in farizeji, ter so se pritožili zoper učence njegove, de ne derže starih zročil, jedo z neumi-timi rokami. Jezus jim nasprot postavi, de so b o ž j e postave več, kakor človeške zročila, in de človeka ne omadeževa toliko vnanja nečednost, kakor notrejnja hudobija serca; dal jim je zraven razumeti, de oni pa ravno božje postave prelom-Ijajo, in serca polne gnjusobe imajo.
Do zdaj jc Jezus svoj nauk le Izraelov im zgubljenim otrokam oznanoval, le med Judmi čudeže delal; vonder je on prišel tudi druge narode zveličat , kar pa še učenci njegovi niso prav zapopadli, menijoč, de je odrešenje le Izraelu prihranjeno. O prigodbi s Feniško ženo, ktere hčer je od budiga duha oprostil, jim je Jezus dal spoznati, de nebeška pomoč tudi ne verskim narodam ni odre-čena, temuč de je za vse ljudstva pripravljena. Storil je potem še druge čudeže nad raznimi bolniki, in zopet je poln usmiljenja množico per 4000 mož z malimi, namreč s sedmerimi kruhi nasitil. Nasprot pa farizejem in saducejem, ki so liotli znamnje z neba, ni nobeniga čudeža pokazal; temuč je njih terdovratnost posvaril, in jim le znamnje svojiga prihodnjiga vstajenja napovedal. Tudi učence svoje je opominjal, de njih pravičnost ne bodi takošna, temuč boljši, kakor pa farizejev in pismoukov.
Po vsili teh naukih in delih Jezusovih so bili njegovi učenci in zlasti aposteljni v veri v njega in njegovo božjo naturo toliko poterjeni, de Peter na prašanje, kaj dc oni mislijo od njega, na ravnost odgovori: „Ti si Kristus, Sin živiga Hoga". Per ti priložnosti je šel Jezus daljej v zidanji svoje cerkve, postavil je njeni s t a I n i k a m e n (podložno ali gruntno skalo) prot Simonu rekoč: rTi si Peter (skala, skalnik), in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenske vrata je ne bodo premagale". V kakošnim pomenu pa de hoče Petra imeti v stalo svoje cerkve, je Jezus dal razumeti z naslednjo besedo, ker mu je zročil ključe svojiga kraljestva, to jc, nar visi oblast v svoji cerkvi. Od tedej je Jezus začel svojim licencam skazovati, kaj de ga čaka v Jeruzalemu, kako bo mogel terpeti in umreti, de bo pa tretji dan zopet vstal. Leto ni šlo v misel aposteljnam , kteri še niso bili popolnama odložili krivih zaumkov od pozemeljskiga Kristusoviga kraljestva; posvaril je torej Jezus zlasti Petra, de ne razume, kar je božjiga, ker namreč je volja Očetova, de po terpljenji iu smerti Sinu bo svet rešen in zveličan. De bi posebno pervi izmed apostcljnov ob času skušnjave v veri ne omagali, jih je Jezus z lastnimi čudeži poterditi hotel. Vpričo Petra, Jakoba in Ja-
neza se je na gori, Tabor imenovani, spremenil, in dva velika preroka stare zaveze, Mojzes in Elija, sta se prikazala, mu pričevanje dajat; in za Petra posebej je znanje storil, de v ustih ribe mu je denar najti dal, dacijo tempeljsko zase in zanj plačati. Ko se je pa po vsim tem, kar je Jezus Petra spred postavljal, nckakošno sumljenje med drugimi učenci začelo, jih je Jezus vse ponižnosti učil po podobi otroka, ki ga je med nje postavil. Tudi je nckakošni prevzetnosti v njih sercili s tem v okom šel, de niso mogli budiga duha iz obsedeniga izgnati, kteriga je pa potem sam pregnal.
Daljej je Jezus svojim aposteljnam še več govoril od oblasti, ktero jim je hotel v svoji cerkvi zročiti. .,Kar koli bote zavezali na zemlji", jim je rekel, „to bo tudi v nebesih zavezano; in kar koli bote odvezali na zemlji, bo tudi v nebesih od-vezano". Učil jih jc pa tudi per vsi ti oblasti usmiljene in poterpežljive s svojim bližnim biti; povedal je zato priliko od hlapca, ki je bil veržen v nezmerne teme, ker ni hotel odpustiti svojimu so-hlapcu. Izvolil je potem Jezus pa še dva in sedemdeset učeneov, število tolikošno, kolikoršno je bilo starašin v Judovskim zboru. Lete učence je 011 poslal, po dva in dva vkupej, pred seboj po mestih in tergili; učil jih je, de neprestrašeni in brez skcrbi za pozemeljsko hodijo , mir v o sij o , in božje kraljestvo oznanujejo, kjer ga ljudje sprejeti hočejo, in bolnike ozdravljajo. Ti učenci so imeli biti pomagavci apostcljnov v nauku in opravljanji svetih reči. Ko so se čez nekaj časa učenci spet vcrnili, in z veseljem pravili, kake čuda so delali v njegovim imenu, se je tudi Jezus razveselil, in je Očeta zato hvalil, svoje učence pa srečne imenoval zato, kar vidijo in slišijo.
Med tem je šel Jezus v Jeruzalem na praznik šotorov, in je v tempeljnu učil. Tukej je očital Judam njih sovražtvo, dc ga hočejo umoriti; govoril je več, de je poslan od Očeta, in de dela, kar mu je Oče zročil: in de, kdor v njega veruje, bo s. Duha poln. Več jih je vanj verovalo, ali viši in farizeji so ga iskali prijeti, pa zastonj. Ko drugi dan pripeljejo k njemu prešcštnico, jih on lastnih grehov opomni, in grešnico izpusti z besedo, de naj več ne greši. Ko sc potem Judje krog njega zbero, jim govori zopet od svoje nebeške vrednosti, in od Očeta, kteri ga je poslal, in jim ojstro njih nevero očita: tako, de so ga liotli s kamnjem pobiti. Zdaj je Jezus od rojstva slepimu človeku pogled dal, in farizeji in viši so se še bolj nad njim togotili. Ali Jezus nasprot uči, de sami niso pravi pastirji in učeniki ljudstva, de pa on je pravi pastir, ki pozna svoje ovce, in da življenje zanje, kakor mu je Oče zročil storiti, in de ovce tudi
njega poznajo. In med Judmi je bil razpor zavoljo teh besedi.
Potem so se zraven čudežev nad obsedenim in 18 let bolno ženo razni nauki in opomini Jezusovi verstili. Prot farizeju je razložil veliko zapoved od ljubezni, in jo razjasnil s priliko od Sama-rijana; aposteljne je učil, kako moliti, in jim povedal Očenaš; farizejem je ojstro očital njih nevero v njega in njegove dela, in zopet jih je per nekim kosilu svaril zavoljo njih hudobije, enake hudobii očetov, in jim gorje žugal zavoljo njih hi-navšine. Zopet je učil aposteljne , se varovati kvasu farizejskiga ali hinavšinc, spoznati njega pred sve-tam, in ne se bati preganjavcov; opominjal jih je, ne zaupati v bogastvo, temuč vso svojo skerb Očetu nebcškimu zročiti, kteri za vse skerbi; govoril jim je tudi, de čuti jim je treba, in vsaki čas na prihod Gospodov pripravljenim biti, in z zoperniki ob času spravo narediti. O prazniku posvečevanja tem-peljna je šel Jezus spet v Jeruzalem, in ko so ga Judje v tenipeljnu obdali, in silili povedati, kdo dc je, je on močno terdil, de je Kristus, de on in Oče sla eno, in de opravlja Očetove dela. In zopet so ga hotii prijeti; on pa sc je umaknil njih rokam. Naj so tedaj sovražniki Jezusu še toliko nasprotvali, on je vonder svojo božjo naturo če dalje bolj razodeval; in če jih je ravno dosti nevernih ostalo, so pa aposteljni in učenci toliko bolj verni bili.
(Dalje sledi.)
Reka j od sv. očeta vsiga kersanst va Pija IJL.
(Konec.)
Poglavarji prekucije so se bili spervič v Tu-rinu zbrali, in so tukaj med seboj sklenili, se v Rimu vgnjezditi, in od ondod svoje hude namene snovati na vse strani laške dežele. Ker so pa vidili, de jim bo ondi krepki papežev minister Rossi morebiti ravno tako na poti, kakor sv. Oče sam, so naj pred skovarili, tega moža s pota spraviti, papeža pa persiliti, de bi jim pri njih hudobijah na roko šel, in va-nje pervolil. Nekoliko zmed njih jc na sc vzelo, ministra umoriti, in to so tudi dosegli. Ko je g. Rossi v deržavni sojini ali zbor na Kapi-tol šel, so ga morivci čakali na stopnicah v drenji ljudstva. Minister je hotel gori po stopnicah iti, tode — s smertnim nožem potuhnjeniga oglarja (kar-bonarja) prehoden — se je na zemljo zgrudil. To se je oznanilo v sojmovnici ("zbornici), pa sojmov-niki so sc vedli, kakor de bi se nič posehuiga nc bilo zgodilo. Po ulicah so hvalili razbojnika; po mestu se je derlial podila, ki je puntarske pesmi pela. Divji stepenei se derve pod okno vdove unior-jeniga ministra, in prepevajo ondi kervižejne pesmi
v hvalo nesramniga umorstva. Ni treba v misel jemati , kako grenka žalost je mogla sv. Očeta spre-leteti, k ) je zaslišal take nesramne dela; vidil je dobrotljivi Pij IX. k čemu se pripravlja v nesrečnim Rimu.
Ne ravno poslednja začetnika tih viharjev sta bila tudi novičar S ter b in i, kteriga je bil Pij IX. v milost sprejel, ker mu jc dovolil, se iz pregna-nja donui verniti, — in pa knez Kan i no, iz rodii Ronapartoveov, kteriga je bil Pij VII. pod obrambo vzel, ob času, ko niso nikjer liotli terpeti Hono-partovcov. Oba prejete dobrote z nesramno nezvestobo povračujeta. Knez Kanino, vetrenjak in častilakomnež, dihteči po gospodovavstvu, je s celo dušo punt objel. Posvarjcnje sv. Očeta nič ni zdalo; nečimarni knez , zagnan v valove razkačenih strast-nost, je zatajil sleherno blagoserčnost. — Drugi dan po umorjenji llossiga sc jc perdcrvil ta čemi nehvaležnik z divjo dcrhaljo nekaj tavžent različ-niga ljuda na Kvirinal k papeževimu dvoru, ter hrupnejo nad papeža, de naj naredi ministra Ma-mianita in Sterbinita, de naj se brez pomude raz-pne laških dežel voža (federacija), Avstrijanam pa vojsko napove. Ker pa sv. Oče na tc nasilne pohlepnosti šc odgovora ni hotel dati, in so sc JS vaj carji, stražniki v papeževim dvoru, na bran pcrpravljali: je oblegla puntarska derlial Kvirinal, začela v okno streljati, tako dcjc duhoven Palma, papežev tajnik, v svoji stanici bil ubit. Knez Kanino ukaže nameriti streljarstvo proti vratam, da sv. Očetu eno uro prevdarka, in se grozi, de bo dal vse pomoriti, kteri koli so okoli papeža, ali bi ga braniti hotli.
Pij IX., de bi se kri nc prelivala, zvoli sicer Mam ia ni ta in Sterbinita ministra, druge reči pa, ki jih jc ljudstvo terjalo, je odpravil v deržavno zbornico, dc naj se popred ondi prevdarijo: zraven tega pa je precej pričijočim poročnikam rekel, dc se mu sila dela. Na hlepenje ljudovladuliov (re-publikanov) je derlial postavila stražo na Kvirinal okoli papeža. Sv. Oče jc per teh groznih pergod-kih posebno keršansko močnoserčnost razodeval. Ko se jc jelo v dvornico (Palast) streljati, ga ni zavednost zapustila, in tudi dušni mir nc: hodil jc s križem v roki, molil za ubogo ljudstvo, iu sc za smert pcrpravljal. Ker si ni bil svest, čc mu bo moč smerti oditi, ali nc, je že bil odločil, kje de naj se kardinali snidejo, noviga papeža volit, ako bo moral umreti. Skoz ves ta čas sta bila per njem mimo dveh kardinalov tudi poslanca francozke in španske vlade : g. d' II a r c o u r t in g. M a r t i n c c dela lloza. Martincc jc papežu naznanil, dcjc nekaj španskih bark pripravljenih za papeževo potrebo v pristanu (llafeii) Civita vccchia, in de mu je kraljica namenila otok Majorka za prebivanje,
ako bi se hotel na špansko podati. Ravno tako je francozki poslanec zaterdoval v imenu francozkiga naroda, de bodo ondi z velikim veseljem sprejeli Očeta vsiga keršanstva, ako se tje poda. Slišalo se jc tudi pozneje, s kolikim veličastvam so si bili namenili Francozje sv. Očeta sprejeti, in kakošne naprave so že bile storjene v ta namen. Med tem pa je parski poslanec Spauer perpravil, kar je k begu bilo potreba, in papež je res, preoblečen v černo duhovsko oblačilo, iz svojiga dvora nepoznan šel, in sc je z g. Spauram peljal čez mejo svoje dežele na \eapolitansko zemljo, insejevsta-novil v Gaeti, kjer še zdaj stanuje.
Ta persiljeni papežev beg je redka dogodba, kakoršne v rimski zgodovini dolge stoletja ni bilo slišati. Glas tolike krivice. ki so jo Rimljanje sv. Očetu storili, je spreletel vso Evropo. \a Angleškim so se oglasili dnevniki zoper rimske prekuco-vavce in nehvaležnikc. V francozki sojmovnici je povzdignil Montalambert, ta zgovorni katolčan, svoj mogočni glas, in si je s svojim govoram skorej celo zbornico naklonil: vlada pa je sv. Očeta na Francozko povabila, in se je k njegovimu vred-nimu sprejetju veličastno pripravljala. Xa Španskim je kraljica ljudstvo k tridnevni očitni pobožnosti za sv. Očeta spodbudila. Iz \emcov so sc zaslišali odjeki, želeči terpečiga oslavljenca božjiga na nemški zemlji pozdraviti. Iz Avstrije je poslan spo-ročnik v Gacto: in cclo znatniši laški domačini težko prenašajo to počenjanje, kakor Gioberti: kjerkoli jc verin katolik, se s pravičnim serdam na Rim ozira, in na Rimljane. Tako p. španski list E p pa n a v silnim serdi toži Rimljane, rekoč: Ti nehvaležni narod ti, tvoje djanje bi v zgodbah človeštva napolnilo list nad druge ostudniši, ako bi ne bili v njih že vnapred položeni spominki od naroda, ravno tako nehvaležniga, kteri se je po palmovih dnevih in po „lIosanah~ obnašal, kakor tolovaj na Kal-varji! — Po taki hudobii bi bilo tebi bolje, de bi tvoje matere svoje otroke vidile umirati tako, de bi ne bilo nikogar, kteri bi mogel odgovoriti, kader te svet popraša: „Kje je oče tvoj?"
Kje je tvoj Oče, nehvaležni Rimljan! kteriga celi keršanski svet spoštuje; ti sam mu grenke ure delaš, in si ga persilil bežati iz njegove la-stine! Ti zaslepljeni ljudstvo ti; — za to, ker je on tvojiga rodu, za to, ker ste vi naj bližniši njegovi otroci, ki ste sloneli na njegovim ljubeznjivim in ljubijočim naročji, ki ste tolikrat iz njegove roke očetovski blagoslov prejeli; — zato njegov dvor s tolovaji obdali, njegove verne služabnike morili,ga persilili iz dežele bežati, in se polastili njegove lastine, kakor beriči Jezusoviga oblačila: vekomaj bo vas gerdila ta sramota! — Turki ljubijo sv. Očeta, kteriga ti katolški (!) Rimljan preganjaš,
in v djanji ljubezen ravno zdaj razodevajo, ko je per tebi ugasnila. V Carigradu (Konštantinopelnu), glavnim mestu turškiga cesarstva, se je družba zbrala, ktera denarje za sv. Očeta zbira, ki je v Gaeti, — in k temu skladajo tudi drugoverci do-broserčne darove v podporo veliciga Očeta keršanstva. Kdo bi se temu ne začudil, in koga bi rudeča ne spreletela, ko vidi, kako Turki katolčane osramotujejo! —	(Po Blahovestu.) J.
Sedajnji olisir katolške cerkve.
Spisal Valentin Sežun.
(Dalje.)
XIII. Avstriansko cesarstvo.
9. Galicia (kraljestvo.)
V	7 zahodnih kresijah prebivajo Poljci ali Poljaki, to so Slovani in njih jezik je po pravici nar bolj olikanim in izobraženim narečjam Slo-vanskiga perštet. Poljski jezik je prijeten in per-Ijuden , za petje kakor italianski posebno pripraven. Veliko število soglasnikov per besedah je krivo, de se ga ptujic lahko ne nauči, in skoraj v nobenim jeziku sc ptujic tako lahko ne spozna, kakor v poljskim, če je tudi še tako dolgo časa na Poljskim živel. Poljaki so lepe postave, katolški veri iz serca vdani, vojaški stan jim ni zopern. I)e je njih enkrat tako močno kraljestvo razdjano, jim zlasti plemcnitnikam ne gre iz glave, in od tod izvira njih nezadovoljnost, kakor se je 1. 1846 vidilo.
Rute ni, tudi Rusini in Rusniaki imenovani, imajo jezik, ki je rusovskimu zlo podoben, so tudi po Rusovskim (v Podolii, Volhinii) in v zgorenjim Ogerskim doma. Per božji službi rabijo oni svoj jezik in gerške šege, zakaj nekdaj so bili Staroverci, v 16. stoletji so se oni zlasti po perzadevanji patrov Jezuitov z katolško cerkvijo zedinili, papež Klemen VIII. je bil v 1. 1596 8 njih škofij z veseljem sprejel. Na Rusovskim so bili pa v 1.1839 3—4 milijoni gerško- katolških Rutenov zopet k Starovercam z silo perpisani, in kdor je hotel še katolški cerkvi zvest ostati, je bil tako dolgonad-legvan, de je vladarstvo svoj namen doseglo. Ru-teni so veliko bolj srovi kakor Poljaki. Obedvojili nar večji hudobija je pijanost, ktero tukaj tako obilno številni Judje na vso moč podpirajo.
V	Galicii, kakor je bilo že zgor rečeno, je iz med vsih avstrijanskih dežel nar več Judov, ravno to velja tudi od pruškiga in rusovskiga sveta nekdanje Poljske deržave. Poljski kralj Kazimir III. (1. 1333—1370) jc namreč razujzdano živel, iz pregrešne ljubezni do Judinje Estcre je on Judam veliko pravic in svobode dovolil, in od tistiga časa so se oni tolikanj po Poljskim narastli. Po vsi Ga-
licii imajo oni čez 300 shodnic in v Levovu veli-kiga rabinarja. Per mestu Halič je kacih 150 Ka-raitov, to je tacih Judov, ki krivo razlaganje sv. pisma po rabinarjih zaveržejo in zemljo obdelujejo, vsi drugi Judje pa se terdo derže talmuda, to je bukev, kjer so izmišljave in krivo razlaganje rabi-narjev zapisane, in čertijo imenovane Karaite. Judje oblazijo vso Galicijo kakor mrovlje, oni so skorej edini tergovci vsili perdelkov zemlje. Vse, kar kmet potrebuje, kupi on od Juda, in kar on perdelamora zopet le Judu prodati. Judje imajo dalej prodajo in izdelovanje žganiga vina (vodke) iz žita itd. v lasti in kmctovavec pije in pije v judovskih kcrč-mali ta strup, dokler ima Judu kaj nesti ali zastaviti , če tudi slamo iz strehe, sosebno per Rutenih. Jud je kupec za vse; tudi z starino Judje zlo ba-rantajo, obdelovanje zemlje in težeji rokodelstva jim pa niso po volji. Zategavoljo so gališke mesta tolikanj z Judmi napolnjene, in kmctovavec jim je bolj v klesali kakor svojim dozdanjim grajšakam. Goljfije, pravijo geografi, je v Galicii veliko, to de ona le prav malo kristjane zadene, ampak sploh le Jude. Timu se tudi ni čuditi, zakaj talmud Judam druge, ki niso Judje, goljfati in odirati nc prepoveduje, ampak nekteri nar slavniši njegovi izlagavci kakor rabinarji Mainionides, llaši itd. goljfijo do Nejudov (goim), to je kristjanov še po-terdijo in v dobro delo zapišejo.
(Dalje sledi.)
Razgled po kersanskim svetu.
Novi Graški škof Anton Otmar Ravšer so bili pervo nedeljo po Vclikinoči v Solnim gradu posvečeni, kjer so visokočastiti kardinal-nadškof Friderik knez Svarcenberg to sveto opravilo opravili. Druga nedelja po Vclikinoči je bila odločena, noviga škofa na svoj sedež v Gradcu s častjo vpeljati. —
K zboru na Dunaj, se posvetovati zastran zadev katolške cerkve v Avstrii je vsiga vkupej poklicanih sedem nadškofov in tri in dvajset škofov. Upati moramo, de bode Bog vsili misli tako vodil in obračal, kakor bo nar bolj v prid svete cerkve božje.
►število višili cerkvenih pastirjev, ki za svojo zvestobo prot Kristusu preganjanje terpe, se če daljej bolj množi. Tudi Madžarski puntarji so jeli svoje roke iztegovati na katolške škofe; po njih sklepu bi mogel Granski ali Strigonski nadškof, ki
Ker so po novi ustavi vse vere, torej tudi judovska enake pravice dosegle, in ker je po 30 vsim deržavljanam preselitev iz ene dežele v drugo zagotovljena: tako utegne sčasama Judovska odertija, goljfija tudi v slovenske kraje priti. Zategavoljo čujte vi udje srenjskiga odbora, de bote svojo domovino pred Judmi obvarovali, zakaj vi bote presodili, ako sc sme kak ptuj človek v srenjo ((ie-mcinde) vzeti ali ne. Dozdaj si še nobena dežela tiga ni za srečo štela, de Jude ima. —
je uni pot 8000 gld. postavni vladi v pomoč zoper puntarje podelil, in več škofov, ki so cesarju zvesti, z sedežev se umakniti. Bog bo morebiti kmalo drugač obernil.
Ali niso letašne vremena nekakoršna šiba, s ktero Bog nespametne ljudstva k sebi oberniti hoče? Na Portugalskim, v Rimu manjka dežja, de se hoče vse posušiti; per nas je dež in sneg, de ni sejati ne saditi mogoče.
V Ho I and u je novi kralj Vilhelm III. katol-čanam obljubo dal, v vsim tako prot njim ravnati, kakor je njegov pred kratkim umerši oče Vilhelm II. ravnal; tedej bodo za katolško cerkev tamkej še zmiraj dobri časi upati.
Iz Prage. Tvgodnik C. piše. de soll.pre-tečeniga mesca imeli v Pragi frajmavrarji svoje zbiraIjše, kteri sc bili dolgo popred skriti. — se te plaže je mankalo za celo slavo devetnajstiga veka (v obeh pomenih)!
Iz Hervaškiga. Njih prevzvišenost Zagrebški škof g. Juri Havlik so k tolike rim lepim dokazani svoje dobrodelnosti in ljubezni do bližnjiga zopet noviga pridjali, darovavši Varazdinski bolnišnici in naredbi za uboge 300 gld.
Iz minuliga zbora. Nekaki Madonizza je hotel, de bi se k 15 z bo rovih ustavnih pravic priložilo tole: „Vsi duhovni redi (to je, kloštri ali samostani) so odpravljeni za vse prihodnje čase, zistran njih premoženja odloči posebna postava-. — Madonizza, Madonizza! lisi močno napuhnjeii! Si blezo pozabil, de si tudi ti iz mesa in kosti; ni bilo tebe, ko so Bogu hvalo peli po samostanih , in jo bodo peli. ko že červov ne bo, ki bodo nad tvojimi kostmi glodali. — Breste je zastran tiga tako modroval: Vravnovanja ccr-kveniga premoženja in volitve predpostavljenih naj cerkveni udje deležni bodo (vender!), ali deržav-nimu zboru gre, to pravico cerkvenim odam za-braniti. V tem ogledu ne more zbor škofovskih želja spolniti, ker bi s tem pravico posameznih ob-mcjeval. (In tuje bilo: Hcitcrkcit, Muntcrkcit, l,u-stigkeit — sturmiseher Bcifall!!)
Iz Prage. Kako deleč de je češko deržavsko novinarstvo zašlo, nam Havličkovc narodni no-vinv verli druziga tudi s tem razodenejo. de bilje s sveto mašo za vojvodam suplikačam -lepo demonstracijo (pekna demonstracij'* imenujejo. — Silno prederzin bi bil tak izrek, ako hi bil tudi le samo cerkv eno godbo hotel ž njim zaznamnjati, kar se pa iz dopisa nc da posneti.
Priporočcnjc. Kdor želi brati po jeziku kej ilirskiga, po obsegu kej uzvišeniga, po skladu kej prijetniga in gladkotekočiga, po razstavi uterje-niga, po nauku budivniga in podučljiviga, po veri kej katolškiga: naj se naroči na ..Katolički list ZagrebačkH. vredovan po g. stepami Movzcsu, in g. Stepanu Muzlcrju.	J.
Iz Afrike. Znano jc, de je papež Gregor XVI. malo pred svojo smertjo misijonc za notrej-njo Afriko napravil, per kterih sc naš častiti rojak **) g. Ignac i Knohlchar znajde. Poglavitni sedež teli misijonov jc bil od začetka mesto 11 a r-tuni v Sen a a rs ki deželi ob reki Nilu, na južno stran pod Egiptam. Misijonarji so imeli od začetka
Nemške Avgsburške novice napak povedo, de je
Nemec.
namen, med zamurskimi narodi semtertje popoto-vati, učiti in kerševati: marsikterc divjakam Jjube reči, steklene bisere (perlne), jekleno orodje itd. so imeli seboj, de bi s takimi darmi Zamurce pri-dobovali. Kmalo pa se je pokazalo, de stakosem-lertje bojo za stanovitno uterjenje vere v tistih krajih ni veliko storjeno: keršenee, le za silo podu-čen, kmalo svojiga kersta in svoje obljube pozabi. In zraven so se nekcršaiiske vladarstva, večidel Alohamctanskc ali Turške, na poti: tem namreč ni veliko mar. ali je še eelo zoperno, de bi se pod-ložuiki h keršauski veri obračali.
Zatorej je bil sklep storjen, misijonski sedež iz Kartuma v drugi Senaarski kraj. v Kamlin prestaviti, in tamkej nekaj sveta za kmetijo pridobiti. Tako bi sc misijon sam lahko ohranil. Zamurci bi se dela navadili, in zraven v keršauski veri in še drugih koristnih rečeh podučili. Tudi bi malio-metaiiski A rablja 11 i, Turki in Zamurci misijona več ne stiskali, kakor naglo bi na lastnim svetu stal; zakaj v zjutrcjiijih deželah se vsakimu pusti pravica v lastili hiši, in ne bo se komu lahko nepokoj tam godil, kjer je sam gospodar. Tudi bi se iz Kamhna na vse Afrikanske strani keršanska vera iu z njo omikanjc narodov raznesli zamo^lo. Zamurci bodo sami radi k misijonarjem pribežali, ker tam se jim ni bati. de bi bili v sužnost prodani: marveč dobe usmiljeno ravnanje in plačilo za svoje delo.
Ze se jc zdaj seliše v Kamlinu ustanovilo, in popotniki od ondod pripovedujejo, kako je že tamkej več Zamurcov vkupej zbranih, kteri bi se od tega mesta več ne dali ločiti. Kaže se, de bi res iiikcj boljši šola za spreobernjenje in izobraženje Zamurcov se napraviti znala. kakor pa so jo Angleži v Sieri Leoni na zahodnjim Afrikanskim bregu osnovali. Tudi hi se novi naseljenci lahko preživili; zakaj Se 11 aa rs k a dežela je rodovitna tacili sadov, ki *e dajo v Evropo prodati: pšenica, laško pšeno (rajž) ječmen . bob, leča, tudi kava, indika, pa-vola in sladkor (cuker) tam bolj rodi, kakor v Egiptu, in delo ni drago, ker je kruha, mesa in rib zadosti, \asprot se pa pridelki tudi lahko izpe-Ijajo. Vožnja po reki Nilu je sicer počasna, nevarna in draga: pa do lludečiga morja ni pretežko priti. Po Itudeči 111 morji se vse lahko prepelja do Sueca v Egiptu, in od tamkej skozi pušavo pripravi do Alcksandrije na Sredozemeljskim morji; to pot bo nova cesta polajšala, ki je od noviga Egiptovskiga oblastnika upati.
Ta novi Egiptovski oblastnik, Abbas Paša, bo, kakor se je na njegovo obljubo zanašati, kupčijo iz Scnaarskiga v Egipt bolj na prosto pustil; zna potem v llartum kak Evropejski pooblastencc priti, ki bo ne le Evropejskim kupcam, ampak tudi misijonarjem varil in oskerbnik prot Turški vladi. Že zdaj g. Lavrin, Avstrijanski veliki konzul v Egiptu, g. h n o hleb ar j a veliko podpira, tistimu se"je zahvalili, de Turški oblastnik llaled Paša tega misijonarja ni tako odgnal, kakor popred Fran-cozkili Lazaristov, in de mu Mahomctanci toliko ne nagajajo.
Misijon v Kamlinu bo po takim v tistih krajih luč, ki v temi sveti, razne narode, bele in černc, vkupej zbere v keršanski ljubezni, pomaga vezi razdreti, ki do zdaj Zamurce v sužnost vklepajo,
in veliko tavžent divjakov v dobre in omikane ljudi spremeniti zamore.
Bera za Pija ITL.
Po sporočilih ncapolitanskih časopisov, so sv. Oče, kar denarje vtiče, v hudi stiski. Armada, ki je jo na papeževo povelje vojvoda Cukki iz rimskih vojakov nabral, jim velike vsakdanje troške nareja. Razpustiti se nikakor ne sme, ker bi voj-šaki gotovo, ako bi se v Kim vernili. od puntar-skili vodjev ojstro kaznovani bili! Vsakdanja plača trum, in troški, kijih papež zase in za svoje kardinale in za vladanje cele cerkve potrebujejo, so od mnogoverstnih vlad poslane darila že spraznile, torej je živa potreba in dolžnost, dc katoičani vsih krajev dobroserčno z denarnimi pripomočki stan sv. Očeta nekoliko polajšajo. Goreči francozki katoičani so nam v tej reči nar pervi z lepim zgledam zasvetili, in ubogi od težke lakote terti Irci so jini nasledovali; tudi na »Španskim z veliko gorečnostjo zneske za papeža nabirajo: v Sardinii je pa pričeto skladanje vojska zadušila: tudi neapolitanski kralj je sv. Očetu v tej sili pristopiti ukazal. Kavno so se tudi na Nemškim za Njih darila zlagati začele; Monakovski nadškof je duhovšini svoje škofije povelje dal, velikonočno nedeljo pri božji službi pravovernim hude zadeve sv. Očeta oznaniti, in jih k milim darovani za našiga višiga pastirja opominjati. Tudi Njih Vel. Brezlavski in Kcrnski .skof z Olo-muškim nadškofam so enake zneske za Pija IN. napovedali. Ker po vsih krajih katoičani tudi z denarnimi pripomočki svojo ljubezin in spoštljivost do sv. Očeta razodevajo, bomo li mi Slovenci, per kterih je dozdej katolška vera tako lepo cvetela, hotli zadnji biti? l'e je ravno upati, de sc bodo papež kmalo iz Gaete v Kini preselili, ker ondašnji punt zmirej bolj omaguje in s. Oče od mnoge strani pomoči perčakujejo, bodo vender še zmirej pomoči potrebovali, ker so puntarji v Kimu silo veliko poškodovali, in iz papeževih poslopij zlatnino in sre-bernino poropali.
Po zgledu več vredništev cerkvenih listov smo tudi mi sklenili, po Zgodnji Danici Slovence povabiti, dc naj kakor zvesti katoičani tudi z denarnimi pripomočki velikimu papežu Piju IX. perstopijo. Prosimo tedej, de naj tisti, ki žele svojo ljubezin do s. Očeta s takim milim delani usmiljenja nazna-nje dati, svoje lastne ali od družili nabrane darila vredništvu Zgodnje Danice pošljejo. Vse prejemke bomo očitno v slovenskim in nemškim listu razglasili in jih ob svojim času s. očetu Papežu poslali. — Ohranimo globoko v svoje serce zapisano resnico . de smo vsi telo Kristusovo in med seboj udje eniga telesa, in nikar ne mislimo, de nas nič ne vtiče, če en ud in posebno, če glava terpi!
Te dni so na na svitlo prišle: Drobtliftce
za novo leto 1849. — Učitelam ino učeneam, star-šam in otrokam v podučenje in za kratek čas. IV. leto. Na svetlo dal Matij a V o d u š e k, opat v Celji, in veljajo v lepim zavitku 40 kraje.
Popravek.
V listn 16. str. 125. zgodbe kat. ccrkve, namest: farizejem nasprot. kakor Gospoda — beri: skazal kakor (jospoda.
Natiskar Jožef Blaznih v Ljubljani.