ALEKSANDER VIDEČNIK Celje moje mladosti Aleksander Videčnik CEDE MOJE MLADOSTI Celje, 2002 CIP - Katalažni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-94 VIDEČNIK, Aleksander Celje moje mladosti: spomini / Aleksonder Videčnik; [fotografije iz zbirk muzejev in arhivov]. - Celje: Fit medio; Mozirje:Zavod za kulturo, 2002 ISBN 961-6283-13-8 (Fitmedia) 119987712 £ Aleksander Videčnik je že vrsto let, odkar se je naselil v Mozirju, eden najvidnejših in naj odličnejših popisovalcev Zgornje Savinjske doline, njenega življertja, zgodb in Zgodovine; o teh rečeh je napisal niz privlačnih, slikovitih knjižic, v mozirski knjižnici pa so mu uredili prostor za stalno razstavo nabranih predmetov in pričevanj v zvezi s tem zaslužnim delom. Torej je zdaj Savinjčan. Še prej ga je nenavadna življenjska pot zanesla na Dunaj in je za nekaj časa postal Dunajčan; po vrnitvi iz Avstrije je kot organizator kmetijskega in zadružniškega življenja bil za nekaj časa Obsotelčan. Toda njegova duša je nekje čisto pri dnu ostala v Celju, kjer se je rodil in odrasel v mladostniška leta; ta pač zaznamujejo vsakogar do konca živih dni. In tako so po dolgi vrsti publikacij etnološke, zgodovinopisne, bančniške in podobne vsebine zdaj izpod Videčnikove roke prišli na vrsto še spomini na nekdanje Celje in življenje v njem. Celje je v tistem času, to je med obema vojnama, doživljalo precej viharno preobrazbo: tii sta se merili med seboj slovenski in nemški del prebivalstva; slovenski Celjani so sicer bili v velikanski večini, toda vzvodi najrazličnejših moči so bili še iz pravkaršnje avstroogrske monarhije močno nemško zaznamovani - najsi je šlo za vodstvo policije, tako da so se slovenski policisti po zapovedih svojih nemških poveljnikov paradoksalno pretepali s srbskimi oficirji zoper njihovo jugoslovanstvo-slovenstvo; najsi za gasilce, ki so bili trdo nemška organizacija; najsi za celoto javnega življenja, kije bilo podolgem in počez na najrazličnejše načine prepredeno s podedovano nemško napadalnostjo. Toda mesto, ki je proti koncu tistega obdobja štelo kakšnih 15.000, s širšo okolico dobrih 20.000 prebivalcev, je doživljalo tudi siceršnje socialno spreminjanje, kakršno je domala naravna posledica hitre rasti (v dveh oziroma treh desetletjih je poraslo za polovico): iz mesteca, v katerem vsi vedo vse o vseh, se je razvijalo v pravi mestni organizem, v kakršnem je za življenje postajala vse bolj odločilna mreža dovolj močnih institucij; vsekakor odločilnejša od skupnosti posameznikov. Bolj kot krjaveljski posebneži so tako v njej postajali prepoznavni voditelji - dodatno še zaradi močne garnizije s srbskim častništvom - da je tu med drugimi služboval kasnejši general Draža Mihajlovič, ali da je v Celje na volivni shod prišel sam general Živkovič, pove kot ponazoritev dovolj. Tako so mestu oblikovali videz še zmeraj različni originali, za katere je sleherni meščan vedel, kje in kako postopajo, kaj in koliko bodo popili v kateri gostilni, kako jim bodo tam postregli, ali bodo dali za pijačo še drugim, in podobne st\>arl, obenem pa tudi že pometnbne institucije, kot so bili zmeraj močnejši in imenitnejši magistrat, Mohorjeva družba, posojilnica, šolska mreža, različna ljubiteljska društva in podobno. Tako se Videčnikovi spomini na »Celje njegove mladosti« vseskozi skoraj samoumevno gibljejo med tem in onim. Ne samo zato, ker je avtor malce osebno melanholičen do vsega, o čemer piše - razumljivo; temveč tudi zaradi zgodovinskega stanja mesta samega v tistih letih. Ob nadvse natančnih in sistematičnih označitvenih popisih znamenitejših hiš in lokalov ter ob nizih opozoril na takratno drugačnost lahko prebiramo tudi slikovite zapise o prostorskih, sorodstvenih in higienskih razmerah v njih, ali skorajda skrivnostne zgodbe, ki so bile s katero od teh hiš povezane; ob spoštljivem spominjanju na elitne posameznike, tako imenovane »stebre družbe« v Celju, tudi živopisna pričevanja o posebnežih iz starožitnega predela mesta; o penetriranju širše in daljne okolice v celjsko središče - od flosarjev, ki so se s Polul vračali domov v Zgornjo Savinjsko (sijajen zapis!), do romarjev in prekupčevalcev. Skratka: besedilo je s »tehničnega« vidika lep primer sprepletanja docela osebnega spominskega pričevanja ter zgodovinopisnega popisovanja, iz česar je nastalo nekaj, čemur bi lahko rekli »zgodovina celjskega življenja« v tistem poldrugem, bolj ali manj zvrtinčenem desetletju. Shematski zgodovinski skelet je obložil z živim tkivom osebne udeleženosti in osebnih presoj; »pomembno« je garnirano z »nepomembnim«, vendar za razumevanje takratnega celjskega sveta enako ali celo še bolj tehtnim. - Nekatera poglavja, zlasti o Mohorjevi družbi, njenih takratnih voditeljih in delavcih, o Kotniku, tudi Finžgarju, o sindikalni organizaciji, o ljubiteljskem ali celo že polpoklicnem kulturnem življenju v mestu, pa so domala nenadomestljiva pričevanja. Za protiutež jim stojijo slikoviti popisi učiteljev in njihovega dela - z osupljivimi, že zdavnaj pozabljenimi podrobnostmi, kakršna je tista, da je vsakdo izmed njih imel med učenci nekakšnega slugo, ta mu je hodil po tobak pa tudi po kosilo, ki ga je učeni mož snedel kar v razredu med poukom. In drugi, učiteljskim podobni portreti; včasih bi jim rekli »slike« ali »obrazi«. Sem in tja povzdigne pisec vzgojni prst z opozorilom na vse, kar se je odtlej do današnjih dni izvrglo na slabše, tako se pač za dobronamernega, modrega in prijaznega osemdesetletnika spodobi, toda tudi to stori več kot ljubeznivo in nevsiljivo, kot da neizogibno sodi k vsej zgodbi. Torej si upam trditi, da utegne biti to prijazno, počlovečeno in vendar zelo konkretno in celo dokumentarno pisanje, neopazno podloženo z melanholičnim sentimentom, kakršen spremlja sleherno spominjanje na mlada leta (naslov!), za prenekaterega Celjana ljubo in zanimivo branje. Matjaž Kmecl Uvod V svojem spominu odkrivam veliko srečanj, ki so tako ali drugače vplivala na moja doživetja v ožjem in širšem pomenu. Včasih so v meni vzbudila občutek sreče, večkrat so bila le bežni utrinek, bila so tudi boleča, marsikdaj pa so povzročila v meni skrb, strah ali nelagodje. Da, vseh mogočih vrst so srečanja v našem življenju, Človek že kot otrok doživlja razna spoznanja, povezana z ljudmi, ki jih je v življenju srečal, z lastno usodo ali določenim življenjskim obdobjem, morda tudi z določenim krajem. Vsi pač popotujemo skozi življenje in na tej poti so trenutki, ki ostanejo »popotniku« bolj ali manj v spominu, a vsakdo jih razume drugače ali pa morda sploh ne. Saj to niso vedno le doživljaji, ki človeka prijetno presenetijo, lahko ga tudi prizadenejo in globoko posežejo v njegovo dušo in bit. Zato so srečanja vendarle dogodek, ki ga vsak človek po svoje sprejema in doživlja. Marsikdaj smo na kakšen spomin premalo pozorni. V današnjem času pogosto ni prostora za razmišljanja te vrste. To je seveda lahko tudi usodno, saj vemo, da se prav iz doživetih težav ali srečnih trenutkov lahko veliko naučimo. Ta nauk je dragocen, če ga le spoštujemo. Morda smo do svojih spominov brezbrižni in nismo dovolj razmišl .joči, morda celo preziramo pretekla Pogled na Narodni dom v Celju leta 1912; v ozadju se vidi evangeličanska cerkev, na levi pa vojašnica 39. pehotnega polka. (ZAVM) doživetja, misleč: kar je mimo, je mimo. lo je mogoče tudi prav, toda kdor se iz izkušenj ne uči, se pogosto srečuje s težavami. Temu bi se človek lahko izognil, če bi upošteval take ali drugačne modrosti, ki so zajete v lastnem spominu. Treba bi si bilo vzeti tudi malo časa za razmišljanje o sebi in ne le slepo drveti skozi življenje. Namen tega zapisa je izluščiti iz spomina tista srečanja, ki so bila v mojem doživljanju tako ali drugače pomembna in so kakorkoli vplivala na dogajanja v mojem vsakdanu. Morda bodo bralcu kdaj pa kdaj zoprna ali glede na opis dogodka celo nerazumljiva. Zato jih bo marsikdo razumel po svoje. Naj ob tem opozorim, da temelji to moje delo na spominih, zato je prav mogoče, da določene navedbe niso povsem točne in popolne. Iz spomina so mi splahnela tudi nekatera imena, medtem ko priimke dobro pomnim. Je pač preteklo že nekaj desetletij od opisanih dogajanj. Za pomoč in sodelovanje pri nastanku knjige bi se želel zahvaliti dr. Matjažu Kmeclu, dr. Milanu Zevartu in Mariji Venek. Hvaležen sem tudi za slikovno gradivo, ki so mi ga posredovali Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), Muzej novejše zgodovine Celje (MNZC), Osrednja knjižnica Pogled od pravoslavne cerkve proti Narodnemu domu. Prva zgradba z leve je Delavski dom, druga na oglu pa palača Mestne elektrarne Celje. (ZAC) 4 "J;' li i« fci.f; m i Celje (OKC) in Zvone Čebul iz Šoštanja fZČ). Fotografije iz Zgodovinskega arhiva in Muzeja novejše zgodovine so pretežno iz Pelikanove zbirke, nekaj pa jih je tudi iz Zbirke Aleksandra Videčnika Mozirje (ZAVM). Vse so označene s kraticami v oklepaju, da bo znano, kje se nahajajo in kdo jih hrani. f O NEKDANJEM CELJU Celje, mesto moje mladosti Majhno, lepo in čisto mesto ob Savinji je bilo v času moje mladosti polno zanimivosti. Marsikaj se je v njem dogajalo, čeprav je štelo le nekaj več kot sedem tisoč prebivalcev. Tedaj še ni bilo velike občine Celje, saj je nastala šele v tridesetih letih pod županovanjem Alojza Mihelčiča, Moje misli se torej pletejo le okoli mesta samega. Vsemu lepemu je dajala največjo težo kristalno čista Savinja, ki je bila tako čista, da smo jo, kadar smo se v njej kopali, preprosto pili, kljub temu daje bil blizu sloviti Seidlnov studenec, ki je dajal studenčnico, kot je drugod ni bilo. Za nas otroke je bilo kopanje v naši reki mikaven dogodek. Ob njej smo se zabavali tudi pozneje, ko smo že odraščali. Ponavadi smo se kopali blizu moškega kopališča pod Gozdno restavracijo. Malo niže je bilo tudi žensko kopališče, vendar so bili najlepši tolmuni blizu moškega. Voda je bila tako globoka, da so starejši skakal z deske, ki je štrlela visoko iz skale nad vodo. Seveda nismo imeli denarja za kabino v kopališču, zato smo na levem bregu, kjer je bilo grmovje in kar dosti prodišča, puščali svoja oblačila, Za S Pogled na žensko kopališče ob Savinji. Posnetek je narejen v kostanjevem drevoredu, ki je tedaj potekal skoraj vse do Savinjskega dvora. (ZAC) Masarykovo nabrežje kmalu po ureditvi priljubljene sprehajalne poti ob Savinji. (ZAC) Dečkov trg (pred Narodnim domom). Na sliki je vidna Schlosserjeva hiša, ki je bila med bombardiranjem leta 1945 porušena. (ZAC) Breg. Zadnja hiša na desni je zgradba Občine Celje -okolica. Zgoraj je viden samostan očetov kapucinov. (ZAC) grmovjem smo se slačili in preoblačili, na produ pa sončili. In kar je pomembno: nihče nas ni preganjal iz okolja, kjer sta bili kopališči, čeprav je bil v obeh kopališki mojster, ki je hkrati pobiral vstopnino. Preživljanje poletja ob Savinji nam je bil res poseben užitek. Na Savinjo me veže še nešteto drugih spominov, Kadar je voda narasla, smo s Kapucinskega mostu buljili v številne splave in »flosarje« na njih, ki so bili za nas še posebej zanimivi zaradi svoje odrezavosti. Pogosto je namreč padla s strani zijal kakšna pripomba, kot na primer: »Humplaj, humplaj, star fakin, bolj boš humplal, prej boš hin .,.« Seveda je bilo to nevzgojno in vsem opazovalcem na mostu ni bilo všeč, vendar je šla ta navada iz roda v rod. Po drugi strani smo splavarje občudovali tudi, ko so opravljali nevarna opravila oziroma razna reševalna dela sredi kosov ledu v tudi do prsi globoki vodi. Nekoč sem videl, kako so zadeli s splavom v »joho« železniškega mostu; verjetno bolj v skale, ki so jo obdajale. Nevarnost je bila, da se splav razleti, zato so mrzlično porivali leseno gmoto kar z rameni in vpili: »Horuk, horukl« To me je tako prevzelo, da sem imel poslej do splavarjev veliko spoštovanje. Ko so se ustavili pri Belaju (pri Korošcu) na Polulah in tam prenočevali, smo jih radi opazovali. Včasih so bili do kože mokri, saj niso imeli s seboj rezervnih oblek. Nisem še videl takih količin pečenega mesa kot tedaj, ko je gospa Belajeva postavila na mizo velik pekač, poln dišečega mesa. Seveda so bili splavarji po težkem delu lačni. Spali so kar po klopeh in, če jih je bilo več, tudi na tleh na časopisnem papirju. Ob večerih so radi tudi katero zapeli. Imeli so poseben posluh in znali so vseh vrst pesmi, tudi take, ki nam niso bile znane. Zjutraj je večina splavarjev ob zori krenila dalje, nekaj pa se jih je vrnilo domov, saj so bili odveč, ker so splave že zvezali, Romanja V Celju smo imeli kar dve božjepotni cerkvi, in sicer na Jožefovem hribu in na Bregu pri očetih kapucinih. Najbolj obiskana je bila seveda romarska cerkev svetega Jožefa, ki je veljala tudi kot kužno znamenje. Pri očetih kapucinih pa so se ljudje najbolj zbirali na porcijunkulo, to je 2, avgusta. Takrat je bilo na Bregu ob cesti proti gostilni Na škarpi polno stojnic z vse vrste kramo, ki so jo prinašali lončarji z Dolenjske ali pa suhorobarji iz Ribnice, Največ je bilo medičarjev ali lectarjev. Najraje smo si ogledovali stojnice medičarjev, saj so nudile razne lepo oblikovane medičarske izdelke (srčke in dojenčke). Največja je bila izbira src, ki so imela na sredini majhno ogledalo in obvezen napis z željami, ki jih je kdo poklonil s srcem vred, Manjkalo pa tudi ni »konjičev, ki v riti piskajo«, Srca so kupovali predvsem fantje za dekleta, In ko smo že znali za silo brati, so nas zanimale tiskane želje na srcih. Celjski medičar Dimitrovič, ki je imel svojo delavnico v Prešernovi ulici, nam je rad dovolil branje, seveda pod pogojem, da se izdelkov nismo dotikali. Slabše izkušnje pa smo imeli z drugim medičarjem, Kraupnerjem. Ta je imel svojo hišo in delavnico na Glavnem trgu. Gospod medičar ni nikoli stal ob stojnici, zato je bil preveč imeniten. Vedno so bili tam le njegovi pomočniki, ki pa so nas največkrat odganjali od stojnice. Na Bregu so bile zelo zanimive romarske stopnice h kapucinski cerkvi, ki stoji poleg samostana, nekako pod staro cerkvijo svetega Miklavža na vrhu hriba. V cerkvi je bilo dokaj temno, zato je bilo v njej zatočišče raznih meščanov, ki so se po prečuti noči treznili med verniki. Že kar splošno znano je bilo, da je prišlo kdaj pa kdaj tudi do zapletov s temi ubogimi žrtvami - ponočnjaki, kot smo jim rekli. Pravili so, da je neki sodnik, ki je dremal v zadnji klopi temne cerkve, ob zvoku zvončka na cerkovnikovi pušici ves prestrašen glasno zahteval: »Plačati, prosim!« Po mestu je dobil dogodek hitro vse mogoče »dodatke«, da bi bila zgodba bolj zanimiva, saj je šlo za ugledno osebnost. Na dan porcijunkule je bilo stopnišče tudi polno beračev, saj so hodili mimo številni romarji in tedaj so reveži dobili kaj vbogajme v beraški klobuk. Seveda pa so imele polne roke dela tudi gostilne, ki jih je bilo onstran Savinje kar pet. Najbližja je bila Pri mostu, ki je imela tudi lep senčen vrt. Tu so se zbirali uglednejši ljudje, predvsem meščani in hmeljarji iz okolice Žalca, ki so bili polni denarja, saj je hmelj tiste čase šel za med. Tudi Kapucinski most je bil v Celju nekaj posebnega. Povezoval je Breg z mestom. Bil je lesen in velike vode so ga pogosto vzele s seboj, Sredi mostu je bil nameščen lep križ s pozlačenim Kristusom. Pobožne ženice so nosile tja cvetje in skrbele, daje bilo le-to vedno sveže. Naselje onkraj mostu je spadalo že pod okolico in poleg kapucinskega stopnišča je stala stavba Občine Celje - okolica. Sprva na mostu ni bilo pločnika za pešce in pri gostem prometu smo morali biti pazljivi, da nas ni poškodoval kateri od številnih furmanov, ki so iz Pečovnika vozili prod, pa tudi ostali promet v smeri proti Laškemu je iskal prostora na mostu. V času romanja k svetemu Jožefu pa so na Jožefovem hribu namestili stojnice pri cerkvi in tam je bil sejem res živ, saj so k temu svetniku ljudje množično romali, Seveda se je romarska pot k Jožefu začela na romarskih stopnicah in vodila mimo kapelic, kjer so romarji malo postali in molili. Glavno molitev so opravili pri Kalvariji, od tod naprej je bilo le še nekaj kapelic do cerkve. Kapelice ob stopnicah na Kalvarijo stojijo še danes, Toda boli me, da so neurejene, čeprav so nekoč predstavljale pravo kulturnozgodovinsko znamenitost mesta Celja, Pri vsaki kapelici tja do cerkve svetega Jožefa so prav tako kot pri očetih kapucinih sedeli Pogled na Jožefov hrib, ko še ni bil pozidan. (ZAC) berači in prosili miloščine. Nekateri, ki so bili »gluhonemi«, so imeli pred seboj napise take vsebine, da bi se človek lahko solzil od ganjenosti. Drugi spet so imeli pred seboj napis Darujte ubogemu slepemu, in nič posebnega ni bilo, če si kmalu videl ubogega slepega za gostilniškim pultom ob kozarcu rujnega. Seveda še zdaleč ni bilo vse res, kar so pričali napisi. Tega romarji niso vedeli, mi otroci pa smo znali opazovati in smo marsikdaj ugotovili, da je gluhonemi spregovoril in slepi spregledal. Dinarčki pa so le padali / klobuke in slamenke. Posebno zanimivo je bilo opazovati berače, ki so »igrali« invalide brez udov. Ko so ga imeli že malo »pod kapo«, so pozabili na svojo igralsko vlogo in privlekli katerega od »manjkajočih« udov na svetlo. Seveda je to povzročilo veliko smeha, in marsikateri romarje takemu igralcu dodal še poseben dar. Nekateri berači ali beračice so imeli rožni venec v rokah, spretno sukali koralde skozi prste in momljali, kot da bi molili. Seveda so bili prisotni tudi Cigani s svojimi pohabljenimi otroki. Zandarji so take posebno trdo prijeli, ker so baje nekateri otroke namerno pohabili, da bi z njimi služili darove. Ob cerkvenih praznikih je bilo torej v Celju vedno dokaj živahno. Bilo je vsega po malem, nasploh pa so ti dogodki veljali kot prava paša za oči. Tudi trgovci so se jih veselili, saj je bilo med romarji mnogo takih, ki so imeli namen v mestu nakupovati. Zato so se trgovci na to ustrezno pripravili; povsod so bili plakati, ki so vabili v to ali ono trgovino. Mesto je spet oživelo in zaživelo, saj so tudi gostilne imele boljši promet. Po opravljenih verskih obredih so si ljudje rad oddahnili ob dobri kapljici in obilni jedači. Mi mladi pa smo si napasli oči in imeli potem spet veliko snovi za svoje pogovore, Šli so »noter« ... Na Štajerskem je bilo znano, da so fantje, ki so bili na poti k vojakom, izjavljali, da gredo »noter« in vsakdo je vedel, da pojdejo k vojakom. Takrat je veljalo pravilo, da nihče ni smel priti v vojašnico trezen. Smešno, toda ta grda navada se je marsikje obdržala še po drugi svetovni vojni. V Celju je bilo vojno območje (vojni okrug), zato je prihajalo sem veliko rekrutov, mislim, da so prihajali vsako leto dvakrat. Mesto je na ta dan zaživelo čisto po svoje. Vse gostilne so bile polne mladih fantov in njihovih spremljevalcev. Veliko se jih je pripeljalo na lojtrnikih, okrašenih z zastavami in smrečjem. Obvezno je bil na vsakem vozu tudi godec s harmoniko. Tisti ki so prihajali iz Savinjske doline, so puščali vozove pri Skobernetu, pri hotelu Pošta pa tisti iz smeri Šentjurja. Tam so namreč imeli hleve za krmljenje in privez konj. Fantje so bili vsi okrašeni s pušeljci. Tudi za klobukom so nosili kakšno zelenje. Stojnice na Glavnem trgu. Velika hiša z leve je bila med vojno poškodovana. (Zvone Čebul, Šoštanj) Toliko vinjenih ljudi na kupu mesto sicer nikoli ni videlo. Seveda je prišlo med fanti tudi do merjenja moči in tedaj je nastopila mestna policija. Nič nežno niso ravnali z njimi, ki so bili žrtve grde navade, da se ga morajo za korajžo napiti, Ker sem stanoval v bližini policijskih zaporov, sem lahko od blizu doživljal stisko mladih fantov, ki so jih policisti obdelovali z gumijevkami. Kar smilili so se mi, policistov pa od tistih časov nikoli nisem maral, pa prav nobenih ne! Včasih so bili zapori pretesni za množico rekrutov in drugih sodelujočih, zato so pijani razgrajali. In spet so nastopili policisti in jih neusmiljeno pretepali. Ker je bilo naše stanovanje v pritličju, je stena zadnje sobe mejila na zapor, Kadar je bilo polno razgrajačev v njem, se je stena dobesedno tresla od razbijanja. Zato smo se otroci bali, da se bo zrušila in potem bi vsi tisti korajžni fantje vdrli v naše stanovanje. Vendar so jih policisti prej umirili in potem se je tudi stena umirila. Kresija V Celju smo imeli kar nekaj znamenitih zgradb. Med njimi je bila gotovo tudi Kresija, ki je bila velika in nekoč verjetno nadvse ugledna stavba, v kateri so bili višji uradi okrajnega značaja. Sprednji del je bil v prvem in drugem nadstropju povezan s hodnikom z zadnjim delom zgradbe, kjer so bila v večjem delu stanovanja, Pozneje je bilo tam nekaj časa tudi vojaško poveljstvo, zadaj v levem traktu pa jetnišnica, V pritličju in v prvem nadstropju so prebivali moški kaznjenci, v drugem pa so bile ženske. Moja starejša sestra je prijateljevala z glavno paznico Marijo Lipovšek, zato smo bili v jetnišnici večkrat na obisku, Pazniki so nam odprli vhod na stopnice, saj so nas že poznali, pa tudi zaradi očeta smo bili v teh krogih dobro poznani, Lesene stopnice so vodile v drugo nadstropje, kjer je imela Lipovškova svojo zasebno sobo, zraven nje pa pisarno. Tja sem s sestro zelo rad zahajal, saj me je zanimalo, kako izgleda kaznilnica od znotraj, Moral pa sem ostati v sobi s sestro, čeprav bi raje krenil na hodnik in si ogledoval težka, rjavo pobarvana in črno okovana vrata celic, Vsa so imela line, ki so bile zunaj zaprte s pokrovom. Tako so.lahko pazniki opazovali jetnike v celici. Ko sem vrstnikom pripovedoval, kako izgleda jetnišnica znotraj, so mi vidno zavidali. Kresija, ki je pozneje dobila ime Stari pisker, je bila ogromna stavba, saj je nekoč v njej domoval minoritski samostan. Fantje iz Prešernove ulice smo temeljito raziskali razvaline, ki so segale daleč v prostor sedanjega trga. Ogledovali smo si veliko dvorano v prvem nadstropju, kjer je visel že povsem zapuščen ogromen lestenec. Kar strah nas je bilo hoditi po dvorani, ker so se tla tako zelo majala. Seveda se tedaj nismo zavedali, na kako nevarnem podu se vrtimo. Preden se je dvonadstropna stavba zaradi plinske eksplozije porušila, je bil na njenem pročelju Poslopje Kresije (na desni) kot je izgledalo še pred prvo svetovno vojno (tudi po njej se na zunaj ni spremenilo). Mejilo je na Marijino cerkev. Vse skupaj pa je bil nekoč minoritski samostan. (MNZC) ogromen vhod z okrasjem na portalu. Mislim, daje bil iz črnega marmorja, Na levi strani je bila restavracija, rekli smo ji Zadruga, vodila pa jo je znana gostilničarka Žerdonerjeva. Desno je bila trgovina z živili; ta je pripadala zadrugi državnih uslužbencev Zato so gostilno imenovali kar Zadruga. Vhod je bil predeljen z nihalnimi vrati, od polovice navzgor zastekljenimi, skozi katera se je prišlo v posebno sobo gostinskega dela Zadruge. Levo je bil temačen in ozek hodnik, poleg katerega so bile speljane široke kamnite stopnice v zgornje nadstropje, kjer so bila v glavnem stanovanja: velika, visokih stropov, bolj neprimerna za te namene. Vhodna vrata so bila povsod visoka in dvojna, kot smo jih videli v velikih uradnih stavbah. Nad portalom je bil balkon, prav tako iz črnega kamna. Z balkona so ob državnih praznikih razobesili zastavo, vendar so v novi državi to navado kmalu opustili. Ko smo stopali po že omenjenem temačnem hodniku, smo najprej naleteli na vhod v zakristijo Marijine cerkve, nato na levi strani na dvorišče, polno ruševin. Na desni strani pa sta bili dve stanovanji. Tla na hodniku niso bila tlakovana, ampak kar steptana in običajno blatna. Mislim, daje bil nekdanji tlak pokrit z blatom in zanemarjen. Poleg vhoda v eno od stanovanj je bil vhod v strmo klet, kjer smo imeli otroci svoje »posvete«, če je seveda kateri od nas uspel dobiti kakšno svečo, Klet je bila ogromna in nikoli je nismo v celoti obšli, ker nas je bilo preprosto strah. Nekoč se je pripetila nesreča, da je po teh stopnicah padel stanovalec, ki je v temi zašel, in se seveda ubil. Od tedaj naprej je bila klet za nas kraj strahu in vanjo nismo več zahajali. Sicer pa smo se tam okoli še podili in skrivali, saj je bil to neke vrste prehod iz Prešernove ulice na trg Za kresijo, Tam je bilo še vedno kar dosti ruševin nekdanjega samostana, Spominjam se, da je bilo največ opeke in le malo kamenja. Seveda tržnice tam še ni bilo, pač pa je v sosednjem delu hiše delal čevljar Herman, nasproti pa je bila gostilna Meštrov. 1b so bili Dalmatinci, ki so v glavnem nudili svojo pijačo in jedila. V skrajnem levem kotu trga je bila še neka gostilna, ki pa je kmalu prenehala delovati, Zal ni najti fotografije, ki bi predstavljala tedanji trg Za kresijo in jetnišnico. Danes je stavba drugačna kot v mojih spominih; očitno so jo Nemci dogradili oziroma preuredili v svoje namene, Magistrat V moji rani mladosti je bilo celjsko magistratno poslopje že po zunanjem videzu nekaj posebnega. Pročelje stavbe je izgledalo nekoliko drugače od današnjega. S Prešernove ulice je bil vhod v policijsko stražnico, na drugi strani balkona pa v gasilsko reševalno postajo. Osrednji vhod je ostal nespremenjen, tudi balkon in ostalo zgornje pročelje je prvobitno, Ura je bila nekoč nameščena v majhnem stolpiču, ki pa so ga, mislim, že pred prvo svetovno vojno odstranili. V hiši je bila kar cela vrsta pomembnih uradov: policija, občina in okrajno sodišče. Na desni strani velikega dvorišča so bile nizke zidane gasilske lope, ki so segale do konca dvorišča in so imele visoka dvokrilna vrata. Na njih je bil viden nemški napis gasilskega društva. Lope so bile kar prostorne, saj so nekatera orodja, denimo prevozna lestev, zahtevala take prostore. Zraven lop je bil gasilski dom z dvema sobama: ena je bila moštvena, druga pa garderobna, v kateri so bile nameščene police z uniformami. Velika veža, lepo obokana, je vodila na levi v policijsko stražnico. Ta je bila z ozkim hodnikom povezana z dvoriščno sobo, kjer so potekala zasliševanja. Iz te sobe je bil izhod tudi v vežo, iz katere je bilo na levi strani stopnišče v prvo in drugo nadstropje. Zraven stopnišča je bil vhod v občinsko klet, nasproti nje pa je bila še druga klet, ki jo je uporabljalo sodišče. Na desni strani veže je bila soba za dežurne policiste, zraven nje pa težka vrata v kletne prostore. Sledila so velika železna vrata, skozi katera se je prišlo v mestno knjižnico. Na dvorišče si prišel skozi mogočen obok. Levo krilo dvonadstropne hiše je imelo z dvoriščne strani stransko stopnišče v zgornji nadstropji. Tja je vodil ozek hodnik, na katerem so bila stranišča in tudi vhod v službeno stanovanje sodnega sluge, Tu smo najprej stanovali, saj je bil moj oče sodni sluga. Imeli smo kuhinjo in dve sobi. Čeprav nas je bilo sedem, smo v tem skromnem stanovanju kar Ob nedeljah so celjski gasilci večkrat razstavili svoje orodje pred Magistratom. (ZAVM) Vaja za primer plinskega napada. Na sliki je viden legendarni gasilski avtomobil znamke Ford, ki je tedaj predstavljal najsodobnejše orodno gasilsko vozilo. (ZAC) lepo živeli. Z dvoriščne stra1" je bil vhod v občinski zapor, ki je imel dve celici in vežo. Na koncu stavbe je bilo odprto moško stranišče. V prvem nadstropju tega k la stavbe je bila policija, ki je imela nekaj pisarn tudi na cestni strani Prešernove ulice. Z glavnega stopnišča se je prišlo po dvoriščnem hodniku v prostore policije v prvem nadstropju; prav tako je bilo tudi v drugem nadstropju, kjer je bila uprava mestnega avtobusa in še nekaj drugih pisarn. Na dvorišču, v smeri proti Gosposki ulici, je stal mogočen lesen gasilski stolp, mimo njega pa si prišel v prostore mestne elektrarne in skozi hodnik naprej v Gosposko ulico. Zraven stolpa je stala na levi strani pritlična zgradba, v kateri je posloval mestni vodovod. Tam je bila delavnica in upravnikova pisarna. Podstrešek, ki je povezoval to zgradbo s stolpom, pa je služil vodovodarjem za skladišče. Tam je stal tudi rešilni voz. To je bil enoosni voziček, ki je bil pokrit s cerado, na kateri je bil narisan velik rdeč križ. Poleg zgradbe je bilo še majhno dvorišče, ki je mejilo na hišo v Zagati pri starih mestnih vratih. V prvem nadstropju Magistrata je bila uprava občine. Na desni strani je bila glavna pisarna. Iz nje je bil na levi strani vhod v županovo sobo, na desni v sobo magistratnega direktorja Iva Subica, naravnost pa na balkon. Gledano s stopnišča, je bil naravnost vhod v sejno sobo, kije bila lepo opremljena in je imela na dvoriščni strani malo dvignjen prostor za predsedstvo. Svetniški stoli so bili še iz časa stare Avstrije, saj so imeli v usnjenih delih vtisnjene simbole nemštva - Prešernova ulica, levo Magistrat, desno pa Marijina cerkev. Tudi tu je bilo veliko trgovin. (ZAC) hrastov list in žir, Na hodniku, ki je vodil do sejne sobe, so bili obešalniki za obleke. Levo od stopnišča je bila pisarna vojaškega referenta, nato pa izhod na dvoriščni hodnik, ki je povezoval levo krilo dvoriščne stavbe. V drugem nadstropju je bilo okrajno sodišče. Razpored prostorov je bil podoben tistemu v prvem nadstropju. Desno je bila pisarna, ki je povezala vse ostale pisarne v drugem nadstropju na Prešernovi ulici, To so bile večinoma sodniške sobe. Naravnost je bil spet hodnik, po katerem si prišel v glavno pisarno. Bila je izredno velika, prevelika za namen, ki mu naj bi služila. S hodnika na desni strani je imel svojo sobo vodja pisarne sodišča, nasproti nje paje bila registratura in nato izhod na dvoriščni hodnik. Veliko pa se je spremenilo, ko so v tridesetih letih, mislim celo, da je bilo že leta 1929, pričeli graditi nove občinske prostore na desni dvoriščni strani. Najprej so podrli gasilske lope in tam postavili dvonadstropno stavbo, ki je v celoti služila občinski upravi in raznim inšpekcijam. Gradnjo je prevzel gradbenik Konrad Gologranc. Zunanje dvoriščne hodnike so porušili in zgradili v prvem nadstropju pokrite oziroma zaprte, v drugem pa so zunanji leseni hodnik nadomestili z zidanim. Tako so bile vse pisarne dostopne z zaprtih hodnikov. Na zunanji steni prenovljenega Magistrata je bila nameščena ura, ki je imela na podstrešju pravcato ohišje. Na podstrešje, ki je bilo ogromno, visoko in vedno čisto, so vodila mogočna železna vrata, V posebnem zaprtem Znana vrata v Zagati, skozi katera smo hodili iz Prešernove v Gosposko ulico. Vrata so vodila na dvorišče, kjer so b