DOLSKO
Pri Hrvatovih
Na Hrvatovein poseslvu so po vojni ostala sama štiri dekleta in pri-letoa mama. Eden od večjih gruntov v Dotsjkem se je zaradi orondacije skrčil na dober poldrug ha orne zem-Ije, dva ha travnikov in pet ha guzdov. Za današnje pojme je bil precej skromno opremljen. Dve od štirih deklet sta se kmaiu poročili, umrla je mama in kot gospodarica jo je nasle-dila najstarejša IVfimi. Seveda pa bi brez Vlihe, ki se je priženil k Hrvatu, ne bilo prav lahko obnoviti posestva in poslopij, ki so bila premajhna, pa tudi zobčasa je opra\il svoje. Mlad in močan fanl, doina iz hribov nad Jev-nico sc je hitro vživel ter počasi, a vztrajno prevzemal vsc dol/nosti pridnega naprednega kme(a in sogo-.spodarja. Sicer pa sta Hrvatova uvedla sporazumno upravljanjc brez odvečnih besedi.
Oba, Miha in Mimi sta krepkoza-grabila za delo. Njun delavnik je bil poleti od petih zjutraj pa tudi do de-setih ?večer. Nabavljala sta stroj za slrojem.tako da je danes njuna kme-tija ena najholje mehaniziranih v Dolskem. Ob vsem garanju in šled-Ijivosti v začetku sta vzgojila še dva močna in pridna sinova, ki jima že krepko pomagata. Starejši Janko in mlajši Vliha sta vse popoldneve na traktorjih in pri strojih. Veliko je treba sena in silaže, da napolnijo dva velika silosa ter ostale krme, da ima 22-25 glav goveje živine dovolj hrane za vse lelo. Prašiče zredijo v glavnem za dom. Pri tolikšnem šle-vilu krav bi bilo brez molzncga stroja hudo. Sicer pa pravi Mimi, da danda-nes na kmetiji ni več tako kot nekdaj, saj veliko pomagajo stroji. Pravi, da
ni prav,ko sc mlada dekleta tako ne-rada odločajo za možitev na kmetijo. Ne živi se slabo, če se dela, umno go-spodari in če je še zdravje pri hiši, iudi denarja ne manjka.
»Imamo skoro vse poirebne stro-je, smo ludi v strojni skupnosti,« pravi Miha, »le za rezervne dele je bolj težko, ker so večinoma za devi-ze: te pa ne iastejo na njivi. K sreči sla oba sinova izučena - Janko kot strojni ključavničar in Miha kot kle-par —, tako da traktorje in stroje po-pravljata sama.«
Če bi irneli še vso prejšnjo zemljo, bi šel vsaj eden od sinov v kmetijsko šold. Tako imajo več zemlje v na-jcmu kot svoje. Na leto posejejo približno ha pšenice in do 3 ha koru-ze. Pšenice oddajo zadrugi do 2000 kg. Koruzo porabjjo v glavnem n\ vzrejo prašičev, druge živine in za si-lažo. Mleko oddajo Ljubljanskim mlekarnam. od goveje živine pa imajo 5 -6 glav ia odkup.
Miha in sinovazelo radi pomagajo sose-dom in listim. ki nimajo strojev. Tudi lam kane kak dinar. Mimi pa je znana kot dobra prekajevalka svinjskega mesa in su-šilka sadja. Njena »dimkamra« je pozimi vcdno polna. Letos so asiallirali dovoze in vse dvorišče. Zemljišče so pripravili in ulrdili sami, asfaltiranje pa jeopravilo po-djetje. »Precej je bilo drago, vendar pa mi ni žal,< pravi Miha. »Ni vee blaia ob de-ževju in z lahkoto vse hitro počistimo!«
Oskrba z nafto zaenkrai še gre, vendar ga skrbi, kako bo naprej. Tudfz gnojili in semeni še ni bilo težav. »Kmetje in tudi drugi krajani smo zelo zadovoljni z novo kmetijsko trgovino. Marsikaj že lahko ku-pimo doma, ne da bi porabili dragoceni čas in gorivo za pot v mesto. Upamo, da se bo izbor artiklov v Irgovini še razširil, saj imamo prizadevnega poslovodjo Toneta Čeča, ki ima dober posluh za polrebe v kmetijstvu.
M. LANTAR