Za poduk in kratek 6as. Sanje. (Spisal Janko Iskrač.) Zakonskima Mihi in Jeri je šlo — hvala Bogu — vse po redi. Bog jima je dal, če tudi ne po veliki obilnosti, vendar toliko, da nista siradala vsakdanjega kruha. Polje je dobro rodilo, živina je bila zdrava v hlevu, in v shrambi na podstrešju je bilo toliko žita, da se ni bilo bati ravno hudega pomanjkanja, ako bi tudi prišlo sedem slabih egiptovskih let. Vrhu tega je blagoslovil Bog tudi njun zarod, da njima ni bilo treba skrbeti, kdo bode podedoval to, kar imata. Vendar nekaj se jima ni hotelo uresničiti, kar  sta si dolgo že želela. Bila sta namreč izmed tistih Ijudij, ki mislijo, da jih prej ali slej čaka velika sreča, da bodo nenadoma kar čez noč obogateli. Naša zakonska sta se nadjala, da bosta ali v loteriji trno zadela, ali izkopala kak zaklad, ali pa podedovala kje kako precejšno dedščino. Tedaj namreč, ko se je Miha ženil in jemal Jero, nesel je dvoje debelih piščancev stari konjederki, da bi mu izsrečkala, kaj ga vse čaka v zakonskem življenju. Konjederka je iz kvart izvedela tole troje za Miheta: prvič veliko otrok, drugič veliko dedščino in tretjič veliko bogastvo. Miha in Jera, ki sta bila silno praznoverna, in se je že prvo prerokovanje do pičice izpolnilo, drugo in tretje pa še trohice ne, stavila sta pridno v lolerijo, prebrala že vse sanjske bukve, pa se ni hotela na nobeno stran pokazati kaka posebna sreča. Ker se tudi od sorodnikov nista nadjala kake dedščine, ugibala sta čestokrat, od kod bode prišlo prisojeno bogastvo. Neki večer pride star sključen berač trkat na duri in prosi v imenu božjem prenočišča. Mihetova hiša je stala namreč preccj na samotnem, zatorej, nista rada prenočfivala ljud j, posebno take vrste ne, kakor so berači. Žena, ki je prišla odpirat, zaene berača koj odpravljati, češ: »Pojdite le v imenu božjem, tukaj nimamo prostora, imamo veliko otrok. Saj še lahko pridete do bližnje vasi; noč je jasna in mesec sveti«. Da bi ga prej odpravila, stopi v čumnato, poišče skorjo starega suhega kruha, in ga nese beraču. Jera namreč ni bila posebno radodarna, posebno berači niso pri njej ničesar dobili. Starček, kateremu se je na upadlem obrazu in teškem sopenju videlo, da ne bode več dolgo nadlego\al Ijudij, začne milo prositi, naj le tukaj ostane, da je strašno utrujen in ga noge več ne nesejo, ter da si nicoj ne upa priti do drugega bivališča. Med- tem stopi tudi Miha, ki je bil malo bolj usmiljen, iz biše in ko berač ne jenja prositi, mu dovoli da stopi v izbo. Starček se vsede k peči in si greje otrple ude. Ali tukaj mu ni bilo dolgo obstanka. Jera namreč zapazi, da ima berač precej sitnih živi.lie. Zdaj je moral berač precej pobrati svojo prtljago, in Miba mu pokaže pot v sldjnico, kjer si v suhem listju napravi posteljo. Resnica je, da l-ar človek čez dan vidi, o tem se mu čestokrat tudi ponoči sanja. Tako se je tudi Mihetu celo noč sanjalo o drobnih živalicah, ki so od berača lazile. Ko se v jutro zbudi, precej vstane in gre gledat v sanjske bukve. Tara najde, do so take sanje najbolj gotovo znamenje na denar. Zdaj se tudi žena vzbudi in pripoveduje, da se ji je vso noč sanjalo od suhega kruba. Miha pogleda v sanjske bukve, in najde, da kruh pomeni — smrt. Da takoSne sanje res to pomenijo, to sta bilo oba uverjena; kajti to ve tudi vsaka ženica v vasi. Ugibala sta le, kedo bi neki umrl, in odkodi bi prišli — denarji. V bližini ni nihče bolan, — tudi od sorodnikov ne. (Konec prih.) Smešnica. Gospod dekan vprašajo pri izkušnji učence, zakaj da v peklu tako strašno gori. Dolgo se ne oglasi nobeden, slednjič pa reče Ongavov Janže: »Zato, ker naš atej doma pravijo, da nam hudiči drva kradejo!«