GDK 165.3 + 176.1 Fagus sylvatica (L.) : (497.12)
Prispelo/Received'. 01. 10. 1999	Izvirni znanstveni članek
Sprejeto/.4cce/)(e</: 10. 11. 1999	Original scientific paper
genetska variabilnost bukve {Fagus sylvatica l.) v sloveniji
Robert BRUS*, Sonja HORVAT-MAROLT**, Ladislav PAULE***, Dušan GÖMÖRY**** Izvleček
Raziskava obravnava genetsko variabilnost, genetsko raznolikost in genetsko diferenciacijo bukve (Fagus sylvatica L.) v Sloveniji. S pomoCjo izoencimske analize smo pregledali 13 avtohtonih bukovih populacij. Polimorfizem smo odkrili na 11 od 12 analiziranih izoencimskih lokusih, 9 lokusov je polimorfnih v vseh populacijah. Opazen je rahel trend naraščanja genetske variabilnosti v smeri od severa proti jugu, medtem ko povprečna ugotovljena heterozigotnost //„od severa proti jugu upada. Genetska diferenciranost je razmeroma majhna, med populacijami pa nismo odkrili diferenciranosti, ki bi ji lahko pripisali jasno geografsko pogojenost.
Ključne besede: bukev {Fagus sylvatica L.), izoencimi, genetska variabilnost, genetska raznolikost, genetska diferenciacija, Slovenija
GENETIC VARIATION OF THE BEECH (Fagus sylvatica L.) IN SLOVENIA
Abstract
The study investigates the genetic variability, genetic diversity and genetic differentiation of the beech (Fagus sylvatica L.) in Slovenia. On the basis of isozyme analysis, 13 indigenous beech populations were examined. Polymorphism was revealed in 11 isozyme loci, 9 loci show polymorphism in all treated populations. The trend of slight north-south increase of genetic variability is present, while mean observed heterozygosity Ho decreases in the north-south direction. Genetic differentiation is relatively weak and we revealed no geographically conditioned differentiation among the populations.
Key words: beech (Fagus sylvatica L.), isozymes, genetic variability, genetic diversity, genetic differentiation, Slovenia
' asist., dr.. Biotehniška fakulteta. Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Večna pot 83, 1000, Ljubljana, SVN
" prof, dr.. Biotehniška fakulteta. Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1000, Ljubljana, SVN
prof, dr.. Tehniška univerza. Gozdarska fakulteta, Masarykova 24, 96053, Zvolen, SVK "" doc., dr.. Tehniška univerza. Gozdarska fakulteta, Masarykova 24, 96053, Zvolen, SVK
VSEBINA
contents
UVOD IN PREDSTAVITEV PROBLEMA
introduction and problem presentation............87
MATERIAL IN METODE
materials and methods..................................................88
REZULTATI
results.....................................................................................89
RAZPRAVA Z ZAKLJUČKI
discussion with conclusions.......................................96
POVZETEK.................................................................................99
SUMMARY................................................................................101
VIRI
references............................................................................102
ZAHVALA
acknowledgements........................................................106
1 UVOD IN PREDSTAVITEV PROBLEMA
introduction and problem presentation
Med nujno potrebnimi temelji uspešnega gospodarjenja z gozdovi so tudi dobro poznavanje genetske variabilnosti drevesnih vrst, ne samo gospodarsko pomembnih, ampak tudi spremljevalnih, ohranjevanje gozdnih genskih virov in vzdrževanje visoke stopnje variabilnosti populacij gozdnega drevja. Populacije s temi lastnostmi so stabilne, odporne in prilagodljive, to pa so bistvene lastnosti, ki zagotavljajo trajnost kot eno osnovnih vodil pri gospodarjenju z gozdovi.
Raziskava obravnava bukev {Fagus sylvatica L.), ki je klimaksna drevesna vrsta, razširjena po večjem delu Evrope. Naravno raste v zahodni in srednji Evropi, v južni Skandinaviji ter na Balkanskem, Apeninskem in Pirenejskem polotoku. Na tako velikem arealu so rastiščne razmere izredno heterogene, posledica pa je genetska diferenciacija, ki jo povzročata predvsem selekcija in fenološka izolacija. Genetska variabilnost oziroma genetska diferenciranost bukve je v večini Evrope že dobro preučena. Prve raziskave geografsko in ekološko pogojene genetske variabilnosti bukve so opravili v Franciji (BARIEKRE et al. 1984, CUGUEN e^ a/. 1985, MERZEAU e/a/. 1989). V začetku 90-ih let se je tovrstno raziskovanje populacijskogenetskih značilnosti bukve iz zahodne Evrope (THIEBAUT et al. 1990, ROSSI et al. 1991, GÖMÖRY et al. 1992a) razširilo tudi v nekatere druge dele Evrope. Ugotavljali so genetsko variabilnost nekaterih hrvaških populacij (COMPS et al. 1991), prav tako v nekaterih deželah srednje in vzhodne Evrope, kjer so poleg ugotavljanja geografsko pogojene variabilnosti (GÖMÖRY et al. 1992b) izoencime poskušali uporabiti za ugotavljanje razlik med različnimi vrstami in drugimi taksoni bukve, na primer med bukvijo Fagus sylvatica, vzhodno bukvijo {Fagus orientalis), krimsko bukvijo (Fagus taurica Popi.) in mezijsko bukvijo {Fagus moesiaca) (GÖMÖRY / PAULE / VYSNY 1993). V zadnjem času intenzivno preučujejo bukove populacije tudi v drugih delih Evrope, na primer na Danskem (LARSEN 1996), v Italiji (BELLETTI / LANTERI 1996), v Alpah (COMPS et al. 1998) in na Češkem (GÖMÖRY / HYNEK / PAULE 1998a). Objavljen je tudi obsežen pregled dosedanjih aktivnosti pri ohranjevanju genofonda bukve v Evropi (PAULE 1997). V jugovzhodni Evropi so skušali s pomočjo izoencimskih analiz ugotavljati tudi postglacialne migracijske poti bukve (HAZLER et al. 1998), vendar na osnovi majhnega števila populacij, s katerimi so pokrili le razmeroma majhen del
jugovzhodne Evrope. Populacijskogenetske značilnosti bukve v Sloveniji do sedaj niso bile natančneje preučene.
V Sloveniji je bukev z 29 % v skupni lesni zalogi druga najpogostejša drevesna vrsta, v okviru naravne potencialne vegetacije pa bi njen delež dosegel celo 58 %. Bukev je ena naših gospodarsko in okoljetvomo najpomembnejših drevesnih vrst in v Sloveniji s svojo izredno rastnostjo dosega enega svojih optimumov. Dobro poznavanje njene genetske variabilnosti, populacijskogenetskih lastnosti in njene zgodovine je neogiben temelj za uspešno in pravilno usmerjeno gospodarjenje z njo.
Cilj pričujoče raziskave je bil predvsem odgovoriti na naslednja vprašanja:
kakšna je genetska struktura in variabilnost bukovih populacij v Sloveniji in na jugovzhodnem obrobju Alp;
kakšna je genetska variabilnost slovenskih bukovih populacij v primerjavi z variabilnostjo bukovih populacij v drugih delih Evrope in
ali je mogoče z izoencimsko analizo potrditi domnevni obstoj različnih ras oziroma tipov bukve v Sloveniji.
2 MATERIAL IN METODE
materials and methods
Analizirali smo 13 avtohtonih bukovih populacij iz vse Slovenije. Natančni podatki o njihovih lokacijah so v preglednici 1, geografsko razporejenost prikazuje slika 1.
Preglednica 1; Natančne lokacije populacij Table 1: Exact locations of the populations
POPULACIJA	GEOGRAFSKA DOLŽINA	GEOGRAFSKA ŠIRINA	NADMORSKA VIŠINA (m;
POPULATION	LONGITUDE	LATITUDE	ALTITUDE
1. Bohinj	13°55'	46-15'	570
2. Gornji Grad	14°50'	46-18'	670
3. Prapretno	15°04'	46-08'	480
4. Zavodnje	15°05'	46-20'	780
5. Mamo	15°09'	46-08'	400
6. Šmartno	15-15'	46-18'	440
7. Celje	is-ig'	46-14'	300
8. Maribor	15°38'	46-33'	250
9. Labor	13°47'	45-29'	200
10. Hotedršica	14°07'	45-50'	570
11. Postojna	14''14'	45-43'	850
12. Krokar	14°46'	45-33'	1150
13. Luknja	15-07'	45049.	250
Slika 1; Razporeditev analiziranih bukovih populacij v Sloveniji Figure 1: Geographic location of the analyzed beech populations
Na vseh lokacijah smo nabirali vzorce iz samoniklih, naravnih bukovih populacij. Na ploskvah velikosti 2-3 ha smo naključno izbrali 50-100 odraslih bukovih dreves, z vsakega smo uporabili 5-9 dormantnih listnih brstov in manjše količine skorje. Encime smo izločili iz dormantnih brstov in skorje vsakega osebka, separacijo smo opravili s pomočjo horizontalne škrobne elektroforeze. Pri separaciji beljakovin in postopkov obarvanja smo se držali postopkov, kijih opisujeta Mtiller-Starck in Starke (1993).
Analizirali smo 9 izoencimskih sistemov, ki so kodirani z naslednjimi 12 lokusi: dve peroksidazi {Px-1 in Px-2) - E.C. koda 1.11.1.7, levcin aminopeptidaza {Lap-1) - E.C. koda 3.4.11.1, glutamat oksalacetat transaminaza {Got-2) - E.C. koda 2.6.1.1, menadion reduktaza {Mnr) - E.C. koda 1.6.99.2, izocitrat dehidrogenaza {Idh) - E.C. koda 1.1.1.42, tri malat dehidrogenaze (Mdh-l, Mdh-2, Mdh-3) - E.C. koda 1.1.1.37, fosfoglukoza izomeraza {Pgi-2) - E.C. koda 5.3.1.9, fosfoglukomutaza {Pgm-1) - E.C. koda 2.7.5.1 in šikimat dehidrogenaza (Skdh-l) - E.C. koda 1.1.1.25. Laboratorijski del, torej elektroforezo in odčitavanje elektroforegramov, smo izvedli v biokemičnem laboratoriju Gozdarske fakultete Tehniške univerze v Zvolenu na Slovaškem. Rezultati analize populacij, vključenih v raziskavo, so plod večletnega sodelovanja med Gozdarsko fakulteto TU v Zvolenu in Oddelkom za gozdarstvo in obnovljive vire BF v Ljubljani z namenom skupnega preučevanja genetskih značilnosti bukve v srednji in jugovzhodni Evropi.
Alelne frekvence na posameznih lokusih ter ugotovljene in pričakovane deleže heterozigotov smo izračunali na osnovi diploidnih genotipov po postopkih, kot jih utemeljuje Nei (1978). Za ocenitev genetske diferenciacije med populacijami smo uporabili Neievo popravljeno genetsko distanco (NEI 1978). Matriko genetskih distanc smo interpretirali s pomočjo analize glavnih koordinat. Večino izračunov smo opravih s programom BIOSYS (SWOFFORD / SELANDER 1989), analizo glavnih koordinat pa s programom PRTNCOOR.
3 REZULTATI
results
3.1 GENETSKA VARIABILNOST
GENETIC VARIABILITY
Relativne frekvence alelov kažejo precejšen polimorfizem, saj smo ga odkrili na 11 od 12 lokusov. Monomorfen je bil samo lokus Mdh-l, ki kaže večji polimorfizem predvsem na osrednjem in vzhodnem delu Balkanskega polotoka. 9 lokusov {Px-1, Px-2, Lap-1, Got-2,
Mnr, Idh, Mdh-2, Mdh-3 m Skdh) je bilo poHmorfmh v vseh populacijah, v vecmi populacij je polimorfen tudi lokus Pgi-2, lokus Pgm pa je polimorfen samo v štirih.
Skupaj smo na območju Slovenije odkrili 34 različnih alelov oziroma v povprečju 2 8 alela na lokus za vso Slovenijo (preglednica 3). Med posameznimi populacijami po številu različnih alelov izstopajo Luknja z 29, Labor z 28 m Šmartno z 28 aleli po drugi strani pa smo samo 25 alelov odkrili v več populacijah (preglednica 2). Največjo genetsko variabilnost v vseh kazalcih kaže populacija Luknja, precejšnjo pa tudi populacije Šmartno, Labor in Krokar. Na splošno je zaznaven rahel trend naraščanja genetske variabilnosti od severa proti jugu.
Preglednica 2: Nekateri kazalniki genetske variabilnosti bukve v Sloveniji Table 2: Some measures of genetic variability of the beech in Slovenia
POPULACIJA	POVPREČNA VELIKOST VZORCA NA LOKUS	POVPREČNO ŠTEVILO ALELOV NA LOKUS	ODSTOTEK POLIMORFNIH LOKUSOV	SKUPNO ŠTEVILO ALELOV
POPULATION	MEAN SAMPLE SIZE PER LOCUS	MEAN NUMBER OF ALLELES PER LOCUS	PERCENTAGE OF LOCI POL YMORPHIC	TOTAL NUMBER OF ALLELES
1. Bohinj	50	2,25	75,0	27
2. Gomji Grad	58	2,17	83,3	27
3. Prapretno	50	2,08	91,7	25
4. Zavodnje	68	2,17	83,3	26
5, Mamo	50	2,08	83.3	25
6. Šmartno	50	2,33	83,3	28
7. Celje	50	2,08	83,3	25
8. Maribor	50	2,17	83,3	26
9. Labor	94	2,33	83,3	28
10. Hotedršica	48	2,25	83,3	27
11. Postojna	50	2,08	83,3	25
12. Krokar	99	2,25	91,7	27
1 13. Luknja	99	2,42	91,7	29
Preglednica 3: Relativne frekvence alelov slovenskih bukovih populacij po analiziranih lokusih Table 3: Allelic frequencies of Slovenian beech populations in the loci analyzed
Po
)ulacija / Population
	1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12	13
Lokus	Bohinj	Gor.Gr.	Prapret.	Zavodnje	Mamo	Šmartno	Celje	Maribor	Labor	Hotedrš.	Postojna	Krokar	Luknja
Px-l													
(N)	50	59	50	69	50	47	50	50	94	38	50	98	98
A	0,500	0,424	0,540	0,471	0,330	0,532	0,310	0,370	0,415	0,368	0,400	0,332	0,360
B	0,500	0,576	0,460	0,529	0,670	0,468	0,690	0,630	0,585	0,632	0,600	0,668	0,640
Px-2													
(N)	50	59	50	67	49	48	50	50	92	45	50	98	87
A	0,190	0,153	0,120	0,201	0,140	0,156	0,340	0,230	0,201	0,178	0,270	0,250	0,260
B	0,730	0,686	0,840	0,634	0,820	0,802	0,650	0,680	0,777	0,744	0,620	0,714	0,720
C	0,080	0,161	0,040	0,164	0,040	0,042	0,010	0,090	0,022	0,078	0,110	0,036	0,020
Lap-1													
(N)	50	58	49	68	50	50	50	50	92	45	50	98	77
A	0,030	0,009	0,000	0,007	0,000	0,040	0,000	0,030	0,005	0,078	0,000	0,031	0,010
B	0,330	0,517	0,408	0,419	0,420	0,450	0,560	0,440	0,614	0,378	0,410	0,332	0,490
C	0,420	0,233	0,337	0,360	0,400	0,340	0,260	0,290	0,207	0,344	0,290	0,459	0,290
D	0,220	0,241	0,255	0,213	0,180	0,170	0,180	0,240	0,174	0,200	0,300	0,179	0,210
Gol-2													
(N)	46	59	49	55	50	50	50	49	93	46	50	98	101
A	0,359	0,297	0,316	0,300	0,330	0,340	0,440	0,439	0,360	0,370	0,370	0,347	0,440
B	0,641	0,703	0,684	0,700	0,670	0,660	0,560	0,561	0,640	0,630	0,630	0,653	0,560
Mnr													
(N)	50	58	50	70	50	50	50	50	98	50	50	100	104
A	0,020	o,ood	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,010	0,000	0,000	0,000
B	0,830	0,940	0,940	0,914	0,890	0,990	0,940	0,950	0,913:	0,890	0,980	0,9250	0,930
C	0,010	0,000	0,000	0,043	0,000	0,000	0,020	0,000	0,020	0,000	0,000	0,015	0,000
D	0,140	0,060	0,060	0,043	0,110	0,010	0,040	0,050	0,066	0,100	0,020	0,060	0,070
Idh													
(N)	50	59	50	69	50	50	50	50	91	50	50	96	103
A	0,320	0,237	0,290	0,283	0,290	0,200	0,190	0,210	0,258	0,360	0,310	0,292	0,290
B	0,670	0,746	0,710	0,717	0,710	0,780	0,810	0,790	0,731	0,630	0,690	0,708	0,710
C	0,010	0,017	0,000	0,000	0,000	0,020	0,000	0,000	0,011	0,010	0,000	0,000	0,010
Mdh-I													
(N)	50	56	50	69	50	50	50	50	98	50	50	100	104
A	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000
B	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000
C	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000
Mdh-2													
(N)	50	56	50	69	50	5d	50	50	98	49	50	100	104
A	0,010	0,063	0,040	0,072	0,020	0,070	0,100	0,050	0,036	0,020	0,010	0,005	0,060
B	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,010	0,000	0,000	0,015	0,000	0,000	0,000	0,010
C	0,990	0,938	0,960	0,928	0,980	0,920	0,900	0,950	0,949	0,980	0,990	0,995	0,930
Mdh-3													
(N)	50	59	50	68	45	50	50	50	94	50	50	99	101
A	0,400	0,288	0,300	0,162	0,300	0,29(i	0,440	0,290	0,223	0,310	0,370	0,288	0,300
B	0,600	0,712	0,700	0,838	0,700	0,710	0,560	0,710	^0,777	0,690	0,630	0,712	0,700
Preglednica 3: Nadaljevanje Table 3: Continuation
		Populacija / Population											
	1	2	3	4	5	6	7	8	9	10	11	12	13
Lokus	Bohinj	Gor.Gr.	Prapret.	Zavodnje	Mamo	Šmartno	Celje	Maribor	Labor	Hotedrš.	Postojna	Krokar	Luknja
Pgi-2													
(N)	50	59	50	70	50	50	50	50	97	50	50	lOC	104
A	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,040	0,010	0,000	0,000	0,020	0,000	0,00C	0,000
B	1,000	0,983	0,980	1,000	0,990	0,950	0,990	0,990	0,923	0,980	0,960	0,995	0,990
C	0,000	0,017	0,020	0,000	0,010	0,010	0,000	0,010	0,077	0,000	0,040	0,005	o,oio|
Pgm													
(N)	50	59	50	69	50	50	50	50	98	50	50	100	104
A	0,000	0,000	0,010	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000
B	1,000	1,000	0,990	0,993	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	1,000	0,975	0,995
C	0,000	0,000	0,000	0,007	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,025	0,005
Skdh													
(N)	50	57	50	70	50	50	50	50	84	50	50	97	101
A	0,010	0,000	0,000	0,000	0,030	0,020	0,010	0,020	0,000	0,010	0,020	0,000	0,015
B	0,990	0,991	0,990	0,993	0,960	0,980	0,990	0,970	0,994	0,990	0,97d 0,995		0,980
C	0,000	0,000	o,ooq	0,000	0,010	0,000	0,000	0,000	0,000	0,000	0,0lJ 0,005		0,000
D	0,000	0,009	0,010	0,007	0,000	0,000( 0,000		0,010	0,006	0,000	0,000| 0,000		0,005
Razlike v frekvencah alelov med posameznimi populacijami v Sloveniji so razmeroma majhne. Na nobenem lokusu ni zaznavno njihovo morebitno geografsko pogojeno spreminjanje, prav tako ni značilnih razlik med različnimi deli Slovenije. Klinalna variabilnost alelnih frekvenc, ki smo jo pri lokusih Lap-1, Got-2 in Mdh-3 odkrili na vsem območju srednje in jugovzhodne Evrope (BRUS 1999), tu ni izrazita in se v analiziranem materialu ne kaže.
Med aleli, ki jih v okviru srednje in jugovzhodne Evrope lahko opredelimo kot alele, značilne za posamezna geografska območja (BRUS 1999), se jih v Sloveniji pojavlja 10. Alel Pgi-2/C najdemo v kar 9 različnih populacijah, po pogostnosti mu sledita alela Idh/C in Skdh/D, ki ju najdemo v po 6 populacijah. Najredkejši je alel Pgm/A, ki je bil s frekvenco 0,01 odkrit samo v populaciji Prapretno, redek pa je tudi alel Mnr-A, ki sicer ni območno značilen, saj je z majhno frekvenco prisoten v vsem območju, v Sloveniji pa ga kar v 11 populacijah nismo odkrili. Z redkimi aleli najbogatejša je populacija Luknja (6 alelov), po številu redkih alelov pa ji s po 5 sledita Labor in Šmartno, ki sta tudi med genetsko najbolj variabilnimi populacijami. Pri nobenem od obravnavanih redkih alelov ali alelov, značilnih za posamezna geografska območja v večjem merilu, se geografsko pogojena razporeditev znotraj Slovenije ne kaže. Vzrok je morda razmeroma majhen geografski prostor, ki ga 13 slovenskih populacij pokriva.
3.2 GENETSKA RAZNOLIKOST
GENETIC DIVERSITY
Povprečne ugotovljene heterozigotnosti H^, ki smo jih izračunali kot aritmetično sredino deležev heterozigotov po posameznih lokusih (GREGORIUS 1977), se gibljejo v razponu od 0,220 v populaciji BCrokar do 0,273 v populaciji Bohinj (preglednica 4). Izrazito majhne vrednosti imata poleg Krokarja tudi populaciji Luknja in Labor. Povprečne pričakovane heterozigotnosti H^ se gibljejo v precej manjšem razponu med 0,249 (Prapretno) in 0,279 (Bohinj). Splošna značilnost je, da je povprečna ugotovljena heterozigotnost v prav vseh populacijah manjša od povprečne pričakovane heterozigotnosti H^, kakršno naj bi imela populacija v Hardy-Weinbergovem ravnotežju. Razlika med Ho in H^ je večinoma majhna, občutnejša je le pri populacijah Krokar in Luknja, kar kaže na izrazitejši primanjkljaj heterozigotov pri teh dveh populacijah.
Preglednica 4: Povprečna ugotovljena (//„) in povprečna pričakovana {H^)
heterozigotnost v posameznih slovenskih bukovih populacijah Table 4: Mean observed (Ha) and mean expected heterozygosity (HJ in Slovenian beech populations
L	Bohinj	Gor. Gr.	Prap.	Zavod.	Mamo	Smart.	Celje	Marib.	Labor	Hoted.	Post.	Krokar	Luknja
U	(^73	0^53	0244	0255	0^39	0235	0240	0247	0231	0266	0262	0220	0231
II «i	0279	0259	0249	0260	0252	0252	0261	0262	0252	0272	0271	0252	0266
Na splošno je opazen trend zmanjševanja heterozigotnosti v smeri od severa proti jugu, heterozigotnost pa najmanjše vrednosti doseže prav pri populacijah, pri katerih smo ugotovili največjo genetsko variabilnost (Luknja, Krokar, Labor). Ugotovitev se v grobem ujema tudi z zmanjševanjem heterozigotnosti v vsej srednji in jugovzhodni Evropi od severa proti jugu (BRUS 1999).
3.3 GENETSKA DIFERENCIACIJA
GENETIC DIFFERENTIATION
Multilokusni vzorec genetske diferenciranosti v poskus vključenih bukovih populacij smo ocenili s pomočjo popravljenih genetskih distanc D (NEI 1978). Genetske distance
med slovenskimi bukovimi populacijami so na splošno sicer majhne, vendar razmeroma visoke v primerjavi z genetskimi distancami med večjimi geografskimi območji. Največja je genetska distanca med populacijama Zavodnje in Celje (0,016). Genetske razdalje oziroma genetske distance med slovenskimi populacijami so vedno največje, kadar je v primerjavo vključena ena ali sta vključeni dve od populacij Celje, Prapretno in Zavodnje, razen njih se razmeroma močno razlikujeta samo še populaciji Bohinj in Labor (preglednica 5).
Preglednica 5: Popravljene genetske distance D (NEI 1978) med slovenskimi bukovimi populacijami
Table 5: Unbiased genetic distances D (NEI 1978) between Slovenian beech populations
	Bohinj	Go.Gr.	Prap.	Zavod.	Mamo	Smart.	Celje	Marib.	Labor	Hoted.	Post.	Krokar	Lukn
Bohinj													
Go.Gr.	0,006	+*♦+											
Prap.	0,001	0,002											
Zavod.	0,007	0,001	0,004	♦♦♦♦									
Mamo	0,002	0,003	0,003	0,005									
Smart.	0,004	0,002	0,000	0,004	0,004								
Celje	0,012	0,007	0,015	0,016	0,008	0,011							
Marib.	0,005	0,001	0,005	0,004	0,002	0,003	0,002						
Labor	0,011	0,002	0,005	0,006	0,004	0,004	0,009	0,003					
Hoted.	0,000	0,002	0,002	0,004	0,000	0,004	0,009	0,001	0,005				
Post.	0,003	0,001	0,004	0,005	0,004	0,005	0,004	0,000	0,006	0,001			
Krokar	0,003	0,006	0,006	0,005	0,000	0,006	0,009	0,002	0,009	0,000	0,003		
Luknja	0,005	0,002	0,005	0,006	0,002	0,004	0,002	0,000	0,002	0,000 1	0,001	0,003	♦ * + =!
Genetske distance med analiziranimi populacijami smo interpretirali s pomočjo analize glavnih koordinat. Grafikon 1 kaže, da se med slovenskimi populacijami od drugih še zlasti izrazito razlikuje celjska, od drugih populacij pa razmeroma močno odstopajo še populacije Labor, Bohinj in Krokar. Sicer pa med slovenskimi populacijami nismo odkrili diferenciranosti, ki bi ji lahko pripisali jasno geografsko pogojenost. Nekoliko so diferencirane populacije Prapretno, Zavodnje, Šmartno in Gornji Grad, ki so si tudi geografsko precej blizu, genetsko precej podobna pa ji je precej oddaljena bukev iz Laborja. V drugo skupino se združujejo večinoma populacije iz zahodnega in jugozahodnega dela Slovenije, mednje pa sta pomešani tudi populaciji Mamo m Maribor.
Slednja kaže precej več podobnosti z bukvijo iz Luknje in iz Postojne kot pa s populacijami iz Šmartnega ali Zavodenj, katerima je po geografskem položaju precej bližje.
0,05
0,03
0,01
-0,01
■0,03
-0,05
-0,06
♦ Celje
Luknja ♦ Maribor ♦ Postojna
* Krokar
• Bohinj
^IVIarno * Hotedršica
Labor
• Gor. Grad
• Šmartno ^ Zavodnje ♦ Praprefno
-0,04
-0,02
0,02
0,04
0,06
Grafikon 2: Dvorazsežni ordinacijski diagram genetske diferenciacije med posameznimi populacijami bukve v Sloveniji. Analizo glavnih koordinat smo izvedli na osnovi Neievih popravljenih genetskih distanc D. Prvi dve osi prikazujeta 69,25 % skupne variabilnosti. Graph 2: Two-dimensional scatter diagram of the genetic differentiation between beech populations in Slovenia. The principal coordinate analysis was based on Nei's (1978) unbiased genetic distances. The first two axes display 69.25 % of the total variation.
RAZPRAVA Z ZAKLJUČKI
discussion with conclusions
Večina parametrov genetske variabilnosti iz naše raziskave se v svojem velikostnem redu dobro ujema s parametri, ugotovljenimi v drugih raziskavah v drugih delih Evrope. Povprečno število alelov na lokus 2,8 v Sloveniji je razmeroma veliko in primerljivo z
tako navajajo (GÖMÖRY al. 1998b) skupno 3,0 alele na lokus, za vso Evropo pa 3,33 alelov na lokus. Vrednost 2,7 za Evropo navaja Müller-Starck (1991). Na območju zahodne Nemčije so raziskovalci ugotovili v povprečju 2,6 (TUROK 1993 LÖCHELT / FRANKE 1995) oziroma 2,5 (KONNERT 1995) alela na lokus, na Saškem 2,3 alela na lokus (TROBER 1995), v italijanskih Apenmih 2,25 (ROSSI al 1991), na Danskem 2,3 (LARSEN 1996), v severozahodni Italiji 2,1 (BELLETI / LANTERI 1996).
Ugotovili smo rahlo povečevanje genetske variabilnosti od severa proti jugu, saj so od štirih močneje variabilnih populacij kar tri (Luknja, Labor m Krokar) iz južnega dela Slovenije. Tu so tudi našli največ ostankov, ki nakazujejo možen obstoj ledenodobnih zatočišč bukve. Populacija Labor predstavlja vzorec iz združbe Seslerio autumnalis-Fagetum (Ht.) M. Wraber ex Borhid, 1963 in sicer z nahajališča na 200 m nm. v., kjer bukev sega globoko v submediteransko fitogeografsko območje m kjer se že močno približa morju. Združbe s teh nahajališč se fitocenološko precej razlikujejo od drugih podobnih zdmžb v Sloveniji (DAKSKOBLER 1996). Populacija Luknja je nabrana po strmih apnenčastih stenah, ki so večinoma usmerjene proti jugu m kjer je imela bukev domnevno enega svojih ledenodobnih zatočišč, saj so v paleolitski jami ob njenem vznožju našh ostanke bukovega oglja iz poznega pleistocena (OSOLE 1983), populacija Krokar pa prihaja iz pragozdnega ostanka, ki leži na nadmorski višini okrog 1150 m na težko dostopnem planotastem svetu med Goteniškim Snežnikom m Kolpsko dolino.
Povprečne ugotovljene heterozigotnosti H, kot kazalniki genetske raznolikosti so pri bukvi razmeroma velike v primerjavi z golosemenkami, pri katerih znaša 0 169 (EDWARDS / HAMRICK 1995). Heterozigotnost je podobno velika tudi pri hrastih, saj Kremer in sodelavci (1991) za graden navajajo H, 0,275, Müller-Starck in Ziehe (1991) pa za dob vrednost H, 0,219. Zmanjševanje genetske raznolikosti oziroma heterozigotnosti H, od severa proti jugu je v nasprotju s pričakovanji. Pojav zbuja pozornost, saj je obraten kot pri jelki, kjer so na skoraj vsem območju njenega naravnega areala odkrili povečevanje vrednosti H„ od severa proti jugu (LONGAUER 1996). Razen tega so vrednosti za bukev (0,22-0,27) bistveno večje od vrednosti za jelko, kjer so v intervalu 0,10-0,18. Poleg že prej naštetih kazalnikov genetske variabilnosti je morda tudi večja heterozigotnost eden od vzrokov za večjo prilagodljivost in manjšo prizadetost bukve kot vrste v primerjavi z jelko, pri kateri so že večkrat dokazali odvisnost stopnje umiranja od stopnje heterozigotnosti in genetske raznolikosti (LARSEN 1986,
LONGAUER 1996). Zmanjševanje genetske raznolikosti v smeri sever-jug so pri bukvi odkrili tudi v Franciji (GÖMÖRY et al. 1992), na območju Karpatov v zahodni Ukrajini pa se heterozigotnost povečuje z večanjem nadmorske višine (VYŠNY et al. 1995). Kako lahko razložimo upadanje heterozigotnosti proti jugu in primanjkljaj heterozigotov? Pri velikih populacijah so relativne frekvence genotipov teoretično razporejene v Hardy-Weinbergovem ravnotežju, če je zagotovljeno naključno oplojevanje in če niso prisotni migracije, mutacije, selekcija in genetski drift (LARSEN 1996). Če pa v populaciji prihaja do oplojevanja s sorodniki iz okolice oziroma do inbridinga, se Hardy-Weinbergovo ravnotežje poruši in pričakujemo lahko presežek homozigotov. Velik delež heterozigotov v populaciji pa je lahko vzrok za njeno večjo prilagodljivost na spremembe rastiščnih razmer (ZIEHE / GREGORIUS / MÜLLER-STARCK 1990). Kot enega od vzrokov za primanjkljaj heterozigotov so predlagali tudi t.i. hipotezo o 'izolaciji zaradi oddaljenosti' (COMPS et al. 1990). Deficit heterozigotov je pri bukvi pogost pojav, ki so ga ugotovih že v drugih raziskavah (CUGUEN et al. 1988, GÖMÖRY et al. 1992, TUROK 1993, LARSEN 1996). Kateri od mehanizmov je bil najpomembnejši v primeru slovenskih populacij, je težko oceniti, najverjetneje pa je do deficita heterozigotov pripeljalo njihovo kombinirano delovanje.
Majhna genetska diferenciranost bukve v Sloveniji je tudi sicer splošna lastnost bukovih populacij. Tako kot za druge drevesne vrste je namreč tudi za bukev značilno, da je genetska diferenciacija mnogo večja znotraj populacij kot med populacijami (COMPS et al. 1990, MÜLLER-STARCK / ZIEHE 1991, KONNERT 1995, BELLETI / LANTERI 1996). Kljub temu pa je diferenciranost bukve na območju Slovenije izrazitejša kot diferenciranost jelke. Največja ugotovljena genetska distanca med dvema populacijama bukve tako znaša 0,016, med dvema jelovima populacijama pa največ 0,007 (BRUS / LONGAUER 1995). Med bukovimi populacijami se od vseh drugih najbolj razlikuje populacija Celje. Do odklona je nedvomno prišlo zaradi onesnaževanja, za katero so že prejšnje raziskave pokazale, da pri bukovih populacijah povzroča močne in nepojasnjene odklone v genetski strukturi (BRUS 1996).
Raziskava ni pokazala jasnega geografsko pogojenega združevanja populacij v skupine. V dveh razmeroma dobro razločnih skupinah se namreč prekrivajo populacije iz različnih geografskih območij. To pomeni, da na osnovi ugotovljene genetske diferenciranosti nismo uspeli nedvoumno odkriti obstoja različnih geografsko pogojenih ras oziroma
tipov bukve v Sloveniji, kar pa seveda še ne pomeni, da ne obstajajo. Nekatere fiziološke in morfološke raziskave bukve v preteklosti so na primer že kazale možnosti njihovega obstoja (BRINAR 1967, 1975). Naši rezultati sicer nakazujejo genetske razlike med bukvijo iz celinskega in bukvijo iz submediteranskega dela Slovenije, od koder pa je bila v analizo vključena samo populacija Labor. Analiza večjega števila vzorcev iz submediteranskega dela Slovenije bi lahko v prihodnosti omogočila preveriti tudi te razlike. Različnih geografsko pogojenih ras ali tipov bukve morda nismo odkrili zaradi razmeroma majhnega prostora, na katerem ležijo obravnavane slovenske populacije, čeprav smo po drugi strani prav na ozemlju Slovenije pri jelki ugotovili razlike v genetski strukturi med skupino populacij iz vzhodnega in skupino iz zahodnega dela Slovenije (BRUS / LONGAUER 1995), kar kaže na to, daje kljub manjši stopnji diferenciranosti razlike mogoče zaznati tudi na geografsko tako majhnem območju. Geografsko pogojenega gmpiranja pa pri bukvi niso odkrili niti na nekaterih drugih podobno velikih območjih v Evropi (GÖMÖRY et al. 1992, TUROK 1993, BELLETI / LANTERI 1996 KONNERT 1995, LARSEN 1996).
Med vzroke majhne diferenciranosti lahko štejemo skupne lastnosti nekaterih drevesnih vrst, kot so veliki in gosti sestoji, ki jih gradijo, vetrocvetnost m s tem raznos peloda na velike razdalje ter velika izmenjava genov. Genetska podobnost populacij je lahko prav tako posledica porekla populacij iz skupnega ledenodobnega zatočišča, še zlasti, ker je od ponovne naselitve do danes potekel razmeroma kratek čas, v katerem se je zamenjalo le malo generacij in torej m bilo dovolj časa za značilno selekcijo m genetski drift (BELLETI / LANTERI 1996). Res je tudi, da je bilo v Sloveniji, predvsem v njenem južnem in zahodnem delu verjetao območje ledenodobnih zatočišč (ŠERCELJ 1996). Razlog za razmeroma majhno genetsko diferenciacijo je lahko tudi odsotnost velikih preprek, na primer gorskih hrbtov, ki povzročijo nenadne spremembe okoljskih razmer (LARSEN 1996). V Sloveniji nikjer ni tako odločilnih preprek, čeprav je površina zelo raznovrstna in razčlenjena, prav zato pa je pretok genov razmeroma neoviran.
5 POVZETEK
Analizirali smo 13 avtohtonih bukovih populacij iz vse Slovenije. Iz vsake populacije smo na ploskvi velikosti 2-3 ha naključno izbrali 50-100 odraslih bukovih dreves.
Encime za analizo smo izločili iz dormantnih brstov in skorje vsakega osebka, separacijo smo opravili s pomočjo horizontalne škrobne elektroforeze. Separacija in obarvanje beljakovin so potekali po standardnih postopkih.
Polimorfizem smo odkrili na 11 od 12 lokusov. 9 lokusov {Px-1, Px-2, Lap-1, Got-2, Mnr, Idh, Mdh-2, Mdh-3 in Skdh) je bilo polimorfnih v vseh populacijah, v večini populacij je polimorfen tudi lokus Pgi-2, lokus Pgm pa je polimorfen samo v štirih. Skupaj smo na območju Slovenije odkrili 34 različnih alelov ali v povprečju 2,8 alela na lokus. Na splošno je zaznaven rahel trend naraščanja genetske variabilnosti od severa proti jugu, kar se zlasti kaže pri populacijah Luknja, Labor, Krokar in Šmartno. Razlike v frekvencah alelov med populacijami so razmeroma majhne in nikjer nismo odkrili njihovega klinalnega spreminjanja.
Povprečne ugotovljene heterozigotnosti //„ se gibljejo med 0,220 in 0,273. Splošna značilnost je, da je povprečna ugotovljena heterozigotnost //„ v prav vseh populacijah manjša od povprečne pričakovane heterozigotnosti H^. Razlika je največja pri populacijah Krokar in Luknja, kar kaže na izrazitejši primanjkljaj heterozigotov pri teh dveh populacijah. Opazno je zmanjševanje heterozigotnosti v smeri od severa proti jugu, heterozigotnost pa najmanjše vrednosti doseže prav pri populacijah, pri katerih smo ugotovili največjo genetsko variabilnost (Luknja, Krokar, Labor). Primanjkljaj heterozigotov v teh populacijah je lahko povezan z oplojevanjem s sorodniki iz okolice oziroma z inbridingom, lahko je tudi rezultat izolacije.
Genetske distance med slovenskimi bukovimi populacijami so na splošno majhne, vendar razmeroma visoke v primerjavi z genetskimi distancami med večjimi geografskimi območji in višje kot med slovenskimi jelovomi populacijami. Raziskava ni pokazala jasnega geografsko pogojenega združevanja populacij v skupine, saj se v dveh razmeroma dobro razločnih skupinah prekrivajo populacije iz različnih geografskih območij. To pomeni, da na osnovi ugotovljene genetske diferenciranosti v Sloveniji nismo odkrili različnih geografsko pogojenih ras oziroma tipov bukve.
6 SUMMARY
Thirteen indigenous European beech (Fagus sylvatica L.) populations from Slovenia were analyzed. For each population, 50-100 adult beech trees on an experimental plot of 2-3 ha were randomly selected. The enzymes for the analyses were extracted from the dormant buds and bark of all samples, and a separation through horizontal starch electrophoresis was performed. The separation and staining of proteins were performed following standard procedures.
Polymorphism was established on 11 of all 12 loci. 9 loci (Px-1, Px-2, Lap-l, Got-2, Mnr, Idh, Mdh-2, Mdh-3 in Skdh) were polymorphic in all populations, locus Pgi-2 was polymorphic in most of the populations, while locus Pgm showed polymorphism in four populations only. In the territory of Slovenia, we established 34 different alleles in total, i.e. an average of 2.8 alleles per locus. In general, the trend of slight north-south increases of genetic variability is present which is best shown in the populations at Luknja, Labor, Krokar and Šmartno. The differences between populations in allelic frequencies are relatively low, and no clinal variability of allele frequencies was established.
The average observed heterozygosities Ho are between 0.220 and 0.273. Generally, the average observed heterozygosities //„ is smaller than average expected heterozygosity H^ in all populations. The difference is biggest in the populations Krokar and Luknja which emphasises the deficit of heterozygotes in these two populations. Heterozygosity decreases in the north-south direction and is lowest in the populations at Luknja, Krokar and Labor where the highest genetic variability was established. The deficit of heterozygotes in these populations is probably connected with inbreeding or, it might be a result of isolation.
Genetic distances between Slovenian beech populations are small in general, but relatively large in comparison with the genetic distances between larger geographical areas and also larger than between Slovenian silver fir populations. Among the Slovenian populations, no geographically conditioned grouping was established. In the two quite distinct groups the populations from different geographic areas are mixed. This means that the hypothesis about the existence of different beech races in Slovenia could not be proven.
7 VIRI
references
BARRIERE, G. / COMPS, B. / CUGUEN, J. / NTSIBA, F. / THIEBAUT, B., 1984. The genetical ecological variability of beech (Fagus sylvatica L.) in Europe. An alloenzymatic study: genetic isolations of beechwoods.- V: Improvement and Sylviculture of Beech, Grosshansdorf, s. 24-50.
BELLETTI, P. / LANTERI, S., 1996. Allozyme variation among European beech {Fagus sylvatica L.) stands in Piedmont, North-Western Italy.- Silvae Genetica, 45, 1, s. 33-37.
BRINAR, M., 1967. Nekatere morfološke značilnosti bukve in njihova odvisnost od reliefa in genetske divergence.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, 5, s. 7-50.
BRINAR, M., 1975. Kalivost bukovega semena in razvoj iz njega zraslih mladic v zvezi z nekaterimi značilnostmi provenienčnih rastišč.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, 13, s. 61-79.
BRUS, R. / LONGAUER, R., 1995. Nekatere genetske značilnosti jelke {Abies alba Mill.) v Sloveniji,- Zbornik gozdarstva in lesarstva 46, s. 45-74.
BRUS, R., 1996. Vpliv onesnaževanja ozračja na genetsko strukturo bukovih populacij v Sloveniji,- Zbornik gozdarstva in lesarstva, 49, s. 67-103.
BRUS, R,, 1999. Genetska variabilnost bukve v Sloveniji in primerjava z njeno variabilnostjo v srednji in jugovzhodni Evropi.- Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, 130 s.
COMPS, B. / THIEBAUT, B. / PAULE, L. / MERZEAU, D. / LETOUZEY, J., 1990. Allozymic variability in beechwoods {Fagus sylvatica L.) over central Europe: spatial differentiation among and within populations.- Heredity, 65, s. 407-417.
COMPS, B. / THIEBAUT, B. / SUGAR, I, / TRINAJSTIČ, I, / PLAZIBAT, M,, 1991. Genetic variation of the Croatian beech stands {Fagus sylvatica L): spatial differentiation in connection with the environment.- Ann. Sei. For., 48, s. 15-28.
COMPS, B, / MATYAS, C, / GEBUREK, T. / LETOUZEY, J., 1998. Genetic variation in beech populations {Fagus sylvatica L.) along the Alp chain and in the Hungarian basin,- Forest Genetics, 5, 1, s, 1-10.
CUGUEN, J. / THIEBAUT, B. / NTSIBA, F, / BARRIERE, G., 1985. Enzymatic variability of beechstands {Fagus sylvatica L.) on three scales in Europe:
evolutionary mechanisms.- V: Jacquard er al. (eds.), Genetic Differentiation and Dispersal in Plants, NATO ASI Series Vol. G5, s. 17-39.
CUGUEN, J. / MER^EAU, D. / THIEBAUT, B., 1988. Genetic structure of the European beech stands {Fagus sylvatica L.): F-statistics and importance of mating system characteristics in their evolution.- Heredity, 60, s. 91-100.
DAKSKOBLER, I., 1996. Združba Seslerio autumnalis-Fagetum (Ht.) M. Wraber ex Borhidi 1963 v Koprskem gričevju,- Annales, 9, s. 181-200.
EDWARDS, M. A. / HAMRICK, J. L., 1995. Genetic variation m shortleaf pine, Pinus echinata Mill.- Forest Genetics, 2, 1, s. 21-28.
GÖMÖRY, D. / VYSNY, J. / COMPS, B. / THIEBAUT, B., 1992a. Geographical patterns of genetic differentiation and diversity in European beech {Fagus sylvatica L.) populations in France.- Biologia (Bratislava), 47, 4, s. 571-579.
GÖMÖRY, D. / VYSNY, J. / PAULE, L. / COMPS, B.,' 1992b. Genetic structure of European beech {Fagus sylvatica L.) populations in Czecho-Slovakia.- V: Zbornik medzinärodnej vedeckej konferencie Fytotechnika a hospodarska uprava lesov v sücasnych ekologickych podmienkach, Tehnicka Univerzita, Zvolen, s. 27-33.
GÖMÖRY, D. / PAULE, L. / VYSNY, J., 1993. Isozyme polymoiphysm of beech populations in the transition zone between Fagus sylvatica and Fagus orientalis.- V: EC Workshop on the Evaluation of Genetic Resources of Beech, Großhansdorf, s. 1-10.
GÖMÖRY, D. / HYNEK, V. / PAULE, L. 1998a. Delineation of seed zones for European beech {Fagus sylvatica L.) in the Czech republic based on isozyme gene markers.- Ann. Sei. For., 55, s. 425^36.
GÖMÖRY, D. / SHVADCHAK, I. / PAULE, L. / VYSNY, J., 1998b. Genetic diversity and differentiation of beech populations in Crimea.- Russ. J. Genet, 34, s. 63-70.
GÖMÖRY, D. / PAULE, L. / BRUS, R. / ZHELEV, P. / TOMOVIČ, Z. / GRAČAN, J., 1999. Genetic structure and taxonomy of beech on the Balkan peninsula.- Journal of Evolutionary Biology, 4, s. 746-754.
GREGORIUS, H. R., 1977. Some fundamental relationships between genetics and genotypic multiplicy in diploid populations.- Math. Biosciences, 34, s. 267-277.
HAZLER, K. / COMPS, B. / SUGAR, I. / MELOVSKI, Lj. / TASHEV,' A. / GRAČAN, J., 1997. Genetic structure of Fagus sylvatica L. populations in Southeastern Europe.- Silvae Genetica, 46, 4, s. 229-236.
KONNERT, M., 1995. Investigations on the genetic variation of beech {Fagus sylvatica L.) in Bavaria.- Silvae Genetica, 44, 5-6, s. 346-351.
KREMER, A. / PETIT, B, / ZANETTO, A. / FOUGERE, V. / DUCOUSSO, A. / WAGNER, W. / CHAUVIN, C„ 1991. Nuclear and organelle diversity in Quercus robur and Q. petraea. V: Müller-Starck, G., Ziehe, M. (eds.). Genetic Variation in European Populations of Forest Trees, Frankfurt am Main, Sauerlander's Verlag, s. 141-166.
LARSEN, A. B., 1996. Genetic structure of populations of beech {Fagus sylvatica L.) in Denmark.- Scand. J. For. Res., 11, s. 220-232.
LÖCHELT, S. / FRANKE, A., 1995. Bestimmung der genetischen Konstitution von Buchen-Beständen {Fagus sylvatica L.) entlang eines Höhentransektes von Freiburg auf den Schauinsland.- Silvae Genetica, 44, 5-6, s. 312-318.
LONGAUER, R., 1996. Genetic diversity of European silver fir {Abies alba Mill.).-Doktorska disertacija, Zvolen, 154 s.
MERZEAU, D. / DI GIUSTO, F. / COMPS, B. / THIEBAUT, B. / LETOUZEY, J. / CUGUEN, J., 1989. Genetic control of isozyme systems and heterogeneity of pollen contribution in beech {Fagus sylvatica L).- Silvae Genetica, 38, s. 195-201.
MÜLLER-STARCK, G., 1991. Survey of genetic variation as inferred from enzyme gene markers.- V: Müller-Starck, G., Ziehe, M. (eds.). Genetic Variation in European Populations of Forest Trees, Frankfurt am Main, Sauerländer's Verlag, s. 20-37.
MÜLLER-STARCK, G. / ZIEHE, M., 1991. Genetic variation in populations of Fagus sylvatica L., Quercus robur L. and Q. petraea Liebl. in Germany.- V: Müller-Starck, G., Ziehe, M. (eds.). Genetic Variation in European Populations of Forest Trees, Frankfurt am Main, Sauerländer's Verlag, s. 125-140.
MÜLLER-STARCK, G. / STARKE, R., 1993. Inheritance of isoenzymes in European beech {Fagus sylvatica L.).- Journal of Heredity, 84, s. 291-296.
NEI, M., 1978. Estimation of average heterozygosity and genetic distance from a small numbers of individuals.- Genetics, 89, s. 583-590.
OSOLE, F., 1983. Epigravettien iz Lukenjske jame pri Prečni.- Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji, 11, s. 7-32.
PAULE, L. 1997. Gene conservation in European beech {Fagus sylvatica L.).- Bocconea, 7, s. 367-381.
ROSSI, V. / LEONARDI, S. / BORGHETTI, M. / MENOZZI, P., 1991. Allozyme variation in a beech {Fagus sylvatica L.) population.- V: Giannini, R. (ed.), Effects of pollution on the structure of forest tree populations, Firenze, s. 47-55,
SWOFFORD, D. L. / SELANDER, R. B., 1989. Biosys-1. A computer program for the analysis of allelic variation in population genetics and biochemical systematics. Release 1.7. 43 s.
ŠERCELJ, A., 1996. Začetki in razvoj gozdov v Sloveniji.- SAZU, Razred za naravoslovne vede, Dela, 35, 142 s.
THIEBAUT, B. / LUMARET, R. / VERNET, PH., 1982. The bud enzymes of beech {Fagus sylvatica L.) genetic distinction and analysis of polymorphysm in several French populations.- Silvae Genetica, 32, 2-3, s. 51-59.
THIEBAUT, B. / CUGUEN, J. / COMPS, B. / MERZEAU, D., 1990. Genetic differentiation in beech {Fagus sylvatica L.) during periods of invasion and regeneration.- V: Castn, F., Hansen, A. J., Debussche, M. (eds.). Biological Invasions in Europe and the Mediterranean Basin, Kluwer Academic Publishers, s. 379-390.
TRÖBER, U., 1995. The genetic variation in Saxon beech populations {Fagus sylvatica L.) - preliminary results.- V: Madsen, S. F. (ed.). Genetics end Silviculture of Beech, Proceedings from the 5"' Beech Symposium lUFRO, Mogenstrup, s.l69-179.
TUROK, J., 1993. Levels of genetic variation in 20 beech {Fagus sylvatica L.) populations from Western Germany.- V: Muhs, H. J. (ed.). The Scientific Basis for the Evaluation of the Genetic Resources of Beech, Proceedings of an EC workshop, Ahrensberg, 1-2 July 1993, s. 181-195.
VYSNY, J, / SHVADCHAK, I. / COMPS, B. / GÖMÖRY, D. / PAULE, L., 1995. Genetic diversity and differentiation of beech populations {Fagus sylvatica L.) in Western Ukraine: The Ukrainian Carpathians and adjacent territories.- Russian Journal of Genetics, 31, 11, s. 1309-1319.
ZIEHE, M. / GREGORIUS, H.-R. / MÜLLER-STARCK, G., 1990. Zur Bedeutung der Heterozygotie för die dynamische Genkonservierung.- V: Hattemer, H. H. (ed.). Erhaltung forstlicher Genressourcen, Schriften aus der Forstl. Fakultät d. Universität Göttingen, Bd. 98, s. 46-57.
8 ZAHVALA
acknowledgements
Članek je nastal v okviru projekta CRP Gozd: Populacijskogenetske raziskave gozdnih drevesnih vrst ter rasti in razvoja gozdnega semenja in sadik (V4-6912-0404-99, V4-6912-0488-99), ki ga financirata Ministrstvo za znanost in tehnologijo ter Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.