Blaž Božič Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva: nekaj misli o erotičnem imaginariju epizode o Moreju in Halkomedeji v Nonosovem Epu o Dionizu NONOSOVA EROTIČNA POETIK A IN ZAK AJ JE POMEMBNA Nonosov Ep o Dionizu je prepreden z erotiko. Na pomemben motiv teo- gamije in osrednjo strukturno funkcijo tega motiva je v svoji študiji ene centralnih epizod epa, Dionizovega bojnega pohoda v Indijo, opozoril že bržkone eden največjih nonologov Francis Vian.1 Ep se začne in konča s teogamijo: prominentno mesto na začetku naracije namreč zaseda Zevso- va ugrabitev Evrope,2 ep pa se zaključi z Dionizovim posilstvom nimfe Avre, hčere titana Lelanta. Raziskovalka Fotini Hadjittofi v svojem pregle- du glavnih tem in motivov Epa o Dionizu navede vsega skupaj 11 takšnih 1 Vian, »Dionysus in the Indian War«, 86, tudi »Theogamies et soteriologie«, passim. Vian prominentni status teogonij v epu razlaga z močnim vplivom pesnika Pejzandra iz Larande (njegov floruit se postavlja v čas vladavine Aleksandra Severa, tj. v 1. polovico 3. stoletja po Kr.) in njegovega fragmentarno ohranjenega epa Herojske poroke bogov (Ἡρωικαὶ θεογαμίαι) na Nonosa. Ta ep, ki naj bi bil obsegal kar 60 knjig in bil tako še daljši od Nonosovega, je ohranjen le v obliki navedkov pri drugih avtorjih. Vpliv Pejzandra iz Larande (in njegovega očeta Nestorja, ki mu Suda pripisuje avtorstvo dveh del, namreč Lipogramatične Iliade in Metamorfoz) je v svojem članku »Die Dichter mit Namen Peisandros« ugotavljal tudi že eden prvih modernih nonologov, Rudolf Keydell. 2 Glede erotizacije s slogovnega vidika (prav tako na primeru epizode o ugrabitvi Evrope) prim. tudi Schmiel, »The Style of Nonnus«, 395: »Whatever can have erotic associations undoubtedly has in Nonnos«. DOI: https://doi.org/10.4312/keria.24.1.109-125 Keria_2022-1_FINAL.indd 109 20. 12. 2022 09:56:32 110 Blaž Božič teogamij:3 Zevsove erotične epizode z Evropo (1. knjiga), Perzefono (5. in 6. knjiga) in Semelo (7. knjiga) pesnik opiše obsežnejše, medtem ko so druge – s Pluto (1. knjiga), Danajo (8., 16., 25., 46. in 47. knjiga) in Ajgino (13., 16., 24., 33. in 39. knjiga) – opisane na bolj strnjen način ali pa zgolj omenjene. V ta kontekst sodijo tudi Dionizove erotične epizode z Nikajo (16. knjiga), Ariadno (47. knjiga), Paleno (48. knjiga) in Avro (48. knjiga) ter neuspešen poskus približanja nimfi Beroi (42. knjiga), pri kateri izgubi tekmo s Pozej- donom. Podobne epizode se najdevajo tudi v okviru pripovedi o smrtnikih ali polbogovih, tu naj bosta omenjeni epizoda o Kadmu in Harmoniji (4.–5. knjiga) ter epizoda o Moreju in Halkomedeji (33.–35. knjiga), ki je predmet pričujoče razprave. Kuhlmann zagovarja mnenje, da je celotna vsebina epa erotizirana,4 čemur pritrjuje tudi Hadjittofi.5 Ne glede na to, ali lahko upravičeno so- dimo, da se ob tako raznolikem značaju pesnitve erotični moment kaže kot posebno obeležje celotne naracije, torej tudi tistih delov, ki ne prikazujejo eksplicitno erotičnih epizod, je pogostost erotičnih epizod vsekakor vredna pozornosti. V svojem pregledu glavnih tematskih sklopov pesnitve Hadjittofi v okviru tematskega sklopu ljubezni, posilstev in paradoksalnih spočetij kot paradigmatski primer za vse nadaljnje erotične epizode epa postavlja epiz- odo o Zevsovi ugrabitvi Evrope (Dion. 1.45 isl.), ki naj bi programsko raz- grnila vse glavne teme erotičnih epizod.6 V nadaljevanju navedimo nekaj njenih glavnih ugotovitev o tej epizodi in o erotičnih epizodah na splošno. Kot ugotavlja Hadjittofi, je ena glavnih posledic erotičnega poželenja – ki se za Erosove žrtve vsekakor kaže kot pogubna – padec v nemoč in potencialna destrukcija. Ob tem se nam prav tako tako razgrne dinamika razmerja moči spolov, ki se v kontekstu erotičnih epizod pogostokrat spreobrne. Če so moški liki tisti, ki so aktivni v tem smislu, da si skušajo pridobiti ženski lik (navadno z nasiljem, saj so ženski liki v erotičnih epizodah pogosto zavezani k deviško- sti), so v svojem prizadevanju hkrati pogosto ponižani in nemočni, v čemer se kaže sicer tradicionalna podoba Erosa kot destruktivne sile, ki jo Nonos pogosto konkretizira na grotesken in ironičen način.7 Pomemben element, ki spremlja erotične epizode v epu, je voda, konkretno v motivu kopeli, ki se pogosto povezuje z voajerističnim opazovanjem.8 Zdaleč najpomembnejša pa 3 Hadjittofi, »Major Themes and Motifs«, 143. 4 Kuhlmann, »The Motif of the Rape of Europa«, 486. 5 Hadjittofi, prav tam, 143–4. 6 Prav tam, 144. 7 V kontekstu epizode o Zevsu in Evropi je predmet smešenja Zevsova preobrazba v bika; Hera v svojem govoru npr. našteje vse možne načine, kako bi se lahko ljudje in bogovi znesli nad Zevsom v podobi bika. 8 Hadjittofi, prav tam, 148. Avtorica predvideva, da bi bila uporaba tega motiva lahko povezana z v pozni antiki zelo popularnimi kopališkimi spektakli, ki so vključevali tudi pornografski element. Prizori kopanja in plavanja so v Epu o Dionizu sicer zelo pogosti in igrajo strukturno pomembno vlogo. Lassek, »The Presentation and Functions of Selected Bathing Scenes in Keria_2022-1_FINAL.indd 110 20. 12. 2022 09:56:32 111Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva se zdi ugotovitev o stereotipni metaforiki, ki spremlja erotične epizode: gre za vojaško metaforiko, s katero je teh epizodah opisana telesna lepota lika, ki je objekt poželenja. S tem je tesno povezana ideja o ranah, ki jih zadaja Eros, pogubne sile Erosa, ki osebo, ki jo zadane, ogrozi na enak način, kot jo ogrozi spopad na bojišču. Eros pri Nonosu se torej v idejnem smislu najprej kaže kot pogubna sila (strast v povezavi s smrtjo, uničenjem in nasiljem), hkrati pa tudi kot gibalo (sila porajanja in prokreacije, predvsem v okviru teogamij), pri čemer erotične epizode navadno zaznamuje uporaba vojaške metaforike, ki jo lahko razume- mo kot besedilno konkretizacijo idejnega ozadja. VSEBINSK A ZASNOVA EPIZODE O MOR EJU IN HALKOMEDEJII IN NJEN STER EOTIPNI DEL Pesnik nam pripoved o Moreju in Halkomedeji pripoveduje v kar treh knjigah (33–35). Epizoda je bila do sedaj deležna nekaj obravnav, od katerih je treba takoj na začetku izpostaviti Fotini Hadjittofi, ki epizodo obravnava prvenstve- no z literarnozgodovinskega vidika in ugotavlja, kako ta epizoda z narativnega in idejnega stališča sprevrača model antičnega romana.9 Druga je poetološka obravnava Simona Goldhila, ki raziskuje erotiko smrti v povezavi z Nonosovo proleptično poetiko,10 tretja obravnava pa je Accorintijeva,11 ki se ukvarja z rabo mita in klasične dediščine v epizodi. Širše narativno ozadje te epizode predstavlja Dionizov bojni pohod v Indi- jo in njegov spopad s četami indijskega poveljnika Deriada. Na tem mestu na kratko povzemimo glavne vsebinske gradnike te epizode: Dioniza na pohodu popade blaznost in čete bakhantk v njegovi odsotnosti izgubljajo boj. Afrodita Nonnos‘ Dionysiaca« izpostavlja njihov pomen v kontekstu erotike in voajerizma; prizori kopanja naj bi po funkciji omogočali predstavitev lepote človeškega telesa in mnogokrat vodijo v spolni odnos. Za kompozicijski pomen prizorov kopanja gl. tudi Kröll, »Schwimmen mit Dionysos«. 9 Hadjittofi, »Erotic Fiction«, 187 isl. 10 Goldhill, Simon, »Preposterous Poetics«, passim. Ta specifični poetični princip so različni avtorji poimenovali različno, npr. »preposterous poetics« (Goldhill), »interconectedness« (Shorrocks), »una sorta di sincronia atemporale« (Agosti), »intertextual excesses« (Stella), gre pa za intertekstualni princip na ravni pripovedi, kjer neki gradnik naracije (celotna epizoda, literarni motiv, literarni lik …) proleptično napove drugo, z ozirom na časovno premico pripovedi kasnejšo epizodo, in kjer se ta, kasnejša epizoda kaže kot odmev druge. Je element splošnega Nonosovega poetičnega principa pojkilije (»raznolikosti«, »barvitosti«). Konkretno se to – poleg klasičnega (narativnega) primera prerokbe – vrši skozi elemente imitacije, rekurzije, prefiguracije itn. Če si premico pripovedi zamišljamo kot »horizontalno«, skozi ta Nonosov poetični princip nastajajo nekakšni »vertikalni« kompleksi ali sklopi (prizorov, motivov, epizod), ki ep širijo tudi »v globino« oz. ga plastijo. Princip najdevamo tudi v Nonosovem drugem epu, Parafrazi Janezovega evangelija, kjer ima ta seveda tudi nezamenljive teološke konotacije. 11 Accorinti, »Nonnus und der Mythos«. Keria_2022-1_FINAL.indd 111 20. 12. 2022 09:56:32 112 Blaž Božič nagovori Erosa, naj mogočnega indijskega bojevnika Moreja obnori s požele- njem po Dionizovi bojevnici Halkomedeji, da bi ta izgubil borbeni zanos in bi tako Dionizovo vojsko rešila pred uničenjem. Morej se umakne iz boja in za- lezuje Halkomedejo. Ko je ta soočena s svojim zalezovalcem, se zboji za svoje devištvo in razmišlja o samomoru. Prikaže se Tetida, ki jo prepriča, naj dejanja ne stori, saj da se bo Morej vrnil v boj in desetkal Dionizove čete. Predlaga zvijačo, s katero bo Moreju ubežala. Morej medtem trpi neznosne ljubezenske muke, boj med Indijci in Dionizovo vojsko pa se nadaljuje. Halkomedeja po Tetidinih navodilih hlini poželenje do Moreja, ki se ji nato, zaveden, skuša približati. V trenutku, ko jo skuša posiliti, to prepreči grozovita kača, ki zaščiti Halkomedejo in prežene napadalca. Sprevračanje spolnih vlog je v tej epizodi še posebej izpostavljeno. Četudi je spolna fluidnost, kot ugotavlja Newbold, resda značilna za nekatere druge like, npr. Zevsa in Kronosa, ki rojevata,12 gre pri tej epizodi za dejansko spre- vrnitev spolnih in družbenih vlog, ki ne more obveljati zgolj kot posledica splošne fluidnosti literarnih likov in njihovega nagnjenja k metamorfozam. Hadjittofi to sprevračanje razume kot subverzijo idejno-narativne strukture antičnega romana. Za ta namen pesnik uporablja določeno sugestivno izrazje: Halkomedeja je φιλοπάρθενος (33.169) in φυγόδεμνος (33.319), ljubezen je torej za razliko do romaneskne pripovedi enostranska. Morejeva impotenca, ki je posledica pogubne sile Erosa, je prav tako opisana sugestivno: Χαλκομέδην παρεοῦσαν, ἐμὴ θηλύνεται αἰχμή (34.75), παρθένε, τί τρομέεις, ὅτι μείλιχον ἔγχος ἀείρω (33.334). Njegova sulica torej »postaja ženstvena« in je »mehka«. Hadjittofi ob navedbi teh primerov izpostavlja prav glagol θηλύνομαι »posta- jam ženstven«, ki mu več kot upravičeno pripisuje konotacije impotentnosti, celotni epizodi pa poleg zavestnega povzemanja in sprevračanja romaneskne- ga diskurza tudi sprevračanja idejne zasnove erosa, kot se kaže v antičnem romanu. V ta kontekst sodi na primer tudi govoreče ime Morejevega sopo- tnika in pomočnika Hisaka.13 Kot smo omenili, je tudi v tej epizodi najti za Nonosov slog značilno vojaško metaforiko, ki izraža Erosovo pogubno moč, tu v še posebej tesni povezavi z idejnim sprevračanjem spolnih vlog. Hadjittofi tako navaja Morejev govor, kjer pove, da ga prebadajo »puščice svetlobe«, ki jih oddaja Halkomedejin obraz.14 Morej razmišlja o tem, kako bi se lahko rešil svojih muk, pri tem preudarja, da bi Halkomedejo ubil, a pove, da ne bi zdržal, če je ne bi več nikdar videl. V pogovoru s svojim pomočnikom Hisakom Mo- rej nato razgrne vso svojo nemoč in šibkost: Halkomedejo primerja z Aresovo 12 Newbold, »Discipline, Bondage and the Serpent«, 91. Newbold spolno fluidnost umešča v kontekst pojkilije, pesnikovega poetičnega načela, kjer so za celotno dogajanje značilne stalne metamorfoze, nestabilnost oblik in nenehna oscilacija med tem, kakršne se stvari kažejo, in tem, kakršne v resnici so. 13 Ὕσσακος / ὕσσακος = pudenda muliebria, prim. Ar. Lys. 1001. 14 ὑποπτήσσω δὲ γυναῖκα / ὅττι σέλας πέμπουσα ποθοβλήτοιο προσώπου / μορφῇ ὀιστεύει με, καὶ οὐκέτι τόξα τιταίνω. (34.76–78) Keria_2022-1_FINAL.indd 112 20. 12. 2022 09:56:32 113Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva ljubimko Afrodito, ki ji je Ares namesto dišeče poročne oblek dal železni oklep, namesto okrašenega pasu pa sulico iz brona.15 Obrnimo se sedaj k jedrnemu, specifičnemu del epizode. Za specifična gra- dnika epizode, torej elementa, po katerih se pripoved o Moreju in Halkomedeji lo- čuje od drugih erotičnih epizod, postavljam elementa kače kot varuhinje devištva in motiv nekrofilije. Najprej bom obravnaval motiv kače, in sicer ga bom sprva umestil v pripovedni kontekst, nato prikazal njegovo zgradbo z ozirom na Nono- sovo proleptično poetiko in na koncu podal interpretacijo oz. branje tega motiva. MOTIV K AČE KOT VARUHINJE DEVIŠTVA V 33. knjigi se Halkomedeja torej v strahu, da bi si jo v Dionizovi odsotno- sti Morej vzel na silo, jo »zvezal s prisilnimi poročnimi pesmimi« (ζεύξειεν ἀναγκαίοις ὑμεναίοις) odloči, da raje umre, kot pa pade v roke Moreju. V svo- jem obupu nagovori valove morja in si za zgled vzame usode drugih devic, ki so skrunitvi ubežale s prostovoljno smrtjo v morju. Skozi Halkomedejin obupan, pretresljiv samomorilni govor (33.324–35) nas Nonos seznani z mi- tološko zgodbo, ki je iz drugih virov ne poznamo, namreč zgodbo o Melidi in ženskarju Damnameneju.16 Halkomedeja nato izrazi željo, da bi postala druga Britomartida, kretska boginja, ki je po enem izmed izročil ušla pohoti kralja Minosa tako, da se je vrgla v morje.17 Navedimo njen z mitološkega in literarnega vidika zanimiv govor v celoti: Μηλίς, ἐπολβίζω σε· σὺ γάρ ποτε, νῆις ἐρώτων,  αὐτομάτῃ στροφάλιγγι δέμας ῥίψασα θαλάσσῃ  λέκτρα γυναιμανέοντος ἀλεύαο Δαμναμενῆος·  σὸν μόρον ὀλβίζω φιλοπάρθενον· οἰστρομανῆ γὰρ  νυμφίον εἰς σὲ κόρυσσεν ἁλὸς θυγάτηρ Ἀφροδίτη,  καί σε θάλασσα φύλαξε, καὶ εἰ Παφίης πέλε μήτηρ,  καὶ θάνες ἐν ῥοθίοις ἔτι παρθένος. ἀλλὰ καὶ αὐτὴν  Χαλκομέδην ἐθέλουσαν ὕδωρ κρύψειε θαλάσσης  Μορρέος ἱμείροντος ἀπειρήτην ὑμεναίων,  ὄφρα νέη Βριτόμαρτις ἐγὼ φυγόδεμνος ἀκούσω,  ἥν ποτε πόντος ἔδεκτο καὶ ἔμπαλιν ὤπασε γαίῃ,  Κυπριδίων Μίνωος ἀφειδήσασαν ἐρώτων.  15 ἀντὶ δὲ νυμφιδίοιο καὶ εὐόδμοιο χιτῶνος δῶκεν ἔχειν θώρηκα σιδήρεον, ἀντὶ δὲ κεστοῦ χάλκεον ἔγχος ὄπασσε (št. knjige 54–56). 16 323 isl. 17 Verjetno gre za boginjo, ki so jo častili na Kreti in je bila v mnogih ozirih podobna Artemidi, tako tudi v svoji strasti do lova in čistosti. Ključen moment njene mitološke zgodbe je sicer tudi to, da se je v morju zapletla v ribiške mreže (τὰ δίκτυα), v katerih so jo nato našli mornarji od koder naj bi prišlo njeno drugo ime (Δίκτη). Keria_2022-1_FINAL.indd 113 20. 12. 2022 09:56:33 114 Blaž Božič Melida, pravim ti srečnica! Še neizkušena v ljubezni si se namreč nekoč s prostovoljnim skokom zvrtinčila v morje in tako ubežala postelji Damnameneja, blaznega ženskarja. Tvojo deviško usodo štejem za srečno – srboritega ženina je oborožila in nadte poslala hči morja Afrodita, tebe pa je morje – čeprav Pafoščankina mati – obvarovalo in še vedno devica si mu umrla v valovih. Naj tudi Halkomedejo zakrije voda morja, preden izkusi poročne pesmi, ki si jih poželel je Morej! O, da bi me poznali kot drugo Britomartido, ki jo je nekoč sprejelo morje in nato vrnilo na kopno, njo, ki je tako zavrnila Minosovo telesno ljubezen. Ta samomorilni govor stoji neposredno pred prvo pojavitvijo kače, ki je v značilnem Nonosovem slogu v pripoved umeščena proleptično, skozi pre- rokbo, v kateri se zvrstijo napoved njenega prihoda, opis njene vloga in njena konča usoda. Preden Halkomedeji uspe dovršiti svojo namero, se namreč pri- kaže Tetida, ki nesrečnici takoj zagotovi, da je na njeni strani, predstavi se ji kot φυγόδεμνος (»tista, ki beži pred poroko«) in jo bodri. Pojasni ji, da bodo, če bo umrla, bakhantske čete zdesetkane, ker je Dioniz odsoten in vojska ran- ljiva. Kot smo že omenili v pregledu vsebinske zasnove epizode, Tetida Halko- medejo nagovori k zvijači: Moreja ukani tako, da hlini poželenje in ga tako še naprej odvrača od boja, dokler se ne vrne Dioniz. Zagotovi pa ji tudi, da ji bo poslala varuhinjo, ki jo bo obvarovala pred morebitnim Morejevim napadom – »ogromno kačo, varuhinjo deviškega pasu« (ἀπέλεθρον ὄφιν χραισμήτορα μίτρης). V svoji prerokbi razgrne celotno usodo te kače, ki se dovrši v kataste- rizmu: kača bo, spremenjena v ozvezdje, identična »severni Kači« (Ἀρκτῴῳ δὲ Δράκοντι δράκων τεὸς ἰσοφαρίζων) in svetila kot »neminljiv znanik njene- ga (namreč Halkomedejinega) neuničljivega devištva« (ἄγγελον οὐ λήγοντα τεῆς ἀλύτοιο κορείης). Prerokba o kači se nato po daljši pripovedni digresiji, v kateri se opisuje dogajanje na bojišču, dejansko uresniči v 35. knjigi. Uresničitev narativnega vrhunca zgodbe o Moreju in Halkomedeji je dramatična, hkrati pa deluje smešno iz groteskno, kar opaža že Hadjittofi.18 Ko Halkomedeja Moreja pre- lisiči s hlinjenim priznanjem svojega poželenja, Morej namreč najprej sleče svoj oklep in se tako odpove bojevanju, blazen od poželenja po Halkomedeji. Simbolna odpoved Aresu v prid Afroditi deluje hkrati kot pripoznanje svo- je lastne blaznosti, neprištevnosti in tako tudi Dionizove premoči.19 Dogaja- nje na zemlji seveda odmeva tudi na Olimpu: tam se Afrodita od pogledu na Morejevo nemoč norčuje iz Aresa. Njen govor vsebuje značilno Nonosovo 18 Hadjttofi, prav tam, 195. 19 οὐκέτι Βασσαρίδεσσι κορύσσομαι, εἴ με κελεύεις, ἀλλὰ φίλοις ναέτῃσι μαχέσσομαι· Ἰνδὸν ὀλέσσω οἴνοπα θύρσον ἔχων, οὐ χάλκεον ἔγχος ἀείρων· (35.150–153). Keria_2022-1_FINAL.indd 114 20. 12. 2022 09:56:33 115Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva slikanje pogubne sile Erosa skozi primerjanje zapeljivih čarov z orožjem in bojno opremo. Afrodita namreč pravi: »Moja lepota sta obe moji sulici, moja postava je moj meč in žarki mojih oči so moje puščice«.20 Morej se nato na Halkomedejino zahtevo okopa, pri čemer je seveda gol in tako tudi povsem ranljiv, oropan svoje možatosti, ki je je simboliziral njegov oklep in njegovo orožje. Komičnost tega značilnega nonoškega kopalnega prizora je tudi v tem, da se Morej v želji po beli polti, s katero bi ugajal devici Halkomedeji, krče- vito umiva, da bi spral z nje svoj naravni kožni odtenek, ki ga pesnik opiše kot μέλας »črn« in kot ἐρευθαλέη »rdečkast«. Ko sta na samem, skuša Morej izkoristiti priložnost in jo skuša posiliti, vtem pa se pojavi napovedana Halko- medejina zaščitnica. Pripovedovalec kačo opiše z epiteti »ščitonosec neporočene deviškosti« (ἀγάμοιο προασπιστῆρα κορείης),21 »zaviti prvoborec« (πρόμος ἀμφιέλικτος) in »pomagač neporočene device« (παρθενικῆς ἀγάμοιο βοηθόος). Kača Hal- komedejo brani tako, da se ovija okrog njenega telesa in Moreja napada z da- vljenjem, divjim sikanjem in pljuvanjem strupa. Epizoda s kačo je torej sestavljena iz dveh povezanih delov, namreč iz pre- rokbe, ki proleptično napove, kaj se bo zgodilo, in njene uresničitve. A pozorni bralec so bo ob že ob prerokbi spomnil na minorno epizodo v 15. knjigi, v kateri je na ozadju vojnega dogajanja prikazano, kako skuša neimenovani in- dijski poveljnik posiliti Dionizovo bojevnico (15.75–86). Tudi v tem prizoru se – ko napadalec bakhantko že pritisne k tlom in skorajda dovrši grozljivo de- janje – pojavi kača-zaščitnica, imenovana z epitetom ὑποκόλπιος ἰξύι γείτων, kar je treba verjetno razumeti v smislu »sosed dimljam, pod krilom«. Ta obvaruje neimenovano bakhantko, napadalec pa se »ob nošnji ogrlice ka- čjih zob otrese vročih osti neposvečenega poželenja«.22 Motiv kače v epizodi o Moreju in Halkomedeji se s prizorom iz 15. knjige veže v kompleks prizorov, v katerem imamo torej dve proleptič- ni napovedi njene preprečitve Morejevega posilstva. Enkrat se pojavi kot prerokba znotraj epizode, enkrat pa kot prefiguracija v obliki anonimnih akterjev v 15. knjigi. Ta prizor tako učinkuje kot kratka, zgoščena napoved obširneje prikazanega prizora v 35. knjigi, ki pa se, po drugi strani, kaže kot odmev prizora v 15. knjigi. Zaradi obširnejšega opisa in bolj promi- nentnega mesta v naraciji (kaže se kot vrhunec obsežne erotične epizode) deluje kot nekakšen odmev, ki ne pojenja, temveč se krepi. Kompleks je torej sestavljen na sledeč način, pri čemer so prizori navedeni v kronolo- škem zaporedju: 20 ἀμφότερον γὰρ ἔγχος ἐμὸν πέλε κάλλος, ἐμὸν ξίφος ἔπλετο μορφή, καὶ βλεφάρων ἀκτῖνες ἐμοὶ γεγάασιν ὀιστοί· (35.170–172) 21 ἀγάμοιο προασπιστῆρα κορείης (35.215). 22 θερμὸν ἀνυμφεύτ.ων ἀπεσείσατο κέντρον Ἐρώτων, αὐχένιον φορέων ὀφιώδεος ὅρμον ἀκάνθης (15.85–6). Keria_2022-1_FINAL.indd 115 20. 12. 2022 09:56:33 116 Blaž Božič 1.) Poskus posilstva neimenovane bakhantke (15.75–86) 2.) Tetidina prerokba o kači (33.364–76) 3.) Poskus posilstva Halkomedeje (35.204–22). Oglejmo si sedaj funkcijo in simbolni pomen kače. V okviru erotičnega značaja kompleksa prizorov so prva asociacija ob pojavitvi kače (torej že v pri- zoru v 15. knjigi) bržkone ravno konotacije spolnosti, pohote in sle. Hadjittofi tako meni, da gre pri kači v 35. knjigi za očiten falični simbol, ki se povezuje z Morejevo impotenco in falično Halkomedejo (v kontekstu zamenjave spolnih vlog), ki je razvida v celotni epizodi.23 Nonos kačo namreč primerja s sulico,24 ki se je v tej epizodi že poprej (v okviru vojaške metaforike) kazala kot vir Mo- rejeve moči (oz. nemoči). Zdi se, da je idejno ozadje v tem članku obravnavane epizode, torej v epi- zodi o Moreju in Halkomedeji, izhaja iz krščanskega konteksta.25 Ob ideali- zaciji devištva in spolne nedotaknjenosti in vzdržnosti26 ter ob hkratni aso- ciaciji na slo, pohoto, zapeljivost, sleparstvo in faličnosti (torej v krščanskem kontekstu destruktivnih elementov), ki jih lahko dobimo v tem kontekstu ob motivu kače, se nam ta kaže kot sestavljen, dvoplasten simbol. Njena narativ- na funkcija je v celotnem kompleksu prizorov, v katerem se pojavi, namreč izrazito pozitivna, kar je posebno, saj so v Epu o Dionizu kače/zmaji/plazilci (ὄφις in δράκων – v tej epizodi je kača imenovana z obema izrazoma27) sicer pretežno negativno konotirane. Newbold28 jim pripisuje izrazito destruktiv- no moč, razume jih kot rušilce reda in jih povezuje s Kaosom in kot tipično »kačjo« epizodo navaja doživeto opisan pasus o Kadmosovem boju s kačo v 3. in 4. knjigi. Umešča jih v kontekste vezanja, davljenja, bičanja in razpustitve jaza, primerja jih z motivi bičev, repov, šib, vitic. Prav tako sicer prepoznava njihovo pozitivno vlogo v epizodi v 15. in posredno v 35. knjigi. Dve različni funkciji oz. konotaciji kače razume v kontekstu moških in ženskih likov (de- struktivna sila za moške like, zaščitniška funkcija pri ženskih likih), a se zdi, da tega ni možno postaviti kot konsekventnega pravila – v erotičnem kontekstu je treba na tem mestu gotovo izpostaviti tudi »orfično« epizodo o Zevsovi zdru- žitvi s Perzefono v 6. knjigi, v kateri se Zevs približa Perzefoni v obliki kače. 23 Hadjittofi, prav tam, 196. 24 ἔγχος ἔχων στόμα λάβρον (35.218). 25 A to velja edinole za 35. knjigo, saj je v epizodi v 15. knjigi ozadje drugačno: osrednja elementa sta sicer tudi v tem prizoru pohota in sla, a je dogajanje umeščeno v kontekst vojaškega spopada in ne ljubezenske zgodbe. Posilstvo, ki ga naklepa indijski poveljnik, predstavlja posilstvo neznanega vojaškega nasprotnika, torej spolno nasilje v kontekstu vojne. 26 To naj bi po Hadjittofi predstavljalo del sočasne spolne etike; epizodo lahko torej poleg ideološke subverzije antičnega romana (z Morejem kot romanesknim protijunakom), kakor misel razvija Hadjittofi, beremo tudi kot izraz Nonosovega živega zanimanja za sočasno realnost in aktualne družbene okoliščine (kar se sicer kaže skozi celoten ep). 27 Kot δράκων v kontekstu prerokbe, namreč kača v svoji katasterizirani obliki. 28 Newbod, »Discipline, Bondage and the Serpent«, 92 isl. Keria_2022-1_FINAL.indd 116 20. 12. 2022 09:56:33 117Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva Tam konotacije pohote in sle seveda ni moč spregledati, kača pa je ženskemu liku v pogubo.29 Kljub temu, da nas lahko kača zaradi idejne umestitve obravnavane epi- zode v krščanki kontekst (idealizacija spolne vzdržnosti in devištva), najprej spomni na kače v kontekstu abrahamskih religij, kjer je njihova funkcija pre- težno negativna,30 je njena narativna funkcija tu izrazito pozitivna, saj pre- preči posilstvo. Kača je v bibličnem kontekstu sicer kompleksen lik, ki lahko nosi tudi pozitivne konotacije. Na tem mestu naj bodo omenjene nekatere pojavitve kače v okviru za Nonosa relevantne Nove zaveze. Izpostavljam tri mesta, od katerih se eno navezuje na epizodo iz Stare zaveze. V Matejevem evangeliju se pojavita dve primeri, ki ju izreče Jezus, ena negativno in ena pozitivno konotirana. Prva se pojavi v kontekstu Jezusove obtožbe farizejem: Οὐαὶ ὑμῖν, γραμματεῖς καὶ Φαρισαῖοι ὑποκριταί, ὅτι οἰκοδομεῖτε τοὺς τάφους τῶν  προφητῶν καὶ κοσμεῖτε τὰ μνημεῖα τῶν δικαίων, καὶ λέγετε, Εἰ ἤμεθα ἐν ταῖς ἡμέρα ις τῶν πατέρων ἡμῶν, οὐκ ἂν ἤμεθα αὐτῶν κοινωνοὶ ἐντῷ αἵματι τῶν προφητῶν. ὥ στε μαρτυρεῖτε ἑαυτοῖς ὅτι υἱοί ἐστε τῶν φονευσάντων τοὺς προφήτας. καὶ ὑμεῖς π ληρώσατε τὸ μέτρον τῶν πατέρων ὑμῶν. ὄφεις γεννήματα ἐχιδνῶν, πῶς φύγητε ἀ πὸ τῆς κρίσεως τῆς γεέννης. (Mt. 23,29–34) Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih  ter govorite: ›Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.‹ Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke. Le dopolníte mero svojih očetov! Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?31 Drugič je primerjava s kačo izrečena v pozitivnem kontekstu, v Jezusovem nagovoru apostolom, kjer je izpostavljena povezava kače in modrosti: γίνεσθε οὖν φρόνιμοι ὡς οἱ ὄφεις καὶ ἀκέραιοι ὡς αἱ περιστεραί. (Mt. 10,16) Glejte, pošiljam vas kakor ovce med volkove. Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje. 29 Res pa je, da kača tam nima prominentne vloge, gre pač za eno od Zevsovih pojavnih oblik in tradicionalni motiv, ki je v ep vključen zato, ker predstavlja eno od izročil o Dionizu. 30 Začenši s povezavo kače in Satana, ki izhaja iz standardne interpretacije 1 Mz 3, tj. epizode o izgonu iz Raja. Triksterska narava kačjega lika v Rajskem vrtu nosi konotacije zapeljevanja in sleparjenja, s sekundarnimi interpretacijami, ki kačo povezujejo s skušnjavo, hrepenenjem po fizičnem ugodju in spolno slo. 31 Slovenske različice bibličnih referenc so povzete po slovenskem standardnem prevodu. Keria_2022-1_FINAL.indd 117 20. 12. 2022 09:56:33 118 Blaž Božič Še bolj izrazito pozitiven, in morda najprominentnejši, se zdi primer iz Janezovega evangelija, kjer se kača pojavi v soteriološkem kontekstu. Jezus v dialogu z Nikodemom namreč izreče: καὶ  καθὼς  Μωϋσῆς  ὕψωσεν  τὸν  ὄφιν  ἐν  τῇ  ἐρήμῳ,  οὕτως  ὑψωθῆναι  δεῖ  τὸν  υἱὸν  τοῦ  ἀνθρώπoυ,  ἵνα  πᾶς  ὁ  πιστεύων  ἐν  αὐτῷ  ἔχῃ  ζωὴν  αἰώνιον. (Jn 3,14–15) In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Referenca te primerjave je epizoda v 4. Mojzesovi knjigi (4 Mz 21,4–9), kjer se Mojzes na poti iz Egipta spopade z enim od številnih uporov izraelskega ljud- stva. Bog njihovo nepotrpežljivost kaznuje tako, da med njih pošlje strupene kače, ki napadajo Izraelce. Ko se ljudstvo spokori, Bog Mojzesu veli, naj izdela bronasto kačo in jo namesti na drog. Kdor koli je bil pičen in se je ozrl na drog, je ozdravel. Tu je kača orodje v božjih rokah, ki ljudstvu zagotovi odrešitev, kar je tudi podlaga Jezusove primerjave sebe s kačo. Med podobo kače tu in podo- bo kače iz Rajskega vrta, razen izraza nāḥāš, s katerim je imenovana na obeh mestih, ni nobene povezave, ozadje podobe kače v 4 Mz 21,4–9 je namreč pred- stava, ki kačo povezuje z zdravilnimi lastnostmi.32 Epizodo iz Janezovega evan- gelija je seveda najti tudi v Nonosovi Parafrazi Janezovega evangelija (3.70), a se zdi, da epizoda ne prispeva k razumevanju motiva v Epu o Dionzu.33 Kar zadeva obravnavano epizodo, se torej zdi najustrezneje reči, da njena funkcija in simbolični pomen nista oblikovana po kakšni od bibličnih podob ali kakšnih drugih – pozitivnih ali negativnih – vlogah, ki jo kače opravljajo v krščanskem kontekstu. Ustrezneje se zdi reči, da je kača v tej epizodi oblikova- na predvsem na idejnem ozadju kač kot varuhov ali zaščitnikov svetih okrajev, (npr. grobnic, izvirov, templjev, oltarjev …), ki je predkrščansko in je bilo zelo razširjeno v grško-rimskem svetu.34 Prepoznavno predkrščanska simbolika varuhinje vhoda v neki pomemben, sveti okraj, je tu naslikana na krščansko 32 Prim. tudi Asklepijevo palico. Epizoda iz Mojzesove knjige je sicer najstarejši znani vir za povezavo kače in droga. 33 Nonos, kot avtor Parafraze Janezovega evangelija, je mesto gotovo poznal, in glede na diptično naravo obeh epov ter bogatega sistema navzkrižnih referenc, s katero sta epa povezana, je ogled tega mesta (3.69) v Parafrazi gotovo upravičen. A ne zdi se, da bi bila obdelava v Parafrazi relevantna za motiv kače v Epu o Dionizu. Kača je v Parafrazi sicer opisana kot ληθήμων, z besedo, pri kateri gre verjetno za Nonosovo idiosinkratsko tvorbo, in ki jo načeloma prevajamo kot »ki izziva pozabo«, verjetno z referenco na božje odpuščanje in pomoč Izraelcem. Imenovana je tudi z – v okviru Parafraze nezamenljivo teološko zaznamovanim – pojmom τύπος, ki je hkrati, kot smo omenili prej, element Nonosove literarne poetike, in sicer je kača na drogu razumljena kot prefiguracija Kristusove smrti na križu (za podrobnejšo obravnavo epizode gl. Ypsilanti in Franco, »The Raised Serpent«). 34 Prim. npr. delfskega Pitona, zmaja/kačo kot varuhinjo zlatega runa v mitu o Argonavtih, kače kot varuhinje Hesperid, kača kot zaščitnica Ateninega svetišča na Akropoli. Keria_2022-1_FINAL.indd 118 20. 12. 2022 09:56:33 119Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva idejno ozadje, namreč na ozadje ideala deviškosti in spolne nedotaknjenosti. Kot implicitno metaforo, ki fungira kot vezni člen v takšni interpretaciji, pa je treba razumeti žensko telo: to je nekaj svetega, nedotakljivega (kot tempelj ali sveti okraj), spolovilo pa kot vhod vanj, varovan od kače, varuhinje vhoda. V tem oziru nadalje ni nepomembna niti htonična komponenta kače: kača kot varuhinja vhoda se namreč prav tako povezuje s špranjami in razpokami (ki jih lahko tu mislimo kot metaforo za žensko spolovilo), ki predstavljajo vhod v njen naravni, zemeljski habitat.35 V ozadje takšnega branja postavimo nadalje razumevanje telesa kot nečesa zemeljskega (ali sestavljenega iz zemeljskih ele- mentov), v nasprotju z dušo, ki se navadno povezuje z zračnim in nebeškim. Interpretacija oz. branje motiva kače v tej epizodi, ki temelji na takšnih impliciranih metaforah, se zdi relevantno v okviru Nonosovega literarnega združevanja »krščanskega« in »poganskega«/»klasicističnega« elementa v svojem delu; takšno branje sugerira zlasti Shorrock v svojem modelu dveh poznoantičnih literarnih kodov,36 hkrati pa ga podpira tudi Nonosovo živo za- nimanje za sočasno družbeno in kulturno krajino, ki je razvidno na več mestih v epu. Oglejmo si sedaj še drugi element erotičnega imaginarija te epizode, to je motiv nekrofilije. PR IVLAČNOST ONKR AJ GROBA: EROTIZACIJA SMRTI IN MOTIV NEKROFILIJE V 35. knjigi smo med verzoma 37 in 77 soočeni s prizorom, ki tudi v konte- kstu epa deluje izredno groteskno in skrajno. Gre za skrajnost v erotizaciji smrti, ki se ne zdi nenavadna samo v Epu o Dionizu, temveč tudi v antični književnosti nasploh, saj gre za zelo redek motiv – to je motiv nekrofilije. Osrednje mesto v nekrofilskem prizoru zavzema anonimni indijski vojščak, ki ga ob pogledu na mrtvo Dionizovo bojevnico prevzame spolna sla. Truplo bahkantke je opisano izrazito erotično, vojščak si jo voajersko ogleduje, jo otipava, a na koncu svoje namere ne uresniči iz strahu pred poveljnikom De- riadom. Po Goldhillu v stilističnem smislu osrednjo vlogo v prizoru zavzema ponavljanje glagolov vida in tipanja ter ustreznih izglagolskih tvorb (prim. 35 Da kača nekako vznikne iz tega dela telesa, je razvidno npr. iz 35.209: ἀλλά τις ἀχράντοιο δράκων ἀνεπήλατο κόλπου. Samostalnik κόλπος je lahko označuje več telesnih delov, prvenstveno »nedrja«, »naročje«, a je velikokrat rabljen tudi kot splošnejše poimenovanje za žensko spolovilo (LSJ s. v.), ali pa iz zgoraj omenjenega epiteta ὑποκόλπιος ἰξύι γείτων. 36 Shorrock, The Myth of Paganism, 8. Shorrock tovrstne tendence v poznoantični literaturi posrečeno povzame v svojem predlogu nove terminologije za »krščanske« in »poganske« pisce: govori o dveh personah, o »pesniku muz« (poet of the Muses) in »Kristusovem pesniku« (poet of Christ), ki ju razume kot ločeni identiteti pesnika oz. kot dva literarna koda, med katerima je možno preklapljati. Na ta način loči veroizpoved od literarnega ustvarjanja in vzpostavi v marsikaterem oziru bolj ustrezen (in zgodovinsko bolj prepričljiv) interpretativni okvir. Keria_2022-1_FINAL.indd 119 20. 12. 2022 09:56:33 120 Blaž Božič σκοπίαζεν, ἀσκεπέων ἔψαυσε, ἥψατο …),37 ob tem pa tudi klišejsko erotični opisi delov telesa (prim. καὶ ἥψατο πολλάκι μαζοῦ οἰδαλέου ῥοδόεντος). Goldhillova sodba, da grotesknost te epizode izvira ravno iz tenzije med kli- šejsko erotično retoriko in naravo seksualne fantazije, ki je v igri, je gotovo na mestu. Model te epizode je pripoved o Ahilu in Pentezileji, ki izvira iz neohranjenega kikličnega epa Etiopida, znana pa je iz Proklovega povzetka in predelav kasnejših avtorjev.38 Kljub temu, da se prizor umešča v širši sklop erotizacije smrti in usodne povezanosti strasti in nasilja, gre vendarle za v epu edinstveno epizodo.39 B. Gerlaud je v komentarju tega mesta pokazal, da obstaja vsaj en nepo- sredni intertekst te epizode, in sicer epizoda o Kalimahu in Druzijani v apo- krifnih Janezovih delih (Act. Ioan. 63–86) iz 2/3. stoletja pred Kr.40 Pripoved o Druzijani in obravnavano epizodo družita ravno motiva nekrofilije in motiv kače zaščitnice: Druzijano, zaobljubljeno devištvu, neprenehoma osvaja Kali- mah. Druzijana dvorjenja ne zmore več prenašati, zboli in umre. To pa Kali- maha ne ustavi, nasprotno, ob pomoči svojega spremljevalca namreč vdre v Druzijanino grobnico, da bi spolno občeval z njenim truplom. Ko namerava izvesti akt nekrofilije, se od nekje pojavi kača in, kot v Epizodi o Moreju in Halkomedeji, prepreči posilstvo. Opazno je, da se v epizodi iz Janezovih del kača in poskus nekrofilske- ga akta pojavita združena v enem samem prizoru, pri Nonosu pa sta motiva razdeljena na Moreja (motiv kače) in na anonimnega vojščaka iz 35.37–77 (nekrofilija). Tako Hadjittofi41 kot Accorinti42 opažata, da je anonimnega voj- ščaka, ki skorajda zagreši nekrofilsko dejanje, možno razumeti kot nekakšen mise-en-abyme Morejevega lika, oz. napoved intertekstualnega prizora iz Ja- nezovih del. Strogo gledano lahko za neposredno prefiguracijo Moreja prav- zaprav štejemo edinole vojaka iz 15. knjige, v katerem je zgoščeno prikazana prav Morejeva usoda, četudi umeščna v idejno drugačen kontekst.43 V drugem anonimnežu, se pravi onim, ki razmišlja o nekrofilskem aktu, pa lahko Moreja uzremo dejansko samo ob poznavanju epizode iz Janezovih del. 37 Goldhill, »Preposterous Poetics«, 165. 38 Eksplicitna navezava na mestu 35.27–28. Za natančen pregled motiva nekrofilije v okviru poetike gl. omenjeni Goldhillov prispevek. 39 Newbold »Fear of Sex«, npr. Dionizovo posilstvo Nikeje označi za »kvazi-nekrofilsko«. Prefiks »kvazi« je vsekakor na mestu, ker lahko ta prizor kot nekrofilični akt beremo kvečjemu ob metaforičnem razumevanju Nikajine opitosti, nezavestnosti in nezmožnosti kakršnega koli dejanja, kot smrti. 40 Gerlaud, Nonnos de Panopolis: Les Dionysiaques, 255. 41 Hadjittofi, prav tam, 199–200. 42 Accorinti, »Nonnos und der Mythos«, 58. Accorinti v svojem temeljitem in prepričljivem branju omenjene epizode iz Janezovih del skupaj z Nonosovima Morejem in Halkomedejo ugotavlja, za razliko od drugih avtorjev, ki so se ukvarjali s to epizodo, osrednji pomen tematike vstajenja od smrti, ki jo tudi sicer razume kot eno od osrednjih Nonosovih tem. 43 Gl. opombo 25. Keria_2022-1_FINAL.indd 120 20. 12. 2022 09:56:33 121Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva Anonimnost likov, ki v narativni premici kot tipi predhajajo svojim bolj izrazitim, z imeni poimenovanim odsevom, je tu eden od načinov, kako No- nos gradi svojo »tipološko« poetiko, svojo poetiko odsevov. Čeprav lahko rečemo, da je Morej odsev anonimnega vojščaka, ker se v narativni premici pojavi kasneje, pa je pravzaprav on tisti, ki predstavlja bolj razdelano in pro- minentnejšo entiteto, medtem ko je anonimni vojak le njegov tip (pri Nonosu τύπος ali μίμημα). Kot poetološko paralelo lahko tu ponovno izpostavimo že omenjeno mesto iz Parafraze, namreč tipološko razumevanje Mojzesove pa- lice s kačo kot prefiguracije Jezusovega križanja: tudi ta se v narativni premici pojavi prej in spet funkcionira kot krajša in bolj zgoščena napoved svojega kasnejšega, bolj razdelanega in tudi bolj prominentnega odseva. Ko je epizode konec, Morej in Halkomedeja izgineta iz pripovedi. Morej se sicer sem ter tja še pojavi, a venomer v minornih, manj pomembnih konte- kstih, podoben nekakšnemu pojemajočemu odmevu, nato pa v celoti izzveni in se tudi sam izgubi v anonimnost, bralec pa v še eno od Nonosovih številnih umetelnih brezpotij. SKLEP Sklepoma bom strnil ugotovitve glede specifičnih komponent te epizode (motiva kače in nekrofilije), pri čemer bom skušal najprej shematično pri- kazati notranjo sovisnost vseh posameznih členov teh komponent in tako opredeliti »vertikalne« komplekse prizorov, nato pa bom povzel svojo inter- pretacijo motiva kače, ki se kaže kot vsebinsko in simbolično najmočnejši element epizode. V zgradbi imamo najprej kompleks prizorov s kačo: znotraj epizode o Moreju in Halkomedeji se kača pojavi dvakrat, enkrat kot Tetidina prerokba, narativno izven časovne premice, drugič kot izpolnitev te prerokbe, narativno na časovni premici. Pojavi pa se tudi precej prej, in sicer v obliki Morejeve pre- figuracije, anonimnega vojščaka (v zgoščeni obliki, namreč besedilno krajše, in ob anonimnem liku). 1. Anonimni vojščak (prefiguracija Morejevega poskusa posilstva Hal- komedeje), 15. knjiga 2.a Tetitidna prerokba (prefiguracija kače), 33. knjiga 2.b Morejev poskus posilstva Halkomedeje 35. knjiga Motiv nekrofilije se pojavlja v enem samem prizoru, in sicer (pri tem ne upoštevamo npr. primerjav z epizodami, ki so kvazinekrofilske oz. nekrofilske samo, če jih beremo metaforično, npr. Dionizovo posilstvo Nikaje, ko je ta nezavestna oz. opita od vina): Keria_2022-1_FINAL.indd 121 20. 12. 2022 09:56:33 122 Blaž Božič 1. Anonimni vojščak, 35. knjiga Opazno je, da nekrofilski vojščak zaradi svoje anonimnosti vzbuja vtis, kot da gre pri njem za podoben lik kot pri anonimnem vojščaku iz 15. knjige (torej za prefiguracijo), a navidezno brez svojega antecedenta. Izpostaviti velja, da lahko tega vojščaka interpretiramo kot prefiguracijo le, če, kot predlagata Hadjittofi in Accorinti, predpostavimo zavestno naslonitev na intertekst Ja- nezovih del, kjer sta elementa nekrofilije in kače zaščitnice vsebovana v enem samem prizoru. Tako lahko namreč v anonimnem vojščaku, ki skuša zagrešiti nekrofilski akt, uzremo prefiguracijo Moreja. V kompozicijskem smislu se ta- kšna interpretacija kaže kot smiselna, saj dobimo simetrično strukturo, ki je sploh značilna za Nonosa, prav tako pa se to zdi smiselno zaradi vojščakove anonimnosti. Z ozirom, da je bilo občinstvo v Egiptu verjetno dobro sezna- njeno s tem delom, je Nonos tu morda lahko v pragmatičnem oziru gradil na pričakovanju, da je bralstvo to epizodo poznalo, in je zato Moreja lahko dojelo kot antecedent anonimnega nekrofilskega vojaka. Z ozirom na epizodo o Ka- limahu in Druzijani se lahko Morej kaže kot nekakšen »hendiadioin«, motiv nekrofilije v Epu o Dionizu pa na vertikalni ravni kot dvoplasten: 1. Anonimni vojščak, 35. knjiga 2. Morejev poskus posilstva Halkomedeje, 35. knjiga Motiv kače je v vsebinsko-simbolnem smislu po mojem mnenju najpri- merneje brati kot sicer pri Nonosu pogost primer sinteze krščanskih in po- ganskih oz. klasičnih elementov, pri čemer gre vsebinsko funkcijo in simbo- liko kače razmeti kot del klasičnega izročila, krščanski element pa predstavlja idejno ozadje epizode. V takšnem branju se zdi smiselno predpostaviti dve implicitni metafori oz. vezna člena, na eni strani metaforo ženskega telesa kot svetega kraja s spolovilom kot vhodom, ki ga varuje kača, ter na drugi strani – z ozirom na htonično naravo kače – človeškega telesa kot zemeljskega ele- menta (v nasprotju z dušo, ki se povezuje z nebeškim). Kljub temu, da je motiv kače v tej epizodi deluje zelo specifično, gre – vsaj v okviru te interpretacije – z ozirom na celotno besedilo za tipičen primer Nonosove poetike. Blaž Božič Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta blaz.bozic.bosko@hotmail.com Keria_2022-1_FINAL.indd 122 20. 12. 2022 09:56:33 123Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva BIBLIOGR AFIJA Izdaje Gerlaud, Bernard, izd. Nonnos de Panopolis: Les Dionysiaques. Tome XI. Chants XXXIII– XXXIV. Paris: Les Belles Lettres, 2005. Henderson, Jeffrey., izd., in W. H. D. Rouse, prev. Nonnus: Dionysiaca. Loeb Classical Library. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1940. Zahn, Theodor, izd. Acta Ioannis unter Benutzung von C. v. Tischendorsfs Nachlass bearbeitet. Erlangen: Verlag von Andreac Deichert, 1880. Sekundarni v iri Accorinti, Domenico. »Nonnos und der Mythos. Heidnische Antike aus Christlicher Perspektive« V: Antike Mythologie in christlichen Kontexten der Spätantike, ur. Hartmut Leppin, 43–71. Berlin, München in Boston: De Gruyter 2015. Charlesworth, James H. The Good and Evil Serpent. How a Universal Symbol Became Christianized. New Haven in London: Yale University Press, 2010. Goldhill, Simon. »Preposterous Poetics and the Erotics of Death«. Eugesta 5 (2015): 154–77. Hadjittofi, Fotini. »Erotic Fiction and Christian Sexual Ethics in Nonnus‘ Episode of Morrheus and Halcomede«. V: The Ancient Novel and the Frontiers of Genre, ur. Edmund P. Cueva, Marilla P. Futre Pinheiro in Gareth Schmeling, 187–204. Groningen: Barkhuis, 2014. ____.»Major Themes and Motifs in the Dionysiaca«. V: Brill’s Companion to Nonnus of Panopolis, ur. Domenico Accorinti, 125–51. Leiden: Brill, 2016. Keydell, Rudolf. »Die Dichter mit dem Namen Peisandros«. Hermes 70 (1935): 301–311. Kröll, Nicole. »Schwimmen mit Dionysos. Wasser und Badeszenen als Kompositionselemente in den Dionysiaka des Nonnos von Panopolis«. V: WS 126 (2013): 67–100. Kuhlmann, Peter. »The Motif of the Rape of Europa: Intertextuality and Absurdity of the Myth in Epyllion and Epic Insets«.V: Brill’s Companion to Greek and Latin Epyllion and Its Reception, ur. Manuel Baumbach in Silvio Bär, 473–90. Leiden in Boston: Brill, 2012. Newbold, Ronald F. »Discipline, Bondage and the Serpent in Nonnus’ Dionysiaca«. CW 78 (1984): 89–98. Schmiel, Robert. »The Style of Nonnus’ Dionysiaca: The Rape of Europa (1.45–136) and the Battle at the Hydaspes (22.1–24.143)«. RhM 141 (1998): 393–406. ____. »The Story of Aura (Nonnos, Dionysiaca 48.236–978)«. Hermes 121 (1993): 470–83. Vian, Francis. »Dionysus in the Indian War: A Contribution to a Study of the Structure of the Dionysiaca«. V: Studies of the Dionyisaca, ur. Neil Hopkinson, 86–98. Cambridge: Cambridge Philological Society, 1994. ____. »Theogamies et soteriologie dans les Dionysiaques de Nonnos«. Journal des Savantes 2 (1994): 197–233. Ypsilanti, Maria in Franco, Laura. »The Raised Serpent, the (healing) Saviour, Eternity«. V: Nonnus’ Paraphrase between Poetry, Rhetoric and Theology: Rewriting the Fourth Gospel in the Fifth Century, 106–114. Leiden in Boston: Brill, 2020. Keria_2022-1_FINAL.indd 123 20. 12. 2022 09:56:33 124 Blaž Božič POVZETEK V pričujočem prispevku skušam strniti nekaj misli o specifičnih elementih erotičnega imaginarija epizode o Moreju in Halkomedeji v Nonosovem Epu o Dionizu, to sta motiv kače, varuhinje devištva, in motiv nekrofilije. Najprej podajam shematičen prikaz zgradbe obeh motivov z ozirom na proleptično Nonosovo poetiko. Pri motivu kače gre predpostav- iti tročleno zgradbo (prefiguracija v 15. knjigi, prerokba v 33. knjigi in osrednji prizor v 35. knjigi), pri nekrofiliji pa dvočleno (prefiguracija in osrednji prizor v 35. knjigi). Že v poprejšnjih raziskavah izrečena predpostavka, da gre tudi pri prizoru nekrofilije v resnici za prefiguracijo (Moreja) ocenjujem za smiselno zaradi podobnosti likov (anonimni vojščak, anonimnost kot značilnost »tipa«) in v kompozicijskem oziru. V pragmatičnem oziru je, če želimo ta prizor razumeti kot prefiguracijo, nujno predpostaviti bralčevo poznavanje epizode o Kalimahu in Druzijani iz Janezovih del, ki, kot je bilo ugotovljeno že v drugih raziskavah, gotovo predstavlja intertekst k Nonosovi epizodi. Motiv kače v vsebinskem in simbolnem smislu berem kot značilen primer Nonosove literarne sinteze krščanskega in klasičnega elementa, pri čemer je funkcija kače (varuhinja vhoda v sveti okraj) del klasičnega izročila, idejno ozadje epizode pa izvira iz krščanskega konteksta (idealizacija devištva in čistosti). Implicitne metafore v tem branju so eni strani razumevanje ženskega telesa kot svetega (okraja) in spolovila kot vhoda, ki ga varuje kača, ter na drugi strani – z ozirom na htonično naravo kače – razumevanje človeškega telesa kot zemeljskega elementa (v nasprotju z dušo, ki se povezuje z nebeškim). Ključne besede: Nonos iz Panopolisa, Ep o Dionizu, proleptična poetika, simbolika kače, nekrofilija SUMMARY Attraction beyond the Grave and the Snake as Guardian of Virginity: Ref lections about the Erotic Imagery in the Morrheus and Chalcomedeia Episode from Nonnos’ Dionysiaca The paper attempts to summarise reflections about the elements characterising the erotic imagery of the Morrheus and Chalcomedeia episode from Nonnos’ epic Dionysiaca. The elements under discussion are the motif of the snake as guardian of virginity and the motif of necrophilia. The beginning outlines the structure of the two motifs in the light of Nonnos’ proleptic poetics. The snake motif is to be interpreted as tripartite (prefiguration in Book 15, prophecy in Book 33 and the key scene in Book 35) and the necrophilia motif as bipartite (prefiguration and the key scene in Book 35). According to an assumption formed in earlier research, even the necrophilia scene is in fact a prefiguration (of Morrheus). This assumption is rendered credible by the similarity of the characters (an anonymous warrior, anonymity as a feature of the type) and by the structure of the poem. In order to read the scene as a prefiguration, however, it is pragmatically necessary to presuppose the reader’s familiarity with the Callimachus and Drusiana episode from the Acts of John, a text which – as revealed in earlier research – certainly forms an intertext Keria_2022-1_FINAL.indd 124 20. 12. 2022 09:56:33 125Privlačnost onkraj groba in kača kot varuhinja devištva to the Nonnos episode. I read the snake motif in terms of content and symbol as a typical example of Nonnos’ literary synthesis of classical and Christian elements: the role of the snake as guardian at the entrance into the holy precinct is part of the classical tradition, while the idealisation of virginity and purity stems from the Christian context. The metaphors implied in this reading are the perception of the female body as (a) holy (precinct) and of the genitals as an entrance guarded by a snake, and on the other hand – considering the chthonic nature of the snake – the perception of the human body as an earthy element in contrast to the soul, which is associated with the celestial element. Keywords: Nonnos of Panopolis, Dionysiaca, Proleptic Poetics, Serpent Symbolism, Necrophilia Keria_2022-1_FINAL.indd 125 20. 12. 2022 09:56:33