Časopis za mladost sploh, pa tudi za odrašene proste ljudi. I. tečaj. 14. Grudna 1848. 24. Hvaležna solzica cesarju FERDINANDU I. o Njegovim odstopu, i n ljubezni iskrica novimu cesarju FRANCU JOŽEFU I., darovani od slovenske mladine. *) P * rišla zorica je zala, Mlada zorica svobode, Nad Slovenjo je ostala, Zarotila moč osode, '*) Moč osode je nemile —¦ Svillo sončice zašije, In slovenske melodije Zaverže' iz lip'ce mile. In glej, Ferdinandu peva, Vsako serce pčsem živo, On svobodnima je dneva Zarjo vklical osrečljivo. Oče dobri, ljubezilivil Slavo tudi mi pojfimo, Vndti tudi mi recčmo S polnim sercam: Bog Te živi! *) Dobri cesar Ferdinand I. je od vladarstva odstopil, mladi bra*-tan (NelFe) Franc Jožefi, ga nastopil 2. Grudna 18*8. *») Osdda, Scbicksal. 186 Vedno, vedno Te spremljala Živa bo hvaležnost naša, Vedno, vedno Te spremljala Zvesta bo ljubezen naša! Glej, v oččh nam solza plava; Joka Tebi jo Slovenja j Britka solza je ločenja — Vunder kliče: Slava, slava! Al blisk veselja nam persi prešine, Solza vsuši se, in žalost pomine — Zagledamo Tebe, o mladi vladar! Plamen mladosti Ti lica spreminja, V jasnih oččh se Ti milost razgrinja, Na čelu bliši se junačnosti žar. Z nami Te mlade enačijo leta, IskrSne ljubezni Ti venčike spleta Slovenske mladine ognjen kolobar. Vdanosti polna Te krepko pozdravi, Zaupanja toke častitne Ti stavi, Slovensko zvestobo prinSse Ti v dar! Primi z junaško roko za kermilo! Lipa slavjanska naj bo Ti jadrilo, Vbdgal šumdčiga morja bo val — Mirno ko pšica bo barka letala, Množica srečna bo slavo Ti pdla, Slavo, ker sreče si luč ji prižgal. Angeljc naj svdti po potili Te vodi, ljubezen narodov zvezdica Ti bodi, Ki kaže Ti srečno rešenje 'z nadlog! Pretežko je deMo, al sladko plačilo, Ko bode se v daljnim okrdgu glasilo Osrečeno ljudstvo: „Živi Te Bog!" Detomil. Varite se vraž! V nCki koči hlizo vasi P. na Gorenskim sta pred sedmemi leti živela mož in žena v rajskim miru in zakonski edinosti. Nevtrudljivo in s pridnimi rokami sta sebi in svojima otrokama 187 potrebno hrano perslužila. Cela soseska ju je špotovala in daljni znanci častili — zakaj neki ne? Bila sta tako rekoč, zakonca po volji božji. Pa to rajsko, pervima človekarna v nju nedolžnosti enako življenje ni dolgo terpelo; tudi nju čednost in stanovitnost je božja previdnost skušala. Perletniga moža Bog z boleznijo obi-še. Pomladanske jutra in poletne noči v postelji brez spanja prekasljujej vender ako ravno truden , po dnevi moli in sveta minljivost in neči-> mernost premišluje in tako v Bogu voljno vse poterpi. Ali žena — namesto per kakim zdravniku zdravila iskati, bolnimu streči, zanj moliti in tako z veči marljivostjo sebi in svojim potreb-niga si perslužiti — tako oslepi, de, peljana od hudobniga duha svojo prihodno srečo v vražah iskati začne. O nesrečna slepota! Koliko je že bilo v zatiranje vraž pisaniga in rečeniga, in vender — kaj ta žena stori? Vstane zarano neki-ga zimskiga dne in se napravi v bližno cerkev k sveti maši iti. Bolan mož, debeli sneg, ostra burja civilenje ponočnih ptičev, — kar nič jo ni moglo zaderžati, de bi ne bila tako hitro v svojo nesrečo hitela. V cerkev priti moli za srečno dosego svojiga namena, in tako dolgo ondi o-stane, de se vsi ljudje izidejo. Ko nobeniga več ne vidi, vstane in gre iz cerkve. Na mertvišu se ozira in gleda, če jo nihče ne vidi. Ko živiga ne spazi, se bliža kostenjaku (kamor se isko-pane mertvaške kosti devajo) si nabere mert-vaških desk ali dilj in kosti, ter se potem z nekakim groze polnim upanjem domu poda. Domii 188 priti poskrije svoje čudne kolače, pobara bol-niga po zdravji, opravi otročaja, in gre večera nevoljno čakaje po drugih vpravilih. Na večer, ko sleherni v sladkim spanji počitka iše, okoli desetih gre v kuhinjo, si perpravi žerjavce, žvep-lja in druge komatije in začne kosti z deskami vred žgati. Kaj mislite, zakaj je neki to delala? Nadjala se je, de ji bo mertvi, čigar kosti in deske je žgala, ali sam povedat prišel, ali kako drugači oznanil, kakšine številke de bojo v loterfi vzdignjene. O strašna vraža! Vender se scer strašljiva žena tega storiti ni bala. Pa kaj se zgodi? Ko se skerbno in preskerbno ozira, kaj de bo vidila ali slišala, se ji oblačilo vžge in že je bilo v plamenu, ko se predrami in vidi, kaj se godi. — Namesto de bi se bila zdej naglo zgrudila in ognjeno obleko v vodo potlačila — ostrašena skoz vrata šine, puhne čez zid in kričaje proti nekimu mlinu v bližni potok leti. Ko mlinar ognjeno ženo zagleda, se prestraši, pa ji vender v pomoč hiti. Jo prime, v vodo potlači in v nji obrača. Tako' jo je nagle in grozne smerti otel. Nje oblačilo je do pasu vse zgorelo. Do kosti vžgano in na pol mertvo domu perneso. Mož zvediti, kaj se je z ženo zgodilo, se zlo vstraši in hujši zboli. Zdaj oba na* smertni postelji za duhovna prosita ter po zadnji tolažbi hrepenita. Dočakata ga scer srečno, pa vender v tednu vmreta. Sla sta v ki'aj, kjer vsa vraža in nečimernost sveta mine. Zapustila sta dvoje otročičkov, ktera so usmiljeni ljudje v rejo vzeli, in veden spomin, ki naj nas 189 od tacih reči odvracuje, de pravični Bog svoje kaznovavne roke čez nas ne stegne, m. Kožuh. Pogovor učenika z učenci. Učenik. Zadnjič sim obljubil povedati, kako de se v družbo sv. Florjana stopi, in kako dobro de je to zavolj nesreče ognja. Ker pa morde še nimate vsi praviga zapopadka od družbe sv. Florjana; povem nar pred, de je to družba, ki tistim pogorelcam škodo povračuje, ki so pri nji zavarvani. Muhar. Kako pa se pri nji zavarva? U. Menim, de me bote nar bolj razumeli, ako vam v primeri povem. Ko bi postavim Boštjan želel, de bi mu družba sv. Florjana za njegovo brez zida 300 goldinarjev vredno hišo, potem ko bi pogorela, škodo popolnama povernila; bi mogel Boštjan oprav-niku družbe sv. Florjana reči, de želi svojo hišo za tri sto goldinarjev zavarvati. Potem plača Boštjan za pervič toliko dvajsetic, za kolikor sto goldinarjev želi hišo zavarvati. Boštjan jo želi zavarvati za tri sto, tedej plača pri ti priči za pervič tri dvajsetice ali en goldinar. Ta denar se imenuje primšina (Vor-schuss). Po odrajtani primšini je hiša že zavar-vana. Opravnik si je vse natanjko v svoje bukve zapisal, kaj, kdaj in za koliko de je Boštjan zavaroval in koliko de je plačal. To zapiše tudi v posebnevbukvice, ki jih Boštjani vza-gotovšino da. Ce hiša prec potem zgori; Boštjan od imenovane družbe vender toliko denarja dobi, za kolikor je hišo zavarval, namreč: tri sto goldinarjev. Ko bi jo bil pa za šest sto zavarval, bi pa šest sto dobil; tode bi bil mogel tukaj šest dvajsetic ali dva goldinarja primšine plačati. Ali kaj je to? Kdo bi ne ial goldinarja za tri sto^ dveh za šest sto? 190 M. Ali nič družica ni treba plačati, kot primsino? U. Pač, tode le nekaj maliga, in scer večidel vsako leto po pet, šest, sedem, deset krajcer-jev od sto; malokdaj več, čez dvajset pa nikoli. Več ko je v leti med zavarvanci pogorel-cov, več se mora vsako leto plačati. Ali nekoliko krajcarčkov na leto se laglje pogreši, kot pa več sto goldinarjev, ki bi jih morde ogenj požerl, brez de bi kdo škodo pevernil. Radovednih. Kje pa je družba sv. Florjana? U. Takih družb je po več mestih, in scer: v Ter-stu, Milani (Mailand) v Gradcu in v drugih. Mi se menimo od Gradaške, ki je za našo deželo nar bolj pripravna in se tudi imenuje no-trajno - avstrijanska pogo4'elska družba ali družba sv. Florjana za Stajarsko, Koroško in Krajnsko deželo. M. Ali se mora v to družbo noter v Gradec zapisat iti? U. Ljudem vstop zlajsati, ima ta družba v vsaki okolici (b.ecirku) eniga opravnika, pri kterim se sleherni lahko zavarje in plačuje. Od tega tudi po nesreči povračilo dobi. De se pa povračilo dobi ^ mora v zavarvanec letno plačilo nar menj do zadnjiga Sušca sleherniga leta popolnama odraj-tati, Ako pa pogori, se mora o pravim času pri opravniku oglasiti. Tisti, ki so v kraji opravnika doma, se morajo v treh, drugi pa nar menj v štt''uajstih dneh po ognji pri njem oglasiti. — Ze iz tega vsak lahko sprevidi, kako dobro de je za vsakigavgospodarja, v družbo sv. Florjan a stopiti. Se bolj pa se bomo od tega prepričali bližni četertik, ko se bomo od te reči še bolj natanjko pogovarjali. Tim časi pa naj vsak dobro pomisli, kaj de bi od tega še rad vedil. Od človeške starosti. V nekih skorej 100 let starih bukvah se bere: Potem ko je bil Bog šesti dan vse stvaril, je sed- 191 mi dau počival. Torej je tudi dal sedmerki človeške starosti posebno imenitnost. Sedmi mesec po rojstvu začne namreč otrok zobe dobivati. V sedmim letu nastopi um. V dvakrat sedmim, to je v 14. letu se prikažejo pri mladenču na bradi perve kocinice. V trikrat sedmim, to je v 21. letu mu raste brada. V štirikrat sedmim, to je v 28. letu ima popolno moč. V petkrat sedmim, to je v 35. letu je že popolnama dorašen. V šestkrat sedmim, to je v 42. letu je človek nar boljiga uma; v sedemkrat sedmim, to je v 49. letu nar bolji starosti. V osemkrat sedmim, to je v 56. letu je k dajanju dobrih svetov nar bolj pripraven. V devetkrat sedmim, to je 63. letu moči pojemajo. V desetkrat sedmtm, to je v 70. letuje večidel konec človeškiga življenja, kakor David pravi: Število našiga življenja je sedemdeset let. In zares le malo jih starost od 80, 90, strašno malo pa starost od 100 let doživi. Nar lepši zvezda. „Le poglej sestrica, kako lepo svetlo večer-nica na nebi igra, pravi Blaže. Ni je lepši zvesde med vsimi na nebi/' Ančika je djala: „rtes, de je lepa, alj vender je prijazna juternica (danica) še lepši ino svetlejši" Začela sta se prepirati, ino gresta k očetu, naj jima prepir razsodijo. Oče rečejo: „Oj de vaj neumna otroka, alj mislita, de ste dve zvezdi! Ravno ta ena lepa zvezda se imenuje ju-terna, če se nam zjutraj na nebi perkaže, ino večerna, kedar jo zvečer zagledamo." Veliko prepira za prazne reči, In nar več sovraštva le zmota stori. Kratkočdsnica. Nek kmet je po starih hrastih lazil in po du-plah čbel iskal. Po nesreči pade v votlo deblo troh-njeniga hrasta, v kterim je bil cel roj divjih čbel. Ne more nikakor iz nje in samo roke vun moli. 192 Kmalo potem pripleza na hrast medved, ki bi bil rad med lizal. Pa komaj vtakne sprednje noge v duplo, se jih nesrečni mož naglo zgrabi. Medved jpa se te prikazni tako .vstraši, de noge s vso močjo vun potegne in ves preplašen pobegne. Z nogami pa je bil potegnil iz duple tudi od čbel že nekoliko opikaniga moža, ki se jih je terdno deržal, in ga tako strašne smerti rešil. Povabilo k narocbi na Vedeza za 1849. Desiravno bo drugo le"to Včdeževa oblika lepši in veči, cena vender pri starini ostane in scer: Celoletno predplačilo v Ljubljani za v tiskar- nici prejemaniga Videza je 1 gold. 30 kr. Po'litno „ „ „ „ „ — „ 45 „ Za četert leta „ „ y „ „ — ,, 23 „ (Uččnci vsih Ljubljanskih šol in pa pripravniki plačujejo za celo leto le 1 gold. 20 kr., za pol ldta 40 kr„ za ene kva-tre 20 kr.) Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še poveri^............ Celoldtno plačilo po pošti za vsako daljo je Polletno „ ,, y ,, „ „ ,, Za četert lita se po posti ne morejo naročila jemati. Kako pripraven de je Včdež za slovensko mladost, in kako de se ji je znal prikupiti, spričujejo hvale v očitnih listih, kakor tudi to, de so že pretečeni mesec vsi iztisi pošli, in de se je pozneje še veliko naročnikov oglasilo, ki se jim pa s poprejšuimi listi ni moglo postreči. De se tedej za lčlo 1849 zadostno število izlisov pripravi, so gospodje naročniki prošeni, nove naročila in scer zalo&nici v popolnama opro-stenih (frankiranih) pismih vsaj do 9. Pfosenca 1849 poslati; sicer bi se morebiti kasnejim naročbam ne moglo zadostiti. Ako se potrebno število prejemnikov oglasi, obljubi založnica v dokaz sosebniga spoštovanja p. n. prejemnikov, Vedeiti časi tudi podobšin bolj neznanih žival želiš i. t. d. na posebnih listih brez plačila pridjati, vredništyo pa, jih v časopisu vselej vgodno razložiti. Tudi vprihodnje bo Vedež ob četertkih na svitlo izhajal. — V Ljubljani 10. Grudna 1848. VrednIStvo. JI 10 2 n 10 1 d 5 Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrediiik.