Tone Pavček2 Še enkrat glagoli Stati pokončno, možato, pa naj že bije v obraz luč ali blato. Molčati svoj molk v sebi globoko in se ne dati voditi spremljevalki bolečini za roko. Jokati samo navznoter solzé pritajene, samo ko trta, ki joče za novo rast, preden odžene. Dajati iz sebe in svojih sanj, sredico sredic, kakor se daje igralec, ki klovnovskih lic zares na odru umre igraje. 2 Poetas eslovenos e portugueses do século XX / Slovenski in portugalski pesnikiXX. stoletja. Guimaraes: ed. Guimaraes. 2012, p. 226-237 Znati nastaviti čelo mirno in zbrano, ko pride čas, ko mora biti pospravljeno in poravnano. In tedaj, čisto na koncu, spati. Spati in sanjati, kako je velika muževna steblika, ki zapiska ljudem na pomlad, O jurjevem. Mais uma vez verbos Estar de pé, erguido, viril, quer bata na cara a luz ou o lodo. Calar em si o seu silencio fundo e nao se deixar levar pela mao da companheira dor. Chorar só por dentro as lágrimas, só como a vinha, que chora para o novo crescimento, antes de fenecer. Dar de si e dos sonhos a codea das codeas, como se entrega no palco um actor com as suas bochechas de palhago e brincando morre no palco. Saber expor a testa calmo e concentrado quando chega o tempo e acertado quando deve ser arrumado. E depois, no fim de tudo, dormir. Dormir e sonhar, que grandes sao as plantas verdes que na Primavera assobiam as pessoas sobre Sao Jorge. Tradugao: Mateja Rozman em colaborado com Casimiro de Brito e Américo Meira Preproste besede Treba je mnogo preprostih besed, kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temí na križpotjih zašli s pravega pota. Treba je mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas, tihi, plahi, pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih bolečine sredi krivic in vojska, sredi vsega tega, kar ni kruh, ljubezen in ne dobrota. Palavras simples Sao precisas muitas palavras simples, como: pao, amor, bondade, para, cegos na escuridao, nos cruzamentos nao nos perdermos no caminho. É preciso muito silencio, silencio dentro e fora de nós, para ouvir uma voz, uma voz baixa, com medo, desranecendo-se, dos pombos, das formigas, das pessoas, dos coragoes, e a sua dor no meio das injustigas e guerras, no meio disso tudo, que nao é pao, nem amor, nem bondade. Tradugao: Mateja Rozman em colaboragao com Casimiro de Brito e Américo Meira Belo Mislil sem, kakšna črnina, kakšna črnina bo parala vsepovsod. A zdaj je naenkrat postalo vse belo. Celo bolečina. Kar je vpilo, je onemelo v belo in mila senca sije na pot. Tu je. Z mano. Kot molk za zbranosti. In ko potuješ neskončno vdano v belino belega, v prostor umrlih duš, se zdi, da po malem razumeš prelivanje časa v času, tišino v glasu in belo pesem človekovih muk. Belo je milost za črne čase. Belo je tvoje telo. In bel tvoj obraz. Bela svetloba lije počasi lahno, lahno iz tvoje večnosti v moj hudi čas. Branco Pensava que o negrume tudo rasgaría. Mas agora de súbito tudo se tornou branco. Até a dor. O que grítava caíu num siléncio branco e uma sombra suave brílha no camínho. Está aquí. Comígo. Como um síléncío para concentrado. E quando víajas entregando-te ínfinítamente a brancura do branco, ao espago das almas mortas, parece que pouco a pouco entendes o correr do tempo no tempo, o síléncío na voz e a cangao branca das mágoas humanas. O branco é cleméncía para os tempos negros. Branco é o teu corpo. E branco é o teu rosto. Uma luz branca caí abundantemente lenta, leve, leve, da tua eternídade para o meu tempo grave. Tradugao: Mateja Rozman em colaboragao com Casímíro de Bríto e Améríco Meíra