ZIROVSKI OBCASNIK
ZBORNIK ZA VSA VPRAŠANJA NA ZIROVSKFM, l KTNIK XXIV (2003)
33
ZIROVSKI OBCASNIK
ZBORNIK ZA VSA VPRAŠANJA NA ŽIROVSKEM
Žiri, 2003
06 243/Z^ffro^ mamam
liiiiii m mm i
ŽIROVSKI ROJAKI
SLOVENSKI VELJAKI
Miha Naglic
SVETOVNO ŽIROVSKO OMREŽJE
Žirovski občasnik se v opredelitvi samega sebe razglaša kot »zbornik za vsa vprašanja na Zirovskem«. Žirovsko pa že dolgo ni več »na koncu sveta« - čeprav to prepevajoče ponavlja himna tega kraja - temveč je vse bolj vpeto v svetovna dogajanja. Tudi Žirovci so, kakor je posrečeno zatrdil Zdravko Mlinar, po vsem svetu in ta svet je na vse bolj pestre in različne načine v Zireh. Svet je po svetovnem spletu povezan v globalno informacijsko omrežje. Sociolog Mlinar pa ugotavlja, da je nastopil čas, ko se lahko in moramo tudi Zirovci povezati v svetovno žirovsko omrežje. Tehnološko je to že mogoče, vprašanje je le, ali smo na to tudi duhovno pripravljeni. Ena od vlog Žirovskega občasnika (ŽO) je prav ta, da povezuje Zirovce doma z rojaki po svetu. Med več kot stotimi stalnimi naročniki zunaj pošte Ziri je največ prav žirovskih rojakov. Naš zbornik nas zbira v žirovsko beroče in pišoče občestvo. Hkrati omogoča, da se v njem objavijo izdelki iz intelektualnih delavnic tistih med našimi rojaki, ki so se v slovenskem in še širšem merilu uveljavili s svojimi znanstvenimi in umetniškimi dosežki. Tako nas povezuje tudi v nekakšno duhovno občestvo ali -kakor se reče po novem in bolj moderno - v žirovsko duhovno omrežje. To omrežje je torej lahko splet elektronskih povezav med osebami žirovskega rodu, ki se »ubikvitetno« nahajajo kjerkoli in kadarkoli. Vsak trenutek se lahko pokličemo po mobilnem telefonu ali si pišemo po e-pošti. Od tega do nadgradnje te osnovne komunikacije z blagovno ali duhovno menjavo so samo še nadaljnji koraki. Kakšen skok naprej je tu mogoč, če ga primerjamo s pismi in karticami, ki smo si jih po navadi pisali za božič in za druge skupne in osebne praznike, kar je bilo tudi vse! V to polje možnega se po svoje vključuje tudi ŽO kot »prostor in čas« za proizvodnjo, razdelitev, menjavo in potrošnjo duhovnih dobrin.
Cilavni namen te številke ŽO je, da vsem, ki sodijo v žirovski duhovni prostor, predstavi dosežke treh izmed naših rojakov, ki so v letu 2003 dosegli visoke življenjske jubileje. Arhitekt Vlasto Kopač je 3. junija dopolnil 90 let, umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša 7. junija 80, sociolog Zdravko Mlinar pa že 30. januarja 70 let. To so trije popolnoma različni posamezniki, ki jim je skupno samo to, da so žirovskega rodu in da so v toku svojega na Zirovskem začetega življenja postali vrhunski slovenski ustvarjalci, kot taki priznani vsak na svojem delovnem področju. Še nedavno so v Žireh veljali za »izgubljene«, v branju njihovih prispevkov se lahko vsak sam
prepriča, da nam imajo marsikaj tehtnega in zanimivega povedati. In da so odslej v duhu z nami, kjerkoli že s(m)o.
Z VLASTOM KOPAČEM sva obsežen pogovor opravila že ob njegovi 80-letnici, objavljen je v ŽO 21-22 pod naslovom Iz nemškega v slovenski Dachau. In iz obeh v planine, v svobodo Že iz tega pisanja so razvidna njegova glavna življenjska dela, pomembna tudi za zgodovino slovenstva 20. stoletja. Če bi hoteli te opuse poimenovati vsakega z eno samo besedo ali dvema, bi jih morda našteli takole: Plečnik, ilegalna tehnika KPS, Dachau, dachavski procesi, Velika planina, planinstvo nasplo ... Ze pred vojno je postal eden najbližjih pomočnikov mojstra Plečnika, po njegovih napotkih je zrisal njegove Žale, v zadnjih letih je bil večkrat poklican kot nadzorni nad obnavljanjem mojstrovih stvaritev. Ob nacistični zasedbi Avstrije je oblikoval dve znameniti narodnoobrambni razglednici, med vojno je delal v ilegalni tehniki KPS, kjer so izdelali vse, kar je OF potrebovala tiskanega, od propagandnih letakov do mojstrsko ponarejenih dokumentov. V začetku januarja 1944 ga je domobranska policija aretirala in poslala v Dachau, kjer je v največji tajnosti s svinčnikom dokumentiral številne prizore iz taborišča smrti. Oktobra 1947 pa ga je aretirala udba, na dachavskih procesih je bil avgusta 1948 obsojen najprej na smrt, po pritožbi na 20 let prisilnega dela, aprila 1952 so ga pogojno izpustili, 1971 sodno in 1986 tudi politično rehabilitirali. Ko je bil v letih 1963-69 ravnatelj ljubljanskega zavoda za spomeniško varstvo, se je še posebej zavzel za ohranitev starodavne pastirske arhitekture na Veliki planini, na pragu njemu tako dragih Kamniških Alp. Planinstvo, ki ga je prakticiral tudi kot alpinist in gorski reševalec, mu je bilo najljubši način preživljanja prostega časa, v planinah si je povrnil zdravje po prestanih nemških in slovenskih dachavskih mukah. V zanj nesrečnem letu 1947 je bil imenovan za predsednika Odbora za planinstvo in alpinistiko Fizkulturne zveze Slovenije, kar je takrat ustrezalo sedanjemu položaju predsednika Planinske zveze Slovenije. Ob Kopačevi 90-letnici se je z njim še enkrat pogovorila naša sodelavka Tadeja Primožič. To pot sta se pomudila predvsem ob tistem delu njegovega opusa, ki zadeva prizadevanja za ohranitev kulturne dediščine, zlasti arhitekturne in etnografske. Obudila sta spomin na »folklorne« posebnosti njegovega žirovskega otroštva, se zadržala zlasti ob naporih na Veliki planini in tudi ob dejstvu, da mu je uspelo pred propadom obvarovati svojo lastno rojstno hišo v Novi vasi. Toda: »Žal nisem opazil kakšne posebne skrbi za ohranitev stavbne dediščine v Zireh«, je bil stvaren ob vprašanju, kako gleda na to plat žirovske novejše zgodovine. Žal ima prav. Pošteno nas je presenetil rojak LOJZE GOSTISA. V zadnjih letih se je povzpel med tiste, ki sodijo na vrh slovenske umetnostne zgodovine; tja je pravzaprav sodil že dolgo, a so mu spričo izjemnih dosežkov to šele zdaj priznali. Mi ga že vsa leta snubimo, da bi sodeloval tudi pri ŽO. Predlagal sem mu pogovor, vendar pravi, da o sebi ne mara govoriti. Pa se je vseeno pustil pregovoriti. Naredil je »umišljeni pogovor« z rojakom Maksimom Sedejem. Ta je sicer umrl že 13. maja 1974 v Ljubljani, a Lojze ga je tako dobro poznal, da se je na temelju zapiskov njunih dejanskih srečanj in razgovorov in zaradi izjemnega poznavanja Sedejevega »konteksta«, njegove dobe in sodobnikov, lahko pogovoril z njim tudi 30 let po njegovi smrti. Taka je pač moč njegovega duha. Umišljeno se lahko pogovarja le nekdo, ki snov takega pogovora res dobro pozna in zmore to storiti dovolj premišljeno.
Fenomen Lojzeta Gostiše je v tem, daje bil dolgo skrit v zakulisju - veliko je delal, dela so bila vidna, avtor se je skrival. V svojem življenju je postavil več kot 70 razstav, ure-
dil, oblikoval in napisal približno toliko katalogov. On je bil tisti, ki je slovenski kulturni javnosti na novo »odkril« mojstra Jožeta Plečnika. V posebnem razmerju do slikarja Franceta Miheliča je postal nekaj takega, kar je bil v odnosu do Goetheja Johann Peter Eckermann (1792-1854). Luc Menaše slednjega v Svetovnem biografskem leksikonu lucidno imenuje »Goethejev neplačani tajnik & redaktor njegove zapuščine«. In nadaljuje: »najpopularnejši in hkrati najtehtnejši sad njegovega neenakopravnega in nesebičnega razmerja z občudovanim starim mojstrom so v 3 knjigah izdani Gesprache mit Goethe in den letzten Jahren seines Lebens (1836-1848)«. Tudi Gostiša je o Miheliču napisal tri debele knjige, a to niso le pogovori, to je ume-tnostnozgodovinska sinteza njegovega življenja in dela. Zdaj gre še dlje, nesmrtni opus pokojnega Miheliča pelje v svet. Jeseni 2002 ga je razstavil v Zagrebu in poskrbel, da je hkrati izšla monografija v hrvaščini in angleščini. Letos poleti se je enako zgodilo v Moskvi, ob razstavi v slavni Tretjakovski galeriji je izšla še knjiga v ruščini. Kaj je prestižni faksimile, smo spoznali na jesen 2001, ko je Lojze izdal Dizmovo kroniko (Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, 1688-1801). Toliko za nazaj. Tisto, kar Gostiša počne zdaj, pa je predvsem odkrivanje zapuščine Janeza Vajkarda Valvasorja. Da bi poplačal dolgove, nastale z izdajo Slave Vojvodine Kranjske, je moral avtor prodati svojo knjižnico. Pa je niso kupili kranjski deželni stanovi, katerih slavo je spisal, kupil jo je zagrebški škof Aleksandar Mikulič in še zdaj je njenih 2600 zvezkov v trezorjih tamkajšnje Biblioteke Metropolitane. Več knjig je že izšlo, v pripravi je leonotheca Valvasoriana - Valvasorjeva likovna zbirka v 18 knjigah! Več o tem bomo brali spomladi 2004, povezano bo z našim vstopom v F.U. ZDRAVKA MLINARJA bralcem ŽO ni treba posebej predstavljati, je eden naših prvih ter najbolj stalnih in zavzetih sodelavcev. Življenjski jubilej človeka, na katerega smo Zirovci posebej ponosni - je prvi iz. našega »plemena«, ki je dosegel čast akademika, rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti - je seveda prava priložnost za temeljit intervju. Tako obsežnega v ŽO še ni bilo. Izstopajo tri tematske celote. V prvi se Mlinar spominja svojega žirovskega otroštva. V drugi pripoveduje o svojem osebnem razvoju, v katerem je postal eden prvakov slovenske sociologije, nove znanosti, ki jo je pomagal utemeljiti in razvijati tudi pri nas. Pred sociologijo je bil tu v veljavi t.i. historični materializem, zato uvajanje nove, »meščanske« znanosti ni bilo brez težav. V tretjem, sklepnem delu skuša svoja sociološka in življenjska spoznanja aplicirati na našo skupno prihodnost, opozarja nas, kaj nas utegne kot Žirovce in Slovence še doleteti v procesih globalizacije in individuacije v družbenem prostoru. Proučevanje leteli je namreč njegova specialnost, v kateri je po svojih spoznanjih iskan in poznan avtor in sogovornik tudi v svetovnih socioloških krogih.
Rad bi izpostavil nekaj Mlinarjevih spoznanj, ki so po mojem sama po sebi in za nas še posebej tehtna in zanimiva. Eno je, denimo, tisto, ki govori o tem, kako se v razvitejših delih sveta vse bolj uveljavlja dolgoročna težnja k večji strpnosti do različnega in k bolj civiliziranemu obvladovanju konfliktov. Z njo se je že sredi šestdesetih srečal pri Angležih. »Angleški študentje so bili zelo zagreti, koso v javni razpravi utemeljevali nasprotujoča si stališča, toda tega sploh niso razumevali kot medoseb-na nasprotja, tu ni bilo osebnih žalitev, zamer in sovražnosti. Znali so torej ločevati, kdaj gre za osebne zadeve, za obravnavo ad personam, in kdaj za različna stališča glede javnih zadev, za obravnavo določenega predmeta adrem. V njihovi kulturi različnost ne prehaja tako lahkotno v sovražnost kot pri nas. Njihova zgodovina pove, da so lokalne zadeve obravnavali dosti bolj kot pri nas v prepletanju z nacionalnimi,
le-te pa s svetovnimi. Večja odprtost vsaj postopoma vodi do večje strpnosti, kakršna je značilna za Angleže ali Nizozemce in kakršna je predpogoj za demokracijo.« Se vam ne zdi, da je med Slovenci in Žirovci takšne strpne drže še premalo? Kapitalnega pomena se mi zdi njegov odgovor na vprašanje, v katerem ga sprašujem, kaj je po njegovem za nas bistveno zdaj, ko kot Žirovci in kot Slovenci vstopamo v svet, v bolj odprto družbo? »Naše gledanje na svet se mora spremeniti! Večja odprtost pomeni več priložnosti za domačine in domači kraj, da nekaj pridobi od drugod, kot tudi več možnosti za druge, da se okoristijo na naš račun. Iz tega pa sledi, da vstopamo v drugačen svet, kot smo ga bili doslej vajeni. Doslej je namreč - v odnosu do drugih - veljalo: če nič ne narediš, nič ne pridobiš in nič ne izgubiš. Z globali-zacijo pa prihaja svet, v katerem velja: če nič ne narediš - že izgubljaš, saj drugi zaradi svojih koristi posegajo v tvoje domače okolje.« Žirovci moramo torej preseči staro utvaro, da živimo v nekem varnem rezervatu »na koncu sveta«, kjer bomo lepo mirno počakali, da globalizacijska ujma mine. »V zvezi z razpravami o globalizaciji je že An-thonv Giddens, svetovno znani sociolog, opozarjal, da ljudje le-to običajno razumejo kot nekaj tam zunaj, daleč, zunaj nas, čeprav gre dejansko za spremembe vsepovsod, tudi tu med nami.« Med nami so le redki, ki že zdaj presegajo to trpno držo z dejavnim odzivanjem, četudi včasih neljubim. O tem priča tudi izjemna medijska pozornost, kakršne je bilo to jesen deležno vodstvo Alpine, ko je kot svoj odziv na glob-alizacijske težnje napovedalo zapiranje obratov na Colu in v Gorenj vasi. Tretja reč, na katero opozarja Mlinar, je nuja, da v Ziri pritegnemo ali vsaj obdržimo nadarjene posameznike. »Nasploh je videti, da žirovska podjetja računajo večinoma le na domačine. Toda že omenjeni ameriški ekonomist Richard Florida je na podlagi svoje raziskave prišel do sklepa, da je sposobnost pritegniti talente bolj pomembna kot sposobnost obdržati jih. Kakorkoli že: vsaj Zoisovim štipendistom iz Žirov bi lahko posvetili več pozornosti.« Novih in nadarjenih sodelavcev bi potrebovali tudi pri ŽO. Ko sem Mlinarja vprašal, kaj bi lahko pri ŽO še storili, je nakazal kar šest možnosti. Ključna je po mojem ta, »da bi v Zireh izoblikovali razvo-jno-raziskovalno in informacijsko jedro, ki bi predstavljalo podlago razvojnih snovanj za prihodnost.« Da bi svoj pogled usmerili v prihodnost, poiskali nam primerno vizijo razvoja in le-tega zasnovali na znanju.
In ne nazadnje: še enkrat bi rad opozoril na njegovo pobudo, da se Žirovci povežemo v svetovno žirovsko omrežje. »Tako bi lahko rekli, da bi se morali Žirovci ponovno 'prešteti' - ne glede na to, kje se kdo ta trenutek nahaja, neodvisno od geografije. Ne se omejevati z Žirovskim in Mrzlim vrhom, na upravno-politične meje občine! Zmeraj večja napaka bi bila, če bi fizično odsotne kar nasploh izbrisali, 'odšteli'. Žirovsko jedro, tj. občina, podjetja, šola, društva in posamezniki, še posebej sorodniki, vsi ti bi lahko skrbeli za stike. Nekaj tega je že bilo doslej, vzemimo glasilo De-lo-življenje in ne nazadnje Žirovski občasnik. Potem bodo tudi izseljenci Žiri dalj časa nosili v svoji zavesti in bo tudi njihova pripravljenost za sodelovanje v primernih oblikah večja. V tem smislu torej govorim, da bi se morali Žirovci, podobno kot Slovenci nasploh, organizirati kot svetovno omrežje. In v tem smislu - kot sva že rekla - bi morali gledati na vsakega Žirovca kot možnega ambasadorja in lobista za žirovske interese. Saj bi bilo nesmiselno delovati na predpostavki, da je le denar, da je le ekonomija tisto, kar motivira ljudi, da kaj storijo. Vzemimo npr. množično 'iskanje korenin' in razprave o pripadnosti in privrženosti ter identiteti kraja ipd.« Naj torej velja: Žirovci vseh dežel, omrežimo se!
ARHITEKT
VLASTO KOPAČ, 90 LET
Tadeja Primožič
ŽAL NISEM OPAZIL KAKŠNE POSEBNE SKRBI ZA OHRANITEV STAVBNE DEDIŠČINE V ŽIREH
Pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem ob njegovi 90-letnici
Vlasto Kopač, diplomirani inženir arhitekture, se je rodil 3. junija leta 1913 v Novi vasi pri Zireh, očetu Franju Kopaču in mami Boženi, po rodu Čehinji. Svoje zgodnje otroštvo je preživel v Zireh, nato pa se je z družino selil v Kruševac, Kranj in Split. Po realki v Splitu je leta 1933 odšel na služenje vojaškega roka v Tuzlo in se leta 1934 vpisal na Tehniško fakulteto Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani, v šolo profesorja Jožeta Plečnika. Leta 1945 je delal v projekti vi Ministrstva za gradnje republike Slovenije, v letih 1946 in 1947 pa kot oblikovalec v podjetju Dom. Leta 1956 je dobil honorarno delo v Referatu za varstvo kulturnih spomenikov Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana
in kasneje postal direktor Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, kjer je služboval do upokojitve leta 1969.
Velik pomen njegovega strokovnega in siceršnjega dela med drugim dokazujejo tudi številna priznanja in nagrade, ki jih je prejel: orden dela s srebrnim znakom leta 1968 za delo v planinstvu, priznanje za konservatorsko delo Zavoda za zaštitu spomenika kulture Jugoslavije leta 1975, zlata plaketa ilegalca mesta Ljubljana leta 1982, Urbanova nagrada Skupščine občine Ribnica za ureditev parka kulturnikov v Ribnici leta 1988, Plečnikovo priznanje za obnovo Plečnikovih Žal leta 1992, Steletovo priznanje za obnovo Plečnikovih tržnic leta 1996,
K)
leta 1999 pa mu je predsednik Republike Slovenije Milan Kučan podelil zlati častni znak svobode Republike Slovenije »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«. Vlasto Kopač živi s hčerko Mojco v Zoisovi hiši v Ljubljani in vsaj nekaj tednov na leto tudi pri Matevžku v Novi vasi.
Letos junija ste praznovali 90. rojstni dan. Ob tako častitljivi obletnici najprej moje iskrene čestitke. Kakšni pa so Vaši spomini na zgodnja otroška leta in tedanji način življenja na domačiji pri Matevžku?
Pri Matevžku sem živel le do petega leta. Spominjam se, da se je družina preživljala s krojaštvom, Matevžkovi pa so imeli tudi poldrugi hektar zemlje, na kateri so pridelovali krompir, zelje, repo in proso ter redili kravo, prašiča in zajce. Moj stari oče Matevž je bil krojač, moj oče Franjo pa krojaški pomočnik,
dokler ni odšel k vojakom in na slikarsko akademijo. Pri hiši so bila tudi dekleta, ki so se pri Matevžku učile za »mojškre«.
Pri Matevžku smo tedaj živeli moj stari oče Matevž in stara mati Mina, teta Micinka in midva z mamo Boženo, oče pa je bil na fronti v Rusiji. Zame je skrbela še pestrna Ančka, hči Matevžkove sestre Marije, poročene v Goropekah. Iz mojih prvih let se spominjam bobnenja in bliskanja s soške fronte za hribi na zahodu. Primanjkovalo je kruha in hrane, v Zireh so bili tedaj avstrijski vojaki, med njimi tudi Cehi, ki so k našemu kozolcu privezovali garjave konje; od njih smo dobili garje tudi mi. Tedaj je razsajala tudi španska gripa, zaradi katere sta umrli mati Mina in teta Micinka. Zbolel sem tudi jaz in zdravnik je nad menoj že naredil križ. Da sem ostal živ, je pripomoglo domače, zdaj že pozabljeno zdravilo. Popiti sem moral skodelo vročega mleka, v katerega so vsuli prgišče črnega smodnika, kar je pomagalo, da sem preživel »špansko«.
»Bohkov kot« v Matevžkovi hiši. Foto: Franc Temelj
I I
Kuhalo se je v peči v črni kuhinji. Jedli smo iz ene sklede, postavljena je bila na sredo mize, nad mizo je visel iz javora izrezljan golobček - sveti duh. Največkrat smo jedli koruzni močnik, za katerega so dejali, da je »steber kranjske dežele«, pa tudi kašo, žgance, repo, zelje in matevža, to je krompir in fižol, zabeljen z. ocvirki.
Stari oče Matevž je menil, da ni dobro ribati lesen pod v hiši, ker se z ribanjem dela škoda na podnicah. Zato so ženske poribale hišo v nedeljo zjutraj, ko je Matevž odšel k maši. V hiši pri peči je stala lesena štirioglata škatla, napolnjena z žaganjem, to je bil pljuvalnik za možakarje, ki so cikali tobak »štangovec«. Pod klopjo pri peči je bil še »zajec«, lesena priprava za sezu-vanje škornjev. Na zahodni strani hiše je bila črna kuhinja s štirimi vrati: v vežo, kamro, v hlev in na prosto, kjer je stal svinjak, zraven pa leseno stranišče »na štrbunk« in drvarnica ter gnojišče, nedaleč proč pa šterna. Ob hlevu je bila klonica z listjem.
Po I. svetovni vojni je oče služboval kot profesor risanja v Kruševcu, Kranju in Splitu. Kako ste v teh letih ohranjali stik s svojim rojstnim krajem? Kot šolar sem nekajkrat prišel z očetom in mamo med šolskimi počitnicami iz Kranja v Ziri. Prebivali in hranili smo se v gostilni pri Vinku Demšarju - Bahaču. Iz tega časa se spomnim zgodbe, ki mi jo je povedal oče. Kot nadarjenega risarja ga je oče Matevž, na priporočilo dr. Ivana Tavčarja, odpeljal v Ljubljano, kjer naj bi obiskoval risarsko šolo. Ko ga je oče Matevž, oddal v Ljubljani »študen-tovski mami«, je mojega očeta popadlo takšno domotožje, da je odšel peš čez Vrhniko in Rovte domov v Novo vas, kamor je prispel zvečer. Mati mu je dejala, da je prav naredil, češ kaj bi hodil po svetu, ko pa je doma dosti dela. Oče Matevž, ki je prespal v Skofji Loki in je naslednji dan pripešačil po Poljanski dolini domov, je potegnil izpod trama leskovko in jih fantu naložil, rekoč: »Če nočeš biti gospod, boš pa žnidar.« Oče je tako ostal doma in se izučil za krojaškega
Krušna peč v Matevžkovi hiši. Koto: Franc Tcmcl
pomočnika. Potem je šel odslužit vojaški rok, nato pa se je vendarle vpisal na slikarsko akademijo na Dunaj, zatem v Pragi ter postal akademski slikar.
Vaš risarski talent ste torej podedovali po očetu. Kdaj pa ste ugotovili, da imate ta dar?
Rad sem risal že od otroških let. S sosedom Tonetom Mlakarjem - Primčevim, mojim poznejšim sošolcem pri Plečniku ter diplomiranim inženirjem arhitekture, scenografom filma Kekec, sva v Zireh kot otroka skupaj risala konje, ki sva jih videla na cesti. Po maturi sva s sošolcem Mirom Marasovičem, pozneje znanim hrvaškim arhitektom, razstavljala svoje risbe v splitski realki.
Po maturi leta 1933 ste odšli na služenje vojaškega roka v Tuzlo in leta 1934 na Tehniško fakulteto Univerze kralja Aleksandra v Ljubljano. Znano je, da je bil vaš učitelj profesor Jože Plečnik in da ste z njim sodelovali pri načrtovanju Vrta mrtvih, danes Zal, v Ljubljani. Kakšne spomine imate nanj? Profesor Plečnik je bil izreden človek s posebnim čutom za arhitekturno kompozicijo, za harmonijo oblik in lepoto detajlov, popolnoma je obvladal obrtniška dela in uporabo materialov v arhitekturi, bil pa je tudi dober pedagog. Študente je vzgajal v dobre in disciplinirane risarje, v samostojne oblikovalce in projektante. Poleti 1938 me je pritegnil k sodelovanju pri načrtovanju Žal in potem sem dve leti in pol risal načrte za Žale, delavniške risbe za obrtniška dela in detajle pod njegovim vodstvom, za kar sem prejemal od Mestne občine Ljubljana mesečno 1200 dinarjev, to je tedaj popolnoma zadostovalo za preživljanje in za plezanje v gorah. V tem času sem risal tudi druge načrte; zapornico na Ljubljanici pri Cukrarni, cerkev v Velem Ižu v Dalmaciji, nagrobnik matere Alojza Gradnika v Medani,
načrte in detajle za umetnoobrtne izdelke v Lectariji, opremo knjig in podobne oblikovalske naloge.
V soboto popoldne sem pognal kolo proti Kamniški Bistrici in odšel v Grin-tovce, na Kamniško ali Kokrsko sedlo. Ob slabem vremenu se včasih nisem vrnil v ponedeljek z gora, zato je profesor tedaj negodoval. Nekoč sem mu prinesel z Malih podov fotografske posnetke zaledenele in zasrežene Skute v soncu. Ko si je to krasoto ogledal, je dejal: »To je tako, kot ob stvarjenju sveta«. Drugič sem mu prinesel nekaj »pisav« za sirčke trniče, ki jih je izrezljala na Gojški planini nadarjena rezbarka pastirica De-bevčeva Zefa. Profesor je drobne lesene umetnine odnesel v svoj kabinet, jih odtisnil v plastelin, potem pa vse skupaj razložil v risalnici po mizi in nam študentom dejal: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica, ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.«
Omenili ste vašo ljubezen do hribov, še posebej do Kamniških Alp. Izvira ta že iz mladosti?
V planine me je vedno vleklo. Ko sem risal pri Plečniku in bil ves teden za risalno mizo, sem v soboto potreboval odmor in oddih. Zato sem v soboto popoldne zaključil svoje delo in se odpeljal k izviru Bistrice med domačine, drvarje, lovce in plezalce. Od tam sem se vračal v nedeljo zvečer in v ponedeljek zjutraj spet sedel za risalno mizo. Na Veliko planino in osrednje Kamniške Alpe sem začel zahajati 1936. Kot član Akademske skupine slovenskega planinskega društva na Univerzi (AS SPD) sem bil tudi v prvi zimski šestčlanski alpinistični odpravi na Durmitor v Črni gori. Peta 1940 sem narisal panoramski razgled z Grintovca, ki ga je izdalo AS SPD ob petletnici delovanja. Ko so Italijani leta 1941 zasedli »Ljubljansko pokrajino«, sem se vključil v or-
ganizirani upor proti okupatorju. Delal sem v ilegalni Centralni tehniki Komunistične partije Slovenije, v njenem grafičnem in dokumentnem sektorju, obenem pa sem bil še glavni ilustrator in opremljevalec narodnoosvobodilnega tiska v okupirani Ljubljani. Oktobra
1943 me je aretirala domobranska politična policija in zaprla v šentpetrske zapore, od tam me je zdravnik poslal na jetniški oddelek ljubljanske bolnišnice. V začetku januarja 1944 je vodja domobranske policije Lovro Hacin zbral iz ljubljanskih zaporov, zbirališč in bolnišnice okoli 700 aretiranih v transport, med njimi tudi mene. V Šentvidu nad Ljubljano so nas natrpali v živilske vagone in odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam sem po enomesečni karanteni dobil delo v taboriščni knjigoveznici, kjer sem med delom skrivoma narisal okoli 60 risb prizorov in ljudi. Te risbe, ki pričajo, kaj se je dogajalo v taborišču Dachau v letih
1944 in 1945, zdaj hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani.
Po vrnitvi v osvobojeno domovino junija 1945 sem delal v projektivi Ministrst-
va za gradnje Socialistične republike Slovenije in kot oblikovalec v podjetju Dom. Kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko FZS sem postavljal na noge med vojno ohromelo planinsko organizacijo, Gorsko reševalno službo in Alpinistične odseke pri planinskih društvih. Ko sem se v začetku oktobra 1947 vrnil z Zveznega tečaja za alpinistične inštruktorje v Vratih v Ljubljano, me je aretirala U DBA. Po desetih mesecih zasliševanj sem bil pred Okrožnim sodiščem obsojen na smrt z ustrelitvijo. Na mojo pritožbo so mi obsodbo znižali na dvajset let zapora s prisilnim delom. Aprila 1952 so me iz zapora izpustili in pozneje z drugimi krivično obsojenimi na dachavskih procesih sodno in politično rehabilitirali ter izplačali odškod-
nino.
Leta 1956 ste kot arhitekt dobili honorarno delo v referatu za varstvo kulturnih spomenikov Okrajnega ljudskega odbora v Ljubljani in pozneje postali direktor Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana. Zavod je pod vašim vodstvom deloval pri ohranjanju
Črna kuhinja v Matevžkovi hiši. Foto: Franc Temelj
Matev/kov kozolec iz
leta 1X79.
Foto: Franc temelj
številnih primerov stavbne dediščine, npr. grada Bogenšperk, Turjaka itn. Velik del Vašega poklicnega življenja pa je povezan s Kamniškimi Alpami in Veliko planino. Kdaj in zakaj pa ste začeli strokovno delati v teh krajih? K delu na Veliki planini me je kot arhitekta v petdesetih letih preteklega stoletja povabil tedanji predsednik Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana dr. Marjan Dermastia, ki je kot študent bil tudi med maloplaninskimi bajtarji. Po letu 1930 so namreč začeli turisti in smučarji bajtarji najemati pastirske bajte na Veliki, Mali in Gojški planini za čez zimo. Kot sem že omenil, sem na pobudo dr. Dermastie leta 1959 sprojektiral spodnjo in zgornjo postajo gondolske žičnice na Veliko planino, hotel na Sim-novcu in zgornjo postajo sedežnice na Zelenem robu. Zgraditev žičnice na Ve-
liko planino, ki naj bi pospešila razvoj turizma na planini in v Kamniku, je zahtevala tudi pravočasno zgraditev objektov na planini s potrebnimi prehran-skimi in prenočitvenimi zmogljivostmi. Odločili smo se, da ne bomo tam gori gradili hotelov, kot so jih na Pokljuki in na Voglu, temveč bomo upoštevali dobre izkušnje bajtarjev v pastirskih bajtah in ohranili tudi na turističnem delu Velike planine arhitekturo velikoplanin-skih bajt, prilagojeno bivalnim potrebam sodobnega človeka med njegovim občasnim bivanjem v gorah. Izdelal sem urbanistični program Velike planine z varstvenim režimom, sprojektiral šest tipov počitniških koč, pri katerih sem se v zasnovi, členitvi, konstrukciji in gabaritu zgledoval po avtohtoni arhitekturi velikoplaninskih pastirskih  bajt.   Počitniške  koče sem
razvrstil v pet počitniških zaselkov na severozahodnem, proti dolini Kamniške Bistrice nagnjenem delu Velike planine, ki je vizualno ločen od južnega, pastirskega dela planine. Postavljanje lesenih počitniških koč na planini, cimprali so jih domači tesarji, so financirali sindikati delovnih organizacij, podjetij in ustanov, za oddih in rekreacijo svojih delavcev. Tako smo v dvajsetih letih zakoličili in postavili na turističnem delu Velike planine 140 počitniških koč različnih tipov in velikosti. Vse koče so krite s smrekovimi skodlami. Pogosto sem nosil v tistih letih zaslužek tesarjem ob koncu tedna kar v nahrbtniku, včasih ga je bilo za več milijonov.
Pri projektiranju /počitniških koč v zaselkih na turističnem delu Velike planine ste se torej naslonili na dediščino stavbne kulture pastirjev. Kaj je botrovalo tej odločitvi, kaj ste ohranili in kaj /prilagodili?
Izkušnje kažejo, da se človek, ki živi in dela v mestu, dobro počuti v leseni koči, narejeni iz toplega, roki prijetnega gradiva. V majhni koči je vse, kar človek potrebuje blizu in pri roki, obenem je v njej zagotovljena zasebnost, hkrati pa tudi stik z okolišnjo naravo; če pa si človek zaželi družabnosti, je blizu sosed. Hoteli so kot čebelnjaki, zato sem se odločil za individualne, med seboj ločene počitniške koče. V manjših, ovalnih počitniških kočah tipa A so v pritličju dnevni prostor, kuhinja, drvarnica, lopa in stranišče. Iz zadnje lope vodijo zarezane stopnice v spalnico na podstrešju. Večje, štirioglate koče tipa C pa imajo v pritličju večji dnevni prostor, kuhinjo, umivalnico, dve spalnici in stranišče. Iz prednje lope vodijo zarezane stopnice v spalnico na podstrešju.
Ovalna velikoplaninska pastirska bajta ima v svojem jedru štirioglato brunarico, veliko okoli »dvi klaftri v kvadrat«, to je 380 cm, postavljeno na zidan, dva čevlja visok podstavek. Obdaja jo ovalna lopa
Skupina študentov na Veliki planini marca 1936; pivi z leve je Vlasto Kopač
za živino. To tlorisno členitev sem pri ovalnih počitniških kočah tipa A v bistvu obdržal. V jedru počitniške koče je štiri-oglata brunarica, v njej je dnevni prostor s štedilnikom ali pečjo, jedilni kot in pograd. Obdaja jo ovalna obodna lopa, prekinjena ob oknu. V prednjem delu ovalne lope so vetrnik, stranišče, umivalnik in drvarnica, v zadnjem delu ovalne lope pa shramba in zarezane stopnice za dostop v klet in v spalnico z dvema ležiščema na podstrešju. Družinska počitniška koča tipa A se zgleduje po obstoječem modificiranem tipu ovalne pastirske bajte z odprto stransko lopo in oknom, ki je nastal po letu 1930 in se je v naslednjih letih razširil po vsej planini. Dotlej so bile na Veliki planini vse pastirske bajte srednjeveške ovalne ognji-ščnice, pokrite s šotorasto skodlasto streho, brez stropa in okna, brez mize in stola, pa tudi brez stranišča. Profesor arhitekt Marjan Mušič je domneval, da je velikoplaninska ovalna pastirska bajta rudiment srednjeveške ali morda še starejše, keltske stavbne dediščine, etnolog dr. Tone Cevc pa je v svojih prvih dognanjih razmišljal o njenem bronasto-dobnem izvoru.
Bajtarji so po letu 1930, pozneje pa tudi samo kmetje, predelovali pastirske bajte za bivanje v zimi. Odstranili so stransko ali prednjo lopo in vstavili v steno brunarice okno, odstranili so ognjišče in postavili v bajto štedilnik s pločevinastim dimnikom, položili so lesen pod in strop ter brunarico znotraj oblepili s papirjem, pozneje pa prekrili z lesenim opažem. Kmetom so bile te predelave všeč, saj so mladi pastirji raje planovali v svetli bajti s štedilnikom kot pa v stari, temačni in zakajeni bajti brez okna. Po drugi svetovni vojni je bila med na novo postavljenimi bajtami na Veliki planini le še četrtina ovalnih, vse druge so bile štirioglate. Danes ne stoji na Mali in Cojški planini nobena ovalna bajta
več, na Veliki planini pa stoji še deset ovalnih predelanih pastirskih bajt z oknom, od teh jih je bilo šest postavljenih po načrtih spomeniške službe, ena, Preskarjeva, pa je po prizadevanjih spomeniške službe še ohranjena originalna »in situ«.
Nam torej poveste kaj več o prvotnem prebivališču pastirjev? Prastara velikoplaninska pastirska og-njiščnica je edino pastirjevo bivališče v Alpah z ovalno šotorasto skodlasto streho. Njeno stavbno jedro je štirioglata, na zidan kamnit podstavek postavljena brunarica z nizkimi vrati in visokim pragom v čelni steni. Obdaja jo ovalna obodna lopa za živino, vse skupaj pa prekriva strma šotorasta streha, oprta na 13 kamnitih klad. Po tlorisni členitvi in prostorski namembnosti je velikoplaninski pastirski bajti sorodna bavarska sirarca (Umdumkas-er), ki ima prav tako v svojem jedru brunarico, obdano s štirioglato obodno lopo za živino (Umadumstall). Čeprav sta si po tlorisu sorodni, imata velikoplaninska pastirska bajta in bavarska sirarca povsem različni ostrešji. Dne 13. decembra 1944 so Nemci začeli ofenzivo Snežni vihar (Schneegestober) proti partizanom na ozemlju med Gornjim Gradom in Kamnikom. V njej so sodelovale policijske enote, gorski lovci, vlasovci in udarna četa gorenjskih domobrancev (Oberkrainer Selbstschutz), ki so v večkratnih požigih decembra 1944 in januarja 1945 požgali dobršen del pastirskih bajt na planoti Velike planine. Kar pa ni zgorelo dotlej, je sredi marca 1945 v treh dneh požgala skupina gorenjskih domobrancev, ki je tedaj upepelila tudi kapelo Marije Snežne na Veliki planini. Od 124 pastirskih bajt nista zgoreli le Jerasova in Nukova bajta na Mali planini, ker sta bili globoko zameteni v snegu.
Takoj po končani drugi svetovni vojni maja 1945 so začeli lastniki požganih pastirskih bajt na planini postavljati na pogoriščih nove pastirske bajte, kajti /.ivini je tedaj veljala prva skrb. Četrtina kmečkih gospodarjev je postavila nove ovalne bajte »na stare kamne in staro zi-dajne«, drugi pa so opustili tradicionalno tesarsko izročilo in si »scimprali« pastirske bajte s štirioglato lopo. Med kmečkimi gospodarji, ki so si poleti 1945 postavili na planini nove ovalne pastirske bajte, je bil tudi Preskarjev Andrej iz. Bistričice, ki je bil trdno prepričan, da je takšna ovalna bajta z živim ognjem na odprtem ognjišču - ob njem se je premražen in premočen hitro osušil in ogrel - edina pravšnja za prebivanje pastirja med pašo in za zavetje živini. Takšna bajta brez stropa in okna pa je imela po njegovem še druge dobre strani: za hrambo mleka je temačen prostor najbolj primeren, zaradi dima v bajti ni muh, prekajena skod-lasta streha pa zdrži polovico dlje kot neprekajena, zaradi dima pa se v bajti tudi ne drenjajo turisti. »Mejmuš,« je dejal Andrej. »Tole je edina taprava pastirska bajta, ker se v njej kadi; turist le pri vratih not pogleda, pa že gre! Se mi vsaj ni treba v moji bajti izogibvati tujim ljudam.« Bil je zadnji med pastirji na Veliki planini, ki se je dobro počutil in najraje prebival - kot njegovi predniki - v zadimljeni in temačni velikoplaninski bajti.
Leta 1960 je umrl Preskarjev Andrej, star 80 let, in Preskarjevi so pasli naprej. Njegov sin Lojze se je leta 1973 odločil, da bo tudi on izžagal v bajto okno, kot so ga že vsi njegovi sosedje na Velikem stanu. Ko mi je to omenil, sem mu dejal, naj z motorko še malo počaka. Z Olgo Zupanovo, direktorico Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov v Kranju, sva zbrala potrebna sredstva, večji del je prispevala Kulturna skupnost Social-
istične Republike Slovenije, jaz pa sem izdelal načrt za novo Preskarjevo bajto z oknom in štedilnikom. Poleti 1974 so planinski tesarji po mojem načrtu in pod mojim vodstvom postavili Lojzetu novo ovalno bajto zraven stare Preskar-jeve bajte, ki jo je Lojze prepustil spomeniški službi v Kranju. Tako smo leta 1974 rešili ta dragoceni relikt pastirske stavbne dediščine na Veliki planini pred predelavo.
Takšne bajte, kot je Preskarjeva, so do 30. let preteklega stoletja stale v pastirskih seliščih na Veliki, Mali in Cojški planini, na Dovji ravni in Marjaninih njivah, na Konjščici in Rzeniku, pa tudi na Osredku, kjer so pasli Velikoplanin-ci. Drugje v soseščini Velike planine pa takšnih bajt niso postavljali.
Kakšna pa je notranjost Preskarjeve bajte?
Kot rečeno, je Preskarjeva pastirska bajta, postavljena leta 1945, edina ohranjena velikoplaninska pastirska bajta z odprtim ognjiščem, s prvotno notranjo ureditvijo in opremo pri nas in v Alpah. Dvoje prostorov, štirioglato pastirjevo brunarico in obodno lopo, prekriva ovalna skodlasta streha. Brunarica je brez stropa, ima le ostrešje »na kasto«, kar pomeni ostrešje iz strešnih leg, na prisojni strešini pa med skodlami strešno lino. V njej je vse, kar pastir potrebuje, pri roki. Odprto ognjišče v obzidanem kotu pri vratih je srce bajte, vir življenja, toplote in domačnosti; na ognjišču leži z debelejšim koncem »za-glavnik« (do tri metre dolga smrekova okroglica), ki - zagreben v pepel -ohranja svojo žerjavico čez noč, da jo pastir zjutraj znova razpiha v ogenj. Nad kuriščem je trikotna kamnita plošča »se-dovnik«, ki usmerja ognjene zublje proč od lesene stene, na njej je velik lončen, z žico povezan lonec »sirovnik«, v katerem pastir ogreva posneto kislo
Skleda iz javorovega lesa in žlica
Ovčji roč z zvoncem, z Velike planine
Ovčji roč z zvoncem, z Dolge njive
mleko in iz njega izdeluje kisel sir. V leseno steno nad ognjiščem so poševno zabiti štirje leseni klini za litoželeznc lonce, zraven je zatikalo za lesene žlice, lesen nož za mešanje žgancev, lesena posnemalka za posnemanje kisle smetane, iz nje pastir v pinji mede presno mleko. Kisel sir, mohant in presno maslo so od davnine pa do 30. let preteklega stoletja bili edini pridelek pastirjev na Veliki planini. Na nasprotni, osojni vzdolžni steni so štiri močne police z lončenimi skledami za mleko, tam so tudi latvice, torila, cedilo, skutnica ter drugo pastirjevo orodje in posodje. Na tleh pod policami so škaf in pinja, vedernica in umivavček, smetišnica in prastara past za miši. Lesen oder nad policami varuje mleko, da se ne smeti, na oder odlaga pastir koš in druge večje predmete. Ob zadnji steni pastirjevega bivališča nasproti vrat je dvojni pograd, podobice na njegovi stranici pa so nadomeščale Preskarjevc-mu Andreju »bohkov kot«. Dva glajta, to je trama, za širino vrat narazen, in na dosegu rok visoko, vezeta prednjo in zadnjo čelno stran brunarice. Ker pastirji v bajti niso imeli mize in stola, je Preskarjev Andrej sedel na klopi ob pogradu, na lesenem oklepu ognjišča, ali na pragu odprtih vrat z leseno skode-lo na kolenih in z leseno žlico zajemal iz nje, kar si je skuhal na ognjišču. Skrb živinorejca in prizadevanja pastirja za nenehen stik z zaupano mu živino sta izoblikovala tloris pastirskega stanu, kot ga poznamo pri vclikoplaninski bajti in bavarski sirarci. Pri obeh je pastir v stiku z živino tudi ponoči, ko na pogradu sliši, kako govedo za leseno steno v lopi diha, prežvekuje in vmes klenka z zvoncem. V zadnjih letih so iz stare Preskarjeve bajte obiskovalci pokradli vso opremo. Kranjski spomeniški zavod in občina Kamnik, ki je zdaj zemljiškoknjižna lastnica Preskarjeve bajte, sta že leta 2001
vložila vlogo za proglasitev unikatne Preskarjeve pastirske bajte na Veliki planini za kulturni in zgodovinski spomenik državnega pomena. Doslej vloga še ni bila rešena.
Če se iz Velike planine spustiva nižje, do Zirov, kako ocenjujete skrb za dediščino stavbarstva in bivalne kulture v Vašem rojstnem kraju?
Zal nisem opazil kakšne posebne skrbi za ohranitev stavbne dediščine v Zireh. Ob glavni žirovski ulici je nekaj kvalitetne podeželske arhitekture, ki pa je zanemarjena in razpada ali pa je že predelana. Nekaj primerov lokalne arhitekture pa je ohranjenih na obrobju Zirov.
Vam je uspelo ohraniti svojo rojstno hišo pri Matevžku, danes Novovaška cesta IS 7, ki je značilen primer ljudskega stavbarstva na tem območju. Nam poveste kaj več o njeni zgodovini? Matevžkova hiša je ena izmed redkih, vrisanih v našem okolišu v Franciscej-skem katastru iz leta 1826. Ima parcelno številko 59 katastrske občine Žirovski vrh, njen tedanji lastnik je bil Gregor Kopač. Poleg nje sta vrisani le še hiša na Prapročah in Krajerska hiša. Preden se je pri hiši reklo pri Matevžku, se je reklo pri Medelači, kar izhaja iz imena Magdalena. Po pripovedovanju so se pri Medelači zbirali »plajšurji« - žirovskar-ski rokovnjači. Oče mi je povedal, da je nekoč prišel berač v Zirovskem vrhu k neki domačiji in vstopil skozi zadnja vrata v črno kuhinjo, ko je bila družina v hiši pri kosilu. Prej je gospodinja potegnila iz peči pisker s kračo, da se ohladi. Berač je kračo vzel in jo vtaknil v svojo malho, v pisker pa vrgel star solen. Odprl je vrata v hišo in rekel: »Solnte žiipnte, plečnte mavhnte, dedca u ret pauhnte« in odšel. Ko je gospodinja šla v kuhinjo po kračo, je šele razumela, kaj jim je berač povedal.
Tlorisna zasnova Matevžkove hiše je tradicionalna: veža, črna kuhinja, hiša in kamra, klet in zraven kuhinje hlev. Iz veže so vhodi v hišo, črno kuhinjo in klet, iz črne kuhinje pa v kamro in hlev. Iz veže vodijo enoramne stopnice v spalnico, frčado in na skedenj. V Matevžkovi hiši se je 1885 leta rodil moj oče, akademski slikar Franjo Kopač in leta 1913 tudi jaz.
Obnovitvena dela so opravili leta 1910, v dovoljenju z dne 12. junija leta 1910 je zapisano: »Podpisano županstvo kot stavbena oblast dovoljuje, da sme Matevž Kopač iz Nove vasi št. 27 svojo hišo za dva in pol metra podaljšati, to je streha za 2 m. na zadnjem koncu podaljšati, ker se je najdlo, da proti temu ni nobenega ugovora.« Dovoljenje je podpisal župan Franc Primožič. Takrat so zamenjali na strehi slamnato kritino s cementnimi špičniki, ki so na strehi še danes, v hiši pa zamenjali lesen strop z ometanim. Blizu hiše stoji lesen kozolec toplar s tremi okni in ohranjeno letnico 1879 na oplečniku, ki skupaj s hišo tvori zaključeno celoto.
Kaj pa vas je spodbudilo k obnovi? Kot direktor Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo v Ljubljani sem bil proti koncu 60. let preteklega stoletja na delavnem obisku pri prijatelju Otmarju Oblaku, takratnem županu Občine Logatec, skupaj sva bila v Dachauu. Omenil je, da odhaja v Ziri, v Alpino, čez Rovte in me je povabil, naj grem z njim. Ko sva se peljala mimo Gantarja, sem mu rekel: »Tamle je moja rojstna hiša«. Zapeljal je do Matevžka. Lastnica hiše je bila MatevžkovavdovaFranščiška, ki je zapustila hišo svoji hčeri Mici, poročeni v Milanu. Hiša je bila v slabem stanju in potrebna temeljite prenove, zato smo se dogovorili, da bomo hišo skupaj obnavljali. Nato je hišo z darilno pogodbo leta 1976 dobila moja hčerka Mojca.
Kaj ste spremenili in kaj obranili? Ker je bil pod v hiši že dotrajan, smo v hiši položili podložni beton, ga izolirali in na izolacijo položili lesen smrekov pod. Iz nekdanje listnice smo naredili garažo, iz nekdanjega hleva pa sanitarni vozel. Pri tem delu sta nam bila v veliko pomoč soseda, izvrsten mizar Ernest Kokelj in njegov oče Peter, ki je opravil vsa zidarska dela. Tudi zgoraj v spalnici smo položili nov smrekov pod, zamenjali na skednju dotrajan zunanji opaž in na novo s cementnimi špičniki prekrili streho na toplarju.
Vse drugo pa smo ohranili: črno kuhinjo z opremo, hišo s krušno pečjo in vsem inventarjem: bohkov kot s slikami na steklo, uro na uteži, križ, čelešnik nad pečjo in lesenega golobčka nad mizo. Zgoraj v spalnici sta postelji pripeljani od ženinih sorodnikov s Štajerske, Matevžkove so bile namreč prekratke in na njih ni bilo mogoče spati.
Matevžkova hiša ima danes na Zirovskem poleg Stare šole v Zireh edina status kulturnega spomenika. Nam poveste kaj več o tem?
Predlog za zaščito je prišel s strani Muzejskega društva Ziri, od Mihe Naglica in z naše strani leta 1998, jaz pa sem tedaj hišo izmeril in zrisal. Strokovne osnove za razglasitev hiše za kulturni in zgodovinski spomenik je pripravil tedanji Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Od leta 1999 za domačijo velja varstveni režim za arhitekturne spomenike, ki določa varovanje spomenika v celoti, neokrnjenosti in izvirnosti. Zaščitena sta tako hiša kot kozolec, saj tvorita zaključeno celoto; parcela, na kateri stojita, pa je nezazidljiva.
Pomembne sestavine dediščine Velike planine so pisave, s katerimi so pastirji krasili trniče, Debevčeva sončna ura, plašč iz lipovega ličja in cokle s pletenim
zgornjim delom iz macesnovih viter. V Zireh pri Matevžku pa ste imeli nad mizo svetega duha, goloba, izrezljanega iz javorovega lesa, ki se razlikuje od drugih pri nas. Kakšen torej je? Sveti duh, golobček, je sestavljen iz dveh kosov lesa, iz trupa in iz peruti, zgoraj je ploskovit, sicer pa baročno oblikovan, kot njegov dvojnik na Bavarskem. Visel je nad mizo, privezan na sukanec, napeljan do krila vrat v hišo. Ko je kdo od obiskovalcev odprl vrata v hišo, se je golobček dvignil in ga pozdravil, ko jih
je zaprl, pa se je spet spustil. Takšnega in podobnega svetega duha v obliki golobčka poznajo poleg Slovenije še Češka, Slovaška, Rusija in alpske dežele. Pri nas je strokovno še neraziskan, domnevno pa je povezan s krščanstvom.
Najlepše se Vam zahvaljujem za zelo zanimiv in poučen pogovor ter vam želim še mnogo zdravih in čilih dni tudi v Vašem rojstnem kraju. Najlepša hvala!
ML
Vlasto Kopač pred svojo rojstno hišo v Novi vasi, jeseni 2003. Foto: Franc Temelj
Vaje gorske reševalne službe SPD leta 1938 v Severni steni Triglava: reševanje ponesrečenca % drogom in vrečo, levo Vlasto Kopač, desno Miha Arih
Spodnji konec pastirskega selišča na Veliki planini poleti 1947. Dotlej so kmečki gospodarji postavili na požganem selišču 52 novih pastirskih bajt, med njimi je bila četrtina tradicionalnih ovalnih, vse druge so bile že na štiri ogle. Narisal Vlasto Kopač, lavirana risba s svinčnikom, poleti 1947
Velikoplaninske pastirske bajte, ena je še originalna z ovalno obodno lopo in strešno lino, tri pa so že predelane z oknom in dimnikom
Pastirska bajta na Veliki planini pred letom 1930. Narisal Vlasto Kopač, 1996
Spomenik ob Tržaški cesti, postavljen po zamisli arhitekta Vlasta Kopača, relief Slavko Kranjec
Spomenik oh Slovenski cesti, postavljen po
zamisli arhitekta Vlasta Kopača, relief Božo Pengov
Spomenik ob litijski cesti, postavljen po zamisli arhitekta Vlasta Kopača, relief Stane Kcrž.ič
Spomenik ob Zaloški cesti, postavljen po zamisli arhitekta Vlasta Kopača, relief Ivan Strekelj
3 I
Vlasto Kopač, Spomenik padlim Trentarjem,
Trenta 1972
Vlasto Kopač, Spomenik padlim papirničarjem i/. Vevč, 1974
Vlasto Kopač, Spomenik žici okupirane Ljubljane Titovi cesti, startni stebl relief ilegalca Božo Pcng"
Vlasto Kopač, Spomenik1 žici okupirane Ljubljane1 Dolenjski cesti, startni steber, relief Slavko KraHl
UMETNOSTNI ZGODOVINAR
LOJZE GOSTIŠA, 80 LET
Lojze Gostiša
UMIŠLJENI POGOVOR
Z AKADEMSKIM SLIKARJEM
MAKSIMOM SEDEJEM
V spominih na otroštvo sc mi še vedno obuja ljudski glas o sorojaku »Sedejčkovmu Makslnu z Dabračeve«. Za nikogar na vasi nisem vedel, ki bi ga osebno poznal, le med vaščani se je govorilo, da je umetnik, ki dela lepe slike. Šele v srednji šoli se mi je začela odkrivati ta skrivnostna osebnost. Prof. Olaf Globočnik, akademski slikar, nam je večkrat pripovedoval o likovnih ustvarjalcih in kajpa tudi o Maksimu Sedeju. (Dosti pozneje sem izvedel, da se je iz Maksa mimo krstnega lista preimenoval v Maksima takrat, ko se je tako začel podpisovati na svojih slikah, prijatelji pa so ga še naprej po starem klicali Maks). Več sem o njem slišal jeseni 1940, ko je kot edini slovenski slikar v družbi jugoslovanskih likovnikov razstavljal na bienalu v Benetkah. Prvič pa sem se z njim pogovarjal šele v prvih povojnih mesecih leta 1945, na srečanju v menzi kulturnih delavcev v hotelu Slon. Povabil me je, naj ga obiščem na domu v Rožni ulici 37.
Njegova, takrat petčlanska družina je živela v skromnem dvosobnem stanovanju z najnujnejšim pohištvom. Dnevni prostor, kjer so prebili pretežni del dneva, je bil hkrati tudi slikarski atelje. Stene, za katere bi človek pričakoval, da bodo polne slik, so bile prazne, le na tleh ob zidu je bilo nekaj poslikanih platen. Stanovanje, čeprav nabito z duhom ustvarjalne energije, je bilo v končni domeni odsev socialne bede slikarja v svobodnem poklicu, čigar družina je vsak dan stala pred usodnim vprašanjem: kako preživeti.
Maks ni rad govoril o teh stiskah, več je o njih pripovedovala njegova žena Ankica (po očetu Slovenka, po materi srbska Judinja, daljna sorodnica kiparja Meštrovića). Povedala je o Maksovem težavnem prebijanju v akademskih letih; kako je v zimi, ko so bili brez kurjave, pokuril lesene matrice svojih lesorezov, po katerih je odtiskoval ilustracije za Mrzelovo knjigo Bog v Trbovljah; govorila je o svojih otrocih in še o marsičem.
Pred odhodom mi je Maks pokazal nekaj svojih slik. Spominjam se, kako nemočen in brc/, besed sem stal pred njimi. Še bolj sem onemel, ko mi je začel kazati knjižne reprodukcije Chagalla, Klecja, Picassa, Dalija, Mondriana pa drugih in me prepričevati o njihovi vrhunski kvaliteti in avantgardni pomembnosti. Takrat pa je bilo z mojim tedanjim (naj rečem tradicionalnim ali naivnim?) gledanjem na umetnost v hipu konec.
Od tedaj je minilo oseminpetdeset let. Čas je opravil svoje. In zdaj po več kakor pol stoletja nadaljujem davno začeti pogovor z Maksom, ki ga ni več, in vendar kakor živ sedi pred mano ...
Gostiša: Vedno sem se spraševal, Maks, kako si mogel v tej dnevni sobi naslikati toliko izjemnih stvaritev. Poznam slikarje in vsi trdijo, da je prvi pogoj za kvalitetno slikarsko delo ustrezen, predvsem pa miren, pred vsakdanjim hrupom zavarovan atelje. Ti pa si prav v tej sobici, sredi pravcatega družinskega živžava, naslikal najboljše slike.
Sedej: Mislim, da se ne bi čudil, če bi bolje poznal moja mlada leta, v kakšnih mizernih prostorih sem delal kot umetnik v svobodnem poklicu. Družina, ki jo obožujem, me ni nikoli motila pri slikanju. Nasprotno: vsi njeni člani so mi bili potrebni in povrhu še zastonjski modeli.
Atelje (Družina), 1937
G.: Vsesplošna mizerija je v tvojem življenju nastopila v akademskih letih, v času, ko sta se s Frančiškom Smerdujem hranila na porti neke dobrodelne ustanove na Tuškancu in jedla iz pločevinastega krožnika in z žlico, priklenjeno na verigi.
S.: Imaš prav. To je bilo prvo leto študija v Zagrebu, ko smo s Frančiškom Smerdujem in Francetom Miheličem najeli skupno sobo na Mirogoju pri Ivanki Maslič. A se je moral France zaradi pripetljaja z lepo Ivankino hčerjo po kratkem postopku izseliti.
G.: Kakor vem, je dobil nekaj sobi podobnega na Ilici pod Gornjim gradom. Vem pa tudi, da ste kljub temu »incidentu« ostali s Francetom v Zagrebu nerazdružljivi prijatelji.
S.: Res je. Večkrat sta se nam pridružila še France Uršič in Zoran Didek. Skupaj smo tavali po mestu, menzah in »podrumih«, kjer so reklamirali »fini ručak sa melšpa-jzom i bištekom«; v mlekarni Horvatič, blizu Akademije, smo imeli Slovenci »odprt račun«, kjer smo se vsi po vrsti zadolževali ...
G: in kjer ste po mojem prepričanju mnogi od vas ostali še dandanes dolžniki.
S.:  Vidim, da dobro poznaš moje študentovsko življenje v Zagrebu.
G.: Zelo od daleč; uporabljam le gradivo, ki sem ga desetletja zbiral za trilogijo o Mi-heliču in se tako seveda srečal s slovenskimi študenti na zagrebški akademiji. Priznam pa, da je še mnogo bolj skopo moje vedenje o tvojem otroštvu, o starših, šoli, ali če hočeš, tudi o najini rojstni vasi.
S.: Oh, Ziri! »Prečuden kraj«, bi rekel Cankar. Iz podzavesti se mi oglaša daljni spomin na čudovito krajino, na pridne, delovne ljudi, na gorske kmetije, na čevljarje in klekljarice, na trpežne krampižarje, na klekljane čipke in šverc. Doma sem rasel v kar se da skromnih razmerah. Oče je po vasi zbiral mleko in ga potem vozil v mlekarno. Zaslužil je premalo za spodobno preživetje. Ko sem bil star dve leti, smo odšli v Vestfalijo in tam je oče služil kruh kot rudar v rudniku. Nobene blaginje torej, skromnost mi je bila, če že ne prirojena, po sili priučena. Vedno sem moral biti z malim zadovoljen. Ko smo se po štirih letih vrnili domov, se je oče zaposlil kot čevljarski pomočnik, mene pa je vpisal v žirovsko osemletno osnovno šolo. V teh letih sem se začel navduševati nad nebeško lepo krajino okoli sebe; vse pogosteje sem se zadrževal v okolici Krošljevega čebelnjaka, ogledoval poslikane skrinje in slike na steklu. Nikakor se nisem mogel nagledati oltarjev ljubljanskega mojstra Jakoba Gabra v vaški cerkvi sv. Lenarta, v neposredni bližini našega doma. Oče me je vse bolj navajal k branju, k ljubezni do knjige, ki je v meni ostala vse življenje.
C: Se je oče mar zaradi teh tvojih otroških nagnjenj, ki so nekako nakazovala pot v es-tetsko-oblikovno življenje, odločil in ti omogočil vpis na Umetnoobrtno šolo v Ljubljani?
S.: Veš, moj oče je bil iz posebnega testa, preprost, a bister in vedno vnet za napredek. Zelo veliko je bral. Na vsak način mi je hotel omogočiti študij, ki je bil zanj nedosegljiv. Je pa morala družina pošteno zategovati pasove, da sem vsaj jaz lahko študiral.
G.: In kako je prav? V vseh tvojih življenjepisih berem, da si se vpisal na Srednjo tehnično šolo.
S.: To ni točno, res pa je bila Umetnoobrtna v sestavu Srednje tehnične šole. Vpisal sem se na kiparski oddelek. Moja mentorja sta bila kipar Alojz Repič in slikar France Kralj. To ni bila slaba šola, kar dobro me je pripravila za izpit na zagrebški likovni akademiji.
C.: In kakšni so tvoji spomini na akademski študij v Zagrebu?
S.: Predvsem sem imel dobre profesorje: za risanje imenitnega slikarja in razgledanega teoretika Ljuba Babica, za grafiko Tomislava Krizmana, za slikarstvo Vladimir-ja Beciča in še zlasti Marina Tartaglia. Zagotovo najboljše, kar je premogla Kraljeva akademija za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, tedaj edini visokošolski zavod v takratni Jugoslaviji. Hvaležen sem jim, res so me veliko naučili.
G.: No, ali se ti niso vsaj po diplomi, ko si dobil naslov akademskega slikarja, izboljšale življenjske razmere? Se motim?
S.: Tako smo verjeli in upali vsi novopečeni umetniki, a smo bili hitro razočarani. Ne smemo pozabiti, da so bila trideseta leta čas hude gospodarske krize, ki je osiromašila svet. Ljudje so se borili za preživetje, le malo jih je bilo prepričanih, da je za popolno življenje potrebna tudi umetnost. V malem slovenskem svetu je bila ta mi-
sel še trdovratnejša, slikarji smo bili nekakšna nebodijihtreba paraziti. Vsesplošne nenaklonjenosti do umetnosti pa ni kazalo samo likovno nevzgojeno občinstvo, marveč tudi oblast in gospodarstveniki, ki so bili, denimo, v zahodnem svetu najpogostejši kupci umetnin. Nenadoma se nam je pokazalo, da je prej lepo zveneči naziv akademski slikar le »Titel ohne Mittel«, saj nas je kar razganjalo od ustvarjalnih zamisli in velikih načrtov, a smo bili praktično brez možnosti, da bi jih uresničili. Samo sanjaš lahko o ateljeju, kjer se bo tvoja fantazija svobodno zlivala na platno v realizacijah svežih likovnih idej. Sanje, neizpolnljive sanje! In potem pride čas, da si omisliš družino, a težave se samo še pomnožijo. Moram priznati, da sem bil srečen, ko sem dobil dvosobno stanovanje v kožni ulici. Samo da sem lahko v dnevni sobi ves dan slikal. Ni pa motilo - ne, ni me smelo motiti ne domače ne tuje prihajanje in odhajanje. Vidiš, tako sem se, Zirovec, kar dobro znašel; kljub temu da nisem imel ateljeja, sem ustvarjal kot za stavo.
G.: Teh tvojih zgodnjih ustvarjalnih let res nisem poznal. Zdaj bolje razumem, v kako mizernih razmerah je takrat nastajalo tvoje slikarstvo. In razumljivo mi je tudi, zakaj sem ves čas čutil v njem nekakšno socialno noto, ki vam je nekako vraščena. Pa ne glede na motivno vsebino, ne morda samo v tvojih ilustracijah Mrzelovih »pro-letarskih« pesmi Bog v Trbovljah, marveč povsod, tudi v čisto vsakdanjih motivih tvoje družine. Pravzaprav je celo v portretih in krajinah vedno čutiti nekaj socialno pridušenega, malone družbeno kritičnega, kar ...
S.: Ne, ne, jaz ne mislim tako! Socialno obarvanega - to ja, s tem se strinjam, a nikoli deklarativno reformatorskega. Ne, to ni v moji naravi. Vedno mi notranja vsebina motiva narekuje njegovo zunanjo obliko, kajpa identično z mojim ustvarjalnim značajem, ta pa je res bil - tudi zaradi pretolčene revščine in trpkih spoznanj preživetega - s svojimi simpatijami vedno na strani ponižanih in razžaljenih. A to sem želel in znal izražati brez vsakega povzdigovanja glasu, s tisto - tako je zapisala tudi kritika - meni prirojeno otožno liriko, ki je obarvala vse moje slike. Samo to in nič drugega v tej moji »socialni kritičnosti«.
G: Najbrž bo držalo, kar praviš. Toda prav zaradi takšne pridušenosti je tvoje šepetanje o krivičnosti sveta bolj prepričljivo kakor pridigarsko pritiskanje na vse registre. In predvsem je čista umetniška izpoved, usklajena z ustvarjalno osebnostjo. Prav temu lirično mehkemu apostrofiranju sveta z napakami se moraš bržčas zahvaliti za priljubljenost svojega slikarstva in grafike.
S.: Ah ne, s to mojo priljubljenostjo je precej bolj zapletena zgodba. Dolgo, predolgo je ni bilo, vsaj tako se nam je zdelo vsem mladim diplomantom zagrebške akademije, ko smo se vrnili v Slovenijo. Si lahko predstavljaš, v kakšnih razmerah smo se znašli? Ljubljana je tedaj komaj »prežvečila« naš impresionizem, stroka in delno tudi občinstvo sta začela počasi priznavati, da bi tisti zasmehovani »kozolčarji« utegnili biti pravzaprav čisto spodobni slikarji. Vsaj njihovim štirim protagonistom se je začelo odpirati imena vredno življenje, nekaj z uradnimi, nekaj z zasebnimi odkupi.
G: Se ti ne zdi, da je bilo v resnici tudi zanje slabše? Se ne spomniš, kako je Jakopič zapisal? Dovoli, da navedem: »Razmere postajajo od dne do dne mizernejše. Kdor le more, hiti rešiti svoje življenje v kako službo, službico. Le malo je še »svobodnih«, v boju za košček bednega življenja zapravljajo na dan svoje najboljše moči, svoje zdravje, svojo pamet in svojo čast ... Tako je življenje svobodnega umetnika.«
S.: Ne bom oporekal, a trdim, da je bilo še dosti huje tistim, ki so prišli za njimi. Eks-presionisti na primer. Mirno lahko rečem, da se niso nikoli do kraja uveljavili v javnosti. In to iz različnih vzrokov. Največkrat so razočarani prej odnehali brez upa na zmago proti splošnemu nazadnjaškemu okusu in se predali zasebnemu životar-jenju ali pa so pozabili na svoje velike ideale in se prilagodili likovno zaostalemu trgu. Veliki imeni Veno Pilon in France Kralj celo v stroki nista dobili enoglasne podpore. In v takšen slogovni in kvalitativni pelmel smo padli mladi z novimi (kritika je brž ugotovila) francoskimi novotarijami. Si lahko predstavljaš, kakšna je bila prva reakcija občinstva na takšno motenje njihovega utečenega spanja?
C: Že, že, ampak priznati moraš, ta vaš pretanjeni francoski kolorizem - tako je bilo nekje zapisano - je bil kljub vsemu manj moteč za laični okus kakor pa nasilna, de-formatorska »grda« ekspresionistična secesija, če kajpa izvzamem surrealista Staneta Kregarja, ki je buril javnost s Fantazijami na terasi, a ta študent praške akademije se vam je priključil pozneje. Vsaj kar zadeva likovno gledanje na naravo, ste vi, drugače kakor vaši kolegi ekspresionisti, ostajali pri naravnih predmetnih oblikah in razmerjih. To že moraš priznati.
S.: Samo deloma bo držalo, zakaj tudi vsak od nas je uveljavljal spreminjanje narave po svoji notranji potrebi in okusu. Ne moreš trditi, da nam je šlo za mimetično odzrca-ljanje realnih figur in predmetov. Vsaj lastna barvna paleta in osebno prilagojena proporca sta bila očitno razpoznavna znaka za vsakega od nas posebej. Ljudi je motila še kopica novosti, ki jih je prineslo naše mlado slikarstvo. Denimo izginjanje modeliranja figur - ljudje so bili vajeni uživati ob lepo zmodeliranih telesnostih, ki so jih očarale s plastično utvaro. Na naših figurah si namreč opazil nekakšno poploščenje, deljenost teles in obrazov na svetlo in temno polovico, pa še to ne napeto v ostre kontraste. Res pa je, da v barvi nismo sledili ostrim kolorističnim spopadom, ampak smo se rajši oplajali s tako imenovanimi barvnimi sivinami, tem pa kot piko na i dodajali poudarke čistih barvnih superlativov. Torej nič epigonskega, rajši daleč od izvirnega francoskega fovizma - temu je bil še najbližji med nami Miklavž Omerza.
G.: Ja, tvojih slik res ne bi mogel primerjati s kakim zgodnjim Derainom, še manj z ekspresivnim Rouaultom, zato pa rajši z nekakšno mešanico »sivega« Vuillarda s pisano barvnim Matissom. Se zlasti z njim zaradi tvoje posebne občutljivosti za mehko obrisne predstavitve - zdaj rečemo kar: »sedejevsko liričnih figur«.
S.: S tem se strinjam. Res mi ni nikoli prijalo ostro poudarjanje kontrastov, ne v barvah ne v tonu. Sliko sem vedno videl kot skladno, kolikor mogoče uravnoteženo in predvsem tudi v iluziji prostora umerjeno novo avtorsko stvarnost. Ta svoj ideal sem vedno znova odkrival tudi pri največjih sodobnih mojstrih. Resda na njihov način; slikar, ki išče, kako bi se polnokrvno izrazil, si bo moral ob vseh zgledih najti svojo lastno umetniško vsebino. In to potem preliti v svojo posebno, avtorsko barvno paleto.
G.: No, pa si me sam pripeljal do vprašanja, ki mi je že dolgo na jeziku: tvoji kolegi so mi večkrat omenili, da si najbolje obveščen slikar glede položaja moderne umetnosti. In tudi to, da imaš med našimi likovniki najbolj obsežno likovno literaturo z reprodukcijami aktualnih evropskih in svetovnih avtorjev. Že s svojega prvega obiska v Rožni ulici v daljnem letu 1945 se spomnim, kako si mi kazal reprodukcije skoraj vseh tedanjih avantgardnih slikarjev. Prvič sem začuden gledal dela Cha-galla, Dalija, Kleeja, Picassa, in priznam, z nezaupanjem poslušal tvoje razlage o
njihovi veličini. Veš, tedaj je bila zame najboljša sodobna slika Miheličevo Romanje na Ptujski gori, ta mi je bila takrat za zgled in kriterij za dobro, pa tudi napredno, sodobno umetnost. Strašno ozko gledanje, mar ne? Toda tega sem se zavedel šele dosti dosti pozneje. Neizmerno sem ti hvaležen, da si mi prvi odpiral oči in mi, tudi če zaradi moje likovne laičnosti s polovičnim uspehom, kazal, kako umetnost živi in se razvija tudi onkraj »Ptujske gore«. Toda ali ti je ta tvoja razgledanost po arenah svetovne umetnosti s hkratno, da tako rečem, teoretsko podkovanostjo pomagala do jasnega koncipiranja lastnih ciljev slikarskega raziskovanja?
S.: Najprej ti moram povedati, da je bilo kupovanje knjig z reprodukcijami likovnih umetnikov moja strast že v letih, ko sem si moral zanje odtegovati od ust. Ampak da jih imam res največ? - Le kako bi mogel vedeti, ali jih nima še več, denimo, Kre-gar, ki je bil prav tako vedno na tekočem, kaj se dogaja v likovnem svetu. Zagotovo pa so mi te knjige zelo koristile pri iskanju lastnih umetniških poti, saj so me seznanjale z najžlahtnejšimi dosežki likovnih genijev, teh nekakšnih zvezd stalnic, usmerjevalnih kažipotov nam vsem, ki se trudimo za podobne velike cilje. Pomanjkanje komunikacije z zahodno poloblo je bilo usodno za organski razvoj naše povojne umetnosti.
G.: In ti si po pripovedovanju študentov kar uspešno razbijal to ideološko blokado s svojo moderno likovno literaturo, ko knjižnica na Akademiji skorajda ni premogla poštene reprodukcije aktualnega evropskega slikarstva. Pri mentorskem vodenju, kakor mi pripovedujejo tvoji študentje, nisi imel navade dosti govoriti, razlagati in prepričevati z besedami, kaj je dobro, kaj slabo naslikano, ampak si po natančnem ogledu in presoji studentove študije rekel: »Vidite, skoraj enak likovni problem,
kakor je ta, ki ste se ga lotili, je bil že rešen na sliki tega in/ali onega slikarja. Prinesel vam bom njegovo reprodukcijo (pa še katero drugih slikarjev, ki so to rešili po svoje). Tako boste najlažje ob uspelih zgledih poiskali sebi lastno rešitev.« In ti se tega ne spomniš?
S.: Kdo bi si mogel zapomniti vse, kar je kdaj govoril študentom! Si lahko misliš, kar trinajst let sem bil njihov mentor na Akademiji. Spomnim pa se, da je bilo prav pomanjkanje reprodukcij vrhunskih del evropskih in svetovnih slikarjev najbolj boleča točka našega tedanjega študija. Če pri tem seveda upoštevaš še to, da tedaj nismo mogli sesti na vlak in skočiti na razstavo moderne po evropskih zahodnih prestolnicah, da bi videli te umetnine v originalih.
C: Se ti lahko malce pohvalim, da je nekaj za spoznavanje takratne zahodne evropske umetnosti storila tudi moja malenkost? Najbrž se ne boš spomnil Likovnega sveta 1951 s Pilonovim poročilom o živem vrenju moderne v Parizu, ki sem ga objavil že tedaj, verjetno kot prvo lastovko pri nas.
S.: Ja, dobro se spominjam tega Likovnega sveta, pa tudi Pilonovega članka. Moram ti priznati, da si bil korajžen!
G.: Vsekakor pa si, potem ko so se naše meje bolj odprle, rad hodil s študenti po evropskih razstavah in jim ob originalnih delih razlagal skrivnosti sodobne umetnosti. Veš, včasih razmišljam, ali se nisi prav ob teh naprednih zgledih sredi 50. let odločil za usodni prelom s svojo prejšnjo lirično spevno figuraliko, ko si v svoje kompozicije začel vnašati nekakšno kubistično okostje. A vem, moral mi boš seveda sam povedati, morda ti je bila neposredna spodbuda kar Kregarjev analitični kubizem, s katerim je razburil slovensko kulturno srenjo leto dni poprej?
S.: Pravzaprav ne le eno ali drugo - rajši oboje hkrati. Ne pozabi, da je bila želja po secesiji v moderno tedaj v zraku - če ne bi bil Kregar, bi to storil kdo drug. Prav tisto leto je z modernimi stvaritvami presenetila našo javnost tudi mlada Grupa 53, slikarji in kiparji, vzgojeni že v duhu socialistične estetike. V Moderni galeriji so razstavili dela, za katera je bila, kakor se je norčevala uradna kritika, »potrebna francoska dojilja«. Kaj more biti za ustvarjalca bolj naravnega, kakor da v želji po nadgradnji mimetičnega slikanja, za katero čuti, da se z njim ne izraža več polno, poskuša, denimo, figuro napraviti trdnejšo, pa zato sugestivnejšo z vnašanjem analitičnega skeleta vanjo. Celo moj kolega Omerza, ki je bil med nami Neodvisnimi nedvomno najbolj občutljiv kolorist in častilec barvne arabeske, se je v tistih letih poizkušal s podobnim geometrijskim ogrodjem v svojih figurah in krajinah. Drugače pa se mi zdi, da sem to analitično metodo bolj uspešno kakor v slikarstvu uveljavljal v svoji grafiki. Ne samo v črno-beli, tudi v barvni.
G.: Ja, res čudno se mi zdi, da se o tvoji grafiki tako malo govori. To, da si se omejil predvsem na lesorez, ne more biti vzrok. Ne bi smeli spregledati vsebinske in izvedbene odličnosti teh tvojih grafičnih listov. Tudi na razstavah so zbujali občudovanje in priznanje, še prav posebej listi iz tvojega analitičnega obdobja. Od kod takšna kratkovidnost kritike?
S.: Oh, ta naša kritika. Včasih se mi zdi, da opazi samo to, o čemer že vrabci čivkajo. In vsaj njena dobršna polovica najraje vse poenostavi in pavšalizira. Poglej, ker sem priznan slikar, mojo grafiko marginalizirajo, če ne kar spregledajo. Prav narobe pa pri
Miheliču. Ta bo zanje samo grafik, pa čeravno je naslikal zajeten opus slik. A tudi zanje pravijo, da so grafične in amen. Ko pa bi Stupica delal kaj več grafike, bi zagotovo presodili, da so slikarske. Bolj so v zadregi pri Mariju Preglju, pri katerem sta grafika in slikarstvo malone v enakem razmerju. Kako preprosto je vse, ali ne? Vsaj zanje!
G.: Nasploh je grafika, ki je po vojni zaradi svojega likovnega prispevka partizanstvu nekaj časa uživala privilegiran položaj, postala kmalu zatem drugorazredna. Cena pa ji je močno zrasla šele z ljubljanskim grafičnim bienalom, ki se je umestil med svetovne umetniške manifestacije in tudi Ljubljansko grafično šolo približal svetovnim vrhovom.
S.: Tako je tudi prav; to si tudi zasluži. Strašno neresno pa se mi zdi razlikovati likovne zvrsti na bolj ali manj pomembne, na bolj ali manj umetniške, se pravi, govoriti o večvrednosti bodisi slikarstva bodisi grafike: v obeh zvrsteh se resnični umetnik lahko identično izrazi. Odločujoči kriterij vsake likovne stvaritve, ki naj bi si zaslužila odliko umetnosti, je njena sugestivna moč, ki presune gledalca. Za vsakega umetnika je bistveno, da ostaja zvest svoji notranji potrebi, neustavljivi sili izraziti sebe, se pravi svojo posebno vsebino. In to v tistem slogu in s tistimi izvedbenimi sredstvi, ki mu najbolj, kakor pravimo, ležijo, da se bo z njimi najpopolncje poistovetil. Tudi če bi se še tako želel izraziti v nekem slogu, zvrsti ali izvedbeni tehniki, pa mu ta ni pisana na kožo, bo končni rezultat slab, ne bo popolnega zlitja slikar-jevega ustvarjalnega značaja z vizualizacijo njegove koncepcije.
G.: Res me presenečaš, nisem še slišal bolj poglobljenega označevanja bistvenih prvin vsake resnične umetnosti. Očitno dosti razmišljaš o pravem smislu umetniškega izpovedovanja.
S.: Najbrž res, a še pogosteje preverjam lastno delo, ali gre v pravo smer ali je kdaj zavilo s prave poti. Pri tem sem neprizanesljiv do sebe, ne maram si zakrivati oči pred
•I l
napakami. Vidiš, če se zdaj ozrem na ta analitična leta, imam vtis, da v takratnem členjenju figuralnih silhuet le nisem polno zadihal, da sem bil nekako bolj študijski, z večjo mero razuma, pa manj čustva kakor v svojih prejšnjih stvaritvah. Prav na dnu duše me je tudi takrat še vedno pritegovala tekoča arabeska, a sem se ji odrekal v prepričanju, da mi je potrebna vsaj kratka lekcija »trdnega kubizma«. Zato nič čudnega, da sem potem iz analize spet hitro zajadral v sintezo, saj moje zgodnje figuralne kompozicije vnovič izdihavajo obrisno melodijo - arabeska je spet postala primerna nosilka barvne vsebine brez vidnejših notranjih členitev ali grafičnih okostij. Ampak da boš vedel, nikoli mi ni bilo žal za tisti intermezzo o konstrukciji. Nedvomno mi je vlil potrebno oblikovno trdnost, ki se je zdaj samo prikrila v sintetični celoti, a ohranja notranjo kompaktnost.
G.: Se strinjam, zagotovo imamo lahko tudi nekaj takšnih zadnjih figuralnih kompozicij za nov vrhunec tvojega slikarskega razvoja. In prav tako bo držalo, da si se v njih spet vrnil k svojemu prirojenemu izražanju z obrisno melodiko, še več, da si zdaj tudi ekspresivnejši črti dal samostojnejšo izraznost.
Ze prej, ko sva govorila o tvoji grafiki, sem hotel omeniti, da o tvojem grafičnem nagnjenju najbolje priča tudi obsežen opus ilustracij. Že pred vojno si veljal za enega najbolj plodovitih, predvsem pa kakovostnih, likovno izbrušenih slovenskih ilustratorjev. Lahkotnost tvojih figuralnih uprizoritev v lavirankah so nekateri celo primerjali z elegantnostjo in ritmičnim elanom japonskih risb s čopičem. Ne spominjam se vseh naslovov knjig, ki si jih likovno polepšal, niti slikanic, ki so izhajale v dnevnem časopisju.
S.: Oh, to moje ilustriranje je bilo predvsem poganjanje za ljubi kruhek. Vsaj tako sem ga večkrat kot pezo občutil pri sprejemu naročila, toda med delom me je dostikrat globlje zagrabilo - ali ti nisem rekel na začetku, da se hitro prilagodim? - in potem sem se predal igrivi evforiji in - vsaj mislim tako - izrisal kar nekaj omembe vrednih ciklov knjižnih ilustracij, v različnih tehnikah, od perorisb in lavirank do akvarelov.
G.: Mislim, da je bila ena redkih vrlin, ki si jih vnašal vanje, tisti tanki posluh za značaj literarne vsebine, znal si mojstrsko prisluhniti otrokom, naravi in tudi etnografskim posebnostim besedil. Ne bom pozabil »orientalskega pridiha« Tisoč in ene noči ali »japonske virtuoznosti« akvarelov za Ropotalo in ptico Mateja Bora.
S.: No, moram iskreno priznati, da bi mi bila bolj pri srcu večja, lahko bi rekel, bolj resna naročila, denimo večje zgodovinske kompozije, a žal, nisem imel dostikrat sreče, da bi mi zaupali.
G.: Ja, Maks, mi boš dovolil, da se spet malce pohvalim? - Ali se ne spomniš, kako sem ti prinesel naročilo Ministrstva za prosveto in kulturo leta 1945 za dve tvoji sliki in za ilustriranje pesniške zbirke Erne Muserjeve? Vem, da si naslikal Pogreb talca in Izgnance, pozneje pa si mi prinesel tudi ilustracije za zbirko. Ali veš, da je bilo to moje prvo naročilo v življenju, ki sem ga posredoval kakemu slikarju? In ti si v slikah vnesel novo vsebino v tedanji svet svoje figuralike.
S.: Za to sem ti še danes hvaležen. Tedaj si me rešil hude gmotne stiske. Hkrati pa moram priznati, da nisem posebno ponosen na ti svoji olji; preveč sta se bratih s socrealizmom. Bolj sem bil zadovoljen z nekaterimi poznejšimi, tudi javnimi naročili, denimo z dvema žal že uničenima freskama na Bledu in v kinu Komuna v Ljubljani. Prav ta
moja radovednost, ali se da kaj napraviti tudi iz najbolj komercialnega naročila, me je dostikrat reševala v ustvarjalno sproščenost, ki je prvi pogoj za uspelo stvaritev. Vidiš, vse to in še marsikaj sem moral početi za preživetje, saj me edina alternativa, mislim na službo likovnega pedagoga na gimnaziji, nikoli ni mogla pritegniti.
G.: Ne razumem te popolnoma, vedno so govorili o priljubljenosti tvojih slik, tudi med širšo javnostjo, ali jih nisi mogel prodati dovolj za preživljanje sebe in družine? Kar zadeva tvojo delavnost, ti jih gotovo ni manjkalo, kolegi so vedeli, da slikaš razmeroma hitro, še več, občudovali so tvojo plodovitost, rojeval si jih nenehoma. Celo pohvalili so te za to tvojo izjemno promptnost, ko si, so rekli, s svežo sliko pritekel tik pred zdajci na skupno razstavo in jo v zadnjem trenutku zamenjal z že visečo.
S.: In to ti meni, ko so zate vsi vedeli povedati, da si postavil že več kakor sedemdeset razstav, a si jih vedno končal v zadnjem trenutku. Ali nisi slišal, kako so te opravljali, da so prvi gostje že prihajali, ti pa si z metlo še vedno šaril po razstavi? Ce je bilo to dobrodušno ali zlobno pikanje, zate ne vem, zase pa lahko rečem, da je bila zgolj zelena zavist, saj poznaš naše slikarje, da ne morejo iz svoje kože. Niso mi privoščili, da sem lahko tako hitro rojeval vedno nove, a niti ne slabe slike. Drži pa, da sem nekajkrat zamenjal že visečo sliko s pravkar končano. Kaj ne bi tako napravil vsak, ki si želi, da se javnosti predstavi v najlepši luči? Se ti zdi to narobe?
G.: No, pa sva končno le prišla do tega kočljivega vprašanja, kočljivega ne samo za slovenske, ampak predpostavljam, za vse slikarje: kakšna so torej bila, denimo, razmerja med vami Neodvisnimi? Ste bili samo skupinsko povezani s podobnim programom in statutarnimi cilji ali globlje, posebno, prijateljsko?
S.: Ce bi hotel s prstom pokazati na en sam trden dokaz globlje povezanosti med nami, potem bi zadostoval tale: kljub čisto naravnim antagonizmom, izvirajočim iz tekmovalnosti za prvenstvo in prestiž v takšni skupini ambicioznih ustvarjalcev, bo ostalo nepreklicno dejstvo, da smo tudi po kolegialnem lobiranju dosegli profesuro na najvišji likovni instituciji, na Akademiji v Ljubljani, pravzaprav vsi uspešnejši slikarji in kiparji kluba Neodvisnih. Drugače pa so se prava prijateljstva med nami sklepala bolj po značajski sorodnosti kakor po občudovanju kolegovega dela. Saj menda veš tisto o Matissu: da je bil velik slikar, a ne velik - morda bi kdo rekel -celo nemogoč človek. Ce je nekdo odličen ustvarjalec, še ni rečeno, da ti bo tudi iskren prijatelj; mar niso takšne tudi tvoje izkušnje? V podrobnosti in imena se ne mislim spuščati.
G.: Pa vendar je kar nekaj zunanjih, denimo, namigov, ki kažejo na večjo povezanost posameznikov med vami. Ali se motim, da je bilo Stupičevo povabilo, da te portretira, tudi potrdilo, da te ne ceni samo kot slikarja, ustvarjalca, marveč hkrati kot prijatelja? In v tem odličnem portretu - kakor da bi skozi zunanjo podobnost preniknil v samo srčiko tvojega človeškega značaja.
S.: Ne, jaz ne mislim tako. Če bi ti bolje poznal Stupico, bi vedel, da je bil izjemno vase zaprt človek, ki je silno težko navezoval prijateljske stike z bližnjimi. Pravzaprav ne poznam nobenega njegovega prijatelja - ali ga je sploh imel? Bil sem mu zgolj model, na katerem je preizkušal moč svoje prenikavosti portretista, in to je opravil nadvse profesionalno, z izjemno umetniško prepričljivostjo. Več od mene tedaj ni
pričakoval in tudi ne zahteval. Saj je podobno upodobil še nekaj drugih ustvarjalcev, med seboj po značaju in zunanjosti tako različnih, kakor so Marjan Pogačnik, Zdenko Kalin in Riko Debenjak. Ne, nikoli nisem niti pomislil, da bi lahko-uporabil bom blagovni izraz, a mislim v duhovnem smislu - v tako avtarkičnem značaju, kakor je bil Stupica, našel odziv in potrebo po prijateljstvu.
(i.: Da ne bi pozabil. Le nekajkrat sva omenila Neodvisne. Ti si bil leta 1937 pobudnik in ustanovni član kluba Neodvisnih, skupaj z Nikolajem Pirnatom in Zdenkom Kalinom.
S.: In vseskozi tajnik kluba. Udeležil sem se tako rekoč vseh trinajstih razstav, ki jih je organiziral klub. S člani smo potovali po evropskih razstaviščih in tako leta 1939 tudi v Pariz, skupaj s Francetom Miheličem, Marijem Pregljem, Karlom Putrihom in Evgenom Sajovicem.
G.: Mihelič mi je z navdušenjem pripovedoval o tem potovanju.
S.: A moram reči, da je bilo zame največje doživetje že med potjo, ko smo se ustavili v Ženevi: tam je bila razstava slik iz zbirke madridskega Prada. Si lahko misliš, gledali smo originale El Greca, Velasqueza, Goya - spominjam se, da nas je z njimi že prej seznanjal profesor Ljubo Babic. Kdo bi pozabil njegovo razlago El Grecove slike Vihar nad Toledom ali Pogreb grofa Orgaza.
(i.: Španci so očarali tudi Miheliča; priznal mi je, da bolj kakor moderna v Parizu.
S.: No, vsak po svoje. Pariz me vedno prevzame s čari svoje arhitekture, z živim pla-njem, z živahnim vrvenjem množic in z. vznemirljivo boemščino. Slikarsko pa so me pritegnili njihovi impresionisti, še posebej čudoviti Monet.
G.: Pravzaprav v tvojem slikarstvu ni nič impresionističnega, zdi se mi dosti bližje zgodnji italijanski renesansi, tako po zaprto obrisni figuraliki kakor po liričnem razpoloženju, ki jo prepajajo, da kar ...
S.: Točno si povedal, ta nadvse naivni barvno oblikovni čar Piera della Francesca mi vedno seže do srca. Tako sublimno, tako nezemeljsko je njegovo slikarstvo, da je lahko vsakemu le nedosegljiv ideal. Tudi meni.
G.: Moram ti reči, da tudi pri tebi čutim nekaj te odmaknjenosti od materialno-stvarne-ga sveta. Upodabljaš motive iz vsakdanjega življenja, a vse požlahtiš s poetičnostjo, ki ni od tega sveta. Naj kot primer omenim samo portret tvoje žene Ankice - ne morem si zamisliti bolj žlahtne predstavitve stvarnega ženskega bitja iz krvi in mesa.
S.: Zares si me presenetil - boš verjel, da je tudi meni prav ta slika zelo ljuba.
G.: In veš, kako sem si jo opisal v svoj dnevnik, potem ko sem se osvobodil vseh blokad in predsodkov tradicionalnega mimetničnega slikarstva? Ti lahko preberem? »Kot temna silhueta se po sredini platna izrisuje podoba sedeče mlade žene s svetlo barvnim obrazom in rokama v naročju. Toplo rjavo rožnato razpoloženje napolnjuje ves prostor, kjer vsi predmeti nekako tolažijo našo radovednost s svojo poved-nostjo: okrasto sivi stol govori o njenem socialnem statusu; slika na steni zaznava moža in otroka ob mizi; čez polovico prerezana vaza s šopkom in del cvetno vzorčaste zavese pa o njenem željnem občutenju lepega. Edini poudarjeni kontrast je pretehtan v enakovredno govorico črnine in kožne polti, a na tej prostor ob-
vladujoči postavi je bel pikčasti vzorec blaga postal glavni poudarek tonsko-barvne kompozicije. Izjemno pretehtana kompozicija, nekakšna himna vestalki domačega miru.« No, kaj praviš?
S.:  Lepo, a lahko bi jo kdo drug enako dobro razložil tudi drugače.
G.: Imaš prav, ni enopomenske slike, tudi najboljše ne. In prav na koncu sem se spomnil, kaj te moram vprašati. Ali je to, da ste kar štirje Sedeji likovni ustvarjalci, naključje ali ne morda posledica genskih zakonov, saj vas je toliko kakor slikarjev Subicev.
S.: Dobro vprašanje, a če si lahko privoščim malce humorja: ne vem, res ne vem -morebiti bomo to skupaj odločili, ko se bomo vsi štirje srečali na onem svetu.
I'. S.: Za morebitno odstopanje odgovarja UCENTIA POETICA
Počivajoči artisti, 1938
Balkon II, 1939
Žena pri branju, 1940
Kopalke, 1942
5 I
Deček, 1942
Pri mizi, 1956
Deklica s kletko, 1954
Konji, Barvni lesorez, 195.?
Iz grafične mape lesorezov Predmestje, 1933
Sedejeva družina, okoli 1915, Maksim je drugi z desne
Z razstave M. Sedeja in Z. Kalina v Jakopičevemu paviljonu
Z desne: M. Sedej, F. Mihelič, K. Punih, E. Sajovic v Parizu, 1939.
Foto: M. Pregelj
Z desne: M. Sedej, (i. Stupica, F. Mihelič
SOCIOLOG
ZDRAVKO MLINAR, 70 LET
Zdravko Mlinar in Miha Naglic
OD TRPNEGA SPREJEMANJA KRAJEVNIH DANOSTI K DEJAVNEMU VSTOPANJU V SVET
Pogovor s sociologom Zdravkom Mlinarjem ob njegovi 70-letnici
Predlagam, da se ob Vaši 70-letnici pogovoriva o Vašem življenju in delu, in Vas prosim, da pozornost usmerite na to, kako ste doživljali spremembe v domačem okolju in v svetu, v vsakdanjem življenju in v poklicnem delovanju. Takšen izziv sprejemam, kolikor se zdi, da bi moj pogled nazaj lahko še koga zanimal. Ob tem, ko se letos odzivam na takšna povabila, prav to zame predstavlja nekakšno zadrego. Vedno sem bil in sem še zdaj v osnovi usmerjen predvsem v prihodnost. Zdaj pa me prav razne obletnice, tako moje osebne kot institucij, v katerih sem deloval - da niti ne govorim o smrtih - silijo, da se vračam v preteklost. Za sedemdesetletnika se zdi skorajda neprimerno, da bi postavljal v ospredje osebne ali družbene programske postavke za prihodnost. V tem smislu moram biti torej zadržan, čeprav se zdi, da mi idej ne manjka. To zadrego poskušam vsaj delno reševati tudi na podlagi ene od temeljnih postavk mojega sociološkega teoretiziranja. Ne
sprejemam namreč modela t. i. igre z ničelno vsoto v tem smislu, da gre stalno za takšno medsebojno razmerje med spremenljivkami - kot npr. v športu - da toliko kot na eni strani pridobimo, na drugi izgubimo. Ce se torej bolj ukvarjam tudi s preteklostjo, to vendarle ne pomeni, da se nujno prav toliko manj ukvarjam s prihodnostjo. V praksi je sicer žal največkrat res tako, sam pa si prizadevam predvsem za takšne obračune s preteklostjo, ki osvetljujejo pot naprej, v osebnem življenju, ko gre za razvoj kraja ali širše družbe. Na vseh treh ravneh pa je celo vprašanje, kdo je pripravljen napraviti pravočasni samokritični obračun s preteklostjo.
Desetletni Zdravko v Račevi, julija 1943, fotografiral brat Boris Mlinar
Vr°ančkovi pri zgodnji lutranji košnji na travniku pod ' ol°nkarjem v Račevi poleti 1944. Z leve' mama, Zdravko, oče. h>">: Branko Mlinar
V leksikonih piše, da ste bili rojeni 30. januarja 1933 v Zireh. Vaše rojake pa bo morda zanimalo še bolj natančno, kje in v kakšnih okoliščinah se je to zgodilo? Sociologi sicer ugotavljamo, da kraj rojstva izgublja nekdanji pomen. V preteklosti je bil način življenja in je bila življenjska pot posameznika dosti bolj določena že po rojstvu. Včasih je veljalo -kjer si se rodil, tam boš živel, tam boš umrl, tam bodo tudi tvoji potomci ... Danes pa že rojstvo in stalno bivališče nista več na istem mestu, stalno bivališče je zmeraj manj stalno, porodi niso več doma, ampak v porodnišnicah. Človekovo življenje je zmeraj manj usodno določeno vnaprej. Vse bolj si ga določa vsak sam, ga »jemlje v svoje roke«. Nekdanja rodbinska pripadnost (včasih so najprej vprašali: Čigav si pa ti?) komajda še kaj šteje kot določilnica ugleda in družbenega uveljavljanja posameznika. Za mojo generacijo Žirovcev, rojenih pred 70 leti, bi lahko rekli, da smo pripadali nekakšnemu prehodnemu obdobju, vendar smo zagotovo bili še vsi rojeni vsak na svojem domu, vsaj manjši
delež pa nas ni ostalo v Zireh. Jaz sem bil rojen v hiši, ki jo je postavil oče v Stari vasi, zdaj Loška cesta 21, zgodaj ponoči navedenega dne, v pritlični sobi nasproti vhoda v hišo. Pri tem vam ne morem postreči z informacijami iz prve roke, saj nisem eden tistih, kot je bil nekdanji žirovski mežnar, ki nam je pripovedoval o tem, kako se spominja še na čas, ko so ga nesli h krstu. V mojem primeru je, po pripovedovanju, šlo za težek porod in mati, ki je že pred mano rodila šest otrok - dva od teh sta kmalu umrla - je potrebovala kar nekaj časa, da se je opomogla. Moji bratje pa so že v minulih desetletjih radi obujali spomine na ta dogodek. Pri tem so izzivalno izpostavljali predvsem to, da so od krstnih botrov, to je od Bahača in Mrovca, v počastitev prinesli kar celo košaro »štravb«, topler vina in dvokilsko štruco masla. S tem so dosegli, da sem ob svojem prvem ozaveščenem odzivu v tem prepoznal tudi prvo krivico v svojem življenju, saj z materjo, ki naj bi bila za vse skupaj najbolj zaslužna, teh dobrot sploh nisva bila deležna.
Do kam pa sežejo vaši prvi osebni spomini?
Pravzaprav sc življenje, ki ga imam v spominu, niti ne začenja v Stari vasi, ampak šele v Račevi, pri Vrbančku, kjer je bil prvotni materin dom in kamor smo se preselili 1936. Med prvimi spomini na Račevo pa izstopa trenutek, ko je v hiši, v našem gostilniškem prostoru, posvetila električna luč (1937). Oče je sam dal pobudo in financiral postavitev električne napeljave do naše hiše. Kar nekaj časa je bila edina, ki je v dolini Račeve dobila elektriko. Soseda, ki je kuhala še v črni kuhinji, jo je nekaj časa celo zavračala, nekako v smislu: Kaj bodo zdaj še razkopavali po travniku in postavljali drogove, ki bodo trohneli tu pred nami!
Moja mati je bila najmlajša hči očeta Valentina Kržišnika, ki je bil znan kot velik garač, tako da so še zdaj vidni številni sledovi njegovega dela. Na sicer majhnem posestvu je npr. naredil nasipe, ki so ščitili hišo in njive pred poplavami, postavil je nov kozolec, nasploh pa so se dosti mučili z obdelavo in košnjo strmih osojnih bregov in izkoristili vse, kar se je dalo tudi po grapi, ki se izpod Goropek izteka ravno za hišo. Brat Boris, ki je 15 let starejši od mene, se še spominja, kako sta ga najina starša včasih konec tedna, ko sta šla npr. na veselico, iz Stare vasi poslala v Račevo. Vendar tam vzdušje zanj ni bilo prav prijetno. Ded in babica sta večere preživljala v temi, varčevala sta petrolej in tako je bil to predvsem čas za molitev. S preselitvijo v Račevo je moja mati želela oživiti gostilno in kmetijo, vendar se v ta njen »projekt« nismo več vsi in enotno vključevali. Starejši bratje so se že navadili na bolj meščanski način življenja v Stari vasi. Miloš se ni preselil, pač pa je le ob popoldnevih prihajal pomagat tudi na kmetijo. Boris kot najstarejši sin je že pred to selitvijo s po-
močjo sorodnika, Bajtrčkovcga, ki je bil zaposlen na sodišču v Kočevju, odšel v meščansko šolo. Pozneje je odšel iz Zirov še brat Branko, tako da sta le Miloš in Stanko sledila žirovski čevljarski tradiciji, po vojni pa je le še Miloš ostal zvest svojemu kraju kot eden »nosilcev razvoja« in uveljavljanja poznejše Alpine. Vsi drugi smo odšli drugam, trije smo večji del časa preživljali v Ljubljani in se vključili v druge poklice. Glede na velike starostne razlike že med brati, pa tudi v odnosu do staršev in starih staršev smo bili kot družina prostorsko in časovno precej razpršeni; le redko smo bili vsi bratje skupaj. Kot družina pa smo dalj časa ostajali nekako razpeti med očetovim in materinim domačim okoljem ter med dvema precej različnima načinoma življenja.
Ali pri svojih letih že lahko ocenite, kakšen pomen je to vaše otroško in mladeniško obdobje imelo za vašo nadaljnjo življenjsko pot? Moj obračun ob 70-letnici mi pokaže, da sem jih od vseh teh let na Zirovskem preživel le okrog 15 in od tega kar 10 v Račevi, le prva tri leta po rojstvu in zadnji dve leti, preden sem leta 1948 odšel na šolanje v Ljubljano, sem preživel v Stari vasi. V Ljubljani sem preživel več kot 50 let, sicer pa še drugod: na službovanju v gradbeništvu po končani srednji šoli, kot študent krajši čas v Nemčiji in Franciji, dve leti na podiplomskem študiju v Beogradu, nadalje še na strokovnem izpopolnjevanju v Londonu, ter kot profesor in raziskovalec večkrat še v ZDA, na Poljskem, v Italiji, pa tudi v Indiji, Izraelu, Cejlonu oz. Sri Lanki in krajši čas še v številnih drugih krajih. Čeprav so moje zgodnje življenjske izkušnje iz domačega okolja navezane le na krajše obdobje, pa so vendarle na več načinov vplivale tudi na moje nadaljnje, celo poklicno strokovno delovanje. Le
Zdravko in oče v Vrbančkovem kozolcu, 1944 Fot0; Branko Mlinar
kadar se primerjam s svojo ženo, vidim, V času, ko so bili bratje večinoma odsot-da je njeno prvo desetletje življenja v ni, oče bolan, včasih tudi mati, sem Lendavi, v kraju, kjer je njen oče dobil moral kar z vso resnostjo in odgov-službo notarja, še močneje vplivalo na- ornostjo prevzemati nase številne vloge, njo. Sociologija, do katere sem se pozne- kakršne sicer prevzema kmečki gospoje dokopal po nekoliko ovinkasti poti, je dar. Takšne izkušnje moji sošolci iz namreč predstavljala nekakšno naravno Stare vasi niso imeli in so se tudi vedli nadgraditev poznavanja tradicionalnega bolj igrivo, zdeli so se mi premalo resni, načina življenja na podeželju. V Zireh kar preveč otročji. Seveda pa so bili oni sem v kratkem času nekako osebno po- bolj uspešni pri odbojki, pinkponku in doživljal  skoraj  celotno  zgodovino drugih igrah.
družbenega razvoja. Kot otrok sem še v Iz današnjega zornega kota bi lahko s
zelo čisti obliki ujel življenje v tradi- strokovnim jezikom označil, da sem
cionalnem kmečkem okolju ter njegovo opravljal   desetletno   opazovanje z
preobrazbo, ko so mu sledile značilnosti udeležbo. Nisem bil le nekakšen zunanji
industrijske dobe in tudi že prvi znanil- opazovalec dogajanja na vasi, temveč
ci današnje informacijske družbe. Pri sem bil v polni meri vključen vanj. Ce že
tem pa vidim, tako pri sebi kot v kra- ne vedno doma, pa zlasti na sosednji
jevncm, nacionalnem  in svetovnem kmetiji, pri Jakobču. Jakobčevi so pred-
merilu, naslednje: čim bolj se nam stavljali značilno veliko, trigeneracijsko
preteklost odmika, tem bolj jo vredno- družino, ki je vztrajno ohranjala tradi-
timo, vsaj kot vzorec in spomin na cionalne načine življenja,
preteklost. V svojih poznejših razmišljanjih o tem,
Ali nam lahko še nekoliko podrobneje k,ako se )C v desetletjih uveljavljala '"a-
*       -       i j    ■ zhčnost in samostojnost posameznih prikažete vase nekdanje življenjske
„„„           . j    ••     v-   v       • , družinskih članov, sem se v spominih
razmere in tedanji način življenja? 1
velikokrat vračal nanje. Na to npr., kako
so se kot številna družina zbrali in posedli po klopeh okrog velike mize v »hiši«, zdaj dnevni sobi. Na sredo mize so postavili veliko lončeno skledo, iz katere so z doma narejenimi lesenimi žlicami vsi zajemali isto jed. Tu seveda ni bilo mesta za različne okuse, tu - še zlasti pa v bajtarskih domačijah - ni mogel računati vsak na svojo posteljo, kaj šele, da bi imel vsak svojo sobo tako kot danes.
V takšnih okoliščinah torej ni bilo možnosti za uveljavljanje človekove individualnosti. Tu je šlo za nekakšno predstopnjo procesa individualizacije, kateremu že več desetletij posvečam veliko pozornost. Toda tudi pri tem so gotovo bile izjeme. Spominjam se prijetnega doživetja tedaj, ko je mati v kuhinji iz krušne peči pobirala velike trdo zapečene hlebce in med njimi je bil tudi majhen hlebček, namenjen prav meni kot najmlajšemu sinu. Pri sosedu pa je bil eden od sinov, to je Frenc, ki je imel največ smisla za lepo oblikovanje lesenih žlic in drugih predmetov, tako da je postal nekakšen Ribničan v malem.
Je bilo v listih časih na Zirovskem kaj takega, kar zdaj pogrešate? Na drugi strani pa je bilo gotovo marsikaj, za kar bi lahko rekli, da je boljše, da tistega ni več?
Danes - vsaj glede na negibnost in moje umsko delo v notranjih prostorih -pogrešam predvsem nekdanji pristen stik z naravo, aktivno življenje v naravnem okolju. Da ne bi nekdanje stanje preveč idealiziral, moram sicer pripomniti, da je bila narava dostikrat tudi zelo kruta. Občasno so našo hišo ogrožale poplave, pozimi, ko je bil hud mraz, tudi manj kot minus 30 °C, sem dobil ozebline na ušesih. Spominjam se nekaj primerov, ko je v hiše v Novi vasi udarila strela, in smo otroci lahko le opazovali gašenje požara. Ko je bila suša, so v
Žirch okrog cerkve prirejali procesije za dež. Le-te so ob sedanjih vremenskih napovedih očitno izgubile svoj smisel. Danes smo v marsičem napredovali, imamo več informacij in znanja in bolj zaupamo v lastne moči. V obvladovanju svojega okolja se na vsakem koraku opiramo na novo tehnologijo; tu imamo buldožerje, betonske mešalce na vozilih - »hruške«, centralne kurjave in ogrevanje vseh prostorov, kar je pogoj za večjo zasebnost ipd. Toda ob vsem tem je bila zame Račeva nekakšna desetletna šola v naravi. Po svoje je bila to najbogatejša šola mojega otroštva. Tu je šlo za doživetje, ko sem vsako leto drugje, na senu odkril gnezdo muckov; ko sem v gozdu pod Goropekami odkril lepega jurčka, ali pa kar vrsto lisičk na enem mestu ali pa ko sem nabiral mah - tistega bolj sploščene-ga in tistega bolj žametasto-polkrožne-ga, ali pa »bodeničje« z rdečimi jagodami. Takrat še nisem niti slutil, da bodo ob koncu stoletja pri nas že prodajali umetne smrekice, izdelane na Kitajskem. Doživljal sem naravni ciklus porajanja in umiranja. Pri sosedu so imeli plemenskega bika, h kateremu so vodili krave od daleč naokrog. Eden od otrok pa je moral kravi držati rep. Tudi porajanje telička v domačem hlevu je bil poseben dogodek. Podobno ob zakolu prašiča, ko je šlo za celo vrsto posebnih opravil in so rekli, da gre za »gospodov dan«. Ali pa tudi pozneje, ko so se v podstrešnem prostoru sušila svinjska stegna in sem na skrivaj prvi preizkušal novi pršut.
Kot deset- ali dvanajstletni deček, med vojno, ko so bili štirje bratje v partizanih, oče pa bolan, včasih tudi mati, sem, kot že rečeno, prevzemal številne vloge kmečkega gospodarja. Ob tem se mi je krepila samozavest in celo ponos, da sem zmožen prevzemati nase tako veliko odgovornost. Se zlasti, ker je sicer
Bratje Mlinar pred d°mačo hišo v Račevi Pred 2. svetovno vojno. /' lcw Stojijo Branko, B°ris> Miloš in Stanko, s«li Zdravko. ,;<m>- Jože Filipič
na kmetih za odnose med očetom in sinom veljalo staro reklo: meni luč, tebi ključ; t.j. v smislu - ko bodo mene z lučjo odpeljali iz hiše, takrat boš pa ti, sin, dobil besedo.
Vse moje poznejše šolanje in službovanje v mestu pa je hkrati pomenilo odtujevanje naravi, telesno negibnost in pretežno delo v zaprtih prostorih, med papirji, pri umetni svetlobi itd. Moji vnuki pogosto izražajo željo, da bi imeli kakšne živali doma, vendar so za to zelo omejene možnosti. Danes v vsakdanjem življenju, v znanosti in politiki spoznavamo, da se veliko tistega, kar smo v preteklosti šteli za napredek, sprevrača v nazadovanje. Na vsakem koraku razkrivam protislovne težnje. Zdravniki nas opozarjajo na
usodne posledice telesne neaktivnosti.
V gospodarsko-tehnološki sferi pa gre še vsepovsod za težnjo, da bi npr. tudi s pomočjo informacijske tehnologije razbremenili človeka tudi najmanjših fizičnih naporov. Elektronika, senzorji in avtomatizacija nas po eni strani razbremenjujejo, hkrati pa se pojavlja vse več različnih fitnes centrov in naprav za razgibavanje v umetno ustvarjenem okolju. Z avtom hitimo iz službe domov, potem pa iščemo ali ne iščemo možnosti za razgibavanje.
V Ljubljani ali na vikendu, sicer preveč poredkoma, pa vendarle z veseljem cepim drva, vsaj za kamin. Nenehne časovne stiske so mi preprečevale, da se nisem bolj vključeval v različne telesne aktivnosti, tudi kadar sem si to dejansko
Upokojeni ata Tone in mama Malka pri klekljanju doma v Stari vasi. Foto: Branko Mlinar
Mama Malka oh obisku sorodnikov i/. Diisseldorfa, 1975. Foto: Otto Michulski
zelo želel. Ko pa je pred leti nastopila naftna oz. ekološka kriza in so bile - če malo pretiravam - vse Murgle obložene s kladami drv, smo morali hitro spremeniti svoje vedenje. Ali ni to le opozorilo na tisto, kar prihaja?
Zna biti. A povrniva se se malo k tistim razmeram na Zirovskem, za katere bi lahko rekli: boljše da jih ni več!? Na neki način je to že vsebovano v vseh razmišljanjih o razvoju in o razvojnih težnjah. Kam težimo, je seveda druga stran od tiste, od česar bežimo. V zvezi s tem se lahko opiram na tisto, kar sem doživljal sam osebno, pa moji starejši bratje in še starejši ljudje. Kosem z Dobračeve je pripovedoval, kako je kot otrok in nezakonski sin hodil z materjo v »žernado«, na dnino na večjo kmetijo. Vendar ko so posedli h kosilu, on, ki je poosebljal sramoto, ni smel sesti za mizo zraven drugih; njegovo mesto je bilo pod mizo, kamor mu je mati dajala hrano. Ko brat Boris kot otrok ni šel, kot običajno, z materjo v cerkev, ampak je skupaj z očetom, ki ni hodil v cerkev, le opazoval procesijo pred cerkvijo, je bil v šoli kaznovan tako, da je moral klečati pred tablo oz. razredom. »Financarji« so med obema vojnama pri Mrovc v Zireh tudi od mladoletnikov izsiljevali priznanje, da so napravili prekršek, npr. tako da so jim vstavili svinčnike med prste in potem stiskali roke. Učitelji so popolnoma legitimno uporabljali palice. Črne kuhinje, petrolejke, slamarice ali plevnice, stranišča »na štrbunk« in včasih kar nekje blizu še šterna za pitno vodo, pa še kup gnoja, neposredni prehodi med prostori za živino in ljudi, mrčes ipd. Boljše, da ni več nekdanje revščine, beračev, neenakosti med bajtarji in gruntarji, med »rav'jnci«, ki so imeli šolo vsak dan, in »hribovci«, ki so hodili v šolo le vsak drugi dan. Iz naše družine smo bili vključeni še med prve,
sicer pa so si vsi Račevci in seveda tisti iz Žirovskega vrha pred vojno lahko pridobili le zelo pomanjkljivo izobrazbo, ki jim je zapirala pot v svet. Nasploh bi lahko rekli: boljše, da ni več nekdanje materialne in duhovne zamejenosti ter trdega dela in nemoči posameznika, da bi se osvobodil svoje vnaprej določene vezanosti in podrejenega položaja.
Življenjske razmere za ljudi pa so se v nekaterih pogledih tudi pozneje še poslabševale, četudi je šlo za posege v imenu znanosti in napredka!? V zvezi s tem že dolgo spremljam zanimivo temo, ki jo je že pred drugo svetovno vojno načel ameriški sociolog Robert Merton. Gre za nenameravane, nepredvidene in nezaželene posledice različnih akcij. V tem pogledu so bile nenehne spremembe, eksperimentiranje v »socialistični Jugoslaviji«, prav izzivalne, tako da sem celo organiziral posebno posvetovanje sociologov o tej temi.
Lahko bi navedel vrsto primerov, ki so zadevali ali še zdaj zadevajo življenjske razmere na zirovskem območju ali pa kar v svetovnem merilu. Pri tem ne gre le za ideološke in politične zaletavosti, kakršne smo imeli v času kolektivizacije v kmetijstvu, ko je bila tudi v Žireh ustanovljena kmetijska delovna zadruga, ki je vključevala razpršene koščke zemlje na raznih krajih. Nekakšen spomenik temu času predstavlja tudi največji zadružni dom v Jugoslaviji, ki je bil zgrajen v Žireh, vendar je pozneje dejansko dobil kar primerno drugo namembnost. Ne gre le za zamejenosti, ki so povzročale nepredvidene posledice v okviru prejšnjega političnega sistema. Ko sem začel prebirati ameriške učbenike ruralne sociologije, pri nas bi lahko rekli sociologije podeželja, je pri tem izstopalo njihovo poudarjanje mehanizacije, kemizacije in komercializacije. To so bile
tipične usmeritve industrijske dobe, ki je dajala prednost - tudi v arhitekturi, urbanizmu in stanovanjski gradnji - uniformiranosti in velikim obratom ali objektom. Pozneje pa se je začelo razvijati tudi nasprotno vrednotenje z geslom: small is beautiful, 'malo je lepo'. Pred desetletji ni bilo nikogar, ki bi podvomil o vsesplošni koristnosti regulacij potokov, izsuševanja močvirij, ko je šlo torej za posege, kakršni so znani tudi v Žireh. Danes pa imamo evropske in svetovne programe za zaščito mokrišč. Tudi v mestih je prišlo do korenitih preusmeritev. Na to kaže npr. dejstvo, da na Danskem odstranjujejo celo betonske plošče, s katerimi so pred časom prekrili strugo reke v mestu. V tem se kaže izredno povečanje vrednotenja naravnih elementov tudi ali celo predvsem v mestnem bivalnem okolju. Že omenjena kem-izacija pa se je namesto kazalca razvoja sprevrgla v to, da danes opozarja predvsem na zastrupljanje naravnega okolja.
S temi vprašanji se gotovo srečujete tudi pri vaših socioloških preučevanjih kakovosti bivanja in bivalnega okolja!? Ko razkrivamo, kako ljudje stanujejo in kako bi želeli stanovati, spet stopa v ospredje stik z naravo hkrati s težnjo k večji zasebnosti. Skoraj 90 % ljudi v Sloveniji bi želelo prebivati v družinski hiši z vrtom v naselju ali celo na samem. To pa je povsem v nasprotju s prostorsko politiko naše države pa tudi Evropske unije, ki upošteva, da je vse manj zazidljivih površin in da sedanje generacije ne bi smele poslabšati razmer na škodo prihodnjih generacij. Doživljamo torej nekakšen paradoks, ko je zaradi ohranjanja narave treba omejevati bivanje in življenje v naravi. V tem smislu sem že v šestdesetih letih v okviru anketne raziskave Slovensko javno mnenje izpostavil podobno dilemo: ali je treba omogočati  bolj množičen
dostop za ljudi v planine, ali bolj poskrbeti, da ostanejo planine nedotaknjene? V stanovanjski gradnji in urbanizmu je še veliko nedorečenega o tem, kako povečati kakovost bivanja. Gre za številne neizkoriščene možnosti za bolj domiselno prostorsko organizacijo, ki ne bi več zagotavljala želene zasebnosti - v smislu nemotenosti - predvsem z večjo oddaljenostjo, razmikom med enim in drugim bivališčem. Večja gostota ne pomeni že sama po sebi nujno tudi manj zasebnosti, lahko je celo obratno. Hiša sredi parcele, ki je na vse štiri strani izpostavljena sosedom, njihovim pogledom in njihovim zvočnim motnjam, zagotavlja celo nižjo stopnjo zasebnosti kot pa npr. strnjena pozidava atrijskih hiš, kakršno je na podlagi švedskih vzorov prav v Murglah v Ljubljani uvedel arhitekt France Ivanšek, ali celo terasasto postavitev stanovanjskih enot z intimnim zunanjim prostorom. Žirovci v preteklosti narave, ki jo je bilo v izobilju, in v katero so bili vključeni kot njen sestavni del, niso zaznavali kot posebne vrednote. Kakšen vzdih posameznika, ki se je želel na pomeščanjen način vključevati v jaro gospodo, kot npr. »Oh kako fin, dober zrak!« ali »Kako lep pogled!«, so šteli za nekakšno pačenje in so se mu posmehovali. Razmere se pač spreminjajo in mi z njimi. V spominu mi je prijeten vonj, ki ga je dajala od sebe goreča krompirjevimi na njivi. Ob tem imam lepe spomine tudi na zabavno pečenje krompirja v žerjavici. Tako sem bil kar precej presenečen, ko je pred več desetletji moj ameriški prijatelj ob obisku v Žireh ob pogledu iz avta na gorečo krompirjevimi to zaznal kot onesnaženje zraka, kot »smog«. To pomeni, da pri nas še nismo bili dovolj ekološko ozaveščeni, ali pa, da so mogoče Američani še bolj kot mi odtujeni od nekdanjega življenja v bolj naravnem okolju.
Na Vašo pripoved se navezuje tudi vprašanje, kaj je in kako pomembno je lepo, torej o estetskem doživljanju in urejanju domačega okolja. Kaj pa bi rekli o tem?
Po eni strani se zdi, da so včasih prevladovali bolj praktični oziri, s tujko bi jim rekli utilitarnost. V okoljih, kjer je kraljevala revščina, je bilo tudi za estetiko, lepoto, bolj malo prostora. Vrednotenje lepega ni imelo takšnega pomena, kot ga ima danes, ko pogosto pretehta in je celo odločilnejše kot sama uporabnost. Pa vendarle mi je ostalo v spominu, kako skrbno, natančno in lepo so imeli ob hišah zložena razcepljena drva, kako smo skrbeli, da smo veje raz-sekali na enake dolžine in jih, poravnane s srobotom povezali v butarice in kako smo na že sicer majhnih oknih imeli še rože ipd. Ostro podnebje - tako kot na Gorenjskem nasploh - je terjalo, da je bilo treba pred snegom vse pospraviti. Navzlic veliki varčnosti v smislu »Saj ne veš, lahko še prav pride« je omejen pokriti prostor izsiljeval, da se je bilo treba marsikakšne šare tudi znebiti. Tu lahko prepustiva drugim vprašanje, koliko lahko red in urejenost enačimo z lepoto. Oboje pa vsekakor zadeva kulturo bivanja, na kar lahko postaneš pozoren, kakor hitro prestopiš mejo Slovenije proti jugovzhodu. Samograditelji se pri nas tudi ob največji finančni stiski ne odrečejo določeni zahtevnosti, standardom pri graditvi hiše, tako glede velikosti kot glede kakovosti. V Zireh ne bomo našli primera, da bi si kdo zaradi finančnih omejitev postavil le nekakšen zasilni zametek hiše, npr. z enim samim prostorom; bolj sprejemljivo se šteje, da gradi - včasih sta to že fant in dekle -skozi daljši čas, vendar ne izpod določenega minimuma. V nasprotju s številnimi drugimi kraji ali regijami so fasade tu praviloma lepo ometane, zunanji prostori pospravljeni, vrtovi urejeni.
Ko so mi v Kaliforniji razkazovali, kaj pomeni revni del mesta, ki ga označujejo kot »slum«, se je izkazalo, da gre pri tem predvsem za zanemarjenost, za pomanjkljivo vzdrževanje hiš, zaradi česar začenjajo razpadati ipd. Pri tem sem razmišljal, da so dohodki žirovskih tovarniških delavcev verjetno precej nižji, kot pa so - takšni ali drugačni - dohodki tamkajšnjih prebivalcev, vendar v Žireh ne bi našli takšne zanemarjenosti. Seveda pa pomena kulturnih norm ne bi želel precenjevati, npr. v primerih, kakršne sem spoznaval v Indiji in še zlasti v Kalkuti, kjer gre zares za absolutno materialno revščino, sicer v kontrastu z bogastvom, kakršnega tudi mi nimamo.
Vaš oče je bil eden od uspešnih čevljarskih mojstrov v Žireh, ki je pravzaprav začel iz nič. Čeprav je bilo sredi minulega stoletja še čisto običajno, da so sinovi sledili poklicu svojih očetov, ste se vi odločili drugače in odšli na nadaljnje šolanje v Ljubljano. Kaj je botrovalo tej odločitvi?
Kot najmlajši sin z očetom nisem živel še v njegovi najbolj aktivni dobi. Ko sem se jaz odločal glede študija, je bil on star že 62 let in se je dejansko nagibal k temu, da naj bi se tudi jaz zaposlil v tovarni v Žireh. Sicer pa to ni čisto v skladu s tem, kar so mi pripovedovali: kakšen daje bil v času, ko je bil mlajši. Glede na to, da je imel polno skrinjo knjig, za katere je bilo večkrat z obžalovanjem ugotovljeno, da so se pozneje porazgubile, sklepam, da je bil zelo vedoželjen mladenič. To še zlasti velja, če upoštevamo, da so včasih v delovnih dnevih delali že od 6. zjutraj pa vse do 10. zvečer. Dostikrat mi prihaja na misel, kakšna je bila njegova roka; v primerjavi z mojo je imel veliko, močno pest. Jaz pa sem ga videl pri delu pozneje, ko je delal v Pos-tolarski zadrugi že pri »štanc mašini«,
torej pri strojnem izsekavanju podplatov. Tu so torej že bili prvi znaki industrializacije.
Sicer pa smo bili doma naročeni na bolj liberalni časopis - Jutro. Skupaj z Zunarjevim (Oblak) Janezom, ki je z družino stanoval v naši hiši, sta pri trgovcu Radio Bar kupila radijski sprejemnik. To je bil verjetno prvi radijski aparat v domači uporabi v Žireh; za javno poslušanje so jih imeli v gostilni pri Bahaču ter v Sokolskem in Katoliško-prosvetnem domu. Imeli smo tesne stike tudi s knjižnico v Sokolskem domu, ki jo je vzorno urejal stric Ivan Kržišnik, za mladinsko literaturo v njej pa je skrbel moj brat Branko.
Ali vse to pomeni, da je bila Vaša družina že tedaj kar močno povezana s svetom ? Potovanja so bila še precej omejena. Mati je bila še kot dekle pred 1. svetovno vojno nekaj časa pri sestri v Trstu, oče pa je bil eden od tistih, ki so jo kar peš mahnili v Trst. Pozneje je šel včasih še s kom peš do Vrhnike in z vlakom do Ljubljane. Sicer pa je bila v času pred 2. svetovno vojno skoraj najpogostejša tema v gostilniškem krogu pri Vrbančku vse tisto, kar se je dogajalo na različnih frontah Avstro-Ogrske, npr. v Galiciji ipd. Le počasi je vojno in vojsko kot glavni domet izkušenj začela izrivati poslovnost, ko je šlo za prodajo čevljev vse do Makedonije, Madžarske in drugam. Ob zbiranju znamk po 2. svetovni vojni sem imel na podstrešju v Stari vasi na voljo velik kup pisem, zlasti tistih z značilno znamko Verigarjev. Naj k vsemu temu dodam še to, da je bil oče eden od pobudnikov in delničarjev prve elektrarne na Fužinah, iz katere so v Zireh dobili elektriko. Ko pa je poplava odnesla elektrarno, za katero je jamčil pri bankah z vsem svojim premoženjem, je tudi to pomenilo pretres pri nas doma, saj je oče šele med vojno
poravnal svoje zadnje obveznosti pri banki v Ljubljani. Hkrati seje čutil soodgovornega, ker je v ta »projekt« pripeljal tudi soseda, ki se je priženil na večjo kmetijo in so bili nanj prepisali vse premoženje. Nekoliko bolj posplošeno bi torej lahko rekli, da je šlo tu v naši družini za prvo srečanje s kapitalizmom. To pa so pozneje dopolnjevale tudi materine »poslovne« izkušnje, ko je nakupovala in potem veletrgovcu Ra-biču prodajala gobe, pri čemer je doživela podobno presenečenje. Iz živahnih stikov z Bosno, kamor so pošiljali čevlje, še zlasti v rudarska mesta, kot je Tuzla, mi je ostala v spominu tudi tale duhovna odslikava tamkajšnjih razmer:
Cjela Tuzla, cjela Tuzla jednu
kozu muzla jednu
pa se hvali, pa se hvali da se
sirom hrani da se.
Iz domačih logov pa izhaja še tale drobec, za katerega bi danes rekli, da kaže na zaostrovanje nacionalnega vprašanja, ki je dobilo svoj odmev rudi v Žireh:
Le hitro ven iz Kranjske, oj ti nemčurska kri, ker tukaj ni prostora za take, kot si ti.
Ali bi lahko rekli, da ste z vsem tem pravzaprav prikazali nekakšno pred-zgodovino dogajanja in Vašega lastnega delovanja po 2. svetovni vojni? Mogoče sva zares posegla nekoliko preveč v preteklost, v lokalno zgodovino, ki bi terjala še posebne obravnave. Vendar pri takšnih in podobnih zgodovinskih obravnavah ugotavljam, da praviloma ostajajo preveč zaprte same vase. Preveč se omejujejo le na
nizanje dogodkov, ne da bi presojali njihov pomen v širšem kontekstu in glede na to, koliko in kaj se lahko iz njih naučimo z vidika usmerjanja našega delovanja v prihodnosti. Zato bi verjetno tudi v Zirovskem občasniku morali objavljati tako preprostejše zapise sodelavcev, ki predstavijo svoje neposredne izkušnje in pričevanja kot tudi zahtevnejša besedila, ki bi bila njihova nadgradi te v, že na določeni strokovni podlagi. Na ta način naj bi se približevali vodilu, ki ga želim izpostaviti: Preteklost naj bo učilnica za prihodnost!
O vojnih letih imamo že precej zapisov, pa bi mogoče z vidika vaše generacije nekaj več povedali o posebnostih povojnega časa, ki naj bi predstavljal nekakšno revolucionarno obdobje? Med vojno so Nemci našo družino nameravali izseliti; po nekaterih informacijah celo dvakrat, vendar smo pravočasno pobegnili in našli skrivno zavetje v domačem okolju. Ko pa smo bili doma, so se tu občasno zaustavljali tudi štirje bratje partizani. Na srečo smo vsi vojno preživeli. Potem smo opustili s kmetovanje in povojni čas nam je na široko odpiral možnosti, kakršnih prej nismo imeli. To velja tako za mojo družino kot tudi za mojo generacijo Žirovcev. Ob tem mi prihaja na misel, s kako velikim začudenjem je znani francoski sociolog Albert Meister, s katerim smo sodelovali v skupni raziskavi 1960, komentiral podatke iz opravljene ankete o izjemno hitrem vzponu nižjih družbenih slojev v tem času pri nas. Za vzpon z vidika družbenega položaja, vzemimo od revnejšega kmeta do industrijskega delavca, uslužbenca in izobraženca je bil v Franciji, podobno kot v Švici, potreben čas več generacij, sto ali pa tudi dvesto let. Pri nas smo imeli takšne prehode bolj množično, tudi v eni sami generaciji.
Takšna mednarodna primerjava nas je opozorila, kako hitro se je - še zlasti z vidika izobraževanja - prav za nas odprl svet in možnosti vzpona, kakršne so v preteklosti imeli le redki Žirovci. Mojega najstarejšega brata so sicer starši že 1929 dali v gimnazijo, vendar so prevzemali s tem kar velike stroške. Sin premožnejšega soseda in poznejšega župana Vojko Seljak - Homcov je šel študirat za duhovnika. Zelo prodorni so bili naši Bajtrčkovi sorodniki, pa Balčkovi in drugi. Toda na splošno so se na široko odprla vrata šele moji generaciji. Brata Branko in Stanko pa sta pozneje dopolnjevala svoje izobraževanje. Velik del mojih sošolcev iz »nižje« gimnazije in vsi moji najbližji prijatelji so se vključili v tok proti Ljubljani, Kranju, Škofji Loki ipd. V času vsesplošne obnove in graditve je - poleg interesa za finome-haniko v Iskri v Kranju - pritegovala našo pozornost srednja gradbena šola (Gradbeni tehnikum), kamor se nas je vpisalo kar nekaj sošolcev. Podobno so se dekleta usmerila na ljubljansko učiteljišče. Takrat še nismo imeli poklicnega usmerjanja in tako postane bolj razumljivo, da so se naša pota začela razhajati šele v naslednjih letih in z nekaterimi na ravni univerze.
Vaš izbor nekoliko /preseneča glede na vaš poznejši študij in poklicno kariero -sociologa?! Ali ste že v tem času prepoznavali v sebi tudi nagnjenja k družboslovnim vedam?
Za tehnično risanje in matematiko res nisem imel dosti smisla. Vendar sem že v srednji šoli začel na široko kupovati -tedaj najbolj dostopne - ruske knjige, najprej iz gradbene stroke, potem pa tudi leposlovne in družboslovne. Ce to zdaj presojam z nekakšne »zgodovinske distance«, bi rekel, da je šlo pri meni za neko ne čisto razjasnjeno notranjo težnjo mladeniča, ki bi ga običajno oz-
tlačili kot »ljubitelja knjige«. 'Poda meni ni šlo le za knjige kar same po sebi; lete so mi pomenile le nekakšno materialno podstat mojih neizčiščenih iskanj in vedoželjnosti. Potem ko je bilo že nadzidano eno nadstropje šole na Aškerčevi ulici, sva si s sošolcem Lojzetom Cepu-drom - ta je pozneje postal direktor Gradbenega centra Slovenije - kot dijaka kar na svojo pest zamislila, da bova na podstrešju uredila prostor za nekakšno raziskovalno enoto oz. laboratorij. Kot zanesenjaka sva celo začela nositi deske iz dvorišča na podstrešje; toda vse to je vendarle bilo prezgodaj ... C i lede na mojo poznejšo pot je mogoče značilno to, da sem se najbolj zbližal s profesorjem slovenščine Stankom Janežem. V njem sem prepoznaval ne le profesorja in literarnega zgodovinarja, temveč tudi sproščenega in široko raz-mišljujočega človeka. Prav v tistem času je začel izdajati svoje knjige, v katerih je predstavljal zgodovino slovenske literature, književnosti in vsebine literarnih del. Slovnica me sicer ni zanimala, ker se mi je zdela preveč »piflarska«. Moj trenutek pa je nastopil takrat, ko smo pisali proste spise. Pri tem sem se počutil razmeroma najmočnejšega in sem lahko najbolj uspešno uveljavljal svoja osebna nagnjenja. Drobec, ki kaže na odstopanje od tehnične usmeritve, vidim tudi v dejstvu, da sem kot dijak poiskal stik z znanim pisateljem in politikom Ktbinom Kristanom po njegovi vrnitvi iz ZDA in organiziral njegovo predavanje na šoli. Vedel sem, da je pred časom uveljavljal socialnodemokratsko stranko tudi v Idriji in v Žireh in vanjo se je vključeval tudi moj oče. Kmalu potem, leta 1953, je Kristan umrl.
Ob vsem tem pa nisem niti slutil, da se bom pozneje kot profesor in raziskovalec, zlasti z vidika urbane sociologije, spet navezoval na arhitekturo in grad-
beništvo, npr. ob tem, ko sem sodeloval v okviru študija prostorskega, urbanističnega in krajinskega planiranja na več fakultetah v Ljubljani, občasno v aktivnostih Urbanističnega inštituta in drugod.
Kdaj pa ste začeli objavljati svoja besedila v javnih glasilih?
Prav v tem času, ko sem kot dijak stanoval pri bratu Borisu v Slomškovi ulici, blizu Tabora in sem od tu vsak dan hodil skozi mesto v šolo na Aškerčevi. Pouk se je začenjal že ob 7. uri zjutraj, v mestu pa je bila dostikrat zelo gosta megla, tako da se včasih ni videlo niti čez ulico. V časopisih sem spremljal, kaj pišejo lokalni dopisniki, kot je bil naš znanec Zrnec, ki je stanoval nekje blizu. Nekako v podobnem slogu sem še sam poskusil s kratkim besedilom o tem, kako pomanjkljivo je vzdrževanje stanovanjskih stavb in za pešce celo nevarno. To sem videval prav v naši ulici in z znanim besednjakom sem zapisal, da »omet pada na mimoidoče pasante«. Te besede so mi močno ostale v spominu, in navezujoč nanje bi lahko sestavil celo zgodbo. Tu je bilo v zasnovi postavljeno vprašanje odgovornosti lastnikov zgradb oz. njihovega upravljanja, tu je bila v navezavi na gradbeništvo stalno navzoča tema - varnost ljudi v naseljih - in tu sem se hkrati prvič srečal z dilemo o uporabi tujk v naših pisarijah, kar se neposredno ali posredno navezuje še na številna zdaj odprta vprašanja v zvezi z. odpiranjem v svet. Nekako nesluteno so torej že tu bili zarodki mojih številnih obravnav s področja urbane oz. prostorske sociologije. Moja druga objavljena notica, mislim, da je bila tista iz leta 1952, ko je patilo okrog dva metra snega. Tedaj smo se tudi dijaki spopadali s tem snegom. Slo je za nekakšne izjemne razmere in med drugim je bil zaustavljen železniški promet po progi ob Savi. V svojem za-
pisu pa sem prikazal, kako smo z našo »akcijo« očistili progo v Lazah. Nekoliko obsežnejše besedilo, ki je zadevalo žirovsko območje, pa sem objavil v Slovenskem poročevalcu. Pri tem sem se zgledoval po nekem predhodno objavljenem besedilu, v katerem je neki prometni strokovnjak sistematično prikazal cestnoprometne povezave na idrijskem območju. Pri poizkusu, da prikazem žirovske posebnosti, pa se je izkazalo, da ni bil preveč posrečen. Izpostavljal sem sicer pridnost Žirovcev v tem smislu, da si večinoma kar vsak sam zgradi svojo hišo in da torej odstopajo od tedaj prevladujočega vzora, češ da bo že družba poskrbela vse potrebno, »dala stanovanje« ipd. V mojem prikazu je torej izstopila vzorna posebnost ali celo izjemnost Zirov kot kraja, ki nima stanovanjske stiske. To so mi zamerili občinski možje, saj je bilo s tem posredno nakazano oz. je vsaj bilo mogoče razumeti, da Ziri ne potrebujejo zunanje pomoči. Poleg tega pa je še novinar preuredil moje besedilo tako, da bi bilo bolj privlačno in je namesto mojega bolj hladno-analitičnega pristopa v naslovu izpostavil Smreško jezero kot »Smreški biser«, čeprav je bilo včasih bolj podobno mlakuži. Spominjam se, da je mojo vnemo za pisanje nekoliko bolj trezno ošvrknil tudi prijatelj Janov Franci, kije šel pozneje študirat fiziko, torej zares pravo znanost - »hard science« kot temu pravijo po angleško. Njegova misel je bila, da bo pač treba najprej pridobiti potrebno strokovno znanje za določeno področje in se šele na taki podlagi lotevati pisanja.
Tu ste nam nakazali neke prvine Vaših širših interesov, toda neposredno po diplomi ste eno leto vendarle delovali kot pravi gradbenik
Zaposlil sem se pri SGP Primorje s sedežem v Ajdovščini, ki je takrat dosti
gradilo na Jesenicah. Pritegovale so me tudi bolj nenavadne variante, kot npr. zaposlitev v Bosni, podobno kot je to uresničil eden od mojih sošolcev, Danilo Oblak, ki je nekaj let deloval v Zenici; M i loj ko Bizjak, katerega družina je bila med vojno preseljena v Srbijo, se je za nekaj časa zaposlil v Srbiji. Na Jesenicah pa sem nekako nepričakovano spet doživljal dvoje: po eni strani prve praktične gradbeno-tehnične naloge, hkrati pa tudi velike izzive z vidika življenjskih razmer in odnosov med ljudmi. Jesenice so bile leta 1952 nekakšen jugoslovanski delavski »kotel«. Težke delovne in življenjske razmere so imeli že delavci v železarni, še težje pa številni delavci v več gradbenih podjetjih. Med obojimi, zlasti pa med drugimi, je bil večji delež samskih delavcev, ki so živeli v nekakšnih »skladiščih delovne sile«. To je oznaka, ki je bila pozneje zelo priljubljena v radikalnih marksističnih obravnavah nekaterih mojih študentov, npr. v diplomskih nalogah in v Časopisu za kritiko znanosti. V baraki na našem gradbišču je bilo tudi po 40 delavcev v enem prostoru barake, ki ni imela niti sanitarij; delavci pa so bili »z vseh vetrov«. V takšnih razmerah so živeli še kar nekaj časa. Mislim, da je trajalo še več kot dve desetletji, preden so državni organi sprejeli predpise o minimalnih standardih pri zaposlovanju delavcev. Glede na tedanje razmere bi Jesenice lahko predstavljale pravi sociološki eldorado. Osebno pa sem tu zaznal več tem poznejšega sociološkega raziskovanja in možnosti vključevanja študentov, ne le na Jesenicah, temveč tudi v številnih drugih krajih. O tem sem pisal v knjigi Humanizacija mesta na podlagi raziskave v Novi Gorici. Spremljevalni pojav samskega življenja delavcev, ločenih od družine, je bila gostilna in alkohol, le-ta pa povezan z izbruhi agresivnosti in nasilja. To me je
ob neki priložnosti, ko sem poizkušal pomirjujoče delovati, oplazilo tudi osebno. Znani so bili tako imenovani »plavi ponedeljki«, torej neupravičena odsotnost z dela, ob tem pa spet disciplinski ukrepi, zamere, grožnje z maščevanjem ipd.
Iz Gorenjske, z Jesenic, so vas potem pritegnili na Primorsko, v Ajdovščino. Najprej sem že na Jesenicah začel snovati svoj program za nadaljnji študij. Pogoj za to pa je bila matura in nanjo sem se začel pripravljati že tu. Sicer pa smo opravljali določena dela tudi v Pod-brdu, kjer so adaptirali nekdanje kasarne. Nato so me poklicali v Ajdovščino, kjer sem delal nekaj časa na direkciji podjetja. Podbrdo bi bilo lahko tema zase. Zdaj je aktualna glede na to, da so zaprli tekstilno tovarno in s tem izgubili enega od temeljev za preživetje tega kraja. Sicer pa je iz Podbrda moj mlajši kolega Drago Kos, s katerim občasno razpravljava o socioloških vprašanjih v tej zvezi. Ob spominu na Ajdovščino in okolico pa mi prihajata na misel še dve posebni
navezavi na Ziri. Po pripovedi brata Miloša so od tod Žirovci prevzeli ime, ki so ga dali novi tovarni čevljev - Alpina. Sicer pa bližnje Budanje predstavljajo kraj, od koder se je v Žiri preselil eden od mojih prednikov po materini strani. Prav ob zaključku mojega enoletnega gradbeniškega delovanja pa sem že dobil samostojno vlogo v Postojni. Tu sem moral nekako iz nič organizirati novo gradbišče, kar je zame spet pomenilo veliko tehnično-organizacijskih pa tudi socialnih izzivov.
Potem ste, po opravljeni maturi na gimnaziji v Vegovi ulici v Ljubljani, študirali na Pravni fakulteti. Torej v sosednji stavbi, v tisti, kjer je zdaj rektorat univerze. Toda bolj kot na pravo v ožjem smislu se zdi, da ste se usmerili v študij širše družbenih sprememb. Ali ste torej tu našli svojo dokončno profesionalno usmeritev?
Spoštljivo sem sicer sprejemal takšne predmete, kot je rimsko pravo, ki me je presenečalo kot duhovna dediščina s svojimi natančnimi opredelitvami. Vendar je to - pri sicer svetovno uveljavl-
jenem profesorju Viktorju Korošcu -terjalo zares prav učenje na pamet. Meni pa so bili v prvem letniku 1953/54 bližji drugi predmeti. Zlasti tisti predmet, ki ga je tedaj predaval profesor Jože Goričar. Imenoval se je Uvod v družbene vede, ker ideološke omejitve tedaj še niso dovoljevale imena sociologija. Le-ta se je namreč na Zahodu uveljavila kot predmet zunaj marksizma. Pri nas je npr. Aleš Ušeničnik, filozof, po rojstvu iz Poljan, že 1910 objavil knjigo s tem imenom.
Še dosti bolj kot s temi predmeti pa sem se zbližal s sošolko Vido Peterlin, s katero sva se srečevala pri predavanjih, ki smo jih bruci imeli v sedanji zbornični dvorani Univerze. Ta prostor torej ni le nekakšna zgodovinska znamenitost, tu je bila nekdaj Zbornica kranjskega deželnega zbora, ampak se kot tak pojavlja tudi v mojem osebnem življenju. Študentje dostikrat nismo sledili svečanemu značaju tega prostora, pa tudi ne predavanjem, ki so jih tam imeli naši ugledni profesorji. Včasih je bil to za naju z. Vido prostor snidenja, tako da sva jo lahko od tod mahnila v bolj naravno okolje, npr. čez Stari trg na sprehod po Grajskem hribu.
Vendar pa - ko danes presojam za nazaj - se prav na te prostore Univerze hkrati navezujejo številni doživljaji: ne le moje srečanje s pravom, z mojo življenjsko sopotnico in s porajajočo se sociologijo ter kolegi, s katerimi smo jo potem uveljavljali na novi fakulteti za Bežigradom, npr. z Nikom Tošem, Petrom Klinarjem in drugimi. Tu sem kot asistent začel svojo univerzitetno kariero, tu sem bil promoviran za doktorja znanosti in tu sem pozneje kot profesor in kot dekan nove fakultete sodeloval pri promocijah drugih, tu sem bil na rektorjevo povabilo slavnostni govornik in tu sem bil »predmet obravnave« ob razglasitvi za zaslužnega profesorja.
Od tod so se mi odpirala pota na več strani. Še kot študentu, npr. v Francijo, ki sva jo spoznavala skupaj s študijskim kolegom Vladimirjem Kavčičem. Tudi njegove ambicije so presegale okvire pravniškega delovanja. Od tod sem se kot prvi Slovenec lahko vključil v redni podiplomski študij sociologije, takoj po diplomi decembra 1958 in sem potem dve leti preživel v Beogradu. Tu, v Ljubljani, mi je bilo tudi izhodišče za nadaljnje strokovno izpopolnjevanje v Londonu, na London School of Eco-nomics and Political Science, 1963.
Ali bi ob vsem tem lahko navedli tudi kakšno navezavo na domače, žirovsko in širše okolje?
Do tega je dejansko prišlo potem, ko je profesor Goričar na mojo pobudo, da bi še kaj bolj poglobljeno obravnavali sociološka vprašanja, vpeljal »sociološki proseminar«. V tem okviru smo se lotili tudi raziskave z naslovom Kako industrijski delavec preživlja svoj prosti čas? To je bila verjetno prva anketna sociološka raziskava v Sloveniji, ki smo jo izvedli - pač glede na to, da sva bila dva glavna udeleženca proseminarja iz teh krajev - v Alpini v Žireh in v Metalni v Mariboru. Tu je torej vsaj eden od fragmentov, ki kažejo, da se tudi Ziri in Žirovci pojavljajo v porajanju sociologije po 2. svetovni vojni na Slovenskem. Pozneje, ko smo širili sociološko dejavnost na več drugih institucij, je bilo tudi več različnih vsebinskih navezav na Ziri in širšo okolico. Tu je bilo vrsto študentov sociologije, ki so zdaj že uveljavljeni pedagoški, raziskovalni in javni delavci. Tedaj pa sem jih občasno vključeval tudi v svoje raziskave, tako kot npr. Marka Keršcvana, Pavla Gantarja, Ivana Svetlika, ki so vsi s tega območja.
V temeljitejših pripravah za izvedbo anketne raziskave, ki je zadevala integraci-
0b Prvem obisku Vide ete™n Pri Mlinarjevih .\ Z,reh, poleti 1955 ' leve: Zdravko, Vida, Anica in Miloš v' Zirovskem vrhu
jo mesta in podeželja, sem izbral za preučevanje eno od najbolj odmaknjenih območij v Sloveniji, to je območje Trnovske planote. Osredotočili smo se na Vojsko, pri tem vključevali tudi Cekovnik, Kanomljo, Idrijske Krnice in druge zaselke. Zanimalo me je, kaj se dogaja na samotnih kmetijah, v okviru katerih se je porušilo nekdanje ravnotežje v medsebojnih odnosih starih in mladih, ko so slednji odhajali v mesta. Nekako dve desetletji po tistem, ko sem sam doma doživljal podeželsko kmečko okolje, sem ga tu že bolj z distance in z, nekaj več znanja o dosežkih urbane in ruralne sociologije poizkušal pojasnjevati v širšem razvojnem kontekstu. Preučevali smo, od kod prihajajo in kako se širijo oziroma kje se zaustavljajo različne nove ideje, kdo so njihovi nosilci in kakšna omrežja medosebnih povezav se pri tem izoblikujejo. Torej se nisem omejeval na probleme, ki jih v bolj uradnem jeziku še zdaj obravnavajo kot praznjenje podeželja, ali kot probleme vse številnejših kmetij brez naslednika, kar je bilo sicer močno v ospredju prav v idrijski občini. Kot sociolog sem tu razkrival moralne dileme ne le na ravni družine in v
odnosih med starši in otroki, temveč tudi na ravni države oz. družbe, ki ni poskrbela za prehod iz tradicionalne družinske in vaške skupnosti v novo, industrijsko družbo, čeprav se je razglašala za socialistično skupnost. In na Vo-jskem je bilo to še posebej boleče, saj je tu bila med vojno nekakšna partizanska baza, tiskarna, pa bolnišnica, tu so prirejali »mitinge« Potem pa vse zapuščeno. Ob zaključku raziskave smo še mi priredili »miting«.
V tem času ste zasnovali tudi Vašo družino; ali nam lahko poveste nekaj o njej?
Z ženo Vido, po starših iz Kamnika in Komende, živiva v svoji atrijski hiši v naselju Murgle, v južnem predelu Ljubljane. Hčeri sta že odrasli, vendar obe, Mojca, diplomirana geografinja, in Katja, diplomirana sociologinja, s svojima družinama živita v neposredni bližini. To je nama z ženo v veliko zadovoljstvo; vendar hkrati poizkušamo tudi v praksi upoštevati mojo sociološko teorijo o samostojnosti in povezanosti med generacijami. Kar se tiče povezanosti, je seveda na prvem mestu žena oz. babica, ki v tem smislu gotovo »podpira tri vo-
8 i
gale hiše«. Kolikor pa mi sociološko znanje omogoča predvidevati, bi rekel, da se zmanjšuje verjetnost, da bodo tudi moji vnuki še živeli tako blizu skupaj. Sicer pa je žena vseskozi dnevno, operativno in simbolno skrbela za družinsko trdnost in kontinuiteto. To svojo vlogo zdaj uspešno širi še tako, da vključuje vnuke: Blaža, Tino in Andraža, ki jim ob vsaki priložnosti posveča največjo možno pozornost. Ob tem naj navedem še nekaj utrinkov, ki kažejo na probleme usklajevanja poklicnega delovanja in družinskega življenja. Ko mi je moje strokovno delo nenehno jemalo veliko časa, me je žena začela spraševati: »S kom si pravzaprav poročen, ali z mano ali s sociologijo?« Ko je bil moj prijatelj Henry iz Filadelfije, s katerim sva intenzivno delala skupaj, nekaj časa pri nas v šišenskem stanovanju v Ljubljani, so mu nenadoma izginila očala. Iskali smo jih po vsem stanovanju. Nazadnje je žena pogledala še skozi okno. Iz drugega nadstropja je v travi zagledala njegova očala, čevlje in cigarete ... Vzrok je bila petletna Katja, ki je s tem dejanjem pokazala svoj odnos do njega in najinega dela - ki sta me odtegovala od družine.
Po vrnitvi iz Amerike, po daljši odsotnosti leta 1968, ko smo še stanovali v Šiški, sem se vrnil nekoliko spremenjen v svojem zunanjem videzu - z brado. Mojco so prijateljice iz bloka spraševale: »Kako to, da si dobila 'novega' očeta!?«
Omislili ste si tudi družinski »vikend«, a ne v Račevi?
Svoje bivanje v Ljubljani občasno dopolnjujemo z delom in počitkom v obnovljeni stari kmečki domačiji in na posestvu v hribovski vasici blizu Kamnika. Pravzaprav gre tudi tu bolj za delo kot za počitek. Žena najde svoje veselje na vrtu in v branju leposlovja, jaz
pa spet bolj v svojem miselnem svetu, ki ga dopolnjujem s ponovnim doživljanjem naravnega podeželskega kmečkega okolja. Hčeri sta prav tu še doživljali nekaj tistega, kar sem jaz v Račevi. Vnuki imajo pa že dosti bolj raznovrstne interese in možnosti v različnih krajih in komajda še kaj časa za naše počitniško domovanje. Imajo obilo različnih igrač, ki jih jaz nisem imel in so deležni velike individualne pozornosti in pomoči staršev, kakršne včasih v Žireh nismo poznali. Ne spomnim se npr., da bi se starši kaj ukvarjali z mojimi šolskimi zadevami.
Naj ob tem vprašanju kot sociolog dodam še dvoje. Najprej to, da sem pravkar pregledoval odgovore iz ankete Slovensko javno mnenje 2003. Tu se še enkrat potrjuje, da ljudje v Sloveniji od vseh 22 izpostavljenih družbenih enot najbolj zaupajo prav družini, najmanj pa političnim strankam. Navzlic vsem spremembam, nekateri govorijo tudi o razpadu ali krizi družine, je takšno zaupanje družini izrazilo kar 91 % vprašanih. Drugo, kar se navezuje na družino, pa je to, da tudi sociologija posveča vse večjo pozornost čustveni sferi človeka, za katero so se v preteklosti zanimali le psihologi. Večje upoštevanje čustvenega sveta me spodbuja k primerjavam z razmerami v Žireh v mojih mladih letih, pa še prej in pozneje. Tako je bilo nedostojno, da bi fant in dekle odkrito, javno izrazila svojo ljubezen in se držala za roke, ko sta hodila skozi vas; da niti ne načenjam še starejše teme - kako je bil včasih »grunt« in je bila velikost kmetije pomembnejša kot pa osebne simpatije. Za primerjavo še doživljaj iz Indije. Kolega raziskovalec, bil je vodja delovne skupine, s katerim sva se sprehajala po univerzitetnem kampusu v Kampurju, država Utar Pradeš, dva njemu podrejena sodelavca pa sta hodila nekako pet
Vida 'n Zdravko s Prv°rojenko Mojce, v
Sta
Dol
n vasi, v ozadju
Mačeva, v začet leta 196|
DvrUjina MHnar na vrtu y.ldlne babice (,-odbinc Krautovih) v Kamniku,
c 1967.
Fot0; Nada Peterlin
metrov za njim, mi je razlagal, kakšne so bile v tem pogledu navade pri njih. Povedal mi je, da se včasih fant in dekle pred poroko sploh nista poznala, zdaj je seveda že vse drugače. Na moje nadaljnje povpraševanje - Kako pa je danes? - je odgovoril: Da, danes se pa ženin in nevesta smeta videti tudi že pred poroko.
Vašo lastno izkušnjo verjetno lahko komentirate iz širših socioloških vidikov: kaj torej določa življenjsko pot posameznika?
Gre za nekakšno trajno navzoče in zelo kompleksno temo: koliko smo že vnaprej določeni glede na podedovane lastnosti, koliko glede na družinsko in širše družbeno okolje, koliko pa celo glede na položaj v vesolju, npr. ob našem rojstvu. Kot sociolog sem se osredotočil na družbenoprostorske razsežnosti ožjega in širšega okolja. Pri tem me je zanimala tako geografska pogojenost vsakdanjega življenja ljudi kot tudi pomen grajenega okolja. Ob tem sem se pri svojem študiju seznanjal z marksističnim zavračanjem razlag o vnaprejšnji - geografski, rasni, spolni - določenosti ljudi. Tedaj so vsa pričakovanja usmerjali k možnostim uvajanja revolu-
IH
i
cionarnih sprememb na družbenoekonomski in politični osnovi. V tem smislu so po 2. svetovni vojni ustvarili klimo, ki je celo spodbujala k nekakšni pretirani sociologizaciji. Verjetno bi bilo primerneje reči - ideologizaciji. Torej v pretirano zaverovanost tako imenovanih vodilnih političnih sil, da je mogoče na revolucionaren način spremeniti človeka. Pravzaprav so računali na to, da bi ustvarili nekakšnega novega človeka in novo družbo.
Kaj pa so kazala spoznanja iz Vaših lastnih raziskav?
Moje in druge sociološke raziskave, ki smo jih opravili v drugi polovici 60. let na Inštitutu za sociologijo in filozofijo v Ljubljani, so začele razkrivati bolj »trdo« realnost. Ob tem, ko smo npr. ugotavljali velike razlike med aktivnostjo oz. udeležbo ljudi v okviru njihovega prostega časa, glede na njihovo izobrazbo, dohodek, kvalifikacijo, ugled, informiranost ipd., se je začelo nakazovati, da vse to predstavlja le izraz nečesa bolj temeljnega. To bolj temeljno pa je določen psihofizični tip človekove osebnosti. V tem pogledu ostajajo velike razlike ne glede na to, da je prišlo do večje-
lb.- I
ga vrednotenja enakosti med ljudmi. Tu pa je hkrati že eno od izhodišč konfliktov med sociologijo in politiko.
Ali ste lahko še nekoliko bolj konkretni? Da, raziskava v Gorenji vasi mi je npr. zelo izrazito pokazala, da nekateri krajani praktično nikoli ne nastopajo v javnosti s kakšno svojo pobudo ali kritiko; nekateri pa so v javnem delovanju nenehoma v ospredju. To je sicer bolj ali manj znano že iz vsakdanjega življenja, čeprav se tedaj o tem skorajda ni smelo javno razpravljati. Dobilo pa je večji pomen, večjo težo, potem ko sem razkrival dosti bolj prikrito dejstvo, da se prvi in drugi spet družijo v nekakšne presenetljivo zaprte kategorije s sebi podobnimi. Dobili smo podatke o njihovih neformalnih, medosebnih in prijateljskih stikih, zelo konkretno za vse odrasle prebivalce v Gorenji vasi. Pri tem se je pokazalo, da imajo tisti, ki so bolj aktivni in imajo večji vpliv oz. več funkcij v kraju, tudi prijatelje, ki so takšni, tako da se izoblikuje nekakšna nevidna zaprta kategorija. Hkrati pa se javno manj aktivni in manj vplivni, ki
večinoma nimajo kakšne funkcije, družijo s sebi podobnimi. Ce upoštevamo, kakšen pomen imajo »zveze in poznanstva«, vidimo, da gre za daljnosežne posledice in torej za razkrivanje neenakosti, kakršna uradno sploh ni bila priznana. Ko smo predstavljali naše raziskovalno poročilo, smo bodisi le izzivali politično nejevoljo ali pa zavračanje vsega takega, kar je odstopalo od idealiziranih političnih predstav o tem, kako naj bi bilo. Ne glede na vse pravne in politične spremembe v težnji po večji enakosti, razlike med ljudmi ostajajo in se v nekaterih pogledih celo povečujejo. Nekateri z novimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami dobivajo v roke še nova in nova orodja in možnosti vplivanja, drugi ostajajo pri starem. Izza prodornosti določenega podjetja, turističnega društva ali občine idr. dostikrat ostaja prikrito delovanje določene osebnosti. V tem smislu se že pojavlja reklo: Če hočeš, da bo nekaj zares narejeno, naloži to tistemu, ki je že zdaj najbolj obremenjen. Zato pa je tudi odločilnega pomena, kdo je
Vida se poslavlja od Zdravka na letališču mesta Portland v Oregonu, ZDA, L968
tisti, ki prevzame vodilni položaj, ne le na nacionalni, ampak tudi na lokalni ravni. V času marksizma je bilo govora o vlogi »vodilnih subjektivnih sil« in - tako kot pri Plehanovu - o »vlogi velikih osebnosti v zgodovini«. V svoji knjigi Protislovja družbenega razvoja pa sem to temo približal konkretnim izkušnjam na podlagi raziskav pri nas, v Indiji, ZDA in drugod. Na Ziri se navezujejo moja opažanja o velikem prodoru z različnimi razvojnimi programi in akcijami v nekdanji škofjeloški občini v začetku osemdesetih let. V ozadju pa je bila dejavnost Zdravka Krvine, žirovskega rojaka, ki je v vlogi župana deloval kot izrazit mobilizator občanov za razvojne cilje. Prej in pozneje pa je deloval še na drugih področjih, zdaj ima svojo galerijo v Gorenji vasi, toda na podoben način. Tudi v današnjih »prodorih« nekaterih podjetij v Žireh razkrivam, da gre predvsem za odločilni vpliv posameznikov, ki so s svojo domiselnostjo in angažiranostjo nekakšna gonilna sila, vsak na svojem področju. Navsezadnje tudi Žirovski občasnik predstavlja eno od takih zgodb.
Vi sicer predvsem preučujete prostorsko organizacijo življenja ljudi, njihovega dela in bivanja. Kako pa bi to povezovali z Vašim lastnim delom? Poglobljeno študijsko in znanstvenoraziskovalno delo vsaj na družboslovnih področjih zahteva in omogoča da-če naj tako rečem - delovno mesto nosiš s seboj. To terja tako intenzivno povezanost oz. komuniciranje, vključevanje, pa tudi dosti izoliranosti in samoizključevanja. Tu gre za trajno navzoče nasprotje in za določeno napetost, ki je tudi mene spremljala več desetletij. Že v zvezi z urbanističnim planiranjem sem ugotavljal, da ljudje potrebujejo možnost izbire in nenehnega nihanja, oscilacije med mirom, izolacijo in živahnostjo, komunikacijo. Ko pa gre za poglobljeno študijsko, raziskovalno delo, se to vprašanje še bolj zaostri. Treba je veliko fizične osamitve in samoizključevanja, ki pa ga mora tako ali drugače, prej ali slej dopolnjevati intenzivna strokovna komunikacija in tudi družabnost nasploh. Že kot študent in pozneje kot raziskovalec sem iskal možnosti, da bi se za do-
, .. V'U||<> pri babici in ae*uvMurglah, 1999-Blaž> Andraž in Tina h"": Vida Mlinar
ločen čas izoliral in osredotočil na svojo nalogo. Pri tem mi je kot mladeniču prihajalo na misel, kako bi se dalo študijsko delo idealno kombinirati z delovnim mestom oskrbnika v kakšni obrobni planinski koči, kamor pride le malokdo; ali železničarja, ki dviga rampe na stranski železniški progi. Dejansko pa sem se zares poskušal osamiti in osredotočiti na svoje delo s tem, ko sem se še kot študent npr. nastanil v nekdanji gostilni pri Birtu na Gorenjem Vrsniku, ali pa pozneje, ko sem v planinskem zavetišču na Robidniškem brdu pri Leskovici pisal raziskovalno poročilo na osnovi anketne raziskave, ki smo jo opravili v Gorenji vasi; podobno na Paškem Kozjaku, kjer sem pisal na podlagi podatkov, zbranih v raziskavi v Velenju. Takšni moji umiki ali pobegi iz vsakdanjega direndaja so mi omogočili koncentracijo na mojo nalogo za kakšen teden. Tedaj sem se zares lahko osredotočil na vsebinsko omejen predmet, brez običajnih motenj v vsakdanjem delovnem in bivalnem okolju. Te motnje so bile še posebej hude v obdobju samoupravljanja, za katerega je bilo značilno nenehno sestankovanje v prazno. »Samoupravno sporazumevanje« in »družbeno dogovarjanje« hkrati z usmeritvijo, da je treba - vsaj navidezno - o vsaki stvari odločati kolektivno, je pomenilo veliko izgubo časa in zaostajanje v resnem strokovnem delovanju. Ob vsesplošnem nezaupanju posamezniku je bilo treba npr. programe množice predmetov na fakulteti preverjati na skupnih sestankih. Pa tudi sicer so se vrstile različne politične kampanje, kar druga za drugo. Ob tem pa tudi s strokovnega vidika sociologija ni predstavljala neko že ustaljeno področje študija, ampak je šlo za ambiciozno, živahno uvajanje novosti z vidika vsebine, kadrov, v organizacijskem pogledu idr.
V šestdesetih letih je umik na bolj odmaknjeno lokacijo pomenil, da s tem dejansko pretrgaš stike s svojim vsakdanjim okoljem. V krajih, ki sem jih omenil, takrat še niso imeli telefona. Pozneje pa se je že pojavila dilema, ko so ponudili, tako kot npr. v kamniški okolici - ko je šlo za našo počitniško hišo - da bi napeljali telefon do hiše. Takrat je bila na voljo le enkratna odločitev-da ali ne. Osebno sem imel pomisleke, da bom s tem izgubil mirno zatočišče, čeprav bi mi raba telefona povsem po mojih potrebah tudi koristila. Predvsem z vidika družinskih potreb pa smo rekli - da. Ob današnji razširjenosti mobilnega telefona pa je oddaljenost oz. odmaknjenost izgubila svoj prejšnji pomen, tako z njene slabe kot dobre strani. O tem sem pisal v Primorskih novicah.
Kako pa ste potrebo po osamitvi usklajevali s potrebo po povezovanju, komuniciranju, ko ste delovali drugod po svetu, v ZDA, Mehiki, Cejlonu, Indiji, na Japonskem in drugod? Če sedaj za nazaj ocenjujem svoje lastno ravnanje, imam ob tem nekakšne mešane občutke. Po eni strani sem lahko zadovoljen, ker sem zmogel toliko moči, da sem se v desetletjih prednostno posvečal svojim delovnim nalogam in dolgoročnim ciljem svojega sociološkega delovanja, tudi v mednarodnem merilu. Moja potovanja niso bila nekakšen »lahkoten znanstveni turizem«. Bodisi da je šlo za krajša bivanja v krajih, kjer smo imeli svetovne sociološke kongrese ali druga srečanja, bodisi za daljša študijska bivanja, v obeh primerih sem se poizkušal držati takšne usmeritve. Po drugi strani pa se mi zdi, da sem bil - še zlasti v nekaterih izjemnih priložnostih - kar pretirano dosleden. Ko so mi pri Rockefellerjevi fundaciji v New Yorku odobrili študijsko bivanje v njihovem središču - Villi Serbelloni, Bel-
Mlinar v indijskem UI"ve«itetnem mestu l0°na, vzhodno od Bombaja, 1967
lagio, Lago di Como v Italiji, jc tu šlo za prav izjemno, prijetno, lepo, mirno in udobno bivališče, s knjižnico, čitalnico in z najbolj luksuzno postrežbo, z rekreacijskimi površinami ob jezeru Podobno kot če bi vse to imel na blejskem gradu. Toda večji del časa sem preživel v čitalnici in pisal referat za posvetovanje »Znanost in družba«, ki je sledilo v Dubrovniku. Šele tedaj, ko se mi je za en teden pridružila žena, sem nekoliko omejil svoje delo. Ko sta me pred koncem mojega bivanja v univerzitetnem mestecu Chapel Hill v Severni Karolini, ZDA, obiskali hčeri, smo si sicer privoščili nekaj izletov. Hkrati pa sem bil pod pritiskom, ker sem želel iz njihove knjižnice, ki je velika ali pa mogoče še večja kot ljubljanski »kozolec«, še zadnje dni preslikati čim več za moje nadaljnje delo pomembnega gradiva. Tudi moje šestmesečno bivanje v drugem univerzitetnem mestecu - Eu-gene v Oregonu sem predvsem po svoji krivdi preživel precej osamljeno, med knjigami. Pa vzemimo še Ciudad de Mexico, kjer sem bil precej angažiran v
raznih vlogah na kongresu. Tako si nisem mogel privoščiti, da bi se pridružil skupini kolegov, ki so šli na izlet v Aca-pulco, mondeno letovišče ob Tihem oceanu. Nekaj podobnega je bilo lani v mestu Brisbane v zvezni državi Queens-land v Avstraliji.
Kadar se znajdem v Londonu, recimo kot gost British Academv, se rad zadržujem na London School of Eco-nomics and Political Science, kjer sem bil že leta 1963. Nasploh pa je zame v Londonu največja zabava tisti čas, ki ga preživim v knjigarnah, kot je Dillons; ali pa se potrudim še v Cambridge, kjer je Heffers, in v Oxford, kjer je knjigarna in založba Blackwell.
Verjetno pa lahko vendarle izpostavite še kakšne bolj prijetne primere in izkušnje? Iz svojega zgodnejšega obdobja, leta 1967, je seveda predvsem spoznavanje Indije, kamor sem prihajal še pozneje. V mislih imam najprej srečanje raziskovalcev mednarodnega projekta o vlogi lokalnih voditeljev in vlogi njihovih vrednot za usmerjanje razvoja, ki je bilo v Filadelfiji, ZDA. Od tam pa se nisem
vrnil domov, temveč sem se napotil na pot okoli sveta, naprej preko Havajev ter Japonske, Hongkong in Bangkoka v Indijo. Povsod sem imel že vnaprej organizirane postojanke. V Indiji smo imeli zares tudi razlog, da s primerjalnega zornega kota spoznavamo posebnosti njihovega načina življenja in njihove kulture. V družbi z vodjo projekta, prof. Philipa Jacoba, in njegove žene Betty, sem imel priložnost, da si nismo ogledovali le znamenitih turističnih lokacij, kot so Agra ali Jaipur ali tudi po več sto kilometrov oddaljene spomeniške znamenitosti, kot so Ajanta in Ellora idr. S tega popotovanja se spomnim tudi drobcev iz njihove vsakdanjosti, npr. sprejema pri rektorju univerze v mestu Poona, vzhodno od Bombaja. Ne le da ni bilo mize in stolov; ko smo se posedli po tleh, je vsakdo dobil svoj pladenj za hrano, ki je sledila, riž s karijem, jogurt itd.; toda jedli smo tako, kot je bila njihova tradicija, brez pribora, kar z rokami, zadostovali so že prsti Torej še preprosteje, kot to delajo Kitajci s svojimi paličkami.
Večkrat sem spoznaval indijska protislovja in ekstreme med bogastvom in revščino, med materialnim in duhovnim svetom, npr. v Kalkuti in Benaresu, Lu-cknovvu, Jaipuru, Bombaju idr. Vsaj nekaj iz tega sveta sem posnel tudi s filmsko kamero in potem predstavil na ljubljanski televiziji.
Toda tudi to ni bilo zame le nekakšno turistično doživljanje - najbolj eksotično pred tem je bilo v Bangkoku - temveč predvsem izziv za primerjave z našim domačim okoljem, s Slovenijo, z Zirmi. Na tej podlagi sem se začel ozaveščati marsičesa doma, česar prej sploh nisem zaznaval. Kdo in kakšni smo mi kot Slovenci, Žirovci, kristjani? Tu so bili zame izzivi vsakršni samoumevnosti, tu so se nizali elementi za določnejše prepoznavanje naše lastne kulturne identitete.
Ali se z uporabo Interneta pri Vašem delu zmanjšujejo potrebe po potovanjih v tujino?
Mogoče lahko odgovorim s pomočjo naslednjega primera: Branko Horvat, znani, prodorni in kritični ekonomist, je v osemdesetih letih objavil svoje veliko
Indijke zahtevajo plačilo za poziranje. Foto: Zdravko Mlinar
knjižno delo, s katerim je kandidiral za Nobelovo nagrado. V uvodu pa je zapisal, da te knjige ne bi mogel napisati doma, v Jugoslaviji, in če ne bi imel možnosti, da si je lahko zagotovil dostop do potrebnih virov v več knjižnicah po svetu, v Londonu, ZDA in drugod.
Danes takšne omejitve vsaj glede na moje izkušnje praktično ni več. Osebno sem verjetno v Sloveniji eden od najpogostejših uporabnikov storitev mednarodne medbibliotečne izmenjave preko NUK-a; že več desetletij. Možnost, ki jo ponuja internet, pa je še neprimerljivo bolj razširila dostopnost do informacijskih virov, ki jih potrebujemo »od kjerkoli, kadarkoli, od kogarkoli«.
Sociološko delovanje v okviru prejšnje države je v daljšem obdobju predstavljalo različne izzive za politiko. Kako zdaj, že z nekakšne zgodovinske distance gledate na to?
Politika je bolj sledila prevzetim ideološkim predpostavkam, kot pa upoštevala dejansko stanje. Glede na to sem videl prav v analizi tega stanja in v izpostavljanju le-tega možnost za pomemben prispevek sociologije. Pričakovanja glede njene vloge so bila sicer različna. Politiki so pričakovali od nas le nekakšno pomoč pri uresničevanju ideološko že vnaprej opredeljenih programov. Sociologi pa smo v osnovi izhajali od izkustvene realnosti, od dejanskih življenjskih razmer in se s spoznanji o teh spopadali s ti. »normativnim idealizmom«. V 60. letih je sicer v Jugoslaviji prihajalo do precejšnjega sproščanja, do nekakšne liberalizacije in tudi demokratizacije, tako v primerjavi s časom pred in po tem. Tedaj je bila v ospredju »teorija o odmiranju države« (za obdelavo te teme sem kot študent dobil nagrado Univerze), samouprav-
ljanje, komuna, odpiranje proti Zahodu, neuvrščenost idr. To so bili zares veliki izzivi in spodbudne razmere za uveljavljanje sociologije. Tudi če sociologije sploh ne bi bilo, bi se jo bili morali izmisliti. Veliko družboslovcev je prihajalo tudi od drugod. Toda brž ko smo se dokopali do posameznih spoznanj in predstavljali rezultate raziskovanj v javnosti, smo s tem sprožali tudi negativne odzive politike. Ze v 60. letih sem bil deležen takšnih odzivov. Celo z liberalnejšimi med njimi je bilo težko najti skupni imenovalec. Medtem ko sem jaz v rezultatih svoje raziskave videl pomembne izzive in kaj vse bi bilo mogoče storiti, sem se pri politikih srečeval bodisi z nezaupljivostjo ali pa neposrednim zavračanjem. Z zbranimi podatki smo skoraj po vsaki raziskavi trčili v visoko povzdigovane politične cilje in usmeritve, ki so jih kar počez enačili z dejanskim stanjem. Razkrivanje resničnega stanja pa je postajalo kar nekakšna sovražna dejavnost.
Ali lahko navedete nekaj konkretnih primerov, ko ste z Vašimi raziskavami in Vašimi teoretičnimi deli trčili v takšne neživljenjske, togo vnaprej določene politične postavke?
Sociologi kot posamezniki in v celoti seveda nismo živeli zunaj časa in prostora. Marsičemu smo pač sledili, nad marsičem smo se tudi navduševali. Toda posebnost nas sociologov raziskovalcev je bila prav v tem, da smo razkrivali razhajanja med želenim in stvarnim, med politiko ter pravno-normativnim redom na eni strani in dejanskim stanjem na drugi. Glede na to je bila naša vloga bistveno drugačna od tiste, ki so jo imeli npr. zgodovinarji, geografi, etnologi in drugi, ki so ostajali vsebinsko bolj odmaknjeni. Se zlasti pa je bila drugačna od pravnikov, ki so večinoma le
lojca in Katja
Ho
obisl<u pn očetu v ^rzitetnem mestu 'haPel HiU, Severna
K
lro"na, ZDA, I y«5
prevajali voljo politikov v pravne predpise, pa tudi od politologov, ti so ostajali bolj na formalni, institucionalni ravni, ki jo je politika neposredno obvladovala in spreminjala. Ce zdaj seštevam dogodke v teku časa, vidim, da je šlo za kar številna vprašanja, glede katerih sem tudi osebno prihajal v spore s politiko. Skrčeno in poenostavljeno bi lahko nekaj povedal o treh sklopih: prvo, odnos do kmetov in podeželja, drugo, vprašanje demokracije in samoupravljanja in tretje, razumevanje družbenega razvoja. Pa vzemiva najprej kar odnos politike do kmetov in podeželja! Kmetijstvo sicer ni bilo glavno področje mojega raziskovanja, vendar je dejstvo, da je bila politika do kmeta in podeželja neutemeljena, brezsmiselna in krivična, kar nekaj časa pritegovalo mojo pozornost. Ukrepi, ki so jih sprejemali v imenu napredka, so se sprevračali v svoje nasprotje. Politike je na vsakem koraku prevzemal strah pred obnavljanjem kapitalizma na vasi, strah pred tem, da bi ponovno prišlo do izkoriščanja kmečkega delavstva, in to celo tedaj, ko za to ni
bilo več nobene stvarne pod Delavec je dobil popolnoma nove možnosti zaposlitve v tovarni, kakršna je bila, denimo, Alpina, kjer je dobil celo višji dohodek, kot so ga imeli kmetje lastniki. Kljub temu je politika brezs-miselno celo preprečevala kmetom, da bi se opremljali s kmetijsko mehanizacijo, z »agrarnim maksimumom« je preprečevala njihovo večjo učinkovitost, v šolah so ukinili vse tisto kar bi jih usposabljalo za specifične razmere v njihovem delovnem in življenjskem okolju, odpravili so njihove organizacije in onemogočili njihov vpliv v kmetijskih zadrugah, ki so se zbirokratizirale, več desetletij so bili odrinjeni od zdravstvenega in starostnega zavarovanja, tisti, ki je imel nekaj zemlje, ni dobival otroških doklad, dalj časa ni bilo nikakršne kmetijskopospeševalne službe, ki bi jim strokovno pomagala, izrinjeni so bili iz organov političnega odločanja. To so bili veliki izzivi tudi za mene kot sociologa, da sem jih začel izpostavljati v javnosti pri nas in v mednarodnem merilu. Posebno monografsko študijo sem izdal pri Cornell Universitv, Ithaca,
ZDA, nanje pa sem opozarjal tudi v dnevnem tisku.
Vse to pa je nujno peljalo v konflikt s politiko. Celo Stane Kavčič, eden od bolj liberalnih politikov, me je poklical na CK na nekakšen zagovor zaradi mojih objavljenih besedil. Pri tem me je presenetil z vprašanjem o tem, kakšni so bili pravzaprav moji nameni. Dodati bi moral še besedico skrivni nameni. Strah, bojazen, nekakšno vsesplošno sumničenje, da kdo kje pripravlja kaj zarotniškega proti sistemu, je bilo politikom kar nekako v kosteh. Temu nasprotna pa je bila moja naivnost, ali če rečem prostodušnost, ko sem javno izpostavljal probleme, čeprav so sodili med »tabu teme«. Jože Pučnik je bil seveda v zvezi s to tematiko dosti bolj radikalen in je poizkušal tudi organizirati neke vrste odpor. Vsakršno zasebno organiziranje pa so tedaj šteli za protidržavno zaroto in tudi on se je znašel v zaporu.
Kot drugi sklop ste izpostavili vprašanja, ki zadevajo demokracijo in samoupravljanje?
Tako kot je bila določena stopnja demokratizacije prvi pogoj, da smo sploh lahko začeli empirično sociološko raziskovanje, so bili tudi rezultati, spoznanja iz teh raziskav izziv za nadaljnjo demokratizacijo. Politiki so te izzive bodisi puščali ob strani, jih ignorirali, kot da jih ni, ali pa so se nervozno odzivali nanje. Ko sem predstavljal svoje ugotovitve na osnovi temeljito opravljene raziskave o družbeni udeležbi, participaciji občanov, se spomnim, s kakšnim razočaranjem sem doživljal njihovo neodzivnost. Čeprav sem ugotavljal, da se npr. pobuda in kritika zaustavljata na neformalni ravni, ne prodirata pa v javno institucionalno sfero ter da gre za velikanski razkorak med eno in drugo, v tem niso videli nobenega izziva. Celo
Jože Vilfan, podpredsednik Socialistične zveze in eden od najbolj razgledanih politikov, ki smo mu tedaj poročali o raziskavi, je le skomignil z rameni. Mogoče se je tudi sam čutil nemočnega v odnosu do tedanjega najvplivnejšega jedra politike. Pozneje je namreč ob neki priložnosti celo izrazil, da le še čakam na odstrel.
Pomena samoupravljanja sicer ne bi želel zanikati, saj je to vendarle bila določena specifična oblika demokratizacije. Mislim, da v tem pogledu še nismo napravili pravega, poštenega obračuna s tistim časom, bodisi v državnem ali lokalnem merilu. Gre celo za paradoks, da se zdaj na neki način ponavlja tisto, kar očitamo tedanjemu času. Tedaj je šlo za pretirana pričakovanja revolucionarnih sprememb, prav sociologi pa smo na vsakem koraku razkrivali, da gre dejansko dosti bolj za prikrito nadaljevanje razmer iz preteklosti. Z vzpostavitvijo nove slovenske države pa smo spet kar pavšalno zavrgli vse prejšnje. Šele po desetletnem premoru se povečujeta treznost in strpnost v presoji prejšnjih družbenih in političnih razmer, kar nam kažejo tudi podatki iz anket Slovensko javno mnenje.
Kaj pa tretji vsebinski sklop, v zvezi s katerim je /prihajalo do sporov? In verjetno je bilo še več drugih? Vzelo zaostreni obliki ste jih doživljali na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, pa tudi v okviru Slovenskega sociološkega društva in Jugoslovanskega združenja za sociologijo. Kot tretji značilni vsebinski sklop, v zvezi s katerim je prihajalo do sporov, sem izpostavil različne razlage in načine obravnavanja družbenega razvoja. V zvezi s tem se je v kontekstu marksistične razlage pojavljala težnja, da je vsako stvar treba obravnavati z dolgoročnega, razvojno zgodovinskega vidika, tako kot
dr. A
sprejemu pri "Ionu Vratuši,
amb
isad
ovanskem
I »gosi
°rju pri OZN v Nrw Vorku, L968. Z leve: Vitla, dr. Vratuša, Prof'Philip Jacob in , "lL'K"va žena Bettv. °IO: Zdravko Mlinar
so bili napisani učbeniki zgodovinskega materializma. V sociologiji pa smo poizkušali doseči nekakšno prizem-Ijitev, tako da smo vnašali več konkretne vsebine iz našega časa in prostora, kar pa je odstopalo od »uradne«, poenostavljene obravnave razvoja kot razredne borbe.
Čeprav sem osebno že iz mladosti imel zelo spoštljiv odnos do delavstva, pa vendar nikjer nisem mogel prepoznavati njegove revolucionarnosti. Spominjam se, da že kot dijak v pogovoru z žirovskimi prijatelji nisem mogel sprejeti teze, da bo sledila revolucija tudi na Zahodu. Kako naj bi, če pa so se delovne in življenjske razmere njihovih delavcev nenehno izboljševale in so bile boljše kot pri nas! V mojih objavljenih besedilih so ugotavljali odstopanje od marksizma, in sicer s kar hudo oznako, da sem »zašel« v funkcionalizem. V zvezi s tem in glede na moje tesno povezovanje z Američani sem bil izpostavljen različnim preverjanjem in kritičnim ocenam znotraj in zunaj fakultete.
Razvojne spremembe v družbi sem obravnaval v več besedilih, ki sva jih napisala skupaj s kolegom in prijateljem
Henryjem Teunejem, s katerim sem začel sodelovati že leta 1965 v okviru prej omenjene mednarodne raziskave o vrednotah lokalnih voditeljev in njihovem vplivu na lokalni razvoj; več let je potekala v Jugoslaviji, na Poljskem, v ZDA in Indiji. Ker sva ugotovila, da -kot pravijo - razmišljava na istih valovnih dolžinah, sva mimo osnovnega raziskovalnega projekta zasnovala še svojega lastnega. Rezultat tega pa je bil, da je prišel kot Fulbrightov štipendist s svojo družino za eno leto v Ljubljano in sva tako imela kar nekaj časa za skupno delo in precej številne objave. Med njimi naj omenim najino knjigo Develop-mental Logic of Social Sjstems ter kolektivno delo Social Ecologj of Cbange.
Pri tem je bila seveda zelo drzna misel, da bi kar po svoje, tudi neodvisno od K. Marxa razlagala dolgoročno logiko družbenega razvoja. Kar nekaj dogodkov je bilo v zvezi s tem, ne le v Ljubljani, temveč tudi v mednarodnem merilu. V Filadclfiji so tej knjigi posvetili posebno pozornost zgodovinarji Kitajske. Kitajska je namreč edina država na svetu, za katero so na voljo podatki kar
za njeno 4000-letno zgodovino. In na taki podlagi so lahko preverjali in potrjevali najino teorijo. Za tiste, ki jih sociološka teorija ne zanima v podrobnostih, pa naj povem, da je tudi predstavnik delegacije ruskih sociologov na svetovnem sociološkem kongresu v Uppsali na Švedskem pokazal izredno veliko zanimanje za najino knjigo. To knjigo, Developmental Logic of Social Sjstems, je založba Sage iz Londona prvič predstavila v okviru razstave na kongresu leta 1978. Rusi so se tedaj res začeli zanimati za sistemsko teorijo. Vendar je prav to zanimanje preseglo vsa pričakovanja. Na kongresu smo bili vsaj trije, ki nas je to zanimanje presenetilo. Tam je bil tudi kolega Peter Kli-nar, pa predstavnik založbe in jaz. Vsi trije smo opazili, kako je po ogledovanju knjiga nenadoma izginila iz police. Sicer pa je na bolj načelni ravni pokazala veliko zanimanje zanjo in pozneje celo predlagala za ponovno izdajo kasnejša predsednica Mednarodnega sociološkega združenja, Margareth Archer. Ta je še dolgo potem v svojih publikacijah in celo pri plenarnih predstavitvah na dveh kongresih, nazadnje lani v Bris-banu, izpostavljala to najino delo, ki pa je precej zahtevno, tako da ga je verjetno prebralo le manjše število ljudi.
Kot soustanovitelj in prvi predsednik Slovenskega sociološkega društva ste dali pobudo in uveljavljali zamisel o ustanovitvi fakultete, ki bi vključevala sociologijo, politične vede in novinarstvo, sedanje Fakultete za družbene vede (FDV), še /preden ste se tam zaposlili. Vendar je bil študij sociologije najprej uveden, tudi vi ste bili zunanji predavatelj, na Filozofski fakulteti. Ali lahko to natančneje osvetlite? Na Filozofski fakulteti smo res vpeljali prvi dodiplomski študij sociologije v Sloveniji. Toda tam smo se pojavljali kot
nekakšni zapoznelci in kot dodatek številnim že uveljavljenim študijskem področjem. Tako je za sociologe - že fizično - preostalo komajda še kaj prostora. Za Bežigradom pa je bil zgrajen cel kompleks prostorov, vendar za nekakšno kadrovsko-politično šolo. Sociologi, pri tem sva najbolj tesno sodelovala z Nikom Tošem, smo pričakovali, da se bo morala politika postopno umikati. Tako bi se širil prostor - fizično in duhovno - za bolj strokovno, izkustveno, znanstveno delovanje. To bi dosegali hkrati s povezovanjem sociologije, političnih ved in novinarstva oz. študija komuniciranja. Tako je vsaj bilo videti v drugi polovici šestdesetih let. Ko sem namesto Borisa Ziherla prevzel vodstvo sociološke katedre na Višji šoli za politične vede (VŠPV), pa sem sprožil in usmerjal temeljito vsebinsko preobrazbo in hkrati pritegoval kolege, kot so Veljko Rus, Janez Jerovšek, Vladimir Arzenšek, Tine Hribar, Jan Makarovič, pozneje tudi Dimitrij Rupel. Ti so vsak na svojem področju veliko pripomogli k profesionalizaciji pedagoškega in raziskovalnega programa. Kar pet od njih jih je delovalo v Centru za sociologijo lokalnih skupnosti in delovnih organizacij, ki sem ga osnoval kot predhodnika Centra za prostorsko sociologijo. Tako so se začela spreminjati razmerja moči znotraj tedanje šole. Ko so politiki začeli spoznavati, da izgubljajo nadzor še zlasti pa v začetku sedemdesetih let, so uprizorili izjemen pritisk na nas od zunaj z že znanimi posledicami oz. posegi. Čeprav mene ni doletelo najhujše, pa sem dejansko - ob hkratni navzočnosti več ameriških kolegov, s katerimi je tedaj komajda kdo upal sodelovati - doživljal hude stiske. Vsaj trikrat sem bil posebej obravnavan zaradi svojih »odstopanj«, prvič zaradi knjige, potem zaradi mednarodnega posvetovanja SOECO, ki je bilo premalo marksistično, in še zato, ker
sem napisal pismeno podporo profesorju Dragoljubu Mičunoviću, enemu od sociologov, sedanjemu predsedniku parlamenta Srbije - Crne gore (SCG), ko so bili v nemilosti na Filozofski fakulteti v Beogradu.
Novejše dogajanje za Bežigradom kaže, da tam prihaja do precejšnjega osredotočenja družboslovnih programov - tudi v soseščini FDV. Mogoče še kaj o tem f Dejansko prihaja do neslutenega razmaha na podlagi velikih prizadevanj mlajših kolegov na FDV in treh sosednjih fakultetah. Gledano s prostorsko-sociološke-ga in urbanističnega vidika, pa žal univerza v štirih desetletjih ni zmogla tolikšnega poenotenja sil, da bi v celoti uveljavljala zamisel o družboslovnem središču, ki sva jo že pred štirimi desetletji »lansirala« s kolegom Tošem. Čeprav se - sicer z velikim zaostankom - zdaj krepi prepričanje o potrebi med-fakultetnega povezovanja in dopolnjevanja, sta pravna in filozofska fakulteta zadržali svoji lokaciji v mestnem jedru.
V času, ko se je bolj poudarjalo skupno kot individualno, ste verjetno imeli tudi drugačen odnos do nalog oziroma problemov, ki so zadevali narod, državo in
družbo kot celoto. Ali opažate kakšne razlike v primerjavi s tem, kako delujejo mlajši družboslovci v današnjih razmerah?
Razlike med nami kot posamezniki so sicer vedno obstajale. Nekateri smo bolj zaznavali probleme družbe in poizkušali nakazovati njihove možne rešitve; drugi so se bolj omejevali na ožje delovno področje in na svoje osebno življenje. Kljub temu pa opažam, da gre tudi za razlike med generacijami. Medtem ko smo se mi v nekaj desetletjih skoraj nenehno lotevali različnih vprašanj našega družbenega okolja, se mlajši sociologi zdaj bolj specializirajo in se nato kot specialisti in posamezniki povezujejo z drugimi. Verjetno smo se nekoliko preveč lahkotno spoprijemali z novimi in novimi temami, kar je zmanjševalo možnosti za poglobljeno obravnavo. Toda pri tem je šlo nekako samoumevno - poleg mladostne zagnanosti - za to, da smo to doživljali kot našo nalogo. V to so me potiskale tudi različne formalno prevzete vloge v službi, v dejavnosti društev in drugod.
Naša angažiranost je dejansko bila potrebna, saj smo s tem vplivali na ozaveščanje o tem, kaj sploh pomeni so-
SYMPOSIUM KL 1SB9 'TKI
B/VRCH   MARS y-tn
ciologija in kaj lahko delajo sociologi v praksi. Ko se je povečevalo število diplomiranih sociologov, smo jih povezovali in vključevali v dejavnosti Slovenskega sociološkega društva ter v druga strokovna srečanja. Društvo je pritegovalo sociologe po sekcijah in regijah, npr. s tem, ko smo prirejali srečanja v Novi Gorici, Murski Soboti, Martuljku, na Otočcu in drugod. Pri tem smo se še posebej trudili, da smo ohranjali - čeprav je to bilo težavno -nekakšno ravnotežje in medsebojno vplivanje teorije in prakse. Ta dejavnost je postopoma usihala in zdaj so diplomirani sociologi, ki delujejo v praksi, zelo malo povezani. Tudi to je mogoče pojasniti, še zlasti z vidika sedanjega odpiranja in vključevanja v svet. V tem je namreč v ospredju jedro sociologov, ki delujejo na univerzi in katerih uspešnost se po sedanjih merilih ocenjuje predvsem glede na točke, ki si jih pridobijo z objavami v drugih jezikih in z njihovo mednarodno odmevnostjo. Skrb za strokovno uveljavljanje sociologov v praksi pa je zanje postala nekakšna izguba časa. Teorija je torej nekako ušla domači praksi, ki je prepuščena sama sebi. O tem bi več vedeli tudi žirovski diplomanti FDV. Vse to prihaja v popolno nasprotje z zahtevami po vseživljenjskem izobraževanju ter z usmeritvijo k družbi znanja. Se zlasti glede na to, ker pri nas univerza in posamezne fakultete ne vzdržujejo takšnih tesnih stikov s svojimi diplomanti, kot to delajo v ZDA.
Tudi iz Vaših objav se vidi, da ste /posegali v širše probleme družbe. Ali lahko prikažete kakšen primer? Čeprav je bilo že moje ožje delovno področje zastavljeno zelo široko - mesto, podeželje, lokalna demokracija, urbanizem - sem posegal tudi v obravnave številnih drugih vprašanj, predvsem z
vidika dolgoročnega družbenega razvoja. Na povabilo Dušana Pirjevca sem v znani tematski številki Problemov iz leta 1970, ki je bila posvečena »vprašanju naroda na Slovenskem«, objavil svoj prispevek z naslovom Duhovna ustvarjalnost v spopadanju z okviri majhnega naroda. Tedaj sem poizkušal odkrito opozoriti na protislovja med ekonomsko racionalnostjo oz. učinkovitostjo na eni strani ter vrednotenjem jezika kot osnove in izraza narodove identitete. S tem sem bil v reviji Anthropos izpostavljen kritiki ocenjevalca moje študije, kako sploh morem postavljati takšna vprašanja!? Nekako v tem smislu, da pravi rodoljub ne bi smel imeti dvomov glede rabe slovenskega jezika. Prav ob pospešenem vstopanju v svet sem začel razkrivati, kje vse zaostajamo, če npr. vztrajamo na izključni rabi slovenščine, še zlasti na ravni univerze in še posebej pri podiplomskem študiju in pri znanstvenem delovanju. Že tedaj in pozneje sem se počutil, da sem v zelo neenakopravnem položaju s kolegi iz drugih držav, v odnosu do katerih so bila vsa moja v slovenščini objavljena dela nična, kakor da jih sploh nisem napisal. Tako se še zdaj počutim celo do kolegov v Italiji, kot je npr. Rai-mondo Stassoldo. Z njim sem že v sedemdesetih letih sodeloval, ko je bil direktor Inštituta za mednarodno sociologijo v Gorici, jaz pa sem kot predstavnik Jugoslavije sodeloval v njihovem znanstvenem svetu. Kadar mi pošlje kakšno svojo knjigo, napisano v italijanščini, seveda lahko računa, da jo bom prebral. Nasprotno pa bi bilo kar brez-smiselno, da bi mu jaz pošiljal, karkoli objavim v slovenščini, ker ne razume slovensko. To še toliko bolj velja za stike s kolegi iz Amerike in od drugod.
Čeprav dileme v zvezi z jezikom, pa tudi narečjem, ne sodijo v Vaše ožje pred-
»Menjava na vrhu«: R5>el< in Zdravko 7'"^ novoizvoljeni d0tedMJi predsednik Jugoslovanskega 2druzenia za sociologijo, "a slikl v beograjski reviji NIN, februarja 1972
metno področje, se zdi, da so Vas spremljale vse do danes. Ali so se razmere glede teh vprašanj kaj spremenile? Ali tudi po treh desetletjih ostajamo na istem? Ta vprašanja zdaj poizkušam razumeti v širšem kontekstu global i zacije ter na podlagi svetovnih izkušenj, ki nam lahko še najbolj pomagajo iz zadrege. Vendar pri nas veliko stvari začenjamo od začetka in ponovno odkrivamo Ameriko. Kdaj pa kdaj ena ali druga skupina sproži vse »jovo na novo«, ne da bi poznala ali se potrudila in upoštevala predhodna dognanja. Pri tem prevladujejo ohlapno publicistično leporečje ter čustvene reakcije in cnostranosti namesto trezne, celovite in primerjalne analize. Čeprav daje država precejšnja sredstva za raziskovanje kulturne dediščine, v Sloveniji nimamo razvite sociolingvistike - nekakšnega stičišča sociologije in jezikoslovja - ki bi dajala
CMBHA HA ,japxy«: Py)jh CVHiEJK m 3IRPAB-KO MJtHHAP, .HOBOM3ABPAHH M f(OCA-AAUIHM   TIPBMCEHMHK JVrOCJtOBEHCKOr
vhpvxbh,a 3a couKonormy
strokovno podlago za jezikovno politiko. Za zdaj imamo na voljo le bolj priložnostne izjave, ki premalo izhajajo iz analize dejanskega stanja, tako da se tudi življenje lahko gladko odvija po svoje in mimo njih.
Tako se gibljemo med različnimi poenostavitvami, kot v naslovu Z vstopom v Evropsko unijo se ne bo nič spremenilo. Ko pa sem v Bruslju sodeloval pri opredeljevanju evropskega raziskovalnega programa GOST, se vprašanje jezika nikoli ni niti zastavilo. Nekako samoumevna je bila predpostavka, da vse obravnavamo v angleščini. Pri nas pa spet lahko v knjigi, ki obravnava ta vprašanja, preberemo zahtevo, nekako tako: Vse, kar je tujega pri nas, je treba utopitil
V osemdesetih letih je bila tem vprašanjem posvečena posebna številka revije Sodobnost, ki sem jo z velikim zanimanjem prebral. Vendar me je ob branju, potem ko sem bil že sam preučil precej obsežno svetovno literaturo, zelo motila nekakšna lahkotna in vzvišena drža nekaterih piscev. Le-to jim je omogočila prav njihova lastna enostra-nost in poenostavljanje te, v svetovnem merilu še nerazjašnjene problematike. Tako verjetno niso opazili razlike med slovenskim knjižnim sejmom in sejmom Frankfurt po Frankfurtu, ki se iz leta v leto poglablja. Prvi se vse bolj osredo-toča le na knjige za otroke, družino, gospodinjstvo in leposlovje. Strokovna literatura je skorajda izginila med slovenskimi knjigami in se pojavlja večinoma le še v angleščini. Ob vsem tem pa ugotavljam, da se še nikoli doslej ni toliko Neslovenecv učilo slovenščine kot se jih danes. Tudi povezanost Slovencev (Žirovcev), ki so razpršeni po svetu, se z internetom hitro povečuje - in tako zmanjšuje njihova asimilacija. Ne nazadnje pa se moramo prav slovenskemu jeziku zahvaliti za to,
da svet priznava našo nacionalno državo, čeprav premore le dva milijona prebivalcev. Z lastno državo smo pridobili položaj, ki ga ne zmorejo veliko večje teritorialne skupnosti, kakršna je npr. bavarska in številne druge. Pridobili smo si pravico direktnega vstopanja v svet brez posrednikov, ki so v minulih stoletjih vedno znova omejevali našo identiteto.
Nekakšna klasična sociološka tema so družbeni konflikti. Iz Vaših objav je razvidno, da jih Vi osebno niste le doživljali, ampak ste jih tudi /preučevali. Ali iz pridobljenih spoznanj lahko nakažete kakšne usmeritve za naprej? Ker odgovarjam za bralce Žirovskega občasnika, najprej nekaj utrinkov iz žirovske preteklosti. Pri tem lahko omenim dolgoletne posestne spore med mejaši, ki so se izčrpavali pred sodišči, tudi če je šlo za manjšo vrednost, kot so bili stroški za advokata. Toda od kod, zakaj takšno - vsaj kot se zdaj zdi -nesmiselno, iracionalno ravnanje? Potem vzemimo razcepljenost ljudi na širšem območju Zirov na dva tabora, na
liberalce in klerikalce, na sokole in orle, z vsemi usodnimi nadaljevanji med vojno in po njej. V času »socializma« so že na široko razglašali, da so temeljna, zlasti razredna nasprotja v družbi odpravljena, kot da gre za brezkonflikt-no družbo! Nekdanjih spopadov med strankami ni bilo več. Toda pod površino so nasprotja ostajala. Nasprotnih interesov ni bilo mogoče javno izražati, bila so nasilno pridušena. Tu pa je bil izziv za nas, sociologe, da smo začeli razkrivati razlike med videzom vsesplošne složnosti, harmonije in dejanskimi nasprotji interesov. Kot predsednik Jugoslovanskega sociološkega združenja sem lahko uveljavljal svoj vpliv, tako da smo to temo, torej vlogo konfliktov v razvoju družbe, izpostavili kot glavni predmet obravnave na velikem in zelo odmevnem posvetovanju februarja 1972 v Portorožu. Šlo je za pravo temo ob pravem času in na pravi način. Številni ocenjevalci tedaj in pozneje so že ocenili, da je to posvetovanje pomenilo nekakšen vrhunec z vidika organiziranega delovanja jugoslovan-
skih sociologov. K obravnavi konfliktov smo pritegnili največje število udeležencev iz vseh republik, vnaprej natisnili tri knjige referatov, vzpostavili delovanje številnih sekcij, uvedli predhodno recenziranje, razpošiljali informativni bilten ipd. Torej zanimiv paradoks: zbližali smo se ob konfliktih. Skupaj z Nikom Tošem in Veljkom Rusom ter drugimi kolegi iz Ljubljane smo slovenski sociologi vzpostavili nekakšno zgledno merilo v nadaljnjem organiziranem sociološkem delovanju. Moj referat Družbene vrednote, razvoj in konflikti je bil že v nekaj mesecih objavljen v več revijah, tudi v Franciji in ZDA. Na Sorboni v Parizu sem o tem imel tudi predavanje, pa predstavitev v okviru okrogle mize v beograjskem NIN-u ipd.
Toda konflikti so postojmma prehajali v krizo in prišlo je do razpadanja Jugoslavije. Ali smo se iz tega dogajanja kaj naučili? Ali naj čim prej pozabimo na vse to in živimo svoje vsakdanje življenje naprej?
Kot se je zdelo, da smo se zbližali pri obravnavi konfliktov 1972, tako smo se sociologi vse bolj razhajali, ko smo pozneje postavljali na dnevni red razpadanje, dezintegracijo oz. krizo jugoslovanske družbe. Nedemokratična dušitev možnosti za sprotno izražanje - kar je potrebni pogoj tudi za usklajevanje - interesov mora prej ali slej pripeljati do izbruha in nasilja. To se kaže na vseh ravneh, tudi na lokalni ravni in v družini. Povsod gre -kot pravimo - za enotnost nasprotij, ki se kaže v hkratnih težnjah k vse večji samostojnosti in k večji povezanosti. Družinski člani svojo večjo samostojnost uveljavljajo tudi tako, da prihaja do pogostejših razvez zakonskih zvez in da si mladi prej ustvarjajo svoja lastna gospodinjstva. Vendar nam izkušnje v razvitih državah kažejo, da do ločitev
med zakonci vse bolj prihaja sporazumno, dogovorno, ne da bi pretrgali vse medsebojne stike. Manj pogoste pa so nekdaj značilne sovražnosti. Že na ravni vsakdanjega življenja se uveljavlja dolgoročna težnja k večji strpnosti do različnega in k bolj civiliziranem obvladovanju konfliktov. Tu vidim pravo podlago za demokratizacijo in za približevanje ideji civilne družbe. V prejšnjem političnem sistemu so vsakršno javno izražanje različnosti kaj hitro šteli za sovražnost. Izpred druge svetovne vojne pa nam že žirovske izkušnje povedo, da je šlo za pomanjkanje strpnosti, brž ko so se postavljala politična vprašanja. Ob vsem tem se nenehno vračam k svoji izkušnji iz London School of Economics, kjer sem že 1963, torej pred štirimi desetletji, lahko opazoval, kaj pomeni strpno, civilizirano obravnavanje javnih zadev. Pravo nasprotje tistemu, kar se je v ekstremni obliki, kot krvno maščevanje in tudi sicer ohranjalo npr. na Kosovu; kjer je veljalo načelo zob za zob in maščevalnost celo med rodbinami. Angleški študentje so bili zelo zavzeti, ko so v javni razpravi utemeljevali nasprotujoča si stališča, toda tega sploh niso razumevali kot medosebna nasprotja, tu ni bilo osebnih žalitev, zamer in sovražnosti. Znali so torej ločevati, kdaj gre za osebne zadeve, za obravnavo ad personam, in kdaj za različna stališča glede javnih zadev, za obravnavo določenega predmeta ad rem. V njihovi kulturi različnost ne prehaja tako lahkotno v sovražnost kot pri nas. Njihova zgodovina pove, da so lokalne zadeve obravnavali dosti bolj kot pri nas v prepletanju z nacionalnimi, le-tc pa s svetovnimi. Večja odprtost vsaj postopoma vodi do večje strpnosti, kakršna je značilna za Angleže ali Nizozemce in kakršna je prvi pogoj za demokracijo.
Ali bo treba še dolgo čakati, da se bomo tudi mi navajali na različnost in bolj strpno pristopali k usklajevanju nasprotnih interesov? Vi ta vprašanja preučujete v zvezi s prostorskim in urbanističnim planiranjem. Ni treba zgolj čakati na to, da se bomo spremenili. V svetu že dalj časa posvečajo pozornost vprašanjem, kako zavestno olajševati reševanje konfliktov. Pred časom so tudi mene vključili v svet revije Conflict Resolution, ki obravnava ta vprašanja bolj z vidika mednarodnih razsežnosti in odnosov. Ce pa se osredotočimo na konflikte, do katerih prihaja pri urejanju prostora znotraj kraja ali regije, ugotavljam, da v Sloveniji še močno zaostajamo. V svetu, zlasti v ZDA, so razvili že zelo učinkovite postopke, s katerimi dosežejo, da ne pride le do prevlade ene strani nad drugo, temveč da so kar najbolj upoštevani interesi vseh prizadetih strani. V tem pogledu je referendum, ki ga pri nas vse pogosteje sklicujejo, zelo slaba rešitev. Saj ne zbližuje ljudi, temveč le uveljavlja prevlado večine in podreditev manjšine. Slednje pomeni grenkobno izkušnjo in jih lahko bolj oddalji, kot pa spodbudi k nadaljnjemu sodelovanju . Vidim, da celo naši vodilni politiki niso seznanjeni z novimi možnostmi. Prvi poiskusi uvajanja moderatorjcv, torej posebej usposobljenih posrednikov, ki poskrbijo za doseganje soglasne rešitve, niso dobili potrebne podpore. V slovenščini pa niti še nimamo izraza za angleške »stakeholders« (»deležniki«, za razliko od »shareholders« - delničarji). Pri tem gre za vse, ki so tako ali drugače prizadeti z določenim posegom v prostor. Ce v procese odločanja ne vključujemo vseh, pomeni, da ostajajo posamezni problemi nerešeni, četudi so bile sprejete formalne odločitve. Kriza, ki jo že dalj časa spremljamo v našem sodstvu, ker ne uspeva sproti
reševati vseh sporov, je - sicer z veliko zamudo - pravosodne oblasti vendarle pripeljala do tega, da so prav zdaj v Ljubljani gostili ameriške strokovnjake, ki so predstavili svoje izkušnje z »me-diacijo«, torej s podobno obliko posredovanja, ko gre za iskanje možnosti za poravnavo.
»Iskanje soglasij« poznamo kot nekakšno večno temo tudi v nekoliko drugačnem smislu, npr. če smo iskali lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Zdaj je prišlo pri tem do nekaterih poenostavitev. Kaj lahko jmčakujemo v prihodnje?
Nasploh gre za nesmiselno neskladje, ki ga vidim v tem, da različni upravni postopki trajajo leta in leta, potem pa gradbeniki presenetljivo hitro, včasih že v nekaj mesecih, postavijo določen objekt. Za takšno stanje je sicer več razlogov, primerjava z razvitimi državami pa nam vsekakor pove, da je pri nas nekaj narobe. Ostaja precej nerazjašnjeno, koliko do tega prihaja zaradi nediscipline prebivalcev, ki se - tako kot v južno-evropskih državah nasploh - pogosteje lotevajo nedovoljenih posegov v prostor, t.i. črnih gradenj. Koliko gre za pretirano nezaupanje ljudem, ki terja več nadzora, koliko pa za neučinkovito organizacijo, kot je običajna v zbirokra-tiziranem delovanju? Sem sodi tudi neučinkovitost pri usklajevanju interesov, npr. ko gre za t.i. lokacijske konflikte.
Kot sociolog pa pri vsem tem vidim še en skupni imenovalec kot pomemben razlog za zastoje in zaostajanje. Tehnična vprašanja, ki že sama po sebi zadevajo bolj vidne in otipljive pojave materialnega, fizičnega sveta, so vedno imela prednost. Njim se posveča največja pozornost, z njimi se ukvarja največje število strokovnjakov, kot so npr. arhitekti, gradbeniki, komunalci, ob-
likovalci in drugi. Upravno-politična in širše družbena sfera, ki zadeva procese odločanja, pa zaostaja, tako da je zdaj postala težje rešljiva kot pa sama graditev. Formalnim upravno-pravnim postopkom se sicer posveča precejšnja pozornost, manjka pa bolj poglobljenih politoloških in socioloških analiz ter prenosov izkušenj od drugod.
Ali z Vašim sociološkim pojasnjevanjem konfliktov zadevate tudi v nerešena vprašanja o spravi, v zvezi s čimer se je zelo angažirala najina rojakinja Spo-menka Hribar?
Razpravo o tem sem spremljal, sicer pa te teme nisem tudi sam posebej preučeval. Mislim, da bi morali brez odlašanja priznati storjene krivice z obeh strani. Potem pa se posvetiti temam, ki zadevajo našo skupno prihodnost in ne spostavljati novih frontalnih ločnic na starih osnovah.
To je aktualno tudi pri povezovanju s Slovenci po svetu. Pri tem je prav Spomenka Hribar zasnovala novo organizacijo - Svetovni slovenski kongres, tako da bi bil odprt in bi lahko vključeval Slovence vseh političnih usmeritev, ne glede na njihovo strankarsko pripadnost. Vendar je potem prevladala prav določena politična usmeritev, ki praktično izključuje druge. V Pulju so pred nekaj leti organizirali svetovni kongres Istranov, na katerem so prevladovali t.i. ezuli oz. optanti, ki so se po spremembi državne meje z Italijo izselili iz Istre. Prevladala je gorčina »zgodovinskega spomina« in čezmejno sodelovanje, ki naj bi privedlo do »evroregije«, se je zaustavilo. Odpiranje v svet torej še ne zagotavlja kar samodejno tudi večje strpnosti in dialoga tam, kjer je šlo prej za izključnost in podrejanje.
Podobno lahko opazujemo spremembe na ravni družine. V zvezi s tem navajajo
podatke, da se ena tretjina umorov v Sloveniji zgodi v okviru družine. Feministične organizacije, ki se zavzemajo za pravice žensk, izpodkopavajo mit, nerealno predstavo o domu kot najbolj varnem zatočišču. Hkrati pa se povečujejo komunikacije in različne oblike pomoči ženskam in otrokom, ki so podvrženi nasilju. Varovanje človekovih pravic vsaj dolgoročno gledano dobiva prednost pred varovanjem zasebnosti družine kot celote; podobno kot dobiva prednost pred doslej priznavano pravico držav do nevmešavanja v njihove notranje zadeve.
V teh odgovorih in v svojih delih obravnavate zelo raznovrstno vsebino, z različnih geografskih območij in na različne načine, na podlagi različne metodologije, čisto konkretno in zelo abstraktno. Zdaj ko vaša bibliografija vključuje že več kot 600 bibliografskih enot, bi bilo zanimivo slišati, ali in koliko ste lahko jiri tem upoštevali tudi nekakšne skupne imenovalce? Na prvi pogled številna obravnavana vprašanja nimajo kaj dosti skupnega. Toda če pregledujem samo naslove objavljenih del, vendarle ugotavljam določene stalnice. Po eni strani gre za veliko število mojih odzivov na vsakokratne probleme v mojem ožjem in širšem okolju. H krati pa sem se že od začetka nagibal tudi k teoretičnemu posploševanju. To drugo nisem gojil v tistem, nekdaj zelo razširjenem slogu, kot npr. »kaj je ta pa ta (recimo Marx) resnično rekel?« Najbolj me je pritegovala prav nenehna oscilacija, nekakšna vzajemna igra, »interplav« konkretnega in splošnega. Pri tem sem ves čas poskušal razkrivati različnost, kjer se je sicer predpostavljalo, da gre za enovitost, in podobnosti tam, kjer so drugi videli le različnost. To me je pripeljalo do tega, da sem nenehno razkrival notranjo protislov-
,   v času mednarodne Ravnice SOECO (The Social Ecology of Change) na izletu v Skofji Loki 1976 (z desne proti levi): Lester Milbrath, HenrvTeune, Zdravko Mlinar, ,      AMoni Kuklinski, "t6Ven Deutsch (govori)
nost, ki se izraža v enotnosti nasprotij, npr. osamosvajanja in povezovanja, individualizacije in podružbljanja, global-izacije. Pri tem nisem sprejel kar pavšalne zavrnitve dialektike, saj sem jo tudi v vsakdanjem življenju nenehno prepoznaval. Podobni zorni kot gledanja na družbenoprostorske spremembe sem izpostavljal tudi kot nosilec raziskav v okviru Centra za prostorsko sociologijo, FDV, kot je npr. razvidno iz knjige Osamosvajanje in povezovanje v evropskem prostoru, v okviru katere so objavili svoje prispevke tudi sodelavci -Jan Makarovič, Pavel Gantar, Drago Kos, Ida Hojnik-Zupanc, Marjan Hočevar in Franc Trček. Vedno pa me je zanimala prostorska razsežnost družbenega dogajanja ter medsebojne odvisnosti sprememb v prostorski organizaciji družbenega življenja. Že leta 1965 smo zastavili vprašanje, koliko lahko spremembe v določeni lokalni enoti pojasnjujemo z objektivnimi značilnostmi teh enot in z značilnostmi njihovih voditeljev, koliko pa z značilnostmi oz. razlikami med državami, katerim pripadajo (npr. Indija, Jugoslavija, Poljska, ZDA). To me je vsebinsko in metodološko usmerjalo tu-
di za naprej. Takšen zorni kot me je usmerjal v osrednjo problematiko današnjega družboslovja, tj. v obravnavanje polarizacije na posameznika in globalno družbo in - s prostorskega vidika -še posebej na odnose in razmerja med lokalnim in globalnim. S postopno členitvijo in hkrati sistematizacijo pa poskušam izgrajevati čim bolj celovito pojasnjevanje v smislu prostorske sociologije.
Ali bi lahko rekli, da ste se tako teoretsko »oboroženi« potem spet lahko lotili obsežnejše empirične raziskave na Koprskem, ki jo zdaj nadgrajujete s pripravo knjige »Bivalno okolje v globalni informacijski dobi (na Koprskem in v svetu)«?
Tu bi sicer lahko rekli, da gre za še eno monografsko študijo manjših slovenskih mest, potem ko sem že pred časom raziskoval prostorsko-sociološko problematiko Velenja in Nove Gorice. Vendar to ni več običajna študija enega primera, ne gre preprosto za opis, za prikaz stanja znotraj izbranega mesta. Gre bolj za analizo vpletenosti vse večjega števila akterjev v širša družbena omrežja. Do tega vse hitreje prihaja na pod-
lagi nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, pri tem pa nas spet prehitevajo tehnološko najbolj razvite države. Ker naj bi moja raziskava nakazovala trende, ki naj bi jih upoštevali v prostorskem in urbanističnem planiranju ter v stanovanjskem načrtovanju, kot raziskovalec - še zlasti prek interneta -poizkušam pritegniti koristne informacije iz vsega sveta, predvsem pa iz najbolj razvitih držav. Pri tem se držim razlage, da razširjanje obzorij v prostoru daje podlago za usmerjanje in predvidevanje v daljšem času. Knjiga, ki jo končujem, delno je že v tiskarni, je torej namenjena širšemu krogu ljudi; ne zadeva le Kopra in Koprčanov, temveč je izkustveno podprta zasnova prostorske sociologije. V njej po eni strani poizkušam zapolnjevati praznine, ki jih že desetletja opažam pri prostorskem urejanju bivalnega in delovnega okolja. Bolj kot grajeno okolje samo po sebi, njegove fizične strukture me zanima vsakdanje življenje ljudi. Bolj kot zunanji videz, fasada me zanima tisto, kar je prikrito, bolj kot trenutno stanje me zanimajo zarodki novega. Toda ob tem mi vendarle gre predvsem za boljše razumevanje medsebojnih odvisnosti fizičnega in družbenega. Glede na to, da vstopamo v informacijsko družbo, pa me še zlasti zanima tudi razmerje med dogajanjem v (zasebnem in javnem) fizičnem prostoru in dogajanjem v t.i. elektronskem ali virtualnem prostoru, ki se oblikuje na podlagi računalniško posredovanih komunikacij. Po eni strani se bogati vsebina dejavnosti, ki jih posameznik lahko opravlja na domu: teledelo na domu, izobraževanje na domu oz. na daljavo, opravljanje bančnih poslov, različne računalniške igre na domu ipd. Hkrati pa, kot lahko vidimo na podlagi uporabe mobilnega telefona, gre za nevezanost na fiksne točke v prostoru.
Marsikaj lahko opravljamo tudi v avtomobilu, na vlaku, na letališču in drugje. Oboje, t.i. domocentričnost in vse večja razpršenost, pa povzroča praznjenje starih mestnih jeder, tako kot je to opazno v vse večjem številu mest pri nas in v svetu. Koprčani prav revitalizaciji starega mestnega jedra posvečajo še posebno pozornost.
Kaj pa bi pri vsem tem najbolj zadevalo življenjske razmere v bolj odmaknjenih krajih, kot so Ziri?
S tem, ko se na podlagi nove informacijsko-komunikacijske tehnologije širi dostopnost v prostoru, se hkrati zmanjšuje omejevalna vloga »odmaknjenosti« kraja za njegov nadaljnji razvoj. Vendar razlike med osrednjim in obrobnimi območji, med jedrom in periferijo tudi s pomočjo računalniško posredovanih komunikacij niso kar odpravljene. T.i. »digitalna ločnica« (digital di-vide) se pojavlja še naprej, npr. glede na to, do kam sega hitri širokopasovni dostop do informacij in s tem do številnih, zlasti informacijsko zahtevnejših storitev, kakršne omogočajo predvsem optični kabli. Npr. kadar gre za storitve, ki terjajo veliko količino podatkov, ali ko gre za zahtevne barvne slike ipd. Toda domet razširjanja potrebne infrastrukture se vendarle postopno širi tudi v zaledje večjih krajev; dopolnjujejo ga še brezžične povezave. Ob zagotovljenem dostopu pa takšni kraji, kot so Ziri, lahko začenjajo uveljavljati tudi svoje ekonomske, okoljske in druge prednosti. V takih krajih so praviloma nižje cene zemljišč, večja varnost, neposrednejši stik z naravnim okoljem ipd.
V vaših delih zadnjih deset in več let so poudarjena vprašanja, kot npr.: Ali se posebnosti posameznih krajev - ob vse večji gibljivosti ljudi na vse večjih razdaljah ter ob nenehnem širjenju njihove
povezanosti - izgubljajo? Ali vstopamo v čas vsesplošne uniformnosti vsega sveta, v čas mešanja različnih ras, izumiranja narečij, jezikov in celo narodov? Ali izginja t.i. regionalna arhitektura? Ali neozaveščeno prevzemamo ameriški način življenja, njihov življenjski slog? Kakšna je pri vsem tem vloga televizije in Interneta? Kako komentirate vse to dogajanje?
To je le nekaj vprašanj v zvezi z global-izacijo in identiteto, o katerih potekajo burne razprave po vsem svetu. V njih pa še vedno prihaja do grobih poenostavitev, do številnih enostranosti in do odkritih priznanj, da na vprašanja še nimamo jasnih odgovorov. Hkrati me skoraj vsakodnevno prijetno preseneča, ko vidim, kdo in kje vse jih zastavljajo. Sam sem leta 1990 na kongresu sociologov v Madridu vodil razpravo s temo, ki sem jo označil z naslovom Global-izacija in teritorialne identitete, in je predstavljena tudi v knjigi s tem naslovom (v angleščini). Z vidika krajinskega planiranja so pri nas o tem pred kratkim razpravljali na
mednarodnem srečanju v Portorožu, jezikoslovci so o tem govorili na 13. mednarodnem slavističnem kongresu v Ljubljani, v Kopru so imeli posvetovanje o narečjih, konec septembra so bili v Ljubljani Svetovni glasbeni dnevi, v okviru katerih je bil muzikološki simpozij posvečen Globalizaciji ali kulturni različnosti} Ta naslov pa je že sam zase izzivalen, saj kaže na sporno razumevanje globalizacije, ker jo kratkomalo enači z uniformnostjo. Nasploh sem poizkušal doslej pojavljajoče se poenostavitve prestopiti z razlago, da globalizacija ne pomeni le odpravljanja, ampak hkrati tudi uveljavljanje določenih lokalnih posebnosti. Tu pa nastopi najtežje vprašanje: katere so torej tiste posebnosti, ki - v krajšem ali daljšem času - izginjajo, katere pa se z odpiranjem v svet šele ali še bolj uveljavijo? Med prve štejem tiste, npr. narečje, ki onemogočajo komuniciranje v širšem prostoru, med druge pa tiste, ki jim šele povečane možnosti gibanja in komuniciranja omogočijo njihovo uveljavitev.
Evalva«jska konferenca Leadership and development, [nternational Social Science Council, Pariz 1970.
Z leve: 1 'enry Teune, Zdravko Mlinar, Kenneth Boulding, S. Groenman, S. Friedman "' '-'»in Scheuch
Kako bi to pojasnili z žirovskimi primeri? Ali lahko to osvetlite še bolj konkretno z vidika sprememb v Vašem rojstnem kraju?
Omenil sem že narečje. Zirovsko-rov-tarsko narečje, kot to doživljam sam osebno ter moji sorodniki in vsa moja generacija Žirovcev, ne glede na to, kje živi, nesporno izumira. Pri tem pa bi lahko rekli marsikaj pikrega ob podcenjujo-čem odnosu državnih oz. šolskih oblasti do tega dela naše kulturne dediščine. Narečni govor je postal in ostal celo kot znak nekultiviranosti posameznika. Nasprotni primer je žirovska čevljarska tradicija, ki so jo v Alpini nadgradili tako, da jo zdaj uveljavljajo v svetovnem merilu. Ne le v smislu prodaje, temveč tudi na podlagi svetovne organiziranosti proizvodnje, v katero vključujejo tudi Bosance, Romune, Kitajce in druge. Ob tem pa se vse bolj jasno profilira perspektivna posebnost žirovskega jedra Alpine. To pa je inovativna dejavnost, s katero lahko premaguje tudi svetovno konkurenco.
V zvezi z mojim rojstnim krajem pa se takoj srečava z vprašanjem o ohranjanju
identitete posameznih vaških naselij.
Dobesedno vzeto sem bil rojen v kraju, ki ga zdaj ni več. Stara vas se je - podobno kot Dobračeva in Nova vas - utopila v Zireh. S širjenjem preselitve je izginjala njihova prostorska razločljivost, temu pa je sledila še izguba imena, tako da so  imena teh  starodavnih vasi dostikrat ohranjena samo še v imenih cest in ulic. Ali pa v kakšnem starem napevu, kakršen je bil tale, ki se ga spominjam iz svoje mladosti: Stara vas, Dobračeva, zraven pa še Račeva, zraven pa še Hlevni Vrh, Vrh pa za povrh ...
Pri tem bi bilo zanimivo še nadalje pojasnjevati, kdaj in zakaj se nekateri prebivalci zlahka odpovedo imenu kraja, tako kot npr. v Stari vasi ? Kdaj pa se temu bolj ali manj upirajo? Na Dobračevi, kot ste že vi sami ugotavljali, je več pravih domačinov, ki so močneje izražali svoje prigovore. Večja nasprotja so se pojavila tudi ob širjenju Železnikov v smeri Cešnjice ter Nove Gorice proti Solkanu. Stara vas je sicer izgubila svoje ime, a je hkrati prevzemala nekatere osrednje
Poljski in jugoslovanski urbani sociologi med enim od srečanj na pobudo Zdravka Mlinarja, Velenje, I 980
W
funkcije znotraj razširjenih Žirov. Sicer pa je tudi arhitektura ob vsej dinamični graditvi v času industrijske dobe v Žireh že izgubila svojo nekdanjo razpoznavnost, ki jo je prikazoval arhitekt Peter Fister za širše Škofjeloško območje, (i lede življenjskega sloga, ki sledi ameriškim vzorom, pa izstopajo člani prvega organiziranega slovenskega sub-kulturnega motorističnega kluba - MC Rolling Bones v Žireh. Primož Jurman, sociolog iz Medvod, ga je raziskoval skoraj leto dni. Njihov glavni vzor so ameriški motoristi Hell's Angels ('Angeli pekla'). Ti so postali svetovno znani potem, ko so leta 1947 terorizirali ameriško mesto Hollister. Pozneje so ohranjali pomen posebnežev, izzivalcev nevarnosti, ljubiteljev hitrosti, svobode in rockovske glasbe. Označuje jih neukročenost, tveganje, moška grobost. Motorno kolo jim ne pomeni le prevoznega sredstva, ampak tudi opredmetenje vrednot in izraz njihove individualnosti. Harlev Davidson tudi žirovskim motoristom pomeni Ameriko, Amerika pa je »free countrv«, po kateri se na motorju Harlev Davidson svoboden kot ptič prevažaš po ravni cesti skozi puščavo v Texasu. Garaže žirovskih motoristov so vse oblcpljene, ne le s posterji motornih koles, ampak tudi fotografijami Jamesa Deana in Marlona Branda. Sicer pa, kot je ugotovil Jurman, so motoristični klub organizirali na osnovi idej in navodil, ki so jih dobili v tujini, saj se predpostavlja, da je treba upoštevati mednarodno dogovorjena pravila. Ob tem povedo, da so »frendi« z italijanskimi klubi, kot so Gamblers, z irskimi Viking Nomads in avstrijskimi Living Free. Vendar so se mladi Žirovci v Italiji počutili ponižane, ko so jih zasmehovali in zbadali kot Slovane, manjvredne in neprimerne za motorizem. Le Irci so se potegnili zanje in od tedaj so se z Irci zelo zbližali.
Kako pa bi te konkretne zirovske izkušnje vključili v Vašo sociološko razlago globalizacije ?
Naj se omejim na primer motoristov in njihovega povezovanja. Tudi njihovi italijanski in avstrijski kolegi, tako kot vsepovsod po svetu, sledijo ameriškim vzorom, podobno se oblačijo in družijo. Uporabljajo angleške oznake: Italijani -Gamblers, Avstrijci - Living Free, tako kot Žirovci sami - Rolling Bones. Pri tem sosedje praviloma angleščine niti ne obvladajo tako dobro kot naši. Predvsem pa prehod od dvostranskih odnosov med udeleženci iz neenakih sosednjih držav k večstranskim odnosom hkrati pomeni preseganje odnosov nadrejenosti in podrejenosti. Žirovski motoristi v Italiji - se vsemu navzlic -niso hoteli »zapletati« z Italijani, pač pa so našli podporo in so se tesneje povezali z Irci. Ta primer vključujem v takole razlago: v razširjenem, evropskem in svetovnem merilu torej presegamo našo usodno tisočletno odvisnost in podrejenost večjim sosednjim narodom. V tem smislu je globalizacija za pripadnike malega naroda celo osvobajajoča. Pri tem pa verjetno nimava časa, da bi že na tem mestu razjasnjevala razlike med amerikanizacijo in globalizacijo. Res je, da amerikanizacije našega vsakdanjega življenja dostikrat niti ne zaznavamo. S Francem Trčkom, tudi sociologom po poreklu iz žirovske okolice, sva že preučila podatke, ki kažejo nenehno povečevanje deleža ameriških filmov tako v Ljubljani kot v Trstu, Zagrebu in Moskvi. Podobno glede vpliva popularne glasbe ipd. Toda vprašati se moramo, kako se spreminja tudi pomen oznake ameriški ali angleški, saj so to -v odnosu do vseh drugih - vse manj izključujoče oznake. Vse večji delež svetovne raznovrstnosti je vsebovan v njih -glede na ideje, izdelke in ljudi.
S takšno politiko, kot jo zdaj vodi predsednik Bush, lahko ZDA zaidejo v nasprotno smer in s tem v svojo lastno krizo. V današnjem času lahko zmeraj manj računajo le na moč, zmeraj pomembnejše pa postaja vključevanje raznovrstnosti interesov, narodov in kultur.
V zvezi z Vašimi strokovnimi dejavnostmi ste bili kot sociolog, raziskovalec in profesor večkrat v Ameriki, predvsem v ZDA, pa tudi v Kanadi in Mehiki. Ali ste se pri tem srečevali tudi z ljudmi iz naših krajev, ki se zanimajo za svoje »korenine«?
Z ženo sva prav zato obiskala Cleveland, kjer imava oba tudi sorodnike in tam sva srečala še druge Žirovce. Cisto naključno pa sem postal soudeleženec v naslednji zgodbi: Lastnik hiše, v kateri sem stanoval, v univerzitetnem mestecu Chapel Hill, v Severni Karolini, nekaj sto kilometrov južno od Washingtona, meje seznanil s svojim kolegom iz kluba Ki-vvanis, v katerem so se redno družili predvsem vodilni poslovneži. To je klub, podoben kot sta Rotarv in Lions, ki sta se iz Amerike razširila tudi že k nam. Izkazalo se je, da ta član kluba ni le »nekdo iz Jugoslavije«, temveč da je sin slovenskih staršev, in sicer Idrijčanov. To je bil v Ameriki rojeni Pete Reven, ki se je po zelo uspešni poslovni karieri kot upokojenec naselil v tem kraju s prijetnim podnebjem, z igrišči za golf ipd. Hkrati pa si je zelo želel spoznati, od kod pravzaprav izhaja, in je zbiral informacije o tem z namenom, da bi obiskal te kraje. Priimek Reven pa se pojavlja tudi v Žireh ... Dejansko je pozneje prišel na obisk in našel svoje sorodnike v Idriji in Ljubljani. Naslednje leto pa je prišel še s svojo ženo. Toda ko sta bila v Idriji, ga je zadela srčna kap in žena se je sama z žaro vrnila v ZDA.
K temu sodi še zgodba o njegovem stricu, ki je prav tako v času pred prvo
svetovno vojno prišel iz Idrije v ZDA, toda kot samec, še neporočen. Iz zadrege, kako si ustvariti družino, si je »spomagal« tako, da je tržaški agenciji plačal ladijsko karto za svojo nepoznano nevesto. Le-ta pa je - verjetno je bilo mišljeno začasno - za sabo v Trstu pustila svojega nezakonskega sina. Včasih so se Slovenci, podobno kot Hrvati, Italijani in pripadniki drugih narodov, selili in naseljevali v tujem svetu bolj strnjeno, tako da so si bili medsebojno v oporo. S seboj so tako prenesli del domovine in si s tem olajšali ter podaljšali čas prilagajanja na novo okolje. Zdaj pa se, če gledamo s sociološkega vidika, se vse bolj uveljavlja drugačen vzorec gibljivosti in povezovanja. Le-to je dosti bolj individualizirano in s tem tudi vse bolj razpršeno v širšem prostoru. Posameznik si vse bolj samostojno spleta svojsko mrežo povezav z drugimi po svetu.
V Vašem delovanju ste skoraj nenehno zadevali na vprašanja o možnostih in ovirah pri (premagovanju meja in širjenje obzorij: geografskih in duhovnih, prostorskih in časovnih. Tu se kažejo razsežnosti Vašega doživljanja in Vašega preučevanja. Žirovska kotlina - ki jo je nekaj časa omejevala še državna meja -se zdi, da je bila za Vas preveč utesnjujoča. Kako pa ste se srečevali s temo meja kot sociolog?
V Žireh sem mejo in obmejnost doživljal kot otrok, nisem je pa preučeval. Zgodovinske okoliščine v zvezi z obstojem rapalske meje ste že vi podrobneje preučili in prikazali. Hkrati pa se to še zmeraj izraža tudi v Vašem naslovu: M.N., Žirovnica, pošta Spodnja Idrija!? Že dve desetletji državne ločnice je pustilo sledove še po šestdesetih letih. Kot ugotavljate, je devet naselij iz žirovskega zaledja ostalo v idrijski občini in so vključena v Koprsko škofijo.
S sociološkega vidika sem poskušal ugotavljati, kako se navzočnost, vloga in pomen meja spreminjajo v dolgoročnem družbenorazvojnem kontekstu. V navezavi na Ziri bi lahko rekel: v razponu od razmeroma zaprtega obmejnega kraja do brezmejnega sveta, kot ga je nakazoval npr. Lester Brovvn v knjigi World ivithout Borders. Dejansko pa ne gre enostavno za vse večjo odprtost in izginjanje meja. Ko nekatere izginjajo, se druge vsaj za nekaj časa utrjujejo, kot npr. schengenska meja Evropske unije. Zdaj npr. govorijo o krepitvi Evrope kot trdnjave. Hkrati z globalizacijo in z odpiranjem državnih meja se pojavljajo nove ločnice tudi v lokalnem merilu, npr. t.i. gated communities. Hkrati s priseljevanjem tujcev, z naraščanjem kriminala, brezposelnosti, narkomanije in vandalizma, pa tudi revščine v večjih mestih si elita ustvarja lepši svet sama zase v ločenih, zaprtih, ograjenih naseljih.
Tako imamo torej hkrati opravka z odpiranjem in zapiranjem. Vendar v Sloveniji to še ni jasno prepoznano, še zlasti ne v manjših krajih, kot so Ziri. Ce pa hočemo vnaprej razkrivati, kakšna bo prihodnost, moramo biti - bolj kot doslej - pozorni do podatkov od drugod.
V širšem časovnem razponu postajajo prepoznavne nekatere temeljne spremembe, ki jih sicer niti ne zaznavamo. Denimo: pred drugo svetovno vojno je bilo dopustno braniti državne interese -kot je to prikazal Tomaž Pavšič v knjigi Ob stari meji - tudi tako, da so streljali na ljudi, ki so ilegalno hodili čez mejo. Tako graničarji z jugoslovanske kot z italijanske strani so ubili več ljudi. Podobno je bilo še v povojni Jugoslaviji. Pet mojih žirovskih vrstnikov, med njimi sošolec Ivo Potočnik, so tvegali življenje, ko so na Gorenjskem, nekje ob tromeji,  prečkali  državno  mejo in
pobegnili v Nemčijo. Tedaj je bilo to še hudo kaznivo dejanje. Tik pred razpadom Jugoslavije so še streljali na češko družino, ko so poskušali preplavati obmejno reko Muro. Z ženo pa sva v Karavankah, na vrhu Golice, v času, ko so cvetele narcise, srečala skupino ljudi, ki so jih aretirali jugoslovanski graničarji. Preprečili so jim vrnitev na avstrijsko stran in jih kot nekakšen vojni plen vodili proti Jesenicam. Slo je za skupino turistov z vodičem, ki je bil koroški Slovenec. Bila sva ogorčena ... Zdaj prihajajo prebe-žniki iz revnejših držav, tudi iz Kitajske, toda nedovoljen prehod meje je le prekršek. Civilnodružbeni akterji vse pogosteje nastopajo proti nehumanemu ravnanju z azilanti in prebežniki.
Kaj je mogoče iz vse te raznolikosti obmejnega povzeti?
Iz navedenega torej povzemam: v razmerju med interesi države in vrednotenjem človekovega življenja vendarle prihaja do pomembnih sprememb, vsaj v civiliziranem delu današnjega sveta. Spomnimo se na milijon ubitih vojakov in na vse groze, ki so jih naši ljudje doživljali na soški fronti. Na več mestih, še zlasti leta 1917 na območju Skabrijela nad Gorico, jih je doživljal tudi moj tast dr. Makso Peterlin, po rodu iz Komende, skupaj s svojim pomočnikom Gantarjem iz Zirov. Iz njegovih osebnih pripovedi in njegovih zapisov so mi znani vsaj fragmenti tistega, o čemer zdaj pišejo knjige, npr. o Škabrijelu kot »gori neizmernega gorja in tisočerih smrti«. Tudi on je bil tu hudo ranjen.
Vprašanja o meji sem z dolgoročnega vidika vsaj občasno obravnaval v svojih raziskavah v Novi Gorici kot obmejnem mestu, ob tem ko sem vključeval različna vprašanja v ankete Slovensko javno mnenje, v Kopru kot pristaniškem
in hkrati obmejnem mestu ter v zvezi s predlogi za ustanovitev »istrske evro-regije« in drugod. Svoje izsledke in teoretične razlage sem večkrat predstavljal v okviru obsežne dejavnosti prvega sociološkega inštituta, ki se je specializiral prav za problematiko meje, tj. Instituta di sociologia internazionale v Gorici. Tu sem kot slovenski oz. jugoslovanski predstavnik deloval tudi v njihovem znanstvenem svetu ter na mednarodnih konferencah, ki so jih organizirali. Sicer pa sem se s svojimi prispevki vključeval v razprave in objave skupaj s kolegi iz Švice, Severne Irske, v Kobcnhavnu in drugod. Pri tem se vprašanja o meji vse bolj prepletajo z vprašanji o evropski integraciji in o čezmejnem sodelovanju, kar smo na več mestih obravnavali tudi skupaj z ekonomisti, politologi, ali pa ko sem deloval kot mentor pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah na fakulteti.
Vse bolj stopa v ospredje tudi bojazen pred tujimi posegi v naš prostor, bojazen, da se ne bi znašli v podrejenem položaju ali pa bi izgubljali svojo zemljo, kulturo, samostojnost ipd. Zdaj ne gre več za preprosto črno-belo ločevanje. Potrebno je vse bolj prefinjeno usmerjanje v povezovanju in kombiniranju notranjih in zunanjih virov, domačega in tujega. V tem smislu sem tudi v angleščini objavil svoj prispevek z naslovom Management of Openness of Bor-der Regions.
'/m Vaše obravnave o tem se zdi, da odstopajo od prevladujočih. Vas ne zanimajo prvenstveno formalno-pravne ureditve ter institucije, amj)ak /predvsem tisto, kar običajno ostaja bolj prikrito, tisto, kar zadeva ljudi v vsakdanjem življenjskem okolju. Tisto, kar je bližje oznaki civilna družba.
Prav v tem smislu se nisem mogel nikoli zadovoljiti s tem, da bi se ukvarjal samo
s pravnim redom, pravnimi predpisi ter formalnimi pristojnostmi in postopki. Zmeraj me je pritegovalo življenje izza fasade! Seveda je treba upoštevati eno in drugo. Toda rutinsko delovanje posameznika v državnih organih se nagiba k formalizmu, ki ga razbremeni lastne odgovornosti. A s tem ga hkrati odtuju-je od pestrosti življenjskih okoliščin in potreb ljudi.
Tudi v zvezi z mejo je šlo zmeraj, že po žirovskih izkušnjah, za pomembno vlogo uradno nepriznane neformalne sfere v druženju ljudi. Kot ste že sami ugotavljali, so se italijanski graničarji družili z našimi dekleti in zunaj vseh načrtov je tako na obmejnem območju samo na našem koncu ostalo okrog 30 otrok. Uradno gotovo ni bilo registrirano vključevanje teh graničarjev v posebne oblike čezmejne menjave; npr. ene Chi-anti steklenice vina za enega mačka. Običajno se v tem kontekstu največja pozornost posveča velikemu »kontra-bantu«. Toda jaz želim opozoriti tudi na mejo kot stičišče različnih kultur. Medkulturnim stikom se v literaturi posveča velika pozornost. V zvezi z gornjim primerom, ko je šlo za mačke, pa bi se morali povprašati, zakaj je nekaj za Italijane popolnoma sprejemljivo, medtem ko je pri nas to že vnaprej popolnoma izključeno? Podoben izziv so zame v Furlaniji na poljih postavljene mreže, v katere lovijo ptice, do katerih imamo pri nas čisto drugačen, dosti bolj varovalen odnos.
Kot je razvidno iz Vaše biografije, se redno udeležujete svetovnih socioloških kongresov. Na njih ste praviloma opravljali trojno vlogo: vodili razpravo o posamezni temi, predstavili svoj referat in opravljali svojo funkcijo v okviru Vaše sekcije. Občasno pa ste se vključevali tudi v mednarodne organizacije in aktivnosti zunaj ožjega področja sociologi-
i m
je, kot so npr. CIRCOM - organizacija za preučevanje kooperativnih skupnosti, kakršne so kibuci v Izraelu, nadalje International Studies Association v ZDA, Regional Science Association in ne nazadnje organizacija oz. gibanje Pug-ivash. Ali lahko povzamete nekaj svojih izkušenj iz tega sklopa ? Tega se je zares kar nekaj nabralo in vsebinsko daleč presega okvire za najin tukajšnji pogovor. Naj le omenim, da sem v letili od 1970 do 2002 sodeloval kar na vseh kongresih Mednarodnega sociološkega združenja (ISA), ki jih namerno prirejajo v različnih delih sveta. Ce jih navedem po spominu - Varna, Uppsala, Ciudad de Mexico, Toronto, Madrid, New Delhi, Bielefeld, Montre-al, Brisbane; naslednji pa bo v Durbanu v Južni Afriki. Vse večji pomen pa dobivajo srečanja manjših skupin, ki se osre-dotočajo na ožje vsebinsko področje; v tem smislu zdaj sodelujem v tematski skupini TG 06, ki zadeva Sociologijo lokalno-globalnih odnosov. Krepi se tudi povezovanje sociologov v evropskem merilu.
Kar se tiče drugih organizacij, je spet vsaka nekakšno poglavje zase. Naj se omejim na kratek komentar v zvezi z mojim razmeroma kratkim sodelovanjem v Pugvvashu. Gre za organizacijo in za redna srečanja znanstvenikov, ki sledijo prizadevanjem A. Einsteina in B. Russel-la, da bi znanost, na podlagi katere je bila izdelana atomska bomba, vplivala na miroljubno, nenasilno reševanje konfliktov v današnjem svetu. Po smrti akademika Janeza Milčinskega, ki je predsedoval slovenski enoti te organizacije, sem - glede na to, da sem preučeval proces globalizacije - jaz prevzel to dolžnost. Obilo novih informacij, nekatere domače razprave, zlasti pa sodelovanje na konferenci v Hirošimi na Japonskem so mi omogočile vpogled v nove razsežnosti svetovnega dogajanja. Pri
tem se je pokazalo dvoje: po eni strani sem se s svojim prispevkom, v katerega sem vključeval tudi sociološko razlago konfliktov na Balkanu, kar uspešno vključil v ustrezno sekcijo; dobil sem celo povabilo v Wilsonov center v Wash-ingtonu. Hkrati pa sem tudi spoznal, da družboslovci tvorijo le majhen delež aktivnih v tej organizaciji, njeno jedro tvorijo fiziki. Pretežni del vsebine razprav in komunikacij pa je zadevalo -razorožitev. Glede na to sem prišel do sklepa, da ta vsebina bolj ustreza strokovnemu profilu naših mladih obramboslovcev kot pa meni. Naše srečanje v Hirošimi je potekalo prav na tistem območju mesta, kjer je 1945 eksplodirala atomska bomba. Za soudeležence iz vsega sveta pa je bilo značilno tudi naslednje: večje število tistih, s katerimi sem govoril, seveda ni vedelo za Slovenijo, pač pa so poznali Trst oziroma njegov Area Science Park, na Kraškem robu nad mestom, kamor prihajajo znanstveniki z vsega sveta.
Iz Vaše biografije vidim, da ste sodelovali tudi v študijski misiji pod okriljem mednarodnih organizacij ILO, UNI DO in drugih, ki je izdelala razvojno strategijo v Cejlonu, sedanji Šrilanki. Kako pa je prišlo do tega?
Glede na to, da sem že prej predaval na Institute of Development Studies, Sus-sex Universitv, v Brightonu, so tam poznali moje delo. Njegov direktor Dudlev Seers, znani ekonomist in nekdanji minister v laburistični vladi, me je kot vodja misije povabil, da se vključim. Tako sem šest tednov zelo intenzivno preučeval in doživljal njihove razmere v glavnem mestu Colombu, v kar dramatičnih okoliščinah. Na čelu vlade je bila Sirimavo Bandaranaike, ki se je zanimala rudi za jugoslovanske izkušnje v zvezi z »industrijsko demokracijo« in je že pred tem bila v Sloveniji. Sicer pa so
I I I
bili v njeni vladi tudi trockisti, kar je bil edinstveni primer v svetu. Prav po večernem sprejemu in pogovoru z njo pa se je začelo večdnevno streljanje po ulicah Colomba, ko je kitajsko usmerjena skupina poskušala izvesti državni udar. Nekaj časa smo ostali kar »zaprti« v hotelu.
Takrat sem kot član misije imel odprta vrata na vseh ministrstvih. Tako sem hitro pridobil tehtna gradiva za svojo študijo; predvsem z vidika razvojnih ciljev in usmeritev, pa tudi glede na dileme v zvezi s centralizacijo in decentralizacijo oblasti ter morebitno večjo vlogo lokalne samouprave.
Kot prvi Žirovec ste postali član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in sicer v oddelku za družbene vede. Ali je vaša vključitev v SAZU kaj vplivala na vsebino vašega nadaljnjega delovanja?
Po vstopu v SAZU sem še večjo pozornost posvetil vprašanjem o stanju in razvoju družbenih znanosti v Sloveniji. Temu sem posvetil kar nekaj časa, ko sem npr. soorganiziral večje posvetovanje na to temo in zanj pripravil obsežen temeljni referat. Pozneje pa sem se občasno vključeval v razprave na SAZU, npr. o človekovih pravicah, kar sem povezoval s svojo razlago dolgoročnega procesa človekovega osamosvajanja. V zvezi z razpravo o slovenskem jeziku sem analiziral podatke o tem, kako člani posameznih razredov Akademije objavljajo svoja dela, ter razkrival neizde-lanost in neskladja jezikovne politike v Sloveniji z, vidika vključevanja Slovenije v svet. Zahteve oz. pričakovanja, ki jih ima do raziskovalcev eno ministrstvo, prihajajo v pravo nasprotje s tistimi, ki jih ima drugo. V sociološkem jeziku bi lahko rekli, da se spopadajo težnje po uveljavljanju identitete s težnjami po večji instrumentalnosti.
Sicer pa zavzemam stališče, tako kot nekateri moji kolegi, npr. akad. Veljko Rus in akad. Robert Blinc, da bi morala SAZU podobno pozornost, kot jo namenja preteklosti z vidika naravne in kulturne dediščine, posvečati tudi razvojnim trendom in spremembam, ki so pred nami, torej - prihodnosti. Hkrati s tem bi se krepila njena delovna vloga v primerjavi z reprezentativno funkcijo.
Opozarjam tudi na nedoslednosti glede predstavljanja znanosti v javnosti. Čeprav se zdi nesporna splošna razvojna usmeritev Slovenije k družbi znanja, pa v javnosti, v medijih popolno prednost dobiva dnevna in strankarska politika, kar ne more predstavljati ustrezne podlage za nadaljnji razvoj. Pred nekaj meseci je bilo sprejetih - če se omejim le na te - devet novih izrednih članov SAZU. Vendar v našem dnevnem tisku ni bilo takorekoč nobene vsebinske predstavitve njihovega dela in dosežkov, ki pa so priznani v mednarodnem merilu.
Moški med Žirovci so najpozneje okoli 65. leta že vsi v »penzionu«, vi pa pri 70. letih še nič ne kažete, da bi z raziskovalnim delom prenehali. Sicer pa si tega najbrž tudi ne želite? Nasprotno. Moja vodilna misel ob upokojitvi je bila: »Končno bom zares lahko delal - osredotočeno, mirno, nemoteno!« Se zlasti pa prav raziskovalno, študijsko; nevezano - vsebinsko, časovno in prostorsko! Ali ni prav to videti idealno? Če si materialno v osnovi preskrbljen, ostane le še vprašanje zdravja, psihofizičnih zmogljivosti in obzirnosti do svojih najbližjih. Ko bom, upam da v kratkem, končal večletno delo s knjigo o bivalnem okolju v globalni informacijski dobi, potem bom zares lahko delal v ritmu, ki mi bo najbolj ustrezal. Za zdaj pa tudi sam še
doživljam to, o čemer sicer pišem: ukvarjanje z informacijami večinoma terja telesno negibnost v zaprtih prostorih, tudi v škodo lastnega zdravja. Sicer pa nikoli nisem sodil v kategorijo ljudi, ki ne vedo, kaj bi s svojim prostim časom. Spadam k tistim, ki jim časa zmeraj primanjkuje. Pri tem me navdaja zadovoljstvo, da imam - vsaj po lastni presoji - še pomembne cilje, ki jih želim doseči. Tako se mi ni treba dnevno ozirati naokrog in čakati na naključne dogodke. Ali pa se nenehno vključevati v kolone spremljevalcev različnih spek-taklov.
Zavedam pa se, da hodim po robu. Nekako razpet med idealnimi možnostmi za sintezo velike doživete raznovrstnosti in vse večjo negotovostjo, če jo bom še dosegel.
Kot upokojenec raziskovalec pa v kontekstu informacijske družbe že prepoznavam nekaj popolnoma novega. Doslej se je človeku na starost hitro zoževal prostor njegovega življenja. Zdaj se to zoževanje v geografskem prostoru lahko vse bolj nadomešča - nikoli pa popolnoma-z razširjanjem dostopnosti v t.i. elektronskem ali virtualnem prostoru. Čeprav sem se zadnja leta veliko manj udeleževal različnih konferenc po svetu kot v preteklosti, sem prek interneta dobil dostop do bogatejših gradiv iz številnejših znanstvenih srečanj kot kadarkoli v preteklosti. Ob tem moram vendarle nekoliko grenkobno, a realistično dodati: že pred tremi desetletji in vse do nedavna nisem niti podvomil o načrtu, da bova po upokojitvi z ženo ponovila mojo pot okoli sveta. Zdaj pa, ob najinih zdravstvenih omejitvah, vidim, da bo to le težko uresničljivo.
Tukaj se ne moreva spuščati še v številna, tudi za Žirovec zelo aktualna vprašanja o prostorski organizaciji bivanja starejših ljudi. Tudi to sem obrav-
naval v svojih raziskavah in kot mentor pri doktorski disertaciji na to temo. Zdaj pa nisem več le tisti, ki to raziskuje, ampak sem hkrati tudi sam postal predmet svojega raziskovanja.
Kaj se Vam zdi, da je bistveno upoštevati zdaj, ko kot Žirovci in kot Slovenci vstopamo v svet, v bolj odprto družbo? Naše gledanje na svet se mora spremeniti! Večja odprtost pomeni več priložnosti za domačine in za domači kraj, da nekaj pridobi od drugod, kot tudi več možnosti za druge, da se okoristijo na naš račun. Iz tega pa sledi, da vstopamo v drugačen svet, kot smo ga bili doslej vajeni. Doslej je namreč - v odnosu do drugih - veljalo: če nič ne narediš, nič ne pridobiš in nič ne izgubiš. Z global-izacijo pa prihaja svet, v katerem velja: če nič ne narediš - že izgubljaš, saj drugi zaradi svojih koristi posegajo v tvoje domače okolje.
In zdaj konkretno: če Žirovci in Slovenci ne bomo kaj več naredili, npr. da bi obdržali in pritegovali talente in sploh visoko usposobljene ljudi v domače okolje, si bomo že s tem slabšali svoj položaj. Saj prav to že intenzivno delajo -in bodo z našim odpiranjem lahko še bolj - drugi v našo škodo. Vtis imam, da je bilo doslej v Zireh preveč tistih, ki so trpno sprejemali in se prilagajali na spremembe. Bolj s samoomejevanjem, varčevanjem in z vztrajanjem pri krajevnih danostih kot z iskanjem inovativnih kombinacij domačih in drugih virov. Sprijaznili so se z nizkimi dohodki ob največjih naprezanjih v tovarni. Le-ta je zanje postala nekakšna samoumevna danost, tako kot lastna družinska hiša in še nekaj zemlje, kar vse jim je dajalo občutek varnosti, hkrati pa tudi vezanosti na domači kraj. Ob tem pa se svet bistveno spreminja. Spreminja se tako hitro, da temu niti ne sledimo. Naše razumevanje sveta je uko-
rcninjeno v geografiji, ki postaja vse bolj varljiva. Na splošno opažam, da nas zavaja, tako da podcenjujemo pomen dogajanja na večji oddaljenosti. Zato se zapoznelo ali pa sploh ne odzivamo, tako na priložnosti, ki se nam ponujajo, kot na nevarnosti, ki nam od tam grozijo.
V zvezi z razpravami o globalizaciji je že Anthonv Giddens, svetovno znani sociolog, opozarjal, da ljudje le-to običajno razumejo kot nekaj tam zunaj, daleč, izven nas, čeprav gre dejansko za spremembe vsepovsod, tudi tu med nami. Zdaj se globalizacija tudi pri nas že udo-mačujc. Vse bolj jo prepoznavamo v naši vsakdanjosti, tako po njenih pozitivnih kot negativnih učinkih. To se skoraj na dramatičen način kaže v delovanju Alpine, ki je pravkar najavila zapiranje dveh obratov, na Colu in v Gorenji vasi in s tem tudi izgubo več kot 200 delovnih mest.
Kakšen pomen pripisujete zapiranju teh obratov Alpine, zdaj na Colu in v Gorenji vasi, pred tem pa že v Sentjoštu in Rovtah, z vidika prihodnosti Zirov? Ali je mogoče predvidevati, kaj bo sledilo v prihodnjih letih? Kako naj se Žirovci spopadamo z grozečim izgubljanjem, delovnih mest? Ali je jired nami »borba za preživetje«?
V naših krajih je to presenečenje, dejanje, ki sproža odzive zaskrbljenosti, ogorčenja, in negotovosti o tem, kako sploh preživeti. Na tem mestu se ne morem spuščati v operativna vprašanja glede načina reševanja oz. nereševanja teh problemov. Okvirno in v mednarodnem merilu pa je zapiranje tovarn in izgubljanje delovnih mest v kontekstu globalizacije več desetletij stara tema. Tudi v prejšnji Jugoslaviji se spomnim, kako je beograjski ekonomist Kosta Mi-hajlovič na srečanju »Znanost in družba« že v začetku sedemdesetih let
kritično izpostavljal to, da se Slovenija preveč opira na tekstilno in obutveno industrijo. Nadalje je bilo veliko govora o nujnosti »prestrukturiranja«, tako da bi zmanjševali delež nizko kvalificirane delovne sile, ročnega, fizičnega dela. Pospeševali pa naj bi informatizacijo in uvajali nove razvojne programe, ki bi omogočali več ustvarjalnega, inova-tivnega dela. Le-to naj bi tudi Žirovcem zagotavljalo potrebno konkurenčnost na svetovnem trgu.
Glede na vse to se današnje krize pojavljajo bolj zaradi zaostajanja v pripravi novih, perspektivnejših razvojnih programov, ki bi omogočali neboleče ali vse manj boleče prilaganje novim razmeram. Odgovornost za uvajanje novih razvojnih programov in za reševanje problemov potencialne brezposelnosti pa zadeva tako podjetje kot občino in državo. Vse kaže, da šele s krizo in torej z zamudo prihaja do njihovega zbliževanja. Prav v sodelovanju med njimi bi lahko presegli občutek nemoči in prepričanje, da je to predvsem stvar drugega. Pri tem bi mogoče lahko celo rekli, da gre za srečo v nesreči. Nastala kriza bo izsiljevala večjo pozornost in ozaveščanje o razvojnih možnostih tudi tam, kjer jih doslej niso videli in iskali.
Razkrivanje, /nepoznavanje in aktiviranje teh razvojnih možnosti se zdi zelo zapletena naloga. Ali lahko bolj konkretno nakažete, kako se je mogoče lotevati teh vprašanj?
Alpina, kot je znano, je že doslej spodbujala inovativnost in prav zdaj uvaja nekatere popolnoma nove tehnološke rešitve, npr. skeniranje stopala, da bi se približala uporabnikom in se vključevala v razvojno usmeritev k vse večji individualizaciji. V angleškem jeziku uporabljajo izraz »mass customisation«. Torej vsakemu kupcu izdelati prav njemu pri-
lagojen proizvod. To je gotovo obetavna dolgoročna usmeritev, ki se - celo presenetljivo dobro - ujema z mojo sociološko teorijo, o kateri sva že govorila. Toda to bo za zdaj in še nekaj časa predstavljalo le majhen delček proizvodnje v Alpini.
Kolikor mi je znano, zdaj še okrog 450 delavcev v tovarni v Zireh opravlja pretežno rutinsko, ponavljajoče se ročno delo, ki ga najbolj ogroža cenejša delovna sila drugod po svetu. Ustvarjanje novih delovnih mest pa je počasno in ne dosega takšne množičnosti. Osebno -ne da bi se s to temo posebej ukvarjal, ampak le kot Žirovec, nekako »od zunaj« - sem že dolgo časa imel predstavo, da bodo manjša podjetja, kot sta Etiketa in Kladivar, lahko postopno nudila alternativno zaposlitev vse večjemu številu Žirovcev. Toda na podlagi dodatnega poizvedovanja vidim, da imajo tudi oni zelo omejene možnosti za to in so konec koncev pod podobnimi pritiski svetovne konkurence. V zelo uspešnem idrijskem podjetju Kolektor, ki je tudi po zaslugi žirovskega rojaka Jožeta Potočnika, direktorja razvoja in podpredsednika družbe, postal največji proizvajalec komutatorjev v Evropi in drugi na svetu, izredno veliko pozornost posvečajo nenehnemu iskanju novih razvojnih programov. Kar deset strokovnjakov s fakultetno izobrazbo, med njimi tudi z doktoratom in z magistraturami se osredotoča samo na to. Toda vpeljati nov program traja deset let in več. Pred časom se je še pojavila misel, da bi odprli obrat v Žireh. Zdaj pa tudi zanje ne pride več v poštev širjenje zaposlovanja, prej obratno.
Ce ste z navedenim nakazali iskanja znotraj [podjetij, verjetno lahko to razširite tudi na občino, regijo in državo, kar je še bližje vašemu področju raziskovanja?
Vsekakor, saj tu je še veliko odprtih vprašanj. Eno zadeva spremenjeno vlogo podjetja v kapitalističnem sistemu. Do kam sega odgovornost vodstva podjetja: ali zadeva le notranje prestrukturiranje ali tudi uvajanje različnih programov - diverzifikacijo - v kraju oz. občini nasploh? Ali je odgovorno le delničarjem, ki terjajo čim večji dobiček? Ali ima prav predsednik uprave Merca-torja, ki - ob zapiranju manjših trgovin - zagovarja »čisto« delitev vlog na ekonomijo in socialo? Podjetja so nasploh opustila vrsto nekdanjih socialnih funkcij, kot je npr. skrb za stanovanja zaposlenih ipd.
Toda pri vsem tem razkrivam nov problem, zaradi katerega zastaja delovanje na ravni občine. Gre za nekakšno krizo motivacije za javno delovanje v interesu kraja in občine kot celote. Ob tem, ko so se v novem sistemu razlike v dohodkih že močno povečale in ko stopajo v ospredje zasebne koristi in dobiček podjetja, je vse težje pričakovati, da se bodo nekateri angažirali le na podlagi domoljubja in splošne privrženosti kraju; na podlagi nekakšnega lokalpatrioti-zma!?
Če je dobiček oz. dohodek motiv za angažiranost in nekakšna gonilna sila v podjetjih, kaj pa je potem temeljni motiv za razvojna prizadevanja v okviru občine? Tu še nimamo pravega odgovora. In predvsem iz tega sklepam, da je mogoče pojasnjevati sedanje stanje: po eni strani imamo kar nekaj inovativnih in prodornih podjetnikov, po drugi strani pa - navzlic sedanji in prihajajoči krizi - žirovska občina še nima izdelanega razvojnega programa in strategije, kako jo bo razreševala. Zdaj ko je že tu, bi lahko - znotraj in zunaj občine -pridobili tudi večjo javno podporo in več sredstev, da bi kadrovsko in vsebinsko okrepili razvojno vlogo občine. Pri istem majhnem številu ljudi, ki delujejo
v občinski upravi, seveda ni mogoče računati, da bi prevzemali še zahtevne nove naloge. Vzemimo že naloge v zvezi z informatizacijo delovanja občine in vsakdanjega življenja občanov nasploh. Tisto, s čemer bi lahko začeli že zdaj, pa so ukrepi, s katerimi bi povečali ozaveščenost o možnostih, kako preprečiti krizo, ki nam grozi. V tem pogledu pa se vendarle ne strinjam s tistimi, ki so prepričani, da je občina popolnoma nemočna, da nima sredstev in vzvodov, da bi naredila kaj več, kot le »gasila požare«, npr. dajala subvencije za stanarine in prehodno pomoč brezposelnim ipd. Navzlic ustavno zelo omejeni lokalni samoupravi v Sloveniji ter omejenim sredstvom, s katerimi sama razpolaga, odsotnostjo strokovnih kadrov ipd., je vendarle še marsikaj, kar je odvisno predvsem od novih idej, novih zamisli. Tako v smislu spodbujanja domačih ljudi kot z vidika pritegovanja »nosilcev razvoja« od drugod.
Ali lahko navedete kakšen primer oz. zgled, kaj bi bilo mogoče storiti na podlagi izkušenj od drugod? Med svojo raziskavo v Kopru sem s pomočjo elektronske pošte dobival številne informacije iz sveta, med drugim tudi od vodje podružnice To-mosa iz mesta Greenville v Južni Karoli-ni, ZDA. Že on me je opozoril na to, kako - za nas skorajda nepojmljivo - veliko pozornost in pomoč so jim nudile mestne oblasti, brž ko so bili seznanjeni s tem, da Tomos išče lokacijo za svoj obrat. In kaj vse so storili, da so pritegnili vrsto drugih evropskih firm. Pravkar mi je to informacijo dopolnil še Jože Potočnik, saj je tudi Kolektor iz Idrije našel lokacijo za svoj obrat v tem mestu. Štirinajst dni po prvem poizvedovanju so že prišli predstavniki Greenvilla v Idrijo s ponudbo več možnosti za lokacijo, z že pripravljeno
vso potrebno dokumentacijo, kartami, fotografijami idr., kar vse omogoča takojšnjo postavitev tovarne. V drugem primeru iz ZDA je šlo še hitreje. Ko so v Pensilvaniji dopoldne imeli sestanek s svojim partnerjem, so se jim že isti dan popoldne pridružili predstavniki lokalnih oblasti s kompletno izdelano ponudbo in povabilom, da bi pri njih locirali nov obrat. Ko pa so strokovnjaki Kolektorja iskali primerno lokacijo za obrat na Kitajskem, so jim ponujali za izbor že kar več zgrajenih tovarniških hal. Pri nas pa še vedno potekajo razprave, ali je sploh primerno dopuščati tuja vlaganja!? V Sloveniji praktično še ne poznamo »trženja krajev« (marketing of jAaces). Imamo relativno majhne, nemočne in precej zaprte občine, ki jih ne dopolnjujejo niti regije. France Bučar, ki ga sicer zelo spoštujem, je v ustavi uveljavil določilo, da so občine pristojne le za čisto lokalne zadeve. Toda za razvoj v današnjem času je značilno prav nasprotno, tj. odpiranje in prepletanje lokalnega in globalnega. Če tega ne upoštevamo, če računamo le sami nase, le na lastne kadre, na lastne finančne vire ipd., s tem - dostikrat nevede -izgubljamo celo, kar nam v številnih razpisih ponujajo ministrstva RS, različni skladi EU in drugi. Mag. Mu-lunovičeva je v svoji magistrski nalogi na naši fakulteti opozorila na številne zu-najproračunske vire, ki so odprti za financiranje občinskih programov, npr. za pripravo zazidljivih stavbnih zemljišč ipd.
Ministrstvo za informacijsko družbo je v zadnjih dveh letih (so)financiralo več programov pospeševanja informatizacije po posameznih krajih oz. občinah, tako kot so npr. e-šola, e-knjižnica, e-vas, spletna kavarna in multimedijski center. Toda, kolikor vem, sredstva iz teh razpisov niso bila pritegnjena v Žiri,
I In
Med bwnjem poročila na skupščini SAZU, 30. maja 1991. 7 'eve akademiki Roben Blinc, Janez Milčinski, Janez Batis 111 Zdravko Mlinar
temveč so bila dodeljena že kar številnim drugim krajem. Zanje se sicer lažje potegujejo večje mestne občine, vendar so jih dobili tudi manjši kraji. Zirovska občina se je s pomočjo Poslovno podpornega centra - BSC Kranj - vključila v skupni gorenjski projekt manjših obrtno-industrijskih con. Preko Razvojne agencije Sora se vključuje tudi v Območni razvojni program štirih občin, tako da bodo lahko črpali sredstva evropskih skladov. Stvari se torej vendarle premikajo!
Ekonomisti in sociologi postavljate kot nekakšen »firotistrup« nasjnoti zapiranju tovarn in izgubljanju delovnih mest v ospredje spodbujanje inovativnosti. Takšna prizadevanja so vidna tudi v žirovskih podjetjih. Kaj pa bi bilo mogoče storiti s krajevnega oz. občinskega vidika ?
V zvezi s tem sem z veliko pozornostjo prebral knjigo Charlesa Landrvja: The Creative City (Kreativno mesto). Pisec se ne omejuje, tako kot večina avtorjev, na tehnološke inovacije v podjetjih oz. v delovnem  okolju.  Pač pa povzema
številne izkušnje o tem, kako priti do spodbudnega okolja za kreativnost v vsakdanjem življenju ljudi. To se navezuje na raziskave v ZDA, kjer je Richard Florida razkrival, kateri so najbolj uspešni in razvojno prodorni kraji. To so tisti, ki uspevajo ustvarjati, zadržati in pritegovati najboljše talente. Talenti so postali najpomembnejši dejavnik z vidika primerjalnih prednosti med kraji. Kraj, ki jih ima, pridobiva, tisti, ki jih nima, izgublja. Vse bolj se tudi podjetja usmerjajo tja, kjer najdejo več talentov in sploh visoko usposobljenih informacijskih strokovnjakov. Le-ti pa spet ne izbirajo kraja bivanja le glede na plačo in delovno mesto, temveč vse bolj glede na kakovost bivanja in življenja v kraju.
Za informacijske strokovnjake, kakršni »držijo pokonci« Silicijevo dolino v Kaliforniji in drugod po svetu, je značilno, tla so veliki garači. Intenzivno delajo v tekmovalnem vzdušju, pod pritiskom časa, rokov ... A takrat, ko prenehajo delati, hočejo imeti okrog sebe živahno družabno okolje z obilo
možnosti zabave in z raznovrstnimi možnostmi rekreacije na prostem, v naravi. Oni niso le opazovalci, nočejo stati ob strani, hočejo biti aktivni, hočejo kolesarske steze, plezalne stene, dostop do vode za veslanje, živahno nočno življenje; sicer pa tudi čistost kraja, prijaznost prebivalcev idr. V zirovskem Kladivarju so že iskali - tudi po internetu - strojne inženirje, ki bi jih zaposlili, vendar ni bilo pravega odziva; kandidati se niso bili pripravljeni preseliti v Ziri. Nasploh je videti, da žirovska podjetja računajo večinoma le na domačine. Toda že omenjeni ameriški ekonomist Richard Florida je na podlagi svoje raziskave prišel do sklepa, da je sposobnost pritegniti talente bolj pomembna kot sposobnost obdržati jih. Kakorkoli že: vsaj Cojzovim štipendistom iz Zirov bi lahko posvetili več pozornosti.
Vse, kar sem navedel, je izziv za to, da bi v prihodnje v Žireh ustvarjali kakovostno življenjsko okolje in da bi le-to dobilo tudi privlačno podobo, svoj imidž v javnosti. To je lahko odziv na ugotovitev, da izobraženci zdaj bolj izbirajo kraje, ki niso privlačni le za delo, temveč tudi za življenje nasploh. V Žireh se že zdaj dogaja marsikaj, na kar pa se premalo opozarja in še ni prišlo do izraza v imidžu kraja, ki sta mu ga doslej dajala predvsem Alpina in nekoliko samopomilovalno rovtarstvo »na koncu sveta«.
Kaj imate pri tem v mislih? Očitno je, da Žiri ne morejo ponuditi marsičesa, kar privlači talente oz. ustvarjalne posameznike. Hkrati pa se že zdaj spontano pojavljajo različne novosti, ki kažejo, da se Žirovci ozaveščajo o pomenu naravne in kulturne dediščine in drugih virov kot razvojnih možnosti kraja oz. občine. Čim bolj se povezujemo s širšim svetom, tem več je novih
izzivov za nove kombinacije lokalnih in zunanjih virov, ki lahko predstavljajo nove razvojne programe, podlago za odpiranje novih delovnih mest, za nov pritok finančnih sredstev ipd. Hkrati s tem pa se povečuje potreba, da bi različne pobude poenotili, tako da bi dosegli nekakšen inovativni preboj občine kot celote. Svetovne izkušnje, kot sta jih prikazovala že C. Landry in R. Florida, namreč kažejo, da so takšen preboj najbolj uspešno opravili v krajih, kjer so različni akterji našli nekakšen skupen imenovalec in tega izrazili tudi kot identiteto kraja, ki je pritegnila pozornost širšega sveta. Že pred tremi desetletji, ko so bile Žiri še v škofjeloški občini, je tedanji župan Zdravko Krvina spodbudil določene aktivnosti, ki so privedle do inovacije v jugoslovanskem merilu, tj. do kmečkega turizma. Kmetje in gospodarstveniki v kar treh avtobusih so si ogledali, kako to delajo v Avstriji, na Solnograškem. Zdravko se tudi zdaj kot upokojenec opira na zgodovinsko in kulturno dediščino Poljanske doline in prireja Ažbe-tove kolonije slikarjev in kiparjev in njihova dela vključuje v svojo galerijo v Gorenji vasi.
Kot prototipično inovacijo za Ziri v današnjem času, ki zasluži vso pozornost, pa jemljem delovanje spletne trgovine oz. »digitalnega trgovca« Benjamina Kavčiča - MIX1 FOTO VIDEO. Tudi njegov uspeh temelji na tem, da je močno presegel okvire lokalnega delovanja. Namesto začetne špecerijske trgovine je zdaj najboljše založeni prodajalec digitalnih fotoaparatov za japonski firmi Canon in Olvmpus v Sloveniji, ki jih ponuja po najnižjih cenah. Na njegovi spletni strani - doslej v slovenščini, prihodnje leto bo tudi v angleščini - ga dnevno »obišče« več kot 1000 zainteresiranih. Pri tem pa v svoje poslovanje domiselno vključuje tudi informacije o
kraju, ki podkrepijo smiselnost prihoda v Ziri; npr. možnosti za kolesarjenje; za dobre kupce tudi bon, s katerim dobijo »mixi pico« v gostilni pri Županu ipd. Prodajo širi tudi s ponudbo storitev, kot je izdelava fotografij, za katere sprejme osnovo po elektronski pošti, slike pa dobi naročnik naslednji dan po redni pošti. Gre torej za izkušnjo, ki prepričljivo in veliko pove o tem, kako se na podlagi nove informacijsko-komunikacijske tehnologije odpirajo nove možnosti za storitvene dejavnosti tudi v takšnem »odmaknjenem«  kraju,  kot so Ziri.
Glede na to, da je do Zirov zagotovljen hitri širokopasovni dostop do interneta vsaj na ožjem območju Zirov, ni več videti omejitev.
Pojavlja pa se še več novih zamisli, ki lahko dobijo tudi komercialni pomen: Rupnikova linija, Žirovski kolesarski krog; zamisel, da bi japonski Craft Tours in žirovsko Turistično društvo organizirala poletno šolo klekljan ja; v Knjižnici Ivana Tavčarja je bil vzpostavljen prvi javni dostop do interneta; z delovanjem začenja Turistično-infor-mativna točka idr. Ob vsem tem pa je še
Minister za znanost i" tehnologijo Kad° Bohinc podeljuje Zdravku Mlinarju RS za vrhunske dt>sežke na področju sociologije, 1995
NVLADA REPUBLIKE SLOVENIJE
Komisija za nagrade in priznanja je sklenila, da prejme
v letu
1995
agr&Ao Republike Slovenije za znanstveno~raziskovalno tlelo
akademtic prof. dr. ZDRAVKO MLINAR za vrhunske dosežke na področju sociologije
V
Ko t/1
dn JANEZ DRNOVŠEK predsednik Vlade
prof. dr. BRUNO STIGLIC predsednik komisije
LJubljana, november 1995
Ograda RS za
^fnstvenoraziskovalno delo, 1995
več podjetniško-razvojnih dejavnosti in strokovnjakov.
Kar manjka, je bolj celosten pogled na vse obetajoče razvojne zasnove ter njihovo medsebojno dopolnjevanje, kar bi omogočilo, da bi ustvarili nov imidž Zirov, ki bi bil spodbudno, inovativno in hkrati varno okolje za delo in tudi za sproščanje v naravi.
Kolikor mi je znano, prav v knjigi, ki jo zdaj končujete, postavljate v ospredje dolgoročne težnje k prehajanju od enosmernega k dvosmernemu komuniciranju. Kaj naj bi to pomenilo za Zirovce in v Zireh?
To je le drugače izražen dolgoročni trend, ki kaže, da se s širjenjem dostopnosti informacij povečuje demokratizacija družbenega življenja. Dostopnost in obvladljivost informacij pa se bistveno povečuje s pomočjo računalnika in interneta. Na tej podlagi prihaja do prerazdelitve družbene moči tako znotraj posameznih krajev oziroma občin kot tudi med njimi in centralnimi državnimi organi. Tisti posamezniki in skupine znotraj občine, ki si na ta način zagotovijo boljši dostop do informacij in podporo od drugod, lažje uveljavijo svoj interes. V Kopru se je ekološko ozaveščena občanka s svojimi sodelavci v smislu civilnodružbene pobude s pomočjo elektronske pošte vključila v mednarodno nevladno organizacijo Greenpeace in pritegnila priznane strokovnjake, da so prišli v Koper. Le-ti so javno predstavili svoje zavrnilno mnenje o predlogu Luke Koper, da bi na njenem območju zgradili sežigalnico odpadkov. To je vplivalo na javno mnenje in direktor Luke je prišel do sklepa: Proti volji ljudi pa tega ne bomo delali! V Zireh gre sicer najprej za to, da manjka celo enosmernih komunikacij, npr. v tem smislu, da bi občina na internetu predstavljala  svoje  aktivnosti, pro-
grame, dileme ipd. Uspešen zgodovinski primer pretežno enosmernega komuniciranja je bil Radio Ziri, ki je pod vodstvom Jerneja Podobnika vključeval žirovsko jedro okrog 20 aktivnih sodelavcev. Toda za današnji čas je značilna predvsem težnja k dvosmer-nosti, ki jo omogoča hkratno oživljanje tokov informacij od spodaj navzgor. Ob tem ko se na nacionalni ravni že kar vsak dan vrstijo različne ankete, pa na lokalni ravni o specifičnih krajevnih in občinskih zadevah le s težavo prideš do potrebne informacije. To se izraža tudi v občasno objavljenih besedilih o Žireh in Žirovcih, v katerih je vse preveč pavšalnih sodb in stereotipov, premalo pa s podatki preverjenih ugotovitev. Ko sem po telefonu iz Ljubljane poizvedoval, kako Žirovci gledajo na zapiranje obratov na Colu, Gorenji vasi in na pretečo izgubo delovnih mest nasploh, sem ugotovil, da dobivam odgovore, ki temeljijo na tistem, kar je o tem predstavila ljubljanska televizija!? Precej na boljšem so na območju slovenske Istre oz. obalnih občin, ki ga na internetu »pokriva« spletna postaja Obala.net, in vse pogosteje opravlja različne spletne ankete. Postavi vprašanje, prikaže odgovore uporabnikov interneta in tudi organizira razprave in komentarje. Poleg tega pa se pojavljajo - mimo občinskega portala - še slovensko-mor-je.net, slo-istra.com idr.
Ali ste razkrili kakšne novosti v načinih druženja ljudi, ki terjajo tudi drugačno urbanistično ureditev naselij? Vse bolj množična raba avtomobila, telefona, pa tudi elektronske pošte olajšuje organizacijo in shajanje večjega števila ljudi. To pa nikjer ni bilo predvideno v urbanističnih načrtih in zato se zdaj pojavljajo številne težave in konflikti. Spominjam se, kako je naju z ženo - že pred desetletjem ali več - prav pri
vračanju iz Žirov na Trebiji presenetila zatrpanost z velikim številom avtomobilov na cesti in ob njej. Tu so bili mladeniči in mladenke - obiskovalci diskoteke.
Predsednik Kluba žirovskih študentov me je seznanil, da mladi Žirovci in Žirovke prirejajo srečanja tako, da hkrati proslavijo rojstne dneve tistih, ki so bili rojeni v določenem mesecu. To so večinoma lahko le srečanja na prostem, saj pride tudi do .50 ljudi. Dokler so se motoristi, o katerih sva že govorila, shajali v - po moje še - Stari vasi, »pri Neži«, so bili sosedje kar precej nejevoljni. Potem ko so dobili svoj prostor ob Sori, zunaj naselja, in jih je prišlo na srečanje več kot 3000 iz več držav, pa je bilo slišati vrsto pohval, kako so vse dobro organizirali. Improvizirano rešitev so našli tudi za množično srečanje Se-lanov iz številnih slovenskih Sel sredi travnika na Selu pri Žireh. Peter Suler, doma iz Cezsoče, ki je pred desetletji delal v Žireh kot sekretar Alpine, in njegova žena Ivanka (Balan-tova iz Tabra) sta letos poleti, podobno kot drugi krajani Cezsoče pri Bovcu, doživela grobo poseganje množice re-jverjev, ki so priredili zabavo na obrobju njihove mirne vasice. To jih je izzvalo k odločnemu protestu, posredovala je policija, sledilo bo še sodišče. Podoben primer je bil v Ankaranu. Urbanistični načrti doslej niso vključevali skupnih prostorov za občasna srečanja niti za domačine, npr. vsaj parkirnih prostorov za posamezna območja kraja. Pozneje bo to dosti težje urediti.
Kot raziskovalca in svetovalca so Vas pritegovali tudi k opredeljevanju politike prostorskega razvoja pri Ministrstvu za okolje in prostor. Ali ste />ri tem. obravnavali kakšna vprašanja, na katera bi bilo treba opozoriti tudi v Žireh?
Delovanje državnih organov je bilo v preteklosti preveč zaprto samo vase. Številna raziskovalna poročila niso prišla do potencialnih uporabnikov v občinah. Z elektronskim komuniciranjem se to izboljšuje. Vseeno pa proces ozaveščanja o že sprejetih novih usmeritvah traja predolgo. Državni organi še zmeraj delujejo preveč v smislu zapove-dovanja in prepovedovanja, premalo pa v smislu pomoč za samopomoč. Slovenska država je organizirana še zelo hierarhično, medtem ko Evropska unija spodbuja bolj partnersko sodelovanje. Svetovalne službe, kakršno npr. opravlja Gradbeni center Slovenije, so še zelo odmaknjene od dejanskih potreb samo-graditeljev. Potem pa se čudimo, kakšno je stanje v prostoru. Egoizem je in ostaja pomembna postavka pri črnih gradnjah in neredu v prostoru. Toda veliko bi lahko dosegli, če bi prišlo do bolj kooperativnih odnosov med organi oblasti in zainteresiranimi občani.
Ali lahko opozorite na kakšno temeljno preusmeritev, ki jo bo z vidika prostorskega in urbanističnega planiranja še treba uveljaviti v Žireh? Gre npr. za to, da so vsi urbanistični načrti za Žiri, izdelani po drugi svetovni vojni kot temeljno izhodišče prostorske organizacije kraja, določali razne cone, kot industrijska, stanovanjska in rekreacijska, pa še cona ali območje centralnih funkcij kraja ipd. Takšen je bil pač prevladujoči model v stroki v mednarodnem merilu, ki je ustrezal razmeram v industrijski dobi. Zdaj pa se gospodarska dejavnost vse bolj drobi. Tudi v Žireh je že okrog 280 obrtnikov. Vse bolj se širi delo na domu, sledilo pa bo telede-lo na podlagi računalniško posredovanih komunikacij in nasploh zbliževanje, nekakšna reintegracija delovnega in bivalnega okolja. Vsaj na videz se vračamo
^P'ju pri I [irošimi, 'recanju organizacije Pugwash, 1995
tja, kjer smo že bili! V takšnih razmerah pa postaja dosedanja delitev na cone vse manj primerna. Nova usmeritev, ki jo je sprejela tudi naša politika prostorskega razvoja, zato namesto coniranja uvaja -»mešane strukture«.
Ne da bi se zaletavali v drugi ekstrem, vendarle že samo življenje v Zireh kaže, da bodo vse številnejši Žirovci potrebovali določeno preureditev, adaptacijo ali razširitev, prizidavo k svoji hiši ali stanovanju. Arhitekti in urbanisti ter državni in občinski organi pa imajo zdaj priložnost, da bi zares enkrat postavili naše planiranje z glave na noge! Tu je izziv, da bi vnaprej pripravili vzorčne rešitve za nove potrebe in s tem pomagali ljudem, ne pa, da le z zamudo reagirajo na to, ko si prebivalci sami pomagajo, kakor vedo in znajo. Ob tem je nekakšna sreča v nesreči, da je prišlo do drugega vsaj za prebivalce nepričakovanega pojava, tj. do velikih praznih stanovanjskih površin, ki so jih graditelji hiš namenili »ta mladim«. S sociološkega vidika gre sicer za pričakovan in predvidljiv proces osamosvajanja
mladih in vse večje individualizacije v vsakdanjem življenju. Tega lahko zaustavlja le ekonomska kriza. Prevelike hiše, ki so velik neizkoriščen kapital, pa bi zdaj lahko domiselno preurejali za nove potrebe, kot jih prinaša umsko delo na domu. V ospredje stopa potreba po telesnem razgibavanju in torej fitnes v domači hiši ali v soseščini in ne le nekje posebej, npr. v rekreacijski coni v Mršaku. Tudi športni strokovnjaki že spoznavajo, da je treba vsaj nekatere športne aktivnosti približati bivališču, pri tem omenjajo mini košarko idr.
V času, ko se nenadno povečujejo možnosti za stike s svetom, se /postavlja vprašanje: s kom naj se Žirovci predvsem povezujejo, da bi tudi s tem prispevali k višji kakovosti življenja v svojem kraju? Kje naj iščejo svoje zglede in vzore? Kot sva že govorila v zvezi z mojim raziskovalnim delom, velja tudi za praktično delovanje v okviru občine ali podjetja: o skoraj vsakem problemu lahko najdemo nekaj pomembnih informacij na internetu. Na tem omrežju omrežij dobimo informacije:
- o tistih, ki so v podobnem položaju oz. imajo podobne probleme, kot jih imamo mi, v krajih s čevljarsko industrijo, vzemimo v zvezi z izgubljanjem delovnih mest ali določenimi ekološkimi problemi in dilemami, kot ga predstavlja sežiganje odpadkov;
- o tistih, ki so različni in se tako ali drugače dopolnjujejo z nami in s katerimi bi bilo koristno vzpostaviti sodelovanje, tako kot že navedeni Craft Tours iz Japonske, kjer usmerjajo njihove skupine na potovanjih po Evropi, in
- o tistih, ki so naši konkurenti, tako kot je avstrijska mednarodna firma Fischer, ki se pojavlja na trgu s 30 % nižjimi cenami tekaških čevljev in s tem izsiljuje spremembe tudi v delovanju Alpine. Ce nas zanimajo spremembe, ki jih prinaša nova informacijsko-komunikacijs-ka tehnologija, lahko dobimo vpogled v že razpoložljive izkušnje iz krajev, ki so-podobno kot Ziri - bolj odmaknjeni od večjih središč, ali pa o teledelu, o elektronski demokraciji in e-mestih ipd.
() vrsti tem pa je na internetu že na voljo sistematično organizirano znanje in so
na enem mestu prikazane izkušnje iz številnih krajev. O prometu ter kolesarjih in pešcih v naseljih - to najdemo npr. pod oznako ADONIS za države EU. Še zlasti v Sloveniji bi lahko tudi neposredno z osebnimi obiski, z ekskurzijami ipd. spremljali, kako so uvedli novosti z vidika elektronskega komuniciranja v Mestni občini Velenje, ali kako so - po madžarskem vzoru - vzpostavili t.i. telehišo v podeželskem kraju in občini Kobilje ali pa multimedijski center, ki je kot prvi v Sloveniji začel delovati v Krškem ipd. To so izzivi tudi za Žirovce!
V Vaših delih ste s teoretsko-sociološkega vidika nakazovali, da gre za temeljno preobrazbo v prostorski organizaciji ljudi; tj. za prehajanje od območnega k omrežnemu povezovanju. Kakšen pomen imajo te spremembe za Žirovce in za Slovence?
Pri tem gre za dolgoročno preobrazbo, ki jo zdaj lahko prepoznavamo šele v zasnovah. Nove možnosti komuniciranja nam omogočajo, da ostajamo povezani tudi ne glede na oddaljenost. Preselitev v
Akademik France Bernik, predsednik SAZU, in Zdravko Mlinar oh sprejemu 29. januarja [998
»tujino«, tudi na druge celine, ne pomeni več samodejno že prekinitve z domačim krajem in z domovino. Dom in svet nista več dve čisti, izključujoči kategoriji, kot jih je doživljal še Ivan Cankar. Ce bo torej vse več Zirovcev živelo zunaj Zirov, a hkrati vsaj nekaj od njih ohranjalo stike z domačim krajem, se že s tem nakazuje nastajanje »žirovskega omrežja« v globalnem merilu. Razvojna politika žirovske občine bi se lahko opirala na te spremembe in na pripravljenost, ki smo jo razkrivali že v dosedanjih raziskavah, da tudi izseljenci, ki se zanimajo za svoje »korenine«, še kaj prispevajo za svoj kraj. Tako bi lahko rekli, da bi se morali Žirovci znova »prešteti« - ne glede na to, kje se kdo ta čas nahaja, neodvisno od geografije. Ne se zamejevati z Žirovskim in Mrzlim vrhom, na upravno-politične meje občine! Vedno večja napaka bi bila, če bi fizično odsotne kar nasploh izbrisali, »odšteli«. Žirovsko jedro, tj. občina, podjetja, šola, društva in posamezniki, še posebej sorodniki, vsi ti bi lahko skrbeli za stike. Nekaj tega je že bilo doslej, vzemimo glasilo Delo-živ-Ijenje in sevedaZirovskiobčasnih. Potem bodo tudi izseljenci Ziri dalj časa nosili v svoji zavesti in bo tudi njihova pripravljenost za sodelovanje v primernih oblikah večja. V tem smislu torej govorim, da bi se morali Žirovci, podobno kot Slovenci nasploh, organizirati kot svetovno omrežje. In v tem smislu - kot sva že rekla - bi morali gledati na vsakega Žirovca kot možnega ambasadorja in lobista za žirovske interese. Saj bi bilo nesmiselno delovati na predpostavki, da je le denar, da je le ekonomija tisto, kar motivira ljudi, da kaj storijo. Vzemimo npr. množično »iskanje korenin« in razprave o pripadnosti in privrženosti ter identiteti kraja ipd. Lahko pa sva tudi dosti bolj konkretna: spomnimo se le, kako je nastala Etiketa
- s pomočjo žirovskega rojaka Emila Str-liča, ki je deloval kot tekstilni tehnik v Kranju in Ljubljani; kdo vse je pomagal k uspehu Kladivarja ipd.
Ali ste ob vsem tem zaznali kakšne omejitve ali morebiti tudi kritične /pripombe?
Zelo nespametno bi bilo, če bi vse nakazano idealizirali. Že iz dosedanjih poskusov povezovanja lahko povzamem dve kritični oceni in nekaj razočaranja. Prva kritična ocena izhaja od tistih »zunanjih domačinov«, ki so že nekaj poizkušali napraviti za kraj, pa njihova prizadevanja niso bila primerno upoštevana in priznana. Žirovski rojak, arhitekt Danilo Oblak - Zelmanov iz Stare vasi, je več desetletij vodil urbanistično delovanje v mestu Kranju in občasno delal tudi za Ziri. Že leta 1960 je pod mentorstvom arh. Eda Ravnikarja za svojo diplomsko nalogo izdelal urbanistični načrt Žirov. Ravnikar, ki ga je pritegnil Lojze Gostiša, je precej kritično ocenil tedanjo urbanistično (ne)urejenost v Žireh. Na Oblakovo delo so se dejansko opirali - ne da bi to priznali - še deset let pozneje, ko je Projektivni atelje iz Ljubljane izdelal nov urbanistični načrt Žirov. Oblak je izdelal tudi zasnovo Alpina centra, ki pa ni bila uresničena. Bolj so ga angažirali zunanji kot pa žirovski naročniki; tako je izdelal načrt za policijsko postajo v Žireh - ker jih je še veliko drugih za druge kraje - ter gasilski in zdravstveni dom. V načrtu za policijsko postajo je uveljavil svojo zamisel, precej v lesu, bolj gorenjsko, medtem ko so nekateri pričakovali, da naj bi to bil objekt zgrajen v škofjeloško-cerkljanskem slogu. V prikazu Zirovcev po svetu v Zirovskem občasniku, ki je vključeval le malo strokovnjakov iz tehniških področij, tudi ne najdemo njegova imena Po vsem tem pa tudi on ni bil več motiviran za sodelovanje.
Ker ste se o takih vprašanjih - pred tem intervjujem - pogovarjali še z več drugimi Žirovci, ste mogoče razkrili motnje v sodelovanju z »zunanjimi strokovnjaki« tudi z zornega kota domačinov? Čeprav tega sodelovanja ni bilo kaj dosti, so že zaznavni določeni pomisleki, da naj ne bi nekateri od zunaj, iz nekakšne vzvišene drže in hkrati ob nepoznavanju konkretnih razmer, delili svoje nauke in »podučevali nevedne« domačine.
Nadaljnji razlog za določeno zadržanost Zirovcev pri iskanju strokovne pomoči od zunaj pa zadeva izkušnje z uradnim sodelovanjem pri izvedbi različni projektov. Kot ugotavlja Marijan Žakelj, ki je bil predsednik občinskega sveta, na osnovi vlaganj v različne projekte niso dobili pričakovanih rezultatov. Projekti so dobili slab prizvok. Utrdilo se je nezaupanje do projektov, ki jih po uradnem naročilu izdelajo v kakšni zunanji ustanovi, v kateri praviloma niso dovolj motivirani ali pa tudi neusposobljeni, da bi se poglobili v specifično žirovsko problematiko.
Oba navedena razloga oz. omejitvi sodelovanja samo dodatno potrjujeta, da le-to ne more biti uspešno, če niso vzpostavljene dvosmerne komunikacije. Osebno si kot raziskovalec zmeraj želim - ne le čim bolj približati se, ampak tudi vživeti v tiste, ki jih preučujem. Zato najpomembnejša vprašanja obravnavam z njimi neposredno in ne preko posrednikov, recimo anketarjev. Organizacijsko, metodološko in finančno pa bi morali zagotoviti, da bi prišlo do sodelovanja zainteresiranih občanov in profesionalcev. Prvi več vedo o konkretnih razmerah, drugi lažje osvetlijo problem primerjalno in v širšem kontekstu. Izkušnje iz, Nove Gorice so mi pokazale, da je tudi v tej smeri zbliževanje precej težavno. Laiki so pozorni do posameznih pojavov, predvsem do tistega, kar je vidno in otipljivo v njihovem neposrednem okolju. Ne cenijo splošnih, bolj abstraktno izraženih spoznanj in usmeritev. Strokovnjaki praviloma ostajajo preveč odmaknjeni od konkretnih razmer. Razvojni programi ali celo »strategije« posameznih občin
pa se največkrat omejujejo na to, da naštevajo posamezne objekte, ki jih bodo zgradili v naslednjih nekaj letih.
Na povedano se navezuje Vaša zamisel in predlog iz lanskega ŽO, da bi spodbujali prizadevanja v smislu »/prebivalci kot samoraziskovalci«. Ali je to še vedno aktualno?
Še zmeraj bolj! To je ideja, ki jo gojim že dobra štiri desetletja, ki pa prav zdaj dobiva najbolj realno podlago za uresničitev. Podrobneje jo bom predstavil v knjigi. Na tem mestu naj na-kažem le okvirno navezavo. S širjenjem rabe računalnikov, dostopnosti do interneta, digitalne fotografije, tiskalnikov, kopirnih strojev, skenerjev ipd. se pojavlja nova tehnološka infrastruktura, ne le v podjetjih in ustanovah, tudi v vsakdanjem življenjskem okolju. Na tej podlagi se uveljavlja podjetniška domiselnost in v razvitih okoljih v svetu so se že razbohotile raznovrstne informacijske storitvene dejavnosti. Posamezni podjetniki že kažejo svojo iznajdljivost tudi v Zireh,
čeprav glavni val predvidoma šele prihaja.
Toda pri tem vse preveč ostaja v senci tisto, kar bi na novi tehnološki podlagi lahko spremenili v vsakdanjem bivalnem in življenjskem okolju, bodisi da gre za mladino ali za upokojence, za posamezna gospodinjstva ali za določena središča v kraju ali občini. Brž ko poizkušam utemeljiti svoj predlog s podatki npr. o tem, koliko Zirovcev ima računalnike in drugo opremo v svojem gospodinjstvu, se že zaustavi. Podatki so večinoma na voljo le na nacionalni ravni, sedaj včasih že celo o spremembah iz meseca v mesec. Na lokalni ravni pa je velika praznina. Še vedno prevladuje »državocentrična« miselnost, čeprav že zaostaja za možnostmi, ki jih nova tehnologija nudi tudi prebivalcem določenega kraja ali občine. V informacijski dobi se zdi, da smo še zmeraj preveč ujeti v miselnost, ki vidi trdnejšo podlago razvoja v zgradbah, strojih in fizičnih proizvodih kot pa v dobrih idejah in razvojnih programih. Zato ostajajo neizkoriščene številne pri-
ložnosti, ki bi jih lahko uveljavljali, če bi se sistematično prizadevali za to, da bi se vse širši krog prebivalcev ozaveščal o prednostih in slabostih, o priložnostih in nevarnostih, s katerimi se srečujejo oz. ki so pred njimi v njihovem vsakdanjem življenjskem okolju. Prav to pa so značilne sestavine analitičnega pristopa, v angleščini ga označujejo kot SWOT-analizo, ki ga na Zahodu vse več uporabljajo ob vključevanju prebivalcev v lokalno in regionalno planiranje. Takšen pristop bi nam v Žireh že takoj razkril številne priložnosti, na katere do zdaj nismo bili (zadosti) pozorni: vzemimo številne diplomske, seminarske in druge naloge, ki jih izdeluje več kot 200 žirovskih študentov in dijakov, ne da bi dobili kakšno usmeritev glede na potrebe kraja in občine! ? Ali pa da bi nas opozarjale na nevarnosti, ki nam grozijo, kakršna je izguba delovnih mest.
Vprašanje je seveda, kdo vse bi lahko bili ti »{prebivalci kot samoraziskovalci«? Že doslej se je, poleg »aktivnih« raziskovalcev, kot je etnologinja Marija Stanonik idr., kar nekaj upokojenih žirovskih strokovnjakov posvečalo raziskovanju na Zirovskem, bodisi na svojem ožjem strokovnem področju bodisi ljubiteljsko tudi drugim temam. Pri tem se vse bolj opirajo na rabo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Priložnostno sem se npr. seznanjal s takšnim delom, ki ga je daljši čas opravljal brat Branko z geografsko-zgodovinski h vidikov. Nekoliko sem seznanjen z delom ing. Francija Jana, ki z novimi metodami obdelave podatkov preučuje rodovnike žirovskih izseljencev v ZDA. Sicer pa je že Žirovski občasnik objavil dela Rada Jana; tu je še obsežno zastavljena dejavnost Alfonza Zajca, Nejka Podobnika in še več drugih.
Ob vsem tem bi lahko zlasti med dijaki in študenti - kot 'mladimi raziskovalci',
še posebej med Zoisovimi štipendisti, zasnovali nekakšen nov val raziskovanja na domačih tleh in v primerjavi z dogajanjem v drugih krajih, ki bi se osredo-točal na aktualno in razvojno problematiko. S tem bi dosegali več ciljev hkrati. Mladim, ki hitro obvladujejo novo tehnologijo, dostikrat pa jim manjka ustrezne vsebine, bi pomagali zapolniti praznino, ki jo nekateri, sicer bolj v mestih kot Žireh, zapolnjujejo z droga-mi. Hkrati pa bi na ta način prišli do novih izzivov za dinamiziranje razvojnih prizadevanj v kraju in občini. Različne interesne dejavnosti v osnovni šoli bi lahko dopolnili z raziskovalno dejavnostjo z vidika razvojnih potreb občine. V ta sklop pa se lahko vključujejo že obstoječi krožki v šoli, kot so foto-video, likovni, novinarski, ekološki in drugi. Ob vsem tem bi lahko krepili tudi povezovanje med izobraževalnim delom v šoli z raziskovalnim delom v podjetjih. Hkrati bi bilo več informacij o dejanskih razmerah v kraju lahko tudi dobra podlaga za krepitev lokalne demokracije. In hkrati nujna podlaga za to, da ne bi drugi od zunaj solil pameti Žirovcem. Najprej je treba zagotoviti materialno podporo tistemu, ki bo deloval kot gonilna sila, motor in povezovalec takšnih prizadevanj.
Ob izrednem razmahu ustvarjalnosti mladih pa tudi starejših na podlagi nove tehnologije bi kazalo povezovati zasnove porajanja informacijskih, komunikacijskih, izobraževalnih, kulturnih, razvojno-raziskovalnih in družabnih središč. Prostorsko se ti za zdaj pojavljajo še razpršeno in nepovezano v šoli, knjižnici, študentskem klubu, na turi-stično-informativni točki, v muzeju, občinskih prostorih, razvojnih oddelkih podjetij in drugod.
Z internetom je mogoče lokalno in globalno povezovanje in zlahka tudi vse večje širjenje relevantnih informacij. Tu
se odpirajo možnosti »spletnih anket«, javnih forumov v fizičnem in virtualnem prostoru in opora na vrsto programov, ki jih financirajo ministrstva in agencije RS, pa tudi KIJ.
S tem sva se približala tudi vprašanju o prihodnji vlogi Žirovskega občasnika. Se nekaj o tem?
V zelo strnjeni obliki naj nakažem le nekatere možne (pre)usmeritve, ki bi pomenile, da upoštevamo spremenjene okoliščine, v katerih delujemo. Spet pa se zavedam, da so ideje, zamisli še daleč premalo. Odločilna je zmožnost, kot smo včasih rekli, »subjektivnega faktorja«, ki se tu pojavlja večinoma v eni osebi. In pa ozaveščenost ter podpora okolja, torej Zirovcev. To lahko utemeljeno pričakujemo tem bolj, kolikor bolj bo ZO prispeval k reševanju njihove življenjske problematike. Ker pa bolj poglobljeno in aktualne j še poseganje v problematiko razvoja takšnih krajev in občin, kot je žirovska, nujno pomeni, da delamo nekaj, kar nam je skupno s številnimi drugimi, se lahko nadejamo tudi nekaj podpore od drugod. Marsikaj od tistega, o čemer sva govorila, se navezuje na potencialno vlogo ŽO. Se posebej pa gre za naslednje:
- za to, da bi poleg prikazovanja žirovske preteklosti v ŽO kot zborniku v prihodnje vse večji delež dobivala tudi aktualna vsebina in obravnave, ki bi spodbujale in usmerjale k tistemu, kar je treba upoštevati za prihodnost;
- za to, da bi ŽO, ki je bil zasnovan pretežno z vidika (animiranja) kulturne sfere, vsebinsko obogatili tudi z vsebinami iz družbenoekonomskega in drugih področij življenja na Zirovskem in v svetu;
- za to, da bi občasnost, ki je doslej pomenila večinoma le enkrat letno, zgoščali s pogostejšimi izdajami in s tem
s sprotnejšo odzivnostjo na probleme in možnosti v obravnavanem okolju;
- za to, da bi pričevanja o osebnih doživljanjih posameznih Zirovcev in njihovih družin dopolnjevali in nadgrajevali s strokovnimi prispevki iz »domačih in tujih logov«;
- za to, da bi ŽO nudil tako spodbude za »prebivalce kot samoraziskovalce« kot tudi predstavljal njihova spoznanja;
- za to, da bi ŽO v prihodnjih letih izgradil svojo identiteto v okviru celokupnih prizadevanj, da bi v Žireh izoblikovali razvojno-raziskovalno in informacijsko jedro, ki bi predstavljalo podlago razvojnih snovanj za prihodnost
In še sklepno vjnašanje: česa bi v bližnji prihodnosti najbolj želeli Žirem in Žirovcem ?
Predvsem jim (nam) želim, da bi ozaveščeni o razvojnih spremembah doma in v svetu čim bolj sami vzeli svojo prihodnost vzeli čim bolj v »svoje roke«. Da je ne bi sprejemali kot nekaj danega, temveč kot nekaj, kar je bistveno in vse bolj odvisno od naših ustvarjalnih zmožnosti. Tako naj bi vstopali svet, v katerem se hkrati povečujejo priložnosti za lasten razvojni prodor in nevarnosti za lastno preživetje.
Vse bolj postaja očitno, da ne moremo več tako samoumevno računati s tem, da bo nam in našim potomcem zagotovljeno vse bolj kakovostno življenje in vsakdanje življenjskego okolje, tako kot je večinoma veljalo v preteklih petdeset ali sto letih. Zapiranje obratov in delovnih mest Alpine je tako očitno približalo grozečo nevarnost Žirovcem in Žirem, tako da že demonstrativno izsiljuje večjo pozornost, kako preprečiti krizo? Nevarnost, krizo pa lahko razumemo tudi kot priložnost! Ne le za Žirovce, temveč za mnoge druge kraje, ki se bodo znašli v podobnem položaju.
V slovenskem merilu so že spoznali, da gre pri Alpini za prvi konfliktni primer selitve proizvodnje in da je treba najti model, po katerem se bodo reševale take situacije. Tu torej vidim izziv, vrženo rokavico Žirovcem, ne le da bi pridobili nekaj denarja, s katerim bi za leto ali več odložili krizo. Gre tudi za izziv, da lahko ob reševanju lastnega primera Žirovci dajo zgled za druge in s tem upravičijo tudi zunanjo pomoč. Da bi izoblikovali razvojne programe, pa bi morali (pre)usmerjati in osrcdo-točati pozornost ter vzpostavljati spodbude za uveljavljanje inovativnosti, ne le v podjetjih, temveč tudi v kraju oziroma občini kot celoti. Samo primer: lahko bi ustanovili »fond kreativnosti in inovacij«. Nove informacijsko-komunikaci-jske tehnologije tudi »odmaknjenemu« kraju »na koncu sveta« - ne le načelno, temveč tudi na podlagi prikazanih žirovskih primerov - omogočajo uveljavljanje lastnega »inovativnega prodora«. Toda iz. svetovnih izkušenj lahko povzamem, da je to uspelo predvsem tedaj, ko je lokalnim akterjem uspelo poenotiti svoja prizadevanja. To pa je zahtevna naloga, ki je doslej v Sloveniji še nismo reševali z metodami, kakršne so že razvili v svetu. Mislim na moder-atorstvo, ki zbližuje udeležence razvojnih prizadevanj, navzlic dejansko ali dozdevno nasprotnim interesom. Občina bi v tem smislu morala šele pokazati svojo pripravljenost, da se vključi v prizadevanja za uveljavljanje informacijske družbe in družbe, teme-
lječe na znanju. Glede na to pa bi lahko opredelila tako »notranjo« kot »zunanjo« politiko. Na primer: kaj izpostavlja, vsaj moralno, če ne materialno, kaj nagrajuje kot vzore, ki naj bi jim sledili. S tem bomo presegli statično razumevanje Zirovcev kot 'pridnih' in 'pametnih' in spodbujali nenehno iskanje novih rešitev, ki se, kot smo videli - pojavljajo z večjim odpiranjem v svet. I [krati s tem, ko je na Primorskem na pohodu nova univerza, ki se že širi tudi v številne manjše kraje - vse do Idrije, ostaja vprašanje, kaj pa v Žireh? Tu se z novimi načini komuniciranja odpirajo številne možnosti. Ne glede na to pa bo žirovska občina lahko tem bolj uspešna, čim bolj bo svoje delovanje snovala na preseganju lokalne in regionalne zamejenosti in se bo - tako kot so mladi Žirovci že pokazali - vključevala v vse številnejša omrežja, v okviru katerih bo dobivala spodbude in oporo za svoje razvojne programe.
Spoštovani profesor in dragi rojak, najlepša hvala za dragocene misli in za čas, ki ste si ga vzeli za ta pisni pogovor. Po novih in izzivalnih poteh, ki jih v njem nakazujete, pa bomo lahko hodili le skupaj z Vami. Zato Vam ob Vaši 70-letnici v imenu stalnih sodelavcev in bralcev Žirovskega občasnika želim vse najboljše, /predvsem pa zdravja!
(Ta intervju je nastal na e-povezavi Ljubljana-Žiri septembra in oktobra, sklenjen 20. K). 200.3.)
PREDLOG ZA PODELITEV NAZIVA ZASLUŽNI PROFESOR UPOKOJENEMU REDNEMU PROFESORJU AKADEMIKU DR. ZDRAVKU MLINARJU
Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1998
Utemeljitev:
1. Splošni biografski podatki
Zdravko Mlinar (rojen 30. 1. 1933 v Žireh) je upokojeni profesor sociologije. Diplomiral je 1958 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, podiplomsko študiral sociologijo na Inštitutu za družbene znanosti v Beogradu. 1960 je postal asistent za sociologijo na PF (Lj.) in tam 1967 doktoriral. Studijsko se je izpopolnjeval v Angliji in v ZDA. Od 1963 do 1968 je bil raziskovalec na Inštitutu za sociologijo, od 1968 izredni, od 1974 pa redni profesor na FSPN, sedanji FDV. 1974-76 je bil dekan fakultete. S prvim decembrom 1997 seje kot profesor upokojil. V letošnjem letu na fakulteti še deluje kot raziskovalec in predstojnik Centra za prostorsko sociologijo.
2. Pedagoška dejavnost
Profesor Mlinar je doslej predaval in/ali deloval kot raziskovalec na številnih univerzah po svetu, kot npr.: na State Universitv of New York at Buffalo, Universitv of Pennsvlvania, Philadelphia, Universitv of Oregon, Hugene, Universitv of North Carolina at Chapel Hill, Universitv of Sussex, Brighton, Institut d'Etudes Politiques de Pariš, Sorbonne, Pariš, Universitat Trier, Trier; Arhitektonski fakultet, Beograd, Filozofski fakultet Sveučilišta, Zagreb, Inter-University Centre for Post-graduate Study, Dubrovnik, Center Monte Yerita, Ascona i.dr.
Začetek njegove pedagoške dejavnosti v Sloveniji pa je koincidira! z začetki uvajanja sociologije na vrsto visokošolskih zavodov. Zato je bil v tem smislu angažiran na več fakultetah ljubljanske univerze in drugod. Poleg izhodiščne asistentske vloge na Pravni fakulteti je kmalu postal eden od snovalcev prvega programa samostojnega univerzitetnega sociološkega študija na Filozofski fakulteti. Tu je uvedel predmetno področje urbane in ruralne sociologije oz. sociologije lokalnih skupnosti. Pri tem je že tedaj, torej anticipativno upošteval usmeritev h konvergenci urbane in ruralne sociologije ter k vključevanju mikro- in makro-sociološke analize. Na takšni podlagi je kasneje kot prvi pri nas in tudi v mednarodnem merilu uvedel pomembno inovacijo, tj. poenoteno obravnavo družbenoprostorskih struktur in procesov v okviru nove zasnove predmetnega področja, ki ga je poimenoval - »prostorska sociologija«.
Ko se je 1968 kot izredni profesor vključil v prejšnjo Visoko šolo za politične vede, pa je tu odločilno prispeval k uvedbi in celovitemu profiliranju identitete sociološkega študija. Kot predstojnik oddelka za sociologijo (prodekan in dekan) je uveljavljal vsebinske, kadrovske in organizacijske spremembe, ki so afirmirale sociološki študij v širokem povezovanju s politologijo in komunikologijo. Te spremembe so hkrati prispevale k takšni preobrazbi nekdanje »politične šole«, da se je lahko
kot deseta fakulteta vključila v ljubljansko univerzo. Namesto praznine splošnih »znanj« in ideoloških shematizmov se je Mlinar zavzemal za izkustveno in torej na empiričnem raziskovanju temelječo sociologijo. V tem smislu je usmerjal spremembe učnega načrta in s tem odprl možnosti za obogatitev sociološkega študija z vrsto novih predmetov. S tem pa je lahko pritegnil v pedagoški program fakultete tudi najbolj kvalificirane raziskovalce, ki so vsebinsko obogatili tudi študij politologije in novinarstva.
K profesionalizaciji sociologije in posredno tudi drugih dveh študijskih področij je prispeval še na druge načine. V času ko je bila v javnosti in na Univerzi v ospredju kritika tehnokratizma, si je prizadeval za uvajanje računalništva in posebej tudi družboslovne informatike ter sploh za pomembnejši status in vlogo »metodoloških predmetov« ter za različne oblike vključevanja študentov v raziskovalno delo. Pri tem je prof. Mlinar tudi osebno kot pedagog nadaljeval prakso, ki jo je vpeljal že v leta 1964, ko je v teku dveh let sistematično vključeval študente v vse faze svoje raziskave v Velenju in jih usmerjal od vsebinske in metodološke zasnove, prek terenske izvedbe do njihovih interpretacij, ki so rezultirale v vrsti diplomskih nalog. Tako se je v svojem večdesetletnem pedagoškem delovanju v različnih oblikah, individualno in v sodelovanju s kolegi, prizadeval za to, da študentom ne bi nudili le dokončnih resnic, temveč jih je spodbujal, da so najsplošnejše sociološke koncepte in spoznanja prepoznavali in preverjali v svojem vsakdanjem življenjskem okolju. Odpiral je mnoštvo socioloških tem iz vsakdanjega življenja in spodbujal študente dodiplomskega in podiplomskega študija k njihovi sociološki konceptual-izaciji. Njegova didaktika je vključevala nenehno prepletanje najbolj splošnega in najbolj konkretnega.
Prof. Mlinar je imel pionirsko vlogo v odpiranju sociološkega študija v svet, še zlasti v povezovanju s tedaj najbolj uveljavljeno ameriško sociologijo in politologijo, čeprav to ni bilo v skladu s tedaj prevladujočo ideologijo. Tako je bil pobudnik prve mednarodne podiplomske letne šole, ki jo je FSPN organizirala v sodelovanju z McMas-ter Universitv iz Kanade. Sodelovanje z nekaterimi najpomembnejšimi sociologi in politologi ZDA (že od 1963 naprej) mu je predstavljalo podlago za njihovo vključevanje kot gostujočih profesorjev in hkrati za direktno vključevanje raziskovalnih izkušenj in analitičnih postopkov v dejavnost FDV, pa tudi na Biotehnični fakulteti (kar je prišlo do izraza tudi v bilateralnem meduniverzitetnem sodelovanju s Southern Illinois Universitv) idr. V tem smislu si je tedaj FSPN pridobila prednost pred drugimi sorodnimi fakultetami v Jugoslaviji in v sosednjih državah. Poleg vrste mednarodnih akcij in aktivnosti, s katerimi je prispeval k vsebinski obogatitvi sociološkega delovanja pri nas, je dr. Mlinar tudi kot profesor izstopal s svojo zahtevnostjo do študentov glede vključevanja svetovnih informacijskih virov. Kot sociolog je sodeloval tudi v snovanjih in uveljavljanju dveh novih študijskih področij na ljubljanski univerzi, ki letos praznujeta svojo petindvajsetletnico. To sta Interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in urbanističnega planiranja (IP-SPUP) na FAGG ter študij Krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti. Za njegov prispevek - kot matičar in dolgoletni predavatelj na tem študiju - mu je slednja letos podelila svoje priznanje.
Prof. Mlinar je napisal skripta in druge publikacije za potrebe dodiplomskega in podiplomskega študija na FSPN, podiplomskega študija Fakultete za arhitekturo v Beogradu, Višje agronomske šole v Mariboru, Višje šole za socialno delo v Ljubljani
idr. Svojo mentorsko vlogo je opravljal na več fakultetah ljubljanske univerze, in sicer pri izdelavi (okrog) SO diplomskih, 15 magistrskih nalog in 6 doktorskih disertacij. Svojo pozornost do študentov je izkazal tudi s tem, da je dal pobudo za posebno rubriko za objavljanje najkvalitetnejših študentskih prispevkov v reviji Teorija in praksa z oznako »Študentje preučujejo«.
V času pred upokojitvijo je na FDV predaval prostorsko sociologijo, socialno ekologijo in indikatorje družbenega razvoja, občasno pa še druge (izbirne) predmete na dodiplomskem in podiplomskem študiju.
3. Znanstvenoraziskovalna dejavnost
Njegova dosedanja dejavnost se izraža v bibliografiji, ki obsega preko 600 bibliografskih enot, pri čemer je avtor ali soavtor preko 20 samostojnih publikacij. Svoje znanstvene razprave je objavljal v več kot 20 strokovnih revijah in v osmih tujih jezikih, med drugim v International Journal of Urban and Regional Research, An-nals of the American Academv of Political and Social Sciences, International Journal of Sociologv and Social Policy, Architecture et Comportement, Espaces et So-cietes, Studia sociologiczno-politiczne, Comparative Political Studies, Revue de 1'Est, La Ricerca sociale, Sociologia urbane e rurale, International Journal of Soci-ology of language idr.
Za prof. Mlinarja je značilna velika širina njegovih vsebinskih preokupacij, ki jo lahko le v grobem naznačimo z naslednjimi področji njegovega raziskovanja ter drugih profesionalnih aktivnosti:
- teorija (prostorsko) družbenega razvoja; globalizacija, teritorialne identitete in človekova individualnost;
-prostorska sociologija, informatizacija in prostorska organizacija družbe; konkretizirano pa to vključuje: urbana in ruralna sociologija, urbanizem; lokalna politika, participacija, planiranje; regionalne študije, regionalna znanost;
- socialna ekologija, geolingvistika;
- razvoj družbenih znanosti, sociologija sociologije.
Ta širina predstavlja sestavino njegovih večdesetletnih prizadevanj k celostnemu in večravenskemu pojasnjevanju družbenoprostorskih struktur in procesov z vidika prostorske sociologije, kar tudi še vnaprej ostaja njegova raziskovalna agenda. Na tem mestu lahko le s primeri prikažemo tri njegova dela:
a) INDIVIDUACIJA IN GLOBALIZACIJA V PROSTORU, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1994, 254 str.
V tej študiji si avtor zastavlja nalogo, da z določenega koherentnega teoretskega zornega kota razkrije temeljne razsežnosti preobrazbe dosedanjega prostorskega reda in odkriva prvine nastajanja novega. Gre za spremembe v času, ko se zmanjšuje določenost posameznih subjektov na podlagi teritorialne pripadnosti, hkrati pa se krepijo težnje po zavestnem, selektivnem obvladovanju vplivov iz okolja.
Pri tem se opira na izredno bogato in kompleksno podlago številnih znanstvenih disciplin, kot npr.: sociologije, politologije, ekonomije, sociolingvistike, antropologije, prava, sociologije kulture, komunikologije, socialne geografije, psihologije in še številnejših sub-disciplinarnih področij.
Najprej podaja izvirno in zelo razčlenjeno opredelitev konceptov obeh temeljnih procesov. Potem pa pojasnjuje spreminjajoče se medsebojno razmerje teh procesov, kar se v najbolj zgoščeni obliki glasi: »Individuacija in globalizacija se med seboj pogojujeta, vendar tako, da se na nižjih stopnjah najprvo pojavlja močnejša oscilacija njunega izmeničnega sukcesivnega uveljavljanja enega na račun drugega, postopno pa ta oscilacija konvergira in hkrati to razmerje prehaja od izključnosti k vzajemnosti.« V bistvu gre za enotnost nasprotij individuacije in globalizacije, toda ta enotnost je dinamična in prevzema različne vsebine v različnih fazah razvoja. Pri tem avtor ugotavlja, da je bil prostor v okviru sociologije dolgo časa zanemarjeno področje. Izključitev prostora iz sociologije je po njegovi sodbi pogojevala bojazen pred geografsko-fizičnim determinizmom. Prostor kot fizični okvir za družbene vsebine se je preprosto predpostavljal kot nekaj samoumevno danega in zunanjega, kot da ta »okvir« sam ni nekaj družbenega in je družbenohistorično konstruiran in oblikovan. Profesor Mlinar pa je privržen tistemu modernemu miselnemu toku, ki prostor razume kot inherentno razsežnost družbenega življenja. Pri tem pa svojo kritično refleksijo tradicije in obstoječega stanja zaključi s tehtno ugotovitvijo, da prostor kot omejena dobrina dobiva vse večji pomen, hkrati s tem ko procesi individuacije večajo potrebe po njem.
Profesor Mlinar ima stalno pred očmi ambivalentne učinke tehnologije. S tem ko je skrčila prostor, pa je prostor izgubil tudi zaščitno izolacijsko vlogo, omogoča vdor v osebni prostor; lahko pa prevzame tudi vlogo zaščitnika individualne ali skupinske identitete. Izguba izolacijskega prostora ima za posledico, da prostorsko po Mlinarju ni mogoče več ločiti pozitivnih in negativnih (destruktivnih) učinkov ljudi, ki nazadnje ogrožajo same akterje teh učinkov. V tem se tudi uveljavlja preseganje logike »zero sum game«. Meje sistemov postajajo bolj propustne in zato njihove vzajemne stike in komunikacije po avtorju ne more več ponazoriti model bi-Ijardnih krogel, ampak model omrežij.
Ne glede na to, da ima praviloma v mednarodnem merilu suverenost države še vedno prednost pred mednarodnim varstvom človekovih pravic, pa Mlinar identificira naslednjo splošno razvojno perspektivo: »zbliževanje posameznika in globalne družbe ter slabitev (kontrolne) vloge vmesnih ravni«.
Večja notranja razčlenitev in avtonomija subsistemov omogoča, da se v povezovanju preko državnih okvirov zaobide državno posredništvo. Države so se znašle v situaciji, ko morajo same vse bolj »usmerjati proces svojega omejevanja in razpadanja«. Medtem ko se krepita posameznik in svetovna družba, pa slabijo vmesne strukture. Univerzalni standardi po Mlinarju ne bodo otežili, ampak omogočili, da se bodo oblikovali raznovrstni svetovi kot enkratna kombinacija ljudi, dobrin, idej, ki bodo nadomestilo za nekdanjo bolj ali manj statično vnaprejšnjo določenost človeka s strani njegovega neposrednega okolja.
Kot subtilen raziskovalec Mlinar odkriva podobnosti tam, kjer so drugi videli ali predpostavljali zgolj razlike in obenem opozarja na razlike, kjer drugi vidijo predvsem podobnost ali celo istovetnost, ker različnost še ni zadosti manifestna. Odlika Mlinarjeve metode je tudi velik smisel za razvojnost, konfliktnost in ambivalentnost procesov. Tako npr. ugotavlja, da v sedanji fazi porajanja globalne družbe in globalne civilizacije izkustvena podlaga še ne omogoča nespornega sklepanja o različnih razvojnih trendih. Opažanja iz različnih delov sveta - in celo znotraj evropskega prostora - včasih nakazujejo celo popolnoma nasprotne zaključke.
CORNELL UNIVERSITV
RURAL DEVELOPMENT COMMITTEE
Naslovnica Mlinarjeve Studije, ki jo je izdala Cornell Univetsity, lAaca, New York, 1974
Naslovnica knjige O razvojni logiki družbenih sistemov, ki sta jo skupaj napisala družboslovca 1 lenry Teune in Zdravko Mlinar, Beverlv I lills/l.omlon, I97H
Spada/Series on flura/Loca/Governrnen.
Zdravko Mlinac
The
DEVELOPMENTifL
LOGIC of
SOCIAL SYSTEAfS
Henrp Teune Zdravko Mlinar
-1
l
Naslovnica nagrajene knjige Protislovja družbenega razvoja, Ljubljana 1986
Naslovnica knjige, ki je jeseni 200.5 že v tisku: Bivalno okolje v globalni informacijski dobi (na Koprskem in v svetu)
(§) Sage Library of Social Research 60
PROTI i SLOV J A iDRUŽBE
I NEGA I RAZVOJA
ZDRAVKO MLINAR
Delavska enotnost
Nadaljnja odlika Mlinarjevcga metodično-teoretskega pristopa jc interdisciplinarnost. Popolnoma je pravilna avtorjeva lastna metodološka refleksija, da »... s svojo obravnavo izstopam iz utrjenih področij, ki so postala pretesna za pojasnjevanje procesov osamosvajanja in povezovanja ter homogenizacije in diverzifikacije v današnjem svetovnem kontekstu. Hkrati pa selektivno razkrivam relevantna spoznanja v vse večjem številu družboslovnih in drugih predmetnih področij.« (str. 14) Mlinar se zaveda, da se v takem pristopu, ki povezuje v novih kontekstih izolirane disciplinarne bloke znanj, nudijo možnosti za novo videnje, interpretacijo in razumevanje realnosti, a hkrati obstaja tudi nevarnost, da se zaide v vsesplošni ek-lekticizem, površno posploševanje in celo izgubo lastne strokovne identitete. Mul-tidisciplinarno koriščenje virov je pri Mlinarju v funkciji krepitve ne pa vodenitve sociološke profesionalne identitete.
Gre za pionirsko znanstveno delo kompleksnega preučevanja procesov individuacije in globalizacije ne le v slovenskem prostoru, ampak tudi v svetovnem okviru. Predstavil je paradigmo za raziskovanje teh procesov ne samo za sociologe, ampak tudi za predstavnike drugih družboslovnih disciplin.
Tudi iz gornjega kratkega prikaza in ocene je razumljivo, da je avtor za to delo prejel nagrado RS za vrhunske dosežke v sociologiji. Podobne ocene pa - v kolikor so bili posamezni deli študije predstavljeni v angleščini - so bile podane v mednarodnem merilu. Takšna je bila odzivnost v okviru Raziskovalnega komiteja COCTA, ISA, Montreal 1998, pa tudi na podlagi njegovih predstavitev v okviru Evropske sociološke asociacije (ESA) 1997 in na plenarni predstavitvi v okviru World Con-gress of the International Institute of Sociologv, 1995 idr.
b) PROTISLOVJA DRUŽBENEGA RAZVOJA Delavska enotnost, Ljubljana, 1986, 420 str.
Prof. Mlinar je v tej knjigi podal izsledke svojega večletnega teoretičnega in empiričnega sociološkega preučevanja razvojnih sprememb tako v kontekstu nekdanje Jugoslavije kot v mednarodnem merilu. Razvoj preučuje z vidika protislovnosti človekovega osvobajanja, ki se kaže v spreminjajočem se razmerju med procesom osamosvajanja (individuacije) in podružbljanja (povezovanja). Pri tem razkriva, da gre za prehajanje od izključnosti k vzajemnosti teh dveh procesov. To svojo koncepcijo je v vsej knjigi uporabil kot vodilo in merilo za kritično analizo dejanske prakse po posameznih tematskih sklopih. Še zlasti se je osredotočil na kritično analizo vprašanj v zvezi z usmerjanjem razvoja v kontekstu ekonomsko in kulturno relativno nizko razvite družbe, kot npr.: Kako pride do tega, da usmerjanje družbenih sprememb v imenu napredka privede do zaostajanja ali celo nazadovanja? »Progresivne sile« sprožajo regresivne družbene spremembe!? Prizadevanje za dosego višjih ciljev vodi v razvrednotenje nižjih in s tem proizvaja t. im. »bumerang posledice«.
V knjigi je razkril temeljne razloge, zaradi katerih je pozneje razpadla tako jugoslovanska kot druge »socialistične družbe«. Navzlic marksističnemu konceptu o protislovjih kot gonilnih silah družbenega razvoja je prejšnji politični sistem dejansko pretendiral k temu, da je temeljna razvojna protislovja že presegel, čeprav je dejansko le dušil njihovo politično izražanje. Podružbljanje so uveljavljali kot enostransko dominacijo in omejevanje samostojnosti (osamosvajanja), tako kot se je usmeritev k samostojnosti nenehoma sprevračala v težnjo k samozadostnosti.
L? 6
Tako je avtor prišel do naslednje sociološke posplošitve: »Namesto zbliževanja in prežemanja človeka in sistema je prišlo do še večje medsebojne izključnosti in blokade, tako da se uveljavljata (v smislu «zero sum game»), kot da bi vsaka pridobitev za posameznika pomenila izgubo za sistem in obratno.« V tem pa je videl tudi razlog za zaostajanje in potencialno krizo, kakršna je potem dejansko sledila. Prikazane razvojne težnje (emancipacijske procese) pa je nazadnje postavil tudi v realni okvir fizičnih (ekoloških) meja rasti. S tem je nakazal svojo ozaveščenost o tem, kako je treba hkrati z mejami rasti računati tudi z mejami svobode (osamosvajanja).
Gre za eno najbolj celovitih in sintetičnih družboslovnih študij (protislovnosti) razvojnih sprememb, v kateri se sociološka teorija družbenega razvoja pojavlja kot izhodišče in rezultat preučevanja velike raznovrstnosti družbenega izkustva v konfrontaciji objektivnih razvojnih trendov in vloge »subjektivnega faktorja«. Retrospektivna ocena z več kot desetletno distanco nam pokaže, da so temeljna avtorjeva spoznanja o protislovnosti družbenega razvoja še danes aktualna.To delo je bilo avtorju močna opora za njegovo teoretsko nadgrajevanje v razširjenem, globalno-družbenem kontekstu.
c) THE DEVELOPMENTAL LOGIC OF SOCIAL SYSTEMS (soavtor s Henry Teune-jem), Sage Publications, Beverly FT i lis, 1978 Na podlagi večletnega sodelovanja v empiričnem raziskovanju razvojne vloge lokalnih voditeljev v ZDA, Indiji, Poljski in Jugoslaviji ter analize vrste posebnih tem o družbenoprostorskih spremembah na lokalni in nacionalni ravni sta si avtorja v tem delu zastavila še dosti zahtevnejšo nalogo: razkrivati dolgoročne razvojne regularnosti. Vendar po njuni razlagi razvoj predstavlja lastnost le nekaterih tipov sistemov. V zvezi s tem razlikujeta: mehanične sisteme, ekološke sisteme (ali sisteme rasti) in razvojne sisteme. Le zadnji imajo zmožnost generirati nove lastnoti in jih integrirati, kar rezultira v spremembi narave komponent in njihovih odnosov. Razvoj obravnavata kot integrirano raznovrstnost. Interakcijo med raznovrstnostjo in integracijo pa kot eno temeljnih dinamik razvojnih sprememb. Eden od recenzentov je v zvezi s tem (TiP, 18, I) zapisal: »Izredno lepo je razvita v knjigi dialektika raznovrstnosti, sličnosti in različnosti in dialektika soodvisnosti procesov porasta raznovrstnosti, ki reducira raven integracije sistema, a v odgovoru na raznovrstnost se vrši integracija, oziroma da konflikt med raznovrstnostjo in integracijo potiska sistem k višjim ravnem razvoja in razvojnih sprememb ... Gre za izredno visok abstraktni logični nivo, ki poskuša izločiti 'splošno logiko razvoja1, ki naj abstrahira časovne in prostorske parametre in izloči 'temeljne značilnosti ne samo vseh obstoječih sistemov, ampak tudi vseh sistemov preteklosti in prihodnosti1.« Knjiga predstavlja pomemben in po svoje izjemen prispevek k reafirmaciji tradicije 'Grand theories', ki vključujejo sisteme kot celote (in ne njihovih posameznih segmentov) v širokem zgodovinskem kontekstu večstoletnih sprememb. Izzvala je pozornost, odzive in aplikacije na tako različnih raziskovalnih področjih, kot jih predstavljajo dela v okviru »Society for General Systems Research« v zvezi z aplikacijo na preučevanje evropske integracije (npr. Stacia A. Straley: A svstem Approach to Euro-pean Community Integration: A Teune - Mlinar Model, 1984), abstraktna teorija kulturne integracije (Margaret Archer, predsednica ISA-e) ali zgodovinarji kitajske, ki vidijo njeno aplikabilnost v 4000-letni kitajski zgodovini in vrsta drugih študij, ki
se vračajo k temu delu in ga upoštevajo kot najsplošnejšo podlago svoje zasnove. Očitno gre za delo, ki rešuje nekatera temeljna vprašanja družbenih znanosti in bo kot tako ohranilo ali celo še pridobivalo svoj pomen tudi v prihodnosti.
4. Druge profesionalne aktivnosti
a) v profesionalnih organizacijah
Zdravko Mlinar je bil prvi predsednik Društva sociologov Slovenije (\965-69) ter predsednik Jugoslovanskega sociološkega združenja (1971-72). V Mednarodni sociološki asociaciji (ISA) je deloval kot podpredsednik Raziskovalnega komiteja za urbani in regionalni razvoj in predsednik Raziskovalnega komiteja za socialno ekologijo; je pa tudi soustanovitelj sekcije »Thematic Group on Sociologv of Lo-cal-Global Relations«, ISA in »Study Group on Politics of Local-Global Relations«, IPSA. 1995-97 je deloval tudi kot predsednik Pugvvash skupine za Slovenijo. Na sedmih svetovnih kongresih ISA je vodil razprave na svojem delovnem področju. Sicer pa je občasno deloval tudi v Research Committee on Comparative Studies on Local Government and Politics, IPSA; v Regional Science Association, v International Studies Association, v Instituto di Sociologia Internazionale, Gorica (član znanstvenega odbora), v Wiener Institut fi'ir Kntvvicklungsfragen, CIRCOM - Tel Aviv, Instituto di riccrchc economiche, Bellinzona, v »Inter-agency Mission« (ILO, FAO idr.) v Colombu, v International Study and Conference Centre, Bellagio, kot član študijske skupine »Čovjek i sistem« v Zagrebu idr.
b) v uredniških odborih, svetih
International Journal of Sociology, International Journal of Contemporary Sociolog)/, Ricerca sociale, The Journal of Conflict Resolution, International Study Quarterly, Espaces et Societes, International Journal of Sociologv and Social Poli-cy, Space and Polity, Teorija in praksa (predsednik sveta), Sociologija, Sociologija sela, Biblioteka Sociologija sela (knjižna zbirka), Komuna, Žirovski občasnik idr. Uredil je tudi več knjižnih del v angleškem in slovenskem jeziku.
5. Nagrade in priznanja
Prof. Mlinar je postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti 1981 in redni član 1987. Od 1995 do 1998 je bil načelnik Oddelka za družbene vede v I. razredu SAZU; od 1996 pa je tudi tajnik (tega) razreda za zgodovinske in družbene vede. 1980 je bil razglašen za častnega člana Slovenskega sociološkega društva. Prejel je odlikovanje Predsedstva SFRJ - red dela z zlatim vencem. Za knjigo Humanizacija mesta je 1985 prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča; za knjigo Protislovja družbenega razvoja pa 1987 nagrado dr. Vladimirja Bakariča kot najboljšo knjigo s področja družbenih znanosti v Jugoslaviji v 1986; za knjigo Indi-viduacija in globalizacija v prostoru pa 1995 nagrado Republike Slovenije »za vrhunske dosežke na področju sociologije«.
6. Sklepna ocena in predlog
Mlinarjevo delo odlikuje teoretska in metodološka samostojnost ter bogastvo idej. S svojimi študijami je dal velik prispevek in spodbudo za sociološko in širšo družboslovno rehabilitacijo preučevanja prostora oziroma družbenoprostorskih
sprememb in teritorialne organizacije družb. Hkrati pa gre za prispevke k sociološki teoriji družbenega razvoja, s katero se avtor ukvarja že vrsto let in je objavil s tega področja odmevne publikacije tako doma kot v tujini.
Odlika številnih Mlinarjevih tekstov je v tem, da po eni strani z veliko duhovno močjo homogenizira bogato empirično raznovrstnost, jo dvigne na visoko abstraktno raven, a hkrati ima smisel in dar za teoretsko-metodološko selektivnost, da v navidezno nepomembnih empiričnih nadrobnostih razkriva manifestacije globalnih »megatrendov«.
Profesor Mlinar je vložil velik teoretsko-metodološki napor za preseganje frag-mentarnosti, gole deskriptivnosti, mehaničnega kopičenja raznovrstnosti in tematske poljubnosti. Njegove metodološko-epistemološke ugotovitve na področju sociološkega preučevanja prostora so zanimive tudi za epistemologijo, teorijo in sociologijo družbenih znanosti, saj le-te razkrivajo zelo podobne spoznavne situacije pri drugih disciplinarnih področjih.
S svojim delom je prispeval k jasnitvi teoretsko-metodološke zavesti o celotnem spektru večravenske analize in »da se determinacijska vloga posameznih ravni s stopnjo družbenega razvoja spreminja po določeni razvojni logiki ...«. Namesto statične mikro-makro dihotomije Mlinarja zanima dinamika polarizacije posameznika in njegovega neposrednega življenjskega sveta oz. substruktur na eni ter makro-družbenih struktur na drugi strani. Na ta način preseže mikrosociološke pristope Goffmanovega in makrosistemske pristope Wallersteinovega tipa, ki absolutizirata posameznika ali globalni sistem.
Mlinarjevi teksti na izviren način pojasnjujejo nekatera fundamentalna vprašanja o mikro- in makro-sociologiji in njunih medsebojnih razmerjih. Še posebej to velja za njegovo razlago o teritorialni dehierarhizaciji družbe, ki odpira prostor poenotenemu razumevanju doslej vrste ločenih področij sociološkega in družboslovnega raziskovanja. V tem kontekstu so bili - še posebej prav v zadnjih dveh letih - deležni pozornosti njegovi prispevki, ki zadevajo celovito konceptualizacijo in razumevanje procesa globalizacije. V tem smislu ne preseneča, da je dobil vabilo, da svojo študijo o globalizaciji predstavi v »The International Librarv of Sociologv«, ki velja kot »the oldest, largest and most prestigious sociologv book series in the world«. V zvezi z našim predlogom, naj bi ga imenovali za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, pa še posebej izpostavljamo to, da je akademik prof. dr. Zdravko Mlinar:
- utemeljitelj prostorske sociologije kot novega predmetnega področja, ki je bilo sprejero v pedagoški in raziskovalni sferi, ne le na FDV, temveč tudi na ravni univerze in predstavlja pomembno inovacijo v mednarodnem sociološkem delovanju;
- eden od začetnikov sociološkega študija na fakultetah ljubljanske univerze po drugi svetovni vojni;
- je pomembno prispeval k profesionalizaciji sociologije kot znanstvenega in pedagoškega delovanja pri nas;
-je odločilno prispeval k uvedbi in celovitemu profiliranju sociološkega študija v povezavi s študijem politologije in komunikologije oz. novinarstva ter njihovemu vključevanju kot desete fakultete v ljubljansko univerzo;
I i9
- je imel pionirsko vlogo pri odpiranju sociološkega študija v svet, v povezovanju z najbolj razvitimi središči družboslovnega delovanja in vnašanju njihovih izkušenj v dejavnosti ljubljanske univerze;
- izkazal bogato, izvirno in ustvarjalno dejavnost na širokem polju sociologije in družboslovja, tako teoretično kot empirično, in je kot tak tudi mednarodno afirmirani raziskovalec in pedagog.
Predlog:
Senat Fakultete za družbene vede in podpisani profesorji predlagamo, da glede na njegov pomembni prispevek k razvoju družbenih znanosti in njegovo pedagoško dejavnost akademiku prof. dr. Zdravku Mlinarju podeli naziv zaslužni profesor.
Ljubjana, 29. 10. 1998
akad. prof. dr. Veljko Rus red. prof. dr. Niko Toš red. prof. dr. Andrej Kirn
AKTUALNO
Mag.Viktor Žakelj
SPET ENKRAT PRELOMNI ČAS
Iz žabje ali ptičje perspektive
Vedno več jih je, ki vedo povedati, da so vnaprej natančno vedeli /a »padec Berlinskega zidu« in vse, kar je temu sledilo. Tudi to, da bomo Slovenci ujeli zadnji vagon na poti nacionalne emancipacije, da bomo postali nacija, narod s svojo državo. Nastajanje »Združenih držav Evrope« se jim zdi logično nadaljevanje, pot tako rekoč brez tveganja, tako za narode - posebej maloštevilčne - kot za odnose med mega grupacijami, ki nastajajo kot posledica procesa globalizacije. Sodobni »inženirji človeških duš« vedo za novo carstvo svobode in sreče, tudi pot vanj jim ni tuja. Treba je le obilo kritike preteklosti, ki je bila - tako pravijo - eno samo barbarstvo, in neizmerno vero v »parlamentarno demokracijo zahodnega tipa«, ki ima zdravilo za vse: za velike in male, za bogate in revne, za razvite in nerazvite ... Novo, nadvse uporabno vezivo pa naj bi bile univerzalne človekove pravice ... Nič ne de, če so razmišljanja o njih različna, udejanjenje še bolj, če Američanom pomeni nekaj drugega kot Židom, Palestincem, Iračanom, Evropejcem in obrnjeno. Pri mnogih pa dvom le ostaja, tudi motiti se je človeško, pravijo, in ve se, da zgodovina ostaja velika učiteljica, ki ni nikoli do kraja dojeta. Zato, verjetno, imam tudi jaz z leti celo vse več težav, ko sem naprošen, naj na nekaj straneh zajamem trenutek časa, ki nam je odmerjen. V konkretnem primeru pa je težava še ta, da mora biti zapisano mešanica lokalnega in univerzalnega, da bi koga sploh pritegnilo. Za ljudi v dolinah, kot je naša, ki je odmaknjena od osrednjih nacionalnih fizičnih in duhovnih tokov, se pri večini pogled na svet oblikuje iz žabje perspektive. Samemu sebi smo torej kriterij resnice. Mnogo tega, kar je svet okoli nas že »pozabil«, v glavah naših ljudi ostaja kot usedlina, kot jesenska megla, ki se vleče po dolini, zdaj je na eni, potem na drugi stran, nikoli pa čisto ne izgine. Morda je nekaj tega v naših genih, smo pač, kot bi rekel Miha Naglic, potomci Rovtarjev, ki so bili od prvega dne odvisni od sebe, lastne iznajdljivosti, ko so morali biti nezaupljivi do okolja, nikomur verjeti, kaj šele zaupati.
Ta »konservativnost« ni vedno nekaj slabega, zlasti, če se manifestira kot trdoživost, kot izjemna volja po preživetju, pa če je še tako hudo. Morda je v tem treba iskati razlog, da s(m)o Žirovke in Žirovci uspešni - tako vsaj menijo mnogi, ki nas poznajo. Treba pa je dodati, da je trdoživost, posebno, če se kaže v počasnem prilagajanju na spremembe, ki jih nosi čas, lahko tudi cokla razvoju, tako posameznika kot - v našem primeru - naše lokalne skupnosti. Prav s tem pa se soočamo ta čas, ko so neverjetno hitre spremembe prepoznavno znamenje časa. Ce bi ljudi vprašal, kaj pa se je spremenilo v teh zadnjih desetih letih, bi v en glas rekli, da se na delovnem
mestu, kraju, državi, svetu vse tako naglo spreminja, da je dan prekratek, da ne morejo več (vsemu) temu slediti, da bistvenih sprememb ne znajo niti našteti, da so spremembe same po sebi - take in drugačne - tisto, kar je bistvena značilnost časa. Večina pa po starem. Iz svojega geta zrejo neprizadeto na čas, ki teče mimo njih. Iz Rovtarjev postajajo rovtarji.
Ob tem pa takoj zadenemo ob drugo znano misel - festina lente, hiteti je torej treba počasi. Vprašanje torej je, kaj od »sprememb« vzeti za svoje, za novo, za tisto, s čimer bo treba živeti. Kaj pa je tisto, kar je muha enodnevnica, kar lahko mirno pozabimo, celo moramo zavreči? Vse velike religije in filozofije npr. imajo sezname »večnih« resnic, katere je kot take treba razumsko sprejeti, sicer pa je treba vanje verovati. Pogled iz žabje perspektive pa zahteva tudi upoštevanje »lokalnega vrednostnega sistema«. Človek, ki iz takih ali drugačnih razlogov ni - vsaj ne scela - v toku tega življenja, je vedno znova presenečen (razočaran), ker tega vrednostnega sistema ne pozna. Reakcije ljudi se mu torej pogosto kažejo kot »neracionalne«. Stanje duha v Zireh je lažje razumeti, če upoštevaš tudi naslednje: Mnoge Žirovke in Žirovci, ki so šli od doma, se izšolali, naredili bolj ali manj uspešno poklicno kariero, so praviloma zaposleni zunaj Žirov ali so v »tujini« preživeli najustvarjal-nejša leta, imajo »romantičen« odnos do Žirov in Zirovcev. Zanje je značilen izrazit čustven odnos do kraja in ljudi. Doživljam jih kot »ljubljanske vikendaše«, ki uživajo v »neokrnjeni naravi«, med nami iščejo »domorodce« - preproste, neuke, poštene ljudi. So pa ti ljudje pomembni (so)oblikovalci javnega mnenja v Žireh, ki je tudi po njihovi zaslugi pogosto jalova mešanica »tradicije in modernizmov«, ki se tukaj živečim praviloma otepa.
Drugi mogoči pogled pa je iz »ptičje perspektive«. Na vsak način je to pogled z distance. S tega zornega kota je moč marsikaj spregledati, v fokusu ostaja predvsem tisto, kar je aktualno v širši skupnosti. Gledano na »južno stran Gorenjske« s tega gledišča je lahko ugodno. Najprej zato, ker mirno lahko spregledaš, kar spregledati želiš, in zato, ker ta pozicija omogoča podučevalsko držo.
Bo kar držalo, kar pravijo mnogi, da so Žiri »bogu za hrbtom«, a kolikor je meni znano, bo tudi res, da je vse veliko, kar se je med Slovenci dogajalo v zadnjih petsto letih, ko smo iz rodovne anonimnosti, hodeč po precej trnovih poteh, postali najprej narod z jezikom, kulturo ter lastno ekonomijo in končno nacija, ki bo, ko bo, prepoznaven element združene Evrope, tako ali drugače - po žirovsko rečeno - vsaj oplazilo naš kraj oz. naše prednike. Zato je žirovska zavest del slovenske zavesti, prav tako tudi podzavest, ki sicer generira moteče »ncracionalnosti«, ki pa imajo vse podlago v narodovem zgodovinskem spominu - brez tega ni moč razumeti, kar se je in se dogaja pri nas.
V pričujočem zapisu bom sledil pesniku, ki pravi, »da iz roda v rod duh išče pot«, pogledal zdaj iz žabje, zdaj iz ptičje perspektive na vprašanja, ki mi jih je urednik zastavil, stvari in dogodke pa poimenoval s pravimi imeni in s tem tvegal mrke poglede domačih »klerikalcev in liberalcev«, česar pa sem vajen.
Pozabljena zgodovina
Začetki slovenstva, če to razumemo kot zavedanje samega sebe, kot entiteto (danost) z lastnim jezikom in kulturo, kot nekaj, kar je drugačno od drugih, sosednjih »narodov«, segajo v čas reformacije. Globoko verni reformatorji s Trubarjem na čelu so razumeli takratna znamenja časa, nas poimenovali za Slovence, nam dali
pisano besedo, nas s prevodom Biblije vključili v krog najkulturnejšili »narodov« takratne Evrope. Dobrih petdeset let smo tedaj rabili, da smo i/, »nič postali vse« -zaradi genija Trubarja in njegove »četice«, zaradi izjemne predanosti »veri in lubim Slovencem«, zaradi neverjetnih organizacijskih sposobnosti takratnih piscev, tiskarjev in distributerjev prvih slovenskih knjig. Naj razume, kdor more! A sledila je proti reformacija - projekt Habsburgov in Cerkve. Bila je neusmiljena, tudi krvava, dosledna kot le malokaj prej in poslej na Slovenskem. Slovenstvo tistega časa je bilo obglavljeno. Srednji vek se je pri nas podaljšal vse do bosonogega avguštinca, očeta Marka Pohlina, ki izda Kranjsko gramatiko 1768. To je bil čas »cerkvene prenove« - beri: neusmiljenega boja zoper »brezbožno luteranstvo«, ki ga je bilo treba izkoreniniti, ljudi pa vrniti pod okrilje katoliške cerkve. Za razumevanje vseh kasnejših slovenskih delitev, tudi tistih, ko je »brat moril brata«, je treba vedeti, da je mati vseh naših delitev prav reformacija - protireforma-cija, ki še vedno ni doživela »sprave«.
Ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja bi prebivalci današnjih slovenskih dežel prav lahko postali Nemci. Izobraženci tistega čas, potem ko so opustili latinščino, so pisno in ustno komunicirali v nemščini. Se Prešernov krog je bil znatno bolj vešč nemščine kot slovenščine. Človek se ne more načuditi, kako je mogel Prešeren zapeti tako visoko pesem v nerazvitem jeziku »preprostega ljudstva«, ki ga je celo malo uporabljal. Petdeset let kasneje pa je bila slovenščina popolnoma razvit jezik, v katerem so se spretno izražali znanstveniki, politiki, gospodarstveniki. Neverjetno, a tako je bilo. Kakih sto let kasneje, dodajam, ko Avstro-Ogrske že davno ni bilo več, ko smo (so)ustanovili že dve Jugoslaviji, pa smo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja morali dvigniti svoj glas zoper »skupna jedra«, ki so bila le svojski odmev davnega ilirizma.
Slovenci pa, tako kot mnogi drugi evropski narodi, postanemo »politični narod« šele po marčni revoluciji leta 1848. Takrat je slovenski duhovnik z obrobja slovenskega nacionalnega ozemlja Matija Majar - Ziljski napisal in izdal program Zedinjene Slovenije. To je dokument, ki je Slovence tako ali drugače spremljal vse do današnjih dni. Resda ni bil nikoli uresničen - najslabše se nam je pisalo po prvi svetovni vojni, ko smo bili drobiž v igri velikih (Žirovci še danes vemo, kje natančno je tekla rapalska meja, ki jo sosedje Italijani niso nikoli pozabili - celo gozdne sadeže še zdaj nabirajo le znotraj »Velike Italije«). Nekoliko bolje je bilo po drugi svetovni vojni, ko smo Slovenci na zahodu, severu in vzhodu dobili mednarodno priznane »državne meje« in samo mislimo si lahko, kaj bi bilo, če bi tudi na teh imeli stanje, kot ga imamo z »brati Hrvati«. Kdo bi si mislil, poti zgodovine so res nepredvidljive. Šele v prihodnji Združeni Evropi bomo Slovenci zaživeli prvič v zgodovini v eni državi. Bo to le »skupen kulturni prostor«, ki ga je negovala SR Slovenija, ali pa bo nastala Zedinjena Slovenija kot »regija« znotraj združene Evrope? Ko smo v začetku devetdesetih let, ko se je sesuvala povojna ureditev Evrope, v takratni Socialistični stranki Slovenije razmišljali, kateri pravni inštrument bi bil najprimernejši, da bi na mednarodno-pravno relevanten način slovenski narod in drugi državljani takratne SR Slovenije izrazili voljo, kako, v kakšni državni skupnosti živeti naprej, se je porodila ideja plebiscita, ki pa je bila v začetku tako kot projekt Zedinjene Slovenije sprejet z nezaupanjem in oklevanjem. Nasprotja in diskvalifikacije, ki smo jih bili predlagatelji takrat deležni, sta generirala prestiž in strah pred »Srboslavijo«, ki se je tedaj že pojavljala; »lastninjenje« te ideje, ki že nekaj časa teče,
pa počno tisti, ki (še vedno) mislijo, da so tvorci Zgodovine (pisano z veliko začetnico).
Politično-ideološka delitev Slovencev na liberalni in klerikalni del se je dejansko začela ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let devetnajstega stoletja, ko se je postavilo vprašanje vloge Rimokatoliške cerkve v šolstvu oz. konkordata z Avstro-Ogrsko. (Ker bom ta dva izraza uporabljal še naprej, naj poudarim, da mi služita zgolj kot terminus tecbnicus, torej za označitev dveh političnih taborov: ka-toliško-konservativnega, znotraj katerega je imela (in ima) RK Cerkev od samega začetka večji ali manjši vpliv, ter liberalnega, svobodomiselnega, ki korenini v francoski revoluciji leta 1789 (svoboda, enakost, bratstvo), ki naj bi bila nasprotna religiji in Cerkvi, kar spet ne bo (popolnoma) držalo, saj so bili in so vidni liberalci globoko verni. Do teh velikih nazorskih grupacij pa se ne opredeljujem vrednostno.) Zgodovina kaže, tudi prej jugoslovanska, zdaj slovenska, da sta prav ti dve vprašanji - torej šolska problematika in urejanje meddržavnih odnosov z Vatikanom, razlog in kazalo bipolarizacije v slovenski politiki. Tako so bili odnosi med liberalci in klerikalci - seveda tudi zaradi gospodarske krize in rastočega nacifašizma - še posebej zaostreni v prvi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja zato, ker »pravoslavni« Jugoslaviji ni uspelo podpisati konkordata z Vatikanom. V samostojni Sloveniji pa sta se liberalni in klerikalni blok spet dokončno formirala ob sprejemanju šolske zakonodaje ter ob urejanju pravnih odnosov med Ljubljano in Vatikanom (t.i.Vatikanski sporazum).
Ves čas Avstro-Ogrske in prve Jugoslavije se je klerikalna stranka krepila tudi zaradi velikega angažmaja klerikov. Imela je nekaj tudi nadvse uspešnih politikov, Kreka in Korošca npr. Liberalni tabor se s posebnimi uspehi ne more pohvaliti. Konec 19. stoletja je še nekaj veljal, imel je tudi uspešne politike, Zamika, pa pisatelja Jurčiča in Levstika npr., kasneje vse manj in liberalnost na Slovenskem poveže šele OF, a to je že druga zgodba.
Za razumevanje tistega časa, ki pa žal še kar traja in traja, je treba omeniti pojav dveh gesel:
Vse za vero, dom, cesarja, ki se je prvič pojavilo 1867, in Vošnjakovo iz leta 1872, Vse za domovino, omiko in svobodo, pod katerima se polarizira slovenska politika. Ti dve gesli - zlasti prvo - sta se prijeli kot le malo kaj. Le znano geslo iz NOB, Smrt fašizmu, svoboda narodu, se da primerjati z njima.
Za gesla, ki preživijo čas svojega nastanka, je značilno, da zadevajo bistvo stvari; so torej aktualna, tikajo se časa nastanka in hkrati nosijo v sebi globlja, trajnejša sporočila oz. vrednote.
Slovenska politična zavest se je več kot stoletje oblikovala znotraj vrednot, ki jih ponuja geslo Vse za vero, dom, cesarja. Osrednje mesto v zavesti naših ljudi ima torej ideologija (vera). Mahničeva »delitev duhov« na prelomu iz 19. v 20. stoletje in Kardeljev medvojni »razredni boj« sta konca iste palice. Danes se ta ideološka zaslepljenost kaže med drugim v geslu: Tudi, če je nepismen, pomembno je, da je naš - ki regulira žal dobršen del aktualne (kadrovske) politike na Slovenskem. Na drugem mestu je dom, lokalna skupnost, kot nekaj samozadostnega, ki tako razumljen generira vse parcialnosti - torej imeti moramo svojo občino, pa naj stane, kolikor stane, svoj vodovod, svoje igrišče ... Tako se npr. Žirovci ne zavedamo, da smo »del loškega gospostva«, da nas je zgodovina povezala s Železnikarji, Poljanci, Ločani ... Manjka nam torej »nadlokalna zavest«.
Cesar, država torej, je na tretjem, zadnjem mestu. Vse države, do zadnje R Slovenije, niso bile »naše«, v njih smo po spletu okoliščin in lastnem angažmaju bolj ali manj »prisiljeno« živeli. Država nam ni svetinja, vrednota sama po sebi - napadamo, zmerjamo državo, a v mislih imamo politične stranke. Stranke pa bi državo »lastninile« - dobra je, če je na oblasti moja stranka, sicer, piš me uh pa taka država. Aktualno »zgubljanje« komaj pridobljene državnosti za nas ni nikakršen problem - biti del nastajajoče EU je za mnoge edina prava rešitev, celo da postanemo »zvezdica« v ameriški zastavi, bi pristali.
Druga stran je ponujala sicer več, a je bila neprepričljiva. Razumevanje gesla Vse za domovino, omiko in svobodo se ni prijelo. Se ni moglo, kajti liberalce se je ves čas obtoževalo, da jemljejo narodu vero, da so v času Avstro-Ogrske nemškutarsko naravnani, kasneje, da so jugoslovenarji, v povojnem času pa da so a-nacionalni boljševiki, in danes, da so »kontinuiteta«, ki ovira vse, od demokracije do gospodarskega razvoja. Za to so bili in so tudi sami krivi, ker so bili vseskozi slabo organizirani in storili marsikaj, kar je šlo in gre ljudem upravičeno v nos.
Stranke z zavajajočimi imeni
Danes so slovenske stranke bolj ali manj stranke zavajajočih imen. Dejstvo namreč je, da imena slovenskih strank niso enaka programom, ki naj bi jih zastopale, vsaj ne v celoti. Gotovo pa odstopa praksa (politična dejavnost strank) od programa oz. imena. Stranke so se zelo trudile in se še, da bi jih volilno telo prepoznalo kot nekaj novega, posebnega, kot nekaj, kar nima zgodovine, če pa že, so to le svetle strani zgodovine te ali one stranke iz predvojnega ali povojnega časa. (Seveda to ne pomeni, da se vodstvo katere od strank občasno ne razglaša npr. za varuha partizanske ali domobranske tradicije, a to le selektivno in ob posebnih priložnostih.) To je razumljivo in zato razložljivo. Strankarstvo na Slovenskem nima tradicije, tudi ne posebnega ugleda. Zakaj bi se sedanje stranke sklicevale na svoje »imenske predhodnice«, če so te zabredle v kvizlinštvo ali se posluževale takega ali drugačnega nasilja pri ohranjanju svoje dominantne vloge? Sedanje slovenske stranke - tako pravijo njihovi prvaki - so popolnoma novi subjekti, ki upoštevajo tudi vse naše specifike, npr. tranzicijo.
Nojevsko obnašanje, pomanjkanje zgodovinskega spomina, podcenjevanje volilnega telesa - vsakega po malem!
Naj se strankarski voditelji še tako trudijo, prvo dejstvo ostaja: ljudje celotno politično sceno delijo na dva dela in ju poimenujejo z znanima imenoma - klerikalna in liberalna stran. Crupaciji pa sta sami poskrbeli, predvsem z vztrajnim (dolgoletnim) medsebojnim blatenjem, da sta pojma nezaželena. Mi pa ju bomo kljub temu uporabili, a le zato, ker najbolje in vsem razumljivo označujeta oba pola slovenske politike. Delitev na levo in desno, kar je tudi pogosto v rabi, povzroča namreč še več nejasnosti, najprej zaradi zgodovine in dalje zato, ker so sodobni programi strank bolj ali manj posrečena mešanica »levega in desnega«. Naravnost groteskno pa zvenijo formulacije: »stranke slovenske pomladi« ali »koalicija Slovenija«. Po tej naši delitvi sodijo med klerikalne stranke Nova Slovenija, SDS in SLS, med liberalne pa LDS, ZLSD ter SNS, ki je vzorčni primer mešanja »levega in desnega«, in dve »stanovski« stranki DeSUS in SMS.
Zdaj, ko smo opravili temeljno delitev, povejmo še, zakaj so imena slovenskih strank bolj ali manj zavajajoča.
Začnimo s klerikalno stranjo. SDS nikakor ni »socialdemokratska stranka«. Kronski dokaz zato je dejstvo, da se ji ni uspelo vključiti med socialistične in socialdemokratske stranke sodobnega sveta. Naravnost smešno je govorjenje, da tujina ne pozna naših razmer, da so jih izločile t.i. tranzicijske stranke itd. Takšno govorjenje jim celo na domači sceni škoduje, ker jih mnogi »zagreti desničarji« prepoznavajo kot levo stranko, čeprav to niso.
Nova Slovenija (takšna označba za stranko je že sama po sebi neprimerna) nikakor ni »nova«. Gre za stranko tradicionalnih, predvojnih klerikalnih vrednot, blizu ji je domobranstvo - je torej tipična (stara) klerikalna stranka.
SLS je prav tako klerikalna stranka, je pa ime pravo. Zanimivo je, da je slovenska »desnica«, vse od Omanovih začetkov naprej, ni nikoli sprejela za svojo. Zanje je bila ves čas premalo radikalna, preveč kooperativna s slovensko »tranzicijsko levico«, nikoli se ni mogla kadrovsko trdno postaviti na lastne noge, se profilirati. Možnosti, da bi Slovenci dobili prepotrebno »žlahtno« desnosredinsko stranko, so zaradi onemogočanja SLS za dolgo splavale po vodi - zato je tudi SLS stranka zavajajočega imena. Zal!
Liberalna stran, najprej LDS. Daleč najmočnejša, tako glede podpore volilnega telesa kakor glede kadrovskega potenciala je LDS, torej stranka, ki naj bi bila liberalna. Ali pa je res tako?
Le na kratko: liberalne stranke so v sodobnem svetu praviloma stranke z malo članstva in uživajo razmeroma skromno podporo volilnega telesa. Voli jih večinski višji srednji sloj, predvsem ljudje svobodnih poklicev - advokati, zdravniki, podjetniki in podobni. Pri nas seveda ni tako. Voli jo levosredinsko razmišljajoča populacija, ki ji je tuja vsaka pretirana ideologizacija, pa naj prihaja z leve ali desne. Tu kaže opozoriti, da se je ob njenem ustanavljanju imelo v mislih tudi ime »socialna« (kot v sosednji Hrvaški). Zakaj do tega ni prišlo, natančno ne vem. Dejstvo pa je, da gre za »levosredinsko stranko«, čeprav so mnogi, še posebej pa g. Drnovšek, poudarjali »sredinskost« stranke, da ja ne bi kdo mislil, da gre za stranko »kontinuitete« - to so na levi »prenovitelji« in morda še kdo, mar ne? Težko je reči, kaj vse in v kolikšni meri vpliva, da stranka že dobrih 10 let uživa podporo kake tretjine volilnega telesa. Morda zato, ker LDS ni nikoli kurila ne »levih ne desnih kresov«. Imela je, dalje, vseskozi racionalen odnos do zgodovine, njeni vidni funkcionarji pa so bili bodisi preverjeni profesionalci ali pa »prazni listi papirja« - torej z ničimer obremenjeni in že zato sprejemljivi. Za velike volilne uspehe pa se ima stranka »zahvaliti« tudi liderjem konkurenčnih strank in nekaterim visokim predstavnikom Cerkve, ki so s svojo ihtavo retoriko ter z » novo« razlago zgodovine vzbujali pri ljudeh strah in nezaupanje.
Ni pa razloga, da tudi LDS ne bi šteli za stranko (blago) zavajajočega imena, namreč, v primeru LDS ne gre za klasično liberalno stranko, gre za »socialno-liberal-no« stranko, je torej levosredinska stranka. LDS s prihodom Ropa to priznava, stranka pa ta čas intenzivno išče času primerno ravnovesje med delom in kapitalom, tako postaja vse bolj senzibilna za socialno-zdravstveno problematiko, s tem pa le sledi evropskim trendom.
SNS, prav je, da jo poimenujemo Jelinčičeva, je v osnovi liberalna stranka. Dejansko pa gre za stranko, katere lider vešče kombinira ksenofobične, nacionalistične, proticerkvene in skrajno levičarske elemente - vse z namenom, da se ohranja kot parlamentarna stranka. Njen predsednik pogosto na glas govori stvari, o katerih se
v slovenski politiki šepeta; morda vsemu, kar izreče, niti sam ne verjame. Pogosto ima človek vtis, da si g. Jelinčič, inteligenten kot je, zavestno nadeva vlogo dvornega klovna - potrebnega, zaželenega, torej koristnega.
ZLSD je stranka, ki zavaja najprej s pojmom »združena« - kot da bi šlo pri njenem nastajanju za ne vem kakšne velike stranke, ki so se združile. Slo pa je za manjše grupacije ves čas enako usmerjenih posameznikov, ki so se v nekem trenutku - bolj modno kot ne - popredalčkali, nato pa spet združili. Gre za ljudi, ki zaradi inertnosti ali globljega premisleka verjamejo, da se v poindustrijski eri odnos med delom in kapitalom ni v ničemer spremenil, da je treba »delo« še vedno organizirano ščititi pred brezobzirnim »kapitalom«. A kaj, ko resnično depriviligirani sloj - industrijski delavci - v njej ne vidi zaščitnika svojih interesov; znane instrumente »razrednega boja« pa izrabijo priviligirani sloji - zdravniki, učitelji, sodniki, upravni delavci vseh vrst, ki pa so večinsko volilna baza te stranke. Slovenija torej nima ne klasične ne reformirane socialne demokracije, in to zaradi našega specifičnega prehoda v strankarsko demokracijo.
DeSUS in SMS je prav tako šteti med liberalne stranke. Obe stranki sta bolj ali manj rezultat dveh dejstev:
-sta kritika etabliranih strank, ki so na upokojensko in mlado populacijo bolj ali manj pozabile, jih naredile le za »organizirane priveske« svojih strank;
-sta materializacija ambicij njihovih liderjev, ki niso našli poti v vrhove drugih strank.
Treba pa je reči, da sta se ti dve »novi« stranki takoj, ko sta prišli v Parlament, začeli obnašati kot »velike stare« stranke in ne bi smeli biti posebej presenečeni, če bi, tako kot sta se pojavili, tudi izginili iz političnega življenja.
To, kar sem zapisal za državno raven, se v izostreni obliki kaže na ravni lokalnih skupnosti. Tu je še manj pameti, profesionalnosti, obilo ostankov preteklih odnosov, nevoščljivosti, nepragmatičnosti - torej nemodernega razumevanja politike. Politika se tudi v naši žirovski vasi ne razume kot sredstvo za racionalno uveljavljanje skupnih in splošnih interesov, ampak kot streženje bolj ali manj (neartikuliranim ideološkim pogledom na svet okoli sebe, lokalna politika - lahko mirno rečemo - torej ni tekmovanje programov in ljudi, ki stojijo za njimi, ampak preživelih ideologij, ki ne rešujejo problemov ljudi zdaj in tu in ki že kar nekaj čas sodijo na smetišče zgodovine. Gospa Spomenka Hribar bi rekla, da smo še vedno ujeti med »krivdo in greh«, da ontološka blaznost še kar traja in traja.
Evropa - kaj je to?
Slovenci (ali pa Veneti, če hočete) smo se po spletu zgodovinskih okoliščin umestili na križpotje stare celine. Zato smo bili - vsaj od časa formiranja prvih nacij - vedno sad poželenja številčnejših sosedov. A to je bila hkrati naša velika priložnost, da smo mogli/morali dihati z velikimi. Do nas je segla renesansa, bili smo mejna dežela, do katere se je razprostrla »duhovna podlaga kapitalizma« - reformacija. Po naših krajih je odmevala marseljeza, na naših tleh so se bile največje bitke prve svetovne vojne, Hitler je hotel našo deželo narediti (spet) nemško, na naših tleh se je petdeset let gradila »država delavcev in kmetov«. Prav temu, menim, je treba pripisati, da smo kot narod preživeli, da se zdaj kot nacija vključujemo v evroatlantske integracije, ki naj bi vsaj Evropi, ki je bila leglo vsem dosedanjim velikim spopadom v zgodovini človeštva, prinesle trajen mir in napredek.
V nadaljevanju nekaj o tem, kar nastaja - o Združenih državah Evrope. (Ta izraz bom uporabljal zato, ker gre dejansko za nastajanje ZDE, namreč nobena od združujočih se držav si ne želi - vsaj ta čas še ne - odpovedati svoji državnosti, jeziku, kulturi, ekonomskim prednostim. Vse pa vedo, da je globalizacija nuja, da bo Evropa preživela le, če bo integrirana, če bo sposobna povezati ta čas še razdrobljene potenciale.)
Zapisal sem, da se »vključujemo v evroatlantske« integracije. Po mojem razumevanju stvari gre za pojem, ki je poln nedavne preteklosti, ko so ZDA kar dvakrat uspešno posegle v krvave evropske zdrahe in se dejansko proti svoji dolgoletni tradiciji (trajno) »umestile v domovini svojih prednikov«. Ta povezava je bila potrebna in je bila plodna, vprašanje pa je, če je še.
Globalizacija dejansko pomeni širitev in utrjevanje kapitalističnih družbenoekonomskih odnosov na celotni zemeljski obli, ne glede na stopnjo razvitosti posameznih območij, tradicijo in kulturo. Globalizacija naj bi omogočila nadaljnjo krepitev in širitev kapitalistične produkcije, katere edini motiv je profit. Ali je to dovolj in ali je to edini interes Evrope?
Seveda ne! Kapitalizem kot naravni sistem, pisan na kožo človeku, ki je postal »krona stvarstva« v milijone let trajajočem spopadu z živo in neživo naravo, spominja na iskrega konja, ki ga je treba stalno imeti na uzdi, sicer so katastrofe - večje in manjše - neizbežne.
Globalizacija, ki je - kot rečeno, ekonomsko motivirana, je lahko v interesu človeštva, posebno pa njenega evropskega dela le, če ji uspe nadeti uzdo socialnih, ekoloških in nacionalnih prvin, če parafriziram Franceta Bučarja. Evropa, ki je utemeljena v antični, judovski in krščanski tradiciji, ki se je v 18. in 19. stoletju formirala kot večnacionalni (pod)kontinent, se seveda mora »zaokrožiti«, a ne le iz ekonomskih razlogov (tudi teh), ampak tudi zato, da preseže lastne, notranje antagonizme, ki so samo v prejšnjem stoletju povzročili dve uničujoči svetovni vojni. To pa je posebnost Evrope, ki jo vedno manj razume tudi njena velika zaveznica onkraj »luže«, kjer ta čas gospoduje, kot bi rekel Tine Hribar, volja do moči. Ne bom povedal nič novega, če zapišem, da NATO ta čas vse bolj spominja na trojanskega konja ameriških interesov v Evropi (Nova nasproti Stari F,vropi), je pa tudi res, da ne le varnost, ampak da je tudi ekonomija sodobnega sveta pripeta na lokomotivo, ki se ji reče ZDA. V to zapleteno »evro-atlantsko« mrežo je ujeta tudi žirovska ekonomija, pa naj reče še kdo, da svet ne postaja ena sama dolga vas.
Za nas je pomembno vedeti, da z nastopom poindustrijske ere, katere srčica je vseobsegajoča informatizacija, ki je dejansko šele omogočila globalizacijo, tudi mi nismo več »na koncu sveta«, da je svet vstopil k nam in mi vanj, da že za naše otroke Pariz ni dlje, kot je Ljubljana, da naši otroci spet postajajo »dvojezični«. Kaj je tisto, kar je naše, samo naše, slovensko, kaj storiti s komaj pridobljeno državo? Bodo velike nadnacionalne tvorbe kos lastnim zgodovinskim dediščinam, bodo sposobne v »Združenih narodih« prihodnosti sporazumno razreševati konflikte, ki jih bo generirala » univerzalna kapitalistična ekonomija«? - Vprašanja za velike ume! Kaj pa, če je to začetek konca naše civilizacije? Kdo bi vedel?
(Nove) Ziri so dejansko brez središča, v nasprotju s Skofjo Loko, Idrijo, tudi Logatcem, nekateri pravijo, da so (zato) brez duše. Treba bo še kar nekaj časa, da se center Žirov zaokroži. V dobro pa je šteti urbanistom Žirov, da so pred desetletji postavili temelje industrijske cone. Morda, kdo bi vedel, je to tudi izraz stanja duha
na Zirovskem. Mi smo »delovno« naravnani, obilo med nami je pravili deloholikov, za tisto, kar presega »delo«, pa nismo imeli in še nimamo pravega smisla. Ko smo Žirovci naredili svoje (prevelike) hiše in je kazalo, da ne bomo imeli več kaj početi, smo takoj formirali kar nekaj »zidarskih ekip«, da smo lahko spet »delali«, pa še kak dinar se je pri tem zaslužil - ni kaj: skladno z »žirovskim duhom« in takratnimi zahtevami trga!
Žirovci smo zarana in scela stopili na pot industrializma, zlasti to velja za čas po drugi svetovni vojni. Žiri so v dveh desetletjih postale popolnoma industrializirani kraj, kmetijstvo pa je kmalu zaposlovalo le okroglo 5 % prebivalstva, zdaj še manj. Navezanost na zemljo je ostala, fizično delo pa je še vedno od vseh del edino, ki nekaj šteje. Industrijska proizvodnja je zahtevala vsak dan več in kakovostnejše storitve - tudi intelektualne. Miselnost je temu počasi sledila - Žirovci smo dolgo (in še) ločili delo od »dela«. To kaže naslednji primer:
Ko pride moj sorodnik domov, utrujen od dela v »sektorju storitev«, mu njegova mama pravi: »Bejž, bejž, kej baš zmatran, aktavka baš pa že nasu«.. Poindustrijski čas, ki v temelju menja ekonomske in družbene realnosti (odnose), terja vse več, recimo temu - intelektualnega dela, potreba po tradicionalnem fizičnem delu pa iz dneva v dan pada. Slovenija, tudi Žiri, postajajo tudi v tem primerljive z razvitim svetom - enostavna dela imajo namreč tako nizko ceno, da jih je treba najeti v okoljih, kjer ura dela stane nekajkrat manj kot npr. v Žireh. Zaposlene je strah: tisti za stroji (neposredna proizvodnja) mislijo, da so s svojim delom še vedno konkurenčni, da se jim jemlje delo, da je za to kriva (nesposobna) uprava, »režijskih« delavcev pa je strah, ker se bodo morali prilagoditi delu v »kooperacijah«, ki terjajo nova znanja - tudi znanje jezikov, tedne odsotnosti od doma, itd. Spremembe seveda niso prijetne, a to je edina pot preživetja. Dejansko ne počnemo nič drugega in drugače, kot so pred 15, 20 leti začeli in še počno Nemci, Italijani, Francozi, narodi oz. države, ki so po stopnji gospodarske razvitosti pred nami. Naši sosedje, države in narodi, s katerimi smo v konkurenčnih odnosih, imajo prednost tudi v tem, da imajo že desetletja, kaj, stoletja, lastno državo z visoko kvalificirano upravo in veščo politiko. Prav lastna država, ki je v stoletjih napredovala od »nočnega čuvaja« do socialne države, države s poudarjeno vlogo na področju gospo-darstva in sociale ter kapitalistični družbenoekonomski odnosi, so skozi čas uravnotežili kolektivno in individualno. Mi pa smo si v zadnjem stoletju, ko smo šli skozi (samo)osvobodilne procese, privzgojili neko nezdravo mešanico kolektivnega in individualnega čutenja. Od kolektivitet pa vse od podjetja, lokalne skupnosti do države terjamo, da »skrbijo« za nas. Individualnost pa živi v nas kot egoizem, neke vrste izoliranost, preveva nas občutek samozadostnosti. Ne razmišljamo tako, kot je menda priporočal ameriški predsednik Kennedv: »Ne misli le, kaj lahko država stori zate, misli, kaj lahko ti storiš zanjo«! Na lokalni ravni, v naši »mladi demokraciji«, je to videti še bolj krvavo. Neprofesionalnost, neločevanje mojega od našega, nevo-ščljivost, »obšank politika« so realnosti našega življenja.
Bomo kos novemu?
So pa globalizacija, združena Evropa, neizprosna konkurenca, velike strukturne spremembe v gospodarstvu, izčrpanost Zemlje, naravovarstveni problemi, vse večja neobčutljivost za stiske nemočnih, itd. nekaj, s čimer se bomo morali naučiti živeti. Poglejmo na kratko, kako so Žiri pripravljene na te izzive.
Naša gospodarska struktura je tako po velikosti - imamo velika, srednja in mala podjetja-kot glede na vrsto - obutvena, tekstilna, kovinska, lesna-primerna. Zato smo tudi manj ranljivi, kot če bi bili v celoti odvisni od enega podjetja, ene panoge. Je pa naše gospodarstvo, ki je pretežno izvozno naravnano, zelo prizadeto zaradi neprilagojenosti nemenjalnega segmenta slovenskega gospodarstva, ki pogosto izkorišča svoj monopolni položaj (nizka kakovost storitev, visoke cene). Pretežno izvozna naravnanost - proces se je v Žireh začel sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja - je potegnila za seboj tehniško-tehnološki razvoj, dvignila se je usposobljenost zaposlenih, skratka, naši največji izvozniki so, kar zadeva tehniško-tehnološko raven ter usposobljenost zaposlenih, popolnoma primerljivi s konkurenti. Problem pa je, da imajo vsa naša podjetja v primerjavi s konkurenti manjšo ekonomsko moč. Niti eno od naših podjetij namreč nima tržnega deleža ne na nabavnem ne na prodajnem trgu, ki bi ji dajal posebno moč. V svetu so to podjetja z nekaj tisoč zaposlenimi ter z deset- in večodstotnimi deleži v velikih trgovskih verigah. Zato so vstopni in izstopni stroški vseh naših velikih izvoznikov v Evropsko unijo, kamor tako kot tudi celotno slovensko gospodarstvo izvozijo največ, veliki. Ta trg pa je občutljiv, pred meseci se je govorilo celo o krizi, absorpcijska sposobnost tega trga namreč niha, povpraševanje pogosto pada, pritiski na cene so hudi in naši izvozniki so zato prisiljen izvažati brez dobička, celo z. izgubo. To se je donedavna kompenziralo s prodajo na domačem trgu in trgih neevropskih držav, zlasti nekdanje SZ, kjer so se dosegale ugodnejše cene. Temu je odklenkalo: slovenski trg - velja pa tudi za druge - postaja v vsem izenačen del »skupnega evropskega trga«.
V teh razmerah postaja menežiranje sila zahtevno opravilo. Potrebno je dnevno spremljanje stroškov, slediti dogajanjem na finančnem trgu, iskati vedno nove racionalizacije v proizvodnji in celotni logistiki, biti na tekočem z možnostmi, ki jih dnevno rojeva najdinamičnejša panoga tega časa - informatika, permanentno je treba izboljševati funkcionalnost in estetskost produktov itd. V procesu odločanja pa vse bolj velja, da eden ni nobeden, potrebni so tirni - v Kladivarju morda deset, v Alpini, vem, da dvajset do trideset ljudi tako rekoč noč in dan koordinirano dela na projektu, kot bi rekel g. Martin Kopač, proizvodno in prodajno uspešne Alpine. V Kladivarju npr., kjer so večinoma vezani na nemški trg, ta pa je zelo občutljiv in so potrebni »reakcijski časi« zato še krajši kot kje drugje, prodajne možnosti so še bolj zožene, pa je zato maloštevilčni menežment še bolj pod pritiskom. A očitno je, da v zirovskem gospodarstvu ni čutiti posebnega pomanjkanja sposobnih, pa naj gre za Alpino, Kladivar, Kmetijsko zadrugo, Kiko, Lesko ali Gojzar in seveda še nekatere.
So pa Žiri, pa tudi sosednje občine, npr. Idrija, neverjetno uspešno preživele fazo tranzicije. Pri tem imam v mislih lastninjenje dotedanje družbene lastnine, začetke prilagajanja globalnemu trgu, krepitev drobnega in srednjega gospodarstva ter, navsezadnje, razmeroma skromno »(kontra)revolucionarno« ihtavost v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. V tem so bila mnoga okolja v Sloveniji precej manj uspešna, posledice pa bodo čutili še dolgo, npr. bližnji Tržič.
Zakaj? To bi terjalo poglobljen razmislek. Navedimo le nekaj razlogov, ki so, po mojem mnenju, botrovali temu našemu happy endu tranzicije.
V čem smo različni?
Žirovci smo v svojem bistvu inertni ljudje, neradi menjamo utečeno, skozi čas pridobljeno se nas drži in se ga držimo, neradi tvegamo - bolje drži ga, nego lovi ga, je naše načelo, do novega smo nezaupljivi, posebej, če prihaja glasno med nas. Povojni industrializem je bil za večino Zirovcev in Žirovk najsrečnejše obdobje v življenju. Polna zaposlenost, ugodni stanovanjski krediti, možnost šolanja - kaj pa naj si človek drugega še želi? Ko so »novi revolucionarji« začeli vse to problematizirati, če rabim milo besedo, dopovedovati ljudem, da je bil tudi žirovski povojni čas en sam nerazvoj, nasilje so rekli: hop, fantje najmanj pretiravajo! Ključni vzvodi gospodarskega in družbenega razvoja pa so po večini ostali po 90. letu v rokah ljudi, ki so se uveljavili že v prejšnjem »nebodigatreba sistemu«, ostalo je v rokah sil »kontinuitete«, bi rekli aktivisti iz »strank nezadovoljnih«. Hvala bogu, da je (bilo) tako, so verjetno rekli Žirovci, in to zato, ker je šlo in gre za zrele, poklicno usposobljene ljudi. Le primer: Alpina ima ugodno lastninsko strukturo le zato, ker je v odločilni fazi lastninskega preoblikovanja v Zoranu, Tonetu, Mojci, Milanu in še nekaterih imela ljudi, ki so vedeli, za kaj gre, in so bili skrajno pošteni. Naša dislociranost je to pot delovala posebej obrambno. Naprej zato, ker je večina domačinov vedela, da se žirovsko gospodarstvo ne sme sesuti, da je to stvar preživetja in so bili zato pripravljeni stisniti zobe, pozabiti na ideologijo, konkretno, pustiti »ta rdečim« krmilo gospodarstva v rokah. Na drugi strani pa lovke »nove kapitalistične elite« tudi niso segle do kraja, ki je »bogu za hrbtom« ter ima za nameček še »odpisano industrijo«.
Strategija - norost ali potreba?
Občina Ziri, kolikor mi je znano, nima neke vizije, plana ali strategije razvoja. Vse teče bolj ali manj stihijsko, nihče se z vprašanji razvoja ne ukvarja, živi se iz rok v usta. Človek težko verjame, a davkoplačevalci so s tem očitno zadovoljni. Da smo »tekmo« s sosedi že davno izgubili, ne skrbi nikogar. Zato ne kaže jadikovati, še manj se hudovati. Zakaj neki? Vsaka skupnost, od lokalne do državne, ima takšno oblast, kot si jo zasluži. In prav je tako.
A svet okoli nas intenzivno razmišlja, kaj ga čaka, jutri, pojutrišnjem. Ne gre za poskuse vseobsežnega ex-ante reguliranja družbenega in ekonomskega razvoja, za neke trde t.i. realsocialistične plane, gre za oceno razpoložljivih lastnih virov, za razmislek o tem, na kaj kaže staviti, čemu se po možnosti izogniti, kaj smemo pričakovati od okolja. To je v naravi človeka samega, ki je racionalno bitje, hoče svoj in skupen razvoj, kolikor je mogoče, usmerjati. Slovenija ni v tem nobena izjema. Premislimo na kratko, kaj od tistega, kar se načrtuje na ravni države, nas po logiki stvari same tako ali drugače zadeva.
Vse sodobne razvite države, tudi Slovenija sodi zraven, v svojih strategijah izhajajo iz enakovrednega obravnavanja gospodarske, socialne in okoljske problematike. To rezultira v konceptu t.i. trajnostnega razvoja, ki naj zadovolji potrebe današnje generacije, ne da bi s tem ogrožali bivalne in življenjske razmere prihodnjih generacij. To je aksiom. Ima naša skupnost možnost slediti takemu konceptu? Ima. Pojdimo po vrsti:
Gospodarstvo je daleč najrazvitejši del žirovske družbe. Struktura, kot že rečeno, je zadovoljiva, proizvodni obrati so tehnično-tehnološko primerno opremljeni, proizvodnja okolja posebej ne obremenjuje, delovna mesta niso ogrožena. Žirovsko
gospodarstvo je že del evropskega, globalizacija pa nudi nove možnosti - notranji trg se bo nekajkrat povečal, a kaže tudi zobe - zaostruje se konkurenca. Gospodarska in komunalna infrastruktura je komaj zadovoljiva - posebej cestna in telekomunikacijska. Tu se je preprosto zaspalo, ob primernem angažmaju je zamujeno mogoče v nekaj naslednjih letih nadoknaditi.
Glede na to, da postaja znanje in inovativnost, ali kot pravi Maja Bučar, inovativno vedenje v gospodarstvu in družbi, osrednji dejavnik gospodarskega in družbenega razvoja, je socialno stanje ter raven družbenih dejavnosti konkretne družbe - tudi lokalne - tisti pogoj, ki to omogoča. Okolje, ki razpolaga z večjim številom izobraženih, zdravih in karakternih ljudi - govorimo o t.i. človeškem kapitalu, je uspešnejše od tistega, ki tega nima. Ce so tudi odnosi med ljudmi sproščeni, odkriti, če se ljudje počutijo varne - govorimo o t.i. socialnem kapitalu, v tem primeru ljudje dejansko postanejo osrednji razvojni dejavnik.
Ce tako presojamo stanje šolstva, zdravstva, kulture, športa, sociale (v ožjem pomenu besede) v Zireh, moramo reči, da niso izkoriščene vse možnosti, predvsem pa ta raven ne more zadovoljiti ljudi znanja. Ti so zahtevnejši, dobra plača je potreben, ne pa zadosten pogoj, da pridejo in ostanejo v kraju. Veliko dajo na kakovost življenja, mnogo jim je do tega, da so njihovi otroci deležni dobre vzgoje in izobraževanja, da imajo kje zadovoljno preživljati prosti čas, da kraj razpolaga z raznovrstnimi servisi itd. Vsega tega v Žireh primanjkuje, nekaterih storitev pa preprosto ni. Vse to pa je stvar občine, ki mora to potrebo najprej uvideti, storiti vse, da določena dejavnost oz. storitev pride v kraj, v njem zaživi in živi, po potrebi pa jo mora tudi sama organizirati. Odnos do tega je v Žireh amaterski, temu primerni so tudi rezultati, drugače rečeno: družbeni razvoj v Žireh (seveda ne le zaradi tega) teče v nižji prestavi, kot bi mogel.
Okolje je v Žireh zelo dobro ohranjeno. Res je, da se je pred leti iz dela Sorine struge naredilo »odtočni kanal«, da se je vodno življenje s tem osiromašilo, da še vedno nimamo zavarovanih vseh virov pitne vode, da se še kar naprej srečujemo z divjimi odlagališči, da osrednja čistilna naprava že nekaj časa ne zadovoljuje vseh potreb, da rastejo potrebe po manjših za naselja Sovra, Račeva, Selo, Breznica, je le treba reči, da je ohranjeno okolje za kraj velika prednost, da lahko to kdaj pozneje postane del turističnega tržnega produkta (ki ga ta čas žal še nimamo).
Iz starega v novo
Sklenimo ta razmislek z nekaj vprašanji, problemi, (neprijetnimi) dejstvi, ki so pred nami na mizi, do katerih se moramo opredeliti, jih začeti reševati, da bi (p)ostali uspešna »pikica« na zemljevidu Združenih držav Evrope, da bi postali inovativna družba, v kateri ta čas nadpovprečno dobro živi kakšnih 20 % ljudi sveta (M. Mulej).
Tehnološka revolucija teče dalje. Industrializem, njen do zdaj največji dosežek, se poslavlja. Vstopamo v »na znanju temelječo družbo«. Po zemlji in kapitalu postaja torej dominantni proizvodni tvorec znanje. Nosilec tega pa je človek posameznik, integriran v raziskovalno-razvojna jedra, ki ne funkcionirajo po načelu »tekočega traku«, ki potrebujejo veliko denarja, veliko časa, ki spominjajo na iskalce zlata, ki morajo presejati tone peska za prgišče zlata. V Alpini in Kladivarju taka jedra že so, tudi nekaj »zlata« je že ostalo na njihovih rešetih. Tisto, kar je pomembno, je, da se čim več ljudi zave, da je poslej znanje dejavnik razvoja. Seveda bodo še naprej
potrebne pridne roke, a napredek bo odvisen predvsem od glav, če se slikovito izrazim. To pa terja spremembo vrednot, drugačno (podjetniško) politiko, npr. politiko zaposlovanja, politiko nagrajevanja itd., spremeniti, dodelati pa se morajo tudi učno-vzgojni programi in praksa šol, začenši z osnovno šolo. Žirovsko gospodarstvo mora, čim prej, tem bolje, dvigniti izobrazbeno raven zaposlenih. To je dosegljivo s sistemom permanentnega izobraževanja ter s spremenjeno migracijsko politiko, predvsem s prilivom sposobnih kadrov. Naravno zaledje Žirov presega občinske meje, ki so nenaravne, posledica zgodovine (npr. rapalska meja) ter neaktivnosti domače politike v času, ko so se nanovo vzpostavljale občine. Za ljudi iz okoliških vasi morajo Žiri (p)ostati nakupovalno središče, kraj, kjer lahko dobijo nujne zdravstvene in veterinarske storitve, kamor lahko prihajajo otroci iz teh vasi v šolo, predvsem pa kraj, kjer se lahko zaposlijo. V nekaj naslednjih letih pa bodo Žiri, po Skofji Loki in Logatcu in prej že drugih krajih, postale tudi »spalno naselje Ljubljane«. Že zdaj moramo začeti razmišljati, kako te prišleke integrirati v gospodarsko in kulturno življenje kraja.
Druga značilnost časa, ki prihaja, je rastoča konkurenčnost gospodarstva. Čas lokalnih trgov je minil; naša podjetja se že pred domačim pragom srečujejo z mednarodno konkurenco, kaj šele v tujini. Cena, kakovost, dizajn so strogi, brezosebni »selektorji«.
Dejavnikov, ki vplivajo na konkurenčnost, je več, omenimo dva: Prvi, pri nas domujejo panoge, ki jih je treba šteti med delavno intenzivne, proizvodi, ki jih tržijo naša podjetja, terjajo obilo živega dela, tudi nizko kvalificiranega. Z globalizacijo je ponudba enostavnega dela narasla, cena tega dela pa skokovito padla in podjetja morajo to dejstvo upoštevati in ceneno delo koristiti. To smo že omenili, dodajamo le, da je to za okolje, kot je naše, pravi šok. Alpina, npr. je že vzpostavila kooperacijske odnose po vsem svetu, a pritiski na cene so tolikšni, da se bo doma šivalo, sekalo, itd. vse manj. Ob tem pa se odpira cela vrsta vprašanj, od tega, kaj z delavci, katerih delo ni več konkurenčno, katera dela in koliko časa nam še ostaja v Žireh, do organizacijskih in logističnih problemov. Ukrepati bo treba hitro, konsenzualno in profesionalno.
Drugo, kar prav tako vpliva na konkurenčnost, pa je stanje infrastrukture. V mislih imam energetsko, prometno ter telekomunikacijsko. To so stvari, ki zadevajo sleherni gospodarski subjekt, rešitve pa so v prvi vrsti v rokah lokalne in širše skupnosti. Resda na srečo nimamo energetsko potratne industrije, stroški pa vendarle niso zanemarljivi in moramo se vprašati: Imamo npr. dovolj biomase? Smo sposobni realizirati investicijo za njeno izkoriščanje? Bi kazalo pripeljati plin? - komaj začeta razmišljanja.
Ključni problem pa so cestne povezave. Na tem področju zadnja leta ni bilo narejenega nič, prav nič. Kaže pa, da to nikogar posebej ne vznemirja; podjetja in občani so se očitno vdali v usodo. A rešitev tega problema je nujna (cenovni pritiski, internacionalizacija podjetij, rastoča dnevna migracija, ambicije v turizmu), terja pa obilo dela, stalno prisotnost na mestih, ki kreirajo in izvajajo prometno politiko -vse to terja čas in ljudi, ki to hočejo, zmorejo in znajo delati. Tisti, ki bi se morali ukvarjati s to problematiko, teh kriterijev očitno niso izpolnjevali. In tu končam! (Nekaj podobnega bi lahko rekli glede telekomunikacijske infrastrukture.)
Občina - pragmatična ustanova
Strokovnjaki, ki sc ukvarjajo s problematiko rasti in razvoja - vse od lokalne do državne skupnosti - pravijo, da v poindustrijski družbi vloga države raste, da je učinkovita država conditio sine qua non slehernega napredka. Občine (male države) na srečo nimajo neposrednega vpliva na gospodarstvo, posrednega pa vsekakor. Smiselno se je torej vprašati, kaj je tisto, kar loči uspešno občino od manj uspešne oz. neuspešne.
1. Občina je najprej organizacijski problem, torej organizirana mora biti tako, da lahko na racionalen način zadovoljuje potrebe občanov, njih združenj, javnih zavodov in gospodarstva.
2. Sleherna občina je kadrovski problem. Pametno vodstvo bi se moralo izogniti kadrovanju po načelu »Tudi, če je nepismen, važno je, da je naš«.
3. Narava dela terja obilo časa. Konkretno: v Zireh je treba biti na voljo okroglo 5000 občanom ter »primerno zapraviti« kakih 600 000 000 SIT javnega denarja.
4. Občina mora biti tesno povezana z upravljavsko strukturo podjetij oz.lastniki podjetij, da skupaj načrtujejo dejavnosti in investicije, ki so v skupnem interesu.
5. Vodstvo občine mora imeti dober pregled (poznati zakonodajo, sistem in ljudi) nad tem, kar načrtuje in izvaja država.
6. Občina mora biti v dnevnem stiku s sosednjimi. Ce je na robu potencialne regije, kot je naša, tem bolj.
7. Občina mora biti v stiku s kulturnimi, športnimi in drugimi združenji, ki organizirajo prireditve širom po državi in so praviloma sofinancerji objektov skupnega pomena.
Presojo o tem, v kolikšni meri naša občina ustreza tem kriterijem, prepuščam bralcem. Moje izkušnje so slabe, a jaz nisem kriterij resnice, razen tega pa sem delovno in intelektualno angažiran drugje in na drugih področjih, pa se tudi zato s tem vse manj obremenjujem.
Pomemben dejavnik razvoja je skladen prostorski in regionalni razvoj ter skrb za ohranjanje živosti prostora.
Žirovski urbanizem ni nekaj posebej posrečenega. Če nič drugega, je gostota poselitve prenizka. Dobro pa je, kar sem že poudaril, da imamo industrijsko cono, ki pa je še nismo dopolnili z obrtno, da bi naši uspešni podjetniki imeli kje graditi poslovne prostore.
(Zdaj to počnejo ob svojih hišah, kar zna biti kmalu problem.) Tudi arhitektura, če dodam, ni ne tradicionalna ne moderna, celo ne funkcionalna, videz kraja pa zato slabši, kot bi lahko bil.
Ker so regije stvar prihodnosti, o tem kdaj drugič.
Še beseda o ohranjanju živosti prostora. Tako kot drugod po Sloveniji se tudi pri nas do včeraj obdelovalne površine zaraščajo. Nekatere vasi oz. zaselki izgubljajo prvotno podobo, a vendar je naš prostor še razmeroma živ. Občina je ravnala modro, da je skupaj z občani modernizirala lokalne ceste, ni pa prav, da ni bilo večje strogosti pri obnavljanju stavbne dediščine in pri novogradnjah. Novogradnje so praviloma nefunkcionalne, podoba vasi (tudi Zirov) izginja oz. se kvazi modernizira. V naslednjih letih bi bilo treba po vaseh obnoviti vodovode, zgraditi manjše čistilne naprave, obnoviti in modernizirati elektro- in telekomunikacijske vode,
kmetom in polkmetom pa sofinancirati kmetijsko proizvodnjo ter jim pomagati pri pridobivanju drugih (državni in evropski skladi) nepovratnih sredstev. Se to: težave niso toliko ekonomske kot miselne narave - nekateri gospodarji razumejo čas, ki prihaja, drugi pa so ujetniki časa, ki ga ni več. Ekonomisti pravijo, da so sedanje gospodarske in obče družbene razmere turbulentne, naglo se spreminjajoče. To pomeni, da vsak dan »umira« na tisoče podjetij, a prav toliko in še več nastaja novih. Družbena klima, vrednostni sistem, če hočete, in celotna družbena organiziranost morajo biti temu primerni. Mislim predvsem na strokovno pomoč »umirajočim« in novo nastajajočim podjetjem, na fleksibilni trg nepremičnin, na obstoj rizičnega kapitala in podobno. Prav mreža malih in srednjih podjetij blaži posledice lomov velikih. Na drugi strani pa velika podjetja dajejo, ko so v polni kondiciji, stabilnost malemu in srednjemu gospodarstvu. V Zireh, kot rečeno, imamo dokaj ugodno strukturo tradicionalnih obrti, manjka pa na znanju temelječih novih storitev. V naslednjih letih je treba ustvariti pogoje za delo na daljavo; gre za visoko kvalificirane storitve, ki jih kupuje gospodarstvo in državni organi in jih ni treba opravljati v Ljubljani, Mariboru, Dunaju ... Zakaj ne bi nek visoko usposobljen programer programiral v Zireh, enako velja za projektante, oblikovalce, urednike in podobne poklice.
Pa še nekaj: mizarska stroka se je v zadnjih nekaj letih pri nas neverjetno razvila. Morda je nastopil čas, ko se morajo ti obrtniki in podjetniki povezati, da bi trgu lahko ponudili celovito ponudbo, po kateri se vse bolj povprašuje, še več pa bo tega, ko postanemo polnopravni člani EU. Občina in Obrtna zbornica bi morala pri tem odigrati vlogo iniciatorja in moderatorja.
Čas, kot smo naslovili, je prelomen, poln izzivov in pasti. Bomo dojeli znamenje časa, bomo sposobni videti, kaj nas čaka, misliti po novem - recimo temu moderno, ali pa bomo še naprej ujetniki časa in vrednot, ki so pase} Gospodarstvo - vsekakor, po svoje presenetljivo, predvsem pa razveseljivo. Tisto drugo, recimo temu politika, pa caplja na mestu, pogosto hodi v napačno smer, se zaklinja duhovom preteklosti, poglablja delitve in ne išče možnih sinergij. Naj razume in verjame, kdor more!
Napisano avgusta 2003. Uporabljena literatura
1. Maja Bučar, Metka Stare, Inovacijska politika male tranzicijske države, FDV, Ljubljana, 2003
2. Nova revija, Evropski izzivi, Ljubljana 2003
3. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, Slovenija v Evropski uniji, Ljubljana 2001
4. Alpina, d.d., Letno poročilo za leto 2002
5. Kladivar, d.d., Letno poročilo za leto 2002
6. Vasilij Melik, Slovenci 1848-1918, Založba Litera, Maribor, 2002
7. Ekonomska fakulteta (interno gradivo), Projektna skupina, Analiza posledic zunanjih šokov na zaposlenost in poslovanje podjetij, Ljubljana 2003
SLOBODAN POLJANŠEK (1944-2003)
Miha Naglič
BOBANU V SPOMIN
Koban s pranečakinjo Kvo na domači teras)
Ni običajno, da bi v Zirovskem občasniku objavljali zapise v spomin pred kratkim umrlih Žirovk in Zirovcev. Izjema so kdaj pa kdaj tisti posamezniki, ki so za svoj kraj in njegove rojake postorili »kaj več«, in seveda tisti, ki so bili tako ali drugače zaslužni za redno izhajanje našega zbornika. Žirovski ravnatelj SLOBODAN POLJANŠEK (1944-2003), BOBAN za vse, ki smo si bili z njim domači, je bil prav tak človek: veliko dobrega je naredil tako za Žiri in Žirovce kot za Žirovski občas-nik. V rekordnih 32 letih nepretrganega vodenja Osnovne šole Žiri (1971-2003) si je prislužil naziv »graditelj šole«, našemu zborniku je bil tako rekoč za krstnega botra. In ne nazadnje: bil je moj prijatelj.
Umrl je v soboto, 3. maja 2003, sredi dopoldneva, po nenadni in hudi bolezni. A doživel je vsaj to srečo v nesreči, da je svojo življenjsko pot sklenil v svojem domu na Selu pri Zireh, ki ga je imel tako rad. Ko se oziram nazaj, se spomnim, da sem si v urah, ko je umiral, jaz pa za to sploh nisem vedel, v dunajskem Kunsthistorisches Museum ogledoval imenitno razstavo o cesarju Ferdinandu I. Kaj se je zgodilo, sem izvedel šele v ponedeljek zjutraj, pokopali smo ga v četrtek popoldne na Dobračevi. Lep dan je bil in prav tak pogreb. Se posebej se mi je vtisnil v spomin govor, ki ga mu je ob odprtem grobu izrekel njegov sošolec z ljubljanskega učiteljišča in rojak Tone Jesenko, zraven pa je bil še skoraj cel razred, razredničarka in še ena profesorica, ki sta svojega učenca preživeli. Prvorojeni sin Primož je očetu, ki mu je tako podoben tako po postavi ter drži in hoji, kljuboval tudi zadnjo pot, oblečen samo v rokersko majico brez rokavov. Med številnimi pogrebci sta bila oba gospoda, ravnateljeva soseda iz župnišča, le da tokrat v pasivni in ne aktivni vlogi. A bila sta zraven, lepa gesta.
Naslednjega dne, v petek, 9. maja, je v Gorenjskem glasu izšel moj nekrolog pokojnemu v spomin, ponatisnjen v majski Ločanki. V tem članku sem moral biti zelo kratek in stvaren. Upam, da sem naštel vsaj vse najvidnejše od tistega, kar je kot ravnatelj postoril v šoli, kot zborovodja na polju žirovske zborovske kulture, kot občasni družbenopolitični delavec v zadevah, ki se pozabijo, kot zasebnik za svoj dom na Selu. Zato to pot tega ne bi ponavljal, vsaj na enak način ne. Tudi ni namen tega pisanja v celovitem prikazu njegovega življenja in dela, za kar morda sploh še ni čas in lahko pride na vrsto še kdaj pozneje. To pot bi rad bil bolj oseben, napisati želim, kako sem Bobana doživljal sam.
Spoznal sem ga kot učenec učitelja, pri glasbenem pouku v sedmem razredu, v šolskem letu 1965/66. Njegov slog poučevanja je bil popolnoma drugačen od Job-stovega. Pri Jobstu, ki nas je učil leto prej in pozneje, ko je šel Boban k vojakom, s(m)o več peli, pri Bobanu je bilo več »teorije«, najbrž je bilo tako tudi po učnem načrtu. Bistvena razlika je bila v disciplini. Postarani in preblagi Jobst nereda ni znal krotiti, ko mu je prekipelo, je izzivalcu zagrozil, da »boš šel gor/k ravnatelju/ in boš gor plačal!« Mladi in energični Poljanšek je imel med poukom v razredu mir, zmožen je bil tudi tega, da je v kalilca učnega miru zagnal cel šop ključev. Naslednjič sva se srečala v začetku poletja 1971, tistikrat oba v šolskih klopeh. Naključje je naneslo, da sva skupaj sedela pri opravljanju teoretičnega dela vozniškega izpita, v neki stavbi na Slomškovi v Ljubljani. Sveže zapečeni maturant sem od svojega nekdanjega učitelja nekaj malega preplonkal. Mislim, da nisem dobro ločil med znakoma za avtocesto in tisto, ki je rezervirana za promet z motornimi vozili. Pa sem Bobana pod mizo dregnil s prstom, mu v svojem testu pokazal na vprašanje, on pa mi je na svojem diskretno namignil na pravilni odgovor. Ob koncu tistega poletja je Boban prvič nastopil ravnateljsko službo, jaz pa sem šel študirat. Najino naslednje bližnje srečanje je bilo po svoje nasledek tega vozniškega izpita. Mladi ravnatelj je imel seveda že svoj avto, legendarnega amija okrasto-rumene barve, ob sobotnih večerih pa si je potem, ko se je razšel s svojo prvo ženo, poiskal družbo med študenti. In smo se skupaj še kam zapeljali, največkrat v Dom na Goropekah.
V tistih letih so ob mizah žirovskih gostiln še zasedali nekateri imenitni možje, že takrat veterani, zdaj vsi že pokojni. Eden od njih je bil tudi Bobanov oče MILAN POLJANŠEK (1908-82). Po domače se mu je reklo Milan Modrjanovcov, mi pa
Prizor iz TV oddaje <> Antonu Jobstu ob njegovi 80-letnici, 19?* Jobst in njegov mlajši kolega Poljanšek na starem Modrjanovcovei" mostu čez Soro na SeWi v času natisa te slike i" več ne obeh glasbenik"1 ne mostu
Prizor i/ TV oddaje o Jobstu, 1974: glasbenika Jobst in 1'oljanšek na poljski p""
5 H
snio mu nadeli častni naslov Oče Fenomen (alias Pater Fenomenalis). Zakaj? Ko smo stopili v gostilno, največkrat se je to /godilo pri Bahaču v Stari vasi in pozneje pri Županu na Dobračevi, je zmeraj vstal in nas ves radosten poklical k svojemu omizju. Sledil je obvezni nagovor z vedno enakim začetkom: »Dragi dečki, dragi fenomeni!« V nadaljevanju nam je naložil, kaj ima kdo od nas postati: prijatelj 'Ione direktor Alpine, podpisani sem bil predviden za profesorja - »na univerzi, najmanj na gimnaziji«, ko je zagledal Staneta Kosmača, pa se mu je zareklo: »Dragi fenomen Kosmač, ti pa ravnatelj šole!« Seveda se mu je že med izrekom tega stavka posvetilo, da to ne bo šlo in se je takoj popravil: »No, že, že, ampak šele potem, ko to nebo več Boban!« Svojega sina je imel neizmerno rad.
Oče in sin sta imela seveda marsikaj skupnega. Tvorno ljubezen do doma, denimo, iz katerega sta hotela napraviti »nekaj več«. Oče Milan si je tu že v letih pred začetkom 2. svetovne vojne omislil turistični penzion s kopališčem na Sori. Z njim je zaslovel daleč naokoli, sem so zahajali tudi petični gostje iz Ljubljane »i čak iz Beograda«. Enega od gostov so nato zasačili, kako si ogleduje, skicira in fotografira položaje in gradbišča objektov Rupnikove linije. Aretirali so ga, Milanu pa ukazali, da mora penzion zapreti. Ker je bil tako čez noč brez dela, se je odločil, da gre v Beograd in se tam pridruži žirovski čevljarski koloniji. Tu je spoznal tudi svojo bodočo ženo, MIMIKO iz glasbeno navdahnjene družine Petrovič. Baje je bilo eno od dejanj v ritualu osvajanja tudi tisto, ko je pred zbrano družino kot izurjeni sokol kar na stolu postavil stojo na rokah! Poročila sta se in v Beogradu sta se jima rodila hči Duša in sin Boban. Ker je slednji ugledal luč dneva prav v sproščenem ozračju pravkar osvobojenega mesta, 1. decembra 1944, sta mu starša dala tudi temu primerno ime: Slobodan.
Po vojni se je mlada družina vrnila na Selo, oče je kmalu ponovno odprl penzion. Spet so prihajali imenitni gostje, med njimi Mira in Bojan Stupica, igralka in režiser, ter znani pisatelj. Ta je v knjigo vtisov zapisal: »To je hiša svoje sorte. Zato so tudi vtisi različne sorte, vendar samo najboljše sorte. Mislim, da bo to dovolj, ker je samo uvod k tej knjigi. Ciril Kosmač, 9. 7. 1954.« Pa ni takšno laskavo mnenje prav nič pomagalo, ko so bili v tistih časih lastniki zasebnih gostišč spoznani za razredne sovražnike in so morali svoje lokale zapreti. Milan je dobil v plačilo nerazumljivo visoko davčno vsoto. Sel je na okrajno davkarijo v Kranj in vprašal, ali se nemara niso zmotili. Pa mu je arogantni uradnik zabrusil: »Plačajte ali pa zaprite!« In je zaprl. Boban je imel ves čas namen, da bi začel znova. Kako mu je to res uspelo, lahko vidi vsak sam, v novem teniškem igrišču in v razgibani dejavnosti kluba Pristan, katerega člani se tu zbirajo in igrajo že od začetka devetdesetih. Očetu in sinu je bila skupna tudi ljubezen do reke, ki teče mimo njune hiše. Ko je prišel Milan v Beograd, ga je navdalo hudo domotožje. Pa je šel na savski most, se zagledal v vode velike reke in vanje potočil še svojo debelo solzo. Ter se tolažil z mislijo, da je v tej obilici vode tudi tista, ki teče pod okni doma na Selu! Boban se ni zadovoljil z nostalgičnim obujanjem spominov na reko, v kateri je imel oče kopališče, ko so bile njene vode še čiste. Po značaju je bil bolj realist kot nostalgik in tako si je kot ravnatelj in kot občinski delegat in svetnik prizadeval, da bi storili kaj konkretnega za Sorino očiščenje. A to je veliko pričakovanje, ki se ne uresniči čez noč. Da se bo in se mora, pa terja že zavest, kako je prav to dobro in potrebno. Boban je domači hiši namenil veliko svojega časa in pozornosti. Prenavljal jo je z ljubeznijo in z veseljem do takega dela. Navzven je še taka, kakršno je povečal že oče, v notranjosti je vse prenovljeno. V hišo se pride s prostorne terase, z nje je tudi vhod v znamenito klet, vkopano v živo skalo. Pod hišo teče zajezena reka, pred njo jo varujejo visoki oporni zidovi, ludi te je Boban vse obnovil ali na novo zgradil, veliko z lastnimi rokami, nekaj s pomočjo prijateljev in znancev. Včasih so ga po-
leti obiskovali njegovi sorodniki iz Beograda. Ti so bili mestni ljudje, posedali so na terasi, kadili, kaj malega popili, predvsem pa veliko govorili, »puno pričali«. Ob pogledu na gostitelja, ki ni imel časa posedati z njimi, ampak je kar naprej nekaj delal, so govorili: »Vidi Bobana, kako je vredan!«
Proti koncu osemdesetih je Boban na nasprotnem - desnem bregu Sore zgradil popolnoma novo teniško igrišče. To je bil gotovo njegov največji zasebni graditeljski podvig, ki ga poznajo in uporabljajo številni Žirovci in Žirovke, združeni v klubu Pristan. To je dejavnost, po kateri je hiša najbolj poznana v zadnjem poldrugem desetletju, zadnja leta jo vodita Bobanova pastorka Barbara in njen mož Damjan. Ta mlada dva sta zraven teniškega postavila še igrišče za odbojko na mivki, v vrhnjem delu urejata novo stanovanje in tudi sicer skrbita, da gre življenje naprej. Hči Ana se jima je rodila prav v dneh, ko je moral Boban umreti. Mama Barbara ugotavlja, da je to sploh prvi otrok, rojen tistim, ki tu živijo, odkar hiša stoji - od 1909; drugi, tudi očeta Milan in Boban, so se ljudem iz te hiše rodili, ko so živeli v drugih krajih in domovanjih ... Jaz pa sem imel to srečo, da sem to hišo svoje sorte in njene prebivalce najboljše sorte spoznal že v drugi polovici sedemdesetih, ko sta v njej živela še oče Milan in mama Mimika in ko se je 1976 v ta dom primožila mlada in prijazna Irena Rakovec, profesorica angleščine in muzikologije. Razpoloženju svojega novega doma je vtisnila svoj pečat. Včasih se mi je kar zasmilila, ko je Boban vztrajal, naj nam vendar kaj zaigra na hišnem klavirju, tudi če za to ni bila posebej razpoložena. In še zlasti, če je ta skladba morala biti takrat nadvse popularna Balada za Adelino.
Sicer pa glasbeno ozračje ni bilo edina posebnost hiše. Tu je doma kulinarika, od Mimikine kave in kolačev do sarm, katere sta se od nje naučila pripravljati tudi Irena in Boban. Spominjam se, da nas je z njimi postregel na domači večerji ob svojem 45. rojstnem dnevu. K celoviti podobi je treba seveda dodati delež, ki ga k tej zgodbi prispeva družina Mesec. Del hiše je namreč v lasti Bobanove sestre Duše. V začetku sedemdesetih je bil njen mož tri leta in pol ob doktorju Berniku drugi splošni zdravnik v Žireh. Pozneje sta se preselila v Ljubljano, kjer je Tone, doma z velike kmetije pri Gdelu v Rovtu na Selškem, nadaljeval študij in specializacijo. Zdaj je dr. Anton Mesec predstojnik oddelka za nevrologijo v petem nadstropju Kliničnega centra in hkrati profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Tudi Mesca sta si na Selu uredila svoje drugo domovanje in ga pogosto obiskujeta, zlasti v poletnem času, ko se jima pridružijo v Angliji živeča hči Nina, njen mož Steve in njun sin ter hči Petra z družino. Tako v hiši slej ko prej domuje mednarodna zasedba, kakršna je tu že od časov, ko je imel oče Milan v njej »tujske sobe« in turistični penzion.
Ne nazadnje želim poudariti, da naju z Bobanom ni vezalo le prijateljstvo, povezali so naju tudi nekateri skupni projekti. Ob Prešernovem dnevu 1978 smo člani Kluba študentov Poljanske doline v sodelovanju s slikarjem Tomažem Kržišnikom, režiserjem Andrejem Mlakarjem ter Bobanom in Ireno pripravili nepozabno proslavo. Z njo smo nastopili pred polno dvorano v Žireh in nato še v prazni galeriji loškega gradu. V začetku leta 1980 sva bila imenovana v novi izvršni odbor, nekakšno kulturniško prisilno upravo DPD Svoboda Žiri, osrednjega, vendar takrat popolnoma nedejavnega kulturnega društva v kraju. Vsak od članov odbora je prevzel tudi neko konkretno nalogo. Predsednik Anton Zibert se je zavezal, da bo poiskal možnosti za prenovo dvorane in pripadajočih prostorov v Zadružnem do-
mu. Boban je predlagal ustanovitev novega, velikega ženskega pevskega zbora, kakršnega dotlej v Zireh še ni bilo. Sam sem bil pobudnik ustanovitve literarne sekcije, ki naj bi začela izdajati društveno glasilo. Že jeseni sta bila najina načrta skupaj uresničena. Ko smo v prav takrat prenovljenem domu Partizan proslavili tedanji krajevni praznik 23. oktober, je na proslavi prvič zapel ŽPZ Svobode pod vodstvom Slobodana Poljanska, ob tej priložnosti je bilo brezplačno razdeljenih skoraj vseh 300 izvodov prve številke Žirovskega občasnika
Ko je kako leto pozneje iz ženskega zbora Svobode in moškega zbora Alpine sestavil še mešani zbor, imenovan po Jobstu, mi je v svoji vnemi zatrdil, da moram kot novopečeni in poklicni kulturni animator tudi sam stopiti med pevce. Tudi če bi samo usta odpiral, bi ti bi moral zraven! Saj bi rad, sem mu rekel, a kaj, ko vendar ve, da s posluhom nisem najbolj obdarjen. Pa me je ob neki drugi priložnosti, ko smo mu pomagali obnoviti hišni vodovod ter ob tem tudi glasove precej namočili in korajžno zapeli, tolažilno razglasil za »prikriti bariton«. Zapisati želim, da mi je bil kot organizatorju tedanjih kulturnih dejavnosti v krajevni skupnosti in kot uredniku Žirovskega občasnika ves čas v oporo. Kadar nisem vedel, kaj bi, sem stopil k Nepozabni prizor iz' njemu v šolo in sva že našla primerno rešitev. Illnu Naš krai 7 S"'1'
Ko smo o kresni noči 1986 priredili prvo od dveh kresovanj pri Vidicu na Vrsniku,   Mhkaća 1983-so prvič zapele njegove Kresnice, v začetku »dekliški nonet«, pozneje decet. Preden   Boban dirigira ženske so kakih deset let pozneje prenehale peti, so bile že ženski komorni zbor. Bobano-   pevskemu zboru DPD va velika želja je bila, da bi dekletom pridružil še nekaj najboljših mlajših pevcev in   Goropeškega griča, k' tako dobil kakovosten mešani komorni zbor. Pa ni šlo, vse skupaj je obstalo pri   solistka Alenka Mezel«
prvih vajah. Kako bi se takšen zbor glasil, smo videli in slišali na eni najbolj imenitnih in enkratnih kulturnih prireditev na Zirovskem, na koncertu, ki je bil 13. junija 1993 v podružnični cerkvi sv. Ane na Ledinici. Pobudnik je bil Boban, nastopil je s Kresnicami, ki jih je posebej za to priložnost »okrepil« z nekaj moškimi glasovi. Njihov koncert smo dopolnili še drugi: pred oltarjem poleg pevk, pevcev in pevovodje mlade flavtistke iz Škofje Loke, na prižnici igralec Jože Drabik s posrečeno interpretacijo pridig Janeza Svetokriškega, sam sem prispeval nekakšno spremno besedo, vse skupaj je režiral Lojze Domajnko. Tak večer je bil za tisti čas res nekaj novega, zgled, ki ga je dal, pa zdaj že vrsto let tvorno povzema kvartet Air s koncerti, ki so vsako leto na kresni večer. Mimogrede: do prvih kljunastih flavt so člani kvarteta prišli tako, da jih je ravnatelj kupil za potrebe šole. V drugi polovici osemdesetih so naju družila tudi takrat moderna ekološka prizadevanja. Pod dežnikom rajne SZDL so ustanovili nekakšen odbor za te reči, ki pa se, kolikor se spomnim, ni kaj dosti izkazal. Ekologija je bila močno poudarjena v predvolilnem programu Liste za Ziri, »nestrankarskega gibanja«, s katerim smo konec jeseni 1994 kandidirali na prvih volitvah v obnovljeni občini Žiri. Boban je bil nosilec liste, moje ime je bilo na drugem mestu. Boban je bil izvoljen, meni so baje zmanjkali dva-trije glasovi. To je bil najbrž najin zadnji skupni projekt, od takrat naprej sva hodila vsak svojo pot in se videvala le občasno. Prišli so taki časi, da smo vsi po vrsti postajali vse večji zasebniki. Boban je imel dosti dela v šoli, vse več pozornosti je namenjal domačiji na Selu. Jaz sem odšel v svobodni poklic in sem počasi prenehal z »animiranjem« žirovske kulturne scene, na kateri sva se dotlej najbolj redno videvala.
Njegovo življenjsko delo je bilo seveda vodenje Osnovne šole Žiri, vendar prav te razsežnosti njegovih prizadevanj ne poznam najboljše. Rezultate, posebno graditeljske, poznamo vsi Žirovci, ki smo vsaj srednjih let. Enkraten dokument teh naporov je tudi šolska kronika, ki jo je moral kot ravnatelj po službeni dolžnosti - in hkrati brez odpora - ves čas pisati. Zato v tem osebnem spominskem zapisu njegovo ravnateljstvo namenoma puščam ob strani oziroma ga prepuščam kakemu drugemu kronistu. Včasih se mi je zdelo, da je postajalo njegovo »nadučiteljsko« delo po toliko letih že precej rutinsko in da se ga je sam že malo naveličal. A hkrati vem, da je bilo dostikrat naporno in na meji afere. Takrat, denimo, ko se je 24. novembra 1977 - v petek zjutraj, pred nedeljskim referendumom za šolski samoprispevek - peljal v službo in so ga ob glavni cesti skozi Žiri pozdravili številni proti šoli in njemu osebno zaostreni napisi. Eden se je, denimo, glasil: »Za šolo nič, v šoli je hudič!« Res, marsikaj so mu očitali, a zdaj vse to pač ni več aktualno. In kot rečeno: pedagoške plati njegovega dela ne poznam dovolj dobro in je prav zato nočem ocenjevati, v tem pisanju še posebej ne.
Bobanova osebna veličina je bila po mojem v tem, da je v svojih najboljših letih dal od sebe veliko več, kot se danes pričakuje od državljana, ki hodi v službo in dobiva plačo. Živel je za šolo, zavzemal se je za rast zborovske kulture v kraju, ni mu bilo vseeno, kaj bo z okoljem, v katerem živimo, svojo domačijo je urejal z ambicijo, da iz nje naredi hišo in pol. V vseh navedenih pogledih je bil očitno uspešen, čeprav res ne enako močno skozi celo obdobje. Od začetka sedemdesetih do srede osemdesetih so leta njegovega markantnega vzpona, do srede devetdesetih ostaja na doseženi višini, v zadnjih letih njegov življenjski in delovni elan počasi pojema. Ko smo v začetku aprila v večnamenskem prostoru Osnovne šole Žiri, ki ga je kot ravnatelj svoj čas opremil z vrhunskim koncertnim klavirjem, poslušali prvi samostojni koncert vi-olončelista Jošta Kosmača, ga ni bilo zraven. S tem človekom je pa nekaj narobe, sem si mislil, spominjajoč se, s kakšnim veseljem je še nedavno obiskoval takšne prireditve in jih tudi sam spodbujal. Toda že nekaj tednov pozneje nas je za zmeraj zapustil. Bolezen, za katero sploh nismo vedeli, je opravila svoje.
Boban je bil eden od takrat še redkih mladih izobražencev domačinov, ki so se po šolanju vračali v domači kraj in tu poskušali ustvariti »kaj novega«. Na pedagoški akademiji si je pridobil primerno izobrazbo, še več sta veljala njegov glasbeni talent in graditeljska volja do dela. Izhajal je iz rodu Poljanškov - Modrjanovcovih na Selu pri Žireh. Ta rod pa ni kar tako. Dva od vrhunskih ustvarjalcev iz tega »gnezda« sta uvrščena v Enciklopedijo Slovenije. Prvi je bil železniški gradbeni strokovnjak Alojz Poljanšek, »avtor« številnih železniških prog, za njegovo življenjsko delo velja proga v Koper. Drugi je bil pred kratkim umrli zdravnik ginekolog Rado Poljanšek, svoj čas priznani specialist za ženske bolezni in profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Radotov oče Jakob Poljanšek je bil podjetnik, že leta I9I4 je po specializaciji pri dunajski firmi Saurer kupil avtobus in z njim vozil na progi Žiri-Škofja Loka-Žiri, ki menda velja celo za prvo redno avtobusno progo na vsem slovenskem ozemlju. Jakob in Lojze sta bila brata in hkrati polbrata Bobanovega očeta Milana Poljanska, ki smo ga že imenovali in velja za enega od začetnikov žirovskega turizma. Bobanov bratranec in sosed Janko Poljanšek je bil eden pionirjev povojnega gospodarskega razvoja Zirov in planinstva na našem koncu, tvorec podjetja Polbc, ki je bilo v času njegovega vodstva ambiciozno zastavljeno in razmeroma uspešno.
Sicer pa so bili Modrjanovci najprej orodni kovači, obrtniško, tehnično in naravoslovno ter inovatorsko naravnani ljudje, o čemer pričajo tako dosežki tistih, ki so ostali doma, kot prej imenovanih, od katerih so šli nekateri tudi po svetu. Da bi bili glasbeno kaj posebej nadarjeni, ni znano. Odkod tedaj Bobanu ta božji dar? Očitno po materinem srbskem rodu. Da je res tako, priča tudi dejstvo, da je bil njegov stric, materin brat Radomir Petrovič Lale eden najvidnejših srbskih glasbenikov 20. stoletja, o čemer pišejo članki v jugoslovanskih glasbenih leksikonih in enciklopedijah. Stric Lale ni bil le skladatelj in akademijski profesor, bil je tudi mednarodno priznan zborovodja in kot tak je nečaku večkrat kaj dobrega svetoval in ga oskrboval z glasbeno literaturo. Mogoče se še kdo spominja, kako je na nekem koncertu v začetku osemdesetih stric v žirovski dvorani dirigiral nečakovemu zboru ... Bobana torej lahko brez dvoma uvrstimo v imenitno družbo njegovih priznanih sorodnikov. Ce bi moral zdajle napisati kratek članek o njegovem življenju in delu za kak biografski leksikon, bi nemara poskusil, kakor sledi:
SLOBODAN POLJANŠEK, učitelj in ravnatelj, zborovodja, eden najvidnejših pobudnikov razvoja šole, rojstnega kraja in očetove domačije. Rodil se je 1. decembra 1944 v Beogradu, umrl 3. maja 2003 na Selu pri Žireh. V Ljubljani je končal učiteljišče in pedagoško akademijo (pozneje še šolo za ravnatelje) in se zaposlil kot učitelj glasbe na Osnovni šoli Žiri. V letih 1971-2003 bil njen ravnatelj. Bil je pobudnik in voditelj dolgoletnih prizadevanj za zgraditev novih in pre-potrebnih delov šole; najprej nove telovadnice in otroškega vrtca, odprtih 1976, nato še novega trakta za razredni pouk in šolskega stadiona, ki sta bila slovesno odprta jeseni 1983. Kot pedagoški vodja šole se je veselil izjemnih dosežkov svojih učencev. Žirovske pionirke so postale jugoslovanske prvakinje v košarki, njegov šolski mladinski komorni zbor se je 1972 uvrstil na zvezno pevsko revijo, v zadnjih letih je ustanova blestela v šolski košarkarski ligi, popularni ŠKL. Svoj prvi pevski zbor je ustanovil in ga vodil že pri vojakih. Vodil je številne šolske zbore. Od svojega učitelja Antona Jobsta je prevzel vodenje moškega pevskega zbora Alpina (1975-85), ustanovil ženski pevski zbor DPD Svoboda Žiri (1980-90), mešani pevski zbor Anton Jobst in dekliški komorni zbor Kresnice (1986-96). Bil je eden najvidnejših soustvarjalcev kulturnega utripa Žirov od srede sedemdesetih do začetka devetdesetih let. Sodeloval je v družbenem in političnem življenju kraja in občine, bil delegat in funkcionar Skupščine občine Škof j a Loka, predsednik njenega družbenopolitičnega zbora (1978-82) in svetnik Občine Žiri (1994-98). Pri svojem domu na Selu je zgradil športno rekreacijsko središče. Za svoje delo je prejel številna priznanja, ob papirnatih tudi spominsko uro iz rok dr. Lucije Cok, ministrice za šolstvo - kot priznani ravnatelj z enim najdaljših stažev v državi. Naj bo gornji odstavek namesto sklepa. Pripišem samo še to, kako mi je žal, tla Bobana ni več med nami - da bi lahko užival sadove svojih prizadevanj tako v šoli kot v kraju in doma. Navsezadnje pa tudi zato, da bi lahko še kdaj sedla za mizo, popila kozarec in katero rekla. Zdaj, ko to ni več mogoče, pa lahko njegovemu spominu nazdravim le s tem pisanjem.
Ziri, pred Dnevom spomina na mrtve 2003.
NOB 1941-1945
Janko Mrovlje
SKRIVNOSTI GRAPE Z BISTRIM POTOKOM
Potok Karlovščica izvira visoko nad Črnim kalom na Blegošu. V dolino se spušča mimo samotnih mlinov in hiš, prislonjenih v strme bregove grape. Vode okoliških potočkov mu jačajo tok, Karlovščica pa se preimenuje v Logarščico. Ta teče po Logarjevi grapi mimo Logarjeve domačije in se v Hotavljah izliva v Kopačnico. Tretjega julija 1943 je Poljanska četa I. bataljona Gorenjskega odreda taborila pod Lazom onkraj vasi Malenski Vrh. Zvečer me je poklical komandir čete Zoran Kopač - Zivko in mi naročil, da naslednje jutro kot kurir stopim na javko v Karlovško grapo h kmetu Pisancu. Tam naj bi prevzel pošto terenskega kurirja, ki sem ga dobro poznal, saj je večkrat prihajal v četo.
Naslednje jutro se je začelo svitati in vzpenjal sem se v hrib skozi gozd mimo vasi Malenski Vrh. Na drugi strani hriba je bila strmal Karlovške grape. Med vzponom
Janko Mrovlje oktobra 1944, Komandir Poljanske čete Zoran Kopač - Živko iz
foto Milan Žakelj - Zirovnik Nove vasi pri Žireh. Fotografija je nastala pred 2.
svetovno vojno, ko je služil vojaški rok. Medalja na prsih je priznanje dobrega strelca.
sem dvakrat zaslišal nenavadne šume. Neobičajni zvoki so pritegnili mojo pozornost in spotoma sem se oziral nazaj. Dosegel sem sleme in se začel spuščati v grapo. Tekel sem po stezi in potok prečkal po brvi - prerezanem hlodu, ki je imel za oprijem lato. Pot me je vodila naprej po stezi proti Pisančevi domačiji. Med tekom sem se spet ozrl nazaj. Obšla me je groza. Ob brvi je stal nemški žandar in, naslonjen na lato, meril name z brzostrelko. Nagonsko sem se vrgel na tla. Žandar je izstrelil rafal. Naboji so sikali nad mojo glavo in se zarivali v zemljo. Začutil sem skelečo bolečino, krogla me je zadela v hrbet tik ob hrbtenici in se zarila skozi pljuča v desno ramo. Spoznanje, da gre za življenje, je v meni prebudilo neverjetno moč. Pognal sem se v goščavje nad potokom, se kotalil po robidovju in po strugi potoka proti Blegošu. Znašel sem se pod vojaško cesto, ki vodi na Blegoš. Misleč, da sem se že izmaknil največji nevarnosti, sem zagledal kolono nemških policistov. Potuhnil sem se v grmovju in čakal. Šele takrat sem se zavedel, da krvavim in pljuvam kri. Kolona policistov je počasi koračila po cesti. Skozi zavest me je prešinjal občutek konca, pred očmi se mi je prikazala podoba soseda Ferdinanda Dolinarja - Miklavža, pred štirimi meseci, aprila je padel na stražarskem mestu. Ustrelili so ga avstrijski graničarji. Kolona je izginila za ovinkom. V omotici sem utonil v sen. Ko sem se zbudil, v ustih nisem več okušal krvi. Krvavitev se je zaustavila. Splazil sem se čez cesto in taval po gozdu do noči. Vrnil sem se pod Laz v četni tabor. Komandirju sem povedal, kaj sem doživel. Odredil je, da me borci prenesejo na javko, kjer bom počakal na sprejem v bolnišnico. Ta je bila takrat urejena v zemljanki na Dolenjih Brdih. Na sprejem sem počakal na Kopitarjevi domačiji. Tu je bila javka, bolnišnica pa vkopana pod zemljo v neposredni bližini domačije. Za ranjene je skrbel bolničar Gregor Rupnik - Grega. Kuhala in gospodinjila je hči Slavka. V zemljanki je bil takrat le borec naše čete Jože Goličič - Lister, zdravili so mu razmesarjeno dlan.
Imel sem veliko srečo. Krogla je predrla le vršiček pljuč in rana se je hitro zarasla. Kroglo iz rame mi je kirurg odstranil leta 1955. Med okrevanjem sem izvedel, da me je na poti iz Malenskega Vrha v Karlovško grapo zasledovala patrulja avstrijskih žandarjev iz postojanke Javorje. Večina žandarjev okupatorskih postojank v Poljanski dolini je bila sestavljena iz vrst avstrijskih nacistov. Še posebej leta 1943 so zasledovali ter umorili mnogo aktivistov in partizanov.
Nacisti iz te postojanke so pozneje, 16. julija 1943, umorili Zorana Kopača - Živka, komandirja Poljanske čete. Živko je bil takrat ranjen v nogo in je čakal, da ga sprejmejo v bolnišnico. Ranjen je bil v bojih z žandarji. Zatekel se je na svisli Karlovskega mlina. Komandir Živko je bil doma iz Nove vasi pri Zireh, po poklicu mizar. Med ljudmi, domačini iz Malenskega Vrha, aktivisti in borci je bil zelo priljubljen. Odlikoval se je kot dober pevec in pogosto nastopal in prepeval partizanske pesmi. Njemu v spomin je po njegovi smrti aktivistka Pavla Benedik - Tatjana, Primoževa iz vasi Jazbine nad Malenskim Vrhom, napisala pesem. Pesem seje hitro razširila in ponarodela.
Ko v ranem jutru ptički so zapeli, naznanjali so lep poletni dan, v mehkem senu nekdo rane celi, v borbi ranjen partizan.
On mirno spi in sanja o svobodi, grmeči streli pa za njim gredo in ob potoku, ki po strugi teče, on padel je za našo svobodo.
Ko sva se midva zadnjič poslovila, v slovo desnico svojo mi je dal, »Fašizmu smrt, tovarišica draga, na svidenje nad zvezdami,« je dejal.
»Tovariš Živko, narodu svoboda« iz mojih ust utrgal se je glas: »Ko greš v borbo v daljno tiho goro, ostani zdrav in ne pozabi nas.«
A danes tebe črna zemlja krije, v grobu veneš ti slovenski svet, sovražniku pa zadnja ura bije, tovariš tvoj bo osvobodil svet.
Pojavi) se jc običaj petja partizanskih pesmi, s katerimi so borci in aktivisti kljubovali smrti. Martina Demšar - Miluška iz Malenskega Vrha je posvetila pesem padlemu partizanu Lojzetu Stanoniku.
Tih večer je objel naravo, ko sem zadnjič videla te. V krsti spal si sredi cvetja, mrzle bile so ti roke.
'Zrla sem v tvoj obraz bledi, videla sem na ustih smehljaj. Hrepeneče sem čakala, kdaj zapel boš kot nekdaj.
A molčijo tvoja usta, ker za vedno si zaspal. Tvojo kri je pila zemlja, zanjo si življenje dal.
Ne odpri se več, gomila, tebe k nam ne bo več nazaj, mirno spavaj, Lojze dragi, konec je trpljenja zdaj.
Konec avgusta 1943 sem ozdravel in se s partizansko enoto odpravil na Dolenjsko. Postal sem borec 1. bataljona Tomšičeve brigade. Ze po tednu dni bivanja v bataljonu je kapitulirala Italija. Sodelovali smo pri razoroževanju italijanske vojske.
Po prihodu v Ribnico sem prvič videl tako veliko vojakov. Govorilo se je, da jih je za celo divizijo. Italijani so se obnašali kot jagenjčki in pogosto vzklikali Ribellil, čeprav so še dan poprej streljali po nas. Jedro fašistov in belogardistov se ni bilo pripravljeno vdati in bežali so proti Ljubljani. Za seboj so puščali sledove številnih zločinov, ki so jih zagrešili na Dolenjskem.
V tem poznopoletnem času me je najbolj prevzelo vršanje navdušenja med ljudmi, ki so bili siti vojne, zločinov in razdejanja. Razpad fašistične Italije je prinesel med ljudi polet in veselje. Mnogo mladih v Ribnici se je takrat priključilo brigadi. Mnogo mladoletnikov smo morali zavrniti. Niso poznali trpljenja, pomanjkanja, samoodpovedovanja in negotovosti partizanskega bojevanja. Italijanska skladišča so bila polna oblek, orožja in živeža. Ribniške kasarne so bile založene do vrha. Dobro smo se oblekli in oborožili. Spomnim se ton riža, ki smo ga sipali v vreče kar z lopatami in jih odvažali na varno v gozdove.
Naj se vrnem v grapo pod Blegošem. Strahovanje avstrijskih žandarjev se je nadaljevalo. Četrtega februarja 1944 so gorenjevaški žandarji ustrelili partizana Franca Bogataja - Čerugo, člana VOS-a v rajonu Poljane. Leta 1944 je moč nemške vojske začela vidno pešati. Zaradi bližine meja nemškega rajha so se Nemci na Slovenskem povezovali z domačimi kolaboracionisti in v Gorenji vasi ustanovili domobransko postojanko. Avstrijska žandarmerija je dobila precejšnjo oporo. Vrste domobrancev so se okrepile z nekaterimi domačini, znanimi po izdajstvu in strahovanju prebivalstva po vaseh okrog Blegoša. Prebivalstvo je domobrance preziralo celo bolj kot okupatorske vojake.
Prva žrtev domobrancev v Logarjevi grapi je bil Janko Šinkovec, star partizan in aktivist, sicer kmet, po domače Logarjev iz grape. Šestega avgusta 1944 so presenetili in v Karlovški grapi ustrelili partizana Lojzeta Stanonika - Kalarjevega iz Gorenje vasi. Štirinajstega februarja 1945 so prišli domobranci iz ( jorenje vasi v vas jazbine
Aktivisti in varnostniki v Rajonu Poljane. Drugi /. leve proti desni stoji Prane Bogataj - Čeruga, Bogatajev iz Fužin, ki je padel 4. februarja 1944 v tej nesrečni grapi. Fotografiral 12. decembra 194! na Sovodnju fotograf Matija Debeljak.
nad Malenskim Vrhom. Prišli so z namenom izropati Primoževo kmetijo - sankcija zaradi domače hčere Pavle Benedik, vključene v odporniško gibanje. Z domačije so pregnali mater s štirimi otroki in hišo požgali. Ogenj se je zaradi slamnate strehe razširil še na sosednjo Omejčevo in Klemnovo domačijo. Pogorele so tri kmetije. Najhujši zločin domobrancev, nemških policistov in vlasovcev se je zgodil 25. marca 1945. Prišli so v Karlovški mlin, ustrelili mlinarico Maričko Tušar, mlin in hišo pa požgali. Morilsko pot so nadaljevali navzdol po grapi ter se ustavili v Suši pri kmetu Pisancu. Ustrelili so Jožeta, Agato in Marijo Miklavčič in domačijo zažgali. Krvavo pot so sklenili pri mlinarju Miklavčiču. Ustrelili so gospodarja in njegovo družino, ženo Ano in otroke: 15-letno Antonijo, 13-letnega Antona, 12-letnega Janeza, LO-letnega Metoda, 8-letno Ivanko in 6-letno Anico. Po opravljenem zločinu so hišo in gospodarska poslopja zažgali. Od nekdaj velike družine je ostal le sin Jože, ki se je tedaj učil obrti v Kranju.
Prav na pragu svobode, 4. maja 1945 zjutraj, sta prispela h kmetu Posečniku, s priimkom (Jantar, v Malenski Vrh partizana, obveščevalca Škofjeloškega odreda Jože Platiša - Gašper, Tonceljnov iz Hotovlje pri Poljanah, borec dražgoške bitke, in Franc Petrič - Lute, borec od leta 1942, Savančarjev iz Žabje vasi v Poljanski dolini. Gospodarju in domači hčeri Vidi sta veselo naznanjala bližajoči se konec vojne in vesti o kapitulaciji Nemčije. Gašper se je odpravil v šolo, da bi novice prenesel tam stanujoči družini. Gantarjeva hči Vida je med pogovorom z Lutejem opazila skozi okno, da se hiši bliža kolona domobrancev. Partizana sta zapustila vas in se umikala v smer Karlovške grape. V grapi ju je pričakala domobranska zaseda in oba ustrelila. Domobranci so se po tem zločinu še istega dne z. Nemci začeli umikati na Koroško. S tem kratkim orisom dogodkov v grapi pod Blegošem sem dokumentiral le tretjino resničnih skrivnosti in grozot, ki so se dogajale med 2. svetovno vojno. Naj ob koncu opozorim še na nenehno zasledovanje in odkrivanje Grogovih bolnišnic. Zandarji in domobranci so zaradi dobre Grogove obveščevalne službe ved-
Člani odbora OF v Rajonu Poljane. Tretji z levo proti desni stoji Janko Logar, Logarjev iz Čabrač. Fotografiral leta 1944 Žan Mrak.
no odkrivali zapuščene sanitetne objekte. Ranjenci in bolniško osebje se je pravočasno umaknilo. Prvo bolnišnico so mu uničili žandarji, drugi dve v Krvinovi grapi in grapi pod Malenskim Vrhom pa domobranci. Groga in njegov sin sta bila udeleženca Dražgoške bitke. Sin je padel leta 1943. Po dražgoški bitki se je Groga posvetil organiziranju bolnišnic in tako pomagal ranjencem raznih enot z območja Poljanske doline. Po vojni je umrl v Šoštanju.
Maribor, 24. marca 2002
Loški razgledi 22/1975, 29/1982, 36/1989 Žirovski občasnik 8/9/1985, Borec 1981, str. 65 Jože Vidic, Noč v hotelu Park, 1987, str. 74
Zdravko Rink
JANKU MROVLJETU V SLOVO
Spomladi, 28. maja 2003, nas je po hudi in dolgotrajni bolezni za vedno zapustil naš dragi prijatelj, tovariš in rojak, Janko Mrovlje iz Maribora. Rodil se je pred osemdesetimi leti, 25. januarja 1923, v romantično lepi vasici Le-dinica pri Žireh, v številčni kmečki družini pri Koklju.
Njegova smrt je globoko prizadela čustva njegovih domačih, prijateljev in znancev. Spominjam se najinega srečanja v partizanih v julija 1943, v gozdovih pod
Blegošem, ko je ranjen od Nemcev prišel v četo in sem mu obvezal rano. V partizane je šel 10. januarja 1943 s skupino okoli dvajset pogumnih žirovskih fantov. Po veliki nemški ofenzivi na Gorenjsko brigado v Zirovskem vrhu avgusta 1943 je odšel na Dolenjsko in se priključil Tomšičevi brigadi. Sodeloval je v mnogih bojih, med drugimi pri Stampetovem mostu nad Vrhniko. Januarja 1944 se je vrnil na domače območje in nekaj časa sva sodelovala v enoti krajevne VOS.
Poznal sem ga kot dobrega tovariša in prijatelja. Polnega življenjske energije in optimizma. Njegova karakterna drža in skromnost sta bili vrlini, ki sta bogatili njegovo osebnost. Ponosno je premagoval težave in trpljenje v kruti borbi za osvoboditev slovenskega naroda izpod fašizma.
Ne morem mimo spominov na njegovo intelektualno delo in življenje. Še pred upokojitvijo se je posvetil temeljitemu preučevanju razvoja narodnoosvobodilnega gibanja na Zirovskem in širšem območju z namenom, da bi pomembne zgodovinske dogodke teh krajev v vsej svoji verodostojnosti ohranil našim zanamcem. O vsem tem je v številnih in bogatih prispevkih pogosto objavljal v Zirovskem občasniku, za kar smo mu dolžni vse priznanje in zahvalo.
Končano je! Janko! Ne bomo te več srečali veselo razpoloženega obraza kot nekoč, ko si se vračal med svoje domače, prijatelje in znance v svoj prelepi rojstni kraj. Spominjali se te bomo!
Ljubljana, 1. septembra 2003
FOTOGRAFIJA
Z RAZLAGO
Anton Mlakar
SLOVO GOROPECANOV OD ZVONOV
Goropečani, fotografirani ob zvonovih, snetih zaradi vojne iz zvonika goropeške podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika, 28. februarja 1917. Fotografijo gledamo z leve proti desni.
V prvi vrsti sedijo otroci:
Žakljeva dekla Johana; Sedejeva Katra - Selska (Katarina Mlakar, 1904-1994); Zabr-darjeva Marjana (Marjana Mlakar, 1905-1985); Rupertovka (Francka Peternelj, por. Gantar I9I4); Žakljeva Franca (Franca jurca, 1913-1960); Žakljeva Ančka (AnčkaJurca, por. Kokelj 22. 7. 1910); Krogarska Ivanka z Ledince (por. Kavčič 13. 12. 1909); Balčkova Cilka (Cilka Žakelj, 7. 11. 1912-6. 12. 1918); Kokljev Pavle (Pavel Kokelj, 1912-1998); Kokljev Franc (Franc Kokelj, 1914-1945); Šurkov Franc (Franc Kranjc, 1914-1945); Martinov Tone (Anton Peternelj, 10. 6. 1911-22. 10. 1967).
V drugi vrsti stoji na začetku Sedejeva mati, levo od nje sedijo in na koncu stojijo otroci: Sedejeva mati Rezka (Terezija Mlakar, 1863-1930); Balčkova Mica (Micka Žakelj, 14. 1. 1901-19. 4. 1955); Sedejeva Johana Gohana Mlakar, 1890-1980, por. v ZDA); Kokljeva Mica (Mica Kokelj, 1895-1943); Sedejeva Franca (Francka Mlakar, 1897-1984); Zabrdarska Mica (Marija Mlakar, 1897-1975); Kokljeva Johana (Ivana Kokelj, por. Kranjc, 1903-1999); Balčkova Franca (Frančiška Žakelj, 1902-1931); Zabrdarski Tone (Anton Mlakar ml., 1903-1932); Šurkov Maksi (Maks Kranjc, 1906-1974); Balčkov (ože - Lipnk (Jože Žakelj, 1909-4. 8. 1998); Balčkov Anže -Novohišar (Anže Žakelj, 16.12. 1904-21.8. 1987).
V tretji vrsti stojijo:
Šurkova mati Micka (Marija Kranjc, roj. Justin, 1879-1952, Mrlakova iz Žirovskega vrha); Žakljeva stara mati Micka (1860-1936); Žakljeva mati Johana (Jurca, 1882-1927); Mežnarca Micka (Micka Mlinar); Prebevčkova Marjana (Bogataj, 1893-1948); Mežnar (Mlinar); Sedejev Blaž - ta mladi Sedej (Blaž Mlakar, 1902-1944, por. 31. 5. 1933); Sedejev Franc - Hlavčar (Franc Mlakar, 1900-1984); Kokljev Anžon (Janez Kokelj, 1900-1917); Zabrdarski oče Tone (Anton Mlakar, 1860-1927); Jernej Krogarjev z Lcdinice (1901 por. v Francijo); Krogarjev oče (Janez Mlakar, 1854-1926); Martinov oče (Janez Peternelj, 1892-1959); Žnidarjev Franc-Tabarsk (Franc Mlakar, 1900-1919).
Za štirimi fanti v drugi vrsti na desni sedita (vidita se le glavi):
Sedejev oče - Sedej (Blaž Mlakar, 1864-1952); Kokljev oče Luka (Luka Kokelj, 1865-1943).
V ozadju na levi se za Sedejevo materjo in Mežnarjem vidi del obraza - to je: Zabrdarjeva mati (Marija Mlakar; 1866-1961, k hiši se je primožila od Matečka iz Raven).
Pripis: Nove bronaste zvonove, ki so v zvoniku še zdaj, so pripeljali na Goropeke /6. decembra 1921 ob 13. uri. Sprejem je bil veličasten.
Franc Temelj
BAN MARKO NATLAČEN V ŽIREH
Leta 1938 je Katoliško prosvetno društvo v Žireh slavilo tridesetletnico delovanja. V ta namen je za 12. junij Krekovo prosvetno okrožje napovedalo večjo versko prosvetno prireditev, kakor piše v župnijski kroniki. Slovesnost se je začela z. mašo, na kateri je bil slavnostni govornik kanonik Tomaž Klinar, nadaljevala pa se je pred cerkvijo z ljudskim prosvetnim taborom, na katerem je nastopilo več govornikov. Poleg domačinov se ga je udeležila tudi mladina iz Poljanske in Selške doline ter Škofje Loke. Po prireditvi so udeleženci v sprevodu odšli do prosvetnega doma na Dobračevi. Kakor piše Ivan Seljak svojemu sinu, je sijajno uspelo, saj je samo v sprevodu sodelovalo 810 članov. Pred domom je tekel telovadni nastop, ki si ga je prišel ogledat tudi ban Marko Natlačen v spremstvu srezkega načelnika Matije Malešiča. Kakor se je spominjala Ana Kavčič (poročena Podobnik), so gorenjevaški fantje telovadili ob petju himne Naprej, zastava Slave, domača dekleta pa ob pesmi Povsod Boga. Svoj nastop je po toliko letih še vedno znala na pamet. Po pripovedovanju Francke Seljak pa se je med nastopom vlil dež in v trenutku je bilo vsega konec. Kljub vsemu je Ivan Pečnik poročilo o dogodku v župnijski kroniki končal s temi besedami: »Prireditev v celoti pa je vendar nad vse pričakovanje sijajno uspela. Tudi nasprotniki so to priznali in se zadržali na dostojni višini. Ni bilo nikakih izzivanj, nagajanja in nasprotovanja, kakor je bilo skozi desetletja v Žireh običajno.«
Fotografija prikazuje trenutek, ko na telovadišču pred prosvetnim domom na Dobračevi ban Marko Natlačen prejema šopek iz rok Ane Kavčič - Trčkove, ki ju spremljata na njeni desni Vida Malovrh - Malovrhova in na levi Francka Seljak -Homcova. Poleg bana je srezki načelnik Matija Malešič (s kapo), za njim žirovski župan Ivan Seljak, na njegovi desni takratni žirovski župnik Ivan Pečnik. Za dekleti v krojih se vidi: na desni južno pročelje Majnikove hiše (zdaj Dobračevska 5), v sredini Trčkov kozolec (na njegovem mestu ima zdaj hišo Anton Burjek, Dobračevska 6) in na levi vzhodno pročelje Trčkovega hleva (zdaj je vidno samo še pročelje hiše na Dobračevski 4, kajti hlev, ki se je držal hiše, so podrli). V ozadju je vidno pobočje Žirka med Gričarjem in Ledinico. Fotografijo hrani avtor zapisa.
Miha Naglic
ŽIROVEC, KI TEČE MODRO IN GLOBALNO
Ta fotografija je bila posneta v soboto, 20. septembra 2003, na Aljaski. Kaže nam, kako se gorski tekač Peter Lamovec v težavni razmerah in sredi močnega sneženja vztrajno približuje svojemu doslej največjemu uspehu. V tem teku je namreč osvojil drugo mesto in naslov svetovnega mladinskega podprvaka v tej disciplini. Zmagal je njegov vrstnik Mitja Kosovelj, skupaj z Urošem Tomcem in Andrejem Cim-perškom so dosegli tudi ekipno zmago. Peter je za 11,5 km dolgo krožno progo, ki je imela start in cilj na istem kraju, 650 višinskih metrov vzpona in prav toliko spusta, potreboval 36 minut in eno sekundo; Mitja 35' 41", Uroš 38' 57", Andrej 44' 03" - za ekipno uvrstitev štejejo prvi trije. Da bi si lažje predstavljali razdalje in čase, omenimo za primerjavo, da je kot zmagovalec Markovega teka na Javorč 2003 pretekel 4 km dolgo progo in 400 m vzpona v 17 minutah in 27 sekundah.
V ekipo za svetovno prvenstvo se je uvrstil na izbirni tekmi na Lubniku, priprave so imeli na Vojskem. Sledil je polet na Aljasko, najprej iz Brnika do Frankfurta, od tam pa naravnost v Anchorage. Prizorišče teka je bilo v bližnjem kraju Girdvvood, ki je manjši od Žirov in leži na polotoku Kenai, sredi južne obale Aljaske. Tu so ostali cel teden. Najprej so si dobro ogledali progo, opravili lažji trening in se pripravljali na tekmo. Ko so se v soboto zjutraj, na dan tekme zbudili, je začel padati sneg. Start je bil ob enih, sneg se je že prijemal tal. Kljub sneženju in temperaturi, ki se je spuščala k ničli, so startali poletno oblečeni. Peter pravi, da je začel »modro«: med prvo polovico teka se je držal v prvi peterici, na vrh je pritekel prvi z nekaj sekundami prednosti! Med spustom ga je dohitel in prehitel kolega Mitja, vendar je do konca ohranil drugo mesto. Spust je bil zelo nevaren, drselo je, prstov na roki zaradi mraza sploh ni več čutil, en sam napačni korak bi lahko pomenil padec, zvin gležnja, konec tekme ... Med gorskim tekom je treba tudi tvegati, ne le hitro teči, podobno je pri smučanju ali spustu z gorskim kolesom.
Razpoloženje po tekmi je bilo zmagoslavno, tak je bil tudi sprejem svetovnih mladinskih prvakov na Brniku, Petra so žirovski prijatelji in športni navdušenci pričakali še v Osnovni šoli Žiri. Tem ga seveda ni treba posebej predstavljati. Za vse druge pa za-pišimo na kratko, kdo je ta naš športni rojak. PETER LAMOVF.C se je rodil 8. julija 1984 v Kranju, doma je v Jarčji Dolini. V osnovno šolo je hodil v Žireh, na gimnazijo pa v Skofji Loki, v športnem oddelku. Zdaj, v šolskem letu 2003/04, je bruc na geodeziji, študira na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo (FGG) Univerze v Ljubljani. Študentsko stanovanje si deli s svojim največjim tekmecem Mitjo Kosoveljem.
V športu je že od malih nog, začel je s športnim plezanjem, dobro je tekel na šolskih krosih, bil poslan na višja tekmovanja in se tako prebil med atlete. V veliko oporo mu je trener žirovskih atletov Borut Malavašič, največ pa mora za uspeh narediti sam, predvsem z rednim in trdim treningom. Redno hodi na tekme, doma teče na bližnji Mrzli vrh, pa na Javorč in v zadnjem času na Blegoš, kamor je letos tekel že več kot 20-krat! Posveča se tudi gorskemu teku sorodnim disciplinam, kakršni sta gorsko kolesarjenje in tek na smučeh. Štirikrat se je že uvrstil v državno mladinsko vrsto za svetovna prvenstva, zdaj je njegov športni cilj uvrstitev v državno člansko reprezentanco, se pravi med šest najboljših v Sloveniji sploh.
Gorski tek (še) ni olimpijska disciplina, od teh mu je najbližji kros, le da se v gorskem teku teče bolj gor in dol kot po ravnem. Med gorskimi tekači srečaš veliko srčnih ljudi. Tu ni glavni motiv nastopanja denar in medijska slava, glavno je teči in tekmovati in seveda po možnosti zmagati. Hkrati pa spoznavati sebi podobne in se z njimi družiti. In tudi: po vsem svetu zastopati svoj kraj in svoje rojake. Ko smo v Zirovskem občasniku in drugod pisali o Zireh v časih globalizacije, smo ugotavljali, kako je ves svet vedno bolj neposredno prisoten tudi v Žireh - z različnimi izdelki, z ljudmi, ki prihajajo od vsepovsod in z obiljem informacij, ki so nam vsak trenutek dostopne po različnih elektronskih poteh in zlasti na svetovnem spletu. Hkrati gre za to, da bi bili po vsem svetu tudi Žirovci: z našimi izdelki, kakršni so čevlji Alpine, z informacijami o tem, kar počnemo na našem koncu sveta, in z ljudmi, ki nas po svetu zastopajo kot naši globalni ambasadorji. Eden takih je gotovo Peter Lamovec.
LEPOSLOVJE
Breda Dolenc
PESMI
i.
Za ljubezen ni treba besed,
saj ona pride sama,
v očeh najde iskro
in v duši pomlad.
Je najlepša stvar,
ki zraste v srcu,
saj z njo plešejo ptice
in veter boža obraz.
Ljubezen je bogastvo,
ki ga nosi tudi revež,
je vsem v izziv,
čaka vsak trenutek,
da te ulovi.
Ljubezen daje najlepše misli, dejanja.
Sprejmi jo z odprtimi rokami, kot neprecenljivo darilo življenja.
II.
Veter ne ve besed.
In sonce ne žari
tebi v sled.
Besede pa hrepene,
da se potopijo ti v srce
in ob tvoji roki
mi sanje zažive.
Veter je še vedno
brez besed,
le v mojem srcu
si zarisal svojo sled.
III.
Ker sem v sebi našla tebe.
Ker so ptice prišle naproti -
skozi svobodno notranjost duha.
Ker sem ustavila korak
ob tvojem obrazu.
Ker iz tebe pijem ljubezen,
ker sem v življenju našla
bel odsvit neba.
Ker živim skozi prizmo
tvojega srca.
IV.
Bel dan v prosojnosti mojih dlani. Bliskajoči žarki odeti v misli teh dni. Zaupam ti, ki vodiš mi srce, po poti, za katero so slepe oči. Tiho hrepenenje iz tal klije v življenje, vsa moja misel le k tebi želi.
V.
Kot pesem za mojo dušo si, glej, dlani odpiram ti, podarjam najlepše misli, vse besede vzemi mi, skrivnosti drage; zvezd nebroj natrosi si. Vse je, kot da tvoja sem te dni.
VI.
Plesala s tabo
v nežnem vetru bi
in roko položila ti v dlani,
bila bi sonce,
skriti biser norih dni,
bi kot voda v čeri
se ujela
v skrivnostni greh strasti.
Bila bi spev življenja,
ki te prebudi,
da sva eno -
v vsem le jaz in ti.
VII.
Reši me.
Naj bo pot globoka.
Da bo segla do srca.
Da bo roka znala ujeti tvojo dlan
in da se bodo moje oči
umirile v tvojih očeh.
Reši me.
Tatjana Dolenc
PESMI
Vanj ujeti (glosa)
Ne da se ga ujeti v dlan, hitro, prehitro od nas stran beži, ne more se gledati vanj, nešteto stvari zamudi
Čas se izliva na papir,
urnik, ki riše človekov nemir.
Čas ujet v kazalce,
ne da se ga šteti na palce.
Čas, ki tiktaka, tiktaka, beži,
nemirnemu svetu v obraz se smeji.
Čas, ki si sam ne ukazuje,
temveč le človek mu poveljuje.
Čas, ki beži daleč stran,
ne da se ga ujeti v dlan.
Trenutek počiva v mnogih očeh
in mnogokrat v nas zna pričarati smeh.
Trenutek ne vpraša, zakaj in kako,
po svoje pač dela, ne vedno lepo.
Trenutek je hiter, lahko pa ostaja,
če mučna tišina v nas se poraja.
Trenutek je poln in srečen za nas,
če prava oseba je z nami ta čas.
Trenutek na krila v prihodnost hiti,
hitro, prehitro od nas stran beži.
Hip res je nedosegljiv,
kot temen oblak spremenljiv.
Hip nima popravnega roka,
zato kdor nima prav, naj ne stoka.
Hip nas uklešča sam vase,
ne briga se za lepe čase.
Hip ubere pot naših želja,
četudi izven poti vseh meja.
Hip za nas je kakor tlesk sanj,
ne more se gledati vanj.
Bežnost odšla je že stran, daleč v neznani dan. Bežnost valove prevrača nazaj, v nežni tišini ljubeča kot maj. Bežnost na nas riše slike, vesele in žalostne like. Bežnost, odmev melodije, v duši pojoč simfonije. Bežnost v noč odhiti, nešteto stvari zamudi.
Veter
Nobena stvar ne zveni tako lepo, kot zveni veter.
Nobena stvar ne pozna lepše melodije.
Nihče in nič drugega te ne ponese na svojih krilih,
ne da bi zahteval plačilo.
Le veter.
Pride kot rahel piš.
Tik zatem se spremeni v močno sapo.
In že je tako močan, da podira vse pred sabo.
Vihar. Dela vrtince. Golta.
In spet je rahel piš in zatem nič.
Kakor ljubezen.
A četudi ostane nič, je vredno spoznati ta veter.
Kajti vihar, ki ga ustvari v naših srcih,
je nekaj tako lepega, tako enkratnega,
da je zanj vredno dati vse svoje premoženje.
Matevž Pečelin
PRETEP
Ko se je velika svetovna morija končala, je po naši ljubi Primorski iztegnila svoje grabežljive kremplje italijanska država. Sprva je Primorcem pod novo oblastjo kazalo kar dobro. Ljudje so se iz vojne vihre vrnili na svoje porušene domove in jih začeli obnavljati. Dela je bilo sicer dovolj, zaslužka pa bolj malo in prebivalstvo je še leta po vojni živelo v veliki revščini. Vendarle pa je bil mir in ni bilo treba iz dneva v dan trepetati za golo življenje. Nova država je bila sprva z njimi kar prizanesljiva. A to ni trajalo dolgo. Kaj kmalu je začel svojo glavo dvigovati fašizem. Primorcem je vzel šole, društva, organizacije, jim prepovedal uporabo materinega jezika, celo v cerkvi so morali duhovniki pridigati v italijanščini. Skratka, fašizem jih je zatiral na vse mogoče načine. Temu pa so se zavedni Primorci uprli.
* >!• *
Stari Semonc z Breznice pri Žireh je spet imel svoje poti. Kakšne so bile, se ve: tihotapske! Čez mejo je nosil vse, kar se je dalo dobro prodati. Tobak, moko, saharin, vino, karbid, celo živo srebro, ki ga je po skrivnih zvezah nabavljal v bližnji Idriji. Največ pa se je ukvarjal s konji, ki so na laški strani šli za med. Tudi tisto noč je bilo tako. Bilo je temno kot v rogu, kajti mesec še ni vzšel tam za Žirovskim vrhom. To je bilo dobro. V takih nočeh se obmejni stražniki niso nič kaj radi podajali iz svojih postojank v skrivne zasede. Šemonc je sedel na postavnem rjavcu in prežal v temi. Bližal se je Zažirku, to pa je pomenilo, da do meje ni več daleč. Tukaj ni bilo šale. Če se po naključju kje v bližini potika obmejna patrulja, ga je lahko rešilo samo eno: zaznati jo je moral prej kakor ona njega. Konj ni bil osedlan. Semonc mu je čez hrbet ogrnil le staro, preluknjano odejo, da ga ni žulilo v zadnjo plat. Popustil je uzdo in rjaveč je korak za korakom previdno prečkal dolino za Žirkom. Čeprav je bila tema tako gosta, da sam ni videl niti deset korakov pred seboj, je živali zaupal. Ničkoliko konj je že spravil ob takih nočeh čez mejo, pa se mu še ni zgodilo, da bi zašel. Iz lastnih izkušenj je vedel, da ima konj varen korak tudi v najgostejši temi. Kdo bi vedel, zakaj, to mu je pač prirojeno. Ampak tisto noč je imel Semonc slab občutek, pa ne zaradi konja. Za njim je namreč prav takšnega rjavca, kot ga je imel sam, jezdil njegov tihotapski tovariš. To je bil Lukec, fantiček, star okrog petnajst let, in ta ga je skrbel. Le kaj ga ne bi! Lukec je bil doma iz revne družine, živahen, in za svoja leta precej odprte glave. Ampak svoje nadarjenosti v šoli ni pokazal, saj mu črke in številke niso dišale. Obiskovanje šole se mu je zdela izguba časa. Namesto da bi hodil v hram učenosti, se je rajši ukvarjal z rečmi, pri katerih so se pokazali njegovi prirojeni darovi. Ni ga bilo smrkavca njegovih let, ki bi znal sredi belega dne tako lepo obrati sosedovo hruško, kakor je to napravil on. Ali pa ukrasti kokoš, še preden je gospodinja odnesla pete iz kokošnjaka. Ali pa zlagati se človeku v oči tako prepričljivo, da bi mu verjel sam fajmošter. Ali pa na zvit način opehariti vaške pobaline za darove, ki so jih nabrali ob koledovanju. Ali pa ...
Vse to je znal in še marsikaj drugega. Toda zmeraj mu ni šlo vse gladko in je zaradi tega tudi trpel. Ljudje so kmalu spoznali njegove sposobnosti. Ce se je kje zgodila kakšna neumnost, so zanjo najprej okrivili njega, čeprav sploh ni imel prstov vmes. A da jih ne bi imel, to pa je bilo redko kdaj. Ker jih je doma pestila revščina, se je seveda podal tudi v tihotapstvo. Prenesel je tu in tam čez mejo jerbas jajc ali nekaj hlebčkov masla in si tako prislužil kakšen dinar. Ampak to je bil nevaren posel. Meja ni sosedov kokošnjak in mejni stražnik ni ribiški čuvaj! Če si hotel biti uspešen tihotapec, si moral poznati razmere na meji, imeti podkupljene stražnike, poznati razne potegavščine, ukane in prevare, ravnati si moral preudarno in modro in še in še ... Vsega tega pa Lukec ni obvladal, zato je nemalokrat zašel v težave in večkrat je le za las manjkalo, da ga niso zasačili. Bil pa je tudi preveč predrzen in lahkomiseln, češ kaj mi pa morejo.
In to je skrbelo starega Šemonca. Če bi Lukca zalotili na meji - in to ga bodo slej-koprej, to je kot pribito - s kakšno kilo moke ali malho riža, prava reč. Kaj bi napravili mulcu, saj je še otrok! Nič! Pobrali bi mu blago in staknil bi jih nekaj okrog ušes, potem pa marš domov, da te ne vidimo več. Starše bi poklicali na postojanko in jim prebrali pridigo, v najslabšem primeru bi plačali kazen, ker puščajo mladoletnega sina, da opravlja kazniva dejanja. To pa bi bilo tudi vse. Ampak konji, to niso kilogram moke ali ušiva pest riža. Povrhu vsega je on odrasel državljan, odgovoren zakonom države. Ce ga zalotijo, bo ob konje, ob lep zaslužek, čaka ga nekaj tednov kehc, povrhu pa bo plačal takšno kazen, da se mu bo kar zvrtelo. O tem sploh ni maral misliti. Saj se zase ni bal, če bi prišel v težave, izmazal se bo, kakor se je še vedno doslej. Skrbel ga je Lukec. Nič ni vedel, kako se bo obnašal, če se jima kaj zatakne. Bil je še otročji, preveč predrzen, neizkušen. S svojo lahkomiselnostjo lahko vse pokvari in potunka še njega. Zelo bo moral paziti nanj, da mu ga kaj ne polomi. Saj je imel pobalina po svoje rad zaradi njegove iznajdljivosti. Kadar je napravil kakšno traparijo in so ga ljudje zaradi tega imeli v zobeh, ga je pred njimi celo branil: »Babe stare, kaj brusite jezike? Čepite doma in opravljate, nič drugega ne znate! Res je napravil grdobijo, ampak ta si vsaj upa!« Saj ga to noč ne bi najel za goniča, pa je naneslo tako, da mu ni preostalo nič drugega. Vsi izkušeni možje, na katere se je zanesel, so to noč - kot zakleto - imeli druge opravke. On pa ni mogel čakati, ker je bil tako zmenjen s kupcem. Če ne bi opravil dela še to noč, bi mu posel padel v vodo in bil bi ob masten zaslužek. Tako se je v sili obrnil na Lukca in ta je bil seveda takoj za to. Se dobro se mu je zdelo, ker ga je za uslugo prosil star, izkušen tihotapec, ki je med svojo druščino nekaj pomenil.
Konja sta stopala tiho. Na kopita jima je namreč navezal stare usnjene krpe. Tudi če bi žival s podkvijo zadela ob kamen, ne bi zazvenelo. Pustila sta dolino za Zirkom za seboj in se začela vzpenjati proti Dolgi dolini, ki jo je prečkala mejna črta. Po dolini ni vodila nobena pot, svet je bil precej odprt in neporaščen. Za zasedo ni bil primeren, ker se mejaši niso imeli kam skriti. Tamkaj je Semonc običajno prečkal mejo. Se malo in bosta na Breznici, na varnem. Tedaj pa se je zgodilo. Iz teme so se nenadoma izluščile tri postave in se zapodile proti njima. Semonc je bliskovito obrnil konja in siknil Lukcu: »Beži!« Ta pa je napravil prav tisto, česar se je bal Semonc. Namesto da bi pognal konja v dir nazaj po dolini, je v brezglavem strahu skočil z njegovega hrbta na tla in se sam spustil v beg. Ko je Semonc to videl, je med dirom zgrabil Lukčevega konja za povodec in z obema živalma odpeketal v noč. Lukec pa ni imel te sreče. Že po nekaj korakih se je spotaknil ob krtino in stegnil
vse štiri od sebe. Še preden se je pobral, so mu stražniki že tiščali puškine cevi pod
rebra. Ko so videli, da so ulovili otroka, so od jeze nekaj žlobudrali med seboj.
Ubadajo naj se s tem smrkolinom, glavni plen pa jim je ušel. A poveljnik patrulje je
imel glavo na pravem mestu. Zadri se je nad Lukccm:
»Dva sta bila! Kdo je bil oni drugi? Takoj povej, sicer te ustrelim.«
A Lukec je že prišel k sebi. Grožnje se ni bal. Stražnik ga ne bo ustrelil kar tako,
samo prestrašiti ga hoče. Začel se je sprenevedati:
»Kateri drugi? Nobenega drugega ni bilo, sam sem bil.«
»Lažeš! Res je temno, a kljub temu sem dobro videl, da je na prvem konju sedel človek. Kdo? Takoj povej,« je mejaš škrtnil s puškinim zapiračem. Lukec je še enkrat zatrdil, da je bil sam, in celo predrzno omenil, da je stražnik slabo videl. »Cof,« je naredilo, ko mu je stražnik prisolil zaušnico, da je ubogemu dečku glavo kar zasukalo.
»Hočem ime!« se je drl stražnik.
A Lukec se ni dal prestrašiti. Klofut je že dobil v svojem življenju več kakor berač uši. Še ena gor ali dol, Šemonca ne bo izdal. Zato je molčal. Cofnilo je z druge strani, ampak deček je molčal. Ko je mejaš videl, da s pretepanjem ne bo ničesar dosegel, mu je zagrozil:
»Prav, meni ne poveš. Povedal pa boš fašistom na Vrsniku. Ko te oni dobijo v roke, boš zapel kot kanarček. Še tisto jim boš povedal, kar te ne bodo vprašali.« Zgrabili so dečka za ovratnik in ga odvlekli s seboj. Semonc pa je mejo prestopil na drugem kraju in konja še tisto noč odgnal proti Idriji.
::■
Pot se je vlekla kot jara kača. Stražniki so Lukca gnali čez Breznico, mimo Korit, preko Skrajne grape, tam pa so zavili v Srnjak in naprej proti Govejku. Spredaj je hodil poveljnik, za njim je krevsal fantiček, zadaj pa sta ga varovala druga dva člana patrulje. Lukec je bil na preži. Sklenil je, da jim ob prvi priložnosti pobegne. Zato je oprezoval levo in desno, da si izbere primerno mesto, kjer bi skočil s ceste in se pognal v beg. Izbral si je Skrajno grapo. To mesto je bilo za njegov naklep kot naročeno. Že se je hotel pognati v tesno in globoko grapo, ali kot zakleto je eden izmed stražnikov uganil njegovo namero. Dregnil ga je s puškino cevjo med rebra. »Stisnil bi jo rad, kaj? Vedi, da imam puško pripravljeno na strel. Počil te bom kakor zajca. Ali naj te zvežem?«
lako z, begom ni bilo nič. Še nekajkrat se je odločil, da bi planil v gozd ob cesti, a vsakokrat, ko se je ozrl naokoli, je dobil sunek v rebra, da se je kar opotekel. Tako so zgodaj zjutraj, ko je bila še trda tema, prispeli do fašistovske kasarne na Vrsniku. Mogočna utrdba, obdana z debelim obzidjem, je samevala vrh hriba, ki se je dvigal za vasjo. Vodja patrulje je dal prebuditi poveljnika in mu poročal: »Tega smrkavca in še nekoga drugega smo zalotili, ko sta tihotapila konje čez mejo. Žal nam je oni drugi pobegnil s konji vred. Pobič nam noče izdati njegovega imena. Saj sem mu primazal par krepkih, ampak fantiček je trmast kot mula. Jaz si ne bom mazal rok z njim, zato ste vi tukaj. Hočem ime tega človeka, še danes. Pozabavajte se s tem otrokom.«
Lukca je predal fašistom in ti so ga zaprli v podzemeljsko klet. Poveljnik je obljubil, da bodo poskrbeli zanj takoj, ko se zdani. Že z drugačnimi ljudmi so imeli
opravka, pa je še vsakdo spregovoril. In tudi tale fantiček bo zapiskal. Takoj, ko bodo izvedeli, kar želijo, mu bo poslal sla v ledinsko kasarno. Patrulja se je poslovila in se odpravila nazaj v Ledine.
Ko so se za Lukcem zapahnila težka kletna vrata in je v ključavnici škrtnil ključ, je deček ostal v popolni temi. Pretipal se je do stene in tamkaj počepnil v kot. S hrbtom se je naslonil na kamniti zid in premišljeval. Zdaj ga imajo v rokah fašisti. Ti so vse kaj drugega kot obmejni stražniki. Z njimi se je še dalo pametno pogovoriti, s črno-srajčniki pa ni bilo šale. Velikokrat je že poslušal zgodbe starejših ljudi, ki so jim zaradi tihotapstva padli v kremplje. Te zgodbe pa niso bile lepe. Večinoma so pripovedovale o trpinčenju ubogih tihotapcev na neskončnih zasliševanjih. To se je zdaj obetalo tudi njemu. Sam sebe je prepričeval in tolažil, da bodo z njim prizanesljivi, saj je bil še napol otrok. Ko je tako zdel v nepredirni temi, so se mu minute vlekle kakor ure. Pred očmi so se mu neprenchno prikazovali prizori mučenja, kot so ga opisovali tihotapci. Ampak naj se zgodi karkoli, Šemonca ne bo izdal. Ali bolj ko se je odmikal čas, bolj mu je plahnel pogum. Strah se je splazil vanj in na koncu je bil že čisto na tleh. Mučno je bilo čepeti v popolni temi in v sebi premlevati, kaj vse bodo storili z njim. Naj se zgodi karkoli, Šemonca ne bo izdal. Kaj pa, če bi jim le povedal zanj? Izognil se bo trpinčenju, Šemonc pa naj se zagovarja, kakor ve in zna. Naj bo tako ali tako, samo da se reši kleti. Želel si je ven na svetlobo, na svež zrak. Čas se mu je vlekel v neskončnost. Naj vendar že enkrat pridejo ponj in ga rešijo smrdljive luknje.
A poveljniku fašistov se ni prav nič mudilo. Ko se je napravil dan, ni poslal po Lukca, kakor je bil obljubil stražnikom. Naj se le valja v temni kleti. To ga bo zmehčalo. Dalj ko bo notri, bolj bo mehek in lažje bo izvedel o njegovem pajdašu. No, če ne bo hotel povedati zlepa, bo prisiljen uporabiti drugačne metode. Drugačnih metod pa je poveljnik poznal veliko. Nekaj od njih bo preizkusil na fantiču in zapel bo kot petelin na gnoju. To, da je Lukec še mladoleten, ga ni motilo. Tako ga je dal poklicati pred svoje obličje šele sredi dopoldneva. Ko je črnosrajčnik odprl vrata in s svetilko posvetil v temačen kot, je našel Lukca na robu obupa. Kakor je predvideval poveljnik, je bil fantiček že čisto zmehčan. Odvedel ga je na prosto. Zunaj je sijalo sonce. Po dolgih urah, prebitih v trdi temi, se mu je tako zableščalo, da sprva ni ničesar videl. Mežikal je z očmi in šele čez kako minuto se je privadil na svetlobo. »No, kaj je? Zgani se vendar,« je zarenčal fašist, ga zgrabil za ovratnik in odvlekel v poveljnikovo sobo. Poveljnik je sedel široko razkoračen za mizo, bobnal s prsti po lesu in ga zvito opazoval. Deček je stal pred njim ves skrušen, prestrašen in ni vedel, kaj bi. Poveljniku je bilo takoj jasno, koliko je ura.
»Ta ne bo delal težav. Kot bi mignil, bom izvedel za njegovega pajdaša,« si je mislil sam pri sebi. Prijazno ga je nagovoril, mu pokazal na stol na nasprotni strani mize in mu velel, naj sede. Lukec se je obotavljal, kajti ni mogel verjeti, da je možakar z njim tako prijazen. Na prijateljsko prigovarjanje pa je le sedel za mizo. Poveljnik je z roko pokazal krožnik, na katerem sta ležala kos kruha in rezina sira. »Si lačen? Kaj sprašujem, seveda si lačen. Vzemi in jej. Da ne boš mislil, da smo fašisti take zverine, kakor o nas govorijo ljudje.«
Lukec si ni dal dvakrat reči. Dolge ure, prebite v kleti, in strah, ki ga je pri tem preživel, so ga pošteno zlakotili. Vzel je ponujeno in začel hlastno jesti. Poveljnik ga je pri tem spodbujal. Kot bi mignil, je Lukec pospravil malico do zadnje drobtinice. Tedaj ga je zasliševalec nagovoril:
»No, Lukec. Saj si Lukec, kajne? Zdaj se bova pa midva malo pomenila. Če boš odgovarjal po pravici, se ti ne bo zgodilo nič hudega. Samo ime človeka mi povej, s katerim sta bila skupaj, ko so te sinoči prijeli v Dolgi dolini, pa boš lahko odšel domov.«
Nagnil se je nad mizo, kjer je ležal list papirja, v roke vzel svinčnik in se prežeče za-strmel v fantička pred seboj. Bil je pripravljen, da si zapiše ime, ki mu ga bo izdal Lukec. Da bo to storil, je bil prepričan bolj kakor to, da je voda mokra. A se je uštel. Lukec je namreč že prišel k sebi. Rešil se je temačnega zapora, najedel sira, in poveljnik je tako prijazen. Strah, ki ga je preživel v kleti, je bil pozabljen. Nič zalega mu ne bodo storili. Zato Šemonca ne bo izdal.
»Nikogar ni bilo z menoj, sam sem bil,« se je zlagal poveljniku naravnost v oči. Temu bi od presenečenja kmalu padel svinčnik iz rok. Bil je prepričan, da zna ravnati z ljudmi tako, da doseže svoje po najkrajši in najlažji poti. Tale smrkavec njegovega prepričanja že ne bo omajal.
»Ha, ha, ha, ti si pa šaljivec! Sam si bil, praviš? Tega ti še osel ne bi verjel, pa misliš, da ti bom jaz. Fantek tvojih let sredi noči z dvema konjema v Dolgi dolini, ha, ha. Povej, kdo je bil.«
Lukcu je ob poveljnikovem smehu zrasel pogum in je še naprej drzno trdil, da je bil sam. Ta pa je ubral druge strune. Toda še naprej je bil prijazen: »Si pa res nespameten. Ali nočeš domov? Če nočeš, tudi prav. Te bom pač dal nazaj v klet. Saj veš, kako je v kleti? Tema je, hladno je, zatohlo in vlažno. Tudi podgane znajo biti v kakem kotu. Bi res rad šel nazaj v klet? Pa boš šel, če mi ne poveš imena. Samo ime gavsni, pa te še ta trenutek izpustim domov. Drugače te vtaknem med podgane. Ali nič ne pomisliš na svoje starše? Ne misli, da jih ne poznam. Očetu je ime Luka in materi Tina. Stari je delomrznež, stara je beračica, oba pa ga rada pi-jeta. Stari se ukvarja s tihotapstvom, stara pa zanemarja tebe, mladoletnega sina. Fašisti o tvoji družini vemo vse. Samo s prstom mignem, pa ju za leto dni spravim v tržaško ječo. Če mi poveš ime, se boš vrnil domov, jaz pa bom o vsem pozabil.« Ob misli na temno klet in podgane je Lukca zmrazilo po hrbtu. Toda grožnja njegovemu očetu in materi s tržaško ječo mu je spet vrnila pogum. Kar naj ju zaprejo, bo pred njima imel vsaj mir. Saj od njiju tako ni bil deležen drugega kakor udarcev in hudih besed. Klet in podgane pa bo že preživel, večno ga ne morejo imeti zaprtega. Potem se vrne domov, kjer bo užival svobodo, kakor ptiček na veji. Zato Šemonca ne izda!
Zasliševanje je seveda potekalo v italijanskem jeziku, ki ga je Lukec bolj slabo obvladal, saj mu šola ni dišala, učiteljico, ki je poučevala v ledinski šoli, pa je prav sovražil. Pri vratih je stal fašist, prav tisti, ki ga je pripeljal iz kleti. Ta je bil Slovenec. Kadar Lukec česa ni razumel, je poveljnik pomignil črnosrajčniku pri vratih in ta je prevajal. Ko je poveljnik videl, da zlepa ne bo ničesar dosegel, je spet pomignil, toda z drugačno kretnjo. Fašist je s težkimi škornji od vrat čez sobo priropotal do mize. Tam je zgrabil Lukca za ovratnik in ga kakor peresce dvignil s stola, da je ta z nogami skoraj zabingljal v zraku. Tudi poveljnik je vstal in se počasi primajal okoli mize. Nič več ni bil prijazen.
»Povedal boš! Se vsakdo je povedal, kdor je meni prišel v roke, in boš tudi ti, smrkavec zeleni. Civknil boš!« se je zadri nad ubogim fantičkom tako glasno, da so se stresle šipe v oknih. Črnosrajčnik je zgrabil Lukca za palec na desni roki in ga pomolil poveljniku pod nos. Ta je počasi izza zavihka na uniformi izvlekel šivanko in
jo, tebi nič meni nič, zabodel Lukcu pod noht. Fantiček je od bolečine zatulil kakor ranjena zver in hotel iztrgati prst, toda črnosrajčnikov prijem je bil jeklen. »Ime!« je kričal poveljnik in spet približal šivanko k njegovemu nohtu. Lukec ni vedel, kaj se dogaja. Sprva tako prijazni poveljnik se je v hipu spremenil v okrutno pošast. Med hlipanjem je prosil:
»Spustite me. Av, boli, boli, av, av. Spustite me.« Toda igla se je neusmiljeno že drugič zarila pod njegov noht. »Ime, ime, ime!« je odmevalo v njegovih ušesih
Ni minilo deset minut, ko je Lukec, podkrepljen z brco v zadnjo plat, planil izza obzidja, in glasno jokajoč stekel po hribu navzdol. In ni minilo še deset minut, ko je kasarniško obzidje na Vrsniku zapustil tudi fašistovski sel.
* * *
Fašistovski sel - bil je prav tisti, ki je držal Lukčev prst - je peketal z okovanimi ško-rnji proti Ledinam. Med potjo se je veselo hahljal in si mislil sam pri sebi: »Dobro smo mu podkurili. Le kaj si je domišljalo ubogo otroče? Da se bo norčevalo iz nas, fašistov, in nam lagalo v brk? Ampak, z nami ni šale.« Saj mu je bilo fanta po svoje žal, ker je moral pretrpeti tisto grozovito zaslišanje. Vendar si je sam kriv. Mar bi takoj povedal za svojega pajdaša. Lepo bi ga izpustili domov in ne bi mu bilo treba prestati špikanja z. iglo. Ker pa je bil fantalin trmast, je dobil svoje. Med takimi mislimi je prispel do ledinske kasarne. Javil se je poveljniku obmejnih stražnikov in mu predal zapečateno pismo. Ta ga je odprl in počasi prebral vsebino. Ko je končal, se mu je obraz razlezel v zadovoljen nasmeh. Obrnil se je k črnos-rajčniku:
»Se mi je kar zdelo. Semonc je bil. Ta nam je delal preglavice. Vsi že dolgo vemo, da je tihotapec prve vrste. Ničkolikokrat smo mu nastavljali zasede in ga lovili, ampak dedec je zvit kot lisjak. Vedno se je izmazal. No, zdaj mu je odklenkalo. Pošteno ga bomo privili in ni vrag, da ne bi priznal. Se danes pošljem patruljo ponj na Breznico. Ampak šele zvečer. Ce jo pošljem podnevi, jo bodo Brezničani opazili že od daleč in ga posvarili. Hudič se jim bo skril in se spet izvlekel, kakor je bilo zadnjič.
Medtem se je po sobi motovilil deček z metlo v roki. Bil je star kakih petnajst let, doma iz revne bajte na bližnjem Razpotju. V kasarni je služil kot nekakšen hlapec. Sam poveljnik ga je vzel v službo. Justin - tako mu je bilo ime - je bil v vojašnici deček za vse. Pometal in ribal je prostore, pomagal v kuhinji, pomival posodo, vojakom pral perilo, cepil drva, prenašal pošto in bil na uslugo slehernemu vojaku. Ti so ga imeli radi, ker je bil iznajdljiv, priden in prijazen fant. Prav zdaj je z metlo vneto zamahoval po sobi, čeprav je pomete! komaj pred pol ure. Ko se je fašist poslovil, je tudi Justin stopil pred poveljnika:
»No, tako. Počistil sem. Ali lahko za danes končam? Mati se nekam slabo počuti in mi je že zjutraj naročila, naj se vrnem domov prej, ko bo mogoče.« Poveljnik je ošinil fanta s prijaznim pogledom in se nasmehnil: »Ce je tako, le pojdi. Poskrbi za mamo, dobra ženska je. Jutri zjutraj pa se spet vidimo. Ce ji bo slabše, lahko prideš tudi pozneje.«
Justin jo je z naglim korakom ucvrl po cesti proti Razpotju. Toda komaj se je za prvim ovinkom skril morebitnim radovednim pogledom iz kasarne, je skrenil s ces-
te na levo in stekel čez travnike. Požrl ga je gozd. Hitel je mimo globokih vrtač in strmih vzpetin proti Srnjaku. Zelo se mu je mudilo. Srnjaku se je na daleč izognil. Pod mlekarno je v globoki Letniški grapi poiskal skrivno stezico in se po njej pognal proti Breznici. Steza ga je vodila mimo kraja, ki so ga domačini imenovali Pod seliščem. Pri Brdarju je spet stopil na vojaško cesto. Od tod naprej se ni več skrival. Bil je na območju Breznice. Vaščani so ga dobro poznali, saj jim je večkrat prinašal razna obvestila in pošto, od kasarniškega poveljnika. Ce ga sreča kakšen vaščan, se zanj še zmenil ne bo. Zato jo je ubral proti vasi kar po cesti. Da bi srečal italijansko patruljo, se ni bal, saj je dobro vedel, kje se gibljejo patrulje. Vedel je tudi to, da jih danes na tem koncu ne bo. Kako je vedel? Saj je bil vendar zaposlen v vojašnici in zanj, radovednega fanta, v vojašnici ni bilo skrivnosti. Res je srečal nekaj domačinov in nekdo ga je celo vprašal: »Hoj, Justine, ali je spet pošta?« Justin je odgovarjal:
»Pošta, pošta,« sam pri sebi pa si je mislil: »Res je pošta, ampak kakšna. Zanjo Italijani ne vedo in o njej tudi ne smejo ničesar izvedeti, drugače mi bo trda predla.« Tako je prisopihal na Breznico. Brž se je odpravil k Semoncovi kmetiji, ki je čepela v bregu nad vasjo. Pred hlevom je srečal gospodarja, ki je nekaj brkljal med orodjem. Pravkar se je bil vrnil z idrijske strani, kjer je prodal ponoči pretihotapljena konja. Zadovoljno si je brundal v brado, saj mu je posel dobro uspel. Le Lukec ga je skrbel. Mu je uspelo pobegniti? Kaj če so ga ulovili? In če so ga, je zapel? Taka in podobna vprašanja so se mu motala po glavi, ko se je predenj postavil sam Justin. Šemoncu je takoj blisknilo:
»Aha, tega pa poznam. Ničkolikokrat mi je že prinesel pošto iz kasarne, a še nikoli ni bilo v njej nič dobrega. Tudi danes sumim, da bo tako. Kaj, če tole ne smrdi po nočnem dogodku v Dolgi dolini? Naj mi roka odpade, če nimam prav.« Imel je prav. Justin se je ozrl okoli sebe, da bi ugotovil, ali jima ne prisluškuje nepoklicano uho. Potem mu je s tihim glasom povedal, da so ponoči Lukca stražniki ulovili, da so ga zasliševali na Vrsniku, da je fašistom vse izčenčal in da bo zvečer prišla ponj patrulja. Ko mu je fant povedal vse, kar je slišal v kasarni med pometanjem poveljnikove sobe, se je obrnil na petah tako hitro, da se mu Semonc še zahvaliti ni utegnil. Justin se je po skrivnih poteh vrnil domov na Razpotje, Semonc pa je še dolgo potem čepel na tnalu pred hlevom in premišljeval. Naj je zadevo obračal tako ali tako, zanj je slabo kazalo. Nazadnje mu je šinila v glavo pametna misel. Ce so Lukca res zbadali s šivanko, ne bo težko dokazati, da je njega potlačil zaradi bolečin. Nekoga je pač moral imenovati, če so se tako nečloveško znašali nad njim. In kaj se to pravi mučiti mladoletnega otroka? To je kaznivo dejanje celo za fašiste. Kaznovani bodo črnosrajčniki od svojih nadrejenih predstojnikov, ne pa on. Ampak da to dokaže, bo potreboval odvetnika. Strgani dohtarji pa so dragi, spet bo moral po konje v Ziri. Toda zvečer ga patrulja ne bo dobila v kremplje. Še tisto popoldne je izginil brez sledu. Kam, niso vedeli niti domači.
* * *
Zvečer je bilo pri Šemoncu zelo živahno. Fantje so namreč kot po navadi ob nedeljah pripravili ples. Že popoldne je vaška mladina hitela s svojimi opravili, da ne bi zamudila večerne zabave. Dela pa je na kmetiji vedno dovolj in preveč, četudi je
nedelja. To sicer ni bilo najbolj všeč ledinskemu župniku. Nedelja je Gospodov dan, ki ga je Bog ustvaril zato, da se počiva. Kljub temu je raje videl, da se mladina zamoti z delom, kakor da se klati po razbrzdanih hišnih zabavah, ki jih je bilo v tistih časih po samotnih hribovskih vaseh obilo. Na takih zabavah je greh doma in se na njih zgodi marsikaj Bogu nedopadljivega. Toči se vino, strasti se razvnamejo, kri zavre, pride do pretepa, še najhuje pa je to, da se čez devet mesecev razlega po vasi jok nezaželenih otrok, spočetih v grehu. Zato je (celinski župnik že nekajkrat pri maši rohnel s prižnice proti takim zabavam. A mladina ima vročo kri in misli s svojo in ne župnikovo glavo.
Sonce še ni zašlo tam za Mrzlim vrhom, že so se pri Šemoncu jeli zbirati zabav željni plesalci. Kdor je imel svoje dekle, jo je pripeljal s seboj, samski fantje pa so se zapodili po brezniških domačijah in vabili dekleta na ples. Starši so sprva seveda temu nasprotovali, češ da se to ne spodobi. Nekateri v resnični skrbi za svoje potomstvo, nekateri pa le zaradi lepšega. Semoncova kmečka izba - hiša - je bila prostorna. Opremljena je bila tako, kakor so bile v tistih časih vse kmečke hiše. V enem kotu je kraljevala velika krušna peč s klopjo in mentrgo za mesenje kruha, v drugem bogkov kot, kjer so po stenah visele nabožne podobe in razpelo. Pod njim prostorna javorjeva miza, kjer je po navadi kosila številna družina. Ob steni je stal beštar, ki pa ga ta večer ni bilo, ker so ga fantje porinili v vežo, da je bilo več prostora za plesalce. S stropa je visela zakajena petrolejka, na steni je tiktakala rezljana stenska ura.
Pod večer je bila hiša nabito polna. Plesalci so zasedli vse kotičke. Sedeli so na klopi za pečjo, ob mentrgi, za javorjevo mizo v bogkovem kotu, na klopeh ob stenah, nekaj se jih je naslanjalo na podboje kuhinjskih vrat. Nekaj jih je celo zijalo čez njihova ramena iz kuhinje in striglo z ušesi, da jim ja ne bi ušla kakšna stvar, ki se je dogajala v hiši. Med njimi pa niso bili samo plesalci, ki so bili večinoma sami mladi fantje. Precej je bilo tudi takih, ki so prišli past radovednost, da bodo lahko naslednji dan pripovedovali po vasi, kaj je počel ta, kako se je obnašal oni, koliko vina je popil tretji, kdo je kateri dvoril in jo osvajal ... Nekaj je bilo tudi takih, ki jim je bil ples figo mar in so prišli samo zato, da se ga pošteno nakrešejo, kar se za nedeljski večer tudi spodobi. Ti so bolj kakor v dekleta zijali v kozarce pred seboj. Na peči se je stiskala vaška otročad in s široko odprtimi očmi ter usti opazovala dogajanje pod seboj. Na peči ob steni pri kuhinjskih vratih je sedela gospodinja Semonka. V naročju je pestovala dojenčka, starega komaj dva meseca. Otroček je kljub hrupu mirno spal na njenih prsih. Le gospodarja Šemonca ni bilo videti nikjer. Hrup v sobi pa je bil zares glasen. Keber je na vso moč raztegoval razglašeno harmoniko, bilo je pravo čudo, da mu že zdavnaj ni počil meh. Plesalci so topotali po obrabljenem lesenem podu in z okovanimi petami dajali takt, da so žvenketale šipe v oknih. Vsakič, ko je Keber med igranjem starih viž zavriskal, so mu fantje pritegnili, da se je razlegalo po celi vasi, tja do Jesenka. Dekleta so se hihitale, v enem kotu so regljale ženske in na vso moč opravljale, v drugem kotu so se sporekli pi-jančki zaradi bogsigavedi katere stvari. Domača hči Ivanka je pridno nosila vino in s tem skrbela, da je bilo razpoloženje na višku. Skratka, tisti večer je bila pri Šemoncu prava kmečka veselica.
Znočilo se je. Iz kotov se je priplazil mrak, v sobi je postalo temno, da sosed ni več poznal soseda, ki je sedel na nasprotni strani mize. Ivanka je pristavila stol, zlezla nanj, se stegnila pod strop in nažgala brljavko. Izbo je preplavila medla svetloba.
Razpoloženje, ki je z naraščajočo temo nekoliko zamrlo, se je spet povrnilo. Spet je Keber potegnil svoj meh, spet so fantje veselo zavriskali in bili s petami ob grčavi pod. Nenadoma so v veži po kamnitem tlaku zapeli koraki. Vrata so se sunkovito odprla in v soju svetlobe so se prikazali trije italijanski finančni stražniki. Hrup v sobi je utihnil, kot bi odrezal. Kebrova harmonika ni dala več glasu od sebe, ples se je ustavil, ženske v kotu so prenehale kokodakati in fantovska pesem je zamrla. V nastali tišini se je slišala samo ura, ki je tiktakala na steni. Otroci so s peči prestrašeno zrli na mrke vojake. Domačini so jih poznali. Dva stražnika sta bila slovenskega rodu, doma tam nekje pri Trstu. S tema dvema Brezničani niso bili v kakih večjih sporih. Ljubili ju ravno niso, vendar se je z njima dalo shajati. Gorki pa so bili tretjemu in prav ta je bil vodja patrulje, tisti, ki je prejšnjo noč vodil Lukca k fašistom na Vrsnik. Bil je doma z juga, tam doli iz Kalabrije, zaguljen pa bolj, kakor je zaguljen pajkov zadek. Marsikateri Brezničan je že moral prav zaradi njega sedeti v kehi ali plačati mastno kazen. Tišino je pretrgal posmehljiv moški glas: »Ljudje, vprašam vas, kaj počnejo med nami ti Kalabreži?«
»Kalabrež« je bilo v tistih časih zaničevalno ime za vsakega Italijana, ne samo za prebivalce Kalabrije. Ker sta bila druga dva člana patrulje Slovenca, je vodji bilo takoj jasno, da žaljivka leti nanj. Toda ta večer mu ni bilo do tega, da bi se ukvarjal z ljudmi, bilo jih je preveč na kupu, zato je stisnil zobe in zbadljivko požrl. Seveda je dobro vedel, kdo jo je izgovoril, spoznal ga je po glasu. To je bil Mohoričev Nace, znan kot hud zbadljivec ostrega jezika. Ob prvi priložnosti bo obračunal z njim tako, da mu bo do konca življenja žal, ker je odprl usta. Ob Mohoričevem vprašanju so ljudje začeli grozeče mrmrati, sprva potihem, ko pa so videli, da stražniki ne mislijo posredovati, je njihovo mrmranje naraslo do te mere, da je v izbi bučalo kakor v čebeljem panju. Vodja je snel puško z ramen in udaril z njenim kopitom ob tla, da je votlo zadonelo. V sobi je spet nastala grobna tišina. Stražnik se je napihnil kakor žaba, skorajda prav tako kakor njegov veliki vzornik iz Rima, Benito:
»Ljudje, razidite se! Zalite državno oblast, ki jo predstavljamo mi. Žaliti državo pa je kaznivo. Če takoj ne prenehate, vas dam zapreti.«
Mohorič, ki je sedel za mentrgo, se je začel napihovati in z rokami oponašati stražnikove kretnje. Pri tem je na skrivaj vneto pomežikoval ljudem okoli sebe. Nazadnje je zaničljivo pihnil: »Žaba!«
Brezničani so se zakrohotali. Iz vseh kotov je odmevalo: »Žaba, krota, žaba, kro-ta!«
Stražniki so le s težavo zadrževali jezo, a so nekako le premagali poniževanje. Na znak svojega vodja so stopili k peči in se ozrli navzgor v Šemonko. »Prišli smo aretirat Bogataja, vašega moža in gospodarja kmetije. Obtožen je tihotapstva. Takoj mora z nami na poveljstvo v Ledine.«
Semonka je povedala, da moža ni doma. Sprva ji niso verjeli. Ko pa je Šemonka vztrajala pri svojem in je venomer zatrjevala, da tudi ne ve, kje je, so spoznali, da jim je ptiček odfrčal. Tedaj pa so se spravili nadnjo. Kalabrež je zahteval, da mora namesto moža z njimi v Ledine ona. Ženska se jim je ostro uprla. Ponoči se že ne bo podajala na dolgo pot v Ledine z dvomesečnim otrokom v naročju. Stražnik ni odnehal. Se kar naprej je tiščal vanjo, naj se pripravi na pot. Bolj ko je silil v
Šemonko, bolj se jc ta branila. Nikamor ne gre in pika. Če hočejo njenega moža, naj ga poiščejo, njej pa dajo mir, ker nima pri tej zadevi prav ničesar. Saj ni tihotapila ona. Med prerekanjem je Mohorič venomer bodril Šemonko, naj se Ka-labrežu še bolj upre in jo nagovarjal, naj ne gre z njim v Ledine. Hkrati pa je na račun stražnikov dajal posmehljive pripombe, da se je soba od krohotanja kar tresla. Ko pa vodja patrulje le ni odjenjal in je še naprej silil v ubogo žensko kot obad v konjsko figo, je Mohorič začel dajati fantom skrivna znamenja. Ljudje so bili razkačeni nad Kalabreževim ravnanjem. Le kaj bo razkazoval svojo moč in se znašal nad nemočno in nič krivo žensko. Na Mohoričeva znamenja se je od mize dvignilo pet Brezničanov. Popito vino je storilo svoje. Alkoholni hlapi so v fantih raz-plamtevali gnev in podžigali pogum. Počasi in neopazno so obkolili patruljo. Šuštarjev Rudolf, ki so mu zaradi majhne postave pravili kar Rudlčk, je na Mohoričevo znamenje ugasnil luč. Ker pa se zunaj večer še ni prevesil v trdo noč, je tudi v hiši ostalo še nekaj svetlobe. Ravno prav za pošten pretep. Tišlarjev Tone je naskočil prvi. Zgrabil je Kalabreža okrog pasu, ga dvignil od tal in treščil za vrata, da je vojaška oprema od njega kar letela. Kot po čudežu pa mu je puška ostala v rokah. Drugi trije fantje so zgrabili preostala stražnika in ju v hipu razorožili. Nastala je strašanska zmeda. Zapele so pesti. Udarci so padali na vse strani. Lomili so se stoli, razbiti kozarci so žvenketali. Otroci na peči so predirljivo jokali, ženske cvilile, da je šlo skozi ušesa. V vsesplošni zmešnjavi se jih je nekaj prebilo do vrat in pobegnilo na prosto. Eden izmed teh je kdove zakaj za seboj zaklenil hišna vrata. Fantje so z glasnimi kriki dajali pogum drug drugemu. Tišlarjev Tone je brcal ležečega Kalabreža. Temu bi se slabo pisalo, če se ne bi vmešal eden izmed stražnikov. Od zadaj se je zaletel Tonetu v hrbet, da se je opotekel čez pol sobe in komaj ostal na nogah. Osvobojeni Kalabrež se je po vseh štirih splazil pod peč. Namera, da se skrije, pa mu ni uspela. Ko so mu izpod peči gledale samo še noge, je že bil Tone spet nad njim. Zgrabil ga je za škornje in potegnil na prosto.
»Skril bi se rad, kaj, hudič strahopetni. Pogumen si samo takrat, ko se znašaš nad babami. Pa zdaj pokaži, če te je kaj v hlačah. Na, na, na!« je kričal Tone in brcal stražnika pod rebra. Ta se je nenadoma spomnil, da še vedno stiska puško v rokah. Škljocnil je zapirač in že je počilo. Krogla je Toneta zgrešila, švignila pa je na peči sedeči Šemonki tik mimo ušes in se zarila v steno za njenim hrbtom. Nastal je vik in krik, kot da bi se odprla peklenska vrata. Nekateri so se poskrili pod mizo in klopi. Opogumljen od učinka strela je Kalabrež planil na noge in začel kar na slepo nabijati na vse strani. Bilo je pravo čudo, da ni nikogar zadel. Šele, ko je bila puška prazna, so planili nanj in mu jo odvzeli. Zmedo, ki je nastala ob streljanju, so stražniki dobro izkoristili. F^den izmed njih je zgrabil stol in z. njim razbil okno. Skozenj so pobegnili vsi trije. Kot bi mignil, so bili fantje za njimi. Dohiteli so jih pri gnojišču. Toda stražnikom se ni bilo več treba bati za svojo kožo. Med pretepom so si fantje dali duška, zdaj pa jim je počasi prihajalo v zavest, kaj so storili. Nabunkati italijanske vojake in jih povrhu vsega še razorožiti, to niso mačje solze. Ta stvar ne bo brez posledic. Caka jih ječa, to je kot pribito. Ko so enkrat to dojeli, so se jim ohladile glave.
A tudi stražniki niso bili v nič boljšem položaju. Ce vojak skupi od civilista kako buško, je še opravičljivo. Da pa se mu pusti razorožiti, o tem se ne sme niti šepetati. Kaj bo, ko se brez pušk vrnejo v Ledine? Sramota in vojaško sodišče. Zdaj so vsi trije drug čez drugega začeli moledovati:
»Vrnite nam puške. Brez njih ne moremo v kasarno. O pretepu bomo molčali, samo puške nam vrnite. Lepo se pomenimo. Vrnite nam jih. Drugače bomo sedeli.« »Tudi mi bomo sedeli, pa sedite še vi,« je rekel eden izmed fantov, zgrabil puško za cev in udaril z njo ob deblo stare hruške, da je kopito na mestu odletelo. Nato jo je zalučal po bregu.
»Tu jo imate,« se je oglasil drugi fant in vrgel zaplenjeno orožje v gnojnico, ki se je nabirala pod kupom gnoja. Enako je hotel storiti še tretji fant, a se je vmešal Tone: »Stoj! Ta gre z nami.« »Z nami? Kako z nami?« so se čudili.
»Seveda gre z nami. Vsaj zase vem, da ne bom mirno čakal na Kalabreže, da mi nataknejo verige.«
Preden so se stražniki izgubili v noč, je vsak izmed njih dobil za slovo še brco v zadnjo plat. Vseh pet fantov, ki so naklestili Kalabreže, pa je še tisto noč prestopilo državno mejo in odšlo v Ziri. Italijanska vojska je še pred jutrom obkolila vas, aretirala vse odrasle in jih poslala na trnovo pot v goriške zapore.
*
Bilo je dobra dva meseca pozneje. Rudolf Istenič - Rudlčk se je pri Maharju v Tabru sklanjal nad star čevelj, ki ga je dobil v popravilo. To je bil prav tisti Rudlčk, ki je usodnega večera, ko so naklestili italijansko patruljo, ugasnil luč. Sklanjal se je torej nad čevelj. Nenadoma se odprejo vrata, vstopi gospodar Mahar, mu pod nos pomoli časopis in s prstom kaže na neki članek. Rudlčk je bral:
Razsodba
Sodni dvor se je umaknil in po eni uri odsotnosti razglasil obsodbo, glasom katere oprošča vse obtožence, ki so se razprave udeležili, ker niso storili obtoženega dejanja, IGNACA Mohoriča pa radi pomanjkanja dokazov. Obsodilo pa je ostale, in sicer Rudolfa Isteniča na 2 leti in 1 mesec ječe ter 180 lir globe, Karla Strela na 1 leto, 15 dni ječe ter 120 lir globe, Antona Žaklja na 2 leti, 8 mesecev in 25 dni ječe in 150 lir globe.
Goriške novice, 10. 5. 1928, Izpred sodišča.
Da, tako je bilo! Rudlčk je dobil dve leti ječe in še oglobljen je bil, in to samo zato, ker je ugasnil luč. Pa naj še kdo reče, da pravica ni slepa!
Napisano poleti 2003.
Janez Zakelj
JUDOVSKA VZGOJA
UVOD
Začetek septembrskih dni. Vse znova v šolo hiti. Novi izzivi, nove klopi, da vsak od nas se spet kaj nauči. Da pa morda ne bi kdo mislil, kako zelo smo pametni in dobro vzgojeni, sem zate, dragi bralec Žirovskega občasnika, malo pobrskal po judovskih knjigah. Kar sem našel, rad delim s teboj, da skupaj odbereva in prebereva njihovo učenost. Kar je dobrega, obdrživa, kar manj uporabnega, si vzameva na znanje, česar pa tvoja ušesa ne bi prenesla, tistega ti pa ne bom bral naglas. Ne bi pa rad, da ostaneva kakor nerazgledan učenec, ki si zapomni samo posamezna dejstva, vprašanja in odgovore. Koprneti je treba, da postaneva kakor modrijan, ki ve vrednost temeljnih pravil in jih tudi pozna.
I. VZGOJA - PRVA SKRB
V Kristusovem času je v Judeji in diaspori že obstajala mreža osnovnih šol, ki so poučevali Sveto pismo. Osnovno šolo so začeli tako kakor danes s šestim ali sedmim letom. Jožef Flavij, zgodovinar iz tistega časa, takole podaja to idejo poganskemu svetu: Naša prva skrb je, da bi dobro vzgojili svoje otroke in če kdo da našim otrokom vprašanje iz 'Tore2, bo on o vseh zajx>vedih v postavi1, znal z večjo /pripravljenostjo govoriti, kakor bi znal povedati svoje lastno ime. To pa zato, ker smo se tega učili že v otroških letih in ves čas si prizadevamo, da se nam bi postava vtisnila v naše srce.
Največja odgovornost staršev je torej bila, pripraviti otroke, da bodo živeli kot člani izraelske skupnosti. V verigi izročila so jih s trdimi vezmi hoteli vkovati tako, da bi se verska dediščina, ki so jo podedovali od prejšnjih rodov, neokrnjena prenesla na rod, ki bo sledil. Da bi se to izpolnilo, je veljala neodpustljiva zahteva, da jim je treba vliti poznavanje Postave. Zapoved Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš ali ko vstajaš! (5 M z 6,7) so vzeli zelo resno in bila je vključena v vsakdanjo jutranjo in večerno molitev. Zato,
1 Kraji, kjer je živela judovska skupnost.
1 Tora ali postava obsega v Svetem pismu prvih pet Mojzesovih knjig.
! V Tori je 613 zakonov. 365, kolikor je dni v letu, je prepovedi. 248, kolikor je človeških kosti, je zapovedi. Razlaga teh števil hoče poudariti, da je celoten človek (vse kosti), vse leto dolžan izpolnjevati zapovedi. Ker je številčna vrednost črk hebrejske besede za postavo (TWRI1 = Tora) 611, so razlagali, da jim je Mojzes ukazal izpolnjevati 6TI zapovedi. Dodali so še prvi dve od desetih zapovedi - ker je vladalo mnenje, da so vsi ljudje pod Sinajem poslušali samo prvi dve, nato pa pooblastili Mojzesa, naj on posluša, da ne bi umrli (2Mz 20, 1.18-21) - in tako dobili število 613.
ker religija vstopa v vse življenjske sfere, kot so koledar, poljedelstvo, živinoreja, politika, medicina itd., sta bili tudi astronomija in matematika vključeni v šolski program. Talmud se celo pohvali, da izraelsko poznavanje matematike in astronomije je v veliki časti pri tujih narodih. Veliko pregovorov o šoli in namenu šolanja se je ohranilo v Talmudu . Mogoče bomo po teh pregovorih lahko bolje spoznali, kako zelo so se Judje trudili za vzgojo. Ne pretiravamo, če dodamo, da jih je prav to ohranilo kot narod, kljub temu da so bili pogosto preganjani:
- Pri starosti petih let se začne poučevanje Svetega pisma, pri desetih poučevanje Mišne , pri trinajstih izpolnjevanje postave in pri petnajstih se začne poučevanje Talmuda!
- S šestim letom sprejmi otroka v šolo in ga [Maj z znanjem kakor vola!
- Kdor je odlomek prebral stokrat, ni enak tistemu, ki ga je prebral stoenkrat! Vsakič je nekaj novega.
- Ni tvoja dolžnost, da bi delo končal, pa tudi odnehati nimaš pravice!
- Bodi skrben v poučevanju Postave in vedi, kaj boš odgovoril nevernemu. Zavedaj se, pred kom se trudiš, kdo je tvoj delodajalec in kdo ti bo povrnil tvoj trud!
- Ce si se naučil mnogo Postave, ne štej si tega v zasluženje, zakaj zato si bil ustvarjen!
- Odlična stvar je proučevanje Postave, združeno s posvetno zaposlitvijo, zakaj trud, ki ga zahtevata obe dejavnosti, doseže, da človek pozabi na greh. Vse proučevanje Postave brez dela je končno brezkoristno in postane vzrok za greh!
- Določi si čas za proučevanje Postave!
- Kdor ne veča svojega znanja, ga zmanjšuje, kdor ne proučuje Postave, zasluži smrt.
- Poučevanje otrok se ne sme opustiti niti zaradi tega, da bi ponovno zgradili tempelj.
-Jeruzalem je bil porušen zato, ker ljudstvo svojih otrok ni več pošiljalo v šolo!
- Vsi pogani so se zbrali pri Bileamu in ga vprašali, kako bi uspešno nastopili proti Judom. Odgovoril jim je: Pojdite do njihovih shodnic in šol. Ce boste tam slišali glasove otrok, ki ponavljajo svoje gradivo, jih ne boste mogli premagati!
- 'Tri vrste ljudi so, nad katerimi Sveti, ki naj bo hvaljen, joče vsak dan: nad tistimi, ki ima možnost ukvarjati se s Postavo, pa tega ne dela, nad tistim, ki nima sposobnosti za to, pa se vendar ukvarja z njo, in nad voditeljem, ki samovoljno vodi skupnost.
- Kdor svoje otroke vzgaja v Postavi, je med tistimi, ki uživajo sadove že na tem svetu, večji delež pa jim ostaja za prihodnje življenje.
- Kdor ima sina, ki se ukvarja s Postavo, je kakor bi nikoli ne umrl.
- Svet stoji na dihu šolskih otrok!
- Rabi Hijja pripoveduje: Delam na tem, da se Postava v Izraelu ne bi pozabila. Kaj delam? Predem lan, pletem mreže in lovim jelene. Z mesom nasičujem sirote, kože
4 Napisano ustno izročilo. Poznamo Jeruzalemski in Babilonski Talmud. O nastanku Talmuda smo Slovenci pred kratkim dobili zelo dobro študijo Janeza Zupeta »Izreki očetov - Talmudski traktat 1'irke Abot«.
5 Mišna (iz hebr. glagola šanah 'ponavljati') je predhodnica in hkrati tudi sestavni del Talmuda. Judovska Mišna je uradni izbor ustnega izročila, ustne postave. Razdeljena je na šest glavnih razdelkov ali redov, ki se spet delijo na 6.? traktatov ali besedil, ta pa na poglavja in člene. Takšno razporeditev je najbrž zasnoval že rabi Akiba.
pa strojim v pergamente in prepisujem Peteroknjižje in Mišno! Na ta način dosegam, da Postava ne bo pozabljena v lzraelu\
UČITELJEVA ČAST
Red iz Rave, ki izhaja iz 4. stoletja po Kristusu, ponuja tri zanimiva pravila, ki morda veljajo še zdaj:
Noben otrok ne sme obiskovati šole v drugem kraju, ampak mora vsak otrok hoditi v šolo iz tistega kraja.
Število učencev v razredu ne sme biti večje od 25; če je večje, je treba poiskati drugega učitelja kot asistenta.
Ce se razpozna, da je učitelj [nemalo podkovan v znanju, ga mora zamenjati drugi. Poklic učitelja je bil obdan z največjim spoštovanjem in izredno častjo. V določenih pogledih mu je judovski zakon dajal prednost pred starši: zakaj starši dajo otroku življenje za ta svet, učitelj pa mu prinaša življenje za prihodnjega. - Pripoveduje se zgodba o treh rabinih, ki so bili poslani, da bi si ogledali stanje vzgoje po Palestini. Prišli so v kraj, kjer ni bilo učiteljev. Rekli so prebivalcem: Pripeljite nam varuhe mesta! »Privedli so jim vojaško stražo. Rabini so zavpili: »To niso varuhi mesta, temveč pokončevalci! Prebivalci so vprašali: Kdo so torej varuhi? Rabini so odgovorili: »Učitelji!« Ker so bili varuhi trdnjave judovstva, je veljala spodbuda: Strah pred tvojim učiteljem naj ti bo kakor strah pred Nebom (Bogom).
- Priskrbi si učitelja Postave, postani njegov prijatelj in presojaj vse ljudi, kakor zaslužijo!
- Tvoja hiša naj bo kraj, kjer se zbirajo modri. Sedi v prahu njihovih nog in slastno pij njihove besede.
Od učitelja se je zahtevala največja nravna in verska usposobljenost. Potrpežljivost so imeli za bistveno lastnost, zakaj jezljiv človek ne more učiti! Učiteljevo gos-tobesednost so grajali. Učitelj naj vedno skrbi, da se bo pred učencem izražal jedrnato! Zlato pravilo za ravnanje z otroki je bilo: Zavračati jih z levo roko in vleči k sebi z desno! Zlata sredina: Ne z obema od sebe, ker bi ga s tem odbil, ne z obema k sebi, ker bi ga s tem preveč navezal nase\ Čeprav so uporabljali knjige in gojili umetnost pisanja, so priročniki bili dragi in redki. Učiti se je pomenilo spravljati v spomin materijo z nenehnim ponavljanjem. Priporočali so glasno ponavljanje. Učenec, ki se ni učil na glas, je snov pozabil po treh letih.
V Svetem pismu glede vzgoje radi citiramo Sirahovo knjigo in pismo Hebrejcem.
METODA: VPRAŠANJE - ODGOVOR
Prizadevali so si, da bi bil pouk čim bolj prilagojen učencem. Zato je veljalo pravilo poučevanja po načelu: vprašanje - odgovor. Glede na to, kako učenci sprašujejo, so jih razdelili v štiri skupine: moder, hudoben, naiven in tisti, ki ne zna vprašati. Druga razdelitev je bila takale: kot goba, kot cev, kot cedilo in kot sito. Kot goba je tisti, ki popije vse; kot cev tisti, ki mu gre znanje na enem koncu notri in na drugem ven; kot cedilo je tisti, ki pusti, da gre vino skozi in zadrži usedlino; kot sito je tisti, ki spusti skozi prah in zadrži čisto moko.
h Rabi Nehunija, sin Hakkanaja, je rekel: Kdor se podvrže verskim postavam, je osvobojen jarma političnih in družbenih zahtev; kdor se izmika moči verskih postav, postane suženj političnih in družbenih zahtev.
Tudi pedagoško so imeli učitelji kar moderne prijeme:
- Ko so učenci vprašal Rablja Tarfona: »Povej, učitelj, zaradi katere kreposti sije Judov rod pridobil pravico kraljevanja,«, jim je odgovoril: »Dajte mi vi odgovor.« Tako jih je učil razmišljati.
- V nekem primeru je Rabi Akiva namenoma učil napačno interpretacijo, da bi presodil bistroumnost svojih učencev.
- Nikoli nečesa otroku ne obljubiti in mu potem ne dati, ker ga s tem učiš laži.
Pri razlaganju so dopuščali veliko širino in niso postavljali nobenih omejitev za razlage, ki so šle daleč od dobesednega pomena v besedilu. -Ali moja beseda ni kakor kladivo, ki razbija skalo? (Jer 23,29). Kakor kladivo povzroči, da iskre letijo na vse strani, tako vsebuje svetopisemska vrstica mnogo razlag!
ŽENSKE IN ŠOLA
Ženske so bile izključene iz takšne vzgoje. Medtem ko se je na enem mestu pričakovalo, da bi bile poučene v Postavi, na drugem mestu Rabi Eleazar pravi: Kdor poučuje svojo hčer v Postavi, je kakor tisti, ki jo uči nespodobne stvari. Mogoče zato rudi lažje razumemo, zakaj je imel Pavel takšen odnos do žensk (prim. Ef 5,21-33). V vseh časih pa so bile vzgojene ženske, ki so bile celo bolj podkovane v Svetem pismu kakor možje. Eden izmed takih primerov, ohranjen v Talmudu, je Beruja. Rabi Josi, Galilejec, je šel po poti, sreča Berujo in jo vpraša: »Katera pot je, ki pelje v mesto Lida?« »Galilejec, ti si prismojen!« vzklikne Beruja. »Ali se nisi učil, da se modrim ne spodobi na dolgo [pogovarjati z žensko? Moral bi vprašati: »Za Li-do?««
Nekega dne je Beruja srečala učenca, ki se je tiho učil Postavo. Ostro ga ošteje: »Ali ne veš, da je pisano: »Urejeno v vsem in zavarovano (2Sam 23,5h Če je bila Postava sestavljena s pomočjo vseh 24S delov v človeku, je ona varna v tvojem srcu. Drugače ne bo.« Pregovor hoče reči, da mora biti Postava preučena in ljubljena z vsem človeškim bitjem. Beruja popravi učenca, ker je bral Postavo, ne da bi uporabljal glas - organ, ki nam je dan, da oznanja. Pravzaprav tudi rabinska tradicija, kot smo že videli, prepoveduje tih študij in priporoča glasnega.
ZAKLJUČEK
Začetek jesenskih dni. Šolske klopi so polne in mnogo staršev pričakuje, da se bodo otroci v šoli dobro vzgojili in mnogo novega naučili. Prav je, da se hkrati zavedamo, da vzgoja ni odvisna samo od šole, čeprav pripomore velik del. Vsaka vzgoja ima vsaj tri plati: družbeno (šola, družina), samovzgoja in tudi Bog vzgaja na svoj način. Dragi bralec, mogoče sva med prebranim našla tudi kaj za svojo dušo. Naj nama bo v spodbudo pri vzgoji in učenju.
Literatura:
BIZJAK J., Pomen vzgoje pri Judih, Vipava 1988.
CAVALLKTTI S., Talmud il Irattato delle benedizioni, Torino 2000.
LIFKSCI: IITZ D., Beato Vuomo che ama la torah - Sahni I e 2, Torino 1990.
LIFESCHITZ D., Dalla Bocca dei bimbi e dei lattanti - Sahni 7 e H, Torino 1991.
LIMENTAN1 C, IlMidrasch, Torino 1996.
MARTINI C. M., Dio educa suo popolo, Milano 1987.
PRELLEZO J. M., Dizionario di scienze deli' educazione, Torino 1997.
ZUPET J., Izreki očetov - Talmudski traktat Pirke Abot.
ODMEVI
Mirko Žakelj
BREZNICA
Uredniškemu odboru knjige »Breznica, september 2002« in uredniku ter sestav-ljavcem »Žirovskega občasnika«
Veliko pohvalo izražam uredniškemu odboru knjige, ki ste jo izdali. Občudovanja ste vredni in priznanja za skrbno zbrano gradivo. Veliko časa je bilo treba in truda. Z veseljem sem na mah vso knjigo prebral. Hvala vam!
Prav tako pohvalim sestavljavce ŽIROVSKEGA OBČASNIKA. Nekaj vaših zvezkov sem dobil in prebral. Menda ste bili med prvimi, ki ste imeli pogum objaviti natančen seznam vseh, ki so na Zirovskem med vojno izginili ali padli: kdaj je kdo padel ali bil ubit, kdo ga je ubil ali odpeljal, po kakšni nesreči je umrl. Pohvalim tudi ta vaš pogum. Baldomir Bizjak je v Zirovskem občasniku 22 (2001, št. 31, 93-98) objavil članek Brezniški spomini Dominika Bogataja. Ta članek je bil objavljen v knjigi Breznica, september 2002 na straneh 26-33. Temu spisu nekaj oporekam in nekaj dodajam. Dominikovo pripovedovanje je prijetno in zanimivo. Bere se kot pravljica, čeprav je mnogo resničnega, ne pa vse. Pripoveduje, kako je obiskoval šolo v Žireh in kako spretno in iznajdljivo je tihotapil, čeprav je tihotapstvo spravilo skoraj na rob propada njihovo sicer dobro stoječo domačijo in kmetijo.
Dominik natančno opiše pretep s stražniki, ki se je dogajal pri njih doma marca 1928. Vaščani smo to imenovali »BREZNIŠKA BARUEA«. Barufa naj bi pomenila puljavo ali pretep. Temu pripovedovanju bom nekaj oporekal, nekaj pa dodal zaradi natančnega sporočila, kaj se je tisti čas dogajalo na vasi. Kot vaščan imam pravico in tudi dolžnost vsestransko dogajanje osvetliti in opisati. NI RES, »da je moral Šemoncov oče Janez Bogataj plačati stroške vsem advokatom, ki so zagovarjali ob tem dogodku zaprte Brezničane.« Tako je zapisal Dominik v 2. odstavku stran 28 v omenjenem Občasniku. To je natisnjeno tudi v knjigi BREZNICA, september 2002.
Žakljeva družina, po domače Tišlerjevi, smo morali sami plačati odvetnika, ki je branil očeta Janeza Žaklja in brata Tomaža Žaklja. Za vsakega je bilo treba plačati vrednost ene krave. Takrat je bilo to okrog 400 lir. Veliko več, kot je danes vrednost ene krave. Kdo je za druge plačal odvetnike, ne vem.
Spominjam se, kako je mati z žalostjo pripovedovala, da smo imeli v načrtu postaviti nov kozolec in za to že pripravljen denar. A to je bilo premalo. Zato smo morali iti iskat posojilo k stricu v Novo vas v Ziri, da smo plačali odvetnika.
Barufa pri Šemoncu je dolgo odmevala po vsej Primorski, najbolj žalostno pa med Brezničani. Doma smo molili in jokali in čakali, kdaj bodo nedolžne spustili na svobodo.
Fantje, ki so tistega večera leta 1928 pretepli finančne stražnike, so še tisto noč zapustili vas in odšli čez mejo v Jugoslavijo. Pohvalili so se graničarjem, ki so jih srečali, kako so namlatili Italijančke. Graničarji so jim takoj povedali: »Vaše mamce se bodo jokale.« To se je uresničilo takoj drugi dan prav zgodaj zjutraj. Italijanski stražniki, karabinjerji in ne vem še kateri so najprej vas obkolili. Mislili so, da bodo takoj polovili vse krivce pretepa. A ti so se že ponoči umaknili roki pravice. Potem so kot jastrebi planili v vas in aretirali skoraj vse moške. Aretirali so same nedolžne. Spominjam se, kako so pridrli v hišo in takoj nataknili lisice bratu Tomažu in ga uklenjenega odpeljali. Prestrašeni smo takoj poklicali očeta, ki je še spal. Ko se je prikazal, so takoj tudi njemu nataknili lisice in ga odpeljali. Niso mu dovolili niti, da bi čevlje zavezal. Takrat so že pripeljali mimo našega okna uklenjenega soseda Janeza Žaklja, po domače Jakca, in oba skupaj zvezana odpeljali v vas. Sestra France se je malo hudovala nad karabinerjem, ker ni mogla razumeti, zakaj se to dogaja. Takoj ji je nameril samokres na prsi. Prestrašena je umolknila. Doma smo bili prestrašeni, ker nismo nič vedeli, kaj se je tisto noč zgodilo v vasi. Brat Tomaž je bil tisti večer pri Šemoncu. Ko je opazil, da postaja zadeva vroča, je zapustil hišo in se vrnil domov. Ni nam pa ničesar povedal. Zato nismo mogli razumeti, zakaj uklepajo moške.
V knjigi BREZNICA, september 2002, so vsi fantje, ki so pretepli financarje in potem zbežali, natančno našteti in za vsakega je zapisano, kakšno kazen je dobil. Kaznovani so bili v odsotnosti, ker so bili nedosegljivi, z enim letom zapora in nekaj do dveh let in z denarno kaznijo od 120 do 180 lir.
Ne morem razumeti, zakaj se Dominiku ni zdelo primerno ali celo potrebno vsaj našteti vse Brezničane, ki so bili aretirani in nedolžni odpeljani iz vasi v zapor. Tudi ni nikjer zapisano, da so bili zaprti skoraj tri mesece.
Kakšna mora in žalost je legla na vas, ko je pet fantov zapustilo vas in nič manj, ko so petnajst ljudi odpeljali v zapor, kakor ste zapisali. Osebno jih ne naštejem več kot trinajst. Koliko skrbi, stroškov in poti so imeli vaščani, da so nosili zaprtim hrano v ječo v Idriji, iskali odvetnike v Gorici.
Zato se jaz po nedolžnem zaprtim sovaščanom oddolžim tako, da jih vsaj naštejem po imenu in priimku, ker si zaradi zgodovine to zaslužijo. Zaradi pomnjenja naj bodo omenjeni in spomin nanje naj bo ohranjen v Zirovskem občasniku, kjer so bili zamolčani. Upravičeno pričakujem, da bo ena izmed naslednjih številk vašega cenjenega glasila prinesla tudi ta moj prispevek. Ne vem pa, kako naj bi bili s tem seznanjeni tisti, ki imajo v rokah knjigo Breznica. Tudi v tej knjigi so zamolčani kljub precej natančnemu pregledu brezniške zgodovine. Imena vaščanov, ki so bili marca 1928 aretirani:
1. Anton Pagon, po domače Urhovc,
2. Katarina Pagon - Urhovcova (to so kmalu izpustili),
3. Janez Žakelj, po domače Jakca,
4. Janez Žakelj, po domače Tišler,
5. Tomaž Žakelj - Tišlerjev,
6. Jože Kavčič - Jernejev,
7. johan Kavčič - Jernejev,
8. Justin Strel - Strelov,
9. Franc Strel, po domače Keber,
10. Ludvik Istenič, po domače Šuštarjev, I I. Jane/ Bogataj - Semonc,
12. Menda ena Šemoncova dekla - tudi to so kmalu izpustili,
13. Nace Mohorič, po domače Štalar - edini, ki je bil iz Korit.
Francelj Kavčič, po domače Jernejev, je imel srečo, da se jim je skril v jasli in ga niso odkrili. Nekateri so se naredili bolne in jih niso odpeljali.
Italijani so surovo ravnali z aretiranci. Vsakega posebej so n klen i 1 i in po dva in dva skupaj zvezali ter tako odpeljali proti Idriji v ječo. Tam so jih razdelili, da nista bila niti po dva skupaj.
S sestro Štefko, ki živi v Osojnici, Idrijska cesta 44, se ne spomniva, da bi bil kdo kaznovan v šoli z globo pet čentezimov za vsako slovensko besedo, ki jo je izrekel. Tako trdi Dominik. Ce se je učiteljica približala, smo umolknili, ker je bilo rečeno, da naj samo po italijansko govorimo. Celo to so naročali, da naj bi tudi doma govorili italijansko.
Osebno nisem prepričan, da bi kdo izmed vaščanov Dominika tožil zaradi tihotapstva, ker je bila vas povezana in enotna. Res pa je, da so ga dobili na piko in so postali še bolj pozorni nanj. Breznica je bila narodno zavedna. To potrjuje dejstvo, da nobena Brezničanka ni poročila Italijana, čeprav bi se tako dvignila na socialni lestvici. Popraviti moram netočno trditev Tončke Strel, po domače Kebrove, na strani 112, 3. odstavek o gospodu Žagarju, da »so ga Italijani velikokrat zaprli«. Italijani ga niso nikoli zaprli, čeprav ga niso marali, kot niso marali nobenega slovenskega duhovnika, ker so vsi na Primorskem varovali slovensko ljudstvo pred poitalijančevanjem. Zato so krščanski nauk učili v župniščih v slovenščini - to je bila njihova dolžnost in pravica - Italijani so ponujali slovenskim duhovnikom profesorsko plačo, če bi šli v šolo učit verouk v italijanščini. Nihče se ni polakomnil teh judeževih grošev. Res pa je, da so gospoda Žagarja zaprli komunisti 21. 3. 1949 in ga obsodili na 20 let zapora. Vzrok je bil ta, da je pripravljal material za obnovo cerkve svete Barbare, ki jo je hotela takratna oblast odstraniti. Da so lahko ta načrt izvedli, so gospoda Žagarja zaprli.
Za zgodovino vasi naj dodam še podatek iz začetka vojne na Jugoslavijo. Na cvetno nedeljo 1941 so prinesli karabinjerji ukaz vsem vaščanom na Breznici, da se moramo naslednji dan vsi umakniti v Idrijo in odpeljati s seboj vso živino. Imetje smo poskrili, kar se je dalo. S seboj smo vzeli, kar smo mogli, in odšli v begunstvo. V Idriji smo oddali živino. Kdor ni imel svojcev, se je moral ustaviti v zbirnem centru. Od tam so jih prepeljali k Sveti Luciji na vlak in naprej v begunstvo v srednjo ali južno Italijo, od koder so se vrnili šele po štirih mesecih. Vaščani, ki smo imeli sorodnike v Idriji, smo se pri njih ustavili in odlašali odhod v begunstvo. Tako smo se lahko vrnili na Breznico že na veliki petek. Dobili smo vse izropano: skozi vas je šla vojska proti Žirem in naprej v Ljubljano. Vse prve dni velikega tedna so streljali s težkim topom na Žirovski vrh, a ni bilo nobenega odziva. Jugoslovanska vojska se je razšla in šele potem so s strahom prodirali Italijani.
Ponovno vas pohvalim, da ste izdali knjigo Breznica in vam izrekam veliko priznanje. Čutil sem pa potrebo in dolžnost, da vam napišem te pripombe in pojasnila.
Na Planini, 30. 8. 2003
Tomaž Štefe
CICIBAN POSTANE ABRAHAM
Avtorski prispevki žirovskega letnika 1952
Čisto zaresna knjiga s pisnimi in likovnimi prispevki osmih avtorjev, vsi so bili rojeni leta 1952, je bila napisana v letu, ko so avtorji drug za drugim srečevali Abrahama in je bila zato tudi »na svitlo« dana že v letu 2002, torej v letu, ko so avtorji praznovali 50-letnico življenja. Bila je priložena Zirovskemu občasniku za leto 2002, knjigi pa dodana še zgoščenka Andreja Mlakarja z naslovom Spominjam se. Pisnih prispevkov je pet, dva je napisal Miha Naglic, likovni pa so štirje. Avtorji likovnih prispevkov so naslednji: Franc Temelj, Vinko Podobnik, Andrej Mlakar in Helena Zorjan. Ob tem je treba povedati, da so se tudi avtorji teh likovnih prispevkov potrudili in napisali krajši ali daljši življenjepis, s katerim se predstavijo bralcem. Še najbolj se je o svojem življenju, predvsem otroštvu in mladosti, razpisal Boris-Andrej Mlakar, saj njegov življenjepis obsega kar šest strani, je pa res, da je njegov likovni prispevek toliko bolj zgoščen - na zgoščenki. Ostali likovniki so, tako kot se za likovnike spodobi, zelo kratki in redkobesedni. Fotografa Franca Temelja, sicer konstruktorja v razvojnem oddelku Kladivarja, je številka 50 prav obsedla. Kot sam pravi, ga obe skupaj 5 + 0 letos (lani) preganjata na vsakem koraku (tudi na njegovih fotografijah so izključno pročelja hiš s številko 50), hkrati pa zatrjuje, da mu številka 5 danes ne pomeni nič. Je pa njegov obračun s 50 leti življenja prej otožen in melanholičen kot optimističen: »Skratka, že kar nekaj preživetih dni in še nič kaj življenja«, se ne sliši prav optimistično. Čuti, da se mu življenje preveša, a sam Bog ve, kam.
Vinko Podobnik, direktor zasebnega podjetja VISTA HIDRAVLIKA, d.o.o. s štirimi zaposlenimi, je v svojem kratkem življenjepisu bolj suhoparen, ostaja zgolj pri dejstvih. Globljih občutij in spoznanj ob 50-letnici življenja ne razkriva. Prispeval pa je prav duhovite (pero)risbe rojstnih hiš vseh osmih prispevkarjev, zastopanih v zborniku. Helena Zorjan je po poklicu grafična oblikovalka. Iz kratkega življenjepisa pa je razbrati, da je že od malega po majsko (rojena v maju) razposajena, da uživa v življenju in naravi in njen moto v življenju je biti ustvarjalna: »Biti ustvarjalna je zame večen izziv«. Hkrati z Abrahamom se je srečala tudi z oblikovanjem knjige in ob tem ugotovila, da je med otroško razigranostjo Cicibana in modrostjo Abrahama skoraj taka razlika kot v kontrastu rumene in modre barve. Zato je tudi sprednja stran ovitka knjige rumene, hrbtna pa modre barve. Morda bi bila celo bolj na mestu zelena barva, tako kot so »zeleni« cicibani, vključno s tistimi na ovitku. Ni kaj, prav duhovito!
Pisnih prispevkov je pet, avtorji pa so štirje. Miha Naglic je napisal dva prispevka: uvodnega z naslovom Avtorski prispevki žirovskega letnika 1952 in Globalizacija Žirov - v očeh Žirovca letnika 1952. Med enim in drugim prispevkom se tudi sam predstavi s skoraj tri strani dolgim življenjepisom. Dokaj temeljito samopredstavitev zaključuje z življenjsko usmeritvijo: živeti lokalno (Žiri - Žirovnica), misliti in delovati (pisati in potovati) globalno. Ob tem je zanimivo pripomniti, da je v današnjem svetu pravzaprav mogoče tudi obrnjeno: živeti globalno, malo težje pa je hkrati misliti in delovati lokalno. Odprto ostaja tudi vprašanje vsebinske razmejitve med pojmi živeti, misliti, delovati.
V uvodnem tekstu v obsegu treh strani najprej pojasni, kako sta skupaj s Francem Temeljem prišla na misel, da bi bilo pametno srečanje z Abrahamom zaznamovati na način, ki bi omogočil, da bi s svojimi izdelki in spoznanji lahko seznanili tudi svoje sošolce in vse, ki jih te reči zanimajo. Pojasnjeno je tudi, zakaj je v knjigi predstavljenih prav teh osem avtorjev in nihče drug: v knjigi se predstavljajo tisti, ki premorejo vsak svoj avtorski opus, na različnih področjih ustvarjanja. Teh osem avtorjev se seveda posveča zelo različnim tematikam, zato je tudi knjiga z njihovimi prispevki v vsebinskem smislu nujno zelo heterogena.
Globalizacija Žirov v očeh Žirovca letnika 1952 je, kot avtor sam pravi, esej o tem, kako gremo (in v čem ne gremo) Žirovci v korak z globalizacijo, in o vlogi, ki je v teh procesih igramo pripadniki srednje generacije 20. stoletja. V prvem delu se avtor sprehodi po Žireh z okolico, pa tudi po širnem svetu, iščoč pri tem pomembne osebnosti, začenši pri sebi, rojene leta 1952, in katerih glave bolj ali manj visoko štrlijo iznad brezobličnega povprečja. Kot da ima leto rojstva kakšne posebne zasluge za to, da so nekateri postali nekaj, drugi pa (p)ostali nič!
V nadaljevanju se esej vsebinsko vse bolj približuje naslovu, pri čemer je treba takoj na začetku opozoriti na to, da Žiri (tako kot vsi drugi kraji) niso zgolj objekt glob-alizacije, kot bi bilo sklepati iz naslova, marveč da tudi same globalizirajo svet. V prvi fazi so to počele s čevlji Alpina in z naivci, pozneje so se pridružili še drugi akterji: Kladivar, Etiketa, znanstveniki, čipkarice in vsi, ki so si omislili spletno stran. To seveda pomeni, da globalizacija ni nekaj novega, res pa je, da je ta pojem v 21. stoletju dobil drugačen, večji pomen in težo. Le-ta raste in se povečuje premoso-razmerno z rastočo učinkovitostjo komunikacij in tehnologij nasploh in z dostopnostjo do teh tehnologij. Motivi za to so na dlani. Ekonomske subjekte sili v globalizacijo tekma z drugimi subjekti oziroma borba za preživetje in zaslužek, navadne
zemljane pa tudi, vsaj v prvi fazi, boj za preživetje (s trebuhom za kruhom) in za večji kos kruha, kot kaže žirovska in slovenska izkušnja. Z dvigom življenjskega standarda pa stopijo v ospredje želje po (spo)znanju, po odkrivanju in tudi tekme za prestiž ne gre prezreti.
V drugem delu avtor najprej vsebinsko opredeli pojem globalizacija s soočanjem lokalnega z globalnim. Ob tem ugotavlja skupaj s Slavojcm Žižkom, da je strah šibkega lokalnega pred močnim globalnim pravzaprav odveč, saj tudi kritike glob-alizacije ne moremo oblikovati v imenu kakih lokalnih tradicij, ker ravno na njih gradi. Res je tudi, da ima žirovska različica globalizacije eno napako: ni pritoka novih ljudi. Kakšnih 30 »pritepencev« na leto je premalo, posebej še zato, ker se jih prav toliko tudi odseli iz Žirov. Je pa v preteklosti v Ziri »zašlo« kar precej posameznikov, ki so veliko prispevali k razvoju Žirov. Tudi to dokazuje, da globalizacija ni nekaj novega in nujno nekaj slabega, tudi zaključek, ki sledi iz tega, je logičen: Žiri se morajo informacijsko še bolj odpreti svetu, izboljšati pa je seveda treba tudi cestne povezave.
V zadnjem razdelku z naslovom Globalizacija Žirov je govor o globalizatorjih, ki jih avtor razdeli v tri skupine: graditelji Žirov, globalizatorji Žirov in generacija prihodnosti. V tem kontekstu je pomembno spoznanje, ki ga je avtor prihranil za konec: Žirovci bodo največ prispevali k globalizaciji Žirov s tem, da bodo mnogo bolje skrbeli za žirovsko naravno in kulturno dediščino, za okolje nasploh, za žirovske posebnosti, z narečjem vred. To pa je spoznanje, ki si ga velja zapomniti in vzeti k srcu. Žirovka Milena Miklavčič se je ob pisanju svojega življenjepisa nekako zdrznila, zavedajoč se, da je problem skoraj vsakega življenjepisa ta, da človek pade v skušnjavo zamolčati kaj neprijetnega in se hkrati razgovoriti o lepih stvareh. Toda ko bralec prebere njen življenjepis, je skoraj prepričan, da veliko neprijetnega sploh nima povedati, četudi bi to tudi hotela. V njenem primeru gre zelo očitno za pozitivno osebnost, ki ne samo, da rada živi, ampak zna tudi polno živeti. Srečo najde v drobnih stvareh in z izzivi, ki jih prinaša življenje, se sooča pogumno. Tudi Abraham je ne vznemirja preveč, kajti v 50 letih se je naučila živeti (in smejati) in življenja po Abrahamu je ni prav nič strah.
Naslov njenega pisnega prispevka v zborniku se v zirovskem narečju glasi takole: Ce ba un, bam tud jest. Gre za precej obsežno besedilo o gradnji individualnih hiš v nemogočih povojnih razmerah. Tako kot drugod po Sloveniji so se tudi Žirovci, danes bi rekli, skoraj brezglavo lotevali zidave novih hiš zase in za svoje najbližje. Avtorica podrobno opisuje ne samo to, kako je sama gradnja potekala od prvih začetkov do vselitve, pač pa tudi prevladujoči način razmišljanja ljudi ob tem. Razmišljali pa so tako, kot se glasi naslov članka. Prav zato gradnje hiš v tako težavnih razmerah ni mogoče označiti kot hazardersko početje.
Z veliko iznajdljivosti in veliko medsebojne pomoči so dejansko vsi, ki so se lotili gradnje, hišo tudi zgradili. V besedilu je podrobno po fazah opisan potek gradnje hiše, kako so si ljudje pri tem pomagali, kako je takrat deloval »trg« z gradbenim materialom itd. O tem, v kakšnem pomanjkanju in odrekanjih (pogosto ni bilo denarja niti za hrano) je gradila povojna generacija, bi lahko napisali romane, vendar bi bilo težko ujeti v besedah trpljenje in garanje tistih, ki so na tem področju orali v Žireh ledino, je zapisala.
Avtorici moramo biti hvaležni, da se je potrudila zelo natančno popisati zelo pomembno fazo v življenju mnogih žirovskih družin (čeprav je bila sama še otrok)
in v življenju kraja tudi. Hkrati je njeno pisanje nekakšen spomenik žirovskim materam in ženskam nasploh, pa tudi otrokom in mladini, na drugi strani pa tudi obsodba politikantov, ki so na ljubo aktualni oblasti in neki tuji ideologiji delili ljudi na naše, ki jim je treba pomagati, in na nenaše, ki jim je treba nagajati in jih onemogočati. K sreči je bila medsebojna povezanost in solidarnost močnejša od omejenosti politike in je praviloma zmagala.
Naslednji prispevek je napisala Milka Bokal, samostojna strokovna sodelavka specialistka v humanistiki. Menda ni njena strokovnost zakrivila pisanja lastnega življenjepisa v tretji osebi ednine, gotovo pa je kriva za to, da je njen življenjepis vsebinsko takšen, kakršen pač je. Prispevku je dala naslov Ubogo revse : revše bogu s podnaslovom Iz splošnega na krajevno žirovsko jezikovno bogastvo. S tem je že povedano, da v besedilu sooča splošni (književni) jezik z lokalnim oziroma narečnim jezikom.
V uvodu spregovori o razsežnostih jezika kot najpopolnejšem univerzalnem sistemu, v katerem se skriva vse človeško »bitje in žitje«, o večplastnosti jezika in o normiranju v jeziku. V osrednjem delu je govor o vrednosti knjižnega jezika in vrednosti narečja, pri čemer ponovi že večkrat napisano misel, da bi današnji Slovenec moral biti pravzaprav trojezičen. Znati bi moral svoje narečje, slovenski knjižni jezik in še angleščino. Iz tega sledi, da avtorica tudi narečju pripisuje veliko vrednost, saj v mnogih življenjskih okoliščinah brez narečja preprosto ni mogoče komunicirati s sokrajanom. Narečje ima kot socialna plast slovenskega jezika tudi pomembno jezikovno in kulturnozgodovinsko vrednost.
V drugem delu je govor o besedah in merilih njihovega razvrščanja s številnimi primeri iz narečnega jezika. Verjetno je prav v obravnavi in analiziranju številnih lokalnih jezikovnih posebnosti največja vrednost njenega pisanja, čeprav je nestrokovnjaku težko soditi o tem. V luči Nagličevega spoznanja bi to vsekakor moralo držati. Nedvomno gre za strokovno vseskozi korektno besedilo, iz katerega tudi nestrokovnjak lahko marsikaj izve o sicer neznansko (skoraj neskončno) obsežni temi. V zadnjem odstavku se s piedestala stroge strokovnosti spusti na emocionalno raven, ki v odnosu do strokovne ravni ne more in ne sme biti spodaj. Razprava z naslovom Načelo svetosti življenja kot etični miselni vzorec je skupaj z opombami najdaljše besedilo v knjigi, saj obsega 40 strani. Od tega je opomb skoraj 12 strani, po številu pa jih je 176. Ze samo to dejstvo pove, da gre za besedilo, ki navadnim smrtnikom pravzaprav sploh ni dostopno. Brez globljega in vsestranskega poznavanja pojmov, predvsem svetosti življenja in sorodnih pojmov, je pravzaprav nemogoče slediti avtorju dr. Antonu Mlinarju oziroma avtorjem, ki jih navaja. To je še toliko težje tudi zato, ker se citirani avtorji med seboj pogosto razhajajo zgolj v niansah.
Piscu je treba priznati, da je temeljito preštudiral relevantno literaturo o obravnavani temi, vendar se zdi, da se od nje ni znal ali hotel oddaljiti, tako da bi jo reflck-tiral in dodal svoj pogled na zapleteno problematiko oziroma svoje odgovore na zapletena vprašanja in dileme. Tako pa vse skupaj ostaja na ravni kompilacije. Navzlic zapletenosti in zahtevnosti teme pa je treba priznati, da jezik teče dokaj gladko, žal pa je to za razumevanje besedila premalo. Iz mednaslovov je razvidno, da avtor išče odgovore na štiri vprašanja: Svetost življenja in sorodni pojmi; Kako razumemo svetost in življenje; Kako razlagati načelo svetosti življenja; in Današnje razumevanje brezpogojnega spoštovanja življenja. Na koncu sledi še sklep.
Mlinarjevo besedilo je edino besedilo v zborniku, ki se ne navezuje niti na Žiri niti na Abrahama in se v tem pogledu razlikuje od vseh ostalih. Je univerzalen in globalen hkrati.
Kot rečeno, je knjiga v vsebinskem smislu zelo heterogena, kar pravzaprav ni nič slabega, skoraj nujno pa je zato heterogena tudi v slogovnem smislu. V celoto jo še najbolj povezuje osem Podobnikovih duhovitih risb. Knjiga je tiskana na zelo kvalitetnem papirju in obsega 186 strani. Tisk je delo Studia Print iz Ljubljane, uredil pa jo je Miha Naglic.
Robert Potokar
fotografije: Blaž Budja
ARHITEKTURA ŽIROV
Z gospodom Miho Nagličem sva se seznanila letos ob izidu knjige Gorenjska -Arhitekturni vodnik in se nato še nekajkrat srečala, po enem izmed zadnjih srečanj pa me je nagovoril, da za letošnjo številko Žirovskega občasnika pripravim povzetek iz vodnika o Žireh in krajih iz žirovskega konca, ki so zajeti v vodniku. Ob samem povzetku iz vodnika pa sem pripravil krajši zapis, neke vrste svoj osebni pogled na Žiri.
Ziri so mi ostale v spominu predvsem iz mojega osnovnošolskega obdobja, ko smo kot pionirji z osnovno šolo s Trate igrali košarko in tako kar nekajkrat letno prišli v osnovno šolo Padlih prvoborcev igrat občinske pionirske tekme. Čas, ko se vtisnejo v spomin določeni dogodki, vtisi ali zgolj slike in med njimi najbolj nova telovadnica s položeno živozeleno talno oblogo. Ta drugačnost zelene barve je bila dolgo časa edina močna slika, ki me je spominjala na Žiri, saj je bila sicer večina telovadnic ali dvoran obložena z nam blizu lesenim parketom. Od takratnih prihodov v Ziri ni ostalo več drugega kot morda spomin na slaščičarno v neposredni bližini in na ne preveč dobre slaščice, ki smo jih po tekmi na hitro pojedli. Vse do konca 80. let nisem imel stika z Žirmi in šele ko sem na fakulteti za arhitekturo začel raziskovati arhitekturo na Gorenjskem, sem se spet nekajkrat vrnil v Žiri, da bi se podrobneje seznanil tudi s prostorom in njegovo arhitekturo. Po dolgih letih po diplomi smo se odločili, da svoje diplomsko delo izdamo tudi v tiskani obliki, in to je bila priložnost, da sem spet preveril, kaj vse se je v tem času v Žireh spremenilo, zgradilo. Res so vsa ta prihajanja odkrila veliko sprememb, pa ne vedno na boljše. No, tudi na mestu nekdanje slaščičarne je zrasel nov sodoben poslovno-stanovanjski center, kakršni so pač dandanes v modi.
O dejstvih in razlogih, zakaj Ziri niso takšne, kot bi lahko bile
Prvo dejstvo je, da so bile Žiri od vedno na nekakšnem prepihu in na območju, kjer
so se menjavale različne oblasti, tako državne kot občinske: od začetka 1 I. stoletja
kot skrajni južni del loškega gospostva, pozneje, po 1. svetovni vojni na mejni črti med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, po 2. svetovni vojni nekaj časa v občini Logatec, pa občini Skofja Loka in šele od leta 1994 spet samostojna občina. Tako ni čudno, da se v vseh teh letih ni razvilo večje naselje, ki bi imelo značilno podobo trga ali manjšega mestnega naselja.
Drugo takšno dejstvo je, da je bilo v neposredni bližini nekaj naselij, ki so bila pomembnejša od Žirov: Idrija, Logatec ali Skofja Loka in da tako ni bilo ne ekonomske, prostorske in ne geografske podlage za nastanek novega večjega središča v Žirovski kotlini. Naravnih bogastev razen lesa ni bilo, obrt in industrija pa sta se razvili šele v začetku 20. stoletja, tedaj pa so bili pogoji za nastanek večjega naselja že zamujeni.
Še eno dejstvo bi znali izluščiti in to je, da se je središče naselja v zgodovini vedno menjavalo: od začetnega v Starih Žireh pod Žirkom s cerkvijo, lovskim dvorcem in Štalarjevo hišo do vmesnega, ko so leta 1912 postavili novo župno cerkev sv. Martina. Ob cerkvi se je izoblikoval novonastali trg z nekaj meščanskimi hišami. Po drugi svetovni vojni pa se je središče premaknilo na območje novega Zadružnega doma. V zadnjem času je to središče z objekti, ki tvorijo nekakšno celoto in s tem središče Žirov. Prav menjava središča naselja je bilo tisto, kar Žirem ni dalo tiste podobe, ki jo imajo posamezna večja naselja v bližnji ali daljni okolici. Poleg menjavanja središča naselja pa ne gre prezreti dejstva, da se je v Zireh veliko rušilo in s tem odstranjevalo spomin kraja. Že ob gradnji nove župne cerkve so porušili nekdanjo in ji spremenili namembnost; od nje je ostal le prezbiterij, ki pa ostaja danes brez primerne funkcije. Med vojno so februarja 1944 partizani v Žireh požgali skoraj vse pomembne stavbe javnega značaja: sokolski in prosvetni dom, šolo, župnišče, tako da je tudi kvalitetna dediščina izginila, po vojni so namreč obnovili le Sokolski dom. Rušenje Štalarjeve hiše, ki je skupaj z lovskim dvorcem sestavljala lep in zanimiv kompleks, pa je svojevrsten presedan. Hiša je namreč konec 80. let še stala, sicer v zelo slabem stanju, a vendar ... Najnovejši primer je rušenje Jernajeve hiše v Starih Žireh na Tabru, ki je v izdaji arhitekturnega vodnika zajeta sicer zgolj z opisom značilne hiše loško-cerkljanskega tipa z lesenim zatrepom ... Vse to pa so stvari, ki seveda nezadržno rušijo spomin kraja in tako ni čudno, da je morebiti to eden izmed glavnih razlogov, zakaj Žiri niso tako razpoznavne, kot bi lahko bile.
O prostorskem razvoju Žirov
Za prostorsko-arhitekturni zgodovinski razvoj Žirov so bila že v uvodu nakazana dejstva, med njimi najpomembnejše o selitvi središča naselja na tri lokacije. Najstarejši, pod Žirkom, kjer so se izoblikovale Stare Ziri, je tudi najbolj prvinski in relativno ohranjen. Del naselja je stisnjen v hrib - Tabor, del naselja pa je umeščen ob cesti, ob križišču cest v Logatec in Idrijo. Tu se je izoblikovalo središče s Štalarjevo hišo in lovskim dvorcem, Štalarjeva hiša je na žalost podrta, lovski dvorec pa je bil nesrečno nadzidan, tako da od celote ni več ostalo veliko. Kljub temu ta del naselja ohranja podobo primerno svojemu imenu - Stare Ziri. V pozneje nastalem drugem središču okoli novozgrajene cerkve sv. Martina so se oblikovala javna poslopja in trg z javnim programom; od teh stavb je ohranjena in po svoji arhitekturi najkvalitetnejša Primožičeva hiša. Za cerkvijo so v povojnem obdobju namenili prostor za t.i. šolsko cono z osnovno šolo, vrtcem in igrišči. V
SKOFJA LOKA 5
LEDINICA 5.21 SOVRA 5.32
LEDINICA 123 B2 5.21 Manjši zaselek na Z obronku Žirovske kotline, nad katerim na pomolu dominira
P. CERKEV SV. ANE Cerkev je iz konca 17. st. in ima baročno notranjo opremo (oltarji).
Nekoč so bile v zaselku še vse hiše loško-cerkljanskega tipa z značilnim visokim lesenim zatrepom ter večjim številom oken na zatrepni fasadi, DOMAČIJA "pri Šinkovc", št. 6, (na križišču) je v osnovi iz 17. st. (letnica na fasadi 1688) s predelavami v 19. st. (zidan zatrep). Danes propada. Na mestu podrtega hleva je zgrajeno novo poslopje brez arhitekturnih vrednot.
corkov sv. Ane v pokrajini tloris pritličja hišo
SOVRA 123 B3 5.32 Zaselek je sestavljalo le pet kmetij (sedaj le štiri). Pred naseljem so postavljeni trije veliki kozolci iz konca 19. in zač. 20. st. Dvojniki -toplarji -z zidanimi stebri so značilni za Žirovsko kotlino in se razlikujejo od v celoti lesenih kozolcev v Selški dolini. KOZOLEC z letnico 1906 ima tri okna (6 polj) in meri v dolžino prbl. 32 m. Na čelnem stebru je niša s podobo sv. Florjana.
KMEČKA HIŠA "pri Pivku", št. 3, je v osnovi starejša hiša, predelana v 19. st., s frčado v strehi. Obnovljena je bila po požaru I. 2001. DOMAČIJA "pri Abrahtu", št. 2, je še ohranjena domačija s stanovanjsko hišo loško-cekljanskega tipa.
pogled proti S na naselje
"pri Abrahtu", pogled proti S
kozolec pred naseljem
hiša "pri Pivku"
ZIRI 123 B2,3 5.42 Naselje, ki je nastalo iz večin nekdaj samostojnih naselij v Žirovski kotlini (Stare Žiri, Stara vas, Nova vas, Dobračeva). L. 1944 je bilo porušenih več javnih poslopij, ki jih je nadomestil Prosvetni dom na novi lokaciji, kamor se je preselil center naselja. (Sprva je bil center naselja v Starih Žireh, na zač. 20. st. pa ob novo nastali cerkvi.) Po 2. sv. vojni je nastala tipična predmestna pozidava, ki se ni ozirala na okolje in ga je brezobzirno uničevala (kar se dogaja še danes). Od I. 1994 je to samostojna občina.
aeroposnetek Žirov, pogled proti SV
SKOFJA LOKA 5
ŽIRI 5.42
4. Petronova hiša, pogled proti JZ
6. izrezljana vrata na Tinetovi hiši
8. Primožlčeva hiša, poglod proti J
HHHUHH*
11. tovarna Alpina, poglod proti SZ
7. Ž. CERKEV SV. MARTINA
Prejšnjo staro cerkev v Starih Žireh so opustili in I. 1906 začeli graditi novo na desnem bregu Sore. Dograjena je bila I. 1912 v neoro-manskem stilu po načrtih dunajskega arh. A. Weberja. Med notranjo opremo izstopajo kiparsko obdelana prižnica, orgelska omara arh. I. Vurnika izpred 1. sv. vojne in oltar arh. A. Bitenca iz I. 1976.
karta naselja
Tabor
1. MUZEJ ŽIRI, št. 2
Bivši lovski dvorec je bil prvič predelan v baroku in kasneje v času kla-siczma. Po 2. sv. vojni je bil neustrezno nadvišan. V 19. st. je bila v njem šola, sedaj pa so stanovanja in muzej (zgodovina čevljarstva in čipkarstva, razvoj NOB in stalna zbirka domačih slikarjev).
2. ŠTALARJEVA HIŠA, št. 4, je Stala ob nekdanjem lovskem dvorcu in je bila zato bogato oblikovana. Baročna zasnova z baročnimi detajli (kamnit portal, kamniti okenski okviri). Stavba je danes popolnoma porušena.
3. HIŠA "pri Jeraj", št. 7, je manjša hiša s skednjem pod isto streho. Tip loško-cerkljanske hiše z lesenim gan-kom v nadstropju. Danes je zapuščena in propada.
Idrijska cesta
4. PETRONOVA HIŠA, št. 1, stoji na dominantnem položaju na križišču poti. Verjetno je bila zasnovana v baroku in v 19. st. predelana (portal iz I. 1888). Danes je neprimerno obnovljena.
5. HIŠA "pri Naglic", št. 3, je značilna hiša loško-cerkljanskega tipa z večjim številom oken na zatrepni fasadi. Okna v pritličju niso v skladu z ostalimi.
Starožirovska cesta
6. HIŠA "pri Tinetu", št. 4, izstopata vhodni portal iz 1.1871 in rezljana lesena vrata. Domnevni avtor je mojster G. Puc.
Jobstova ulica
7. Ž. CERKEV SV. MARTINA -»
8. PRIMOŽIČEVA HIŠA, št. 29, je
trgovsko-stanovanjski objekt, zgrajen ob novo nastali cerkvi. Predstavlja primer prenosa mestnega oblikovanja "palače" v provinco; stavba na podstavku (stopnice), simetrično urejena fasada, orientirana na trg, balkon in dekorativne kamnite vaze.
Dobračevska ulica
9. POTOČNIKOVA HIŠA (nekdanja št. 46) ima baročno zasnovo s klasicističnimi predelavami. Danes je hiša zapuščena.
10. ŠPANOV KOZOLEC stoji ob cesti in je značilni dvojni kozolec -toplar -z zidanimi stebri. Danes je že močno nagnjen.
Strojarska ulica
11. TOVARNA ALPINA, št. 2 Tovarna je bila zgrajena po 2. sv. vojni, ko so se v njej združili žirovski čevljarji. Arhitektura v stilu povojnega funkcionalizma. Prvotna večnadstropna stavba je bila kasneje dozidana z novimi proizvodnimi halami.
corkov sv. Martina, detajl fasado
notranjost, pogled proti pevskemu koru
neposredni bližini je prostor namenjen industrijski coni, kjer na prvem mestu stoji tovarna Alpina s svojim upravnim poslopjem in tovarniškimi dvoranami. Pred industrijsko cono pa se je po 2. svetovni vojni izoblikovalo tretje, najnovejše, okrog katerega je oblikovan trgovsko-poslovno-kulturni program z največjo stavbo Zadružnega doma, trgovino, banko in sodobnim poslovno-stanovanjskim središčem. Ta del je oblikovan brez izrazitega urbanističnega reda, zato verjetno tudi ne daje vtisa središča.
Mestni - urbani del naselja se nadaljuje vzdolž ceste proti Dobračevi, nekdanjemu ločenemu vaškemu naselju, ki je zdaj že sestavni del Žirov. Vmesni prostor med Do-bračevo in potokom llačeva je skoraj v celoti napolnila enodružinska pozidava v povojnem obdobju, ko so precej neracionalno razdelili obstoječi prostor.
O samem vodniku
Arhitekturni vodnik Gorenjske je bil kot diplomska naloga pod mentorstvom prof. dr. Petra Fistra izdelan leta 1990 na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Vodnik je nadgradnja, razširitev in preverba diplomskega dela. Preverba je bila v letih 2000, 2001 in 2002 izvedena na terenu in vključuje stanje do oktobra leta 2002. Vodnik je bil stiskan konec leta 2002, letos je bil večkrat predstavljen po večjih gorenjskih mestih, maja pa je bil nagrajen s Plečnikovo medaljo za kulturni prispevek.
Osnovni namen vodnika je predstavitev arhitekturnih vrednot v gorenjskem prostoru na enem mestu - v knjigi, ki je namenjena tako študentom arhitekture in arhitektom kakor tudi vsem, ki jim ni vseeno, kaj se s prostorom in arhitekturo dogaja. Vodnik vsebuje prostorski, časovni in tipološki pregled značilne arhitekture Gorenjske, ki je pomembnejša tudi za širši slovenski prostor. Tako je v vodniku zajeta arhitektura kozolca in tovarne, arheoloških izkopanin in enodružinske hiše, romanskih cerkvic in šolskih objektov, znamenj in spomenika NOB, srednjeveških gradov in krajinske arhitekture itd., skratka arhitektura, ki jo je človek v tem prostoru ustvarjal več stoletij. Kot spomin in opomin pa je v vodniku zajeta tudi kakšna stavba, ki je bila pred kratkim dokončno porušena.
Vodnika, ki bi podrobneje zajel vse vrste arhitekture v določenem prostoru v celotni zgodovini, na Slovenskem še ni bilo. Večina vodnikov se namreč omeji le na posebej izbrano »visoko« arhitekturo, preostale arhitekture pa ne omenja, čeprav je le-ta sestavni del določenega prostora. Pričujoči vodnik je tako prvi, ki poskuša zapolniti praznino na tem področju.
O krajih iz žirovskega konca, ki so zajeti v vodniku
V vodniku je zajeto večje število naselij, vendar je bilo treba narediti izbor, saj je vodnik omejen s številom strani in številom kvalitetne arhitekture, zato je poleg Žirov predstavljena tudi Ledinica s cerkvijo sv. Ane kot izredne dominante v prostoru in domačija »pri Šinkovc«, ki v osnovi izhaja iz 17. stoletja. Sovra pa je tisto drugo naselje, ki si je zaslužilo omembo v vodniku, saj samo naselje še ohranja svojo prvinsko podobo s kozolci in domačijami, med katerimi smo izpostavili hišo »Pri Abrahtu« in hišo »Pri Pivku«, ki predstavlja eno izmed kvalitetnejših prenov kmečkih hiš v gorenjskem prostoru.
V Poljanski dolini so poleg Gorenje vasi predstavljeni še kraji: Hotavlje, Podgora, Poljane, Visoko, Volča, Bukov, Kovski in Valterski vrh, Log, Brode in Bodovlje.
O arhitekturi, ki je omenjena v Žireh
Najkvalitetnejša arhitektura je mogoče župnijska cerkev sv. Martina, delo dunajskega arhitekta A. Webra iz leta 1906, dokončana pa je bila leta 1912. V svojem slogu je neoromanska in po svojem velikem notranjem prostoru verjetno premogočna za velikost Žirov. Omenjenih je tudi nekaj hiš na Tabru, od katerih sta zdaj že dve podrti: Štalarjeva in Jernajeva, na Tinetovi hiši pa so ohranjena lesena rezljana vrata. V Dobračevi je izpostavljena Potočnikova hiša ter Spanov ali Županov kozolec, ki pa je, kot kaže danes, tik pred podrtjem. Kot primer funkcionalne arhitekture pa je predstavljena tovarna Alpina. V uvodnem zgodovinskem pregledu v vodniku so omenjene tudi Matjaževe kamre v neposredni bližini Žirov kot primer najstarejše (pred približno 50 000 leti) občasne poselitve človeka v tem prostoru. Ce bo vodnik doživel ponatis, bodo v njem zajeti tudi popravki napak sedanjega, mogoče kakšna nova arhitektura, ki je zdaj šele v projektih, ali pa arhitektura, ki smo jo v raziskavi spregledali. Vsekakor pa bi bila v ponatisu zajeta tudi t.i. utrdbena arhitektura, ki jo predstavljajo bunkerji Rupnikove linije. To je zanimiva dediščina, ki bi jo veljalo ohraniti, podobno kot so to storili Francozi v Normandiji, kjer so posamezni bunkerji prava turistična atrakcija. Ne gre sicer pričakovati, da bodo bunkerji na Zirovskem tako oblegani, vendarle pa jih je smiselno vključiti v arhitekturno in turistično ponudbo Žirov.
Dušan Voglar
ENCIKLOPEDIJA SLOVENIJE - ŽIRI
Besedilo radijske oddaje NAPOVED V ŽIVO:
Spoštovane, spoštovani, oddaja Enciklopedija Slovenije tokrat prikazuje tipično enciklopedijsko predstavitev pomembnejšega naselja in njegovega širšega območja, in sicer na zgledu Žirov in Žirovskega. Pri tem se je lahko oprla na dobro obiskano srečanje z Enciklopedijo Slovenije v Galeriji društva Svoboda v Žireh. Srečanje je vodil Miha Naglic, na njem je enciklopedijska urednica Tončka Stanonik pojasnila, kaj vse je v 16 zvezkih enciklopedije Žirovskega, ugledna sodelavca enciklopedije prof. dr. Rajko Pavlovec in dr. Ferdinand Šerbelj pa sta spregovorila o geoloških posebnostih oziroma likovnoumetnostnih spomenikih na Zirovskem. Premori v oddaji so namenjeni glasbi v izvedbi ansambla kljunastih flavt, ki ga vodi Žirovec Dušan Mlakar. ŽENSKA
Podatki o Žireh in Zirovskem so v Enciklopediji Slovenije osredotočeni predvsem v dveh njenih, če smem tako reči, temeljnih žirovskih geslih, to je v geslih Ziri in Žirovska kotlinica. V njih se poučimo o temeljnih značilnostih naselja, občine in širšega območja. Geslo Ziri je opremljeno z letalskim posnetkom naselja, fotografijo glavnega oltarja v podružnični cerkvi sv. Lenarta in topografsko karto širšega območja kraja. Geografski razdelek gesla je napisal magister Marjan Bat.
2I2
MOŠKI
Ziri so mestno naselje in občinsko središče na jugovzhodnem obrobju Žirovske kotlinice v zgornjem delu porečja Poljanščice oziroma Poljanske Sore. Predel Stare Žiri se je razvil južno od sotočja Sore in Račeve in v ustju doline potoka Osojnice. Na položnem vršaju med Račevo in Rakulko stoji Stara vas, vzhodno od nje Nova vas, severno pa Dobračeva. Po letu 1960 so se naselja združila, vendar so njihova vaška jedra še dobro vidna. ŽENSKA
Osrednji del Žirov okrog Trga svobode v Stari vasi je razporegnjen ob cesti Skofja Lo-ka-Logatec. Od leta 1869, ko so imele Žiri 1105 prebivalcev, njihovo število ves čas narašča, saj je bilo izseljevanja le malo. Še v drugi polovici 19. stoletja je moškim prinašalo dodatni zaslužek sezonsko delo v slavonskih gozdovih, ženske pa se še zdaj veliko ukvarjajo s čipkarstvom. V Žireh se je zelo razvila obrt, zlasti čevljarska in mizarska. Iz obrtnih zadrug in delavnic so se po letu 1945 razvila podjetja Alpina, Kladivar Žiri, Etiketa Tiskarna in Polimix. Ob zahodnem robu Stare vasi je zrasla manjša industrijska cona. V naselju je poskrbljeno za biološko prečiščcvanje industrijskih in komunalnih odplak. V Žireh se od glavne ceste Skofja Loka-Logatec odcepi cesta proti Idriji; pomembna je postala tudi cesta po dolini Račeve čez Smrečje proti Vrhniki. MOŠKI
V Žireh že več kot trideset let deluje Muzejsko društvo, ki skrbi za preučevanje krajevne zgodovine in zbirko v Muzeju Žiri. V zgradbi Zadružnega doma delujeta društvo Svoboda in Galerija. Od leta 1980 izhaja revija Žirovski občasnik, njen soustanovitelj ter glavni in odgovorni urednik je Miha Naglic.
ŽENSKA
V krajevnozgodovinskem razdelku gesla Žiri, ki sta ga napisala Ivo Vraničar in Ivan Križnar, izvemo, da so leta 1030 dobili žirovsko območje freisinški škofje in ga priključili svojemu loškemu gospostvu z upravnim sedežem v Škofji Loki. Proti koncu 13. in v začetku 14. stoletja je bilo Žirovsko načrtno kolonizirano in organizirano v žirovsko župo. Skozi Žiri je vodila trgovska pot v Italijo; mitnica se omenja leta 1513. V urbarju iz leta 1630 sta bili zapisani na Dobračevi dve gostilni in v Starih Žireh tri. Leta 1778, ko so zgradili novo šolsko poslopje, so vpeljali pouk po navodilih nove splošne šolske uredbe in načelu splošne šolske obveznosti. Konec 19. stoletja se je v Žireh razvilo čevljarstvo in čipkarstvo. Prvi klekljarski tečaj so priredili leta 1883, stalna čipkarska šola deluje od leta 1906. Leta 1880 so v Žireh ustanovili bralno društvo, pozneje gasilsko in druga društva, v začetku 20. stoletja sokolsko in orlovsko ter zgradili Sokolski dom.
MOŠKI
Med nemško okupacijo je bila marca 1943 ustanovljena Žirovska partizanska četa. Oktobra 1943 se je nemška posadka umaknila zaradi napadov Triglavske oziroma 31. divizije, oblast je prevzel izvoljeni Narodnoosvobodilni odbor, krajevna komanda pa je mobilizirala 120 vojnih obveznikov in ustanovila partizanske delavnice. Partizani so februarja 1944 v kraju porušili vse javne zgradbe, da bi okupator ne mogel obnoviti svojih postojank. Cetniški odred iz Polhograjskega hribovja je septembra 1944 aretiral 40 domačinov in tri od njih na poti proti Goropekam ustrelil. Sredi septembra 1944 je partizansko amnestijo izkoristilo 10 domobrancev in četnikov. Partizansko osnovno šolo v Žireh je od septembra 1944 obiskovalo 339 učencev v 10 oddelkih.
ŽENSKA
V umetnostnozgodovinskcm razdelku, ki ga je za geslo Žiri napisal dr. Blaž Res-man, je najprej obravnavana župna cerkev sv. Martina. Namesto triladijske zgod-njebaročne prednice so jo sezidali v prvem desetletju 20. stoletja po načrtih dunajskega arhitekta Augusta Webra. Monumentalna stavba z dvostolpno fasado v tradiciji historičnih slogov ima sočasno opremo avstrijskih in domačih mojstrov; veliki oltar in orgelska omara sta delo Ivana Pengova. Podružnična cerkev sv. Lenarta na Dobračevi je v osnovi poznogotska stavba, sedanjo podobo pa je povečini dobila v baroku. Pravokotno ladjo in tristrano zaključeni prezbiterij pokrivajo banjasti oboki s sosvodnicami, ki jih spremljajo pasovi ornamentalne štukature. Trije leseni oltarji iz časa okoli leta 1740 so bili včasih pripisani polhograjski Facievi delavnici, zdaj pa jih postavljajo v bližino ljubljanskega kiparja Jakoba Gabra.
(Glasbeni premor: Ansambel kljunastih flavt AIR) MOŠKI
V geografskem geslu 'Žirovska kotlinica, ki ga je za Enciklopedijo Slovenije napisal magister Marjan Bat, je pojasnjeno, da sta v ledeni dobi Račeva in Rakulka poglabljali in širili svoji dolini, prod pa odlagali na izteku dolin ob izlivih v Poljanščico, s čimer je nastajalo Žirovsko polje. Ker so večino proda nanašale vode z Žirovskega vrha, se je struga Poljanščice odmikala k zahodnemu robu polja. Tu so tla mokrot-na. Žirovsko polje obdajajo strma pobočja višjih hribov in planot, kar mu daje videz majhne kotline, zato se imenuje tudi Žirovska kotlinica.
ŽENSKA
Ker je Žirovska kotlinica eden redkih otokov ravnega površja daleč naokoli, so jo poselili že v zgodnjem srednjem veku. Naselja z značilnimi imeni Selo, Ledinica, Dobračeva, Stara vas, Nova vas in Stare Ziri so nastala na vzpetem in bolj sušnem južnem in vzhodnem obrobju. Dno kotlinice kljub regulaciji Poljanščice, Račeve in Rakulke ogrožajo poplave, v 20. stoletju so bile najhujše leta 1924, 1925, 1926, 1939, 1982 in 1990. Zaradi reliefne zaprtosti se v kotlinici zlasti pozimi zadržuje hladen zrak. MOŠKI
Takšen opis širšega območja Žirov še dopolnjujejo podatki o občini Žiri v okviru gesla Žiri. Tudi tu je geografski del napisal magister Marjan Bat. Občina Žiri je bila pred letom 1994 del občine Skofja Loka, meri 49,2 kvadratnega kilometra, v njej je 18 naselij, v katerih je, če ne upoštevamo zdomcev, ob popisu leta 1991 živelo 4679 prebivalcev, leta 2002 pa 4831. Delež kmečkega prebivalstva je dosegal 5,6 odstotka. Osrednji del občine je Žirovska kotlinica z deloma dolin Poljanske Sore in Račeve. Žirovski vrh in svet nad Hobovščico je iz permskih peščenjakov in skrilavih gli-novcev, proti jugozahodu pa jih prekrijejo spodnjetriasni laporni in ponekod oolit-ni apnenec, dolomit in peščeni skrilavec. Gozd zarašča skoraj 60 odstotkov površine občine. Več kot tri četrtine prebivalcev živijo v Žirovski kotlinici in dolinah, kjer je poselitev sklenjena, na bregovih in slemenih pa prevladujejo samotne kmetije in na planotah zaselki. Več kot 60 odstotkov zaposlenih dela v industriji, večinoma v Žireh, ki so zaposlitveno središče tudi za bližnje dele sosednjih občin. ŽENSKA
O naravnih znamenitostih v občini Žiri sta pisala v istem geslu Enciklopedije Slovenije Peter Skoberne in prof. dr. Tone Wraber. Navedla sta, da je za občino predvsem značilno hribovje, prepredeno z grapami. Med naravnimi posebnostmi je izvir pri Podklancu, na dnu katerega se občasno nabere samorodno živo srebro.
V dolini Račeve so v kamnolomu blizu kmetije Jakobe našli samorodno žveplo. Na močvirnem svetu ob Poljanščici zahodno od Dobračeve rastejo redke rastlinske vrste, med drugim okroglolistna in srednja rosika, močvirska vijolica, dlakava ma-hovnica, bela kljunka, kalužni šaš in zahodnoevropska močvirska krčnica, katere tukajšnje nahajališče je njeno najvzhodnejše in obenem edino v Sloveniji. (Glasbeni premor: Ansambel kljunastih flavt AIR)
MOŠKI
Z vsem navedenim pa še zdaleč ni izčrpano bogastvo podatkov o Zirovskem in njegovih ljudeh, kakršno je nakopičeno med platnicami 16 zvezkov Enciklopedije Slovenije. Žirovska rojakinja Tončka Stanonik, ki je kot urednica v uredništvu Enciklopedije Slovenije skrbela za gledališče, lutkarstvo, jezikoslovje in književnost, kot pisateljica pa je opisala tudi svoja mladostna doživetja v Žireh, je z uporabo digitalne oblike gradiva Enciklopedije Slovenije ugotovila, da se Žiri, Žirovsko ter z njima povezane osebe in stvarni pojmi pojavljajo s podatki ali omembami v enciklopediji na okoli 130 mestih. ŽENSKA
Med tako zbranimi gesli Enciklopedije Slovenije je nekaj temeljnih »žirovskih«, poleg že prikazanih Ziri in Žirovska kotlinica vsaj še gesli Alpina in Rudnik urana Žirovski vrh, čeprav sedež rudnika spada v drugo občino. MOŠKI
V geslu Alpina je navedeno, da temelji na tradiciji žirovskih čevljarskih zadrug in zasebnih delavnic. Pred drugo svetovno vojno je namreč v Žireh delalo okoli 250 čevljarjev. Leta 1945 je bila najprej organizirana zadruga Čevljarna Žiri s 100 delavci, ta pa je nato prerasla v tovarno. Prvi direktor tovarne je postal Vinko Govekar, dotedanji predsednik zadruge. Z novo zgradbo, zgrajeno leta 1948, se je račel razmah čevljarske tovarne: leta 1948 je v njej delalo 534 delavcev, leta 1985 pa 1915. ŽENSKA
Leta 1939 so v Žireh izdelali 40 000 parov čevljev, leta 1948 že 137 000 parov, 1985 pa 2 200 000 parov, predvsem športne obutve, kar je bilo 16 odstotkov slovenske izdelave čevljev. Leta 1985 je izvozila 1,7 milijona parov ali 78 odstotkov proizvodnje, od tega večino na konvertibilne trge. Tehnološko raziskovanje je posvetila funkcionalnosti športnih in tekmovalnih čevljev ter modnemu oblikovanju čevljev za široko porabo. MOŠKI
Geslo Rudnik urana Žirovski vrh je napisal rudniški tehnolog Alojzij Pavel iTor-jančič. Rudnik je bil ustanovljen leta 1976 kot podjetje za pridobivanje uranove rude in uranovega koncentrata s sedežem v Todražu, leta 1992 pa preoblikovan v javno podjetje za zapiranje rudnika. Najdišče uranove rude v Zirovskem vrhu je bilo odkrito leta 1960. Vezano je na nagubane plasti permskih kremenovih peščenjakov, rudnata cona je debela 125 metrov. Glavna uranova minerala sta uranova smola in coffinit. Ugotovili so 2 milijona ton zalog uranove rude ter 10 milijonov ton potencialnih zalog. V svetovnem merilu spada rudišče med srednje velika, po kakovosti pa med siromašnejša. ŽENSKA
Končni izdelek - uranov koncentrat - so začeli pridobivati leta 1984. Bogatili so ga v tujini, uporabljali pa kot gorivo za jedrsko elektrarno v Krškem. Izkopavanje in predelavo rude so ustavili leta 1990.
MOŠKI
V rudarskotehnološkem, metalurškem in okoljevarstvenem pogledu je bil rudnik med najbolj razvitimi na svetu. Uvedel je med drugim visoko produktivno rudarsko mehanizacijo, močno prevetrovanje, suho jalovišče, zaprt krog tehnološke vode v predelovalnem obratu in lastno proizvodnjo specifične radiometrične opreme. Škodljivi vpliv rudnika na okolje je bil z vsem tem bistveno omiljen. Rudnik so zaprli predvsem zaradi močnega padca cene urana na svetovnem trgu in zmanjšanja slovenskih potreb po uranovi rudi.
ŽENSKA
V Enciklopediji Slovenije je Rudnik urana Žirovski vrh omenjen še okoli tridesetkrat, med drugim v geslih Bogatenje rud, Energetika, Jedrska energija, Metalurgija, Mineralne surovine, Radioaktivni mineral, Radioaktivnost, Rudarstvo, Tehnologija, Uran in Zeleni Slovenije, pa tudi v nekaterih biografskih geslih. Franc Braniselj, na primer, je bil prvi direktor rudnika, Slavko Papler se je posvečal raziskovanju uranove rude, Ladislav Placer je razvijal metodo ugotavljanja tektonskih premikov in nastanka uranovega rudišča, Jože Slivnik je od leta 1972 vodil gradnjo in delovanje polindustrijske naprave za predelavo uranove rude po hidrometalurškem postopku ter nato do leta 1980 obrat za predelavo v Rudniku urana Žirovski vrh. (Glasbeni premor: Ansambel kljunastih flavt AIR)
MOŠKI
Po ugotovitvah urednice Tončke Stanonik se Žirovsko in njegove teme pogosto pojavljajo v Enciklopediji Slovenji v tistih splošnih geslih, ki bi zanesljivo že sama po sebi pritegnila pozornost iskalca žirovskih tem, na primer v geslih Čevljarstvo, Cip-karstvo, Matjaževe kamre, Obutvena industrija, Sara, Rovtarska narečja. O slednjem tale zanimivost: med rovtarska narečja sodi tudi poljansko, kot tipičen predstavnik pa je tu obravnavan prav govor naselja Žiri. »To je edino narečje slovenskega jezika,« je zapisal dialektolog prof. dr. Tine Logar, »ki ima tudi nenaglašene dolge samoglasnike oziroma zloge.« ŽENSKA
Podatke o Zirovskem glede prometne, upravne in gospodarske povezanosti ter glede geoloških in geografskih značilnosti najdemo tudi v geslih, kakršna so Cesta, Geološki razvoj Slovenije, Naravni vir, Poljanska dolina, Predalpsko hribovje, Skofja Loka, Škofjeloško hribovje. Gospodarski razvoj in uspešnost Žirovskega odsevata tudi v omembah v geslih Avstrijsko-slovenski odnosi, Elektrogospodarstvo, Industrija, Kranjske deželne elektrarne, Skandinavsko-slovenski odnosi. Podatki o dogajanjih na Zirovskem se pojavljajo v geslih iz novejše zgodovine, na primer v geslih Cetniški odredi, Gorenjski partizanski odred. Enaintrideseta divizija, Prešernova brigada, Rapalska [pogodba, Reševanje zavezniških letalcev in okupatorjevih ujetnikov, Rup-nikova linija, pa tudi v geslih iz starejše zgodovine, recimo v geslu Poljska razdelitev, v katerem so v zvezi z naseljevanjem goratega sveta omenjeni celici na Zirovskem, ali v geslu Tolminski kmečki punt, v katerem je omenjeno takratno upiranje Zirovcev. MOŠKI
Delež žirovskega območja v kulturi in znanosti se zrcali v nekaterih stvarnih geslih, na primer v geslih Lokalna radijska postaja, Šolske sestre in Naivna umetnost, v katerem so omenjeni vidni žirovski slikarji Jože Peternelj - Mausar, Konrad Peternelj - Slovenec in Janez Sedej, predvsem pa v biografskih geslih o Žirovcih. V enciklopediji imajo samostojna gesla ekonomist Marijan Dolenc, umetnostni
zgodovinar Lojze Gostiša, zdravnik Polde Hladnik, filozofinja in sociologinja Spomenka Hribar, organist in skladatelj Anton Jobst, arhitekt Vlasto Kopač, gospodarstvenik Tomaž Košir, veterinar Jože Kogovšek, slikar Tomaž Kržišnik, matematik Josip Mazi, filmski režiser Andrej Mlakar, sociolog Zdravko Mlinar, kulturni delavec Miha Naglic, gradbenik Alojz Poljanšek, zdravnik Rado Poljanšek, zgodovinar Branko Reisp, slikar Maksim Sedej, etnologinja Marija Stanonik, smučar Boris Strel, pisatelj Leopold Suhodolčan, arhitekt Bojan Tratnik, športnik Uroš Ve-har, zdravnik Bojan Vrtovec, pesnik Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski, zdravnik Vladimir Žakelj, veterinar Janko Žust. ŽENSKA
Če primerjamo enciklopedijo z biografskim leksikonom Kdo je kdo na Zirovskem, nekoč in danes, ki ga je sestavil in objavil Miha Naglic, ugotovimo, da so v Enciklopediji Slovenije v raznih geslih omenjene še druge z Žirovskim povezane osebnosti, med njimi smučar Marko Čar, podobar Jernej Jereb, scenograf Tone Mlakar, pesnik Martin Naglic, telovadec in slikar Jože Primožič. MOŠKI
Nekaj omenjenih Zirovcev najdemo hkrati med soustvarjalci Enciklopedije Slovenije, recimo Zdravka Mlinarja, Branka Reispa, Marijo Stanonik, pa tudi Branka Mlinarja, ki je bil urednik in avtor grafikonov v vseh zvezkih Enciklopedije Slovenije. ODPOVED V ŽIVO:
Oddajo Enciklopedija Slovenije je sestavil Dušan Voglar, z glasbo jo je opremil Tomaž Rauch, prebrala sta jo Simona Juvan in Jure Franko, posnel pa Robert Mankoč.
Pripis uredništva: Objavljamo besedilo oddaje, ki je bila na sporedu Radia Slovenija 2. aprila 2003 od 18.40 do 19. ure na Programu Ars kot 236. v ciklu Enciklopedija Slovenije.
Rajko Pavlovec in Franc Temelj
Eksiibris za Alfonza Zajca je izdelal Leon Koporc po nasvetu Andreja Pavlovca. Kot 'notiv je upodobljen Jajec in smučarski eevelj, če pa postavite ekslibris na glavo, vidite « en čevelj.
EKSLIBRIS - KNJIŽNI ZNAK
Latinski besedi »ex libris« pomenita »iz knjig«, bolje »ena od mojih knjig«, kar je znani umetnik Miha Maleš pogosto označil z besedami »iz moje knjižnice«. Eksiibris je namreč listek, na katerem sta poleg omenjenega napisa še ime in priimek lastnika ali vsaj začetnici imena. Ta listek nalepimo na notranjo stran sprednjih knjižnih platnic in nam pove, čigava je knjiga. Eksiibris je torej lastniški znak. Vprašamo se, zakaj je potreben tak listek, saj se v knjigo lahko podpišemo s peresom, kemičnim svinčnikom ali udarimo pečat, pa prav tako označimo lastništvo. Vendar je na eks-librisu nekaj več. Na njem je še prijetna slika, ki eksiibris okrasi in s tem knjigo polepša, obogati. Umetniki pri izdelavi ekslibrisov največkrat posegajo po eni od grafičnih tehnik, najpogosteje po lesorezu, linorezu, ujedanki in čem drugem. Če se pri tem potrudijo, da odtisnejo določeno število izvodov neposredno iz grafične plošče brez posredovanja tiskarne, je eksiibris še toliko bolj plemenit.
Prav v tem je mikavnost in posebnost ekslibrisa. To ni samo grafična umetnost, ampak je povezana z ljubeznijo do knjige. Z ekslibrisom želi oplemenititi svoje knjige ljubitelj knjig. Tako se okrog ekslibrisa plete nekak začaran krog: knjiga, umetnost, umetnik in lastnik ekslibrisa.
Kot motiv je na ekslibrisu lahko karkoli, vendar je bolj zanimiv tisti, na katerem je motiv povezan z lastnikom. Včasih je na njem celo portret, morda domača hiša, motiv iz poklica ali kaj podobnega. Ljubitelj knjig ima lahko tudi več različnih eks-librisov, med katerimi so možne prave specializacije. Recimo, en motiv uporabi za leposlovje, drugega za umetnost, tretjega za naravoslovne knjige. V Žireh so se domačini že lahko seznanili z ekslibrisom. V galeriji DPD Svoboda je bila od 22. oktobra do 3. novembra 2002 večja mednarodna razstava ekslibrisov, delo umetnikov iz 22 dežel. Ker je bila v isti dvorani na dan otvoritve razstave tudi predstavitev Enciklopedije Slovenije, je bil del ekslibrisov na razstavi narejen za ljudi, ki so omenjeni v tej enciklopediji. Med drugim je bila to vrsta literatov, kot npr. Fran Šaleški Finžgar, Kristina Brenkova, režiser Osip Sest, arhitekt Josip Plečnik in drugi. To je bilo prvo obsežnejše srečanje Žirov z ekslibrisi. Razstavo je videlo kar precej ljudi, ker je bilo medtem v tej dvorani tudi eno od volilnih mest. Upajmo, da krajani ob razstavi niso spoznali samo ekslibrisa, ampak da bo ta ali oni ljubitelj knjig tudi dobil svoj eksiibris, bodisi da ga mu bo izdelal umetnik ali ga je sposoben narediti sam. V Sloveniji se je poživilo zanimanje za eksiibris po letu 1967, ko je bilo ustanovljeno društvo z latinskim imenom Exlibris Sloveniae. V takratni Jugoslaviji je bilo to edino tovrstno društvo. Zdaj delujejo izredno aktivno društvo v Beogradu, Novem Sadu in društvo v Zagrebu, ki pravzaprav ne dela nič. Slovensko društvo pa je imelo doslej več kot 900 različnih prireditev od razstav, predavanj, ekskurzij in še mnogo drugega.
Miha Naglic
O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA ŽIRI V LETIH 2000-2002
Muzejsko društvo Žiri
Izvršni odbor, Tabor 2, 4226 Žiri
Občnemu zboru MD Ziri, sklicanemu 21. marca 2003! ZADEVA: Poročilo o delu društva v letih 2001-2003
Zadnji redni občni zbor MDŽ je bil 23. februarja 2001. Na njem je bil izvoljen novi izvršni odbor v sestavi: Marijan Bogataj, Rok Klemenčič, Stane Kosmač, Milena Miklavčič, Anton Mlakar, Miha Naglic, Rajko Subic, Tadeja Primožič, Franc Temelj, Olga Vončina in Pavel Zaje.
Delo, ki smo ga odborniki in drugi člani društva opravili v mandatnem obdobju 2001-2003, lahko razdelimo na več poglavij:
Tomaž Kržišnik je naredil eksiibris Andreju Zaklju. Z imenom lastnika je povezana cerkev sv. Andreja v Krakovu na Poljskem.
Nace Naglic ima na ekslibrisu simbol, povezan /. imenom firme Pega/. International. Naredil ga je Vlasto Kopač.
- redno delo, skrb za muzejske zbirke;
- sodelovanje v pripravah na prenovo muzejske stavbe;
- priprava in izvedba društvenih prireditev;
- sodelovanje članov društva pri urejanju in izdajanju zbornika Žirovski občasnik;
- društveni izleti;
- razno: uspehi naših članov, obiski v muzeju I. Redno delo, skrb za muzejske zbirke
Že na prvi seji IO smo si odborniki razdelili naloge po delovnih področjih. Tako smo se hoteli izogniti praksi, ki je v mnogih društvih prav pogosta: da nekateri odborniki na sejah vneto razpravljajo, pri izvajanju sprejetih sklepov jih pa nikjer ni. Pri nas sprejete naloge vsakega odbornika naj kar navedem. Miha Naglic -predsednik društva, povezuje delo odbornikov in članov društva in ga zastopa navzven. Rajko Šubic - gospodar društva, odgovoren za vzdrževanje društvenih prostorov in lastnine. Olga Vončina - tajnica društva. Milena Miklavčič - blaga-jničarka društva, skrbi za povezavo z računovodskim servisom (Jana Filipič, s.p., Žiri), kateremu smo po sklepu IO zaupali vodenje finančnih poslov. Tadeja Primožič - kustosinja klekljarske zbirke, spremlja razvoj muzejske dejavnosti in skuša uvajati nova spoznanja stroke v delo M D Ziri. Marijan Bogataj - kustos čevljarske zbirke, pomaga mu Anton Mlakar. Stane Kosmač - kustos likovne zbirke žirovskih slikarjev, skrbi tudi za likovno podobo društvenih akcij in postavitev razstav. Pavel Zaje - kustos spominske zbirke narodnoosvobodilnega boja na Zirovskem v letih 1941-1945. Franc Temelj - kustos društvene fototeke. Rok Klemenčič - skrbi za pridobivanje novih članov med mladimi, varuje društvene razstave in raznaša Loške razglede. Marijan Bogataj in Pavel Zaje sta prevzela tudi skrb za vodenje po muzeju, kadar ga obiščejo večje najavljene skupine. Vsi imenovani smo se trudili po svojih močeh. Imeli smo sedem rednih sej in sodelovali pri številnih skupnih in posamičnih dejanjih muzejskega pomena. Pridobili smo 26 novih članov. Pred občnim zborom 2001 nas je bilo 60, to pot nas je 86. Kolega Pavel nas je lani, žal, prezgodaj zapustil. Za njim je za zmeraj odšla tudi njegova sorodnica, prijateljica in stanovska tovarišica, naša članica in nekdanja učiteljica Mija Justin. Kmalu po novem letu 2003 je umrla gospa Draga Sršen, ki je dolga leta, vse od začetka in dokler je mogla, skrbno varovala muzejsko hišo. Predlagam, da spomin na vse tri počastimo z minuto molka Slava njihovemu spominu!
Obžalujemo tudi, da naše zbirke niso več stalno odprte za oglede. Nazadnje so bile v letu 1998, vendar je bil obisk tako skromen, da smo dežurstva do nadaljnjega opustili. Zbirke radi pokažemo vsakemu, ki se vnaprej napove, stalno pa bodo odprte šele po prenovi muzeja. Dokler ta ni končana, se moramo tem bolj truditi na drugih, v uvodu nakazanih področjih muzejske dejavnosti. Zavedamo se, da je zbiranje in varovanje predmetov premične kulturne dediščine in njena predstavitev temeljna dejavnost našega društva. Zbiranje je mogoče in nujno tudi v sedanjih razmerah, prenovljena stalna razstava bo mogoča šele po prenovi stavbe. Dokaz za gornjo trditev so nove muzealije, ki smo jih pridobili v tem času. Gospa Mojca Lenče, hči Antona Jobsta, je Žirem že pred leti podarila celo zbirko dragocenih predmetov iz skladateljeve zapuščine. Z njo in v komisiji za kulturo OŽ smo se dogovorili, naj bo MDŽ tisto, ki naj odslej skrbi za to zbirko. Za zdaj je shranjena v prostorih DPD Svoboda Žiri, ko bo končana prenova muzeja, bodo
razstavljeni v njem kot ena stalnih zbirk. To je glavna pridobitev. Za slikarsko zbirko smo od zasebnika v Ljubljani odkupili sliko Franja Kopača, Janez Jan je svojo sliko podaril, nekaj dragocenih predmetov je pridobil Anton Mlakar: sliko Antona Kristana, fragment nagrobnika s starega žirovskega pokopališča, dva stara čevljarska šivalna stroja, fotografijo starih Žirov Vse nove pridobitve so natančneje popisane v 31. in 32. številki ŽO.
II. Sodelovanje v pripravah na prenovo muzejske stavbe
Stavba našega muzeja (Stara šola, Tabor 2) ni last MDŽ, društvo je v njej samo eden od najemnikov. Lastnik te stavbe oziroma celotnega kompleksa Žirovske pristave (ŽP) je Občina Žiri (OŽ), z njo upravlja podjetje SPO iz Škofje Loke. »Stanovalci« smo zdaj samo še trije, ena pravna in dve fizični osebi: naše društvo, Olga Tinauer in Peter Sršen. Predstavniki OŽ so že večkrat obljubili, da jim bodo skušali čim prej oskrbeti stanovanje v enem od blokov. Za eno družino se je to že zgodilo, preostala dva stanovalca se strinjata, da se bosta odselila, brž ko jima bo zagotovljeno ustrezno nadomestno stanovanje. Potem bi bila ŽP namenjena izključno muzejski dejavnosti. V zvezi z našim društvom pa je zdaj najbolj pomembno, da se je poleti 2002 končno začela prenova stavbe. Z njo nas bo v nadaljevanju seznanila Ida Filipič, svetovalka župana za investicije v upravi OŽ, zato naj sam le na kratko obnovim ključne korake v tej zadevi. Časovni mejniki so naslednji: leta 1998 je bila ŽP razglašena za kulturni spomenik, leta 2000 smo dobili dober in temeljit načrt prenove, leta 2001 gradbeno dovoljenje, leta 2002 so bila prvič v zgodovini Žirov pridobljena državna sredstva za projekt s področja kulture in začela so se dela, sredstva za nadaljevanje 2003 so v proračunu OŽ in od Ministrstva za kulturo RS zagotovljena. Zdaj gre za to, kako naprej. Žal so v organih OŽ, ki so se na novo oblikovali po volitvah 2002, tudi posamezniki, ki dvomijo o smiselnosti vlaganja občinskih proračunskih sredstev v naš projekt, češ da »od tega ne bo nobenega dobička«. Z njimi smo že polemizirali in bomo še. Ob tej priložnosti jim odgovarjam z retoričnim vprašanjem: čemu po tej »logiki« obnavljati pročelje župnijske cerkve in vzdrževati pokopališče, čemu hoditi k maši in častiti spomin na rajne, ko pa od tega ni nobenega pravega dobička?
Ce je vera naložba v upanju na posmrtni in večni dobiček, potem je muzejska dejavnost res le izgubarsko nalaganje v poskus ovekovečenja minulega. Naš muzej je hram spomina na vse tisto, kar so doslej v tem kraju počeli naši predniki. Ni vse minulo, navsezadnje je vse, kar premoremo - z nami vred, plod njihovih stoletnih prizadevanj. Ce v to verjamemo, potem je naša naloga v teh in naslednjih letih predvsem ta, da svoje rojake Žirovce prepričujemo o smiselnosti vlaganja občinskih sredstev v naš skupni muzejski projekt. Naloga vsakega od nas je, da skuša še koga od svojih sorodnikov in sodelavcev, prijateljev in znancev prepričati, da je to potrebno in smiselno. Skupaj lahko to prepričevanje podkrepimo z društvenimi dejanji: z razstavami, predavanji in literarnimi večeri, z objavljanjem naših izsledkov v različnih publikacijah, pa tudi z druženjem na muzejskih srečanjih in izletih ... Trije člani IO MDŽ - Marijan Bogataj, Miha Naglic in Rajko Subic - smo bili imenovani za člane komisije za sanacijo Stare šole, ki jo je ustanovila OŽ. Sodelovali smo na njenih sejah in skušali na njih uveljaviti interese društva.
Nujno je, da se čim prej postavi na ogled načrt, iz katerega je razvidno, kakšen naj bo v prihodnje naš muzej, kakšna bo po novem stavba in katere bodo zbirke v njej.
Razstavo smo obljubili že na prejšnjem občnem zboru, a je nismo postavili. Zdaj jo moramo. Glavna vloga našega društva je v tem trenutku ta, da pridobimo žirovsko javno mnenje za našo stvar.
III. Priprava in izvedba društvenih prireditev
V obdobju 2001-2003 smo pripravili več društvenih prireditev, dve v muzeju, druge na drugih krajih, največ v Galeriji Svobode. Naša osrednja prireditev je bila spominska razstava o Antonu Jobstu ob 20. obletnici njegove smrti. Odprli smo jo v galeriji Stare šole v petek, 6. julija 2001, postavljena je bila vse do jeseni. Dopolnila sta jo dva koncerta: izbor iz skladateljevega sakralnega opusa v izvedbi organ-istke Angele Tomanič in CMePZŽŽ Antona Jobst pod vodstvom Antona Cadeža smo slišali v farni cerkvi sv. Martina v soboto, 7. julija, izbor iz njegovega svetnega opusa v izvedbi žirovskih zborov in pihalne godbe, z vezno besedo dr. Franca Križnarja, pa v dvorani Svobode v soboto, 27. oktobra 2001. Zelo obiskano in odmevno je bilo srečanje, ki ga je v spomin na 23. oktober 1943 ob muzeju in v njem priredila žirovska ZZB NOV v soboto, 20. oktobra 2001. V galeriji muzeja je bila na ogled razstava slik Janeza Jana, pred muzejem so uprizorili miting, na katerem je spregovoril tudi Ciril Baškovič, državni sekretar na M K RS. V govoru in pozneje, ko smo se v Stari krčmi Lenger z njim in županom Bojanom Starmanom srečali in pogovorili žirovski kulturniki, je obljubil podporo prenovi muzeja in ugodni rešitvi ustrezne vloge, ki smo jo prav takrat pripravljali. Vendar se zdi, da je na obljubo že med potjo v Ljubljano pozabil in ko smo januarja 2002 preverjali, kako naši vlogi kaže, smo izvedeli, da smo iz te igre že izpadli. Tedaj smo se obrnili na g. Sama Bevka, muzejskega kolega iz Idrije in poslanca v Državnem zboru RS s prošnjo, naj posreduje. Odzval se je takoj in učinkovito, naša vloga se je vrnila v državni mlin in iz tega se je namlelo dvakrat po 3 milijone SIT za proračunski leti 2002 in 2003.
Več prireditev je bilo v Galeriji Svobode Ziri, pripravili smo jih v sodelovanju z DPT) Svoboda in komisijo za kulturo OZ. V petek, 30. novembra 2001, smo v sodelovanju z Muzejskim društvom Idrija predstavili njihovo knjigo Stara Idrija v linorezu, katere avtor je naš prijatelj akademski slikar Rafael Terpin. V petek, 8. februarja 2002, na Prešernov dan je arhitekt in raziskovalec utrdb Aleksander Jankovič predstavil svoje videnje Rupnikove linije, o katerem je pisal tudi v ŽO 2001. V soboto, I 1. maja 2002, smo Judo klubu Alpina Žiri pomagali predstaviti knjigo Ledina, v kateri je popisan tudi delež žirovskih judoistov pri razvoju slovenskega juda, zlasti vloga, ki jo je v tej zgodbi odigral rojak Marjan Maček. V torek, 22. oktobra 2002, smo gostili celo delegacijo Enciklopedije Slovenije in spoznali vse, kar je v tej dragoceni zakladnici slovenskega znanja žirovskega.
IV. Sodelovanje članov društva pri urejanju in izdajanju zbornika Žirovski občasnik (ŽO)
MDŽ je tudi naknadni soustanovitelj in soizdajatelj ŽO, zbornika za vsa vprašanja na Zirovskem, ki ga je leta 1980 ustanovila literarna skupina DPD Svoboda Žiri. ŽO torej ni publikacija samo našega društva, toda če pogledamo v njegov kolofon, vidimo, da je večina urednikov in večji del avtorjev tudi v imeniku članov MDŽ. Slednje je tako v moralnem in strokovnem smislu soizdajatelj zbornika. Tudi tem-
atsko je ŽO pretežno domoznanski zbornik. V obdobju 2001-2003 sta izšla dva zajetna zvezka (številki 31 in 32). V obeh so objavljeni številni prispevki, ki prinašajo pomembna pričevanja o naši preteklosti in v bralcih krepijo zavest o pomenu varovanja in ohranjanja naše kulturne dediščine. Enako velja za knjigo Ciciban postane Abraham, ki je izšla skupaj z ŽO 2002 kot 6. zvezek v naši počasi, a vztrajno napredujoči knjižni zbirki, imenovani Knjižnica ŽO.
V. Društveni izleti
V zadnjih dveh letih so postali društveni izleti ena glavnih in najbolj obiskanih dejavnosti MDŽ. Pripravili in izvedli smo jih kar pet:
-na Kobariško in Bovško, v nedeljo 27. maja 2001, vodil Anton Mlakar, udeležencev 22;
- v Belo krajino, v soboto 3. novembra 2001, vodil Miha Naglic, 48;
- v Idrijo in na Vojsko, 1. junija 2002, na povabilo M D Idrija, 38;
- na avstrijsko Koroško, 15. junija 2002, vodila Urška Eniko, bilo nas je 22.
Tu ni prostora in časa za potopise, a kolikor vem, ste tisti, ki ste na te izlete šli, z njimi kar zadovoljni. Zato bomo to dejavnost nadaljevali tudi v prihodnje. Pravilo je: za vsak izlet mora biti nekdo, ki ga pripravi in vodi - sama ideja je premalo; vodja napiše program, društvo obvesti vse člane, zbere prijave, poskrbi za prevoz in pokrije del stroškov le-tega, ostalo poravna vsak sam.
VI. Razno: uspehi naših članov, obiski v muzeju
Nekateri od naših članov so se v zadnjih dveh letih izkazali z nekaterimi izbranimi dejanji, ki sicer niso zasluga našega društva, so pa v zvezi z muzejsko dejavnostjo. Dr. Marija Stanonik je napisala monumentalno knjigo Dobračeva gori (Ziri 2002), svojevrstno, z etnološkega vidika prebrano kroniko PCD Dobračeva ob njegovi stoletnici. Urednik knjige je bil Franc Temelj, tudi sicer eden naših najbolj dejavnih članov. Oktobra 2001 je v Mengšu postavil na ogled ciklus fotografij z naslovom Pogled od blizu. Ustanovil je svojo firmo Dobra (popoldanski s.p.), specializirano za digitalno fotografijo. Kot tak je uspešno sodeloval pri zadnjem zvezku ŽO, po naročilu MDŽ pa zdaj digitalizira celotno ohranjeno fotografsko zapuščino Štefana Mlakarja. Milka Bokal je bila ena najožjih sodelavk akademika Jožeta Toporišiča pri redakciji Slovenskega pravopisa 2001, za nas je napisala dragoceni besedili o naših vodnih imenih in o posebnostih našega narečja. Minka Kokalj in Andreja Bogataj sta s svojimi učenci na Osnovni šoli Žiri izvedli in v knjigi objavili zanimivo raziskovalno nalogo Prehrana na stičišču treh slovenskih pokrajin (Žiri 2002). Tončka Stanonik je napisala knjigo Sanje s šolskega avtobusa (Ljubljana 2002), ki je sicer leposlovno delo, a je v njem vse polno žlahtnih spominov na nekdanje življenje v teh krajih. Podpisani sem v tem obdobju zbral in uredil gradivo za dva zvezka ŽO, izdal knjigo Kultivirati svoj rovt (Ljubljana 2002) in uredil knjigo Ciciban postane Abraham (Ljubljana-Žiri 2002). Mag. Tadeja Primožič je na Filozofski fakulteti napisala doktorsko delo o možnostih trženja kulturne dediščine, zdaj čaka na zagovor in je trenutno zaposlena v Loškem muzeju. Milena Miklavčič je svojih prispevkih za ŽO in za knjigo Ciciban postane Abraham obudila dragocena pričevanja o tem, kakšne so bile tradicionalne navade Zirovcev ob rojstvih, porokah in smrtih in kako so gradili svoje nove hiše. Pomembne prispevke k poznavanju naše
preteklosti najdemo v knjigah, ki so jih izdali Društvo upokojencev Žiri (ob 50-let-nici, Žiri 2001) ter vaščani Sela (Selo pri Žireh 2001) in Breznice (Breznica 2002). Veselimo se tudi podviga, s katerim se v letih 2002-2003 sooča Župnija Žiri pod vodstvom župnika in dekana Jožeta Stržaja. Obnavljajo pročelje župnijske cerkve sv. Martina, kar je zagotovo dragocen prispevek k lepši podobi naše kulturne dediščine. Imenitno je delo, ki ga je za spovedni kabinet pod levim zvonikom ustvaril akademski slikar in oblikovalec Tomaž Kržišnik: trije vitraži na svetopisemsko Priliko o izgubljenem sinu (2002). Kržišnik, ki je bil v začetku akademskega leta 2002/2003 habilitiran za rednega profesorja Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, je o božiču 2002 presenetil še z izvirno postavitvijo jaslic v isti cerkvi. Čeprav je naš muzej zaprt, je doživel nekaj pomembnih obiskov. V soboto, 12. maja 2001, je Žirovsko obiskala številna skupina članov M D Idrija; seveda so se ustavili tudi v našem muzeju, kjer sva jih pred vhodom pozdravila z županom Bojanom Starmanom. Pri pripravi in izvedbi tega obiska se je posebej izkazal Ernest Demšar, kakor tudi pri srečanju borcev v našem muzeju jeseni istega leta. V soboto, 30. junija 2001, je bilo na Selu pri Žireh vseslovensko srečanje Selanov, mnoge od njih so pripeljali tudi na ogled naših zbirk. Prav v tem zadnjem tednu pred tem občnim zborom pa sta se zgodili dve spodbudni srečanji. V soboto, 15. marca popoldne, smo se na pobudo Roka Klemenčiča v pisarni muzeja sestali s študentsko raziskovalno skupino; ta je še v nastajanju, lahko bi postala tudi sekcija našega društva. V torek 18. marca 2003, pa smo predstavniki društva in OŽ obiskali Železnike. Na sedežu njihove občine nas je sprejel župan Mihael Prevc, njegovi svetovalki s področja financ in družbenih dejavnosti ter Jure Rejec, kustos Muzeja Železniki. V daljšem pogovoru so nam pokazali, kako oni urejajo financiranje njihovega muzeja in njegovo prenovo. Muzej Železniki je namreč občinski muzej, prav takšen, kakršen bi moral postati žirovski. S tem poročilom sem skušal samo nakazati, da prizadevanja v tej smeri že potekajo, z željo, da bi bili v njih uspešni tudi v prihodnje. Naše društvo je v 33 letih svojega obstoja poznalo že boljše in slabše čase. Prepričan sem, da sta zadnji dve leti minili v znamenju počasnega, a gotovega vzpona. Hvala za pozornost.
V Žireh, 21. marca 2003
Poročilo sestavil predsednik IO MDŽ: Mihael Naglic, prof. fil. in soc.
Stane Kosmač
SLIKARKA BARBARA KASTELEC
Dovolite, da najprej v nekaj stavkih predstavim mlado slikarko, našo rojakinjo, Barbaro Kastelec. Osnovno šolo je seveda obiskovala v Žireh, gimnazijo v Ljubljani, nato se je vpisala na ljubljansko ALU, kjer je diplomirala pri prof. Emeriku Bernardu in docentki dr. Nadji Zgonik. Zdaj je vpisana v drugi letnik magistrskega študi-
ja na isti akademiji pri prof. Gustavu Gnamušu. Torej je studirala in še studira pri dveh profesorjih, eminentnih slovenskih umetnikih, ki sta v vrhu slovenskega modernističnega slikarstva.
Njeno slikarstvo se močno razlikuje od tradicionalističnih slikarskih pristopov, ki še zmeraj v precejšni meri obvladujejo slovensko likovno sceno. Bistvo razumevanja njenih podob je v tem, da te niso obremenjene s prostorsko-kompozicijskimi kanoni preteklosti, ki jim je skupna organizacija slikovne površine kot prispodobe okna s centralno, atmosfersko ali kakšno drugo perspektivo, pri kateri gledalec dobi vtis pogleda v globino prostora. Tudi zato slikarka zavrača uokvirjanje slik, saj le-ti večinoma aludirajo na okvirje oken. Svoje podobe gradi s prepričanjem, da je slikovni prostor, torej prostor slike, avtonomen, ploskovit, zavezan samo likovnim zakonitostim ter emocionalnemu naboju umetnika, ki suvereno posega, gradi in ustvarja ta slikovni prostor in katerega rezultat je avtonomno, večplastno in na več nivojih berljivo umetniško delo.
Vemo, da vsako likovno delo sestoji iz vsebine in forme, ki podpira to vsebino in z njo soustvarja celovit organizem ustvarjenega dela. Tako tudi Barbara Kastelec izbira svoj vsebinski svet na način, ki je njej lasten in ga z likovnimi sredstvi udejanja v izdelane in domišljene podobe. Zato je najboljše, da jo citiram. Takole pravi: »Moje bivanje nenehno obkroža množica predmetov, ki me s svojo funkcijo ali s samo zunanjostjo nenehno privlačijo, da jih vpletam tudi v svoje slikanje. Preprosto so del mojega sveta in si ne morem predstavljati njihovega neobstoja. Predmeti, kot so odpadni izdelki, embalaže in še mnogo drugih, v današnji potrošniški dobi izgubljajo svojo vrednost in so samo predmeti, ki nam olajšujejo bivanje, potem pa jih preprosto zavržemo. Sama v tej množici najdem tudi take, ki mi pomenijo mno-
go več, pa čeprav je to samo ovitek čokolade, plastenka kokakole ali etui za šminko. Nekaterim bi se zdelo nesmiselno, da še vedno zavzemajo mesto na policah v sobi, ateljeju ali pa da zavzamejo tako pomemben del mojih razmišljanj in čustev. Ti predmeti zame nimajo samo pomena materialnosti, ampak so neke vrste relikvije mojega življenja. V sebi nosijo popolnost nekega danega trenutka iz preteklosti in me s svojo magičnostjo vodijo nazaj v čas, da vedno znova podoživljam takratna občutja. Vsak posameznik si izbere drugačne predmete, ki jim dodeli posebno vlogo v svojem življenju, jih poveličuje, preprosto ne opazi, da (postane njihov suženj. Na prvi pogled se zdi, da so [predmeti ustvarjeni za človeka in da se njihov smisel dopolni le v trenutku, ko ga človek uporabi kot orodje, kot igračo, kot opoj, kot lepoto ... Vsi predmeti so pripravljeni samo zanj, vedno so mu na razpolago in so tu, da ga omogočajo. V predmetu se naseli svojevrstno življenje in ko se ta perspektiva obrne, se izniči dejstvo, da človek omogoča obstoj predmeta; le-ta postane svojevrstna osebnost. Biva tudi brez mene. To, da so hkrati tudi stvari zame, da so moja orodja, igrače, se ne dotika njihove prave biti. Ta svet predmetov, zastrt in poln ugank o njihovi resničnosti, me privlači.
Naslikati predmet v vsej svoji mističnosti in čarodejnosti, ki jo nosi v sebi, poskušati poiskati njegov globlji pomen; to je naloga, ki si jo zastavljam pri svojem slikanju. Sama pojavnost predmetov je fascinirala že mnogo avtorjev in jih pripeljala do razmišljanj, ki so zabeležena v prenekaterih esejih, slikah ... vse od primitivnih ljudstev dalje. Tudi njihov namen je podajanje svojega videnja predmetov, kakšno moč imajo in kako nas lahko zavedejo v svet svoje pojavnosti.«
Tako razmišlja Barbara o svojem svetu predmetov, ki ga upodablja na platna večinoma velikega formata. Svoj slikovni prostor gradi predvsem z barvo kot nosilko likovne zgradbe podobe, ki jo nanaša enkrat vehementno, širokopotezno, drugič skrbno in natančno, predvsem pa zelo premišljeno. V njenih podobah barve žarijo iz sebe in so nosilke svetlobe same. Barvi večkrat pusti, da steče po platnu, ki ga tudi obrača, tako, da sledi curljanja tvorijo zaželeno kompozicijsko mrežo, barvne ploskve zdaj ostro zaključuje, drugič prelije v harmonične lazurne prehode, jih na široko razprši in spet gosto skoncentrira, jih sooči v močnih, komplementarnih odnosih ali prefinjeni tonski gradaciji. Toda barve niso samo nosilke, zidaki slikovnega prostora njenih podob, ampak nosijo v sebi tudi emocionalen naboj, ki ga še dopolnjujejo zapisi v telo slike, ki na samosvoj in duhovit način zaokrožajo sporočilo slikarkine pripovedi, hkrati pa so integralen del kompozicijsko pretehtanih podob. Torej njene slike niso dela, ki bi bolj ali manj spretno imitirala zunanji pojavni svet, ampak so podobe, ki živijo iz sebe, same sebi zadostne, s svojimi lastnimi likovnimi zakonitostmi, ki pa jim je mlada slikarka vgradila tudi del svojih razmišljanj, sanj in emocionalnih stanj.
Ali, kot je zapisal njen prof. Emerik Bernard ob njeni prvi razstavi v Velenju: »Barbara Kastelec v svojem življenjskem okolju izbira najrazličnejše predmete, reči, pisave in jih vabi, da oživijo, vzniknejo v pikturalni mreži in snovi podobe. Zato uporabljeni predmeti, reči in pisave niso več predočeni z vsakdanjim (uporabnim) smislom, ampak jih je slikarka spremenila v votke slikarskega tkanja podobe.«
(Uredniški pripis: To besedilo je avtor prebral v petek, 22. novembra 2002, ko je v Galeriji Svoboda Ziri odpiral samostojno razstavo slik Barbare Kastelec.)
Stane Kosmač
FOTOGRAFINJA POLONA MLAKAR
Pred dobrimi sto leti je fotografija že pridobila velik ugled in nesluten razmah in kazalo je, da bo slikarstvo, ki naj bi ga fotografija začela ogrožati, odšlo v ropotarnico zgodovine. Seveda se to ni zgodilo, ampak se je z izumom in razvojem fotografije rodil nov medij, ki je dal ljudem velike možnosti pri dokumentiranju, portretiranju in eksperimentiranju z najprej črno-belim, pozneje v prvi polovici 20. stoletja pa tudi barvnim načinom odslikave realnosti, prepojene z ustvarjalnimi vzgibi ljudi, ki so imeli v rokah fotografske kamere. Prav zaradi velikih možnosti, ki jih je nudila fotografija, so se zanjo odločali tako likovni umetniki kot tudi čisto običajni ljudje. Vsem je bilo skupno navdušenje nad novim, v začetku tehnično zelo zahtevnim medijem. Pozneje je razvoj kamer in fotografskega papirja močno olajšal tehnično obvladovanje fotografije, tako da se zdaj lahko z njo bolj ali manj uspešno ukvarja vsak, ki le zna držati kamero v rokah in pritisniti na določeno tipko, imenovano sprožilec. V mislih imam seveda t.i. »troti ziher« kamere. Z razvojem računalništva in s tem digitalno zasnovane odslikave, razvijanja in obdelovanja realnosti pa se je rodila nova veja fotografije, ki je začela, vsaj kaže tako, ogrožati dobro, staro, klasično fotografijo. Ali pa tudi ne?
Dejstvo je, da so v času in razvoju, ki je narekoval različne zahteve javnega življenja, nastale mnoge zvrsti fotografije: portretna, krajinska, dokumentarna, znanstvena, medicinska, podvodna, eksperimentalna itd. In prav portretni in eksperimentalni fotografiji je Polona Mlakar, žirovska rojakinja in študentka Višje šole za uporabno umetnost, oddelek za fotografijo, v Ljubljani namenila vse svoje zanimanje, čas in kot kaže tudi življenje.
Pri tej zvrsti fotografije mora biti ustvarjalec dobro tehnično podkovan in imeti dovolj likovno teoretskega znanja, da ga zna s svojo senzibilnostjo in vizijo združiti v fotografski artefakt. Polona, tako kot vsak dober fotograf, prisega na črno-bclo fotografijo, ki ji posveča največ svojega ustvarjalnega izraza in časa in jo tudi sama razvija. Značilna zanjo je tehnična brezhibnost in likovnoizrazna izpopolnjenost. Na tej razstavi se nam predstavlja s fotografskim opusom, ki ga je poimenovala z imenom PODOBE ZVOKA. Večji del sestavljajo črno-bele, manjši del pa barvne fotografije. Njen motivni svet so mladi glasbeniki med izvajanjem glasbe. V črno-belem delu sta to mlada violinistka in violončelist, ki ju lovi v oko kamere med igranjem in ju predstavlja v psihološko poglobljenem portretu. Oba sta skoncentri-rana in posvečeno zatopljena v igranje, ki za njiju očitno predstavlja svet, v katerega ne more prodreti ničesar iz zunanjega, profanega sveta. Enako mero pozornosti Polona namenja tudi detajlom inštrumentov, ki s svojo mehko in valovito ter zavito obliko spominjajo na glasbo, in rokam glasbenikov, s katerimi izvabljajo zvoke iz svojih inštrumentov.
V delu razstave z barvnimi fotografijami pa nam predstavlja popularne pevce, ki jih je ujela v objektiv na različnih koncertih, nastopih ali plesih. V izrazu so podobni, kot oba mlada glasbenika, skoncentrirani, v glasbo zazrti in pravzaprav zelo osamljeni v svojem lastnem, neskončnem svetu glasbe, ki jih objema in določa. Za vsa fotografska dela, ki so razstavljena, je značilna tehnična brezhibnost, milimetrsko natančna uravnoteženost, klasična kompozicija v zlatem rezu ali v centralni, simetrični postavitvi ter v močnih svetlo-temnih tonskih kontrastih z nežnimi sivinami in zamegljenem ali popolnoma nerazpoznavnem ozadju v črno-belih delih in v jasnih barvnih kontrastih rdeče in modre, ki predstavljata svetlobo, ter črne kot njuno nasprotje, v barvnih fotografijah. Izrazna čistost, popolno kompozicijsko kadriranje, odločnost in prefmjenost tonskih vrednosti in barvnih soočenj skupaj s psihološko dorečenimi portreti in detajli pozornemu in občutljivemu gledalcu pričarajo glasbo samo' in s tem šele doumemo dvojno sporočilnost naslova, ki ga nosi razstava: PODOBE ZVOKA.
(Pripis urednika: To besedilo je avtor prebral ob odprtju razstave Polone Mlakar v /petek, 4. aprila 2003, v Galeriji Svoboda Žiri. Stane Kosmač je razstavo tudi postavil.)
Zdenka Kristl Marinič
VIOLONČELIST JOŠT KOSMAČ
Nekateri si delajo »image« z besedami in razlagami. Drugi pa predvsem delajo in ne razmišljajo prav dosti o tem, da bi bilo treba o njihovih prizadevanjih še kaj govoriti in pisati. Takšen je tudi violončelist Jošt Kosmač, ki je letos poleg redne gimnazije - v začetku poletja 2003 je maturiral na Gimnaziji Skofja Loka - naredil po sedmih letih igranja violončela sprejemni izpit na Akademiji za glasbo (AG) Univerze v Ljubljani. Zakaj govorim o sedmih letih? Običajno po toliko letih šolanja
mladi končujejo nižjo glasbeno šolo, tej sledi obvezna štiriletna srednja glasbena šola. Med mojimi kolegi glasbenimi pedagogi se dostikrat postavlja vprašanje o tem, katera leta so pravzaprav najbolj primerna za sprejem na srednjo glasbeno šolo in akademijo. Ob takih spraševanjih se pozablja na bistvo - na mladega človeka. Ce smo čisto odkriti, nas vodi on, ne mi. Mi smo samo dobrodošla oseba (čim bolj izobražena, tem boljše), ki mu pomaga na njegovi poti, ga spodbuja, strokovno usposablja, ga razume in oblikuje kot osebnost in kot glasbenika. No, tako je Jošt pristal na AC v razredu priznanega violončelista in pedagoga prof. Cirila Skerjanca. Prepričana sem, da je prišel v ta novi svet z bogatimi izkušnjami, saj je v sedmih letih kot solist in član čelističnega ansambla sedel na odru okrog dvestokrat (sicer nastopajo mladi po šolah dvakrat letno). Udeleževal se je tudi mednarodnih in državnih tekmovanj, kjer se je vedno izkazal kot zrel mlad glasbenik, ki še veliko obeta. Izpopolnjeval se je na poletnih šolah pri priznani švicarski vio-lončelistki Sussanni Basler in pri prof. Cirilu Skerjancu.
V sedmih letih najinega druženja mi je bilo v veliko veselje videti, kako se fant razvija v resnega, delavnega, odgovornega in glasbi z vsem srcem predanega mladeniča. Jošt je »Žirove«, in to »ta prav«. Preko njega sem spoznala ta prelepi konec Slovenije, s čudovito pokrajino in sila prijaznimi ljudmi, kar so pokazali na Joštovem zaključnem koncertu v prepolni dvorani Osnovne šole Žiri. Ne smem pozabiti na skrbna starša, na Staneta in Irmo, ki sta sinu vsa ta leta stala ob strani.
Za Jošta bomo še slišali, posebno če se bomo zanj tudi zanimali; mladi talenti se velikokrat izgubijo z našega obzorja, tudi zaradi naše nezainteresiranosti. Našemu Žirovcu se to gotovo ne bo zgodilo.
Pripis uredništva: Povod za ta zapis je koncert violončelista Jošta Kosmača v večnamenskem prostoru Osnovne šole Ziri, v petek, 11. aprila 2003. To je bil njegov prvi samostojni nastop v Zireh ob zaključku šolanja na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana. V zahtevnem programu je med drugimi skladbami zaigral tudi stavek Courante iz tretje od slovitih šestih Bachovih suit za violončelo in Moderato iz Hayd-novega koncerta v C-duru za klavir in violončelo ter znano skladbo G. Faureja: Elegija, op. 24. Ob koncu je nastopil še v čelističnem ansamblu, skupaj s svojimi vrstniki in profesorico. Slednja, mag. Z^denka Kristl Marinič, ki je tudi avtorica tega zapisa, je bila sedem let njegova učiteljica, od začetkov na Glasbeni šoli Skofja Loka do sprejema na AG v Ljubljani.
Metka Debeljak
ŽIROVSKI GLEDALIŠKI ABONMA V SEZONI 2002/2003
Komisija za kulturo občine Žiri in D P D Svoboda sta v sezoni 2002/2003 ponovno organizirali gledališki abonma. Ideja o tem, da bi pripeljali na žirovski oder profesionalna gledališča Slovenije in vedenje, da je nekaj takega v Žireh že bilo, pa ni
prav dolgo ostalo, je tlela kar nekaj časa v glavah organizatorjev. Pred tremi leti smo vendarle zbrali korajžo in pripravili program. Uspeli smo. Že prvo leto smo imeli skoraj 300 rednih abonentov, ostale karte pa so se tudi dobro prodajale. V času, ko to pisem, že lahko z gotovostjo trdim, da je tudi četrta sezona pred vrati in da je že določena prva predstava in njen datum.
V sezoni 2002/2003 so se na zirovskem odru zvrstile štiri predstave in vsaka posebej je pustila svoj pečat pri gledalcih.
18. oktobra 2002 je v Žireh gostovala Mala drama iz Ljubljane s predstavo O. J. Travna EKSHIBICIONIST v režiji Dušana Jovanoviča in odlični igralski zasedbi. Posebej sta v tej predstavi blestela Saša Pavček in Gregor Bakovič. Spas teater iz Mengša je 16. novembra žirovske gledalce navduševal s predstavo STLVARDESE PRISTAJAJO. Komedija nam je postregla z vrsto komičnih situacij, ki so jih arhitektu Borutu Veselku zagodle stevardese, služkinja Ljerka Belak in nedolžni prijatelj Sebastijan Cavazza. Ta predstava je bila po izboru občinstva Komedija leta 2002, Ljerka Belak pa žlahtna komedijantka 2002. Po novem letu, 16. januarja 2003 je na zirovskem odru oživela predstava Zorana Hočevarja M TE UBU, v režiji Matjaža Latina in ansambla Primorskega gledališča iz Nove Gorice. Zoran Hočevar je na Tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo za leto 2001. Delo, ki je bilo uprizorjeno v odlični igralski zasedbi, nas sprava spravi do smeha in na koncu do groze. Tu nekje vmes nas zadene ostra puščica avtorja in režiserja.
Zadnja predstava v sklopu abonmaja je bilo delo Toneta Partljiča ČAJ ZA DVE, v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora in režiji Roberta Raponje. Komedija je bila odigrana 28. marca. Osrednja zgodba je postavljena v dom za ostarele in pripoveduje o usodi starejše igralke, ki je pozabila, kako se živi zunaj gledališča in preprosti starki s kmetije; ta damo sooči s svetom, ki zanjo prej ni obstajal. Igra je naletela na ugoden odziv pri gledalcih, zato ni manjkalo smeha in dolgega aplavza na koncu predstave
Sezona je bila uspešna, žirovski oder je sprejel kvalitetne igralce, žirovska publika pa je po mnenju mnogih od gostujočih igralcev dobra publika, ki se zna vživeti in spremljati dogajanje na odru in na koncu delo primerno nagraditi.
Alenka Bole Vrabec
SAMOMORILEC, ZAVEZAN ŽIVLJENJU
V sezoni 2002/2003 je na Srečanju Gorenjskih komedijantov sodelovalo več kot dvajset gledaliških skupin, med njimi Dramska sekcija DPD Svoboda Žiri, ki je uprizorila predstavo SAMOMORILEC Nikolaja Robertoviča Erdmana pod režijskim vodstvom Metke Debeljak. Predstava, katere sporočilo je jasno in primerno tudi za današnji čas, je bila pogumno dejanje, ker stavi na domiselnost v režiji in sceni in na kolektivni žar igralske družine, ki ima svoj odrski motor v naslovni vlogi samomorilca Podsekalnikova, ki ga je zelo dobro v mimiki in gestiki z malce domačo narečno melodijo jezika odigral Miloš Pečelin.
Občinstvo seje ob satiričnem SAMOMORILCU hahljalo po tihem in na glas, včasih pa ob rezkih življenjskih resnicah tudi utihnilo. Režiserka Metka Debeljak je v sočnem besedilu, prevedel ga je Peter Militarev, poiskala vzgibe, v igralcih pa interprete za dinamično, le v zaključnem prizoru na pokopališču razvlečeno dogajanje. V čem je še danes vrednota in izziv uprizarjati delo, ki je nastalo v Sovjetski zvezi in katerega avtor je doživel neljubo usodo prenekaterega preveč svobodomiselnega ruskega pisatelja? Razmere so se v svetu od ruske revolucije do danes korenito spremenile, ne glede na različne politične prekucije in sisteme pa v vseh ostaja osebna človekova bivanjska stiska. Ostati brez dela je velikokrat mučno, poniževalno, usodno. Seveda pa je odgovor, kako ljudje v takšnem položaju komunicirajo z drugimi, ali izplavajo iz vrtinca nemoči ali se v njem utopijo, zelo negotov. Krdman je rekel življenju da, čeprav je njega osebno zelo peklilo.
Krdman, rojen v družini v Rusiji živečih baltskih Nemcev 1902, je bil po mnenju Gorkega novi Gogolj. Pisal je skeče in anekdote, v dramah pa obravnaval vsakdanjik v času graditve sovjetske države. SAMOMORILEC (1929) karikira protirev-olucionarne zastopnike starega režima, pa tudi napihnjeni heroizem sovjetskih državljanov, ki ga od njih terja država. V tridesetih letih so ga zaradi napisane, a nam neznane drame zaprli in ga odpeljali v Kalinin. V Moskvo se je vrnil 1956, bil je rehabilitiran, a kljub temu je bila evropska premiera SAMOMORILCA zunaj njegove domovine 1969 v švedskem Goteborgu, leto dni pred dramatikovo smrtjo. Znameniti ruski režiser Maverhold je hotel SAMOMORILCA uprizoriti že 1932, vendar so uprizoritev prepovedali.
Malomeščan Podsekalnikov, ki je brez zaposlitve, s pomilovanjem samega sebe in hlepenjem po samopotrditvi tiranizira svojo družino, da se kar naprej vnemajo prepiri; Miloš Pečclin ga je imenitno »posvojil« s spontanim občutkom za humor. Vsi, še posebej žena Maša - Petra Bekš in tašča Serafima - Lucija Mlakar, ki sta prepričljiv in uglašen igralski duet, se bojijo, da bo Podsekalnikov uresničil svojo grožnjo in se ubil, zato se zelo trudijo okoli njega. Podsekalnikov uživa ob tolikšni
pozornosti, ki pa je seveda zelo egoistična, vsakdo izmed njegovih prijateljev ali znancev bi njegovo smrt obrnil sebi v prid, in si privošči ne zasebne, ampak tudi politične provokacije. Množične prizore, ki stopnjujejo pričakovanje Pod-sekalnikove smrti, Erdman oblikuje tako, da se pokažejo vse značajski (ne)odlike Podsekalnikovih prijateljev in znancev. Za režiserko Metko Debeljak je bil to trd oreh, a ga je strla zelo spretno in to s kolektivno igro po eni in po drugi plati z izdelanimi odnosi med posameznimi liki, Aristarhom - Urbanom Poljanškom, Aleksandrom - Sebastjanom Pagonom, Kleopatra - Katarino Mlakar, Margarito -Nevenko Novak, Pogačovom - Markom Mrlakom, Viktorjem - Borisom Pečeli-nom, Raiso - Ivico Novak, Igorjem - Luko Cadcžem, Jelpidijem - Vladimirjem Novakom, starko - Polono Kos, natakarjem - Robertom Bogatajem in mladeničem -Andražem Poljanškom.
Gledalec, ki v pričakovanju razpleta nestrpno čaka, kaj se bo zgodilo s Pod-sekalnikovim, ki »igra« mrliča pred zadnjim dejanjem človekovega življenja, ko ga »vrnejo« zemlji, si kar oddahne, ko Podsekalnikov v krsti plane pokonci, zatrjujoč, da bo plačal vse stroške, ki so nastali v zvezi z njegovim pogrebom, le umrl ne bo, kajti življenje je vredno, da ga človek živi.
Lektorica, ki je skrbno oblikovala zborno izreko in ni preganjala melodije domačega narečja, je bila Helena Žakelj. Treba je omeniti tudi posrečeno in premišljeno sceno Staneta Kosmača, ki omogoča hitre menjave prizorov, ki je odprta in zamejena hkrati. Pod izdelavo kostumov in oblikovanje frizur sta se podpisali Ivica Novak in Meta Podobnik, glasbo je izbral Tone Cadež, za luč in zvok sta skrbela Evgen Podobnik in Izidor Prosen, šepetalka je bila Mira Naglic.
Žirovski SAMOMORILEC, zavezan življenju, Nikolaja Robertoviča Erdmana, je plod skupnega dela nadarjene režiserke in igralske skupine, ki ji Metka Debeljak zaupa, jo spodbuja in poskuša doseči, da se očitni ljubiteljski žar zaiskri tudi v gledalcih. Zaželimo Dramski sekciji DPD Svoboda Žiri, da bi bila na »deskah, ki pomenijo svet«, tako ustvarjalna tudi v naslednji sezoni.
(Urednikov pripis: Premiera Erdmanovega Samomorilca je bila v soboto, 1. februarja 2003, ob 19.30 v dvorani DPD Svoboda Ziri. Sledilo je še več ponovitev in gostovanj. Žirovska uprizoritev sodi po mnenju avtorice tega zapisa v zgornjo tretjino 20 izbranih /predstav na gorenjskih odrih v gledališki sezoni 2002/2003.)
AVTORJI V TEJ ŠTEVILKI
ALENKA BOLE VRABEC, dramska igralka in književna prevajalka, živi v Radovljici, poročena z žirovskim rojakom Marijanom Vrabcem
METKA DEBELJAK, profesorica razrednega pouka, pomočnica ravnateljice Osnovne šole Poljane nad Skofjo Loko, živi v Zireh
BREDA DOLENC, slavistka, uči v Osnovni šoli Ziri
TATJANA DOLENC, dijakinja prvega letnika Škofijske gimnazije v Ljubljani (Šentvid), doma v Žireh
LOJZE GOSTIŠA, umetnostni zgodovinar, doma iz. Stare vasi v Žireh, živi na Malem Lipoglavu
VLASTO KOPAČ, arhitekt, doma iz Nove vasi v Žireh, živi v Ljubljani
STANE KOSMAČ, akademski slikar, uči v Osnovni šoli Žiri, živi v Žireh
Mag. ZDENKA KRISTE MARINIČ, violončelistka, profesorica glasbe v pokoju, živi v Prelogu pri Domžalah
ANTON MLAKAR, upokojenec, živi v Žireh
Dr. ZDRAVKO MLINAR, sociolog, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, živi v Ljubljani, doma iz Stare vasi in Račeve v Žireh
JANKO MROVLJE|, upokojenec, živel v Mariboru, doma iz Ledinice pri Zireh
(Kokljev)
MIHA NAGLIC, esejist in novinar, urednik in kulturni delavec, doma na Zirovskem
Dr. RAJ KO PAVLOVEC, geolog in paleontolog, redni profesor na Naravo-slovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, zbiralec ekslibrisov, živi v Ljubljani in Cerkljanskem Vrhu
MATEVŽ PEČELIN, strojni ključavničar, delavec in ljubiteljski pisatelj, zaposlen v Kladivarju Ziri, živi v Žireh
ROBERT POTOK AR, arhitekt, (avtor knjige Gorenjska - Arhitekturni vodnik), doma iz Škofje Loke, živi in dela v Ljubljani
Mag. TADEJA PRIMOŽIČ, etnologinja in kulturna antropologinja, sociologinja kulture, končala doktorski študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, živi v Žireh
ZDRAVKO RINK, upokojenec, rojen v Žireh, živi v Ljubljani
TONČKA STANONIK, profesorica slovenščine, urednica v Založbi Mladinska knjiga, doma iz Nove vasi v Žireh, živi v Ljubljani
TOMAŽ STEFE, profesor geografije, publicist, v pokoju, živi v Zgornjih Gamelj-nah pri Ljubljani
FRANC TEMELJ, elektrotehnik, fotograf, zaposlen v razvojnem oddelku tovarne Kladivar Ziri, živi na Dobračevi
DUŠAN VOCLAR, glavni urednik Enciklopedije Slovenije, v pokoju
Mag. JANEZ ŽAKELJ, duhovnik, posvečen 2003, doma iz Žirov, zdaj kaplan v župniji Stari trg pri Ložu
MIRKO ŽAKELJ, duhovnik, doma z Breznice pri Žireh, živi na Planini pri Ajdovščini
Mag. VIKTOR ŽAKELJ, politik in ekonomist, upokojenec, predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, svetnik Občine Ziri, živi v Žireh in Ljubljani
KAZALO
5 ŽIROVSKI ROJAKI - SLOVENSKI VELJAKI 5 Miha Naglic: Svetovno žirovsko omrežje
9 ARHITEKT VLASTO KOPAČ, 90 LET
9 Tadeja Primožič: Zal nisem opazil kakšne posebne skrbi za ohranitev stavbne dediščine v Žireh
33 UMETNOSTNI ZGODOVINAR LOJZE GOSTIŠA, 80 LET 33 Lojze Gostiša: Umišljeni pogovor z akademskim slikarjem Maksimom Sedejem
65 SOCIOLOG ZDRAVKO MLINAR, 70 LET
65 Miha Naglic: Od trpnega sprejemanja krajevnih danosti k dejavnemu vstopanju v svet
131 Predlog za podelitev naziva zaslužni profesor upokojenemu rednemu profesorju akademiku dr. Zdravku Mlinarju
141 AKTUALNO
141 Viktor Žakelj: Spet enkrat prelomni čas
156 IN MEMORIAM: SLOBODAN POLJANŠEK (1944-2003) 156 Miha Naglic: Bobanu v spomin
167 IZ NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA 1941-1945 167 Janko Mrovlje: Skrivnosti grape z bistrim potokom 172 Zdravko Rink: Janku Mrovljetu v spomin
174 FOTOGRAFIJA Z RAZLAGO
174 Anton Mlakar: Slovo Goropečanov od zvonov
176 Franc Temelj: Ban Marko Natlačen v Žireh
178 Miha Naglic: Žirovec, ki teče modro in globalno
181 LEPOSLOVJE 181 Breda Dolenc: Pesmi 183 Tatjana Dolenc: Pesmi 185 Matevž Pečelin: Pretep
196 PREMISLEK
196 Janez Žakelj: Judovska vzgoja
200 ODMEVI, OCENE, PREDSTAVITVE
200 Mirko Žakelj: Breznica
203 Tomaž Štefe: Ciciban postane Abraham
207 Robert Potokar: Arhitektura Žirov
212 Dušan Voglar: Enciklopedija Slovenije - Žiri
217 Rajko Pavlovec in Franc Temelj: Eksiibris - knjižni znak
218 Miha Naglic: O delu Muzejskega društva Žiri v letih 2000-2002 223 Stane Kosmač: Slikarka Barbara Kastelec
226 Stane Kosmač: Fotografinja Polona Mlakar
227 Zdenka Kristl Marinič: Violončelist Jošt Kosmač
229 Metka Debeljak: Žirovski gledališki abonma v sezoni 2002-2003
230 Alenka Bole Vrabec: Samomorilec, zavezan življenju
ŽIROVSKI OBČASNIK (1980-)
Zbornik za vsa vprašanja na Zirovskem, letnik XXIV (2003), zvezek 24, številka
33
Ustanovitelja in izdajatelja
DPD Svoboda Ziri (Literarna sekcija) in Muzejsko društvo Ziri
Zbornik izhaja občasno, najmanj enkrat letno, ob stalni denarni podpori Občine Ziri in nekaterih podjetij.
Glavni in stalni pokrovitelji
Občina Ziri, Alpina d.d., Etiketa tiskarna d.d., Kladivar Ziri d.d., vse v Žireh
Predsednik uredniškega sveta akademik dr. Zdravko Mlinar
Uredniški odbor
Stane Kosmač, Miha Naglic, Nace Naglic, Tončka Stanonik, Franc Temelj
Glavni in odgovorni urednik
Miha Naglic
Oblikovalec
Stane Kosmač
Lektorica
Tončka Stanonik
Stalni sodelavci - uredniški svet
Milka Bokal, Ivan Cankar, Tone Fjiiko, dr. Pavel Gantar, dr. Spomenka Hribar, Rado Jan, Igor Kavčič, Vladimir Kavčič, Franc Kopač, Vlasto Kopač, Tomaž Kržišnik, H" Marijan Masterl, Matjaž Mazzini, Milena Miklavčič, Andrej Mlakar, Barbara Mlakar, dr. Anton Mlinar, mag. Branko Mlinar, dr. Zdravko Mlinar, Janko Mrovlje, Peter Naglic, Matevž Pečelin, Janez Pelko, Jože Peternelj, Nejko Podobnik, mag. Tadeja Primožič, Izidor Rejc, Ivan Reven, Zdravko Rink, dr. Marija Stanonik, Tomaž Štefe, Alfonz Zajec, Anton Žakelj (Cleveland), Anton Žakelj (Ziri), mag. Viktor Žakelj
Nekdanji stalni sodelavci
Karel Bernik (1912-93), Marijan Dolenc (1930-81), Janko Majnik (1918-2000), Konrad Peternelj Slovenec (1936-2000), Slobodan Poljanšek (1944-2003), dr. Ivan Sedej (1934-97), Vladimir Simončič Vlastja (1911-2000)
Naslov uredništva
Žirovski občasnik SI - 4226 Žiri, p.p. 51 E-pošta: miha.naglic@siol.net
Naslov pooblaščenega izdajatelja in založnika
Pegaz International d.o.o. Ljubljana Aljaževa ulica 10, 1000 Ljubljana E-pošta: pegaz.int@siol.net
Cena te številke 3900 SIT
Naklada
500 izvodov
Elektronski prelom
Pegaz CDT d.o.o., Ljubljana
Tisk
Tiskarna Littera picta d.o.o., Ljubljana
Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Rokopisov ne vračamo. Redakcija te številke sklenjena novembra 2003.
ISSN 0351-5966
Žirovski občasnik je več kot časnik - je cela knjiga!
Ziri pred I. svetovno vojno
ŽIRI, mestno naselje in občinsko središče na jugovzhodnem obrobji) Žirovske kotlinice v zgornjem delu porečja Poljanske Sore, 3437 preb. Stare Žiri so se razvile južno od Račeve, ob ustju dolin Poljanske Sore in Osojnicc. Na položnem vršaju med Račevo in Rakulko stoji Stara vas, vzhodno od nje Nova vas, severno pa Dobračeva, slednji ob vznožju Žirovskega vrha. Po 1960 so se naselja združila, čeprav so še dobro vidna njihova vaška jedra. Osrednji del Ž. okrog Trga svobode v Stari vasi je razpoteg-njen ob cesti Skofja Loka-Logatec. Od 1869, ko so imele Ž. 1105 preb., njihovo število ves čas narašča (1931 1830, 1961 2315), izseljevanja je bilo malo. Še v 2. pol. 20. st. je dodaten zaslužek prinašalo sezonski) delo v slavonskih gozdovih, zelo se je razvila obrt (čevljarstvo, čipkarstvo, mizarstvo). Iz čevljarskih zadrug in obrtnih delavnic so po 1945 nastala podjetja Alpina, Kladivar Žiri, Etiketa Tiskarna in Polimix. Ob zahodnem robu nekdanje Stare vasi je zrasla manjša industrijska cona. Naselje ima biološko čistilno napravo komunalnih in industrijskih odplak. V Ž. se od glavne ceste Skofja Loka-Logatec odcepi cesta proti Idriji, pomembna je postala tudi cesta po dolini Račeve čez Smrečje proti Vrhniki. Muzejsko društvo Žiri skrbi za krajevno muzejsko zbirko, od 1980 v Ž. izhaja letni zbornik 'Žirovski občasnik. M. Bat.
Zgodovina. L. 1030 so žirovsko območje dobili freisinški škofje in ga priključili loškemu gospostvu. V zadnjih desetletjih 13. in v zač. 14. st. je bilo načrtno kolonizirano in organizirano v žirovsko župo. Vikariat je verjetno obstajal že konec 13. st., v virih se omenja 1384. Skozi kraj je vodila trgovska pot v Italijo; mitnica se omenja 1513. V urbarju iz 1630 sta bili na Dobračevi 2 gostilni in 3 v Ž. Po navodilih splošne šolske uredbe so organizirali pouk 1778, ko so podložniki zgradili novo šolsko poslopje. Konec 19. st. se je v Ž. razvilo čevljarstvo in klekljanje. Prvi klekljarski tečaj so organizirali 1883, stalna čipkarska šola deluje od 1906. L. 1880 so ustanovili bralno društvo, pozneje Prostovoljno gasilsko deželno hrambo idr. društva, v zač. 20. st. društvi Sokol in Orel. LIT.: I' BLAZNIK, Skofja loka in loško gospostvo (973-1803), Skofja Loka 1973; M. NAGLIC, Žirovski vodnik. Priročnik za Žirovce in vsi:, ki prihajajo v Žiri, Lj 2000. I. Vra.
Mimo Ž. je 10. 4. 1941 šla glavnina it. napadalnih oddelkov proti Ljubljani. Spomladi 1942 je Poljanska partizanska četa ovirala gradnjo obmejnega pasu, 13. 1. 1943 pa pridobila skupino v nem. vojsko vpoklicanih Zirovcev; njihove družine so se z begom rešile pred preselitvijo v Nemčijo. Marca so ustanovili Žirovsko četo, ki je vodila novince čez razmejitveno črto v Polhograjsko hribovje; 4. avgusta so policisti privedli z Žirovskega Vrha v sokolski dom 90 ujetih partizanov. Oktobra 1943 se je morala pred napadi Triglavske (pozneje 31.) divizije umakniti nem. posadka; oblast je prevzel izvoljeni NOO, krajevna komanda je mobilizirala 120 vojnih obveznikov, določila partizanske straže in ustanovila partizanske delavnice. Da okupator v kraju ne bi obnovil postojank, so februarja 1944 partizani v njem porušili vse javne zgradbe. Od septembra 1944 je partizansko šolo obiskovalo 339 učencev v KI oddelkih. Četniški odred iz Polhograjskega hribovja je 13. sep-
tembra aretiral 40 domačinov in 3 od njih z 2 ujetima partizanoma na poti proti Goropekam ustrelil. Sredi septembra 1944 je partizansko amnestijo izkoristilo 10 domobrancev in četnikov. V Ž. in okolici so partizani odkrili in zaplenili velike skrite zaloge usnja. LIT: M. ZAK.ELI, Nekaj misli o osvobodilnem gibanju v Žirovski dolini, Loški razgledi 3, 1956, 39-44; V. GOVEKAR, Kronislični zapis o Žireh in Žirovcih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo, Loški razgledi 13, 1966, 11-30; prav tam, 14, 1967, 18-47. 1. Kri.
Umetnostni spomeniki. Ž. c. sv. Martina so namesto triladijske zgodnjebaročne prednice sezidali 1906-10 po načrtih dunajskega arhitekta A. Webra. Monumentalna stavba z dvostolpno fasado v tradiciji historičnih slogov ima sočasno opremo avstr. in domačih mojstrov; veliki oltar in orgelska omara sta delo Ivana Pengova. P. c. sv. Lenarta na Dobračevi je v osnovi poznogotska stavba, vendar je današnjo podobo povečini dobila v baroku. Pravokotno ladjo in tristrano zaključeni prezbiterij pokrivajo banjasti oboki s sosvodnicami, ki jih spremljajo pasovi ornamentalne štukaturc. Trije leseni oltarji iz ok. 1740 so bili včasih pripisani polhograjski Facijevi delavnici, zdaj se postavljajo v bližino ljubljanskega kiparja Jakoba Gabra.
LIT.: F. ŠTELE, Stara župna cerkev v Žireh, Ljubitelj krščanske umetnosti I, 1914, 18-22; S. VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Lj 1976. B. Res.
OBČINA ŽIRI, do 1994 del o. Skofja Loka, meri 49,2 km', v 18 naseljih je 1991 živelo 4705 preb. (96 preb./km2), od teh je bilo 5,6 % kmečkega preb. Leži na prehodu Škofjeloškega v Rovtarsko hribovje. Osrednji del o. je Žirovska kotlinica z dolinama Poljanske Sore do Podklanca in Račeve. Pripadajo ji tudi slemena in deloma zakrasela planota med njima, hribovito obrobje kotlinice ter osojna pobočja nad dolino Hobovščice. Kotlinica in doline so nasute s kvartarnim prodom, Žirovski vrh in svet nad Hobovščico je iz permskih peščenjakov in skrilavih glinovcev, ki jih proti jugozahodu prekrijejo spodnjetriasni laporni in ponekod oolitni apnenec, dolomit in peščeni skrilavec. Gozd zarašča skoraj 60 % o. Število preb. od 1869, z izjemo 1931-48, ves čas narašča. Nad 3 četrtine preb. živi v dolini, kjer je poselitev sklenjena, na bregovih in slemenih prevladujejo samotne kmetije, na planotah pa zaselki. Nad 60 % zaposlenih dela v industriji, večinoma v Ž., ki kot zaposlitveno središče presegajo občinske meje. M. Bat. Za o. je značilno hribovje, prepredeno z grapami. Med naravnimi posebnostmi je izvir pri Podklancu, na dnu katerega se občasno nabere živo srebro. V dolini Račeve so v kamnolomu blizu kmetije Jakobč našli samorodno žveplo. Na močvirnem svetu ob Poljanščici zahodno od Dobračcve rastejo redke rastlinske vrste: okroglolistna (Drosera rotundijblia) in srednja rosika (Drosera intermedia), močvirska vijolica (Viola palustris), dlakava mahovni-ea (Oxicoccus palustris), bela kljunka (Rhynchospora alba), kalužni šaš (Carex limosa), zahodnoevropska močvirska krčnica (Hvpericum e/odes), katere tukajšnje nahajališče je najvzhodnejše in obenem v Sloveniji edino. P. Sk., T. Wr.
Pripis uredništva. To pot smo se odločili, da Občino Žiri, kije naš glavni pokrovitelj, predstavimo s člankom iz Enciklopedije Slovenije (15. zvezek, 2001, geslo Ziri, stran 333-334). Avtorji besedil so mag. Marjan Bat, Ivo Vraničar, Ivan Križnar, dr. Blaž Resman, Peter Skoberne in dr. Tone Wraber. Fotografijo Zirov iz zraka je posnel Marjan Garbajs. Uredništvu ES v Založbi Mladinska knjiga se za odstopljeno gradivo lepo zahvaljujemo.
Nov izziv za užitek!
Enostavnost Aluminij, zaponke Zatezni Jerman vstopa in izstopa
Nastavitev hoja/smučanje
Regulator stranskega naklona
»Hiiinot.no« zaponke
»Uni-fit« notranji čevelj
Novi kolekciji smučarskih čevljev, »Challenger« za moške ter »Lynnea« za ženske, predstavljata radikalni prelom z dosedanjimi kolekcijami, saj se poleg številnih tehničnih novosti in izboljšav ponašata tudi z drznimi linijami sodobnega oblikovanja. Vse funkcije in detajli novega čevlja so skrbno prilagojeni sodobnim tehnikam smučanja.
Pri oblikovanju smo v Alpini posebno pozornost namenili tudi prilagoditvi čevlja značilnostim ženske noge. Ženski modeli se tako od moških razlikujejo po višini, volumnu, oblazinjenju ter trdoti školjke in manšete.
ALPINA d.d. Žiri, Strojarska 2, 4226 Žiri
www.kladivar.si
RAZVOJ, PROIZVODNJA IN TRŽENJE SESTAVIN, SISTEMOV IN STORITEV S PODROČJA FLUIDNE TEHNIK
* protipovratni, potni, tlačni in tokovni ventili
* tlačna stikala
* priključne plošče, bloki in elementi veriženja
* posebne sestavine
STORITVE
®
KLRDIUAR
KLADIVAR Žiri,
tovarna elementov za fluidno tehniko, d.d. Industrijska ulica 2 SI - 4226 ŽIRI SLOVENIJA
tel.: 04 5159 100 / fax: 04 5192 234 E-mail: info@kladivar.si
PROGRAM ZASTOPSTEV
* hidravlične sestavine -ventili, črpalke, motorji
* filtriranje in filtri
* merilniki in merilni sistemi
* priključki in cevovodi
* hidravlični akumulator)'
* ventili - patronski
* orbitalni motorji
* izmenjevalniki toplote
* indikatorji in merilniki
* ročne črpalke
* prirobnice
* sklopke
* rezervoarji
* storitve pred in po prodaji lastnega blaga
* inženiring na licu mesta kjer bo ali je izdelek vgrajen
* 24 urna dosegljivost storitev
* vzdrževanje hidravličnih sistemov in fluidov
ETIKETA TISKARNA, D. D., Industrijska ul.6, 4226 Žiri, Slovenija, telefon: 04 51 58 400, faks: 04 51 58 415, e-pošta: etiketa@etiketa.si, http://www.etiketa.si
POBMOCNA OBRTNA
ZBORNICA SKOFJA LOKA
DEJAVNOSTI IN DELO OBMOČNE OBRTNE ZBORNICE SKOFJA LOKA
- sodelovanje in partnerstvo z državnimi in občinskimi organi (zastopanje interesov članov, dajanje pobud, pripomb in zahtev za izboljšanje pogojev ter razvoj obrti in podjetništva);
- promocija blaga in storitev članov (udeležba članov na raznih sejmih);
- informacijski sistem;
- informativni sistem (mesečna obvestila, interno glasilo Loška obrt);
- zastopanje interesov delodajalcev in sodelovanje z združenji delodajalcev;
- izvajanje javnih pooblastil (naloge po zakonu);
- delo strokovnih grup in sekcij;
- povezovalne naloge z Obrtno zbornico Slovenije, območnimi obrtnimi zbornicami in Gospodarsko zbornico Slovenije;
- sodelovanje z bankami;
- opravljanje drugih nalog, ki so v interesu članov in opredeljene v statutu ter letnem programu dela.
OBMOČNA OBRTNA ZBORNICA SKOFJA LOKA, Spodnji trg 2, 4220 Skofja Loka, telefon: 04 506 02 00, faks: 04 506 02 02
Za pripravo originalne glasbene voščilnice potrebujete: čista ušesa In prožne prste. (Po želji tudi zvonek glas.)
Postopek: 1. Poslušajte nabor melodij. 2. Izberite najbolj primerno. (Inji po želji dodajte osebno sporočilo.) 3. Odtipkajte telefonsko številko prejemnika. Ko prejemnik glasbeno voščilnico odpre, dobite SMS potrdilo o uspešnem prejemu.
Mobitelova Zabavna postaja priporoča tudi zabavni klic, zabavni odzivnik, melodije za Noklo, Sony Ericsson in pollfonlčne melodije.
Cene so oblikovane 2-delno " klic (v SIT/min) + uspešno posredovana vsebina ■> glasbena voščilnica, polifonična melodija 200 SIT, zabavni klic, zabavni odzivnik, melodija za Nokio ali melodija za Sony Ericsson po 160 SIT.
Vse vsebine Mobltelove Zabavne postaje dobite tudi na Planetu, v sklopu Zabava.
Informacije na brezplačnih številkah: naročniki Mobitel GSM: 031/041/051700 700, Mobluporabnlkl: 031/041/051121, ostali: 080 70 70.
ŽIVLJENJE   NISO  LE BESEDE
WWW.MOBITEL.SI
RAZGLEDNICE
847 motivov
MINIATUR KE
169 motivov
GRAFIKE
"* 169 motivov
OLJA - PLATNA
Motivi po naročilu
Pegaz International d.o.o. Ljubljana Aljaževa 10, Ljubljana tel.: 01 514 07 00, faks: 01 514 07 14 e-pošta: pegaz.int@siol.net spletna stran: www.pegaz-int.si
DIGITALNI TISK
\PtQAlllitmAT10UL\
DYE-PIGMENT
SUBLIMACIJA
SEJEMSKE GRAFIKE
TRANSPARENTI, FASADNE GRAFIKE, AVTOMOBILSKE GRAFIKE, NALEPKE, OBEŠANKE, PROSOJNICE, TISKI NA TEKSTIL, SCENE
LASER
i-h.c.i/. t vv, d.o.0. ij\m.p\\.-\
CliiSTI.R /.i DtCITAlA! Ti\K
, VLOŽNI LISTI, JEDILNIKI, VINSKE AFIČNI LISTI, GRAFIKE, KNJIGE, REVIJE
Pegaz CDT, d.o.o. LJubljana CENTER ZA DIGITALNI TISK Aljaževa 10,1000 Ljubljana Telefon: 01 514 07 00 E-pošta: pegaz.cdt@siol.net
mam
M SORA ŽIRI
Kmefijtko gozdarska zadrugo, z o.o., Irg ivobode 2 telefon: 04/505 03 00, fax 04/519 13 72
KMETIJSTVO
ŽAGA MIZARSTVO TRGOVINA
ZAVAROVALNICA TRIGLAV, D.D. OBMOČNA ENOTA KRANJ
4000 Kranj, Bleivveisova cesta 20 tel.: 04/206 90 00, fax: 04/206 91 92
POSLOVNA ENOTA JESENICE
C. Maršala Tita 16/1, tel.: 04/581 05 00
Predstavništvo Skofja Loka Kidričeva cesta 1, tel.: 04/515 52 90 Predstavništvo Radovljica Predstavništvo Tržič Predstavništvo Bohinjska Bistrica Predstavništvo Kranjska Gora
triglav