Slovenski Izhaja enkrat t mesen. Velja 4 gold. av. velj. na leto. Štev. 1. V Celovcu 15. januarja 1879. XXYIII. I&eaj. Pridiga za IV. nedeljo po s s v. treh kraljih. (Terpljenja so viharji; gov. J. A—st.) „In glej! velik vihar je postal na morju, tako da so valovi čolnič pokrivali." (Mat. 8, 24.) V vod. Danešnje sv. evangelje nam pripoveduje od velikega viharja na morju. Ta viliar je Jezusove učence v strah in grozo pripravil, tako da so vsi plašni svojega Gospoda pomoči in rešenja prosili, naj je nevarnosti potopa reši. „ Gospod! otmi nas poginjamo," so začeli na ves glas vpiti. Pa kakor so bili učenci Jezusovi na morju od hudega viharja napadeni, ravno taki viharji so tudi v človeškem življenji; tudi nas velikrat viharji britkost in nadlog napadajo; ti viharji nas tudi hočejo pokončati. Koliko zopernih britkost, koliko žalostnih prigodb bije na človeško serce, in ga delajo nepokojnega! Kralj v svojem poslopju, kakor siromak v svoji revni bajtici, ni varen pred viharji človeškega življenja. Sreča za nas ljudi, da viharji v človeškem življenji so podobni viharjem v natori, in da imajo viharji Človeškega življenja vse tisti dobre in koristne lastnosti, kakor natorni viharji. Zato vam bom danes povedal, kako tolažna resnica je ta, da viha r j i inhude— rremenav natori so podobni žalostnim uram in dnevom v človeškem življenji. —Pripravite se poslušati te tolažneresnice. • Razlaga. Viharji in hude vremena v natori so podobni žalostnim uram in dnevom v človeškem življenji. Slov. prijatelj. 1 1. Od kod pač pridejo viharji v natori? Od Boga, začetnika in stvarnika cele natore; tako tudi britkosti in terpljenja v človeškem življenji od njega pridejo. Bog je po svoji modrosti previdel, da hude vremena, da si ravno so tu in tam posamezno Škodljive , so pa vendar le potrebne, da se ohranja in srečno obstaja celi svet. In ker so za celi svet potrebne in koristne, zato tudi Bog ukazuje vetrovom se vzdi-govati in viharjem bučati. Ravno tako so tudi žalostne ure in dnevi v človeškem življenji le od Boga. Noben las, pravi sv. pismo, ne odpade vaši glavi brez volje in dopuščenja nebeškega Očeta. Karkoli se vam žalostnega ali britkega primeri, vse terpljenja in zopernosti so le po božjem dopuščenju, on jih vodi, da očiščuje naše duše in zveliča, in jih tudi odvzame, kedar hoče. O kako tolažna je ta resnica za nas! 2. Viharji in hude vremena zrak čistijo. Zrak bi se kakor stoječa voda vsmradil, in bi bil kužen in smerten, ko bi ga vetrovi in viharji škodljive soparice ne čistili. So tedaj viharji za vso natoro največa dobrota. Tako so tudi vse žalosti in terpljenja človeku koristne. Tudi one čistijo dušo napuha in prevzetnosti, posvetnih misel, in sploh pregreh in hudobij. Dokler človeku solnce sreče sije, če se mu nektere leta dobro godi, če se mu vsaka reč po željah njegovega serca spolnuje, če se mu ni bati pomanjkanja potrebnega živeža, če je od drugih češčen, in mu vse po sreči gre, o kako lahko tak človek pozabi Boga, in postane merzel za božje in dušne reči, on doprinaša greh za grehom, on zapusti pot pravice, in se pod& v svoji lahko mi šljenosti na pot pogubljenja, on zaničuje revne in uboge brate, od njega zgine ljubezen do Boga in do bližnjega, in tako se znajde v največi nevarnosti vekomaj pogubljen biti. Reci postavim takemu srečnemu človeku, da nas čaka večnost; on noče nič od njega slišati, ker je že s svetom popolnoma zadovoljen; nagiblji ga k Bogu, on meni, da ga ne potrebuje; spominjaj ga na čisto veselje pobožnosti in boga-boječnosti, nad takim veseljem nima nobenega dopadanja, ker ga je časna sreča vsega omamila. Ali vse drugači je pa, kedar se vihar britkosti zoper njega vzdigne, kedar Bog takemu srečnemu človeku kako terpljenje, kako nesrečo pošlje, kedar vse njegove posvetne želje in upanja zginejo. Takrat še le spozna, kako nestanovitno da je vse posvetno, takrat čuti, kako potrebna da je pomoč božja, takrat se mu oči odprejo in vidi, da le večne dobrote človeka v resnici srečnega delajo. Britkosti ga opominjajo, da Bog je njegov stvarnik in gospod, britkosti ga opominjajo, naj je pokoren Bogu v vseh rečeh. Te ga priganjajo, naj se trudi za lepe čednosti, naj je poterpežljiv, ponižen, usmiljen do drugih ljudi, naj sam sebe zatajuje, naj ljubi Boga in bližnjega; za vse to mu pred v sreči ni bilo dosti mar ali pa nič. In če tudi kdo ima še kake čednosti nad seboj, tukaj se še le vidi v dnevih britkosti, na kaki stopinji so vse njegove čednosti. Kdaj zamore pač človek bolj očitno pokazati, da je samega sebe, svoje življenje in svojo smert v božjo roko izročil, kakor takrat, kedar ga viharji britkost in nesreč tarejo; kdaj bolj pobožno in srečno moliti, kakor v potrebi in sili; kdaj pač bolj terdno in stanovitno zaupanje v Boga imeti, kakor takrat, kedar zdihuje milo pod težko butaro križev in nadlog; kdaj ima človek lepšo priložnost pokazati po-terpežljivost, kakor ravno takrat, kedar ga začne svet zaničevati ? Prave bogaboječnosti in pobožnosti si človek nikdar tako lahko ne pridobi, kakor kedar ga viharji britkost in nesreč napadajo; takrat se on tudi očisti in ohladi, da si iz smradu pregreh pomaga. Kakor tedaj viharji v natori čistijo zrak, da smerdljiv, kužen ne postane, ravno tako se tudi naše življenje Čisti v viharjih britkost in nesreče. Britkosti in terpljenja so tedaj od nekdaj najboljši pripomočki v roci božji bili ljudi čistiti, in jih k čednostim in bogaboječnosti napeljevati. „Zahvalim te, o Bog", tako je molil kraljevi prerok David, „da me tepeš, pač, dobro mi je, da si me ponižal." Tolažna je tedaj misel, da žalost in terpljenje so človeku v očiščevanje in prid. 3. Viharji in hude vremena pridejo le malokdaj, in večidel le po letu. Tako tudi viharji in britkosti in terpljenja v človeškem življenji. Človek ima zmirej več mirnih, kakor žalostnih ur na svetu, in skušnja uči, da žalostne in britke ure ne zadevajo toliko mladih in starih ljudi, ampak veči del zadevajo le srednje starosti. Res, da nobeden, naj bo mlad ali star, ni izvzet od terpljenja, vendar veči del človeka takrat, ki je v sredi let svojega življenja, najraji tudi težave in britkosti obiskujejo. In kako to-lažno je to, da božja previdnost le takrat človeku hudo pošilja, kedar je še najbolj pri moči se tistim vstavljati! 4. Po hudem vremenu v natoriv pride veči del spet solnčni sij, mirnost in ti h o ta. Oerni oblaki se razpode, vihar preneha, in spet je jasno in prijazno. Tako je tudi z viharji v človeškem življenji. Velikrat je za človeka toliko britkost in žalost, toliko zopernosti in težav, kakor da bi se bilo vse hudo zoper njega zapriseglo, kakor černa megla leži nadloga na duši človekovi, pa na enkrat se razjasni, in spet je mir in pokoj v sercu. Ees ni stanovitnega hudega na tem svetu, ker je vse spremenljivo na njem in minijoče; vse, kar pride, zopet mine, kakor valovi v reki tekoči dnevi in ž njimi vse težave človeškega življenja minejo; in ko bi kako hudo tudi do smerti trajalo, vsaj dalje — na unem svetu — ne bo trajalo, če le človek dobro in mirno vest seboj v večnost vzame. Tam v večnosti nobeno hudo več ne kali dobrega, mirnovestnega serca. Tamkaj bo Bog vse solze iz oči zbrisal, tam ni več smerti, ne žalosti, ne bolečin. Kolika tolažba za terpeče serce! Sklep. Bodi tedaj pripravljen, kristjan moj! na viharje v človeškem življenji, ne bo ti jih manjkalo, toda nikar ne obupaj, kedar bodo tvoje serce nadlegovali; ne bodi maloserčen, kakor učenci Jezusovi pri morskem viharju, temuč zaupaj v Boga in njegovo sveto previdnost. Ohrani le svojo vest čisto in neranjeno, in nič hudega ti ne bo škodovalo; „tistim, ki Boga ljubijo, vse reči, tudi težave k dobremu teknejo." Kedar te britkosti in terpljenja zadevajo, misli si, žalostne ure v življenji so podobne viharju v natori. Od Boga so prišle, dušo čistijo, so le redke, in ne bodo dolgo terpele, in za njimi pride mir in tiliota, in če jih prav prebijem in prestojim, pridem na večni mir in pokoj. Amen. Pridiga za nedeljo (šeptuagesimo. (Malo je število izvoljenih; gov, K, K) - ■ „ Veliko je poklicanih, malo pa izvoljenih." ss/M^^fA $ 20'16) 77/- • ^f/z. 93 Jffi**' Kdo je hišni (jospodar,' ki je šel delavcev najemat v svoj vinograd? To je sam Oče nebeški, kteri je obraznih časih v stari zavezi po prerokih, v novem po svojem lastnem Sinu in apostolih klical ljudi v svoj vinograd, sv. cerkev, in nas še vedno kliče, naj si služimo nebeški denar večnega plačila. Enega kliče na vse zgodaj, v mladih letih, drugega ob 3., 6., 9. uri, t. j. v srelnjih letih, naj se poprime zveličanskega dela svojega. Pa tudi na priletne ljubeznjivi Bog ne pozabi, zakaj še ob 11. uri jih kliče in vabi, da bi še zdaj, ko so že na pragu večnosti, delali za svoje zveli-čanje, preden jim bo tje stopiti v neznano večnost, iz ktere nikogar več nazaj ni. Toda le preradi preslišujemo ta božji glas, ta klic milosti in ljubezni božje in godilo se nam bo, kakor Judom, kteri so bili pervi poklicani pa zavoljo njih nemarnosti so jim ajdje naprej prišli. Tudi nas kaj enacega čaka, ako si ne bomo bolj prizadevali za zveličanje svojih duš. — Tako namreč naš gospodar v danešnjem sv. evangelju nam pravi: „Veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih." Daje temu res tako in da bo število izvoljenih enkrat clo pičlo,to naj vam zdaj razkažem. Bog nam vsem daj svojo pomoč! Razlaga. 1. Da jih bo malo izvoljenih, tega se prepričam iz nekterih prigodb stare zaveze, ktere so vsem prihodnjim časom v s va-riven izgled, žive podobe tega, kar nas čaka. Srečen je prišel človek iz rok svojega božjega Stvarnika, poln nedolžnosti in gnada božja je bila ž njim. Toda ne dolgo, in vbogi človek se je dal peklenski kači premotiti, in v greh zapeljati. Strašno je od te dobe greh naraščal kakor povodenj in prikipel do verha ob času očaka Noeta: Celi človeški rod je zgrešil svoj pot, ki mu je bil od Boga odkazan; prešestovanja, ubijanja in vsakoršne krivice bil je svet poln in v nebo je pregreha vpila. Tedaj je Bog poslal v svoji pravični jezi vesoljni potop, s kterim je celi pregrešni svet pokončal. Zmed vseh, ki so takrat živeli, bilo jih je le osem v barki otetih, Noe namreč s svojo rodbino. Poglejte veliko poklicanih, pa malo izvoljenih; barko Noetovo kakor podobo ka-toljške cerkev, v kteri se jih veliko vozi, pa se jih le malo večnega potopa reši. Zopet se je človeški rod namnožil, rastel in po svetu razširil ; toda ž njim vred tudi hudobija; pozabili so strahovitno šibo božjo, s katero je bil svet vdaril, čedalje bolj so spred oči puščali strah božji, kateri je začetek vse modrosti in zabredli v pregrehe tako ostudne, da še ziniti o njih ne gre, zato jih mutaste pravimo. Toliko je bilo grešnikov, da v samem mestu Sodomi ni bilo deset nedolžnih, bogaboječih duš najti. In drugič je Bog za šibo stra-hovavko prijel in je razujzdane mesta z žveplom in ognjem spod ^ neba vpepelil in razdjal; le Lot in njegovi domači so angelja za rešitelja dobili. Glejte zopet: „Veliko poklicanih, pa malo izvoljenih." Zakaj tudi med nami je oslepljenih razuzdancev le preveč, malo pa pravičnih Lotov, nad kterimi bi se Bogu dopadalo, in naj bi nas Bog zopet hotel kakor nekdaj z gorečim žveplom in ognjem obiskati, kaj mislite — koliko vasi, tergov ali mest bi bilo otetih ? Poglejmo še Izraeljsko ljudstvo, nad kterim se je božja milost in dobrotna roka tako radodarno in čudovitno skazovala. Pomnožilo se je kakor pesek ob morskem bregu in zvezde na nebu. Pri izhodu iz Egiptovske dežele jih je bilo samih moških 600.000. Zdaj pa čujte, kaj sv. Pavelj pravi o njih: (I. Kor. 10,1—6.) „Naši • očetje so vsi bili pod oblakom in vsi šli skozi morje, — in so bili vsi v Mojzesu kerščeni v oblaku in v morji, — in so vsi eno duhovno jed jedli in vsi eno duhovno pijačo pili (pili pa so iz duhovne skale, ktera je za njimi hodila) skala pa je biJa Kristus. Ali prav veliko jih je bilo, ki niso Bogu dopadli; zakaj pobiti so bili v puščavi. To se je pa zgodilo nam v zgled, da bi ne poželeli hudih reči, kakor so jih oni poželeli." — Le dva moža, Jozue in Kaleb, sta bila zmed nebrojne množice Izraeljskih otrok, tako srečna, da sta v obljubljeno deželo dospela, vsi drugi so po potu v puščavi umerli. —Tudi mi kristjanje, ki smo piavo božje ljudstvo, hodimo, kakor nekdaj Izraeljci, pod svitlim oblakom gnade božje, katera nas po tem pozemeljskem popotovanji spremlja, nas brani sovražnikov in nam pot razsvitljuje v obljubljeni nebeški dom; tudi mi kristjanje smo šli skoz vodo sv. kersta, v kterem smo bili greha očiščeni; jedli smo in jo še vživljamo nebeško mano presv. rešnjega Telesa, in iz duhovne skale, katera je Kristus sam, nam še neprenehoma studenec milosti božje v sv. zakramentih do-taka. In vendar, če smo si ravno toliko božjih dobrot deležni, je še vagano, ali bomo še dosegli presrečno nam obljubljeno deželo, nebeški Kanaan ali ne? Nikar se ne zanašajmo, da smo kristjanje, zakaj, kakor večna Resnica pravi: (Mat. 8,11—12.) „Povem vam, da jih bo veliko od izhoda in zahoda prišlo in bodo sedeli pri mizi z Abrahamom, in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, otroci kraljestva pa bojo pahnjeni v unajno t'emo; ondi bo jok in škripanje z zobmi." 2. Da bo število izvoljenih zlo pičlo, nas tudi sv. pismo zagotovi j a, ako po tistem svoje življenjepresodimo. Kaj pravi ono? (Mat. 7, 13—14.) „Pojdite noter skozi ozke vrata; .zakaj široke so vrata in prostorna je pot, ktera pelje vpogubljeaje in veliko jih je, kteri po njej hodijo. Kako ozke so vrata, in tesna je pot, ktera pelje v življenje, in malo jih je, kteri jo najdejo." Ako se zdaj prašamo, na kterem potu se mi znajdemo, kdo bi se upal terditi, da na ozkem v zveličanje? Težko je pravi pot najti; še težeje, po njem zvesto in stanovitno hoditi. Veliko jih se že od mladih nog po široki cesti pogube poteplje in se je še le tedaj zavejo, ko se že prekucnejo v večni brezden. Nekaj jih scer hodi #* po pravem, zveličanskem potu, ali kmalo se ga naveličajo; ozirajo se po drugem potu pregrehe, kteri jim na videz le gole same rože ponuja; poleg tega pa vidijo tudi dosti drugih po tistem hoditi in pravijo sami pri sebi: „Kaj, če ravno grešim, saj nisem sam." • „Ako bi Bog hotel vse grešnike pogubiti, bojo nebesa prazne", in prej ko si mislijo, so že preskočili na pogubivno široko cesto in dirjajo naprej, da Bog se usmili! Oj kake ojstre pote so svetniki hodili! Kako se premagovali in silili v nebesa! Kako varno in urno so stopali,, da niso se zašli, ali zaostali ali se spodteknili in padli! Ne na levo ne na desno se niso ogledovali, nepremakljivo svoj nebeški cilj in konec pred oči derže so hiteli naprej in ne mirovali popred, kakor da so ga dosegli. Kako celo drugači pa se kristjanje sedajnega časa obnašajo! Pot življenja jili malo skerbi in če so ga zgrešili, jim to še težave ne dela; le kar se njih grešnim željam prilega, storijo, brez zaderžka grešiti, jih najbolj veseli. Posebno ste pa dve reči zveličanji nasproti, napuh in lakomnost. Nebeške vrata so namreč nizke in ozke, nič previsokega ali preobširnega skoz nje ne more. Prevzetnim, kateri glavo visoko nosijo, so prenizke, lakomnim pa, s posvetnem blagom preobloženim, pretesne, in ravno ker dandanešnji ta dvojna pregreha ljudi slepi in jih vklenjene derži od tod „veliko poklicanih, malo izvoljenih". Kaj pomaga, se na druge izgovarjati, da drugače ne živijo? Go- tovo ne boš rad ž njimi pogubljenja tovarš. „Ako pa slepec slepca vodi, obadva v jamo padeta", pravi sv. evangelje. Dve poti ste v nebesa, pot nedolžnosti, in kdor je to zgubil, pot pokore. Ali kako redke so nedolžne dušice med nami, ktere še svatovsko oblačilo kerstne gnade in nedolžnosti neoskrunjeno nosijo. Le malo jih najdeš mladenčev in deklin, kteri do 20. leta brez madeža preživijo. Grešni strup le prehitro njih mlade serca okuži in za Boga vmori. Zares veliko jih jena pot nedolžnosti poklicanih, malo pa izvoljenih. Znabiti pa še pokoro delajo in se zveličajo? Želeti bi bilo, pa le redek, redek je, kteri se po grešnem življenji resnično in stanovitno poboljša. Večidel le pokoro na starost odlagajo in nehajo grešiti, kedar že ni več priložnosti k temu in moči; taka pokora pa je mertva, ktera ne more več duše oživiti. Spovejo se po verhu svojih grehov, pa brez prave grevenge, še priložnost v greh se ne izogibljejo. Pri tem takem se ni čuditi, da kmalo drugič zabredejo v grešno lužo in da so njih poslednje reči hujše ko perve. Koliko jih pa je takih, kteri še od pokore slišati nočejo; hudo se jim zameri ali pa se ti še posmeliujejo. In kar je najnevarnejšega, da v neki dušni slepoti naprej dremljejo, da še za greh nimajo ali pa le za kako malenkost, kar je vendar mlinsk kamen za njih vboge duše. Kdo ne vidi, da je to gladka cesta v pogubo ? Zatorej „jih je veliko poklicanih, malo pa izvoljenih". Bodisi pa tudi, da tako groznih grehov se ne moreš spomniti, kdo se pa more hvaliti, da je kdo brez smertnega greha bil? Kaj pa si že storil, kakošne spokorae dela opravil, da potolažiš razžaljenega Boga in Njegovi pravičnosti zadosti storiš? Namesto da stare grehe odpravimo , smo še le nove nakopičili; dan na dan lepe obljube delamo in dan na dan znovič grešimo. Povejte mi: Ali ni to po resnici našega življenja tek? In vendar nemarni, pokojni tje v en dan živimo, kakor da bi se nam ničesa bati ne bilo. Jezus pravi: „Nebeško kraljestvo silo terpi in le silni ga na se potegnejo." Koliko se pa mi silimo za nebesa? Koliko se napenjamo? Zatajevanje samega sebe nam je grenka beseda, ktere še ne čujemo radi, še manj da bi po njej ravnali. Svoje grešne navade zapustiti, meseno poželjenje krotiti, odumreti temu svetu in le za nebesa živeti, čedalje bolj rasti v keršanski popolnosti in se zbrilitati, — oj kako nam preseda, kako nas nepotrebne posvetne skerbi in misli od tega zaderžujejo in motijo! Postiti se nam je pretežavno, pri molitvi nam je kmalo dolg čas, dobre dela doprinašati, nimamo s čem, pa le kakor nam se zdi; zakaj kedar gre za kako veselico, si že vemo potrebno pripraviti; in ako nam ljubi Bog kako terpljenje pošlje, kako hitro smo ga nevoljni in bi se ga radi otresli; vsacega križa se branimo, še Žale besedice od bližnjega prenašati nočemo. In kaj, ko bi še le govoril o svojih dolžnostih? Kako nas tlačijo! Kako zanikerno jih dopolnujemo! Le od veselja do veselja bi radi letali, dobro se mastili in pri vsaki dobri volji bili. Nebeški zakladi pa nas celo ne mikajo, za vsako trolio grešnega veselja so nam na prodaj. Kaj bi še le bilo,. naj bi Bog to uro prišel po nas, in postavil nas na pravico ? Koliko nas bi bilo pripravljenih ? In vendar Kristus pravi: „ZveIičani so hlapci, ktere Gospod, kedar pride, čuječe najde." Oj to je žalostna reč, to je hudo znamenje, ktero le slabo kaže za nas dušni stan, za zveličanje naše! Sklep. Taka je, ljubi moji bratje in sestre v Kristusu! Naj pregledujem stan za stanom, vsako starost in vsaki spol, povsod se mi ojstra resnica glasi: „ Veliko poklicanih, malo pa izvoljenih". Mladino gerda nečistost in razujzdanost kolje na cente in jih peklu izročuje, ker nič nečistega v nebesa ne more. Starši se zavoljo svojih otrok le prelehko pogubijo, ako nimajo dosti skerbi za nje. Moški radi preklinjajo, pijančujejo, mertvi za božjo čast in službo, doprinašajo , kar pekel zasluži. Ženske so pa le prerade gizdosti podveržene ali zapeljivosti; verh tega jim je pa tudi jezik v spodtiklej, ker po besedah sv. pisma zavoljo jezika jih je več pogubljenih, kakor z mečem umorjenih. Predpostavljeni se bodo zavoljo ptujih grehov odgovarjati imeli in gorje jim, ako so molčali ali celo potuho dajali! Podložni pa le prepogosto svoje dolžnosti v uemar puščajo — in tako, kamur se oziram, vidim zanjke pogubljenja nastavljene , posebne pozornosti je treba, da se jim vganemo. Zatorej je nekdo rekel, da ljubez-njivi Bog male otroke najrajši iz tega sveta jemlje, pred ko se pohujšajo in se s pogubljivim svetom seznanijo. O moj Bog! Ako me ti po svoji ojstri pravici sodiš, kaj bo za me ? Nobena moč me ne more rešiti iz Tvojih rok. Poklical si me v svoje kraljestvo; ali pa v tisto tudi srečno dojdem, le Tebi je znano! Stvaril si me brez mene, pa me zveličati brez mene ne moreš, ako si sam ne prizadevam za to, ako se klicu Tvoje gnade vedno vstavljam. In ako bi se kdaj — česar me Tvoja milost obvaruj ! — ako bi se kdaj pogubil, tak že zdaj očitno spoznam in obstanem, da si bom sam te neizrekljive nesreče kriv in da so Tvoje sodbe pravične. Oj tedaj usliši našega vpitja glas, prošnjo svojih služabnikov! Nikar nas ne zaverzi, nikar nas ne pogubi, kedar nas na sodbo pokličeš! Bodi nam takrat milostljiv, to te prosimo; zdaj pa nam dodeli milost in pomoč, tukaj na zemlji po Tvoji presveti volji živeti in posebno iz ljubezni do tebe veliko in prav voljno terpeti; tukaj žgi, tukaj tepi, le enkrat nam zanesi in daj nam priti v veselo družbo nebeških izvoljenih. Amen. Pridiga za netleljo Seksagesimo. (Kako gre božjo besedo poslušati ? Gov. R. S.) „Nektero seme je padlo v dobro zemljo, je skalilo in obrodilo stoteren sad." (Luk. 8, 8.) V vod. Ponižal se je Sin božji in prišel v človeški podobi na svet, da bi nam s svojo smertjo nebeške vrata odperl. Hotel nam je pa tudi s svojim sv. naukom pot do zveličanja pokazati. Hodil je zatorej tri cele leta po deželi, semtertje od mesta do mesta, od vasi do vasi brez počitka in je učil, da bi vsi njegov nauk sprejeli in v nebesa prišli. Učil je svoje učence prav ljubeznjivo, kakor ker-šanski oče in priporočal jim je, da naj oznanujejo vsem ljudem, kar so od njega slišali. Pa učil jih je, kakor je vedel, da ga bodo priprosti ribiči najložje razumeli, v prilikah. Evangelisti so nam te prilike pismeno tudi izročili, kakor ste eno ravno danes v sv. evan-gelju slišali. Tako je nekdaj Kristus množici govoril: „Šel je se-javec sejat svoje seme, nektero je padlo na pot, je bilo poteptano in ptice iz pod neba so ga pozobale; drugo je padlo na skalo, je zrastlo in se posušilo, ker ni imelo mokrote, drugo je padlo med ternje, in ko je zrastlo, ga je ternje zadušilo; drugo zopet je padlo v dobro zemljo, je skalilo in obrodilo stoteren sad." Kaj nam ta prilika pomenja, je Kristus sam blizo tako-le razložil, rekoč: Se-javec je Sin božji in njegovi namestniki. Seme je beseda božja in zemlja njeni poslušavci. Uni prek ceste so tisti, ki besedo božjo slišijo, pa le poveršno, potem pride hudič, jim jo vzame iz serca, da bi ne verjeli in se ne zveličali. Seme na skali so tisti, ki besedo božjo sprejmejo, pa verujejo le nekoliko časa in v skušnjavo padejo. Kar ga je padlo med ternje, so tisti, ki božjo besedo radi poslušajo, pa v razuzdanostih in posvetnih rečeh jo zadušijo v svojem sercu. Tisto, ki je padlo v dobro zemljo, so tisti, ki besedo božjo z voljnim sercem sprejmejo, jo ohranijo in stoteren sad pokore obrodijo." Kako moramo tedaj mi besedo božjo poslušati, da nam bo v zveliča nje? Glejte tako le: 1. Božjo besedo moramo radi in marljivo poslušati, 2. jo moramo v svojih sercih ohranjati in 3. po njej živeti. Od tega bočem govoriti; pripravite se! Razlaga. 1. Božjo besedo moramo marljivo poslušati. K temu nas naganja lastni dobiček. Vse namreč , kar nas duhovni učijo, vse zadeva le blagor naše duše. Beseda božja nas uči, ogibati se slabih priložnosti, da v hudobije ne zabredemo in nas uči vaditi se v čednostih, brez kterih ni zveličanja. Kaj ne da, če kdo izmed vas zboli, hitro si najboljšega zdravnika pokliče in vsak njegov svet, vsako besedo posluša in se natanko po tem ravna, da bi le precej ozdravel? Kaj ne, da je tako: in prav storite, ker za telesno zdravje, za ta velik dar božji, je slehern skerbeti dolžen. Duša naša pa, vstvarjena po božji podobi, je odkupljena s kervjo Jezusa Kristusa, se živi ž njegovim telesom, je namenjena enkrat Boga od obličja do obličja gledati in ga vživati, imenitna duša naša, pravim ni li več vredna, kakor minljivo telo? Ne bomo li tudi za-njo skerbeli, kedar zboli? In bolne pa so naše duše, ranjene so za smert vsaki dan, ker vsak smerten greh dušo ubije. Veliko strastim je verh tega človek podveržen, ki dušo v vedni sužnosti vklenjeno derže. Taka strast je napuh. Napuhnež se povzdiguje črez druge ljudi in celo črez Boga. On le sam sebi vse zasluženje pripisuje in revež razun greha vendar nič nima, česar bi od Boga prejel ne bil. Je pa tudi nehvaležen in zato ga ljudje nič kaj ne čislajo in Bog ga sovraži; in ponižal ga bo tisti, ki je nekdaj veliko korov angeljev iz nebeških višav v peklensko brezdno sunil. Zavidljivost je zopet drugo vezilo, ki človeka naravnost v pogubljenje vleče. Zavidljivec bližnjemu nič dobrega ne privošči. On se togoti, kedar je bližnjemu dobro , in vesel je, kedar ga nadloge tlačijo. Le poglejte ga, kako z vdertim licem in z vpadenim očesom semtertje lazi sam seboj nezadovoljen. Le poglejte ga, ni li že na tem svetu nesrečen? pa še nesrečnejši bo na unem svetu, če se ne poboljša. Uči pa božja zapoved, da naj bližnjega ljubimo zavoljo Boga, kakor samih sebe. — Kako gerda je skopost, nas sv. pismo uči, ki nam pove od Ananija in Zafire, da ju je nagla smert zadela, ker sta se dala denarjem oslepiti, da sta hotla a posteljne ogoljufati. Iz skoposti je Judež celo svojega Gospoda za 30 srebernikov smerti izdal. Pa kazen -ni izostala. Šel je , in vergel krivični denar v tempelj in se obupljivo obesil. Skopuh je zanič-ljiva stvar v Gospodovih očeh, ker zapeljivi denar bolj ljubi, kakor svojega Stvarnika. Med denarji zakopan pravi, da je samo varčen in še potrebnega živeža si ne privošči, reveža pa pusti pred lastno hišo lakote umirati. Za reveža se ima, pa saj je res revež, ker vklenjen je od denarja in od hudiča. — Še ena strast je, ki posebno dandanes kakor černa kuga po svetu razsaja, ki telesa mori in duše v velikem številu v pekel pošilja In ta je p r e š e s t o van j e. Kako da Bog ta greh čerti, kaže nam njegov serd, ki je črez Sodomo, Gomoro in črez bližnje mesta žveplen ogenj razlil in celo zemljo s smerdljivim morjem žalil, kakor da bi jo hotel našim očem prikriti, da bi se mi nad njo ne pohujševali. Ako bi pa bili Sodomljani in Gomorčani Gospodovo svarjenje in žuganje poslušali , kakor so ga poslušali n. pr. Ninivljani, glejte Gospod bi jim bil prizanesel v svoji neskončni miloserčnosti, kakor je po- boljšauim Ninivljanom prizanesel. Ne bomo, predragi, tudi Gospodovega glasu poslušali, se ne bomo učili spolnovati njegovih zapoved, se ne bomo poboljšali tudi mi, da Bog tudi nam prizanese ? Da, poslušati ga hočemo in prizanesel nam bo. K poslušanju besede božje nas pa spodbuja tudi pridigarjeva imenitnost; on je srednik naš pri Bogu, on je namestnik božji in Kristus sam iz njegovih ust govori. Ravno tisti Kristus je nekdaj svojim aposteljnom in tudi njih namestnikom rekel: „Kdor vas posluša, mene posluša; Kdor vas zaničuje, mene zaničuje". Rekel bo pa morda kak posvetnež izmed mojih poslušalcev: Rad bi pridigarje poslušal, ako bi bili res taki, kakor so bili apo-steljni; ako bi ne bili vdani ravno tistim slabostim, kakor jes ali kdo drugi. Ali prazni so vsi taki in enaki izgovori. Res, da duhovni niso vsi taki, kakoršni bi imeli biti, ker so vsi iz mesa in kervi, kakor ti, pa to nič ne de, ker so vendar le namestniki božji in njegovo sv. voljo oznanujejo. Glej, med aposteljni je bil tudi en Judež, ki je svojega Boga hudobno izdal. Kristus je v puščavi kruhe pomnožil in jih aposteljnom ukazal ljudstvu razdeliti. Med delivci je bil pa tudi Judež. Je bil li morebiti kruh, kterega je hudobni učenec po rokah imel, manj tečen in slabeji od unega, kterega so drugi aposteljni razdelili? Ravno taka je tudi z božjo besedo. Le ta si vedno enaka ostane in svoje moči ne zgubi, naj jo že oznanuje kdorkoli, slab ali dober duhoven. Verh tega vedite, da duhovne soditi ni naša reč in ni nam poslušati duhovna, ampak božji nauk, ki iz Boga po mešnikovih ustih na naše ušesa prileta, in na naše serce terka, da bi v njem rodovitne tla našla. Kedar te žeja ob -suši, da po požirku vode hrepeniš in če prideš k bistremu studencu, ali ti ne bo voda ravno tako žejo ugasila. če si jo z lesenim verčem ali pa z zlatim kozarcem zajemaš? Jes menim'da! Voda svoje lastnosti v posodi ne zgubi. Ravno tako tudi beseda božja ne. Nespameten ali pa brezbožen je tedaj tisti, ki meni, da pohujšljivega duhovna poslušati ne sme. 2. Da nam bo beseda božja v zveličanje, ni zadosti, da jo le poslušamo, ampak moramo jo tudi ohranjati. Kaj ne, kedar sejete, spravite seme pod zemljo, ker dobro veste, da, če na verhu ostane, ne more skaliti in obroditi, ali pa pridejo ptice, da vam ga pozobljejo in ves vaš trud bi bil zastonj; ravno tako je tudi s sv. nauki, globoko v serce si jih morate vtisniti, da bodo rodovitni. Ne smete jih pozabiti, ker treba je, da tudi po njih živimo. Kako bo pa kdo po njih živel, če jih že na pragu iz cerkve pozabi. Vseh naukov si sicer zapomniti ne moremo, ker oslabljena je naša pamet; pa zapomnimo si vsaj, kolikor naše okoljščine od nas zahtevajo.-Če pa hitro po službi božji v kerčmo zakrenete, kjer raji na vse drugo, kakor na Boga mislite; če namesti sv. naukov premišljevati, po poti na dom glave vkup stikate, svojega bližnjega obrekujete, ali pa celo duhovnikovo zgovornost svojeglavno razsodujete; če le do- mače zadeve in opravila razgovarjate, kakor da bi ravno od semnja Sli; če še morebiti v vaših sercih premišljujete, kako bi koga v kupčiji opeharili ali pa poljske mejnike premikovali; o tedaj vam božja beseda gotovo v spominu ostala ne bo; ne boste mogli po njej živeti in pogubili se boste v svojih pregrehah. Škoda za čas, ki ste ga v cerkvi zamudili. Škoda, da ste v cerkvi z vašo priču-jočnostjo Bogu nečast delali. Kako bi se vam zdelo, ako bi vaši posli vaše ukaze poslušali in pozabljivši jih, vse nasprotno delali? Glejte tako nespoštljivo se tudi vi proti Bogu obnašate. Premišljujte tedaj besedo božjo ne samo po poti, ampak celi teden. Kar ste v cerkvi slišali, to povejte doma tudi unim, ki niso mogli v cerkev priti, posebno pa svojim otrokom. Ne skerbite bolj za živino, za ktero jih pošiljate, kakor za njih diiše, ker vi boste morali nekdaj za-nje ojster odgovor dajati. Lepo jih tedaj učite, da ne odrastejo brez strahu božjega, da ne bodo enkrat vas zaničevali in lastno dušo pogubili. Kako jih boste pa učili, če sami nič od Boga ne veste ? Sami boste tega krivi, če se bo znabiti enkrat nad vami spolnoval žalostni prigovor: Ti očeta do praga, sin tebe črez prag. Ako vam je tedaj, ljubi stariši, na vašem in vaših otrok zveličanju kaj ležeče, skerbite, dokler se drevesce pri-pogniti da, za njih časni in še bolj pa za njih dušni blagor vsaki dan, da se kesali ne boste, kedar bo že solnce previsoko stalo. Jokal je David kralj, kedar je moral bos pred lastnim sinom iz mesta bežati; vse bolje se je pa pobožnemu Tobiju godilo v njegovih starih dnevih. — Ohranite in premišljujte, rečem še enkrat, nauke božje vsaki čas, posebno pa v skušnjavah in slabih priložnostih, da nikdar ne grešite, Kdor ima v skušnjavi Boga in njegovo sv. zapoved pred očmi, zmagal bo; kdor pa na Boga pozabi, bo pa padel. Premagal je skušnjavo Egiptovski Jožef, ker se je Boga razžaliti bal, ker božja beseda mu je bila črez vse; zmagala je nedolžna Suzana; zmagalo je tisuč in tisuč svetnikov in svetnic božjih. So zaiagali oni, ki so bili še večim skušnjavam podverženi, kakor ti, zakaj bi pa ti ne zmagal ? Če si pa nobene skerbi ne daš, če keršanskega podučenja ne poslušaš, ali ga pa hitro pozabiš, o tedaj boš pa že najberže padel, posebno če še verh tega grešne priložnosti iščeš, namesto da bi se jih ogibal. Vedi, veliko veliko tacih zdaj v peklu zdihuje, ki so nekdaj besedo božjo po-gostoma poslušali, pa malo obrajtali. Glej, padel je celo sv. Peter, ki je malo poprej Malhu uho odsekal, da bi Kristusa branil, on, ki se je malo pred zarotil, da ga nikdar zapustil ne bo, če ga tudi vsi drugi zapustijo. On je Gospoda pred slabo žensko zatajil, ker preveč se je zanašal na lastne moči. Grešil je, pa je tudi svojo pregreho objokoval, grenko objokoval vse svoje žive dni. O da bi tudi ti kristjan svoje pregrehe tako objokoval, kakor on, in kakor on krono dosegel! In dosegel jo boš, če besedo božjo rad poslušaš in si jo globoko v serce vtisneš. 3. Vsi najlepši nauki nam pa nič pomagali ne bodo, če po njih ne živimo. Kaj pomagajo bolniku vsi nasveti in vse zdravnikove naročila, če . se po njih ne ravna. Umeri bo. — Ko je Jezus Kristus na zemlji bil, oznanoval je ljudem svoje nebeške nauke zato, da bi svoje življenje po njih ravnali. Mešniki, Jezusovi namestniki, njegove sv. nauke še zdaj oznanujejo iz ravno tega namena. Ni še tedaj zadosti besedo božjo poslušati in jo v sercu ohraniti, ampak tudi spolnovati jo je treba. Prav lepo nas tega prepriča sv. Jakob, ki pravi: „Bodite delavci božje besede in ne samo poslušalci." In sv. Pavelj v svojem pismu do Rimcev uči: „PredBogom niso opravičeni tisti, ki slišijo postavo; temveč tisti, ki jo spolnujejo." To že lehko v vsakdanjem življenju vidite, da vas kaznujejo, če ste postavo cesarsko slišali in je niste spolnili; da še celo ostrejši je kaznovan tisti, ki postavo pozna in se vendar zoper njo pregreši. Pa nikar ne mislite, da je že zadosti spolnovati nektere nauke, ampak vse je treba spolnovati, ker prelomiti le eno samo postavo, le en sam smerten greh že dušo umori in pogubi. Kristus je rekel svojim aposteljnom : „Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal." Sv. Jakob tudi terdi: „Kdor spolnuje vso postavo, greši pa le v enem, je vsega kriv; ker, kdor je rekel ne prešestuj, rekel je tudi: ne ubijaj!" Kaj ti tedaj pomaga, če ravno ne ubijaš, če pa na skritem prešestuješ v svojem sercu, kaj, če ne kradeš, če pa pri meri in teži goljufuješ? Bodite tedaj spolnovavci vseh naukov in ravnajte se po Davidu, ki je Gospodu rekel: „Jes živim po vseh tvojih zapovedih, in sovražim vsako krivično pot". Obnašaj se, o kristjan, še tako pošteno, naj te le imajo ljudje za popolnoma, le hodi na božje poti, posti se in moli, vse ti je zastonj, če imaš le en sam smerten greh na svoji duši, za kterega ljudje ne ved6, in kterega se morda celo spovedati sramuješ. Vse zastonj, en sam smerten greh te bo v pekel sunil, če te nagla smert prehiti. Ni zadosti ravnati se lepo in pošteno le pred svetom , ampak živeti je treba na tanko po zapovedih božjih; Bog pa tudi v serca vidi, njemu nobena misel skrita ni, ker on je lase na tvoji glavi preštel. Gorje človeku, ki misli, da bo Boga, kakor ljudi hinljivo goljufal, ker on vse vidi, on vse ve in greh se delati ne sme. Ne, kdor je pred svetom pravičen, ampak, kdor Bogu zvesto služi, tisti pride v nebeško kraljestvo. Sklep. Predragi poslušavci! pri blagru in zveličanju vaših duš vas še enkrat zarotim, da besedo božjo radi poslušate, jo ohranjate in po njej živite, ker le v vaš časni in večni prid jo mešniki tako neutrudljivo oznanujejo. Varujte se, da ne bodo tudi vam Kristusove besede veljale, ki pravi: „Kdor je iz Boga, božjo besedo posluša; vi je pa ne poslušate, ker iz Boga niste" ! Vsakdanja skušnja zadostno uči, kako žalostno, da se tistim že na tem svetu godi, ki sv. nauke zanemarjajo. Ali ne vidite, kako se premoženje malopridnega sina, kakor slana pred solncem zmanjšuje, ker je četerto božjo zapoved pozabil, in lastne roditelje zaničuje, ker Bog ga kaznuje. Že marsikteri hudodelnik je v ječi ali celo pod vislicami tarnal, rekoč: Prekleta samoglavnost moja, da bi bil jes v otroških letih ljubeznjive nauke svoje matere poslušal, da bi bil namesto v slabe družbe, bolj pogostoma v cerkev zahajal, nikdar bi na ta sramotni kraj prišel ne bil! Tiste, ki zapovedim božjim nasprotno žive, Gospod sovraži in ne bo jih k sebi v nebesa vzel, ker tjekaj nič nečistega priti ne more; ampak pahnil jih bo v večno terp-ljenje, kjer bo jok in stok in strašno škripanje z zobmi. — Da nas predragi, taka žalostna o?oda ne zadene, poslušajmo Gospodov glas in po njem se zvesto ravnajmo, potem pojdemo večno življenje uživat in z angelji trikrat sveto prepevat. Amen. Pridiga za nedeljo Kvinkva-gesimo. (Homilija, Gov. M. S,) „111 oni tega niso razumeli, in ta-beseda jim je bila skrita, in niso razumeli, kar je bilo rečeno." (Luk 18, 34.) V vod. Potovanje , od kterega Jezus v danešnjem sv. evangelju govori, je bilo posledno popotovanje Jezusovo iz Galileje v Jeruzalem. Podal se je v Jeruzalem na velikonočne praznike s svojimi učenci in obilno množico ljudstva. Preden se je spustil na pot, je svoje aposteljne pred se vzel, ter jim prav razločno napovedoval svoje terpljenje, in kako da se bo zdaj spolnilo nad njim , kar so prerokovali preroki in posebno prerok Izaija (53.) Rekel jim je: „Glejte! gremo gori v Jeruzalem, in dopolnilo se bo vse, kar"je pisano od Sinu človekovega po prerokih. Izdan bo namreč never-nikom, in bo zasramovan, in bičevan in zapljuvan, in potem, ko ga bodo bičevali, ga bodo umorili; in tretji dan bo od mertvih vstal." — Akoravno je pa Jezus s temi besedami prav razločno napovedal svojim aposteljnom svoje terpljenje, svojo smert in svoje vstajenje, jim vendar to nikakor ni šlo v glavo. Sv. Lukež pravi: „In oni tega niso razumeli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso razumeli, kar je bilo rečeno." Aposteljni so namreč pričakovali prihodnjega veličastnega Zveličarjevega kraljestva, in so terdno ve- rovali v njegovo veliko oblast, in ker je Jezus večkrat v podobah govoril, so toliko poprej mislili, da njegovega govorjenja ni jemati prav po besedi. — In tedaj gred6, in ko pridejo do mesta Jeriho, storil je Jezus velike čudež nad „slepcem , ki je poleg pota sedel in vbogajme prosil. Ko je namreč slepec slišal množico memo iti, vprašal je, kaj bi to bilo. Povedali so mu pa, da Jezus iz Nazareta memo gre. In je vpil rekoč: Jezus, sin Davidov! usmili se me. In spredej gredoči so ga svarili, da naj molči. On pa je še bolj vpil: Sin Davidov! usmili se me! Jezus pa je obstal, in ga je rekel k sebi pripeljati, inkedar se je približal, ga je vprašal rekoč: Kaj hočeš, da ti storim? On pa je rekel: Gospod, da vidim. In Jezus mu je rekel: Spreglej, tvoja vera ti je pomagala. Tn zdaj je spregledal, ter je za njim šel in Boga častil. In vse ljudstvo, ko je to videlo, je Bogu hvalo dajalo." Nauki: 1. Zakaj pa je Jezus tolikokrat svojim učencem naprej pravil svoje ter pije nje? a) Zato, da jim je razodel svojo vsegavednost, ter jim je na znanje dal, da dobro ve, kdaj bo umeri in kako bo terpel. h) Drugič zato, da bi jim pokazal, da rad o voljno terpi in umerje. Lahko bi se bil namreč odtegnil svojim sovražnikom, ko bi bil hotel, in namesto v Jeruzalem hoditi, bi bil lehko šel kam drugam, c) Tretjič zato, da bi jih s tim napovedovanjem pripravljal na to žalostno dogodbo in da bi se nad njim ne motili in ga ne imeli za zapeljivca, kedar ga bodo videli kakor liudodelnika na križu viseti in najzaničljiviše smerti umreti. 2. Zakaj pa učenci niso razumeli, kar jim je Jezus pravil od svojega terpl j en j a, od svoje smerti in svojega vstajenja? a) Zato. ker nikakor niso mogli zapopasti, da bi zamogel kdo tako nečloveško martrati in neusmiljeno umoriti njih nedolžnega učenika Jezusa, kteri je vsem ljudem ljubezen skazoval in povsod dobrote delil, b) Aposteljni so z drugimi judi vred napčno misel imeli, da bo Mesija vstanovil mogočno in veličastno po-zemeljsko kraljestvo med judi, in jude povzdignil nad vse druge narode na zemlji. 3. Zakaj se pa Jezus večkrat imenuje Sinu človekovega? Zato, ko Jezus ni samo Bog, ampak je tudi človek, ter Sin božji, pa tudi sin Marijin. Imenuje se tudi Davidov sin, ker je po svoji človeški natori iz Davidovega rodu. 4. Zakaj nam pa sveta cerkev na danešnjo nedeljo v svetem evangelju tako žalostno prigodbo, kakor je terpljenje Jezusovo, postavlja pred oči? t Zato, glejte! ker je premišljevanje britkega terpljenja Jezusovega eden zmed najpripravnišili pripomočkov, verne kristjane odvračevati od razuzdanega pregrešnega veselja, kakoršnega posvetni ljudje te dni vživajo kar brez vsega straha in brez vseh skerbi. Premišljevanje Jezusovega britkega terpljenja je res neizrečeno koristna pobožnost, in sveta cerkev želi, da ga večkrat in pridno premišljujemo, in sicer a) zato, da se tem skerbnejši greha varujemo; b) na dalje zato, da bi bili tem bolj podbujeni k ljubezni in hvaležnosti do Jezusa, in bi si prizadevali, vdeležiti se Jezusovega terpljenja; pa tudi c) zato, da bi se vadili v drugih čednostih sosebno v poterpežljivosti, krotkosti, ponižnosti. Sv. Bernard pravi: „ Gospod! odkar tebe vidim v ranah, tudi sam ne morem živeti brez ran." — In res nam spričujejo mnogi zgledi, kako da premišljevanje Jezusovega terpljenja človeka v dobrem naprej pripravi. — V Rimskem mestu je živel svoje dni pobožen mešnik, kterega so prav dostikrat našli v njegovi hiši klečečega pred britko martro. Bila pa je tudi njegova smert prav srečna: vse veselo je bilo njegovo obličje, kedar se mu je smert oglasila. Leta 1216. je nek bogaboječ romar romal iz Nizko-zemeljskega črez morje v sveto deželo, da bi pobožno obiskal svete kraje, po kterih je naš Zveličar nekdaj hodil in terpel. Ko je prišel na Kalvarsko goro, je ponižno pokleknil, zemljo poljubil, in zdihoval iz dna serca: „0 gospod, zdaj sem videl vse kraje, na kterih si ti terpel; na to pa, v kolikih serčnih bolečinah si ti za-me umeri, ne morem misliti, da bi me v serce ne zabolelo! Oh, kako bi ti zamogel pač poverniti to tvojo neskončno ljubezen?" Na to je na glas zaklical: „Jezus, Jezus!" in pri tej priči je umeri. Sv. Brigita je v svojem desetem letu slišala neko pridigo od Kristusovega terpljenja , ktera jej je prav močno v živo šla. Naslednjo noč se jej je sanjalo, da vidi Križanega pred seboj vsega v ranah in kervi. Ob enem se jej je zdelo, kakor bi slišala glas, kteri jej je rekel: „Moja hči! poglej me!" Na to je odgovorila: ,,0h, kdo te je tako grozovito raztepel?" In glas je rekel: „Tisti so me tako raztepli, kteri so neobčutni do moje ljubezni, s ktero jih ljubim." Te skrivnostne sanje so se sveti Brigiti tako močno vtisnile v serce, da jih nič več ni mogla izbrisati iz serca, in od-sihmalo je vedno premišljevala terpljenje Zveličarjevo. Že ob sami misli na terpečega Zveličarja jej je strepetalo serce, da se solz ni mogla zderžati. Tudi sv. Karol Bor o mej je posebno rad premišljeval terpljenje Zveličarjevo, zato je sosebno poslednja leta svojega življenja rad zahajal na goro Varalo, ktero so tudi „božji grob" imenovali, in je ondi premišljeval Kristusovo terpljenje. Pravijo, da mu je bilo na tej gori na znanje dano, kdaj ko umeri. Sv. Elizabeta, ogerska kraljeva hči, je prišla enkrat v dragem oblačilu v neko cerkev, v kteri je britko martro sila žalostno zagledala na steni. Ta pogled jo tolikanj prevzame, da se milo razjoka rekoč: „Moj Zveličar visi tukaj v tolikanj revnem stanu, in jes bi se prederznila prednj stopiti v tolikem lišpu, vsa v zlatu in dragih kamenih?" To reče, se domu poverne, se ponižno obleče, in začne posihmalo prav sveto živeti, ter Kristusa posnemati. Sv. Katarina, 1. 1347. rojena v mestu Siena od boga-boječih staršev je že svoje mlade dni samoto in čistost posebno ljubila. Vadila se je pa tudi v vseh drugih čednostih, sosebno v ljubezni do bližnjega. Kedar je kuga razsajala po oudotnem kraju, neprestrašeno je in neutrujeno stregla kužnim bolnikom. Mnogi bolniki so na njeno molitev zdravje zadobili, mnogi grešniki dar pravega spokorjenja. Terpljenja in poniževanja si je clo želela in si ga iskala. Sosebno ljubezen je imela do tistih hudobnih ljudi, kteri so jo gerdo obrekovali. Kaj menite, kdo je to bogoljubno devico tako močno naprej pripravil v keršanski popolnosti ? Glejte! ravno premišljevanje Kristusovega britkega terpljenja. Pripovedujejo, da se jej je Kristus razodel v prikazni, jej prinesel dve kroni, eno zlato in eno ternjevo, ter jej na voljo dal, naj si zbere ali to ali uno; Katarina pa je segla po temjevi kroni in je odgovorila rekoč: „Gospod! vedno bom živela tako, da bom nad seboj videla podobo tvojega križa, in da bom v terpljenju in nadlogah našla svojo čast in svoje veselje." Bogoljubni pater Bernardin Realin iz družbe Jezusove, dokler se je še v preskušnji znašel, je prosil svojega naprejpostav-ljenega vodnika, da bi mu dal bukve, iz kterih bi se učil prave popolnosti. In vodnik mu je podal podobo Križanega, ter mu rekel: „Te bukve pridno pregleduj, te bukve pridno prebiraj in svoje življenje pridno po njih obravnavaj, in se boš naučil prave popolnosti. Sv. B en i t je prosil na smertni postelji, naj bi mu britko martro podali. Podajo mu jo, in on jo pritisne na svoje serce, ter pravi: „To so moje najljubše bukve; iz teh bukev bom spisal svoje poslednjo sporočilo; v te bukve sem večkrat gledal; s temi bukvami (v roci) bom sklenil svoje življenje." Neka pobožna ženska je bolna ležala za dolgo in hudo boleznijo. Prijatelj jo obišče, pokaže s perstom na podobo Križanega, ktera je visela na steni, in jej svetuje, naj prosi križanega Zve-ličarja, da bi jo rešil njenih bolečin in njenega terpljenja. Pobožna duša pa mu je odgovorila in rekla: „Kako je to? na križanega Zveličarja mi kažeš, in ob enem svetuješ, naj bi ga prosila, da me reši mojih bolečin! Kako smem tirjati kaj takega od svojega Zveličarja? Vidim ga na križu viseti, in jes bi prosila, naj me križa reši!? Tega ne, to ne gre! Rada bom torej svoj križ nosila, te in še druge bolečine poterpežljivo prenašala iz ljubezni do mojega Slov. Prijatelj. 2 Zveličarja in ž njegovo pomočjo, ker je tudi on iz ljubezni do mene tako neizrečeno veliko preterpel. Bog me poterduj v tem mojem naprej vzetju!" Misel na Jezusovo britko terpljenje je tudi svetega m u č e n e a Petra oserčila, da je poterpežljivo prenašal najhujše krivice. Sv. Tomaž in sv. Bon a v en tur a tudi spričujeta, da sta si pred podobo Križanega zajemala večo učenost, kakor pa iz bukev. Tudi ta dva svetnika sta sveti križ imenovala svoje bukve, in sicer po vsi pravici. Te božje bukve nam razsvitljujejo um, nam voljo k dobremu budijo, serce za poterpežljivost meče. Iz teh bukev za-more brati vsak, bodisi učen ali neučen. 5. Kaj se bomo pa od slepega učili? a) Učimo se, moliti vselej z živo vero in terdnim zaupanjem, kedar Boga kaj prosimo, ako hočemo uslišani biti. „Spreglej, tvoja vera ti je pomagala", je rekel Jezus slepemu. In zdajci je spregledal. b) Učimo se tudi stanovitnim biti v d o b r e in, in se nikar ne dajmo od dobrega odverniti ne po zaničevanju in zasra-movanjn hudovoljnih ljudi, ne po slabih zgledih zapeljivega sveta, zakaj „kteri hočejo pobožno živeti v Kristusu, morajo preganjanje terpeti," uči sv. Pavelj. (II. Tim. 3, 12.) Kedar je sv. Brigita opravljala dobra dela, in so jo leliko-mišljeni ljudje zavoljo tega zaničevali, in jo clo hinavko imenovali, je rekla: „Zavoljo ljudi nisem začela (delati dobrih del); zavoljo ljudi ne bom jenjala." Sv. Kajetan, mladeneč žlalinega stanu iz Tiene, se je, ves goreč ki je bil za Kristusovo vero, odpovedal vsi posvetni časti in vsemu pozemeljskemu bogastvu, in je noč in dan bolnikom stregel. Njegova žlahta ga je zavoljo tega marsikterikrat grajala in zaničevala ; rekli so mu, da se mladenču žlahtnega stanu ne spodobi, pečati se s tako nizkim opravilom, kakor je strežba bolnikov. Sv. Kajetan je pa vse to zaničevanje in zasramovanje prenašal z naj-večo poterpežljivostjo, in se nikakor ni dal odverniti od svojega bogoljubnega djanja iu ravnanja. Sklep. Stojimo na pragu sv. postnega časa. Svet nam posebno te dni ponuja svoje veselice in dobrote. Sv. mati katoljška cerkev nam pa v spomin sklicuje britko terpljenje iu smert Jezusa Kristusa. „Glejte gremo gori v Jeruzalem in vse se bo dopolnilo, kar je pisano od Sinu človekovega po prerokih. Izdan bo namreč never-nikom, in bo zasramovan in bičevan in zapljuvan; in potem, ko ga bodo bičevali, bojo ga umorili; in tretji dan bo (od mertvih) ustal." Aposteljni in učenci Jezusovi teh besed niso razumeli in ta beseda jim je bila skrita. Mi pa, ljubi moji! dobro vemo, kaj te besede pomenjajo: Za nas, za naše grehe, za naše zveličanje se je Jezus dal zasramovati, bičevati, kronati, na križ pribiti in umoriti. Te resnice si posebno v teh dneh posvetnega hrupa in šundra, v teh dneh nevarnosti in zapeljevanja, v spomin sklicujmo in vserce vtisujmo! Veliko svetnikov in svetnic božjih je pogostoma Kristusovo terpljenje premišljevalo in k sereu jemalo. Delajmo tako tudi mi vse dni svojega življenja, posebno pa te tri pustne dni in sveti pustni čas. Pa slepi smo, — svet in kar je posvetnega nas rado slepi; zatorej kličimo kakor je klical slepec v danešnjem sv. evangelju: „ Jezus , sin Davidov usmili se nas , in stori, da spregledamo in Boga častimo! Amen. Pridiga za I. postno nedeljo. (Delajmo pokoro. Spisal in govoril Fr. Cvetko, I. 1851.) „Če kdo Kristusovega duha nima, ta ni njegov." (Rim. 8. 9.) V vod. V danešnjem sv. evangelju čitamo, da se je naš Zveličar Jezus Kristus 40 dni v puščavi postil in kot človek terpel. V tem vidimo velik razloček med našimi mislimi in njegovimi mislimi; med njegovim dejanjem in našim dejanjem, ker danešnji svet ima večidel te misli: „Zavživajmo si dobrega, dokler se nam ponuja; bodimo veseli, dokler smo mladi; venčajmo se z rožami, preden zvenejo, to je naš delež, kar pa nas dalje naprej čaka, ne vemo." (P. Modr. 2, 6.—9.) — To so dandanes z vekšine (veči del) misli in besede tistih ljudi, ki Boga prav ne poznajo, ga za to ne ljubijo in mu tudi dostojno ne služijo; tistih ljudi, ki na neumerjočnost duše ne verujejo ter ne pomislijo, da bodo zavoljo nespokorjenih grehov na večne čase terpeti morali. Danešnji den ni majhen broj (število) takih ljudi, ki mislijo, daje človek samo zavoljo jedi in pijače vstvarjen; nekteri že tako daleč zablodijo, da pravijo, na svetu ni treba vere, ni treba straha, ne reda, ne pokore. Dosti se jih danešnji den znajde, ki še zuajo ne, kaj se veli (pravi) kristjan biti, čeravno so na Kristusovo ime kerščeni. — Ali naj svet misli, kakor hoče, naj dela, kakor se mu zdi, — mi, ki nas je Bog zedinil in meni v varstvo izročil, pri-terdimo sv. aposteljnu Pavlju, ki veli: „Če kdo Kristusovega duha nima, ta ni njegov." Kteri pa je duh razvajenega sveta? Po besedah sv. aposteljna Janeza ta-le: „Poželjenje mesa in poželjenje oči in napuh življenja." (I. Jan. 2, 16.) — Kteri pa je duh Kristusov? Ta-le: Uboštvo v duhu, zadovoljnost, pravičnost, ponižnost, poterpežljivost, skratka: 2* zatajevanje samega sebe. Kristusov duh je duh serčne pokore, duh pobožnega življenja. Tega duha si moramo prisvojiti, če hočemo pravi kristjani biti; Če hočemo biti vredni dediči božjega kraljestva; če hočemo kedaj ondi stanovati, kjer stanuje Kristus. — Postni čas — čas pokore — se je začel. V tem času bi morali sami v sebe pogledati, imamo li Kristusovega duha ter bi morali pokoro delati. Za tega voljo vam tudi jes danes rečem: Naša d o 1 ž-nostje, da pokoro delamo, ker Kristus je nasvet prišel 1. da bi nas pokore učil, 2. da bi za voljo naših grehov pokoro delal. V imeni Kristusovem vas opominjam, da se na moje poduče-vanje pripravite! I. Sv. apostelj Pavelj v svojem listu na Hebrejce tako-le piše: „Bratje, ki ste z drugimi vred v nebesa pozvani (poklicani), glejte na poslanca in višega duhovnika naše vere, na Jezusa." (Hebr. 12, 2.) On je naša glava, in mi udje njegovega telesa moramo takošni biti, kakor se tej glavi spodobi. On je od nebeškega Očeta k nam poslan — pri njem moramo tedaj izvedovati, kaj da Bog od nas imeti hoče. Glejmo torej neprenehoma na Jezusa! Zakaj je Jezus na svet prišel? Morebiti zato, da bi si časti, bogastva in posvetne nasladnosti zavžival? Satan mu je res vse to ponujal, ali Kristus se je vsemu odpovedal, ker on je na svet prišel, da bi nas pokore učil. Ko je začel po judovski deželi hoditi in učiti, bil je njegov pervi glas: „Delajte pokoro"; in ta glas je bil od njega slišati noter do smerti. — Brez pokore, pravi On, nihče ne more v nebesa priti; rekoč: „Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe, naj vzame svoj križ na se in naj hodi za menoj." (Mat. 16, 26.) — Brez pokore živeti, uči dalje, se pravi, večno pogubo si zaslužiti, govoreč: „Po pravici vam povem, če ne bote pokore delali, bote vsi pogubljeni." In povejte mi, ljubljeni kristjani! kterim ljudem Kristus nebeško zveličanje zagotovlja? Morebiti prevzetnjakom, ki nobene pokorščine, nobene podložnosti ne poznajo? Ali jezljivcem, ki imajo s sovraštvom in čemerom (serdom) serce napolnjeno ? Ali mlačnim, ki za molitev in božjo službo nobene skerbi nimajo? ali gizdavcem, ki imajo samo nečimernost v mislih ? ali neusmiljencem, ki so proti siromakom terdega serca? ali nečistnikom ki imajo serce na-tepeno z gerdimi mislimi in željami in svoje in svojih bližnjih telesa kvarijo? ali prepirljivcem, ki se vedno tožijo in pravdajo? ali bojazljivcem, ki se bojijo, da bi se ljudem ne zamerili in zato laži govorijo in krivico delajo, Gospoda Boga pa ne porajtajo? O! takim ljudem Kristus zveličanja ne zagotovlja; tem ljudem so nebesa zaperta. Ali on zveličanje obeta tistim, ki svojega serca ne vežejo na posvetno blago, ki so ponižni, krotki, usmiljeni, mirni, pravični in ki zavoljo pravice preganjanje prenašajo. Te kreposti so težko spolnovati; k temu spolnovanju je potrebno zatajevati samega sebe, treba je molitev, pobožnost in zaslužena milost božja. Tako je in drugače ne! Kteri hoče Kristusov biti, mora pokoro delati, ker Kristusova vera tirja, poboljšati življenj ev ali pokoro delati. Če vi mojim besedam morebiti ne bi verovali, poslušajte, kaj Kristus sam pravi tistim ljudem, ki se v posvetno življenje vtap-Ijajo. On veli: „Joj vam, ki se zdaj smejite, ker vi bote še žalovali in jokali." (Luk. 6, 25.) In tistim, ki si računijo ali mislijo, da je lehko v nebesa priti, pravi: „Nebeško kraljestvo silo terpi, in samo silni ga na se potegnejo." (Mat. 11, 12.) Ali kaj se to veli: nebeško kraljestvo s silo k sebi potegniti ? To se veli: Močen biti in svoje grešne navade premagovati, posvetnega zapeljevanja ne poslušati; čeravno so velike prečke (ovire), vendar dobro delati in z grehom napravljeni kvar (škodo) popraviti. To so težavne dolžnosti, ali kteri je spolnujejo, tisti s silo nebeško kraljestvo k sebi potegnejo. — Poslušajte, kaj Kristus dalje pravi, naj bi nam pokazal, da je on na zemljo prišel pokore učit. On veli: „Kdor svojo dušo brez mene ljubi, tisti bo jo zgubil, kdor pa jo zavoljo mene sovraži, tisti bo jo drugoč našel." (Jan. 12. 25.) Te besede so tako razumeti: Kteri svojo voljo tako jako porajta, da bi se vse po njej zgoditi moralo; kteri samo svoj hasek (dobiček) išče, in ga celo s krivico išče, tisti bo zgubljen; kteri pa se grešni priložnosti zoperstavlja, tisti bode zveličan. Ni res, dragi kristjani! iz vseh teh besed se vi prepričate, da Kristus od nas drugega noče, nego (kot) pokoro, ali berzdanje naše grešne natore, našega popačenega mesa. Ali jes vam moram povedati še zdaj eno ostrejšo besedo, ktero gospod Jezus Kristus od pokore in zatajevanja pravi. Pri sv. evangelistu Matevžu na 18. postavi se tako-le čita (bere): „Kristus reče: Po pravici vam povem. če se ne spreobernete in niste, kakor nedolžna deca (otroci) ne pridete v nebeško kraljestvo ... Če tebe tvoja roka pohujšuje, odsekaj in verzi jo od sebe; če te tvoja noga pohujša, odreži jo in verzi od sebe, če te tvoje oko po-hujša, izpehni ga in verzi od sebe." Ni res? to so ojstre besede. Ž njimi hoče Zveličar povedati: Kdor hoče Kristusov biti in si nebesa zaslužiti, tisti se mora skerbno vsega izogibati, kar bi ga vtegnilo v greh zapeljati. In ko bi se mu grešna reč tako potrebna in hasovita zdela, kakor je oko, roka ali noga, iz ljubezni do Jezusa, iz ljubezni do nebeškega kraljestva, mora se jej pravi kristjan vendar odpovedati. Tako Kristus od pokore uči in tako je tedaj pokora potrebna k nebeškemu zveličanju. O kako se pač tedaj vkanjujejo (goljufujejo), kteri po drugi poti v nebesa priti hočejo. Nekteri menijo, da k zveličanju že zadostuje, če so kerščeni, sicer pa leliko živijo, kakor se njim zljubi. Ali oni se vkanjujejo , ker nobeden ne bo kronan, ki se ni ostro bojeval. — Drugi si računijo, da za nebesa zadostuje, če zunajšnje ceremonije sv. cerkve obhajajo, sicer pa se smejo po posvetnih navadah ravnati; ali tudi ti se vkanjujejo, ker, kteri je takih misli, tisti je pred božjimi očmi skazljivec (hinavec) in se ima ojstre kazni bati. Sv. apostelj Pavelj piše v listu na Go-lačane: „v Jezusu Kristusu nič ne velja ne obreza in ne neobreza (nobena ceremonija) nego samo nova stvar" (to je človek, ki se skoz pokoro Bogu dopadljiv napravi (Galat. 6, 15.) — Kristus pa ni samo pokore učil, On je tudi zavoljo naših grehov sam pokoro delal. i II. Kristus je zavoljo naših grehov sam pokor«o delal. Da bi se tega prepričali, hočem vas najprej v hlevček Betlehemski in potem v nizko, tiho in sveto hišo v Nazaret peljati. Poglejmo torišče (kraj) njegovega rojstva! Stanovanje nespametnih živali, hlev, je tisti kraj, na kterem Jezus najpred na grešno zemljo stopi. Siromaške jasli so njegova zibel. Seno in slama je njegova postelja, na kteri se počiva. Zima je, torej v hlevčeku toplote išče, ker v Betlehemu je tema, ljudje so terdega serca in krušni oče Jožef ne ve, kam bi se obernil. O koliko zatajevanje je to! Jezus, ki je bil brez greha, začne zavoljo nas svoje življenje s tako pokoro. Poglejmo dalje v Nazaretu v hišo sv. Jožefa! Kako najdemo tam Jezusa ? — Tako krotkega, tako ponižnega, tako z vsem zadovoljnega in pokornega, da se moramo čuditi! V Nazaretu se sploh zove (imenuje): „tesarjev sin."—S krušnim očetom Jožefom gre Jezus vsak den, kakor vsak drug dečko (otrok) z žago in sekiro in drugim potrebnim orodjem na delo. O kaka prikazen! Božji Sin! za voljo kterega in skoz kterega je vse stvarjeno, stoji pri najprostejšem delu! Sin božji se trudi s sekiro, brono ob-tesava, deske gladi, in poprek vse dela, kar ima vsak tesar opraviti. In zakaj vse to stori? Zato, da bi svoje stariše preživljal in da bi pri težkem delu za nas pokoro delal. — Ko se je Adam v paradižu pregrešil, rekel mu je Bog: „V potu svojega obraza boš svoj kruh jedel." (I. Mojz. 3, 19.) Ta kazen je bila za ves človeški rod. Pa tudi Jezus je na zemlji zavoljo nas z vročimi sragami svojega lica svoj kruh jedel, ker, ko je v 30. letu začel učiti, njegovo celo življenje ni bilo drugega, kakor trud in težava. Vse pote je opravil peš, kakor vsak priprost Židov (jud), brez posebne priprave proti zimi ali vročini. — In kaj je Jezus jedel? — Njegova hrana je bila prosta in siromašna: Ječmenov kruh in nekaj rib in kar so mu dobrovoljni ljudje, posebno pobožne žene, ki so ga na-sledovale, ponudili. To je tudi svojim učencem naročil, rekoč: „Jejte, kar se pred vas postavi." (Luk. 10, 8.) Več kakor jesti iu piti bilo mu je gpolnovati dolžnosti, ker pri sv. evangelistu Janezu Oa veli: „Mojajedje, daspolnujem voljo Tistega, ki me je poslal." (Jan 4, 43.) — Kako stanovanje je imel Jezus? — Ljubeznjivi moji! ginljivo je čuti, kar Kristus sam od svojega stanovanja pravi. Enkrat je prišel nek mladeneč k Jezusu z namenom, da se mu pridruži za učenca. Jezus mu takoj pove, kar bo pri njem našel, rekoč: „Lesice imajo jame, in ptice pod nebom imajo gnjezda, Sin človekov pa nima, kamur bi svojo glavo naslonil." Tedaj Jezus še lastnega stanovanja imel ni, ker od tistega časa, ko so ga njegovi rojaki hoteli v Nazaretu črez visoko pečino suniti, tudi Marija v Nazaretu ni dosti obstanka imela. Jezusovo stanovanje pri njegovem potovanju je bilo pri dobrib ljudeh, kjer ga je noč našla. V Nazaretu se je tri zadnja leta zelo malo mudil. —In slednjič: koliko obleke je Jezus imel? Samo eno suknjo, za ktero so vojaki po njegovem križanju kockali (vadljali). Ljubeznjivi moji! Ali ni res, da je Jezus zavoljo nas veliko pokoro delal? On je v telesnih potrebah sam sebe zatajil, vsako-verstne težave prenašal in se obrekovati in zasramovati pustil. Poleg tega pa je vse Mojzesove postave verno deržal. On se je na osmi den po svojem rojstvu dal obrezati, od Janeza se je v Jordanu dal kerstiti, kakor da bi očiščenja potreboval. On je vsako leto ob Vuzmu (veliki noči) v Jeruzalemski tempelj hodil, in čeravno sam najsvetejši, tam svojo pobožnost opravljal. On je dostikrat in tudi dosti molil. Cele noči je kleče ali na zemlji leže molil, na glas zdihoval in se med molitvijo jokal. Najbolje pa se je jokal, ko je grehe terdovratnega sveta premišljeval. Poleg goreče ljubezni in pogoste molitve se je tudi rad postil. Kakor nam danešnje sv. evangelje pravi, se je 40 dni poprej postil, preden je učiti začel. In zdaj še morem nekaj najimenitnišega spomniti. V svojem terpljenju in v svoji smerti je Jezus na poseben način svojo pokoro za nas delal in pokazal. On je voljno vse na se vzel, kar je nebeški Oče zavoljo odrešenja grešnikov Njemu odločil, ter nam je hotel s tem pokazati, kako ostro pokoro mora človek delati, če hoče pri Bogu greh izbrisati. Poglej na oljsko goro, keršanska duša! tam Jezus kervavi pot poti, ker nameni skoz smertno sodbo na račun iti pred svojega Očeta, ne zavoljo sebe, ampak zavoljo nas. — Poglej v Pilatovo hišo; tam se Jezus pusti vezati, klopouškati, bičevati. On pripušča, da na-nj pljuvajo, in mu bodečo ternjevo krono na glavo pritisnejo. — Poglej na goro Kaivarijo! tam vidiš, da si Jezus sam svoj težki križ prinese, na kterega se pusti razpeti in pribiti, in na kterem v neizrekljivih bolečinah umerje. — O greh, kako merzek si ti! o greh kolika krivica si ti pred Bogom? ker je nedolžni Zveličar tako ostro pokoro zavoljo tebe moral delati! Sklep. Zdaj pa jes vprašam, si li ti kristjan, o človek, če pokore nočeš delati; če težav tega življenja nočeš poterpežljivo nositi; če nočeš delati in si z vročimi sragami svojega kruha služiti? Človek, je-li si ti kristjan, če obrekovanja in zasramovanja nočeš brez mermranja terpeti; če nočeš moliti; če svojih grehov nočeš obžalovati in krivice ne popravljati ? Premišljujte večkrat, dragi poslušalci, moje danešnje besede; premišljujte, kaj se pravi kristjan biti. Pravi kristjan je le tisti, ki je takih misli in takega zaderžanja, kakoršnega je Kristus bil. „Če pa kdo Kristusovega duha nima, tisti ni njegov." — Delajte pokoro, ker Kristus je pokoro učil in pokoro tudi sam delal. O da bi se tega veselja nad nami včakali angelji nebeški, naša rodbina v nebesih — da bi se Bog Oče, naš stvarnik, in Bog Sin, naš Odrešenik, in Bog Sv. Duh naš tolažnik tega veselja nad nami včakali, da bi pokoro delali za naše grehe ter skoz pokoro za večne čase bili Kristusovi na zemlji in v nebesih! Amen. Za II. postno nedeljo. (Od sv. nebes. Spisal in govoril Fr. Cvetko, 1.1851.) „In glej, prikazala sta se Mojzes in Elija in sta ž njim govorila. (Mat. 17, 3.) V v od Danešnje sv. evangelje nam pred oči stavi jako lepo in veselo prigodbo, namreč: kako se je Jezus na gori Tabor pred tremi svojimi učenci spremenil. Njegov obraz se je svetil, kakor solnce in njegova obleka je bila bela kakor sneg. Ta prikazen se je v serca in pamet učencev tako vtisnila, da so ž njo sami sebe in svoje bližnje vse svoje žive dni oserčevali. Še v svoji starosti se sv. Peter z veseljem na to zmisli, da je vreden bil videti veličastvo svojega Gospoda in učenika in slišati glas nebeškega Očeta: „Ta je moj ljubljeni Sin, nad kterim imam dopadenje." — Tudi dva moža davnih časov, namreč Mojzes in Elija sta takrat prišla k Jezusu in njegovim učencem na gori Tabor. Mojzes je 1500 let, Elija pa 930 let pred Kristusom umeri. Ona dva sta tedaj prišla iz nebeških prebivališč, kjer sta zavživala plačilo svojih kreposti (čednosti). Od samega veselja Peter, ko vse to vidi, zakliče: „Go- spod, dobro nam je tukaj biti!" — Jes pa zdaj vas, preljubi poslušalci, vprašam: če vi to prigodbo v knjigah čitate, ali od nje pri-povedati slišite, ali se vam ne zdi, kakor da bi videli prek na uni svet? — na tisti svet, ki je drugaci našim očem skrit? Jes vas vprašam: Jeli vas, kedar to prigodbo premišljujete, ne obide močna želja v tisto deželo priti, iz ktere sta bila Mojzes in Elija na zemljo prišla? Kje bi pač bil tak človek, ki ne bi imel želje, v tistem kraju enkrat prebivati, kjer se nobena solza ne pretaka, nobeden zdihljej ne čuje, kjer ni bolečine, ne težave, ne smerti več! Za tega voljo hočemo danes premišljevati: 1. Kaj mora človek naj pred storiti, če hoče v nebesa priti? 2. Kako veselo je v nebesih? Gospod Bog nas vse razsvetli! I. Prek groba je še drugo življenje. Naš Zveličar nam to očitno zagotovlja rekoč: „Jes grem poprej, ia kjer sem jes, tam bo tudi moj služabnik." To je rekel svojim nčencem pred svojo smertjo, in drugokrat veli: „V hiši mojega Očeta je dosti prebivališč." (Jan. 14, 2.) Naše življenje na zemlji ni pravo življenje, če v nebesa ne pelje, ker pravo življenje mora imeti dober in srečen konec. V nebesa priti, mora biti torej ne samo naša želja, ampak tudi naše terdno prizadevanje. Če pa je tebi, dragi moj človek! prava resnica v nebesa priti, tedaj 1. misli večkrat na nebesa. — Delaj tako, kakor sv. Alojzij. Ko je na smertni postelji ležal, je dostikrat rekel tistim, ki so ga obiskovali: „Jes z veseljem grem". In če so ga poprašali, kam da misli iti, odgovarjal jim je ves vesel: „v nebesa, v deželo večnega miru in zveličanja." Pa ne samo na smertni postelji, nego vsak den, pri vseh prilikah bi moral kristjan pred vsem na nebesa misliti. Če ti, ljubljena duša! pogledaš na oblačni obok, ki je nad teboj razpet, moral bi se spominjati: Tam, tam je moja prava domovina! — Če po dne vidiš bliščeče solnce , če ti po noči bledi mesec sveti in zlate zvezde nad teboj bleskečejo, misli si: Tam gori je dosti prebivališč in pravični bodo se v nebesih svetili kakor solnce. — Če gledaš po zemlji in vidiš v spomladi lepo cvetje in duhteče rožice, — po letu lepo setev — v jesen povejeno listje, — po zimi pa tožno zmerznjeno zemljo, misli si: Ta dežela, kjer se trava suši, kjer cvetje vene, in kjer se s časoma vse spreminja, ni moja prava domovina; — moja prava domovina so nebesa, kjer vse na večne čase traja. Ko so se sv. Baziliju grozili, da bo moral zavoljo vere domačo deželo zapustiti, odgovoril je: „Preženite me iz enega kraja v drugega, ali pomislite, da ta dežela, v kteri na zemlji prebivam, ni moja prava domovina, ampak moj dom je v nebesih in tje dohajam." — Ta misel: Moj dom je v nebesih, nas v vsakem terp-Ijenju in v vsaki skušnjavi najbolje okrepčuje. Če tebe, moj ker-šauski prijatelj! motijo nečiste skušnjave, zmisli se na nebesa. Tam je le za tiste prostor, ki so na zemlji v nedolžnosti in čistosti živeli. Za nečistnika je Bog strašen, kakor ogenj. — Če te obhaja skušnjava lenobe, poglej gori k nebesom in misli: Jes se ne smem delu odtegovati, ker le marljiv hlapec bo prišel v veselje svojega Gospoda. Lenega hlapca bodo sunili v temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. — Če te skušnjava vabi na prevzetnost in giziost, poglej gori k nebesom. in misli: Za prevzetnjaka in gi-idavca niso nebesa. Le ponižnost človeka v nebesa vzdigne. — Če te goljufije in laži hočejo zapeljati, poglej gori k nebesom in se spominjaj: Le pravica in resnica bode pred Bogom dobro obstala, kedar bomo na sodbo poklicani; laž in goljufija dobite svoje plačilo v peklu. — Če si terdega in neusmiljenega serca, poglej gori k nebesom in misli: Pri Bogu, ki je sama ljubezen, ima tudi ljubezen vrednost in veljavo. Kdor hoče v nebesa priti, mora si pot nadelavati z deli duhovnega in telesnega usmiljenja. — Če se k okornosti ali terdovratnosti nagiblješ ter nočeš svojih viših poslušati, poglej gori k nebesom, kjer zdaj Kristus stanuje, in zmisli si: Kristus je bil pokoren noter do smerti na križu. Pokorščina je Bogu ljubša, kakor dar. — Če te uboštvo, bolezni ali sovraštvo bližnjega tare, poglej gori k nebesom in misli: Uboštvo bode se v nebesih zbogatilo; v nebesih bomo na veke zdravi, ondi bomo med samimi prijatelji živeli. — Tako nas misel na nebesa v dobrem krepča. Zmišljujmo se torej pogostoma na nebesa, če hočemo v nebesa priti. 2. Če ti je prava resnica v nebesa priti, pa ni zadosti samo misliti na nebesa, ampak napenjaj tudi svoje moči in delaj za nebesa to je, s polerpežljivostjo nosi križe in težave, zatajuj samega sebe, zogiblji se hudega, stori dobro, sploh spolnuj voljo nebeškega Očeta v vsakem stanu in pri vsaki priliki, ker Kristus veli: „Ne vsaki, ki (samo) pravi: Gospod, gospod! (jes bi rad v nebeško kraljestvo prišel,) poj de v nebeško kraljestvo, ampak kdor voljo mojega Očeta spolnuje". (Mat. 7, 21.) Čital sem v starih pismih od nekega svetnika, kteremu je bilo ime Turzij. Ta je Boga prosil za nebesa in glas iz nebes mu reče: Turzij! če hočeš večno zveličanje doseči, ne sme ti nobeden trud biti prevelik, nobeno delo pretežko, nobeden čas predolg." In naš Gospod Jezus Kristus nas opominja rekoč: ,,Nebeško kraljestvo silo terpi in samo silni ga na se potegnejo." (Mat. 11, 12.)—Poglej, dragi kristjan! na Zveličarja. On sam je moral prenašati siromaštvo, sramoto, preklinjanje in bridko smert, preden je mogel sedeti tudi kot človek ob demici svojega Očeta. Kdor hoče s Kristusom nebeško čast zavživati, mora tudi na zemlji ž njim in za njega terpeti. Ali v tem ljudje zvekšine (večidel) malo storijo. Vsak bi rad v nebesa prišel, ali malo kteri si za nje kaj prizadeva. Pobožni Tomaž Kempčan piše rekoč: „Zavoljo posvetnega blaga se ljudje vsega podstopijo, ali zavoljo nebes niti roke, niti noge ne ganejo." Ta beseda je gotova istina (resnica). Če hoče kdo obogateti, kakim skerbem , kakim težavam , kakim nevarščinam se podverže ? Celo leto dela, cele noči prebuduje in nobeden trud ga ne straši; rad se trudi in krivico stori, samo da bi si imetek povečal. Ali za nebeško kraljestvo ne gane ne roke ne noge, njemu se vnoža (vtoži) kratka molitev doma ali ura pri božji službi v cerkvi. Če stariši hočejo dete oskerbeti, česa vsega ne počnejo? Koliko stroškov si pri gostovanju napravijo? Koliko laži, kakošno prilizovanje zmislijo, samo da bi detetu za to pedenj dolgo življenje kruh pripravili? Ali za nebesa niti roke niti noge ne ganejo. Potrebnega berača odpravijo s hudimi besedami, svojega najbliž-njega bolnega soseda ne obiščejo in če ga gospod Jezus Kristus v sv. rešnjem Telesu obišče, mu niti nasproti ne grejo. — Malo, malo ljudi je na svetu, ki bi imeli pravo, resnično željo po nebesih, — ki bi s prerokom reči mogli: „Kdo mi da perute, da bi se v nebesa vzdignil?" In vendar so nebesa tako lepe, tako vesele, tako drag imetek, da si sv. Avguštin upa reči: „Ko bi nam pri-puščeno bilo, samo en den v nebesih ostati, morali bi zavoljo tega dneva vse veselje te zemlje na stran postaviti." Zatorej vi priletni in stari možje in žene, ki nimate več dosti od sveta pričakovati, ker ste pot svojega življenja že skoro dognali, v imenu našega ZveliČarja vas prosim, skerbite si za nebesa , da vam bo v nebesih večna luč svetila, kedar vam solnce tega sveta ugasne. — Vi gospodarji in gospodinje, ne zabite na nebesa! živite tako, da bote si s posvetnimi opravki tudi nebesa prisluževali. — Vi mladenči in deklice, prosim vas v imenu vašega nebeškega prijatelja Jezusa Kristusa, ne potrošajte svojih najlepših let s prazno gizdo in z grešnim življenjem. Enkrat je tega življenja konec in kaj vam tedaj ostane od vaše prevzetnosti? Nič nego (kot) pekoča vest, serčna bolečina in strah pred sodbo božjo. Živite tako, da bote imeli hvalo pri Bogu in pri ljudeh! — Vsi pa zmišljujte si, kaj so nebesa vredne in kaj moramo za nje terpeti, ker, če je en pogled v nebesa Kristusove učence tako razveselil, kako veselje še le mora biti v nebesih samih vekomej prebivati. Od tega pa II. Kaj nam pravi sv. pismo od prebivanja iii veselja v nebesih ? 1. Sv. apostelj Janez piše: „Bog bo (ondi) obrisal vse solze od njih oči in smerti ne bode več. Tudi ne bo več ne žalosti, ne vpitja, ne bolečine, ker poprejšnje je minulo." (Skrivn. raz. 21, 4.) Ljubljeni! dobro premislite, kaj vam večna resnica obeta. Na zemlji ni nihče — bodi kdorkoli, živi kakor dolgo koli — nihče ni brez terpljenja, ni brez revščin, ne brez strahu. V nebesih pa vsega tega ni. V nebesih ni glada ni žeje. Nasiteni bomo s tem, da bomo gledali božje obličje in spoznavali božje lastnosti. Bog, sama dobrota, samo ,veselje , tudi vse z veseljem napolnuje. Tam neha vsa žalost, vsa tožba; ker, kdor je v nebesih, ima vse dobro. — Tam nobena skušnjava ne moti; tam se ne čuje ogovarjanje, ampak čujejo se samo hvaležne pesmi zveličanih duhov. Tam nobena skerb serca ne teži. Tam ni nobenih nevoščljivcev in nobenih sumljivih sodcev. — Sv. Avguštin veli: „Y nebesih bode vsak nad častjo svojega bližnjega tako veselje imel, kakor nad svojo lastno; torej kolikor v nebesih tovaršev, toliko tudi veselja." Tam pa bomo imeli miljon in miljon tovaršev, tedaj tudi na miljone in miljone veselja! —V nebesih se ne bomo starali, ampak vedno bomo čverstega telesa, vedno enake starosti ali tako rekoč mladi na večne čase, ker smert nas več ne bo vladala. — O častitljivo nebeško zveličanje! kdo te more skončati, kdo zapopasti! Ljubi moji! Yživali si ga bomo zares ali skončati ga nam ne bo mogoče. Iz tega pa tudi spoznajte, kako ljubezen in hvalo smo dolžni Jezusu, ki nam je skoz svojo smert na križu nebesa odperl? 2. Sv. apostelj Pavelj veli: „Zdaj vidimo skoz zerkalo, kakor v megli, takrat pa bomo videli od obličja do obličja. Zdaj spoznavamo le nekoliko, takrat pa bom (popolnoma) spoznal, kakor sem bil." (I. Kor. 13, 12.) Zdaj smo najbolj nezadovoljni z Gospod Bogom zavoljo tega, da ne vemo, zakaj Bog z nami ravno tako ravna, kakor se z nami godi. Ali v nebesih bomo vse iz čista izvedeli. Siromak bo izvedel, zakaj mu ni bilo bogastvo odločeno; bolnik bo izvedel, zakaj mu je bilo zdravje odvzeto ; bogateč bo izvedel, zakaj mu Bog ni dal več dece ali mu dane ni pustil; krivično preganjani človek bo izvedel, zakaj je toliko sovražnikov imel; težak bo izvedel, zakaj ga Bog ni postavil v ložeji in viši stan. — Poprek in kratko: tam bomo vsi izvedeli, da je najbrit-kejše terpljenje bilo za nas največa dobrota; da je ravno ternjeva pot bila za nas prava pot v nebesa; da je Bog tudi takrat kot ljubezojiv oče za nas skerbel, ko smo mislili, da nas je zapustil, pozabil. — Po stokrat bomo v nebesih drugoč našli, kar smo na zemlji iz ljubezni do Boga oddali, zgubili ali darovali; nobeden požirk merzle vode, s kterim smo žejnega okrepili, — nobena drobtinica kruha, s ktero smo lačnega nasitili, — nobena stopinja, ktero smo za revne bolnike storili, ne bo brez plačila, ako smo to zavoljo Boga storili. — Tam bo naše serce pomirjeno, tam bodo se naše želje nasitile, tam bo vsaka naša prošnja uslišana; ker zveličane duše so z Bogom popolnoma zedinjene. Bog je v njih in one v Njem. Pri premišljevanju teh reči bi moral človek poklekniti in vsklikniti: „Gospod, kaj je človek, da ga tako visoko povzdiguješ? Kaj je grešnik proti Tebi, in Ti mu od svojega vladanja račun daješ?" 3. Poprej imenovani sv. apostelj Pavelj dalje veli: „Mi pridemo v mesto živega Boga, k neštevilni množici angeljev, k dušam zveličanih pravičnikov in k Jezusu, spravitelju novega zakona." (Heb. 12, 22—24.) Tam v zveličanskej občini bomo našli vse, ki so po rodu, prijateljstvu ali ljubezni z nami zvezani bili, — ondi bomo jih drugoč videli in na večne čase ž njimi zedinjeni ostali. — Ondi bomo našli častitljivi zbor sv. aposteljnov in veseli krog prerokov. Tam bomo videli množino mučencev, ki so z nevenljivimi venci okinčani; tam bomo zagledali močne device, ki so same sebe zatajevale ter si pri Bogu posebno čast in hvalo zaslužile. Tam bomo spoznali usmiljene ljudi, ki so si z dobrotljivostjo nebeške zaklade pripravili. Tam bodo se zopet snidli zakonski možje in žene, ki so se na zemlji iz serca ljubili, drug drugemu verni bili in drug za drugega molili. Tam bodo videli bogaboječi stariši svojo verlo deco, učitelji svoje šolarje, duhovniki svoje verne ovčice, bratje in sestre svoje brate in sestre. Tam bodo deca očitno stariše hvalili za vse dobrote; tam bodo vsi ljudje eno serce in ena duša. Ali svoj ver-hunec bo nebeško zveličanje v tem doseglo, da bomo se z Jezusom na veke zedinili. Tam v nebesih bomo našega Zveličarja, našega učitelja, prijatelja in brata od obličja do obličja gledali; — bomo videli njegove rane, znamenja njegove ljubezni do nas ter se veselili, da njegova ljubezen nad nami ni bila zgubljena. Sklep. Ljubeznjivi moji! ohranite te besede, ki ste jih danes od mene slišali, vedno v svojem sercu. Zmisljujte se dostikrat — pri vsakem delu na nebesa, pa tudi potrudujte se, da bote si z dobrimi deli nebesa prislužili. Oe pa vas pri vašem delu ali pri vaših opravkih težko stane, oserčujte se z besedami sv. aposteljna Pavlja, ki veli: „Mi na zemlji zdaj s solzami sejemo, pa v nebesih bomo z veseljem želi." — Slednjič vas vse prosim, mlade in stare, velike in male, siromake in bogatce, če si resnično nebesa želite, tedaj se ne izogibljite nebeških vrat. Nebeška vrata pa so naše cerkve. V vsaki cerkvi se sv. zakramenti delijo in ti sv. zakramenti so ključ v nebeško kraljestvo, kterega nam vsegamogočni Bog naj vsem podeli skoz Jezusa Kristusa našega Gospoda. Amen. Pridiga za III. postno nedeljo. (Sedem hudobnih duhov. Spisal in govoril Fr, Cvetko, 1.1851.) „Kedar nečisti duh iz človeka odide, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ker ga ne najde, reče: Povernem se v svojo hišo, iz katere sem izišel! In ko v njo i ~ /. i * ,J 'fl pride, najde jo pometeno in osnaženo, rvtA/MjU)'Ct otcu Tf-eU-Ot JhA4