BARBARA SKOK TIPI IN RAZVOJ ZNAMENJ NA LOŠKEM OZEMLJU — SELŠKA DOLINA UVOD Znamenja — ti majhni arhitekturni pomniki in spomeniki — so bogato posejana po naši domovini. Zidana znamenja, kapelice, razpela, lesene posli kane table skupaj s kozolci predstavljajo del slovenske kulturne krajine. So del naše preteklosti, značilnost naše pokrajine. Osamljena stoje sredi polj, srečujemo jih na križpotjih. na samotnih gozd nih poteh, na mejah posestev, v vaseh, na trgih. Postavljali so jih v spomin in opomin na preminule, na nesreče, na kužne bolezni. Nekatera vodijo do ro marskih cerkva, so nekakšen kažipot do njih (npr. ob poti v Crngrob jih je kar precej, zidanih in lesenih). Pri znamenjih so tudi sodili in kaznovali, od tod imajo nekatera ime »krvavo« ali »rdeče« znamenje. Z besedo ZNAMENJE označujemo pri nas zidana znamenja, kapelice in tudi lesena znamenja. Ce kdo uporabi besedo — znamenje — ne opredeli točno, za katero vrsto znamenja gre. Le za lesene poslikane table s prizori križanja uporabljajo ime »kerlejž«. Ta beseda je doma v Poljanski dolini, kjer je tudi večina teh znamenj. Znamenja so na Slovenskem precej neenakomerno razporejena. Najboga tejši pokrajini sta Gorenjska in Štajerska. V jugovzhodnih delih Slovenije (na spodnjem Dolenjskem in v Beli krajini) zaradi turških vpadov ni ohranjenih starejših znamenj, novih pa niso postavljali. V Prekmurju pa so bili zaviralni moment v 16. in 17. stoletju verski boji. V Brdih znamenj takorekoč ni. malo jih je tudi na Kočevskem, na Krasu in na Primorskem. Seveda pa znamenja niso samo domena Slovenije. Pozna jih Hrvatska. pa tudi Evropa. V Evropi se pojavijo predvsem v alpskih predelih; to je na Tirolskem, drugje po Avstriji, na Bavarskem, v Švici, v severni Franciji, pa tudi po deželah srednje Evrope. Poznajo jih v Porenju. Westfaliji, Sleziji. na Poljskem, v Španiji. Grčiji. Docela neznana pa so v skandinavskih deželah.1 Najstarejši ohranjeni primeri znamenj v Evropi so iz 14.. 15. in 16. stoletja. V protestantskih deželah je širjenje znamenj zavrla reformacija, v deželah katoliške restavracije pa razvoj znamenj sega v 19. stoletje in v današnji čas. Loško ozemlje oziroma sedanja občina Skofja Loka obsega porečje obeh Sor, to je Škof jo Loko z okolico, s Poljansko in Selško dolino ter Zirovsko kot lino. Meje škofjeloške občine se bolj ali manj ujemajo z nujami loškega go spostva — to je nekdanje freisinške posesti. Na tem ozemlju je cvetela in še cveti umetnost. Poleg velikih arhitekturnih spomenikov ima ozemlje loške občine polno pomnikov, ki s svojo arhitekturo, s svojimi poslikanimi stenami vnašajo barvo v krajino in se z njo zlivajo. To so znamenja. 44 TIPI ZNAMENJ Kompleksno se je z znamenji pri nas ukvarjal le dr. Marijan Zadnikar. Leta 1964 je izšla njegova knjiga »Znamenja na Slovenskem«. V njej je obdelal skoraj vsa znamenja v Sloveniji. Dotaknil se je izvora le-teh in jih prvič globlje tipološko obdelal. Knjigo bogatijo številne fotografije, dopolnjena je z zemljevidi in s seznamom najpomembnejših znamenj. Druga izdaja knjige je izšla leta 1970. O tej tematiki je napisal tudi več člankov. Leta 1964 pa je pri pravil v Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu tudi razstavo fotografij znamenj. V svoji knjigi Zadnikar navaja, da je na slovenskem ozemlju preko tisoč znamenj. V loški občini pa sem jih s terenskim delom našla okrog 340. Torej lahko rečemo, da je ozemlje škofjeloške občine skoraj najbogatejše po številu znamenj, hkrati pa nekatera izstopajo po starosti in po kvaliteti (tako je npr. »Rdeče znamenje« v Crngrobu. ki je tudi eno najstarejših znamenj v Slo veniji). Na loškem ozemlju so znamenja postavljali od 16. stoletja dalje. Starejših znamenj je manj, žal, pa so tudi slabše ohranjena, so pa pomembnejša. Seveda prevladujejo tudi tu kot drugod po Sloveniji kapelice in lesena znamenja. Mlaj ša znamenja, predvsem kapelice iz 19. stoletja, so manj kvalitetna. Kvaliteta pada na račun številčnosti in gostote. Dvajseto stoletje pomeni v razvoju zna menj na loškem ozemlju le ponavljanje form znamenj iz preteklosti, včasih v boljši, drugič v slabši izvedbi. M. Zadnikar je v svojem delu postavil osnovno tipologijo znamenj. De litev znamenj po njem je taka: 1. Znamenja (v ožjem pomenu besede) A. Kamnita znamenja: a) pokopališki stebri in svetilniki; b) stebrna in stebrasta znamenja; c) figuralna znamenja; d) kamniti križi. B. Zidana znamenja: a) slopna in slopasta; b) trikotna; c) znamenja z nišo. 2. K a p e 1 i c e : a) zaprti tip kapelic; b) odprti tip kapelic; c) poligonalne kapelice; d) kapelice-zvoniki. 3. Lesena znamenja: a) razpela; b) lesene poslikane table (»ker- lejži«, druge poslikane table); c) »lesene omarice«; d) plastike v vdolbinah na hišah. • Delo na terenu (na loškem ozemlju) je pokazalo, da nekatera znamenja odstopajo od te osnovne tipologije. Na manjšem prostoru seveda lažje podrob neje obdelamo in opredelimo določene stvari. Loško ozemlje je bilo vedno odprto vplivom s severa in juga, zato je razvilo tudi določene posebnosti. Vplive je sprejemalo, jih ponavljalo ali pa jim je dodalo svojo noto. Variante so se pojavile predvsem pri kapelicah. Poligonalnih kapelic in kapelic-zvonikov tu ni. Poleg tipičnih zaprtih in tipičnih odprtih kapelic pa so se pojavile še ne katere nove oblike. Razlike so še pri znamenjih z nišo. Za loško ozemlje sem zato dopolnila tipologijo dr. Zadnikarja. Kot čisto nov tip sem uvedla kapelico s preddvorjem. Poleg znamenj (lesenih) pa sem našla še kovinske poslikane table, ki sem jih uvrstila v poseben tip znamenj. Naša tipologija znamenj na loškem ozemlju je: A. Kamnita znamenja: a) stebrasta znamenja in b) figuralna zna menja. 45 B. Zidana znamenja: a) slopna znamenja: b) slopasta znamenja brez nastavka; c) trikotna znamenja in d) znamenja z nišo. 2. Znamenja vmesnega tipa (med znamenjem z nišo in kapelico). 3. K a p e 1 i c e : a) tipične zaprte kapelice samo z vhodno odprtino; — b) variantna oblika zaprte kapelice z zaprto vhodno odprtino (vrata) in manj šimi odprtinami na stranskih stenah — tip A in tip B; c) prehodni tip med zaprto in odprto kapelico: e) kapelice s preddvorjem. 4. L e s e n a znamenja: a) lesena razpela: b) lesene poslikane table (»kerlejži«) in druge poslikane table; c) »lesene omarice«; d) plastike v vdol binah na poslopjih (hiše. kozolci). 5. Kovinska znamenja: a) kovinske poslikane table. ZNAMENJA V SELŠKI DOLINI Znamenja so na loškem ozemlju dokaj enakomerno razporejena, največ pa jih je prav v Selški dolini. Tu stoji slaba polovica vseh znamenj, kar jih je v škofjeloški občini. Zidanih znamenj ima Selška dolina kar precej. Najpomembnejša so slopna znamenja, ki so tudi najstarejša. Veliko je še kapelic, nekatere so boljše, druge slabše; glavnina le-teh se pojavi ob koncu 18. stoletja, njihov razvoj pa se vleče vse do danes. Zanimiva (arhitekturno in slikarsko) je skupina kapelic iz 19. stoletja, ki jih je poslikal Janez Gosar (1830—1887). Pri tipu lesenih znamenj prednjačijo seveda lesena razpela. Pogosto pa lahko opazimo na hišah vdolbine z lesenimi plastikami. Svetniki v nišah va rujejo hiše oziroma poslopja (kozolci) pred nesrečami, požari . . . Znamenja v vdolbinah hiš so doma predvsem v Selški dolini (Železniki). Za ta kratek pregled znamenj Selške doline sem izbrala najpomembnejša znamenja, ki jih obravnavam po tipološkem redu. 1. Znamenja (v ožjem pomenu besede) Kamnitih znamenj na loškem ozemlju ni veliko (samo tri), to sta dve stebrasti (Binkelj, Breznica nad Zirmi) in eno figuralno znamenje (Skofja Loka-Mestni trg). Selška dolina kamnitih znamenj, ki se na loškem ozemlju pojavljajo od srede 18. stoletja dalje. nima. Zidana znamenja so precej pogosta in dolina Selške Sore jih ima kar nekaj (slopna in slopasta znamenja brez nastavka). Ta znamenja so hkrati najstarejša in najpomembnejša. Slupna znamenja Osnovna oblika teh znamenj je slop, to je različica stebra (steber je okro gel), ki ima navadno kvadratno talno osnovo. Na nizkem zidanem podstavku stoji štirioglat slop, na njem pa je nastavek z vdolbinami. Nastavek je lahko širši ali ožji. Po Sloveniji imajo starejša znamenja ponavadi ožji slop. nastavek pa širši. To je gotsko občutenje mas (kot drevo: deblo in iz njega rastoča krošnja). V renesansi in baroku se razmerje obrne: slop postane širši, na stavek pa ožji. 46 Največ znamenj tega tipa ima Selška dolina. Starejša znamenja, s konca 17. in z začetka 18. stoletja, nimajo podstavka, pač pa le zidan slop štirioglate oblike, na njem pa je kockast nastavek z nišami na vseh štirih straneh. Slop in nastavek sta pri znamenjih v Bukovščici. na Bukovškem polju in v Dražgo- šah skoraj enako visoka in široka. Pozneje postajajo znamenja bolj vitka. (npr. znamenje v Lajšah), višja. Znamenja iz 19. in 20. stoletja ponavljajo gotske forme, na ožjem slopu je širok nastavek. Tako imata širši nastavek znamenji: v Sorici — na Rotku in znamenje v Selcih (narejeno leta 1975). Niše ali vdolbine na nastavku so večinoma polkrožno zaključene. Znamenji na Bukovškem polju in v Dražgošah imata polkrožne loke bolj potlačene. Zna menje v Dražgošah ima že več ali manj ravno zaključene niše. Niše se pona vadi začenjajo takoj nad robom nastavka. V Bukovščici segajo visoko, skoraj do venca; drugje pa niso tako velike. Strešico imajo starejša znamenja praviloma široko in piramidaste oblike (Bukovščica. Bukovško polje, Dražgoše). Kot smo že omenili, mlajša znamenja večkrat ponavljajo stare oblike in tako ima znamenje v Selcih široko strešnico. Manjšo strešnico. prilagojeno znamenju, pa imata znamenji v Lajšah in v Sorici. Kritina pri teh znamenjih je skril, ki je v dolini doma. Le dražgoško znamenje ima skodTasto streho. Znamenja so bila tudi poslikana. Slikarije so ohranjene, nekatere bolj. druge manj. Najstarejše znamenje Selške doline je znamenje na Bukovškem polju. Postavili so ga v nekako 70. letih 17. stoletja. Nastavek, enako širok kot slop. ima polkrožno zaključene niše, ki segajo precej visoko. V nišah so ostanki Klopno znamenje na Bukovškem polju Slopno znamenje v pokopališkem zidu ob cerkvi v Bukovščici 47 poslikave. Le Križanje v eni izmed niš je bolje ohranjeno. Razločimo dve plasti barve: modra in pod njo še rdeča plast. Najverjetneje so bile niše ob robljene z ornamenti. podobnimi ornamentom na znamenju v Bukovščici. Delno namreč nad nišami vidimo ostanke okraste barve. Kdaj in kdo je znamenje poslikal, se iz teh skromnih barvnih ostankov ne da razbrati. Tri stranice znamenja v pokopališkem zidu župne cerkve Sv. Klemena v Bukovščici imajo polkrožno zaključene niše, ki so precej plitve. Četrta stranica. ki gleda na pot, torej stranica na južni strani, ima globljo nišo. Na dnu le-te je namreč pušica za darove. V tej niši je naslikano Marijino kronanje; v ostalih nišah pa so naslikani svetniki: sv. Anton Padovanski in sv. Florjan; sv. Jožef in sv. Ambrož; sv. Jurij. Dr. France Štele je poslikavo pripisal škofjeloškemu mojstru Tušku.3 Znamenje je datirano z letnico 1691. Še eno znamenje je natančno določeno z letnico. To je slopno znamenje na križpotju Dražgoše—Lajše—Sv. Križ (Kališe). Nad nišo je letnica 1699. Leta 1946 je F. Štele še videl na njem originalno poslikavo.4 Naslikani so bili Mati božja. sv. Lovrenc, sv. Anton in sv. Miklavž. Po njegovih zapiskih je bilo še vse dobro ohranjeno. Leta 1958 so niše preslikali. Stara letnica je ostala na eni izmed niš. Te slikarije se razlikujejo po ikonografskih motivih le v dveh nišah. Namesto Lovrenca in Antona sta naslikana sv. Lucija in Sv. Frančišek. Marijan Zadnikar je originalne slikarije pripisal Jamškovi podobarski delavnici iz Škofje Loke. ki je delovala v 17. stoletju.5 Prav tako je poslikavo pripisal tej Slopno znamenje na križpotju Dražgo- Razpadajoče slopno znamenje na poti iz še—Lajše—Sv. Križ (Kališe) Selc v Lajše 48 Slopno znamenje v Sorici — na Rotku Slopno znamenje v Selcih: v niši je na slikana starejša žena kot alegorija Jeseni delavnici tudi Milan Zeleznik. Za jermenasto hrustančevje in sadne okraske, ki ju vidimo kot ornament, je potrdil, da so naslikani v maniri 17. stoletja.6 Vitko, precej razpadajoče znamenje na poti iz Selc v Lajše nima ohranje nih slikarij. V nišah se poznajo luknjice za žeblje, torej so bile v njih pribite poslikane lesene ali kovinske table. Morda so bili v njih naslikani svetniki - za vetniki zoper kugo. Po ljudskem mišljenju je namreč to znamenje kužno, tod naj bi bili pokopani umrli za kugo. To je možno, kajti znamenje stoji na osamlje nem mestu, na rahlo dvignjenem terenu, in ga je s ceste težko opaziti. Znamenje v Sorici (na Rotku) ima le tri niše, ki segajo od roba nastavka skoraj do strešice. V njih so reprodukcije svetniških podob. Reliefne podobe so pod steklom. Zanimivo je med domačini tako imenovano »brezversko« znamenje v Selcih. Tako ga imenujejo zato, ker v nišah nima svetniških podob. Lastnik si je za želel znamenje v alpskem stilu. Leta 1975 je bilo sezidano in kvalitetno ga je poslikal Ive Subic. V vdolbinah so namesto svetnikov upodobljeni štirje letni časi. Mlado dekle s ptico in vencem marjetic na glavi prikazuje Pomlad, mlada žena s srpom in snopom žita je Poletje. Kot alegorija Jeseni je naslikana stara ženica s košaro sadja. Zimo pa upodablja moški s sekiro. Slopna znamenja se v Selški dolini pojavljajo od sedemdesetih let 17. stoletja in njihovo postavljanje se nadaljuje še v današnji čas. So kvalitetna; žal pa je nekatera znamenja že načel čas. Prav bi bilo, ko bi najbolj zapuščena (znamenje ob poti Selca—Lajše) obnovili. 4 Loški razgledi 49 Slopasta znamenja brez nastavka Znamenja tega tipa so se na loškem ozemlju pojavila pravzaprav prej kot slopna znamenja. Najstarejše znamenje na Loškem — tako po tipu kot nasploh — je crngrobsko »Rdeče znamenje«. Podpis in letnica enega od obiskovalcev romarske cerkve kaže, da je iz začetka 16. stoletja. Slopasta znamenja so prav tako kot slopna vseskozi enako široka, vendar pa so slopasta po vsej višini nečlenjena. enaka — brez robov in zidcev. Starej šega datuma so bolj čokata, masivna: mlajša postajajo vitkejša. Značilne za ta znamenja so tudi niše. Pri starejših tipih se vdolbine po javijo v nadstropju in niso prav velike. Mnogo znamenj ima niše vrezane le ob vrhu. Težko jih datiramo: menim pa. da so jih postavljali od prve polovice 18. stoletja dalje. Selška dolina ima tri znamenja tega tipa. Najpomembnejše je znamenje v Selcih, imenovano »ta debu znamne«. Ze samo ime govori za obliko. Je ma sivno, nečlenjeno. Niše je imelo večje, kot so zdaj. To je videti še na fotografiji v Zadnikarjevi objavi. Leta 1978, ko so znamenje obnovili, so niše delno za zidali. Po fotografiji je videti, da je bilo optično ločeno z barvo. Spodnji del je bil temnejši, tam, kjer se je začela niša, pa tja do strešice je bilo svetlejše barve. Zdaj je enotno, rahlo rjavkasto rumeno pobarvano, s poudarjenimi belimi robovi ob nišah. Vdolbine je fresko poslikal Ive Subic. Sv. Miklavž gleda Slopasto znamenje v Selcih »ta debu Slopasto znamenje na Prevalu nad znamne« Lajšami 50 proti Miklavški gori; sv. Peter proti župni cerkvi Sv. Petra v Selcih. Naslikana sta še sv. Florjan ter sv. Ciril in Metod. Se kar velike niše ima tudi znamenje na Prevalu nad Lajšami. Niše so precej široke. Znamenje stoji na samotni gozdni jasi. visoko nad dolino. S tem je bilo, po pripovedovanju lastnikov, zavarovano pred Turki. Je masivno, precej široko. s skrilasto streho. Je dvojne barve. Spodnji del je rdečkast, zgornji pa mlečno bele barve. Ta del ima pod belo plastjo ostanke rumenkaste barve. Se eno slo- pasto znamenje brez nastavka stoji na Bezovnici nad Zabrekvami. V novejšem času ni prišlo do nikakršnih posnemanj teh znamenj na lo škem ozemlju. V slovenskem merilu pa se tja do 19. stoletja ohranja njihova tradicija, oblika pa se prilagaja okusu časa. Trikotna znamenja Trikotna znamenja so vrsta slopastih znamenj, le da imajo namesto kvad ratnega tlorisa trikotni tloris. Zaradi, v prerezu enakostraničnega trikotnika, so postala lahkotnejša. Postavljali so jih od 18. stoletja dalje. Na loškem ozem lju sta samo dve znamenji tega tipa: na Suhi — Spanovo znamenje, znamenje sredi vasi. Najstarejše znamenje tega tipa na Loškem je bilo, zdaj žal podrto, znamenje na Volči. Selška dolina takih znamenj nima. Znamenja z nišo Znamenja z nišo so zadnja, ki jih še lahko štejemo k znamenjem v ožjem pomenu besede. Pri teh znamenjih se je uveljavil princip glavne fasade. Vsa Znamenje z nišo v Spodnjih Danjah Znamenje z nišo v Ostrem Vrhu 51 so preračunana na pogled s prednje strani. Niša se še ni spustila do tal (kot recimo pri kapelici, v katero človek lahko vstopi); globoka pa je le toliko, da je v njej prostor za namestitev plastike ali slike. Hrbtna stran teh znamenj je neobdelana, stranski dve pa imata le včasih z lizenami nakazane vdolbine. Večinoma so ta znamenja nastajala od 18. stoletja dalje, tradicija pa se ohranja še danes — vsaj na loškem ozemlju je tako. Ta tip najdemo v Po ljanski dolini (Malenski Vrh in Jazbine); v Škof ji Loki (Crngrob. znamenji na Puštalski brvi).7 Znamenja tega tipa v Selški dolini so iz tega stoletja in so domače, ljudsko delo. Znamenje v Spodnjih Danjah je izpred druge svetovne vojne. Ko so delali cesto, so ga postavili na današnje mesto, na griček pred vasjo. Zdaj je postav ljeno naravnost v osi podružne cerkve Sv. Marka. Je majhno betonsko zna menje s polkrožno zastekljeno nišo. Oblika znamenja in njegove strešice je prav tako polkrožna. Znamenje dopolnjuje betonski križ na strešici in Marijin kipec v niši. Prav tako ima polkrožno obliko tudi znamenje v Ojstrem Vrhu. Niša sega do tal in je polkrožno zaključena, vendar premajhna, da bi lahko v znamenje vstopili". Znamenja tega tipa. predvsem mlajša, nimajo posebne vrednosti. 2. Znamenja vmesnega tipa Na loškem ozemlju so ta znamenja precej bolj razširjena kot znamenja Z nišo. To je tip med znamenjem z nišo in kapelico. Pri vseh teh znamenjih se je niša spustila do tal (kot pri znamenjih z nišo tudi — predvsem v novejšem času), in je precej globlja. Kljub temu pa notranja prostornina ni tako velika kot pri kapelici. Prostor s poličko ali z oltarčkom zadostuje le za namestitev plastike, reliefa ali slike. Zunanji videz teh znamenj pa že bolj ustreza kapelici. Zanimivo pa je še nekaj: pri teh znamenjih se niša stopnjevano poglablja. Vdolbina sega do tal, nato pa se v višini polovice znamenja še enkrat poglobi in šele tu je prostor za reliefno tablo, plastiko ali sliko. Eno takih znamenj je ob cesti s Podrošta proti Sorici. Niša sega do tal. V višini »oltarne mize« se spet poglobi in tam je reliefna tabla s sv. Cirilom in Metodom. Niša je polkrožno sklenjena. Kjer se končuje kapitel. ki je le izbočen okrasni del, tam se nadaljuje lok niše. Včasih pa ta znamenja nimajo stopnjevane niše. Tako ima znamenje na Stirpniku nišo. ki sega do tal. Prostornina pa je globoka le toliko, da je v njej prostor za oltarček s kipom. Njemu podobno je znamenje v cerkvenem zidu podružne cerkve Sv. Florjana na Bukovici. V niši ima plastiko sv. Florjana. Trikotniško čelo znamenja je okrašeno z vrezanimi stiliziranimi cveticami. Teh znamenj je na ozemlju Selške doline precej. Nastala so v 19. in 20. stoletju. Veliko jih je okrog Sorice in Martinj Vrha, stojijo tudi na Plani nad Bukovščico, v Podlonku. na Zalem Logu. Po zunanjem videzu se velikokrat skoraj ne razlikujejo od kapelic, vendar pa notranja prostornina ni tako glo boka in široka kot pri kapelicah. Zaradi notranje prostornine jih ne uvrščamo med kapelice, zato sem jih tipološko opredelila kot znamenja vmesnega tipa. 52 Znamenje vmesnega tipa pri Sinkarju na Stirpniku 3. Kapelice Za kapelice je značilno, da je njihova prostornina tolikšna, da vanjo lahko vstopi človek. Kapelice zaprtega tipa so starejše kot kapelice odprtega tipa. Postavljajo jih od druge polovice 17. stoletja dalje kot splošen baročni pojav. Največ jih je pa iz 19. stoletja.Tudi na loškem ozemlju je med znamenji največ kapelic. V pregledu kapelic iz Selške doline bom pri vsakem tipu pred stavila le najznačilnejšo kapelico. Tipične zaprte kapelice samo z vhodno odprtino Te kapelice so zelo enakomerno razporejene po loškem ozemlju. Imajo samo eno odprtino, vhod. ki je polkrožen. polkrožnost se nadaljuje v notra njost — banjast obok; lahko pa je vhodni lok pravokoten in prostornina tudi. Kadar je tako. kapelica deluje kot majhna hišica. Zunanjščina je v zgodnejšem obdobju nečlenjena. gladka; v zrelem baročnem času pa se okus spremeni in stene postanejo členjene z zidci, pilastri in lizenami. Najstarejša je kapelica na prevalu pod Miklavško goro. Zunanjost, brez členitve sten, z nizkim vhodom, polkrožne oblike in s široko piramidasto skod- lasto streho, deluje preprosto in hkrati monumentalno. Notranjščina je višja kot vhodna odprtina. Leseni kipi Križanega. Marije in Janeza Krstnika so iz 17. stoletja.8 Kipi so skoraj v naravni velikosti in so precej dobro delo; kažejo na šolano roko. Znamenje je glede na nečlenjenost in preprostost verjetno s 53 konca 17. ali pa z začetka 18. stoletja. Kapelice z gladkimi, nečlenjenimi stena mi se pojavljajo še kasneje, v našem stoletju (npr. v Davči). niso pa nič po sebnega. Spremenjena oblika zaprte kapelice z zaprto vhodno odprtino (vrata) in manjšimi odprtinami na stranskih stenah To je druga skupina kapelic na loškem ozemlju. Kapelice tega tipa so kot majhne hišice. V okviru tega tipa sta dve inačici: tip A in tip B. Tip A je doma v Selški dolini, ima tloris v obliki pravokotnika, na kate rega krajši stranici je vhod. Vse. razen kapelic v Dolenji vasi in pri Lenartu, imajo vrata (ti dve imata le z mrežo zavarovan vhod), podobna portalom hiš v dolini. Okenske odprtine na stranskih stenah so majhne, precej visoko od tal in polkrožno zaključene. Oblika streh je dvokapna. pokrite so s skrilom. Omenili bomo samo najstarejšo kapelico: Sokovo kapelico na Stirpniku. Izročilo pravi, da je stara nad 300 let. Baje so nekoč tam videli par volov, ki so vozili kamenje na ta kraj, tam so nato sezidali kapelico. Stoji v gozdu na zelo samotnem kraju. Pobočje se od kapelice strmo spušča navzdol. Kapelica deluje kot majhna hišica. Okni na stranskih stenah sta zelo majhni, kvadratni. Streha je dvokapna s polnimi čopi (na zatrep). Kapelica skoraj gotovo ni stara 300 let. Vrezan ornament na klesanem portalu govori za maniro 18. Kapelica zaprtega tipa na prevalu pod Sokova kapelica zaprtega tipa na Stirp-Miklavško goro niku 54 stoletja. Take ornamente ima veliko portalov hiš v Železnikih (letnice, ki so vklesane na sklepnikih portalov, so iz druge polovice 18. stoletja). V no tranjosti kapelice je Marijin kip z detetom, s sv. Petrom in sv. Lucijo ob strani. Vsa plastika je narejena kot majhen zlat oltarček in je dokaj kvalitetna. V kapelici je še slika na steklu. Upodobljena je Marija, spodaj pa bolnik. Vse ostale kapelice so mlajše, iz 19. in 20. stoletja. Razen kapelice pri Lenartu, ki jo je poslikal M. Bradaška leta 1931. ni nobena poslikana. Veči noma so v notranjščini Marijini kipi. Tip B ima manjši tloris, kapelice so manj široke in so videti višje kot pri tipu A. Vse imajo vrata, okna na stranskih stenah so večja kot pri tipu A in polkrožno zaključena, so zastekljena in še dodatno zavarovana z železnimi pa licami. Nastajala so od druge polovice 19. stoletja dalje. Danes postavijo le sem in tja kakšno kapelico (npr.: breg nad Praprotnim — Muja, Zgornje Lajše). Omenimo naj kapelico, ki ima od vseh teh najlepše oblikovano streho. Kapelica na Plavžu v Železnikih, nasproti nogometnega igrišča, s skrilasto streho, oblikovano kot kapa zvonika, razbija monotonijo tega arhitekturnega tipa. Na vseh štirih straneh so s skrilom narejene majhne trikotniške niše, ki se ponovijo še enkrat na vrhu strehe. Nad vrati ima polkrožen zaključek, obli kovan kot arhivolta. Okrašena je še s pilastrom. ki se z reliefno poudarjenim kapitelom končuje v višini vrat. Polkrožni arhivoltni zaključek je zastekljen. Robovi kapelice so poudarjeni reliefno z opeko in tvorijo šivan rob. Kipi v Kapelica zaprtega tipa Na Plavžu Zdaj že podrta kapelica na Racovniku v Železnikih v Železnikih 55 notranjosti so iz stare župne cerkve v Železnikih (kip sv. Antona Pušeavnika s prašičkom in angelci). Prehodni tip med zaprto in odprto kapelico To ni vmesna stopnja, iz katere naj bi se razvila kapelica odprtega tipa. temveč gre za sožitje tipičnih elementov odprte kapelice (stebriči podpirajo prednjo steno, je pa še ne nosijo, kot je to pri odprti kapelici) in elementov vmesnega tipa med znamenjem z nišo in zaprto kapelico. Z gotovostjo ne trdim, da gre ravno za tip, saj so si tako podobne le tri kapelice: na Racovniku v Železnikih, v Smolevi in v Javorjah v Poljanski dolini. Vse tri kapelice ni majo oken, imajo le nišo. poglobljeno v arhitekturno maso. Glavna značilnost teh kapelic so stebri, postavljeni ob vhodni odprtini. Stebri so zidani in pre prosti, samostojni in postavljeni tik stene. Na Racovniku v Železnikih ima kapelica, pravzaprav je imela (podrli so jo avgusta 1983. leta brez vednosti Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, edini dokument so fotografije na zavodu) velika stebra, ki sta segala do arhitrava. ta pa se je nadaljeval v trikotni.ško čelo. Stebra sta stala na podstavku. Baza. kapitel in prstan okrog stebra pod vrhom so dajali vtis romanike. V vseh teh kapelicah je, oziroma je bil Marijin kip. posli kana pa je le kapelica v Smolevi. Odprte kapelice Teh kapelic je veliko in kvaliteta na račun gostote pada. Značilno zanje ie, da imajo le zadnjo steno celo. kompaktno, stranski pa sta predrti. Odprtine. ena ali več na vsaki strani, lahko segajo do tal. lahko pa do tretjine ali polovice višine od tal. Stebrička, ki podpirata vhodni lok, sta zidana ali kam nita, hkrati pa podpirata tudi lok stranskih sten. Dva stebrička pa sta prislo- njena na zadnjo steno oziroma ob del stranske stene. Ta del je večinoma ozek, pa malo širši, vendar ne več kot za tretjino širine stranske stene. Te tipične značilnosti imajo le kapelice v Selški dolini (Bukovščica, Knape. Lenart. Praprotno, Strmica. Zabrekve, Selca, Cešnjica. Železniki). Pet kapelic tega tipa je delo podobarja Janeza Gosarja in delno njegovega sina Andreja. Kapelice so si podobne tudi po zunanjem videzu. Poslikala sta kape lice pri Lenartu, v Železnikih (Racovnik—Klovže. Cešnjica). v Selcih in na Praprotnem. Vse te kapelice so si podobne, le, da so ene večje (Selca, Praprot no); druge pa manjše (Železniki, Lenart). Vse imajo, razen kapelice v Želez nikih, dvokapno streho. Stebri podpirajo vhodni lok in stranski steni. Stebriči so lepo klesani. Ker je Gosar živel v 19. stoletju (1830—1887). se te kapelice uvrščajo v drugo polovico prejšnjega stoletja. Kapelica v Selcih je večji tip kapelice in hkrati je najstarejša. Postav ljena je sredi vasi. Je med redkimi kapelicami, za katere vemo, kdo in kdaj jo je dal zgraditi ter kdo jo je poslikal. Postavila sta jo župnik Vincenc Maver in kmet Matija Šmid-Berce. ki je kril vse stroške. Leta 1864 zgrajeno kapelico je poslikal Andrej Gosar, Marijin kip v notranjosti pa je izrezljal Marko Peter- nelj-Jelenc, znani rezbar iz Selc.9 Dva stebriča nosita vhodni lok in stranska loka. S treh strani je kapelica tako odprta. Stebra sta narejena iz zelenega peračiškega tufa. Na trikotniškem čelu je upodobljen požar v Selcih leta 1863. 56 Kapelica odprtega tipa v Selcih Kapelica odprtega tipa z Gosarjevo posli- je najstarejša (1864) kavo na Racovniku v Železnikih Okoli Marijinega kipa je naslikan Bog oče z golobom (sveti Duh), levo od kipa je sv. Peter in desno svetnik s knjigo in sekiro. Drugi, manjši tip kapelice je kapelica na Racovniku v Železnikih. Sprednja stebra sta kvadratne oblike in nosita vhodni lok ter stranska loka, kar tvori sprednji prostor. Stopničke vodijo do niše, v kateri je slika trpečega Kristusa z verigami okrog rok. Niša je zavarovana z železno ograjo. Na ozkih stranskih stenah vdolbine je prostor le Ža ozko okno, takoj nato pa sta že stebra zadnje stene. Na tej zadnji steni (zunanjščina) je freska Kristusa na križu. Spredaj nad vhodnim lokom je Bog oče: nad stranskima lokoma pa so orodja muče- ništva (Arma Christi) in angel, ki drži prt s Kristusovo glavo. Kapelica je iz osemdesetih let 19. stoletja. Kapelice s preddvorjem Nekaj kapelic bomo opredelili kot tip kapelice s preddvorjem. Značil nost le-teh je. da imajo stebre in na njih oprto odprto vežico. Našla sem jih le v Škof ji Loki in njeni bližnji okolici ter v Selški dolini, kjer sta dve: na Rudnem in ob poti k podružni cerkvi Lavretanske Matere božje na Suši. Del prostora je umaknjen v steno in daje videz zaprtosti. Taka je kapelica na Suši. Stoji sredi gozda, posvečena je Lurški Materi božji. Lopo ima oprto na stebrih štirioglatega prereza. V niši, ki je bolj podobna votlini, je Marijin 57 Kapelica s preddvorjem v Suši kip. Pod votlino izvira studenec. V Zgodnji Danici iz leta 1893 je podatek, da se je imenovala prvotno kapelica "Kapelica blagoslovljenega studenca«. Na zadnji steni je bil naslikan Kristus s Samarijanko. Kapelica na Rudnem se razlikuje od zgoraj navedene. Vhodni lok je oprt na stebrih, dva manjša loka sta na stranski steni. Vežica je zaprta z ograjo na vhodu, na straneh pa z okni. Stranski steni in zadnja sta kompaktni in poslikani (sv. Lucija, sv. Florjan; Kristus na križu). Ob sklepu pregleda tipov kapelic tako ugotavljamo, da so nekatere kape lice bolje, druge slabše ohranjene; večina jih je iz 19. stoletja, le redke so starejše. 4. Lesena znamenja Lesena razpela ali križi Razpela ali križi so najstarejša med lesenimi znamenji. Postavljena so skoraj povsod: na križpotjih, na samotnih poteh... Pri razpelih ne moremo govoriti o taki starosti kot npr. pri slopnih znamenjih, ker les ne traja dolgo. Vremenske razmere pripomorejo k hitrejšemu propadanju. Seveda pa razpela niso le iz zadnjih desetletij, pojavila so se vsaj v 16. stoletju ali pa so še sta rejša. Naše ohranjeno gradivo pa ni starejše od 100, 150 let. Tudi na loškem ozemlju jih je kot drugod po Sloveniji veliko. Večinoma razpela stoje v prostoru, ki ga nič ne omejuje, včasih pa stoje v ograjenih vrtcih. Prostor okrog razpela je omejen z ograjo, ki je lahko lesena, največkrat 58 Razpelo v Dolenji vasi Križ na Studenu pa je kovana. Lep primer je v Selcih nasproti pokopališča, kjer so železne palice ograje sklenjene s šilastimi robovi. Z lepo kovano ograjo se ponaša razpelo v Dolenji vasi, ki je lep primer vklapljanja znamenja v okolje. Zna menje stoji tik ceste, rahlo pomaknjeno v breg. Obkrožata ga dve cipresi. Ograjo tvorijo dve osnovni vodoravni palici, navpično pa sta po dve in dve palici skupaj in zgoraj polkrožno spojeni. Na vrhu jih krasi stilizirana roža. na spodnji vodoravni palici pa stilizirano srce. Nosilci korpusa so dostikrat preprosti, vedno pa v obliki latinskega križa. Le sem in tja so izrezljani ali pobarvani. Korpusi-plastike na teh no silcih so lesene ali kovinske, manjše ali pa skoraj naravne velikosti. Skoraj vse so delo podobarjev ali samouških kiparjev. Razpelo na Jesenovcu v Želez nikih je pripisano podobarju Tonetu Klemenčiču-Plnadarju.10 Krasilni ali dekorativni elementi so se največkrat sproščali pri strešici. Ne toliko pri sami obliki strešice, ki je dvokapna ali pa polkrožna. pač pa pri zaključku strešice. Strešice, ki so spodaj lesene, po vrhu pa pokrite s ploče vino, imajo robove pločevine kot stilizirane liste, npr. na Studenu. Večkrat pa je namesto pločevine že leseni del dekorativno izrezljan in umaknjen pod napušč. Les so laže rezljali in se poleg običajnih polkrožnih robov pojavljajo še vzorci čipk: Železniki—Ovčja vas; ali pa na križišču Bezovnica—Zabrekve. kjer ima postavljeno razpelo zaobljene robove že predrte. Naj naštejemo nekaj krajev, kjer stoje še omembe vredna razpela oziroma križi: Bukovica. Golica, Stirpnik, Tomaž nad Praprotnim. Luša, Knape. Lajše, Kališe, Dražgoše. Topolje, Strmica, Ojstri Vrh, Podrošt, Zali Log, Sorica, Zadnja Smoleva. Lesene poslikane table »Kerlejži« (ime od kyrie eleison) so pogrebna znamenja. Na leseno tablo je ponavadi naslikan prizor Križanja, pod križem sta Marija in Janez, spodaj 59 »Kerlejž« v Knapih Lesena poslikana tabla (sv. Frančišek) v Železnikih — »Za grivo« pa pogrebci s krsto. Večkrat pa so ta osnovni prizor slikarji dopolnili še z drugimi svetniki. V Knapih je poleg običajnih likov naslikan še sv. Florjan, ki gasi požar. Druge poslikane table Te lesene table imajo naslikano predvsem Marijo (Zali Log — pri Surku: Marija stoji na oblaku nad davško cerkvijo; tod je namreč stara cesta v Davčo). Druge svetniške figure pa niso prav pogoste: (v Železnikih »Za grivo« je na slikan sv. Frančišek). »Lesene omarice« Te omarice na nosilcu korpusa nadomeščajo plastiko Kristusa. So nekakšne »hišice«, »omarice«, lesene in zaprte s steklom. V njih so kipi ali samo svetniške slike. Nekaj primerov je tudi v Selški dolini, v Kališah, v Lajšah. na Zalem Logu, v Selcih pri Pintarčku; v Farjem Potoku je omarica s sliko svetnika, ki ima Jezusa v naročju. Plastike r i-dolbinah na poslopjih K lesenim znamenjem prištevamo tudi te plastike. Najdemo jih na hišah. na gospodarskih poslopjih, na kozolcih . . . Svetniške plastike naj bi varovale stavbe in imetje pred požari, nesrečami. 60 Niši s plastikama v Železnikih, Racovnik št. 41 61 Največ teh plastik v nišah je v Železnikih (Racovnik. Trnje, Na Plavžu). Niše so različne. Najbolj preprosta je na Gasilskem domu na Racovniku. Vdol bina je poglobljena v steno in polkrožno sklenjena. V njej je kip sv. Florjana, zavetnika pred požarom. Bolj zanimivi sta niši na hiši v Racovniku 41. ki se stopničasto poglab ljata v steno. V notranjosti niše pa je nad plastiko Pieta v eni in nad sv. Frančiškom z detetom v drugi niši, školjčni zaključek. 5. Kovinska znamenja Kovinske poslikane table Na kovinsko, pločevinasto tablo so naslikani prizori. Tabla je včasih samo prebarvana, na njej pa je mala plastika Kristusa (Stara Oselica. Poljanska do lina). Najbolj zanimiv primer kovinske poslikane table je v Lajšah. Na lesenem nosilcu je pritrjena okrogla pločevinasta .tabla. Pred vremenom je zaščitena Poslikana kovinska tabla v Lajšah z dvokapno strešico. Na tabli se delno še vidi partizan na konju in z vihrajoči) zastavo v roki. Spodaj pa so napisana imena padlih v NOB in letnica 1943. Tabla s svojo strešico posnema oblike lesenih slikanih znamenj. Tu gre za združitev oblike znamenja in posvetne vsebine. OPOMBE 1. Marijan Zadnikar. Znamenja na Slovenskem, II. Izdala Slovenska Matica. Ljubljana 1970, str. 18. — 2. France Planina, Poljanska in Selška dolina, Mladinska knjiga, Ljubljana 1962. — 3. France Štele, Terenski zapiski, SAZU, CXVII, 24. 9. 1946, str. 88—89. — 4. glej opombo 3, str. 91. — 5. Marijan Zadnikar, Znamenja na Slovenskem, str. 32. — 6. Milan Zeleznik, Kulturna krajina Selške doline in umet nostno arhitekturna dediščina, LR 28, 1981, str. 186—196. — 7. France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki, I. Izdal in založil Zgodovinski arhiv Ljubljana, Skofja Loka 1981, str. 66. — 8. Glej opombo 3. str. 90. — 9. Olga Smid, Selca nekoč. Izdalo in založilo Turistično društvo Selca, 1973. — 10. Andrej Pavlovec, Ljudski umetnik Tone Kle- menčič-Plnadar, LR 5, 1958, str. 150—156. 62