Marko Juvan UDK 82.0:82.081:81’42 In{titut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Ljubljana marko.juvan@guest.arnes.si STIL IN IDENTITETA Stilne raziskave v literarni vedi so – po zatonu paradigem, utemeljenih na obravnavi besedila in avtorja – do`ivele temeljite kritike (tekstocentri~nost, estetska ideologija, organicizem, dualizem). Kontekstualisti~ni pristopi v literarni vedi in jezikoslovju pa pojmu ’stil’ dajejo novo veljavo, in sicer v navezi z dru`boslovno koncepcijo ’`ivljenjskega stila’: stil je indeksalni znak identitete besedila in njegovega subjekta v mnogojezi~ju kulture. 1 Vzpon in padec Usoda pojma stil je metonimija za spremembe moderne literarne vede.* Literarna stroka si ga je na za~etkih 20. stoletja izposodila od umetnostne zgodovine, potem ko je bil v glasbeni in likovni umetnosti znan `e od 17. in 18. stoletja (Pfeiffer 1986: 711). Pri nas si ga je kar od sebe izposodil Izidor Cankar: po zgledih Heinricha Wölfflina in Maxa DvoVaka je izdelal stilno sistematiko likovne umetnosti (»nekako slovnico umetnostnega oblikovanja« iz Uvoda v umevanje likovne umetnosti, 1926) in jo prenesel na analizo leposlovja; v delih svojega bratranca Ivana Cankarja je denimo odkrival poteze »idealisti~nega stila« (Ocvirk 1979: 34–36). Zve~ine uspe{neje kakor v Sloveniji, kjer so bili ’formalisti~ni’ tokovi dolgo potisnjeni na obrobje, je obravnave stila v prvi polovici 20. stoletja uveljavljala literarna veda drugod po Evropi. Tudi s pojmom stil je iskala poti iz pozitivisti~nega historizma.1 Pri Leu Spitzerju, Karlu Vosslerju, Viktorju Vinogradovu, Borisu Ejhenbaumu, Janu MukaVovskem in drugih se je stil vklju~il v pojmovnik, s katerim se je pozornost od brskanja po zunajbesedilnih dejavnikih – ti naj bi vzro~no razlo`ili zgodovinsko dogajanje, podobo knji`evnosti – odvrnila k oblikovnim in estetskim kvalitetam umetni{kih izdelkov. Pojem stil je kavzalno logiko pozitivizma (vpra{anje »Zakaj?«) pomagal spremeniti v finalno (vpra{anje »^emu?«) in zasukati sklepa * Razprava je raz{iritev referata na 13. Mednarodnem slavisti~nem kongresu avgusta 2003 v Ljubljani. 1 Kot najbolj produktivne za nastanek in razvoj moderne literarne teorije so se, kot je zapisal Galin Tihanov (2001), izkazale ravno smeri iz Vzhodne in Srednje Evrope, tj. ruski formalizem in ~e{ki strukturalizem. Jezik in slovstvo, let. 48 (2003), {t. 5 4 Marko Juvan nje: izhodi{~ne podatke za razlago knji`evnosti – celo za njene biografsko-psiholo{ke ali duhovnozgodovinske temelje – je bilo zdaj treba pridobiti z analiziranjem in interpretiranjem jezikovne, formalne, pomenske in kompozicijske strukture samih besedil, s spra{evanjem po smislu, funkciji, motiviranosti slogovnih potez. Zlata leta za preu~evanje stila literarnih del so napo~ila po drugi svetovni vojni. Najprej v nem{kem jezikovnem prostoru z imanentno interpretacijo, zasnovano deloma `e pred vojno (Emil Staiger, Wolfgang Kayser); ta je s harmoni~nim dojemanjem lepote, z v`ivljanjem v eksistencialno-duhovne podlage ustvarjalnega posameznika pomenila umik iz sveta, nastajajo~ega na ru{evinah svetovnega spopada totalitarizmov (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986). Drugod se je literarnovedna stilistika v 50. in 60. letih pomikala k svojemu zenitu predvsem pod okriljem strukturalisti~nih pristopov, na katere so vplivale tudi statisti~ne in/ali tvorbeno-pretvorbene, deloma `e recepcijske metode (Roman Jakobson, Pierre Guiraud, Jules Marouzeau, Richard Ohmann, Nils E. Enkvist, Lubomír Dole`el, Michael Riffaterre idr.). Strukturalistom ni bilo dovolj razumevanje smisla besedila, ampak so se s stilno analizo sku{ali dokopati do ob~ih ’zakonov’, ki so v literarnih `anrih generirali stilne poteze. Tudi na Slovenskem je bilo preu~evanje stila od 60. let opazno vpisano v delo novih rodov literarnih zgodovinarjev (France Bernik, Boris Paternu, Jo`e Poga~nik, Franc Zadravec, Helga Glu{i~), odprtih tako za spodbude imanentne interpretacije kakor tudi ruskega formalizma ter ~e{kega in francoskega strukturalizma. V primerjavi s stilisti~nimi raziskavami jezikoslovcev (Jo`eta Topori{i~a, Brede Pogorelec, Martine Oro`en, Hermine Jug - Kranjec, Toma`a Sajovica, Marka Stabeja idr.) se je literarnovedna stilistika – tudi pri nas – vse do dana{njih dni izraziteje posve~ala prepletanju stilnega opisa knji`evnih del z interpretacijo, estetsko refleksijo, vrednotenjem, predvsem pa literarnozgodovinsko klasifikacijo.2 Od poznih 70. let 20. stoletja pa so se vplivna sredi{~a literarnoznanstvene skupnosti od {tudija literarnega teksta in bralca preusmerjala h kontekstu, k literarnemu `ivljenju in {ir{emu podro~ju kulture.3 Strukturalisti~no metodo nomoteti~ne analize besedila – tj. ugotavljanja ’globinskih zakonov’, ki uravnavajo tako tvorbo/sprejem pomenov kakor tudi stilno opaznost – sta omajala poststrukturalizem in dekonstrukcija s korenito kritiko binarnih opozicij, v 80. letih jo je spodrinila {e radikalna, eluzivna historizacija: zanjo vsak opazovani pojav vsebuje tako reko~ svoj lasten zakon ali pa je tori{~e raznolikih, vseskozi spremenljivih zakonitosti, raznorodnih kontekstov. V tak{nih okoli{~inah je mnogim strokovnjakom za knji`evnost postalo nerodno razpravljati o slogu literarne umetnine, ga ’kot da’ objektivno meriti – to je bilo na sodobnem prizori{~u videti `e kar ’brez stila’. Stil je bil v literarni vedi skoraj ob ves nekdanji ugled.4 Nekateri (na primer Leech – Short 1981: 13) so {e upali, da bo stilistika umetnostnega besedila estetsko-zgodovinsko interpretacijo povezala z deskriptivno jezikov 2 Tako vidi vlogo stilistike v literarni vedi tudi Anderegg (1977: 10–11) . 3 Razloge za te spremembe obravnavam drugje (Juvan 1999; 2003: 30–40; 2003a) . 4 Nasprotno velja za drugi izraz iz naslova tega prispevka: ’identiteta’ se je iz resnega problema, ki ga je z ekstazo komunikacij, razkrojem velikih pripovedi in globalizacijo izpostavilo postmoderno zgodovin sko stanje, prelevila v modno temo humanistike in dru`boslovja, preplavila je javni diskurz. Stil in identiteta 5 no analizo in tako zgradila most med literarno vedo in lingvistiko, ~eprav sta ti dve druga o drugi gojili kopico predsodkov (prim. Van Peer 1988: 3–4).5 Medsebojno nezaupanje je {e pod`gal strukturalizem, ki je lingvistiko `e vsaj v 50. letih vehementno postavil v vlogo modelne znanosti, po kateri naj bi se ravnala vsa preostala humanistika in dru`boslovje (Roman Jakobson [1989] je v znameniti Lingvistiki in poetiki l. 1958 z znanstveno avtoriteto pod okrilje lingvistike silil poetiko). Toda ko sta se obe disciplini od besedila vse odlo~neje obra~ali h kontekstu (v jezikoslovju s pragmatiko, analizo diskurza, sociolingvistiko; v literarni vedi z novim historizmom, s kulturnimi {tudijami, feminizmom, postkolonialnim kriti{tvom, sistemsko-empiri~nimi pristopi), so se pojmu stil za~ela majati tla pod nogami. Dotedanje stilisti~ne raziskave knji`evnosti so bile izpostavljene epistemolo{kemu in metodolo{kemu prevpra{evanju ter kritiki neuzave{~enih ideolo{kih podstav, od katerih je ve~ina sodila {e v miselno dedi{~ino 18. in 19. stoletja:6 1. Tako naj bi literarnovedna stilistika, vezana na izro~ilo ekspresivne estetike, podpirala t. i. avtorsko funkcijo (tj. dojemala pisatelja kot imaginacijski izvor, avtoritativnega lastnika in nadzornika pomenov besedne umetnine), sledila klasi~noromanti~nemu organicizmu (slog je veljal za estetsko odliko umetnine, za totaliteto, v kateri se harmoni~no ujemata pomen in oblika, del in celota) in vztrajala pri ideologiji estetskega, ki je umetnost z njeno rabo jezika vred (s t. i. pesni{ko jezikovno zvrstjo) iluzorno izvzemala iz pragmati~nega okolja drugih komunikacij, ~e{ da v njej prevladuje estetska funkcija, ~isto u`ivanje ob jezikovnih gestah, ki da ne rabijo nobenemu prakti~nemu namenu. 2. Izraz stil naj bi bil preohlapen, ve~pomenski; `e vsaj od Die Wissenschaft von der Dichtung (1939) Juliusa Petersena ga je bilo treba dopolnjevati s prilastki – stil umetnine oziroma individualni, generacijski, avtorski, ~asovni, regionalni stil. Roger Fowler (1996: 185–197) ni edini, ki ga je `elel zamenjati z natan~nej{o terminologijo za variantnost jezika; preu~evalcem leposlovja sta jo ponudila funkcijsko jezikoslovje (od Bohuslava Hávranka do M. A. K. Hallidayja) in sociolingvistika – na primer pojmi: dialekt, sociolekt, idiolekt, register ipd. 3. Analiza stilnih potez naj bi umetnostno besedilo izolirala od {ir{ega dru`benozgodovinskega konteksta in ga postavljala v abstraktna razmerja do drugih, ve~krat le naklju~no izbranih knji`evnih del ali do zgolj teoretsko zami{ljene, empiri~no nepodprte jezikovne norme. Onstran obzorja dotedanje stilistike naj bi bile tudi recepcijske zmo`nosti ob~instva in postopki branja: mnoge jezikovne sovisnosti med pomenskimi in formalnimi vzorci besedila, ki sta jih dlakocepsko odkrivala Jakobson in Claude Lévi-Strauss v strukturalisti~ni tour de force, v analizi ’pesni{ke gramatike’ Baudelairovih Ma~k, naj bi bile po mnenju Michaela Riffaterra (1971: 307–364) in drugih za informiranega »arhibralca« 5 Jezikoslovci literarnim strokovnjakom radi o~itajo metodolo{ko ohlapnost, eklekti~nost, povr{no poz navanje jezika in nesistemati~nost, ti pa jim vra~ajo z o~itki o razumarstvu in formalizmu, ki se ne zaveda smisla znanstvene analize. 6 O kritikah, ki jih povzemam v naslednjih odstavkih, prim. tudi: Pfeiffer 1986: 685–692, 707–710, 714; Van Peer 1988: 1–12; Pratt 1988: 22; Carter – Simpson 1989: 1–20; Mills 1992: 182–185; Fowler 1996: 185–197; Weber 1996: 1–8; Halliday 1996: 56, 65–69; Fish 1996; Duranti, ur. 2001: 235; Spillner 2001. 6 Marko Juvan oziroma za ve~ino obi~ajnih bralcev nezaznavne, nedejavne, nepomembne za stilne vtise pesmi. Samo {e posmeha naj bi bilo vredno zakoreninjeno prepri~anje, da posamezne slogovne poteze besedila (jezikovne oblike, figure) spro`ajo svoje lastne pomene (konotacije), kakor da bi bila vsaka antiteza drama- ti~na, vsaka metafora slikovita, vsak epiteton ~ustven, vsako podredje razumsko. Po Stanleyju Fishu (1996) – avtorju razprave Kaj je stilistika in zakaj o njej govorijo tako grozne re~i?, na pragu 80. let enega najbolj bravuroznih pamfletov na ra~un stilistike – namre~ ni koda, ki bi inventar stilemov vnaprej povezoval z registrom pomenov; tako dojetje kakor pomen stilema sta proizvoda interpretacijskih konvencij, ki regulirajo bral~evo recepcijo. Stilni znak se konstituira in pomensko spregovarja {ele z razumevanjem, ki ga postavlja v mnogotera razmerja (sintagmatska in paradigmatska; prim. Anderegg 1977: 58–59) z neposrednim sobesedilom, s kontekstom branja in z rekonstruiranim oziroma evociranim kontekstom produkcije. 4. Posebej dvomljive so se izkazale binarne opozicije, ki so nosile prevladujo~e, dualisti~ne modele stila, in to ne samo strukturalisti~ne. To so pari norma – odklon, nevtralno – zaznamovano, ozna~evalec – ozna~enec, globinska – povr{inska struktura in drugi (prim. Leech in Short 1981: 14–24; Spillner 2001: 242–246). Razlago, da stil nastaja z izpostavljanjem jezikovnih vzorcev na nevtralnem ozadju, z odkloni od norme, torej na podlagi nizanja razlik (razlikovanja), je bilo zato potrebno temeljito revidirati. Prav tako sumljiva je postala predpostavka, da je mogo~e isto vsebino izraziti na ve~ variantnih na~inov oziroma v ve~ raznovrstnih stilih. 2 Kritike dualisti~nih teorij stila Najla`e je bilo obra~unati z najpreprostej{o, na inercijo {olske poetike in retorike oprto razlago, da je slog – speljan na elocutio – istoveten z okrasom, s figurativnostjo: tisti, ki nekaj pove naravnost, naj bi bil brez stila, kdor pa izjave umetelno zavije, jih okrasi s figurami, pa ustvarja stil. Tako bi bila poved Slabo sem spal. na ni~ti stopnji stila, z rabo figur pa bi se preobrazila v izjavo s stilom (personifikacija: Nespe~nost me je mu~ila., hiperbola in metonimija: Neskon~no dolge ure so mine- vale, a nisem zatisnil o~esa.). Tak{ne teorije res ni bilo te`ko ovre~i. @e dolgo, najmanj od Georgea Lakoffa je znano, da skoraj ni izseka iz diskurza, ki bi bil povsem brez figur (na primer vsakdanja, nezaznavna metafora visoka cena); po drugi strani pa so se mnogi pisatelji in pisateljice trudili, da bi svoj izraz ustvarili prav z izogibanjem figurativnemu cvetli~enju (nedavno na primer Agota Kristof v [olskem zvezku, prevedenem v sloven{~ino l. 2002). Bolj zapletena je problematika pri razumevanju stila kot odklona, odstopanja od norme. Ena od skladenjskih norm slovenskega knji`nega jezika je na primer, da pridevni{ke besede v skladenjski vlogi prilastkov stojijo na levi strani, pred samostalni{ko besedo; ~e pisec pravilo prekr{i, bodisi zagre{i slovni~no napako bodisi ustvari nekaj, kar je potencialno slogovno opazno, kakor Oton @upan~i~ v verzu Telesa na{a – vr~i dragoceni (namesto nevtralnega Na{a telesa so kot dragoceni vr~i.). Toda norma ni vedno monolitna, ponuja lahko ve~ enako ’normalnih’ mo`nosti, Stil in identiteta 7 tako da ni zanesljivo, kaj je odklon (poved Peter je pri{el domov v~eraj. ni ni~ bolj ’normalna’ od povedi V~eraj je Peter pri{el domov.). Tudi odlo~itev, ali naj vsakr{en odklon od norme obravnavamo kot slogotvoren, je negotova, te`avna. Od bralca in bralke zahteva dodatno preverjanje sprotnega vtisa ob znotraj- in zunajbesedilnih parametrih, kot so – to je poudarjal `e MukaVovský – doslednost in sistemati~nost v tipu odstopanj od ozadja oziroma konvergenca jezikovnih postopkov (prim. Riffaterre 1971: 60–62; Anderegg 1977: 12–13; Leech – Short 1981: 48–51); ves trud z branjem naprej in nazaj morata bralka/bralec vlo`iti, ~e ho~eta preverjati svojo hipotezo, da so opa`eni odkloni del avtorjeve sporo~evalne strategije oziroma da podpirajo dolo~eni interpretativni vzorec, ki sta si ga o avtorju sama ustvarila z branjem. [ele v obmo~ju tovrstnih interpretativno-vrednostnih sodb bralci razlikujejo med slogovno funkcionalno jezikovno potezo, naklju~no slovni~no napako in sledjo nenadzorovanega besedilnega ’prstnega odtisa’; slednja navadno zanima kve~jemu forenzike ali tekstologe pri prepoznavanju avtorstva. Kle~ ti~i {e v statusu norme. Norma in odklon sta pravzaprav statisti~ni koli~ini, tj. povpre~na distribucija nekega jezikovnega pojava in koli~inska zastopanost tega v danem gradivu (Anderegg 1977: 29–32; Leech – Short 1981: 42–55). Za podlago normalne distribucije opazovane jezikovne forme bi morali na~elno obdelati ~isto vsa besedila jezika, od velikanskih opusov starej{ih in novej{ih klasikov do efemernih pogovorov z ulice; to bi bil seveda brezupen podvig. Zato se je pa~ treba zadovoljiti z delnimi korpusi in tako pridobljena norma ne more biti druga~na kot relativna: ima zgolj omejeno, primerjalno vrednost; ~e ho~emo denimo preveriti, ali je Cankarjeva slogovna posebnost, da uporablja nadpovpre~no dolge stavke, lahko njegova besedila primerjamo z o`jim korpusom ~asopisnih ~lankov iz Slovenskega naroda v mesecu juniju leta 1900. Tudi obetavne zmogljivosti korpusnega jezikoslovja (predstavlja jih mdr. 3.–4. {tevilka Jezika in slovstva, 2003) za razlago stila literarnega besedila niso odre{itev. Stil ni objektivno in pre{tevno dejstvo, ni sklop odklonov v rabi jezika, kakor ga lahko do`ene ’oko ra~unalnika’. Na strani avtorja je slog zadeva performance, izvedbe, tj. retori~nega ume{~anja besedilnega subjekta v diskurzivni kontekst (o tem ve~ na koncu), na strani bralca pa se slog vzpostavlja v dejanjih konkretne percepcije, kot niz u~inkov besedila na dolo~enih ozadjih, ki pa so priklicana ad hoc, niso `e vnaprej zagotovljena.7 Vsakokratni opazovalec sklop zaporednih in prekrivajo~ih se vtisov, ki se mu na podlagi jezikovnih stimulov porajajo v toku branja, retroaktivno spominsko usklajuje in totalizira, a tako, da jih zmore ujeti v neizogibno meglen metajezik; opi{e jih lahko zgolj pribli`no, ’impresionisti~no’, na primer z oznakami: ’jedrnato’, ’razumsko’, ’pateti~no’, ’oblo`eno’, ’liri~no’, ’urbano’.8 Stil je torej samo tisti sklop jezikovnih potez, ki jih kot izstopajo~e in relevantne za osmislitev besedila dojame bralec ali bralka (Anderegg 1977: 58–59; Leech – Short 1981: 48–51), ko literarno 7 Idejo o stilu kot izvedbi in/ali zaznavi sem izpeljal iz slede~ih virov: Riffaterre 1971: 40–63; Anderegg 1977: 52–62; Assmann 1986: 127–128; Soeffner 1986: 318–320; Pfeiffer 1986: 707–708; Duranti, ur. 2001: 235–237; Spillner 2001: 246–247. 8 Tak{en je ne sais quoi delovanja sloga je razumljiv. Po Umbertu Ecu (1972: 151–157) je namre~ »estet ska informacija« o stilu (idiolektu) dela predvsem konotativna, nastaja mimo kodificiranih pomenov; poleg tega je nelo~ljiva od izrazne substance znakov. 8 Marko Juvan delo pove`e s tistimi normami, ki jih v danih okoli{~inah in ob besedilnih spodbudah pa~ obudi iz spomina. Zato v stilistiki ni univerzalno veljavne norme (Halliday 1996: 65). Norma je potemtakem relativna tudi zato, ker je kontingen~na; je psi- hi~no, socialno, kulturno in histori~no spremenljiva, predvsem pa je odvisna od bral~evega polo`aja ter sociolingvisti~ne in literarne kompetence. Poznavanje literarnih stilov, zna~ilnih za posamezne avtorje, obdobja, smeri, `anre, regije itn., se po Fowlerju (1996: 250–251) nalaga v splo{no sociolingvisti~no zmo`nost posameznikov in se ne razlikuje od obvladovanja/poznavanja drugih diskurzov, prek katerih se posameznik socializira, ko nastopa kot ~len v jezikovni transmisiji kulturno pomenljivih enot, vrednot. Zato bodo na primer bralci, ki jim je bila omogo~ena spodobna razgledanost po slovenski knji`evnosti 19. stoletja, v Jesihovih modernisti~nih pesmih zaznali posnetke stilemov, zna~ilnih za Pre{erna, Jenka, Levstika, Stritarja ali Gregor~i~a, tujcem, ki so v sloven{~ini naredili prve korake, in knji`evnim ignorantom pa bodo tovrstni jezikovni vzorci kve~jemu v nerazlo`ljivem kontrastu s svojim neposrednim sobesedilom. Norma je torej ’v zadnji instanci’ odvisna od tistega, kar je Riffaterre (1971: 52–60) ozna~il z izposojenko Sprachgefühl (jezikovni ~ut, ob~utek) – njeno za~asno veljavo vzpostavlja trenutna subjektna umestitev v diskurzu. Odlo~ilno je pri~akovanje opazovalca, kaj bi se mu v primerjavi s prebranim segmentom besedila na istem mestu zdelo obi~ajno, ’normalno’ (Anderegg 1977: 31–32). Zato je tudi to, ali neko jezikovno konstrukcijo dojamemo kot izstopajo~o, odvisno od diskurzivnega konteksta, v katerem se ta tvorba pojavlja (Fowler 1996: 97). Dana{nji bralec v Bleiweisovih Novicah na primer zazna arhai~no nerodnost, prisr~no in rahlo sme{no naivnost: bere jih pa~ na ozadju sodobnega `urnalizma, ob katerem nehote meri pretekla besedila. Bralcem Novic iz sredine 19. stoletja se na~in tedanjega pisanja ni zdel komi~en, ker so se socializirali prek drugih jezikovno-kulturnih kodov. Rimano odgovarjanje na klic prek mobilnega telefona bi sogovornika presenetilo in dojel bi ga kot znak posebnega stilnega u~inka ter ga sku{al tudi interpretirati; ko pa bi isti sogovornik za izpit naslednji dan prebral Jenkove, Levstikove, Stritarjeve pesmi, ga Gregor~i~evo rimanje samo na sebi ne bi ve~ stilno nagovorilo, razen ~e bi zaznal posebnosti v tipih in razporeditvah rim. Tretja dualisti~na koncepcija stila, podvr`ena kritiki, je oprta na predstavo o izbiri. Da stil izvira iz izbire med mo`nostmi, ki so na voljo v jezikovnem sistemu, in iz variantne ubeseditve iste referencialne vsebine, je ideja, ki poteka iz glavnih zgodovinskih podlag modernega me{~anskega individualizma in liberalizma (z na~elom svobodne izbire) ter metafizi~nega subjektivizma in histori~ne zavesti (z na~elom razpolo`ljivosti mi{ljenjskih in izraznih form, vezanih na spremenljivost ~asa in kulturnih razmer; prim. Assmann 1986: 140; Luhmann 1986: 642–645; Pfeiffer 1986: 710–712; Gumbrecht 1986: 743–747, 753). Stil naj bi po tej razlagi `ivel od variant: isto stanje stvari lahko izrazimo v ve~ razli~icah, z rabo raznoterih jezikovnih sredstev, ki so na razpolago v kodu; to je storil Raymond Queneau, ko je v Vajah v slogu dva neznatna dogodka ubesedil v 99 stilnih razli~icah. V medsebojni primerjavi variant, ki na povr{ini izra`ajo domnevno isto referencialno vsebino (’la~en sem’), izstopijo razlo~ki v na~inih ubeseditve; vsaka od njih ima svoj slog: Vola bi po`rl!, Mal~ek mi `e kruli v `elodcu., Kak{en gri`ljaj bi se mi prilegel., Lakota me Stil in identiteta 9 grudi. Slogovni vtis o literarnem besedilu po tej logiki dobimo tudi tako, da ga beremo v{tric s poljubno izbranim delom, ki v druga~ni varianti ubeseduje domala enak motiv oziroma temo. Po zgledu Ocvirkovih Novih pogledov na pesni{ki stil (1951, knji`no 1979) sem Levstikovo pesem Dve utvi (1859) primerjal z @upan~i~evo pesmijo Zve~er (1904), ki podobo harmoni~nega pti~jega para prav tako povezuje s ~ustvi lirskega subjekta. To da se mi je @upan~i~ev stil zdel bolj niansiran, razpolo`enjski, alogi~en, slikovit, dematerializiran, retori~no razgiban, muzikalen in volitiven, Levstikov pa opisen, zgodben, plasti~en, logi~en, stvaren, preprosto poveden in sentimentalen, izvira iz razlik v ubeseditvi, deloma tudi pre{tevno ugotovljivih. Za domala enako referencialno vsebino porabi @upan~i~ 24,32% ve~ besed (46, Levstik 37), od tod bolj detajlno izdelana slikovitost; Levstikov dele` glagolov v besedilu je ve~ji kot @upan~i~ev (16,22% proti 13,04% od vseh besed), od tod vtis njegove pripovednosti; @upan~i~ uporabi ve~ji dele` pridevni{kih besed (17,39 % proti Levstikovim 13,51%), kar spet pripomore k bogastvu kvalitativnih odtenkov; zelo velika razlika med obema pesnikoma pa se poka`e na ravni konotativnosti zvo~nega gradiva – Levstik ima samo 37,5% verzov s kontrastom med svetlimi in temnimi samoglasniki, @upan~i~ pa kar 66,67%, tako da se sovisnosti fonolo{ke opozicije s svetlo-temnim semanti~nim kontrastom kopi~ijo in konvergirajo (»nad kupolo mra~no, / ~ez mesto tema~no« – »v loku svetlem«, »s perotmi bleste~imi«) – delujejo kot zvo~na instrumentacija. Ob primerjavi navedenih pesmi se razkrijeta prvi dve {ibki to~ki obi~ajne teorije o stilu kot izbiri: 1. Slogovni vtis ne poteka samo iz variantnosti jezikovnega ’izraza’, ki je opa`ena kot sporo~ilna, temve~ tudi iz zaznane variantnosti ’vsebine’ (prim. Anderegg 1977: 16), tj. iz sestavin in razmerij v besedilnem svetu; 2. Slogovni vtis ob branju dveh besedil z vsebinskimi invariantami ne zajema samo estetskih konotacij (na primer Levstikova ’epi~nost’ proti @upan~i~evi ’muzikalnosti’), ampak spro`a {e socialne, mentalne, kulturnozgodovinske in ideolo{ke prizvoke, ki sodijo v »dru`beno semiotiko«, tj. v procese proizvodnje, obtoka, ideolo{ko-socialne diverzifikacije in preoblikovanja kulturnih pomenov (prim. Pratt 1988: 22, 33; Wales 1988, Fowler 1996a).9 Jasno dolo~ene prostorske relacije lirskega subjekta (Levstik) v primeri z zabrisanostjo in nedolo~ljivostjo jazovega stali{~a (@upan~i~), eksplicirana kavzalnost zunanjega in notranjega dogajanja (Levstik) proti asociativnim preskokom (@upan~i~), razlike v izbiri ptic (Levstikove divje race – @upan~i~evi golobi) in elementov dogajalnega prostora (bli`ina gradu pri Levstiku, mesto pri @upan~i~u), lahko vodijo bral~evo interpretacijo tudi k asociacijam, ki razlike v jeziku obeh pesnikov postavljajo zunaj imanentno estetskega okvira – Levstikov pesemski jaz se tako poka`e kot trpe~e, svetobolno zasidran v stati~nem duhovno-socialnem svetu 19. stoletja, @upan~i~ev pa se zliva z dinamiko modernega urbanega `ivljenja in ’voljo do mo~i’ s konca istega stoletja. O~itna je tudi razli~nost njunega pesni{ kega erotizma in predstavljanja telesa (Levstikovo telo je kodificirano s kavzalnim 9 O tem gl. {e zadnji del ~lanka. 10 Marko Juvan zakonom percepcije in ~ustvovanja, @upan~i~evo pa je zaznamovano le z vzgibi `elje). Naslednje spolzko mesto v teoriji sloga kot izbire je predpostavka, da se z variiranjem jezikovnih oblik, bodisi mikro- bodisi makrostrukturnih, ohranja identi~na vsebina, ista propozicijska sestava. V kraj{ih besedilih, zlasti v poeziji, ali v delih, katerih poeti~na funkcija je mo~no izpostavljena, namre~ vsaka najmanj{a sprememba besedilne povr{ine preobrazi pomensko strukturo, modificira besedilni svet; uporaba enega metafori~nega izhodi{~a namesto drugega lahko s svojim asociativnim potencialom proizvede povsem druga~no narativno sintagmo oziroma mre`o metafor: ko bi na primer Pre{eren v Slovesu od mladosti na za~etku ne vpeljal metafori~nega izhodi{~a ’cvetenje’, bi kontekst pesmi v nadaljevanju ne razvijal organske, naravne paradigme pomenskih prenosov (’ro`ice’, ’sonce’, ’viharji’). In {e to: na videz identi~na propozicijska vsebina – celo ~e je ubesedena vedno enako – ima v razli~nih okoli{~inah, pri raznih subjektih izjave razli~ne funkcije, pragmati~ne implikacije: ’la~en sem’ je na primer predstavitev govor~evega po~utja ali pa posredno izra`anje `elje po hrani, ~e `e ne kar ukaz. Toda v to problematiko (prim. Leech – Short 1981: 24–38) se ne bom spu{~al, temve~ se bom posvetil vpra{ljivosti samega pojma izbira. Nils Erik Enkvist (1988: 128) je opozoril, da je sredi mnogih izbir jezikovnih sredstev slogovno relevantna {ele tista, kjer pri variacijah resni~nostna vrednost propozicije ostaja nespremenjena. Peter ljubi Marijo, Peter ljubi Ano tako nista stilni varianti, to pa velja za razli~ice Peter obo`uje / nori za / {tema / pada na Ano ali Petra je razvnela ognjena strelica iz Marijinega o~esa. Stilna je izbira, ki bralcu/bralki na podlagi primerjave dane prvine/vzorca z eno izmed nerealiziranih opcij konotira diskurzivne kontekste, v katerih se ta prvina/vzorec pojavlja pogosteje ali opazneje. So namre~ jezikovna sredstva, ki so splo{neje raz{irjena, in sredstva, ki so v rabi prete`no ali izklju~no v specifi~nih registrih, dialektih, sociolektih, `anrih, obdobjih ipd., tako da so z njimi konotativno zaznamovana. Glagol ljubi je splo{nej{i kakor {tema, ki se ga zaradi njegovega obmo~ja rabe dr`ijo barve dialektalnosti, kme~kosti, arhai~nosti, ali metafori~na perifraza o ognjeni pu{~ici, ki dolo~no priklicuje petrarkisti~ni literarni diskurz. Variantnost, ~e je kot tak{na sploh opa`ena, je izvor stila, kolikor temelji na logiki razlikovanja (na distinktivnosti udejanjene variante v razmerju do virtualnih, neizkori{~enih mo`nosti) in uvr{~anja/priklju~evanja: prek jezikovnozvrstne, kulturne, socialne, `anrske in druge konotativnosti izbranega stilema se namre~ izjava/besedilo medbesedilno navezuje na bolj ali manj specifi~en jezikovni podkod, diskurz. Knji`evno delo se prek takih medbesedilnih soodvisnosti pribli`uje obmo~ju nekaterih govoric, od drugih se distancira, za tretje se sploh ne meni: ena od na{tetih povedi o ljubezenskem razmerju med Petrom in Marijo bi tako utegnila te`iti k diskurzu kme~ke povesti, druga pa se (morda z ironijo) spogleduje z romanti~no pesni{ko dikcijo.10 Toda v razlagi, da je variantnost rezultat izbire pi{o~ega subjekta, se odpirajo nekatere usodne razpoke (prim. Enkvist 1988: 129–130, 140–149). Tisto, kar raziskova 10 Ve~ o tem v zadnjem delu ~lanka, ob pojmu ’dvojni vzorec’. Stil in identiteta 11 lec sloga dojema kot pi{~evo izbiro izmed alternativnih mo`nosti (kaj so sploh bile alternative, nikakor ni jasno; navadno jih poljubno dolo~i raziskovalec sam, razen ko je besedilo na voljo v nizu rokopisnih ali edicijskih variant; prim. Zelenka 2003), v procesu proizvodnje besedila niti ni bila nujno izbira v pravem pomenu besede, ampak spontana ali premi{ljena odlo~itev v okoli{~inah »kondicionirane rabe jezika« (Anderegg 1977: 37–39). Skrito ozadje modela izbire je potro{ni{ka iluzija: kakor da bi bil jezik orja{ki supermarket, kjer ustvarjalec in ustvarjalka izbereta tisto, kar si `elita. Vendar pa noben govorec ali pisateljica v svoji jezikovno-komunikacijski zmo`nosti ne razpolaga s celotnim jezikovnim sistemom (tak{na celota `e tako ne obstaja); jezikovna sredstva se govore~emu/pi{o~emu v razli~nih prilo` nostih ponujajo le prek njemu znanih zvrsti, tipov govornih dejanj ipd. Funkcionalisti~ni jezikoslovci od Bohuslava Havránka naprej, Mihail Bahtin s svojo »metalingvistiko«, nato pa {e sociolingvisti, pragmatiki in analitiki diskurza so pokazali, da so izbire izraznih sredstev vedno odvisne od mnogih vmesnikov (govornih `anrov, tipov govornih dejanj, registrov, sociolektov, dialektov itn.), ki posredujejo med piscem/govorcem, med njegovo izjavo (besedilom) in jezikovnim sistemom. Obseg izbire se lahko omeji na eno samo mo`nost, na primer v molitvah. Razpolo`ljiva izrazila pi{o~i opusti ali uporabi, jih preoblikuje ali vrednostno po svoje uokviri predvsem glede na to, koliko se mu zdijo primerna za njegovo ubesedovalno strategijo, kontekst sporo~anja in zami{ljenega naslovnika (Enkvist 1988: 129–148). Omejitve, ki jih postavlja diskurz, so celo tak{ne, da izbiro kot tak{no – kot akt svobodne ustvarjalne volje – sploh odpravijo. V skladu z vodilnimi francoskimi poststrukturalisti~nimi teoretiki bi se dalo re~i, da jeziki, diskurzi svobodnemu subjektu, ki bi obstajal pred njimi s svojo lastno notranjostjo, stali{~i, spoznanji in ~ustvi, niso na voljo (ga ne izra`ajo), temve~ da subjekt govora {ele vzpostavljajo.11 3 Identiteta, jezik, literatura Na tej to~ki se kon~no odpre povezava med stilom literarnega besedila in njegovo identiteto. V sodobnih dru`boslovno-humanisti~nih disciplinah je pojem ’identiteta’ postal aktualen predvsem zaradi postmodernega, globaliziranega sveta, v katerem poteka vse ve~ znakovnih, medijsko posredovanih interakcij, tako da posameznik ni ve~ vezan na o`je okolje, skupnost, temve~ deluje v razpr{enih vlogah in ’`ivljenjskih slogih’, in to pogosto v njihovem so~asnem navzkri`ju (Giddens 2000: 255–261; Duranti, ur. 2001: 106–109). Pojem identiteta v omenjenih disciplinah ozna~uje dvoje: 1. Subjekt (’jaz’) ostaja sam zase, za svoje samozavedanje in za dojemanje drugih vseskozi isti, istoveten sam s sabo, ne glede na diskontinuitete ~asa in okolja, na 11 Naj po Jacquesu Lacanu omenim samo vlogo simbolnega Drugega, ki strukturira jaz prek nezavedne plasti njegove govorice, po Louisu Althusserju mo~ ideologije, ki prek jezika v rabi ideolo{kih aparatov dr`ave posameznike interpelira (name{~a) v subjekte diskurza, po Michelu Foucaultu pa red diskurza, ki dolo~a ne le mo`ne predmete in tehnike razpravljanja, temve~ vsiljuje tudi subjektne pozicije, s katerih dojemamo svet in sebe ter o tem govorimo z drugimi (o tem prim. Macdonell 1986, Fohrmann – Müller 1988a, Frank 1988, Bormann 1988). 12 Marko Juvan telesne, du{evne, socialne spremembe njega samega. V tej zvezi Pierre Bourdieu (2000) pi{e o »biografski iluziji« in klju~ni vlogi osebnega imena kot institucionalizirani opori za vzpostavljanje dru`beno-pravne, nacionalne in spolne konsistentnosti osebe v ~asu in prostoru, Anthony Giddens (2000) pa o »trajektoriji jaza«, ki ve`e posameznikovo sedanjost z reinterpretacijami njegove preteklosti in projekcijami ciljev v prihodnosti. K tak{ni identiteti vodi delovanje razlik, tj. zbiranje potez (telesnih, du{evnih, vedenjskih, govornih ipd.), po katerih je subjekt spoznan kot razli~en od drugih in zato razpoznaven kot svojska enota. Pojem identiteta je zato teoretsko komplementaren z razliko, saj druga drugo omogo~ata – razlika je brez predpostavljene hipoteze o identiteti sporo~ilno-semioti~no irelevantna, identitete pa ne more biti, ne da bi jo spoznavno proizvajala veriga razlik (prim. Biti 2000). 2. [e aktualnej{i pomen termina identiteta je ’identifikacija’, to da je ’jaz’ zase in za druge prepoznaven, ker se vklju~uje v {ir{e enote. Gre torej za istovetenje (povezovanje) subjekta z ne~im drugim – s skupino, dru`beno vlogo, skupnostjo, idejo, predstavo ali diskurzom; govor je o jezikovni, razredni, etni~ni, spolni, rasni, nacionalni identiteti posameznikov in skupin. Komplementarno identificiranju je v tem primeru izklju~evanje (prim. Biti 2000): postavljanje nekaterih oseb, skupin v polo`aj dru`beno-kulturne zunanjosti, drugosti (na primer izklju~evanje Judov iz nacionalnih identitet), a tudi izrinjanje, predelava/potla~itev nekaterih potez samega subjekta oziroma projekcija teh v pozicijo drugosti (na primer v konstrukcijah ’mo{kosti’, ki vodijo k homofobiji). Identiteta je potemtakem dvojna konstrukcija: narativno-interpretativna graditev ’sebstva’, tj. istosti subjekta v toku njegovih variacij in menjav, ter opredeljevanje tak{nega subjekta z njegovo udele`enostjo/~lanstvom v eni ali ve~ dru`beno-kulturnih skupinah, razredih, kategorijah (Duranti, ur. 2001: 106). Prek tak{nih konstrukcij ~lani skupine dojemajo in opredeljujejo sami sebe, tako pa nanje gledajo tudi tisti, ki pripadajo druga~nim identitetnim konstrukcijam. Velik del sodobne teorije identitete je oplodil pristop, ki ga uredniki in sodelavci zbornika Identity (Du Gay idr., ur. 2000: 1–5; Redman 2000: 9–14; Hall 2000) poimenujejo »subjekt v jeziku«. Utemeljili so ga Emile Benveniste, Jacques Lacan, Julia Kristeva, Jacques Derrida, Louis Althusser, Michel Foucault, v zadnjih letih tudi Judith Butler. Skupni imenovalec navedenih teorij je v ideji, da je identiteta kot istost in pripadnost ravno proizvod/u~inek jezikovne, diskurzivne namestitve subjekta (ne le ’du{evne’, ampak tudi ’telesne’) v eno ali ve~ skupnosti, ideolo{kih domen, obmo~ij dru`bene interakcije. ^eprav so v konstrukcijo identitet nedvomno vpleteni {e mnogi drugi dejavniki (semiotika telesa, prostora itn.), pa posameznika v dolo~ene kognitivne mre`e, vrednostno-ideolo{ko perspektive in na specifi~na izjavna stali{~a postavlja v prvi vrsti raba jezika – performativnost jezikovno-komunikacijskih form, ki so v obtoku v posameznih sociolektih, zvrsteh ali registrih (od intimnosti dru`inske komunikacije do javnosti politi~nega diskurza). Komunikacijske oblike so namre~ vezane na razne sektorje socialno-kulturne strukture, na specifi~ne prostore kulturne semiosfere. Te`ave z identiteto so po Jonathanu Cullerju (2000: 108–120) glavna tema pesni{ Stil in identiteta 13 kih, pripovednih in dramskih besedil. Literarne zgodbe pripovedujejo, kako se identiteta oblikuje, kaj nanjo vpliva ali kako se znajde v krizi (na primer kralj Ojdip, ki uni~ujo~e spozna, kdo v resnici je, ali France Pre{eren, ki je v sonetu o Vrbi razcepljen med nezadovoljivo moderno urbanostjo in izgubljeno tradicionalno va{kostjo, rodovnostjo). Leposlovje vpliva na oblikovanje identitet posameznih bralcev (t. i. `enski romani 19. stoletja so bili vzorci za vzgojo deklet in njihova dru`bena stremljenja) in celih skupnosti. Benedict Anderson je odli~no pokazal, kako se je prek spremljanja istih tiskanih medijev in literarnih del – sag, epov, zgodovinskih romanov, pesnitev, himen ipd. – v poenotenem knji`nem jeziku postopno izoblikovala »zami{ljena skupnost« naroda. V literaturi se po Cullerju ne nazadnje oblikuje identiteta avtorjev. O tem je vplivno razpravljal Harold Bloom v Tesnobi vplivanja: mo~ni pesniki si prila{~ajo izro~ilo velikih predhodnikov z medbesedilnimi in hermenevti~nimi revizijami ter si ustvarijo polo`aj, s katerega lahko zasnujejo svojo lastno, prepoznavno pesni{ko vizijo. O identiteti ’avtorja’, subjekta literarnega besedila pa ne odlo~ajo samo postopki medbesedilnosti, vplivanja, medliterarnih odnosov, filiacij, temve~ tudi stil. 4 Stil kot identitetna navigacija Ko se je pojem stil spri~o navala kontekstualisti~nih smeri za~el umikati na obrobje literarnovednega prizori{~a, pa je, presenetljivo, v novi preobleki za`ivel na podro~ju dru`benih ved, kot uspe{na koncepcija ’`ivljenjskega stila’ (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986).12 Ravno tak{ni stili – mno`ijo se v moderni dru`bi, ki je mobilna in kompleksna, zlasti v mladostni{kih subkulturah – nastopajo v vlogi pokazateljev socialnih identitet: so zve~ine zavestno gojeni in demonstrativni, `e kar uprizarjani na~ini vedenja, obla~enja, mi{ljenja in izra`anja; stilna samoprezentacija, graditev svoje podobe pripadnikom skupine in ostalim opazovalcem omogo~a socialno orientacijo (Soeffner 1986: 318–321). Stil je v tem kontekstu sredstvo za stopnjevanje dru`bene vidnosti, je sporo~ilo o stali{~u, o pripadnosti dolo~eni skupini ali o izstopanju iz nje (Assmann 1986: 127–128). V lu~i `ivljenjskih stilov, ki se prepletajo v okolju odprtih, pluralnih in globaliziranih dru`b postmoderne dobe, je tudi vpra{anje stila literarnih besedil dobilo novo veljavo. Verbalno vedenje kot klju~na razse`nost `ivljenjskega sveta slehernega posameznika je namre~ tesno povezano s subjektovo identitetno politiko, z njegovo dru`beno-kulturno orientacijo. Zato so se ga lotili tudi v kontekstualisti~no usmerjenih tokovih jezikoslovja in literarne vede, zlasti v t. i. stilistiki diskurza, in ga povezali s sociolingvistiko ter kriti~no kognitivno lingvistiko (Wales 1988; Carter – Simpson, ur. 1989; Fowler 1996: 250–251; Fowler 1996a; Weber 1996a; Bradford 1997: 73–85). Stil je pravzaprav medbesedilni pojav, saj se – prek posameznih stilemov ali njihovih konfiguracij – konstituira in postaja opazen {ele v igri razlikovanj/navezav besedila z virtualnimi, v branju priklicanimi ozadji. Besedilo kot samozadostna tvorba 12 Hans-Georg Soeffner (1986) je denimo napisal ble{~e~o {tudijo o `ivljenjskem stilu pankerjev, ki zajema vedenjske vzorce, na~in obna{anja in obla~enja (image), vrednostne sestave, glasbeno estetiko, skupinske vezi in pripadnost. 14 Marko Juvan sploh ne bi moglo imeti stila. Stil se proizvaja in dojema samo v razmerjih med besedili, in sicer prek iterabilnosti in distinktivnosti: besedilo ponavlja, posnema in preoblikuje strukture ozna~evanja, ki so bile uporabljene `e prej (v ostalih delih istega avtorja ali v izjavah drugih subjektov), in/ali proizvaja odklone od njih. V dvojnosti identificiranja (priklju~evanja) na ene vzorce, uvr{~anja v njihova diskurzivna obmo~ja, in razlo~evanja (izstopanja) od drugih jezikovnih ozadij je logika besedilnega stila homologna logiki identitete. Ujema se z njeno konstrukcijo subjektove istosti (’individualne posebnosti’) in ’tipi~nosti’, tj. pripadnosti specifi~nim skupinam, ideologijam, ’`ivljenjskim stilom’ ipd.13 ^e je stil medbesedilno dejstvo in ~e je intertekstualnost po izvornih opredelitvah Julie Kristeve prepis intersubjektivnosti, tj. dialo{kega ume{~anja subjektov v prostor dru`be in zgodovine, je upravi~en sklep, da je slog tista razse`nost literarnega besedila, ki opazovalca interpretativno napoteva k umestitvi izjavne instance (besedilnega subjekta) v dru`beni diskurz. S tem stil sodolo~a identiteto besedila, zarisuje koordinate za njegov polo`aj v kulturnem kontekstu. Maria-Renata Mayenowa (1979: 334) je predlagala, naj stil razlagamo kot kompleksen indeksalni znak. Peirceov pojem znak predpostavlja intersubjektivnost. Neka tvorba je indeksalni znak, samo ~e jo kdo s tak{no namero predstavi, drugi pa kot znak tudi prepozna in v njej vidi logi~no posledico/u~inek skritega vzroka, ki ga ta tvorba nadome{~a, predstavlja (banalni primer: dim na strehi kot indeks ognja v pe~i). Stil je indeksalni znak identitete besedila oziroma njegovega – v literaturi na~elno odsotnega – subjekta. Kot rezultanta medbesedilnega razlo~evanja in ponavljanja, izstopanja in pridru`evanja nakazuje tako subjektovo ’istost’, njegovo razpoznavno posebnost kakor tudi njegovo vklju~enost v enega ali ve~ diskurzov, jezikovnih in besedilnih zvrsti. Ker je stil znak, sta njegova zaznavnost in tisto, kar zaznamuje (konotacije razumskosti, ~ustvenosti, petrarkizma, `urnalizma, regionalnosti, konzervativnosti, nacionalizma ipd.), odvisna od pisca in naslovnika, od njunih razli~nih diskurzivnih kontekstov (prim. tudi Mills 1992: 184; Spillner 2001: 246–248): 1. Stil je zato z avtorjeve plati retori~en. Je strategija ubeseditvene izvedbe, s katero pisec skrbno in na~rtovano oblikuje svoj ’osebni profil’, gradi podobo svoje pisave pred zami{ljenim ob~instvom. Zato se slog v bistvu ujema z Jakobsonovo opredelitvijo poeti~ne funkcije sporo~ila, saj ravno tako usmerja bral~evo pozornost na sporo~ilo samo, na njegovo izvedbo, izdelavo. Pisatelj si svojo besedilno identiteto retori~no ustvarja zlasti s t. i. dvojnim vzorcem stila (Bradford 1997: 95, 190): literarno besedilo deloma uporablja jezikovne vzorce, zna~ilne za izro~ilo tistega literarnega `anra oziroma smeri, iz katerih izhaja, deloma pa se navezuje tudi na nekatere neliterarne jezikovne zvrsti in `anre. Posnemanje zarotitvenih obrazcev in drugih miti~no-ritualnih struktur ter poudarjeno bizarno podobje pesmi Daneta Zajca razlo~no markirajo arhetipsko dojemanje poezije in stilno 13 V nasprotju s poenostavljenimi tolma~enji Derridajevega tolma~enja Saussurove ideje, da jezik sestavljajo zgolj razlike brez pozitivnih terminov, je treba povedati, da identiteta elementa ni samo v diferencah, v razlikah z drugimi entitetami, temve~ tudi v pridru`evanju, vklju~evanju. Razlika med dvema entitetama brez kakr{ne koli skupne podlage ni razlika, temve~ gola sopostavitev. Stil in identiteta 15 nasprotovanje jezikom racionalne, vsakdanje komunikacije. S tem Zajc svoj lirski diskurz bralstvu predstavlja tako, kakor da bi stal zunaj vsakdanjega ~asa in njegovih jezikovnih ter besedilnih zvrsti. Raba prekmurskih dialektizmov pri Mi{ku Kranjcu, Feriju Lain{~ku ali Milanu Vinceti~u opozarja ob~instvo na ~ut pisateljev za svojo regionalno pripadnost, na navezovanje na izro~ila etni~nega obrobja. ^edalje opaznej{i prodor mestnih govoric in najstni{ke slengovske diglosije v sodobno pripovedno prozo (pri Branku Gradi{niku, Zoranu Ho~evarju, Andreju Skubicu idr.) pa razodeva polemi~no dr`o do slovenskega literarnega kanona in do kulta enotnega, estetiziranega knji`nega jezika; v tak{ni afirmaciji dru`bene heteroglosije gre pravzaprav za demokratizacijo, odpiranje slovenske kulture. 2. Po drugi strani, tisti, ki jo dolo~a bralec/opazovalec, pa je stil proizvod percepcije in interpretacije14 – stilno pomenljive postanejo tudi prvine, ki niso nastale pod pi{~evim nadzorom: od pi{~evih nezavednih semioti~ni trzljajev prek recikliranja stereotipov in ideologemov do njegove ’vr`enosti’ v histori~no stanje jezika, zavesti in sveta. Slog je potemtakem dinami~na, spremenljiva kvaliteta, odvisna od medsebojnega osvetljevanja besedil, `anrov, zvrstno tipi~nih jezikovnih form – od vzorcev ponavljanja in razlikovanja, ki jih med njimi ustvarjajo pisci in bralci. Slog je opazen profil govornega obna{anja ali, z drugimi besedami, razpoznaven na~in rabe jezika (sociolektov, dialektov, `anrov, registrov ipd.); kot tak{en je znak umestitve besedila v vesolje diskurza, in to v so~asnosti izstopajo~e posebnosti in identifikacijske tipi~nosti pisanja (slednja nastaja z medbesedilnim pridru`evanjem besedila specifi~nim jezikovnim konvencijam). Slog dolo~a teritorij besedilnega smisla, izdaja subjektne pozicije, predstavljene v tekstu. Pritrditi je treba opozorilom kontekstualisti~no usmerjenih analitikov diskurza, da konotativna pomenljivost stila ni samo estetska, temve~ tudi ideolo{ka, socio-kulturna. Jezikovni kodi, ki so ozadje slogovnih u~inkov, namre~ resni~nosti ne zrcalijo pasivno, marve~ interpretirajo, organizirajo in klasificirajo predmete diskurza; jezikovno znanje ni vpeto samo v kognicijo (Hallidayjeva ideacijska vloga jezika), je tudi prakti~no, z ve{~inami ubesedovanja (tekstna funkcija) vpleteno v dru`beno prakso, v vzpostavljanje interpersonalnih razmerij (Fowler 1996: 31, 40–42, 54, 93–94). V jeziku in stilu torej odseva zapleten proces interakcije med ljudmi; jezik tako izra`a sledi okoli{~in, v katerih se pojavlja in katerih medij je (Fowler 1996: 93–94). Jezikovne oblike, ki so v rabi, so po Fowlerju in mnenju ostalih kriti~nih jezikoslovcev tako formativni del kakor tudi posledica dru`benih procesov, razmerij (Carter – Simpson 1989: 12; Mills 1995: 11). O tem je navdihnjeno razmi{ljal `e Mihail Bahtin, ko je snoval svojo »metalingvistiko« in »dialogizem« (prim. Juvan 1997). [ele ko se znotraj kulture ali med kulturami vzpostavi dialo{ko razmerje, ko se tako vzpostavi zavest o semioti~ni razpoki med re~mi in znaki (spoznanje, da je o istih re~eh mogo~e govoriti na razli~ne na~ine) in se razmahne mnogojezi~je (tj. socialna, regionalna, funkcijska, tematska, ideolo{ka in temporalna raz~lenjenost 14 O tem gl. tudi nazaj, h kritiki pojmovanja stila kot odklona in izbire. 16 Marko Juvan jezikovne sfere), ko se jeziki, njihove zvrsti za~enjajo medsebojno osvetljevati, lahko zaznamo in zavestno ustvarjamo »podobo jezika«, svojega ali tujega. In ravno za tak{no »podobo jezika« – kot indeks ideologije, perspektive, subjektne pozicije v razlikujo~i posebnosti/pripadnosti – gre pri stilu literarnega besedila: smisel stila je identitetna navigacija. Literatura Anderegg, Johannes, 1977: Literaturwissenschaftliche Stiltheorie. Göttingen: Vandenhoeck &Ruprecht. Assmann, Aleida, 1986: »Opting in« und »opting out«: Konformität und Indvidualität in den poetologischen Debatten der englischen Aufklärung. Stil (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986). 127–168. Attridge, Derek, 1996: Closing statement: Linguistics and poetics in retrospect. The stylistics reader (Weber, ur. 1996). 36–53. Bahtin, Mihail, 1982: Teorija romana. Prev. D. Bajt, ur. A. Skaza. Ljubljana: Cankarjeva zalo`ba. Bahtin, Mihail, 1999: Estetika in humanisti~ne vede. Prev. H. Biffio idr., ur. A. Skaza. Ljubljana: Studia humanitatis. Bene{, Eduard – Vachek, Josef, ur., 1971: Stilistik und Soziolinguistik: Beiträge der Prager Schule zur strukturellen Sprachbetrachtung und Spracherziehung. Berlin: List Verlag. Biti, Vladimir, 2000: Identiteta. Primerjalna knji`evnost 23/1. 11–22. Bradford, Richard, 1997: Stylistics. London – New York: Routledge. Bormann, Claus v., 1988: Das Spiel des Signifikanten. Zur Struktur des Diskurses bei Lacan. Diskurstheorien und Literaturwissenschaft (Fohrmann – Müller, ur. 1988). 53–80. Bourdieu, Pierre, 2000: The biographical illusion. Identity: A reader (Du Gay idr., ur. 2000). 297–303. Carter, Ronald – Simpson, Paul, 1995: Language, discourse and literature: An introductory reader in discourse stylistics. London – New York: Routledge. Culler, Jonathan, 2000: Literary theory: A very short introduction. Oxford: Oxford UP. Du Gay, Paul, Jessica Evans, Peter Redman, ur., 2000: Identity: A reader. London – Thousand Oaks – New Delhi: SAGE Publications – The Open University. Duranti, Alessandro, ur., 2001: Key terms in language and culture. Blackwell. Eco, Umberto, 1972: Einführung in die Semiotik. München: Fink. Enkvist, Nils Erik, 1988: Styles as parameters in text strategy. The taming of the text (Van Peer, ur. 1988). 125–151. Fish, Stanley E., 1996: What is stylistics and why are they saying such terrible things about it? The stylistics reader (Weber, ur. 1996). 94–116. Fohrmann, Jürgen – Harro Müller, ur., 1988: Diskurstheorien und Literaturwissenschaft. Frankfurt na Majni: Suhrkamp. Stil in identiteta 17 Fohrmann, Jürgen – Harro Müller, 1988a: Einleitung: Diskurstheorien und Literaturwissenschaft. Diskurstheorien und Literaturwissenschaft (Fohrmann – Müller, ur. 1988). 9–24. Fowler, Roger, 1996: Linguistic criticism. Second edition. Oxford: Oxford UP. Fowler, Roger, 1996a: Studying literature as language. The stylistics reader (Weber, ur. 1996). 196–205. Frank, Manfred, 1988: Zum Diskursbegriff bei Foucault. Diskurstheorien und Literaturwissenschaft (Fohrmann – Müller, ur. 1988). 25–44. Giddens, Anthony, 2000: The trajectory of the self. Identity: A reader (Du Gay idr., ur. 2000). 248–266. Gumbrecht, Hans Ulrich – Pfeiffer, K. Ludwig, ur., 1986: Stil: Geschichten und Funktionen eines kulturwissenschaftlichen Diskurselements. Frankfurt/M.: Suhrkamp. Gumbrecht, Hans Ulrich, 1986a: Schwindende Stabilität der Wirklichkeit: Eine Geschichte des Stilbegriffs. Stil (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986). 726–789. Guiraud, Pierre, 1972: La stylistique. 7. izdaja. Pariz: PUF. Hahn, Alois, 1986: Soziologische Relevanzen des Stilbegriffs. Stil (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986). 603–611. Hall, Stuart, 2000: Who needs identity? Identity: A reader (Du Gay idr., ur. 2000). 15–30. Halliday, M. A. K., 1996: Linguistic function and literary style: An inquiry into the language of William Golding’s The Inheritors. The stylistics reader (Weber, ur. 1996). 56–86. Jakobson, Roman, 1989: Lingvistika in poetika. Lingvisti~ni in drugi spisi. Prev. Z. Sku{ek- Mo~nik. Ljubljana: [KUC, ZIFF. 147–190. Juvan, Marko, 1997: The parody and Bakhtin. Bahtin in humanisti~ne vede = Bakhtin and the humanities. Ur. M. Javornik idr. Ljubljana: ZIFF. 193–209. Juvan, Marko, 1999: Kriza slovenisti~ne literarne vede? Zbornik Slavisti~nega dru{tva Slovenije 9 = Razpotja slovenske literarne vede. Ur. Z. Jan. Ljubljana: Zavod RS za {olstvo. 31–43. Juvan, Marko, 2003: O usodi ’velikega’ `anra. Kako pisati literarno zgodovino danes? Ur. D. Dolinar – M. Juvan. Ljubljana: Zalo`ba ZRC. 17–49. Juvan, Marko, 2003a: Od literarne teorije k teoriji literarnega diskurza. Zbornik Slavisti~nega dru{tva Slovenije 14. Perspektive slovenistike ob vklju~evanju v Evropsko zvezo. Ur. M. Jesen{ek. Ljubljana: Slavisti~no dru{tvo Slovenije. 81–94. Leech, Geoffrey N. – Short, Michael H., 1981: Style in fiction: A linguistic introduction to English fictional prose. London: Longman. Luhmann, Niklas, 1986: Das Kunstwerk und die Selbstreproduktion der Kunst. Stil (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986). 620–672. Macdonell, Diane, 1986: Theories of discourse: An introduction. Oxford: Blackwell. Markiewicz, Henryk, 1977: Stil literarnega besedila in stilne raziskave. Glavni problemi literarne vede. Prev. N. Je`. Ljubljana: DZS. 79–98. Mayenowa, Maria-Renata, 1979: Poetyka teoretyczna: Zagadnienia jazyka. Vroclav idr.: Ossolineum. 18 Marko Juvan Mills, Sara, 1992: Knowing your place: A Marxist feminist stylistic analysis. Language, text and context: Essays in stylistics. Ur. Michael Toolan. London – New York: Routledge. 182–205. Mills, Sara, 1995: Feminist stylistics. London – New York: Routledge. MukaVovský, Jan, 1986: Struktura pesni~kog jezika. Prev. A. Ili}. Beograd: Zavod za ud`benike in nastavna sredstva. Neuschäfer, Hans-Jörg, 1986: Über das Konzept des Stils bei Leo Spitzer. Stil (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986). 281–288. Ocvirk, Anton, 1979: Novi pogledi na pesni{ki stil. Literarna umetnina med zgodovino in teorijo. Ljubljana: DZS. 25–96. Pfeiffer, K. Ludwig, 1986: Produktive Labilität – Funktionen des Stilbegriffs. Stil (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986). 685–725. Pratt, Mary Louise, 1988: Conventions of representation: Where discourse and ideology meet. The taming of the text (Van Peer, ur. 1988). 15–34. Pratt, Mary Lousie, 1996: Ideology and speech-act theory. The stylistics reader (Weber, ur. 1996). 181–193. Redman, Peter, 2000: Introduction. Identity: A reader (Du Gay idr., ur. 2000). 9–14. Riffaterre, Michael, 1971: Essais de stylistique structurale. Pariz: Flammarion. Soeffner, Hans-Georg, 1986: Stil und Stilisierung: Punk oder die Überhöhnung des Alltags. Stil (Gumbrecht – Pfeiffer, ur. 1986). 317–341. Spillner, Bernd, 2001: Stilistik. Grundzüge der Literaturwissenschaft. Ur. H. L. Arnold – H. Detering. München: DTV. 234–256. Tihanov, Galin, 2001: Zakaj moderna literarna teorija izvira iz Srednje in Vzhodne Evrope? Primerjalna knji`evnost 24/1. 1–15. Toolan, Michael, 1996: Stylistics and its discontents; or, getting off the Fish ’hook’. The stylistics reader (Weber, ur. 1996). 117–135. Van Peer, Willie, ur., 1988: The taming of the text: Explorations in language, literature and culture. London – New York: Routledge. Wales, Kathleen, 1988: Back to the future: Bakhtin, stylistics and discourse. The taming of the text (Van Peer, ur. 1988). 176–192. Weber, Jean Jacques, 1996a: Towards contextualized stylistics: An overview. The stylistics reader (Weber, ur. 1996). 1–8. Weber, Jean Jacques, ur., 1996: The stylistics reader: From Roman Jakobson to the present. London – New York – Sydney – Auckland: Arnold. White, Allon, 1984: Bakhtin, sociolinguistics and deconstruction. The theory of reading. Ur. F. Gloversmith. Sussex, NJ: Harvester press. 123–146. Zelenka, Milo{, 2003: Manuskriptologija in njen pomen za literarno zgodovino v kontekstu sodobne metodologije. Kako pisati literarno zgodovino danes? Ur. D. Dolinar – M. Juvan. Ljubljana: Zalo`ba ZRC. 175–192.