Otrokovo velikonočno darilo Mariji Pomočnici
V elika noč. Narava še sniva zimske sanje. Po-mladno zelenje še ne krasi livad, in znanilke pomladi, drobni zvončki in modre vijoiice, ki navadno pomagajo krasiti vstajenje Gospodovo, še niso priklile iz naročja matere zemlje.
Tudi mogočni lipi, ki senčita s širokimi vejami cerkvico Marije Pomočnice, še ne zelenita. Prejšnja leta sta bila o Veliki nočl že zeleni, zdaj pa stojita tu goli in žalostni...
Veliko soboto popoldne je. Na vrtu ob skromni hišici, ki stoji ravno Marijini cerkvici nasprosti, se igra pefleten deček. Pred vozičkom ima vprežena dva lesena konjička, ki morata vieči voz po vrtnih potih zdaj sem, zdaj tja
Kako rad ima to svojo igračo! Nežno jo ogleduje in, če se mu prevrne, jo skrbno poberc in obriše prah, ki se je prijel ljubljenega vozička.
,,Hi, hi!" priganja deček lesena konjiča. Kar za-sliši moške stopinje blizu domače hiše. Radovedno pogleda dete, kdo pač prihaja.
„0, gospod zdravnik!" mrmrajo rdeča usteca. nGredo k mamici, da jo ozdravijo!"
  57  
Mestno oblečen gospod hitro stopa proti hišici. Deček pa popusti igrače in steče za zdravnikom lc vežnim vratom. Desnico si položi na Ijubke ustnice, modra očesca pa vprašuje gledajo za zdravnikom.
nBog ve, če bodo mamo kmalu ozdravili?" meni zase.
nTako rad bi. da bi jutri, veliko nedeljo že mogla mamica vstati!" Stisne se boječe k vratom in posluša; zdihovati sliši drago mamico. Skoro bi se jokal. Pa deček je, — ne, ne bo se.
»Matnica zdihuje." zašepeče žalostno in sc povrne k svojemu vozičku. A igrače mu ne ugajajo, vedno pogleduje proti hiši.
,,Kaj tnenite, gospod zdravnik?" vpraša dečkov oče z žalostnim, skrbečim glasom zdravnika,
,,Nocoj   se   obrne  na   bolje   ali--------—!" od-
govori ta jako resno. ,,Pljučnica je pri vaši ženi tako huda, da ji moratc kar najskrbneje streči. Ne pustite je same tudi za trenotek!"
Globoko vzdihne mož, zdravnik pa se poslovi, rekoč:  nDal Bog, da se zboljša bolnici!"
,,Hvala, gospod zdravnik! Z Bogom!"
Ko zdravnik odide, priskaklja deček k očetu. „Ali je mamico že ozdravil gospod zdravnik?" vprašuje dete.
,,Ne, Jožek," glas se mu trese, Bto ne gre tako hitro! Matnica je še vedno zelo bolna; morava mater Marijo prav srčno prositi, da ji dodeli zdravje!" Milo-proseče zro njegove oči tja k cerkvici Matere Po-močnice.
»Mamica je zelo bolna," se užalosti dobri otrok. BOh, škoda, škoda! Moram pa že kar stopiti k njej in jo sam vprašam, kako ji je " Zmuzniti se hoče mimo očeta v hišo. A ta ga primc za roko: ,Zdaj ne, zdaj ne! Jožek. lc ostani na vrtu! Mamica je zelo slaba in trudna, ne smeš je motiti, ker mora počivatil" Oče hiti v hišo, dečka pa pusti na vrtu.
,,Mamica je še zelo bolna in alek je rekel, naj našo Ijubo Marijo Pomagaj prosim za njeno zdravje!" govori dečekprisebi.  nOh, to bom pa precej opravil!"
Stopi proti vrtnim vratom, a hipno se njegova polna ličeca zasvetijo od veselja ob novi misli.
    58    
,,Tujci," šepeče, nprinašajo, ko prihajajo na božjo pol k nam, materi Mariji vedno kakšen dar in molijo pred oltarjem milosti. To hočem tudi jaz — gotovo potetn Marija hitrcje ozdravi mamo!"
Pogled nedolžnih svetlih očesec mu obstane na vozičku.   Premišljuje  nekaj hipov,  oči se mu porose.
nDarujem svoj voziček," vzdihujejo trepetajoča usteca, Jo bo gotovo dopadlo presveti Materil"
In brž vzdigne igračo, otrese prah z nje in jo briše tako dolgo, da je videti snažna in svetla. Potem hiti naravnost proti cerkvici. Pri kropilniku se prekriža z blagoslovljeno vodo, kakor ga je učila draga mama, pa steče proti podobi. Voziček postavi na oltar, po-klekne in povzdigne ročice proti Mariji.
nOh, ljuba Mati božja!" prosi goreče, ,,za piruhe ti podarim svoj voziček. Prav lep je in konjiček je spredaj. Vse ti dam, ti pa ozdravi ljubo mamico. Lepo te prosim, ljuba Marija!"
Prišla je velika nedelja. Vse drugo vreme je bilo. Mehka, skoro gorka sapica pihlja in vzbuja cvetlicam in ljudem upanje prihajajoče pomladi.
V hišici Jožkovega očeta je še vse tiho. V spalnici brli slaba svetilka. Bledi svit obseva upadlo bolničino obličje, ki nosi na sebi vse znake hude noči. Zdaj spi bolnica in ne diha več iako težko      skoro čisio mirno.
Na pokvarjenem stolu pred posteljo sedi gospo-dar; v naročju mu sloni Jožek — oba dremljeta Kmeta je premagal zaspanec, saj vso noč ni zatisnil trudnih oči. Mali Jožek pa je tudi slabo spal. Na vse zgodaj pa prileze iz postelje in zleze očetu v naročje.
Prvi solnčni žarki so prisijali v sobo in padli na obraz. Hipoma se zbudi, položi svojega dečka na stol in stopi k ženini postelji.
„0 Bog, kako boznjo!" izvije se iz njegovega srca. Pomane si oči, kajti spanec je še ležal na njih, in pogleda bolnico BTako dobro spi kot nikoli zadnji čas," izpregovori vesel. „Ali se je obmilo na bolje? Oh, trpela je grozno to noč. A morda je vendar njena močna narava premagala bolezen!"                                
   59                                        
Proseče je pogledal na podobo Matere božje, ki ]e visela nad posteljo. Potem govori sam s seboj: »Tako soparno je tu notri. Menda nc bo škodovalo, če malo odprem okno pomladni sapici." Po prstih stopi k nizkemu oknu in ga nekoliko odpre. Dobro-delni, gorki pomladanski zrak je priplul v sobo. Ubrani -akordi velikonočnih zvonov plavajo nad probujeno naravo. Kot bi jih nosili krilatci na svojih prozornih perutih, tako svečano in nebeško milo so hiteli glasovi črez plan in log, kjer se glasi: »Oospod je vstal! Alcluja! Aleluja!" Kmet se strese.
»Velikonočni zvonovi!" šepeče. nKaj mi prinese velikanoč ?"
Lahen šum ga zbudi iz zamišljenosti. Bolnicase je premaknila. Hitro stopi mož k njej.
,,Marjeta," jo tiho ogovori. — In res! Bolnica odpre oči, sicer še motne in izmučene — a popolno jasno in zavestno, medtem, ko vso noč ni bila pri zavesti.
Gospodar jo ves vesel vpraša: nTi je bolje, draga žena?" in se skloni čez bolnico.
BZdi se mi, da je bolje!" odgovori tiho. nMalo boljše!"
,,Hvala Bogu! Mariji slava!" Prime ženo za bledo, suho roko.
nMamico  - ozdraviti------Ijuba — Mati božja!"
šepeče deček v spanju in sklepa ročici, ^moj voziček
------na vrtu je------dam ti ga------." Zadnje besede
je govoril komaj slišno, a starši so vendar razumeli, kaj se  godi v otrokovi duši.
,,Še ce!o vspanju prosi Mafer božjo, da te ozdravi," pravi kmet vesel radovedno prisluškujoči ženi. ^Tega Bog ne morc preslišati!" — Izraz veselja se prikaže na njenern obrazu: nNc!" zdihne, Bne! — Otroško molitev posluša najrajši!"
Latina pomladanska sapica je prinašala v sobo zadnje zvonke velikonočnega zvonenja milo in mehko. Kot akordi seraiskega petja so se zdeli srečnima za-koncema; kmet je bil vesel ob njih, bolnica pa je za-dremala in zasnivala sladke sanje o zdravju. Enako-merno dihanje je naznanilo to.
  60   
Ko se jc mali Jožek zbudil, mu pove presrečni1 oče, da je zdravnik zatrdil, da je nevarnost za mamico odstranjena, njena močna narava jo je premagala. Kako srečen je deček, ki je matcr ljubil tako goreče I
Še drugo veselje pa je Jožku došlo za veliko-noč. Popoldne, po službi božji, pridejo gospod župnik k njim in prineso dečku nov voziček.
^Opazoval sem te skozi okno v zakristiji," dejali so blagohotno, »kako si radovoljno podaril za mami-čino zdravje svoj preljubi voziček nebeški Materi. Tukaj sem ti prinesel drugega! Tvoj voziček pa naj ostane med darovi, prinesenimi Mariji Pomagaj v do-kaz, kako Ijubi dete Marijo in kako zaupa v njeno po-moč v vseh potrebah in iežavah!" . . .
Poslovenila R. Č