UVODNE BESEDE Takšen sem. Sem optimist. Za to sem se zavestno odločil. Zavedam se, da imamo izbiro povsod opaziti le slabo, lahko pa se odločimo videti veselje. A če se me vendarle kdaj dotakne pesimizem in se mi zdi, da je nekaj nemogoče, si ogledam kakšen motivacijski videoposnetek in vidim, da mi pravzaprav ni nič pomagal – vseeno sem preveč len za kar koli, celo za razmišljanje. A kljub temu včasih razmišljam … Vse življenje pravzaprav poskušamo ujeti čas, a z vso strastjo zagovarjamo njegovo minljivost. Če bi lahko še enkrat doživel svoje življenje, bi se potrudil narediti več napak, saj življenje ni dalo smrtnikom ničesar brez velikega truda. Prepustil bi se majhnim radostim trenutka. Uničeval bi se s poezijo, saj to je vendar čast. Pojedel bi več sladoleda in manj špinače. Bil bi list v vetru, jadral bi v oblakih svojih misli. Iz svojega sveta bi pregnal sence. Iskal bi svoje dopolnjevanje, saj se le z drugimi zapolnimo. Naredil bi spremembe, saj mi svet leži pod nogami. Tudi grešil bi ... Brez grehov človeštvo namreč ne bi poznalo strasti. Slednja nas lahko močno onesnaži, lahko pa nas celo očisti. Spustil bi kakšno solzo in kapljo krvi več. Smrt je tako nov začetek. Saj poznate tisto – you think it's almost over, but it's only on the rise … To so mladi literarni ustvarjalci Prve gimnazije Maribor. To nosijo s seboj, te misli, izvirne ali izposojene, so del njih. Naj še sama dodam Nietzschejevo misel njim in zborniku na pot: Kjerkoli že hodim, vedno mi sledi pes po imenu Jaz. Mentorica: Tjaša Markežič, prof. VEŠ, DA SEM TO JAZ Zbornik literarno nadarjenih dijakov Prve gimnazije Maribor Urednica: Nevenka Richter Peče Založila: Založba Obzorja d. d. Za založbo: Nevenka Richter Peče Oblikovanje e-izdaje: Bojan Žigart za Založbo Obzorja d. d. Leto izida: Prva izdelava, 2013 ISBN: 978-961-230-436-2 Copyright©2013 Založba Obzorja d. d. E-izdaja na voljo na: http://itunes.apple.com/si/book/isbn9789612304362 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 373.5.015.31(497.4) VEŠ, da sem to jaz [Elektronski vir] : zbornik literarno nadarjenih dijakov Prve gimnazije Maribor / [urednica Nevenka Richter Peče]. - 1. izd. - Maribor : Založba Obzorja, 2013 ISBN 978-961-230-436-2 1. Richter Peče, Nevenka COBISS.SI-ID 75373825 VEŠ, DA SEM TO JAZ? Belle Kamal Ameriški humorist, pisec in ilustrator Herold je nekoč zapisal: "Če bi lahko še enkrat doživel svoje življenje, bi se potrudil narediti več napak. Večkrat bi se sprostil, bil bi veliko bolj igriv, kot sem bil v tem življenju. Zdaj se spomnim zelo malo stvari, ki bi jih bilo treba jemati resno. Veliko več bi potoval - preplezal bi več gora, okopal se v več rekah. Pojedel bi več sladoleda in manj špinače. Imel bi nekaj dejanskih težav in veliko manj namišljenih." Vsa čustva vplivajo na naše letalo, vsa so mogočna. Toda včasih iz nekega čudnega razloga nežno sapico spremenimo v burjo. Takrat se nam zdi, da so povsod okoli nas sence. Temne, strašljive, grozeče. In teh se bojimo bolj kot ''pravih težav'', verjetno zato, ker ne vemo njihovega izvora, namena, pomena. Skrivamo se pred njimi in se jih trudimo obraniti, čeprav so namišljene, plod naše domišljije, ki včasih preraste meje normale in nas povede v svet, kjer niti v lastnih mislih nismo več varni. Takrat nam je zmaga nad samim seboj največje odrešenje, največja sreča, varen prelet. Sence Mirno se sprehajam po parku, počutim se srečno in varno. Zdi se mi, da sem varna, toda v mislih se nekajkrat izgubim. Vse niti se mi začnejo prepletati, pozabim, kaj je zares pomembno. Tako zelo se zapletam v svoje misli. Te se oblikujejo v plaz, ki mi grozi, da me bo pokopal pod seboj. Preko mene šine senca. Velika in temna. Smeji se mi, smeji se mojim blodnjam. Nekdo se sprehaja po parku, gleda me in se mi smeji. Njegov obraz se spači, njegov nasmeh postane mračen in hudoben. Dotakne se me. Sploh ne vem, kdaj so me noge spustile, a zdaj sedim na tleh, tresem se. Okoli mene je vse črno, tla se tresejo. Na obrazu čutim piš, oster in hladen. Zdi se mi, da mi reže v kožo. Nad mano šine še ena senca. Poskusim se ji umakniti in z glavo udarim ob tla. Toda senca se ne umakne. Vrtinči se okoli mene, želi me ujeti. Zaslišim zvok, ki me kliče. Pravi mi, da me želi ujeti. Senca se mi smeji z besedami, da se želi igrati z mano. Ne zmorem več bežati, popolnoma se mi približa, čutim njen dih. Duši me, strah se razliva okoli mene. Panika me grabi in zaradi tega zavpijem. Borim se s prikaznijo, trudim se, da bi jo odrinila od sebe. Bijem boj, čeprav nisem prepričana s čim. Senci zavpijem, da ne grem z njo. Uprem se ji, želim jo izgnati iz svojega sveta. Vpijem, da je ničvredna in da se je ne bojim. Nežen snop beline jo preseka. Kmalu začne izginjati v žarkih močne svetlobe. Počutim se kot zmagovalka. Na obrazu začutim dotik, zaradi katerega se pomirim. Ne vem zakaj, toda tako nežen je. Ves moj svet oblije belina. Potem zaslišim glas, ki mi pravi, da je vse prav. Ugovarjam, da ni, toda roka mi pokrije usta. Pravi mi, da moram dihati. Ubogam. Ko se svet začne jasniti, Začutim, da ležim na tleh. Moje telo je ujeto v krč, usta imam suha. Neki gospod mi pomaga vstati. Miri me in tolaži. Pove mi, da mi ni treba skrbeti. Mudi se mu, zato odhiti. Jaz pa sedem na klop in zajočem. Še vedno se bojim, toda na soncu utrujena obnemim. Zdaj ni več senc, upam, da sem jih pregnala. Ko pa najdemo naš kraj, varen in miren, potem lahko nehamo vrteti propelerje in upočasnimo let. Če srečamo jato gosi ali rac, ki nas bodo spremljale na poti, toliko bolje. Ne potrebujemo več glasnega zvoka motorja, da bi koga opozorili, da ''vozimo''. Ne, tisti, ki to mora vedeti, že ve. Tišina Telefon držim v roki, slišim tvoje dihanje, a ne govoriva. Povedala sem ti vse in mislim, da zaman. Saj si vse že vedel … Ob tebi imam občutek, da me lahko prebereš, da si vedel, kaj sem in kdo sem, ko si me prvič videl in ko sem jaz videla tebe. Tako se midva pogovarjava. S tišino. Že nekaj minut sva tiho in ne čutiva potrebe po govorjenju. Zakaj? Ker se razumeva tudi tako, brez hrupa, nežno in elegantno. Razumeva se v tišini in škoda nama je trenutka, da bi ga uničila z zvokom. Preden sedemo na letalo, dvomimo? Dvomimo o varnosti poleta? Ne, ne dvomimo, ker bi nas postalo preveč strah. Zakaj pa dvomimo vase? Vedno je tako … Če letimo z letalom ali pa jadramo v oblakih naših misli … Vedno bomo padli ''dol''. Kakšen bo pristanek, pa ne ve nihče. Ne pilot, ne potniki. Odsev Zrem v ogledalo. Kdo je ta oseba? Ozrem se nazaj … Je za mano kdo drug? Je to res moj odsev? Kako to, da se ne poznam …? Bolj kot zrem v ogledalo, manj se poznam, manj vem, kdo sem, kaj sem, kaj čutim. Ves čas se bližam bistvu, toda se oddaljujem. Čemu bi razmišljala, če se ne poznam? Ne bom več ... Pustim ogledalo, vstanem in grem ... Sama, izgubljena ... Vsako letalo potrebuje gorivo, da vzleti. Večja letala večjo količino, manjša manjšo. Odvisno tudi od števila potnikov in količine prtljage. Nekatera goriva močno onesnažujejo zrak, druga spet manj, a ga vendarle še. Naše vzletno gorivo je želja, ki preraste v ljubezen, in končni produkt je sla, poželenje, strast, kakor je pač komu ljubše. Lahko nas močno onesnaži, lahko nas celo očisti. Odvisno od proizvajalca tega goriva. In odvisno od naše uporabe. Lahko ''kurimo'' brez smisla in konkretnega razloga, lahko ''kurimo'' še ostanke prejšnje faze, ljubezni. Prvi način porabe je cenejši, drugi je okolju prijaznejši. Izbira je vedno na nas. Skupaj Skupaj sediva. Dež polzi po najini koži in ti me objameš. Privijem se k tebi, potrebna objema, potrebna ljubezni, potrebna tebe. Nihče se ne gane, obleko imava premočeno, molčiva. Vsaka kaplja nama pripoveduje svojo zgodbo. Nežno mi privzdigneš obraz. Gledaš me v oči in v tvojih plamti strast. Poljubiš me … Na začetku nežno, skoraj boječe, kasneje globoko. V daljavi zagrmi. Ne ganeva se, še vedno tesno skupaj leživa v travi. Potegneš me k sebi in mi slečeš premočeno majico. Vzdrhtim. Ponovno me strastno poljubiš in se znebiš svoje majice. V prsih mi prične razbijati. Ne vem, kaj storiti, toda srce mi govori, naj se prepustim. Želim si te. Želim si te tako močno, da me boli. Nežno me slačiš in kaplje mi polzijo po goli koži. Sedaj ko sva slečena, se ne bojiva. Želiš mi reči, da me ljubiš. S poljubom ti preprečim. Začneš me poljubljati po telesu. Po vratu, po ramenih, po prsih. Potuješ vse bolj nizko … Za trenutek se mi svet ustavi. Neham dihati. Potegneš me nase in me pričneš božati. Pustim se ti. Počutim se visoko, pa vendar nizko. Samostojno, pa vendar nebogljeno. Zdaj vem, da brez tebe ne morem živeti. Tiho v meni prebudiš strast, ki je zdaj ni več mogoče ugasniti. Ti to veš. Začneš me jemati. Sprva nežno, potem vse močneje. Tiho zaječim, a ti zvok zadušiš s poljubom. Nežno te ugriznem in v zameno dobim še en poljub. V mehkem ritmu se zibava … Čutiva se kot še nikoli. Zdaj sva eno in nič naju ne more ločiti. Ti in jaz, sama … Dež naju boža … In ti se mi zazreš globoko v oči. Čutiš, da mi je všeč. Veš, da te brezpogojno ljubim, kot ti ljubiš mene. Q Ko ljubim, ne ljubim. VITA Drama v petih dejanjih (odlomek) OSEBE: JAMES – zelo dober Theodorjev prijatelj, Theodorja prikrito ljubi THEODORE – dober Jamesov prijatelj, komaj čaka, da ponovno sreča Jamesa EVA – Theodorjeva žena WILLIAM – gospod in Theodorjev znanec PETER – gospod in Theodorjev znanec II. dejanje VEČERJA James potrka. Vrata se odpro in na pragu stoji Eva. JAMES (z zaigrano zaskrbljenostjo): »Dober večer. Iskreno upam, da vam s prehitrim prihodom nisem povzročil neljubih preglavic in vas spravil v zadrego.« EVA (prisrčno, nekoliko razigrano): »Ah, predragi James, ne bodite no smešni. Seveda ne. Nikakor. Vstopite, prosim.« JAMES (nestrpno se prestopa in pogleduje čez Evino ramo): »Kje pa se mudi Theodore?« EVA (nekoliko zaskrbljeno in v zadregi): »Žal mi je, dragi James, a na Theodorjevo in mojo žalost vas moram razočarati. Theodore se je pravkar poslovil. Prejel je nepredviden klic iz službe, kjer ga čaka primer, ki zahteva njegovo navzočnost. Kakor koli že – nisva vas mogla pravočasno obvestiti in sedaj bova morala večerjati sama. Upam, da vam v zgolj moji prisotnosti ne bo prehudo.« JAMES (s prikrito razočaranostjo): »Nikakor ne. Le kdo bi se upiral nedeljski večerji v prisotnosti tako očarljive gostiteljice. Prepričan sem, da je to več kot prekrasna priložnost, da se ob okusni hrani in pijači bolje spoznata Theodorju najljubši osebi in izvesta, ali imata v omarah skrite kakšne srhljive okostnjake.« (izzivalno zamežika) EVA (veselo, z olajšanjem): »Ah, kako prav imate, predragi James. Prepričana sem, da je pred nama prekrasen nedeljski večer.« Eva in James plešeta ob spremljavi nežne glasbe. Med plesom se pogovarjata, smejeta in muzata. Njun objem je iz trenutka v trenutek tesnejši. Nenadoma James Evo med plesom dvigne v zrak. Nepremično si zreta v oči. V ozadju glasba pojenja in v naslednjem trenutku se Eva in James poljubita. EVA (prestrašeno in v zadregi prekine poljub): »Dragi James, nisem povsem prepričana, da ravnava pravilno.« JAMES: »Le kdo bi to natanko vedel, draga Eva. Sva človeka iz mesa in krvi, in kdor je iz mesa in krvi, ta vendar greši. Brez grehov človeštvo ne bi poznalo strasti.« EVA (strogo, preudarno): »Ko je mesa in krvi preveč, se v njem utaplja prekletstvo.« JAMES (hlinjeno, pomirjajoče): »Če ima človek občutek, da je mesa in krvi preveč, ju je treba zaužiti. Ne dovolite, da vas zmede razum. Prepustite se majhnim radostim trenutka in zaplavajte z menoj nad oblake. Le tako boste spoznali svojo dejansko usodo. Bodite list v vetru.« EVA (razneženo): »Ah, preljubeznivi James, vaše modre, zrele besede so tako prijetno žgečkljive. Prav imate, bodiva lista v vetru.« Se poljubita in odideta z odra. III. dejanje PARK THEODORE (nestrpno): »Najlepša hvala, dragi prijatelj, da ste se tako nemudoma odzvali moji prošnji za srečanje. Potrebujem nasvet in podporo prijatelja.« JAMES (presenečeno): »Pomoč prijatelju v stiski je vendar samoumevna. Zaupajte mi, dragi Theodore, kaj vam ne pusti spati. Zvenite tako zaskrbljeni in potrti.« THEODORE: »Prav imate … zaskrbljen … potrt … zmeden … Ah, saj ne vem, kako začeti …« JAMES: »Naravnost. Pustite besedi z jezika.« THEODORE: » … sumim … da Evi prija vonj in okus po drugem moškem … Morda je celo mnenja, da ji … pristaja …« JAMES: »Vonj?« THEODORE: »Da, dragi prijatelj, vonj. Zdi se, da se videva z moškim – ljubčkom, čigar vonj se je neizbrisno vpil v njeno kožo. Zaradi tega zatohlega vonja po trohneči gnilobi zdaj nenehno vidim Evo v objemu skrivnostnega zapeljivca.« JAMES: »Ali ste o tem prepričani?« THEODORE: »Ne – kajti: ko ni dokazov, človeka navdaja sum, ta pa je po navadi hujši od dokaza. Sicer pa – sum, ki se poraja zaradi ženske, ki odvrača pogled, ker prikriva, je pravzaprav dokaz, ali ne? In – ta vonj …« JAMES: »Ali ste kaj ukrenili? Ste ji dvorili? Ali ste ji kaj podarili? In jo med dvorjenjem in občudovanjem darila postavili pred dejstva?« THEODORE: »Moja dejstva so nešteta presenečenja, s katerimi jo razvajam iz dneva v dan, dragi prijatelj, a zdi se mi, da presenečenja ne zaležejo več. Ne vem več, kaj naj storim. Imam občutek, da se bom razblinil v obupu.« JAMES: »Presenečenja, ki jih je preveč, ženski ne laskajo, temveč se ji posmehujejo in jo delajo samoumevno. Vedeti morate, da se skrivnosti presenečenj vselej zaman bodejo s skrivnostmi ženskega duhá.« THEODORE: »Kaj predlagate, dragi prijatelj? V žensko se vendar ne morem preleviti, da bi bolje razumel.« JAMES: »Prav imate, ne morete se. Lahko pa vprašate za nasvet nekoga, ki mu je ženska duša blizu.« THEODORE: »Vas! Zmeraj ste znali z ženskami, dragi James. Prosim vas, pomagajte prijatelju v stiski. Nadvse hvaležen vam bo.« JAMES: »Ah, predragi moj Theodore, vidim, da ste zaradi obupa pričeli pretiravati z laskanjem. Je že res, da poznam ritem src plemenitih gospa bolje, kot poznajo pijanci zvok lokanja žganic, toda – za nasvet prosite napačnega človeka.« THEODORE (začudeno): »Toda – čemu?! Saj ste vendar sami dejali, da ste eden tistih moških, ki se vrti v ritmu ženskih src …« JAMES: »Vem, kakšne so bile moje besede, toda, žal, vas moram razočarati. Ne morem vam pomagati. Sami morate najti ritem in melodijo, ki si jo pojeta naklonjenost in ljubezen ženskega srca.« THEODORE (obupano): »Prosim vas, dragi James, bodite milostljivi, prosim vas!« JAMES: »Žal mi je, toda moj nasvet zahteva bistro glavo. Pojdite domov. Utopite svoj obup in žalost v žganju, prevetrite svoj čustveni blodnjak z vonjem po cigarah. Odspite svojo otožnost – meni na ljubo.« THEODORE: »Čeprav sem zmeden, vam moram priznati, da imate prav (ga objame). Res ne vem, kaj bi brez vas, dragi prijatelj. Dejstvo, da vam lahko popolnoma zaupam, me vselej pomiri in osreči. Pojdem. Ko se mi misli uredijo, se ponovno srečava. Hvala in – nasvidenje, dragi James.« IV. dejanje PIKNIK V PARKU EVA: »Kako sem vas pogrešala. Hlepim po vašem objemu, ki bi ga sleherni trenutek svojega življenja zamenjala za kar koli. Vaš omamni vonj po hrepenenju in strasti me spravlja ob pamet.« JAMES: »Potopiva se v objem pod soncem, ki sije v najlepši ženski obraz, kar sem jih kadar koli uzrl na tem svetu. Naj se nikoli ne končajo trenutki, ko se z vami zibljem v ritmu ljubezni. Naj se čas ustavi v strastnem poljubu.« EVA: »Vselej se vam bom prepustila. Ravnajte z menoj kakor z vašo najljubšo cvetico.« JAMES: »Prepričani bodite, da vas bom negoval kakor najlepšo, najbolj barvno, najnežnejšo rožico pod soncem.« Eva in James se v ozadju pogovarjata in objemata. Na oder prideta William in Peter. WILLIAM: »Kako nestanovitno, spremenljivo in nepredvidljivo je lahko vreme. Izpostavljeni smo njegovi volji, kot smo izpostavljeni neusmiljeni igri naših src.« PETER: »Kako prav imate, dragi prijatelj. In ko so vremenske neprilike najhujše, človeku najbolj prija pogovor s prijatelji. Ne zamerite mi mojega smelega vprašanja, toda: Zaupajte mi, prosim, kje si urejate svojo brado? Moj brivec je zbolel in najti moram drugega.« WILLIAM: »Naslednjič, ko se bo moji bradi zahotelo, da jo pristrižejo, vas vzamem s seboj in vam pokažem, kje se nahaja moja brivnica. Mimogrede – kako pa kaj vaša cenjena žena? Ali je še vedno tako delavna in nadvse ljubeče skrbna v odnosu do vas?« PETER: »Da, seveda. Nikoli ni bilo drugače. Saj poznate njeno nrav. Priznati moram, da se brez nje ne bi znašel.« WILLIAM: »Nenavadno, kako pomembne in nepogrešljive so naše predstavnice nežnejšega spola. Brez njih si svojih življenj ne moremo predstavljati. Ne … brez njih naša življenja ne bi bila mogoča.« PETER: »Kaj pa je to, dragi William?« WILLIAM: »Ali je res, kar vidim, ali pa me varajo moje oči?« PETER: »Upam, da sva žrtvi šale, ki nama jo igrata najina pogleda.« WILLIAM: »Dragi Peter, menim, da tukaj ne varajo najine oči, temveč lepotica, prelepa, da bi ob njej pomislil na kaj tako grozovitega.« PETER: »Toda kaj storiti sedaj, ko je resnica prišla na dan?« WILLIAM: »Mislim, da je najbolje, da iz spoštovanja poveva Theodorju, kaj so uzrle najine oči. Tako vendar veleva kodeks med prijatelji, ki si zaupajo in verjamejo na besedo.« PETER: »Prav imate, bolje, da se sooči z resnico z najino pomočjo, kot pa da mu jo pod noge zaluča kak pijanec ali celo hud sovražnik. Kar mu imava povedati, bo zanj tako ali tako prehudo. Poskušajva z izbranimi besedami vsaj malo omiliti neljubo zadevo.« WILLIAM: »Upam, da bo najine besede sprejel dostojanstveno, da mu bo kri ostala hladna, da mu ne bo zavrela.« Kaplja krvi Smrt je nov začetek. Katarinina temačna usoda Uničili so jo, zlomili krila. Kako bo zdaj letala? Ne vem, a saj bo preživela. Življenje jo bo utrdilo, veste, krivice bolijo. Kot rana, ki ti nož jo naredi, ne izvleci ga, ne misli nanjo, umri. Glas bil kot solna je kislina, oči začele se topiti so. Jokala je, jokala … Še danes besno joče, jezna, besna, na prostost hoče. Svet je obstal, v tišini Tišino zamrmral. Pel si jo tiho je, pssss! Ne motite pogreba duše, veste, to ni vljudno! Glej ...! Zdaj položili jo bodo v krsto, mirno zasipali mrtvo bodo nevesto. Iz spokojne prsti se nekdo oglaša, še eno truplo, ki žrtev je krivice. Boli … Na sprevodu, za pogrebom so duše med seboj šušljale, tiho šepetale: »Poglejte Katarino, kako s sencami mrmra Tišino!« Kruto izdale. Potrebno ni bilo, da je tako, a človeški faktor je morilec, morilec mladih, neizkušenih duš. Krivice neprijeten so preizkus. Glej! Ponovno duša bila je strta, glej, kako kri iz ust nemo ji polzi … Kri potrpežljiva je, ne pritožuje se, ne kriči, zelo ustrežljiva je, uslugo naredi. Ona morala sodnik bi mladih biti, njihova srca jim ne razbiti, le malce krvi jim podariti. Duše jo imajo rade, veste, počutijo se tako živo: »Hura za tkivo!« Angeli teme so Katarino zazibali, jo v večni spanec položili. Zdaj je tam, na varnem, z ostalimi dušami, na samem. Jočite, jočite vsi, zdaj vidite, kaj človeški faktor naredi. Kazen nedolžnih V daljavo tožna strmi, na svetu nedolžna trpi, trpi, ker življenje jo je pretentalo, ude in telo kruto kaznovalo. Že od rojstva kriči v tišini, krvave solze milo joče, pogled za njo z vozička je edini, svet usmiliti nje se noče. So tam in jih ni, ne čuti jih, a boli. Kako rada travo bi čutila, čutila bolečino, kri prelila. »Zakaj hoditi prav jaz ne morem, nog premakniti ne zmorem! Roke ob meni leže mrtvo, srce, duša, vse je strto.« »V mislih pogosto svobodno tečem, kot ptica sem, si rečem. Dotikam se neba, letim, pred bratcem, ki ujel bi me, bežim.« Nato zgodba zanjo se konča, resničnost je drugačna, prebuja se iz sna. »Ne še, še bi tu ostala, še v tuje kraje potovala!« »Še bi tekla in bežala, prosim, samo, da na nogah bi stala! Da čutila bi, da res živim, da človek sem, trpim!« »Zakaj si njiju kaznoval, starša name prikoval? Gledam ju, nemočna strmita, rada zamenjala z mano bi, trpita.« V sobo njeno mama zvečer vstopi, da spi, ne vidi je, se moti. Nežno igra se z njenimi lasmi, rada vrnila bi ji dotik: »Pojdi ven, vrata zapri!« »Očka pred mano velik je junak, dobrovoljnež, veseljak. Pretvarja se, da ovire moje ovire niso, da svet je isti zame in za njih, a nekoristna sem, breme, čakam le na vdih in izdih.« »Vzame v roke roko mojo, poboža me, jo poljubi … Pa saj veš, da ne čutim nič, saj veš, da sem kot živ mrlič.« »Utrujena sem, zaspana, legla bom k spanju, dana. Vem, da drugače pač ne gre, se življenje vzeti sme?« »Očka bridko bo jokal, mama se odela bo v črnino, žalovala bosta nad mojo telesno skrinjo. A žal mama, žal oče, ne morem več, trpljenja, dovolj imam mizernega življenja.« »Saj me ne bo bolelo, obljubim, že imam prstan, smrt zasnubim. Rada vaju imam, starša moja ljuba, vem, za vaju strašna bo to izguba, moja poguba.« »Nagnem stekleničko polno strupa, zvrti se mi, povzroči zameglitev uma. A zdaj to ni več pomembno, zdaj tečem čez širen travnik, res, jaz osebno.« »Tukaj mi je všeč, tu bom ostala, vsako noč pod nebom čarobnim zaspala. Srečna, zdaj zares sem srečna. Zdaj svobodna sem, sem večna.« Pesnitev samomora Kri mezi iz vsake duševne pore, duša se pričela je lomiti, v glavi vlada zmeda in nered, ves svet naj bo preklet. Kri kaplja le bežno, dež toči svoje solze nežno. A zdaj že teče in drvi, z namenom, da potok naredi. V svoje roke vzela bom stvari, žila prerezana biti si želi. Oster predmet zdaj bo kraljeval, vrat, tudi ti ne boš nazadoval. Prvi rez v hipu naredim, zaskeli me, a zdržim. Prva kaplja padla je ob tla, tako glasno, da mir zbudila je iz sna. Kar začela sem, moram končati, razumu ne zmagoslavja dati. Počakala bom, da zadnja kaplja krvi, črno dušo, telo moje zapusti. Prerezala si bom še vrat, da telesu svojemu dam pečat. Kako boli me, v tišino kričim, kri upira se, kriči na ves glas, oglušim. Zdaj tišino mir mi bo zapel, še zadnji dolg neusmiljeno vzel. Izgubila sem sluh, zdaj vid, prihaja zdaj on, moj zadnji izdih. Poljub v zameno mu še dam, njega, ki v samoti pustil me je, izdam. Staršem pismo bom še napisala, ranjeno telo, dušo črno, svetu pokazala. Šepet poslednje kaplje krvi Črna je krsta, zadnja postelja odprta, ven bledo truplo bolšči, žalost v otožnih očeh je zaprta, zaman si miru želi. V skrinji telesni dekle leži, iz škrlatnih ustnic kaplja krvi ji strmi. Zdaj omadeževano bledo je lice, potok krvi je struga resnice. Del telesa ni več glava, iz mlake krvi na površje priplava. Ude s sekiro brutalno je odvzel – kri prši … Vsako okončino posebej je odvlekel, pokrije jo rdeča preproga krvi. Našli so jo starši, lastna kri, žalost ovila jih je vase – črn plašč nemoči. Otroka njihovega ne bo nazaj, oropali so jo mladosti življenja, vseved, zakaj? Rabelj je ostal neznan, pravici skrit, nekaznovan, se sme umreti kar tako, zaman? Krvava krivda na plečih mu visi, srce para, um mori, on, ki življenje vzel je, trpi. Znano ni, da misli veter mu mori, da sila nevidna krivično jih kroji, duša uboga ne zaveda se, kaj naj stori, da zlo usodo, bedno naturo spremeni. Jemlje in jemlje krvavo – to je prepovedano, bel dar, ki mu dan ni – zapri oči, ti kaznjenec, umri. Sedi v temačni sobi, blodi, sam … V prašnem kotu toži, s sveta v ječo senc pregnan. Tišina prevlado je prevzela, le solze, tihe borke, zmožne so upora, duša krhka ni sposobna oditi iz zapora. Črno črno ostane. V kotu, na pajčevini pajek tiči, od življenja kipi, vrag večnosti, živi. On ga vidi, gleda, zavedajoč se strupa, nikoli ne bo živ, le prikazen, gradnik brezupja. Trpi … Vstane iz ljubosumja, zavisti, živali grdi, mali, nebogljeni, bitju strašljivemu zlomi ud – zločin. Z obisti. Kri se prelije … Cvileč zvok, joče, kriči – bitje ohromljeno, okončina pada, pada, pada, pade na zaprašena tla, kaplja krvi dvigne prah – vse je prašno. Pade mu na glavo, poruši trdnjavo, rdeča barva zmoči las mu črn, nato pada dalje. . . . Na bledi koži madež mu pusti, kaplja teče in drvi, do srca se napoti. Prispe do tja, brezkončnega dna, konec naredi, on le v belo steno strmi, gleda … Kaplja veliki je rabelj. Vzame v roke lastne sekiro, zaradi popite krvi je ves zadet, zdaj žrtev rabelj je postala, ubije, uniči svoj ogabni skelet. Niti kost ni cela ostala, postava v mlaki krvi plava. Pajka v trenutku rdeč šal ovije, ga zaduši, še mrtva duša jemlje duše – nepravično. Na nedolžnem, bledem zidu kri portret žrtve nam izriše – umetnik, pripoveduje o človeku, ki v samoti bival je – trpel. Zdaj je v redu, dobro, zdaj je v Had odšel. Nihče ga nikoli razumel ni – ljubil ni, niti poskusili niso – oni, biti sam, neljubljen je boleče … Ljubite ljubezen, ljudstvo, delite ljubezen nesebično, biti ljubljen lepo je, resnično. Tercet smrti V nam poznanem svetu črnina kraljuje, širi se, zastruplja duše, ubija, v ljudeh vse slabo prevladuje. Žarek sonca, kako topel si, nam prija. Sočutnosti med nami dolgo že ni več, smrt človeka za koga se dobro sliši, dan za dnem na svetu nas je več, preživetje sveta na tanki kapilari tam visi. Ljudje umro, spet novi se rodé, nič zato, a mnogi med njimi na svetu tem bednem veliko žalujočih svojcev pusté. Taka je bila zgodba moža, ki za sabo pustil je seme sveta: Pogreb bo, sporočil je krvnik. Leži bolehno, vegetira v sobi, obraz mu je steklen – umira, zapušča svet, le telo ostalo bo za njim, ta gnili, oveneli cvet. Zunaj je hladno, zmrzuje, možem v klobukih črnih strašno je hladno – pod težo krste se šibijo, v mukah truplo razpadajoče držijo. Korak sledi koraku, solza je solzi sestra, dež, ki pada, brat je njun v nesreči grozni. Žena postala vdova, hči je matere le hči. Sama je. Žalost razžira ji kosti, umira v sebi, svet puščava črna zmletih umov se ji zdi. Zdaj odšel je on. V sebi dekle se ruši, delček za delčkom v njej razpada – umira, zaradi bolečine neznosne v sebi hira. Pred ljudmi se skriva, pred svetom, bledolično bitje v sobi gnije, angel teme s poltjo prosojno, duša mrzlično izogiba se sončnim žarkom – nejevoljno. Ne je, ne pije – žaluje, strada, od nekdaj znala je z njim živeti – velikim H-jem, on kralj bil njen, rešitelj, ona njemu žrtev več bila na spisku je predolgem. Zdaj je vanj še bolj zabredla, ni ga več, da pazil bi na njo, z njim se zmeraj je dobro vedla, zdaj polastil si on je njo. Ovoj je mračni naredil, dušo brez slamice je popil, zanj je sužnja večna zdaj postala, kje izhod je? Naj jo spusti iz »raja«. Več dni iz sobe že ni šla, matere uzrla precej časa že ni, kje je? Sprašuje srce jo nedolžno? Je tudi ona odšla na poslednjo vožnjo? Potem jo najde, tam leži, zlomljene ima kosti. Nima dni veliko že prespanih v krsti, grob preplitek – večna postelja, skrivnost odnesla veliko je prsti. Je umrla. Resnice se zave, da sama, zdaj resnično sama je na svetu tem, zjoče se na grobu staršev, prehitro postala je sirota. Le kdo jo bo v tem peklu našel? Prestolonaslednica samote je smrt, zdaj okronana za novo bo vladarico. Kje se vsi obirajo, to je vendar slavje? Samota požela zadnje bo zmagoslavje. Vzame zdaj skupek konopljinih vlaken, pravijo, da so najboljša, zaluča zdaj zanko potemtakem. Vrv vejo objame, tovarišici pri skrivnem sta delu, skupaj pospremili jo bosta tja čez. Še zadnjič gleda kruto realnost, ve, da kjer koli že bo, slabše kot tu biti ne more. Že vrat muči zaspanost. Že deklica vidi tam mamo, za njo se oče ji smeje, objameta jo, ona se k njima zdaj stisne. Združeni so. Uro za tem najde jo mimoidoči, le kaj naj si misli o tem? Izriše prizor se nam zlomljene veje, vrvi, pod njima pa zlomljen cvet vrtnice leži. Narrator Nil sine magno vita labore dedit mortalibus. "Življenje ni dalo smrtnikom ničesar brez velikega truda." Cicero, de oratore 2, 24 Titanija (Steklene solze) UVOD Zgodba opisuje in prikazuje dogodke, ki so se zgodili pred človekovim zavedanjem samega sebe. To so bili težki časi, polni vsakodnevne napetosti, besa, krvoločnosti in bojev za prevlado. Vsa bitja, tudi ta, ki nam dandanes niso znana, so zelo trpela in utrpela škodo, ki je vplivala tudi na današnji svet. Tisti čas so na svetu, imenovanem Titanija, vladala starodavna bitja, čisti potomci matere Zemlje in očeta Neba. Titani. Bili so odločni, preračunljivi, pogumni, imeli so dobre vrline, ki so jim pomagale uravnavati ravnovesje na svetu. Toda njihovi značaji so bili daleč od popolnosti. Hudobija, hinavstvo, dvoličnost in neusmiljena želja po prevladi so jih pognali v pogubo in pozabo. Niti malo niso računali na to, da se bodo proti njim obrnili njihovi lastni otroci. Bogovi. Usoda Titanije se je znašla na vrvici, ki visi nad srhljivimi globinami Tartarja. Kako, kaj in zakaj se je vse to dogajalo, je zapisano le na enem mestu. Tukaj. PRVO POGLAVJE; 825. Srečanje (odlomek) ...// Do Zevsovega cilja je bilo zdaj le še nekaj metrov, zato se ni obotavljal. Pogumno je stopil naprej do palače in še preden bi lahko potrkal na – velikosti palače primerna – velika vrata, so se le-ta že sama odprla. Ob tem so povzročala glasno škripanje in oglašanje trpečega železa, ki je držalo vrata pokončna. Zvok je prekinil sveto tišino, a kmalu spet potihnil. Vrata so bila na strežaj odprta in dovoljevala vstop prispelemu gostu. Zevs se je pognal naprej skozi nizek hodnik s polkrožno tlakovanim stropom in dospel do veličastne svetle dolge dvorane, na koncu katere je bilo postavljenih dvanajst mogočnih in z zlatom okrašenih prestolov. Bili so prazni, to je pomenilo, da se je novo Srečanje že začelo. Bilo je že 825. po vrsti; do Srečanj je vedno prišlo zaradi kakšnih velikih problemov v Titaniji. Nazadnje se je zgodilo pred nekaj desetletji, ko so sprejemali odločitev, ali bi ljudi sprejeli v svoj svet ali ne. Bil je velik dogodek. Zevs se je sprehodil mimo mnogih stebrov, ki so podpirali težo glavne palače in njenih stolpov, mimo bogatih prestolov, skozi nekaj prehodov in hodnikov, dokler ni prišel do naslednjih velikih vrat. Uho je previdno naslonil na staro hrastovino in prisluhnil. Neobičajno dober sluh mu je omogočil, da je lahko slišal, česar marsikdo ne bi mogel. Slišal je mrmranje zbranih in takoj zatem izbruh ene izmed boginj, najbrž Atene, na katerega se je odzval eden izmed sedmih modrecev. Razbral je, o čem gre debata. Govorili so o tem, da je za nastalo situacijo gotovo kriv rod ljudi. Nekateri so jih obtoževali, da so prinesli le slabo, in se spraševali, čemu so jim dopustili prihod v to sveto deželo, spet drugi so jih branili in krivili nimfe Driade, ki naj bi že lep čas kuhale zamero, ker so nekatere dele njihovih gozdov podelili ljudem. Zevs ni več mogel čakati, prijel je za kljuko in jo potegnil k sebi. Vrata so se na stežaj odprla in pogledi zbranih so hipoma obstali na pravkar prispelem gostu. Sledilo je nekaj trenutkov tišine, potem pa je eden izmed ostarelih modrecev dejal: »Oh, Zevs. Malce si pozen, zato smo sami začeli razpravo. Lahko se …« »Se opravičujem. Upam, da vas nisem preveč zmotil.« »Oh ne, oh ne, le tvoje mnenje smo pogrešali. Lahko sedeš,« je dejal stoječi izmed sedmih modrecev. Bili so si na las podobni. Vsi so imeli dolge bele brade in lase ter skoraj brezbarvne oči. Oblečene so imeli, kakor je bilo v navadi za sodnike, dolge bele obleke, v katere je bil všit moder trak, ki naj bi ponazarjal njihovo poštenost, pravičnost in nepodkupljivost. Dvorana pred Zevsom je bila ena izmed večjih v palači. Imela je vgrajene stotine stopnic v polkrogu, ki so služile kot sedeži. Bile so napolnjene do zadnjega kotička prostora. Na sredi polkroga, pred govorniškim odrom, na katerem so stali modreci, je bilo postavljenih dvanajst prestolov, podobnih tistim v prejšnji dvorani. Na njih so sedela sveta bitja, ustanovitelji dežele Titanije, in tisti, ki so Zevsu in mnogim drugim bogovom podarili življenje. Titani. Tudi oni so si bili skoraj na las podobni. Odeti so bili v dolga, kot noč črna ogrinjala, ki so jim prekrivala bledo barvo kože, ki je bila od starosti videti že skoraj prozorna. Njihove oči so se po barvi ujemale z obleko, obrazi pa so bili brezizrazni; z njih ni mogel razbrati ne veselja, ne jeze, ne česar koli drugega. Zevsu se ime Titani zanje ni zdelo primerno. Tako bi namreč imenoval bitja, ki so fizično velika ali orjaška, oni pa to gotovo niso bili. Morda so bili od bogov večji za kakšne pol dolžine, nič več. Toda vedel je, zakaj so jim nadeli takšno ime; imeli so mogočne, neponovljive moči, tako da so že samo zaradi tega mnogim pognali strah v kosti. Vsekakor z videzom nikoli niso izrekali dobrodošlice. Zevsov pogled je zaskrbljeno šinil po celotni dvorani. Na skrajni desni strani so sedele predstavnice nimf. Prepoznal je nekatere znane obraze, vodjo Driad Evridiko, nimf iz velikih hrastovih gozdov, Nereide, nimfe iz morij, Najade, nimfe rek in potokov, Alseide, nimfe listnatih gozdov, Oreade, nimfe z gora, Hamadriade, nimfe drugih gozdov, Napaje, nimfe dolin, in Meliade, nimfe iz jesenskih gozdov. Večina izmed njih je bila z očmi uprta vanj, nekatere pa so si tudi nekaj zapisovale na masivne liste posebnega drevesa, najbrž glede obravnave. Poleg njih so sedeli povodni ljudje, ki so bili nezdrave blede polti in precej vlažni. Zevs jih je videl po dolgem času, kajti ta bitja niso bila navajena velikokrat hoditi iz svojih globokih in obrežnih voda, ko pa so prišla, se je zdelo skrajno pomembno, kajti za njih je bilo to, da zapustijo vodno okolje, trpljenje. Povzročalo jim je bolečino; predvsem je bila težava, ko so morali svoj ribji rep, ki jim je v vodi prinašal veliko prednost, odvreči in se navaditi hoditi z dvema nogama. To jim je vzelo veliko časa. Zraven njih so, na sredi polkrožnega sedišča, sedeli ostali bogovi. Med njimi je Zevs najprej opazil svojo ženo Hero, ki mu je neučakano kazala, naj prisede. Na skrajni levi je sedelo nekaj deset kentavrov, bitij s pol človeškim in pol konjskim trupom, nekaj minotavrov, bitij z bikovo glavo, in poleg njih še varuhi. Slednja bitja so bila, prav tako kot človeški rod, ustvarjena nedolgo nazaj. Sprva so imeli vsi izmed njih nadvse svetle, skoraj bele lase, kasneje pa so se začeli razlikovati med seboj; nekateri so menili, da je na to vplivala povezava med posameznim človekom in njegovim varuhom. Posebni so bili predvsem zaradi svojih veličastnih pernatih kril, ki so jim krasila hrbet in jim bila v nevarnostih še kako koristna. Bili so dobri letalci. Zevs jih ni preveč maral, kajti bili so ustvarjeni, da pomagajo in varujejo vsak svojega človeka. Po drugi strani pa so lahko prišli še kako prav, kajti povedali so vse, kar se godi temu nesrečnemu človeškemu rodu. (Kasneje so jim ljudje nadeli drugačna imena; angeli). Zbrana so bila skoraj vsa najvišja bitja Titanije in z Zevsovim prihodom še vsi pomembni bogovi. //... Fyodor Sem optimist. Za to sem se zavestno odločil. Na svetu je veliko teme in bolečine. Imamo izbiro povsod opaziti le slabo, lahko pa se odločimo videti veselje. Če poskusimo na svet reagirati pozitivno, bomo bolje izkoristili svoj čas. Če k vsemu pristopimo negativno, se bomo nekega dne morda ozrli nazaj in si rekli: "Zakaj sem se ves ta čas samo pritoževal/-a? Zakaj nisem užival/-a v tem, kar imam, in pozabil/-a vsega, česar nimam?" Kozarec se mi zdi vedno na pol poln, preprosto zato, ker tako bolje izkoristim svoj čas. (Tom Hiddleston) Gimnazijske pustolovščine Kdo se javi? Pada, pada, pada. Zrak pritiska na prsi, počasi duši Zaprte veke, tema in krik iz globin. Izgubljeno/najdeno Išče se trak, tak, ki zalepi snežinko na okno, tak, ki utiša sošolca, tak, ki se ovije okrog njegove peresnice, tak, ki zalepi listek pod mizo. ? Nabrušeno rezilo s kovinskim sijajem dan za dnem reže les brez plačila. Danes se je odločilo za stavko; odlomilo je grafitno konico. Lačne oči strmijo na uro, potrto čakajo na znak za začetek, ko končno se odrešilni zvon po hodniku razširi, se obupane množice ne da več ustaviti, boj za preživetje se začne. Navzdol po stopnicah, okrog vogalov in dir po hodnikih stotine ljudi. Nagrada vseh, ki prispejo na cilj, je topel obrok ali sendvič s sokom. Sredi hodnika, tik ob steni večino dneva tiho miruje. Večkrat na dan viharno vzdihuje, izprazni vsebino ali jo napolnjuje, zvezke in obleke modro shranjuje. Ah, prosim nehaj, ne. So kriki, ki se zgodaj poleti razširjajo po Maistrovem trgu. Rudolf z napol pospravljeno sabljo mirno opazuje. Ta mladina, vsako leto ista zgodba. Premočeno dekle odskoči in hitro pobegne na varno k prijateljicam. Upa, da bo pripeka sonca še do konca odmora posušila njene lase in obleke. Igrišče v slogu Tomaž je ves v solzah tekel po ulici. Noge so ga bolele, ob vsakem vdihu je čutil, kako je hladen zrak napolnil njegov sapnik, ob izdihu je slišal cvrčanje v svojem nosu. Zaradi solz je videl le sive obrise visokih zgradb okoli sebe. Dvignil je roko in si v star pulover, ki je bil nekoč rdeč, zdaj pa je spominjal na rožnate tapete v babičinem stanovanju, obrisal oči in nos. Del rokava je prekrila prozorna sluz, pomešana s krvjo. Na drugi strani ceste je zagledal ulico, ki je izginjala v hribu. Strahoma se je pognal čez cesto, šele trobljenje z desne ga je opomnilo, da je pozabil pogledati naokrog za avtomobili. Od strahu je za trenutek okamnel in pogledal v smeri zvoka. Pred njim je stal nov sivi mercedes CLS. Ni maral avtov. Za tega mercedesa je vedel le, ker si ga je v preteklih šestih mesecih imel velikokrat priložnost ogledati. Z njim se je vsakič pripeljal njihov stanodajalec rubit starša. "Ej, mali, pazi, kje laufaš!" se je zadrl voznik. Tomaž ga je prestrašeno pogledal in stekel naprej. Slišal je, da je voznik nekaj kričal za njim, a ni razločil niti ene besede. V ušesih je čutil utrip svojega srca in hladen veter, ki je zarezoval v njih. Hrib navzdol mu je olajšal tek. "Sam' še malo," si je mislil. Ko je pritekel do konca ulice, je zavil na levo. Vedel je, da je tam igrišče, ki ga z dveh strani obdaja trnato grmičevje. Stekel je čez belo kamenje, ki se je umikalo pod njegovimi nogami, v visok grm z majhnim rdečim trnjem. Zaprl je oči. Čutil je, kako so trni trgali kožo na njegovem obrazu, dlaneh in se zabadali v pulover. Ustavil se je šele, ko je z glavo treščil v kovinsko ograjo. Od udarca se mu je zavrtelo. Sedel je. Njegove uhlje je spet napolnila kri. "Boječka", "Tele" so bili vzkliki, ki jih je spet zaslišal. Mitja, Simon in Roman so ga gledali z druge strani grmovja. "Tomažek, kje 'maš mamico?" je posmehljivo rekel Simon. Druga dva sta se zarežala. Minilo je kar nekaj časa, preden so ugotovili, da edina pot do njega vodi skozi grmovje. "Se vidimo v šoli", "Ne pozabi prinest' roza rokavic, fajn 'rejo k tvojemu pulovru!" so se hihitaje odpravili nazaj k šoli. Tomaža je od Romanovega udarca s kolenom bolel trebuh. Da bi si bolečino olajšal, je hrbet naslonil na ograjo za sabo in s tem z nje odluščil nekaj bele barve, pod katero jo je razjedala rja. Zaradi pota ga je začelo zebsti. Roke je močno stisnil k sebi in tiho skozi vejevje opazoval majhno igrišče. Na njem je bil tobogan, pod katerim je bil nasut pesek, ki so ga mačke zmerom uporabljaje kot stranišče. V kotu igrišča je stal vrtiljak, ki ga nikoli ni maral, ker ga je bilo zelo težko zavrteti, če si bil sam. Ob njem je bil konjiček na vzmeti. Spomnil se je, kako se je na njem zmeraj gugal, dokler se ni nekega dne zaskalil na njegovih odrabljenih ročajih. V bistvu se od takrat igrišče ni kaj prida spremenilo. Le ročaji na konjičku so se še bolj obrabili in barva na notranjosti tobogana je izginila, pod njo se je razkrival kovinski sijaj. Edina pridobitev igrišča so bile klopi na drugi strani, na katerih še ni bilo vreznin. Na drugo klop je drže se za roke sedel par. Strmela sta drug v drugega. Dekle je dahnilo oblak sape proti fantu. Nasmehnil se je, jo prijel še za drugo roko in naslonil svoje čelo na njeno. Izza streh zgradb so posijali prvi sončni žarki. Smehljaje sta zaprla oči in obrnila obraza proti soncu. Z neznano lahkotnostjo sta se dvigovala. Zazdelo se jima je, da sta na balkonu v Veroni, kot Romeo in Julija. Obdaja ju nočna tišina in svetloba lune, ki prihaja z neba, posejanega z zvezdami. Čivkanje vrabca ju je zbudilo iz sna. Ponovno sta se pogledala. Fant: V tvojih očeh je zmerom zavetje; v njih se meni skrivnostni blesk skriva, je misel ob tem zmerom nagajiva, ki navdih za moje je poezije. Punca: V tvojih očeh zmerom sonce sije, stvar meni zmerom je b'la razumljiva, kako skupaj midva se oživiva, mlado srce skupaj nagleje bije. Fant: Močnejše je od ljubezni ni sile, ki lahko bi polne upe gojila in bi premnoge jo pesmi hvalile. Punca: Skupaj le redke so zveze ostale, a najina ura bo skupaj odbila, midva deležna velike bova hvale. Ura na zvoniku bližnje cerkve je odbila 8, ko je par zasanjano vstal in se odpravil hribu naproti. Do prve klopi je prisopihala ženica, zavezana Kristusu, in odložila težke vreče, ki jih je nosila, na klop. Da bi spočila svoje telo, je sedla. Ženica je s trudnimi očmi ugledala svoje roke. "Kdaj so postale tako starikave, oh, GOSPOD, s čim sem si zaslužila vse trpljenje? Zate sem se odpovedala družini in ljubemu in zvestemu ženinu, skrbel bi zame, je rekel, skrbel bi za družino, pa se k tebi sem zavezala. Kaj mi je bilo treba?" Vsa objokana je oči uprla proti soncu. "Vsemogočni Bog, daj mi znak, da moje si molitve uslišal, sovražim priznati, da vera in moči mi pojenjajo. Samostan v Jožefine roke je padel. Ona skrunila bo naše in tvoje ime. Na Gospodov dan sem jo videla prazniti prihranke, ki ljudje so prigarali jih, za naše otročke. Prosim, usliši me, reši nas!" In sonce je odgovorilo: "Vse življenje si hodila za menoj, me ljubila z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. Tvoja krepkost bo poplačana, ko napočil bo tvoj čas. Vsak greh se poplača, vsa dobrota ti to soboto bo poplačana. Takrat se odpravi k Jožefi in jaz bom s teboj." In oblak je zakril sonce. Na ženičin obraz se je prikradel smeh. Hitela si je obrisati solze. "Hvala, milostni GOSPOD, kako lahko sem dvomila o VAS?" Hitro je pograbila težke vreče in se odpravila naprej. "V soboto, Jožefina, v soboto GOSPOD bo prav naredil." Na tretjo klop si je prišel spočit misli poslovnež v črni, lepo krojeni obleki. Ko si je popravil sprednji del suknjiča, je na njem opazil bel madež: "Sranje kaj ga je bilo treba kdaj sem to staknil včeraj ne takrat sem ga takoj slekel mogoče na avtobusu takrat ko sem opazoval tisto dekle povsod je imelo pirsinge kako se ji ne zagnojijo kako je ponoči ne bolijo tisti čudni tip ki sem ga zadnjič spoznal in je mel celo roko potetovirano pevec ki ga je poslušala Angela oh kaj zdaj dela on je dobila službo na uradu za kemikalije ali so dobili tistega njenega prijatelja ki ji je prodajal travo bog ve kaj je not dajal pravijo da nekateri dajo not koščke stekla tista razbita izložba med protesti je že popravljena enkrat bi moral uporabiti molotovko ogenj okrog katerega smo se v Splitu stiskali smrad po dimu bi si moral umiti lase saj sem si jih v soboto kako bi mi pasal počitek moram iti gledat novega Bonda ali je not kaka kul punca oh moram it na Irsko v pub mogoče v Dublinu srečam Bona predal z listi moram si urediti račune sem vse plačal kaj mi bo danes naložil Primožek Bedanec lahko bi šel v drogerijo pogledat al pa trgovino moram čez most lani je Drava zamrznila bo letos tudi moral bi iti preko nje peš kot tista dva idiota lani radio tega sranja že celo večnost nisem poslušal še kr vlečejo tistega reporterja on je za en drek največji pofl Maribora ga posluša idiotsko industrijsko mesto tak ko Lyon sam oni majo res kulturo EPK-ja je konec onega natakarja so odpustili moral bi it al pa bojo še mene zobna pasta zjutraj je bla moral bi sčistit kopalnico boš ko prideš domov grem al pa bo Bedanec totalno razkurjen." Vehementno je vstal, oslinil svoj prst in skušal sčistiti madež na suknji. Ko je bil zadovoljen s svojim delom, si je poravnal obleko, prijel aktovko in odločno odkorakal. Ura na zvoniku je odbila pol deveto. Tomaž se je zganil. Bolečina v trebuhu je popustila, zdaj so ga bolele prezeble noge. Globoko je zajel sapo, si pokril glavo in stekel skozi grmovje. "Av!" mu je pobegnil krik. Prestrašeno se je ozrl. Daleč naokrog ni bilo nikogar. Pogledal je na zvonik ure, se urno obrnil in stekel nazaj v hrib. Koncept del Gimnazijske pustolovščine Dobra pesem ima lahko tudi banalno vsebino (npr. šilček, punce v fontani), ne potrebuje rim in stopice. Zbirko povezuje skupna tematika: gimnazija. Igrišče v slogu Naslov dela se navezuje na Vaje v slogu Raymonda Queneaua. Delo obsega eno uro dogajanja na igrišču. Liki v zgodbi so predstavljeni z različnimi slogi, značilnimi za različna obdobja. Tomažev del (deček, ki ga preganjajo šolski razgrajači) je napisan v realističnem slogu, zaljubljen par v romantičnem, nuna je predstavljena v biblijskem slogu, poslovnež pa s tokom zavesti. Beštija "Kadar se ti zdi, da je nekaj nemogoče, si oglej kakšen motivacijski videoposnetek in boš videl, da ti ni pravzaprav nič pomagal – preveč si len za karkoli." VLAK ŠTEVILKA 0 Verjetno vsi poznate tisto šalo o treh moških in o strojevodji? Ne? Vam jo povem? Dobro, bom kar začel: Pesimist vidi temo v tunelu. Optimist vidi luč na koncu tunela. Realist vidi luči vlaka. Strojevodja pa tri idiote na tirih! Kar smešno, ne? Ste se kdaj sploh spraševali, če je to mogoče povzeto po resničnih dogodkih? Vas nikoli ni obšinila misel, da se je to res nekje dogodilo? Namreč jaz si znam predstavljati naslovnico časopisa – »Vlak nesrečno povozil tri ljudi« – resno radijsko poročilo, začetek informativnega programa na televiziji z današnjo šokantno novico, da ne začnemo z internetnimi stranmi in vsakim medijem, ki nam je sploh na voljo, tudi senzacionalen rumeni tisk, ki bo iz te nezgode izvlekel povezave z nič koliko zvezdniškimi razmerji, na koncu pa si bo članek delil stran s člankom o pričeskah na rdeči preprogi oziroma dobrodelnem koncertu lokalnih izvajalcev narodno-zabavne glasbe v zatonu kariere in v krizi srednjih let. Sramota, res, in zato raje niti ne pomislim na kaj takega, zakaj? Ker se mi ne da, res se mi ne da ubadati s tem. Pa vendar me vedno znova premaga človeška radovednost. Se je kdo sploh vprašal, kaj je tukaj bilo s temi osebami? Pesimistom, optimistom, realistom in strojevodjo? So sploh obstajali, in če so, kakšen je bil njihov povprečen dan in kakšen je bil tisti usodni dan? Kje začnemo, pri pesimistu? Kar dajmo, saj je to vendar pesimist, tako ali tako je vedno črnogled. To nas verjetno najbolj zanima, kako drugi gledajo na svet, četudi že vnaprej vemo. PESIMIST: Ura na budilki je pokazala 5:35 in v istem trenutku, kot je zazvonilo, je izpod odeje segla roka in s počasnim gibom stisnila gumb na budilki. V bledi, še ne čisto jutranji svetlobi je odsevalo majhno stanovanje, obris roke pa je prešel v obris celotne postave, ki se je kot megla dvignila iz tople postelje ter se na hitro oblekla in stopila v kuhinjo po lonček kave. Pogled je neprestano uhajal skozi okno na eno najbolj prometnih ulic v mestu, ki je v zgodnjem jutru namesto urbane džungle bila videti bolj kot neka prostrana savana v Afriki brez ene živali na vidiku. Kot vsi navadni ljudje na tem svetu je tudi tale pesimist imel svoje jutranje rituale, ki se jim je pač že zaradi same navade težko izognil. Poleg skodelice jutranje kave je tukaj bil tudi jutranji časopis, hiter skok na internet po svetovne novice in obvezno pregled svetovnega finančnega trga, kajti pesimist je bil po poklicu borzni posrednik in tako je po navadi začel s službo že takoj navsezgodaj zjutraj. Vzel si je tudi trenutek, da je pregledal pošto in poslušal sporočila na tajnici, kajti včeraj zvečer je prišel pozno domov iz službe in je šel takoj spat. Še zadnji hiter pogled na uro, ki je sedaj kazala 6:40, in zavedel se je, da bo zamudil na vlak, če se ne bo podvizal. Pograbil je svojo aktovko, si namenil zadnji pogled v ogledalu za hitro kontrolo obleke in obrnil ključ v ključavnici. Pot se je počasi vila po stopnicah, ker je bilo dvigalo še vedno v okvari, in ko se je obračal proti stopnišču, ga je prevzela živčna misel na nesposobnost serviserjev, ki so popravljali dvigalo. Če bi malo dvignili leno rit in se potrudili, bi bil svet lepši za vse. Za tiste, ki so odhajali v službo kot on, in za tiste, ki so popravljali dvigala. Ni maral, da bi ljudje sedeli križem rok. To ni bila njemu ljuba stvar, on je imel rad gibanje. Če so se ljudje gibali, počeli nekaj – to njegovo mišljenje je upravičeval z gibanjem Zemlje: le-ta se giblje okoli svoje osi vsak dan in vseeno potuje. Ne samo okoli svoje osi, gre tudi po nekih drugih tirnicah … Pa čeprav so te tirnice vedno enake. Gibanje je gibanje, tukaj ni debate. OPTIMIST: Zbudil se je v dan z največjim nasmeškom, pogled skozi okno naravnost na turobno, pusto mestno jedro ga ni pustil ravnodušnega, prav nasprotno – videl je nekaj v tej praznoti, videl je, kako se rojeva nov dan in kako bo ta dan poln pozitivne energije in kreativnosti in nasploh postlan z rožicami in vsem, kar spada zraven k idiličnemu jutru na prelep dan. Noge so kar odplesale naravnost iz postelje do kuhinje, kjer je vonj iz kavnega avtomata naznanjal skodelico najbolj perfektne kave, kar si jo je človek lahko kadar koli zaželel. Vse je bilo videti kot kakšen prizor iz risanke Walta Disneyja, identična kopija Sneguljčice. Saj veste, tisti del, kjer ji ptički pospravijo hišo in ostale gozdne živali skuhajo kosilo, ukrojijo obleko za ples in najdejo še popolno pesem za recital na nedeljski delavnici kreativnega pisanja. Vse je bilo že preveč pravljično, nasmejano in polno življenja. Pocukrano, z dvema kockama sladkorja in umetnim sladilom za povrh. Kakšno pa naj bo življenje ilustratorja za otroške knjige? Depresivno? No ja, do neke mere že. Toda to je presegalo vse meje. Dobro, kdo smo mi, da bi sodili človeka. Zlasti uspešnega, zadovoljnega s svojim življenjem, svojimi prijatelji in svojim stanovanjem. Ni imel avta, ni se mu zdel pomemben. Menil je, da svet beži mimo njega v tej lupini ... Zatorej si je raje delil lupino z ostalimi ljudmi – edina pametna rešitev je v tej situaciji bil vlak. Pogled mu je švignil proti uri – 7:20, vlak pelje čez 15 minut. Sreča, da je doma blizu železniške postaje. Malo bo moral teči, ni problema. Oblečen v barve kot mavrica, nasmešek od enega do drugega lica, zadnji pogled v ogledalu in še zadnji pogled na uro. Kazalci kažejo 7:23, še 12 minut do vlaka. Imel je uro s kazalci, digitalne ure mu niso bile v veselje – preveč so bile »brez duše«, kakor je on pravil. Od tretjega nadstropja do pločnika pred blokom ga je čakalo točno 52 stopnic. Še 10 minut, bo zmogel? Izziv sprejet. REALIST: Ura je zazvonila. Kaže, da je 6:35. Jutranja rutina, zlesti iz pižame v oblačila, primerna delu seveda. Prvi del rutine opravljen, čas za osebno higieno. Previdno nanesena zobna pasta na zobno ščetko, pasta ni šla čez rob ščetke. Na trenutke je deloval kot oseba z obsesivno kompulzivno motnjo. Pa je ni imel, kolikor je on rekel. Raje se je držal nekega reda in rutine, je lažje prišel skozi vsakdan brez nepotrebnega kompliciranja. Tako je vsaj on rekel. Osebna higiena opravljena, čas za zajtrkovanje. Prepečenec v opekač, pristaviti kavo, vzeti prepečenec in ga namazati s sirovim namazom z zelišči. To je bil njegov poizkus zdravega življenja. Bolj klavrn poizkus, če mene vprašate. Kava je bila gotova. Vzel je svojo najljubšo skodelico, ki so mu jo poklonili sodelavci za štirideseti rojstni dan. Delal je namreč v centru za poklicno svetovanje. Ljudem je svetoval o izbiri pravega poklica za njih. Pomagal jim je pri raznoraznih težavah ali vprašanjih glede služb. Sploh on, ko je njegova lastna služba bila samo formalnost, prodajanje istega teksta in obraznega izraza, vsakič drugi osebi. Toliko o tem, da moraš delati nekaj, kar te veseli v življenju. Svetovati ljudem, kako naj bodo srečni pri tem, kar delajo. Ko si ti sam čisto ravnodušen pri svojem. In to povedati z veseljem, večkrat dnevno. Štirideset. Okrogla številka, kot nalašč za okroglo osebo. Vse je bilo okroglo, popolno, simetrično pri njem. Odstopanja od povprečja so bila minimalna. Vsepovsod, tudi pri banalnih zadevah. S tem mislim tudi količino porabljenega straniščnega papirja na mesec. Življenje v povprečju, lahka rešitev. Izogibanje kakršnikoli situaciji, ki bi vsebovala kakršenkoli zaplet, konflikt, nesporazum, nadaljnjo interakcijo ali možnost katere od prej navedenih stvari. Vse je bilo enako, vse je bilo kratko. Kratka pričeska, na kratko sveže pokošena trava, kratki pogovori. Kratki odgovori, kratki požirki, kratki grižljaji. Kratek pogled na uro za kratek trenutek. Čas je za odhod. ... Na peronu 18 so čakale tri osebe, točno tri osebe. Čakale so vlak v smeri Mesto-Predmestje-Mesto. Številka 0. Poimenovali so ga številka 0 po miljnem kamnu nič, ki je stal sredi perona. V starih časih je ta miljni kamen bil ločnica med civilizacijo in divjino. Med znanim in neznanim, med dobrim in zlim. Ura je bila 7:34, vlak naj bi bil tukaj čez točno eno minuto. Na peronu 18 so stale samo tri osebe, točno tri osebe. Pesimist je pogledal na uro. Ta je kazala 7:37. Katastrofa, nezaslišano, nekateri imajo službe, kako si drznejo zamujati?! Pogled je besno uhajal do ene in druge osebe, ki sta tudi stali na peronu 18 kot on. Nobena ni vrnila pogleda. Optimist je bil res hudo zatopljen v neki japonski strip, ki je bil s kričečimi barvami in neverjetno realistično depikcijo likov videti kot zelo zanimivo dopolnilo zunanjemu videzu le-tega. Realist je mirno stal in nepremično gledal v daljavo, videti je bil kot v popolnem transu, kot da je okamnel. Pesimista se je polotevala žalost. Nobeden ga ni videl. Nobeden se ni zavzel zanj. Pokašljal je, na glas. Pokašljal je še enkrat, malce bolj na glas. Nobenega odziva od nikoder. Optimist je še naprej bral strip, Realist je še naprej gledal v daljavo. Ni vedel več, kaj bi storil. Pogledal je na tire. Ti so stali tam, nepremično, eden za drugim, in vodili v na videz neskončno premico daleč čez horizont. Stopil je s perona na tire in začel hoditi. Kar tako, naprej. Samo naprej, nekam vstran. Horizont se je končal s tunelom. Kot kaže, bo treba v tunel. Ugotoviti, kaj je tam. Mogoče je tam kaj drugače kot tu. Samo en način obstaja. ... Zmotilo ga je škripanje kamnov pod nogami. Ravno sredi najbolj zanimivega dela, ko Sakure prizna Mokamiju, da je izgubila ključ in da je sedaj skrivnost varna, pred njima in vsemi ostalimi. Obrnil se je in videl Pesimista, kako hodi proti tunelu. Pomislil je naprej: ta človek je ali navdušen nad hojo po tirih ali pa čuden. Gledajoč vanj, v njegov hrbet, ki se je še naprej oddaljeval kot ptice na nebu med letom na jug, se je odločil, da se mu pridruži. Pospravil je strip, skočil na tire in mu začel slediti. Po glavi se mu je vlekla misel, da smo čudni tako ali tako vsi, vsak na svoj način. Najboljša stvar je, da gre za njim in ugotovi, če je kaj bolje tam v tunelu, kamor je bil Pesimist namenjen. Mogoče je v tunelu bolj zabavno kot na peronu. Samo en način obstaja. ... Zavel je neki čudni piš. V trenutku se je prebudil iz tega nekakšnega transa in se obrnil okoli sebe. Nikogar ni bilo okrog njega. Obrnil je glavo in s kotičkom očesa ujel dva obrisa, ki sta se premikala. Cel se je obrnil in videl Pesimista in Optimista, kako hodita proti tunelu. Logično je pomislil. Vlak malce zamuja, prišel pa bo ravno iz tunela – kamor sta ta dva namenjena. Zaklical je proti njima. »Hej!« Nič odgovora. Bila sta predaleč. Nekdo jima je moral povedati. Ni imel srca, da bi ju kar tako pustil. Šel je za njima. Ju posvariti pred bližajočo nevarnostjo. Stopil je hitreje, začel je teči. Začel je teči, tekel je. Tekel je, spustil vse iz rok. Tirnice so se začele tresti. Čutil se je žvenket vsakega vijaka, vsak tresljaj je zatresel telo v neznatnem ritmu. Zvok lokomotive se je bližal. ... Nesreča na tirih: Tragična nesreča se je danes dogodila okoli 8. ure zjutraj na železniških tirih, natančneje na relaciji Mesto-Predmestje-Mesto. Lokomotiva znamke SGHU-D14-B90 je do smrti povozila tri osebe, ki so se nahajale na tirih. Po prvih informacijah so A. K., B. L. in C. T., stari med 21 in 39 let, odhajali v službo, policija pa po prvi preiskavi še ni našla utemeljenih razlogov za nahajanje teh oseb na tirih. Preiskava še poteka. ... DO SMRTI POVOŽENI TRIJE MOŠKI: Okoli 8. ure zjutraj so prebivalci bližnje vasi ob železniški progi Mesto-Predmestje-Mesto javili policiji, da so našli tri mrtve moške. Po prvih informacijah so se odpravljali v službo, kaj pa je privedlo te tri moške do sprehajanja po tirnicah, še ni znano. Mnogi sumijo uživanje nedovoljenih substanc, izključuje se možnost skupinskega samomora. ... Danes sem pogledal televizijo in ne, ne vem. Ne vem, zakaj sem to naredil. Preden sem napisal ta blog, sem slišal o treh umrlih na železniški progi. Ni mi dalo miru: ilustrator otroških knjig, borzni posrednik in karierni svetovalec. Čudno naključje življenja ali pač trije ljudje, naveličani življenja. Nikoli se ne zavedamo minljivosti. Vedno si rečem, da to ni res – pa je! Velikokrat se nam to dogaja, da hodimo med oblaki, govoreč: »Prosim te, to se ne dogaja pri nas, mi smo ja lepi, brez napak, pametni.« Stopiti moramo na realna tla, ne smemo živeti v oblakih in se sprenevedati. Vsako življenje nekaj šteje, vsakdo ima svojo zgodbo. Svet nam leži pod nogami. A včasih moramo dati čevlje dol, da občutimo tla pod sabo. Red "You think it's almost over, but it's only on the rise." (Red Hot Chili Peppers, Easily) NEKDO ... Ura odbije tri zjutraj. Še vedno ne spi. Še vedno se sprašuje zakaj. Zakaj se mora to ravno njej dogajati? Zakaj mora ravno nanjo vse tako vplivati? Zakaj ne more enostavno izključiti svojih misli in zakaj ji je sploh mar? Nekateri ji pravijo, da se preveč sekira, drugim je vseeno. Tudi njej bi rado bilo vseeno. Tudi ona bi kdaj rada rekla: »Sploh mi ni mar!« Boli jo, ko pomisli na zlobo, na ljudi, na vso hudobijo, ki obdaja njen svet, vse, na kar ne more vplivati, ji krati spanec in ji razžira um. Obrne se. Ura je tri in trinajst minut. Še težje bom zaspala, pomisli. Začne razmišljati o svojih vzornikih. Večina jih je neverjetno pametnih in nadarjenih, vsi so iz nič naredili nekaj. Odloči se, da bo tudi ona nekoč pomembno ime ... Ne pomembno v smislu pevke ali manekenke ali kaj podobnega. Ne. Ona bo naredila spremembo. Morda bo kaj odkrila, morda bo naredila nekaj, kar bo nekomu spremenilo življenje, morda bo nekoč koga rešila. Zdravnica bo. Ne, njene ocene niso na takšnem nivoju. Poleg tega pa ne mara kemije ali fizike. Biologija ji je všeč, vendar ne čuti tiste radovednosti, ne zagrabi vedno priložnosti, da bi izvedela kaj novega. Rada ima komunikacijo, ljudi, jezike. Odloči se, da bo to premlevala kdaj drugič. Na stropu njene sobe se poigravajo luči. Blizu njenega doma je cesta, tako da lahko posluša avtomobile. Ob tej uri jih ni veliko. Do njene sobe se sliši tudi železnica. Vozni red zna skorajda že na pamet. Vlak tam mimo pelje ob pol enajsti in nato ob drugi uri zjutraj. Naprej je odvisno od dneva v tednu. Še vedno gleda, kako se svetli, komaj vidni soji luči poigravajo na stropu njenega zatočišča. Spomni se, kolikokrat je noči prejokala, in si misli, da je malo že napredovala. Vsaj joče več ne. Ali pač? Kdaj je nazadnje noč prejokala? Ne spomni se več. To je očitno dober znak. Pogleda na drugi konec sobe. Njen majhen muc že dolgo trdno spi. Spet se vrne k razmišljanju o tem, kako bi rada bila oseba, ki ji je popolnoma vseeno. Ali pa morda žival? Njim je tudi vseeno za dogajanje na drugem koncu sveta. Ona pa včasih niti knjige ne more prebrati, ne da bi se vsaj enkrat njene oči navlažile s solzami. Ura je štiri in sedeminštirideset minut. Končno zaspi. Zbudi jo zvok budilke. Hvala bogu, da je to ena izmed pesmi, ki so ji všeč. Ni ji težko vstati. Uredi se, se najé in pogleda na uro. Šest petinštirideset. Mora iti, če ne želi zamuditi avtobusa. Pozdravi voznika, pogleda naokoli. Polno ljudi. Bo jih še kdaj srečala? Mogoče. Ali gredo v isto smer kot ona, ko izstopijo? Lahko se zgodi. Zunaj dežuje. Sedež odstopi starejši gospe in se postavi med dva sedeža. Gleda stavbe, gleda ljudi, ki hodijo po pločnikih. O čem razmišljajo? Spomni se nekega dekleta, ki ga je nekoč videla. Videlo se je, da je razmišljala, nato pa se od srca nasmejala. To se ji je zdelo lepo. Končno avtobus pripelje na njeno izstopno postajo. Gruča ljudi se vsuje iz vseh avtobusov. Vsi nekam hitijo, vsi gredo po svoje. Nekateri uporabijo isti prehod za pešce kot ona. Vso to hitenje jo še bolj spomni na to, da ne želi odrasti. Da se kdaj pa kdaj želi ozreti naokoli in opaziti obraze na stavbah. Še vedno ne ve, zakaj so tam. Všeč so ji. Všeč so ji stavbe, všeč ji je arhitektura. Všeč so ji poti, tlakovane z velikimi kamni. Tako kot na morju – tiste ozke uličice. Ugotovi, da ima še kar precej časa, preden se pouk začne. Hodila bo počasi. Občudovala bo vse, kar lahko vidi, iz vsega bo poskusila izvleči zgodbo. Na poti srečuje še več ljudi. Včasih opazuje dekleta in je pravzaprav srečna, da ni takšna. No ja, včasih pravzaprav morda čisto, čisto malo ceni to svojo pretirano senzibilnost in racionalnost. Nanjo je včasih prav ponosna. Kdaj pa kdaj se ji zazdi, da je celo preveč racionalna. Vseeno pa se ji zdi, da o nekaterih stvareh preveč razmišlja. Še vedno občuduje hiše. Všeč so ji vsi ti okrasi in podobne reči. V izložbe sploh ne gleda. Trgovine, nakupovanje je ne mikajo. Razen če gre v glasbeno trgovino. Tam rada zapravlja čas. Nehalo je deževati. Končno prispe do šole. Včasih malo okleva, preden vstopi. V resnici je rada tam. No ja, je pač zakomplicirano bitje. Vesela je, da vidi svoje na novo pridobljene prijatelje. Seveda pa, ker mora vse otežiti s premišljevanjem, si želi, da bi bili malo bolj povezani. Vedno si je predstavljala, da bo v srednji šoli našla tistega edinega najboljšega prijatelja. No, mogoče ga že je. Pa še sama tega ne ve. NE OZIRAJ SE Ne oziraj se, ko veter zapiha, ko ti lase razmrši, ne oziraj se. Ne oziraj se, ko vidiš podobo od nekoč, iz užitka dni, ne oziraj se. In tudi ko ti usoda glavo nazaj obrača, se ne oziraj. Ozri se komaj, ko življenje se ti razjasni, ko lahko razumno vidiš, kaj vse za tabo je. KO HODIŠ PO POTEH Ko hodiš po poteh, kjer hodil si nekoč, ko razmišljati začneš to, kar razmišljal si takrat, ko hodil si po teh poteh. Kot otrok brez prave predstave o svetu. Kot nedolžno zaljubljen brez prave vesti o prihodnosti. Ko hodil si po teh poteh. SVET ... ALI KAR JE OD NJEGA OSTALO Mladina, ki v rokah drži vajeti sveta, ne zaveda se, kakšno nalogo pravzaprav ima. Svet, ki poka že po šivih, potrebuje nekaj dobrih duš še živih. Zloba, pohlep, ljubosumje, zavist nam nikoli ne bodo v nobeno korist. Kako lahko torej nekdo, ki ima vse, gleda, kako drug trpi od neskončne lakote? Ni važno, ali bel si, črn, rumen ali zelen, važno je le, da si pošten. Stopimo skupaj, združimo se vsi! Naredimo nekaj dobrega, nekaj v korist vseh ljudi! Malina Uničiti se s poezijo je čast. (Oscar Wilde) OŽIVLJANJE Čigavo telo je podarjeno telo v varnostni pristan obeh? Je rob moje začetek tvoje misli? Vero sem položila v minljivo, ki se začne z dvomom o možnosti propada. Podari mi feniksova krila, da se naučim iz pepela vstati. Reci, da ne morem do neba. Počakaj me tam! PEŠČENA URA Je izmuzljiva sreča posledica nenehnega polzenja časa in človeško pričakovanje, da bi ga ustavil, le opičje nenasitna želja po oblasti. Si predstavljaš svet, spisan po načelih nerealnega, kjer je čas najrevnejša oseba z zlatom. V peščeni uri tisočih življenj je ujemljivo samo eno – naše skupno. Rojeni z vonjem po smrti (celo) življenje pleskamo in parfumiramo, upajoč, da ne bomo počrneli. Zakaj bi kdorkoli šel v nebesa?! Morda je mrtvašnica približek raja. Mir, tišina in čas, ki se je ustavil. MOJ SVET V naravi nas norih je, da iščemo odgovore na vprašanja, ki jih niti najmanj nočemo slišati. Zaverovani v svojo moč, na prostem preživljamo najhujše nevihte, da bomo lahko kasneje pisali o lepoti dežja. Vsako pregloboko rano razparamo, da vidimo, če smo zares živi. Zijamo v zvezde in čakamo na čudež, ki se bo prikazal samo nam. Vse življenje poskušamo ujeti čas, a z vso strastjo zagovarjamo njegovo minljivost. Otepajoči se rutine, ne vemo, da smo odvisni od nje. Lahko smo pošasti ali angelci. A če se komu uspe prikrasti nam v srce, spoznajo porušene zidove in sence, ki jih je strah teme. Najdejo tavajoče duše, ki se oklepajo najslabšega in nič in nikogar ne izpustijo. Po svetu vlečemo koščke svetov, del katerih nismo nikoli bili, spomine, ki bi jih morali pozabiti, dele zvez, ki niso nikoli padli za nas. Smo neosvobojeni sužnji s kompleksom zapuščanja. Do konca vesolja in nazaj trepetamo, da bi ostali neljubljeni. Lastno uničeno in pomanjkljivo biti, zapolnimo z drugimi. Samo z drugimi se zapolnimo, obstajamo. ANGELC Kje je tvoj angel varuh? Ti senca sedi na rami ali te opazuje s prašnih obokov? Morda je tvoj angel angel angelov. Ali pa je le majhen angelc majhnega človeka v poplavi angelov in ljudi. Je angel besede? Odrešitve, vseupanja, moči? Kar je, je zate in zame, ki ga pokličem na pomoč, ko ne veš, kaj si sam in kaj si z mano. Ali pa se tvoj angel brati s hudičem? O tem sem včasih prepričana. MOJA ANGEL Napela si mi kožo preko kosti, pognala kri po žilah in odprla oči za vse, kar nisem želela videti. Poslala si me domov iz neznanega, češ najdi si pot. Vsakič znova zatrdiš, da sem tvoja, a zakaj sva si tako različni? Najraje bi se imeli živeči ti na Marsu, jaz na Jupitru. A kar še slep vidi, je, kako enaki sva, in vez kakor nikoli prerezana popkovina. Četudi končam v solzah, je žalost najsrečnejša v tvojih rokah. Ne, ne preženeš je, strmoglaviš jo na realna tla. In ne zameri, sprejmem svarila, toda sama veš, da potrebujem brazgotine, da jim verjamem. Vedno me pobereš, zadnji trenutek rešiš iz teme in nikoli ne verjameš, da sem dosegla dno. Sva začaran krog življenja ženske in dekleta, matere in hčere. MORDA ALI ZEVSOV MIT Kdaj bom vedela, da sem našla, kar je Zevs hotel, da iščemo vse življenje, a najdejo le redki? Bila sem že del kvazi celote, ki je propadla, del sanj, del sanj, iz katerih bi se morala veliko prej zbuditi. Če je Zevs iz nas naredil dvojino, sem sama polovica enega sveta, pol srca, pol življenja, pol popolnosti. Prehitro bi rekla, da sem tokrat našla, a dovolj zgodaj, da vem, kaj je bog želel. Morda je res dal človeka na pol, da vsaka polovica najde svoje dopolnjevanje. Zato ostani. KOŽA Najmračnejša mora, pekoč občutek zapuščanja vžgan pod kožo. Vsakič znova razparam, da bi osvobodila. Toda človeška koža je umetno usnje. Nekvalitetno, neuničljivo. Te bom v strahu, da nikdar ne boš moj, zapustila? Vse sem ti dala, le vzeti si te ne znam. Vsak večer v preozkem kroju izgubim bitko, le glava je prevelika. Ne slači mi kože. Skroji jo po najinih merah, nauči me živeti neminljivost. POGLEJ, TO SEM JAZ! Belle Kamal (Zala Zagoršek) z izborom svoje poezije v verzih in prozi (Sence, Tišina, Odsev, Skupaj) ponuja polet skozi življenje, ki ga včasih ziblje sapica, drugič premetavajo viharji. Zala je tudi avtorica večine fotografij v zborniku in fotografije na naslovnici. Q (Nejc Nedeljko) v odlomku iz svojega dramskega dela Vita skozi tri od skupno petih dejanj stopnjuje dogajanje do nenadnega končnega razpleta. Kaplja krvi (Kim Godec) nas v pesmih sooči s temno stranjo življenja (Katarinina temačna usoda, Kazen nedolžnih, Pesnitev samomora, Šepet poslednje kaplje krvi, Tercet smrti). Narrator (Vito Lavrenčič) z odlomkom iz svojega obsežnega proznega dela Titanija, Steklene solze, bralca popelje v svet antičnih junakov in bogov. Fyodor (Iva Černoša) je v pesmih zabeležila utrinke iz svojih gimnazijskih let (Kdo se javi, Izgubljeno/najdeno, ? in drugih) in nas v krajši prozi povabila na Igrišče v slogu. Beštija (Blendor Sefaj) v kratkem proznem delu z naslovom Vlak št. 0 prikaže vsakdanjost v pesimistični, optimistični in realistični luči. Red (Manja Kraševec) se predstavlja z osebnoizpovednim proznim besedilom Nekdo in z izborom lastne poezije (Ne oziraj se, Ko hodiš po poteh, Svet … ali kar je od njega ostalo). Malina (Tina Marinič) je prispevala delček svojega motivno-tematsko raznolikega pesniškega ustvarjanja (Oživljanje, Peščena ura, Angelc, Moja angel, Morda ali Zevsov mit, Koža). Ob koncu bi se želeli prijazno zahvaliti dijaku Prve Mihi Strahu, ki je zbornik oblikoval po naših željah.