5
Kratkočasnica.
Medved in tat«
Nekega Italijana po Ogerskem z medvedom in opico (merkvico) potujočega mrak vjame, ko je s svojo družino ravno do nekega mlina prišel. Italijan prosi mlinarja, da bi ga on z njegovo družino čez noč v hišo vzel. Mlinar na to reče: „Tebe in opico bi mogel prenočiti, ali kam z med-vedom?K Italijan zapazivši svinjak blizo mlina, reče: Medveda bodemo v svinjak zaprli, ako je prazen."
Mlinar: „Ni prazen, pa prav imaš, zjutraj hočem svojo debelo svinjo zaklati, in za nocoj jo hočeva v kuhinjo spraviti, medveda pa v svinjak djati.
Kakor rečeno tako storjeno.
O polnoči začujeta mlinar in Italijan nek strašen jok in stok in klicanje na pomoč. Obadva vstaneta in ideta gledat, kaj da je? Spet zaslisita glas — iz svinjaka: pomagaj, kdor je živ! o pomagaj, kdor jo živ! o pomagaj, kdor more pomagati! za Božjo voljo!'7
Mlinar povzdigne glas:  „Kdo je? kaj je?a
Glas iz svinjaka: „Dragi moj kume! jaz sera! jaz tvoj kum (botr) in sosed J.; vse ti hočem povedati, samo da mi pomagaš; za Božjo voljo! Glej, kume, jaz sem mislil nocoj tebi tvojo debelo svinjo ukrasti, pa vlažim v svinjak — za Božjo voljo! zgrabim svinjo za nogo, pa ona se v hipu   v   živega   hudiča   spreobrne;   me   zgrabi,   se   na  me
vsede, me gnjete in tlači, — ima dolge kremplje, me grižo in cene (zaušnice daje) in kamor me prime, mi kos mesa odtrga; za Božjo voljo! pomagaj mi brate! resi me živega hudiča!  nikadar  več nečem  krasti."
Na to se Italijan oglasi, medvedu zapove, da naj človeka izpusti, in iz svinjaka pride. Tat pa je bil vesel, da je živ iz svinjaka prišel, akoravno je močno razpraskan iu razmesarjen  bil.
— V neki ulici se srečata dva znana žganjčarja, Anton in Blaže. Po navadnem pozdravljanji pravi Anton Blažctu: Blaže! kaj bi bilo, ako bi šla vsak en frakeljček slivovice pit; v „zlati luknji" so predvčeranjeni kaj dobro kapljico nastavili. — Ljubi Anton, mu odgovori Blaže, hodi ga le sam pit, jez ne grem s teboj. Čudeč se čez tak odgovor, reče Anton: kam pa čem to zapisati, da se ti danes žganjča braniš? — Blaže mu odgovori: Prijatel, jez ne pijem žganja več, in to iz treh vzrokov: Je danes ravno leto in dan, kar so mi moja mati umrli, in sem obljubo storil, da ne bom več žganja pil, — drugo je to, da sem se zapisal v bratovšino, ki se nikdar ne dotakne žganja, in tretje je tot da sem ga — ravno pred pol ure že dva frakeljna spraznil.