NOVO ŠPORTNO DRUŠTVO — Pred dnevi so v Velenju ustanovili novo športno društvo z namenom, da bi v tekmovalnem športu v Velenju dosegli višji nivo. V novo društvo so se že vključili ženski rokometni klub klub Gorenje, rokometni klub Rudar, hokejski klub Gorenje in težko atlcjtski klub Rudar Velenje. Kot so povedali na ustanovnem občnem zboru, odpirajo vrata tudi ostalim športnim klubom naše občine. Za predsednika novega športnega društva (imena še niso izbrali) so izvolili dr. Ivana Zupanca.
18. jaimuar 1974 • Leto X., št. 2 (211) • Cena 1 dinar • Poštnina plačana v gotovini
GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK Ljuban Naraks
V	TGO Gorenje devet TOZD
V	tovarni Gorenje Vele- i zborih od 10. do 15. decem-nje so v sredo, 9. januarja,j bra, so podpisali predstav-podpissali samoupravni spo- niki devetih temeljnih or-
gospodinjskih aparatov, da bi delavci več imeli. Prizadevati si bo treba, da bo v tovarni še večji red in boljši medsebojni odnosi. »Vsi se moramo zavedati, kako smo začeli, kaj je Gorenje danes in kaj mora

V Gorenju so podpisali samoupravni sporazum
razum o o združitvi dela in sredstev / ter ureditvih medsebojnih h razmerij v delovni organinizaciji TGO Gorenje Veleienje. S tem sporazumom so d se delavci, organizirani v v TOZD, prostovoljno združažili v delovno skupnost delelovne organizacije TGO GoJorenje z namenom, da si v v tej gospodarski skupnostisti zagotovijo trajen in skladeden ekonomski razvoj. naprpredek ter ekonomsko in sosocialno varnost.
Samoupjpravni sporazum, chrommeietala in embalaže, elekfronihike, pohištva, gostinske eienote ter servisa in mafoprod>daje. Konstituirana je; tudi delovna skupnost
skupnih ! služb.
t
Podpisrenikom samoupravnega spoiorazuma je čestital tudi ge;eneralni direktor združenegga podjetja Gorenje Ivan i Atelšek. Poudaril je, da jee glavni namen u-stanavljaranja temeljnih organizacij j združenega dela, da bi se < Gorenje še naprej krepilo. 2 Zato bodo morale biti tudi i v prihodnje vse sile usmeierjene v iskanje večje ust-stvarjalnosti, v to, ki so ga d delavci sprejeli na
ganizacij združenega dela; I postati jutri,« je končal ge-pralne tehnike, hladilne neralni direktor Ivan Atel-tehnike, štedilnikov, malih | šek.
PRVO SREČANJE
NAJSTAREJŠIH
OBČANOV
Skupščina občine Velenje je 26. decembra lani pripravila prvo srečanje občanov starih nad 77 let. Vabila so poslali 387 občanom, srečanja pa se je udeležilo 160 vabljencev. Žal v Velenje nista mogla priti — poleg mnogih drugih — zaradi bolezni najstarejši občan Anton Le-skošek iz Lokovice, ki je 2. januarja letos slavil 98. rojstni dan ter Mascl Marija iz Topolšice, ki je s 94. leti najstarejša občanka.
V imenu pokrovitelja srečanja predsednika velenjske občinske skupščine Nestla Žganka je vse goste pozdravila Marija Lešnik, vodja odseka za
družbene službe pri Skupščini občine Velenje. V kulturnem programu, ki je zatem sledil, pa gostje kar niso vedeli koga bi bolj občudovali. Plesne korake zakoncev Šulek, mlade plesalce z osnovne šole Miha Pintar-Toledo, narodne ple se šaleške folklorne skupine, petje in recitacije mladih cicibančkov iz vzgojno-varstvenih ustanov. Kljub temu, da so njihove roke že obnemogle, niso varčevali svojih dlani. Skupaj z velenjskimi pevci pa so zapeli »Pozimi pa rožice ne cveto ...«
V spomin na to prvo srečanje, ki bo odslej vsako leto, je vsak sprejel še koledar z novoletno čestitko.
pri Nami
Delavski svet Trgovskega podjetja NAMA Ljubljana je ob koncu preteklega leta soglašal s pripojitvijo Trgovskega podjetja Zarja Slovenj Gradec k NAMI • Po dograditvi blagovnice NAMA v Slovenj Gradcu, predvidoma avgusta letos, bodo specializirali poslovalnice Zarja
Slovenj Gradec je bilo trgovsko središče širšega območja, vendar trgovina že dalj časa zaostaja za razvojem v sosednjih občinah, vendar ne toliko zaradi pomanjkanja prodajnih zmogljivosti, kot zaradi zastarelosti prodajaln in slabe izbire, kar vse je pogojevala razdrobljenost in nepovezanost trgovine.
V prihodnje želijo v Mi-slinjski dolini zagotoviti za okrog 25 °/o povečanje blagovnega prometa na leto. Na to bo pomembno vplivalo Trgovsko podjetje NAMA Ljubljana, ki je začelo lansko jesen zidati na križišču Celjske in Podgorske ceste blagovnico, ki bo predvidoma dograjena ob koncu avgusta, v njej pa bo okrog 2.500 m2 prodajnih površin.
Ko se je ljubljansko Tr-govso podjetje NAMA odločilo, da bo v središču Mi-
slinjske doline zidalo blagovnico, so začeli tudi pri Trgovskem podjetju Zarja Slovenj Gradec znova razmišljati o povezanosti z večjo trgovsko organizacijo. Odločili so se za sodelovanje z ljubljansko NAMO, delavski svet NAME pa je na seji 25. decembra lani pripojitev tudi potrdil.
Lansko leto je dosegla slovenjgraška Zarja 50 milijonov dinarjev prometa. Razumljiivo je, da takšen obseg prometa na noben način ni mogel zagotoviti hitrejšega razvoja v prihodnje, saj z njim niso u-stvarjali sredstva, ki bi o-mogočala večja vlaganja v razširjeno reprodukcijo, kar pa je nujnost. Zato so se odločili za pripojitev k ljubljanski NAMI. Na to odločitev pa je vplivala tudi želja, da zagotovijo tudi zaposlenim večjo socialno varnost.
Po dograditvi blagovnice bodo s preurejenimi poslovalnicami bivše Zarje v Slovenj Gradcu izpopolnili izbor izdelkov tako, da bo resnično zagotovljena taka izbira blaga, kot si jo želijo kupci. Po dograditvi blagovnice, s katero bo na voljo okrog 50 novih delovnih mest, bodo sprejeli dokončni program specializacije poslovalnic. V načrtu je, da bodo preuredili in dokončno specializirali vseh 5 poslovalnic s prehrambenimi predmeti, na novo pa uredili tudi druge štiri prodajalne, v katerih bodo u-redili po vsej verjetnosti specializirane posovalnice za želznino, kemikalije, blago itd.
Poslovna enota ljubljanske NAME v Slovenj Gradcu, ki jo sestavljajo poslovalnice Zarje, vključuje pa tudi novo blagovnico, bo letos, kot računajo, dosegla okrog 70 milijonov dinarjev prometa, prihodnje leto pa računajo na znatnejše povečanje prodaje.
V Domu kulture v Velenju so se zbrali najstarejši občani v naši občini
svojih
Šoštanj. Mesto, ki leži na zahodnem delu Šaleške doline, je drugo največje naselje v Šaleški dolini. Dolga leta je to bilo pomembno upravno-politično pa tudi kulturno središče velenjske občine. S hitrim razvojem Velenja je nekatere funkcije izgubilo, na drugi strani pa se gospodarsko še naprej močno razvija. Šo-štanjčani živijo za svoj kraj. Ponosni so na dolgoletno mestno tradicijo. Zato so se le stežka sprijaznili, da so pred leti središče občine prestavili v Velenje. Veliko negodovanja je bilo tudi konec lanskega leta, ko so odšli iz Šoštanja tudi miličniki. »Veliko je mest, ki so manjša od našega pa vendarle imajo svojo postajo milice. Vojnik, Mozirje,« pravijo, čeprav so že odborniki napravili križ čez to vprašanje.
Toliko za uvod, ki pa seveda ne bi bil popoln, če ne bi predstavili naše sogovornike. Zbrali smo se na krajevnem uradu ali bivši občinski zgradbi v Šoštanju. Tudi njej bomo v nadaljevanju posvetili nekaj besed. Podpredsednik sveta krajevne skupnosti Miloš Volki, tajnik Milan
tevna naloga. Gre za to, kako izbrati primerne kandidate, če obenem vemo, da so prav ti primerni kandidati običajno zelo obremenjeni. Z neštetimi funkcijami. Stara praksa je — ka-morakoli greš, povsod najdeš iste obraze. Tudi mladi in ženske so premalo angažirane v družbenopolitičnem delu. Zato bomo morali tudi v tej smeri veliko več storiti kot smo doslej. Poleg odgovarjajoče strukture si bomo zelo prizadevali, da bomo zbrali resnično takšne kandidate, ki bodo določeno funkcijo ne le sprejeli, ampak jo tudi odgovorno opravljali.
Kar pa zadeva novo vlogo krajevne skupnosti, ki jo bo imela po novih ustavnih določilih, bo nujno potrebno veliko večje sodelovanje krajevne skupnosti ter iskanje skupnih rešitev z vsemi dejavniki kraja.
• Živijo od obljub
Šoštanj je zrasel na obeh straneh Pake. Prav ta reka je zelo slabo zapisana v njihovih očeh, ker je zelo u-mazana. Pogosto se iz nje širi neznosen smrad zaradi
ostalo le pri obljubah. No, sicer pa je za nas že dosti, če nam sploh kaj obljubijo. Potem lahko vendarle upamo, da se nekaj bo zgodilo. Če ne prej, pa čez nekaj let. Pregovor pa tako pravi, da čez sedem let vse prav pride. Tudi obljube. Vedno so težave, ko hočemo v Šoštanju kaj imeti, nekaj graditi. Za letošnji občinski praznik smo upali, da bo zgrajen nov kulturni dom kot nadomestni objekt za dom Svobode. Vsa pripravljalna dela za dom, ki bo stal takorekoč v središču Šoštanja med Pakoin hotelom Kajuhov dom, so že končana. Čakamo le še na gradbeno dovoljenje, ki pa ga ne moremo dobiti, ker še nimamo nakazanega denarja; kljub temu da smo že dobili pismeni zagotovili od rudnika in sklada za negospodarske investicije, da bomo dobili sredstva. Če pa gre za gradnjo v Velenju, potem to sploh ni problem.«
Teh nerešenih problemov in obljub je v Šoštanju še zelo veliko. Na trgu svobode je že zdavnaj pripravljen prostor za zgraditev nove trgovine. Vendar podjetje Merx šoštanjčane že
Miloš Volk, Milan Novak in Stanko Navodnik so spregovorili o šoštanjskih težavah
Novak, predsednik krajevne konference socialistične zveze Stanko Novak. Kasneje se je našemu pogovoru pridružil Matjaž Natek, predsednik gradbenega odbora za izgradnjo nadomestnega objekta za Dom svobode, ki ga bodo Šoštanj čani morali porušiti zaradi izkopavanja premoga. Predsednik sveta krajevne skupnosti Ivan Goš-nik pa se nam zaradi prezaposlenosti ni utegnil pridružiti.
• USTREZNI KANDIDATI
Ker se hitro bližajo skupščinske volitve, smo besedo najprej prepustili Stanku Navodniku. »Glavna skrb socialistične zveze je u-smerjena na priprave za predstoječe volitve. To je vsekakor odgovorna in zah-
2 l\=
gospodinjskih in industrijskih odplak, ki jih pobira na svoji poti po Šaleški dolini.
»Že velikokrat smo posredovali pri Splošni vodni skupnosti v Celju, da bi o-čistila Pako. Nazadnje smo dobili odgovor, da ima splošna vodna skupnost v načrtu že letos tudi čiščenje struge od Penka do Pake. To naj bi storili že spomladi. Upajmo, da ne bo ostalo samo pri obljubah.
»Veste,« je nadaljeval Milan Novak, »nam Šo-štanjčanom neprestano nekaj obljubljajo preden pride do realizacije določenega sklepa. Zato smo se že kar navadili živeti od obljub.
Tudi elektrarna še vedno ni namestila lovilce razpr-šilne vode iz hladilnikov, da ne bi bilo zaradi tega toliko vlage v zraku, pa tudi ceste so zavoljo tega pogostokrat poledenele. Na zboru volivcev spomladi so obljubili, da bodo lovilce namestili že lani, vendar je tudi glede tega problema
štiri leta »vleče«. Obljubljajo, obljubljajo, trgovine pa še vedno ni.
»Sploh pa je bilo v zvezi s trgovinami v našem kraju zelo malo storjenega,« je kritiziral Miloš Volk.
Trgovska podjetja v občini bi morala glede rešitve tega problema pokazati več živahnosti. Ali pa naj sanitarna inšpekcija lokale, ki so že stari in ne ustrezajo več, enostavno zapre.«
KAJ JE
Z ZDRAVSTVENIM DOMOM?
V lanskem letu je bilo v Šoštanju tudi več sestankov v zvezi z zdravstvenim domom v Šoštanju. Da delajo zdravstveni delavci sedaj v zelo slabih pogojih, je vsem znano. Veliko več besed pa je bilo izrečenih glede tega. kako naj bi šoštanjča-ni čimprej prišli do boljšega zdravstvenega doma. Na zadnjem sestanku o tem vprašanju so soglasno ugo-
tovili, da je edina rešitev nov zdravstveni dom. Pred-tem so namreč bila tudi mnenja, da bi v ta namen adaptirali staro občinsko zgradbo. Vendar se šoštanj-čani s tem predlogom niso strinjali, ker adaptacija ne bi bila veliko cenejša kot nov objekt, glede na dejstvo, da bi bili vsi tisti, ki zdaj uporabljajo te prostore, postavljeni na cesto.
»Spet je ostalo le pri besedah. Od takrat se ni še ničesar premaknilo. Vsaj mi ne vemo, da bi se bilo. Zato bi bili zelo veseli, če bi dobil odgovor, kaj je, o-ziroma kaj bo z zdravstvenim domom v Šoštanju.«
Naši sogovorniki so tudi povedali, da je bilo predvideno, da se bo v Šoštanju gradil 100-stanovanjski blok (elektrarniški), s katerim
bi rešili problem stanovanj tudi drugi, saj bi vanj financirali tudi šola, posamezna podjetja, upokojenci in še kdo. Lokacijo za to je krajevna skupnost že določila. »Lani oktobra pa smo zvedeli, da bo blok stal v Velenju. Zato nas zanima, ali je to najboljša rešitev za delavce, ki bodo gradili 4. fazo elektrarne. Radi bi tudi zvedeli, zakaj takšna odločitev? Zakaj so se kar naenkrat dogovorili, da bodo blok zidali v Velenju?«
S tem pa na krajevnem u-radu vreče, natrpane s problemi, še nismo izpraznili. Poleg problema pitne vode, ki ga bo treba čimprej rešiti, Šoštanjčani tudi menijo, da bi lahko ves Šo-tanj imel toplovodno ogrevanje, glede na dejstvo, da je vir toplotne energije v njihovem kraju. S tem bi se zmanjšala onesnaženost zraka, saj bi dimnikom od-zvonilo, premog, ki ga zdaj pokurijo, pa bi lahko dobili tisti, ki te ugodnosti nimajo, zatrjujejo.
Šoštanjčani tudi nasprotujejo temu, da bi glasbena šola prodala nekdanji dom sindikata. »Ta dom smo zgradili z udarniškim
delom. Narejen je bil tako
rekoč zastonj, zdaj bi ga pa nekdo prodajal. Ker ga je glasbena šola dobila zastonj v upravljanje, smo občinski skupščini predlagali, naj ga nam vrne pod istimi pogoji. Mi ga bomo sposobni tudi vzdrževati.«
Takšni so problemi mesta, ki ima nekaj manj kot štiri tisoč prebivalcev, skupaj s kraji, gi gravitirajo na Šoštanj, pa približno dvanajst tisoč.
»Prav zaradi tega dejstva in glede na to, da je to mesto z večstoletno tradicijo, moramo ljudem nuditi najosnovnejše pogoje za življenje. Sprijaznili smo se, da bomo del mesta izgubili. Ne pritožujemo se zaradi tega. ker vemo, da to zahteva nadaljnji razvoj; da bomo vsi več imeli zaradi tega. Tudi mi.«
Ne zahtevajo veliko. Pravijo. Le to kar jim je bilo obljubljeno. Kulturni dom, nova trgovina, zdravstveni dom, blok, kolektor s čistilno napravo ...
Prav zaradi teh obljub pa se glede na ostali razvoj v dolini le čutijo nekoliko zapostavljene.
IZ ŠOŠTANJSKEGA LIKOVNEGA HRAMA
NAPOTNIKOV RAZSTAVNI PROSTOR NE BO SPREMENIL LASTNIKA IN POKROVITELJA • V NOVEM KULTURNEM DOMU BO LE SPOMINSKA SOBA IVANU NAPOTNIKU
Teče že dvanajsto leto od takrat ko so po zamisli V. Koj-ca, tedanjega likovnega učitelja na osnovni šoli Biba Ročk, hodnike In avle na novo preurejene šole spremenili v likovni salon, posvečen spominu rojaka kiparja Ivana Napotnika. Do danes je gostovalo v galeriji že blizu 100 razstav najrazličnejših umetnikov, domačih in tujih, poleg njih pa je bilo na ogled tudi več otroških del.
Vodja galerije -je moral pri prirejanju razstav vselej uporabiti mnogo spretnosti pri iskanju mecenov, ki so denarno podkrepili in omogočili likovne izložbe, ki bi jih sama šola, le ob pomoči občinske kulturne skupnosti ne zmogla, saj znaša letna podpora le 10.000 din. Vse do predlanskega leta je vse razstave organiziral V. Kojc, po njegovi upokojitvi pa je prevzel nadzor nad galerijo likovnik tov. Klančnik, zdaj pa, ko je pri vojakih, ga nadomešča Erika Cverlino-va.
Povsem razumljivo je, da je prizadevnost in skrbnost prizadevnost in skrbnost nekaterih posameznikov za obstoj in razvoj galerije na šoli spletla močne vezi med galerijo in šolo. Nenehno nove razstave in stalna zbirka, ki jo galerija dopolnjuje z likovnimi storitvami umetnikov-razstavljav-cev, še bolj krepi nadaljnji razmah in samostojnost galerije v okviru šole. Od vsakega razstavljavca šola tudi viselej kupi vsaj po e-no delo. Sedaj šteje galerija že približno 150 lastnih likovnih del, širši družbeni skupnosti pa je s svojimi mavčnimi originali omogočila postavitev spomenika K. Destovniku Kajuhu in F. Hriberniku v Šoštanju ter poprsje K. Destovnika Kajuha v Belih Vodah. Zelenico pred šolo pa krasi v bron odliti kip matere, ki reže kruh. ki ga je v originalu poklonil kipar Tine Kos.
Najbrž pa je najbolj prepričljiv zagovor tistih, ki hočejo še vnaprej obdržati galerijo na šoli, v tem, da so likovna dela pomembno in danes vse bolj neobhod-
no dopolnilo šolski vzgoji in izobraževanju, saj je znano, da je ravno osnovnošolski otrok najbolj dojemljiv za vodenje v čarobni, lepote, domišljije in umetnosti polni svet. Zaradi otrok pa galerija pridobiva tudi nove, starejše o-biskovalce, to je starše šoloobveznih otrok. Hkrati, ko prihajajo poizvedovat za svoj podmladek in njihovo
šolsko uspešnost, zadenejo nehote ob razstavljena dela. Tako prav gotovo prej pritegnejo njihovo pozornost, kot pa če bi bila razstavljena v posebnem paviljonu, v našem primeru v bodočem kulturnem domu. Morda pa takšno neposredno srečanje odraslih, ki še nimajo opredeljenega odnosa do likovnih del. pripomore, da se znebijo nezaupanja in nelagodnosti, ki bi jih spremljala, kadar Oi zavestno odšli na ogled likovne razstave. To pa pomeni ne nazadnje tudi večjo možnost, da se bodo kulturne vrednote vračale k tistim, za katere naj bi bile tudi ustvarjene.
Marjetka Eberlinc

Skulptura Rudija Stoparja je iz najnovejšega cikla tlel na temo: »Le vkup, le vkup uboga gmajna«, razstavljena v Napotnikovi galeriji
IZ OBČINE SLOVENJ GRADEC — IZ OBČINE SLOVENJ
SEDEMDESET LET TRISO
Tovarna meril Slovenj Gradec, ki se je pred časom vkljuičila v Trgovsko in proizvodno podjetje Slovenijales Ljubljana, je lani dosegla 34,3 milijona dinarjev celotnega dohodka, 19,150.000 din dohodka, skladov pa bo le okrog; 600.000 dinarjev. Pri tem pa velja opozoriti, da so bile več let cene za izdelke slovenjgraške Tovarne meril nespremenjene, zato tudi ni slučaj, da so ustvarili za sklladc sorazmerno malo denarja in da so lani znašali v povprečju osebni dohodki le 1.780 din na zaposlenega.
Letošnje leto je jubilejno leto — Tovarna meril TRISO Sllovenj Gradec, ki je bila ustanovljena leta 1904, slavi 70-letnico obstoja. Po vsej werjetnosti pa bo prav letošn.ije leto najpomembnejša . dosedanja prelomnica v i razvoju delovne organizacije.
»Reezultati naših prizadevanj bi bili prav gotovo boljši,!, če ne bi prodajali kar 41 leta izdelke po enakih ceenah, čeprav so se v istem času povečali materialni sstroški kar za 200 %. Ker jtje v naši proizvodnji še zrrmeraj veliko ročnega
r> Naš sogovornik dipl. >1. ing. Franc Kopač
dela, oj oprema pa je zastarela, tudidi nismo uspeli, da bi se posltsledice zviševanja cen reprodudukcijskih materialov oziromana dražitve proizvodnje vsasaj blažili z zviševanjem p produktivnosti dela!«
Letos os bo, kot načrtujejo, dosegla la Tovarna meril Slovenj GiGradec 48,6 milijonov dinarje\jev celotnega dohodka. Pri tentem računajo tudi z zvišanjenjem cen, ki jim je bilo prejšejšnji teden dovoljeno. Za skla«lade naj bi ob koncu leta ostostalo okrog 3,200.000 dinarjevjev, osebni dohodki pa se bodo do v poprečju povišali na 2.12(120 din na zaposlenega na n mesec; 15% poviša-
ZDRUŽENI HITREJE NAPREJ
Z novim letom 1974 je začelo v Slovenj Gradcu z delom novo Združeno podjetje GOZDARSTVO IN LESNA INDUSTRIJA SLOVENJ GRADEC
nje bo šlo na račun povečane produktivnosti dela, 4 % pa na račun ina novo u-vedenega dodatka za stalnost.
Ob vključitvi v Trgovsko in proizvodno podjetje Slovenijales so v Slovenj Gradcu pripravili program za posodobljenje proizvodnje. »Gre pravzaprav za modernizacijo osnovne tehnologije proizvodnje računal, meril in lesne galanterije,« je pojasneval dipl. inž. Franc Krpač. »Kar 85 odstotkov vse tovrstne jugoslovanske proizvodnje pride prav iz Slovenj Gradca. Ker v zadnjih dveh desetletjih ni bilo večjih investicijskih vlaganj v to proizvodnjo, je še zmeraj veliko ročnega dela, mogoča pa tudi ni normalna serijska proizvodnja. Letos bomo začeli uresničevati investicijski načrt, za katerega bomo {»rabili okrog 56 milijonov dinarjev, od tega 38 milijonov dinarjev za naložbe v osnovna sredstva in 18 milijonov za naložbe v obratna sredstva. V novi industrijski coni v Pame-čah pri Slovenj Gradcu bomo začeli zidati nove objekte. Začetek gradnje prve nove hale pa bo simboliziral tudi 70-letnico obstoja naše tovarne.«
Nove naložbe bodo omogočale normalno serijsko proizvodnjo, pri istem številu zaposlenih ter pri nespremenjenih tržnih pogojih pa naj bi vrednost proizvodnje povečali tako, da bi Tovarna meril Slovenj Gradec dosegla leta 1977 najmanj 135 milijonov dinarjev celotnega dohodka.
Omenimo naj še, da je lani slovenjgraška Tovarna meril TRISO kar 40% vse proizvodnje prodala na tuje. Predvsem v Združene države Amerike, Zvezno republiko Nemčijo, Italijo, na Švedsko in v Veliko Britanijo. prodajajo v glavnem izdelke lesne galanterije, zlasti že konjunkturna izdelka, kot sta deska za rezanje mesa in blok za nože. Računajo, da bodo tudi v prihodnje najmanj 40 % vseh izdelkov izvozih.
Po uspelih zborih delavcev in kmetov — gozdnih posestnikov so predstavniki temeljnih organizacij združenega dela Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec in Lesno industrijskega podjetja Slovenj Gradec v začetku septembra lanskega leta podpisali samoupravni sporazum o združitvi in u-stanovitvi nove organizacije združenega dela Združeno podjetje Gozdarstvo in lesna industrija Slovenj Gradec. Novo združeno podjetje je začelo z delom s 1. januarjem 1974.
Upravičeno je mogoče pričakovati, da bo veliko bogastvo Koroške, to so gozdovi, zdaj bolje ovrednoteno in izkoriščeno. 2e dalj časa so v Mislinjski, Dravski in Mežiški dolini poudarjali, da je treba les bolje ovrednotiti, se pravi,
da ni zadosti, da drevesa samo posekajo in debla razžagajo... Pred štirimi leti sta se Lesno industrijsko podjetje Slovenj Gradec in Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec odločila za prvo skupno investicijo, da bi tako s sodelovanjem hitreje napredovala. Najprej je šlo za gradnjo nove tovarne ivernih plošč v Oti-škem vrhu pri Dravogradu, pozneje pa še za postavitev centralnega lesnega skladišča prav tam. Ob skupnih investicijah in usklajevanju razvojnih načrtov je dozorela pobuda, da bi bila najbolj smotrna povezava obeh delovnih organizacij. S pripravami na združitev pa so začeli sredi leta 1972.
Koristi od združitve sil gozdarjev in lesarjev ter od ustanovitve Združenega
VEIČ VARSTVENIH ODIDELKOV
Zaradadi pomanjkanja prostorov, % varstvo otrok, posebej še š šolarjev, tudi v Mislinjski ;i dolini še ni zadovoljivo o urejeno. Vse bolj izstopa pc potreba, da bi uredili na šoEolah več oddelkov za podaljšašano bivanje šolarjev, ki :i so doma brez varstva. SvSvet za socialno varstvo in n varstvo družine je že prededlagal slovenjgraški občinski ki skupščini, da bi
pred izpraznitvijo zgradbe, v kateri je Ekonomski šolski center, dodelila Osnovni šoli Fran j o Vrunč Slovenj Gradec del prostorov, v katerih bi uredila varstvene oddelke za svoje u-čence. Po dograditvi novih prostorov naj bi varstvene oddelke uredili tudi v Šmartnem, o tem pa naj bi razmišljali še v Podgorju in Mislinji.
Nova proizvodnja
Temeljna organizacija združenega dela »Trgovina, gostinstvo in proizvodnja sadnih koncentratov Slovenj Gradec« ljubljanske Kolinske bo dosegel letos okrog 30 milijonov dinarjev realizacije • Ob koncu februarja prvi sadni koncentrati iz novega obrata
Mlekarna Slovenj Gradec, ki je bila dalj časa v sestavu mariborske Mlekarne, se je pred časom odločila za združitev z ljubljansko Tovarno hranil, saj so se prepričali, da bodo ob tesnejši povezanosti s to ljubljansko delovno organizacijo hitreje napredovali. Slo-venjgrajčani so zdaj temeljna organizacija združenega dela ljubljanske Kolinske, in sicer »Trgovina, gostinstvo in proizvodnja sadnih koncentratov«.
Za letos načrtujejo okrog 30 milijonov dinarjev realizacije.; Na povečanje bo vplival posebej še nov o-brat, v katerem bo ob koncu meseca februarja, kot računajo, že stekla poskusna proizvodnja sadnih koncentratov. oprema za nov obrat, tako domača kot iz uvoza, je že v Slovenj Gradcu in te dni so začeli nameščati nove stroje in
drugo opremo. V novem o-bratu bo v eni izmeni zaposlenih 20 delavcev in delavk, ko pa bodo uvedli še drugo izmeno, pa bodo povečali število zaposlenih še za nadaljnjih 15. Letos naj bi ta nova proizvodnja sadnih koncentratov dala proizvodnjo v vrednosti najmanj 5 milijonov dinarjev, ob polnem izkoriščanju zmogljivosti pa se bo vrednost proizvodnje za nekajkrat povečala.
Seveda pa je ureditev o-brata za proizvodnjo sadnih koncentratov le prva faza nadaljnjega razvoja slovenjgraške temeljne organizacije združenega dela ljubljanske Kolinske. Računajo, da bo prišlo iz središča Mislinjske doline v prihodnje na tržišče še več novih izdelkov, v kratkem pa bo odločeno, kaj vse bodo zraven sadnih koncentratov še proizvajali.
Sprejet program izobraževanja in osposabljanja
podjetja Gozdarstvo in lesna industrija Slovenj Gradec bodo imeli vsi, zagotovo tudi kmetje — gozdni posestniki. Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, ki je imelo omejene proizvodne možnosti, si je zagotovilo nemoten nadaljnji razvoj, Lesno industrijsko podjetje Slovenj Gradec, ki pa je imelo zadnja leta precejšnje težave pri oskrbi z lesom, pa si je zagotovilo trajen vir surovin in s tem uresničitev razvojnega programa, ki temelji na razvijanju proizvodnje stavbnega pohištva.
Združeno podjetje Goz-
darstvo in lesna industrija Slovenj Gradec bo ena največjih tovrstnih organizacij združenega dela na Slovenskem in druga največja delovna skupnost na Koroškem. Novo podjetje bo lahko v prihodnje hitreje razvijalo predelavo lesa. zagotovilo odpiranje novih delovnih mest ter večjo socialno varnost zaposlenih. Pa tudi več dohodka bo ostalo poslej na Koroškem, saj se je do zdaj zaradi premajhne razvitosti lesno predelovalne industrije dohodek iz koroških gozdov v precejšnji meri »prelival« na druga območja.
Trgovine v okolici spet pod okriljem KZ
Z novim letom 1974 je Kmetijska zadruga Slovenj Gradec spet prevzela trgovine v Doliču, Šentilju, Suhem dolu, Podgorju in Tu-riški vasi. Te trgovine so bile prej v okviru Trgovskega podjetja Zarja Slovenj Gradec, ki se je pridružilo k ljubljanski NAMI. Poslovalnice v Doliču, Šentilju, Suhem dolu, Podgorju in Turiški vasi so sodelovale pred leti v okviru kmetijskih zadrug in so po
svoji urejenosti in opremljenosti še zmeraj skoraj takšne kot takrat, ko so bile še v okviru kmetijskih zadrug. V Mislinjski dolini pričakujejo, da si bodo pri kmetijski zadrugi prizadevali, da zadovoljijo potrebe kupcev, bolj pa bodo lahko organizirali tudi oskrbo s semeni, zaščitnimi sredstvi, umetnimi gnojili in z drugimi proizvodi, po katerih segajo kmetje.
Komisija za idejno-poli-tično usposabljanje komunistov pri Občinski konferenci Zveze komunistov Slovenj Gradec je na zadnji seji sprejela program izobraževanja in usposabljanja. V ponedeljek, 14. januarja, je že pripravila posvetovanje z referenti za izobraževanje organizacij ZK, na katerem so jih seznanili s programom izobraževanja, govorili pa so še o delegatskem sistemu in delegatskih razmerjih.
V prihodnjih dneh bo v središču Mislinjske doline enodnevni seminar za sekretarje organizacij ZK, na ka-
terem bodo obravnavali izhodišča za delo občinske organizacije ZK, priprave na VII. kongres ZK Slovenije in na X. kongres ZK Jugoslavije, nadalje priprave na skupščinske volitve, poslušali pa bodo tudi predavanja o delegatskem sistemu in delegatskih razmerjih ter o metodah političnega dela.
Ob koncu januarja oziroma v začetku februarja bo v Slovenj Gradcu tudi seminar za novo sprejete člane Zveze komunistov, najpozneje marca pa bo začela z delom politična šola.
Pozabljeni integracijski
procesi
V Dravogradu ugotavljajo, da organizacije združenega dela iz te koroške občine kot na širšem območju. Politika »samostojnosti«, ki prevladuje v prenekateri delovni organizaciji, zavira hitrejši gospodarski in družbeni razvoj občine. Zagotovo bi tudi v Dravogradu še hitreje napredovali, če bi bolj uveljavili združeno delo. Politiko »samostojnosti« zlasti še pogojuje samo-zadovoljstvo vodilnih delavcev spričo doseženih uspehov, ki pa niso zmeraj objektivno ovrednoteni, prešibka kadrov-
ska zasedba in premajhne ambicije kadrov, pa tudi bojazen pred novimi dejavnostmi. Najbolj pogrešajo v Dravogradu prizadevanja za povezovanje v gradbeništvu, trgovini, obrti in kmetijstvu. Zavoljo tega zastoja izkoriščanje gramoza in finalizacija gradbenih elementov, trgovci niso izkoristili prometnega položaja Dravograda, zaradi česar odteka kupna moč drugam, kmetijska zadruga pa hkrati z izgradnjo bazenske klavnice ni uspela tesneje povezati kmetijstva na Koroškem.
Ustanovili bodo aktiv žena članic ZK
Občinsko vodstvo Zveze komunistov na Ravnah na Koroškem se je odločilo za zanimivo pobudo. Na razgovor je povabilo članice ZK z Raven in Preval j. Dobra udeležba in razgibana razprava kažeta, da so komunistve iz Mežiške doline čutile potrebo, da se sestanejo in se pogovore o vseh tistih problemih, ki jih čutijo, pa tudi, da se dogovorijo za
organizirano in bolj načrtno delo in akcije v prihodnje.
V kratkem se bodo znova sešle članice Zve-ce komunistov na Ravnah na Koroškem. Ustanovile bodo stalni aktiv žena — članic ZK, izvolile vodstvo aktiva ter poslušale informacijo o tem, kako poteka razreševanje vprašanj, na katere so opozorile na prvem sestanku!
ALPINISTI V SAVINJSKIH ALPAH
Od 11. do 13. januarja je skupina sedmih alpinistov alpinističnega odseka Planinskega društva Slovenj Gradec prebila v Savinjskih Alpah.
Prečkali so grebene vrhov Rinke, Skute, Struce, Dolgega hrbta, Grintavca, Kočne in Češke koče. V zimskih pogojih so se pripravljali za načrtovani vzpon na Mont Blanc. Ze
več let si želijo alpinisti Slovenj Gradca organizirati vzpon na najvišjo goro Evrope. V programu za letošnje leto pa so si zastavili kot najvišji dosežek skupinski vzpon na Mont Blanc. Skupino, ki je tri dni preživela v Savinjskih Alpah, je vodil znani alpinist ing. Drago Zagorc.
tv
77
Tisti idioti so zelo slabo izvedli ugrabitev. Boljše tudi to, kot pa da bi tista ženska šla na policijo in kazala, kaj je našla ob posteljici svojega mrtvega otroka.
—	Krvavo mi bodo plačali oni lopovi, sc je velikokrat zaklinjal Gcr. Tukaj ni nobene milosti!
—	Pravzaprav moram biti Jenini prijateljici hvaležen, ker me je pravočasno opozorila na nevarnost, ki mi je grozila, žal jo moram odpeljati tja gor. Menim, po tem kolikor vem o njej, da jo bom lahko z veliko vsoto denarja potegnil na svojo stran. Glavno je, da jo imam v rokah ...
Ukaze oziroma navodila, ki jih je dal svojemu namestniku v New Foksu, pravzaprav u-pravitelju, še iste noči po telefonu je naslednjega dne ponovil tudi v razgovoru z njim, ko je obiskal svojo vilo:
—	Tej ženski ne sme
manjkati las na glavi. Od nje pa morate zvedeti vse.
Ne sme vedeti, kje se nahaja. Z njo morate ravnati najlepše. Zadr-žite jo tukaj do mojih naslednjih ukazov. Paziti morate zlasti na to, da ne bo ničesar odkrila. Zlasti pazite na to, da ne uide in da na noben način nc vzpostavi stike s komurkoli izven ograje. Morate tudi paziti na to, da se nc sreča s Črnim Džonom. Dajajte jim dvojne doze mamil, toda kontrolirajte jih z orožjem v roki. Do nadaljnjega prenehajte s pošiljanjem mamil ...
Upravitelj Džon Kcbs je zelo dobro poznal svojega gospodarja. Že po tonu njegovega glasa jc razumel, o kako važnem opravku mu pripoveduje. Tega mu ni bilo potrebno posebej podčrtati. Samo po tem, da je po telefonskem pogovoru osebno prišel
78
gospodar je vedel, kako pomembna je ta žena.
V tem času Kcbs ni bil kaj preveč razpoložen, da bi osebno pazil to žensko. Vse to se je pripetilo prav tedaj, ko je njegova nekdanja ljubica, ki jc odsedcla nekaj let v zaporu namesto njega, prišla iz zapora in prišla sem z namenom, da se naseli v enem izmed bližnjih hotelov. Vedel je, da nc sme poklicati sem. Hotel jc čimprej na vsak način končati s to ženo, da bi dobil od nje potrebne podatke in da bi lahko čim prej poročal svojemu bosu.
Po navodilih svojega gospodarja jc začel takoj z zasliševanjem. Kljub raznim grožnjam ta trmoglava ženska ni bila razpoložena za razgovor. On bi to žensko, ko jo je imenoval v sebi, že omehčal, če se ne bi bal gospodarja. Pretvarjal se je, da so on in njegovi ljudje ugra-
OBRAČUN
bili njo zato, ker so menili, da jc hčerka boga tega veleposestnika, hčerka gospoda Gerija. Čeprav jc ona to takoj negirala, ji je dejal, da je prepričan, da bo njen oče plačal bogato odkupnino in zahteval od nje naj napiše pismo. Menil je, da se bo lahko z njo poigral. Toda zmotil se jc. Vsaka minuta naslednjega razgovora mu je potrjevala, da bo imel zelo težko delo. Ona jc bila bolj inteligentna in tudi bolj hrabra. Ni se imela česa bati. On pa ni imel proste roke, če bi jih pa imel, pa bi spoznala gangstrske metode zasliševanja.
Na trenutke je vpil na njo, ji grozil, nato jc pa z vse preveč milim glasom spraševal, če je kdo od ostalih v hiši surov do nje. Poskušal je na vse mogoče načine, toda Ana ga je gledala z gnusom v očeh, njeni odgovori so bili pa vse prej kot izčrpni. Tedaj
79
je po vsem sodeč prišlo na dan tisto glavno. Ko so ji odvzeli torbico, se ji ni zdelo nič čudno, glede na to, kakšni ljudje so bili. Toda že naslednjega dne so ji vrnili torbico z vsemi stvarmi. Toda tisto kar jo je najbolj prizadelo in najprej presenetilo je bilo spoznanje, da so ji vrnili vse razen tistega koščka e-tikete, ki jo je tako skrbno pazila. Najprej je mislila, da jc to lc slučajno in da so ju zgubili ob pregledu. Toda, ko je malo razmišljala, so se njeni zaključki spremenili. Kajti v torbici je imela še nekaj nevažnih papirjev, ki so jih vrnili. To je povzročilo prvi sum. Zaradi tega je začela tudi sama raziskovati.
Gangsterji so morali kmalu položiti svoje karte na mizo. Ze čez nekaj dni ni bilo več govora o kakšni odkupnini. Vpra-
šanja so se sukala v glavnem okoli tega, kje je dobila obe etiketi. Vedela je, da jo zaradi tega tako dolgo izprašuje, ker želijo na vsak način zvedeti, kje je dobila etikete.
Imela je veliko časa za razmišljanje. Začela je razmišljati o vsaki potezi in veriga se je počasi sklepala. Vse več je razmišljala o mistru Geri-ju. Uvidela je, da bi moral še tako velik naivnež iz dokumentov, ki jih je imela v torbici spoznati, da ni hčerka mistra Gerija. Ko je to spoznala, je v enem od razgovorov s Kebsom vprašala, če sedaj le ve, da ni Geri-jeva hčer. On pa je to vprašanje enostavno preslišal.
Vsi razgovori so se sukali okoli vprašanj — kje in kdaj je dobila oni dve etiketi? Ni vedela zakaj jih toliko zanimata, prepričana pa je bila, da so bili prebivalci te vile vmešani v proiz-
80
vodnjo in razpečevanje ponarejenih injekcij. Najprej mu je odgovorila na kratko in si izmišljala odgovore. Kasneje se je spomnila, da je povedala Jeninemu očetu, kje jih je našla, to isto je pa potem povedala tudi Kebsu.
Kmalu je ugotovila, da nekdo skriva za Kebsom. Ko bi mu povedala kaj novega, bi prekinjal zasliševanje. Z vprašanji bi nadaljeval še istega večera, ali pa naslednjega dne. Tako je zaključila, da je govorila z glavnim. Kar sama od sebe se ji je vedno po-vračala misel, da je tisti glavni Ročk Geri.
Glede na hrano, odnose in razkošje, je bilo v vili zelo udobno. V pritličju je imela ves apartma proti jezeru, okna so bila pa zavarovana z rešetkami. Takoj, ko bi zapustila to vilo, se bi znašel ob njej eden izmed čuvajev. Lahko se je sprehajala po vrtu, ni se
pa smela približati ograji, ki je bila vsa v zelenju.
Kdo je bil pravzaprav lastnik te lepe vile, kako je bil prijavljen na policiji in kakšno vlogo so imeli vsi ostali v hiši, tega ni mogla odkriti.
Cez nekaj dni je Ava opazila, da se na travniku igrata z žogo dva fantka, in da se žoga prikotali velikokrat do same ograje.
Spomnila se je, da bi lahko z njuno pomočjo poslala ali pa vsaj poskušala poslati eno pismo. Zgubiti ni imela kaj, ker je bilo očitno, da i-majo ti gangsterji svoje načrte... Zaradi tega je tudi napisala pismo in ga imela pripravljenega vedno v žepu. Verjela je, j da je ne bodo nikoli preiskali. Skovala je že tudi načrt.
(DALJE PRIHODNJIČ)

Čeprav zima ni najboljši čas za kolesarjenje, nekateri vendarle ne morejo brez kolesa. Ze nekajkrat smo na cesti Velenje-Pesje srečali starejšega možakarja na kolesu, v levi roki pa je vedno držal majhno zastavo. Prav zaradi te zastavice smo postali radovedni in se oni dan zapeljali v. Pesje k Jerneju Poprasku, ki kljub visoki starosti — 78 let jih že ima — še ne pomišlja, da bi svoje priljubljeno vozilo zavrgel.
Niti mu nismo dodobra iznesli svoje radovednosti, že je začel pripovedovati. Takoj je namreč vedel, zakaj smo ga ustavili, saj nismo bili prvi.
»Ko sem začel uporabljati svojo »zaščito« so me ljudje nenehno spraševali, zakaj se vozim s tem kolom v roki. Tudi miličnik me je že ustavil. Bilo pa je takole:
Predlani me je povozila neka ženska. S fičotom se je tako močno zaletela vame, da me je zbilo šest metrov po cesti. Nesrečo sem
še kar dobro prestal. Zdravniki so mi rane po glavi zašili, šive pa smo potem kar doma ven pobrali.«
Jernej je tudi povedal, kako se je vse skupaj zgodilo.
»Zavijal sem levo, nakazal smer, ona pa mi je rekla, da roke sploh ni videla. Od takrat brez zastave ne grem nikamor. Postala je moja ,zaščita'.«
Brez kolesa pa Jernej ne bi mogel živeti. Zelo navezan je nanj. Kar malce jezno je pogledal na zasneženo pokrajino.
»Pomlad je moj čas. Ko vse cveti in vse zeleni. Jaz pa s kolesom v naravo. Zelo rad se zapeljem proti Hudi luknji in naprej do letališča v Turški vasi. Vsakič, ko poganjam mimo Hude luknje pomislim, ali ni škoda, da je tako zapuščena. Včasih smo pa v njej plesali! Kakšna okrepčevalnica poleti v njej bi prav gotovo zelo prav prišla turistom.
Kam pa ste se najdlje odpeljali s svojim kolesom?
Pred dvanajstimi leti sva se s sinom odpravila v Zagreb. Vsak s svojim kolesom. Nisva se bala, da ne bi vzdržala. Bolj so naju skrbele gume, ki so bile že zelo izrabljene. Ko sva se vrnila iz Zagreba, sem se naslednji dan odpeljal s kolesom v elektrarno. Razneslo mi je pol plašča. Se sreča, da se to ni zgodilo na tej dolgi poti, ker ne vem, kje bi dobil denar za novo.
»Z mopedom pa se ne bi vozil. Prehiter je, pa tudi bencin je predrag. Denar, ki bi ga moral dati za bencin, raje potrošim za malico, ko grem s kolesom na izlet. Pa tudi zdravju koristi vožnja s kolesom,« je še dejal ob koncu najinega kratkega srečanja Jernej Poprask.
DOPISUJTE IN
OGLAŠUJTE
IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH
Izobraževanje odraslih pridobiva iz leta v leto večji pomen in večjo družbeno veljavo vzporedno s tem pa raste pomen in poslanstvo delavskih univerz — institucij, ki jim je poverjena ta naloga. Dinamični tehnološki in družbeni razvoj ter spoznanje, da je predvsem znanje temelj in gonilo napredka, daje izobraževanju odraslih še poseben pomen. Kontinuiranost izobraževanja, pridobivanje novih znanj, intenzivno vključevanje slehernega občana v družbena dogajanja in razširitev ter poglabljanje splošnih znanj so osnovna izhodišča dejavnosti delavskih univerz.
Direktor delavske univerze Velenje je tudi navedel oblike izobraževanja, ki zdaj tečejo pri njih, tri slušatelje pa smo povprašali, kaj menijo o svojem dopolnilnem izobraževanju.
čaji za varstvo pri delu in predavanja s področja obrambne vzgoje. Pričakujemo, da bo v izobraževalni sezoni 1973/74 obiskovalo izobraževalne oblike pri delavski univerzi nad 1.500 slušateljev, opravljenih pa bo več kot 8.000 izobraževalnih ur. Poglavitni problemi, ki zavirajo še učinkovitejše delo delavske u-niverze so pomanjkanje u-streznih učilnic — Kar 13 oddelkov gostuje v drugih šolah — ter kadrovska in materialna baza za splošno in družbeno izobraževanje. Temu izobraževanju bo treba posvetiti mnogo večjo pozornost kot doslej. Omenim naj le odprto vprašanje osnovnega izobraževanja odraslih, saj skoraj tretjina zaposlenih v naši občini nima končane osemletke. Poleg tega bo treba napraviti odločen premik tudi na področju družbenega izobraževanja. Uresničitev teh nalog pa bo možna le s kadrovsko okrepitvijo delavske univerze, zagotovljena pa bo morala biti tudi materialna osnova za delo.
MILAN HLADIN, slušatelj kovinarsko delovodske šole: Po poklicu sem kovi-nostrugar zaposlen na rudniku lignita Velenje kot vodja službe vzdrževanja. Delovno mesto kot tako zahteva višjo strokovno izobrazbo pa tudi sam bi rad pridobil več znanja tako strokovnega kot splošnega; zato sem se vpisal v tem šolskem letu na to šolo, ki traja dve leti. Predavanja imamo štirikrat na teden popoldne po štiri ure. Glede na to, da imam dopoldne še službo, zahteva to kar precejšen napor, vendar upam, da bom zmogel in si pridobil višjo kvalifikacijo.
BENO GROZNIK, direktor delavske univerze Velenje: Trenutno je pri delavski univerzi v teku 24 daljših izobraževalnih oblik, ki jih obiskuje preko 650 slušateljev. Poleg teh oblik se na osnovi aktualnih potreb izvajajo tudi priložnostne	praviloma
krajše oblike — kot na primer tečaji prve pomoči, te-
	
	
	
	
IVANKA JANIC, prodajalka: Obiskujem strojepisni tečaj. Za to obliko dopolnilnega izobraževanja sem se odločila malo zaradi tega, ker so me k temu spodbudile prijateljice, ki so se že naučile pisati na stroj pa tudi zato, ker mi bo morda kdaj š e prav prišlo. Tečaj imamo trikrat na teden po tri ure; vendar ne vsak teden, temveč vsak drug teden. Takšen urnik omogoča obiskovanje strojepisja tudi nam, ki imamo izmensko delo. Po začetnem tečaju bo sledil še nadaljevalni, vmes pa bomo imeli še slovenščino. Seveda bom hodila tudi k nadaljevalnemu, če sem že enkrat začela.
MARJAN VOGA, delavec: Ker mi v rednem šolanju ni uspelo končati o-semletke, sem sklenil, da to storim sedaj v Velenju s pomočjo delavske univerze. Zelo rad bi namreč prišel do poklica. Vseskozi si že želim, da bi postal elek-tričar. Ze v osnovni šoli sem sanjal o tem poklicu. Zal doslej s tem ni bilo nič, ker imam le šest razredov. Popolne osemletke pa mi ni uspelo narediti, ker za to tudi nisem imel pogojev. Doma sem moral veliko delati, denarja za moje knjige in zvezke pa nikoli ni bilo. Zaradi dela na kmetiji tudi nisem redno hodil v šolo. Zato si zdaj, ko imam boljše pogoje, zelo želim, da bi prišel do poklica.
S to malo anketo smo na kratko pregledali dejavnost delavske univerze v Velenju. Glede na to, da je zanimanje za izobraževanje po tej poti izredno veliko, se delavci univerze zelo trudijo, da bi dali občanom kar največ možnosti za izobraževanje in jim s tem omogočili, da bi v svojem prostem času lahko dobivali kar največ novih znanj. Tako imajo v načrtih, da bodo organizirali še druge šole: administrativno, komercialno. Na osnovi potreb in možnosti pa tudi višje šole.
MOJCINA POTOVANJA
Tri leta je že, odkar je mala Mojca Eržen prišla z očkom Srečkom in mačeho Ivico na Kozjansko. Takrat so se naselili sredi bohor-skih gozdov pri kmetu Jaku Leskovšku. Niso bili dolgo na tistih viharnih slemenih, z Jakom se mlada družini-ca ni razumela, zato so se preselili v dolino potoka Bistrice, v Lesično. Najeli so hišico, pred katero je še pred nedavnim lajal pes Tarzan in vse bi bilo prav, če ljudje ne bi govorili tisoč sltvari .. .
Govorice so se začele takrat, ko sta kozjanska zdravnika dr. Ruža Vreg in medicinska sestra Olga Re-zar prišli v Log na obisk mladii družini. Nikogar ni bilo nikjer, le mala Mojca, ki je bila takrat stara tri leta, ;je zaskrbljeno čepela, privezana na dva metra dolgo vrvico zažeto v ročico, k(ot psiček ob drevesu. Oblečtena je bila v tanko oblekiico z dolgimi rokavi, čepravv je bilo v tistih dneh še prrecej mrzlo, bilo je namreeč pomladi. Medicinska s6estra in zdravnica sta prepacideni obstali, prizor ju je szmedel.
Takirat sta otroka odvezali, Mo>jčka pa je rekla, vsa objokaana in premražena: »Mamiiica me je kaznovala zato, Iker nisem bila pridna.« Ičn še je povedala Mojč-ka, daa jo je mamica privezala ki drevesu zato, ker je spustil.la v dolino neko- stvar.
Dr. Ruža Vreg, ki jo Kozjannci zelo cenijo, je vso zadevoo prijavila na milico. Prijavna je odromala na občinsko ) sodišče in javnemu tožilcua. Od takrat pa do danes obbe instituciji primera nista i rešili... Dogodek bi ljudje i najbrž pozabili, četudi so "t"biffl takrat na mlada zakonc;ca zelo jezni in razburjenim zaradi takšnega ravnan.inja z deklico. »Čudnih« dc dogodkov z Mojco pa še ni b bilo konec. Na vrsto so prišlišle opekline. Mojca se je na ia nepojasnjen način opekla la tako zelo, da so jo morali li odpeljati v Maribor, v bolmlnišraico. Na plastični
kirurgiji so naredili kar se je pač narediti dalo. Mojci se bodo opekline poznale vse življenje. Tudi takrat, ko bo hodila na plese ...
Dr. Ruža Vreg s katero smo se o teh opeklinah pogovarjali, na to so nas opozorili ljudje, ki trde, da sta Erženova dva hotela spraviti Mojco s sveta, da bi sama bolj uživala življenje, meni, da so opekline nastale tako, da se je Mojca dlje časa dotikala ob nekem vročem predmetu. Erženova dva pravita, da je bil ta vroči predmet električna peč, ki da sta jo potem vrgla v potok ... Kakorkoli že, Mojčinih nesreč še ni bilo konec. Nekega dne je padla pri nabiranju drv v gozdičku nad hišo in si prebila glavico Bila je tudi močno opraskana in pod-pluta, kar pa ni bil edini primer. Mojca je spet odromala v bolnišnico. Tudi za ta dogodek pravita Erženova, da je bil le slučajen, da je Mojca padla, ne da bi onadva vedela. In zanimivo, pri opeklinah in pri padcu je mačeha Erženova opazila, da je z Mojco nekaj narobe, šele po dveh dneh. Po njenem je Mojca zelo trmast otrok, ki raje prenaša bolečine, kot da bi povedal, kaj mu je ...
Ljudje pa so govorili kar naprej. Tudi takšne reči, kot da nameravajo Mojco spraviti s sveta, ker je živ hudič in podobno. Končno je bilo zdravnici dr. Ruži Vreg, ki je bila o vseh zadevah v zvezi z Mojco najbolj obveščena, vsega skupaj dovolj. Odločila se je, da malo deklico posvoji in ji nudi topel dom. Malo pred Novim letom sta se o tej zadevi pogovarjali z njeno mačeho, Ivico Eržen. Ivica je na to pristala in med drugim rekla sosedi: Samo, da se rešim tega vra-geca.« Dogovorili sta se, kdaj bo pripeljala Mojco...
Dr. Ruža Vreg, ki ve povedati tudi to, da so Mojco pretepali tako, da je bila vsa podpluta ne samo po ritkici pač pa tudi po ob-
razku, je takrat odšla na specializacijo v Celje. Ko se je vrnila, jo je čakalo neljubo presenečenje: Mojco so z izgovorom, da je v Ljubljani pri sorodnikih, odpeljali v Hrastnik k neki družini. Zdravnica ni oklevala. Odpeljala se je v Hrastnik, odšla do Mojčinih rejnikov, menda je Mojca živela tam v nemogočih razmerah in jo odpeljala. Prisotna sta bila tudi miličnika.
Mojca je bila tako spet na Kozjanskem, v Kozjem, pri zdravniki, ki ji je kupila že vrsto stvari da bi bilo Mojčino življenje čim udobnejše in da bi hitro pozabila na zanjo tako neljube dogodke.
Mala Mojca Eržen
Dr, Ruža Vreg
Vse to pa ni šlo v račun Mojčinemu očetu Srečku Erženu, ki je proti zdravnici vložil tožbo. Motiv: ugrabitev hčerke Mojce. Po Mojco je spet prišla milica. Odpeljali so jo v Šmarje, kjer je bila pri družini, ki že ima posvojene otroke. Pri Pondelakovih je bilo mali Mojci lepo.
Zaradi male Mojce smo obiskali tudi socialno delavko v Šmarju pri Jelšah, Romano Kincl.
»Bila sem pri Mojci in njenih starših. Izvedela sem za stvari, ki jih govore ljudje. Vendar: Mojca je bila lepo oblečena, imela je mleko in čist dom. Ničesar nismo ukrepali, ker smo menili, da ima mala Mojca vse, kar takšen otrok potrebuje.«
Lepe oblekice, za katere pravi soseda Erženovih, da so le sredstvo, s katerim so Erženovi prikrivali Mojčino trpljenje in pa čistost hišice, kjer je Mojčka živela, so ibile za. Kinclovo in socialno službo v Šmarju dokaz, da je narejeno vse potrebno. Dr. Ruži Vregovi Mojce niso hoteli dati. Razlog: pri zdravnici Mojoi ne bi bilo najbolje, ker ima pse. Znano je, da se psi in mali otroci razumejo. Psi kozjanske zdravnice so čisti in dresirani. Ko je bila Mojca pri njej, ji niso naredili ničesar.
Sedaj, ko je drama z Mojčko končana, je pravici zadoščeno. Dobili so jo prejšnji rejniki v Hrastniku, za katere dr. Ruža Vreg še sedaj trdi, da niso primerni.
V ospredje je stopil nov problem, nov primer. Za spremembo ne primer »Mojca«, pač pa primer dr. Ruža Vreg«. V teh dneh se bo kozjanska zdravnica morala zagovarjati pred sodiščem zaradi ugrabitve otroka, ki mu je hotela najboljše. Kot senca drame, se bo pomaknila v ozadje mala Mojca, za katero menijo, da je preskrbljena. Mi v to nismo tako zelo prepričani.
Ker se je dr. Ruža Vreg z mačeho Mojce Ivico Eržen domenila, da jo le ta v sporazumu z očetom odstopi
njej in da lahko pride k njej kadarkoli, dejanje zdravnice ni in ne more biti okvalificirano kot ugrabitev. O zadevi so razpravljali tudi v krajevnih skupnostih Lesično in Kozje in obsodili početje. Se posebej so obsodili preganjanje male Mojce v spremstvu miličnikov, kar lahko na deklico vpliva zelo resno. Dogovor o posvojitvi potrjuje tudi Erženova soseda. Kje je torej ugrabitev?
Ruža Vreg bo na sodišču. Kako se bo stvar iztekla, ni znano, znano pa je, da je zdravnica izjavila, da bo prej ko slej iz Kozjega odšla. »Če ne smem ravnati v skladu z načeli našega poklica in po prisegi ki sem jo na začetku opravljanja zdravniške službe dala, potem tukaj nimam kaj iskati.«
Dva problema in en sam: rešiti otroka. Izgleda pa, da nekaterim ne gre v račun, da bi malo dlje ostali v pisarni ali na terenu poizve-deli, kako zadeve v resnici stoje. Smo pač navajeni stvari opravljati z levo roko. Četudi za ceno neke sreče. V tem primeru Moj-čine. Sreče deklice, ki je že sedaj vsa živčna in zbegana in ki vsako žensko kliče mamica, da je le prijazna z njo...
Milenko Strašek, foto — Drago Medved
GOSTJE Z DUNAJA IZREDNO NAVDUŠILI
V Velenju je gostoval v petek, 11. januarja dunajski komorni orkester. Pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta so izvajali Mozarta, Haydna in Detonija.
Polna dvorana kulturnega doma v Velenju je najboljši dokaz, da si takšnih koncertov, ki ga je organizirala kulturna skupnost Velenje, gledalci še želijo.
PRAZNIK ŠOFERJEV
Jugoslovanski šoferji in avtomehaniki slavijo svoj praznik IS. januarja. Tega dne, pred petnajstimi leti, je namreč stopil v njihove vrste kot redni član pred-
zbor z osnovne šole Gustava Šiliha, recitatorji rudarskega šolskega centra, šaleška folklorna skupina s tamburaškim orkestrom ter kvintet Jožeta Šaleja.
S proslave dneva šoferjev v Velenje
sednik republike Josip Broz-Tito.
Ob zveznem dnevu šoferjev in avtomchanikov je bila v soboto, v Velenju proslava, na kateri so sodelovali mladinski pevski
Zbrane šoferje in avto-mehanike iz velenjske občine je pozdravil in jim čestital ob prazniku predsednik združenja šoferjev in avtomehanikov Velenje Stane Čas.
Zbori kmetov lastnikov gozdov
Konec lanskega leta so imeli kmetje lastniki gozdov, ki so kooperantje pri gozdnem obratu v Šoštanju, zbore lastnikov gozdov, na katerih so razpravljali o pogojih za organiziranje temeljne organizacije združenega dela kmetov kooperantov v gozdarstvu.
151
nama
TRGOVSKO PODJETJE
LJ U B LJ AN A
Veleblagovnica Velenje
otroške, ženske in moške konfekcije do 26. januarja 1974
KOMUNALNI ZAVOD ZA ZAPOSLOVANJE VELENJE
objavlja naslednja prosta delovna mesta:
•	VODJA SKUPINE ZA POKLICNO USMERJANJE
Pogoj: diplomiran psiholog
•	TAJNIK ZAVODA
Pogoj: višja izobrazba pravne ali upravne smeri
•	POKLICNI SVETOVALEC
Pogoj: višja izobrazba pedagoške, socialne ali organizacijsko-kadrovske, socialne ali uprav-no-pravne smeri
•	SVETOVALEC ZA ZAPOSLITVE V TUJINI IN UPRAVNE ZADEVE
Pogoj: višja izobrazba organizacijsko-kadrovske, socialne ali upravno-pravne smeri.
Nastop službe takoj ali po dogovoru. Ponudbe z dokazili o izobrazbi in kratkim življenjepisom sprejema komisija do vključno 31. 1. 1974.
Stanovanje po dogovoru. Osebni dohodki po samoupravnem sporazumu in pravilniku o OD zavoda.
Na zborih, ki so jih vodili predstavniki gozdnega o-brata Šoštanj, je bila podana analiza upravičenosti u-stanavljanja TOZD. Poleg analize je bil razložen tudi osnutek novega zakona o gozdarstvu. Ob koncu posvetovanja so lastniki gozdov z javnim glasovanjem ugotovili, da dosedanji o-brat za koperacijo izpolnjuje pogoje za organiziranje TOZD in so sklenili naslednje:
—	obrat gozdarska kooperacija se organizira kot TOZD;
—	ime TOZD je Gozdarska kooperacija KLG (kmetov lastnikov gozdov), njen sedež pa je v Nazarjah;
—	TOZD bo v okviru poslovnega predmeta opravljala naslednje dejavnosti: skupno gospodarjenje z gozdovi lastnikov gozdov na območju občine Mozirje in Velenje, odkup in prodaja vseh vrst gozdnih sor-timentov,	vzdrževanje gozdnih cest, hranilno-kre-ditna služba idr.;
—	do imenovanja direktorja TOZD se imenuje vršilec dolžnosti direktorja TOZD Matevž Požarnik. ki ima pooblastila podpisovanja TOZD v vseh zadevah ter zastopanja TOZD;
—	v TOZD volijo kmetje lastniki gozdov kot kooperanti in delavci TOZD neposredno: svet TOZD, nadzorni odbor in svet gozdnega obrata;
—	razpisane so volitve članov organov iz prejšnjega odstavka na 27. januar 1974.
Komisija za izvajanje priprav za organiziranje TOZD je pripravila osnutek samoupravnega sporazuma o združevanju TOZD v delovno organizacijo in osnutek statuta temeljne organizacije združenega dela, ki se daje v javno razpravo.
Pepi Miklavc
IV2 5
nafičas
Jugoslovanske pionirske igre
Program jugoslovanskih pionirskih iger vključuje v svojem drugem letu nove vsebine delovanja pionirjev. V prvem letu JPI je bilo težišče dela skoncentrirano na proslavljanje 400 letnice kmečkih puntov, v drugem letu JPI »Lepota v ustvarjanju — radost v odkrivanju« je težišče dela usmerjeno na NARAVOSLOVNO PODROČJE na temi VARSTVO NARAVE IN ČLOVEKOVEGA OKOLJA. V letošnji program pa sodi tudi delovanje na DRUŽBOSLOVNEM, TEHNIČNEM IN KULTURNO-UMETNlSKEM področju.
Kakor na drugih šolah, so tudi pionirji na osnovni šoli Miha Pintar-Toledo v okviru razrednih skupnosti napravili in izdelali programe, v katere so vključene teme iz varstva narave in človekovega okolja in ostale teme.
Danes želimo napisati nekaj besed o tem, kako je razredna skupnost 8. b razreda uresničila program v mesecu novembru.
Za mesec november je razredna skupnost imela v programu predvideno sledečo temo: POMOČ OGROŽENIM ŽIVALIM. Dogovorili so se, da bodo še pred zimo postavili krmilnice za ptice. Delo so si razdelili po skupinah. Ena skupina je posekala mlade smreke, ki so bile potrebne za posek, druga skupina je narisala načrt za krmilnice, tretja skupina je izdelala krmilnice, četrta skupina je krmilnice pobarvala, peta skupina jih je postavila, šesta fotografirala, sedma narisala in osma skupina se je obvezala, da bo skrbela za hrano ptičev. Ko je bilo delo končano, so člani foto krožka razvili še fotografije, ki prikazujejo proces dela od začetka do konca. Delo je potekalo pod mentorstvom razrednika tov. Amanda Papotnika.
Kumrovec
Oba avtobusa, ki sta rano zjutraj odrinila izpred naše šole, sta nekaj pred sedmo prevozila mejno reko Sotlo. Mimo Sedlarjevega smo zavili v Hrvatsko Zagorje in avtobusa sta se ustavila pred nizko Brozovo domačijo v Kum-rovcu. Pomlad je napravila okolico Titove hiše še prijetnejšo, čeprav nas je vreme grdo potegnilo za nos; deževalo sicer ni.
Na strmi skali nad dolino Sotle samevajo razvaline gradu Kunšpcrk, ki mu delajo družbo razvaline Cesargrada na hribu na hrvaški strani.
Susedgrad je razvalina gradu na robu Medvednice ob izlivu Krapine v Savo. Grad se prvič omenja v 13. stoletju. Pod gradom se je razvilo naselje Podsused, ki je danes predmestje Zagreba. Kraj se je hitro raz-
Za staro pravdo...
Stojim pred hišo in gledam hribe. Pogled se mi ustavi na griču, kjer stoji velenjski grad. Mogočno se dviga nad Velenjem. Spominja me na hude čase, ko so živeli graščaki, ki so gospodarili kmetom.
Graščaki so živeli v razkošju, brez dela so se dolgočasili. Večkrat so prirejali velike gostije in se zabavali s petjem in godbo. Za gospodo so morali kmetje tlačani delati. Obdelovali so zemljo, popravljali ceste, mostove in gradove. Med njimi so hodili valpti in jih z bičem priganjali k delu. Kdor je počival, je bil tepen ali pa je moral v ječo. Kmet je moral dajati desetino in
več. Na koncu meseca jih je čakal na dvorišču graj ski birič. Kmetje so prihajali z vseh strani ter prinašali svoje pridelke. Zgodilo pa se je tudi, da je kmet imel slab pridelek, Prinesel je premalo in pahnili so ga v ječo. Niso se menili za njegovo siromaš-nost. Podložniku so dali v ječo malo kruha in vode. Včasih še tega ne. Kadar so imeli veselico na gradu, jim niso dali niti tega. Ko so se po dolgem času spomnili na jetnike, je bilo že prepozno. Tlačani so od lakote umrli. Ko so odprli ječe, so našli le kup kosti
To so bili hudi časi.
. i
Vikica Crep
vijal posebno še po izgradnji železniške proge Zagreb—Zidani most.
Hrvatsko-slovenski kmečki upor se je začel prav zaradi krutega ravnanja lastnika gradu Ferenca Ta-hija; z nečloveškim ravnanjem je izzval upor.
Dva spomenika hrani naša zemlja Ferencu Tahiju. Tistega v kamen vklesanega, ki časti krutega lastnika Ferenca Tahija. Drugega v svetlem spominu kme-tiških src, ki se s srdom spominjajo najbolj nečloveškega med ubijalci. Tista branjevka, z rokami zdela-nimi od težkega dela ni poznala te gosposke zverine, toda njen pogled, izpod rute, ki ji sili na oči, izpričuje trdno voljo do življenja. Prav taki so morali biti kmečki uporniki iz tega kraja.
Vikica Medvešek
Dogodki med zimo
Snežinke že padajo na tla, je bela zdaj livada vsa, zebe vrabce, siničke, vse živali in druge ptičke.
Sonce nič več ne sije, zima je in veter brije, ljudem ni več za delo, lenarili bodo zimo celo.
Res uboge so živali zdaj, kdo jim hrano bo dajal? Mar ne vedo še vsi, da živali živa bitja so kot mi?
Vsa narava zdaj počiva, se pod belim snegom skriva,
spat je šla tudi njiva, da spomladi spet bo obrodila.
In zdaj, ko je zapadel sneg, vse hiti na beli breg, veselja je obilo tu, zakričal je nekdo »Juhej — juhu!«
Kako končalo se je tam, pravil o tem več ne bi vam. Povedal bi še kaj drugega, kaj bolj zanimivega.
Kaj pa delam jaz?
V	šolo grem,
veter piha mi v obraz in ves premražen sem.
V	šoli smo in se učimo,
se snega veselimo, lepo pesmico o zimi prepevamo.
Kmalu bo prišel čas,
da obišče nas,
stari, dobri dedek Mraz.
Vse nas bo obdaril in nam obljubil, da bo drugo leto spet prišel.
Le kaj nam bo prinesel?
Zdaj pa čakam nanj že lepi čas.
Le kod se potika dedek Mraz?
Ko bo prišel, mu bom rekel kar v obraz: »Kod si hodil, kje si bil, kje si se tako dolgo mudil?«
Ko mi bo darilo dal se bom zahvaljeval, mu roko bom podal, z njim prijatelj bom postal.
Obljubil mu bom tudi to, da učil se bom zvesto.
Preselimo se še drugam, saj morda bo tam za vas kaj boljšega, kaj lepšega, za vas kaj bolj prijetnega.
Vedno več je nesreč,
še posebno zdaj, ko zima je,
zato opozarjam vse, pazite, ljudje!
Boris Vratanar 6. b razred osnovna šola bratov Letonje Šmartno ob Paki
v
Življenje nekoč se je zelo razlikovalo od današnjega
Pojdimo v preteklost! Tja, kjer so plemiči živeli v svojih razkošnih gradovih in revni kmetje v revnih kočah. Kmetje so morali delati za plemiče, a za plačilo niso dobili ničesar. To je bila tlaka. Od pridelka s svojih njiv, ki je bil zelo majhen, so morali dajati še deseti del. Tlačani so bili tudi s tem zadovoljni, če bi plemič držal obljubo. A ker je ni držal, temveč je pobiral tudi polovico, so se kmetje začeli upirati ali puntati.
' Največji slovenski upor je bil v Kočevju. Največji upor, kar jih pomni zgodovina, pa je bil na hrvatsko-slovenski meji. Vodil ga je Matija Gubec. Upori so bili le v začetku. Potem pa je prišla vojska, gra-ščakova seveda, in skoraj vedno vse zajela. To se je ponavljalo vse do leta 1848. Takrat sta bili prepovedani desetina in tlaka.
To je kmečka zgodovina. Tako danes ni. Nam je bolje, kakor je bilo včasih.
Emil Hudomalj
Zaplesale so prve snežinke
Mrzel veter je divjal po planjavi in prepihal vsak gozdič in grm. Temno sivi oblaki so jadrali po nebu. Mrzel veter je pel jesensko pesem. Drugo jutro me je zbudil vremenoslovec, ki je povedal, da se bo danes dež spremenil v sneg.
Ko pozajtrkujem, odidem v šolo. Prvo uro smo imeli srbohrvatski jezik. Ko pišem, pogledam skozi okno, vidim težko pričakovane prve snežinke. Narava je pokazala svoj drugi obraz. Golo drevje zmrzuje in čaka, da se bo sklonilo pod težo snega.
Zdelo se mi je, da se snežinke lesketajo. Zelo sem se trudila, da bi prisluhnila učiteljevi razlagi in da bi se naučila kaj novega, koristnega. Najprej so padale le majhne, drobne
snežinke. Vetrič se je poigraval z njimi. Padati je začelo gosteje in majhne snežinke so se spremenile v prave kosmiče. Prva bela odeja je pokrila poljano. Veje so se upognile in težko držale sneg. Tako sem bila vse dopoldne v šoli. Nekaj časa sem poslušala učitelje, nekaj časa pa opazovala naravo. Doma sem se učila do večera.
Narava se je stapljala z večerom, ki je silil v gozd in hiše. Tema se je zgrnila nad naravo in poljana se je pogreznila v temo. Ta dan bom še imela dolgo v spominu.
Marija Dvornik osnovna šola bratov Letonje
razred Šmartno ob Paki
STRAN MLADIH BRALCEV NAŠEGA ČASA
Moje znanje-moje sanje
Kot vsi otroci, hodim tudi jaz v šolo. Ce po pravici povem, nikoli nisem šla rada v šolo. Prejšnja leta je bilo moje znanje kar zadovoljivo, toda sedaj ne vem, kako bo, če bo šlo tako naprej. Mama mi velikokrat reče: »Zakaj se ne učiš, mar ne veš, da nikjer ne sprejemajo učencev, ki imajo slab uspeh?« »To že vem«, ji vedno odgovorim. A saiha ši mislim, dd se moram učiti. Velikokrat je tako, da še spravim k učenju in mislim na druge stvari. Včasih tudi pozabim, da se Imam kaj naučiti. Navadno se učim takrat, ko verri, da bom vprašana. A se zgodi, da me tovariš vpraša ravno takrat, ko ne znam in že je slaba ocena.
Velikokrat si mislim, da bi bilo bolje, če bi se sproti učila. To sedaj že delam pri nekaterih predmetih, a ne pri vseh. Dolgo se ne morem učiti, ker me pričnejo boleti oči: Ko si snov preberem, potiho ponovim, če pa ne znam ponoviti, mislim, da mi ne gre v glavo. Včasih me sprašuje snov tudi mama ali pa sestra in pri tem vsaj vem, kaj znam in česa ne. Od začetka šolskega leta se sploh nisem mogla
učiti, kar čakala sem, a na kaj, ne vem. Če mama nima časa, jo prosim, naj si ga vzame, saj še veliko ve in me vse podrobno vpraša, če pa ne znam, se moram še učiti.
Moje sanje so zelo obsežne. Če bi hotela napisati, kaj vse si želim, bi bilo neskončno dolgo. Sanjarim o lepem uspehu, ki si ga je treba pridobiti s trudom in ne kar tako. O lepem uspehu pa lahko samo sanjarim. Ker pa najbrž ne bo lepega uspeha, se tudi vpisati ne bom mogla na takšno šolo, ki me veseli. V nižjih razredih nisem sanjarila o lepem uspehu, ker sem bila vedno prav dobra in sem vedela, da bom lahko še dolgo pri mami, kjer je najlepše. Toda sedaj, ko sem pred vrati svojega življenjskega poklica, ko ne bo staršev zraven, pa se ne učim. Zakaj? To je veliko vprašanje. Zavedam se, da s temi slabimi ocenami ne pridem nikamor, a zakaj se ne učim, še sama ne vem.
Metka Babič 8. a razred osnovna šola Bratov Letonje Šmartno ob Paki
Moja domovina
Za nekaj dni sem odpotovala na morje v kolonijo v Izolo. Mnogo krajev sem videla in jih tudi spoznala, čeprav prej nisem vedela zanje.
Ko smo prišli v Izolo, smo bili vsi navdušeni. V mislih smo imeli čisto drugačno sliko, Tisti čudoviti griči, po katerih so bili postavljeni vikendi, so se ml neizbrisno vtisnili v spomin. Po njih so se pasli v zgodnjem poletnem jutru oslički. To so bile zame čudovite živali. Nekoč smo se peljali tudi z ladjo po
morju. Sinjina morja me le prevzela. Valovi okoli adje so bili nakodrani. Ker je bilo toplo, smo lahko sedeli na krovu in v morje namakali noge. Čez nekaj dni smo odšli v mesto. Parki so se šopirili pri vsaki hiši. Ob cesti pa so se bohotila košata drevesa. Tudi hoteli in stavbe so bili čudoviti. Povsod je bilo čisto. Odpeljali smo se tudi na otok Katarina. Tam je bilo kot v raju. Najprej smo prispeli v nasad morskih dreves, potem smo prišli med same cvetlice in nazadnje do otroškega igrišča in prelepega hotela s kopališčem.
Leta 1943 je Nemcem že primanjkovalo vojakov, zato so kmete in delavce, ki so bili mladi in zdravi, odpeljali v vojašnice in jih preoblekli v nemške uniforme. Tako so naši kmetje in delavci proti svoji volji postali nemški vojaki.
Ker ljudem to ni bilo všeč, so se dogovorili, da
Lahko bi opisala še marsikaj.
Kako je bil tov. Tito prizadeven, da je lahko v dobrih tridesetih letih napravil iz samih ruševin tako čudovit svet. Dala bi življenje zanj, če bi bilo potrebno. Naša domovina je tako lepa, da je premalo eno samo življenje zanjo. Kako so jo mogli izdajati okupatorju nekateri naši ljudje med vojno? Kaj je njim sploh pomenila domovina? Ničesar. Ne razumem, da imajo na žalost, take ljudi še danes. Ti ne znajo ceniti miru, ampak se slepo predajajo laskavim besedam tistih, ki nam ga hočejo skaliti. Toda čeprav smo Jugoslovani majhen narod, bomo enotni, da si mir obranimo. Največje vodilo nam vsem pa bo trdna narodna zavest, ki nam bo dajala neizčrpno moč.
Rada imam svojo domovino in njene lepote. Želim jih spoznati še več. Želim, 5 da bi bili še dolgo tako srečni v naši domovini in da bi živeli v miru.
Cvetka Zaje osnovna šola Bratov Letonje Šmartno ob Paki
iz vojašnic
bodo skupaj pobegnili iz nemških vojašnic. Odšli so k partizanom. To je Nemce tako razjezilo, da so družine pobeglih kmetov in delavcev odpeljali v celjske zapore, domove pa zažgali.
Metka Koprive 3. b osnovne šole Antona Aškerca Velenje
O delu TTKS Velenje
Na 6. seji izvršnega odbora temeljne telesnokulturne skupnosti Velenje so največ pozornosti posvetili programom dela osnovnih telesnokulturnih organizacij za leto 1974 in predlogu vrednotenja tega dela.
Po uvodni obrazložitvi in pregledu programov in finančnih planov so sklenili, da strokovna služba TTKS pripravi pregled finančnih potreb za društva, klube, strokovne odbore TTKS in izvršnega odbora po kriterijih: realizacijo 1974 in predvidene potrebe za leto 1974.
Komisija za kadre naj pripravi pravilnik o nagrajevanju mentorskega in trenerskega kadra ter pravilnik o stimulaciji tekmovalcev in nadomestila za izgubljene kalorije.
Nadzorni odbori osnovnih organizacij morajo do 15. januarja pregledati finančno poslovanje društev. Pripravi naj se enotni obrazec za vodenje fi-
nančne evidence po društvih in klubih.
Imenovali so delegacijo TTKS Velenje za republiško telesno-kulturno skupnost. Delegacijo sestavljajo: Albin Amon, Rudi Bajec, Jože Melanšek, Vera Zupančič, Miro Travner, Franc Cesar, Marjan Gaberšek. vodja delegacije pa je Rudi Ze-vart.
V letošnjem letu praznujemo 30-letnico pohoda XIV. divizije na Štajersko. Na našem področju bodo tri pomembne športne prireditve v počastitev pohoda. Na Paškem Kozja-ku bo smuk XIV. divizije (27. januarja). V organizaciji Partizana Šoštanj in SK Velenje bo množičen turnir smuk od Zavodenj do Zlebnika. Na Golteh pa bo tradicionalni veleslalom za Kajuhov pokal. Tem prireditvam je treba dati posebno svečano obeležje in dobiti primerne pokrovitelje.
Smučarski seminar
Komisija za strokovne kadre pri TTKS Velenje je priredila tridnevni smučarski seminar za učiitelje, vaditelje, vodnike in tielesnovzgojne pedagoge velenj ske občine.
Namen seminarja je bil, da se pogovorijo o izvedbi šol v naravii, smučarskih tečajev in seznamijo z novo šolo smučanja. Solo smučanja so letos prvič predelali učitelji smučanja ma republiškem seminarju v Kranjski gori. Tega semi-
narja so se udeležili Rudi Ze-vart, Vili Šinkovec in Tone De Costa.
Na smučišču v Saleku sta smučarska učitelja Rudi Ze-vart in Tone De Costa z udeleženci seminarja predelala šolo smučanja, tako da bodo vsi enotno poučevali na bližnjih tečajih v scmestrskih počitnicah in šolah v naravi, ki bo letos stekla tudi na velenjskih osnovnih šolah.
3010 košarkarjev ŠŠD
V teelovadnici »solidarnosti« v SošUanju je bilo občinsko pr-venstvco SSD osnovnih šol v košarkti. Sodelovalo je 27 ekip mlajšihh in starejših pionirjev vseh oosnovnih šol. Skupno je nastopiilo več kot 300 košarkarjev. Tco je doslej najbolj množično 1 košarkarsko tekmovanje pri nass, kar dokazuje, da je ta dinamiačna in zanimiva športna panogaa osvojila mladino v naši občiini. Največ uspeha so imeli kkošarkarji SSD o. s. Gustava SSiliha iz Velenja in SSD Biba RRock iz Šoštanja, ki je bilo tumdi organizator tega zali tevnefega tekmovanja.
Vrstnim red v posameznih ka-tegorijaijah: mlajše pionirke — finale: SSD G. Siliha — Biba Kock 2( 20:13; 1. G. Siliha (Vel.),
2.	B. Ročk (Sošt.), 3. A. Aškerc (Vel.), 4. Bratov Letonje (Sm. ob P.), 5. M. P. Toledo (Vel.).
Mlajši pionirji — finale: B. Ročk — Bratov Letonje 17:12. 1. B. Ročk, 2. Bratov Letonje,
3.	G. Siliha, 4. A. Aškerc, 5. M. P. Toledo, 6. K. D. Kajuh (Sošt.), 7. B. Ročk II, 8. A. Aškerc II.
Starejše pionirke — finale: B. Ročk I — B. Ročk II 23:13. 1. B. Ročk I, 2. B. Ročk II, 3. G. Silhia, 4. Bratov Letonje, 5. M. P. Toledo, 6. A. Aškerc, 7. K. D. Kajuh.
Starejši pionirji — finale: G. Siliha — B. Ročk 34:11.
1. G. Siliha, 2. B. Ročk, 3. A. Aškerc II, 4. M. P. Toledo, 5. K. D. Kajuh, 6. Bratov Letonje, 7. A. Aškerc I.
RAZGLAS
Ptfo 6. točki navodila o po-stopipku z najdenimi predmetni (Uradni list SFRJ, št. 93/4919) objavlja oddelek za notrtranje zadeve Skupščine občiiine Velenje, da so bili najdideni spodaj navedeni precfcdmeti:
•	žensko kolo znamke ROOG — PONY, najdeno v Soštštanju,
•	1 žensko kolo, znamke ROOG — PONY, najdeno na Kajujuhovi cesti iv Šoštanju,
•	> moško kolo ROG — TOUIURING, sive barve, šte-vilkaka 6928,
•	» dva etuija ključev, rjave t barve, najdenih v So-štanjmju,
•	• moško kolo ROG — SPOPORT, črne barve, naj-denono v Velenju,
•	» moško kolo ROG — SPOPORT, črne barve, najdeno n na Celjski cesti v Velenj ui ju,
•	> žensko kolo, ROG — SPOPORT, črne barve, najdeno v v Velenju, na cesti na jezer:ero, ,
•	1 moped TOMOS T-12, zelenene barve, najden v Ve-lenjuju na Prešernovi cesti št. 1, 1,
•	t navaden ključ, najden v avavli občinske skupščine Velerlenje,
•	ženska zapestna ura DAR'.RWIL, najdena na Bra-čičevevi cesti v Velenju,
•	1 kolo rjave barve, moško, I, znamke EKSKLUZIV, najdedeno v Šoštanju,
•	moško kolo, neznane znamimke, plave barve, najdeno 10 v Šoštanju,
•	i žensko kolo ROG-PO-NY, , plave barve, najdeno v SoSoštanju,
•	kolo s pomožnim motorjem Puch, najdeno v Družmirju,
•	moped TOMOS tip MO-S-CO, zelene barve, najden v Sentflorjanu,
•	otroška jopica roza barve, že nošena, najdena v Šoštanju,
• ročna moška ura DAR-WIL, najdena na bazenu v Velenju,
•	žensko kolo ROG-PO-NY, najdeno v Velenju,
•	žensko kolo ROG-PO-NY, najdeno v Velenju,
•	žensko kolo ROG, temno sive barve, najdeno v Velenju,
•	moško kolo ROG — ŠPORT, najdeno v Velenju,
•	moško kolo REKORD, modre barve, najdeno v Velenju,
« žepna mala denarnica z gotovino in ščipalnik za nohte, najdena v Velenju na Šaleški cesti št. 16,
•	dva ključa od motornega vozila, najdena v avli SO Velenje,
•	ženska denarnica z markami, torbica bele barve, najdena na otroškem igrišču v Šoštanju.
Prosimo vse lastnike najdenih perdmetov, da jih dvignejo v roku 6 mesecev po objavi tega razglasa. Predmeti so deponirani v skladišču garaže št. 8 ori AMD — pralnica Velenje. Ogled je možen vsako sredo od 14. do 16. ure. V kolikor v tem roku najdeni predmeti ne bodo dvignjeni, postanejo last družbenega premoženja.
NAČELNIK Drago TRATNIK, s. r.
Za uvod visoka zmaga
Dvigalci uteži se ponovno borijo za točke v medsebojnih dvobojih I. zvezne lige. Ve-lenjčani, ki letos že drugo leto merijo svoje moči z najboljšimi jugoslovanskimi ekipami, so v prvem kolu pripravili prijetno presenečenje. Z visokim rezultatom 10:4 so premagali moštvo Slavonije iz Osijeka.
Kar pet dvobojev so domačini dobiji — Gros 157, Benči-na 200, Zaluberšek 185, Adamič 240 in Melanšek 282,5.
Javševec je v bantonski kategoriji dvignil 140 kg, vendar je nasprotnik dvignil 150 kg. Gros je v perolahki brez težav osvojil obe točki, dvignil pa je 157,5. V lahki kategoriji je
bil Benčina le za nekaj kilogramov boljši od nasprotnika (200:192,5). Zaluberšek .ie dvoboj v srednji kategoriji dobil brez borbe 185 kg.
V lahkotežki je Adamič zmagal brez težav, saj nasprotnik ni v sunku dvignil začetne teže. Sušek je v srednje težki kategoriji imel močnega nasprotnika, ki je v potegu dosegel boljši rezultat, v sunku pa sta oba dvignila 160 kg. Tako je Melanšek dobil prvi pomembni dvoboj v zvezni ligi.
Ostali rezultati: Olimpija — Herkules (Bečaj) 12:2, Spartak (Subotica) — Rijeka 2:12, Rad-nički (Sombor) — Bosna (Sarajevo) 4:10, Igman (Konjic) — Novi Sad 12:2.
Zmaga Velenja
Na strelišču Slovenj Gradca so se pomerile ekipe Slovenj Gradca in Velenja, v okviru priprav za državno prvenstvo s standardno zračno puško. Tudi v drugem dvoboju je zmaga pripadla Velenjčanom.
V ekipi Slovenjgradčanov je bil tudi tokrat najboljši Franc Kušter s 355 krogi, pri Velenj-čanih pa je bil Perkač s 350 krogi. Izkazal se je še mladinec Jože Sotler s 341 krofli ter
še enkrat potrdil normo za državno prvenstvo, ki bo v Trbovljah 19. in 20. januarja.
Rezultati ekipno: 1. Velenje 1376 krogov, 2. Slovenj Gradec 1374 krogov, Posamezno: 1. Franc Kušter (SI. Gr.) 355 krogov, 2. Dušan Perkač (Vel.) 350 krogov, 3. Hinko Bola (Vel.) 348 krogov, 4. Franc Bricman (SI. Gr.) 345 krogov, 5. Jože Sotler (Vel.) 341 krogov.
Zmaga in poraz Rudarja
V letošnji zimski rokometni ligi sodelujejo tudi rokometa-ši Šoštanja v A skupini, Ve-lenjčani pa v C skupini. Tekmovanja v C in D skupini so se že pričela. Velenjčani so na prvem turnirju eno tekmo zmagali eno pa izgubili. Slovan B — Rudar 20:7, Rudar — Žalec 13:10.
Za moštvo Rudarja igrajo:
Kožar, Hauptman, Podpečan, Zagorc, Hudarin, Z. Silovšek, J. Silovšek, Javornik, Jeraj, Jančič in škoflek.
V prijateljski ženski rokometni tekmi so Gorenj čanke v Ljubljani izgubile srečanje z Olimpijo z rezultatom 17:10. Za Velenjčanke sta dosegli največ zadetkov Urankarjeva 4 in Leskošekova 3.
Rokometaši
Slovenj Gradca že na delu
Rokometaši Slovenj Gradca so po zaključku jesenskega dela prvenstva preživeli le mesec dni brez redne vadbe. 2e meseca decembra so pričeli z rednimi kondicijskimi treningi. Vadili so v telovadnici, kjer so slabi pogoji za temeljite priprave, pomanjkanje snega pa jim je bilo dobrodošlo in so vadili tudi na prostem. Prvi del priprav so zaključili s turnirji v Koflachu v Avstriji, na katerem so še sodelovale ekipe iz Gdanska (Poljska), Barnbacha (Avstrija) in ekipa Celja. Slovenjgrajčani so sicer izgubili srečanji z Avstrijci in Poljaki, vendar so kljub porazu zadovoljni. Tako Avstrijci kot so sredi prvenstva in jih porazi niso prizadeli, bili pa so dober uvod v drugi del priprav. 20. januarja bodo s prvimi srečanji zaključili drugi del priprav na zimskem prvenstvu Slovenije. Slovenjgraške rokometaše pesti že vrsto let pomanjkanje primernih prostorov za vadbo. Vsa dolina nima primerne telovadnice, stara dvorana Partizana pa je v zelo slabem stanju, poleg tega
pa še premajhna za resnejšo vadbo. Tako so se dogovorili z rokometaši Barnbacha, ki vadijo v sodobni telovadnici v Koflachu in je oddaljen le nekaj več kot G0 km iz Slovenj Gradca, da bodo lahko večkrat igrali trening tekme z domačimi rokometaši. Zaključni del priprav bodo slovcnj-graški rokometaši izkoristili za prijateljska srečanja z moštvi iz slovenske lige, igrali pa bodo tudi z ekipami, ki nastopajo v drugi zvezni ligi.
Kadrovsko se ekipa ni bistveno spremenila, prenehal je z aktivnostjo vratar Jurjec, namesto njega pa se je ponovno aktiviral odlični vratar Merčnik, ekipo pa bodo okrepili tudi povratniki iz JLA: Pogorelčnik, Bari in Perger.
Ob koncu pa naj povemo še, da sta trener Janez Gologranc in strokovni svetovalec Tone Goršič zadovoljna s prvim delom priprav in upata, da bodo slovenjgraški rokometaši v spomladanskem delu republiške lige zaigrali bolje in se u-vrstili med najboljše.
Tomo Vrunč
PRIZNANJE RUDIJU ŽEVARTU
Profesor Rudi Zevart je dobil znak učitelja smučanja z zlatim vencem, ki ga podeljuje zbor učiteljev in trenerjev smučanja Smučarske zveze Slovenije učiteljem smučanja za več kot 15-letno aktivno delo pri poučevanju smučanja.
PRVA TEKMA V SKOKIH
Smučarji skakalci so priredili klubsko tekmovanje na največji velenjski skakalnici (45-metrski).
Kljub skromni snežni odeji so tekmovanje dobro organizirali.
REZULTATI:
1. Jože Sredenšek 191,2 (36 in 37), 2. Milan Cepelnik 190,7 (39 in 36,5), 3. Jože Krk 167,3 (35 in 34 m), 4. Milan Tartal, 5. Anton Bolzak (oba Celje), 6. Peter Ceh itd.
•	SOBO ALI MANJŠE STANOVANJE opremljeno v Velenju, nujno potrebujem. Cenjene ponudbe na uredništvo li-
OPREMLJENO ALI NE-OPREMLJENO SOBO v Velenju ali okolici nujno potrebujem. Naslov v uredništvu li-
•	OSEBNI AVTO Volksvva-gen prodam. Prevoženih 90.000 kilometrov. Naslov v upravi lista.
•	SOBO v Velenju ali bližnji okolici iščeta starejša zakonca brez otrok — plačilo vnaprej. Naslov na upravi lista.
KINO
REDNI KINO VELENJE
I i 1 ) U t "I '	•
•	Petek, 18. 1. ob 17.30 italijanski barvni kriminalni film PUŠČICA STRUPENEGA PAJKA.
Režija: Paolo Cavara. Igrajo: Ciancarlo Gianini, Stefania Sandrelli, Claudine Auger, Barbara Bouchet.
•	Sobota, 19. 1. ob 17.30 in 19.30 italijanski barvni kriminalni film PUŠČICA STRUPENEGA PAJKA.
•	Nedelja, 20. 1. ob 17.30 in 19.30 italijanski barvni kriminalni film PUSCICA STRUPENEGA PAJKA.
•	Torek, 22. 1. ob 17.30 in 19.30 ameriški barvni kriminalni film DEDEKTIV CLOUD.
Režija: Allan Pacula. Igrajo: Jane Fonda, Donald Suther-land, Roy Scheider.
•	Sreda, 23. 1. ob 17.30 in 19.30 jugoslovansko-italijanski barvni film — psihološka drama KRATKA NOC METULJEV.
Režija: Aldo Lado. Igrajo: Ingrid Thulin, Jean Sorel, Re-lja Bašič, Barbara Bach.
•	Četrtek, 24. 1. ob 17.30 in 19.30 jugoslovansko-italijanski barvni film — psihološka drama KRATKA NOC METULJEV.
•	Petek, 25. 1. ob 17.30 ameriški barvni film STEZA SMRTI (Grand prix avtomobilizma). Režija: Doren Mc Gavin. Igrajo: Sean Garrison, Nico Minandos, Anne Baxter.
KINOGLEDALISCE VELENJE
•	Ponedeljek, 22. 1. ob 20. uri, ameriški barvni kriminalni film DETEKTIV CLOUD.
Kulturna skupnost Velenje obvešča, da bo abonmajska predstava v četrtek, 24. januarja 1974 ob 20. uri v Domu kulture v Velenju. Gostuje Slovensko narodno gledališče iz Maribora s komedijo Toneta Partliča
ŠČUKE PA NI
Vstopnice so na voljo v recepciji Doma kulture Velenje, vsak dan od 8. do 16. ure, nad dan prireditve pa eno uro pred pričetkom pri blagajni.
Od 1. do 3. februarja v Velenju
ameriški barvni film po istoimenskem romanu Maria Puza.
V glavnih vlogah: Marlon Brando, Al Pacino, James Caan, Richard Castellano.
•	Marjan ZNIDAR, roj. 1950, zidar iz Mengša, Prešernova 5 in Anica HOS-NER, roj. 1956, delavka iz Lokovice št. 59
•	Branko TAMSE, roj. 1949, učitelj glasbe iz Šoštanja, Trg svobode št. 7 in Marija STEGNE, roj. 1948, gospodinja iz Šoštanja, Trg svobode št. 7
•	Marjan MRAVLJAK, roj. 1952, ključavničar iz Šoštanja, Koroška c. št. 50 in Nevenka KALIGARO, roj. 1955, prodajalka iz Šoštanja, Prešernov trg 9
•	Milan DESTOVNIK, roj. 1948, strojnik iz Šoštanja, Kajuhova c. št. 39/a in Dragica DRAKSlC, roj. 1952, delavka iz Šoštanja, Kajuhova 39a
•	Anton APAT, roj. 1949, konstrukt. ključavničar iz Velenja, Zidanškova 1 in Nevenka VUKOVIC, roj. 1955, prodajalka iz Velenja, Jenkova 9
•	Karol JEVSNIK, roj. 1952, kovinostrugar iz Laz št. 40 in Martina KASES-NIK, roj. 1954, tehnični risar iz Laz št. 52
•	Ivan KOREN, roj. 1945, kmetovalec iz Bevč št. 19 in Fanika BACOVNIK, roj. 1945, delavka iz Bevč št. 40
•	Janez VOGRINEC, roj. 1949, rudar iz Cvena št. 104 in Pavla ZERDONER, roj. 1948, prodajalka iz Pake pri Velenju 17
•	Franc HRIBERNIK, roj. 1943, elektrikar iz Velenja, Kidričeva 2 in Gabrijela VANOVSEK, roj. 1951. prodajalka iz Velenja, Koroška 33
•	Franjo JURAK, roj. 1936, gradbeni delovodja iz Ratanske vasi in Marija LUZAR, roj. 1936, gostinski poslovodja iz Celja, Cesta na grad
•	Martin JAKOP, roj. 1945. statistik iz Velenja, Finžgarjeva 14 in Marija MAROLT, roj. 1953, prodajalka iz Velenja, Jenkova 5
•	Koloman VREClC, roj. 1943. keramični kontrolor iz Kasaz št. 49 in Veronika BESKOVNIK, roj. 1937, delavka iz Pongraca 169
•	Drago OSOJNIK, roj. 1951, strojni ključavničar iz Pesja št. 171 in Branica
. VRABIC, roj. 1956, trgovska vajenka iz Pesja št. 13
SMRTI
•	Franc KOLMAN, kmetovalec iz Loke pri Planini št. 1, star 83 let
•	Marija VEBER, upokojenka iz Sešč št. 58, stara 76 let
•	Mirko PRESECKI, mizar iz Znlca, Slandrov trg 31, star 43 let
•	Hugo ANTOLIC, upokojenec iz Celja, Ljubljanska 27, star 63 let
•Janez JEZ, upokojenec iz Zabukovice št. 15, star 68 let
•	Alojz FIJAVZ, kmetovalec iz Križevc 22, star 71 let.
•	Janez SENICA, natakar iz Debra št. 66, star 41 let
•	Janez LAMPENSBER-GER, inv. upokojenec iz Brega pri Polzeli 24, star 65 let
•	Ljudmila CVIKL, gospodinja iz Galicije 12, stara 64 let
•	Jakob BRELIH, upokojenec iz Celja, Slomškov trg 1, star 65 let
•	Angela KRAMPL, upokojenka iz Zgornje Hudi-nje 60, stara 56 let
•	Katarina KLINAR, u-pokojenka iz Rečice ob Savinji 64, stara 69 let.
•	Mihael SMONKAR, u-pokojenec iz Plešivca 58. star 61 let
•	Terezija DROFENIK, upokojenka iz Velenja, Slandrova 43, stara 75 let
•	Antonija SPORIN, upokojenka iz Rovt pod Meni-no 8, stara 74 let
•	Franc HUDO VERNIK, upokojenec iz Pake pri Velenju 14, star 70 let
•	Jože BREGAR, upokojenec iz Konovega št. 17, star 68 let
•	Martin PLESNIK, upokojenec iz Velenja, Cufar-jeva 2, star 73 let
•	Hazim STILlC, gradbeni delavec iz Pesja, star 33 let
•	Jožef NAPOTNIK, u-pokojenec iz Lokovice 76, star 61 let
•	Antonija STRIGL, pre-užitkarica iz Sv. Florjana
34,	stara 84 let
•	Franc TURK, upokojenec iz Šoštanja, Metleče
35,	star 70 let
•	Marija KOŽELJ, upokojenka iz Zadobrove št. 53, stara 77 let
.»- -* "*! IfcH šiižjk sijSjjijifcrd	a * **»> — .»»:—
Uredništvo in uprava Velenje, Titov trg 2, p. p. 89, telefon (063) 85-087 • Rcdakcija: Ljuban Naraks (glavni in odgovorni urednik), Liza Podpečan-Kuhar, Stane Vovk in Rutli Zevart • Časnik izdaja organizacija SZDL občine Velenje • Kol štirinajstdnevnik »Šaleški rudar« je izhajal do }. januarja 1973 • List izide vsak petek « Cena je 1 dinar • Letna naročnina je 40 dinarjev • Za Inozemstvo 65 dinarjev • Tekoči račun ' It. 52800-678-55-263 pri SDK Velenje • Knkt pisov in fotografij ne vračamo • Tisk In kllšejl AERO, kemična in grafična Industrija Celje • List je oproščen temeljnega prometnega davka na podlagi mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (St. 421-2/72)
KAKŠNO JE ZANIMANJE ZA ČLOVEKA V NAŠEM OKOLIŠU
SOCIALNA SLUŽBA JE POVEZANA S SLEHERNIM IZMED NAS
Socialnemu skrbstvu največkrat ne pridajamo tistega pomena, kot si ga strokovnjaki, ki ga izpeljujejo, za svoje izredno naporno delo, pretkano z obilico osebne predanosti in vneme, zaslužijo. Javno mnenje o tej družbeno preventivni in kurativni dejavnosti je omalovažujoče in je v družbeni zavesti odrinjeno na skrajni rob vrednotenja.
1 ZATAJUJEMO OSEBNO VARNOST
Ali sploh vemo, da splošna sociala, s svojimi številnimi specializiranimi grupami posega v sleherno poro našega življenja?!
Naša prizadevanja in težnje so zasukane drugam, k brezhibno urejenim stanovanjem, napolnjenim s čim bolj dragocenimi predmeti, k znamkam zadnjih avtomobilov, k visokim plačam in sploh življenju na visoki nogi, na trhli osnovi. Ne bomo se vtapljali v u-tvarah ali se celo samoobso-jali, kakšno razvratno, v porabniško miselnost usmerjeno občestvo smo, saj vemo, da so tovrstne razmere pogojene tudi z burnim razmahom naše skupnosti in kot take predvsem razvojne narave ter do neke stopnje skoraj neobhodne. Smo družba, ki se je v 30 letih korenito pregnetila in se izkopala iz izkoriščevalskih mezdnih odnosov in iz drugačnih oblik izkoriščanja človeka po človeku. 2e smo pristali v samem vrhu držav v razvoju in se približujemo srednje razvitim državam. Gospodarski napredek, ki smo ga vseskozi najbolj gojili, pa tudi enkrat-nost In domiselnost naše politične usmeritve, ki jo občuduje ves napredni svet, sta navajala ljudi, da se odvračajo od samih sebe in se predajajo zlasti skupinskemu interesu, kar je sicer prav, a pri tem smo pozabili in zanemarili nekatere posameznike in tudi skupine, ki imajo do kraja nemogoče pogoje življenja ali pa na tiste, ki so kazali družbeno negativne znake — alkoholike, prostitutke, mladoletniške ne-mirneže v razbijaških in raz-grajaških tolpah, s huliganski-mi izpadi ali izgubljenostjo, tj. na družbeno in osebno brezciljnost nekaterih ljudi. (Za ponazoritev: Slovenija je na vrhu svetovne lestvice samomorilcev.) Vsi ti, pri skupnih smotrih naše družbe niso mogli sodelovati polnokrvno in so bili odrinjeni na sam rob družbenega dogajanja. Zaradi odstopanja od vsaj povprečnih družbenih pravil, so bili prepuščeni sami sebi, saj je kadrovska zasedba socialne službe bila in je še zmeraj številčno preslabotna, da bi zmogla zajeti vsakogar, ki je takšne pomoči potreben, in je nanjo tudi upravičen. Navkljub tako neugodnim pogojem dela pa napravijo socialni delavci, skupaj s psihologi, sociologi, psihiatri in pravniki mnogo več, kakor bi smeli od njih pričakovati in terjati. Vendar pa se moramo vprašati, ali bo njihova zagrizenost v delo. močan humani čut in borba s tolikimi problematičnimi posamezniki še v naprej neoporečna, predvsem v kvaliteti opravljenega, ko vemo, da se odvija njihova aktivnost v preveč neugodnih razmerah. Predvsem pa so prikrajšani za podporo širše janosti.
KAJ VSE REŠUJE SPLOŠNA SOCIALNA SLUŽBA?
Morebitni drugačen odnos do socialne dejavnosti lahko povzročimo tako, da se seznanimo
z vso mrežo poslov, ki tvorijo socialno varstvo. Prikazali bomo prav tako tudi najpomembnejše statistične podatke za našo občino.
Socialna služba sodi med družbene dejavnosti splošnega pomena.
• MATERIALNA PRESKRBA NEPOPOLNIH DRUŽIN
Prisotnih je več vrst socialnega dela. Prvo obširno področje, kamor posega socialna služba, je varstvo družine. Namen tega varstva je predvsem v tem, da bi ljudje v družinah živeli v skladu z družbenimi normami, in da bi bili otroci deležni takih življenjskih pogojev, v katerih bi se lahko razvili v dobre in poštene državljane. Kadar se to načelo krši, in se družina razbije po krivdi enega od roditeljev ali obeh, s smrtjo enega in v podobnih primerih, poskuša socialna služba storiti vse, da se nepreskrbljeni otroci in zakonec zavarujeta. Najprej jim socialni delavec preskrbi preživnino, s poznejšim sodelovanjem pa predvsem poskuša zboljševati medsebojno razumevanje, kadar je potrebno.
V	Velenjski občini je bilo v 1973. letu 25 razvezanih družin, ki so skupaj štele 35 otrok.
V	nepopolnih družinah je pomembno tudi ugotavljanje očetovstva. Približno 70 odstotkov vprašanj priznanja nezakonskega očetovstva, se v naši dolini uredi sporazumno pri socialni službi. V drugih primerih posega sodišče. Vzporedno s tem zagotavlja socialna služba materialno skrb staršev za otroke, pri čemer se pozanimajo, kakšne so družinske, premoženjske in drugačne sposobnosti obeh roditeljev za višino preživnine.
hotel
V 15-letnem razdobju se preživninska stopnja dviguje, vzporedno z dvigom živijenj-kih stroškov, zato socialna služba popravlja in usklajuje preživnino s spremenjenimi življenjskimi pogoji. Pri tem je vedno v ospredju interes o-troka.
• 95 LJUDI V OSKRBI
Rejniška družina je taka, ki daje varstvo tujemu otroku; otroci, ki pa so v rejniških družinah, so otroci staršev, ki svojih roditeljskih dolžnosti ne izpolnjujejo zadovoljivo ali jih nočejo opravljati. Otroke lahko oddajo v rejniško družino tudi starši, a so dolžni svoj ukrep sporočiti socialni službi, največkrat pa to opravi sociala sama. V Šaleški dolini je v skrbništvu 8 mladoletnih otrok, polnoletnih oseb je 42, v oskrbi drugih ljudi je začasno 43 posameznikov. 25 je takih, za katere je v celoti ali deloma plačilec socialno varstvo, preostali, ki so izven te kategorije, se vzdržujejo sami ali pa zmorejo zanje plačevati starši.
Tudi posvojitev otrok sodi v pristojnost socialne dejavnosti. Posvojeni otrok ni krvno povezan s posvojitelji, pripadajo pa mu enake dedne pravice, kot bi bil njihov otrok.
V občini je približno pet o-trok na leto posvojenih.
boljševalnimi zavodi in z raznovrstnimi vzgajališči. V ve lenjskem okolišu je takšnih delikventov približno 25.
• ZAŠČITENE PRAVICE IN KORISTI DUŠEVNO ONESPOSOBLJENIH OSEB
Številna je prav tako tudi kategorija oseb, pod začasnim ali stalnim varstvom, zaradi duševne onesposobljenosti. Ker ni zmožna samostojno skrbeti za svoje koristi in inte rese, ima zaščitnike v socialni službi. K njim sodijo še osebe neznanega prebivališča.
1 OD OTROKA TERJAMO TOLIKO KOT ZMORE
• VAROVANI IN PREVZGAJANI VEDENJSKO IN OSEBNOSTNO MOTENI MLADOLETNIKI
Na tem področju delajo službe s prestopniki samimi in z njihovimi družinskimi člani.
Povezani so tudi z domovi za prestopnike kazensko po-
Preprečevalna obeležja ima služba pri kategorizaciji otrok, motenih v duševnem ali telesnem razvoju. Na podlagi pregleda se otroci usmerjajo v oblike izobraževanja, ki najbolj zanesljivo in do kraja izkoristijo otrokove sposobnosti. Do leta 1973 je bilo kategoriziranih 345 otrok, lani pa 34.
Varstvo ostarelih pomeni nuditi pomoč nepreskrbljenim, za delo nezmožnim ljudem, potrebno za njihovo preživljanje.
Druge pomembne kategorije, s katerimi se ubada socialno skrbstvo so: žrtve fašističnega nasilja, civilne žrtve in žrtve materiala. Pomagajo jim na o-snovi enotnega slovenskega zakona, sprejetega samo zanje, tako da je njihovo gmotno stanje dobro urejeno.
V naši dolini je deset stoodstotnih invalidov, žrtev fašistične agresije, 14 invalidov pa je od 60 do 90 »/«.
—	Naslednja grupa socialnega skrbstva so borci in vojaški invalidi. V velenjski občini je takšnih upravičencev 130.
—	Kategorija kmečkih otrok je upravičena na otroški dodatek pod posebnimi pogoji glede davčne osnove in pridobitnih razmer staršev. Dodatek sprejema v naši občini 152 otrok, povprečni znesek je 80 din. V te namene je bilo v lanskem letu izplačanih 113680 dinarjev.
Omenili smo le najvažnejša področja splošne socialne službe, ne pa vsa. Bodimo optimisti in pričakujmo, da bodo v velenjski občini kmalu izboljšane kadrovske možnosti socialne službe.
Marjetka Eberlinc
Mladi živijo s krajem
Mladinski aktiv v Šmart-nem ob Pakii sodi med tiste aktive v velenjski občini, ki so v zadnjem času zelo povečali svojo dejavnost. Tako skoraj ni akcije v kraju, v kateri ne bi sodelovali mladi. Pa naj bo to organizacija proslav ali pa gradnja športnih objektov. V zadnjem času so navezali tudi zelo tesno sodelovanje z vojaki, ki služijo vojni rok v Celju. Za trenutek smo se ustavili pri Predsedniku aktiva Alojzu Podgoršku in učiteljici Emi Hedl, ki je že tri mesece njihova mentorica.
EMIL PODGORŠEK: »Naša dejavnost je zelo razgibana na športnem in kulturnem področju. Ude-
Gostinsko podjetje PAKA Velenje
obvešča in priporoča
PRIDITE POGLEJTE IN POVEJTE ŠE DRUGIM
V baru hotela PAKA nov barski spored, ki bo zadovoljil vaš okus!
ležujemo se vseh akcij v kraju. Med drugim smo zelo veliko pomagali pri gradnji novega igrišča v našem kraju. Med pomembnimi deli, ki jih opravljamo pa je tudi čiščenje vseh spomenikov v Šmartnem ter okolici.«
O sodelovanju z vojaki je mentorica Ema HEDL povedala: »Za dan Jugoslovanske ljudske armade smo skupaj z celjskimi vojaki
pa smo znova nastopili v Celju. Zdaj pripravljamo recital »Balade in romance«, s katerim bomo nastopili prihodnji mesec na enem izmed petkovih večerov v Velenju. Upam, da nam bo uspelo.«
Ema Hedl je šele dobre tri mesece mentorica mladincev Šmartnega. »Nikogar ni bilo, ko bi organizirano vodil kulturno dejavnost mladih. Ni bil problem delati z njimi. Zelo radi sodelujejo. Le če jih kdo vodi. Seveda mislim, da bi se lahko v kulturno življenje v kraju vključilo še več mladincev. Vendar nekatere ne pustijo starši, drugi pa spet ne morejo veliko delati, ker so zaposleni ali pa na šolanju v drugih krajih.«
Med problemi, ki mučijo mlade iz Šmartnega ob Pa-ki je prav gotovo to, kako bi dobili primeren prostor — tako za sestanke, vaje kot za nastope. Zdaj imajo sestanke, vaje, klubske večere kar na krajevnem uradu v sobi, ki jo delijo skupaj z družbenopolitičnimi organizacijami. Zadovoljni so ker so to sobo sploh dobili; vendar na vajah pogosto tudi recitirajo, plešejo, korakajo ... To pa moti stanovalce in prepir je v hiši.
Mladi v Smartnem ob Paki bi zelo radi organizirali tudi plese ob sobotah — že od decembra imajo plesni tečaj — vendar nimajo kje. V Smartnem sicer stoji dom Partizana, v katerem so tudi kinopredstave. Predlagali so že, da bi kino prestavili s sobote na petek, kar pa jim ni uspelo, ker bi bile menda potem predstave manj obiskane. Zadnjo proslavo so sicer imeli v kinodvorani, plačati pa so morali odškodnino, ker ni bilo kinopredstave.
pripravili proslavo. Najprej dopoldne v Celju, popoldne pa še za občane v Smartnem. S svojim programom smo sodelovali tudi na centralni proslavi za dan republike v Smartnem, 8. januarja ob smrti legendarnega Pohorskega bataljona
TEKMOVANJE ZA KAJUHOV POKAL
Ob 30-letnici smrti partizanskega pesnika Karla De-stovnika-Kajuha poteka pri občinski konferenci ZMS Velenje tekmovanje za Ka-juhov pokal, ki bo končano za dan mladosti, 25. maj.
Mladi iz terenskih, šolskih ter iz aktivov v delovnih organizacijah tekmujejo v plavanju, smučanju, streljanju, namiznem tenisu, šahu, nogometu in atletiki. Namen tega že tradicionalnega tekmovanja je tudi v tem, da bi se ga udeležilo čimveč mladih. Zato bo dobil tisti aktiv, ki bo imel največ ekip, tudi pokal za množičnost.
Josip Broz Tit0 si Je med večdnevnim obiskom v Sloveniji ogledal tudi tovarno avtomatskih central v Laborah nri Kraniu v kolektiva pogora^jal o^roimllnTh nifrt h^n n slovenskih osebnosti si je tovariš Tito najprej ogledal proizvodne hale tovarne, ki so .^odpr^
Pi£°v"J,a' °	J" Poslovanju tovarne, samoupravljanju in organiziranju v organizaciji združenega dela ter o delu družbenopolitičnih nSSTvta
sprem-
...	-	-- - r-------------- delovnega
organizaciji zdruzenega dela ter o delu družbenopolitičnih organizacij v tovarni • ■ vam želimo s«p nnnrei srpenn vnvnin nhonom cd vohroiSniAmn ^^ V3.ŠC oTlzimo rav~
kot najminjši "udel^žencTTpVometu, ter" vamTelJmoir;^ RAZSTAVA PTtr. pli de'a"!? spotike na cesti.« Te besede so izrekli pionirji Stanko, Vlado in Božo z osnovne šole Gustava Siliha velenjskim šofeHem ob nji . ;.f,rjijini "ii. i rtu unevi je orustvo za varstvo in zaščito živali odprlo v avli osnovne Šole razstavo nt.ie. Tradirinnnlnn ra7«tavn ci in 'fo nn/■ iinn nrri«.iain ..Miir« i
varstvo in zaščito živali odprlo v avli osnovne šole razstavo"pticVTi^icionalno^az^avir"si je'^p^rS^n oglldalo 'Veliko UubUel^v H™iI.kRaz*-
;/i \ rtfn i rtfj\\ \ r/fj\\rtfj\\11 rtf±\ v *•-/'/1 i ''//v i * / 7,-1/1 \ r/fj\^ i '•v.-^ 1 * "-71/I 1 r/fj} * ^If^JflfJ})?^'
Umetnost črne Afrike
Naš čas bo odslej za-poovrstjo, v nekaj nada-ljeevanjih predstavljal poosamezne najbolj zna-čillne primerke, iz bogate; Foitove zbirke črn-skiih plastik, tradicional-nilh mask, kultnih kipcev im totemov, keramičnih prredmetov in lesenih lutitk. Od 30. junija prejš-njijega leta je to, v med-naarodnem merilu prav
tev manjšega dela zbirke češkega kiparja in zbiratelja črnskih umetnin Foita, je bila prikazana Velenjčanom v majhnem in neprimernem zgornjem prostoru nove knjižnice, pred skoraj poldrugim letom. Celotno življenjsko snovanje prof. Foita tvori: kiparstvo (tradicionalno izdelani kipi, portreti znamenitih politikov in državnikov in modernistične skulpture, predvsem arhitektonske zamisli spomenikov v afriških krajih, kjer se je zadrževal); njegovo lastno ustvarjalnost je vseskozi krepilo in jo raz-
tretji, v katerem je spravljena zbirka črnske umetnosti, znanega češkega raziskovalca Afrike, kiparja Františka Foita. Izvirna postavitev najbolj zanimivih in značilnih Foitovih zamisli, ki jih je nameraval izpeljati pri lastnem urejanju svoje stalne zbirke, predno nam ga je iztrgala kruta in nepričakovana nesrečna smrt.
• FOITOVA ŽIVLJENJSKA NIT
František Foit se je rodil leta 1900 v Taboru na Češkem, umrl pa je v prometni nesreči v Arji vasi 31. 8. 1971. Kiparstvo je štu-
FOITOVA TVORNOST
PREGLEDNO
RAZSTAVLJENA
tako enkratno umetniško bogastvo razvrščeno po najmodernejših muzejskih zahtevah na velenjskem gradu. Več muzejskih prostorov omogoča obiskovalcem, da se bolj temeljito seznanijo z 250 razstavljenimi predmeti, od več kot 700, kolikor jih Foitova zbirka šteje.
Prva, začasna postavi-
širjalo strastno in predano raziskovanje in zbiranje črnske umetnosti, neutrudljivo zanimanje za tuje civilizacije in za različne oblike in vsebine kultur po svetu, kar ga je zaneslo tudi k nam.
• FOITOV MUZEJ NA PRAVEM MESTU
Že pred leti sta občina in rudnik z obnovitvijo in z ustreznimi vlaganji poskrbela za rudarski muzej in muzej NOB v Šaleški dolini. Dvema muzejema se je v lanskem letu pridružil še
diral v Pragi, v Dresdenu, na Dunaju, v Parizu in pri Meštroviču v Zagrebu. Leta 1931 se je odpravil po nalogu Karlove univerze prvič v Afriko z nalogo, da proučuje tradicionalno afriško umetnost in izdela an-tropolške plastike predstavnikov posameznih afriških plemen. Krenil je preko Aleksandrije, v Sudan, Kongo, Kenijo, Tanzanijo v Južno Afriko. Med to potjo je napravil preko 70 portretov raznovrstnih afriških plemen. Na ponovno pot v Afriko je krenil skupaj z ženo leta 1947. Odšla sta preko Balearov v Alžiru in skozi Saharo v Nigerijo, Cad. Odkrivala sta področja Ubangi Shari v Centralni Afriški republiki, kjer sta se v velikih pragozdovih prvič srečala s Pigmej-ci ob reki Ubangi in vse do Stanleyvila v Kongu.
•	TAJINSTVENE LUTKE
V pragozdnem območju reke Ituri, kjer je bilo največ Pigmejcev, je profesor odkril nenavadno gledališče malih lesenih lutk, ki ga je potem najbolj zanimalo ves čas njegovega bivanja v Afriki.
Z nezmanjšano zagnanostjo ga je vseskozi raziskoval, iskal mu je primerjave in pripravljal razpravo o lutkovnem gledališču v Afriki, ki jo je nameraval izdati pri nas.
Pomembno in značilno je Foitovo pedagoško delo na Kenijskem učiteljišču, v oddelku za umetnost, kjer je 1960 leta, ko se je za daljše obdobje nastanil v Keniji navajal in vzgajal dijake v vrednotenju njihovega bogatega tradicionalnega izročila in njihove umetnosti.
Učil jih je tudi na prenašanje tradicije v sodobnost. Poznan je kot odličen poznavalec afriškega orna-menta, ki ga je mojstrsko moderniziral, predvsem v tekstilnih vzorcih in v leseno dekoracijo.
•	SLEDOVI KIPARJENJA NA ČRNI CELINI
Samostojne kiparske razstave je imel Foit v Afriki v Kairu, Johanes-burgu, Kinshasi in drugje. Tudi več dobrih spomenikov je njegovih. Med vsemi najbolj izstopa Jajnikov spominski vodnjak pred univerzitetnim naseljem v Nai-robiju, spomenik Lu-mumbe v Nairobiju, ka-meniti relief v pakistanski letalski družbi itd. Foit je kiparil v kamnu, lesu, keramiki in v kovini.
•	GLAS
IZ ZVOČNIKOV PO IZMENJEVANJU TEME IN SVETLOBE
Večina v muzeju predstavljenih predmetov je
v steklenih vitrinah, o-opremljenimi le z najnujnejšimi podatki. Po vstopu obiskovalca v prvo sobo je ta zatemnjena. Po zvočniku je slišati ženski glas, ki pripoveduje o prof. Foitu. Ko zaključi pripoved o njem, se osvetli prva vitrina in zvočni vodič po muzeju pojasnjuje prikazane predmete, druge vitrine pa so tedaj v temi. Izstopanje posameznih skrinj se nadaljuje vse do poslednje skrinje in je vselej opremljeno z razlago, ki nam na neposreden in nevsiljen način približuje vsako posamezno umetnino. Osebnejše soočenje s tako izjemno zbirko pa o-mogočijo tudi svetlobni dražljaji, ki z kombiniranjem luči in mraka preusmerjajo gledalčevo pozornost na skupine sorodnih predmetov in preprečujejo površno spreletavanje vsega kar je na ogled.
• SOBA BREZ SKRINJ
Stvaritve, ki jih je resnično ustvaril Foit, so razstavljene v posebni sobi. Tam najdemo lesene kipe, makete, lončene in druge umetniške predmete. Značilna, velika fotografija umetnika nas opozori, da smo v njegovi spominski sobi, kjer bomo lahko spoznavali tudi njega samega. To je hkrati soba, ki je namenjena nepozabnemu, pravemu prijatelju Velenja, velikemu umetniku Foitu.
Marjetka Eberlinc
0 P
VM
m m
>M -m vM
'M
•m
%
M usg
>M
>M >M
m i i
i $
» p
MS
II II
n
?)¥ -M
SM5
Iffe
sViV'
mi,

CCremo v Indijo
\ Vsa zaspana sem segla po o jutranji pošti, prelistavala Delo in kljub slabi vididljivosti, ki je nujni spnremljevalec jutranjega prerebujanja zapazila majajhno, čisto majčkeno obvDvestilo, ki je spravilo v t tek možgane bolj kot pet;t popitih kav. S časo-piscsom v roki sem juriša-la p po stanovanju (na srečo s sem bila sama v bloku) j) in tulila: »V Indijo, v Ii Indijo!«
O Odkrito povedano sem o te tem azijskem podkon-tinenentu s tako bogato zgotgodovinsko preteklostjo sanjinjarila že toliko let, da niseisem verjela, da bi ga sploiloh kdaj videla in sedaj aj ti pride kar samo od sebebe, s poštarjem, iz ča-sopiipisa: osemdnevno le-talsllsko potovanje Na Dalpljni vzhod. Takoj sem stopopila v akcijo. Segla sem m po telefonu in spo-roči)čila Inex Adria avio-prorometu, da me stood-stotntno vključi v seznam udelleležencev. Cepljenje prototi koleri in črnim kozam m je napeto pričako-vanjnje še povečalo. Nato pa : se je. zataknilo. Ko sem ti hotela vplačati ceno a aranžmaja so vljudno odgogovorili, da sem z vpladačilom prepozna. Si predsdstavljate? Skoraj bi me z; zadela kap! Da bi sedaj, j, ko sem si vse for-malnlnosti uredila — ne
mogla iti? Nemogoče! sem zatrjevala. »Oglasite se pri Branku Perku, mogoče bo on lahko kaj uredil,« mi svetuje prijazna tajnica. Našla sem ga in mu v eni sapi povedala, da je to krivica, da naj zadevo uredi kakor hoče, saj sem se prijavila med prvimi, sicer pa sploh ne grem iz pisarne Inex Adrie dokler ne dobim pozitivnega odgovora.
»Samo ena možnost je in sicer, da jaz ne grem in svoj sedež prepustim vam,« odvrne tovariš Perko. Ganjena sem se mu začela zahvaljevati, a me hitro prekine drugi uslužbenec: »Veste tova-rišica, če ne gre on, ne bo šel nobeden, ker je kolega Perko organizator tega potovanja.« Sesedla sem se na bližnji stol. Zavladala je mučna tišina. Organizator tega fantastičnega izleta še enkrat preleti seznam udeležencev in ugotovi, da neki Ljubljančan še tudi ni vplačal akontacije. Zavrti telefonsko številčnico in po krajšem pogovoru ponovi: »A, spi še!«
Takoj ga prekinem in obrazložim, da po pravilu sedaj ta zaspani gospod izpade, ker sem pa jaz prej prišla z denarjem. Nemočen dvigne roke, preskrbi letalsko
vozovnico in doda: »Samo pet kilogramov prtljage.«
Večer pred odhodom, 24. novembra 1973 sem dala najmanjši kovček na tehtnico: 1,45 kg pokaže kazalec. Torej mi ostane za osebno prtljago še 3 kg 55 dkg. Grozno!
Nalagam, odlagam, kombiniram najlažje stvari z vsestransko u-porabo in ne pridem nikamor. Tehtam že cele
bliža. Reaktivno letalo DC-9 Inex Adria Avio-prometa bo čez eno uro poletelo v indijsko prestolnico New Delhi s 115 potniki in mojim petki-logramskim kovčkom.
Sedež zahtevam čisto v repu, za vsak slučaj si pravim in se spomnim sreče naše stevardese Vesne. Na misel mi pride tudi pripomba moje sestre, češ, da se ponoči ne bi vozila z letalom, ker ne bi videla kam bi
S PETIMI KILOGRAMI NA POT
tri ure. »To ni pošteno!« pomislim. Lažji potniki bi lahko imeli več prtljage. Logičen zaključek, ali? Stvar uredim tako, da se naslednji dan oblečeni v najdelebelejše komplete in napolnim s »prepotrebnimi« drobnarijami še dve ročni torbici v skupni teži šest kilogramov. Na Brniku, ko oddajamo kovčke pa zvem, da je dovoljena teža 15 kg. Sprijaznim se z dejstvom, da bom težje kose prtljage nosila na desni in levi rami: za šport, rekreacijo in simetrijo.
Cas odhoda se hitro
spoznam Tino, ki mi po-/ ve, da je doma v Gor-I njem gradu. Smešno, po-\ mislim — v Perzijo se mora človek peljati, da spozna domačega človeka.
Polet nadaljujemo v Karachi, kjer zvemo, da so pred dvema urama u-grabili neko potniško letalo. Srečni, da se to ni zgodilo nam, zapuščamo Pakistan in končno prispemo v indijsko prestolnico New Delhi. Komandant posadke nas obvesti, da smo preleteli 6700 km, porabili 34000 litrov goriva in imamo za sabo 11 ur čistega letenja s povprečno hitrostjo 900 km na uro.
zna na naših obrazih, ko čakamo na carini. Postopek je hiter, verjetno zaradi stavke letaliških delavcev, kar obenem tudi pomeni, da vsi aranžmaji z indijskimi letali odpadejo. Kmalu zapuščamo letališko zgradbo, kjer nas prisrčno presenetijo s čudovito spletenimi venci iz za Indijce značilnih rumenih kri-zantem, zaželijo dobrodošlico, nas fotografirajo in slike so že kaj kmalu v naših rokah. Kot na Havajih, pomislim, ko vstopam v avtobus, ki nas pelje po ravnih premočrtnih ulicah novega New Delhija v Akbar hotel »de Lux« katego-
padla, če bi letalo strmoglavilo.
Gneča v vseh prostorih brniške letališke zgradbe je velika. Nobenega znanega obraza ne vidim. Nervozno kadim in komaj dočakam odhod. Ob 14,50 uri si pripnemo varnostne pasove, motorji zagrmijo, letalo se premakne, že se peljemo po pisti, hitrost se veča in dvignemo se visoko nad Ljubljano z eno samo željo, da jo še kdaj vidimo.
Prvi tehnični postanek v Istambulu ne prinese nič posebnega, pri drugem v Teheranu, pa
Ker pa se čas v Indiji razlikuje od srednjeevropskega za 4 ure in pol, smo po njihovem času pristali ob devetih zjutraj.
Noč brez spanja se po-
rije, kar je jamstvo, da se bomo najudobneje počutili v naslednjih dneh, od koder bomo delali izlete v notranjost Indije.
Prihodnjič: Delhi — mesto velikih nasprotij
Jože
Jože Silovšek je že dobra štiri leta taksist v Velenju. Njegov avtomobil je skoraj vedno parkiran pred hotelom. Seveda le takrat ne, kadar mora kakšnega gosta ali domačina kam odpeljati.
Pred dnevi sem se prvič vscdel v njegov črni mer-cedes. Vendar ne z željo, da me odpelje. Mojo pozornost je vzbudila značka, ki se je svetila na njegovem suknjiču. Prav gotovo bi jo imel rad vsak zbiralec, ki jih je danes zelo veliko. Velenjski taksist sicer značk ne zbira, se je pa prejšnji mesec zelo razveselil, ko se je po prevoženih 134 tisoč kilometrih odpravil na servis v Ljubljano. Iz tovarne mercede-sovih avtomobilov so mu poslali zlato značko in priznanje za prevoženih 100 tisoč kilometrov.
»V tem času tudi nisem imel nobene okvare na motorju in menjalniku, kar je tudi pogoj poleg kilometrov za dosego zlate značke.«
— Verjetno že zelo dolgo vozite?
»Izpit sem napravil leta 1936 v Mariboru. Za A in B kategorijo. Takrat so bili morda izpiti v toliko lažji, ker je bilo manj prometa pa tudi prometnih
znakov ni bilo toliko kot jih je danes. Vendar je izpitna snov zajela še moto-roznanstvo. Pred petimi leti pa sem opravil izpit za C kategorijo.«
— Za takratne razmere ste zelo zgodaj postali šofer. Kdaj ste si pa kupili prvi avtomobil?
»Najprej sem imel motor. Tri leta potem ko sem opravil šoferski izpit, sem
— Še dve leti in preteklo bo že štirideset let, odkar vozite. Verjetno ste v tem času doživali kaj zanimivega med vožnjo?
»Veliko smešnih in zanimivih dogodkov je bilo med vožnjo. Najbolj pa sta mi ostala v spominu dogodka, ki sta povezana z mojim prvim avtomobilom.
Ko se je začela vojna, so Nemci zahtevali, da moramo vsi, ki imamo avtomobile, svoje škatle pripeljati v Velenje. Moj »bogati« je bil na magnetni vžig. Pred vožnjo v Velenje sem vžig pokvaril, avto pa mi je odpeljal brat s konji. Nemški mehaniki so ga nekaj časa popravljali, potem pa dejali, naj ga odpeljem nazaj, češ da ni za nobeno rabo. Ko sem prišel na stransko cesto, sem vžig
popravil in se odpeljal.
Brez pomoči konjev.«
Dve leti po končani vojni sem se s kolegom odpravil v Radence. Z mojim »bogatijem«, ki je bil brez vrat. Plašči na avtomobilu so bili že zelo izrabljeni, novih pa takrat ni bilo mogoče nikjer dobiti. Malo pred Gornjo Radgono se mi je zazdelo, da je zadnje kolo prazno. Prosil sem kolega naj pogleda, če mi ni morda gumo razneslo. Preveč se je nagnil iz avtomobila, nekaj pa je še prispeval ovinek, v katerega sem prav tisti trenutek zapeljal in znašel se je na cesti. Na srečo jo je odnesel le z manjšimi praskami. Le bel je bil kot mlinar, ker je bila cesta zelo prašna.«
—	Upate, da boste prevozili tudi 200 tisoč kilometrov brez okvare?
»Upam, saj mi jih manjka le še nekaj več kot šestdeset tisoč.«
—	Pa srečno vožnjo!
S LISAM SMO
Jože Silovšek
si za takratnih 4.500 dinarjev kupil neki stari italijanski avto. Bil je dirkalni in brez vrat. Šel pa je še zelo dobro.«
Odmevi iz velenjske knjižnice
Sladke dobrote iz Movhove slaščičarne
V vsakem kraju so lokali, ki so prebivalcem najbolj pri srcu in kamor najraje zahajajo. V Šoštanju to ni hotel ali gostišče, ampak slaščičarna domačina Movha. Tudi daleč naokoli sega glas o prijetno urejenem lokalu in o sladkih dobrotah, s katerimi postrežejo gostom. Obiskali smo Ivana Movha starejšega, zdaj že upokojenega slaščičarskega mojstra, ki je prvi v družini začel s peko teh izjemno okusnih slaščic.
— Malo je Slovencev, ki se ukvarjajo s slaščičarstvom, saj so povečini vse slaščičarne v rokah Makedoncev in Šiptarjev. Kje ste si pridobili umetnost pripravljanja sladkarij?
Ivan Movh: »Za slaščičarja sem se izučil v stari Jugoslaviji, pri Petričku v Celju. Danes Petričkove slaščičarne v Celju ni več, ker se je družina preselila v Ljubljano. Samostojno o-brt pa sem odprl v Šoštanju 1928. leta, v sedanji Grudnikovi hiši. Veste, takrat je bil to zelo nehvaležen posel, ki nam ni tako cvetel kakor danes, ker je bilo premalo odjemalcev naših izdelkov. K nam so redno zahajali samo premožnejši domačini, ki jih . pa ni bilo veliko. Za večino Soštanjčanov, ki so bili povečini delavci in kmetje s skromnimi dohodki, pa s toliko večjim številom dru-
žinskih članov, je pomenil nakup slaščic pravo potrato, ki so si jo spregledali le ob redkih prazničnih dneh. V tistih časih je bila za večino ljudi že zemlja velika redkost. Zato smo bili prisiljeni prodajati sladkarije tudi v sosednjih bližnjih krajih, kamor smo jih vozili z nekdaj pogostimi slaščičarskimi vozički — kolesi. Hodili smo tudi na vse sejme in ljudska slavja. Tako smo se prebijali vse do konca zadnje vojne, ko je naš posel čisto zamrl, ker je bilo težko za surovine. Zato sem se odločil za delo v otroški restavraciji, kjer smo pripravljali žemlje, kavo, kompote in druge jedače in živila, ki nam jih je pošiljal Unicef.«
—	Sedaj vodi slaščičarno vaš sin. Ali mu še kaj pomagate?
Ivan Movh: »Se vedno hodim ob četrtkih v slaščičarno in pomagam pri zahtevnejšem okraševanju tort.«
—	Bi nam zaupali recept za kakšno od vaših slaščic?
Ivan Movh: Oh, saj to pa niso nikakršne skrivnosti, pa tudi, če bi hoteli ohraniti recepte v tajnosti, bi bilo to nemogoče, saj se je pri nas izučilo že veliko slaščičarjev, ki prav gotovo prenašajo način priprav našega peciva drugim ljudem
—	Katerih slaščic napravite največ?
Ivan Movh: »Okusi ljudi so različni, zato ne bi mo gel reči. da ima posamezna slaščica prednost pred drugimi. Nekaterim se zdijo najboljše kremove rezine, drugim spet torte, tretjim judi, piramide in tako naprej.«
Resnično ni lahko izbrati najboljše slaščice pri Mov-hovih, saj so vse dobre in imajo domač okus. Zato so se že mnogi Soštanjčani odrekli pripravljanju peciva v lastnih gospodinjstvih. U-pamo, da bo takšen sloves njihova slaščičarna obdržala tudi v prihodnje.
Marjetka Eberlinc
Velenjska knjižnica je skupno z oddelkom v Šoštanju dosegla v preteklem letu boljši obisk, kakor leto poprej. Med vpisanimi je največ osnovnošolske in srednješolske mladine. Pogrešajo pa obisk drugih mladih delavcev in prebivalcev v občini. Z namenom, da bi začeli knjižnice napolnjevati tudi vsi tisti, ki so ostali zunaj nje, je kolektiv knjižnice pristopil k širšim kulturnim dejavnostim. V okvir takšnih prizadevanj sodijo Petkovi kulturni večeri, kamor prihajajo največ pisatelji, dramske skupine in drugi tvorci ali ohranjevalci	kulturnih
vrednot.
Jeseni je bil na teh večerih Edvard Kocbek, ki je izredno poljudno prikazal način pesniškega in literarnega ustvarjanja. Žal pa je bil ravno njegov večer malo obiskan. V februarju nameravajo povabiti Antona Ingoliča ali Smiljana Rozmana. Tudi razstave likovnih del, ki jih prirejajo v svojih prostorih pritegujejo nove bralce. Vse novitete, s katerimi so razširili in pre-drugačili običajne naloge knjižnic, pripomorejo, da se letno poveča število bralcev od 600—700 članov. Vseh skupaj jih je 5700. Knjižni fond je še zmeraj skromen, čeprav knjižnica kupuje v zadnjih letih skoraj vsa dela, ki so na slovenskem knjižnem trgu. Oddelek knjižnice v Šoštanju je po zalogah starejših knjig pred matično knjižnico, vidno pa zaostaja pri članski zasedbi knjižnice.
Razmišljajo tudi že, kako pristopiti k postopnemu u-stanavljanju	strokovne
knjižnice. Kolektiv se je odločil, da bo oblikoval kolegij strokovnjakov iz delovnih organizacij, ki bi naj svetoval, kakšne knjige naj zbirajo, preko njih in z njihovo pomočjo pa naj bi delovne organizacije prevzele del finančnih bremen. Ker se za 1974 leto obeta nov način financiranja družbenih dejavnosti, na osnovi samoupravnega sporazumevanja, z vsemi TOZD. Vendar pa to ne bo prvi primer, ko bodo delavci podprli vso kulturno dejavnost, saj so jo že večkrat,
V tem letu bodo velenjsko knjižnico končno razdelili tako, da bo v pritličju oddelek za mladino in v
nadstropju oddelek za odrasle. Izboljšali bodo tudi pogoje za izposojanje študijskih knjig. V 1973 letu je bilo pri knjižnici izposojenih že 4000 enot knjig, kar je lep uspeh.
Pri knjižnici tečejo zelo uspešne pravljične ure, ki so enkrat tedensko namenjene otrokom od petega do sedmega leta, enkrat tedensko jih pripravijo za otroke nižjih razredov posebne šole.
Vsako leto organizira knjižnica, v sodelovanju s šolami obisk knjižnice, za vse razrede osnovnih šol. Letos so tudi za njih pripravili pravljične ure.
Knjižnični kolektiv še išče najprikladnejše načine, da bi tudi v Šoštanju knjižnična dejavnost bolj zaživela, zato razčlenjujejo ovire, ki so zakrivile premajhno zanimanje Soštanjčanov za pisano besedo v knjigah.
Lepa trofeja
NEZAUPNICA LOVCEM
Znano je, da divjad marsikje povzroča kmetom precej škode. Zato ni nič čudno, če ne prizanaša tudi Gornjesa-vinjčanom. Pa se oglasi na zadnji seji občinske skupščine eden izmed odbornikov:
»Škodo, ki jo povzroča divjad, lovci nepravilno ocenjujejo. Zato bi morali pri njenem o-cenjevanju sodelovati tudi kmetijski strokovnjaki!«
Kaj pa če so tudi le-ti lovci!?
NI ZMOGEL VIŠINE
Na zadnjem koncertu v lanskem letu so velenjski godbeniki zaigrali tudi koračnico, med katero je bilo treba ploskati. Na presenečenje vseh je prva violina — kornist velenjskih godbenikov Feliks Lipar, medtem ko so drugi ploskali, pre-križanih rok strmel nemo predse.
Ko so po končanem to razmišljali o tem, koncertu godbeniki vne-kaj je bilo narobe z Lipar jem, ki še na nobenem koncertu ni zatajil, se nekdo spomni:
»Dajala ga je višina!«
UČITELJI TURISTI
Če hočemo otroke izobraževati, ni dovolj, da gradimo lepe svetle šole z velikimi telovadnica-
mi, ampak bi hkrati s šolami morala rasti tudi stanovanja za učitelje. Žal vedno ali nikoli ni tako.
Tudi na Ljubnem ne.
V tem kraju je to vprašanje tako pereča, da ga je tamkajšnji odbornik celo iznesel na seji mozirske občinske skupščine.
»Če ne bomo dobili v najkrajšem času stanovanja, bomo izgubili u-čitelja, je dejal in pripomnil, da Ljubenci neradi sprejemajo v stanovanja podnajemnike, ker se jih potem ne morejo zlepa iznebiti. Poleg tega z oddajanjem sob turistom poleti več zaslužijo, kot pa dobijo od podnajemnika v celem letu.
In kako bi prišli učitelji na Ljubnem vendarle do stanovanj? Poleti naj se prelevijo v turiste!
VELENJSKA PREGOVORA
—	Ko pride komercialist na rudnik lignita Velenje reče:
»Ce ni toka, da bi mi skuhali kavico, mi raje dajte taužent ton kolna, pa nič kufeta!«
—	Niso vsi topovi smrtnonosni; tudi v Velenju imamo top in to brez orožnega lista in brez krogel, saj bruha samo sneg za naše vrle smučarje. Sovražnik je le odjuga, da bi jo le kuga!
ZA BODICE, ki sicer bolj malo bodejo, pa bolj skelijo!
LUKNJA, da o čevlju in mostu sploh ne
Ribič Jože Jurko, član ribiške družine Velenje, je letos oktobra ujel ščuko, težko 10,18 kilogramov. Ce ne veste, kje bi zapravljali svoj prosti čas se pridružite velenjskim ribičem, kajti z vztrajnostjo in voljo se tudi vam obetajo lepi ulovi in spominske trofeje. Ljubitelji ribištva vas vabijo v svoje vrste.
govorimo..
Hodil po cesti sem naši in stopil v luknjo, ampak ne na cesti, temveč na mostu. Bila je tema — redukcija toka seveda. Najprej sem potegnil nogo iz — luknje. Potipal sem gleženj, po-migal s prsti in se zadovoljno oddahnil. Vse je bilo celo — tudi čevlji, ne pa tako kot tisti, ki sem jih pred nekaj meseci kupil v »Nami« in so mi poliuretanski podplati lepo počili na dvoje — »Made in Ita-ly«. Zdaj pa naj še kdo reče, da je vse, kar je inozemsko boljše kot naše.
No ja, o luknji pa še nisem končal in o mostu tudi ne. Ko sem si torej oddahnil, sem se ozrl naokoli. Stal sem na sredi velenjskega mostu, toda katerega?
Velenje je novo, mostovi so novi — vsi štirje, le peti oziroma prvi je še iz časov, ki se jih novi Velenjčani ne spominjajo; iz časov, ko so knapi z nabreklimi žepi, z malico in flašo »touke-
ca« v suknjiču podnevi in ponoči drsali preko mostu na šiht v jamo in zopet domov. Ta preljubi stari most z železnimi loki, po katerih smo bosonogi kratkohlačni-ki tolikokrat plazili in se preizkušali v hrabrosti.
No in ta preljubi stari most je nekoč bil tudi nov, potem je bil tudi obnovljen, dandanes pa je luknjičast kot švicarski sir. Propadle deske grozijo in ječijo pod težo vrlih pešcev, ki pa jih je nažalost še vedno več kot avtomobilistov. Sicer je res, da bo padel še sneg in hitreje zakril, ne bo jih pa zamašil, zato se lahko zgodi, da bo še marsikatera večja noga ali manjši otrok padel skozi. Če bo šlo vse brez nezgode kot doslej, bomo lahko mirni, če pa si bo kdo izboril bolniški stalež ali pa kaj hujšega, bo pa sodišče imeio kaj početi, ali ne?
— CAN
MED
LJUDMI
Jože Jurko s trofejo
l
POGOVOR Z NAPREDNIM KMETOVALCEM AVGUSTOM PODGORŠKOM IZ RECICE OB PAKI
Letošnja kmetijska bera na območju Šmartnega ob Paki
Letiina žita, krompirja, sadja, krme, hmelja in drugih poljščin, je bila v minulem letu dobra, tako po količini kot po kvaliteti.
Hmeljarji se pritožujejo zaradi prenizkih odkupnih cen, ki se niso že nekaj let bistveno dvignile, oziroma niso usklajene s proizvodnimi stroški, ki iz leta v leto skokovito naraščajo.
Pridelki so že vsi varno spravl jeni, novo žito je že posejaino, zato je tudi kmetovalec Avgust Podgoršek lažje mašel čas za pogovor. Masikjaj smo ga pobarali in tudi zvedeli smo precej.
• Nlajprej nas zanima, kako jje uspel hmelj in kako ste; zadovoljni z njegovo kaitegorizacijo pri odkupu?
Podggoršek: »Večina hmeljsskega pridelka je bila uvrrščena v prvi kakovostni razred. Vendar pa vsi ppridelovalni stroški hmeljaa rastejo v takšni stopnjiji, da pridelovanje hmeljaa ni več privlačno za kmetowalce.
Izraččuni, ki so jih napravili v pisarni našega pro-izvodnaega okoliša, so pokazali, , da so samo stroški zaščite; narasli v letošnjem letu zaa 3 % glede na lansko letto. Ljudje so že začeli priridelovanje hmelja o-puščatiti in vse kaže, da se bodo < odločili za izorava-nje hrr.melja mnogi tudi v prihodrdnje. Na področju Šmartntnega ob Paki je bilo pred le leti okrog 70 ha hmeljišč, s< sedaj pa je teh površin le le še okrog 40 ha. Tako krčečenje hmeljišč ne more biti ti v družbenem interesu, zazato pričakujemo širšo družužbeno pomoč.«
• V I Rečici ob Paki imate vaškško strojno skupnost. Koliko o strojev že imate in kakšne le nameravate še nabaviti? i?
Podgdgoršek: »Letos smo kupili c obiralni stroj Wolf,
rabljeni žitni kombajn in strojno lopo, ki smo jo preuredili za naše potrebe. Že prejšnja leta pa smo vaščani skupno uporabljali sejalnico, mlatilnico in še nekaj manjših strojev. Kakšne stroje bomo še nabavili, se še nismo odločili. Izbira nove mehanizacije pa bo odvisna tudi od naših denarnih zmožnosti.
•	Kako se je delo v tej skupnosti obneslo?
Podgoršek: Kljub temu, da smo z delom v vaški skupnosti letos šele pričeli in še nimamo dovolj potrebnih izkušenj, je delo v skupnosti kar dobro steklo. Pri žitni žetvi nismo mogli upoštevati vseh želja naenkrat, žetev pa smo vseeno opravili ob pravem času. Stroške smo obračunavali po dejanskih stroških, s pribitkom manjše amortizacije. Presežek pa smo vložili na hranilno knjižico. Podobno smo storili tudi pri obiranju hmelja. Na skupnem sestanku vseh lastnikov stroja za o-biranje, teh je petnajst, smo skrbno proučili zmogljivosti vseh sušilnic in o-biralnih strojev in pripravili vrstni red obiranja hmelja na posameznih njivah.«
•	Imate še sami kakšno pripombo v zvezi s kmetijstvom?
Podgoršek: »Prepričan sem, da je najbolj potrebno urediti oziroma odpraviti nesorazmerja med cenami vseh potrebščin, ki jih kmet potrebuje za svojo proizvodnjo in cenami kmetijskih pridelkov in živine. Preširoko odprte škarje v škodo kmetovalcev je treba zapreti.
Le tako bo stalo kmetu kaj več sredstev za obnovo in modernizacijo kmetije, kar je pogoj za dosego boljših uspehov v kmetijstvu.«
Zorko Kotnik
Priznanje za najlepše cvetje
Turistično društvo iz Šoštanja želi z različnimi načini spodbuditi prebivalce, da bi skrbeli za lepši videz mesta. Lani so v ta namen podelili priznanja za najlepše cvetje. Diplome, ki jih je na predlog domačega turističnega društva podelila celjska turistična zveza, so dobili gojitelji cvetja Olga Brinovšek, Cinta Praznik, Pepca Kajba, Pepca Znider, Fanika Tot, osnovna šola Karla Destovnika-Kajuha, stanovanjska bloka na Tekavčevi 13 in Cankarjevi 16.
Neuspeh
te ne sme zlomiti
Miran je pravkar izpolnil sedemnajst let. V bazenu med rjavkasto gmoto napol nagih teles sem ga zagledal. Na visoka, ozka in suhljata ramena, so padali dolgi črni lasje. Zvijali so se v svaljke in redke kaplje so polzele po njih na rjavo kožo. Modre vprašujoče oči so se podaljševale v nos in črnikast puh pod njim. Pogled je zdrknil še niže, na pisane kopalke in dolge tanke noge, ki so nerodne prestopale.
Dan je bil sicer prazničen, vroč in modro nebo z zelenimi hribi vse naokrog. Noge so še vedno prestopale in v tem sem občutil njegovo življenjsko negotovost, ki je merila v obup. Miran, kaj boš počenjal naslednje šolsko leto? Zardel je komaj opazno in si z roko segel v lase, ki so silili na obraz. Ponavljal bom! Kako, ponavljal? Sedla sva na voščene deske in pogovor je stekel veliko laže. Mimo naju so bezljali otroci in pljuski vode so naju dosegali po kapljicah.
Veste, moralo sem izgubil. Kako, moralo? Saj je doma vse v redu. Vse do zdaj. Sedaj sem zaznamovan. In v šoli? Res je, da se v začetku nisem dovolj
Trgovsko podjetje na veliko in malo s servisi
vam nudi
osebne avtomobile ZASTAVA:
•	1300 P novi tip
•	Z 101
•	125 PZ/1500
•	750 K
•	1300 Lux
•	750 M, 750 Lux
•	1500 Familiare
I	Dobava avtomobilov takoj po vplačilu.
1	Avtomobil prejmete tehnično pregledan in opremljen z dokumenti za
i	registracijo
I	NUDIMO POTROŠNIŠKO POSOJILO
I	Posebna ugodnost: pri vplačilu z devizami 10 % popust!
Obiščite prodajalno AVTO CELJE Velenje, ] Partizanska 3, ali zahtevajte informacije ] po telefonu 85-096
učil. Toda pozneje, več mesecev sem si le prizadeval. Do prvega polletja. Včasih se mi je zdelo, da me ulovijo le takrat, kadar nisem pripravljen. Pa si vendar kdaj prosil, da ti oprostijo? Gotovo! Toda nc poznate našega režima! Stalno sem drvel le navzdol.
Zgodovina je prva zapečatila moj uspeh. Tri nezadostne in mesec pred koncem mi je predavatelj delal, da me ne vpraša več.
In nato nisi več delal? Ne, nisem! Neko otroče je vreščajoč priteklo in se zagnalo v najin klobčič. Padlo je na nos in presunljivo zajokalo. Miran ga je dvignil in že predal materini roki.
In potem?
Potem sem se še samo jezil. Zahajal sem v klub, vlekel dim in lenaril. Nič več nisem delal.
Pa ko bi te bil še enkrat vprašal? Lahko bi upal. Vlil bi mi kanček volje. Tako. pa sem bil podoben obsojencu, zaznamovancu. Smilila se mi je le mati. Vedel som, kako jo bo to bolelo. Toda nisem mogel pomagati. Moja barka se je potapljala.
Zdaj razumem tvojo moralo. Tako hitro si vrgel puško v koruzo! Saj sem jo moral. Vedel sem, da me profesor sovraži in me hoče vreči. Zopet je vstal in se zopet prestopal.
Potem mi je bilo popolnoma vseeno. Dnevi do konca so bili pusti kot veliki petek. Prejel sem spričevalo in ga do danes še nikomur nisem pokazal. Saj vsi vedo, kako je. Oče je lovec. Predvčerajšnjim sem si ogledoval risanico. Pogledal sem skozi cev in si jo pritisnil na kožo. Zapekla me je, ker je bila tako hladna.
Miran, če ni šlo prvič, bo moralo drugič! Najraje bi pustil šolo. Miran, nikar! Življenje so porazi in zmage!
Težko sva se razstala. Tako zelo približal se mi je. Iskren s svojo notranjostjo in zagrenjen s svojo preteklostjo. Nemiren in nestalen kot barometer v nevihtnem obdobju.
Na svidenje, tovariš! Na svidenje! Zopet sem začul presunljivi otroški jok, kot takrat, ko se je ujel v najin klobčič. Z jokom je izginil v rjavem vrvežu mlad človek. Pomagati mu bo treba. Toda ne z neuspehi. Prav gotovo ne!
aeroklub gorenje velenje
Razvoj jugoslovanskega športnega letalstva med obema vojnama
Zanimiv članek, ki bo verjetno zanimal ljubitelje letalskega športa, je objavil znani jadralec Aca Sta-nojevič v knjigi DER SEGELFLUG IM WETTBEWERB DER VOLKER v Berlinu leta 1941. Ker so v tem članku zbrani podatki o tedanji jadralni dejavnosti in takih podatkov ni lahko ponovno zbrati, jih v tem članku za naše bralce v kratkem podajamo.
Na jugoslovanskih tleh so pred prvo svetovno vojno letali le na skromnih jadralnih letalih, v letu 1911 sta pričela dva Mariborčana s kratkimi skoki z jadralnim letalom, imenovanim GOLOB. Jadralna dejavnost se je razširila in dobila večji razmah šele po letu 1932 v tedanji Kraljevi letalski šoli pri Beogradu. Pred tem so nekateri fantje leta 1928 v Ljubljani zgradili začet-niško jadralno letalo ZOGLING. Prav ta tip je začela izdelovati kot prvo jadralno letalo jugoslovanska letalska industrija IKARUS v Zemunu. Tu so izdelali tudi prvi dvosed, ki pa je bil prodan v Zagreb. ZOGLING so sami izdelali leta 1931 fantje v Mariboru. Zal pa so vsa ta maloštevilna letala zaradi pomanjkanja znanja ostala skoraj neizkoriščena.
.Jugoslovani smo dobili prvo priznanje šele leta 1932 s prvim »C« izpitom, doseženim v Berlinu. Od tega datuma naprej pa se je jugoslovanski jadralni šport začel hitreje razvijati, v kratkem je bilo na naših tleh osvojenih 26 »A« izpitov in 7 »B« izpitov. Trajanje posameznih letov je bilo skromno in ni presegalo dveh minut.
Mariborčani so ponovno kot prvi pričeli misliti na jadranje v alpskem območju in to s kratkotrajnim po-bočnim jadranjem na Pohorju.
Prvi priznani rekord v trajanju leta je bil pri nas dosežen v Vršcu in je znašal 9 minut.
Več nadaljnjih »C« izpitov so jadralci osvojili v Zlatiboru v Srbiji. Mariborčani so dobivali izkušnje v jadranju nad Pohorjem, svoje člane pa so vežbali tudi na Poljskem in na Češkem.
Ti piloti so nato uvedli v Mariboru prvič na naših tleh vleko jadralnega letala s pomočjo avtomobila namesto startanja s pomočjo gume. Mariborčani so tudi prvi pričeli s konstruiranjem lastnih jadralnih letal. Tu so organizirali leta 1938 prvo tekmovanje v jadralnih poletih, ki je kljub slabemu vremenu dalo lepe rezultate. Dosežen je bil prelet 102 km in največja višina 1200 m nad izklopno točko. Izboljšali so tudi rekord v trajanju leta in to 3 ure.
V tem času so tudi Ljubljančani napredovali pri širjenju jadralnega in z njim tudi motornega letalstva. Postavili so rekord v trajanju leta in to 1« ur in 45 minut. Izšolali so več »C« jadralnih pilotov. Večino teh rezultatov so dosegli na Blokah na Notranjskem.
Velik skok v jadralnem športu so doživeli po letu 1938. Pojavili so se novi letalski centri, v katerih so letali na jadralnih letalih domače konstrukcije. Ti centri so bili v ibližini večjih mest in so se imenovali: Stična-Ljubljana, Orao-Kragujevac, Krilca-Beograd, Kobac-Niš, Deveti-Beograd itd.
Jugoslovanski tipi jadralnih letal so bili tedaj: INKA-I, SKAKAVAC, SRAKA, GALEB, UTVA in MU-SA.
S takšnim razmahom jadralnega letalstva so bili samo v letu 1938 doseženi na jugoslovanskih tleh naslednji rezultati, ki jih podajamo kot zaključek našega pregleda zgodovine jadralnega letenja: 152 »A« značk, 95 »B« značk, 43 »C« značk in dve srebrni »C« znački. Delovale so tri uradne letalske šole in 68 grup oziroma klubov, ki so imeli '81 jadralnih letal tuje proizvodnje in 11 jadralnih letal domače izdelave. Zadnji rekordi v tem letu so bili:
Trajanje leta 11 ur 15 minut, višina 1550 m in prelet 126 km.
Tone Kovačič
Pilot Jankovič na aeromitingu v Mariboru, 27. maja 1928
Lovišča so osvežili z damjaki
Zadnji dan v lanskem letu so člani lovske družine Skale izkoristili za lov na zajce, napotili so se v Turnski gozd ter ga prečesali po dolgem in počez in pri tem budno pazili, da jim kakšen dolgouhec ne bi ušel. Po približno treh urah lova so se zbrali na že pred lovom določenem mestu ter prešteli svoj plen. Pod njihovimi puškami je padlo sedem zajcev ter fazan.
Slavka Pocajta, letos bo preteklo že enaindvajset let, odkar je tajnik škal-ske družine, ta dan pa je bil tudi lovovodja, smo vprašali, če so pričakovali večji ulov in kako so sploh zadovoljni z lansko lovsko sezono.
»Kljub temu, da smo pred dvema letoma izpu-
stili v naša lovišča 56 zaj-cev za osvežitev krvi, ki smo jih pripeljali iz okolice Ptuja, lov v tem letu ni bil zadovoljiv. Pričakovali smo, da bomo dobili več zajcev. Letos smo organizirali petnajst lovov na zajce, lisice in fazane. Poleg z zajci smo naša lovišča osvežili tudi s fazani.
Vašijjprispevks za
Barake naj zamenjajo bloki
Po vsem svetu je opaziti, da ljudje iz manj razvitih predelov iščejo delo na razvitejših področjih v svoji deželi ali pa odidejo v druge države. Tudi v naši sredi živijo delavci, ki so prišli iz sosednjih republik. Zaposlijo se pri najtežjih fizičnih delih, od kanalizacije, gradnje cest, du rudarstva. Za ta delovna mesta bi bilo zelo težko, če ne že sploh nemogoče, najti domačo delovno silo. Brez teh ljudi bi zastale v Sloveniji na mah raznovrstne gradnje.
Naša obveščevalna sredstva velikokrat razkrivajo bedno življenje jugoslovanskih delavcev, zaposlenih v tujini. Ob prebiranju, gledanju in poslušanju takšnih poročil, pa smo na drugi strani ravnodušni do prav takšnih primerov človeku nevrednega življenja, osamljenosti in zapostavljenosti delavcev bratskih republik pri nas.
Priznati je treba, da so podjetja, ki zaposlujejo te l judi, že poskrbela za tople obroke hrane, pereč pro-
blem pa so še vedno stanovanja — barake, v katerih doseljeni delavci prebivajo. Ta domovanja vzbujajo vtis, da ljudem, ki prebivajo v njih, ne nudimo drugega, kot streho nad glavo, saj so brez kopalnice in čestokrat tudi brez prepotrebnega ogrevanja prostorov in tople vode v zimskih mesecih. Zavedati se moramo, da opisan pojav kaže življenjsko raven celotne družbe, saj ne moremo govoriti o moderni, razviti skupnosti, dokler se pojavljata skupaj pretirana razsipnost z družbenimi sredstvi in prikrajšanost določenega sloja delovnih ljudi za osnovne življenjske dobrine.
Zato bi bilo prav, da v naši občini barake čimprej zamenjamo z. bloki. S tem bi šaleška dolina še bolj okrepila sloves, ki ga ima zaradi pokrajinskih lepot in urejenosti mest, saj bi s pravilno skrbjo za delavce iz drugih republik, bila tudi zgled drugim slovenskim občinam.
Ivan Ojsteršek
ASFALT VELIKA PRIDOBITEV PREBIVALCEV KAVČ
Bila je nedelja, 23. decembra lani. ko smo se zbrali člani gradbenega odbora za modernizacijo ceste v Kavčah. To ni bila navadna nedelja. IJila je obletnica, ko smo začeli veliko akcijo, ki je od vseh prebivalcev Kavč zahtevala mnogo truda. Zbrali smo se, da bi pregledali sadove našega dela.
Začeli smo zbirati samoprispevek od krajanov. Akciji se je odzvalo 123 občanov, vendar vsi ne stanujejo v Kavčah. Med njimi so bili tudi tisti, ki imajo lia tem področju parcele ali vinograde. Sklenili smo, da bomo od zaposlenega pobrali samoprispevek od 1.000 do 1.500 dinarjev. Prispevali so tudi upokojenci, ki niso zaostajali za drugimi.
Nekoliko težje je bilo s prostovoljnim delom. Nekateri prebivalci se sploh niso odzvali našemu pozivu in niso opravili niti ene prostovoljne ure. Več kot polovica pa je na cesti delala po 150 udarniških ur. Naj omenim najbolj požrtvovalne: Tratnik, Klakočar, Jože in Franc Grabner, Šuster, Tan-
šek, Kolenc, IJrglez, Hleb, Ila-be, Cerjak, Lipičnik, Turnšek, Franc Kornšek, Kovdek, Ho-jan, Gomilšek, Grejšak, Zupan in še drugi. Zelo požrtvovalne so bile tudi ženske in učenci. Skupaj smo opravili 8 tisoč udarniških ur.
S samoprispevkom smo nabrali 101.500 dinarjev, rudnik lignita je prispeval 20.000, Gorenje 15.000 in izdelovalnica gu-miranega papirja 3.000 dinarjev. Tako smo skupaj zbrali 139.500 dinarjev. Komunalnemu obrtnemu centru Velenje smo nakazali 130.300, stroški administracije In drugi znašajo 443. v blagajni pa nam je ostalo še 1.057 dinarjev. Poleg tega imamo na žiro računu krajevne skupnosti še 5.000 din.
Prebivalci Kavč se zahvaljujejo vsem, ki so nam dali denarno pomoč. Zaposleni v rudniku, tovarni Gorenje in izde-lovalnici gumiranega papirja smo zelo ponosni na naša podjetja, ki so nas razumela, da tudi v Kavčah hrepenimo za lepšim in boljšim.
Herman Klemene
Teh smo spustili v naše predele kar 130.
Sicer pa je v zadnjih letih v naših loviščih vse manj zajcev zaradi vše pogostejšega prometa. Letos smo našli na cestah veliko povoženih zajcev. Poleg tega precej zajcev raztrgajo potepuški psi, škodujejo pa jim tudi raznorazna kemična sredstva v kmetijstvu.«
—	In katera je glavna divjad v vaših loviščih?
»To je vsekakor srnjad, od katere dobimo tudi največji izkupiček, le-tega pa seveda vlagamo nazaj v lovišča.
V začetku lanskega leta in decembra predlani pa smo obogatili naša lovišča s pomočjo vseh petih lovskih družin velenjske občine ter lovske zveze Celje z 22 damjaki — jeleni lo-patarji, ki smo jih dobili na Brionih. Zanje smo v Ležnu napravili »oboro«. Junija, ko so košute polegle osem mladičev, smo oboro odprli ter damjake izpustili. Ti jeleni se še zdaj zadržujejo na našem območju, ker jim podnebje tukaj zelo ustreza. Vendar pa damjakov v naslednjih nekaj letih ne bomo lovili, ker bi radi, da bi se še bolj razmnožili. Nismo jih pripeljali zato, da bi jih streljali, ampak da bi olepšali naravo ter oživili lovišča. Zato smo zelo ogorčeni, ker so v sosednjih društvih zunaj naše občine ustrelili dva damjaka. Eden je prav gotovo iz našega lovišča.«
—	Vaša lovišča so zdaj, ko ste vanje spustili damjake, kot ste že omenili, lepša, bogatejša in tudi privlačnejša za vse ljubitelje živali. Kaj pa škoda, ki jo bodo te živali morebiti povzročale kmetom?
»Res je, da so damjaki povzročili letos precej škode kmetom, vendar menimo, da zlasti zato, ker so bili preveč udomačeni, preveč so se navadili na ljudi. Ko so bili spomladi na Lež-
Po končanem lovu pa še skupen posnetek s plenom, ki tokrat ni bil najboljši. Vendar se lovci niso pritoževali, ker so po treh urah hoje po turneskem gozdu ujeli le sedem zajcev, kajti ne gre jim le za golo streljanje. Njihova prvenstvena naloga je odstranjevati divjad, ki je že stara in slabše kvalitete.
nu zaprti, skoraj ni bilo nedelje, da jih ne bi bili hodili ljudje gledat. Prepričani smo, da v prihodnjih letih ne bodo povzročali takšne škode, ker bodo postali bolj plahi. Znano je tudi, da damjaki ne povzročajo takšne škode kot srnjad, ker si hrano v glavnem iščejo v gozdu samem.«
S prvim januarjem je lovske sezone, ki traja od aprila do aprila praktično konec. Zdaj je pred lovci v glavnem skrb za to, da bo divjad čimboljc prezi-mila. Krmišča so založili s koruzo za fazane ter z deteljo za srnjad. Ker je divjad že zaradi snega v hudi stiski, prosijo prebivalce, naj imajo svoje pse privezane, ne pozabijo pa naj tudi na ptice pevke, katerih v zadnjem času tudi ni več toliko kot jih je bilo pred leti. Kljub zimi pa bodo lovci še odšli na lov. Na lisice. V Avstriji se je namreč zelo razširila steklina, nekaj primerov te bolezni pa so ugotovili tudi že v Prek-murju. In ker se ta bolezen najbolj širi preko lisic na druge živali, s tem pa je posredno nevarna tudi za ljudi, bodo morali čimbolj zmanjšati število teh živali v naših loviščih.

KOLEDAR OBLETNIC IN SPOMINSKIH DNEV0V
VAŽNEJŠI DNEVI:
•	8. januar — leta 1943 je v strahovitem boju
z Nemci na planoti blizu Treh žebljev na Pohorju junaško padel do zadnjega moža ves Pohorski bataljon.
•	21. januar — leta 1924 je umrl voditelj Okto-
brske revolucije Vladimir Iljič-Lenin. Pod njegovim vodstvom so ruski delavci in kmetje 1917 izvedli največji prevrat v svetovni zgodovini — oktobrsko revolucijo.
SPOMINSKI DNEVI:
•	3. 1. 1819 — umrl slovenski pesnik Valentin
Vodnik
1642 — umrl italijanski fizik Galileo Galilei
•	9. 1. 1848 — umrl slovenski slikar Nikolaj
Pirnat
•	12. 1. 1887 — umrl slovenski pisatelj Fran
Erjavec
1876 — rojen ameriški pisatelj Jack London
•	15. 1. 1622 — rojen francoski komediograf
Jean Baptiste Poquelin — Moliere
•	19. 1. 1876 — rojen slovenski pesnik Dragotdn
Kette
1938 — umrl srbski komediograf Brani-slav Nušič
•	22. 1. 1788 — rojen angleški pesnik George
Noel Gordon — Byron
Na podlagi 170. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 7-73/72, 3-5/73 in 14-117/73) izdaja davčna uprava Skupščine občine Velenje
POZIV
: : : : : : :
k vložitvi napovedi za odmero davkov občanov
za leto 1973 ja zavezance, katerim se odmerjajo davki po preteku leta in za leto 1974 za zavezance, katerim se odmerjajo davki vnaprej za tekoče leto. Napoved je treba vložiti do vključno 3. januarja 1974.
NAPOVED ZA ODMERO DAVKOV MORAJO VLOŽITI: ZA LETO 1973
1.	Zavezanci davka od osebnega dohodka iz samostojnega opravljanja obrtnih in drugih gospodarskih dejavnosti, katerim se davki odmerjajo po dejanskem dohodku o dohodkih, doseženih v letu v letu 1973.
2.	Zavezanci davka od osebnega dohodka iz samostojnega opravljanja intelektualnih storitev, katerim se davki odmerjajo po dejanskem dohodku o dohodkih, doseženih v letu 1973.
3.	Zavezanci davka od osebnega dohodka iz avtorskih pravic, patentov in tehničnih izboljšav, katerim se davki odmerjajo po dejanskem dohodku o dohodkih, doseženih v letu 1973.
4.	Zavezanci davka na dohodek od premoženja in premoženjskih pravic o dohodkih, doseženih v letu 1973. Pod navedno obliko davka spadajo tudi dohodki, doseženi z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov, oziroma zgradb v najem ter dohodki od pa le, če doseženi dohodek presega 3.000 dinarjev, podnajemnin, dohodki od oddajanja opremljenih sob
5.	Zavezanci posebnega prispevka po 23. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za leto 1973, če so njihovi dohodki iz naslova pokojnine skupno z dohodki iz delovnega razmerja, samostojne dejavnosti ali dela na podlagi pogodbe o delu v letu 1973, presegli 46.440,00 dinarjev in pod pogojem, da so v skupnem dohodku ostali dohodki, brez pokojnine, udeleženi z več kot 6.966,00 dinarjev.
ZA LETO 1974
1.	Zavezanci davka od osebnega dohodka iz samostojnega opravljanja obrtnih in drugih gospodarskih dejavnosti, katerim se odmerjajo davki v pavšalnem letnem znesku za leto 1974.
2.	Zavezanci davka od osebnega dohodka iz samostojnega opravljanja intelektualnih storitev, katerim se odmerjajo davki v pavšalnem letnem znesku za leto 1974.
3.	Zavezanci davka od premoženja za leto 1971:
a)	kateri posredujejo stroje, orodje in inventar, če s temi sredstvi pridobivajo dohodek, pod pogojem, da skupna, še neodpisana vrednost teh sredstev presega 150.000,00 dinarjev. V navedeno skupno vrednost se ne štejejo sredstva, katerih posamična vrednost ne presega 10.000.00 dinarjev;
b)	kateri posedujejo motorne čolne ali druge plovne objekte na motorni pogon, razen občanov, ki jim je ribištvo osnovni vir sredstev za preživljanje.
NAPOVED ZA ODMERO DAVKOV MORAJO VLOŽITI: ZA LETO 1973
—	zavezanci iz 1. in 2. točke pri davčni upravi občine, v kateri opravljajo dejavnost oziroma plačujejo davek od samostojnega opravljanja te dejavnosti;
—	zavezanci iz 3. točke pri davčni upravi občine, v kateri imajo stalno prebivališče;
—	zavezanci iz 4. točke, če gre za dohodke od nepremičnin pri davčni upravi občine, na katere območju nepremičnina leži, če gre za dohodke od premičnin pa pri davčni upravi občine, v kateri imajo stalno prebivališče.
ZA LETO 1974
—	zavezanci iz 1. in 2. točke pri davčni upravi občine, v kateri opravljajo dejavnost oziroma plačujejo davek od samostojnega opravljanja te dejavnosti;
—	zavezanci iz 3. a točke, ki so hkrati zavezanci za davek iz obrtnih ali drugih gospodarskih dejavnosti, pri davčni upravi občine, v kateri plačujejo davek od opravljanja dejavnosti; drugi zavezanci pa pri davčni upravi občine, v kateri imajo stalno prebivališče;
—	zavezanci iz 3. b točke pri davčni upravi občine, v kateri imajo stalno prebivališče.
Napoved za odmero davkov je treba vložiti na predpisanem obrazcu, ki se dobi pri davčni upravi občine.
Pozivamo zavezance, da napovedi vložijo v roku, določenem v tem pozivu, ker bo za nepravočasno vložitev napovedi odmerjeni davek povečan za 5 odstotkov, zavezancem, ki ne vložijo napovedi pa za 10 odstotkov.
SKUPCINA OBČINE VELENJE Davčna uprava n a č e 1 n ik Ferdo Kukovec, s. r.