370                                              Jos. Cimpermanove  »Pesmi«.
12.
Nr.   21.144                                   '                                                                                 Original.
Im Anschlusse wird dem Fiskalamte das hierorts beschiedene Gesuch des dortamtlichen Koncepts-Praktikanten Dr. Preschern um Verleihung des bey dem Klagenfurter Fiskalamte in Erledigung gekommenen flir einen Koncepts-Praktikanten svstemisirten Adjutums zur Zustellung an den Bittsteller zugefertigt.
Laibach den 24.  7ber  1829. Schmidburg m. p.                                               v. Fradenck m. p.
Fiskalamt Laibach!
Gubernium.
An das k.  k.  Fiskalamt zu
Laibach. Exoffo.    Nr.  2 1144.
Fiat Zustellung an den Herrn Dr. Preschern.
Scheuchciistuel m. p. Das Gesuch sammt Beilagen empfangen.
Dr.   Prefhem  m. p.                    (Dalje prihodnjič.)
Jos. Cimpermanove »Pesmi«.
y
Ze v 4. številki letošnjega »Ljubljanskega Zvona(< smo ob kratkem naznanili, da so prišle na svetlo Jos. Cimpermanove »Pesmi*. Izborna vsebina, s katero je napolnjena ta pesniška knjiga, daje nam povod, da danes znova nanjo opozarjamo Slovence.
Jos. Cimperman je star znanec vsem prijateljem lčpe književnosti naše: z neznatnimi stvarmi, z literarnim drobižem se on nikdar ni ukvarjal, po najvišjem umetniškem vzoru je kopernela samostvorna njegova duša. In v tej knjigi nam podaje sad in trud večletnega pesniškega svojega stvarjanja in dela.
Razven uvodne pesmi »Strunarjeva tožba*, obseza knjiga dva cikla večinoma erotičnih poezij pod skupnim naslovom »Tisti ljubezni* in »Pod kostanjem*; dalje »Usehlo cvetje*, venec 26 sonetov, in »Kristale* z 38 soneti; za temi se vrsti 107 modrih raznoobličnih izrekov — pesnik jih imenuje »Iveri* —, osem »Gazel*, osem elegij z nadpisom »Distihi* in še nekoliko posamičnih pesmij.
jos. Cimpermanove  »Pesmi«.                                            371
Že ta kratki pregled kaže, da je elegična, refleksivna lirika, lirika premišljevanja v »Pesmih* bogato zastopana. Naravno! Kajti ako nam vsak pravi pesnik opeva to, kar sam resnično čuti, resnično sam izkusi in prebije, potem je morala tudi našega pesnika s trnjem posuta življenja pot zavesti na vrt, kjer rast6 »mokrocvetoče rož'ce poezije* — sonet, elegija in refleksivna lirika sploh.
Obče je znano, kakšna žalostna usoda je odmerjena g. Cimpermanu. Komaj je zvršil osnovne šole, ko se ga loti mrtvoudna bolezen in ga pohabi tako, da se že blizu trideset let brez tuje pomoči ne more geniti niti s stola, na katerem sedeva. Tudi »zlatih darov* mu niso pred prag položile Rojenice. Toda Bog mu je dal bister um, moško voljo in krepko dušo, in čudovito je premagal vse raznolike neugodnosti bitja svojega, osvojil si bogato literarno omiko ter povspel se na vrhunec slovenskega pesništva. Ako kdo med nami, pesnik naš bi bil upravičen na ves glas tožiti in opevati res bridko usodo svojo in vsak čuteč človek bi bil o taki tožbi preverjen z Juvenalom : »Nemo dolorem fingit in hoc času.* A dasi vso knjigo prevčva elegičen ton, izvirajoč iz resnične nesreče pesnikove, dasi nam tožba njegova seza globoko v srce, vender nam blagodejno objema dušo, ko vidimo, kakc3 u d a n o, kako moško nosi pesnik svoje gorje'!
»A naj življenje, kri naj jaz žrtvujem,
Redii svetovnega izpremeniti
Ne morem,  ako noč in dan vzdihujem.* In kakc3  nam pretresa sreč sonet:
»Nesrečnik sem, nesrečnik še ostanem
Do meje dnij težkč noseč  okove,
Rešitve ni mi upati gotove,
Nikogar z bolečino vso ne ganem.
Iz sna morečega po konci planem, Ko zor premagal je noči strahove; Izgine dan, teme je strah me nove, In truden zjutraj spet oči si manem.
Bolestim zlahka mojim ni primere, In ker ni upa meni se rešiti, Sreč trd bridkobe  tisoččre.
A hujše name še trpljenje pridi,
Značaj  si moški včm jaz ohraniti, In potlej  dan poslednji meni vzidi!* Tako  trpi, tako gorjč svoje nosi — mož!
24*
372                                               Jos. Cimpermanove  »Pesmi«.
In kako iskreno hvaležen je vsakomu, kdor pesniku v nesreči njegovi pokaže nesebično sočutno srce, kdor mu pomaga nositi ali mu vsaj lajša težko breme življenja njegovega! Soneti, katere je pesnik posvetil dobrotniku in prvemu blagemu rešitelju svojemu pokojnemu dru. R. J. Razlag u, spadajo med prave pesniške bisere ne samo" v tej knjigi, ampak v pesniškem slovstvu našem sploh. In kogar ne gane pesem »Sestri svoji<<c, ta nima srca! Kako lepo slavi pesnik tudi spomin matere svoje: ,,Gospa mi  imenitna in učena
Bila ti nisi, draga moja mati,
PrideVkov teh ni moči ti dajati,
Ker preprosta si bila kmetska  žena.
A tvoja neučnb mi govorjena Beseda jela v srci kal je gnati, In tvoji so pouki blagi, zlati Sveti mi kakor knjig modrost nobena.
Ljubezni do  ljudij me ti učila, Odstrla ti  življenja si mi ničnost, Mož biti in pošten me ti prosila.
Kažoča laž,  hinavstvo in sebičnost
Dostavljati mi nisi ti zabila:
Vračiij s pravičnostjo vsekdar krivičnost!" Duša njegova je vneta za najlepše in najvzvišenejše vzore človeštva, za resnico, lepoto in pravico in to plemenito mišljenje svoje na razne načine opeva v prekrasnih svojih »Sonetih« in »Distihih«, ki so sploh najlepši del njegovih poezij. Ne poznamo pesnika slovenskega, razven Preširna, ki bi v pretežki obliki sonetovi tako plastično izražal raznovrstna čustva in misli svoje, kakor Cimperman v »Kristalih« in »Usehlem cvetji«. Za njimi bi takoj uvrstili »Ivčri« — pravo knjigo modrosti, kateri v našem slovstvu včmo samb jedno vrstnico — zbirko klasičnih Levstikovih »Lesnik«, katere se od Cimpermanovih »Ivčrij* odlikujejo po prijetnem svojem humorji, kateri naravno ni dan našemu pesniku v toliki meri, kakor Levstiku, dasi tudi on navadno ubere pravo struno in pogodi pravi glas, ki v satiri in ironiji šiba mnogovrstne napake in grehe naše. V toliki množini izbornih stvarij je težko izbirati in reči: to je najlepše! Kako dobro zasoli mladim pesnikom našim:
,,Od kod mladenič snovi jemal,
Da pesmi dobre bi nam  »koval«?
Zato naj toliko vsaj počaka,
Da  brada poganja,  ne mišja dlaka;
Jos. Cimpermanove  »Pesmi«.                                               373
A če se posreči mu pesem izvirna, Vsak misli, da že je dosegel Preširna !*'
In  kako  perečo resnico izražajo   stiki:
,,Duhovnik o  službi živi oltarja, Pero pozvanega hrani pisarja, Beseda moža, ki v bučanji viharja Sovražnega pravdo rodii  poudarja, A zaničujmo iz srca sleparja, Ki rodu v kvaro sebično se vkvarja, Slepilca,  ki   »vero,  dom in  cesarja(< Ima za ščit,  da išče denarja!"
Primerno menj srečen je pesnik v erotičnih pesmih. Res da jih moramo prištevati lepšim pesniškim proizvodom te vrste v leposlovni književnosti naši, vender z njegovimi soneti, elegijami in z »Ivčrimi* se ne morejo meriti. S temi tremi pesniškimi vrstami si je Cimperman osvojil v pesništvu našem častno mesto med prvimi pesniki slovenskimi.
In ako poje:
„Kar Eve je slabih  otrok nas pod nebom,
Prosjaka ob cesti, v gradu gospoda
Usmrti zdajci lehko  nezgoda, A huje nego telesno umreti, Sam sebe dušno je  preživeti!
Zato se dušne le smrti bojim
In prosim Boga ter vroče želim, Da sam bi za svojim ne šel pogrčbom!  —c<
. . . želimo vrlemu pesniku od vsega srca, da bi ga Bog ohranil še dolgo vrsto let duševno tako krepkega kakor doslej na čast in srečo lepi knjigi naši.
A ne samo izborna vsebina, tudi od konca do kraja vzgledna tehnika jasno priča, kako svet posel je pesniku našemu pesništvo. Dikcija lepa, stiki vsi polnozveneči, po nekatera mesta naravnost nenavadni, originalni — brez najmanjše hibe; pesnik suče jezik, kakor ga je volja — vsega ima v oblasti. Licentia poetica v jezikovnem zmislu je njemu neznana stvar.
V formalnem oziru je knjiga njegova prava učna knjiga mlademu pesniškemu narastaju našemu in želimo, da bi, kar se tiče dikcije in oblike, našel vsaj toliko naslednikov in posnemalcev, kakor jih je našel Gregorčič v zloženih svojih stikih in v svojih zateglo naglašenih vokalih, ki zdaj tako neprijetno odmevajo po pesniškem logu slovenskem. Hic Rhodus, hic salta!
374
Listek.
Nismo pisali teh vrstic, da bi ž njimi ocenili Cimpermanove »Pesmi* . Pisali smo jih samo zategadelj, da bi ž njimi opozorili vse prijatelje slovenskega pesništva na knjigo, ki nam v prelepem torilu podaje venec prekrasnih slovenskih poezij. Kdor jo prebere, gotovo jo z zadovoljstvom uvrsti v tisti predal, kjer hrani našega Preširna in Stritarja, našega Levstika in Gregorči&t,  našega Jenka in Vilharja in druge izvrstnjake slovenske.
LISTEK.
Cesarjevičevi spisi. Gospodu profesorju Hubadu v Gradci je Nj. kr. vis. cesar-jevič blagoizvolil dovoliti, da sme posloveniti in v okrajšani obliki dati na svetlo njegove spise »Orientreise«, »Jagderlebnisse« in sploh vse, kar je cesarjevič spisal sam. Preverjeni smo,  da g. prof. Hubad iz teh opisov priredi knjigo,  ki bode dičila slovstvo naše.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
—   Naš cesar 1848 —1888. Spomeniški spis za slovensko mladino priredil učitelj. Tiskala in založila Ign. pl. Kleinmavr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1888, 8, 32 str. Cena 15 kr. Tako je naslov jako lični, v lepi slovenščini pisani in s pravim patrijotičnim ognjem navdahneni knjižici, ki je te dni prišla na svetlo s tem namenom, da se o štiridesetletnici presvetlega vladarja našega razširi med mladino slovensko. Knjižici je spredaj pridejana cesarjeva podoba v krasnem barvenem tisku in s snimkom cesarjevega podpisa, v tekst so pa vtisnene te slike: avstrijsko-ogrski grb, razvaline Habsburškega gradu z grbom habsburške rodovine, več podob predstavljajočih zanimive dogodbe iz cesarjevega življenja (tako n. pr.: nadvojvoda Franc Jožef obdaruje vojaka, nadvojvoda Franc Jožef v bitvi pri Sv. Luciji, Franc Jožef I. o nastopu vlade, cesar Ferdinand se odpove" vladi, poroka cesarja Franca Jožefa I. s princesinjo Elisabeto Bavarsko, povodenj v dunajskem predkraji Brigittenau 1. 1862., Franc Jožef I , kralj ogrski 1. 1807.), dalje podoba Dunaja 1. 1848. in leta 1888., avstrijska cesarska krona z žezlom, grbi vseh avstrijskih dežel, železnica čez Semering, ljubljanski »Rudofmum«, bitva pri Visu 1. 1868., Tegetthoffov spomenik v Mariboru, cesarjevič Rudolf in cesaričinja Štefanija. Zares lepi knjižici želimo,  da bi jo dobil v roke vsak slovenski otrok!
—   Šolske pesmi. Nabral in izdal Gabrijel Majcen. Prva stopnja. Založil Th. Kaltenbrunner v Mariboru 1888, m. 8, 38 str. Cena 15 kr. — V tej knjižici so zbrane in uglasbene vse šolske pesmi, ki so natisnene v Miklošičevi .»Začetnici in prvem berilu«, v Praprotnikovem »Abecedniku«, v Razinger-Zumerjevem »Abecedniku« in v »Prvem berilu« istih dveh sestavljateljev. Knjižica jako dobro dojde vsem ljudskim šolam slovenskim, kajti ž njo v rokah bodo učenci vse pesmi, katere bero v zgoraj naštetih učnih knjigah, tudi  lehko prepevali.
—   Postojina in sloveča postojinska jama na Kranjskem. S črtežem vseh razdelkov jame. Po raznih virih sestavil J. B. Tisek in založba Šeberjeve tiskarne v Postojini 1888, m. 8, 52 str. Cena 25 kr. Knjižica obseza jako dobro sestavljen kraje-pisni in zgodovinski opis Postojine in postojinske jame, katerega je toplo priporočati vsakemu, kdor se hoče natančneje seznaniti s tem v marsikaterem oziru toli znamenitim in zanimivim okrajem lepe domovine naše,