Kazalo Spremna beseda Slovenska planinska pot • Kaj moramo vedeti o Slovenski planinski poti? • Kaj moramo vedeti o tretjem delu Slovenske planinske poti? 1. S Petrovega Brda na Porezen 2. S Porezna na Ermanovec 3. Čez Idrijo do Hleviške planine 4. Čez Trnovski gozd 5. S Čavna na Javornik 6. Z Javornika na Nanos 7. Z Nanosa do Škocjanskih jam 8. Od Škocjanskih jam do Slavnika 9. Od Slavnika do Debelega rtiča Kontrolne točke SPP OPOZORILO Čeprav je eden osnovnih ciljev planinskih vodnikov povečati varnost obiskovalcev gora, pa avtor in založba ne moreta sprejeti odgovornosti za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpel uporabnik vodnika. Na nevarnosti opozarjamo pri vsakem opisu, vendar je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega pa se razmere na terenu lahko spremenijo celo iz ure v uro. Uporabnik se za turo odloči sam in tudi tvega sam. Na zelo zahtevnih poteh je obvezno samovarovanje. Manj veščim svetujemo spremstvo vodnika. Spremna beseda Slovenska planinska pot je najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji, pa tudi najstarejša v Evropi in na svetu. Bila je povod za nastanek mnogih evropskih veznih poti, ki so danes gotovo bolj znane in tudi bolj obiskane. Začelo se je leta 1953, ko je PZS na pobudo zagnanega mariborskega ljubitelja gora Ivana Šumljaka odprla »Slovensko planinsko transverzalo št. 1.«, ki je bila l. 1991 preimenovana v Slovensko planinsko pot. Kar nekaj vodnikov z opisi te poti je že izšlo, a v pričujoči obliki še ne. Opis poti je namreč razdeljen na odseke oziroma etape na način, ki je novost na našem tržišču. Pohodniki lahko sledijo etapi za etapo po celotni poti ali pa etape poljubno izbirajo, razdelijo ali spojijo glede na želje, čas in vremenske razmere. Celotna pot je smiselno razdeljena na tri dele, prav tako tudi vodnik, saj je tako bolj pregleden. Trije različni avtorji opisujejo vsak del v svoji knjigi. V prvem delu nas Gorazd Gorišek vodi iz Maribora čez Pohorje, Uršljo goro in večino Kamniško-Savinjskih Alp. Nato na Begunjščici preskoči na Karavanke ter nas ob severni meji v Mojstrani prepusti avtorici drugega dela. Mojca Stritar Kučuk nas v drugem delu vodi čez Julijske Alpe na Triglav, Razor, Prisojnik in z Vršiča na Jalovec. Nato skozi Trento obiščemo Dolino Triglavskih jezer, s Komne se povzpnemo še na Krn in se preko Bohinjsko-Tolminskega grebena spustimo na Petrovo Brdo, kjer Julijske Alpe zapustimo. V tretjem delu nas Andraž Poljanec vodi čez Porezen in Idrijsko hribovje, na kraške planote Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa ter preko primorskega krasa vse do Jadranskega morja. Avtorji vodnika po Slovenski planinski poti so v opise vložili vse svoje znanje in izkušnje. Vsi trije so priznani pisci gorniške literature, z bogatimi izkušnjami v gorah, ki imajo za seboj že izjemno literarno in gorniško kilometrino. Vseeno so še enkrat prehodili oziroma preplezali celotno pot in jo na novo opisali. Marsikje so naleteli na novosti in spremembe, od katerih je največja ta, da sedaj pot ne vodi le do Ankarana, ampak do konca Debelega rtiča. Avtorji so ugotovili, da se številke uradnih in njihovih dolžin poti in višinskih razlik ne ujemajo, in povzročili, da smo urednik in pristojni na PZS te podatke še enkrat natančno preverili. Tako smo prišli do dejstva, da je pot sedaj nekoliko daljša kot nekoč. Treba je poudariti, da podani podatki veljajo za dolžino po poti in ne tlorisno dolžino. Pri višinskih razlikah je podatek le približen, saj na poti lahko hitro naberemo nekaj deset metrov več ali manj. Vsak od treh delov vodnika ima najprej uvodni del, kjer so zapisane nekatere splošne informacije o poti, eta-pah, izhodiščih, opremi in varnosti na poti, podani so tudi seznami priporočljivih zemljevidov in druga literatura, v kateri je SPP opisana. Sledijo opisi posameznih etap. Navdušuje predvsem pristop predstavitev etap, ki so prilagojene potrebam in željam uporabnikov. Kratkemu uvodnemu opisu sledita slika profila poti in zemljevid, ob strani so podatki o dolžini poti in višinah ter časi hoje. Ob robu so izpostavljeni tudi možni vzponi na vrhove, zanimivosti ob poti in sestopi v dolino oziroma do urbanega okolja. Dobrodošle bodo informacije o kočah, kjer je kot novost dodana še QR-koda - za vešče uporabe pametnih telefonov. Vse skupaj nadgrajujejo zanimive večje fotografije, ki motivacijsko delujejo na potencialne udeležence te poti. Vodnik po Slovenski planinski poti je natančen in zanesljiv vir podatkov, potrebnih za gorniške podvige vseh, ki boste želeli v celoti spoznati to pot. V zadnjem času je v Evropi in po svetu vse bolj priljubljeno gorsko pohodništvo po veznih poteh. Razveseljuje podatek, da je, poleg pohodnikov v zrelih letih, vse več tovrstnega zanimanja tudi med mladimi. Prepričan sem, da bo ta vodnik pripomogel, da bo tudi pri nas tako. Pa srečno! Jože Drab Slovenska planinska pot KAJ MORAMO VEDETI O SLOVENSKI PLANINSKI POTI? • Slovenska planinska pot (SPP) je najstarejša vezna pot pri nas in v Evropi sploh. Odprta je bila leta 1953 v počastitev 60-letnice organiziranega planinstva v Sloveniji. • Idejni oče SPP je Ivan Šumljak (1899–1984), profesor zemljepisa, kronist, vsestranski planinec in aktivni markacist Planinskega društva Maribor. Med počitkom na Črnem vrhu na Pohorju se mu je ob razgledu na precejšen del slovenskih gora utrnila ideja: »Kaj če bi vse te kraje zvezali z eno samo markirano potjo, ki bi šla kar dalje, prek vsega slovenskega ozemlja!« • Vodi od severovzhoda do jugozahoda Slovenije po večini gorskega sveta – od Maribora do Debelega rtiča pri Ankaranu ob Jadranskem morju. • Označena je s številko ena ob rdeče-beli Knafelčevi markaciji. • Ima 80 kontrolnih točk. • Povezuje 55 planinskih koč in en bivak, vsaj 35 vrhov, 5 slovenskih mest (Maribor, Slovenj Gradec, Tržič, Idrija in Ankaran) in 5 večjih krajev (Jezersko, Mojstrana, Col, Senožeče, Škofije) ter številne vasi in zaselke. • Sestavlja jo 43 etap, ki so razdeljene v tri sklope: prvi (severni), drugi (osrednji) in tretji (južni) del. • Čas, v katerem je treba prehoditi SPP, ni omejen. Če se je povprečen hodec loti v enem zamahu, potrebuje okoli 252 ur hoje oziroma vsaj 37 dni. Rekord iz leta 2015 pa je 7 dni, 8 ur in 10 minut! • Do danes je SPP prehodilo več kot 10.000 ljudi, na leto med 100 in 200. • Slovenska planinska transverzala je bila leta 1991 preimenovana v Slovensko planinsko pot, a se je še danes drži pogovorno ime transverzala. SPP V ŠTEVILKAH • Dolžina: 617,4 km • Višinska razlika: 37.300 m vzpona, 37.600 m spusta • Trajanje: 252 ur oz. 37 dni Cerkvica sv. Socerba nad vasjo Artviže KAJ MORAMO VEDETI O TRETJEM DELU SLOVENSKE PLANINSKE POTI? TRETJI DEL SPP V ŠTEVILKAH • Dolžina: 218,3 km • Višinska razlika: 8.300 m vzpona, 9.100 m spusta • Število etap: 9 • Število kontrolnih točk: 20 • Število obiskanih vrhov: vsaj 9 • Število koč na poti: 9 • Trajanje: 68 ur hoje oz. 8–10 dni ETAPE Tretji del SPP je razdeljen na devet etap, ki se praviloma začnejo in končajo pri planinski koči. Ker so nekatere precej dolge, jih lahko razdelimo in prenočimo v predlaganih vmesnih krajih. Iz preglednice je razviden čas hoje, ki je seveda odvisen od razmer na poti in naše fizične pripravljenosti. Kažipot na Kovku V spodnji tabeli so predstavljene vse etape tretjega dela SPP po dnevih, kontrolne točke pri posameznih etapah in zahtevnost ter predvideni čas. Modra barva pomeni lahko pot. Zahtevnih poti (rdeča) in zelo zahtevnih poti (črna) v tem delu SPP ni. Dan Etape Kontrolne točke Zahtevnost in čas hoje 1. dan 1. S Petrovega Brda na Porezen 1. Porezen 2.15 h 2. dan 2. S Porezna na Ermanovec 2. Bolnica Franja 3. Planinska koča na Ermanovcu 6.30 h 3. dan 3. Čez Idrijo do Hleviške planine 4. Bevkov vrh 5. Mrzli Vrh – Sivka 6. Koča na Hleviški planini 10 h 4. dan 4. Čez Trnovski gozd 7. Mali Golak 8. Koča Antona Bavčerja na Čavnu 9 h 5. dan 5. S Čavna na Javornik 9. Sinji vrh 10. Pirnatova koča na Javorniku 9.30 h 6. dan 6. Z Javornika na Nanos 11. Furlanovo zavetišče pri Abramu 12. Vojkova koča na Nanosu 6.30 h 7. dan 7. Z Nanosa do Škocjanskih jam 13. Vremščica 14. Škocjanske jame 9 h 8. dan 8. Od Škocjanskih jam do Slavnika 15. Artviže 16. Tumova koča na Slavniku 6.30 h 9. dan 9. Od Slavnika do Debelega rtiča 17. Socerb 18. Tinjan 19. Ankaran 20. Debeli rtič 9 h IZHODIŠČE Izhodišče tretjega dela SPP je prelaz Petrovo Brdo (803 m) med Selško dolino in Baško grapo s planinsko kočo. Najbližji javni prevoz je vlak, do 4 km oddaljene železniške postaje Podbrdo (508 m) v Baški grapi na progi Nova Gorica–Bohinj–Jesenice pridemo peš po cesti ali na štop. Vozni red vlaka: www.cipra.org/sl/cipra/slovenija/aktivnosti-v-teku/vozni-redi-v-alpah-2018 CILJ Po novem je zaključek SPP prestavljen iz Ankarana na Debeli rtič. Pot se konča na klifu nad morjem, zadnji žig pa je shranjen na recepciji hotela Arija (Mladinsko zdravilišče in letovišče RKS Debeli rtič). Na voljo je javni avtobusni prevoz na relaciji Debeli rtič–Ankaran–Koper, kjer je tudi železniška postaja. (informacije: avtobusna postaja Koper, tel. +386 5 662 5 1 05) ZAHTEVNOST POTI IN VARNOST Ta del SPP je speljan po lahkih markiranih poteh, ki omogočajo varno hojo brez pomoči rok ob upoštevanju osnovnih načel za varno hojo. Previdnost je potrebna v mokrem, zlasti na nekaterih izrazito ozkih odsekih poti, ki prečkajo strma travnata ali gozdna pobočja. SPP je označena s Knafelčevimi markacijami (rdeče-bel krog) in številko ena (1). Kljub rednemu vzdrževanju se lahko zgodi, da je pot poškodovana; v tem primeru ustrezno prilagodimo načrte. Zaželeno je, da spremembe ali poškodbe poti sporočimo na info@pzs.si. Knafelčeva markacija z enko Aktualni podatki o stanju planinskih poti so objavljeni na spletni strani: www.stanje-poti.pzs.si/ Če pride do nesreče, moramo najprej poskrbeti za varnost in zaščito sebe in ponesrečenca (padajoče kamenje, plazovi, mraz). Nato obvestimo reševalce na klicno številko 112 (Center za obveščanje), ki deluje v vseh mobilnih omrežjih, če je le signal. Če ga ni, mora pisno sporočilo o nesreči prispeti do neke obveščevalne točke (planinske koče, bližnje kmetije ali do policijske postaje v dolini), od koder bodo klic na pomoč posredovali gorskim reševalcem. KONTROLNE TOČKE Med vsako etapo gremo mimo ene ali več kontrolnih točk, ki so v kočah ali na vrhovih, ponekod pa tudi v gostiščih ali pri zasebnikih. Na kontrolnih točkah v Dnevnik s Slovenske planinske poti odtisnemo žig. Planinske koče in gostišča imajo posebni (ovalni) žig za SPP, poleg katerega se po možnosti podpiše oskrbnik koče. Na vrhovih uporabimo običajni (trikotni) žig, vselej pa pripišemo datum obiska. Če žiga na kontrolni točki ni, štejejo tudi fotografi-ja, podpis planinskega vodnika ali druge priče. Kontrolne točke so v opisih označene z znakom . Ko zberemo dokaze, da smo obiskali vse kontrolne točke, dnevnik pošljemo na Planinsko zvezo Slovenije in dobimo značko – častni znak SPP. SPP lahko prehodimo tudi v obratni smeri od opisane ali ločeno po posameznih etapah. SEZONA IN VREME Planinska sezona za tretji del SPP traja pravzaprav vse leto, tudi pozimi, če le ni preveč snega. Zaradi sredogorske lege so koče zunaj planinske sezone večinoma odprte ob koncih tedna. Zato se je v tem obdobju smiselno lotevati posameznih odsekov SPP. Po drugi strani so nekateri odseki SPP na Primorskem poleti izpostavljeni hudi vročini. V takšnih razmerah je pametno izbrati etapo v gozdni senci (npr. Trnovski gozd). Primorski del Slovenije je prvi na udaru slabega vremena, če poslabšanje prihaja z jugozahoda. Zato spremljajmo vremenske napovedi in poskrbimo za primerno opremljenost oziroma se, če pride do hujšega poslabšanja, pravočasno umaknimo v zavetje. Najnovejši vremenski podatki in napovedi so na voljo na straneh: www.vreme.si in www.arso.gov.si. OPREMA • pohodniški čevlji z dobro narebranim podplatom • topla oblačila (tudi kapa, šal, rokavice, …) • vetrovka • zaščita pred soncem (sončna očala, krema, pokrivalo) • čelna svetilka • čutara ali plastenka za vodo • prigrizki • komplet prve pomoči • prenosni telefon s polnilnikom • osebni dokument in veljavna članska izkaznica PZS • zemljevidi in ostali pripomočki za orientiranje DODATNA OPREMA • Dnevnik s Slovenske planinske poti • zložljive pohodniške palice • cepin in dereze (v zimski sezoni in do zgodnjega poletja) • dvostranska metalizirana folija • vžigalice ali vžigalnik • žepni nož • rezervno perilo • komplet za osebno higieno • fotoaparat • straniščni papir • planinska spalna rjuha • zamaški za ušesa • blazinica za žige PLANINSKE KOČE Razen v kampih spanje v šotoru ni dovoljeno, zato moramo prenočevati v planinskih kočah ali gostiščih, ki ponujajo prenočišča (kmečki turizmi, penzioni). Planinska društva običajno oskrbujejo koče od junija do konca septembra ali sredine oktobra, nekatere pa tudi zunaj sezone ob koncih tedna. V kočah ni hotelskega udobja. V jedilnici, kjer igrata osrednjo vlogo točilni pult in krušna peč, lahko kupimo hrano in pijačo ali jemo svojo malico. Ponekod se lahko odločimo za polpenzion. Koče nimajo posebnega prostora, kjer bi obiskovalci kuhali lastno hrano. Pri prenočevanju v planinskih kočah imajo člani PZS in člani planinskih organizacij, s katerimi ima PZS sklenjen sporazum o reciprociteti ali bilateralne sporazume, popust. Za uveljavitev popusta potrebujemo veljavno planinsko izkaznico (z nalepko za tekoče leto). Spimo lahko na skupnih ležiščih ali v sobah s posteljami ali pogradi. Spalne vreče ne potrebujemo, saj so na ležiščih odeje. Planinsko spalno rjuho prinesemo s sabo, sicer moramo doplačati. V spalne prostore ne smemo vstopiti s čevlji. Pustimo jih v veži, kjer si lahko izposodimo copate. Ob desetih zvečer mora biti v koči mir. Če ima koča električni generator, se takrat ugasne. Spanje je pametno rezervirati po telefonu, da se izognemo prenočevanju na leseni klopi v jedilnici, če so vsa ležišča zasedena. Topla voda v umivalnici ni vedno samoumevna, ponekod je tuširanje plačljivo (nekaj evrov). Ko so koče zaprte, lahko ponekod brezplačno uporabljamo bolj ali manj urejene zimske sobe. Pri opisu vsake etape so podani kontaktni podatki o planinskih kočah, mimo katerih vodi SPP. Več podatkov o kočah lahko najdemo tudi na: www.pzs.si/koce.php OKVIRNE CENE V KOČAH • Nočitev na skupnih ležiščih: 21/10,5* EUR • Nočitev v sobi: 27/19* EUR • Polpenzion z nočitvijo na skupnih ležiščih: 29/23* EUR • Polpenzion z nočitvijo v sobi: 37/30* EUR • Enolončnica: 6,5 EUR • Skodelica čaja: 2 EUR • Voda, 1,5 l: 4,5 EUR * Popust velja za člane PZS in člane planinskih organizacij, s katerimi ima PZS sklenjen sporazum o reciprociteti ali bilateralne sporazume. HRANA IN PIJAČA V kočah lahko kupimo prigrizke (čokolada ipd.) in preproste jedi (juhe, enolončnice, klobase in sladice, kot so štruklji, jabolčni zavitek in palačinke). Zaradi racionalizacije teže v nahrbtniku in stroškov je najbolje načrtovati tako, da zajtrk in večerjo kupimo v koči, hrano za čez dan pa nosimo s seboj iz doline. Po poti lahko dopolnimo zaloge v trgovinah v naslednjih krajih: • Idrija (3. etapa) • Col (5. etapa) • Senožeče (7. etapa) • Spodnje Škofije (9. etapa) • Ankaran (9. etapa) Zlasti poleti je pomembno, da imamo s seboj dovolj tekočine. V kočah brez vodovoda lahko kupimo vodo v plastenkah in drugo pijačo (cene so precej višje kot v trgovini). Voda iz pipe v nekaterih kočah ni pitna, ker gre za deževnico. ZEMLJEVIDI Osnovni zemljevidi posameznih etap v različnih merilih so pri vsakem opisu, za boljšo orientacijo pa uporabimo planinske zemljevide, na katerih je potek SPP označen s številko 1. Zemljevidi v merilu 1 : 50.000 pokrivajo širše območje, tisti v natančnejšem merilu (1 : 40.000) pa etape prikaže nazorneje. Tretji del SPP pokrivajo naslednji zemljevidi: • Triglavski narodni park, 1 : 50.000. Ljubljana, PZS. • Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000. Ljubljana, Geodetski zavod Slovenije. • Nanos, Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko, 1 : 50.000. Ljubljana, PZS. • Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, 1 : 50.000. Ljubljana, PZS. • Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, 1 : 40.000. Ljubljana, Kartografija. OBVESTILO UPORABNIKOM PLANINSKIH POTI Uporabnikom planinskih poti priporočamo, da se na spletni strani http://stanje-poti.pzs.si/, v bližnji planinski koči ali pri lokalnem planinskem društvu predhodno informirajo o dejanskem stanju planinskih poti. Če opazite poškodbe planinskih poti ali njihovo neustrezno urejenost (poškodbe varoval, podori, zelo obledele markacije, močno zaraščene poti ipd.), prosimo, da na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, 1000 Ljubljana ali poskodbe.poti@pzs.si pošljete sporočilo, v katerem navedite, na kateri planinski poti ste opazili pomanjkljivost, jo opišite in, če je mogoče, dodajte tudi fotografijo. OPOZORILO Uporabniki uporabljajo planinske poti na lastno odgovornost. Uporabniki planinskih poti morajo pri uporabi planinskih poti ravnati samoodgovorno in odgovorno do drugih tako, da ne ogrožajo ali poškodujejo sebe ali drugega. Uporabnik je dolžan planinsko pot uporabljati tako, da se po njej ter na in ob zemljišču, čez katerega poteka in na drugih nepremičninah ter favni in flori ob njej ne dela škoda. Prepovedano je omejevati dostop na planinske poti ter poškodovati, odstranjevati ali uničevati markacije, usmerjevalne table, skrinjice in varovalno opremo in druge oznake ali uporabljati neoznačene bližnjice. Gibanje po neoznačenih poteh ali brezpotju in gibanje v zimskih razmerah odsvetujemo vsem, ki niso dobri poznavalci terena oziroma zelo izkušeni in dobro opremljeni planinci. DODATNA LITERATURA • Dnevnik s Slovenske planinske poti. Ljubljana, PZS, 2018. • Andraž Poljanec, Milenko Arnejšek - Prle: Slovenska planinska pot. Ljubljana, PZS, 2012. • Andreja Erdlen: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje. Ljubljana, PZS, 2011. • Milan Vinčec: Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras. Ljubljana, PZS, 2016. • Gorazd Gorišek: Razširjena slovenska planinska pot. Ljubljana, PZS, 2014. Čez morje gora, mimo čudes, v senci dreves do širjave morjà; naj dan za dnem bo vtisov poln in varno pluje naj planinski čoln. Andraž Poljanec Dva kala pri sirarni na Vremščici S Petrovega Brda na Porezen DOLŽINA 5,7 km VIŠINSKA RAZLIKA 780 m vzpona IZHODIŠČE Koča na Petrovem Brdu (804 m) CILJ Planinski dom na Poreznu (1585 m) NAJVIŠJA TOČKA Planinski dom na Poreznu (1585 m) ČAS HOJE • Petrovo Brdo–Planinski dom na Poreznu 2.15 h ZAHTEVNOST lahka pot Porezen Etapo na Porezen bo marsikdo začel že na Črni prsti po prespani noči v Domu Zorka Jelinčiča, od koder bo po opisu, ki je na voljo v drugem, osrednjem delu tega vodnika, sestopil na Petrovo Brdo (3.30 h). V tem primeru bo več kot dobrodošla Koča na Petrovem Brdu, ki stoji na vrhu cestnega prelaza med Selško dolino in Baško grapo. Od tod nas čakata dobri dve uri vzpona po gozdu na travnata slemena Porezna. ZANIMIVOSTI OB POTI • ostanki italijanskih vojaških utrdb iz tridesetih let 20. stoletja (rapalska meja – Alpski zid) Imeniten razglednik in višinski prvak Cerkljansko-Škofjeloškega hribovja se v obliki razpotegnjene travnate piramide vzpenja nad dolinami Cerknice, Baške grape in Davče. Na vrhu, ki je preluknjan z nekdanjim italijanskim bunkerjem, stoji obelisk padlim med 2. svetovno vojno, tik pod njim planinska koča, najimpresivnejši pa je pogled na Bohinjsko-Tolminski greben s Triglavom v ozadju. Koča na Petrovem Brdu KOČI • Koča na Petrovem Brdu (804 m) 15 ležišč in 6 v zimski sobi +386 5 380 81 01, +386 41 320 966 www.planinske-koce.si/koca_na_petrovem_brdu Planinski dom na Poreznu • Planinski dom na Poreznu (1585 m) 60 ležišč in 3 zasilna v zimski sobi (v kočici poleg doma) +386 5 994 47 59, +386 41 221 795, +386 31 687 256 www.planinske-koce.si/koca_na_poreznu OPIS: S cestnega prelaza Petrovo Brdo se napotimo južno navzgor po asfaltirani cesti mimo ostankov italijanskih utrdb. Višje sekamo cestni ovinek, nato nadaljujemo po gozdni poti vselej navzgor v isti smeri. Nad gozdno mejo se odpre razgled najprej na Bohinjsko-Tolminski greben. Mimo nekdanje italijanske stavbe dosežemo travnato severno sleme Porezna, po katerem se vzpnemo do Planinskega doma na Poreznu. Do vrha Porezna, ki pride sicer na vrsto v naslednji etapi, je le še pet minut, zato ga mnogi planinci obiščejo kar takoj. S Porezna na Ermanovec DOLŽINA 16,8 km VIŠINSKA RAZLIKA 680 m vzpona, 1300 m spusta IZHODIŠČE Planinski dom na Poreznu (1585 m) CILJ Planinska koča na Ermanovcu (968 m) NAJVIŠJA TOČKA Porezen (1630 m) ČAS HOJE • Planinski dom na Poreznu–Bolnica Franja 3.15 h • Bolnica Franja– Planinska koča na Ermanovcu 3.15 h Skupaj: 6.30 h ZAHTEVNOST lahka pot Bolnica Franja S Porezna sestopimo na cerkljansko stran do Bolnice Franja, ki je skrita v divji stranski grapi doline Cerknice, kjer občudujemo iznajdljivost in pogum prvih graditeljev. Nato se zapodimo v nasprotni breg Cerknice in se prevalimo na škofjeloško stran. Mimo samotnih kmetij ukrademo nekaj pogledov na naše visoke alpske vršace in se končno okrepčamo v Planinski koči na Ermanovcu. OPIS: Od Doma na Poreznu se kratko vzpnemo na vrh Porezna, nato ob jugovzhodnem grebenu sestopimo na preval Medrce (1370 m; odcep poti v Poče in Davčo). Nadaljujemo čez vzpetino Medrce ali Kovačev rob z bunkerjema in navzdol na sedlo Velbnik (1331 m; na desni je lovska koča). Naravnost čez pašnik se blago vzpnemo na preval s križpotjem, od koder se po gozdnatem pobočju Počanske gore in čez vmesne goličave spustimo na travnate Labinjske lehe z razgledom na Blegoš in Črni vrh s smučiščem. Ko pridemo do gozda, bodimo zaradi razcepa poti na tri kraje pozorni na markacije s številko 1; zaviti moramo levo proti vzhodu. Sestopamo po poti in vlakah, nekajkrat prečkamo gozdno cesto. Niže se pot spušča proti jugu in je bolj zaraščena, vodi ob potoku in nazadnje čez senožet pripelje v vas Poljane. Sledimo vaški ulici, nato se po kolovozu skoraj po plastnici sprehodimo nad dolino Cerknice do naslednjega zaselka, kjer se pred okrepčevalnico Pasice (491 m) na levo proti severu odcepi dostop k Bolnici Franja (537 m), do koder je še 10 minut vzpona po odlično urejeni in slikoviti poti ob potoku skozi sotesko Pasice. Nad poslopji nekdanje bolnišnice je mogoč še kratek vzpon po stopnicah nad globokimi koriti do bunkerja (600 m), od koder so nadzirali vhod v sotesko. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Ermanovec, 1026 m (30 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • Bolnica Franja (600 m) v soteski Pasice je delovala od decembra 1943 do maja 1945. Imenuje se po zdravnici Franji Bojc - Bidovec, ohranjena pa je kot kulturni spomenik pod okriljem Mestnega muzeja Idrija z znakom evropske dediščine od leta 2007, ker s svojo pričevalnostjo bogati evropsko kulturno dediščino in predstavlja simbol mednarodnega povezovanja in humanosti. Narasle vode so jeseni 2007 odplavile večino bolnišničnih barak, ki so jih uspešno obnovili. MOŽNI SESTOPI V DOLINO • Cerkno (1 h, lahka pot ali cesta) Od Bolnice Franja se vrnemo k okrepčevalnici Pasice in nadaljujemo po asfaltiranem dovozu navzdol do glavne ceste, kjer zavijemo levo navzgor. Kmalu nas kažipot popelje desno dol in čez mostič nad sotočjem Črne in Cerknice. Onkraj zagrizemo v breg bolj ali manj naravnost navzgor po poti oziroma vlaki do stare vojaške ceste, ki ji sledimo desno čez večinoma gozdnato pobočje vzpetine Škofje. S posameznih čistin se kaže Porezen. Na koncu jase z brunarico nas kažipot požene levo vkreber na preval Vrhulce (810 m) z znamenjem in razgledom na Blegoš. Nadaljujemo po gozdni cesti proti jugu, prečkamo dovoz h kmetiji Pri Jeramu in ob pašniku prispemo spet v gozd, kjer se na razcepih držimo desno. Ko se gozd razmakne, zavijemo levo po asfaltirani cesti, pred bližnjo kmetijo Laniščar pa spet levo na kolovoz, kjer se odkrijejo Julijci s Triglavom. Sledita vzpon na gozdnato vzpetino Vrhovčev grič (po domače Šance; 1048 m) z ostanki italijanske vojašnice in sestop na cesto, po kateri nadaljujemo vzdolž slemena in mimo odcepa v Kopačnico do Planinske koče na Ermanovcu. Vrh Ermanovca se sicer dviga nad travnatimi pobočji še pol ure naprej. Planinska koča na Ermanovcu KOČA • Planinska koča na Ermanovcu (968 m) 34 ležišč +386 4 519 52 14, +386 51 256 881 www.planinske-koce.si/planinska_koca_na_ermanovcu Čez Idrijo do Hleviške planine DOLŽINA 28,3 km VIŠINSKA RAZLIKA 1400 m vzpona, 1550 m spusta IZHODIŠČE Planinska koča na Ermanovcu (968 m) CILJ Koča na Hleviški planini (818 m) NAJVIŠJA TOČKA Bevkov vrh (1051 m) ČAS HOJE • Planinska koča na Ermanovcu–Bevkov vrh 2.30 h • Bevkov vrh–Mrzli Vrh (Sivka) 2.30 h • Mrzli Vrh–Idrija 3.30 h • Idrija–Koča na Hleviški planini 1.30 h Skupaj: 10 h ZAHTEVNOST lahka pot Triglav, Črna prst, Porezen, Bevkov vrh Od Planinske koče na Ermanovcu se SPP spusti na prelaz Kladje. Pred nami je valovit razvodni hrbet med porečjema Poljanske Sore in Idrijce z razglednim Bukovim vrhom, raztresenim zaselkom Mrzli Vrh pod Sivko in Ledinsko planoto. Nad Ledinskim Razpotjem se še zadnjič vzpnemo pred sestopom v Idrijo. Iz mesta potegnemo vkreber še do Koče na Hleviški planini. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Sivka, 1008 m (10 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • Marijina kapelica na razglednem Bevkovem vrhu • Ledine s cerkvijo sv. Jakoba iz 16. stol. in rojstno hišo pesnika in duhovnika Antona Žaklja - Ledinskega (1815–1869) • Idrija z možnostjo ogleda nekdanjega rudnika živega srebra (Antonijev rov iz leta 1500) in rudniškega gradu Gewerkenegg (Mestni muzej Idrija) s stalno razstavo o delovanju in razvoju rudnika ter mesta Idrija Če smo po dolgotrajni hoji potrebni počitka, lahko etapo skrajšamo in prespimo v nekdanjem rudarskem mestu (info. TIC Idrija, +386 5 374 3 9 16). OPIS: Od Planinske koče na Ermanovcu se vrnemo do kmetije Laniščar, pri čemer si lahko vzpon čez Vrhovčev grič prihranimo z obhodom po cesti na južni strani. Od Laniščarja se po cesti spustimo na prelaz Kladje (787 m) z avtobusno povezavo med Škofjo Loko in Cerknim. (od Planinske koče na Ermanovcu 45 min–1 h) MOŽNI SESTOPI V DOLINO • z Vrhulc v Cerkno (45 min, lahka pot) • Sovodenj (45 min, lahka pot) • Trebija (1 h, lahka pot) • iz Kladja v Cerkno (45 min, lahka pot in cesta) • z Ledinskega Razpotja v Žiri (1 h, lahka pot ali cesta) ali v Spodnjo Idrijo (45 min, cesta) Napotimo se zahodno proti Lajšam, že po nekaj korakih pa zavijemo levo na vlako (kažipot). Pri vzponu po gozdu bodimo na razcepih pozorni na oznake. Nad domačijo Slamovčan gremo naravnost do asfaltirane ceste, nato pa vzdolž travnatega hrbta po stranskem kraku na zahodni strani (kažipot). Cesta se spusti na preval pod Bevkovim vrhom, kjer na križišču zavijemo desno do kmetije Na ravan. Skrenemo levo mimo pesjaka in se po kolovozu in zgoraj po stezi vzpnemo do Marijine kapelice na travnati in razgledni severozahodni rami širokega Bevkovega vrha. Tu je imeniten kraj za počitek. [Najvišja točka Bevkovega vrha (1051 m) je v gozdu brez razgleda, 10 minut vstran od SPP proti jugovzhodu.] Od kapelice se spustimo južno mimo domačije Slabe v dol s traktorsko cesto. Z nje zavijemo na kolovoz (kažipot), ki nas popelje okrog slemena na strmali nad domačijo Na Hmenici in dolino Idrijce. Zložno sestopimo vselej v isti smeri na južno pobočje Bevkovega vrha in po njem čez senožeti k domačiji Podpleč, pod njo pa na širok preval. Nadaljujemo naravnost po lokalni cesti 300 metrov, nato skrenemo levo po travnati brežini do prevala Kanavc z znamenjem in kažipotom. Po cesti se spustimo na vzhodno stran do kmetije Lanišar, kjer zavijemo desno in se vzpenjamo večinoma po gozdnih cestah, vmes pa po kolovozih in vlakah mimo nekaj samotnih domačij (kažipoti so urejeni). Nazadnje dosežemo asfaltirano cesto in po njej desno kmetijo Pri Vodičarju v zaselku Mrzli Vrh pod Sivko. Od Vodičarja gremo po cesti mimo hleva in odcepa v Žiri navzgor do razcepa z Marijino kapelico. Od tod se lahko vzpnemo zahodno na gozdnato in nerazgledno Sivko (1008 m) sprva po cesti, nato po poti čez travnik v gozd in na vrh (10 min). SPP se od Marijine kapelice spusti južno navzdol po asfaltirani cesti v Ledine (790 m), gručasto vas na severnem koncu ledinske planote, čez katero sledimo cesti proti jugu in navzdol sprva po asfaltu, nato po kratkem odseku gozdne ceste do zaselka Ledinsko Razpotje (705 m), kjer je prelaz med Žirmi na vzhodni strani in dolino Idrijce. Na Razpotju se sprehodimo desno kratko po glavni cesti, nato zavijemo levo proti Goram, pri gostilni Fortuna pa skrenemo desno v gozd na kolovoz (kažipot za Idrijo, sprememba poteka SPP). Na bližnjem kolovoznem razcepu sledimo desnemu kraku, ki se vzpne na severno sleme Golic in se zoži v pot. Desni odcep pustimo ob strani in se držimo slemena čez vrh (845 m) in navzdol, pozneje pa nas steza popelje na zahodno pobočje. Pod razglediščem na dolino Idrijce ("raufnk panorama") nas čaka strmejši odsek, kjer je zlasti v mokrem potrebna previdnost, prav tako na precej kamnitih delih poti in na strmini tik nad Idrijo, kjer se držimo desnega, prav tako markiranega obhoda. Znajdemo se na razglednem travnatem slemenčku nad rudniškim dimnikom ("pri raufnku"), kjer se steza obrne ostro desno, napravi velik okljuk proti severu, nato pa nas odloži na Rudarski ulici. Nadaljujemo levo in navzdol, nato po širši Arkovi ulici do semaforja, prečkamo cesto in Idrijco (most za pešce) ter se mimo šole sprehodimo do avtobusne postaje (326 m). Pod Sivko Koča na Hleviški planini KOČA • Koča na Hleviški planini (818 m) 29 ležišč +386 51 644 405 www.planinske-koce.si/koca_na_hleviski_planini Od avtobusne postaje Idrija nadaljujemo proti staremu delu mesta, na razcepu po desnem kraku, kakor nas vodijo markacije ob cesti, in čez Mestni trg. Pod gradom Gewerkenegg gremo čez potok Nikova in takoj zavijemo desno navzgor (kažipot) v ozko Kajuhovo ulico, prečkamo cesto Idrija–Vojsko ter se vzpnemo po strmi Čopičevi ulici mimo zadnjih hiš in naprej po kolovozu do gozdne ceste na Pringlu (Marijina kapelica in razpotje treh poti na Hleviše). Pri lopi s klopco krenemo vkreber po Lovski poti, ki je višje razrita v vlako. Na križišču vlak hodimo desno navzgor vselej po široki vlaki, ki zložno vijuga jugozahodno po gozdu do slemena, po katerem vodi pot do naslednjega kolovoza. Po njem gremo desno na gozdno cesto Čekovnik–Hleviše, s katere se kmalu na levo odcepi strmejši dovoz (kažipot) do Koče na Hleviški planini. Čez Trnovski gozd DOLŽINA 29,7 km VIŠINSKA RAZLIKA 1400 m vzpona, 980 m spusta IZHODIŠČE Koča na Hleviški planini (818 m) CILJ Koča Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m) NAJVIŠJA TOČKA Mali Golak (1495 m) ČAS HOJE • Koča na Hleviški planini–Vojsko 2.30 h • Vojsko–Iztokova koča pod Golaki 4.30 h • Iztokova koča–Koča Antona Bavčerja na Čavnu 2 h Skupaj: 9 h ZAHTEVNOST lahka pot Vrh Malega Golaka S Hleviške planine nas SPP popelje na odmaknjeno Vojskarsko planoto. Na čistinah nas osupne pogled na veličino naših Alp. Sledi pohod v Trnovski gozd, kjer imamo po načelu »zdrav duh v zdravem telesu« priložnost potopiti se v globine svoje duše, na Golakih, ruševnatih otočkih sredi prostranega gozdovja, pa se končno spet napasemo razgledov od morja do Triglava. V Iztokovi koči je priporočljivo okrepčilo, da nas do Čavna ne bo telesno zvilo, na srečo pa nas tudi tam čaka koča. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE Vrh Malega Golaka • Veliki Modrasovec, 1355 m (15 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • razgled na Julijske in Kamniške Alpe • Vojsko (1077 m), »najvišja vas na Primorskem« s cerkvijo sv. Jožefa (1669) in Tekaškim smučarskim centrom • spomenik Partizanski bolnici Pavla na Hudem polju Ta precej dolga etapa se še podaljša, če prejšnjo skrajšamo do Idrije. Zato jo lahko razdelimo in prenočimo bodisi v Iztokovi koči pod Golaki bodisi že na Vojskem (www.vojsko.si). Po daljšem hribolazenju se bo morda prilegel manj naporen dan. OPIS: Kažipot pred kočo nas požene po strmi gozdni poti mimo razgledišč na Kamniške in Julijske Alpe na vrh Hleviške planine, 908 m (20 min, vpisna skrinjica), kjer se odpre še razgled na Trnovski gozd. Nadaljujemo zahodno vzdolž gozdnatega grebena, vmes se na južno stran odcepi Idrijsko-Cerkljanska planinska pot. Nazadnje se pot razširi v vlako, na razcepu izberemo levi, zgornji krak, ki vodi mimo gospodarskih poslopij nad kmetijo Mohorič. Ves čas se držimo slemena in z zadnje vzpetine (981 m) se spustimo do ceste, ki pripelje iz Čekovnika (kažipot), po njej pa naprej še pet minut do zaselka Kočevše, kjer se priključimo na cesto Idrija–Vojsko. Sledimo ji po gozdu, čez travnate planjave in razgledni hrbet (širok pogled na Julijske Alpe, Porezen, Ratitovec, Blegoš, Karavanke v ozadju, Kamniške Alpe) do Vojskega (1077 m). Možnost prenočevanja, če etapo razdelimo. (Pri domu CŠOD Vojsko je žig za SPP, ki pa trenutno še ni vključen v Dnevnik.) Pri cerkvi zavijemo levo proti Mrzli Rupi. Ceste se držimo do Tekaškega smučarskega centra oz. kmetije Kotlar, kjer nas kažipot usmeri levo na kolovoz, po katerem sekamo cestni ovinek. Nato se po cesti spustimo južno do križišča s spomenikom, kjer se začne makadam, ki nas pelje jugovzhodno mimo zaselka Mrzla Rupa proti Golakom oz. Lokvam. Strmejši vzpon je asfaltiran, na levi je jasa Hudo polje s spomenikom Partizanski bolnici Pavla. Nadaljujemo vselej navzgor pod izrazito skalno ostrico Sončni rob do gozdnatega prevala Škrbina (1227 m), kjer se glavna cesta odpelje desno proti Lokvam, mi pa gremo naravnost zložno navzgor po levem kraku do bližnjega odcepa markirane poti na Golake (kažipot). Vodi nas južno skozi bukovje, čez dobre pol ure na poraščenem slemenu zavije desno proti severozahodu in se vzpne čez gozdnato vzpetino, ki leži severno od rušnatega Velikega Golaka. Nato se spustimo na sedlo med Velikim in Srednjim Golakom (ta odsek je na karti Nanos, 2007, napačno označen kot vzpon čez Veliki Golak). Sledi strmejši vzpon na razgledni Srednji Golak (1480 m), od koder nadaljujemo v isti smeri vzdolž vmesnega gozdnatega sedla na najvišji, ne pa tudi največji Mali Golak (1495 m). Razgled je izjemen: sredogorske širjave segajo do velikanov Julijskih Alp s Triglavom na čelu, na jugozahodu se blešči Tržaški zaliv, na večerni strani pa prebadajo nebo italijanski Dolomiti. Z Malega Golaka se spustimo zahodno skozi rušje v gozd. Onkraj vodoravnega odseka sestopamo strmeje proti jugozahodu do Iztokove koče pod Golaki (1260 m). Iztokova koča pod Golaki KOČI • Iztokova koča pod Golaki (1260 m) 11 ležišč in 2 v zimski sobi +386 31 594 420, +386 41 754 640 www.planinske-koce.si/iztokova_koca_pod_golaki Koča Antona Bavčerja na Čavnu • Koča Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m) 40 ležišč in 10 v zimski sobi +386 31 399 841 www.planinske-koce.si/koca_antona_bavcerja_na_cavnu Od kažipotov pod kočo se po poti kratko spustimo do prevala Strgarija (1217 m) s križiščem gozdnih cest. Kažipot pokaže južno navzdol po gozdni cesti, čez dobrih 500 m pa zavijemo levo na gozdno pot in sestopimo do naslednje gozdne ceste. Po njej desno blago navzgor in spet levo po ozki poti do glavne gozdne ceste. Že po nekaj korakih skrenemo desno na gozdno pot, ki nas popelje večinoma vodoravno proti jugu (na številnih razpotjih bodimo pozorni na sicer zanesljive oznake). Od presečišča s poslednjo gozdno cesto se pot ves čas in strmeje vzpenja po severnem pobočju Velikega Modrasovca, nato se po njegovi vzhodni strani zložno spusti do čistine, kjer stoji Koča Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m). S Čavna na Javornik DOLŽINA 30,1 km VIŠINSKA RAZLIKA 1100 m vzpona, 1190 m spusta IZHODIŠČE Koča Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m) CILJ Pirnatova koča na Javorniku (1156 m) NAJVIŠJA TOČKA Koča Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m) ČAS HOJE • Koča Antona Bavčerja na Čavnu–Predmeja (spomenik Jožefu Resslu) 45 min • Predmeja (spomenik Resslu)–Sinji vrh 2.45 h • Sinji vrh–Col 3 h • Col–Javornik (Pirnatova koča) 3 h Skupaj: 9.30 h ZAHTEVNOST lahka pot Javornik, Križna gora in Kovk s Sinjega vrha Med Čavnom in Colom je razpet eden najbolj izjemnih odsekov Slovenske planinske poti. Od Predmeje do Kovka je namreč speljana po robu Trnovske planote, ki se lomi v Vipavsko dolino. V daljavi se blešči Tržaški zaliv, Primorska pa nas vabi s svojimi čari. Vendar ne takoj; najprej gremo še na izlet v samotna zakotja pod Javornikom, na vrhu pa se nam po zaslugi lesenega razglednega stopa ob dobri vidljivosti razkrije dobršen del naše domovine. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Kucelj, 1237 m (40 min, lahka pot) • Otliški maj, 847 m (5 min, lahka neoznačena pot) • Navrše, 857 m (10 min, lahka neoznačena pot) • vrh Javornika, 1240 m (10 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • razgledišče Beverca (Na Veverici) • Predmeja: spomenik Jožefu Resslu (izumitelj ladijskega vijaka, načrtovalec prve ceste na Goro, tj. območje med Čavnom in Colom) • Predmeja: spomenik vôdi (ob napeljavi vodovoda, kipar Marko Pogačnik) • Predmeja – Vrh Jone: spomenik Materi Gori (podoba ženske s posodo vode na glavi, kipar Zmago Posega) • razgledišča na robu trnovske planote z značilno kulturno krajino (s suhozidci ograjeni travniki) • Otliško okno, naravni spomenik Etapa je precej dolga. Ponuja se možnost delitve na dva dela s prenočevanjem po prvi tretjini na Sinjem vrhu. OPIS: Od Koče Antona Bavčerja na Čavnu se napotimo sprva proti vzhodu po gozdni cesti. Mimo imenitnega razgledišča Beverca sledimo cesti še nekoliko navzdol, pri kažipotu pa zavijemo desno na dobro urejeno, a strmejšo pot, ki prečka številne vlake in nas po polurnem sestopu pripelje do cestnega razcepa na začetku Predmeje (890 m), od koder se spušča cesta v Vipavsko dolino. Pot po robu Kovk (Sončnica) • Sinji vrh je iz časov rapalske meje povsem preluknjan – Italijani so v njem zgradili več tisočlitrske vodne zbiralnike s cevovodom iz Hublja 800 metrov visoko. Tik pod vrhom stoji turistična domačija Sinji vrh z etnološko zbirko starih predmetov. • Col s starim imenom Podvelb – pri cerkvi sv. Lenarta je v srednjem veku stal grad z obokom (velbom) čez cesto, kar je omogočalo stalen nadzor. Sedanje ime izhaja od pobiranja deželne doklade (colnine) na blago, ki so ga tovorili proti Logatcu in Idriji. Nadaljujemo po cesti proti Colu 500 metrov do Vrha Jone s spomenikom Materi Gori, kjer skrenemo desno na prijetno pot, ki vodi po robu trnovske planote. Vzpne se čez več vzpetin, ki so imenitna razgledišča, opremljena z ličnimi klopmi. Prvi razglednik s klopco nima imena, onkraj izravnave Na Orlovci se vzpnemo na Dolski maj (913 m) z razgledom na Čaven, Golake, Sinji vrh, Nanos in Vipavsko dolino. Nadaljujemo proti jugovzhodu. Pod Dolskim majem se na razpotju v gozdu držimo kratek čas južno navzdol, nato se mimo travnate uvale vzpnemo jugovzhodno na planotasto Penklerijo, kjer se na razcepu držimo roba. Naslednja razgledna vzpetina je Otliški maj (847 m), pot pa vodi sever-no pod njim (do vrha je pet minut). Sprehodimo se čez pašnik do prevala, kjer se pri kapelici odcepi markirana pot v Ajdovščino, SPP pa se nadaljuje po robu planote. Malo naprej zazeva desno pod potjo znamenito Otliško okno (760 m). Kmalu se izvijemo iz bukovja in prečkamo pašnike pod travnato vzpetino Navrše (857 m). Vodoravna pot nas nato pelje skozi gozd do Roba z razgledom na Ajdovščino. Pri betonskem drogu električne napeljave je razpotje, kjer SPP najprej zavije levo v notranjost planote, na Sinji vrh (kažipot). Napotimo se po kolovozu, pri domačiji Peterlini pa stopimo na asfaltirano cesto. Sledimo ji v dosedanji smeri, pozneje pa zavijemo ostro desno navzgor proti Sinjemu vrhu. Cesta nas pripelje do turistične domačije Sinji vrh (970 m), ki stoji malo pod razglednim vrhom (1002 m). je v skrinjici nasproti vhoda v gostišče. Otliško okno Po smeri vzpona se vrnemo do razgledišča na Robu (drog električne napeljave). Nadaljujemo levo (jugovzhodno) po razgibanem Robu in nad Črnimi stenami. Po krajšem spustu smo na Pravem ali Kukuškem vrhu (830 m), kjer stoji skoraj 200 let star kamnit križ. Pot nas popelje čez Podrto goro in naprej delno skozi gozd, nato čez planotasti del Kovka (Reber) z vzletiščem jadralnih letalcev (860 m), od koder se vzpnemo na vrh Kovka (961 m; po domače Sončnica) s kovinskim križem. S Sončnice ne gremo vzhodno po slemenu Velikega Grebena (modre markacije), ampak se spustimo poševno proti severovzhodu v bukov gozd. Nižje na čistini kratko sestopimo po vlaki, nato skrenemo desno na pot (slabo označeno), spodaj pa sledimo kolovozu proti vzhodu ter severno do ceste pri zaselku Žagolič. Po cesti smo v 10 minutah na Colu. Vrh Javornika Na križišču pri colski cerkvi sv. Lenarta zavijemo levo proti Godoviču, takoj zatem pa desno v smeri Vodic. Na koncu naselja gremo po desnem kraku. Po cesti se zložno vzpenjamo proti vzhodu skozi bukovje mimo stranskih odcepov, trikrat sekamo ovinke po markiranih bližnjicah. Ko se na desni odpre jasa s samotno hišo (Mali škol, 950 m), skrenemo pri znamenju levo navzdol po gozdni cesti (kažipot). Kmalu jo zapustimo desno po poti, ki prečka dno Široke doline in se vzpne po nasprotnem bregu. Prekoračimo gozdno cesto in malo višje čez dovoz k domačiji Jeler dosežemo cesto Strmec–Javornik. Odpre se pogled proti jugu na najvišje vzpetine planote Hrušice od Streliškega vrha do Križne gore. Nadaljujemo desno po cesti, vmes sekamo večji ovinek, cesta pa pod Kresovim gričem (astronomski observatorij) pripelje do Medvedove domačije, ki stoji tik pod prevalom s Pirnatovo kočo, do koder je le še kratek vzpon po razdrtem dovozu. Od Pirnatove koče je 10 minut vzpona proti zahodu po travnatem bregu in skozi bukovje na vrh Javornika (1240 m). Pirnatova koča na Javorniku MOŽNI SESTOPI V DOLINO • Ajdovščina (1 h, lahka pot) KOČI • Turistična domačija Sinji vrh, 970 m 25 ležišč (brez popusta na članstvo v PZS) +386 5 3649 608 www.sinji-vrh.si • Pirnatova koča na Javorniku (1156 m) 6 ležišč +386 70 722 174, +386 41 403 224 www.planinske-koce.si/pirnatova_koca_na_javorniku Z Javornika na Nanos DOLŽINA 24,0 km VIŠINSKA RAZLIKA 780 m vzpona, 700 m spusta IZHODIŠČE Pirnatova koča na Javorniku (1156 m) CILJ Vojkova koča na Nanosu (1240 m) NAJVIŠJA TOČKA Nanos – Pleša (1262 m) ČAS HOJE • Pirnatova koča na Javorniku–Podkraj 2 h • Podkraj–Abram 2.30 h • Abram–Pleša (Vojkova koča) 2 h Skupaj: 6.30 h ZAHTEVNOST lahka pot Nanos Z Javornika se napotimo južno skozi gozdovje in šele v Podkraju, kjer prečkamo nekdanjo rimsko prometnico Oglej–Emona, smo spet v civilizaciji. A le za kratek čas, saj nas takoj spet objame samotnost zakrasele nanoške planote, katere najvišji vrhovi (Suhi vrh, Debeli vrh) segajo malo čez 1300 metrov, na drugem koncu pa nas čaka malce nižja Pleša z Vojkovo kočo in pogledom na morje. MOŽNI VZPONI NA VRHOVE • Pleša, 1262 m (5 min, lahka pot) ZANIMIVOSTI OB POTI • Podkraj s cerkvijo sv. Marjete ob prometnici Ajdovščina–Col–Logatec, pomembni že v rimskem cesarstvu • medved v veliki kletki na Turistični kmetiji Abram (Furlanovo zavetišče pri Abramu) • zakrasela nanoška planota z brezni in jamami • zahodni in južni obronki Nanosa so od leta 1987 zavarovani kot krajinski park • razgled s Pleše MOŽNI SESTOPI V DOLINO • Vipava (1.15 h, lahka pot) OPIS: SPP se od Pirnatove koče po gozdni poti spusti do Medvedove domačije, od koder nadaljujemo južno po gozdni cesti sprva blago navzgor, potem navzdol do križišča Na Nemcih (1058 m). Spustimo se desno proti Vodicam, že po 100 metrih pa skrenemo levo na pot. S pomočjo markacij se prebijemo čez številne vlake in čez gozdnato strmino dosežemo travnat preval, kjer se odpre razgled na hribovje Nanosa. Kratek čas sledimo kolovozu proti jugu, nato zavijemo desno in najprej prečkamo prostran pašnik. Onkraj gozdička se svet prevesi v dolino Strelíce z gozdno cesto. Po njej gremo levo v gozd, pa spet desno na pot, ki se kmalu razširi v vlako. Ko se bukovje razmakne, jo pri smrekah zapustimo na desno po stezi. Znajdemo se na pašnem svetu, ki se postopno preveša proti Podkraju, kamor sestopimo po travah in skozi grmovje. Nižje krenemo na razcepu s kažipotom po levem kraku, ki se spusti do glavne ceste. Na drugi strani je kažipot, ki pokaže navzdol po stari cesti v središče Podkraja s cerkvijo sv. Marjete, Marijino kapelo, okrepčevalnico Likar in koritom z vodo. Nanos z Razdrtega Nasproti Marijine kapele se napotimo v kratko stransko ulico, na koncu pa skrenemo desno na bližnji travnik. Čezenj se sprehodimo do kamnitega kolovoza, ki se kmalu razcepi. Po desnem kraku se spustimo jugozahodno v širok travnat dol, kjer je razpotje. SPP se nadaljuje levo in mimo rumene plinovodne oznake z markacijo pripelje na makadamsko cesto. Po njej jo mahnemo proti jugozahodu po gozdu. Stranske odcepe pustimo ob strani in se ravnamo po kažipotih (Abram). Iz zakraselega gozdnatega naročja se vzpnemo na zahodno stran Požganega hriba, kjer je vzpon zložnejši. Potem se svet postopno prevesi in v daljavi zagledamo poraščeno teme Šentviške Ture. Mimo domačije Blažon se spustimo do stika s cesto, ki pripelje z desne iz Vipave čez Sanabor. Zavijemo levo pro-ti jugu in se po ravnem v 20 minutah sprehodimo do turistične kmetije oz. Furlanovega zavetišča pri Abramu (900 m), ki stoji desno malce vstran od ceste. Od kmetije Abram se vrnemo na cesto in nadaljujemo mimo lovskega doma proti Vojkovi koči. Po 100 metrih je na desno odcep k Zgornjemu Abramu, mi pa jo uberemo po levem kraku blago navzgor po gozdu. Pozneje se svet odpre in kmalu zavijemo s ceste levo po stezi, ki vodi čez trave in skozi gozdnate hodnike do gozdne ceste. Po njej se kratko spustimo, nato nas kažipot usmeri levo na kamnit kolovoz, ki se sprva strmo požene v breg. Nazadnje po poti dosežemo razgledni travnat preval in se prevalimo spet na cesto. Marsikdo jo mahne do Vojkove koče kar po njej, SPP pa je deloma speljana vzporedno na desni skozi grmovje in gozd. Na koncu nas bližnjica, ki se s ceste odcepi na levo, pripelje do Vojkove koče malo pod vrhom Pleše z RTV-stolpom. Cerkev sv. Hieronima na Nanosu Furlanovo zavetišče pri Abramu (Turistična kmetija Abram) KOČI • Furlanovo zavetišče pri Abramu 900 m (Turistična kmetija Abram) 20 ležišč (brez popusta na članstvo v PZS) +386 51 662 002 www.planinske-koce.si/furlanovo_zavetisce_pri_abramu Vojkova koča na Nanosu • Vojkova koča na Nanosu (1240 m) 52 ležišč +386 5 726 45 29, +386 51 373 900 www.planinske-koce.si/vojkova_koca_na_nanosu Z Nanosa do Škocjanskih jam DOLŽINA 27,5 km VIŠINSKA RAZLIKA 760 m vzpona, 1600 m spusta IZHODIŠČE Vojkova koča na Nanosu (1240 m) CILJ Matavun (399 m) NAJVIŠJA TOČKA Vojkova koča na Nanosu (1240 m) ČAS HOJE • Vojkova koča na Nanosu–Razdrto 1.45 h • Razdrto–Vremščica 4 h • Vremščica–Škocjanske jame 3 h Skupaj: 9 h ZAHTEVNOST lahka pot Vremščica Brez skrbi, z Nanosa ne sestopimo »na nos«, temveč naokrog po položni poti. Proti jugu se razprostira valoviti del Primorske z gozdnatim hrbtom med Razdrtim in Senožečami ter razpotegnjeno Vremščico z Urbanovim vrhom kot najvišjo točko (domače ime po cerkvici, ki gnezdi na vršnem slemenu). Onkraj leži slepa Vremska dolina z do 60 metrov globokim kanjonom reke Reke, največje slovenske ponikalnice. Slepi konec Vremske doline, kjer se Reka s ponorom pod vasjo Škocjan poslavlja v podzemlje, je začetek Škocjanskih jam, kamor nas pripelje SPP. ZANIMIVOSTI OB POTI • razgled s Pleše • osvežilna voda pred Razdrtim • Senožeče s cerkvijo sv. Jerneja, ostanki starega gradu, kamnitimi koriti in »vago« • razgled z Vremščice, na vrhu hrbta jugovzhodno od najvišje točke stoji nedavno obnovljena cerkvica sv. Urbana z manjšim zavetiščem (5–10 min) • letališče Divača • Regijski park Škocjanske jame (edinstven naravni spomenik in Unescova dediščina, tel. +386 5 708 21 10) s sotesko reke Reke, udornicami, brezni in podzemnimi dvoranami OPIS: Od kažipotov pri koči jo uberemo sprva pro-ti zahodu (Razdrto – lažja pot) mimo spomenika Janku Premrlu - Vojku. Izpod Pleše se spuščamo severozahodno čez goličave do razpotja nad cerkvico sv. Hieronima na robu planote, kjer zavijemo ostro levo proti jugovzhodu. Ponekod precej kamnita pot najprej v zložnem spustu prečka vršni del pobočja Rebrnic. Ko jo objame gozd, se v zavojih strmo spusti do razglednega pomola, od koder zložneje sestopamo po gozdu do velike čistine. Na razcepu gremo po levem kraku sprva blago navzgor, nato spet v gozd, kjer se SPP združi z direktno potjo s Pleše. Nižje se pot izvije skozi grmovje proti levi na travnato brežino, po kateri sestopimo do makadamske ceste. Po njej levo smo v kratkem pri počivališču, kjer se oskrbimo z vodo. Po nadvozu čez avtocesto se sprehodimo na Razdrto, kjer zavijemo najprej desno po glavni, čez 200 metrov pa levo po stranski cesti navzgor proti jugozahodu. Nad naseljem skrenemo desno na kolovoz, pod stebrom za elektriko pa levo in se vzpnemo čez travnato vesino (stezica). V gozdu po kolovozu na hrbet Golega vrha in v dosedanji smeri navzdol do gozdne ceste. Sledimo ji levo in tako po levi strani obidemo naslednjo vzpetino, nato zavijemo desno na kolovoz (kažipot). Na večkratnem razcepu bodimo pozorni na markacije. Držimo se druge vlake, ki se požene levo vkreber, vrh hriba pa se na krajšem odseku zoži v stezo in se obrne levo. Nadaljujemo spet po vlaki vzdolž valovitega gozdnatega hrbta z neizrazitima Maznim vrhom in Mlačnim hribom mimo številnih stranskih odcepov, nazadnje pa se spustimo v Senožeče. (z Razdrtega 2.15 h) Mimo senožeške cerkve sv. Jerneja pridemo do glavne ceste, jo prečkamo in sledimo ulici mimo spodnjih korit do stare vage oz. zgornjih korit, kjer se držimo levo. Zunaj vasi sledimo zložnemu kolovozu (na razcepih so oznake, markacije so goste), nato strmejši gozdni poti. Čez gol hrbet Slatne se prevalimo v neporaščen dol, nato se po nasprotnem bregu vzpnemo do razpotja pod travnatim Bukovim vrhom ali Malo Vremščico, 932 m. Nadaljujemo levo na teme Velike Vremščice, 1027 m. (iz Senožeč 1.45 h) (Po travnatem hrbtu se lahko sprehodimo še malo naprej do prikupne cerkvice sv. Urbana.) Z vrha se vrnemo do razpotja pod travnatim Bukovim vrhom in nadaljujemo levo (zahodno) proti Škocjanskim jamam. Na naslednjem razcepu se držimo desnega kolovoza, ki vodi po širokem hrbtu proti severozahodu. Ko se spustimo do križišča gozdnih cest (kažipot!), zavijemo levo na markirano stezico, ki pelje jugozahodno naravnost navzdol po pobočju Gabrške gore. Zdolaj prečkamo gozdno cesto in sledimo kolovozu proti severozahodu, dokler nas kažipot ne usmeri levo po protipožarni poseki. Nadaljujemo pod železnico, skozi gozd in po ravnem, odprtem svetu do Letališča Divača. Po makadamski cesti dosežemo asfaltirano, jo prečkamo in se po krajšem vzponu znajdemo na lokalni cesti pred zaselkom Gradišče. Malce naprej zavijemo z asfalta ostro desno na kolovoz. Na razcepu gremo najprej desno, nato levo po gozdni poti do Škocjanskih jam, kjer nas najprej preseneti imenitno razgledišče vrh 164-metrske apnenčaste stene Velike doline (spodaj se reka Reka poslavlja v podzemlje), nasproti pa nad sosednjo udornico Malo dolino gnezdi vas Škôcjan. Od razgledišča se skozi nasad črnega bora blago spustimo proti Matavunu. Tik pred naseljem je na desni stopničast dostop do informacijskega središča Parka Škocjanske jame z gostiščem (395 m), kjer je v prodajalni spominkov ovalni žig za SPP. Vpisna skrinjica je pri parkirišču. Škocjanske jame KOČE • Med Nanosom in Slavnikom ni planinskih koč. Prenočišča so na voljo pri zasebnikih oziroma na nekaterih turističnih kmetijah v okoliških vaseh (info. TIC Divača, tel. +386 5 731 09 41, +386 41 550 205). Od Škocjanskih jam do Slavnika DOLŽINA 22,6 km VIŠINSKA RAZLIKA 1000 m vzpona, 380 m spusta IZHODIŠČE Matavun (399 m) CILJ Tumova koča na Slavniku (1018 m) NAJVIŠJA TOČKA Slavnik (1028 m) ČAS HOJE • Škocjanske jame (Matavun)–Artviže 2.45 h • Artviže–Skadanščina 2 h • Skadanščina–Slavnik 1.45 h Skupaj: 6.30 h ZAHTEVNOST lahka pot Na Slavnlku Od kraškega čudesa Škocjanskih jam nas SPP popelje čez odmaknjene kotičke in razmršene gmajne na vrh flišnatih Brkinov, od koder se postopno spustimo v zakraselo Matársko-Podgrajsko podolje, suho dolino, po kateri je nekoč tekla reka proti današnji Kozini. Na vidiku je Slavnik, zadnji tisočak pred morjem, s katerim se na severu konča valovit hrbet Čičarije. Po prehojenih gorskih velikanih Slovenske planinske poti ga bomo kot za malo malico pospravili v planinsko malho. ZANIMIVOSTI OB POTI • Regijski park Škocjanske jame (edinstven naravni spomenik in Unescova dediščina, tel. +386 5 708 21 10) s sotesko reke Reke, udornicami, brezni in podzemnimi dvoranami • vasi Matavun, Škocjan, Betajna in Naklo s kraško arhitekturo • cerkvica sv. Mavricija (sv. Vrica) z ostanki fresk iz 15. stol. • ostanki nekdanjega gradu Završnik pri vasi Podgrad s cerkvijo sv. Janeza Krstnika iz 16. stol. • razgled in cerkvica sv. Socerba iz 17. stol. na vrhu Brkinov (817 m) nad Artvižami • vas Slivje s cerkvijo sv. Martina s konca 17. stol. (freske, kipi in reliefni križev pot so delo akademskega slikarja Toneta Kralja) • slepa dolina Mrzlice z breznom Slivarske ponikve • jama Dimnice pred Markovščino z možnostjo ogleda ob nedeljah ob 15.30 (tel. +386 41 693 014) Imenu je botroval iz jame dvigajoč se toplejši zrak, ki v hladnih dnevih kondenzira • cerkev sv. Antona Padovanskega v Markovščini, grajena v romanskem slogu • pisana flora na Slavniku (narcise ali urbanščice, kukavice, ilirske perunike, …), ki je zavarovan kot naravni spomenik OPIS: Od informacijskega središča sestopimo po stopnicah in zavijemo desno po peščeni poti v Matavun s krajevnimi zanimivostmi. Po glavni cesti se sprehodimo levo mimo odcepa v Škocjan do zadnje matavunske hiše s kamnito ogrado. Za njo gremo gor po stopničkah in vzporedno s cesto do stezice, ki nas levo proti vzhodu skozi gozdič in čez travnik pripelje do vasice Naklo, kjer sledimo markacijam po vaških ulicah. Mimo hiš št. 6 in 7 pridemo do konca vasi in nadaljujemo po kolovozu (na razcepu po desnem kraku), nato prečkamo glavno cesto. Od bližnje cerkvice sv. Mavricija sledimo kolovozu v dolino Sušice. Prijeten dolinski sprehod proti Brkinom se konča na asfaltirani cesti. Po njej gremo v isti smeri do razcepa, nato po desnem kraku navzgor do ostrega desnega ovinka, kjer skrenemo s ceste levo na kolovoz, ki nas vselej navzgor v kratkem pripelje do vasi Podgrad. Na vogalu spodnje hiše zavijemo desno po strmi vaški ulici, ki nas odloži na sedlu v središču vasi. (iz Matavuna 1.30 h) Na desni so na razglednem gričku ostanki gradu, SPP pa nas izpod cerkve (kažipot) po kolovozu popelje južno do dna gozdnate doline. Onkraj potoka sledimo markacijam in oznakam sprva po strmi poti, višje po kolovozih in vlakah do Artviž (790 m), najvišje brkinske vasi. Vpisna skrinjica s trikotnim žigom je pritrjena na drogu javne razsvetljave zraven hiše Artviže 23, kjer hranijo ovalni žig za SPP. Nadaljujemo po ulici skozi vas. Na razcepu zavije SPP na desno, zelo priporočljivo pa je najprej slediti levemu kraku in se vzpeti do cerkvice sv. Socerba na vrhu Brkinov (dobrih pet minut), od koder nese pogled do Triglava. Od omenjenega razcepa v vasi se spustimo do ceste Vremska dolina–Matarsko podolje, kjer zavijemo desno. Nato se SPP odcepi na desno po kolovozu in vodi sprva vzdolž oblega travnatega slemena s pogledom na Slavnik, potem skozi gozd po kolovozu oziroma vlaki vselej vzporedno s cesto. Pred zaselkom Mrše gremo kratko po cesti in desno navzdol po vlaki do hiš. 200 metrov iz zaselka spet skrenemo desno na kolovoz, ki poseka ovinek, nato se spuščamo po cesti do stranskega odcepa za Slivje, kjer zavijemo levo. Na naslednjem križišču vabi na levi vas Slivje s cerkvijo sv. Martina, SPP pa nas pelje desno mimo jame Dimnice v Markovščino. (z Artviž 1.30 h) Tumova koča na Slavniku KOČA • Tumova koča na Slavniku (1018 m) 24 ležišč +386 31 668 688 www.planinske-koce.si/tumova_koca_na_slavniku Pri markovski cerkvi sv. Antona Padovanskega se držimo levo, nato prečkamo glavno cesto in nadaljujemo po kolovozu čez kraški svet (glavni kažipot na razcepih je Slavnik z RTV-stolpom). Onkraj vzpetinice stopimo na lokalno cesto. Sledimo ji levo navzgor 400 metrov, pri kažipotu pa skrenemo desno po stezi do cerkvice sv. Roka, ki stoji na holmu Rožce tik nad Skadanščino. (iz Markovščine 45 min) Od cerkvice se spustimo skozi vas, nato sledimo markacijam jugozahodno po ulici, ki se od roba vasi nadaljuje kot kolovoz. Na bližnjem razcepu po desnem kraku, na vrhu prvega vzpona po poti sekamo ovinek. V nadaljevanju pustimo ob strani več odcepov, oznaka za vodo je zastarela, ob vznožju gozdnatega pobočja pa se kolovoz postopno zoži v kamnito pot, ki višje prečka gozdno cesto, nazadnje pa se iz bukovja izvije na vršno goličavo, ki jo premagamo naravnost vkreber. Vrh Slavnika z razgledno ploščo obidemo po levi in že smo pri Tumovi koči, zadnji planinski postojanki na SPP. Pogled odplava do morja, z vrha pa tudi do Julijcev s Triglavom. Vrh Slavnika Od Slavnika do Debelega rtiča DOLŽINA 33,6 km VIŠINSKA RAZLIKA 400 m vzpona, 1400 m spusta IZHODIŠČE Tumova koča na Slavniku (1018 m) CILJ Debeli rtič (14 m) NAJVIŠJA TOČKA Slavnik (1028 m) ČAS HOJE • Tumova koča na Slavniku–Prešnica 1.30 h • Prešnica–Osp 3.30 h • Osp–Tinjan 1 h • Tinjan–Debeli rtič 3 h Skupaj: 9 h ZAHTEVNOST lahka pot Grad Socerb Zaključni akordi SPP so kot odmev mogočne simfonije gora. S Slavnika, ki so mu planinci nadeli laskav vzdevek »istrski Triglav«, se čez bolj ali manj opustel Kras in Kraški rob spustimo v rodovitno Osapsko dolino in zagrizemo še v Tinjanski hrib. Do Škofij vzamemo zalet za zadnji vzponček na vršino Miljskega polotoka, od koder sestopimo do morja in se zasluženo prepustimo ležernosti bibavice … ZANIMIVOSTI OB POTI • razgled s Slavnika v ugodnih razmerah do Benetk in Dolomitov • cerkev sv. Jedrti v Prešnici iz 17. stol. z ločenim, 200 let mlajšim zvonikom • Sveta jama pri Socerbu, edina podzemna cerkev na Slovenskem. Jama je globoka 50 metrov, v njej je nekaj časa prebival sv. Socerb, tržaški mučenec. Ogled je mogoč vsako nedeljo ob 14. uri, za večje skupine pa tudi po dogovoru (tel. +386 41 693 014) • grad Socerb z restavracijo in razglediščem • gručasta vas Socerb s starim imenom Strmec, cerkev sv. Socerba obnavljajo • Osapska stena – plezalski paradiž, gnezdišče zavarovanih ptic (velika uharica, puščavec), botanične zanimivosti (zimzeleno rastišče sredozemske makije, bleda obloglavka) Razdalja med Slavnikom in Debelim rtičem ni mačji kašelj, zato velja razmisliti o prenočevanju v Ospu (kamp Vovk). OPIS: Od Tumove koče se spustimo severozahodno po cesti in posekamo ovinek, pred Grmado, sosednjo vzpetino, pa na odcepu druge poti (kažipot za Prešnico) skrenemo desno po gozdu. Na razcepu se držimo levo, prečkamo stransko gozdno cesto in se kmalu znajdemo na prostrani planjavi. Prekoračimo cesto Slavnik–Hrpelje in sledimo poti, ki se kmalu potopi v gozd. Prijetno je sestopati med bori in nižje črnimi gabri, nad potjo je skalnato razgledišče Stena. Mimo počivališča ob kalu še nekaj časa nadaljujemo po zložni poti, nato se SPP odcepi levo in se strmeje spusti do železniške proge. Onkraj nas peščena cesta popelje v Prešnico (od Tumove koče na Slavniku 1.30 h). Spustimo se med hišami, pri cerkvi sv. Jedrti gremo desno (smer Kozina), pred rumeno stavbo (kulturni dom) pa zavijemo levo navzdol v dolino V dolu. Kmalu prečkamo potok, ki teče po flišni krpi sredi sicer kraškega sveta, nato sledimo kolovozu čez grmičaste travnike. Tik pred regionalno cesto nas nova oznaka (sprememba poteka SPP) usmeri levo. Pretežno travnata pot je speljana vzporedno s cesto, onkraj vzpetinice nadaljujemo po kolovozu, nato pa zavijemo desno po asfaltu skozi podvoz v Petrinje. V središču vasi je obnovljen vodnjak, kjer se lahko osvežimo. (iz Prešnice 45 min) Od vodnjaka jo uberemo v dosedanji smeri med hišami in naprej po kolovozu, na neizrazitem razcepu se držimo levo, vzporedno z glavno cesto. Kmalu nas markacija spelje na pot med kamnitima ogradama. Tipična kraška gmajna zažari jeseni, ko pride do izraza rdečina ruja. Ko stopimo na asfaltirano cesto, ji sledimo desno 400 metrov. Nato zavijemo levo vkreber po stranskem cestnem kraku, že po nekaj korakih pa za markacijami desno na vodoravno stezo. Sprehodimo se do makadamske ceste, po kateri jo mahnemo levo (zahodno) sprva zložno navzgor, vselej pa naravnost čez kraško planoto. Na severu se dviga vzpetina Kokoš, v ozadju so Julijci s Krnom in Kaninom. Od ovinka asfaltirane ceste gremo nekaj korakov po njej, nato pa desno po poti med borovce do vhoda v Sveto jamo, od koder se po peščenem dovozu vrnemo na cesto, ki nas v kratkem pripelje h gradu Socerb (437 m). je vzidan na steni pri vhodu v grad. (iz Petrinj 1.30 h) • kraška stavbna arhitektura vasi Osp s cerkvijo sv. Tomaža iz 17. stol. z ločenim zvonikom • razgledni Tinjan s cerkvijo sv. Mihaela iz začetka 18. stol. KOČE • Med Slavnikom in Debelim rtičem ni planinskih koč. Na voljo je izletniška kmetija oziroma kamp Vovk v Ospu. +386 5 659 06 00, +386 31 537 962 www.kmetija-vovk-osp.si • Ob morju je nekaj turističnih objektov (npr. kamp Adria Ankaran, +386 5 663 73 50). Od gradu, pod katerim se stiska vasica Socerb, sestopimo po stopnicah in poti do ceste, po njej pa do glavne ceste, ki vodi desno proti mejnemu prehodu Socerb. Zavijemo desno, čez nekaj korakov pa pri oznaki skrenemo levo na kolovoz. Zložno se spustimo proti jugozahodu do državne meje. Onkraj leži vas Prebeneg, SPP pa vodi navzdol ob meji. Nižje se na kolovozu držimo levo, sestopimo v grapo Zasedskega potoka in prekoračimo strugo. Na drugi strani se kolovoz kmalu razcepi, srednji krak pa nas pripelje v Osp. (iz Socerba 1.15 h) Po vaški ulici se mimo cerkve sv. Tomaža spustimo do ceste Črni Kal–mejni prehod Osp. Po njej gremo levo, kmalu pa skrenemo desno mimo izletniške kmetije in kampa Vovk. Prečkamo Osapsko reko in sledimo peščeni cesti, nato pa desnemu kolovozu v gozd. Naskočimo strmino Tinjana, višje zavijemo desno na pot in dosežemo travnato Golo brdo s pogledom na Osapsko steno in sosednjo Mišjo peč. Na tem območju bodo od leta 2019 dalje zaradi gradnje drugega tira železniške proge Divača–Koper verjetno potrebni začasni obhodi, ki bodo ustrezno označeni. V nadaljevanju nas markacije in kažipoti vodijo po kolovozu in poti, nato po vlaki in gozdni cesti do razgledne vršne uravnave. Kratka stezica nas popelje v vas Tinjan, kjer je tik pod cerkvijo sv. Mihaela (374 m) pritrjena vpisna skrinjica z žigom. (iz Ospa 1 h) Klif na Debelem rtiču S Tinjana, kjer se obeta sprememba poteka SPP (bodimo pozorni na oznake), se spustimo zahodno po cesti na Zgornje Škofije. Nižje pri osnovni šoli zavijemo desno na stransko ulico, ki nas pripelje do glavne ceste na Spodnjih Škofijah. Pri semaforju prečkamo cesto in sledimo markacijam med hišami po zaviti ulici, nato prečkamo še lokalno cesto ter nadaljujemo navzgor skozi zgornji del Spodnjih Škofij. Čez 300 metrov zavijemo levo na sprva asfaltiran stranski odcep, ki se obrne levo proti zahodu. Sprehodimo se med oljčnimi nasadi in vinogradi s pogledom na Koprski zaliv in brda, skupinico hiš obhodimo po levi ob brajdah. Pot se izteče na cestno križišče, od koder gremo v dosedanji smeri po dovozu do bližnje hiše, nato po kolovozu navzgor v naselje in za markacijami do kulturnega doma, kjer zavijemo levo po t. i. vinski cesti z razgledom na Miljski zaliv in Trst. Pri otroškem igrišču pod borovci zavijemo levo na stranski odcep (enosmerna ulica), ki nas pripelje v središče Hrvatinov. (s Spodnjih Škofij 45 min) Po ulicah in čez cesto se strmo spustimo skozi naselje, nižje pri kovinskem električnem drogu pa zavijemo desno na stranski odcep, ki se prelevi v makadam. Kmalu nas markacije usmerijo desno na pot, ki se zložno spusti po gozdu v Ankaran. Mimo cerkve sv. Nikolaja sestopimo po ulici Oljčna pot, pred Centrom multiple skleroze pa zavijemo desno v ozko Pervanjevo ulico, kjer nam oznaka pokaže levo dol po stopnicah v središče Ankarana z avtobusno postajo in velikim parkiriščem. Na njegovi levi strani se nahaja Korta bar (Regentova ulica 2, tel. +386 5 652 06 60), kjer je predzadnja kontrolna točka SPP. (iz Hrvatinov 45 min) Konec Slovenke planinske poti na obali Jadranskega morja Od Korta bara se sprehodimo do bližnjega krožišča na glavni cesti. Uberemo jo desno proti Italiji in sledimo pločniku do bolnišnice Valdoltra, kjer zavijemo desno v stransko ulico (Vinogradniška pot). Markacije so redke; na prvem razcepu gremo naravnost, na naslednjem navzgor po desnem kraku, vrh klanca pa zavijemo levo. Naselje se konča, odpre se enkraten razgled na Koprski in Tržaški zaliv. Med vinogradi in oljkami se po kolovozu spustimo do glavne ceste in nadaljujemo desno ob njej. Prečkamo jo pri uvozu v Mladinsko zdravilišče in letovišče RKS Debeli rtič, hkrati pa smo na pragu naravnega spomenika Debeli rtič (tabla). SPP se nadaljuje zahodno po peščenem kolovozu med trtami. Zadnjo markacijo nosi bor s pomenljivo razprostrtimi vršnimi vejami na vrhu debelortiškega klifa, kot bi nam na cilju odprtih rok želel dobrodošlico. Poti je nepreklicno konec, pred nami so le še morske milje. Po kolovozu se vrnemo do Mladinskega zdravilišča, kjer nas na recepciji hotela Arija (tel. +386 5 909 70 00) čaka zadnji žig na Slovenski planinski poti. (iz Ankarana 45 min–1 h) Kontrolne točke SPP (TOČKE, OPISANE V TEM VODNIKU, SO V POUDARJENEM TISKU) 1. Spodnje Radvanje, 279 m 2. Mariborska koča, 1068 m 3. Ruška koča, 1256 m 4. Klopni vrh, 1340 m 5. Koča na Pesku, 1386 m 6. Ribniška koča, 1507 m 7. Grmovškov dom pod Veliko Kopo, 1377 m Koča Planinc, 1010 m 8. Koča pod Kremžarjevim vrhom, 1102 m 9. Poštarski dom pod Plešivcem, 805 m 10. Dom na Uršlji gori, 1680 m 11. Andrejev dom na Slemenu, 1096 m 12. Dom na Smrekovcu, 1377 m 13. Koča na Travniku, 1548 m 14. Koča na Loki pod Raduho, 1534 m 15. Velika Raduha, 2062 m 16. Koča v Grohotu pod Raduho, 1460 m 17. Kocbekov dom na Korošici, 1808 m 18. Ojstrica, 2350 m 19. Kamniška koča na Kamniškem sedlu, 1864 m 20. Frischaufov dom na Okrešlju, 1396 m 21. Kranjska koča na Ledinah, 1700 m 22. Križ (Koroška Rinka), 2433 m 23. Skuta, 2532 m 24. Cojzova koča na Kokrskem sedlu, 1793 m 25. Grintovec, 2558 m 26. Jezerska Kočna, 2540 m 27. Češka koča na Spodnjih Ravneh, 1542 m 28. Planinski dom na Kališču, 1534 m 29. Storžič, 2132 m 30. Dom pod Storžičem, 1123 m 31. Koča na Kriški gori, 1471 m 32. Koča na Dobrči, 1478 m 33. Begunjščica – Veliki vrh, 2060 m 34. Roblekov dom na Begunjščici, 1657 m 35. Planinski dom na Zelenici, 1536 m 36. Prešernova koča na Stolu, 2174 m 37. Golica, 1835 m 38. Mojstrana – Slovenski planinski muzej, 641 m 39. Aljažev dom v Vratih, 1015 m 40. Dom Valentina Staniča pod Triglavom, 2332 m 41. Triglavski dom na Kredarici, 2515 m Dom Planika pod Triglavom, 2401 m Koča na Doliču, 2151 m 42. Triglav, 2864 m 43. Pogačnikov dom na Kriških podih, 2050 m 44. Razor, 2601 m 45. Prisojnik (Prisank), 2547 m 46. Poštarski dom na Vršiču, 1688 m Tičarjev dom na Vršiču, 1620 m Erjavčeva koča, 1525 m 47. Zavetišče pod Špičkom, 2064 m 48. Jalovec, 2645 m 49. Koča pri izviru Soče, 886 m 50. Kugyjev spomenik, 823 m 51. Na Logu – Dom Trenta, Informacijsko središče TNP, 626 m 52. Zasavska koča na Prehodavcih, 2071 m 53. Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m 54. Dom na Komni, 1520 m Koča pod Bogatinom, 1513 m 55. Planinski dom pri Krnskih jezerih, 1385 m 56. Gomiščkovo zavetišče na Krnu, 2182 m 57. Koča na planini Razor, 1315 m 58. Vogel, 1922 m 59. Rodica, 1966 m 60. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti, 1835 m 61. Planinski dom na Poreznu, 1585 m 62. Bolnica Franja, 600 m 63. Planinska koča na Ermanovcu, 968 m 64. Bevkov vrh, 1051 m 65. Mrzli Vrh – Sivka, 1008 m 66. Koča na Hleviški planini, 818 m 67. Mali Golak, 1495 m 68. Koča Antona Bavčerja na Čavnu, 1242 m 69. Sinji vrh, 1002 m 70. Pirnatova koča na Javorniku, 1156 m 71. Furlanovo zavetišče pri Abramu, 900 m 72. Vojkova koča na Nanosu, 1240 m 73. Vremščica, 1027 m 74. Škocjanske jame, 395 m 75. Artviže, 817 m 76. Tumova koča na Slavniku, 1018 m 77. Socerb, 437 m 78. Tinjan, 374 m 79. Ankaran, 18 m 80. Debeli rtič, 14 m ANDRAŽ POLJANEC Slovenska planinska pot – III. del UREDNIK Jože Drab UREDNIK PLANINSKE ZALOŽBE Vladimir Habjan LEKTORIRANJE Vera Šeško TEHNIČNI UREDNIK Emil Pevec ZEMLJEVIDI IN PROFILI Geodetska družba d. o. o. UREDNIK KARTOGRAFIJE Andrej Stritar OBLIKOVNA ZASNOVA VODNIKA Grupa Ee OBLIKOVANJE IN PRELOM Meta Žebre IZDALA IN ZALOŽILA Planinska zveza Slovenije Ob železnici 30a, SI-1000 Ljubljana www.pzs.si info@pzs.si Ljubljana, 2021 ELEKTRONSKA IZDAJA Dostopno na: www.biblos.si EVIDENČNA ŠTEVILKA ZALOŽBE 492 ZA PLANINSKO ZVEZO SLOVENIJE Jože Rovan AVTORJI FOTOGRAFIJ Drab, Jože: str. 10, 12, 44, 45, Gorišek, Gorazd: str. 28-29, Horvat, Franci: str. 9, 18-19, 20-21, 24-25, 54-55, 56, 58-59, 62-63, 64-65, 69, 74-75, Naglost, Oton: naslovnica, str. 34-35, 48, 70-71, Pazlar, Gal Pavel: str. 76-77, Ramovš, Lidija: str. 40-41, 50-51, Ranfl, Andrej: str. 32, Tomšič Drab, Andreja: str. 42-43. AVTORJI PERORISB Tone Rojc, Jadran Lasnibat, Špela Oblak Brez pisnega dovoljenja Planinske zveze Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 60242691 ISBN 978-961-6870-66-5 (ePUB)