Smernlce in cllji Vstran rokavice in božaiočo mehkobo! Kdor ne prenese trdih besed, naj se potuhne pod odejo. Za vsak primer pa naj pomoli na zrak samo nos, da ga lastni smrad ne zaduši. Darevič, v 18. št. »U. T.« Imamo navado, da gledamo na prilike in dogajanja v širokem s\etu z domače žabje perspektive. Zato nas ie čas v velikih zgodovinskih periodah navadno prehitel in preden smo se jasno zavedli, kaj je hotel od nas, smo že precej zaostali. Tako smo vedno capljali nekje zadaj, se oprijemali na misli in ljudi dvomljive vrednosti, se izgubljali v meglenih frazah, bobnali prazno to\arištv<> in kulturolovstvo, se samozavestno trkali na pr- sa, previdno molčali o lastnih napakah, zvesto služili interesom tistih, ki so vedrili in oblačili na političnem nebu mile domovine, slepo verjeli njih lepim lažem in mislili smo, da služimo s tem interesom najširših narodovih plasti. Kdor bo pisal kritično zgodovino slovenskega učiteljstva, bo moral ugotoviti, da se je velika večina tega učiteljstva pustila zavedno ali nezavedno izrabljati od tanke plasti izkoriščevalcev. Temu se končno ni čuditi. Pod lepo masko člo\ečanstva in lažnega nacionalizma se je skrivalo marsikaj, kar bi v luči znanstvene kritike in objektivne Dresoje dobilo Dopolnoma nove. docela izpačene podobe. Slovenski učiteli s svoio pomanjkljivo izobrazbo, postavljen v sredo družabnih trenj polpretekle dobe, gmotno odvisen od vladajočih plasti, na milost in nemilost predan njihovi samovolji, ni znal ločiti zrna od plevela. Pomanjkanje inteligence ga je privedlo do spoznanja, da je miselnost politične stranke, ki ji je pripadal, evangelij vsega njego\ega nehania in delovanja. To ga je nujno moralo privesti v konflikte z okolico. Njegovp ozko obzorje, utesnjeno v liliputanske lokalne borbe, mu je ubijalo voljo do osamosvojitve. Zato se je oslanjal na momentane zmagovalce v teh bojih, zvesto izpolnjeval njih povelja, se tepel za ideale, ki so celo njemu samemu bili tuji, in vedno znova podlegal v strahu za skopo odmerjeni kruh. Vse to je vzbudilo v edinem resničnem Slovencu, ki je videl čez domači plot daleč v široki svet, v Ivanu Cankarju upravičen gnev, da *e ogorčeno pljunil in zakričal: »Hlapci-« Toda Cankarjeva beseda se je izgubila kakor "las vpijočega v puščavi. Ekonomske in socialne prilike v Sloveniji se od tistega časa niso nič izboljšale, temveč le poslabšale po železnih zakonih gospodarskega razvoja. Ekonomska kriza se je Dričela odražati \ vsem javnem življenju, najbolj v bbstoječih kulturnih društvih, ki so končno popolnoma zgrešila svoje smotre. Srditost političnih bojev je nrivedla tako daleč, da so bojujoče se struje vsakokratni režim istovetile z državo. Kulturna društva, v katerih so bili učitelji glavni delavci, so strankarske struje izrabljale v svoje namene. Stranke so izrabljale učiteljev neizčrpni idealizem, požrtvovalnost in delo ter ga končno prisilile. da se je oddaljil od resnične narodne miselnosti. Posledice so bile katastrofalne. Na lastni koži jih bridko občutimo še danes ... V te razr\ane razmere je stopila mlajša učiteljska generacija. Njo, ki na obstoječem stanju ni nosila nobene krivde, je neznosna situacija močno dojmila. Uvidela je, da so učiteljstvu za rehabilitacijo tijegovega položaja potrebni širši razgledi. večji znanstveni razmah, osvoboditev od moralnega in gmotnega pritiska, kolektivnih naporov in resničnega tovarištva, ki izvira iz skupnih gmotnih in moralnih ootreb in da je tej stanovski zavesti treba podrediti vse javno udejstvovan'e učitelistva. Spontano se je iznesel zaključek: Tako ne gre več dalie! Rodil se je učiteljski pokret z edino pravilnim hotenjem: Nazaj k narodu, da upostavimo / njim pry^otrebni kontakt! NazaT k šoli' Proč s hlapclevanierri in slepflmišeniem! Vclankih, ki so Tlo šedaj izšli v »Našem glasu«, go mladi učitelji točno dokufnentirali svoje hotenje. Sile, k'i lzvirajo iz njega7~pa moramo sedaj praktično in sistematično usmeriti. Glavni cilj je označen že z gesli, navedenimi v prejšnjem odstavku. Doseči (ja bo mogoče samo posredno, postopoma, z osvajanjem delnih ciljev, ki so sledeči: 1. Nujna reforma učiteljišča. Prilagoditev izobraževanja učiteljskega naraščaja na prakso. 2. Stalnost in izboljšanje materialnega noložaja. 3. Upoštevanje učiteljevega mnenja pri reševanju vseh kulturnih vprašani v državi. 4. Svobodno delo v šoli. 5. Pravilen odnos do izvenšolskega dela. 6. Točna ugotovitev kulturnih potreb slovenskega podeželja. 7. Temeljita reforma oSnovne šole v smislu sodobnih pedagoških izsledkov in potreb naroda. Misel vodilja pri vsem tem delu nam mora biti misel na šolo, kajti samo šola nam mora postati center pravega in resničnega kulturnega udejstvovanja.^S temeljitim, smotrenim prizadevanjem, ki smo se mu posvetili nemoteni in z \so voljo, bomo narodu več koristili, ko z izpostavljanjem v raznih kulturnih društvih. To pa vsaj dotlej, dokler se popolnoma ne osamosvojimo. O vsem tem bomo morali še obširno govoriti. In kar bmo sovorili, bomo podorli z neizpodbitnimi dokazi in konkretnimi zahtevami. Le tako bo naše delo usoešno, le tako se bomo izognili nevarnosti, da se ne razlije v pesek. -es.