Le vkup, le vkup, uboga gmajna!
Pijanski evforiji, kijo je v začetku devetdesetihpovzročilpadec socialističnega bloka, sledi danes maček izgubljenih iluzij. Vsakdanji sivini socialističnega povprečništva sledi - vsah za večinoprebivalstva - zgolj razcapano barvitost. Oblikovanje mrhovinarskih elit, kraja družbenega premoženja, korupcija, goljufija in neusmiljeno izkoriščanje seprikriva z ideologijo podjetništva in pravljicami o dozdevni uspešnosti. Intelektualne in kulturniške eliteplezajo druga čez drugo v želji, da bi ustregle bebavosti in slabemu okusu jaregospode. obstoječi svet je treba okamniti v najboljšega in edino možnega. V tej zgodbi ni alternativ, utopije sodijo v psihologijo, zgodovine je konec, liberalna demokracijaje višekpolitičnega, Fukuyama pa ugleden mislec. No future! Ko je nekaj podobnega izjavil Hegel, je to zbudilo živahno intelektualno polemiko, kije tudi osmislila revolucionarno gibanje svojegačasa. Danes je nezmožnost kritične presoje obstoječega kanonizirana, odstopanja pa anatemizirana. Zamolčanjeprotislovij in rzkrojitlnih vplivov obstoječega sistema poznega globalnega kapitalizma nadomešča vedno bolj obrabljen triumfnad socialističnim blokom. Pozablja se, daje pravprepad socializmapredpostavka ponovne revolucionarne kritike kapitalizma, ki mu je socializem služil predvsem kot strašilopred alternativnimi. Sam propad socializma ni rešil niti eno temeljnoprotislovje kapitalizma. Ševeč: zdi se, da os spropadom "edine alterantive" odpadli vsi zadržki, ki so izkoriščanju in gospostvu dajali socialne odtenke.
Propad socializma je generairala tranzicija njegove ekonomske in ideološke osnove oz. konec industrijske kulture, s tem zvezan konec industrijskega delavskega razreda, kolektivistična neprilagojenost novim razmeram, bazična nedemokratičnost in dogmatizacija. Topapomenitudikonectistih dejavikov, ki so dušili vso utopično ustvarjalnost na levi, ki ni hotela biti niti socialdemokratska niti stalinistična. Zato je konec socializma predpostavka takšne osvoboditve iz ortodoksno socialističnih mentalnih spon, ki bi sprostila tiste kritičnepotenciale, kipri kapitalizmu vidijo dušenjeposameznic in posameznikov v borniranem potrošnoištvu (kininič drugega kotkolektivostičnipandanttotalitarnemu paradnemu uniformiranju), normalizacijo in standardizacijopopulacije, razkroj skupnosti, solidarnosti in individualne kreacije. Liberalna država postaja vse bolj učinkoviti totalitarizem, ki je podprt z računalniškim mrežjem, tako daje policijsko nasilje reducirano na minimum. Sodobna tehnologija omogoča novodbni državi takšno stopnjo nadzora individuov, ki sojo sredi stoletja sanajel najboljdrznefantazmedikatotorjev- in to brez potrebe po ideološkem upravičenju. Upor proti anonimnim sistemskim močem se zdijalovin nesmiselen, ker zadene avtopoetične procedure, ki so povsem naturalizirane in desubjektivirane. Namesto kralja, ki ga lahko obglavimo, imamopred sabo napogled nuničljivo hidro.
Nad katerim imanovalcem lahko mobiliziramo raztreščene in difuzne utopične energije? Nad tistima, ki sta bilitudi sami žrtvi etatističnega socializma: anarhizmom in radikalnim marksizmom. Ta črno-rdeča naveza se ni kompromitirala z birokratskim socializmom, poleg tega pa nimapredsodkov pred vabečimi sirenami krasnega novega sveta. Anarhizem v vsej svojipaleti - od individualističnega negativizma do sovjetom bližnjega anarhizma Platforme- ima možnost redefiniranja revoucioniranja kapitalizma, kipa ga ne združuje nit enotna idejna paradigma, niti enovita življenska izkušnja. Anarhizem črpa moč v tistem, kar m jo je v industrijski dobi jemalo: nesposobnost enotne trdne organizacije se v postmoderni prelevi v pluralnost organizacijskiform upora, nezmožnost učinkovitega zasedanja oblastnih vzvodov kot oblikovanje vzporednih življenskih in skupnostnihprostorov, neosredotočenost na stateške cilje revolucije kot difuzna (in s strani sistema neukrotljiva)protimoč, teoretska nedodelanost kot heterogeno izkustveno učenje direktne akcije.
Zgodovina se v tej pluralistični navezi ne kaže več kot enovitapotkidealnemu socialnemu cilju, temveč kot akumulacijaparalelnih izkušenj, kise kodazujejo v razpiranju aktualnih svobodnih življenskihprostorov. Zato je treba revolucionarne zgodovinske temeljepreizprašatinanovo. Vključno s slepimi ulicami, stranpotmi in dozdevnimi bližnjicami. Brez upanja na zgodovinsko resnico. Nepomembna marginalna gibanja nam lahko dajejo dragocene izkušnje, medtem ko sis svetovno zgodovinsko resnico. Nepomembna narginalnagibanja nam lahko dajejo dragocene izkušnje, medtem ko sis svetovnozgodovinskimiprelomnicami ne moremo vednopomagati.
Preizpraševanjepreteklega vfunkciji razpiranja aktualnega pa zahteva možnost vpogleda v transverzale zgodovinskih dejstev. Ta možnostpa nidana, zdi secelo, da smo na eni stranipričepravi zarotimolka in sprenevedanja, zlastiv šolskem sistemu, terna drugi stranipotvarjanja dejstev (mediji, množičnakultura, komercialna in cerkvena propaganda). Šolmošterski stereotipi, množičnoponeumljavanje inpotrošniška standardizacija populacije zvede kričitno maso, kije sposobna avtonomne (samo)refeksije, na peščico subkulturnih in antipolitičnih (v Arstotlovem pomenu pa edinolepolitičnih) otočkov. Njihova heterogenost, difuznost in nepovezanostjim ne dajeposebne moči nasproti sistemu, jim pa daje večje možnosti za preživetje. Gre za pravo postmoderno gverilo. Ali bo v obdobjih sistemske krizeponudila življenske izkušnje za zgodovinski novum in prerasla v ljudsko gibanje, ali pa bo degenerirala v teroristični avtizem? Bolj kot odgovoriti na to vprašanje, je pomembneje zbrati pogum in začeti oblikovati oaze življenja mimo diktata države, denarništva in kultureponeumljanja.
Takšna odločitev zahtevapogum uporaništva, hkrati pa izčiščena strateška vprašanja: kaj pomeni zavračanje denarništva, kaj odpoved malomeščanstvu, koliko tvegati, kako oblikovati intimna, partnerskain prijateljska razmerja, kaj delati (kakopreživeti), kakoučivati, kaj tolerirati,predvsempa, kdaj ubrati nasilno pot. Upor, četudi jegandijevski, nujno implicira nasilje. Nasilje države in mogočnikov ni nikakršna moralno oopravičjivapravica, kijinebimogli zoperstaviti nasilje odpora. Vprašanje pa je, alijevvseh okoliščinah opraviljiva vsaka oblika odporniškega nasilja. Gandhiseje borilprotiBritancem z množično nepokorščino, Irci so si svobodo izborili z bombami, hkrati pa nepokorščina ne bi prepričala nacistov, kot tudi bombe niso prepričale njihvoih naslednikov.
Upor ne izbori vedno svobodnih prostorov. Nasilna sredstva (ne zgolj orožje, ampak tudi državna oblast kotsredstvo, npr: pri boljševikih) postanejo sama sebinamen, avantgarde seprelevijo v elite, orožje sefetišizira. Evropske urbane gverile sedemdesetih in osemdesetih let so v veliki meri proizvedle sodobni liberalni totalitarizem: sodobna policijska pooblastila in informacijski sistemi nadziranja populacije, ki bi jih bil vesel vsak staromodni diktator, so rezultat pretirane reakcije na strateško napačno oceno, da bo teror spodbudil splošno represijo, ki bopospešila revolucionarni upor množic. Pokroviteljski odnos avantgard do dozdevnega apatičnega revolucionarnega subjekta ni nikoli proizvedel nič dobrega. Vsak naj tvega v imenu svoje kulture, razreda, življenjskega sloga in osebe. Asketizem izbrancev bi moral zamenjati hedonizempotlačenih, ki razširja meje uživanja življenja onkraj potrošniške diktature, ki življenje uniformira in stereotipizirapod navidezno pestrostjo blagovnih znamk
Kaj pa Slovenci? Bolj kot so uradniki, kulturniki, šolniki, kleriki, podjetniki in politiki pripravljeni verjeti v njihovo krotko, pohlevno in hlapčevsko naravo, bolj nas veseli zgodovinski spomin, in grozeče mrmranje ogoljubanih, obubožanihin razžaljenih. Gosposkabi si, kljub svoji mrhovinarski samozaverovanosti, zaslužilajasno sporočilo, da ni nikjer in nikoli varna. Eas je simbolnega in veseljaškega upiranja.
DarijZadniMr