za učitelje, vzgojitelje in starše

Sodelavci naše revije so prejeli

nagrado

Republike Slovenije

na področju šolstva

za leto 1998

POVZETEK OBRAZLOŽITVE

Skupina učiteljev in sodelavcev Pedagoške fakultete
Univerze v Ljubljani, ki jo sestavljajo doc. dr. Barbara Bajd,
prof. dr. Janez Ferbar, prof. dr. Saša Aleksij Glažar, predavatelj
Matjaž Jaklin, višji predavatelj dr. Dušan Krnel, asistentka
Danica Mati in asistentka mag. Darja Skribe Dimeč, je v letih od
1989 do 1998 razvila in prenesla v prakso program zgodnjega
učenja naravoslovja.

Novi pristopi so na eni strani zasnovani kot vsebine in metode
za neposredno delo z otroki v vrtcih in osnovni šoli, na drugi
strani pa kot sestavina študijskih programov za učitelje in vzgo¬
jitelje ter kot številni programi stalnega strokovnega izpopol¬
njevanja vzgojiteljev in učiteljev.

Bistvena kakovost novih programov je izhajanje iz otrokovih
razvojnih značilnosti, iz njegovih izkušenj z naravo, na veččut-
nem učenju z neposredno izkušnjo, razvijanju naravoslovnih
spretnosti, na postopkih, ko otrok z lastnim odkrivanjem,
pogosto neposredno v naravi, prihaja do spoznanj, ki jih tudi
kritično vrednoti.

Prenova programov naravoslovja temelji na sodelovanju
članov skupine v domačih in mednarodnih projektih, od kate¬
rih je imel največji vpliv nedvomno skupni evropski projekt
TEMPUS - “Razvoj začetnega naravoslovja” v letih 1991-1994,
ki ga je koordiniral prof. dr. Janez Ferbar.

Člani skupine so pripravili, prevedli in uredili številne pu¬
blikacije za poučevanje naravoslovja, namenjene tako učencem
kot učiteljem. Zasnovali in spodbudili so tudi izhajanje posebne
revije “Naravoslovna solnica”.

Podelitev nagrade v Narodni galeriji (foto N. Slana).

Sprejem pri Milanu Kučanu v Vili pod Rožnikom.  ■

VSEBINA

Osončje

-j UT 4^-0356)

470358

PRISPEVKI

Q FLIS, ZNAČILNOST SLOVENSKEGA PRIMORJA

Jernej Pavšič

Q KAM JE ŠLO JABOLKO, KI SEM GA POJEDEL?

[JJ MODEL PREBAVNE POTI Darja Skribe Dimeč

0j KAKO DIJAKI V ZDA RAZUMEJO
KLIMATSKE SPREMEMBE Vlado Malačič

EJ ZANIMIVA NARAVOSLOVNA NOČ Zalka Uršič

NARAVOSLOVNA SKRINJA

UJ POLDNEVNICA Marijan Prosen

[J] MERILEC KOLIČINE ZRAKA V PLJUČIH

Darja Skribe Dimeč

03 KAM Z MAJHNIMI STEKLENIČKAMI?

V RAZISKOVALNO ŠKATLO! Tatjana Rade

MISUL SEM, DAJE ZEMLJA PLOŠČATA

0] KO ZAMIŽIM, ME NI VEČ Dušan Krnel

PRISPEVKI

0] ZVEZDE NA ZIMSKEM NEBI Marijan Prosen

RAZLAGA K POSTERJU

| OSONČJE Ana Gostinčar Blagotinšek

PREDSTAVITEV UČBENIKA

UJ ŽIVIM Z NARAVO 1, POJDIMO V GOŽI)

PRELISTALI SMO

0] ŠOLA NARAVOSLOVJA, EVOLUCIJA

37 IZ ZALOŽBE ZAVODA RS ZA ŠOLSTVO
RAČUNALNIŠKI MOLJ _

Čl

Kar nekaj mesecev preveč je minilo, odkar ste
imeli v rokah zadnjo Solnico. Zdaj, sredi zime, smo
vam pripravili komaj jesensko številko. O tem ni
kaj novega reči.

Zopet je manjkalo denarja in časa. Nekaj ga
zberemo z naročnino, nekaj ga da založba.

Spet je sicer objavljen razpis za subvencioniranje
mladinskega periodičnega tiska, a očitno vaše pohvale
in naši izračuni ne zaležejo dovolj, da bi si med vsemi
prosilci subvencijo tudi izborili. Denarja je premalo.
Glede časa je pa tako, da se vselej niti ne da poplačati.
Revija je plod zagnanosti nekaj naravoslovcev, ki
želijo naravoslovje približati mladim. Pri tem bomo
vztrajali, saj nas vaša pisma in članki, ki nam jih
pošiljate, prepričujejo, da ravnamo prav.

V zadoščenje nam bo, če vam bo revija v pomoč pri
spodbujanju otrok, da se začno zanimati za kamnine,
ali če si boste z njo pomagali pri predstavitvi našega
sončnega sistema. Z njo boste (morda) spodbudili
otroke, da spremljajo navidezno gibanje Sonca, potem
pa lažje pojasnili, kaj pomeni navidezno. Da se
pravzaprav gibljemo mi z Zemljo vred. Nič ne kaže,
da bi obstali. Zato tudi obljuba, da še pozimi dobite
novo, zimsko številko Solnice.

Branimir Nešovič

Revija izhaja trikrat na leto jeseni, pozimi in spomladi.

Cena posameznega izvoda je 1390 SIT.

Letna naročnina znaša 3340 SIT.

Študentje imajo 30-odstotni popust.

Šolam, ki bodo naročile vsaj po 3 izvode revije,
priznavamo pri naročnini 10-odstotni popust.

NARAVOSLOVNA SOLNICA

Ustanovitelj in založnik  • Modrijan Založba, d. o. o.

Direktor  • Branimir Nešovič
Glavna in odgovorna urednica •  Zvonka Kos
Oblikovanje  • Andreja Vodnik
Računalniški prelom  • Veronika Saje
Lektorici  • Branislava Aubelj, Renata Vrčkovnik
Tisk  • Tiskarna OPTIMA, Ljubljana

Naslov uredništva, naročanje in oglaševanje
Založba Modrijan, Mestni trg 24,1000 Ljubljana,
tel. (061) 126 24 90, faks (061) 126 24 86.
e-pošta modrijan@modrijan-z.si

Svet revije:

dr. Janez Ferbar, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani,
dr. Saša Glažar, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani,

Vladimir Milekšič, Zavod republike Slovenije za šolstvo,

dr. Darja Piciga, Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani,

dr. Tatjana Verčkovnik, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Uredniški odbor:

Sonja Grošelj, OŠ Oskarja Kovačiča, Ljubljana,

Ana Gostinčar Blagotinšek, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani,
mag. Darja Skribe Dimeč, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani,
mag. Dušan Krnel, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani,

Zvonka Kos, Založba Modrijan.

Po mnenju Ministrstva za šolstvo in šport št. 415-84/96 sodi ta revija med izdelke, za katere se plačuje
5-odstotni davek od prometa proizvodov. V ceni je davek že vračunan.

Jernej Pavšič okolju. Ime fliš pomeni “tekoča” kamnina; tako
profesor geologije na Naravoslo vno tehniški fakulteti  so ga po njegovem značilnem nastanku imeno-
Fliš je skupek kamnin, ki daje značilnost sloven- vali v Švici z narečnim izrazom, ki je najbližje
ski primorski pokrajini. Znano je, da flišne kam- nemškemu glagolu, fliessen,  ki pomeni teči.
nine dajejo globoka in zelo rodovitna tla, na ; Ves fliš ni enake starosti. Najstarejšega poznamo
katerih uspevajo različne poljščine in posebno j| že iz spodnjega karbona, to je pred približno 350
dobro vinska trta. Fliš ni ena kamnina in tudi ni | milijoni let, in je danes v manjšem obsegu v
ime za eno vrsto kamnine. Geologi rečemo fliš Karavankah. Več fliša je iz časa krede (pred
več kamninam, ki nastopajo skupaj in so nastale približno 130 do 60 milijoni let) in posebno iz
pod posebnimi pogoji v določenem paleogena (pred 60 do 35 milijoni let).

FLIS,

ZNAČILNOST SLOVENSKEGA

PRIMORJA

Nastanek fliša si razla-
Kakoje gamo s pomočjo dana-

nastal fliš? šnjih pojavov v morjih.

Tam se iz celinske police
vsipavajo usedline v
globlje morje. Pri tem nastajajo podvodni plazovi in kalni tokovi, iz
katerih se na celinskem pobočju usedajo flišu podobne kamnine.
Tako naj bi bilo tudi v geološki preteklosti. Sedimente so iz
različnih okolij v morje prinašale reke in jih kopičile na celinsko

polico (slika 1), od tam pa so se zaradi težnosti ali potresov vsi-
pavali globlje. Vsipavali so se vedno takrat, ko se jih je nabralo pre¬
več, da bi jih lahko nosile spodnje plasti, tako da so se zaradi
težnosti vsuli nižje. Usedline so se pomešale z vodo v vrtinčasti
kalni tok. Nastal je vodni vrtinec, ki je nosil v sebi delce usedline.
Vse skupaj je potovalo v globlje dele morja, kjer je moč vrtinca
počasi popuščala. Voda je iz svojega objema najprej spustila težje in
večje dele, potem pa še vse manjše. Nastala je usedlina, ki je imela
značilno zgradbo: v spodnjem delu so bili veliki kosi zaobljene ali

Slika 1. Okolje nastajanja flišnih usedlin (narisala Manca Pavšič).

jesen 1998

4

PRISPEVKI

ostrorobe starejše kamnine, sledili pa so vse manjši do
mikroskopsko drobnih delcev, ki zaključujejo en dogodek kalne¬
ga toka. Zadnje dejanje, vsipavanje najdrobnejšega sedimenta, je
trajalo najdlje. Taki dogodki so se vrstili v krajših ali daljših
časovnih obdobjih.

Nastanek fliša v geološki zgodovini je povezan z dvigovanjem
kopnega ob nastajanju novih gorstev in s tem povečane erozije.
Rezultat takšnega usedanja je današnja podoba fliša, to je menja¬
vanje različnih vrst kamnin. Sedimenti enega dogodka pa so lahko
nastali zelo hitro - v samo nekaj urah se je lahko usedlo več deset
metrov usedlin. Pri usedanju v globlje morje so na celinskem
pobočju ali oceanskem dnu nastajali flišni vršaji ali flišne pah¬
ljače. To so oblike, nastale zaradi nasipavanja usedlin in jih lahko
danes opazujemo tudi na kopnem, na primer nastanek usedlin
hudournika. Na mestu, kjer hudournik prinese kamninsko gradivo
v glavno dolino, nastane vršaj ali pahljača. Za vršaj je značilna
pahljačasta oblika, ki je na svojem začetnem delu najvišja in se
nato polagoma spušča proti dnu doline. V bližnjem delu vsebuje
največje kose kamnin, dlje ko gremo od izvora, drobnejše delce
kamnin vidimo. Moč vodnega toka namreč pojenjuje od izvora
proti zunanjemu robu.

Podmorski vršaji iz geološke zgodovine niso tako jasni kot
današnji kopenski, večinoma so pokriti z mlajšimi kamninami,
deloma odneseni ali premaknjeni. Zato jili je težje prepoznati in
rekonstruirati. Za tako delo potrebujemo veliko vztrajnosti in
strokovnega znanja. Lahko pa opazujemo debeljenje oziroma
tanjšanje plasti v posameznih geoloških presekih na terenu. S tem
se lahko poigramo poleti, ko počitnikujemo ob naši obali. Ob pogle¬
du na flišno steno imamo vtis, da so vse plasti vseskozi enako
debele in si sledijo na velike razdalje. Podroben pregled plasti pa
bo pokazal čisto nekaj drugega. Določimo si plast, najbolje pešče¬
njaka, in sicer tako, da bo na daljšo razdaljo lahko dostopna.
Sprehodimo se ob njej, sledimo ji meter za metrom in pri tem
dobro pazimo, daje ne zgrešimo. Kaj bomo opazili? Videli bomo, da
se njena debelina, na katero moramo biti posebno pozorni,
postopoma spreminja. Lahko se veča ali manjša, dokler popolnoma
ne izgine in jo nadomesti druga. Tisti del, ki ima največjo debelino,
lahko štejemo za središče vršaja, od katerega se plast levo in desno
tanjša. Če bi tako proučili več plasti na večje razdalje, bi lahko sča¬
soma rekonstruirali celotno zgradbo vršaja.

iKot  smo že uvodoma
Katere kamnine povedali, je fliš sestav-

gradijo fliš? ljen iz več različnih
kamnin. V njem sre¬
čamo konglomerat ali
brečo, to je debelozrnate kamnine, peščenjak in laporovec. Iz flišne
stene izstopajo proti eroziji odpornejši konglomerati in peščenjaki.
Plasti so se usedale po določenem zaporedju, ki je posledica poje¬
manja energije v podvodnem kalnem toku. V preseku fliša tako
lahko opazujemo postopno zrnatost. Na dnu je konglomerat ali
breča, sledi peščenjak in nad njim laporovec. Tako zaporedje
imenujemo popolno zaporedje ali popolni turbidit (slika 2). Tako
popolno zaporedje je lahko debelo tudi do 10 metrov, v njem vidi¬
mo vse dele. V flišu pa srečamo tudi nepravilna zaporedja ali
nepopolne turbidite, ki jih sestavljajo samo peščenjaki in laporov-

ci. Te prepoznamo po hitrem menjavanju peščenjaka in laporovca,
ki je posledica hitrega večkratnega vsipavanja sedimenta v morski
bazen in spominja na doboš torto.

Slika 2. Popolno in nepopolno zaporedjeflišnih kamnin
iz kalnega toka (narisala Manca Pavšič).

Slika 3 • Hitremu menjavanju peščenjaka in laporovca vflišu v
Goriških Brdih pravijo sovdan (fotografija Jernej Pavšič).

V flišni bazen se je kamninsko gradivo navadno vsipavalo iz dveh
smeri. Iz ene smeri je prišlo gradivo za popolna zaporedja, iz druge
gradivo za nepopolna zaporedja oziroma hitro menjavanje.
Popolna zaporedja so redkeje nastala iz gradiva iz plitve celinske
police. S seboj so poleg kamninskega drobirja nosila tudi številne
fosilne ostanke, kar za nepopolna zaporedja ne velja. V času
usedanja laporja je bila morska voda nekoliko čistejša, v njej je
lahko uspeval plankton, po končanem usedanju pa so lahko za
krajši ali daljši čas tudi dno poselili organizmi.

jesen 1998

5

PRISPEVKI

Flišne usedline so se kopičile v velikih debelinah. V razmeroma
kratkem času se je nabralo več tisoč metrov usedlin, iz katerih so
kasneje v procesih iztiskanja vode in strjevanja nastale flišne kam¬
nine. Flišne plasti so se kasneje zaradi svoje teže in stranskih pri¬
tiskov nagubale, lahko narinile druga vrh druge ali razlomile v
posamezne bloke. Vse te pojave v flišu lahko opazujemo tudi v
visokih stenah na slovenski obali (sliki 4, 5).

Slika 4. V strmiflišni steni na slovenski obali so lepo vidne
posamezne flišne kamnine (fotografija Jernej Pavšič).

Slika 5. Med skoraj vodoravnimi plastmifliša srečamo
ponekod tudi nagubane plasti, ki so posledica podvodnega
plazu. Taje že nastale plasti potegnil v globlje dele bazena
in jih tam nagubal (fotografija Jernej Pavšič).

V flišu ni veliko fosil-
Kaj pa fosili? ni h ostankov, a vendar
dovolj, da lahko na nji¬
hovi osnovi določimo
starost fliša in sku¬
šamo rekonstruirati, v kakšnem okolju je nastajal. Največ je rnikro-
fosilov, drobnih okamnelih organizmov, ki večinoma pripadajo
planktonu. Veliko je planktonskih foraminifer, kokolitov, redke so
diatomeje in ostrakodi. Fosilni planktonski organizmi so se
ohranili v drobnozrnatem laporovcu, iz katerega jih pridobimo s
spiranjem prek sit. Nekoliko večje fosile najdemo v spodnjih delih
konglomeratnih plasti (slika 6). Tu so številne hišice foraminifer
numulitov, alveolin in asilin, ostanki bodic morskih ježkov, drobne
školjke in polžki, ostanki rdečih alg in podobno. Te lahko opazuje¬

mo že z nekoliko boljšim povečevalnim steklom. Pravi fosili so v
laporovcu zelo redki - v Sloveniji jih poznamo le nekaj v Goriških
Brdih in Brkinih.

Slika 6. Iz kalnega toka so se najprej usedli največji delci
usedlin. Med njimi je veliko diskastih hišic foraminifer
numulitov (fotografija Jernej Pavšič).

Posebnost fliša so tudi sledovi različnih dogajanj na takratnem
morskem dnu. Sledove so za seboj puščali različni organizmi, ki so
se plazili po dnu, v njem iskali hrano, kopali zavetja ali počivali. Te
sledi so ustvarjali največkrat neskeletni organizmi, ki se niso
ohranili na mestu in jih navadno niti ne poznamo. S pomočjo
takšnih sledov lahko sklepamo na življenje na takratnem dnu, glo¬
bino morske vode in preskrbljenost s kisikom, kakor tudi na
obnašanje tistih živali, katerih sledi lahko prepoznamo. Poleg
organskih sledi naletimo v flišnih plasteh tudi na sledi, ki so
nastale ob usedanju kamninskega drobirja. To so sledi tečenja bla¬
tnega toka, sledovi kotaljenja večjih kamninskih kosov po dnu, sle¬
dovi iztiskanja vode iz usedline, sledovi valovanja itd. Vsi ti znaki
služijo pri ugotavljanju načina usedanja, smeri nanašanja usedline
in globine vode.

Flišne kamnine so v Sloveniji razmeroma pogoste. Najstarejši fliš
je spodnjekarbonski v Karavankah, kjer nastopa le v manjšem
obsegu, in sicer na Jezerskem. Več je spodnjekrednega fliša - najde¬
mo ga na Dolenjskem na Gorjancih, v okolici Krškega, v Zasavju in
na Gorenjskem. Največ pa je gotovo zgornjekrednega in pale-
ogenskega fliša, in sicer v Posočju, Vipavski dolini, Goriških Brdih,
okolici Ilirske Bistrice, na Koprskem in v okolici Kočevja.

Na Primorskem je imel v preteklosti fliš velik pomen za poljedel¬
stvo in kmečko arhitekturo. Vinorodna območja na Primorskem so
v veliki meri vezana na flišna ozemlja, ki hitro preperevajo in daje¬
jo globoka rodovitna tla.

Na ozemljih Primorske, kjer prevladuje fliš, je tudi značilna grad¬
nja (slika 7). Za gradnjo so v preteklosti uporabljali flišni pešče¬
njak, ki nastopa v enakomerno debelih plasteh. Zaradi svoje
enakomerne zrnatosti in dobre povezave zrn se da lepo klesati. Iz
njega so pridobivali primerne bloke za gradnjo hiš in gospodarskih
poslopij. Prednost take gradnje je bila tudi v tem, da so imeli grad¬
beno gradivo kar doma in ga je bilo treba le izkopati iz zemlje. V
novejšem času je flišni peščenjak ponovno v modi in ga zopet
vključujejo v sodobno arhitekturo.

jesen 1998

PRISPEVKI

6

Slika  Z Na vseh področjih, kjer podlago gradifliš, so za gradnjo
domov uporabljali flišnipeščenjak (fotografija Jernej Pavšič).

Preživljanje poletnih
Flišna obala počitnic na flišni obali

je zanimiva je lahko zanimivo

za raziskovanje doživetje. Ob strmih

stenah moramo seveda
paziti, da nas ne zadene kamen iz visokih flišnih sten, s katerih
zaradi krhkosti v spomladanskem času padajo tudi večji bloki
peščenjaka. Zato se le ozrimo proti steni, preden pogrnemo brisačo
za udobno lenarjenje ob obali. Komur pa ni do lenarjenja na
vročem soncu, bo našel obilo zanimivosti v flišnih kamninah, ki
ležijo vsepovsod. Lahko nabira odtise fosilnih sledov, ki so se
ohranili kot negativi v peščenjaku - našel bo zanimive oblike, ki
bodo burile njegovo domišljijo. Ohranijo se lahko šestkotne
mrežice, sledovi v obliki črke U, dvojne privzdignjene sledi, radial¬
ni grebeni ipd. (slika 8,9)- V steni lahko opazuje zapolnjene rove

Slika 8. Satasto oblikovano fosilno sled je ustvaril organizem
pri sistematičnem iskanju hrane na morskem dnu. Premer
enega šestkotnika meri 2 cm (fotografija Marijan Grm).

Slika 9. Žarkovita sled je posledica počivanja glavonožca,
ki seje z lovkami opiral na mehko dno. Premer sledi je
približno 5 cm (fotografija Marijan Grm).

živali, ki so vrtale iz plasti v plast in jih je kasneje zapolnil sedi¬
ment. Vztrajnejši bo lahko iz mehkih laporovcev prek cedila za čaj
spral drobne foraminifere in jih potem opazoval pod nekoliko
močnejšo lupo. Iz debelih konglomeratnih skladov je mogoče
izluščiti številne numulitne hišice, bodice morskih ježkov, drobne
polžke in še marsikaj zanimivega. V flišni steni so vidni tudi ver¬
tikalni prelomi (slika 10), ki zamaknejo plasti in ob katerih nas¬
tanejo navadno šibki izviri sladke vode. Ob vseh teh naravnih
pojavih ob obali bodo počitnice ali naravoslovni podvigi ob obali
še zanimivejši.

Slika 10. Posamezni večji blokiflišnih kamnin
so se ob prelomih med seboj razločno zamaknili
(fotografija Jernej Pavšič).

jesen 1998

H PRISPEVKI

Kam je šlo

IfllHOllUlIll D < 1U

Bernarda Pinter
OŠ Ledina
Ljubljana

j abolfco

ki sem m pojedel'?

PROBLEMSKI PRISTOP PRI POUČEVANJI! ZAČETNEGA NARAVOSLOVJA

Naravoslovje ni samo zbiranje splošnega znanja in izkušenj
drugih, temveč predvsem način mišljenja, proces raziskovanja.

V zgodnjem otroštvu si otroci sami oblikujejo zamisli, kako si
razlagati svet okoli sebe. Te zamisli so še neoblikovane pred¬
stave. Glavni cilj začetnega naravoslovja pa je, da otroku ponudi¬
mo več možnosti, da njegove predstave postanejo preizkušeno,
uporabno znanje.

Proces poučevanja se začne s pridobivanjem zamisli in obsto¬
ječih predstav otrok. Načini, kako od otrok pridobimo njihove
zamisli, ideje, predstave, so lahko različni: individualni razgovor,
pogovor znotraj manjše skupine otrok, miselni vzorci ipd. S
pomočjo zbiranja in vrednotenja obstoječih predstav in idej učen¬

ci predstavijo svoje znanje, seznanijo se z zamislimi sovrstnikov
in primerjajo ideje in predstave med seboj. Vse to pa že lahko
vodi k učenju. Učitelj se tako seznani s stopnjo otrokovega
mišljenja, z učenčevim besednjakom in lažje predvidi naslednje
korake v poučevanju.

Kako zastaviti problem?

Naloga mora biti zastavljena tako, da od otrok zahteva njihovo
lastno aktivno mišljenje. Vsako priložnost, vsak na novo zastavljen
problem je treba izkoristiti za pridobivanje novih veščin in znanj.
Če otrok odkrije pravo rešitev, si ob tem pridobi samozaupanje. Če
prave rešitve ne odkrije, mu moramo pri tem pomagati.

“Kam je šlo jabolko, ki sem ga pojedel?”

Tako je bilo problemsko vprašanje, ki sem ga zastavila učencem
v 3- razredu ob temi “prebavljanje hrane”.

Otrokom sem razdelila krhlje jabolka, da jih pojedo. Njihova
naloga je bila, da predvidijo, kaj se bo z jabolkom dogajalo. Pri
iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje so uporabili svoje lastne
predstave in zamisli. Svoja predvidevanja so vrisali na učni listič,
na katerem je bil obris človeka. Ob tem so posamezni učenci svojim
sošolcem predstavili pot, ki jo po njihovem mnenju opravi jabolko.
Nihče izmed učencev pa še ni poznal celotnega procesa prebavljan¬
ja hrane. To je bilo zame kot učitelja pomembna informacija.

Teme prebavila ni mogoče poučevati tako, da bi učenci sami, ob
različnih dejavnostih, ugotovili, ali so njihove predstave ustrezne.
Tako sem jim s pomočjo aplikacij na tabli in z razgovorom pred¬
stavila pot, ki jo naredi hrana v našem telesu. Pri delu smo si poma¬
gali tudi z različno literaturo.

Učence je najbolj prevzela dolžina tankega črevesa. Čeprav sem
otrokom z vrvico ponazorila njegovo dolžino, niso mogli dojeti, da

je prebavna cev dolga toliko, kot je visoka enonadstropna hiša.
(Glej kviz Kako dobro poznaš svoje telo v resnici?  v Naravoslovni
solnici št. 1/2, letnik 2,1998.)

Po obravnavani snovi sem učencem razdelila enake učne lističe
kot na začetku ure. Ponovno so vrisali prebavno pot, ki jo opravi
jabolko. Nato smo risbi primerjali. Posamezni učenci so pred¬
stavili, kako so si prebavno pot predstavljali pred obravnavano
snovjo in sedaj, ko smo skupaj prišli do “znanstvenih ugo¬
tovitev”. Nekateri otroci so bili nad svojo prvo risbo začudeni,
drugi so ugotavljali, da so že takrat zadeli bistvo.

Lističa so učenci nalepili v zvezek, tako da se ju je dalo med seboj
primerjati. S tem so spoznali, koliko so se pri tej učni uri naučili.

Da bi na koncu ure snov še utrdili, smo skupaj rešili izpolnje-
vanko, ob kateri smo še enkrat predstavili prebavno pot in naloge
posameznih organov.

jesen 1998

8

PRISPEVKI

PRED OBRAVNAVO

PO OBRAVNAVI

jesen 1998

9

PRISPEVKI

Učenje o človeškem telesu povzroča nekaterim učencem kar nekaj težav,
kadar so vsebine vezane na razumevanje procesov ali na predstave o tistem,
česar ni mogoče videti. Ena od takih zahtevnejših tem so prebavila.

Model

Darja Skribe Dimeč

prebavne poti

Učenci imajo o tem, kam gre hrana in pijača, ki jo pojedo in popi¬
jejo, zelo različne predstave. Nekateri mislijo, da gre hrana
neposredno po telesu, drugi, da gre hrana v želodec (trebuh) in
tam ostane. Nekateri učenci znajo najti zvezo med hranjenjem in
izločanjem in mislijo, da gre hrana po prebavni poti od ust do ritke
(analne odprtine). Večina teh učencev misli, da vse kar pojemo tudi
pokakamo in polulamo, kar kaže na to, da se pomena prehranje¬
vanja sploh ne zavedajo. Le redki devetletni učenci vedo, da se del
hrane porablja in gre s krvjo po telesu in da se iz telesa izloči le del
hrane, ki jo pojemo. Nekateri učenci imajo tudi zmedene predstave
o tem, kje potuje pijača. V raziskavi, ki smo jo naredili z učenci
(Piciga, 1995), se je pokazalo, da so nekateri učenci narisali dve
cevi do želodca (ločeno za hrano in pijačo), nekateri pa dve cevi iz
želodca (ločeno za urin in blato).

Pri učenju o tem, kako poteka prebava hrane in pijače, učence
navadno seznanimo s podatkom, da je prebavna cev dolga pri¬
bližno sedem metrov. Učenci ta podatek sprejmejo, vendar si ga ne
predstavljajo. Ko smo učencem pokazali model prebavne poti,

kakršnega objavljamo v tej številki Naravoslovne solnice, so mnogi
od njih rekli, da je to za velikana in ne za človeka. Tudi ilustratorji
imajo slabo predstavo o dolžini tankega črevesa, saj navadno
narišejo le nekaj zavojev.

V zvezi s prehranjevanjem se pojavlja tudi problem opredelitve
pojma “hrana”. Ali je hrana vse, kar gre v naše telo, tudi kamen, ki
ga po naključju pojemo? Ali je hrana tudi voda? Mnenja strokov¬
njakov, predvsem zdravnikov, o tem so si različna. Vsi pa se strinja¬
jo, da je hrana vezana na energetsko bogate snovi, to so maščobe,
beljakovine in ogljikovi hidrati. Pomen hrane je dvojen: 1) je
energijski vir za delovanje organizma in 2) daje snovi za graditev
organizma, zato med hrano nekateri uvrščajo tudi vitamine, min¬
erale in balastne snovi. V našem telesu je skoraj tri četrtine vode in
tudi to smo v telo dobili s hrano in pijačo.

Z namenom, da bi olajšali razumevanje poteka in pomena
prehranjevanja ter predstave o dolžini prebavne poti, smo
pripravili poenostavljen model prebavne poti in dodali kratko
spremno besedilo.

razgradnja hrane

fizikalna:

zobje

želodec

kemična:

encimi

kisline

soli

Zanimivost: Mesna hrana se prebavlja hitreje kot rastlinska, zato je prebavilo mesojedcev
bistveno krajše od prebavila rastlinojedcev. Človek je, glede na dolžino črevesa, vsejedec.
Medvedi pande so izraziti rastlinojedci, saj se hranijo samo z bambusom. Ker je njihovo
črevo kratko, kar je značilno za mesojedce, 90 % zaužite hrane izločijo neprebavljene. Zato
se pande ves dan prehranjujejo.

jesen 1998

10

PRISPEVKI

Usta

Hrano in pijačo dobimo v svoje telo skozi usta. V ustih zobje hrano obdelajo (prežveči¬
jo) in s tem že delno razgradijo (fizikalno). Pri tem sodeluje tudi mišica, imenovana jezik.
V slini so encimi, ki hrano že delno kemično razgradijo. Spomnimo se, kako sladek postane
kruh, če ga nekaj časa žvečimo. To je dokaz, da se je začel razgrajevati škrob. Hrano imamo
v ustih približno minuto. V žrelu se prebavna cev loči od sapnika, katerega poklopec
preprečuje, da bi šla hrana v pljuča.

Požiralnik

Požiralnik je mišična cev, ki sega od ust do želodca. Hrana je v požiralniku zelo kratek
čas (10 sekund). Hrano lahko pogoltnemo in pijačo popijemo, tudi če stojimo na glavi.

Želodec

Prostornina želodca odraslega človeka je približno 1,5 litra. Želodec je mišična vrečka, v
kateri se hrana meša. Hrana se tu razgrajuje fizikalno, saj se želodec krči, in kemično, saj
se izloča želodčni sok, ki razgrajuje beljakovine. Hrana se v želodcu zadrži približno 2-4
ure. Gobe so težko prebavljiva hrana, ki ostane v želodcu tudi do 48 ur.

Tanko črevo

Delno prebavljena hrana postopoma prehaja iz želodca v tanko črevo. To je zelo dolga
mišična cev, saj v njej poteka glavni del prebave. Tanko črevo je dolgo približno 6 metrov
in široko 3,5 centimetra. Hrana je v tankem črevesu od 1 do 6 ur. V njem poteka nadaljnja
razgradnja hrane (samo kemična). Encimi, ki jih izloča trebušna slinavka v dvanajstnik
(začetni del tankega črevesa), razgrajujejo maščobe in nadaljujejo razgradnjo beljakovin in
ogljikovih hidratov. V tankem črevesu je bazično okolje, kar je posledica žolča, ki ga izloča¬
jo jetra. Iz tankega črevesa, ki je močno nagubano in prekrvavljeno, prehaja razgrajena
hrana v kri. Zato je tanko črevo tako dolgo. Hrana gre s krvjo najprej v jetra in nato po tele¬
su do vsake celice. V jetrih se škodljive snovi v krvi pretvorijo v manj škodljive, ki se ka¬
sneje izločijo v ledvicah. Energija, ki je vezana v hrani, se sprosti šele v celicah, natančne¬
je v celičnih organelih, imenovanih mitohondriji, kjer poteka proces, pri katerem se
organske snovi ob prisotnosti kisika in encimov razgradijo na ogljikov dioksid, vodo in
energijo (dihanje).

Debelo črevo in danka

Debelo črevo, v katerega pride nerazgrajena hrana, je približno 1,5 metra dolga in 4-7
centimetrov debela mišična cev. Iz debelega črevesa prehajajo v kri voda, vitamini in mi¬
nerali. Ko kroži kri po telesu, pride tudi v ledvice, kjer se izločijo odvečna voda in
odpadne snovi, ki so nastale v celicah. Tako nastane seč, v katerem je 97 % vode in 3 %
drugih snovi. Seč nato potuje po sečevodu v mehur in ko je ta poln, ga skozi sečnico izloči¬
mo iz telesa. V debelem črevesu od hrane ostanejo le še zgoščeni ostanki, ki jih skozi zad¬
njično odprtino izločimo kot iztrebek. Ostanki hrane so v debelem črevesu od 10 ur do
enega dneva ali celo dlje.

Literatura:

m Piciga, D. Od razvojne psihologije k drugačnemu učenju in poučevanju Nova Gorica: Eiluca, 1995-
m Kordiš, T. Naše telo. Biologija za sedmi razred. Ljubljana: DZS, 1995.
m Smith, T. Družinska zdravstvena enciklopedija Ljubljana: DZS, 1992.

m Model prebavne poti je priredba modela, ki nam gaje posredovala dr. Barbara Bajd, objavljenega v reviji
Science and Children, oktober, 1987.

jesen 1998

11

PRISPEVKI

NAVODILO

Naredite 20 kopij tankega črevesa, 5 kopij debelega črevesa in po eno
kopijo ust, požiralnika, želodca in danke z zadnjično odprtino.

Model prebavne poti pobarvajte tako, kot označuje legenda, izrežite in
posamezne dele drugega za drugim zlepite z lepilnim trakom.

Jdodd  p/tebavne poti

LEGENDA
M = modro
R = rdeče
S = svetlo rožnato
T = temno rožnato
Č = črno

DEBELO ČREVO

Da si bomo lažje predstavljali trditev: prebavna pot človeka je dolga približno 7 m.

Ameriško meteorološko združenje je v letu 1997 objavilo prispevek, ki na preprost način
prikazuje rezultate ankete, opravljene na majhnem vzorcu učencev devetega razreda osnovne
šole in srednješolcev. Zaradi majhnega populacijskega vzorca rezultati niso reprezentativni za
državo, vendar so kljub vsemu izjemno zanimivi in predvsem poučni. Zaradi pomembne vloge,
ki jo imajo učitelji in meteorologi pri posredovanju znanstvene vsebine širši javnosti, pa tudi
zaradi zaupanja, ki ga uživajo znanstveniki in učitelji med učenci, rezultati ankete zaslužijo
ustrezno pozornost. Kažejo namreč na preveč napihnjene ocene učencev o klimatskih spre¬
membah temperature, na mešanje pojmov, kot so pomanjkanje ozona in globalno segrevanje,
na nepravilno pojmovanje toplejšega vremena in na zmotno prepričanje o tem, da vsa okolju
škodljiva dejanja povzročijo klimatske spremembe.

Kako

V

razumejo klimatske
spremembe

Vlado Malačič

KOMENTAR UREDNIŠTVA

Zakaj naj bi nas zanimalo, kaj mislijo ameriški srednješolci o
vremenu, onesnaževanju in klimatskih spremembah? Tudi pri
nas je srednja šola temelj splošne izobrazbe. V srednji šoli se
znanje o svetu razširi in zaokroži. Kasneje se poglobijo le neka¬
tera ozka področja, zaradi študija ali dela, ki ga opravljamo.

Pri presoji vremenskih sprememb, kot posledice onesnaže¬
vanja, nam je v pomoč znanje, ki smo ga dobili v šoli, ter infor¬
macije in komentarji, ki jih ponujajo mediji. Torej si tudi odrasli,
če le nismo strokovnjaki za vreme in onesnaževanje, delimo
zmotne predstave s srednješolci. Zmotne predstave ali napačni
pojmi nastajajo postopno, o vremenu in onesnaževanju tudi v
najzgodnejših letih šolanja. Zgodnejše kot je odkrivanje, kaj
otroci o nekem pojavu že vedo, in usmerjanje k naravoslovnim
razlagam, povezovanju posledic z ustreznim vzrokom in h kri¬
tičnemu sprejemanju informacij, manj zmotnih predstav bodo
imeli srednješolci in odrasli, tudi učitelji.

Dušan Krnel

Literatura:

Gowda M.V.R., J.C. Fox ter Robin D. Magelky: Students’ understanding of dimate
change: insights for scientist* and educators. Buli. Amer. Meteor. Soc.,  78 ,
2232 - 2240,1997

Mann M. E., R. S. Bradley ter M. K. Hughes: Global-scale temperature patterns
and climate forcing over the past sin centuries. Nature,  392 , 779 - 797 , 1998

Morska biološka postaja Piran
Nacionalni inštitut za biologijo

Uvod

Namen prispevka avtorjev (Gowda in drugi, 1997, v nadaljevan¬
ju GFM) je bil ugotoviti ključne pomanjkljivosti v razumevanju
osnovnih pojavov, ki so vezani na dogajanja v atmosferi, in tudi
predlagati ukrepe, ki naj bi pomanjkljivosti zmanjšali, ali celo
odpravili. Za zadnjih nekaj desetletij je značilna zaskrbljenost nad
vplivom dejavnosti človeka na klimatske spremembe. Prispevkov
na to temo, tako v poljudni kakor tudi strokovni in znanstveni li¬
teraturi, je precej. Seveda objavljena dela sledijo velikim vlaganjem
v raziskave in projekte, ki proučujejo probleme klimatskih spre¬
memb. Od človeških dejavnosti naj bi na klimatske spremembe
bistveno vplivala predvsem industrijsko onesnaženje ter uporaba
fosilnih goriv, s čimer povečujemo vsebnost toplogrednih plinov v
atmosferi (predvsem C0 2 ). Poleg tega je pomembno krčenje goz¬
dov, zaradi katerega pride do upada porabe ogljika v atmosferi, ki
ga gozdovi naravno predelajo. Omenjene dejavnosti naj bi dodat¬
no povečale toplogredni efekt, ki vodi h globalnemu segrevanju.
Kljub polemikam med strokovnjaki, ali je res antropogena klimats¬
ka sprememba danes prisotna, pa GFM sporočajo, da novejša spoz¬
nanja strokovnjakov na medvladnem srečanju o klimatskih spre¬
membah (1PCC) to potrjujejo.

jesen 1998

14

PRISPEVKI

Zaradi zahtevne znanosti o klimatskih spremembah, s katerimi
se ne ukvarjajo samo meteorologi (npr. Mann in drugi, 1998), je
tudi razumevanje spoznanj v širši javnosti na dokaj majavih
nogah, kar potrujejo študije, opravljene med ameriškimi študen¬
ti na fakultetah. Ti so pomešali problem toplogrednega efekta s
problemom ozonske luknje. Druge poprejšnje študije so pokaza¬
le, da ljudje ne razumejo pravilno pojma klimatskih sprememb.
Zato se je tudi Ameriško meteorološko združenje (AMS) med
drugim odločilo zapolniti vrzel v znanju o klimatskih spremem¬
bah s pomočjo izobraževalnih programov. Vendar pa je še vedno
ostalo odprto vprašanje, na čem naj bi bilo težišče tovrstnih pro¬
gramov. Poleg tega lahko s programi izboljšamo splošno vedenje
o problemu klimatskih sprememb, pa vendar z njimi morda ne
odpravimo bistvenih pomanjkljivosti oz. napačnih misli.

To je vodilo GFM, da so se z vprašalnikom obrnili na 66 učencev
devetega razreda osnovne šole (“grade students”) na Havajih
(Honolulu) in na 33 dijakov srednje šole (“high school”) v
Oklahomi, kar je bilo skupaj komaj 99 testiranih mladih oseb.
Vprašalnik je bil tako zastavljen, da so na vprašanja učenci lahko
odgovorili z več odgovori, celo s poljubno mnogo, pri čemer je
bilo naštetih veliko možnih odgovorov. Tako so kljub majhnemu
populacijskemu vzorcu dobili celo globlji vpogled v pomanjkljivo
znanje, kot bi ga dobili z večjim populacijskim vzorcem in
zaključenim številom odgovorov. Za primerjavo z drugimi študi¬
jami je temu delu vprašalnika sledil tudi del vprašalnika s trdit¬
vami, ki so jih dijaki označili zgolj s prav ali narobe. Ker ni bilo
bistvenih statističnih razlik med odgovori skupine dijakov na
Havajih in v Oklahomi, so rezultati zbrani skupaj in obravnavani
tako, kot da gre za en populacijski vzorec.

Napačna razumevanja

V prikazu rezultatov študije, v katerih so bili odgovori sicer v
večini primerov pravilni, so se avtorji GFM omejili le na vsebine,
pri katerih so se pojavili pretežno napačni odgovori. Opisali so
pet takšnih vsebin, ki lahko sestavljajo jedro bodočih izobraževal¬
nih programov na temo klimatskih sprememb v ZDA.

Pretirane ocene
temperaturnih sprememb

Po napovedih (IPCC) naj bi bil do danes (ocenjeno leta 1996)
prirastek povprečnih temperatur zraka zaradi človeških
dejavnosti (>,3-0,6 °C nad naravnim temperaturnim prirastkom,
lahko ga zaokrožimo na 0,5 °C. V skladu z načelom običajne rasti
vseh sprememb tudi v prihodnje, IPCC pričakuje prirastek sred¬
nje (letne) temperature za 0,3 °C na desetletje v prihodnjem sto¬
letju, pri čemer je nedoločenost dokaj velika: 0,2-0,5 °C. To
pomeni povečanje povprečne temperature za približno 1,5 °C v
naslednjih petdesetih letih z nedoločenostjo 1-2,5 °C. Anketa je
pokazala, da dijaki verjamejo v skoraj sedemkrat višje ocene o
rasti srednje temperature v naslednjih petdesetih letih 1 . Za
primerjavo z odraslimi je naveden tudi rezultat neke druge
ankete: odrasli verjamemo v več kot štirikrat višjo rast od tiste, ki
so jo napovedali strokovnjaki v istem časovnem obdobju.

1  Na sliki 1 prispevka GFM so napake, zato je povzeto le bistvo.

Zamenjava med problemom
kloro-fluoro-ogljikovodikov, ozonsko luknjo
in klimatskimi spremembami

Kloro-fluoro-ogljikovodiki (CFC) so toplogredni plini in kot
taki imajo določen vpliv na klimatske spremembe (poleg izjemno
pomembne vodne pare in ogljikovega dvokisa), vendar še zdaleč
ne tolikšnega, kot ga imajo izsekavanje gozdov, uporaba fosilnih
goriv in industrijsko onesnaženje atmosfere. Iz sl. 1 je razvidno,
da so dijaki zmotno prepričani o vplivu ozonske luknje, kemikalij
in škodljivih (nenaravnih) plinov, odpadkov in smeti ter vremen¬
skih sprememb na globalno segrevanje. Tudi iz odgovorov na
vprašanje, kako dijaki sami prispevajo h klimatskim spremem¬
bam, sledi nerazumevanje problema ozonske luknje in globalne¬
ga segrevanja. Kot je razvidno iz sl. 2, so dijaki pogosto navajali
pločevinke z aerosoli (razpršilci), nepravilno skladiščenje odpad¬
kov in CFC-jev v klimatskih napravah. Ti napačni odgovori se
pojavijo tudi pri odgovoru na vprašanje, kako pa se kaže global¬
no segrevanje, kje se pozna (sl. 3). Bistvena ugotovitev ankete je
mišljenje, da naj bi bila ozonska luknja tudi posledica segrevanja,
ne le njegov povzročitelj (sl. 1). Poleg tega je treba opozoriti na
zgrešeno prepričanje, da se globalno segrevanje pozna na
povišanih (vsakodnevnih) temperaturah, na spremembah v vre¬
menu ter na onesnaženju (slednje je eden od vzrokov za globalno
segrevanje). Nerazumevanje vzrokov in posledic vpliva tudi na
ravnanje osebe. Če nekdo misli, da lahko prispeva k zmanjšanju
vsebnosti CFC-jev z zmanjšanjem uporabe razpršilcev s tovrstni¬
mi plini (slednji so prepovedani že v mnogih državah), potem bo
živel tudi v prepričanju, da pomembno prispeva k preprečevanju
globalnega segrevanja. V resnici pa s tem dejanjem nič ne prispe¬
va k izboljšanju razmer.

Zaznavanje posledic
globalnega segrevanja - toplejše vreme

Kako dijaki vedo, da globalno segrevanje poteka? Vprašali so
jih, ali menijo, da obstajajo otipljive posledice klimatskih spre¬
memb. Če so na to vprašanje odgovorili pozitivno (43 %), so
morali evidentirati te posledice (sl. 3 in 4). Hkrati so morali
navesti tudi vir, kjer naj bi tovrstno informacijo dobili. Kot najbolj
pogost vir so navedli televizijo (45 %), 15 % pa jih celo meni, da
osebno občutijo ali zaznavajo globalno segrevanje, večletne spre¬
membe vremenskih vzorcev ter prisotnost ozonske luknje. Ta
napaka se seveda okrepi ali oslabi z dnevnimi novicami in s
komentarji televizijskih meteorologov. Ljudje tudi sicer pogosto
trdijo, da zaznavajo klimatske spremembe, četudi slednje niso
potrjene s klimatološkimi spoznanji. To mnenje je posledica vre¬
menskih dogodkov, ki so se nam vtisnili v spomin, kot npr.
pogoste in izrazite nevihte v določenem (krajšem) obdobju, ki so
sicer dokaj običajen pojav v srednjih geografskih širinah, kjer so
visoke in nagle spremembe v temperaturi. Vroči teden ali mesec
še ne pomenita klimatskih sprememb. Pa vendar je potencialen
indikator klimatskih sprememb povečana pogostost neviht - tega
pa dijaki niso opredelili kot posledico globalnega segrevanja.

V Švici naj bi verjeli, da je pomanjkanje snega med božičnimi
prazniki posledica globalnega segrevanja. Vendar je klimatološka

jesen 1998

15

PRISPEVKI

analiza pokazala, da na tem območju ni bilo izrazitih dolgoročnih
sprememb. Okoli božiča Švica ni bila skoraj nikoli pretežno pobel¬
jena s snegom, kar je sicer odvisno od nadmorske višine, na
kateri opazujemo pokrajino. Vendar si ljudje želimo živeti v
pravljičnem svetu okoli božiča, ki pa mora biti pobeljen.

Drugi potencialni indikator klimatskih sprememb se nahaja v
obmorskih krajih, kjer naj bi prišlo do dolgoročnega dviga
morske gladine, ter v tropskih krajih, kjer naj bi prišlo do prirast¬
ka pogostosti tropskih neviht (ter posledično pogostejših neviht¬
nih valov - “storm surge”, op. a.). Pa vendar dijaki na Havajih
(dve tretjini anketirancev) niso izrazili tovrstnih skrbi, čeprav bi
imel dolgoročni dvig gladine, ki je sicer le pričakovan, posledice
na življenjski prostor otoškega in priobalnega prebivalstva ter na
gospodarstvo, predvsem na turizem.

Vsi okolju škodljivi dogodki
povzročijo klimatske spremembe

Že prej smo poudarili (sl. 1), da dijaki verjamejo v zelo različne,
okolju škodljive dejavnosti, ki naj bi povzročale globalno segre¬
vanje. Kot vzrok za globalno segrevanje so zelo pogosto navedli
uporabo razpršilcev. Iz ankete sledi, da dijaki navajajo tudi
nepravilno odlaganje/skladiščenje odpadkov ter strupene odpad¬
ke in kisli dež kot vzrok za globalno segrevanje 2 .

Zamenjava vremena in klime

Mnogi ljudje zamenjujejo ta dva pojma, ali pa se ne zavedajo, da
so klimatske spremembe dolgoročne. Tako so tudi dijaki navajali,
da naj bi klimatske spremembe povzročile spremembe v kratko¬
ročnih (sinoptičnih) vremenskih vzorcih in da jih lahko celo
neposredno zaznavajo. V resnici se klimatske spremembe
izluščijo s statistično analizo dolgoročnih klimatoloških
podatkov. Vreme se sicer res običajno spreminja iz leta v leto (sko¬
raj 60% anketirancev je potrdilo to misel), klima pomeni
povprečno vreme (manj kot 40 % anketirancev se je povsem strin¬
jalo s to trditvijo), vendar pa se klima seveda ne spreminja iz leta
v leto (skoraj 40 % dijakov je prepričanih, da se klima spreminja
v nekajletnem časovnem obdobju).

Razlogi za nerazumevanje

klimatskih sprememb

Avtorji GFM navajajo, da je izjemno pomembno poiskati
izvore takšnega nerazumevanja klimatskih sprememb, da bi
lahko načrtovali boljše izobraževalne vsebine in programe.
Med sociološkimi razlagami navajajo, zakaj naj bi prišlo do
omenjenih napak:

Dostopnost informacij

Iz sl. 4 je bilo razvidno, da so učitelji navedeni kot mnogo manj
pogost vir informacij o klimatskih spremembah od televizije in
celo manj pogost vir od medijskih poročil. To seveda pomeni, da

2  To je razvidno iz sl. 2 dela avtorjev GFM, ki tukaj ni reproducirana.

je čas, namenjen tej problematiki v razredu, izjemno omejen,
čeprav znanstveniki in učitelji uživajo veliko zaupanje dijakov, celo
bolj od okoljevarstvenih organizacij in medijskih novic (sl. 5). V
zvezi s klimatskimi spremembami, in verjetno tudi v kakšni drugi
zvezi, dijaki najmanj zaupajo predstavnikom vlade, družinskim
članom in prijateljem. Eden od problemov pri posredovanju pravil¬
nih informacij tiči v učnem programu, ki je razbit na tradicionalne
predmete in ni dovolj multidisciplinaren, da bi ustrezno obrav¬
naval probleme v okolju.

Medijske novice kot izvor informacij

Mediji pogosto podajajo popačene ali nepopolne informacije o
problemu globalnega segrevanja, saj je njihov prevladujoči cilj
poslovne narave, ki pomeni predvsem pritegniti pozornost,  šele
za tem tudi korektno obveščati. Zato pogosto navajajo dramatične
in celo kontroverzne, vendar privlačne novice. Mediji na te očitke
odgovarjajo, da je njihova dolžnost predvsem obveščati,  ne pa
tudi vzgajati.  Ankete pa kažejo, da so tisti ljudje, ki se bolj
zanašajo na informacije, pridobljene s tiskom, bolje obveščeni o
klimatskih spremembah od tistih, ki se zanašajo na televizijske
novice. To pa predvsem zato, ker lahko v tisku to vsebino obrav¬
navajo bolj poglobljeno.

Ker nikoli ni dovolj časa, celo poročila o raziskovalnem delu vse¬
bujejo številne napake. S ciljem, da bi pritegnili pozornost javnosti,
novinarji pogosto poosebljajo informacije o klimatskih spremem¬
bah in jih povezujejo z anekdotami, osebami in posameznimi
dogodki, ki v resnici nimajo nobene zveze s klimatskimi spremem¬
bami. Poleg tega novinarji zaradi ustvarjanja videza
uravnoteženosti stališč navedejo poleg znanstvenih novic tudi
zmotna stališča amaterjev, ki tako dobijo enako težo kot mnenje
strokovnjakov. Medijske novice lahko zato zavajajoče vodijo dijaka
do zmotnih prepričanj o problemu globalnega segrevanja.

Človeška presoja

Ljudje ocenjujemo pogostost določenega problema tako, kot se
nam vtisne v spomin. To velja tudi za reprezentativnost pojava, pri
čemer ljudje ne presojajo na podlagi preprostih statističnih načel,
ampak posplošujejo na temelju pomanjkljivih informacij. Tako npr.
velja, da je vročinski val dogodek, ki si ga bolj ali manj zapomnimo.
Medijske osebnosti ob teh priložnostih pogosto dodatno komenti¬
rajo takšne dogodke in se na njihov račun šalijo, pri čemer jih
povezujejo z globalnim segrevanjem. Zato se zgrešena povezava
med vročinskimi valovi in globalnim segrevanjem vtisne ljudem
toliko bolj v zavest.

Raziskave kažejo, da imamo ljudje težave z dojemanjem verjet¬
nostnih informacij, še posebno, če gre za zelo majhne verjetnosti
dogodkov. Ne samo v zvezi s klimatskimi spremembami, tudi sicer
dajemo ljudje večji poudarek majhnim, verjetnostim in manjši
poudarek velikim verjetnostim  (kar ne pomeni, da npr. velike ver¬
jetnosti zmanjšujemo), ko bi naj presojali o nedoločenih dogodkih.
Nekaj takega bo zelo verjetno držalo tudi za vsebino o klimatskih
spremembah: dijaki in odrasli verjetno pričakujejo veliko območ¬
je sprememb (prirastka) v temperaturi, ker je težko verjeti, da se
lahko tako katastrofičen pojav, kot je globalno segrevanje, odvi-

jesen 1998

16

PRISPEVKI

ja z majhnimi prirastki srednjih temperatur prek dolgega
časovnega obdobja  (več deset let). To pričakovanje, skupaj z
zamenjavo pojmov, kot so vreme in klima, vodi ljudi tudi do
prepričanja, da lahko sami izkusijo klimatske spremembe.
Raziskovalci morajo določiti intervale zaupanja in s tem opredeliti
različne morebitne scenarije. Tega pa preprosti ljudje ne upošteva¬
jo in usmerijo pozornost na najslabše napovedi.

Zmedeno okolje varstvo

Seveda ni namen prispevka omalovaževanje aktivnosti mnogih
požrtvovalnih okoljevarstvenikov. Vendar je treba poudariti, da so
mladi zelo naklonjeni okoljevarstvu, kar je pravilno. Dijaki se
zavedajo, da je pomembno ohranjanje okolja za prihodnje rodove
ter da je treba do narave gojiti spoštljiv odnos, tudi zaradi krhkosti
naravnega ravnotežja. Zelo so nasprotovali stališču, da ne moremo
storiti nič za spremembo naravnih pogojev, da je narava po svojem
bistvu divja in da naj služi človeku ipd. Vendar tovrstna etika lahko
privede do povezovanja ali zamenjevanja vseh okolju škodljivih
dejanj. Dijaki kar pogosto “ugibajo”, da vsa okolju škodljiva dejan¬
ja vodijo h globalnemu segrevanju. Zmedeno okoljevarstvo vodi k
zaključku, da izogibanje uporabe razpršilcev vodi k zmanjšanju
globalnega segrevanja. Hkrati tudi vodi do cele verige napačnih
zaključkov, kot npr. da “luknja” v ozonski plasti vodi k povečanemu
sončnemu sevanju, ta pa povzroči globalno segrevanje ozračja.

Priporočila

Ker je Ameriško meteorološko združenje zaznalo pomen splošne
ravni znanja o problemu klimatskih sprememb, je že pred leti zače¬
lo organizirati letne simpozije o izobraževanju, hkrati organizira
ustrezne izobraževalne programe za učitelje. Ker uživajo razisko¬
valci veliko mero zaupanja, ima lahko meteorološka skupnost velik
vpliv pri odpravi nepismenosti glede klimatskih pojavov. Avtorji
GFM ugotavljajo, da imajo pri tem posebno vlogo meteorologi, ki
predstavljajo vremenske napovedi na televiziji. Z ustreznimi
komentarji o klimatskih spremembah ter z obiski po šolah lahko
veliko prispevajo k zmanjšanju “klimatske nepismenosti”.

Po drugi strani pa morajo šole še naprej premagovati toge ovire
izobraževalnih programov in znati obravnavati ustrezna
vprašanja iz okolja.

Prispevek je prirejen prevod dela GFM. Sam sicer nisem dovolj
seznanjen z razmerami na šolah po Sloveniji v zvezi s klimatskimi
spremembami, pa tudi strokovno nisem temu dovolj blizu, da bi
podajal kakršnekoli ocene učnih programov. Na podlagi nekaterih
osebnih stikov lahko le zaključim, da so meteorologi v Sloveniji
dokaj aktivni in da so zagotovo pripravljeni še bolj priskočiti na
pomoč, če jih bo kdo poklical. Bolj me begajo nekatera vprašanja,
ki sem jih v prispevku podal, pa bi se brez premisleka lahko sam
ujel v katero od opisanih zank. Kaj pa bralci?

% odgovorov
14 -r

12  --

10  --

□ onesnaženje

■ fosilna goriva, avtomobili

□ izsekavanje

□ ozon. luknja

□ atm. onesnaženje
d tovarne

E3 kemikalije, nenaravni plini
n  CFC-ji
O odpadki

■ vremenske spremembe

□ prenaseljenost

■ efekt tople grede

% odgovorov

■ raba vozil

□ pločevinke z
aerosoli

□ neizkoriščanje
naravnih virov

E2 nepravilno
odlaganje
odpadkov

□ klimatske
naprave/CFC-ji

□ uporaba naravi
škodljivih snovi

Sl. 1. Odstotni delež 12-ih najpogostejših odgovorov (med
330) na vprašanje, kaj povzroča globalno segrevanje.
Odgovor, ki je v legendi najvišje, je najbolj pogost (skrajni
levi pravokotnik), najmanj pogost pa je tisti na dnu leg¬
ende (skrajno desni pravokotnik). Črtkano so označeni
napačni odgovori. Slika je prirejena po tabeli 1 prispevka
GFM. Pod “onesnaženje” je mišljeno splošno onesnaženje
na Zemlji. Odgovori, ki so bili drugačni od navedenih v
anketi, so opuščeni.

Sl. 2. Delež odgovorov na vprašanje, kako dijaki sami
prispevajo h globalnemu segrevanju. Najbolj pogost odgo¬
vor je na vrhu legende. Napačni odgovori so označeni
črtkano. Vseh odgovorov je bilo 138. Odgovori, ki so bili
drugačni od navedenih v anketi, so opuščeni. Slika je prire¬
jena po tabeli 2 od GFM.

jesen 1998

17

PRISPEVKI

% odgovorov

% odgovorov

45  ti-

40 -

35 -

□ televizija

□ knjige,revije
in časopisi

O učitelji/šola

O osebna
izkušnja

Sl. 3. Delež odgovorov na vprašanje, kako se kaže globalno
segrevanje. Napačni odgovori so označeni črtkano, naj¬
pogostejši je odgovor na vrhu legende. Število odgovorov je
bilo 59. Slika je prirejena po tabeli 3 od GFM.

V zadnji številki revije je prišlo do neljube napake. Fotografijo, ki
jo je posnel doc. dr. Vlado Malačič, smo pripisali prof. dr Zdravku
Petkovšku. Za napako se opravičujemo. Fotografijo znova objav¬
ljamo in ob njej tudi avtorjev komentar, v katerem nam na kratko
razloži pojav gostotnega toka, ki je viden na fotografiji.

Gostotni tok

Gostotni tok je pojav, pri katerem pride do relativnega gibanja
tekočin zaradi tlačne sile, ki je posledica horizontalnih gostotnih raz¬
lik. V primeru na fotografiji je meglena zračna masa segala v višino
kvečjemu okoli 100 m nadmorske višine, zato je bila komajda zaz¬
navna na nekdanji meteorološki postaji na Belem križu (ki ni bila v
megli). Pa vendar časovno zaporedje vrednosti temperatur in rela¬
tivne vlažnosti na tej postaji od 15. clo 17. ure kaže na prihod
meglenega klina v bližini:

Meglena zračna masa v bližini meteorološke postaje, ki je bila
najmanj 1,5 °C hladnejša od okolne zračne mase, se je pomikala z
gostotnim ali težnim tokom. Ta tok opišemo z ravnovesjem med
silo tlaka, vztrajnostno silo in silo trenja. Hitrost gibanja takšne
mase je sorazmerna s korenom produkta med razliko gostot obeh
tekočin in debelino opazovane tekočine. V našem primeru bi bila
ocena hitrosti gibanja meglene zračne mase kvečjemu nekaj m/s
ob predpostavki, da je zračni tlak nad morsko gladino povsod
enak na opazovanem območju. Torej gre res za plazečo meglo.

Gostotni ali težni tok je dokaj pogost pojav pri gibanju tekočin v
naravi, pri čemer so razlike v prostorskih in časovnih dimenzijah
več velikostnih redov. Tako lahko z njimi opišemo snežne plazove,
plazove grušča, širjenje lave po ognjeniku, tudi razlivanje reke v
morje ter deroče gibanje morskih mas pri dnu oceanskih kanjonov.

Sl. 4. Delež odgovorov na vprašanje po viru informacij o
odsevanju globalnega segrevanja. Število odgovorov je bilo
75. Slika je prirejena po drugem delu tabele 3 od GFM.

stopnja nezaupanja

□ raziskovalci
H učitelji

□ okoljevar.
skupine

□ novinarji

□ vladni
uslužbenci

□ družin, člani

□ prijatelji

Sl. 5. Uvrstitev določenih skupin prebivalstva po stopnji
zaupanja glede klimatskih sprememb. Najvišje zaupanje
uživajo tisti, ki imajo stopnjo nezaupanja enako ena,
najnižje zaupanje pa tisti, ki imajo ta kazalec enak osem.
Povzeto po sl. 4 avtorjev GFM.

Puhteča megla, ki z gostotnim tokom plazeče prodira iz
Tržaškega zaliva mimo piranskega rta Sv. Madon na. Posnetek,
ki je bil narejen 22. 12. 1989 ob 16.10, kaže značilen primer
pomikanja meglene zračne mase z gostotnim tokom. Na čelu je
meglena zračna masa klinasto oblikovana.

jesen 1998

PRISPEVKI

18

Dve leti je od takrat, ko smo zaključili 25-dnevni Tempusov izobraževalni program - Pouk
začetnega naravoslovja.  Ena od dvodnevnih delavnic (trajala je 16 ur) se je imenovala Zemlja v
vesolju.  Učitelji smo nadvse uživali v raznih aktivnostih podnevi in pri opazovanju zvezdnega
neba ponoči. Že takrat sem sklenila, da izpeljem podobno delavnico s svojimi učenci. Prav s
pomočjo Tempusa sem na zvezde na nebu, kamne ob Soči, vodo, mavrico in še milijon drugih
vsakdanjih stvari začela gledati drugače. Videla sem jih! In ko sem jih do potankosti znala
opazovati, sem se začela spraševati, kako to deluje in zakaj je tako. Vem, da so se tega “nalezli”
tudi moji učenci, kajti na vsakem koraku me sprašujejo in opozarjajo na stvari, ki jih vidijo,
občutijo, vohajo, tipajo, slišijo in okušajo. Potem seveda raziskujemo.

Zalka Uršič

OŠ Simona Gregorčiča Kobarid

Podružnična šola Livek

Zanimiva  „

naravoslovna

Priprava


Priprave na naravoslovno noč so potekale aprila in maja 1998.
Pri pripravi in izvedbi naravoslovne noči sem aktivno sodelovala s
Tatjano Terlikar.

Sama sem bila zadolžena za 3. in 4. razred, kolegica pa je pre¬
vzela skrb za 1. in 2. razred. Obe poučujeva na podružnični šoli
Livek v kombiniranih oddelkih.

Ugotavljanje predznanja učencev o vesolju in pojavih, povezanih s Soncem oz. Zemljo

Beseda vesolje skriva v sebi nešteto skrivnostnih zamisli in pred¬
stav že pri odraslih, kaj šele pri otrocih. Predznanje učencev sem
ugotavljala s spodnjimi vprašanji (odgovori učencev so na str. 23 ).

Učenci so odgovore lahko zapisali ali narisali. Moja pričakovanja
se niso izpolnila. Bila sem prepričana, da otroci o Zemlji in vesolju

vedo veliko več. Ko sem pregledovala odgovore, me je marsikdaj
premagal smeh.

Hkrati sem si obljubila, da jim na lep način, skozi igro, približam
te pojave. Odgovori so me spodbujali, bili so izhodiščna točka za
načrtovanje naravoslovne noči.

jesen 1998

19

PRISPEVKI

Priprava v razredu

• Prebrali smo nekaj legend o zvezdah in ozvezdjih. V 1. in 2.
razredu smo brali besedili Mali in veliki medved  ter Lira,  v 3. in
4. razredu pa besedila Lira, Dvojčka, Mali in veliki medved  ter
Labod.  Učenci so se seznanili z vsebino, besedila so obnovili, ob
njih zapisali svoja razmišljanja in narisali prizore iz vsebine.

• Učenci so obnovili svoje znanje in posredovali svoje izkušnje
s senco, orientirali so se na različne načine, opazovali so senco in
Sonce. Izdelali smo sončno uro. Z vrvico smo vsako uro merili
dolžino sence od sončnega vzhoda do zahoda. Vrvice smo nato
prilepili na steno v učilnico. Izdelali smo stolpnični diagram, ki
je ponazarjal dolžino sence ob določeni uri.

• Zbirali smo literaturo o vesolju, brskali po knjigah in zbirali
podatke o planetih in zvezdah. Na steno pred učilnico smo

namestili maketo Osončja. Pri likovni vzgoji smo izrezali in
pobarvali vseh 9 planetov. Razlikovali so se po velikosti in barvi.
Z vrvico smo ponazorili tirnice, po katerih se planeti premikajo,
nanje pa nanizali planete glede na oddaljenost od Sonca. Posebej
smo zapisali glavne značilnosti vsakega planeta in zapise z vrvi¬
cami obesili poleg planetov.

• V zatemnjeni učilnici smo ponazorili vrtenje Zemlje okoli
njene osi in njeno kroženje okoli Sonca ter kroženje Lune okoli
Zemlje. Pokazali smo, kako nastaneta Lunin in Sončev mrk.
Lunin mrk nastane, ko Luna pri gibanju okoli Zemlje pride v
Zemljino senco, Sončev pa tedaj, ko pride Luna med Sonce in
Zemljo. V igri Venera kot Danica ali Večernica smo pokazali, kdaj
je Venera Danica in kdaj Večernica.

Organizacijska priprava

• Starši so bili seznanjeni s potekom naravoslovne noči na
izrednem sestanku. Izvedeli so, kaj morajo pripraviti doma
(obleka, obutev, spalne vreče ...). Strinjali so se z idejo, da otroci
prespijo v šoli. Seznanili sva jih tudi z dejavnostmi, ki so na šoli
že potekale, in s potekom naravoslovne noči.

• Nabavili smo močno svetilko, ki smo jo potrebovali pri
poimenovanju zvezd in ozvezdij na nebu. Močan snop svetlobe iz
svetilke smo usmerili proti zvezdi. Tak način je bolj nazoren kot

kazanje zvezd z roko, ker v temi roke ni mogoče videti. Svetilko
smo uporabili tudi za razsvetljavo pri vrnitvi v šolo. Izposodili
smo si gumijaste blazine za sedenje. V snope smo pritrdili po več
plasti fotografskih negativov za opazovanje Sonca. Pripravili
smo blazine in ležalnike za spanje.

• Dan pred izvedbo naravoslovne noči smo o vsem obvestili
policijo, da bi bili seznanjeni z našimi aktivnostmi. Obiskali so
nas in nam pomagali pri vrnitvi v šolo.

r

L.

Izvedba

A

Naravoslovno noč smo izvedli 20. maja 1998. Ob 19. uri se je v
šoli zbralo 17 učencev od 1. do 4. razreda OŠ Livek. Vreme je bilo
pretežno jasno.

Odšli smo na pobočje Kuka, kjer je nekdanja smučarska koča.
Ker so tla peščena, nismo teptali trave, nismo bili mokri od rose,
pa tudi za kurjenje ognja je bilo bolj varno.

Na kraj opazovanja smo se odpravili peš. Hodili smo pol ure.
Polagoma smo se umirili, udobno namestili in začeli prvi del
opazovanja.

f

Stala sem v ozadju in počasi zastavljala naslednja vprašanja:

. Ali ste se dobro namestili? Če ne, poskrbite, da vam bo
udobno, poiščite na primer boljši sedež!

■ Kako se vam zdi tukaj? Prijetno, toplo, Idadno, vetrovno?

• Nekajkrat globoko vdihnite in izdihnite. Pretegnite se! Se
zdaj počutite kaj bolje? Lahko začnemo?

. Poglejte okoli sebe! Napišite imeni dveh oseb, ki sta vam
najbližji! Tiho ju pozdravite, se jima nasmejte in jima
pomahajte!

jesen 1998

20

PRISPEVKI

. Naštejte vsaj dve stvari, ki ju vidite na nebu! j

> Ali vidite obzorje? Narišite tisti del obzorja, nad katerim je
Sonce! POZOR! SONCA NE GLEJTE S PROSTIMI OČMI!

Ali čutite veter? S katere strani? Od spredaj, zadaj, z leve ali j
z desne? Zmočite prst in ga dvignite! j

. Ali vidite oblake? V kateri smeri se premikajo?

■ Narišite zanimiv oblak! j

• Dvignite svinčnik in poglejte, ali vidite senco na papirju!

. Ali čutite sončno toploto? Na katerem delu telesa najbolj?

. Naštejte dve zanimivi stvari, ki ju osvetljuje Sonce!

■ Nekajkrat globoko vdihnite in izdihnite! Za pol minute j

zaprite oči in prisluhnite okolju! Povedala bom, kdaj bo
dovolj. j

Začnimo, zdaj!

. Ali ste slišali kakšno žival? Katero? i

■ Ali ste slišali ljudi, stroje, promet? j

■ Ali kaj vohate? Kaj? j

■ Popraskajte po zemlji! Kakšna je, vlažna ali suha? Temna ali i

svetla? j

> Ali vidite kaj, kar bi odstranili?

■ Ali vidite kaj, kar bi odnesli s seboj? j

• Ali vidite kaj nevarnega? i

■ Ali vidite kakšno žival, ki se premika? i

• Napišite pesem o okolici! Dolga naj bo dve vrstici!

Ta vprašanja sem našla v učnih vsebinah Začutimo okolje  in j
Zemlja v vesolju  (glej Tempusovo snopje , strani 198 in 199)- i
Učenci so svoje odgovore na kratko, z nekaj besedami, zapisovali j
v oštevilčene pravokotnike na učnem listu. Nekatera vprašanja j
so terjala tudi risbo oziroma skico. Kolegica je pomagala j
učencem, ki so imeli težave. j

Sledil je odmor. Med odmorom smo nabrali drva za taborni j
ogenj. Preden smo zakurili, smo se igrali zabavne igrice: “kra- j
dem zemljo” in “spuščanje raket”. Igrica “spuščanje raket” jim je !

Spanje

Okoli 23- ure smo se odpravili proti šoli. Pri hoji smo si pomagali ;
s svetilkami. Med potjo smo se še nekajkrat ustavili in zazrli v nebo. j
V šoli smo se okrepčali s čajem in piškoti. Sledilo je umivanje in zad- j
nje priprave na spanje.

bila najbolj všeč. Postavili smo se v dve enako dolgi vrsti. Med
vrstama je bil prostor za spuščanje raket. Učenci obeh vrst so se
gledali v obraz.

Začeli smo z izmeničnim ploskanjem, ki je bilo vse glasnejše in
hitrejše. Prešlo je v topotanje z nogami in glasno klicanje, roke
so se dvignile in raketa je poletela v zrak. Pripovedovali smo si,
kakšne barve smo videli. Večina otrok ni takoj razumela, da je
raketa le plod naše domišljije, zato smo raketo še večkrat
“spustili”.

Sonce je začelo zahajati, Izmerili smo, koliko časa je trajal
sončni zahod. 2 minuti in 18 sekund. Otroci so odgovorili na
vprašanji: “Kakšen se vam je zdel zahod?” in “Katere barve so se
pojavile na nebu?”

Zakurili smo ogenj in na paličicah spekli vsak svojo hrenovko.
Med malico smo tekmovali, kdo bo prvi opazil zvezdo.

Mračilo se je in nadaljevali smo z drugim delom opazovanja.
Pozorni smo bili na spremembe v okolju, na nebu in nad obzor¬
jem. Opazili smo prve luči v hišah. Opazovanje sem vodila z
vprašanji:

■ Ali so se v hišah že prižgale luči?

> Kakšne barve so na obzorju in nebu?

Pogovarjali smo se o tem, zakaj se stemni. Potrditev našega
razmišljanja je bila igrica o vrtenju ter kroženju Zemlje in Lune,
ki smo jo uprizorili že v učilnici, zato so jo otroci poznali. Igrica
je dobro uspela. Dobili smo tudi zmagovalca, ki je opazil prvo
zvezdo.

Stemnilo se je. Začeli smo z zadnjim delom opazovanja. Ulegli
smo se na tla in tiho opazovali zvezde. Nekateri učenci so takoj
našli Veliki voz in Severnico. Skupaj smo poiskali najvidnejše
zvezde. Pri poimenovanju smo si pomagali s preprosto zvezdno
karto, ki smo jo našli v knjigi Marijana Prosena Mala astronomi¬
ja in Astronomček Tonček.

v šoli

Preden smo zaspali, smo poslušali še pravljico za lahko noč.
Izbrali smo pravljico o Jakcu Pametnjakcu. Ker je bila zelo smešna,
naše priprave na spanje pa ravno tako, smo potrebovali še spros¬
titev za umirjanje. Ob sugestivni zgodbici so se otroci umirili in
drug za drugim zaspali.

jesen 1998

21

PRISPEVKI

Jutro naslednjega dne

Zgodaj smo vstali. Šola pač ni za spanje. Že ob 7. uri smo se
zbrali pri jutranji telovadbi na šolskem travniku. Pozdravili smo
Sonce, nehote so otroci opozorili na dolge sence proti zahodu.
Pospravili smo spalne vreče, se umili z mrzlo vodo in pripravili
veliko mizo za zajtrk.

Pri zajtrku, ki nam je še kako teknil, smo zbrali prve vtise. Te so
otroci tudi zapisali. Pregledali smo liste z odgovori, komentirali,
pojasnjevali in oblikovali zaključke. Vse skupaj smo dodali v
brošure o vesolju, ki so nastajale že ves mesec. Učenci so napisali
“prave knjige” o vesolju, pojavih na Zemlji, Luni in Soncu.

Njihovi izdelki so vsebovali:

- odgovore pri ugotavljanju predznanja,

- skico Sončevega sistema z vsemi planeti, ki so jih prerisali iz
knjig, nekateri pa s panoja pred učilnico,

- glavne podatke o Zemlji, Soncu in Luni, predvsem o velikostnih
razmerjih med njimi. Poudarili smo, da je Sonce zvezda, Zemlja pla¬
net in Luna Zemljin satelit,

- glavne podatke o zvezdah in ozvezdjih, ki smo jih videli.
Skicirali smo Mali in Veliki voz. Poimenovali smo svetlo zvezdo v
Velikem vozu - Mizar oz. Konj, zraven nje pa je Alkor oz. Jezdec, ki
sta bili nekoč merilo vida. V Malem vozu je najsvetlejša zvezda
Severnica; skicirali so, kako se po njej orientiramo,

- vsa besedila, ki smo jih brali na to temo, in izdelke, ki so nastali
ob njih pri pouku slovenskega jezika,

- ilustracije ob teh besedilih,

- zanimive članke in slike, ki so jih poiskali v revijah, knjigah in
časopisih,

- učni list z odgovori, občutki in vtisi o naravoslovni noči.

Nato so knjige zašili in jih pokazali sošolcem.

Poslovili smo se. Kar nekam povezane smo se počutili.
Pregledala sem prve vtise otrok. Trud, ki je bil vložen v pripravo in
izvedbo naravoslovne noči, je bil že poplačan. Vsi otroci so bili
navdušeni in nihče ni pozabil na koncu pripisati, da si še želi
takšnih dogodivščin.

r

L.

Vtisi otrok

A

BILO JE LEPO, KO SMO VIDELI SONČNI ZAHOD. VŠEČ Ml JE BIL VELIKI VOZ. ZABAVNO Ml JE BILO, KO SMO SPUŠČALI
TABORNIŠKE RAKETE.

JERNEJ, 1. RAZRED

LEPO Ml JE BILO, KO SMO PEKLI HRENOVKE. STRAH ME JE BILO, KO SMO ŠLI NAZAJ. LEPO Ml JE BILO TUDI, KER SO
SE VIDELE LUČI.

SUZANA, 1. RAZRED

VŠEČ Ml JE BILO, KO SMO SKUPAJ VIDELI VELIKI VOZ. MISLIM, DA BO DRUGO LETO SPET TAK DAN.

ANASTAZIJA, 1. RAZRED

LEPO Ml JE BILO, KO SO PELI KOSI IN MURNI IN KO SO LETALI NETOPIRJI.

SIMON, 2. RAZRED

VŠEČ Ml JE BIL VELIKI VOZ, MALI TABORNIŠKI OGENJ. LEPO Ml JE BILO, KO SMO OPAZOVALI ZVEZDE, KO SEM PEKEL
HRENOVKE. RAD BI, DA BI BILO ŠE VELIKO TAKIH NARAVOSLOVNIH NOČI.

JANI, 2. RAZRED

LEPO Ml JE BILO, DA SMO PEKLI HRENOVKE, OPAZOVALI ZVEZDE, KO SMO SPUŠČALI RAKETE IN TISTA ZGODBA O
JAKCU PAMETNJAKCU. JEZNA SEM, KER SO ME ZGODAJ ZJUTRAJ ZBUDILI.

KARINA, 3. RAZRED

jesen 1998

22

PRISPEVKI

Odgovori učencev

1. KAKO SE GIBLJE ZEMLJA V VESOLJE?

Otroci, stari 7 ali 8 let, zelo malo vedo o našem planetu. Večina
teh otrok trdi, da se Zemlja sploh ne giblje. Niti si je ne znajo pred¬
stavljati kot veliko kroglo, ki se vrti okoli svoje osi in kroži okoli
Sonca. Zelo mi je bil zanimiv izraz: “Zemlja se sploh ne ziblje”.
Punčka Ana (9 let) pa trdi, da se Zemlja ne giblje, ampak je Sonce
tisto, ki se giblje; zato imamo tudi dan in noč.

Nekateri otroci, stari 8 ali 9 let, že vedo, da se Zemlja giblje, da
se vrti. Veliko jih je poudarilo, da se hitro giblje oziroma hitro
vrti. Nekateri celo trdijo, da se vrti tako hitro, da ko smo mi spo¬
daj, ne pademo.

Le nekaj otrok, starih 9 do 10 let pa ve, da Zemlja kroži okoli
Sonca in se vrti okoli svoje osi. To nakažejo s skicami, izraza “okoli
svoje osi” pa ne uporabijo.

2. KAKO VEŠ, DAJE ZEMLJA OKROGLA?

Učenci vedo, da je Zemlja okrogla. To vedo, ker jim je povedal
nekdo, ki mu zaupajo in verjamejo (na primer mamica ali očka).
Nekateri pravijo, da so to povedali znanstveniki. Veliko otrok je
videlo naš planet v kakšni oddaji na televiziji.

Otrokom veliko pomeni, ko jim pri pouku rečem, da bomo nekaj
raziskali, da bomo pravi znanstveniki, raziskovalci. Zanimivo je, da
kot dokaz omenjajo globus, ki ga imamo v učilnici. Globus je
pomanjšana Zemlja in je okrogel.

Andreja (10 let) pa domneva, da če gremo iz Slovenije prav na¬
ravnost, pridemo spet v Slovenijo. Tudi tloris Zemlje iz vesolja je po
njenem mnenju okrogel. David (9 let) pa najprej trdi, da Zemlja ni
okrogla - zaradi hribov in dolin. Od daleč pa se vendarle vidi, da je
okrogla. Fant je najprej najbrž mislil na površje Zemlje.

3. ZAKAJ SE ZVEČER STEMNI?

Mlajši otroci (8, 9 let) pri odgovoru na to vprašanje izhajajo iz
človeka samega in iz vsakdanjega življenja. Najpreprostejši odgo¬
vori izhajajo iz človekove potrebe, da se moramo zvečer spočiti.
Noč je zato, da gremo spat in se spočijemo, spimo do jutra, ko je
spet dan. (Maja, 8 let) Nekateri pravijo, da tudi Zemlja pozna uro
in da se stemni, ko je “toliko ura”. Za nočjo pa vedno pride dan.

Druga skupina otrok v starosti 8, 9 let, ki je na prvo vprašanje
trdila, tla se Zemlja ne premika, tudi zdaj trdi, da se Sonce premi¬
ka (zanimiva izraza: “Sonce odhaja” in “Sonce gre v zahod”) in da
zato nastane noč. Vedo pa, da je v Ameriki noč, ko je v Sloveniji
dan. Zelo zanimiv je odgovor Sebastjana (8 let), ki pravi, da se
stemni takrat, ko Luna prekrije naš planet.

Drugi že povezujejo vrtenje Zemlje in Sonce. Nekaterim ni
čisto jasno, kako, vendar vedo, da ima glavno vlogo pri nastanku

Literatura:

m Joachime, E.: Zvezde. Zbirka Sprehodi v naravo. CZ, Ljubljana, 1990
m Nebo nad nami. Zbirka Korenine znanja. Narava. MK, Ljubljana, 1993
m Prosen, M : Sonce zgodaj gori gre MK, Ljubljana, 1969
• Prosen, M,: Utrinki iz astronomije. MK, Ljubljana, 1980
■ Prosen, M. : Orientiranje v naravi. MK, Ljubljana, 1981
m Prosen, M : Astronomček Tonček. MK, Ljubljana, 1985

noči vrtenje Zemlje. Zanimiv se mi zdi odgovor Mihe (10 let).
Najprej uporabi pojasnilo “Zemlja se skrije”, potem pa popravi,
da se Zemlja obrne in je v Sloveniji takrat mrak, na drugi strani
pa jutro.

4. ZAKAJ LENA SVETI IN SPREMINJA SVOJ VIDEZ ?

Luna je za otroke še skrivnostnejše telo v vesolju. Grega (8 let)
meni, da Luna sveti, ker je na njej svetleč pesek. Drugi otroci (8,9
let) pa na to vprašanje ne znajo odgovoriti. Vedo pa za Lunine
mene: polno Luno, krajec in mlaj.

Majhna skupina otrok pri odgovoru spet izhaja iz sebe in iz vsak¬
danjega življenja. Luna sveti, ker je noč in je takrat preveč temno.
Sveti tudi zato, da se vidi v vesolju, spreminja pa se točno po
koledarju. Luna nam sveti, ker takrat Sonce gre v zahod. Lune ni
takrat, ko je mlaj.

Za tiste, ki menijo, da se premika Sonce in ne Zemlja, se tudi
Luna premika prav enako kot Sonce. Včasih Luna ne sveti, ker jo
prekrijejo oblaki. Zanimiva je tudi trditev Mihe (10 let), da tudi
Luna kroži okoli Sonca in da je ne vidimo, ko gre za Sonce, ker
Sonce ne sije v Luno.

Zadnja skupina otrok si pravilno predstavlja Luno v vesolju. Ti
pravijo, da se Lune ne bi videlo, če ne bi bilo Sonca.

5. KAKO NASTANE SENCA?

Večina otrok (8,9 let) ne ve, kako nastane senca. Menijo, da mora
biti nek predmet, nek objekt, ki naredi senco (na primer drevo).
Aljoša (8 let) trdi, da senco naredi Sonce. Preprost odgovor je tudi,
da senca nastane, ko gre Sonce spat ali pa se skrije. Da nastane
senca, se mora Sonce nekako premakniti, Sonce nekam gre (na
primer za gore).

Druga skupina otrok že ve, da se velikost sence spreminja. Ne zna
pa tega časovno določiti.

Otroci, stari 9, 10 let, pa so prepričljivejši. Pravijo, da ko Sonce
sveti v neko drevo, ne more svetiti skozi drevo, zato nastane senca.
Ko sveti Sonce v predmet, za predmet pa ne, je tam senca. Če se
postavimo na Sonce, na nek način ustavimo žarke. Uporabili so
besede: žarki, svetloba, sijati in svetiti.

6. KATERE PLANETE IN ZVEZDE POZNAŠ PO IMENIH?

Zelo me je presenetilo, da mlajši otroci (8, 9 let) in tudi nekateri
starejši ne poznajo nobene zvezde ali planeta po imenu.

Drugi znajo našteti 3 do 8 imen. Nekatera imena napišejo
napačno (na primer Setur, Plutor). Najpogosteje se pojavijo imena
Mars, Jupiter, Zemlja in Sonce.

Nekateri navedejo imena skupin zvezd (na primer Mali voz,
Veliki voz).

■ Prosen, M.: Opazujem Sonce in Luno MK, Ljubljana, 1987

• Prosen, M.: Veliki in mali medved. Samozaložba, Ljubljana, 1990

m Prosen, M : Mala astronomija. Math, Ljubljana, 1991

m Tempusovo snopje. Tempusovaprojektna skupina, DZS, Ljubljana, 1993

■ Thuan, T.X.: Spreminjajoče se vesolje. DZS, Ljubljana, 1996

m VerdetJ. P: Nebo, red in nered Zbirka Mejniki, DZS, Ljubljana, 1996

m Zupanc, L. . Povodni mož v Savinji. MK, Ljubljana, 1969

jesen 1998

23

PRISPEVKI

Poldnevnica

Slika 1. Označevanje konca
sence palice.

Slika 2. Določanje

poldnevnice  - vodoravno postavljena
ra vna palica med količkoma
označuje poldnevnim.

Smer, ki jo določa točka na obzorju, nad katero je Sonce podnevi najvišje, imenujemo
jug. Če poznamo jug, lahko določimo preostale glavne strani neba: sever, vzhod in zahod.
Na vodoravno ravnino lahko narišemo premici, ki povezujeta nasprotne strani, npr.
vzhod in zahod ali sever in jug.

Premica, ki gre na vodoravnih tleh od juga proti severu, se imenuje poldnevnica.  V smeri
poldnevnice padejo opoldne sence predmetov, osvetljenih od Sonca. Poldnevnica nekako
“razpolovi” obzorje na vzhodno in zahodno stran.

V vsakem kraju na Zemlji (razen na polih) lahko narišemo poldnevnico. Poglejmo, kako
v kakem kraju na zemeljskem površju določimo poldnevnico oziroma poldnevniško smer.

Izberemo sončen dan. Gremo na igrišče. V vodoravna tla navpično zapičimo ravno pa¬
lico. Dopoldne, dobro uro pred poldnevom, označimo konec sence palice tako, da tam v
tla zabijemo količek ali položimo kamen (slika 1). Označimo to mesto z A.  Nato z vrvico,
ki ima na enem koncu privezan količek, kot s šestilom zarišemo lok krožnice s središčem
v podnožišču palice C.  Polmer krožnice naj bo enak razdalji med palico in količkom, ki
smo ga zabili v tla.

Opazimo lahko, da se dolžina sence spreminja v primerjavi s polmerom krožnice. Do
poldneva se senca palice krajša, nato pa daljša. Popoldne pazimo, kdaj se bo počasi pre¬
mikajoča se in vse daljša senca palice dotaknila narisane krožnice. V dotikališče sence s
krožnico zabijemo nov količek. To mesto označimo z B.  Nato razdaljo AB  razpolovimo.
V razpolovišče daljice AB  zabijemo tretji količek, kar označimo z R.  Premica, ki gre skozi
razpolovišče K  in podnožišče palice C,  je iskana poldnevnica (slika 2).

Ko določimo smer poldnevnice, jo na tleh dobro označimo, npr. z debelo črto ali ravno
palico. Tako lahko poljubnega dne določimo trenutek, ko nastopi tako imenovano pravo
poldne.  V tem trenutku ima namreč Sonce pri svojem navideznem dnevnem gibanju
najvišjo lego nad obzorjem in senca navpične palice pade na poldnevnico - kaže
natančno proti severu.

V mestu težko najdemo primerno igrišče, kjer bi opazovali senco kake visoke pa¬
lice (kola). Lahko pa opazujemo senco pletilke, svinčnika ali večjega žeblja, ki ga zabi¬
jemo navpično v vodoravno deščico (svinčnik preprosto zapičimo v stiroporno
ploščo). Vodoravnost deščice preverimo z libelo ali s polnim krožnikom vode,
navpičnost pa z geotrikotnikom. Taka opazovanja so možna na okenski polici, terasi
ali na tleh poljubne sončne sobe, obrnjene na jug. Na deščico nalepimo list belega
papirja, konec sence zarišemo s svinčnikom, krožnico pa s šestilom. Tako lahko pol¬
dnevnico določimo kar doma.

Višja ko je navpična palica, daljša je njena senca in tudi opaznejša je sprememba smeri
in dolžine sence. To pa pomeni, da so opazovanja natančnejša. Potrudite se, da to z dvema
različno visokima navpičnima palicama zares ugotovite.

Marijan Prosen

Vaje

□ V domačem kraju nekje na prostem čim bolj natančno določi poldnevnico. Preveri njeno smer s kompasom.

□ Odroči v smeri poldnevnice tako, da leva roka kaže proti severu. Kam kaže tvoj hrbet?

□ Recimo, da imaš na vodoravnih tleh že narisano poldnevnico. 1  opazovanjem sence, ki jo meče navpična palica na vodo¬
ravna tla, poskusi dokazati, da se čas pravega poldneva razlikuje od časa poldneva (12. ura, v poletnem času pa 13. ura), ki
ga kaže tvoja ura.

Namig : To ugotoviš tako, da npr. vsakih štirinajst dni vsaj enkrat opazuješ, kdaj po tvoji uri pade senca navpične palice,
osvetljene od Sonca, na poldnevnico. Naloga je zahtevna, vendar jo zmoreš.

Zakaj pride do te razlike?  Vzrok je v nagnjenosti zemeljske vrtilne osi in v tem, da se Zemlja ne giblje okrog Sonca
natanko po krožnici.

24

NARAVOSLOVNA SKRINJA

V tretjem razredu se učenci učijo o človeškem telesu. Pri
poglavju o dihalih je primerno, da učenci sami izmerijo
kapaciteto pljuč. S tem pridobijo vidno predstavo o pros¬
tornini svojih pljuč in razvijajo različne naravoslovne spo¬
sobnosti in spretnosti. V različnih knjigah lahko najdemo
način za merjenje kapacitete pljuč, ki je dokaj zahteven, ko
obračamo posodo z vodo v drugo posodo z vodo in
nameščamo cevko; zgodi se, da celo petlitrska posoda ni
dovolj velika.

Pri vajah iz didaktike naravoslovja na Pedagoški fakul¬
teti v Ljubljani je študentka Polona Kogej izdelala učni
pripomoček, katerega uporaba je zelo enostavna.
Plastično posodo do vrha napolnimo z vodo in jo zapremo
s pokrovčkom, skozi katerega sta napeljani dve cevki. Če
nam ni uspelo natančno narediti lukenj, jih lahko zatesni¬
mo s plastičnim kitom ali plastelinom. Debelejšo cev usme¬
rimo v lijak ali večjo prazno posodo, skozi tanjšo cevko pa
pihamo. Ko nehamo pihati, je treba takoj pogledati, kje je
gladina vode v posodi, saj voda samodejno odteka, dokler

je gladina vode v posodi višja od iztoka - konca debelejše
cevi. Za nadaljnjo uporabo samo dotočimo vodo in očisti¬
mo konec tanjše cevke.

Pri uporabi učnega pripomočka “Merilec količine zraka v
pljučih” se moramo zavedati (in učencem tudi povedati), da
je resnična kapaciteta naših pljuč nekoliko večja, saj
moramo pri tem načinu pihanja v plastično posodo vodo
potiskati po cevki navzgor in zaradi tega izpodrinemo
nekoliko manj vode, kot če bi voda odtekala na spodnjem
koncu posode. S tem učilom tako ne dobimo dejanske
kapacitete pljuč, lahko pa primerjamo rezultate vseh, ki so
si kapaciteto merili s tem merilcem.

Učence lahko vpeljemo tudi v pravo raziskovanje, če jim
zastavimo vprašanja, kot so: ali starost vpliva na kapaciteto
pljuč, ali velikost vpliva na kapaciteto pljuč, ali teža vpliva
na kapaciteto pljuč, ali imajo tisti, ki se redno ukvarjajo s
športom, večjo ali manjšo kapaciteto pljuč od tistih, ki se s
športom ne ukvarjajo.

Darja Skribe Dimeč

IZDIH

jesen 1998

25

NARAVOSLOVNA SKRINJA

Pred nekaj meseci je pri založbi Modrijan izšla knjiga Darje Skribe Dimeč z naslovom
Raziskovalne škatle. V njej je poleg splošnih napotkov tudi veliko idej za različne naslove
raziskovalnih škatel in njim ustreznih dejavnosti za učence.

KAM z

MAJHNIMI

STEKLENIČKAMI?

V raziskovalno ***«/«/

Raziskovalna škatla je tudi del izpita pri predmetu didaktika naravoslovja izrednega študija na Oddelku za razredni pouk na Pedagoški
fakulteti v Ljubljani. Kot dokazuje primer Tatjane Rade iz Osnovne šole Bičevje, podružnična enota Bonifacija v Ljubljani,

učiteljem idej za zanimive naslove raziskovalnih škatel res ne manjka.

STEKLENIČKE

Starost: od osmega leta dalje

Kaj potrebujemo?

• različne stekleničke

• lijak

• bližino vodnega vira

Kaj opazimo najprej?

• velika raznolikost stekleničk

Kaj lahko opazujemo? Kaj lahko spreminjamo?

• opazovanje razlik in podobnosti med stekleničkami

• vonj notranjosti nekaterih stekleničk

• količino vode, s katero napolnimo nekatere stekleničke

Kje lahko to vidimo?

• parfumerija, lekarna, bife, trgovina, laboratorij, steklarna, kopalnica, kuhinja

Uredništvo revije dovoljuje  fotokopiranje.

jesen 1998

26

NARAVOSLOVNA SKRINJA

VSEBINSKA KARTICA

• različne stekleničke in steklenice

• lijak

Stekleničke zloži na mizo. Uredi jih po velikosti od največje do najmanjše.
Pravilnost preveri s številkami na spodnji strani stekleničk.

1. DELOVNA KARTICA

Izberi si stekleničko, ki se ti zdi zanimiva. Opiši jo čim natančneje.
Opis preberi sošolcu (-ki), ki naj poskuša najti to stekleničko.

3. DELOVNA KARTICA

4. DELOVNA KARTICA

Pripravi steklenički številka 1 in 4. Stekleničko številka 1 do vrha napolni z vodo.

Kolikokrat lahko s to vodo napolniš stekleničko številka 4? Pomagaj si z lijakom.

Izdelaj si piščali iz steklenic.

1. Izberi si nekaj steklenic in jih postavi v vrsto po velikosti.

2. Nežno pihaj čez vrhove steklenic.

5. DELOVNA KARTICA

6. DELOVNA KARTICA

Nekatere tekočine hitro hlapijo. Taka tekočina je na primer alkohol. Naredi raziskavo in ugotovi,
katera steklenička bi bila najprimernejša za shranjevanje hitro hlapljivih tekočin.

Nasvet-.  Pomembno je, da zamašek dobro tesni.

To raziskavo lahko narediš tako, da uporabiš vodo in stekleničke obrneš.

Uredništvo revije dovoljuje fotokopiranje.

jesen 1998

27

NARAVOSLOVNA SKRINJA

Rubriko ureja Dušan Krnel

Rubrika ”Mislil sem, da je Zemlja ploščata”

je namenjena predstavitvam ”otroških” zamisli

in prikazuje, kako (če je to mogoče) te zamisli uporabiti pri pouku.

koZAMIŽIM,

Majhni otroci mislijo, da v trenutku, ko zamižijo, tema zagrne svet okrog
njih in da so tako tudi sami dobro skriti. Črnino, ki jo vidijo, ko zaprejo oči,
torej razširijo na vso okolico. Pri majhnih otrocih je izvor tega aktivnega
vidika  najbrž tudi v egocentrizmu: ko zaprem oči, ugasne tudi Sonce.

V projektu SPACE {Science Proces and Concept Exploration)  so angleški
raziskovalci prva razmišljanja o tem, kako vidimo, opredelili kot aktivni
proces.  Vidimo zato, ker gledamo, kar pomeni, da odpremo oči ali obrnemo
glavo. Proces je tako rekoč samoumeven, za gledanje nam ni treba skoraj nič
storiti, potreben je le napor za dvigovanje vek, ta pa je tako šibek, da ga sko¬
raj ne občutimo. Piaget, ki je nastajanje pojmov utemeljeval prek dejavnos¬
ti ali akcij, je razmeroma pozno razumevanje procesa vida (gledanja) in
pojma svetlobe razlagal prav s pomanjkanjem dejavnosti. Nobene posebne
spretnosti ali znanja ne potrebujemo, le oči odpremo in že vidimo. Gledanje
je kot aktivni proces opredeljeno bolj zaradi osebne zavzetosti, motivira¬
nosti ali pomena, ki ga ima za gledajočo osebo, ne pa zaradi vrste postop¬
kov, ki bi zagotavljali ta proces. Gledam, ker hočem kaj videti, ko pa zaprem
oči, ne vidim več, torej je vse odvisno le od mene.

Tudi vsakdanji govor podpira gledanje kot aktivni proces. Poglede
lahko “mečemo”, s pogledi “ubijamo”, iz oči nam “švigajo strele”. V
otroških risankah se to tudi zares dogaja. Supermanom in podobnim bit¬
jem iz oči sevajo smrtonosni ali posebni hipnotični žarki.

Za gledanje mora biti dovolj svetlo, to je edina vez med gledanjem in
svetlobo.

Kako si otroci predstavljajo pot svetlobe, sklepamo po risbah.

Otroci oko in predmet povezujejo le z eno črto, s
puščico nakažejo smer pogleda iz oči navzven.

Redki otroci - celo v starosti deset let - narišejo
puščice tako, da so obrnjene od predmeta proti
očem, kar bolj ustreza naravoslovnim razlagam.

jesen 1998

28

MISLIL SEM, DAJE ZEMLJA PLOŠČATA

Višja stopnja v razumevanju procesa gledanja
vključuje svetlobo, proces je razložen z dvema črta¬
ma, eno za smer svetlobe in drugo za smer pogleda.
Prevladuje akcijski vidik. Svetloba se na predmetu
“ustavi”, z očmi pa ga vidimo.

Kako trdno je zasidran akcijski vidik, dokazujejo
risbe poskusov, pri katerih so uporabili ogledalo in
žepno svetilko kot izvor svetlobe. Puščice kažejo
smer, značilno za “akcijsko” razlago, pa tudi puščico
v nasprotni smeri, s katero je otrok želel nakazati
svetilko kot izvor svetlobe.

Kombinacija svetlobe in akcijskega vidika je
prikazana na risbah, kjer svetloba pada v oči in iz oči
na predmet.

Pri desetletnikih se pojavijo tudi že naravoslovno
pravilne razlage, ki v proces gledanja vključujejo tri
komponente: vir svetlobe, predmet in oko. Prevlada
očesa in akcijski vidik se s starostjo in šolanjem
počasi umikata naravoslovnim razlagam. Svetloba
potuje od vira do predmeta in se od predmeta odbi-

Raziskovalci v SPACE projektu so ponovno - tako
kot že drugi - ugotovili, da so razlage in razumevan¬
je procesov in razvoj pojmov odvisni od konteksta.
Pot svetlobe je razumljivejša pri eksperimentu, pri
katerem je znan vir svetlobe (žepna svetilka), pred¬
met (ogledalo) in opazovalec (oči).

je v oko.

Kasneje pa se razvije razumevanje procesa gledanja, kjer je izvor svetlobe nedorečen. Tako otroci v različnih
situacijah uporabljajo različne razlage.

Vendar je z “gledanjem” podobno kot z drugimi naravoslovnimi pojavi in pojmi, razvijajo se postopno, eksperi¬
mentiranje v različnih kontekstih pa to postopnost povezuje in pospešuje na poti k popolnejšemu razumevanju.

Literatura:

Osborne, J., et. al Light, Primary SPAČI’project reserach report. Liverpool University Press, England, 1990.

jesen 1998

MISLIL SEM, DAJE ZEMLJA PLOŠČATA

29

Trda tema, čist zrak in dolge zimske noči nam omogočajo, da opazujemo bleščeče zvezde
zimskega neba v vsej njihovi lepoti. Zimsko zvezdnato nebo je zares lepo. Če ga želimo opazo¬
vati, moramo izbrati jasno noč brez Lune, se dobro obleči in obuti, da se ne prehladimo, kajti
zunaj je mraz. Prelepe nebesne prizore lahko odkrivamo kar s prostim očesom.

ZVEZDE

Marijan Prosen

ZIMSKEM

Prišel je čas, ko na nočnem nebu vladajo ozvezdja, kot so Dvojčka, Voznik, Bik,
Orion in oba psa, Veliki pes in Mali pes. Od večera do jutra lahko v ozvezdju Bika
opazujemo eno najlepših zvezdnih skupinic, znano pod imenom Plejade  ali
Gostosevci  (slika 1). V resnici je to kopica nekaj sto zvezd, ki so tako daleč, da od
njih do nas prihaja svetloba kar petsto let. S prostim očesom vidimo šest ali sedem
zvezd. Lovski daljnogled pa nam pričara pravo pravljično podobo tega koščka neba.
Ne zamudite priložnosti in poskusite tudi z daljnogledom pogledati to prekrasno
zvezdno kopico.

Nekateri imajo Orion za najlepše ozvezdje. Sestavlja ga sedem svetlih zvezd (slika 2).
V sredini ozvezdja leže druga za drugo tri zvezde. Ne moremo jih zgrešiti. Imenujemo
jih Kosci  ali Rimščice,  včasih tudi Orionov pas.

V predelu neba od nadglavišča proti vzhodu in jugu leži skoraj tretjina vseh
najsvetlejših zvezd. Svetle zvezde Sirij  v ozvezdju Veliki pes, Prokijon  v Malem psu,
Poluks  v Dvojčkih, Kapela  v Vozniku, Aldebaran  v Biku in Rigel  v Orionu sestavljajo
značilen zimski nebesni šestkotnik. Če tem zvezdam dodamo še druge bolj ali manj
svetle zvezde s tega območja, si lahko zamislimo v tem predelu nekakšno svetlobno
težišče vsega zimskega neba.

Ob ozvezdju Orion se tako zbere skoraj vsa svetla zimska zvezdna druščina, ki iz
noči v noč, in vsako noč bolj zgodaj, pričaka slavnostni vzid najsvetlejše zvezde
Sirij , ki jo lahko hitro in preprosto izsledimo.

Kako? Dlan leve roke navidezno položimo na Kosce, nato pa v smeri teh treh
zvezd potujemo z levo roko nazaj navzdol. Bleščeča zvezda, na katero naletimo, je
Sirij (slika 3).

Seveda pri našem sprehodu po nočnem zimskem nebu ne smemo pozabiti
Severnice. Čeprav je po jakosti sija med zvezdami šele na petdesetem mestu, je v jas¬
nih nočeh nepogrešljiva za orientacijo na Zemlji. Severnico npr. izsledimo po Velikem
vozu, ki v zimskem večeru leži tako, kot prikazuje slika 4.

Slika 2. Ozvezdje Orion.

jesen 1998

30

PRISPEVKI

Slika 3. Značilna podoba večernega zvezdnega neba sredi zime -pogledproti jugu.
Pri opazovanju se obrnemo proti jugu, dvignemo to skico predse in s preslikavo
skušamo najti na skici narisane zvezde tudi na nebu.

Slika 4. Značilna lega Velikega voza pozimi zvečer (okoli 21. ure).

Po Velikem vozu lahko izsledimo zvezdo Severnico in se orientiramo po
njej. Vendar pa že to, da gledamo proti Velikemu vozu, pove, da smo
obrnjeni proti severu, da smo torej določili eno stran neba
in smo se orientirali.

jesen 1998

31

PRISPEVKI

Osončje je sestavljeno iz devetih planetov, nji¬
hovih naravnih satelitov - lun, pasu asteroidov
med Marsom in Jupitrom ter Sonca; gravitacijsko
so na Sonce vezani tudi številni kometi. Če se ozre¬
mo v jasno nebo, bomo podnevi tam opazili le
Sonce in občasno tudi Luno, ponoči pa poleg Lune
še množico svetlih zvezd. Nekatere zvezde so ob
pogledu skozi daljnogled videti razmazane - to je
oddaljena galaksija, meglica ali kateri od plane¬
tov našega Osončja.

SONCE

Sonce, ki je nam najbližja zvezda, spada med rumene zvezde, s
temperaturo zunanjih plasti približno 6000 °C. Na nočnem nebu
jih lahko opazimo še veliko, poleg rumenih pa še modrikaste, ki
so na površini veliko bolj vroče, in rdeče, ki so hladnejše od
rumenih. S prostimi očmi jih lahko vidimo do 3000 naenkrat.
Sonce je po velikosti povprečno velika zvezda, je nekako na
polovici svoje življenjske dobe. Sončeve pege in orjaške eksplozi¬
je na površini Sonca so zunanji odsev burnega dogajanja v
notranjosti. Sončeve pege so velika območja, kjer je površina
nekoliko hladnejša od okolice, zato je videti temnejša. Nenehni
izbruhi na površini pa povzročajo, da se od Sonca trgajo oblaki
naelektrenih delcev, ki se zelo hitro razširjajo v vesolje, in ko
dosežejo Zemljo, povzročajo polarni sij, v radijskih zvezah pa
velike motnje. Sonce je edino telo v Osončju, ki ima svoj vir
energije, ki nastaja ob jedrskih reakcijah v jedru.

NOTRANJI PLANETI

planeti med Soncem in Zemljo

Merkur je Soncu najbližji planet. Ker je tudi zelo majhen, ga je
težko opazovati. Le zelo počasi se vrti okrog svoje osi, zato je dan
na Merkurju dolg tri njegova leta. Površina je pokrita s kraterji.

Venera je druga po oddaljenosti od Sonca. Od planetov jo je
najlaže opazovati, saj je kot Večernico ali Danico ni mogoče spre¬
gledati. Pogled skozi daljnogled pa nam, podobno kot pri Luni,
razkrije njene mene. Njena posebnost je smer vrtenja okrog osi, ki
je nasprotna smislu, v katerem krožijo planeti okrog Sonca.
Atmosfera je zelo gosta in vroča, tako da z Zemlje ne moremo opa¬
zovati površja. Tudi Venera se zelo počasi vrti okrog svoje osi, tako
da je dan na njej dolg približno polovico njenega leta.

ZUNANJI PLANETI

Mars je četrti planet. Njegov tir je zelo ekscentričen, zato se
včasih na nebu ne loči od zvezd, ko pa je v najbolj ugodni legi za
opazovanje, po siju zaostaja samo za Venero. Na Marsu se men¬
javajo letni časi in na površju divjajo peščeni viharji, ki mu dajejo
značilno rdečkasto barvo.

Med Marsom in Jupitrom je območje, kjer so še posebej pogosti
večji in manjši skupki kamnin, znani kot pas asteroidov. Največji
med njimi imajo tudi svoja imena, npr. Ceres, nenehno pa odkri¬
vajo nove. Pravimo jim tudi planetoidi. Od planetov se ločijo po
velikosti: njihov premer meri od nekaj deset do nekaj sto kilo¬
metrov. Domnevajo, da so to ostanki snovi, iz katere je nastalo
Osončje, ki se niso uspeli združiti v en sam planet.

Jupiter je vzbudil veliko zanimanje zaradi trčenja s kometom
Shoemaker-Levy. Uvrščamo ga med planete velikane, saj je 300-krat
težji od Zemlje. Prekrit je z gosto atmosfero, v kateri že stoletja
divja orjaški ciklon, precej večji od Zemlje, znan kot velika rdeča
pega. Opazujemo ga lahko že z daljnogledom.

Saturn je znan po svojih obročih, ki v resnici niso trdni prstani,
ampak območja ledenih kep in kamnov. Tudi Saturn lahko opazu¬
jemo z daljnogledom.

Uran so odkrili leta 1781. Poleg Venere je edini, ki se vrti v
nasprotnem smislu kot drugi planeti. Vrtilna os je vzporedna z
ravnino kroženja okrog Sonca, tako da se po svoji tirnici pravza¬
prav kotali.

Neptun so odkrili leta 1846, Pluton pa 1930. Ker so ti planeti
zelo oddaljeni od Zemlje, jih je bilo težko opazovati, zlasti
amaterjem. Novi vesoljski teleskop Hubble, ki kroži okrog Zemlje
visoko nad ozračjem in ga to ne moti pri snemanju, je posnel
nekaj fotografij teh oddaljenih svetov, na katerih spet vidimo le
zunanje plasti atmosfere. Videti so modri, tako da konkurirajo
Zemlji pri vzdevku modri planet. Proti najbolj oddaljenim
območjem Osončja smo z Zemlje poslali že nekaj vesoljskih sond.
Največ podatkov sta na Zemljo poslala oba Voyagerja, od katerih
je prvi že daleč v vesolju.

Komet Shoemaker-Levy jejulija
1994priletel v neposredno
bližino Jupitra in pri tem
razpadel na več delov. Ob
prihodu v Jupitrovo atmosfero
so kosi kometa povzročili velike
izbruhe, ki so bili vidni kot
svetle pege na Južni polobli
planeta. V zgornjem delu slike
lahko vidimo tudi planet Io.

jesen 1998

32

RAZLAGA K POSTERJU

KOMETI IN METEORJI

K Osončju spadajo tudi kometi, od katerih je najbolj znan
Halleyev komet, zadnji, ki smo ga lahko opazovali tudi s prostimi
očmi, pa je bil Hale-Bopp. Okrog Sonca potujejo po zelo
sploščenih elipsah ali parabolah in za en obhod porabijo od treh
do več deset let. Večino časa potujejo skozi vesolje kot neopazna
kepa kamenja in ledu. Ko se približajo Soncu in segrejejo, začnejo
izparevati plini in prah, ki obsijani od sončne svetlobe tvorijo rep,
zato komet tudi opazimo. Ob vsakem obisku v bližini Sonca
komet izgubi precej snovi, zato sčasoma postaja manjši in manj
opazen, nekateri pa tudi razpadejo v manjše dele, in predstave je
konec. Le zelo redko se zgodi, da kateri od kometov prekriža pot
planetu, kot se je to zgodilo Jupitru.

V Osončju je tudi mnogo meteorjev. Če take kepe kamnin zaide¬
jo v Zemljino ozračje, se zaradi trenja tako segrejejo, da zagorijo,
kar opazimo kot utrinek. Večina jih v ozračju povsem zgori. Le
redki so tako veliki, da dosežejo tla. Meteorje, ki dosežejo tla,
imenujemo meteoriti. Z analizo teh meteoritov dobimo dragocene
informacije o sestavi medplanetarne snovi.

Občasno so utrinki zelo pogosti. Takrat Zemlja zaide v območje,
kjer je več medplanetarnih delcev. Pravimo jim meteorski roji.
Poimenovani so po predelu neba, iz katerega navidezno izhajajo,
npr. Leonidi iz ozvezdja Leva. Pojavljajo se vsako leto ob istem času.

Nebo je za opazovanje vedno privlačno in zanimivo. Spodbu¬
jajmo pri otrocih njihovo vedoželjnost in usmerimo njihovo
pozornost na čudovit razgled po zimskem nebu. Priložnost se
ponudi že na prvem zimovanju ali šoli v naravi.

Poster, ki je priloga revije, je na voljo tudi posebej (plastificiran in v tulcu). Cena posterja je 1480 SIT.

jesen 1998

33

RAZLAGA K POSTERJU

Ob sončnem in toplem dnevu si pogosto
zaželimo hladne sence. V senci je temneje
in hladneje. Zato je poleti tako prijetno v
senci dreves.

Georges Suvat: Nedeljsko popoldne na otoku Gran Jatte

Svetloba v zraku se širi
naravnost ko naleti na
oviro, se od nje odbije ali
pa jo ovira vpije, ne more
pa ovire obiti. Za oviro
pade manj svetlobe in na¬
stane senca.

Mravlje zlezejo čez oviro

Svetloba se širi naravnost,
za oviro nastane senca.

Ko greš v šolo, so sence dreves in hiš drugačne in padajo
drugam kot takrat, ko se vračaš iz šole. Sence spreminja¬
jo svojo obliko, velikost in lego. To je povezano z
navideznim gibanjem Sonca. Ker se Zemlja vrti, Sonce
vsak trenutek drugače osvetljuje oviro in senca se počasi
premika.

Poglej si še sence na spodnjih slikah. Kaj meniš o njih?

Senca istega drevesa ob
različnem času.

t c ere ff f f f f rr  -r-nr-r-r -f-r n r

Sence palice

Kako se spreminjata položaj in velikost
sence, lahko ugotoviš s preprostim
poskusom. Palico zapičiš navpično v tla
in vsako uro označiš senco.

Senca se ne spreminja vedno enako.
Poskusi, kako palica meče senco spom¬
ladi in kako pozimi.

Na sliki so narisane sence, ki jih meče palica
21. junija. Senca je narisana vsako uro.

78

jesen 1998

34

4

ttttttirtttfrf mrtTf nt rtttmr

Naredi sončno uro.

jesen 1998


•Ji

Svetloba se širi naravnost.

Za oviro nastane senca. Senca je
na nasprotni strani od sonca ali
drugega svetila.

Zaradi gibanja Zemlje senca
spreminja lego in dolžino.

Ker se senca spreminja, jo lahko uporabiš za merjenje časa.
Palico, lahko je palčka ali svinčnik, postavi navpično.
Lahko jo zasadiš v mivko ali prst ali pa jo na podlago
pritrdiš s plastelinom, glino ali čim podobnim. Nato
moraš označiti, kje je senca ob določeni uri. Pomagaj si s
svojo ročno uro. Vsako polno uro označi položaj sence.
Pravimo, da smo sončno uro umerili. V naših krajih
opoldne kaže senca proti severu. Tako pripravljena
sončna ura bo kazala točen čas približno dva tedna,
potem jo moraš ponovno umeriti. Sončne ure, ki kažejo
čas skozi vse leto, je bolj zahtevno umeriti.

Poišči sončne ure v svojem kraju.

Sončno uro so včasih naredili na pročelju imenitnejših
hiš. S sošolci in sošolkami jih lahko opišete, narišete, se
pozanimate, kdaj so nastale in kdo jih je naredil.
Zanimivo bi bilo tudi primerjati njihovo točnost. Ali ob
dvanajstih res vse kažejo poldan?

Čeprav rastline potrebujejo za rast
svetlobo, nekaterim premočno son¬
ce škoduje. Na žgočem soncu se
preveč izsušijo in ovenijo. Zato
bolje uspevajo
v senci. V
gozdu te
rastline
sestavljajo
podrast, to so
mahovi in
praproti, pa
tudi borovnice
in jagode.

Nasprotno
pa nekatere
rastline, na
primer kaktu¬
si, preživijo
tudi na žgo¬
čem soncu.

Mick Manning
in Brita Granstrom
Prevod Andreja Blažič
Učila, 1997
48 strani

ŠOLA NARAVOSLOVJA

Jean Baptiste de Panafieu
Prevod Metka Kralj
Šolska enciklopedija
Nenavadna družina
Tehniška založba Slovenije
1997

220 strani

ŠOLSKA ENCIKLOPEDIJA

EVOLUCIJA

NENAVADNA DRUŽINA

EVOLUCIJA

Razgibano urejena in nazorno ilustrirana knjiga natrosi res
številne ideje za opazovanje živega in neživega v naravi. Prijetno je
listati po njej, človeka kar zgrabi želja po raziskovanju. Po
zahtevnosti besedila sodeč je namenjena osnovnošolcem, a ideje iz
nje lahko pobira vsak, ki ga narava zanima. Avtorja opozarjata, da
moramo biti pri tem obzirni do narave: opazovanih živali ne
smemo motiti, vedno jih moramo vrniti v naravo, ptic ne smemo
krmiti z neprimerno hrano ... Poskrbeti je treba tudi za varnost
mladih raziskovalcev, torej: ne nosite gob v usta, za raziskovanje
živalskih iztrebkov uporabljajte palico, po delu si umijte roke... Žal
pa ne opozori na vse nevarnosti pri posameznih raziskovanjih, na
primer na to, da so lahko kalčki nekaterih semen, ki jih prideluje¬
mo za prehrano, tudi strupeni.

Knjiga kar trosi ideje za opazovanje, očitno pa dajanje
natančnejših navodil za delo ni njen namen. Resda je večina opa¬
zovanj preprostih in takih navodil niti ne potrebujejo, a napotki
vendarle ostajajo na ravni približnosti: zamolčijo, kako pomembna
je streha nad ptičjo krmilnico, kako velik mora biti vhod v valilnico
in druge podrobnosti, od katerih pa je dostikrat odvisno, ali bo
raziskovanje mladini res v veselje. Prevod (ali morda celo izvirno
besedilo) je šibak. Kot sistematsko skupino uvaja pojem golazen,
duhoviči z izrazom pošasti , ne da bi pojasnil, za katere živali gre,
pri opisu deževnika je razumeti, da se hrani neposredno ž listi, ne
pa s prstjo... V glave nepoučenih bralcev vnaša zmedo z zapisi: rast¬
line in drevesa, gosenice in ličinke, plesen je manjša vrsta gobe,
metulji so žuželke, ki letajo podnevi... Škoda!

Tatjana Kordiš

Čeprav danes v kulturni Evropi le še redkokdo dvomi, da se živi
svet razvija, pa je razumevanje mehanizmov evolucije nepričako¬
vano trd oreh. Knjiga Evolucija je zbirka naštetih bolj ali manj
nenavadnih “dosežkov” evolucije (torej prilagoditve) v živalskem
svetu. Vsak primerček je razložen čisto na kratko; izvemo, za kaj
pravzaprav gre, uvod v podpoglavje in poglavje pa nam primere
poveže v smiselno celoto. Tako izvemo, kaj se z živim svetom (ki ga
tukaj večinoma predstavljajo živali) skozi njegovo zgodovino doga¬
ja, pa tudi, kakšni pojavi ti dogajanje usmerjajo. Vse raznolikosti
primerov tukaj ne bi mogli predstaviti. A preletimo jih samo za
pokušino: od enoceličarjev do kitov, od najstarejših fosilov do
človeka, nastajanje vrst in izumiranje, simbioza in združbe,
žuželčje čeljusti in leteče ribe... mutiranje in selekcija.

Posebej je treba poudariti, da so prav vsi primeri ilustrirani s
kakovostnimi ali celo odličnimi barvnimi fotografijami (no, nekaj
malega je risb). Prav neverjetno, koliko jih je avtorju uspelu zbrati.
Tako bo mlad bralec ob evoluciji spoznaval tudi podobe živali, sicer
ob drobnih zanimivostih, mimogrede pa vendar uvrščene v filo-
genetski sistem. Nad oblikovalsko platjo pri obdelavi slik sicer
nisem navdušen, a to je stvar okusa.

Zelo koristen pripomoček so kazalke, ki nas z vsake strani vodijo
k drugim mestom v knjigi, da si lahko razširimo znanje v različne
smeri. Tako v poglavju (ki obsega dve strani), kjer so pod naslovom
Uspešno preživeli  kot nekakšni “živi fosili” prikazani srebrna ribi¬
ca, pajki in škorpijoni, morski psi ter riba resoplavutarica, izvemo,
kje bomo izvedeli “Še več o  ...” prednikih žuželk, ribah spreha¬
jalkah, še o enem živem fosilu. Knjiga ima tudi spodobno stvarno
kazalo, ki zajema tako živalske vrste kot pojave in pojme.

Vsa poglavja spremlja Zgodovina slunov , nekakšnih modernih
(seveda izmišljenih) bitij, s katerimi se dogaja prav tisto, kar
posamezna poglavja bolj fragmentarno ponazarjajo s po nekaj
konkretnimi, resničnimi primeri. Čeprav se bo zdel komu za lase
privlečen, pa utegne biti ta dodatek didaktično koristen.

Knjigo bi toplo priporočil kot dopolnilo učbenikom za osnovno
šolo. Kot vir idej za bolj poglobljeno obravnavo in predvsem kot
zbirka kratko razloženih slik pa bo prav prišla tudi učencem na višji
stopnji. V knjigi je sicer nekaj strokovnih spodrsljajev, ki pa vse¬
binsko niso tako pomembni.

Boris Šket

jesen 1998

36

PRELISTALI SMO

IZ ZALOŽBE ZAVODA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ŠOLSTVO

POSKUSI S PLASTENKAMI

V okviru projekta Razvijanje modelov poučevanja in učenja  je
založba Zavoda RS za šolstvo izdala priročnik Poskusi s plastenka¬
mi,  v katerem avtorji Branko Beznec, Branko Cedilnik, Boris
Černilec, Tatjana Gulič, Jerica Lorger, Vinko Udir in Danica Vončina
opisujejo vrsto poskusov, ki so izbrani tako, da jih je mogoče
vključiti v vsebino učnega načrta za fiziko. Primerni so za samosto¬
jno delo učencev na razredni in predmetni stopnji, mogoče pa jih je
izvajati tudi v vrtcih v skupinah starejših predšolskih otrok.
Poskusi so materialno nezahtevni, za izpeljavo potrebujemo le
nekaj osnovnega orodja in cenen potrošni material. Vsebino
bogatijo nazorne barvne ilustracije.

Knjiga je namenjena učiteljem naravoslovnih vsebin na razredni
in predmetni stopnji osnovne šole, učencem in staršem, ki lahko z
njeno pomočjo zadovoljijo otrokove potrebe po spoznavanju in
poučevanju naravnih zakonitosti. Cena priročnika je 2.000 SIT.

OKOLJSKA VZGOJA V ŠOLI

Družini “šolskih” revij, ki izhajajo pri zavodu RS za šolstvo, se je te dni pridružila nova - izšla je prva številka revije Okoljska vzgoja v
šoli.  Zamisel o ustanovitvi take revije je zorela že dolgo, šele s kurikularno prenovo in nastankom kurikuluma za okoljsko vzgojo kot med-
predmetnega področja pa je dobila zamisel tudi vsebinsko zasnovo. Okoljska vzgoja ne bi smela postati še en izoliran predmet v prenatr¬
panih šolskih programih. Eden njenih najpomembnejših prispevkov k vzgojno-izobraževalnemu procesu naj bi bilo nestresno obravna¬
vanje okolja in z njim povezanih predmetov. Izobraževanje nima nobenega smisla, če učencem ne pomaga razumeti življenja in narave ter
razvijati odgovornega ravnanja z okoljem.

Prva številka Okoljske vzgoje v šoli  prinaša zanimive prispevke s strokovno-teoretično vsebino in prispevke iz šolske prakse. Pisci
člankov so ugledni strokovnjaki na področju okoljskega izobraževanja in uspešni učitelji praktiki.

Revija bo izhajala trikrat na leto. Cena posameznega izvoda 1. številke revije je 1.600 SIT, letna naročnina za leto 1999 pa bo določena v
skladu s številom stalnih naročnikov.

iHira Turk Škraba

jesen 1998

37

IZ ZALOŽBE ZAVODA RS ZA ŠOLSTVO

Rubriko ureja Nikolaj Pečenko

Ključi

Določevalne ključe veči¬
na bralk in bralcev te revije
prav gotovo dobro pozna.
Pri nas je gotovo najbolj
znan Mala flora Slovenije,
določevalni ključ za naše
rastline. In prav gotovo se
marsikdo še dobro spomni,
kakšne težave mu je pov¬
zročilo prvo srečanje s tem
dihotomnim ključem. Eden
glavnih razlogov za težave
se prav gotovo skriva v
dejstvu, da je bilo srečanje
z Malo floro za marsikoga
sploh prvo srečanje z
določevalnim ključem. Kar
se Alenčica nauči, to Alenka
zna, pravijo, ampak Mala
flora je vsekakor preza¬
htevno čtivo za osnovno¬
šolce. Zato smo si z veseljem ogledali zbirko določevalnih ključev za otroke,
ki so jih izdali pri DZS. Večino knjižic iz zbirke smo podrobneje predstavili
že v prejšnjih številkah revije. Glavni razlog, da smo si zbirko še enkrat
podrobneje pogledali, je računalniški program Ključi, ki so ga letos dodali
zbirki knjig Moje prve školjke in polži, Moje prve zimske vejice, Moje prve
sladkovodne živali in Moje prve drobne živali.

Dihotomni določevalni ključi, torej takšni, pri katerih na vsakem koraku
izbiramo samo med dvema možnima odgovoroma, so namreč zelo
primerni za predelavo v računalniško obliko. Delo z računalniškim ključem
je veliko enostavnejše, saj nas računalnik sam vodi pri določevanju, tako da
zamudno listanje po knjigi in iskanje naslednjega para vprašanj odpade.
Ima seveda tudi svoje slabosti, med katerimi je verjetno najpomembnejša
ta, da ga na teren, v naravo (če nismo ravno opremljeni s prenosnim raču¬
nalnikom) ne moremo odnesti. Zato je kombinacija s knjižnimi različicami
zelo posrečena.

In kakšni so pravzaprav ti ključi?

Omenili smo že, da
so namenjeni osnovno¬
šolcem. A čeprav v
predgovoru k drugemu
piše, da naj bi bili
namenjeni otrokom od
10. do 14. leta starosti,
ne vidim nobenega
pravega razloga, da bi
ga, ob pomoči učitelja,
ne mogli uporabljati tudi mlajši. Ključi so namreč zelo preprosti, pre¬
prostejši skorajda ne bi mogli biti. S prvim iz zbirke lahko na primer določi¬
mo le 12 morskih polžev in 10 školjk, pa tudi drugi so omejeni le na nekaj
deset živali oziroma rastlin. Ali - če smo čisto natančni - 26 dreves in
grmov, 35 drobnih talnih živali in 43 sladkovodnih živali. Temu primerno
drobne so knjižice, saj vsaka obsega le dobrih trideset strani.

Slaba stran takšne omejitve, ki se ji avtorica Barbara Bajd seveda ni
mogla ogniti in se je tudi popolnoma zaveda, je nepopolnost, ali z drugimi
besedami, na koncu določevanja ne moremo nikoli z gotovostjo vedeti, ali
smo res določili pravo žival. Če se namreč s ključem lotimo določevanja
živali, ki je v njem v resnici ni, bo rezultat seveda napačen. Zato tudi na
koncu določevanja vedno preberemo, da bi žival, ki jo določujemo, “lahko
bila” ali da “verjetno je” užitna klapavica, stenica ali karkoli pač - pa čeprav
v nekaterih primerih dvom odpade, saj na primer pri zeleni regi ter obeh
urhih pri določevanju dvoma ne more biti, vsaj če predpostavimo, da ključ
uporabljamo pri živalih, ki živijo pri nas.

Prav tako v večini primerov kot rezultat določanja ne dobimo posamezne
živalske vrste, ampak širšo ali ožjo taksonomsko skupino. To je seveda v mar¬
sikaterem primeru precej logično in povsem sprejemljivo, ponekod pa deluje
tudi rahlo komično. Če se na primer s ključem Moje prve sladkovodne živali
lotimo določanja katerekoli ribe, bomo po nekaj korakih določanja prišli do
končnega odgovora - “Verjetno je riba”. In učitelja bo, potem ko se bodo otro¬
ci nebali smejati, čakalo precej pojasnjevanja, zakaj je ključ tako nepopoln in
da v naših vodah živi na desetine vrst rib, ki jih lahko določimo le z
zapletenejšimi ključi.

Ključi so drugače strokovno
dobro sestavljeni, kar zagotav¬
ljajo tudi ugledni slovenski biolo¬
gi, ki so besedila pregledali, nji¬
hova omejenost pa je pač nujno
zlo, ki se ji, ko se lotimo izdelave
ključev, primernih za otroke,
sploh ne da povsem izogniti. Le
na nekaterih mestih bi bile
konkretne rešitve lahko nekoliko
bolj posrečene, a to na srečo končnega učinka, ki je dovolj dober, da lahko rabo
ključev v osnovni šoli mirno priporočamo, ne pokvari.

Avtorica v uvodu vsakega od ključev na omejitve posebej opozarja in pri¬
poroča učiteljem, naj se s ključi lotijo določevanja le tistih živali in rastlin, ki so v
njih omenjeni, da bi ne prihajalo do nepotrebnih zapletov in napak. Kar z drugi¬
mi besedami pomeni, da so skoraj bolj kot za delo v naravi primerni za delo v
učilnici, kjer z njimi otroci poskušajo določiti izbrane živali oziroma rastline.

In na tem mestu pridemo do
CD-ROM-a, na katerem so vsi
štirje ključi tudi v računalniški
obliki. Na žalost računalniške
izvedbe ne moremo ravno
pohvaliti. Zdi se namreč, kot da bi
jo sprogramirali v veliki naglici,
pri tem pa povsem pozabili k
sodelovanju povabiti tudi obliko¬
valca. Sicer svojemu osnovnemu
namenu program tudi v takšni obliki, kakršna je, dovolj dobro streže, predvsem
zato, ker je vse skupaj zelo enostavno. Na vsakem koraku določanja moramo le
klikniti na pravo od obeh možnosti, na koncu pa nam program pove in s sliko
pokaže žival oziroma rastlino, ki smo jo določili. Poleg tega, da je določanje s
pomočjo računalnika nekoliko enostavnejše, saj odpade listanje po knjižici in
iskanje naslednjega koraka, je prednost računalniškega medija tudi zvok. Avtorji
so jo dobro izkoristili. Ker besedilo tudi slišimo, je program primeren tudi za
otroke, ki še ne znajo (dobro) brati, seveda pa moramo imeti računalnik z
zvočno kartico in zvočniki.

In kaj pravzaprav pogrešamo? Predvsem bi lahko bili posamezni koraki pri
določevanju ilustrirani, kar pravzaprav velja tudi za knjižno različico. Ko na
primer pridemo do vprašanja, ali je telo živali, ki jo določamo, členjeno ali ne, bi
bila zelo dobrodošla skica, ki bi prikazovala členjeno in nečlenjeno telo. In
takšnih primerov je seveda še mnogo. Prav tako ne bi bilo nič narobe, od avtor¬
jev pa ne bi zahtevalo pretiranega dodatnega dela, če bi žival, ki smo jo določili,
tudi nekoliko podrobneje predstavili. Te podatke sicer res najdemo v drugih
knjigah, a vseeno.

Zaključek

Zamisel “Mojih prvih določevalnih ključev” je odlična, izvedba knjižne
različice dovolj dobra, računalniške pa le povprečna. Kar pa ne pomeni, da rabe
ključev ne priporočamo. Vsekakor predstavljajo dobrodošlo popestritev pouka
naravoslovja v osnovnih šolah, saj otroke na zanimiv način navajajo na siste¬
matično opazovanje in določanje neznanih živali. S knjižno različico se bodo pri¬
vajali na rabo dihotomnih določevalnih ključev, kar bo marsikateremu še kako
koristilo kasneje, ko se bo srečal z resnejšimi ključi, z računalniško različico pa
bodo spoznavali prednosti računalnika pri povsem praktičnih nalogah, kakršno
je na primer določevanje živali in rastlin.

Računalniški program

KLJUČI

drobne živali tal

zimske vejice

školjke in polži

sladkovodne živali





jesen 1998 RAČUNALNIŠKI MOLJ

38

Metka Kralj, Dušan Krnel,
Valika Kuštor, Barbara Bajd

NOVO

ŽIVIM Z NARAVO 1

Pojdimo v gozd

Učbenik za 4. razred
osnovne šole

Učbenik uvaja sodobno poučevanje in učenje
zgodnjega naravoslovja, ki temelji na
eksperimentalnem delu in “raziskovanju” otrok.
Ustreza obstoječemu učnemu načrtu, prinaša pa
tudi spremembe, predvidene v novem učnem načrtu.

ISO strani
SO x S9 cm

1710 SIT

Knjigo ŽIVIM Z NARAVO 1 dobite v vseh knjigarnah, lahko pa jo tudi naročite - dan in noč - po

telefonu (061) 136 34 90 ali faksu (061) 136 34 86 ali z naročilnico, ki jo pošljete na naslov:

Založba MODRIJAN, Mestni trg 24, 1000 Ljubljana

MODRIJAN

naravoslovna solnica
NAROČILNICA

• Letna naročnina vključuje tri številke.

• Naročnina se plačuje enkrat letno v mesecu februarju. • Naročnino lahko odpoveste pisno ali po telefonu.

• Neplačnikom naročnina avtomatično preneha.

UGODNOST: • Šolam, ki bodo naročile vsaj po 3 izvode revije, priznavamo pri naročnini 10-odstotni popust.

• Študentje imajo 30-odstotni popust.

Naročam(o) | [  izvodov revije NARAVOSLOVNA SOLNICA

I 1  komplet štirih posterjev: OPAZUJMO SVETLOBNE POJAVE, PREPROST KLJUČ ZA DOLOČANJE SKUPIN ŽIVALI,

KI ŽIVIJO V MLAKI ALI OB NJEJ, RAZISKUJEMO, NARAVOSLOVJE V KOPALNICI

|.|  poster: NAŠE OSONČJE

Ustanova

(za pravne osebe)

Ime in priimek prejemnika

(če imate naročenih več izvodov, vpišite ime učitelja, ki jih bo prevzel)

Ulica

Poštna številka Kraj

Telefon Faks

Račun bomo poravnali v 8 dneh po prejemu. Če naročamo 3 ali več izvodov revije hkrati, bomo izkoristili 10-odstotni popust.

Letna naročnina za revijo NARAVOSLOVNA SOLNICA maša 3340 SIT.

Cena kompleta štirih posterjev je 5000 SIT. Cena posterja NAŠE OSONČJE je 1480 SIT.

Datum Podpis Žig

(za pravne osebe)

Naročila sprejemamo z naročilnico, po pošti, telefonu ali faksu na naslov

Založba MODRIJAN, Mestni trg 24,1000 Ljubljana S?(061) 126-24-90, faks:(06l) 126-24-86


/>n,- o,

*°ce h



Knjiga Raziskovalne škatle

avtorice mag. Darje Dimeč
Skribe učiteljicam in učiteljem
ponuja nasvete za pripravo
in uporabo učnih pripomočkov,'
ki pri otrocih spodbujajo
zanimanje za raziskovanje v
naravoslovju. Delo s temi
pripomočki vključuje
raziskovalno metodo dela,
ki je prilagojena načinu
otroškega spoznavanja
in odkrivanja sveta,
v katerem živijo.

Praktični nasveti
so v knjigi podprti
s teoretičnim
ozadjem.

p °uk

e c

Od

l ^V,

'°SI<

' V Jd Kar min>

/J rvk ton, s ^ bi m;

Ke tr  n„ S/ Z3aw

•*•’**«„ .tsas«

.***

Jsčeie pripomočke za pouk naravoslovja, ki Wo vecfeo pri rok

Knjigo lahko naročite s priloženo naročilnico, po telefonu ali faksu.


Naročamo . učnega pripomočka RAZISKOVALNE ŠKATLE po ceni 2.990 SIT.

Šola . Naslov ....

Pošta . . Poštna številka .

Odgovorna oseba . Telefon/faks .

Prometni davek je v ceno že vračunan. Naročeno pošljite na naš naslov, kupnino bomo poravnali v 15 dneh po prejemu računa.
Prodajni pogoji so usklajeni z UL RS 28 /93. Za morebitne spore je pristojno sodišče v Ljubljani..

Datum

Zig

Podpis

ZALOŽBA MODRIJAN, Mestni trg 24, 1000 Ljubljana