Čertice o pravi oclgoji. Spisal — m —. Nekteri pedagogi terde, da se ima ndadina odgojevati za bodoče njeno stanjc. Vprašanje torej naslane: Ali je to pravi vzrok človeške odgoje, ali ne? Ko bi človek impl živeti sanio za svoje stanje, in ne lndi sebi samemu, svoji družini, človeškemu društvu in svojemu višjemu odrpjenju; ako bi človek bi! brezumna stvar, ktera bi samo mehanično izverševati imela (o ali uno nalogo, ta ali oni posel, potem bi brez pomisleka vsestransko prav bilo načelo, da se ndadina odgojevati ima samo za bodoče njeno stanje. Ali glede na to, da omenjeni razlogi niso pravi, se mora taka odgojo na zlo obsoditi; obsoditi se morajo ob enem tudi vsi oni, kteri mladino po omenjenem načplu odgojujcjo, ali pa odgojevati liočpjo. Tako odgojeni otroci morejo sicer biti dobri kmetovalci, delavni rokodelci, izvedeni tergovci, samo ne ono, kar po svoji naravi biti imajo, to je d o b r i 1 j u d j e. Odgojevati se mora mladina naj prej tako, da posfanpjo otroci ljudje, in to ljudje v naj višjem in naj plpmpnitejšem smislu; Ijudje, kteri ne samo, da zadostujejo svojemu stanju, temuč tudi živeti znajo svojemu višjemu odgojstvu, ktcri na dalje spoznavati in varovati znajo svoje dostojanstvo, kteri se ¦— vsaj nekoliko — pečajo za povzdigo svojega duha. Pred ne dolgim časom se je v neki pedagogični knjigi dokazalo, da imajo Ijudski učitelji ob enem biti odgojitelji. 0 tej stvari na tem mestu več govoriti ni treba, ker je obče znano in sploh od vseh strokovnjakov priterjeno, da mora učitelj ob enem skprbeti za odgojo učenca svojega. Ljudski učitelj ima iorcj ne sarao nalogo, podučevati svojo mladino, teniuč tudi odgojevati jo, in sicer v pravein smislu, v pravem duliu. Zadnjo nalogo naj vsaki učitelj posebno spoštuje. Da se vsaki še bolje more prepričati, da je edina prava odgoja Ie ona, ktera pred vsem iz človeka človeka odgojiti namerava, hočem tii navesti še nektere razloge. Narava in um zahtevata, da se človek naj prej odgojeva clovekom. Človek je naj prej človek, preden je še vaščan, mesijan in preden zamore biti pravi deržavljan. On je naj prpj človek, preden še prevzeti more kaki posebni posel, kako pospbno nalogo. Kar iz človeka naj pervo človpka napravi, kar gre k posebnostim njegove narave in k prednostim njegovega plemena, kar njegovim okolnostim za temelj služi, za lo se uiore naj prej slcerbeti, ker, ako se enkrat stvar zanemari, se ne da vpč tako lahko nadomestiti. Kar človeka človekom pridruži; kar v vsakeni domačem in društvenem, ter deržavnem stanji, naj bode on bogat ali reven, odličen ali nepoznan, delati in izverševali, učiti se in znati, želeti in upati se ima: to je ono, kar se v mladem zprnu naj prej mora izbujevati. Kar se tiče sposobnosti in čustva, ktero ima vsaki brez razločka; kar je pred vsem neobhodno potrebno, da človek ne postane brezutnna stvar; kar nikake okolnosti in nikaki dogodljaji časa predrugačiti ne morejo — to je, na kar se ima pred vsemi drugimi potrebanii naj prej ozirati brez odlašanja. V drugo je pa odgojitev po v pervo omenjenem načinu tudi enostranska in otroku škodljiva. Ako odgojitelj misli, da je vse dosegel, če je otroku vcepil Ijubezen, izključljivo samo za ono, kar je domače in otroku potem vse merzi, kar je ptuje, je zasel popolnoma na slabo pot. Kmali boče spoznavati taki učitelj, ob enem odgojitelj, da je sicer odgojil domorodce, ali le revne in po vetru se obračajoče. Tako odgojeni Ijudje nimajo slobodnega in jasnega pogleda v svet, vse njih delovanje in mišljenje se omejuje na ozki mali krog. Oni cenijo in spošlujejo samo lastno stališče; zraven mislijo, da vsa sreča in blagostanje svela odvisi le samo od njiliove znanosti, njihove umetnosti, njihove obertnije; prezirajo vse, kar ne razumejo. VTedno so obdani z raznimi predsodki in nikdar se ne vzdignejo nad srednjost in vsakdanjost. Oni ne poznajo prcdnosti drugih narodov, napredovanja tujih zemelj; merzi jioi vse, kar ni strogo domače. Mišljenje takih Ijudi je lako ograjeno in malenkostno, kakor je ograjen in majhen njih svet; vsaka višja, nalančneja in globejša misel o raznih stvareh jira ostane nppoznana. Clovek, ki je bil naj pervo odgojen kot človck, je vse, kar biti ima; on more zadostevati vsakemu zabtevanji dcržave, društva in lastnega slališča. Naj bolji človek'je ob enem naj bolji deržavljan in mestjan, ker vezi, ki ga vežejo k dcržavi, k domovini in narodu niso sebičnost in npznanstvo, temuč zabvalna priverženost ix načela. Naj bolji človek je ob enern naj bolji glagar, učenik, sodnik, kmetovalec, rokodelec itd., ker on ne dela samo pametno in modro, teniuč vse po pravih načelih; on je svojiui pravi skerbnik, oče, svaritelj in branitelj. Ravno tako je (udi naj boljši človek najboljši ud deržave, ker se zakonu podverže drage volje in iz prepričanja, iz ljubezni k redu in dobri stvari; ne zarad kazni, temuč zarad prave in vestnih nagibov. On dela in izverševa vedno Ie to, kar izveršpvati mora, ter vestno in dostojno izpolnuje svojo nalogo, svoj posel. Zraven vsega je pa tudi naj zadovoljnejši, ter nikoli ne postane ponižni in vdani sluga kake strasti, kake navade — z eno besedo: ,,on je in zasluži irae človpško*. Tako odgojeni človek Ijubi — kar je naravno — svoj doai ia narod; on je naj boljši domorodec. On bode posebno Ijubil svojo domovino, ktero mu je osoda odmenila. Ljubec svoj narod, svoj jezik, svojo domovino bo posvečeval vse svoje moči, da narodu koristi, da ga bratovsko pridruži glede na omiko in blagostanje drugim mogočnpjim narodom. Skerbel bo z vso silo, da niu postane domovina vedno milejša, lepša, vgodnejša in da zadobiva obče spoštovanje njenih sosedov. (Daije prih.)