Izhaja vsaki četrtek i a velja s poštnino vrecl iz v Mariboru z pošiljanjem na dom oa celo leto . 8 fl. „ pol leta . 1 fl. 80 k. „ •/, „ . — fl. 50 k. Brez pošiljanja na dom za celo leto . 2 fl. 50 k. „ pol leta . 1 fl.30k. i/ _fl fi"' k Posamezni listi se dobijo pri knjigaru Novaku na velikem trgu za 5 k. SLOVENSKI Podučiven list za slovensko ljudstvo. Rokopisi se nc vračajo, neplačani listi ne prijemajo. Oznanila se prijemajo, plača za vrstico je 10 k. in za kolek 30 k. „Poduk v gospodarstvu bogati deželo." Stv. 24. V Mariboru 26. septembra 1867. Tečaj I. ; Velika beseda na slavni spomin A. Krempljnu, obhajana dne 15. ki m ovca t. 1. Prst božji se je teknol slovanskega narod«, posebno tudi slovenskega, vnela se je v njem domorodna iskra, ki sega v narod, kakor iz hitro se vrtečega molnjila, trese in giblje z njim, užigaje ga, ter žareči plamen nete na narodno zavednost in marljivo delavnost. Ta iskra se ne da ugasiti, ker prižgal jo je vsemogočnik. Blagoslovili žar božanske iskre toliko močno deluje na dušni razvoj, da smo v nekoliko letih zlasti mi Slovenci, ponosno javljam, v nepovoljnih okolšči-nah, storili velikanski napredek v narodu in osebujno v razumništvu, k čemur so inda stoletja potrebna. Razumniki in knjižniki skrbno delajo in budijo; narod sliši, drami se ter rabi nauke. Dokaz temu je družba sv. Mohora, Matica, obilno narodnih čitalnic, velikih besed, razširjanje slovenskih knjig. Kdo se more, razve Čehov, s tem dičiti v enaki meri, kakor mi inači zatirani Slovenci? Tako in še pridnejše delovanje zamore nas rešiti prepada, pogube, potnjčeuja, ktero nam je že dolgo namenjeno, najbolje od 17-0. Itta, toda račun se nc bode skladal. „Besede" na slovenskem Stirskcm imajo početek s čitalnicami, to je s tekočim desetletjem. Delijo se v male, ali čitalničinc, ktere se vrše v čitalniških sobanah za čitalničarje; velike, ki se napvavljajo v prostornih dvoranah, kamor se vabi odličnejšo občinstvo iz raznih slovenskih okolic, ter polaga navadama vstopnina, in besede pod milini nebom, ktere so naj bolje namenjene tudi priprostemu narodu v poduk in veselje, p. 1863. leta tisočletnica na spomin slovanskih apostolov Cirila in Metoda: na isti spomin istega leta na Gomili pri Ljutomeru, ter letos dne 15. kimovca pri Mali nedelji na Stranjšakovem zemljišči v Bučkovcih. Poslednja bira velikih besed je najvažnejša za ljudstvo, in če druga ne bi bilo, nego shajališča in pameten razgovor, vrednost je neopisljiva, ker Slovenci sc pobliže spoznavajo, tolažijo, podočujo, in to je čar, ker narod trpeče po umni in zdravi dušni hrani, vsako modro besedico željno pogoltne. Take besede bi treba bilo ponavljati vsako leto v raznih krajevih slovenske domovine, kjer se kaže potreba, da se narod v naj nižih plasteh počinja zavedati, da se nasrče zdravega, čistega, krepkega duha slovenskega. Letos smo poskusili na neokuženih tleh slovenskih, kterik ni lizala hudoba sovražniška, kjer je seme davuo zasejano rodilo obilno sadu. Blaga pomisel, da se pokojni Krcmplj slavno počasti z velik6 besedo, bila je sprožena v veliki skupščini narodne čitalnice v Ptuju dne 18. velikega travna, podkrepljena jego-vimi spisovi in knjigami ter jegovim ustnim podukom; predlog je bil soglasno sprejet. Zna se, da je Kr. župnikoval pri Mali nedelji, jegova pozemeljska lupina ondi počiva, in častno ime naj krepše živi v isti okolici; če se le imenuje, stresa in navdušuje: zato seje, bi rekel, jegovo poslednje domovanje obralo besedi za torišče. Toda misel rodi misel, znamenite Krempljnove zasluge za pošteno omiko slovenskega naroda nimajo dostojnega spomenika, le trije kmetje so mu postavili na grob svojim močem primerno znamenje dolžne zahvalnosti, inači pa še ni živa duša skrbela za vidni spomin vrlega dušnega očeta. Ta otožna prikazen dala je povod nabiranju dobrovoljnih prineskov posebno pri njegovih prijateljih, poznancih in spoštovalcih za vredni spomeuik, s kterega bodo prebirali vnuki in prevnuki po stotinah let, da smo vedeli čislati iskrenega narodnjaka in domačega zgodovinarja, kterega nam je na slavo porodila slovenska mati. Vspeh je bil povoljen, in dostojna darilca še se polagajo na ¡narodni darilnik; bodoče leto bode krasno in umetno zdelana j podoba počela oznanjati jegovo slavo Še več, da se lepše i ovenča slovesnost, razpisano je bilo darilo 50 goldinarjev za ¡naj boljšo .glediščno igro, ktera bi se o tej priliki igrala. Med drugimi spisana je bila prekrasna in ravno tej svetkovini primerjena igra „Samo" prvi slovenski kralj, čije čin se godi v rečeni okolici; bila je nadarjena, natiskana, naučena, mnogo novcev se je porabilo za skladno narodno obleko. Prošnja je bila položena pri veleslavnem c. k. namestništvu, da rači blagovoljno dovoljenje podeliti za igranje, pa odpiskom od 6. kimovca se nam je dovoljenje odreklo ter nepovoljna mesta poznamljala. Poskusili smo pri visokem c. k. ministerstvu potrkati, vendar tudi brez želenega vspeba. Veleslavno na-mestnišivo še je uazuanilo vzroke, podčrtavši, česar neče; visoko ministerstvo pa je naravnoč odreklo igranje ne na-vedši nikakšnih razlogov. Je li to ustavno ministerstvo ? kake neki bi Angleži itd. podobne odpiske gledali V Ubogi Slovenec! tebi ni privoščeno gledati zgodovinske igre, ktera je zložena po spisih na svetlo danih v absolutistični dobi, kakor so p. Valvazorjevi, Kreinpljnovi itd.; ne sme sc tvoje oko radovati nad junaškimi in slavnimi deli tvojih davnih prededov, ter jih narodne obleke videti ; ali bi menda pisatelj naj kvaril resnične zgodbe? Kje na znanem svetu je ustavna vlada, ki toliko čiplo prirezava in kroji prirojene pravice narodom, kteri vse darujo za državo? Marsikteri absolutizem je le tenja proti toliko tožnim prikaznim. Kaj vse pa je pripuščeno Madjarom — menda v imenu tolikokrat obečane, pa nikoli dane "ravnopravnosti ? Trnje ne rodi grozdja. Takim svečanostim je treba dovoljenja od slavnega c. k. okrajnega ureda; oglasili smo se zi nje 27 dni pred določenim rokom za slovesnost, toda še le ednajsti den je pošta donesla odpis s to priklado, da se točno naznači cilj in obseg omenjene svetečnosti v razsodbo, je li treba dovoljenja od deželne ali okrajne oblasti, čeravno je bilo povedano, da se kani goditi na čast Krempljnu, bivšemu župniku, crkvenemu in zgodovinskemu pisatelju; čeravno je^ bil priložen načrt, po kterem bi se svečanost bila vršila. Čas je potekal, treba je dakle bilo o^obno se razgovoriti z dotičnim uredom, kteri je velel, da ni treba nikakc prošnje, ne načrta, nego naj se samo pošlje slavnemu c. k. okrajnemu uredu naznanilo, v kterem bode popisano vse na tenko, kar se kani goditi. Dobro, učinjeno je zvesto po danem povelji. Ali dragi bralec ne čudi se! poslano naznanilo, omenivševse do naj drob-nejše pike, predelano je bilo nekako, kar ne bi dalo „besedi" dostojnega lica, in ni več bilo povrneno prosilcema, nego c. k. poverjenik je o besedi v žepu nosil neko pismo, po kterem bi se naj ravnali, in o kterem osnovateljstvo Krempljnove besede ne črtice ni doznalo, kar bi lehko bilo porodilo grozne zmotnjavc, ker vse sc je priredilo po zahtevanem naznanilu. Pozneje več o tem. Kjer se reče, Slovenec plati s krvavimi žulji prislužene petice, daj svoje junaške sinove na krvavo bojišče, ondi si na prvem mestj, inači pa nismo vredni, da proseči dobimo suho korico dušnega kruha! Zgodovinski spominki za prosto slovensko ljudstvo. Spisal Davorin Tr3tenjak. VII. Kako so Nadiari po Slovenskem razsajali. Madžari so proti konca sedmega stoletja iz Azije se vzdignoli, kjer so kraj kaspijskega morja stanovali. Potem so v pokrajinah med Dnjeprom in Donom 200 let stanovali. Pečenegi so jih tam proč spodili, iu tuko so si Madžari nove sedeže v Moldavi in Valahiji osvojili. Nemški kralj Arnulf je tadaj imel vojsko z moravskimi Slovenci. To priložnost so porabili in se do reke Tise pomekuoli. Tukaj stanovavši so se »družili z bjzantinskim cesaroni Leonom in leta 888 po-bojevali bulgarskcga kralja Simeona. Nemški cesar ni mogel sam moravskih Slovencev premagat', zato je Madžare na pomoč poklical, to je bilo leta 892. Odslej so napadali neprenehoma moravsko kraljestvo, iti črez Karpate vriuoli in pokrajine južno od Dunaja si pooblastili. Leta 901, so že skoro večo stran stare iztočne Panonije posedli. Bili so grd narod kakor njihovi sorodniki Hunovje, ktere Slovenci še danus poznajo pod imenom : Pesjani. Stanovali so pod šo-torji ali v kolibah iz jilovicc in trstja napravljenih. Obrazi njihovi so bili neprijetni, lična koža črnkasia, kratkega ter-šatega trupla, oči globoko vtisnene. Kamor so prišli so vse pokončali, posebno so radi crkve podirali in požigali, leta 899.so vdrli na Štajersko, in gor do Pohorja hudo razsajali. Škofi tadaj ni so pisali papežu Janezu IX: „Madžari so nam naše ovčice po dolnjem Stajcru al vjeli al pa ubili, tudi v ječe zmetali, kjer so ljudi od glada umrli, žlahne gospode in plemenite žene so v sužnost odpeljali, crkve božje požgali, iu stanovaiišča razdrli, tako da v naši Pano-niji— v naj veči naši crkveni pokrajini — ni nobene crkve! več. Zato razun potuj ske crkve y malem Štajeru med Šav-j ničari, Pesničari in llaložani ni stare crkve najti. Upali soj si Madžari skoz Kranjsko, in so prišli leta 902, na Laško, do Verone, in na Nemškem do Ina. Slovenski Korošci; in uemški Bavarci so se sedaj sopet zjediuili, iu nje potolkli,! Posebno Koroški mejni Grof Ratold, iu bavarski Liutpold s pomočjo pasavskega škofa Riharja so jih viteško tolkli. Bitva je bila na Krapjem polju 2 uri od Celovca na veliko soboto, 27. sušca 901. Slovenski Goričani pravijo da je dopisi. Velika Nedelja 22. septembra 1867. D. P. (Ogenj — nesreča.) Dragi „Slovenski Gospodar" žalostno novico ti hočem danes naznaniti, ki se je te dni v Ormožu pripetila. Več tednov je že preteklo, da ni deževalo, in da se je že skoraj vse posušilo. Prosili smo že dolgo pohlevnega deža in Bog nam ga je v pondeljek t. j. 16. t. m. obilno poslal. Čeravno nam je ta dež veliko koristil ua polju in po vinogradih, je vendar tudi strašna nesreča posestuico Ormoške grajšine zadela, namreč: Bilo je okoli 12. ure zvečer, dežje lil, bliskalo in gromelo je, da smo vsi trepetali, ko se na enkrat sliši zvouenje z Ormoškega stolpa (turua). Trešilo je! gori! se razlega po Ormoških ulicah in res bila je pristava omenjene posestuice v ognju. Škoda je velika, posebno na zrnju, kterega je blizo 800 vaganov (drevenk) zgorelo, in znese nad 12 tisoč goldinarjev. Veliko ljudstva je prišlo iz okolice gasit, kteri so junaško delali, da bi ljuti ogenj ukrotili, in kterirn smo zategadelj hvalo dolžni. V torek po- [>oldun so od pogorišča brizgalnice (Spritasen) odpeljali, mis-eči, da je ogenj pogašen, alj goljufali so se, kajti v sredo jutro rano je znova začelo goreti, da so le z veliko težavo celo pogasili. Tedaj bi naj ljudje posebno pazili, da se ogenj čisto pogasi, da se še veča nesreča ne zgodi. — Ravno tisti večer je tudi v Libanji vpri kmetu Kocipru treščilu, ter mu prešo in klet zapalilo. Še druga nesreča je Ormoškega g. župnika Vovka in g. župnika od sv. Miklavža g. Frica zadela. Omenjena gospoda sta bila v Ormožu skupaj in ko sta se ločila so g. Vovk gospoda Frica do voza spremljali. Med leni se konja vstrašita in tak nesrečno skočita, da so si g. Vovk celo nogo zlomili in g. Fric se jako ranili. Kes žalostni glasi. Spoti Pohorja 20. sept. 1867. C. T. A. Letina se pri nas prav dobro obnaša, res je, da so nekteri dobili malo slabe in celo snetljivc pšenice, drugega žita je vendar bilo Eovsod prav obilno posebno rži. Turšica (kuruza) je v naših rajih prav rodovita in lepa. Krompirja je zadosti, samo da že zdaj počenja gujiti, na njivah pa so ga mnogo pojeli in pokvarili črvi. Sadja imajo nekteri kmetje toliko, kolikor ga že mnogo let niso dobili; napravljajo zato tudi obilno hruško v ca in jabeljkovea (tolkle). Kmeti pa, kteri imajo mnogo sadu, ga naj tudi marljivo sušijo, ker dobro posušen, se da več let v suhem mestu hraniti in ne dojde samo vsikdar prav za domače rabe, temoč se tudi lahko za lep denar proda. Trgatev (branje) se nam letos tudi prav obilna kaže, grozdje je že popolnoma dozorelo in zadnji obilni in topli dež je branje za dobro četrtiuko pomnožil, in zdajni lepi topli dnevi in noči pa davajo vse upanje, da ne bomo dobili samo obilno temoč tudi prav izvrstnega vina. Predragi slovenski kmetje! Zopet Vas ta sitni mlinar v imenu vseh mlinarjev opominja, da zdaj, ko bode čas setve, le čisto zrnje na svoje njive sejete, pa v repišče nikar, ker taka setva se malo kdaj dobro obnese. Ko bodete žito hranjevali, naj bolj je na djljah (na hišah) ali v kaštah na tleh ga na kupe nasipati. Če se pa zrnje branuje v kakih kaštah ali lajtah, radi moli in miši noter silijo. Miši se ogibljejo proste shrambe, moli pa borovega lesa in s petrolejem pokropljene shrambe. L o ž n i č a r. Ive Maribora, Izhod čitavnicfr v Frauham dne 22. t. vi. Želja uarodnega Frauhama in udov mariborske čitavnice se je preteklo nedelja izpolnila. Sošli so se namreč ta dan popoldne mariborski Slovenci s svojimi starimi znanci in izkre-nimi rodoljubi v lepem Frauhamu. Prav prijazno so vrli domorodci frauhamski iz Maribora dojdoče goste sprijeli še blizo Kač. Združeni so šli odtod v lep Frauham, pred njimi slovenska zastava in Frauhamski godci, do gostivnice, ktera je bila lepo s slovenskimi zastavami in napisi nakinčana in pri kteri je pričakovalo goste blizo dvesto ljudi. Potem, ko so se gosti malo okrepili, se podajo vsi skupaj z zastavo in z godci naprej k tako imenovanemu „zlatemu studencu". Tukaj pozdravi frauhamski župan v krepkem govoru goste, predsednik čitavnice pa drage Frau-hamčane; občno veselje se začne razvijati Frauhamčani za-pojejo lepe slovenske pesmi, godci pa zvirajo narodne speve. Po kratki veselici se vsi vrnejo spet, v gostivnico in zdaj seje začelo še bolj širiti občno veselje, posebno, ko je kesnej še došlo mnogo gostov iz si. Bistrice, zgornje in spodnje Pul-skave, iz Slivnice, Hojč, Rac itd. Lepih govorov, napitkov, ¿aklamacij in pesmi je bilo slišati dovolj in zabava je trajala do ranega jutra. Vse je bilo navdušeno in pravi narodni duh je se kazal po celem društvu. Frauhamskim vrlim rodoljubom imamo se zahvaliti, da se je spet tako lepa narodna veselica osnovala. Slava jim! — Občna želja se je spet pri ti priložnosti večkrat zadosti jasno izrekla, da se naj napravi vsako leto više takih narodnih veselic v mariborski okolici. Saj so pa nam tudi sila potrebne, da se bolj in bolj razvije pravi narodni duh. ■z Ponikve v Jelskeui okraju 24. t. m. je bila tukaj volitva srenjskih zastopnikov. Izvoljen je bil za srenj-skega predstojnika Franc Zdolšek po domače Zagradišnik, prav omikan in naroden kmet. Za svetovavce so izvoljeni: Jože Grabler, trgovec, Kašpar Senica in Janez Brečko, posestnika, vsi trije prav pošteni in narodni možje. Pokazalo se je pri tej voiitvi, da so se tukaj kmeti iz svojega spanja ¡zdramili in volili može, ki bodo za blagor in srenjske potrebe bolj skrbeli, kakor je to do sedaj bilo. J. P. Iz slovenske Bistrice 20. sept. f Naznanjati moram žalostno novico, da je včeraj v Studcnicah umrl ta-rnošnji učitelj, g. Jože Kač. On ni bil samo skoz in skoz izurjen v svojem poklicu, izvrsten odgojitelj mladeži, bil je tudi goreč rodoljub in se vsigdar skazal zvestega sina matere Slave. Naj mu bode žemljica lahka! Novičar. i Državni zbor. 23. t. m. je bila 27. seja državnega zbora. Prvosednik dr. Giskra.— Pričujoči so tudi vsi slovenski poslanci. Na dnevnem redu je bila volitev zapisovalcev in pretres kazenske postave, izvoljeni zapisovalci bodo se v četrtek razglasili. Potem se je začel pogovor zastrau kazenske postave, ki ima marsikaj prenarediti, kar je do zdaj veljalo. Dr. Mtihlfeld kot poročevalec odbora, kteri je vladino kazensko postavo presojeval, pravi, da ne bode treba veliko pri tej postavi prenarejati. Po kratkem razgovoru, ki je zadeval nektere malenkosti, bili so sprejeti trije prvi §§. ki to-le velevajo: I. Tepenje je za vse tiste, ki ne spadajo k vojaštvu, odpravljeno, (tega bodo tatovi in potepuhi naj bolj veseli; pošteni ljudje pa ne. Vred.) 2. Namesto tepenja se bode kaznovalo z zaporom. (Kaj pa več košta in bolj zda? Vred.) V obče se tudi železje v ječah ne sme rabiti. Pri 4. §., ki veleva, da se jetniki za naprej le tedaj smejo v železje djati, ako bi bili trmasti ali bi se posilama ustavljali ali pa druge k temu šuntali, ali ko bi skušali uiti— se oglasi dr. Berger, ter hoče, da se železje celo iz ječ odpravi, češ da imamo vojakov zadosti, ki naj v ječah na straži stoje, da se nič ne zgodi. (Kaj le več košta; železje, ki hudobneže vklopa, ali pa vojaki? Vr.) V enakem smislu so govorili tudi še nekteri drugi; slednjič je pri glasovanju vendar obveljalo, da se smejo tudi v prihodnjič hudodelci, če bo treba, vklepati. 5. Določuje, da bi smela vsaka sodnija v rečeh, za ktere je smrtna kazen odločena, glede na vse okoliščine namesto smrti obsoditi v zapor za vse žive dni ali začasno, toda čez 10 let. — Zoper to se ustavlja minister pravosodja pl. Hye rekoč, da vladarju, a ne sodnijam gre pravica pomiloščenja. — Dr. Mtihlfeld pa opazuje, da se pravica pomiloščevati ne kaže toliko, ako se pomilosti hudodel-nik, marveč ako se prizanese zavolj politiških pregreškov. Pri glasovanju dobi § večino glasov od levice in nekterih Polakov in obvelja, kakor ga je odbor osnoval. Zoper njega so s Tirolci in nekterimi drugi glasovali tudi naši. — §.6 da obsojenec drugih državljanskih pravic ne izgubi — je bil sprejet; §. 7. pa, da nasledki obsojenja naj za vse žive dni ne trpijo, je bil nazaj vržen v rešetko odborovo, da ga še enkrat nacifrajo. Prišle se tudi do zbora prošnje iz Celovškega in Dunajskega mestnega odbora, da crkvena vravnava ali konkordat le kar na vrat na nos naj se odpravi. Katoliška ljudstva po Avstriji, kakor tudi vsi pametni ljudje nočejo o tem nič slišati, da bi se kat. crkvi pravice vzele, ki jih ima, ne od cesarja, ne od državnikov, ne od mestnih odborov, tudi ne od papeža ali škofov, ampak od Boga. Kdor jih crkvi krati, se ustavlja Bogu samemu! Iz tega, da nekteri mestni odborniki sv. crkev sovražijo in ji pravic ne privošijo, še ne sledi, da je crkev, kakor kaka sužnja, brez pravice. — Nasproti bedastim čenčarijam učiteljskega zbora na Dunaju, v Kleretu so večidel le nemški najemniki iz mest in pa nekatoličani svojo modrost svetu odkrivali; nasproti brezumnim in brezbožnim besedam, ki so jih zagrizneni pre-kucuhi v preteklih dneh v švicarski Genovi govorili, je zares tolažljivo slišati, kako da pošteni ljudje in pametni domoljubi v svojih zborih se obnašajo. — Dva preimenitna katoliška zbora sta se obhajala ta mesec: v Mehlini na Belgijskem in v Inšpruku. — V Mehlini je bil med drugimi odličnimi gosti tudi glasoviti franc. biškop Dupanloup, ki je o duševnih nadlogah dneš-njili dni in o vporu zoper katoliško crkev tako lepo, živo in prepričavno govoril, da mu je glasna pohvala od vseh strani donela. — Ravno tako je navdušil slavni franc. predigar oče Hiacint zbornike z izvrstno besedo, v kterej je povdarjal resnico: da za obvarvati rokodelce navadnih grdih pregreh druge pomoči ni, kakor le v kristijanski veri. — Vdelcžilo se je tega zbora veliko svetnih, najimenitniših ljudi obojega spol a, kar je veselo znamnje, da v liberalni Belgiji katoliška stranka proti stranki novošegnih nevernikov na krepkih nogah stoji. V Inšpruku so se 8. t. m. sošli katoličanje iz Nemškega in Avstrijanskega, ter obhajali 18. zbor katoliških družeb. Pričujoči so bili trije biškopi: domači Briksenski, iz Linca in Sentpolitanski; potem veliko poročnikov pobožnih družeb iz vseh krajev. — Pomenljive so bile besede Briksenskega biš-kopa: „da ravno samostalnost (nezavisnost) katol. crkve njene sovražnike naj bolj v oči bode, ki jo zavolj tega bolj sovražijo, kot vse druge protestanške verske družbe . . . Avstrija— sklepali so biškop -- je ravno zato v tolikih homa-tijah, ker je zgrešila svoj katoliški poklic!" — Pač gola resnica; da bi se le povsod spoznala in — kaj opravila! Naj opomnimo tudi, kako tuji pametni ljudje o sedanjem ravsu in kavsu pri nas sodijo. — Dr. Lin gen s iz Abena na Nemškem govoril je med drugim te-le jedernate besede: „V Vestfaliji se katoličanje ponašajo s pobožnimi druž bami in njih delovanjem. Celó v našem glavnem mestu Be rolinu se najde možakov krepkega katol. duhá v visokih službah in časteh, kteri, kar zadeva razumnost, se smejo z beč-kim mestnim odborom (kteri vedno zoper jezuite in kat. crkev rogovili — Vr.) če več ne vsaj meriti. Mi v Porinskih krajih se jezuitov ne bojimo, se tudi ne sramujemo njih pre-dig poslušat hoditi in si iz njih koristi pridobiti. Ako se v kteri deželi novinarstvo predrzne, zoper katoličane tako rogo-viliti, kakor v Avstriji, je to le mogoče zato, ker ti (namreč katoličani) sami ne vedó, kar jim gre. Kdor se pusti z nogami teptati in se k temu še smeji, se pač čuditi ne sme, ako se zoper njega krivično delati ne neha-" Taki in enaki govori so navduševali pričujoče in jim kazali pot, po kterej je v sedanjih zbeganih časih hoditi. Gotovo ti zbori brez dobrega sadu ostali ne bodo. — Oba zbora sta poslala tudi svetemu Očetu, papežu Piju pisma udanosti, vernosti in srčne ljubezni. (Boj z medvedom.) Po Radniških gorah v Erdelju napravijo vsako leto gonjo (Treibjagd). O letošnji pripoveda neki lovec, ki je bil sam v gonji, sledeči prigodek: Med drugo zverino tirali so psi starega medveda, ki se je zdaj prav skrbno strelcev izogibal, tako da ga ni bilo mogoče dobro na muho dobiti, in je le obstreljen bil, kar je priletnega momljača toliko razjarilo, da se ves togoten na nekega strelca spusti. — Dvakrat slišimo vstreliti in pa neznan glas. Napaden lovec ni bil dobro zadel. Preden pa ko pridemo v pomoč na mesto, od kodar se je vpitje slišalo, je že bil medved strelca objel. Oba sta bila okrvavljena, in za strelaj daleč od mesta čuli smo le ječati še. Kar je še moči zmogel medved, vleče strelca s sebo kraj prepada. Vstreliti ni bilo mogoče in pomagati tudi ne, ker sta borivca že celo blizo prepada bila. Le trenotek in oba zgineta spred oči. Grozovito rjovenje naznanjalo je, da se medvedu huda godi. Pri-šedši na mesto vidimo, da jc medved nesrečno padel in pod strelca prišel. Prepad bil jc 7 sežnjev globok in medved se je bil ubil, strelec pa je nezaveden v medvedovih tacah ležal. -— Komaj no komaj smo strelca spravili, da je k sebi prišel in upanje je, da bode pri življenju ostal. (Vlkfr.) — Neki posestnik na Vipavskem je sporočil pred smerljo sv. Očetu papežu 30.000 for. s prošnjo za njih blagoslov v zadnji uri. — To stvar so brž židovski časnikarji bečki spre-obrnoli, češ, da je posestnik to zato činil, naj bi ga v Rimu svetnika proglasili, kar se za denar doseči zamore. — Norci! nebesa se ne kupijo, ampak le po svetosti zaslužijo. Ko bi svetost za denar se dobila, bi se pač židovi naj bolj smejali in sveti Oče od samih židovskih denarjev tako obogateli, da noben vladarjev tako! — Prihodnjo nedeljo 29. t. m. bo č. g. Jobs t Ferd., kije 1. 1817 v duhovnika posvečen bil, v stolni crkvi v Mariboru svojo petdesetletnico slovesno obhajal. — Svetli knez Schonburg je predložil deželnemu kranjskemu odboru ponudbo, da hoče na svoji grajšini Snežniku na Notranjem gozdnarsko šolo za 6 do 8 učencev napraviti, in v ta namen odstopiti hišo blizo grada, kjer bi učenci zastonj stanovanje imeli. Šola bi bila pod izučenim gozduarskim ravnateljem in najel bi ¡-e poseben učitelj, ki bi učence gozdnarstva učil, jim pa tudi v prostranih grajšinskih gozdih praktično kazal, kako se ima po gozdih ravnati. — Prav hvalevredna in potrebna reč! — G. L. Bel ar, učitelj pri sv. Jakopu v Ljubljani in ondotni organist, je zložil 4 napeve za „Tantum ergo", ki so pripravni za večji ali manjši kor in so prav ilobro postavljeni po muzičnem soglasju; dobivajo se pri g. Milicu po 30 kr. — Ima tudi g. Belar še nekaj iztisov svoje s 1 o-venske maše, ki je bila že od več strani pohvaljena in se pri njeni dobiva. (Dan.) — V Beču so nenadama zaprli maršal-lajtnanta v pokoju, barona Kudelko, in scer zavolj nezvestobe pri državinih denarjih — pravi W. Tagb. — Premalo vere in vesti je dan danešnji, zato pa toliko velikih in malih tatov! ~ V Ogerski, kot ustavni državi, nočejo ljudje davkov plačevati, primanjkljeji pri davkarijah se zatoraj množijo od dana do dana. Vradniki velikih županij se plačujejo s češkim denarjem. Tako se je poslalo mesca maja in junija 30.000 fl. iz davkarije Kraljevega Gradca v neko davkarijo Novobistriške velike županije. — Poravnava med Cis- in Translitavo je tedaj gotova, da, celo, celo gotova in se glasi tako le: 52 milijonov gold., ktere plača Translitava, so jednaki206 milijonom, ktere mora plačati CisJitava. — Oger-ska s vsemi svojimi postranskimi deželami plača tedaj samo č e t r ti n ko ! (Prav smešno.) Kakor je dobro znano so vsi kapelni mojstri v Pragi morali policiji obljubiti, da ne bodo več igrali ruske himne. Mesto te zdaj marljivo igrajo-- turško. (Nemška kultura.) Pred kratkim so pevali v Liberci (Reichenberg) (na Češkem) neki Tirolci, tako imenovani ljudski pevci, svoje narodne pesmi. Tirolci so pa tudi znali, sam B >g ve, kje so se je naučili, lepo češko pesem „K de domov mu j," — ktera seje vsikder zlo dopadla, samo v Reichenbergu to ni bilo celo tako. Ko so Tirolci imenovano pesem začeli pevati. podigne češki deželni poslanec in biljež-nik Uchatzy s vso svojo družbo strahovit hrup. Ko vendar kljub vsemu žuganju Ijubeznjivega nemškega kulturonosca Tirolci niso nehali lepe pesmi pevati, se podigne g. Uchatzy in žuga ostr , da hoče policijo na pomoč sklicati, če pevci ne bodo nehali. Na to se podigne vse nasoče občinstvo in Tirolec, kteri zvun te pesmi, nobene druge češke besede ni zastopil, stopi k gospodu poslancu in mu reče prav na debelo; daje to pesem že peval na Francoskem in Taljanskem da se je vsikdar prav dopadla in da se mu na Českein prvo-krat zgodi, da je ne sme pevati. Tako napibnenega človeka še nikder ni našel, kakor tukaj. Gospod Uchatzv se je moral osramočen umaknoti. — 15. septembra t. 1. se je v Komnu slovesno odprla slovenska čitavnica. Tržna cena 'tsj S š > -e > 3 U ' £} i C 1 33 1 > o £>'J* P-Í pretekli teden. > 2 : 111 k. i«. lk. 11., k. fl.|k. Pšenice vagan (dreveuka) . 4 60 4 90 5 10 4 50 Rži „ .... 3' — 8 15 3 60 340 Ječmena „ .... 2 ¡50 _ 2! £>0 1 Ovsa „ .... 1 j 60 _ —i 1 05 310 1!40 Turšice (kuruze) vagan 3 lt) 3 20 3.20 Ajde „ 2 80 3 — 3 20 _I ; Prosa „ 2 60 2 80 3 40 Krompirja „ 1 20 — 80 1 10 120 Govedine funt .... - 18 _ 24 -¡22 - 22 Teletine „ .... — 22 _ 26 -26 — 26 Svinjetine črstve funt Drv 36" trdih seženj (Klafter) --'26 — 26 _!_ —;25 8 50 — — 6 90 7 80 ,, JO ,, „ • — 4 35 — 1— 1 „ 36" mehkih „ . 5 50 — — 5!- 5 80 ., 18" „ „ . Oglenja iz trdega lesa vagan * . -- 3 05 i — !- — 80 — 40 -'40 -¡40 „ „mehkega,, ,, - 60 - 30 — 40 — 85 Sena cent .... 1 — — 70 — 65 — 95 Slame cent v šopali — 90 — SO — 45 —180 „ „ za steljo — 60 50 — 35 -150 Slanine (špeha)cent 36 — 40 40 — 40- Jajcc, šest za ... — 10 _ 12 -- Cesarski zlat velja 5 fl. 91 kr. a. v. Azijo srebra 121.65. Harodno drž. posojilo 65.30. Loterijine srečke. V Trstu 21. septembra 1867: V9 1« 32 «3 1 Prihodnje srečkanje je 2. oktobra 1867. igF Danešnjemu listu „Slovenskega Gospodarja" je pridan oglasnik.