325
Cankar in slovenski film
NOV MIT O SLOVENCIH
Živimo v času, ko naj bi se dokončno znebili vseh nacionalno religioznih mitov, ki da so po mnenju nekaterih bili značilni za slovensko socialno in kulturno življenje v preteklosti. Napoči naj doba vsesplošne slovenske razsvetljenosti, ki bo s svojo lučjo pregnala iz naše srede vsakršno škodljivo mitologijo — približno tako, kot je v Hoffmannovi povesti o ubogem Cinobru preganjal knez Pafnucij iz svoje dežele vile, da bi uvedel razsvetljenstvo s sajenjem krompirja, petjem dvoglasne jutranje in večerne pesmi in obveznim cepljenjem koz. Junaku te povesti se blagi namen ni posrečil; bojimo pa se, da se tudi slovenskim preganjalcem mitov ne bo, kajti medtem ko pri enih vratih izganjajo iz slovenske kulture staro mitologijo, pri drugih vlačijo vanjo že novo. Da bi bila stvar še bolj paradoksalna, delajo namreč to prav tisti, ki prisegajo na mitofobijo ali pa si ne morejo kaj, da ji ne bi bili naklonjeni.
Mednje — vsaj tako se zdi — se je uvrstil tudi Aleš Lokar, ko je sredi januarja letošnjega leta odgovarjal v »Naših razgledih« na »vprašanje naroda na Slovenskem«. V njegovem odgovoru beremo najprej misel, da »tudi Slovenci postajamo zgodovinski narod, podobni vsem drugim zgodovinskim narodom«. Pisec pa misel še podrobneje razloži: »Skratka, prejšnje slovenstvo je nosilo v sebi elemente religioznosti, in kakor vsaka religija je človeka osrečevalo sredi muke in trpljenja in morda prav zaradi trpljenja in muke. Danes seveda novega zgodovinskega slovenstva ne moremo več pojmovati kot religije. Postalo je nekaj vsakdanjega in konkretnega, nekaj, kar se hrani iz dejstev in ne iz sanj. To je samo ob sebi razveseljivo, saj kaže, da je tudi naš narod dozorel: ob tem zorenju je mnogo pridobil, a nekaj tudi izgubil: predvsem element mita, ki je nacionalno čustvo spreminjal v religijo . •.«
326
J. K.
Do sem je vse lepo in prav. Denimo, da je tisto, o čemer govorijo ti stavki, zares mit, in religija, ki jo omenja, zares religija; soglašajmo tudi s piscem, da je slovo od takšnih mitov razveseljivo, čeprav nekoliko boleče; razveselimo se še misli, da smo Slovenci zdaj dozoreli, postali zgodovinski narod in iz sveta mita stopili v epoho vseobče razsvetljenosti, kot si je to stvar zamislil že knez Pafnucij. Toda vse to nas vendarle ne bo obvarovalo presenečenja, ki nam ga za konec svojega razmišljanja o slovenstvu pripravi avtor. Potem ko namreč opravi s preteklo mitologijo, se loti dela in na nič manj kot dveh tretjinah časopisnega formata skuje nov mit o slovenstvu, morda boljši od preteklih, vendar zato nič manj mitološki. V tako kratkem času nam namreč z zgodovinskimi primeri dokaže, da smo bili Slovenci v preteklosti in smo še dandanes, ko smo se znebili mitičnih idej, vendar med vsemi narodi sveta nekaj posebnega, če že ne kar edinstvenega. Do tega odkritja pride s pomočjo tegale zgodovinskega zakona, ki da vodi razvoj narodnih skupnosti: »Ponavadi nam zgodovina kaže, da razvoj poteka po opisani poti: najprej je na vrsti gospodarska in politična utrditev skupnosti, iz te pa sledi rast kulturnega in umetniškega snovanja.« Tako da je bilo ne le v srednjeveških in renesančnih Benetkah ali Firencah, ampak tudi pri nemškem narodu, ki da je »ves srednji vek in prva stoletja novega porabil za svoj politični in gospodarski razvoj in utrditev, šele potem pa je v osemnajstem in devetnajstem stoletju pognal iz sebe sijajno kulturo. ..« In še preden se lahko odločimo, ali naj verjamemo pisateljevim primerom ali ne, jih že pripelje do zaželenega rezultata: »Kolikor vem, velja zgornji zgodovinski proces skoraj za vse narode in skupnosti od Italije pa do Francije, od Arabcev pa do Aztekov; razen za Slovence. Mi smo se v tem pogledu vedli drugače. Začeli
smo tam, kjer so drugi končali! Začeli smo s kulturo in umetnostjo in šele na podlagi zavesti, ki sta jo kultura in literatura ustvarili v ljudstvu, smo se začeli politično in gospodarsko afirmirati. To je po mojem mnenju naša velika, bistvena drugačnost glede na druge narode ...«
Ali pa je vse to res? Ali je tisto, kar pisec po pravici ali po krivem pripisuje Slovencem, res tako edinstveno samo zanje? Bojimo se, da stoji pravkar odkriti zgodovinski zakon s svojimi primeri vred na šibkih nogah. Že primer z Nemci je iz trte zvit, saj bi morali po njem verjeti, da Nemci niso že v srednjem veku, ki da so ga porabili za svoj »politični in gospodarski razvoj«, imeli že kar krepko razvite kulture; in da niso okoli leta 1800, ko so ustvarjali vrh svojega pesništva, filozofije in glasbe, živeli kot celota vendarle v precejšnji ekonomski in politični mizeriji. Čez nekaj desetletij so postali mnogi Nemci mnenja, da so nekdanji kulturni razcvet žrtvovali gospodarski, politični in vojaški moči — torej ravno narobe, kot meni odkritelj novega zgodovinskega zakona. Poljaki so vrh svoje romantične poezije in glasbe dosegali v času, ko so bili gospodarsko, politično in vojaško na tleh. Na kakšen poseben materialni ali politični temelj se v tem času niso mogli sklicevati tudi Čehi, pa so vseeno začeli s kulturo in literaturo, da bi šele polagoma prešli v gospodarski in politični razmah. Toda podobno velja še za Hrvate, Srbe, Slovake^ Letonce, Estonce, Fince, Irce in še za koga v Evropi.
Skratka, Slovenci tudi v tem pogledu nismo bili in nismo prav nič posebnega ali edinstvenega. Deležni smo bili usode mnogih drugih, zlasti manjših ali odvisnih narodov srednje in vzhodne Evrope — s to posebnostjo seveda, da je bila ta usoda zaradi naše majhnosti in večje odvisnosti za stopnjo izrazitejša — vendar, najbrž ne hujša od slovaške ali lužiško-srbske.  In  ker je
327
Nov mit o Slovencih
tako, se nam tudi ni bati usode, ki bi nas po logiki avtorjevega zgodovinskega zakona morda morala zadeti — medtem ko so drugi narodi začeli z gospodarstvom in politiko, končali pa s kulturo, bomo morali mi nehati s kulturo, da bi pristali v gospodarstvu in tehniki. Kaj takega se seveda prav lahko zgodi, vendar ne zaradi kake posebnosti slovenskega naroda, ampak zato, ker bo njegova usoda podobna usodi vseh drugih narodov sveta — kar pa seveda še ni tako zelo gotovo.
Skratka, namesto v sfero stvarnih dejstev, primernih dozorelosti zgodovinskega naroda, nas je avtor popeljal v tipično mitologijo nedozorelega narodnega čustvovanja. Prav ta nepričakovani izid vsiljuje vrsto neprijetnih vprašanj. Ali je izganjanje mitologij iz slovenskega socialnega in kulturnega prostora samo uvod v izdelovanje novih, toda za stopnjo preprostejših in bolj naivnih? Je slovo od starih mitov vesela priprava za nove? Ali pa je izganjanje mitologij že tudi samo po sebi pravzaprav samo mitologija?
J. K.