Tone Pavček
198
Tone Pavček PESMI
PREPROSTE BESEDE
Prišle so stare preproste besede iz skrinje na dilah, iz lončene sklede, iz kašče, iz stale, iz kamber v hiši prednikov in rekle: Zapiši
nas kot vzdih (ne stih), kot zaznamek na rob (breg) zgodbe v iztekajoči se strugi. Vzel sem jih v roke, jih nežil in ljubil kakor se ljubi za prvi sestanek:
plaho, z mravljinci po hrbtenici, vročično, v neobčutenem poželenju, visoko na noti duše, blizu resnici in čisto kakor prvič v življenju.
Pa so vseeno besede v nastali tišini tiho dalje odšle. Po vodi. Same sebi napisani stih in zaznamek. In jaz nem, brez besed stopam za njimi.
POLNA PRAZNOST
Svet je napolnjen, prostor zasičen s predmeti, besedami, z robo prek roba zvrhan. Vse je napisano. Vsaka koda že uporabljena, a ves seštevek ničen.
Polna praznost kriči kot oglušelost zvoka, ki barvo in zven izgubil je v hrupu.
199
PESMI
Še ptica ne ve, kje je pozabljena nota na kateri srčni žici v ubogem trupu.
Vse je napisano. In ni kaj dodati. Ista vseenost čez naličja in lica, po jarkih in jambih; le nerojena vrstica ostaja čista pred svetimi vrati
za zadnjo spoved in za obhajilo. Kdo je že rekel, da pesem je milost?
RAST
1
Govoril sem: Zemlja je šla v pesem in se vedel, kakor da puhlica prhka rojeva trave verzov in bilke besed. Pa je bila utvara puhla in krhka:
ni prišla zemlja v pesem, a pesem je šla v dobro zemljo trohnet. Med sprhnelost, pozabo in plesen. In če ji, radovednež, še iščeš sled,
išči pod površjem nekrive zemlje,
pod skorjo, glej v sredico, v podzemlje,
v komposta živico, v odpadli balast.
Tam je umrlo prejšnje, osnova za rast. Bo še pesem povzdignilo s svojo silo, da več bo, kot je bila, kot je v njej bflo?
RAST 2
Na tla, med prst sem legel in poslušam, kako osvobojena od motnjave ničevosti utripa mala duša zelene trave,
Tone Pavček
200
kako na mreži rosne pajčevine neznaten droben hrošček je obvisel in zdaj v iskanju pota iz mračine najdeva smisel.
kako vsesilno in z veseljem diha neznatno, enodnevno med podrastjem in skoraj sam občutim, da ne usiham, da rastem, rastem
ne kvišku, k tlom in k zemeljskim plastem s prstjo na prstih, v prsih, lep, prsten.
SPOMIN NA MARTO
Marija je izbrala boljši del: umivala je noge, že umite, Kristu, a jaz tako, kot sem se vnel nekoč za Marto, njene temne kite,
sem spet izbral, kar ni poraz ne zmaga: sol zemeljsko in temno težko prst. A če zaliska noga, ženska, naga se kje za bregom kakor mlada brst
zapeni se spomin v zrcalu časa
in takšen dan mi je neskončno ljub.
Takrat je dobro. Ljuljke in ne klasa
ne iščem več, a zemlja mi iz jame vsejemajoče topel dom postane, saj polje polje kot dekliška grud.
PREPROSTO IN BREZ ZAKAJ
Spet je za mano dan, celo ne slabši kot včerajšnji in kakšen dan nazaj. Bil sem zarana že pri volji pravšnji za delo, potlej veselil smehljaj
me sonca je z neba, iz kozarca vina: Bila je voljna za lopato prst,
201_________________________________________________________PESMI
še kar pokorne rez in vez in rima in detel vsemu dolbel takt je čvrst.
Ko sem potem, utrujen, že pred kraj dne videl teči sem prek senožeti z nasmehom ženo (ne iz sanj ne saj)
in šel v zadregi z roko v lase vnuku zaradi srha (znova?) v vsakem udu, sem rekel spet, da je lepo živeti.
Preprosto. Kar tako. In brez zakaj.
PREOBRAZBA PO KMEČKO
Ko več ne orješ brazd, žita ne seješ, ko več ne hodiš z branami in plugom, potii ne meriš, mernikov ne šteješ, ko več ne čakaš svatbe, ampak ujmo.
ko je povelje ukazano sprejeto, zapreš dver kašče, stale, pokrov skrinje, ustaviš uro in odideš v sveto čez hišni prag in doma koreninje
na njivo svojih prednikov, do kraja
tik pred nočjo, kjer sonce najdalj vztraja.
Tam stopiš v luč, v neskončno milo glasbo.
In se zgodi. In prst kot zel, kot klas bo iz globočine zemlje ne iz raja slavila s tabo večno preobrazbo.
OLJČNA VEJICA
Med oljkami hodi veter večni istrski muzikant. Pod oljko, položen v zavetje, spi s svojimi sanjami fant.
Prišel je iz temne hoste, namenjen je v luč in dan.
Tone Pavček___________________________________________________________202
Drevo miru ga je poklicalo v goste in poskrbelo zanj.
Mirno se mu v uresničenih sanjah spleta življenja povest. Luč nebesna se nadenj sklanja in sam je ena od zvezd.
TEMNA ZARJA
V nerazumljivem morju prepadne večnosti kot zarja na obzorju je duša, ki je ni.
Odšla s sveta, iz telesa je čez slovenski most pripravit nam nebesa, odkupit si mladost.
Z razdalje večne sega do nas njen sij zastrt in z njim nas več ne bega vsejemajoča smrt.
Tako še živ odhajaš za dušami v vsemir in temna zarja vztraja in sije v tvoj večer.
ČRTA
Kraj, kamor gremo, ni zakotje, pribežališče revnih, ne azil. Samo na videz zdi se izginotje za ene in za druge končni cilj.
Samo na videz sama je tišina, nerazumljiva kot okruški zvezd. Kot up prebija skoznjo se milina: vsem sporočena blagovest.
203
PESMI
Kajti: izbora ne vrši naključje in sama v sebi ne konča se pot. V vsaki najmanjši stvari neka luč je kot skriti bog.
A v tej svetlobi, na tej lomni črti začne se večnost po trenutni smrti.
NEZASUTA GAZ
Bogvekatera že po vrsti zima zasipa laze naših nedejanj in črne madeže s pozabo rima prekrivajoč vse od slasti do ran.
Svet, ki ga dajeta božjast, steklina, surov in krut, sam sebi ni enak, saj kamor se ozreš - sama belina in čistost, kot bi rekel Pasternak.
Tako bel angel straži beli čas. Tako se zdi, da groza je surova, ki od venomer ne ve za svoj poraz,
prekrita čez in čez... le jaz grem znova
do groba v sebi v nezasuto gaz
kot v neizmerno končnost brez naslova.