134 Mala vprašanja.
Mala vprašanja.
I.
§ 39. zvrš. reda pa izbris prisilno osnovane, vknjižene zastavne pravice.
(Odgovor. Glej „Slov. Pravnik" str. 104 in nasl.)
Pod skromnim zaglavjem »mala vprašanja« pričel je g. dr. Mohorič i-azmotrlvati dvomna vprašanja iz novih zalio-nov in reči treba, da je takoj za prvo vprašanje izbral si tva-rino, ki prav za prav ni malo, ampak jako pomembno vprašanje. Temeljito vporabivši zvršilni zakon dokazuje, da zvršilo s prisilno osnovo zastavne pravice po vknjižbi zastavne pravice treba ustaviti prav tako, kakor vsako drugo zvršilo. G. pisatelj koncem spisa sam kliče: »audiatur et altera pars« in naj se v nastopnih vrsticah čuje odmev temu klicu.
Trditve g. pisatelja zadevajo se ob vprašanje pristojnosti in to je tisto, kar tvori, da je vprašanje praktično važno. Ce je zemljiškoknjižno sodišče isto, kakor zvršilno sodišče, potem stvar nima tolikega pomena, ali dovoli izbris zvrševalni ali pa zemljiškoknjižni sodnik istega sodišča.  Dru-
Mala vprašanja. 135
gačna pa je stvar s stališča §-a 18, odst. 1. zvrš. r., to je tedaj, kedar se vodi zvršilo na zemljišče, vpisano v zemljiški knjigi sodnega dvora in je zvršilno sodišče okrajno sodišče, nahajajoče se na kraju sodnega dvora,
Mislimo si konkreten slučaj. Posestnik, kojega zemljišče je vpisano v zemljiški knjigi sodnega dvora, odprodal je jedno parcelo ter hoče zajed no z odpisom izbrisati na podlagi izbrisnih pobotnic ondi vknjižene zvršilne zastavne pravice. Zemljiškoknjižni sodnik moral bo po teoriji g. dra. Mohoriča predlog zavrniti ter predlagatelja nakazati, da najprvo pri okrajnem sodišči izposluje ustavitev zvršila in izbris zvršilne zastavne pravice. Očividno je, da to nasprotuje določbam zemljiškoknjižnega zakona, po katerih bi se tukaj dovoliti moral izbris, ker so podane izbrisne listine, in to je, kar mi daje povod, da dvomim o tezi, kojo zagovarja g. dr. Mohorič.
Res je sicer, da občni propisi zvršilnega zakona o ustavitvi zvršila (§ 39) veljajo za vse vrste zvršil. Toda meni se vidi, da pri osnovi zastavne pravice ni treba ustavitve. Ne smemo prezreti namena temu institutu zvršila. Njemu je jedino le namen, da upnik, ki ne zahteva plačila, dobi dovolj no varnost na zemljišču zavezanca. Kakor hitro je to dovoljno varnost pridobil, je zvršilo končano, kajti namen je dosežen. Zategadelj pa odslej ne pridejo več v poštev propisi zvršilnega reda, ampak samo propisi zemljiškoknjižnega zakona. Določba § 96 zvrš. reda temu ne nasprotuje. Ce je zahtevajoči upnik z zastavno pravico segel v preobilnej meri po zavezančevih nepremičninah (nad pupilarno varnostjo), potem je zagrešil proti principu zvrš. zakona, da se zvršilu ne sme podvreči več premoženja, nego li potreba. Dokler to ni dognano, dotlej zvršilo še ni končano in naravno je, da se to dožene potom zvršilnega zakona pred eksekucijskim sodnikom. Da bi se zvršilo moralo samo: ali dognati s prodajo ali pa ustaviti, v zakonu ni utemeljeno. § 74. odst. govori poleg ustavitve tudi sicer o končanju zvršila (primerjaj tudi obrazec k eksekucijskemu registru).
Tudi pomen izraza »ustavitev« se nikakor ne priklada vrsti zvršila z osnovo zastavne pravice. Ustaviti se da le zvršilo, ki teče, ki hoče doseči zadostitev. Taka zvršila pa so le dražbeno in prodajno postopanje, zvršilo  na terjatve  in »ad
136 Sodno-zdravniška mnenja.
praestandum factum«, ne pa tudi osnova zastavne pravice, ki nikdar ne meri na zadostitev in ki je, kakor rečeno, končano z dosego dovoljne varnosti, tako da potem ni česa ustaviti.
Moje mnenje je torej, da pri osnovi zastavne pravice za ustavitev zvršila ni mesta, temveč da mora zavezanec, ako lioče oprostiti svoje zemljišče zvršilne zastavne pravice, storiti to jedino le po prepisu zemljiškoknjižnega zakona.
Sedaj pa: »audiatur et te rt i a pars!«
/. Kavčnik.