109
Za njim ostaja žalost
Antikronika
Skrb za druge je prav gotovo ena     slovu, potem —¦ nič ne de, če s po-izmed oblik človekoljubja, čeprav tra-     močjo Tarasa Kermaunerja izpred dveh dicionalna, torej že presežena. Toda ta    let — postavi diagnozo sedanjega sta-ali oni jo v naši mili slovenski družbi     nja slovenskih revij, nato humano vendarle — recimo kar: kljub vsemu!     sklene: »... Zato naj se vse slovenske — še neguje, zato vsa čast mu, še zlasti    revije ukinejo (za leto dni ali do smrti), ker vemo, kako redek pojav so danda-     ker tako ne gre več naprej. Preprosto nes take manifestacije humanizma,     povedano (razlagali bomo drugič): So-Tako torej vsa čast tudi prizadevnemu    dobnost ni sodobna, Problemi so pro-MS v šesti številki XX letnika štu-     blematični, Dialogi so čuden monolog dentskega lista Tribuna, ki se je tako     in Prostor in čas je samo še v času... občutno zavzel za blago smrt naše in    Za leto dni se ukinite (Sodobnost, Dia-drugih slovenskih literarnih revij. Pa še    logi, Problemi, Prostor in čas) in po-politično tenkočutnost je pokazal, pred-     skusite sestaviti program za lastno odlaga hitri postopek po samoupravni     rešenje, drugače vas bomo počasi — a praksi, UKINITE SE! vzklika že v na-     gotovo — razjedli...«
110                                                                                                     Antikronist
Dragi MS iz neupinjajoče se Tribune, odločili smo se, vsaj kar zadeva našo revijo, da se ravnamo po znanem načelu »dobro se z dobrim plačuje,« prepuščamo se torej še naprej vašim mladim, mlečnim zobkom, kajti tudi v prihodnosti časi najbrž ne bodo lahki, pa je pzametno in prav, da si jih že zdaj utrjujete. Torej kar »razjedajte« nas, krepite si zobe, prijatelji iz Tribune!
Tempora mutantur et Taras... »Z našega (Delovnega) magnetofona«, ki je zapisoval pogovor o »Kovičevi poeziji — srečni poeziji«, se Taras Kermauner razodeva tudi s takšno izpovedjo: »... Ko je izšla Kovičeva prva zbirka oziroma ko so izhajale njegove pesmi v »Besedi«, mi je bila ta poezija nenavadno blizu. Pozneje sem se navdušil za neko drugo poezijo, ki sem jo še pozneje imenoval samorazdejanje humanizma. Ko je leta 61 izšla Kovičeva
ŽIVI ORFEJ
velika antologija slovenske poezije
izbrali in uredili
Jože Kastelic, Drago Šega in Cene
druga zbirka »Korenine vetra,« sem čutil do te poezije nenavadno močan odpor, še brati je nisem mogel več... Najbolj interesantno je pa to, da moram sedaj, ko berem cikel »Vetrnice«, torej osrednje pesmi iz zbirke »Korenine vetra«, ki so mi bile pred desetimi leti tako odiozne, reči, da je to ne samo Kovičeva najboljša poezija, ampak da sodi tudi v moje intimno zanimanje, v neki svet, ki se mi zdi nujen. Čutim, da je Kovic naredil s tem, da je ta svet opisoval leta 1960, prav izredno dejanje ...«
Da, najbolj interesantno pa je, da mora sedaj tudi najbolj neverni Tomaž, ko posluša z »našega« magnetofona tvojo izpoved, dragi Taras, neomajno verjeti, da je literarnokritiško pisanje tudi pri nas Slovencih že kar znanost. Pred takšnimi dokazi človek res ne more več dvomiti, prav zares: eksaktna znanost!
O, ŽIV JE, ŽIV, LE MALCE GA ZANAŠA, BOLJ ŠIBKIH NOG JE, V PRSI NERAZVIT, V OBRAZ IN BOKE BOLJ HERMAFRODIT KOT ORFEJ. TAKA JE PAC ŠEGA NAŠA.
Antikronist
Vipotnik
MALCE GA ZANAŠA, JE, V PRSI NERAZVIT, l BOLJ HERMAFRODIT
JE PAČ ŠEGA NAŠA.
Antikronist