Koliko smo na boljšem V razmiSljanje onim, ki nameravajo na vlšjo pedagoSko šolo Naj mi tovariši dovolijo, da jim povem par iskrenih bescd. Ako hočc tcmu šepetu prisloniti uho še kdo drugi, me bo to še posebej veselilo. Nisem bil sam. Bilo nas jc mnogo. Bili so tudi pred nami, a opažamo jih tudi danes, čeravno so njihove vrste zdecimirane. To so vrste onih, ki so iz najrazličnejših nagibov in motivov zaželeli, da nadaljujejo svoje študijc na višji pedagoški šoli. Že sam naslov jih jc vlekel: pedagogika —pa še višja, a priznajmo odkritosrčno, za večje delo, za vcčji dolgotrajnejši posel pričakuje človek tudi večjo, ali vsaj enako nagrado z onimi, ki tega posla niso izvršili. Nc mislim pri 'tiem samo na plačo na onih par dinarjev, ki so človeku neobhodno potrebni, mislim predvsem na moralno pomoč, na moralno ravnopravnost, na ravnopravnost v odrejeni, če hočete, kasti. Mi nismo krivi če je danes draštvena formula taka, da bazo ravnopravnosti nivelira tudi gmotno stanje. Gnani po najrazličnejših žcljah smo vstopili na pedagoško šolo. Nočcm govoriti (čeprav me srbi jczik) o našem dclu na višji pcdagoški šoli, nočem na tem mestu govoriti niti o delu same šole, ki nosi tako zvenečo titulo nego imam namen, da onim, ki tega koraka, tega prvega koraka niso še storili, povem, kakšen je poslednji ali vsaj predposlednji korak. Evo ga. Mislili smo: državi so potrebni učitelji za meščanske šole, državi je potreben učiteljski kader z večjim pedagoškim znanjem nego Ła zamore dati učiteljišče in samoizobrazba posameznih učiteljev. Mislili smo, da ta potreba ni predvidena za daljšo, nego le za krajšo dobo, dokler se nc reorganizira celokupna učiteljska izobrazba. Razumljivo je, da smo upali, da bomo po dovršeni šoli vsaj ono. kar smo bili, ko smo stopili na šolo. Pa kaj se je zgodilo. Z vstopom na pedagoško šolo smo menda prenehali biti učitelji. nismo bili niti državni gojenci, ker bi sicer ne plačevali vpisnine in druge »odredene sume«. Da smo prenehali biti učitelji, smo vedeli tudi po tem, ker so nas posadili v klopi in nas tretirali približno tako, kakor smo bili prei sami vajeni "bretirati otroke. To tovariši ni šola. Mislili smo, da gremo v boj, da gremo na »megdan« preizkušat svoj razum in svojo pamet — a ko smo prišli: Mir! Sedi! Kdo ni prišel? Pa smo se razleteli po privatnih stanovaniih naših pedasoških velikanov, da polagamo izpite. Tudi to bi moralo odpasti. Menda oride lažje v šolo en sam profesor nego gre v niegovo stanovanie 100 slušateljev. Da — sluša-telii smo postali. Dali so nam legitimacije. v katere smo buliili, kadar ni bilo v žepu niti počenega groša. — Skoraj sem zašcl predaleč. Prenehali smo torai biti učitelji in prevzeli zvočne naslove »slušatelji«. Po položenem diplomskem izpitu pa sam ne vem. kai smo bili. ko ie treščilo med nas. kot iz iasnega. Nagrada za ves naš trud. in truda ie bilo, je bila ta, da so nas razkropili po vsej državi — brez obzira : boš li mogel tam, kamor te pošljejo, ustvariti toliko, kot bi mogel ustvariti tam, kjer poznaš mentaliteto naroda in otrok. jezik in tako dalje. Morda je bila to poslednja »pedagoška lekcija no prestanih študijah. To se ni zgodilo samo z našim letnikom, zgodilo sc je tudi s prejšnjimi in to nekako po receptu, čimprej in čimbolje si položil izpit, tem dalje si odletel. Ampak to ni še vse. Letimo še danes. Dobro je rekel naš tovariš »Nismo ni na nebu ni na zemlji nego na čardaku«. Učitelji nismo, slušatelji nismo, ker smo položili diplomske izpite, a nastavniki ne moremo biti, ker mini*strstvo še ni rešilo naših prošenj, da nas prevede v »višje« zvanje nastavnikov. Po tem našem »nepoložaju« se ravnajo tudi naši prejemki. Oni. ki so dodeljeni (in dodeljeni so skoro vsi) v mesta, ki so v drugem draginjskem razredu, pa so slučajno (in teh je vcčina) prej službovali po vaseh, dobivajo že nad eno leto prejemk«. tretjeea draginjskega razreda. To pomenja samo v enem letu minus 1200 dinarjev. Lahko bi bilo, ako bi se moglo živeti z draginisko doklado tretjega razreda. Ampak večina je bila. dodeljena v take kraje. kjer je nradništvo izpostavljeno ekspJoataciji. Namesto posebne doklade torcj odtegljaj. Občine, v katerih smo prej stanovali (in službujemo po zakonu še danes) so se po pravici odrekle izplačevanju sta.narine, ki bi jo kot učitelji prejemali, kar pomenja odtegljaj 150 dinarjev mesečno. Letno toraj 1800 Din. Naši uslužbenski listi so razstrescni bog ve kod. Vem za primer, da je en uslužbenski list v srezu ene banovine, drugi na šoli devete banovine — za tretjega pa nevem ali je v deveti ali v prvi banovini. In plača. Plača prihaja iz matdčne šole. Vsekakor z zamudami! Jaz sem io prejel v 14 mesecih samo dvakrat red.no. S tem se nam povzročajo vsem silne neprilike. Narod, med katerim živimo komaj čaka prvega in vsako odlašanje plačila razumevajo kot šikanacijo od strani državnih uradnikov, ki »nočejo« plačati takrat, ko prejmejo denar. S tem se ualed učitelja kvari, a kvari se tudi ugled države. Za plačo, ki prihaja iz matične šole (dravska banovina ie hvalevredno dobro uredila) moramo plačevati poštnino. Zopet odtegljaj! Ali se ne bi mogla plača, na katero ima drž. uradnik po zakonu pravico poslati uradnim potom? No, še nekaj. za dviganje plače in za podpisovanje moramo izdajati režiserjem pooblastila. Ta pooblastila so v eni banovini takse prosta, v deveti jih ie treba opremiti s kolekom za 2 dinarja, a v drugi zopet za 10 dinarjev. Na letno plačo toraj odpada samo na pooblastila 120 dinarjev pa zoDet na poštnino 96 dinarjev, tako da smo letno na boljšem za celih 3216 dinarjev (Tritisoč dvesto šestnajst). To je sama čista denarna zadeva. Koliko porabimo za vožnjo ne smem niti računati. a v krajih, kjer ie letni maksimum 51° v senci — ali ob 23. uri v sobi 36" ne morem ostati. Šole, katerim smo dodeljeni so brez zadostnega števila učiteljstva, pa smo nrimorani Doučevati oolno število (ne polno nego maksimalno, ki je predvidena samo za kratko dobo, za primer bolezn.i kakega nastavnika). Vem, da nekateri že nad eno leto vlečejo do 30 ur tedensko in to v nehigienskih učilnicah. Mncnja sem, da nismo bili poslani na šolo z namenom. da si po dovršenih študijah upropastimo zdravje. da si nakoDljemCf neozdravljivih bolezni, nego zato, da služimo čim dalie. » Ampak kljub vsem zapostavljanjem, kljfib vsem težkočam, ki so se zgrnile na naša ramena ne klonemo. Še vedno ie v nas onega vzleta, ki nas ie gnal za daljniim. za večjim za popolnejšim. Vemo. da ie ta vzlet okrnjen, upognjen, da se upoaiblie vsak dan bolj. zato svetujemo onim, ki žele. da iim ostane neokrnjen, naj premisliio vse sončne oa tudi vse senčne strani. Nai se ne plašijo. a vamjejo nai se razočarania. Onim pa. ki so krivi za tako stanje ne bomo sodili sami. sodil iim bo narod in zgodovina. Kunst Vilim. Kavadar.