16 «£aska- ZBORNIK Srslu . OBČINE Grosuplje 1990 GROSUPLJE ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE 16, 1990 Izdano ob prazniku občine Grosuplje 1990 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA 16 GROSUPLJE 1990 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE Izdaja Občinska konferenca SZDL Grosuplje, ureja uredniški odbor: France Adamič, Ivan Ahlin, Cvetko Budkovič, Mihael Glavan, Ive Krcvs, Tine Kurent, Jakob Muller in Stane Valentinčič. Glavni urednik prof. Mihael Glavan 61295 Ivančna Gorica, Stična 140, tel. (061) 783-232 Odgovorni urednik Ivan Ahlin 61290 Grosuplje, Taborska 17, tel. (061) 771-117 Lektor prof. Marjeta Glavan Korektor prof. Jakob Muller, prof. Marjeta Humar Naslov uredništva in uprave: 61290 Grosuplje, p. p. 11 Žiro račun pri SDK Grosuplje 50100-620-107-skl. št. 05-1022113-432202 Zbornik občine Grosuplje izhaja s prispevkom SO Grosuplje, Občinske izobraževalne skupnosti Grosuplje, Občinske kulturne skupnosti Grosuplje in s prispevki organizacij združenega dela, ki so navedene v oglasnem delu. Tisk Tiskarna Ljubljana, Ljubljana, Tržaška 42 800 izvodov Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona 0 obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) daje Republiški komite za kulturo na vlogo ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE mnenje, da šteje publikacija: 16. ZVEZEK ZBORNIKA OBČINE GROSUPLJE med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. (Mnenje Rep. komiteja za kulturo, št. 415-236/90 z dne 25. 4. 1990) VSEBINA Uredniško sporočilo — Po jubileju in ob spremembi uredništva 7 PODROČNA ZGODOVINA Stane Valentinčič Spomin na Radka Poliča 9 Urška Krevs Leposlovje Radka Poliča 13 Cvetko Budkovič Jacobus Gallus - Carniolanus v domovini (Carniolia 1550 — Praga 1591) 19 Jakob Muller Bambičeva politična, družbena in kulturna kronika (1920—1939) 37 NAŠA OBČINA IN OBČANI Miro Pavić Gospodarstvo občine Grosuplje v letih 1987—1988 49 Andrej Struna 70 let tovarne Motvoz in platno 55 Stane Valentinčič Gospodarske organizacije v občini Grosuplje, njihov nastanek in razvoj do leta 1985 59 Aleksander Bassin, Jože Novak Naravna in kulturna dediščina v občini Grosuplje 71 Vinko Pctrič Nastanek in razvoj geodetske uprave občine Grosuplje 89 France Adamič, Ive Krevs Delež Višnjanov v slovenskem športu 97 Jakob Muller Kovači in kovačije v Radohovi vasi, Temenici in na Bregu 109 Skupina avtorjev Družbene in geografske značilnosti naselij Obolno, 119 Planina in Osredek KULTURA IN KNJIŽEVNOST Tone Pretnar Ti si nas zbudil, zbral ob hudim časi 133 Lojze Uršič Spomini na domače narečje in krško-muljavski govor 139 Edo Škulj Rekonstruirane orgle v Grosupljem 145 Ivanka Kozlevčar-Čcrnclič Slovenist Martin Jevnikar 149 Goran Gluvić Spretno sleparjenjc 157 France Lokar Osmrtnice 159 Ivo Ferbežar Tri pesmi 160 Mila Škrabar Bratu Janezu Lužarju 161 Hinko VVilfan Knjigoljubca 163 Ivan Trošt Hlapček 173 KRONIKA, JUBILEJI, KULTURNI DOGODKI France Adamič Dr. Fran Kos 179 Jože Gregorič Pavel Perko 183 France Adamič Jubilej Metoda Dularja. Ob 90-letnici 187 Janez Seme Profesor Lojze Uršič — osemdcsctletnik 189 Tine Kurent Sedemdeset let Cvetka Budkoviča 191 GRADIVO Tine Kurent Dela Louisa Adamiča med viri za ameriško zgodovino 193 Tine Kurent Louis Adamič v japonščini 193 Mihaela Zaje Utrinki iz stare Višnje Gore. Pregovori iz okolice Višnje Gore 197 France Adamič Bibliografija občine Grosuplje 1987—1989 199 Mihael Glavan Bibliografski popis 15 letnikov ZOG z avtorskim in vsebinskim kazalom 205 PO JUBILEJU IN OB SPREMEMBI UREDNIŠTVA Občina Grosuplje je ena od tistih redkih slovenskih občin, ki redno izdajajo svojo gospodarsko, kulturno in zgodovinsko kroniko v knjižni obliki. Zbornik občine Grosuplje je v letu 1988 dosegel svoj dvojni jubilej. 20-lelnico izhajanja in okroglo številko 15 zvezkov, in sedaj stopa v svoje tretje desetletje, v katerem od njega pričakujemo trdno zrelost in nezmanjšano ali še večje vsebinsko bogastvo, primerno publikaciji, ki se je it vrastla v lokalno in vseslovensko zavest. Za to imata gotovo odločilne zasluge njegov prvi in dolgoletni glavni urednik prof. dr. France Adamič in odgovorni urednik Ivan Ah/in, pri čemer ne moremo meriti trdnosti enega ali drugega stebra, kajti le oba skupaj sta lahko postavila in obdržala zgradbo trdno. Letošnja 16. knjiga nadaljuje vsebinsko preizkušeno zasnovo, ki je na kratko izražena v podnaslovu. V koncept kroničnosti, ki ga uredništvo razume široko in nazorsko odprto, sodi tako strok ovno-znanstveno kakor tudi poljudno obravnavanje snovi, kije vsebinsko ali avtorsko povezana z občino Grosuplje. Nekoliko natančnejša notranja členitev vsebinskih razdelkov hoče doseči, da bi posamezna poimenovanja bolje odrazila vsebino prispevkov, nova skupina Gradivo pa je namenjena predvsem tistemu raznovrstnemu gradivu, ki samo po sebi ni vsebinsko zaključeno sporočilo, jc pa dragocen vir, pripomoček, zasnova ali sestavina za širše tematske obravnave kakega področja. Zbornik je periodična publikacija, ki izhaja dveletno, zato ne more biti aktualna in ažurna v dnevnopolitičnem smislu, čeprav upošteva sprotno dogajanje s svojo tekočo bibliografijo vsega, kar je bilo napisano o naši občini in občanih. Umetniško ustvarjanje, npr. književno, glasbeno, likovno ipd., je lahko reprezentirano le v izsekih, sicer pa morajo ta področja imeti svoja glasila in druge načine za polno uveljavljanje. Zbornik občine (Irosuplje sije doslej zmeraj znal najti pot do bralca, v našem primeru morda bolje rečeno uporabnika, kajti gre za knjige, ki niso namenjene branju na dušek in v celoti, temveč so predvsem vir informacij in vzpodbud za poglabljanje in razširjanje znanja o starejši in sodobni zgodovini, gospodarstvu in kulturi naše občine in njenih občanov, zaradi svoje dokumentarne in povezovalne vrednosti pa tudi pomembno sredstvo za ozaveščanje naših občanov o svoji skupnosti. Takšen Zbornik je zato nepogrešljiv v vsaki šoli, v priročni knjižnici vsake delovne organizacije in v vsaki družini, ki spremlja dogajanje v svojem okolju. Uredništvo je prepričano, da tudi v prihodnje ne bo manjkalo ne snovi, ne sposobnih oblikovalcev, ne materialne in mora/ne podpore naših občanov in ludine bralcev. S tako mislijo se uredništvo Zbornika zahvaljuje vsem svojim sodelavcem, vsem občanom, ki so ga doslej finančno podpirali in ga bodo prav gotovo še naprej, obenem pa vabi k sodelovanju vse tiste, ki hočejo z resnim delom s kateregakoli področja prispevali k njegovi vsebinski podobi. Uredniški odbor PODROČNA ZGODOVINA SPOMIN NA RADKA POLIČA Stane Valentinčič* Dne 19. julija 198S smo pokopali Radka Poliča, slovenskega pisatelja, partizana, idealističnega revolucionarja, mojega prijatelja. V njegov trajni spomin bi rad izrazij nekaj razmišljanj o njem, da dopolnim tisto, kar sem mu govoril ob preranem grobu, zavedajoč se, da to ni vse, kar je o njem treba reči in vedeti. V moje življenje je prišel kot kratkohlačnik 16 let, koje, skupaj s staršema — Antonom in Ružo — ter malo starejšima bratoma Milošem in Svctkom prišel leta 1935 na Grosuplje, kamor je bil njegov oče prestavljen s Ptuja za železniškega prometnika. Prvi moji oziroma naši stiki s Poliči so bili »familijarni«, saj smo kmalu spoznali, da smo enaki po barvi. Kot pravkar dozorevajoči fantje — jaz rahlo starejši — smo se hodili skupaj kopat, v sokolski dom telovadit in vadit igre, skupaj smo proslavljali Antonov god in pri tem debatirali o tedanji politiki. Kmalu seje Radko, kije bil vedno bolj resen in razmišljajoč, tako da seje zabrisala razlika tistih nekaj let med nama, začel odpirati. Šc več: kmalu, po letih še zelo mlad, seje začel izražati družbenopolitično. V kasnih tridesetih letih seje na Grosupljem do take mere družbeno uveljavil, da sc jc, od tedaj pa do konca vojne, čutil, včasih pa celo dominira! njegov družbeni vpliv. *I,juhljana, YU 61000, Titova 25; dipl. vel., dr. sc. redni prof. Biotehniške fakultete v I.juhljani Potem ko je Radko določen čas deloval v Sokolu, ki je bil ves čas poprej in še tedaj pod vplivom tako imenovanih naprednjakov (iz JNS ali iz JRZ, kot je bolje kazalo), je začel vanj vnašati svoje, za takrat revolucionarne poglede, zlasti potem, koje starešina Sokola postal dr. Franjo Podkoritnik in koje Polič vzel v svoje roke kulturo; igre, ki smo jih od tedaj dalje igrali, so imele napredno socialno vsebino. Angažiral seje tudi v tovarni Motvoz in platno, pri ustanovitvi in delu Delavske enotnosti, ob volitvah 1938, pri vsem tem pa pridno obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Starši niso imeli z njim skrbi, nikoli ni bilo treba hoditi v šolo spraševat, kakšne ocene ima. Tako ni nič čudnega, daje tistega 27. marca 1941 z nami vred korakal na čelu povorke na Grosupljem, ko smo manifestirali »bolje rat, nego pakt«. In je potem res kmalu prišel. Radko pa, kije bil še kot študent prava sprejet v KP, je bil v prvih, tedaj še zelo redkih bojnih vrstah. Najprej v organiziranju komunistične partije in OF na območju grosupeljskega oziroma grosupcljsko-stiškega okrožja. Sodeluje v prvi vrsti z Dolfom Jakhlom, drži zvezo s centri v Ljubljani ter razpreda organizacijo vstaje na Dolenjskem. Prav Radko Polič je bil tisti, ki je nekega zgodnjega julijskega dne leta enainštirideset prišel k meni in me animiral za aktivno sodelovanje v OF, za vstajo. Meni tega ni bilo treba, saj sem bil že kar dobro situiran živinozdravnik na Grosupljem, ampak Radko je znal prepričati. On jc bil tudi ta, ki meje poleti 1941 vprašal, če bi pri nas sprejeli pod streho ilegalca »profesorja Kvasa«, ki je dotlej bil pri njih, pri Poličcvih. Sprejeli smo ga, ne da bi vedeli, da smo sprejeli Dolfa Jakhla, opolnomočcncga aktivista KPS, ki jc imel skupaj z Radkom nalogo organizirati vstajo na Dolenjskem. Ves čas bivanja pri nas — in to je bilo tja do jeseni 1941, ko seje rodila grosupeljska partizanska četa — nismo vedeli, daje naš stanovalec .lakhcl; resnici na ljubo je treba dodati, daje bil malokdaj pri nas, ko pa smo s »profesorjem Kvasom« sedeli pri jedi, jc bil na moč redkobeseden, kot se za revolucionarja spodobi. Imcjc imel sposojeno od Radkovc ženc Miljcvc, ki se je kot dekle pisala Kvas. Videl sem ju tudi tistega 27. oktobra 1941, ko sta mimo našega brinjskega gradu, po cesli, ki jc ni več, zatopljena v razgovor, spešila proti Perovcm, vračala pa se že v spremstvu karabi-njerjev — aretirana. Nc za dolgo. Naslednjo noč sojetniki iz zapora pobegnili, potem ko so izpulili železne križe v oknu. Odšli so v luške gozdove in tam formirali Grosupeljsko četo (pripravljeno žc nekaj časa); Radko jc postal njen komisar, Dolfe pa komandir. Potem se nisva videla več kot dve leti, ker so mc Italijani zaprli in obtožili na dosmrtno ječo. Šele leta 1944, ko sem prišel iz zapora, sva se za kratek čas zopet srečala v Črnomlju pri Kvasovih. Vojna je bila mimo. Zmagali smo. Smo res zmagali? Ko sem bil leta 1946 premeščen v Beograd v generalštab, sem tam zopet srečal Radka v političnem oddelku generalštaba JA. Najini stiki so bili redki in nc /a dolgo, ker jc bil leta 1949 poslan v Nemčijo za vojnega atašeja v Berlin. Tam ni bil dolgo. Bil jc prepošten, preodkrit. Kot zmeraj jc tudi takrat povedal svoje mnenje glede tistega, kar jc pričel pisati Djilas. To pa ni bilo mnenje UDV, zato jc bil vrnjen v Beograd, pa zopet nc za dolgo. Sledila je — prevedba v rezervo. Radko, čeravno na visokem vojaškem položaju in v činu polkovnika, kar jc bil čisto rad — pa jc imel globoko v svoji duši vendar rad svojo Slovenijo, ni pa si mogel misliti, nc on in nc njegovi bližnji, da se bo vrnil tako, kot se jc. Na »razpoloženje«, brez službe... V Ljubljani so se našli nekateri njegovi prijatelji in »uhlebljenjc« je našel v kulturi. Do svoje upokojitve. Morda bi si kdo mislil, da bo Radko zaradi takega, več kot mačehovskega, odnosa do njega to državo zasovražil in menjal barvo. Kje pa! Saj pravzaprav to ni bila njegova država, vsaj za tako se ni tolkel. Država, za katero seje tolkel, je bila idealna, jc bila poštena, kot je sam vedno bil. Čez vse tak. Ni jc zasovražil. Potem, ko seje s svojo Miljcvo preselil na Stražnji vrh nad Črnomljem in sta se naselila v znamenitem »sodu« sredi vinogradov in zelenja, se jc v njemu prebudila pisateljska žilica. Pomagala mu jc, da seje izpovedal. Dal nam jc epopejsko trilogijo dolenjskega partizanstva, ki gaje sam usodno sooblikoval; Čudežna pomlad, Žita zorijo. Sonce in ceste in druge knjige. Vendar, osebno seje moje duše in srca najbolj dotaknila prva — Čudežna pomlad. Kdor jc ni doživel, razen tistih tedaj maloštevilnih, ki so v okupatorju videli svojo bodočnost, ne more vedeti, lahko pa verjame, kaj tiči v slovenskem ljudstvu, česa je sposobno, ko mu kdo stopi na glavo. I.c luč mu jc treba prižgati ali pa posvetiti mu, kar jc tedaj naša mladina z Radkom vred znala in napravila. Od besed k dejanjem. Vstaja! Nastala je pesem Vsi v partizane. Titovk šc ni bilo in, ker takrat naš Dolenjec ni nikoli hodil razoglav na manifestacije (kuštravcev pa šc ni bilo), je v začetku pomladi 1942 v partizane prišel v klobuku. Množično. O tem ni mnogo pisanega, da so namreč bili prvi partizani v klobukih, vendar bilo jc tako. V tisti čudežni pomladi, ob vstaji. Naša Kozara, več kot leto dni prej! Radko jc preučeval zgodovinske dokumente in dogodke in nadaljeval s pisanjem. Ob tem sva se zopet srečala, ko smo si leta 1982 zastavili za nalogo napisati Monografijo grosupcljsko-stiškcga okrožja OF. Radko Polič jc sodeloval v več komisijah, ki so zgodovino-piscu pomagale pri delu, ki pa šc ni končano. Končano pa je drugo delo iz partizanskih časov, h kateremu je Radko dosti pripomogel, to so Pomniki NOB v občini Grosuplje. Njegovo partizansko pero šc ni bilo suho, ko mu je nenadna smrt pretrgala nit življenja. Odšel jc od nas in pustil za seboj trajen spomin. Skoraj sami »stari partizani« smo ga pospremili na njegovi zadnji poti na črnomaljsko pokopališče v njegovi Beli krajini, kjer jc bil rojen v Rožnem dolu leta 1919, ki ji jc posvečal svojo pisateljsko pozornost in od koder jc prišel k nam na Grosuplje, kjer seje začela njegova, vse življenje partizanska pot. LEPOSLOVJE RADKA POLIČA Urška Krcvs* Literarno ustvarjanje Radka Poliča se giblje znotraj literarne vrste, ki se imenuje spomini; ti posredujejo spominsko ohranjeno zgodovinsko dogajanje na literaren način. Avtor v njih uresniči možnost, da v književnem delu nastopi sam, svoj pogled pa usmeri v tisto, kar je zanj najzanimivejše in najusodnejše. Čeprav je zgodovina vrednotena z avtobiografskega zornega kota, pa avtor kot pišoči ohranja distanco do doživljajočega subjekta. Tudi Poličcvo pripovedno delo odkriva namen, pokazati na zgodovinske dogodke in jih označiti. Njegovo prvo književno delo, ČUDEŽNA POMLAD, je izšlo v treh delih: ČUDEŽNA POMLAD, ŽITA ZORIJO in SONCE IN CESTE. Radko Polič je izbral kronološko načelo, po katerem je z veliko natančnostjo nanizal dogodke, kot so se zvrstili in kot se jih spominja. Kot sam pravi, jih je zapisoval predvsem po spominu, le nekatere nejasnosti so mu pomagali osvetliti njegovi soborci. Dogodke, v katerih pisec ni bil sam udeležen, a seje razpisal o njih, pa je dokumentiral s poročili partizanskih in italijanskih okupacijskih poveljstev in se tako potrudil čim bolj obljcktivno prikazati strnjeno dogajanje v delu Slovenije. Snov, ki stopi v tem primeru v ospredje, je ncovrgljiv del zgodovine v času med leti 1941 — 1945. Gre za prihod Nemcev in Italijanov na Dolenjsko in organiziranje osvobodilne fronte na zahodnodolenjskem področju, ki seje med prebivalstvom grosupeljskega in stiškega okrožja naglo razširjala. Opiše prvo partizansko formiranje na tem ozemlju, ustanovitev stiske in grosupeljske čete. Tudi sam naslov knjige Čudežna pomlad kaže na razmah partizanskih akcij po zimi 1941/42, ki so postale kontinuirane, nastalo je prvo osvobojeno ozemlje: med borci jc po južnem snegu zavel nov optimizem, pomlad pa jim je prinesla novih moči, tako da so imeli partizanski posegi več uspeha. Širše zajame boje, ki so imeli svoj tragični vrh v roški ofenzivi. Hkrati se ustavi pri oblikovanju II. štajerskega bataljona in nastanku SNOUB Matija Gubec septembra 1. 1942. V vse to oblikovanje se vključuje avtorjevo osebno doživljanje, saj jc bil v teh krajih politično aktiven. Radko Polič jc bil organizator osvobodilne fronte, politični komisar in propagandni delavec na širokem ozemlju in je kot tak imel temeljit pregled nad širšim dogajanjem, pa čeprav sam ni bil prisoten v nekaterih situacijah. Stalno jc bil v stikih z glavnim poveljstvom, kjer se je srečeval z voditelji slovenskega osvobodilnega gibanja. Pri svojem delu seje srečeval s preprostimi ljudmi, delavci, kmeti in intelektualci, spoznaval je njihove individualne težave in usode. Slovenski kmetje so bili poglavitni vir vojaške sile tako za partizansko kot za belogardistično vojsko. Domobranci so v tej knjigi prisotni skoraj toliko časa kot Italijani in Nemci. Nihanje domačinov na to ali ono stran pa je bilo prisotno tako dolgo, dokler ni bilo mogoče jasno razbrati izida vojne. ČUDEŽNA POMLAD jc dokument pomembnega zgodovinskega dogajanja, zato ostaja v ospredju pripovedovanja konkretno dogajanje. V tretjem delu pa se pisatelj večkrat sprašuje tudi o temeljnih pojavih življenje in sveta, kot so vojna, nasilje, strah, smrt. Naslika miselna in doživljajska razpoloženja v ljudeh in vključi tudi človekov odnos do narave in človeka samega. To daje delu bolj liričen, poetičen ton. Kljub takšnemu tonu pa je čutiti, da vojna in njene posledice niso niti malo poetične. To še posebej velja za umiranje, ki ni neposredno del vojaškega spopada. V teh spominih se dotakne tudi takih dogodkov. Človek se v vojnih razmerah •Študentka slavistike in germanistike, Grosuplje Yu, 61290, Pod gozdom V7 spremeni, ima drugačen odnos do življenja in smrti. Vojak revolucije je bil prisiljen sprejemati smrt, smrt kogarkoli, kot nujnost. Komandir Oskarje imel nalogo, da s svojo četo nabere nove prostovoljec in hrano na dolenjskem območju. Dopustil jc, da jc četa prenočevala na skednju in s tem zakrivil smrt dvanajstih tovarišev. Pribcžal jc nazaj v taborišče, edina kazen, ki jc temu lahko sledila, pa jc bila smrt (poglavje Veter in drevesa). Avtor načne tudi problematiko domnevnih izdajalcev. Partizani so prijeli svojega tovariša Matevža, ki so ga s soborcem ujeli Nemci. Ti soju spustili inju poslali nazaj med partizane, da bi zanje izdajala (poglavje Štor v mesečini). Iz takšnih napetosti so nastajale tudi prekoračitve zakona. V pripovedi IN ZAPLAHU-TALA JE SMRTNA PERUT (objavljena v Sodobnosti I. 1967) poskuša pisec vzpostaviti bralcu še bolj živo predstavo o teh dogajanjih. Radko Polič ubesedi zgodbo o dekletu, ki naj bi imelo razmerje z italijanskim vojakom in mu tudi izdajalo. Že samo stiki s tujimi vojaki so pomenili v partizanih nekaj sramotnega. Avtorje bil takrat politični komisar voda. Dobil jc nalogo, da s skupino partizanov poišče v vasi osumljeno dekle in jo privede v tabor. Dekle sc ni upiralo in zavedal se je, da jo opazuje prizadeto in nemočno hkrati. Pripovedovalec seje posvetil mnogim podrobnostim in opisom, predvsem narave, kar pa učinkuje kot kontrast situaciji, v kateri seje dekle /našlo, in še stopnjuje njeno napetost. Vendar jc dramatični položaj že določil njeno usodo. Ustrelili so jo, čeprav njena krivda ni bila nikoli dokazana. V ČUDEŽNI POMLADI ostaja v ospredju pripovedovanja konkretno dogajanje. Pisce jc popolnoma uspel z. nekaterimi popisi usod ali svojih doživetij. Že v tem delu jc rahlo zaznati, da je tudi med trajanjem revolucije prišlo do diferenciacije med partizani. V Rogu so posamezniki že imeli svoje rezidence. Ti so postajali oblast, drugi pa le izvrševalci. Poličevo delo jc tako predvsem dokument o slovenskem partizanstvu, ki skuša z umetniškimi sredstvi poročati z mesta samih dogodkov. Hkrati pa gre za osebno videnje razburljivega dogajanja v nekem obdobju. To literarno doživetje večkrat pogumno osvetljuje nekatere kočljive dogodke iz narodnoosvobodilnega boja, večkrat pa v njem tudi kritično pretehta lastno vest. Pri tem ne moti avtorjevo nazorsko prepričanje, ki jc vseskozi trdno zavezano idealom revolucionarnega boja. Naslednje Poličevo delo, PARTIZANOVI OBISKI, je izhajalo v podlistkih v Nedeljskem dnevniku že leta 1961, leta 1964 pa je izšlo v knjižni obliki. Avtorje po vojni obiskal kraje, v katerih seje med vojno dlje časa zadrževal. Lahko ga označimo kot potopisne spomine, saj pisec ne ostaja le pri golem opisovanju poti, marveč na prijeten način poveže sedanjost in preteklost. Radko Polič sc ustavi tako na štirinajstih krajih: na Plcšivici, Ilovi gori, na Korinju, na Farškcm kalu, Srcbotnici, Znojilah, Oslici, Puglcdu, v Bilpi, Kostclu, Dragi, Grižah, Pod-stenicah in Lokvah. O vsakem oblikuje zaključeno poglavje. Ponovno sc sreča z ljudmi in sc z njimi pogovarja, sc spominja padlih in spet osveži spomin na dogajanje v teh krajih med vojno in podrobnosti, ki so že zbledele. Ob spominih na Kostel naredi celo diskurz v zgodovino te graščine in trga od 14. stoletja naprej. Hudomušno pa pripoveduje o dogodku, neverjetnem za vojne razmere. Spomladi I. 1942 je vlak iz Ljubljane pripeljal za partizane kar tri vagone oblek, obutve, zdravil in sanitarnih potrebščin. Ustavil seje v Ivančni Gorici, pošiljka pa je bila naslovljena na avtoprevoznika Ciabra s Hudega. Nenavadno jc, da seje to lahko zgodilo, saj jc v sokolskcm domu v Ivančni Gorici bivala italijanska posadka, v Stični pa cel italijanski garnizon. Da jc bila zadeva še bolj napeta, so italijanski vojaki hiteli ob razkladanju celo pomagati. Gaber jc pošiljko hladnokrvno sprejel in s svojim tovornjakom prepeljal zaboje domov na Hudo. Tam so jih naložili na vozove in jih hitro, kot jc bilo mogoče, odpeljali do Znojil, ki so bile spomladi I. 42 »glavno mesto« zahodnega dela Dolenjske in kjer jc takrat bivala tudi štajerska grupa. Čisto gotovo jc, da so Italijani morali sumiti, komu so bili zaboji namenjeni, vendar takrat niso reagirali. Morda tudi zato, ker so sc v tistem času partizanske akcije močno razmahnile. Drugačen, bolj grenak priokus pa ima spomin na Puglcd, kjer seje avtor prvič na lastni koži srečal z. »vojvodstvom«. Malo jc manjkalo, pa bi bil aretiran, ker jc v štab stopil v civilu. Zato pa ga je moral takoj zapustiti. Razbohoteni komandanti so se do svojih podrejenih in ostalih radi obnašali kot »»vojvode« in okrožna partijska vodstva so se morala kar potruditi, da so preprečila njihovo vplivanje. Avtor tudi v tem delu povezuje potopisno opisovanje z globokimi opisi pokrajine in celo podoživi občutenje narave med vojno. Takšno povezovanje opisovanja, spominov in narave naredi tekst liričen in tudi razgiban. Kot jc avtor sam povedal, pa je z obiski zbral nove podatke o nekaterih podrobnostih med vojno, ki jih je kasneje uporabil za predelavo ČUDEŽNE POMLADI. Obenem pa v PARTiZANOVIH OBISKIH povabi bralec k branju teh obširnih spominov. Pomembna pa je tudi Poličeva knjiga SPOZNAN.1A, ki je nastajala v več delih: VČERAJ IN DANES, DOBRA REKA, tretji del ,DOTIK, pa je izšel prvič ob skupni izdaji. SPOZNANJA nosijo značilen podnaslov: Spomini, tudi grenki 1945—1954. Tokrat se loteva svojega političnega in privatnega življenja, kot se je odvijalo takoj po vojni od prihoda v Beograd do vrnitve v Ljubljano. Še pred koncem vojne je bil premeščen v politični oddelek generalštaba jugoslovanske armade v Beogradu in tam dočakal osvoboditev. Po vojni jc hitro uredil tudi družinske razmere, žena Miljcva jc z otroki prišla za njim v Beograd. Navdušeno seje poprijel dela v spremenjeni domovini, vendar pa spet ni mogel mimo vsega, kar seje pri nas tedaj dogajalo, tudi z njim osebno. Ko jc iskal stanovanje za svojo družino, je začudeno ugotavljal, da imajo funkcionarji vse mogoče privilegije pri preskrbi, razdeljevanju stanovanj in pri dostopu do posebnih magacinov. Imel je neprijeten občutek, da sc to dogaja v deželi, ki je šele začela graditi socializem. V času informbirojevskih dogodkov seje udeležil znamenitega vsesokolskega srečanja v Pragi, leta 1950 pa se je moral nenadoma preleviti v diplomata. Postavili so ga za šefa vojne misije v Berlinu, s tem pa seje začelo obdobje trdih preizkušenj, ki so v njem načenjala zaupanje v poštenost nosilcev revolucije in graditeljev nove socialistične družbe. Ob prihodu v Berlin z ironijo ugotavlja, da so se na konzulatu začeli pojavljati »folksdoj-čerji«, ki so ob začetku vojne zbežali v Nemčijo. Konzularna hiša pa jih je bila sedaj še vesela, saj so lahko s svojim znanjem nemščine in srbohrvaščine lahko samo koristili. Avtor zabavno popisuje družabna srečanja, sprejeme, čajanke in zabave, ki se jih je moral udeležiti po uradni dolžnosti. Ob spominu na pogovor s tujimi diplomati sc trpko nasmehne tudi takratni naivni veri, da jc pripoved o Stalinovih koncentracijskih taboriščih zelo pretirana sovražna propaganda ali pa celo neresnica. Najbridkcjšc spoznanje pa mu jc pripravila udba, ker ni dopustil nekorektnega ravnanja s svojimi sodelavci. Pri tem seje izkazal kot miren, vendar prizadet človek, ki gleda na vse, tudi na spopad z udbo, z očmi partizana. Ugotovi, da so bile takšne organizacijske oblike v svojem času nujne, da pa v spremenjenih okoliščinah delujejo nepravilno, togo in da pozabljajo na človeka. Poliču so v »»pomoč« poslali novega konzula, ki ni znal nobenega tujega jezika, kar pa se nadrejenim ni zdelo pomembno. Udba Poliču ni ostala dolžna, očrnila ga jc pri Partiji, tako da so ga že po enem letu službovanja v Berlinu poklicali nazaj v domovino. Pri tem ni mogel ostati neprizadet in spoznal je, daje posameznik vržen v »deročo reko« in »cc sc obrneš proti toku, ti voda neusmiljeno pokaže svojo moč«. Po vrnitvi jc obiskoval vojaško akademijo in šc naprej opravljal svoje posle v generalštabu. Mislil je, da se mu bo življenje spet umirilo. Vendar je kmalu opazil, da so se do njega spremenili tudi stari tovariši in prijatelji. Polič seje nekje neprevidno izrazil o Djilasoviza.de-vi, nekdo ga je očrnil in vojaška komisija ga je obtožila, da je Djilasov pristaš. Na partijskem sestanku so obravnavali le njegov primer, označili so ga za politično oporečnega in prejel jc ostro partijsko kazen. Izgubil jc tudi službo v generalštabu. Avtor se s takšno obsodbo ni mogel strinjati, ker se jc vedno ravnal po načelih, ki so mu jih narekovali ideali revolucije. Prizadet je zaradi nepoštenja navideznih prijateljev. Dokončno uvidi, da so nekateri svojo vero v skupne ideale, ki je bila gonilna sila v boju med vojno, spremenili celo v njeno nasprotje. Trpko sc nasmehne svojemu naivnemu zaupanju. Gre torej za korenit preobrat v avtorjevem življenju, ki mu je prinesel drugačen pogled na politično resničnost. Opaziti je posebno občutljivost za psihične pretrese, ki se kot rdeča nit vleče skozi vse politično življenje. Faktografsko poročanje in opisovanje se prepletata z intimnostmi in retrospektivami. Takšni monologi se naravno vključujejo v živi tok pripovedovanja, tako da delo ob vsej tej razgibanosti vsebuje tudi izpoved. Pisec je ostro karakteriziranje mestoma obogatil z vitalnim smehom, mestoma pa ga je spremenil v trpki humor. Videti je, daje odkrivanje resnice z ocenjevanjem razmer iskren Poličcv namen. Prepoznal je praznino, kije nastala med nekdanjimi ideali in stvarnostjo. Začudeno in potem celo ironično opazuje obnašanje in napuh sovjetskega para, pisatelja Lconida Iljiča Soboljeva in njegove žene Olje Ivanovnc, ki ju je moral spremljati na potovanju po Jugoslaviji. Močno ga je presenetio pripovedovanje Lconidovcga šoferja Saše, da se sovjetski komunistični funkcionarji prav nič ne razlikujejo od nekdanjih plcmičev, Polič pa temu pridaja še svoje spoznanje, daje revolucija na novo ustvarila »gospodo« in njej podložen razred in da so priviligirani večinoma neznačajneži, komolčarji, ljudje z dvema obrazoma. Polič je šel v tem valovanju svojo, nckonformistično pot, tako da gaje kolesje tega dela zgodovine nujno potisnilo na stranski tir. SPOZNANJA so predvsem moralna obsodba vsega nečloveškega, ki se dogaja povsod po svetu, torej tudi pri nas. Avtor pa ob vsem tem verjame v pravičnost zgodovinskega toka, ki se bo izkazala slej ali prej in kaže prepričanje v pristno človečnost. Hkrati pa so SPOZNANJA zanimivo literarno delo, ki občuteno govori o življenju, tako da se piščeva perspektiva mestoma identificira z doživljajočim jazom, pripovedovalcem, kar delo močno literarno obogati. Nc gre več samo za spomine, ki želijo predstaviti neko zgodovinsko dogajanje. Literatura Radka Poliča ves čas niha med leposlovjem in dokumentarnim spominjanjem. Slovenska spominska literatura seje po vojni naglo širila, hkrati pa je širok krog bralcev kazal na močno zanimanje zanjo. S Poličcvim ustvarjanjem se je ta literarna vrsta obogatila tudi kvalitativno. BIBLIOGRAFIJA RADKA POLIČA PERIODIKA Dokumenti izdaje. Borec 1/1949, št. 2, str. 5—6. Stanetova grupa na Štajerskem. Borec 1/1949, št. 3, str. 13—15; 11/1950, .št. 1, str. 7. Dve Stanctovi bitki. Tovariš X/I954, št. 38, str. 831. (Odlomek iz osnutka Preprosta kronika.) Grosupeljska partizanska četa. Slovenski poročevalec XV/I954, št. 253. Volitve 1942 NOO. Prva srečanja s Petrom. Slovenski poročevalce XV/1954, št. 170. Odlomek iz osnutka Preprosta kronika. Majniško srečanje. Tedenska tribuna IV/1956, št. 17, str. 7. Stiska in Grosupeljska četa. Borec VIII/1956, št. 7, str. 262—266. Še tri dni muljavskc bitke. (Malo iz spomina, malo iz arhivov.) Tedenska tribuna IV/1956, št. 24, str. 5. Štor v mesečini (14 let star magnetofonski posnetek). Tedenska tribuna IV/1956, št. 26, str. 4. Med roško ofenzivo. Borec IX/1957, št. 7, str. 306—307. Akcija v Višnji Gori. Delo 1/1959, št. 38, str. 2. Ko smo postali novinarji. 15 let Slovenskega časnikarskega društva. Novinar 1959. December, str. 1. Moja domovina. Slovenski poročevalec XX/I959, št.71. (Iz knjige: Čudežna pomlad.) Zidovi se umikajo. Borec XI/1959, št. 3, str. 122—125. O slovenskem kratkem filmu. Delo 11/1960, št. 50, str. 6. Jama. Iz knjige Sonce in ceste. Delo 11/1961, št. 48, str. 5. Obiski partizana. Ljubljanski dnevnik Xl/1961, št. 155, 161, 167, 172, 178, 184. XII/1962, št. 149, 156, 163, 170, 177, 183, 190, 197, 204, 211, 225; 315, 322, 326,333, 340,347, 354. XIII/I963, št.4, II, 18,25,32, 39, 46, 53, 60, 67. lurjaški godec. Delo lll/l%l, št. 158, str. 5. Za kulturo pol odstotka. Delo V/1964, št. 270, str. 5. Sedma /ve/da. Naši razgledi XI V/1965, št. 9. str. 184—185. In /aplahutala je smrtna perut. Sodobnost XV/I967. št. 1, str. 28-48; str. 173-189; št. 3, str. 239-255. Štiglic, France: Kultura v predlogu družbenega plana. (Soavtor.) Naši razgledi XVI/I967. št. J, str. 54—55. Berlinski triptih. Sodobnost XVII/I968, št. 7/8. str. 734—749. Grosupeljska četa. Zbornik občine Grosuplje 1969. str. 17—27. O delu Muzeja ljudske revolucije Slovenije. TV-15 Vll/1970, št. 50. Nesrečna noč. Odlomek, prirejen i/ OMUtkl kronike Bclokianjski odred. Dolenjski list XXII/1971, st. . , str. 6. Nesrečni poraz 1. belokranjske partizanske čete na Gornjih Lazah. Delo Xlll/I97l, št. 296, str. 22. Prvi belokranjski partizani. Borce XXIII/I97I, št. II. str.657—674. Ustanovili smo Grosupeljsko četo. Borec XXIII/I971, št. 3/4, str. 290—296. Napad pri Rožnem dolu. Odlomek iz osnutka kronike Belokranjski odred. O bitki 20. junija 1942. I V-l. X/1972, št. 30, str. 6. Ob tridesetletnici velike odločitve. Borec XXI V/1972, št. 1. str. 45—49. Ustanovitev belokranjskega partizanskega odreda. Borec XXIV/1972, št. 8/9. str. 473-484. Ustvarjalne dileme. Naši razgledi XXI/I972, št. 3. str. 74—76. (Sodeloval.) Velika zmaga pri Kvasici. Borce XXV/I973. št. 8/9, str. 457—468. O ustanovitvi časnikarskega društva. (Zapisal Igor I.ongyka.) Pionir 30/1974—75, I. posebna št., str. 4. Tretji sovražni vdor v Belo krajino. Borec XXVI/I974. št. 12. str. 641—661. Štajerski bataljon. Dialogi 11/1975, št. 4, str. 254—258. Pisma iz okrogle hiše. Dolenjski list 27/1976, št. 24. 26, 28. 30. 32. 34. Pismo uredništvu (k članu Jožeta Korena Kri na časnikih. Borec 1976. št. 2). Borec 28/1976, str. 255—256. Govorijo dobitniki nagrad vstaje slovenskega naroda. Delo 18/1976. št. 171. 177. Kolonclica. Sodobnost 24/1977, št. 7, str. 696—716. Partijski posvet na Jordan kalu. Borec 29/1977, št. 5, str. 295—296. Po vijugasti cesti do resnice (k članku Janeza Kramarja. Prezgodnje konsekvence. Borec lv/«, str. 539—556 in 587—594). Borec 31/1979. št. I. str. 55—58. Roške samote. Borce 31/1979. št.4, str. 201—211. Natančno o zgodovini (Odmev na Izkušnje prenašajo na mlajše rodove, TV-15 18/1980. št. I. ). -18/1980, It.21, str.2. . ,„.,,,„, ., Gornje Laze - bolečina in ponos Bclokranjccv. (O dogodkih novembra 1941.) Komunist 39/1981, st. 26, str. 23. •Punk- je krik brez končne pike. (Zapisal Miroslav Slana.) 7D 9/1981. št. 29. str. 22-23. Spoštovano uredništvo! Nova revija 2/1983. št. 19/20, str. 2038.(K sestavkom ob obletnici smrti Edvarda Kocbeka.) Kje je tretji del Kocbekovega dnevnika? Nova revija 3/1984, št. 19/20, str. 2039-2040. Dnevniške skice. Nova revija 4/1985. št. 39/40. str. 988—1001. Pogovor. Spraševal jc Mate Dolenc. Nova revija 5/1986. št. 48/49, str. 639—652. Prevladuje mnenje, da jc potrebno nekaj ukreniti. (Pogovor.) Ncugotovljcn vir. KNJIŽNA DELA Čudežna pomlad. Zapis osvobodilnega boja v grosupeljskem ,n s.iškem okrožju 1941-1942.1. del. Ljubljana, Borce 1959. (Knjižna zbirka Borec.) ,042-1943 Čudežna pomlad II. Žita zorijo. Zapis osvobodilnega boja v stiškem in kočevskem okrožju 1942 1943. 1 del. Ljubljana, Borec 1960. Bova gora. Gn.up,,. Občinski »^^J^S^pSL .... del. Ljubljana. Borec .961. Sonce in ceste. Zapis osvobodilnega boja IV4.1—ivu. v. u«""" i Panamski obiski. Ljubljana. Mladinska knjiga 1964. Sunce i putcvi. Zapis iz oslobodilačkog rata 1943—1945. Čudesno prolečc III. Prevela Jelena Križaj-Stcfanović. Beograd 1964. (Svcdoćanstvo VI/4.) Včeraj in jutri. Zapis iz dnevnika spomina 1945. Ljubljana, Cankarjeva založba 1965. Dobra reka. Zapis iz dnevnika spomina 1948—1951. Maribor, Obzorja 1969. Belokranjski odred. Ljubljana, Partizanska knjiga; v Črnomlju: odbor Belokranjskega odreda 1975. (Knjižnica NOV in POS; 30/1.) Čudežna pomlad. 2. izdaja. Ljubljana, Borce 1979. Gornje Laze. Maribor, Obzorja 1981. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 109.) Spoznanja: spomini, tudi grenki 1945—1954. Ljubljana, Borec 19X3. JACOBUS GALLUS-CARNIOLUS V DOMOVINI Carniolia 1550 — Praga 1591 Cvetko liudkovič* Družbenopolitična podoba časa Gallusov čas je bil poln junaških dejanj, družbenih in verskih pretresov, odkritij, znanstvenih in umetniških dosežkov. Fevdalni sistem seje izčrpaval, naraščala je moč meščanstva, moč plemstva je bila še v ospredju, pojavijo se začetki zgodnjekapitalističnega gospodarstva. Človek se je zanimal za tostransko življenje, književnost prikazuje strasti in realistično opisuje dogajanja. V tem času so živeli Migucl de Ccrvantes, William Shakespeare, še prej Dante Alighieri, Iranecsco Pctrarca, Giovanni Boccaccio. Nikolaj Kopernik je ovrgel geocentrični sistem, zemlja, kraj čudežev in razodetij, se znajde v vrsti drugih planetov; Giordano Bruno je odkril, da je sončni sistem le eden med številnimi drugimi v vesolju. Zakone težnosti je uteme-Ijil Galileo Galilci. Ivan Gutenbcrg je iznašel tisk z gibljivimi črkami. Ottavio Pctrucci tiskanje not. Nesmrtne likovne lepote so ustvarili Lconardo da Vinci, Michelangelo Buonarotti, Rafael Santi, Alcssandro Ballarin Ti/ian. fikob Petehn-(uillit> CđFHtoilti Oh; >i«(J Krištof Kolumb je odkril Ameriko, izumili so kompas, smodnik, iz Amerike so prinesli krompir, koruzo, kakav, bombaž, kavčuk. Posebna nadloga za nate kraje so bili Turki, ki so prodirali celo proti Dunaju. Po naši deželi so ropali in pobijali (J. Jurčič: Jurij Kozjak). Španci, Benečani in zavezniki so jim v bit- *l jubljana. Yu 61000. Šišenska 2: prof. glasbe, publicist 20 Cvetko Huclkovie ki pri Lcpantu uničili brodovje (1571); vseeno niso klonili, ampak šc bolj okrepili svojo osva-jalno moč. Turčijajc bila v prvi polovici 16. stoletja velesila, enakovredna Kitajski in habsburški monarhiji. Španija je imela 5, Anglija 2,5, Turčija 14 milijonov prebivalcev.1 V verskih bojih so katoliki v Šentjernejski noči pobili Ilugcnotc, kraljica Elizabeta je v Angliji obglavila Marijo Stuart in razbila armado Filipa Španskega. Poleg turških vpadov in kmečkih puntov je zajelo naše kraje protestantsko versko gibanje. Lutrov nauk je pri nas širil Primož Trubar (1508—1586), utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in avtor prve slovenske pesmarice z notnim gradivom Ene pejsmi. Prav ta novi nauk je bil povod za to, da je Handl (Gallus) kot mladenič odšel na tuje. »To je bil največji napredni prevrat, ki gaje človeštvo do tedaj doživelo, čas, ki so mu bili potrebni velikani in ki jih je tudi rojeval — velikani po moči mišljenja, po strasti in značaju, po vsestranosti in učenosti...« kot jc zapisal Fricdrich Engcls. Slovenske dežele: Goriška, Kranjska, Koroška in Štajerska so bile tačas združene pod habsburškim cesarstvom, v enoti Notranja Avstrija. Po smrti cesarja Ferdinandu I, 1564, je prevzel oblast njegov drugi sin nadvojvoda Karel. Isto leto jc postal cesar prvi Ferdinandov sin Maksimiljan II., /a njim pa 1576. Rudolf II. Gallus jc živel v deželah, ki so bile takrat združene v Avstriji. Koje bil Gallui šc otrok in mladenič, seje protestantizem v naših deželah okrepil. Katoliki so bili, vsaj med plemstvom in meščani, v veliki manjšini.'' Navzlic preganjanju položaj protestantov ni bil kritičen, celo po augsburškcm miru 1555, k i jc proglasil načelo »čigar dežela, tega vera«, ne. Cesar Maksimiljan jc bil protestantom naklonjen, popustljiv do njih jc bil nadvojvoda Karel, šele Rudolf II., vzgojen v jezuitskem duhu, je v cesarstvu preganjal protestante. Karlov naslednik Ferdinand pa je po letu 1596 nasilno pokatoličanil večino prebivalstva.' Reformacija jc bilo tisto versko in družbeno gibanje, kije posegalo v usodo posameznika, torej tudi v Gallusovo. Brez poznavanja opisanih zgodovinskih razmer, umetniških in znanstvenih dosežkov tistega časa, Gallusova podoba nc bi zaživela pred bralcem v dovolj osvetljeni luči. Naj omenim Fajglov članek v Ljubljanskem zvonu. Poročilo v Ukmarjcvi Zgodovini glasbe in Mantuanijc-vo razpravo, vsi ti in šc drugi pisci poročajo, da sc jc Gallus umaknil z rodne zemlje med drugimi tudi zaradi pritiska nove vere, ki gaje razumel kot protipritisk. Vse življenje jc živci kot gost v samostanih in užival katoliško vzgojo, zato seje rajši umaknil, kot da bi sc upiral protestantizmu. Seveda so bili vzroki za odhod šc drugje in morda šc bolj prepričljivi. To je bila želja po šc večji humanistični in predvsem glasbeni izobrazbi, zavest o moči glasbene govorice, o kateri jc spregovoril tako prepričevalno v Beneškem trgovcu W. Shakespeare: Človek, ki nima v sebi muzike, ki ga nc gane sladkih zvokov sklad, jc zrel za izdajo, za razboj in hlimbo, vzgibi duha so temni mu kot noč in čustva so mu mračna kakor Ereb. Nanj sc zanesti ni. Rod in zgodnja mladost Gallusovi življcnjcpisni podatki so skopi in pomanjkljivi, kar velja šc posebej za ugotavljanje rojstnega kraja in zgodnjo mladost. Sicer jc gradiva o njem v časopisih, revijah, leksikonih in enciklopedijah kar precej. Obširne razprave so pisali muzikologi: dr. .losip Mantuani in dr. Paul Amadcus Pisk (oba sta znana po originalnih virih), Rafael Ajlcc, več razprav in 3 knjige jc 0 Gallusu napisal akademik dr. Dragotin Cvetko. Njihovi izsledki (in tudi ta razprava) so znanstveno dokumentirani, medtem ko se opirajo prispevki drugih piscev, glasbenikov in ljubiteljev glasbe, kot so Jožef Zazula, Anton Skubic, Karel Bczck (C. Bcseggi) bolj, ali predvsem, na ustna izročila in na matrike, ki ne segajo v Gallusov rojstni čas. V najnovejših prispevkih sta opozorila na Gallusov rod dr. Jože Mlinaric iz. Maribora (7D, 5. XII. 19X3) in posredno p. Peter Maver Grebene v delu Dokumentirana Stična in v korespondenci s podpisanim (Hubcn, 20. II. 1989). Ugibanja o tem, kje jc bil skladatelj rojen, odkod izvira njegov rod, kje seje v mladosti izobraževal, so burila duhove raziskovalcem prejšnjega in sedanjega stoletja. Ob prebiranju doslej napisane literature je zanimivo to, da so nekateri pisci, navzlic pomanjkljivi dokumentaciji, vztrajali pri svojih trditvah. Jožef Zazula, Ivan Laharnar, Danilo Fajgelj in Karel Bezek trdijo, daje bil Gallus rojen v Idriji ali na Šentviški Gori nad Idrijo, medtem koje bil dekan Anton Skubic prepričan, daje bil rojen v Ribnici na Dolenjskem. Opira sc na matrike, v katerih jc našel rod Petelinov v nepretrgani vrsti do Matije Petelina, to jc do leta 1625; zmanjkalo mu je 35 let, da bi neizpodbitno dokazal, kje in kdaj jc bil rojen. A matrike od 1625 nazaj nc segajo več ali pa so izgubljene. Tudi Zazula je obupal, da bi lahko na podlagi krstnih listin dobil željene podatke. Te so Idrijci dobili leta 1596, v Spodnji Idriji in pri Fari so zgorele.4 Prvi, ki je Slovence ob prebiranju nemških glasbenih zgodovin opozoril na Gallusa, je bil Kamilo Mašck, skladatelj in učitelj na Javni glasbeni šoli pri ljubljanski normalki. Potožil je, da se mora zadovoljiti s tem, kar so ugotovili drugi biografi; navzlic trudu mu ni uspelo najti podrobnejših podatkov.5 Ti so razvidni iz Gallusove slike, vrezane v les. Ob celem ovalnem robu podobe jc obsežen napis: [ACOBUS HANDL, GALLVS DICTUS CARNIOLVS: AETAT1S SVAE XL: ANNO: MDXC (Jacob Handl, imenovan Gallus, Kranjec, v svojem 40. letu). Iz tega originalnega dokumenta razberemo pravzaprav vse, kar še danes vemo o skladateljevem imenu, priimku, rojstnem letu (nc o dnevu in mesecu rojstva), o rodni pokrajini in nič o rojstnem kraju). Priimka Petelin sam nikdar ni uporabljal. Vsebinski pomen »petelina« zasledimo v zbirki Opus musicum, tom 1., kjer neznan avtor (S.I.S.) v slovenskem prevodu takole opisuje skladatelja: »Kaj pa dela Petelin? Ali ne budi src s svojim petjem? Ali jih ne dviga, ko so premagana od lenivc zaspanosti?« — Sam seje največ podpisoval latinsko: Jacobus Gallus Carniolus ali Carniolanus. Iako ga jc imenoval tudi škof Pavlovski iz Olomouca.6 V humanizmu in renesansi (15. in 16. Stol.) so znanstveniki in umetniki iz plemiških in meščanskih družin latimli priimke in imena. Gallus jc pogosto zapisan v nemških inačicah: Handl. Handl, lian, Haehn, Handel, Hanel, po latinsko Handelius, v francoščini Coq, Lc Coq, češko Kohoutek. Drugi, ki je na Slovenskem pisal o Gallusu, jc bil Franc Malavašič (Novice, 1858), in tretji zgodovinar Peter (Pavel) Radics v knjižici Fra u Mušica in Krain, Laibach 1877. Nato skoraj 10 let nihče ni omenil skladatelja. Na bližajočo 300-letnico rojstva (1891 )jc opozorilo uredništvo Cerkvenega glasbenika in prosilo duhovnike, da pregledajo glede priimka in rojstnega kraja matrike in cerkvene arhive. A uspeha ni bilo. Nekaj glasbenikov in piscev pa jc le poslalo uredništvu CG, Ljubljanskemu zvonu, Domu in svetu in Slovencu članke, v katerih so poskušali pojasniti skladateljev rod in rojstni kraj. Učitelj, pesnik in skladatelj Janko Lcban i/. Kanala na Tolminskem je v Ljubljanskem zvonu omenil (po Mašku) žc znane podatke in to, da so pesniki po Gallusovi smrti objavili nanj naslovljeno zbirko pesmi, ki jo hrani Stiahovska biblioteka v Pragi. Osemnajst latinskih verzov hrani z malim portretom Lrnst Ludwig (ierber v lastni biblioteki in zbirki muzikahj. Gerberjc izdal več leksikonov, v katerih omenja Gallusa.' Kamilo Mašck jc v Vodnikovem Spomeniku oz. Albumu (v izdaji dr. Etbina Henrika Co-ste) iz leta 1859 na str. 177, 178 pod naslovom Gallus, cin grosser Tonkunstlcr Krains napisal, da v svoji domovini veliki talenti ne dobijo priznanja, zato sc čuti dolžnega, da reši od pozabe ime, ki sc sme primerjati s prvimi glasbeniki vsega sveta. 22 Cvetko Builković Lovro Žvab navaja v Ljubljanskem zvonu nekaj leksikonov, ki predstavljajo našega skladatelja v najlepši luči/ V isti reviji seje ponovno oglasil J. Lcban. V prispevku Šc jedenkrat O Gallusu sporoča, daje pisal glede Gallusovih podatkov na F. E. Consistorium v Olomouc. Tamkajšnji knezo-škofijski ordinariat mu je odgovoril, da njihove matrike nc segajo tako daleč nazaj in da nimajo glede Gallusovega življenjepisa nobenih podatkov. Podpisal seje F.mmanucl Graf, Potting, generalni vikar. Iz Prage ni dobil Lcban nobenega odgovora, prav tako ne od župnika iz. Šentviške Gore. Pisal jc v Gorico, od koder mu je takratni kaplan Grbcc odgovoril enako kot Potting iz Olomouca. Iz. Ljubljane so sporočili, da na Kranjskem skoraj ni kraja, kjer segajo dosti nazaj od leta 1600.'' S prispevkom Zopet nekaj o Gallusu sc jc oglasil Danilo Fajgclj. Njegovo pripoved jc povzel Fran Rakuša v knjižici Slovensko petje v preteklih dobah. Skladatelj D. Fajgclj jc bil doma iz Idrije. Kot 8-lctni otrok jc obiskoval sorodnike. K njim jc zahajal 90-lctni Tobija, velik poznavalec domače kronike. Koje hišni gospodar govoril o organistih Viktorju Robi in Antonu Krašncrju, jc Tobija pristavil, daje imela Idrija muzikanta, ki mu ga ni bilo para na svetu. Tudi stari oče jc Danilu večkrat pripovedoval, da sta nekdaj živela v Idriji brata, učitelja Petelina, ki sta bila v muziki na silnem glasu. »Posebno sc jc odlikoval mlajši, kateremu so ljudje rekli Petelinov Jakob. Taje bil tako umeten, daje znal sam muziko napisati. Pozneje so Jakoba iz Idrije zapodili zato, ker sc ni hotel v lutrovsko vero zapisati, kakor je to storil njegov brat. Od tistega časa seje izgubil in ljudje so mislili, da si jc kje življenje vzel.« Skladatelj Fajgclj je zapisal, daje slišal v Idriji škofa (K. Bezck popravlja, da jc bil to kanonik iz Gorice), kije v pridigi omenil v vrsti znamenitih mož tudi muzikanta, po imenu Galumbus. Ljudje so takoj uganili, da je bil to Petelinov Jakob iz Idrije. V istem prispevku beremo, da je šolski nadzornik Lapajnc v nekem spisu (a nc pove, v katerem) dokazal, daje v času verske reformacije učiteljeva! na protestantski šoli v Idriji Petelin, daje imel zadnji potomec tc rodovinc prodajalno (trgovino) na trgu blizu farne cerkve. Ko jc po njegovi smrti to hišo in prodajalno kupil Kagnus, jc stal nad njo železen petelin.10 Naslednji, ki seje odzval Lcbanovcm povabilu, naj objavljajo članke o slavnem skladatelju, jc bil Vojtch Valcnta, eden od ustanoviteljev in prvi tajnik društva Glasbene matice, zborovodja in skladatelj. Tudi ta jc navedel literaturo, predvsem nemško, ki govori o Gallusu. Omenim naj članek v Ncucs LJnivcrsal-Lexikon der Tonkunst E. Bersdorla o že znani zbirki pesmi, ki opevajo velikega skladatelja, zanimiva pa je navedba Emila Naumanna v Illustricrtc Musikgeschichtc, kjer piše o beneški šoli, v kateri so sc glasbeno izobraževali nadarjeni učenci iz Nemčije. Eden prvih med njimi bi utegnil biti .I.Gallus. Tej trditvi v prid govori velik del njegovih skladb. Med njimi so trije 8-glasni moteti in več drugih, ki so komponirani v stilu, A. VVillacrta, ustanovitelja beneške šole. Naumann namiguje, da bi lahko bil Gallusov učitelj Andrca Gabrieli, drugi najpomembnejši skladatelj beneške šole, takrat na višku slave." Vse tc trditve jc ovrgel že Mantuani z ugotovitvijo, da Gallus v nobenem dokumentu, /lasti pri uvodnih besedah svojih del in zbirk, ne omenja bivanja v Benetkah.11 V slovniku M. Brockhausa jc Valcnta našel podatek, da jc Gallus ostal kot Nemec /. juga (sic!) in katolik nedotaknjen od Lutra in protestantske umetnosti. Toliko bolj je zanimivo, da jc dovolil protestantskemu mojstru Erhardu Bodenschatzu v zbirki Florilegium Portcnsc (tako imenovan po kraju Schupforta, kjer jc bil okoli 1600 kantor) objaviti nič manj kot 19 Gallusovih skladb. Ta natis nam dokazuje, kako daleč jc segla mojstrova slava kmalu po njegovi smrti. Kdor je samo enkrat slišal oba čudovita moteta Vesperc uutem Sabbati in Eccc quomo-do moritur iustus, jc takoj ugotovil, da jc to objavo zaslužil. K razpravi seje priglasil v Cerkvenem glasbeniku tudi duhovnik, pisatelj in skladatelj Josip Lavtižar. Na prošnjo, naslovljeno duhovnikom ljubljanske škofije, omenja i/ Zgodovine Nakeljskc farc.da jc tam naveden Jakob Petelin (Gallus), rojen 15. I. 1565, katerega je priporočil nadvojvoda Karel ljubljanskemu kapitlu /a /upnika v Naklu. S 15 leti pa ni mogel biti imenovan za župnika, pripominja sam Lavtižar. Nato navaja, da jc v letih 1885, 1886, ko jc bil v Rcgensburgu, našel v cerkvenoglasbeni knjižnici (nc pove pa, v kateri knjigi) podatek, da ne smemo Jakoba Gallusa s pristavkom Carniolus, večkrat imenovanega tudi Hand'1, zamenjati Z znamenitim nemškim skladateljem Gcorgom Friedrichom Hiindlom, rojenim v Hallcju 1685, Nadalje navaja, da seje Gallus šolal verjetno v Benetkah, pri nas pa je znan po motetu Ecce quomodo moritur iustus, ki je »v vsej prošlosti skoraj ncprcscgljiv«. /a Slovence je pomembna ocena Karla Proskcja (1794—1861), nedvomno največjega poznavalca glasbe 16. stoletja. Po orginalnih virih v najbogatejših knjižnicah Nemčije in zlasti Italije je 1'roskc v publikaciji Mušica divina nadrobno obravnaval nad 30 za razvoj renesančne glasbe pomembnih skladateljev, med njimi Gallusa". Ugotavlja, da za zgodovinarja vzdevek Carniolus malo pove glede določitve rojstnega kraja. Gallus je v kratkem življenju (41 let) ekstenzivno in intenzivno toliko storil, da ga lahko imenujemo prvega skladatelja svojega časa. Cesar Rudolf II. mu je dodelil privilegij za izdajo njegovih opusov, ki obsegajo štiri zvezke in 374 štiri, pet, šest, osem- in vcčglasnih skladb. Kdor Gallusovo glasbo pozna, spoštuje njegovo nadarjenost. Vendar ga nc bo povzdignil in ga stavil v enako vrsto s Palestrino. (V celotnem konceptu in gradnji kompozicijskega stavka so med Palestrino in Gallusom v resnici do-kajšnje razlike).14 Cc uvrstimo raziskovalca Mantuanija v kasnejši čas, so sc pojavili pred 2. svetovno vojno še trije borbeni pisci, ki so vsak s svojega vidika zagovarjali tezo o skladateljevem rojstnem kraju. Jožef Zazula, po poklicu davčni upravitelj, poznavalec Idrije, je navedel tri Galluse: Jakoba, Petra in Jurija; slednji je živel v Nurnbcrgu (Norimbcrg) kot idrijski Silberverwcser (skladiščnik živega srebra). S priimkom Petelin so stanovali v hiši št. 80 pred cerkvijo sv. Barbare. Učitelj Peter je ves čas poučeval v Idriji, nekaj desetletij seje tam in v Benetkah izobraževal tudi Jakob, nikoli pa v Ribnici ali v Stični.IS Nato opisuje, kakšno cestno povezavo je imela Idrija čez Gorenjsko, Karavanke, Spitlal. Sevodcnj v Solnograd in na Bavarsko, na zahod pa v Benetke. Nc pozabi omeniti posestva graščakov in možnosti (zasebnega) šolanja; na Primorskem in Kranjskem jc bilo takrat malo šol in še manj orgel. V Idriji je bila rudniška šola, v trgu Vipava od 1486 grofovska, last I lei bersteinov, ki so imeli svoj grad tudi v Linzu na Tirolskem. Po gradovih so učili domači učitelji (kot še dosti kasneje Levstik pri Vilharju na Kalu pri Pivki). Glede tega, da zanika, da bi bil Petelin rojen na Kranjskem, pripominja urednik ( Vi kvenega glasbenika, profesor Stanko Premrl, da sam Gallus navaja, daje bil iz Carnio-lijc, to je iz Kranjske, in da jc imel brata Jurija. Ni pa dokazano, ali je bil Peter njegov brat, niti to, ali jc bil Ic-ta rojen v Idriji. Če bi pa dokazali, tla jc bil res rojen prav tam, potem bi njegov Carniolus pomenil Slovenca, podobno kot so sc nekateri rojaki iz Spodnje Štajerske imenovali Kranjce, čeprav so bili po kronovini stare Avstrije Štajerci. Končno Premrl dodaja, da bodi študija Za/ulc vzpodbuda za nadaljnja raziskovanja o našem slavnem rojaku."' Omeniti velja še pismo Ivana Laharnarja s Šentviške Gore Romanu Pahorju, v katerem pojasnjuje, da so Laharnarjcvi svak, stara mati. prababica itd. (tri stoletja nazaj) pomnili ime, hišo, število sinov, selitev Petelinove družine s Šentviške Gore v Idrijo in Jakoba na Češko. Izročila starih ljudi potrjujeta cerkvena pevka Jera Lapajne in Matevž Vogrič.11 Na Zazulovo izvajanje jc v dnevniku Slovenec obširno odgovoril Anton Skubic.1" Ugotavlja, da Gallus ni bil Idrijce, ker Idrija ni bila, in tudi danes ni, na Kranjskem. V tem primeru istoveti narodno, pokrajinsko in državno pripadnost. Tako gledanje ali razumevanje je zavedlo tudi nekatere druge, na primer tuje raziskovalec. Zmotno so sklepali, daje bil Gallus avstrijskega ali nemškega rodu. France Abbiati v Storia della musica navaja, da je bil »mag-giorc musicista tedeseo«, .1.11. Moscr pa ne dvomi, daje bil Handl nemškega rodu ... »so hegt kcin Anlass vor, an I landls I )eutschhcit zu zwcifeln« (... ni nobenega vzroka dvomiti, da jc bil Handl Nemec). Massitno Milla navaja v Brcve storia della musica, da Gallus ni bil Nemec, ampak Hrvat... »non tedeseo, ma croato«. V češki literaturi ni primera, da bi si ga prisvajali, četudi jc prav na Češkem in Morav-skem napisal največ svojih del. Karel Konrad in Zikmund Wintcr navajata, daje bil Gallus 24 Cvetko Hmlkovič Slovence, slednji ga jc imenoval Slovincc. Ta podatek iz leta 1896 so povzeli tudi drugi avtorji novejše literature. Donald .Iay Grout pravi v Historv of VVcstern Music, da je bil »a Slovcnian by birth«. Adclmo Damcrini ga omenja v Histoire de la musiquc kot »compositcur d'origine slovčne«. Gustav Recse opozarja, da Gallusa nekateri moderni pisci nepravilno vključujejo v nemško glasbo, saj je Carniola slovenski prostor.1'1 Sam Gallus seje podpisoval Carniolus, redko samo s «C«, v predgovoru k mašam (1580) kot Jacobus Handl, Gallus vocalus Carniolanus. V 4. knjigi Opus musicum (1591) jc bil vrezan v les žc prej imenovani napis. Da jc bil Gallus Kranjce, pojasnjuje tudi v predgovoru h Ouatuor v vocum lih. I. Harmoniarum moralium (1589). Iz njegovih besed jc razvidno, da se njegov rod (lat. ostrades) zemljepisno loči od velikih, glasbo ljubečih narodov Italijanov, Nemcev in Francozov. Sebe označuje Kranjca zemljepisno. Četudi jc govoril in pisal nemško, je uporabljal v svojih opisih latinščino — kraljico jezikov. Ta jezik je bil v srednjem veku in še v pozni renesansi najbolj znan, razširjen in domač. V uvodu k madrigalom je hudomušno pristavil: »Nc manjka ljudi, ki z raskavami glasovi vmes renčijo, ko Petelin poje (Non qui inter-dum Gallo cantati raucibus vocibus immurmurent, non desunt). Večina leksikonov (ne vsi, kot trdi Skubic!) navaja Ribnico za Gallusov rojstni kraj (četudi ni 100% dokazan), nekaj od njih imenuje le Kranjsko brez označbe kraja, na primer Nemci: »aus Krain«. Francoski muzikolog Francois-Joscph Fćtis, po rodu Belgijce, omenja, da jc bil rojen »nt a Crain, dans la Carniolc« (na Kranjskem v Kranjski, kar jc nesmisel). Šc večji nesmisel objavlja Allgemcinc dcutschc Biographie (VIII., 346), daje bil rojen »zu Krain in Stcicrmark« — na Kranjskem v Štajerski.2" Drugače je ravnal naš glasbeni zgodovinar Mantuani. Ker ni nikjer našel pisanih dokumentov, je pač namignil, da vodi sled skladateljevega rojstva v Ribnico in to domnevo objavil v Dcnkmalcr der Tonkunst in Ostcrrcich (le, XII). Ta podatek (Reifnitz — Ribnica) so objavili številni leksikoni in enciklopedije. V isti reviji jc tudi zapisal, da vedo stari ljudje povedati, da je bil v Ribnici pred petimi ali šestimi rodovi rojen deček, ki jc šc mlad odšel od hiše št. 40, kjer jc bivala družina Petelin. Potoval jc na Gorenjsko, živel po samostanih in daleč od domovine, neznano kje, kot slaven muzik umrl. Na podlagi tega izročila jc napisala dr. Elsa Dicncn-feld, da je bil rojen 1550 na Kranjskem v Ribnici kmečki sin, ki je odšel na tuje.21 Skubic seje odločil nadrobno pregledati vse ribniške matične krstne in mrliške knjige (matrice, matrikule). Numeracija v teh matricah takrat šc ni bila tako zaznamovana kot danes. Skubicu seje posrečilo odkriti očete (prednike) Petelinov, strnjeno od leta 1910 nazaj tlo Matije Petelina; ta jc bil rojen okoli leta 1625, poročen z Gcrtrudo (.Icro). Matrice prenehajo s podatki nekako 35 let po Gallusovem rojstvu, ker jih prej niso pisali. Tako ostane raziskovanje od tega leta nazaj prepuščeno domnevam. Skladatcljega rojstnega kraja ni mogoče razbrati niti iz prošnje, ki jo jc Gallus napisal olomouškcmu škofu Stanislavu Pavlovskcmu, ko gaje 26. VII. 1585 odpustil iz službe na lastno željo. Olomouc je zapustil, ker mu zrak tam ni ugajal in zaradi drugih opravil, ki v dekretu niso posebej omenjena. Ali je imel starše v Ribnici, v imenovani prošnji nc omenja. Tudi zelo stara listina Gallusovega praočeta z imenom Antoni-us, najdena v »Kirchc saneti Stcphani in Reifnitz«, jc prešla, ker jo je zostalimi starimi dokumenti stari oče, iz nevednosti, daje dragocenost, za žgal. — Nadaljnje Skubičevo pojasnjevanje o očetu Juriju in rojstni hiši jc informativno zanimivo, a premalo dokazljivo, da bi bralca prepričalo o rojstnem kraju velikega skladatelja.22 Približno dve leti kasneje (1940) seje v Cerkvenem glasbeniku oglasil Karel Bezck — Car-lo Bescggi in omenil, da so Petelinu v Ribnici postavili spomenik. Nemški časopis Gottschccr Zcitung jc objavil o Gallusu nekaj netočnih podatkov: v zvezi s priimkom I lancll je namignil, da jc bil Gallus prej Kočcvar kot Ribničan: »Kot jc znano, so potomci nekega llandla naši Handlcrji s krajem Handlcrn vred. Ribničani so nacionalizirali slavnoznanega komponista, prevedli njegovo humanistično latinsko ime Gallus, to jc Hahn, v svoj jezik in ga predstavili kot Petelina na spominski plošči, namenjeni kasnejšim rodovom. Toda priimek Handl bi morali prevesti kot Petelinčck. No, res jc, da bi tudi to ime nc imelo veliko obeta za vstop v sve- lovno zgodovino«. Ta zafrkljivi odnos do Gallusovega priimka in slovenskega rodu je značilen /ii čas. koje nemški naci-fašizem prehajal V napad ludi na kulturnem področju.2' Ko Bezek v nadaljevanju svoje študije spodbija Skubičeve izsledke, se opira na Mantuani- jevo razpravo in i/ nje povzema, daje leta 1574Gallusov oče Jurij Petelin (Georg Hahn)obiskal na Dunaju sina Jakoba, ki je bil tam v cesarski kapeli pevce (eapelnsingcrknabc). Za to pot je očetu Juriju Petelinu izplačalo dunajsko dvorno računovodstvo 20 renskih goldinarjev denarne podpore. Očeta je spremljal sin Jurij. Nikjer ni navedeno, iz katerega kraja sta prišla, in tudi nc, kam seje oče (po drugem obisku) vrnil. Znano je lc, daje Jurij nadaljeval pot v Prago, kjer se je učil tiskarske obrti. Bezku ni jasno, zakaj seje brat Jurij tako naglo odločil za tiskarski poklic. Pojasnjeno ni, zakaj sin Jakob ni prišel na obisk v domovino. V Ribnici še vedno ni znano, poročil Bezek, kje so Gallusovi starši stanovali, čeprav Skubic sodi, da je bila to hiša št. 40. V literaturi se kot rojstni kraj še najmanj omenja Starodavna Šentviška Gora; omenili so jo — v lokalnem območju — Zazula. Fajgelj in I.ahai nai. lic/.ck se opira na njihove izjave in pristavlja, da je stala Gallusova rojstna hiša na Šentviški Gori sredi vasi in imela št. 105. Na pročelju stii bila upodobljena petelin in črka M. Skladatelju Janezu l.aharnarju (1866—1945) je leta 1890, ko je bil star 34 let (Bcz.ek navaja napačno 24 let)21 pripovedoval, da je šel iz tc hiše en sin v šolo v Idrijo in zaslovel kot najboljši organist svojega časa; za njim jc prišel brat in nato vsa družina. Ker je oče odprl trgovino, je družina razmeroma dobro živela. Nekoč seje izvedelo, da se je organist Petelin zgubil in šel menda na Češko, a nihče ni vedel, v kateri kraj.25 Zadnji človek, s katerim je Bczek govoril o Gallusu, je bil muzikalični trgovec in posestnik LudvigGoli, rojen 1891. Stanoval je v hiši svojega očeta, trgovca Franca Ksaverja Golija. Hiša s št. 80 je stala na Velikem trgu pred cerkvijo v Idriji. Na tem prostoru je bila pred sedanjo hišo trgovina, kateri so rekli Pri petelinu. Tu naj bi bil po besedah Golija rojen Jakob Petelin-Gallus. Hiša jc medtem menjala lastnike. Od trgovca Petelina jo je kupil Jožef Kagnus, zadnji potomec rodbine, iz katere naj bi izšel Jakob. Med to hišo in ono na Šentviški Gori jc očitna ZVeza. Obe imata skupen znak, podobo petelina in črko M (Mercator, trgovina), v obeh je Stanovala ista rodbina, ki se je iz Šentviške Gore preselila v Idrijo. Možna je tudi povezava med ribniško rodovino Petelinov, kol je avtor te teze že nakazal.26 V nadaljevanju razprave omenja Bezek obstoj orgel v cerkvi sv. Trojice. Koje njegov oče nastopil v Idriji službo organista (1876), mu jc povedal, da so bile tako stare, da so se stroh-njenc tipke kar lomile pod prsti, nakar so jih podrli. Na te orgle naj bi pred približno 210 leti (lu je napaka, prav je 310 leti) igral Gallus. Oba z bratom Petrom sta bila učitelja, leda ni nikjer navedeno, kje sta sc izobraževala.27 Ciledc vzdevka Carniolus in Skubičeve trditve, da je Ribnica na Kranjskem. Idrija pa na Primorskem, Bezek pojasnjuje, daje želel Gallus s tem vzdevkom označiti lc narodno in nc zemljepisno pripadnost. Imena, kol so: Kranjska, Kranjec, kranjščina. Slovenec, slovenščina so uporabljali še Pred 150 leti, ko so (1840)'izšle v Blasnikovi tiskarni Pesmi Kranjskega naroda; do Prešerna jc bil izraz. Slovenec zelo redko v rabi. 340 let prej (1555) je Trubar napisal Kcrscz.cnikom tiga Krainskiga jesika, Krclj jc govoril o Trubcriovi Krajnschini (1567), Bohorič pa o Carniolana vel reetius slavonica biblia (1584) in še leta 1725 je izšla v Augsburgu Nova Krainska Pralika. Vzdevek Carniolus nastopi šele leta 1580. V latinščini, v kateri je Gallus mislil in pisal, pa sploh ni bilo izraza za Slovenca. Bezek pripominja, daje cesar Friderik, dedič goriških grofov leta 1516 združil Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko v novo politično enoto, imenovano v<'ivodina Kranjska. On celo trdi.'da so se Idrijci počutili zaradi cestne povezave Čedad —Kobarid — Tolmin — Škofja Loka bolj Kranjci kot Primorci. Bezek Sklepa, da je izvirala rodbina Petelinov iz Ribnice. Z njo so bili povezani dedje na Šentviški Gori, odkoder so prišli v Idrijo, kjer seje Jakob udomačil, pa tudi odšel na tuje. Za- četno vzgojo, pomoč za poznejšo izobrazbo, je prejel v Idriji. Zelo vprašljivo pa je, kje in pri kom seje izšolal za učitelja, zlasti še, če je že med 15. in 16. letom — po drugih pa okoli 20. leta življenja — zapustil domovino, o čemer bo še govor. Skoraj vse Bczkovc trditve in dokazovanja izvirajo iz ustnega izročila, ki po preteku več stoletij zgublja na verjetnosti, kaj šele resničnosti; dosegajo raven zanimivega pripovedovanja, od znanstvene resnice pa sc dokaj oddaljujejo. O Gallusu, njegovem opusu, rodu in rojstnem kraju je pisal v svoji knjigi Zgodovina glasbe muzikolog in skladatelj Vilko Ukmar. V glavnem se opira na domneve Zazule, Skubi-ca, Bezka in drugih piscev, ki jih že poznamo iz sedanje razprave. V točki 4 imenovane knjige avtor navaja, da je Gallus bival nekaj časa v stiškem samostanu. Stična je bila takrat v cerkveno-oblastnih odnosih tako z Ribnico kot z Idrijo. Cesar Maksimiljan I. jc imel v Idriji svoj rudokop (njegovo jamo so imenovali Fiirstovcc), tkim. nova jama pa jc bila cesarja Ferdinanda (1523) ter njegovega sina nadvojvode Karola (1564). Cesarjevi uradniki so v tem času živeli v Idriji. V letih 1560—1570 si je dobro opomogla tudi Petelinova družina s takrat edino trgovino v mestu. Na luteranski šoli jc leta 1596 poučeval brat Peter, Jurij jc bil skladiščnik v idrijskem rudniku in nadzornik tovornih prevozov, Jakob sc jc izšolal za organista. Ker jc bil Peter v javni službi, sc luteranstvu ni mogel upirati, Jakob pa seje moral umakniti v Benečijo. Odtod jc odšel na sever, kjer jc kot skladatelj spremenil priimek Petelin v Gallus. Po njegovem zgledu sta to storila oba njegova brata. To pa jc dokazano le za Jurija.28 Šolanje O Gallusovem šolanju vemo zelo malo. Znano jc to, kar jc sam zapisal v prvo knjigo maš, posvečeno škofu Stanislavu Pavlovskcmu, da seje glasbi posvetil že kot deček, »ne morda v upanju na donosnost, temveč iz notranjega nagiba«. V uvodu za tretji zvezek svoje zbirke motelov pa jc navedel, daje marsikateremu med uglednimi konzuli, senatorji, patriciji in odličnimi meceni znano, kakšni dejavnosti sc posveča in kaj vse jc doslej pripravil in obravnaval, (ilasbo si je izbral, da v njej prebiva in preživlja svoje moči. »Glasbe sem sc učil, jo vase vsrkaval, da ne rečem sesal že kot otrok, gojim jo kot dozorel mož, njo bom, če mi bo dano življenje, krasil še kot starček; ne živ ne mrtev sc ji ne bom izneveril«.2'' Četudi ne vemo določeno, kje in pri katerem učitelju sc jc učil, je iz navedenega razvidno, da seje kot otrok in mladenič glasbeno izobraževal žc na domačih tleh, to je na Kranjskem. Določneje nam to trditev dokazujejo razmere, kakršne so bile na Kranjskem v času njegove mladosti. Sam jc rad izpovedoval svoje katoliško prepričanje, navezoval jc stike z duhovnimi ustanovami, samostani, pri zasnovi svojih skladb je upošteval katoliške, liturgične predpise. Ta zavestna katoliška usmeritev mojstra — laika jc ob humanistični izobrazbi lahko dozorevala le s pomočjo vzgoje v posebnih okoliščinah, z nasprotnim pritiskom. Tu mislimo na ljudi, ki hlepe po novostih. V drugi knjigi Opus musicum, naslovljeni prelatom, opatom in drugim predstavnikom samostanov, avtor govori o ljudeh, ki zabavljajo čez samostane, ne da bi poznali življenje in prizadevanje patrov. Gallus misli na novo vero, na protestante, ki so ustvarili pri njem omenjeni verski vidik in pritisk. V hitrem, zmagovitem naskoku jc Lutrov nauk osvojil nemške dežele in prodrl v sorazmerno kratkem času tudi v oddaljeno deželo Kranjsko. To sc jc zgodilo tako silovito, da sc celo Klemen Kvitsold (Clemens llvvctsold, 1530 — 1534), opat najpomembnejšega cistcrcijanskcga samostana na Kranjskem v Stični, novemu nauku ni upiral, a jc moral zato že po štirih letih slabega upravljanja odstopiti. Dosti trajnejši kot na deželi s povsem slovenskim prebivalstvom je bil učinek novega nauka v Ljubljani, kjer je, poleg slovenskega, živelo tudi nemško prebivalstvo, ter na gradovih, kjer jc bilo skoraj povsem nemško plemstvo. Na Notranjskem in Kranjskem seje protestantizem najbolj zasidral okrog srede 16. stoletja, to jc prav v času Gallusovega rojstva. Pospeševali so ga pridigarji z besedo in knjigami v slovenščini. Čeprav je katoliška duhovščina v tem času visoke in pozne renesanse izgubila pri vernikih ugled, seje v močnem navalu protestantizma osvestila in v smislu tridentinskega koncila (1545—1563) zaščitila svoje verske interese. Pojavili sta se dve stranki in vsaka je do skrajnosti napela svoje zahteve, tako da se je z verskega področja razširil boj tudi na politično in socialno.3" Samostan v Stični Pri protireformacijskem gibanju je prevzel, poleg škofa Hrena, vodilno vlogo cistercijan-ski samostan v Stični. Taje že dolgo pošiljal svoje učence na višji študij na Dunaj. Toda univerza in njena teološka fakulteta sta od začetka 16. stoletja propadala. Stiski opat Urban Pa-radižič (1516—1523) je že leta 1518 redovniškemu vizitatorju tožil, da v cistercijanskem kolegiju na Dunaju študirajo le trije pripadniki reda, po eden iz Reina, Zwctla in Stične. — Potem, koje umrl stiski opat Janez Ccrar (1534—1549), seje začelo po mnogih zmešnjavah in bojih za Slično bolj svetlo obdobje. Novi opat VVolfgang N ef f (1549—1566) je po zaobljubi v Vctrinju prišel v cistercijanski samostan v Kostanjevico, od tam pa v Stično. Kot energičen možje uspešno deloval za duhovni in gmotni blagor svoje ustanove. Poslopje jc utrdil proti turškim napadom, skrbel jc za dobro izobrazbo učencev, bil jc vnet pristaš protirefomacijc. Drugi kranjski samostani, kot Kostanjevica, Plctcrjc, Ljubljana, v tem času niso imeli pogojev za izobraževanje mladine." Na vprašanje, kje seje mladi Gallus šolal, se nam vsiljuje samostan Stična, ne da bi ga mogli obiti. Toda tudi zanj ni jasnih dokumentov. Stiski opati so bili edini iz duhovnega stanu, ki so bili kot predstavniki katoliške strani vse od opata W. Neffa in še posebej v letih od 1554—1594 v komisiji deželnega zbora. Sprejemali so navodila deželnega kneza in nanja odgovarjali skupaj z deželnim glavarjem in predstavniki protestantskih meščanov in plemstva. V Stični je bila, kot jc dokazljivo, šola, kjer so proučevali nc le vero, dobre nravi, ampak tudi osnove glasbe.32 Dekan Skubic poroča, da jc iz zapiskov stiškega samostana (a jih ne navaja) znano, da so tam imeli šolo za organiste in učitelje. 23. junija 1580 jc pisal stiski opat Lovrenc(ij) Zupan (Suppan, 1580—1600) opatu osrednjega samostana v Rcinu pri Gradcu in ga prosil, da bi mu poslal izvrstnega organista v osebi krškega Ambalda (Ambaldssohn aus Obergurk). Imena pismo ne navaja. 23. februarja 1581 jc poročal isti stiski opat, da bo v kratkem prišel v Rein, kjer se bo s tamkajšnjim opatom posvetoval o nekem šolniku iz. stiškega samostana. Iz tega je razvidno, da stiski menihi niso poučevali petja le svojih kandidatov, ampak tudi zunanje učence.11 Leta 1593 je prišel papeški pooblaščenec Francesco Barbaro, poznejši patriarh v Aquilcji, na Dolenjsko nadzirat stiski samostan. Takrat so sc Turki zaradi pomanjkanja živil žc umaknili. Opatijo cistercijanov jc ustanovil akvilejski patrijarh Pcrgrinus 1135; prvi menihi so prišli iz Hcina pri Gradcu; preskrbljena je bila z bogatimi dohodki. Cerkev so zgradili 1156, ponovno 1622 po požaru, papeški pooblaščenec jc našel lepo vzdrževano; zakristija je bila dobro opremljena, prav tako kor. Opat je ustanovil šolo, v kateri so poučevali dečke verouk, glasbo in znanost, da bi v/gojili sposobne duhovnike in zamenjali ncizprašanc. V knjižnici je našel več prepovedanih knjig, ki jih jc dal zažgati. V samostanu so bili nekateri posvetni služabniki krive vere, ki so nameravali oditi v Ljubljano, da bi sprejeli zakrament v obeh podobah (kvašen kruh in vino). Poučeni o svojih zmotah, so sc spreobrnili. Papeški pooblaščenec Barbo je določil v samostanu ločena stanovanja za ženske in otroke in posebej za menihe.14 Šola v Ribnici Po obisku v Stični jc Barbo odšel v Ribnico in tam poskušal pridobiti /a katoliško cerkev gospodarja tega kraja Adama Moscona. V Ribnici jc bila ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja (dokazano 1407) ne samo trivialna, ampak tudi latinska šola. Leta 13X3 jo jc ustanovil Miklavž, ribniški naddiakon. Vzgajala jc učitelje, organiste in duhovnike. Tu je poučeval Štefan Pchlar iz Ribnice, naddiakon Danijel. Za vodjo šole gaje sprejel šmarski župnik Sterlekar kot Clericus et scolarum Rector in Flardland. Kdaj jc višje organizirana šola v Ribnici prenehala delovati, ni znano; verjetno potem, ko so v Ljubljani ustanovili jezuitsko šolo. To jc bila prva latinska šola v rangu gimnazije na Kranjskem. Nemški kronist Burghard Zink omenja, da se jc v Ribnici šolal sedem let, da seje tu pripravljal za vseučilišče in »napravil kasneje sijajno kariero.« V Augsburgu jc postal župan in opravljal jc diplomatsko službo." Temu, daje bila šola v Ribnici prva, najstarejša gimnazija ugovarja dr. Vlado Schmidt, češ da seje ime gimnazija pojavilo v Evropi po antiki (ponovno) šelc v 16. stoletju; temu pristavlja, da ne zadostuje podatek, koliko časa jc kak potujoči študent šolo obiskoval in da na osnovi tega nc moremo sklepati o njeni stopnji. (Pripomniti moramo, da Zink ni bil potujoči študent, v Kočevski Reki jc imel strica župnika.) Schmidt v nadaljevanju pojasnjuje, da so stanovi v Ljubljani ustanovili gimnazijo šelc leta 1563 z namestitvijo protestantskega magistra Lenarta Budine. Kot enorazredna latinska šola jc životarila, dokler ni na Trubarjevo pobudo dobil rektorsko mesto Adam Bohorič, Budina pa je postal šolski nazdornik. Do jeseni 1568 je Bohorič sestavil Šolski red stanovske šole. To je bil prvi pedagoški dokument slovenskega avtorja, ki jc obravnaval ureditev določene šole. Nobeno poročilo nc navaja, da bi Gallus obiskoval katerokoli šolo v Ljubljani, naj bo to protestantska ali katoliška,"' čeprav tudi ta možnost ni izključena. Pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani so ustanovili pevsko šolo še pred nastankom škofije 1460. Vojvoda Ernst jc dal dovoljenje za njeno ustanovitev že leta 1418. Po prezidavi škofovske rezidence jc naslovil ljubljanski magistrat škofu prošnjo, da izprazni eno sobo v šolske namene. Od leta 1535 naj bi prelati, samostani in cerkve pobirali prispevke za petletno šolanje mladeničev z dežele na dunajski visoki šoli; ustanavljali naj bi v ta namen štipendije. Ker so bila mesta in trgi v protestantskih rokah, ni bilo od njih pravega odziva. Nekaj prelatov jc pojasnilo, da sami vzdržujejo šole in pošiljajo štipendiste na Dunaj.17 Iz. opisanih razmer in skladateljevih izjav v predgovorih njegovih opusov najdemo dokaj trdna oporišča za utemeljeno sklepanje o možnem in celo poglobljenem glasbenem izobraževanju Gallusa v domovini, ki mu jc bilo podlaga za nadaljnji študij na višji stopnji. Slovo od domovine Češka zgodovinarka Thcodora Strakova omenja v svoji razpravi1*, da jc prišel Gallus v benediktinski samostan Mclk (več kot 100 km zahodno od Dunaja) še pred letom 1565, to je pred petnajstim letom starosti. Tam jc bil opat Urban I. Pcmtaz, po njeni navedbi slovenskega rodu. V Mclku se je srečal z opatom Johannom Spindlerjem in skladateljem Lambcrtusom dc Savvejcm. Zanj je bilo vzdušje v tem samostanu vzpodbudno. Prijateljske stike jc navezal z benediktinskim menihom Johannom Rucffom, kije postal opat pred letom 1580, nakar je deloval v cistcrcijanskcm samostanu v Zvvetlu in do 1595 v I leiligenkreut/u. Vzpodbujal ga jc h komponiranju. — Mclk jc zapustil predvidoma 1570, star 20 let, in odšel, tako kot dc Sayvc, v dvorno kapelo na Dunaj, ki jc imela deške in odrasle pevec, pa tudi instrumentaliste. 14. marca 1574 gaje tu obiskal oče Georg (Jurij) Hahn, kateremu je dvorna pisarna izplačala 20 renskih goldinarjev (der Rom. Khay. Mt. capclnsingcrkhnabcn Jacobcn llanns vattern). Cesar mu je naklonil to vsoto, ker jc od daleč dopotoval na Dunaj s sinom Gcorgom (Jurijem), Jakobovim bratom. Oče se je zadržal na Dunaju do 30. novembra 1574, ko jc dobil šc 2 goldinarja.''' Kdaj in zakaj jc Jakob Gallus odšel iz domovine, so mnenja različna. Mantuani sodi, da je bilo to med 14. in 16. letom starosti, Bezek navaja, da je to bilo po 20. letu življenja. Izvirnega dokazila ni, kakor tudi ni pojasnjen vzrok njegovega odhoda iz. domovine. Nekaj je gotovo. Rodnega kraja ni zapustil samo zaradi odpora do protestantizma, ampak zaradi razmer, ki niso bile ugodne za razvoj njegovih glasbenih dispozicij, navzlic temu, daje bilo glasbeno življenje na Kranjskem v drugi polovici 16. stoletja dokaj živahno, seveda v tej pokrajini na primerni razvojni stopnji. Zato jc odhajalo v tem času v tujino (Dunaj, Innsbruck, Praga in drugam) več glasbenikov slovenskega rodu: Andrej Legat. Ivan Globokar, Mihael Voglar, Krištof Kral, Jurij Knez. D. Cvetko v svoji knjigi J. G. Carniolus dvomi v Mantuanijcvo misel, da jc Gallus prišel v samostan Mclk neposredno iz Stične, ker v uvodu k 4. knjigi zbirke Sclectiorcs quacdam mis-sac ni nikjer razvidno, kdaj jc bival v Mclku. Znano je le, daje bil tam pred letom 1580, ko jc njegov zaščitnik in na novo imenovani opat J. Rueff (Ruoff) odšel v Zvvettcl. Prvi podatek, ki je časovno zanesljiv, jc leto 1574, ko jc bil njegov oče pri njem na obisku na Dunaju. To pa so že dogodki zunaj okvira te razprave.40 Najnovejša raziskovanja Dr. Jože Mlinaric, vodja oddelka za gradivo pred letom 1850 pri Pokrajinskem arhivu v Mariboru, jc raziskoval kostanjeviški in stiski samostan. V arhivu cistcrcijanskc opatije Rcin pri Gradcu — ustanovljena jc bila 1129 — je med dragocenim gradivom za slovenska ozemlja našel tudi pismo, v katerem jc omenjen Jacobus Gallus kot stiski uradnik (officialis); znan jc bil ne samo kot pisar, ampak kot poznavalec prava. Pismo jc napisal stiski opat Martin 1494—1500, ko seje ubadal s težkimi gospodarskimi razmerami. Kot njegovi predniki jc moral tudi on plačevati državi davek za vojsko proti Turkom. Davek jc zelo prizadel tudi slovenskega kmeta. Rcinskega opata Wolfganga jc 1498 prosil, da Stični oprosti nekatere dajatve tudi za učence (dijake), ki jih jc samostan pošiljal v redovni kolegij na Dunaj.41 Ime Gallus sc pojavi še v pismu rcinskega eclerarija (ekonoma) patra Rupcrta stiškemu "Patu. (Imena pisec ne navaja.) V njem je omenjen Jakob kot G a 11 in ne kot Gallus. V originalnem dokumentu iz Rcinc jc dr. Mlinaric — v pismu stiškega opata Urbana rcinskemu opatu Janezu 18. maja 1522 — zasledil novico, da pošilja k njemu svojega oskrbnika Jacoba Gal-la z vsemi pooblastili, da ukrepa v neki zadevi v njegovem imenu. Možno je, daje bil Ga 11— kot je razvidno iz pisma opatu Janezu — Gallusov oče. Leta 1496 je opravljal službo gradiičana na gradu Gamberku pri Čemšeniku; hkrati je bil stiski »advokat« in član zelo razvejane družine Gallov, lastnikov številnih gradov na Kranjskem.42 Člani te družine so iskali svoj zaslužek kot uradniki na različnih gradovih in pri samostanih. Tudi opat Janez (okoli 1250—1259, po J. (iregoriču 1252—1261) jc izviral iz. družine (iallov in deloval v Stični. Iz začetka 16. stoletja omenja več dokumentov na Slovenskem ta priimek. Znano jc, daje bil Jacob Gall v letih od 1496—1501 v službi stiškega samostana. Imel je sina Mihaela; temu je leta 1496 oglejska pisarna dovolila, da prejme redove diakona in duhovnika od kateregakoli tujega škofa. - Iz. leta 1504 sta ohranjeni dve kupoprodajni pogodbi za stiski samostan, ki soju opremili 8 pečatom Gall; eno od njih je opremil stiski oficial (pisarniški uradnik) Jacob Gall. — Večji in pomembnejši samostani so imeli svojo šolo za dečke. Pouk latinskega jezika, splošne predmete in glasbeni pouk so obiskovali tudi učenci, ki sc niso nameravali šolati za duhovni poklic. Če jc bil skladatelj Jacob (iallus iz družine Gallov, potem jc gotovo, da sc jc izobraževal v stiškcm samostanu. Tej domnevi v prid govori podatek, daje imel Gallus po odhodu iz domovine tesne stike s cistcrcijanskimi samostani tudi na tujem. Vsebina dokumentov, ki jih Mlinaric omenja, ni direktno vezana s skladateljevim rojstvom in delom, ime in priimek pa sta. Nekatere niti, ki so se trgale, jc skušal povezati in jih ponuja bralcem v razmišljanje.4' Drugi raziskovalec, kije v originalnih dokumentih zasledil Petelinovo ime, jc p. Maver Grebene.44 Četudi jc bila njegova tema osvetlitev samostanskih stavb, jc prav iz te prostorske razdelitve nakazal obstoj samostanske šole. Tu ni mišljeno delovanje posebne glasbene ali pevske šole, saj je bil glasbeni pouk le sestavni del predmetnika, ki je služil splošno izobraževalnim predmetom (kot temu pravimo danes), z glavnim poudarkom na humanistični in verski vzgoji. Grebene odklanja Petelinovo ribniško izhodišče, za katero seje zavzemal dekan Skubic. Omenja kostanjeviškega opata W. Ncffa, ki je prišel v Stično za opata leta 1550, ko se je .1. Petelin rodil. Leta 1519 je bil v enem od gospodarskih obratov kot mostarius (prešar) zaposlen Matevž Petelin doma iz Šentjerneja; šentjernejski trg krasi velik petelin. Grebene v svoji knjigi v nadaljevanju opisuje, da so bili Šcntjcrnejčani tesno povezani s Stičani. Iz tega sklepa, da je dal Matevž Petelin svojega sina Jakoba v stisko samostansko šolo. Osebno je prepričan, da je bil skladatelj doma iz Šentjerneja ali Gradišča, nedaleč (okoli 5—6 km) od kostanjeviškega in plctcrskcga samostana.4'' V nadaljevanju poroča, da je bila leta 1348 samostanska stavba v Stični že deljena. Omenja okno sredi refektorija, ker jc njemu pripadalo ustje peči zraven vrat v stavbo. Ob tem se sprašuje, kje je bila samostanska šola; ta je bila »naravna zahteva komuni tete«. Leta 1477 jc vizitator zahteval, da mora opat Ulrik poslati študente na dunajski kolegij. Ta mu jc odgovoril, da so se javili štirje studiosi, kijih bo na Dunaj poslal takoj, ko bodo končali noviciat (preskusno dobo).4'' Sklepne misli Iz obeh navedenih prispevkov — Mlinaričcvcga in Grcbcnčevcga —je razvidno, da oba skušata, vsak s svojega vidika, prispevati k razrešitvi uganke, ki nas zanima. Oba sta prepričana v pravilnost svojih izsledkov, kar jc hvalevredno. Kritičnega bralca, zaradi posrednih dokazil in premalo dokumentiranih postavk, nista prepričala. Kot prejšnji raziskovalci tudi sedanja nc navajata izvirnih listin (matric), s katerimi bi zagotovo ugotovili skladateljev rojstni kraj, rod, kraj njegovega zadnjega izobraževanja. Listin o učitelju, učencih, šolskem napredku ni. Na splošno ostaja iz Gallusove mladosti več vprašanj in ugank kot odgovorov in dokazov. K ravnokar navedenim neznankam naj omenim priimke: Ilandl, Handl, Hahn itd. — Gallus — Petelin (ki ga sam ni poznal ali ni hotel poznati), narodni pripadnosti sc izmika — takrat res nacionalni čut ni bil razvit — omenjajo le posredno. Če jc bila mati s Kranjskega, jc menda sin govoril kranjsko ali slovensko, sicer nemško, mislil in pisal pa jc kot humanistično izobražen človek največ latinsko. Iz literature, ki sem jo o Gallusu prebral, sc mi vsiljuje nekaj vprašanj: Neprepričljivo mi izzveneva Mantuanijcva dokumentirana navedba (DTO, II, XIII, XIV), zakaj jc dobil oče, koje s še enim sinom (Jurijem) od daleč prišel (zasebno!) obiskat na Dunaj sina Jakoba, od cesarske blagajne (Hofzahlmcistcramts — Rcchnungcn) 20 renskih goldinarjev in na povratku še 2 goldinarja. Če bi cesar očetom, ki so od daleč prihajali sinove obiskat na Dunaj, izplačeval tolikšno vsoto denarja, bi kaj kmalu usahnila še tako debela mošnja cesarske blagajne. Malo, če žc nc nerazumljivo jc, da z očetom in bratom, ali sam, ni prišel obiskat domovine, matere, sorodnikov, če je že toliko potoval in prcpc.šačil po Avstriji, Češki, Moravski in Šlcz.iji (DTO, II., str. XIII., XIV). Ali seje bal Turkov ali ni imel doma in matere v njem? Vse življenje, od rane mladosti, jc iz prepričanja služil samostanom, v njih jc bil reden gost in goreč pristaš katolicizma; zakaj sc ni zaobljubil, ali kot bi temu dejal Prešeren, zakaj sc ni pomenišil? Danes nc vemo, odkod izhaja njegov rod, iz kakšnega socialnega okolja oziroma staleža je izšel. Ali lahko povsem izključimo misel, daje bil sin plemcnitaša in neznane matere in, ali tu lahko iščemo vzrok, da ni postal duhovnik. Ali jc bil »dokazan oče« v resnici njegov oče, ali jc Ic-ta nastopal pod krinko očima. Znanost jc eno, življenje z vsemi strastmi, nravmi pa drugo, kot jc nakazano v uvodu tc razprave (Fr. Engcls). Nc vemo, ali jc bil Gallusov brat Jurij rudniški uslužbenec v Idriji ali prevoznik živega srebra v Niirnbcrgu, ni dokazano, da seje posvetil glasbi, niti to, da seje izučil za tiskarja. Bratove madrigale je dal res natisniti, a to Se ni dokaz, da je bil glasbenik ali tiskar.4* Takih nejasnosti, dvomov in ugibanj je iz obdobja, o katerem je govor, veliko. Kaj storiti, da se dokopljemo do resnic, do izvirnih dokumentov, ki nam edini lahko razpršijo sumniče-nja? Časa do Gallusove 400-lctnicc smrti je malo. V zadnjih sto letih, posebej v novejšem času, je bilo storjenega za spoznavanje Gallusove glasbene in umetniške osebnosti zelo veliko. Tu so analize njegovih opusov, kritično je postavljen v čas vis-a-vis svojih sodobnikov, opredeljen je njegov pomen v razvoju svetovne glasbene ustvarjalnosti. Njegova dela ponovno tiskajo, jih izvajajo in so znana domala vsakemu kulturnemu poslušalcu. Najmanj je znanega o tem, kar je predmet te razprave. Razčistiti in osvetliti 400-lctno temo ni bila in ne bo za bodoče raziskovalce lahka naloga. Prepustiti jo slučaju, to je posameznikom, ki se ukvarjajo z. istimi ali sorodnimi umetnostnimi vprašanji Gallusovega časa in ozemlja, pa tudi širšega prostora, je vabljiva misel, a se preveč nagiba k liniji najmanjšega odpora. Organizirati ekipo (tcam) mednarodnih sodelavcev, je malo uresničljiva ideja. Predlog pa bodo morali organizatorji svetovnih glasbenih simpozijev vzeti slcjkoprcj na dnevni red in v premislek. Velik del resnic, vse do 20. leta življenja, je odnesel v grob ta, na naši zemlji rojeni glasbeni genij — .lacobus Gallus Carniolus. Neobvezen pripis za Zbornik občine Grosuplje Dolenjci smo ponosni na velikega rojaka. Iz. te prelestne dežele — dolenjskih Aten — so črpali sokove znanja in modrosti veliki literati: Trubar, Levstik, Stritar, Jurčič, Adamič, nekaj časa na Kopanju tudi Prešeren, ta zemlja je rodila glasbenika, ki jc s svojimi deli osvojil svet. 1 Ivan Grobclnik, Zgodovina I, DZS, Ljubljana 19X1. str. 99—102. 2 France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva. SM. 1929—1938. sir. 21—36. 1 Rafael Ajlec. Jakob Gallus in naše glasbeno občestvo. Naši /bori. 1950. V, 4—5. str 1/. 4 Cilas s Tolminskega o naših Gallusih - Petelinih. (O, 1938. l.XL. sir. 78. 79. .1. Zazula, Gallusi so bili Idričani. OO, I93X. 1X1. str. 12. 37. 106. 138. A.Skubic, Čigav jc J. Gallus-Petelin. S. 1938, št. 13«JO. 144. D. Cvetko, .lacobus Gallus Carniolus. SM. 1965. sir. 7; R. Ajlec. Jakob Gallus in naše glasbeno občestvo, NZ. 1950, V., 4—5. str. 13; J. Mantuani. Dcnkmalcr der Tonkunst in Ostcrrcich, VI/I. uvod. 1 K. Maščk, Biografische Skizzcn bcriihniler Kirchcn-Condichlcr. Cacilia-Musicalischc Monats-hefte Landorganisten. Schullehrer und Bcfordcrcr der Tonkunst aufdem Landc. 1856. Helt N \ str. 34. K. Mašck jc menil, da je bil priimek ..Pctcjln... »Pet jaln« na Kranjskem zelo razširjen in da jc lland izpc-Uan iz že latiniziranega Gallusa, lako jc sodil tudi Mantuani in nekateri po/nejsi avtorji, uiej«. D.Cvetko, .1. Gallus Carniolus. SM, 1965, str. 8. 215. op.8; isti, .lacobus Gallus, PK. 1984. str. 11 in vodnikov spomenik, 1859. . . , . „ .„ ' Takih primerov polalinjenja priimkov jc bilo več. npr. Ivan Globoka.• (Glohogkhcr de Rcill-nitz) jc bil 1554-1560 basist v dunajski dvorni open, Matija Planinšck (Matthias Planinschck) je: bil dvorni muzik v Innsbrueku i. dr., npr. Jurij Knez, Janez Prcscčnik. O tem glej D. Cvetko, »M, str. 214—215 ' Stanko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji. Obzorja, Maribor. 1972. str. 103: Allgemeines hi-Moritchei Kttnstler-Lexikon hi. Bohmen und rum Thcil auch fur Mah.cn und Schlcs.cn. iTag, i»i3, str- 541; tu Gottfricd Johann Dlabacz omenja, da jc Gallusovo osebnost opeval Mart(inus) t.alltus ntn-us>. wlo izobražen humanist (in ne njegov sin). D. Cvetko. J.Gallus Carniolus. SM. 965. str. 45. Lcban 'menuje šc druge ugledne glasbenike, teoretike pisce, ki omenjajo v svojih knjigah Gallusa, med njim Avgusta Viljema Ambrosa. profesorja praškega konservalorija. Glej: .1. Lcban. Jakob fclelin. L/., I»»t>, str. 317-319 32 Cvetki) Butlkovtc * L. Žvab, J. Pctelin-Handl-Gallus, LZ, 1886, VI., str. 510. Hcrmann Mendcl ocenjuje Gallusova dela v Musikalischcs Convcrsations-I.cxikon, Berlin, 1874, str. 115, 116, poročila so še v Allgcmeine dcutsche Rcal-F.ncyklopadic, 1852, str.437, v Cirosscs vollstandigcs Universal-I.exikon aller VVisscnsch-afftcn und Kiinstc, Halle, Leipzig, 1735, X. Bd., 211. * .1.1.cban, Še jedenkrat o Gallusu, LZ, 254, 255. "' Danilo Fajgelj, Zopet nekaj o Gallusu, LZ, 1888, str. .312; Fran Rakuša, Slovensko petje v preteklih dohah, 1890, str. 18, 19; K. Bezeg, Rojstni kraj J. Pctelina-Gallusa, CO, 1940, LXIIL. str. 108. " I'.. Bernsdorf, Ncucs Univcrsal-Lcxikon der T onkunst, II. zv., 1857; E. Naumann. Illustricrtc Mu-sikgeschichtc, str. 23; tu je navedeno, da je bil Gallus rojen v »Krain«, v avstrijski provinci istega imena. Morda je izpuščen /log »burg" — Krainburg— Kranj, a noben biograf ne govori o Kranju kot možnem kraju njegovega rojstva. 12 .LMantuani, O Jak. Gallusu, CG, 1892, XV., str. 3—5; D. Cvetko, Jacobus Gallus Carniolus, SM, 1965, str. 30. Da seje Lavtižar resno lotil naloge, priča tudi njegova navedba literature, ki govori o Gallusu: Bcrnhard Kothc v Abriss der Musikgcschichte fiir Lehrerseminare und Dilettanten (1874, 7 Aufl., 1904 rev. von G. Janscn, 8 Aufl. 1908 von R. von Prochazka) piše, da je G. splošno spoštovan in da ga po praviti primerjamo z italijanskimi cerkvenimi skladatelji tistega časa. — Leopold Hcinzc ga prišteva v Musikalischcs Lese — und Bildungsbuch (str. 250) med glasbene mojstre, kot so: Hans I.co Hasslcr (1564—1612), učenec Andrca Gabrielija in sošolce Giovannija Gabrielija; Adam Gumpclzhaimcr, odličen zborovski skladatelj in teoretik; Christian lirbach (1579—1635); orgelski skladatelj; Gregor Aichingcr (1564—1628), plodovit nemški skladatelj in Orlando di Lasso (ca. 1530— 1594), poleg Palcstrinc največji skladatelj 16. stoletja. — Gallusu pripisuje najboljše ocene Jožef (Joseph) Sittard (1846—1903), profesor v Stuttgartu, avtor glasbenih zbirk, vodičev in knjig. V Compcndium der Gesc-hiehte der Kirchcnmusik (1881) navaja, da je Gallus komponiral 4-, 8-, 12- glasne skladbe in celo 24-glasnc, razdeljene na 4 zbore po 6 glasov. — Arrcy v. Dommer ugotavlja v svoji knjigi llandbuch der Musikgcschichte (1868, 2. Aufl. 1878, tretji del je popolnoma na novo preuredil Arnold vom Schering 1914), da je Gallus poleg Orlanda di Lassa med prvaki, ki je zapustil (navzlic kratki življenjski dobi) veliko skladb v sodobni kompozicijski tehniki. — Raymund Schlccht (1811 —1891), prefekt, predstojnik seminarja v Lichstadtu, piše v svojem delu Gcsehichtc der Kirchcnmusik, da so Gallusa njegovi sovrstniki zelo cenili, nekateri so ga celo previsoko povzdigovali. Podobno trdi P. Utto Kornmiillcr (1824—1907), prior in zborovodja v benediktinskem samostanu v Mettcnu, v svojem Lcxikon der kirehliehen Tonkunst (j 870, 1891. 1895), da je zelo upoštevan v cerkveni glasbi in da ga poveličujejo tudi po smrti. Lavtižar navaja še prej omenjenega L. Naumanna in njegov v več jezikov preveden Illustricrtc Musikgcschichte ter A. V. Ambrosa z njegovo 4 debele zvezke obsegajočo Gcsehichtc der Musik, ki poveličujeta našega skladatelja. " H. Rimannus Musik-Lcxikon, 10. izdaja, 1922, sir. 1013. " Josip Lavtižar, Jacobus Gallus, CG, 1888, XI., št. 8, 9, str. 57—61. Do Lavtižarjevcga prispevka Slovenci še nismo imeli transkribiranc nobene Gallusove skladbe (maše). " Jožef Zazula, Gallusi so bili Idrijčani, CG, 19.38, LXI, str. 12,37, 106, 138; Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1939, str. 28. Zakaj se Zazula sklicuje, ko ugotavlja Gallusov rojstni kraj na Narodno enciklopedijo Srbov, Hrvatov in Slovencev, kjer jc navedeno, da je bil J. Gallus rojen na Kranjskem, in na Mavcrjcv slovnik, kjer je dostavljena še Ribnica na Kranjskem, ni povsem jasno. V nadaljevanju sicer pojasnjuje, da je bila Idrija 1607 izločena iz tolminske v dornbcrško oblast, toda ostala je slej ko prej na Primorskem. " Glej op. 15: na str. 37, 38 imenovanega sestavka Zazula povezuje Idrijo z Benetkami, kjer je cvetelo eipkarstvo. Čipke so bile znane tudi v Numbergu, na Saksonskem, Čcšk eni. Nizozemskem. Tu so bili tudi rudniki železa, cinobra, živega srebra. Za povezavo z Benetkami je bil pomemben ribolov, steklarstvo, les; palačo doze v so gradili z nabrežinskim marmorjem. — Zazula je bil v stikih z. idrijskim skladate Ijcm Danilom Fajglom, pisal je .1. Mantuaniju. Ta mu jc odgovoril, da »Ribnice ni preklical, pa ludi Idriji ni oporekal. Gallusovo bivanje v stiškem samostanu govori za Ribnico, če pomislimo na takratne čase«. V Idriji jc bila župnija od 1192 in jc spadala do 1580 pod oglejsko patriarh i jo. Šentviška gora je bila cerkveno pristojna župniji Spodnja Idrija. V prvi polovici 16. stoletja jc bila luteranska. Prvi predikant je prišel 1535 iz Škofje Loke. 17 J. Zazula, ib. CG, 1938, LXL, str. 138; K. Bezeg, Rojstni kraj J. Pctelina-Gallusa, CO, 1940, LXIIL, str. 103. " Anton Skubie, Čigav jc Jakob Gallus-Petclin, S. 1938, 19. VI., št. 138, str. 5. " Franco Abbiati, Storia della mušica. L, str. 512, Milano, 1944; Hans Joachim Moscr, Die Musik der dcutsehcn Stammc, Wien, 1957, str. 852—853; Massimo Milla, Brcve storia della musiea, Torino. 1963, str. 92; Karel Konrad, Dcjiny posvatniho zpčvu staročeskeho od XV. včku do zrušeni litcratskych bratrstev. Praha 1893, str. 247; Zikmund VVintcr, Život eerkevni v Čcchach, II., Praha 1896, str. 971; Do-nald Jay Grout, History of VVestern Musie, New York, 1960, str. 264; Adclmo Damcrini, Histoire de la musiquc, Lncyclopćdic de la Pleiadc, Pariš 1960, poglavje I.'oratorio, str. 1501; Gustav Rccsc, Musie in Ihc Rcnaissancc, Ncw York 1954, str. 716; D. Cvetko, Jacobus Gallus Carniolus, SM, 1965. str. 217, 218 op. 37. * .I.Mantuani, Dcnkmiilcr der Tonkunst in Osterrcich /DTO/, VII.. VIII. str. 392; Allgemcine deulsehe Biographic, VIII., str. 346. " Dr. F.lsa Dicncnfcld, Jacobus Gallus, avstrijski Palcstrina, Ncucs VViener .lournal. 1919, I I. III. Podatke je povzela po Mantuanijcvcm prispevku v reviji DIO. Anion Skubie, Čigav je J. Gallus-IVlelin. S, 1939, 19, VI.. št. 138, str. 5; isti, S. 1939, 26. VI.. U. 144. str. 9. I. Mantuani. Jacob Handl. uvod, DTO. III./ XXIII (Gallus). " Karel Bc/.ck — Carlo Beseggi. Rojstni kraj Jakoba Petelina - Ciallusa, CG. 1940, LXIIl..str. 101. 102; R.Ajlec, Jakob Gallus in naše glasbeno občestvo, Naši zbori, V., 1950, 4—5, str. 16 * I.Jelerčič, Pevsko izročilo Primorske, Trst 1980. str.83; Stanko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji. Založba Obzorja Maribor, 1972. str. 127. J. Laharnar je bil organist in skladatelj. V Ljubljani je končal orglarsko šolo in sc glasbeno izpopolnjeval pri Harmelju in Kokošarju. Bil je trgovec in župan. " Laharnarju ni bilo znano, od kod je prišla družina na Šentviško Goro, gotovo pa so bili tu Petelini že od leta ISM. K tej trditvi velja pripomniti, da so leta 1492 Ribni.čanom obnovili pravico krošnjarje-nja. Sledili so burni dogodki. Bila je vojna (1500), na Goriškem in Kranjskem je razsajala kuga (1530). v Idriji seje močno zasidral protestantizem, več vzrokov je bilo, da so ljudje menjali bivališča in poklic. Be-/ek namiguje na zvezo z Ribnico, da je hiša v Idriji menjala gospodarje (Brcmcc, od 1817 Pirih. po domače Buc). Pred drugo vojno je bil njen gospodar Anion Pirih. - K. Bczck, Rojstni kraj .1. Peteluia-< >allusa. CG, 1940. LXIII. str. 103, 104. * V najstarejših krstnih knjigah sta vpisana Andrej in Marija Petelin, hči Marija (roj. 1654) ter Jakob in Neža Petelin s sinom Lorcnccm. Datumi staršev in rojstni kraji otrok niso bili zaznamovani. I i dve rodbini Petelinov sta dokazano najstarejši v idrijskem okraju, a gotovo so bivali tu še njih predniki. Bczek imenuje rodbine v obeh Idnjah iz 17. in 18. stoletja. — Glej K. Bczck, ib. str. 105—107; .I.Mantuani. DTO, le. XII. " K. Bezeg, Rojstni kraj J. Petelina-Gallusa, CG. 1940, LXIIL, str. 109—111. 28 Ukmar — Cvetko — Hrovatin, Zgodovina glasbe, DZS, Ljubljana 1948, str. 98, 99 m opombe pod črto. " D. Cvetko, Jacobus Gallus. PK. 1984. sir. 16. Milkovicz, Die Kloster Krains. Archiv fiir ostcrreichischc Gcschichtc, Bd. l.XXIV, 1889, lep. 330, 331; A. Dimitz, Gcschichtc Krains, II., p. 302—303; J. Mantuani, DTO, Uvod, VIII, IX.; J. Gregonc, Cistcrcijani v Stični, Ljubljana. 1980, str. 68—75. " J.Gregorič, Cistercijani v Stični, str. 68—75; A. Dimitz. Geschichtc Krains. II.. str. 302—30.3. 12 J. Mantuani, DTO Uvod, IX.; Einc papstliehe Visitation zur Zcit der Kirchcnrcformation in Steiermark, Karntcn und Krain, Bliitter aus Krain, I.aibach. 1864. str. 170; Codcx Dclla Bona (Gor/). 31 A. Skubie, Čigav je J. Gallus-Petelin, S, 1938. 26. VI.. št. 144. str. 9. M Bine papstliehe Visitation zur Zcit... Po rokopisu iz biblioteke dclla Bona v Gorici. Blatter aus Krain. Ljubljana 1864, str. 171. Poročilo visokega vizitatorja kasni (1593!), da bi ga povezovali z Gallusom. Joda šola je delovala že prej pod vodstvom W. Ncffcja. " Kronika Burgharda Zinka od 1407—1468 nadrobno opisuje zgodovinske dogodke 15. Stoletja. Ohranjena je v augsburikem mestnem arhivu. Der »ehv/abisehe Chronisl Burghardt Zmk undetne intei resante Schulc zu Rcifnitz in Unterkrain. MMK, Millcilungcn des historisehen Vereincs lur Stcicrmark, |l"0. I si. Zink je imel sorodnike pri nekaj desetletij prej naseljenih Kočcvarjih. — Miti. des Mus. Vcrein , fkr., 1900, I. si. - A. Skubie. Čigav je J. Gallus-Petelin. S, 1938, 26. VI., št. 144, str. 9; avtor sodi. daje to šolo obiskoval tudi Gallus. Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I., Ljubljana. DZS, 1963. str. 70—72; šolski red je predvidel poleg rektorja še štiri učitelje, ki naj bi poučevali nemško branje, pisanje, računstvo, glasbo, latinsko in grško gramatiko ter uvajali mladmo-v vse dobre in svobodne umetnosti«. Šola je bila s petimi učitelji zaenkrat Sc predraga, zato je moral Bohorič svoj Šolski red 1575 prilagoditi možnostim. Učenci so obiskovali štiri razrede; tisti, ki so popolnoma dojeli osnove latinske gramatike m etimologijo grške slovnice, so avtomatično obiskovali predmete, predpisane za univerzo. — (dej sc. V.Schmidt, ib., str. 73; D. Cvetko, ZGUS, 1958, L, 9 ss; A. Rijavec, Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma, Ljubljana. 1967. str. 58. 85; Biographia B.Zengn. Illynschcs Blati, 1838. št. 29, 1'hcodo, Llze. Ilistorisehe Misccllcn iibci Stadl unci I .md. Mittcil.ingc.i des I listoi ischcii Vcmiics HU Krain, 1900, f. kr. 1. si. (XIX., 1864. 94) Th. Llze navaja v Dic Superinlendanten, p. 42. 36, da je šolski red na osnovi starega katoliškega urnika predelal novi superinlendant Christian Spmdler in da mu je Hotione - nekaj časa rektor stanovske šole - pri delu le pomagal. V 3. in 4. razredu so poučeval, glasbo poučni knjigi Mušica (IS48. 1575) llcnrija I abnja. (ilasha je imela v protestantskem učnem sistemu m predmetniku očitno prednost. Peli so tudi vcčglasno. Bohorič jc imel v svojem arhivu 2000 latinskih, italijanskim nemških, francoskih in slovenskih skladb (03-8 -glasnih) v tisku in rokopisu. 34 Cvetko Hudkovie " Orginalna vloga je v arhivu ljubljanske stolnice. A. Dimitz, ib. II., 302; D. Cvetko, ZGUS, Ljubljana, 1958, str. 38, 40. '* Thcodora Strakova, Jakob Handl-Ciallus und dic Bohmischcn Lander, rkp. " D. Cvetko, Jacobus Gallus, PK, 1984, str. 19—22; D. Cvetko, ib., str. 17; J. Mantuant, Jakob Handl, Opus musicum, DTO, p. XI., 40 KBczck, Rojstni kraj skladatelja Jakoba Pctelina-Gallusa, CG, LXIII, str. 109; J. Mantuani, DTO, ib., XII.; D. Cvetko, Jacobus Gallus Carniolus, 1965, str. 21. 41 Dr. Jože Mlinaric, Petelin Gallus ali Gallus-Pctclin, Sled vodi v Stično; 7 D, Maribor, 1987, 5. XI.; .I.Gregorič: Cistcrcijani v Stični, Ljubljana 1980, str. 63—66. 42 Ko je bil Jakob Gal I leta 1496 v službi stiškega samostana, je moral imeti vsaj 24 let. Rojen je bil tedaj okoli 1472. Sin Jakob se mu je rodil pri 78 letih, kar ni verjetno; bil mu je lahko ded. Mlinaric nato navaja, da ga je kot stiškega oficiala 1501 nasledil sin istega imena. — .1. Mlinaric, ib., str. 20. 41 J. Mlinaric, ib., 7D, 1987, Maribor, str. 21. 44 Na p. Mavra Cirebcnca meje opozoril sedanji stiski opat in mi poklonil literaturo, ki mi koristi pri raziskovalnem delu. Za to in za pomoč pri iskanju gradiva v samostanski knjižnici se opatu Antonu Nadrahu iskreno zahvaljujem. S p. Grcbenccm sva še danes v stikih (bil sem ob počitnicah pri njem na Jezeru pri Trebnjem) (3. V. 1987) in pisal sem mu v Hubcn (9. II., odgovor 20. II. 1989). Judi njemu za nasvete in pomoč lepa hvala. " P. Lchr, Diplomatarium Runense, Rcin, prepis Gradec. P. M. Grebene, Dokumentirana Stična, 1982, str. 288. — Matrice o J. Petelinu sem iskal v nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Knjižničarka mi jc pojasnila, da so v Šentjerneju, a segajo le do 1640. 4* Glej op. 45. Šola ni bila namenjena samo samostanskemu naraščaju, kar sklepamo i/, poznejših poročil, na primer iz leta 1577, ko vizitacija govori o »kakih 15 dečkih ali novicios« in leta 1597 o »kakih 20 dečkih, kijih uporabljajo v cerkvi, po potrebi tudi drugje« Učilnica jc bila kurjena, vhod je bil od zunaj, kot jc to zahtevala redovna separacija. Opat Janez Cajz.cl (1566—1576) je izjavil, da se je kot domačin od mladosti vzgajal v samostanu. Samostansko šolo v Stični je gotovo obiskoval tudi Jakob Petelin.47 47 P. Lchr, Diplomatarium Runense; P. M. Grebene, Dokumentirana Stična, 1982, str. 288, .I.Gregorič, Cistcrcijani v Stični, 1980, str. 75. "* O Gallusovem bratu Juriju glej; D. Cvetko, J. G. Carniolus, SM, 1965, str. 23. K prej omenjenim zahvalam stiškemu opatu Antonu Nadrahu in p. Maverju Grebcncu dodajam šc zahvalo za dragocene nasvete muzikologu prof. dr. Jožetu Sivcu in dr. Edu Škulju. Kratice CG Cerkveni glasbenik CZ Cankarjeva založba DMM Dictionarv of Musie and Musicians DS Dom in svet DTO Dcnkmiilcr der Tonkunst in Ostcrrcich (Spomeniki glasbene umetnosti v Avstriji) DZS Državna založba Slovenije G Grlica GM Glasbena matica IB lllyrischcs Blatt IGM Izvcstja Cilasbene matice J Jutro Le. loco citato (lat.), na navedenem mestu LZ Ljubljanski zvon MHVK Mittcilungcn des Historischcn Vercincs fiir Krain (Poročila zgodovinskega društva za Kranjsko) MOG Musik in Getchichte und Gcgemnul (Glasbil v zgodovini in sedanjosti) MK Mladinska knjiga NZ Naši zbori NUK Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani PGM Poročilo Glasbene matice PK Partizanska knjiga PiP Pevsko izročilo Primorske rkp rokopis S Slovenec SB1 Slovenski biografski leksikon SM Slovenska matica M scciuentcs (lat.), sledeče strani zous Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem zo Založba Obzorja BAMBIČEVA POLITIČNA, DRUŽBENA IN KULTURNA KRONIKA POLICE (1920—1939) Jakob Miilli i Uvod Ko jc Josip Švigclj (1871 — 1937), začetnik Kronike župnije Polica (pri Grosupljem), leta 1920 zapustil Polico, jc delo nadaljeval njegov naslednik Josip Bambič (1880—1941). Pravzaprav je kroniko Bambič šele prav začel, kajti Švigljevo delo ni popisovanje dogodkov, kot si časovno sledijo, pač pa skrbno strokovno, znanstveno delo z. geografsko, zgodovinsko: politično, gospodarsko, cerkvenoupravno, umetnostno, biografsko in jezikoslovno vsebino. Ker pa jc bil tudi Bambič dovolj sposoben in vztrajen zapisovalec »bolj važnih novic in dogodlja-jev«, kot v uvodu v kroniko sam pravi, je zapustil dovolj izčrpno in lokalno zanimivo delo, obsegajoče čas od let prve svetovne vojne do januarja 1939, ko jc zbolel za cncephalomveliti-som (vnetjem hrbtnega mozga). Ker kronist sam še omenja svoje štirinajstmesečno zdravljenje, jc kroniko nehal pisati nekje marca 1940. Bambičev del poliške kronike obsega 52 rokopisnih strani formata 33 cm x 20,5 cm. Zadnjih 7 listov prvega zvezka kronike, v katerem jc tudi Švigljcv tekst, jc odrezanih. Drugi zvezek kronike je začela pisati druga roka, mogoče Bambičev naslednik J.Dolenc. Rokopis K nadaljuje brez časovne prekinitve, vendar do začetka druge svetovne vojne ne vsebuje objave vrednih podatkov. Josip llambič, (ilečer iz Ponikev (1SS0 - 1941) Grosuplje, Yu 61290, Adamičeva 33; dipl. lil., slavist 38 Jakob Mulin Župnija Policaje poleg Police obsegala Malo in Veliko Staro vas, Dole, Dolenjo in Go-renjo vas, Troščine, Mali Konec, Kožljevcc, Blcčji Vrh, Spodnje in Zgornje Duplice ter Peč, k občini Polica pa je spadalo tudi Spodnje Brezovo. Ozemlje obsega — po Šviglju —približno 20 km2 in je v opisovanem času imelo okoli 900 prebivalcev. Iz kronike bodo objavljene samo širše zanimive stvari, ki se nanašajo na politično, družbeno in kulturno življenje. Bambič jc vsa leta pozorno spremljal dogodke na jugoslovanskem, slovenskem, občinskem in krajevnem političnem prizorišču. Dokumentarno vrednost imajo zlasti podatki o krajevnih volitvah, volilnih shodih, izvoljenih občinskih odbornikih in županih. V župniji jc dobivala glasove skoraj izključno Slovenska ljudska stranka, torej klerikalci, ki pa so bili notranje močno razcepljeni in so nastopali z več kandidatnimi listami. Strankarsko je bila Polica ena najbolj trdnih volilnih enot SLS. Ob tem kronist z. zadovoljstvom ugotavlja, da ni v župniji niti enega nasprotnega časopisa. Ob političnih odmevih dogodkov velikega sveta (uvedba diktature, atentat v Marscillu) jc še posebno zanimiv podatek, daje bilo 1930. leta v cerkvi množično deljeno obhajilo za Rusijo. Poleg strankarske opredeljenosti je za Bambiča značilna tudi izrazita narodna, slovenska usmerjenost. Leta 1920 obžaluje, ker Slovenci niso dobili široke narodne avtonomije in protestira zaradi ponovnega služenja slovenskih vojakov v Srbiji. Na njegovo nerazpoloženje do nove države so nedvomno vplivali tudi neurejeni odnosi med Jugoslavijo in Vatikanom, kar jc duhovščina očitno tudi gmotno občutila. Leta 1932 jc organiziral zbiranje podpisov za neokrnjeno slovensko univerzo, istega leta so po Polici in drugod visele tudi slovenske zastave, ki so bile v času diktature sicer prepovedane. V zvezi s slabim gmotnim položajem kmeta jc politično pomembna Bambičcva ugotovitev, da kmetje niso politično organizirani. V povezanosti s političnim življenjem so delovala tudi različna društva, Bambič pa jc imel dolgoletne spore z »nadstrankarskimi« gasilci, in sicer zaradi plesnih veselic. Žc ob ustanovitvi poliške požarne hrambe (1926) jc zaradi plesa izključil iz. Marijine družbe več deklet. Naslednje leto je proti plesni »nemorali« na Polici ostro nastopil tudi dr. B. Jeglič, škof, kar so mu gasilci tako zamerili, da se ob prihodu njegovega naslednika, škofa dr. G. Rozmana, leta 1932 niso udeležili uradnega sprejema. Leta 1935 poliški gasilci ob veselici niso imeli plesa, zato pa seje toliko bolj plesalo v obeh gostilnah, pri Lrancku in pri Možaku, kar jc bilo za gasilec finančna škoda. Tako jc bila leta 1936 spet gasilska plesna veselica, zato je bilo »nekaj, precej« deklet izključenih iz Marijine družbe, in sicer za pol leta. Leta 1937 kronist poroča, da je škofa pozdravil tudi načelnik gasilcev Gioahim, plesno veselico pa jc zabeležil brez očitkov. Iz. kronike ne objavljamo vcrsko-ccrkvcnih podatkov: obnavljanja cerkva, zvonov, slik, opreme sploh; uvajanja ljudskega petja, ustanavljanja in delovanja raznih cerkvenih društev in bratovščin; cerkvenih prireditev: birm, procesij, misijonov; podatkov o verskem življenju sploh — vendar bi bil kak podatek, npr. v zvezi z zvonovi ipd. primeren za objavo v župnijskem glasilu. Iz Bambičcvc kronike bodo spuščeni tudi podatki o kmečkih delih, vremenu in letinah, ker so prcsplošni, vsaj v povzetku pa naj navedemo naravne nesreče, požare in bolezni: 1921. leta: julijska in avgustovska suša. 1922. leta: zaradi hude suše krmijo ljudje živino s strešno slamo ali jo morajo za prenizko ceno prodajati, ob dobri sadni letini pa so nakuhali veliko žganja in ga tudi veliko popili. 1925. leta: septembra in novembra močan potres. 1926. leta: na novo leto močan potres, septembra močan vihar ruje drevesa in razkriva strehe. 1927. leta: julija jc padala toča, »debela kakor kurja jajca, kot pest«. Ubite jc bilo veliko strešne opeke in šip, poljščine pa so bile uničene na Blcčjcm Vrhu 100%, na Polici 80 — 90%. Istega dne jc v Dolih vihar ruval sadno drevje, v Stari vasi pa prevrnil dva kozolca samca in na Polici enega. Toče jc bilo pod kapi na Blcčjcm Vrhu šc po štirih dnevih na koše. Zgoraj: Polica okoli 19.12. Spodaj: levo: Franckova, Moiakova in šolska hiša ter cerkev sv. Jakoba — v prvih dveh sla hile gostilni in trgovini — desno: v ospredju šola, v ozadju :.upnišče. Foto: arhiv Janežičevih. 1929. leta: februarja zelo hud mraz. 1930. leta: junija in julija padala huda toča. , 1935. leta: strašna nevihta, ki je povzročila dosti škode, na Hlcčjem Vrhu tudi toča. 1936. leta: julija seje nad kožljevskimi in troščinskimi hribi utrgal oblak, razdejanje je bi- lo strašno. Požari: 1921. leta: marca je na Polici Grudnu /gorela hiša, hlev in kozolec, Klančarju hiša, Tišlc-rici pa pod, hlev, svinjak in pol hiše. 1926. leta: za binkošti pogorela na Polici Bahovcu hiša, avgusta pa je bil velik požar v Dol. Duplicah: Pavčiču sta pogoreli dve hiši in vsa druga gospodarska poslopja razen kozolca; Poličarju je pogorela hiša in vsa druga poslopja. Lesarju hiša in poslopja razen kozolca. Magistru hiša in vsa poslopja ter Tomanu kozolec. Razen tega je /gorelo seno. že pospravljeno žito, oblačila itd. 1928. leta: marca jc Kukcu v Zg. Duplicah pogorel pod, oktobra pa Pavčiču v Sp. Duplicah kozolec. 1930. leta: septembra je /gorela v Stari vasi Kovačeva bajta. 1936. leta: julija je pogorel na Polici Dcžmanov (Lcdbarjcv) kozolec. Strela jc 1923. leta treščila v zvonik v Stari vasi, 1925. leta v pod v Stari vasi, 1929. leta pa v Iroščinsko cerkev. Bolezenske epidemije: 1914—1918 je razsajala španska in griža, nekaj ljudi je umrlo. Leta •921 jc dosti ljudi umrlo za grižo, ki seje pojavila tudi naslednje leto. Spomladi 1925 je bila epidemija glavobola in nahoda, naslednje leto seje pojavila španska, leta 1929 v Kožljevcu škrlatinka, leta 1932 hripa (gripa). 1937 hupa, 1939 pa ošpice. Poleg osebnosti, ki so v kroniki objavljene — med njimi je treba posebej opozoriti na poslanca Jož. Erjavca iz. Višnje Gore, pomembnega organizatorja gradnje lokalnih cest in po- spc.šcvalca razvoja kmetijstva (cenena nabava semenja, gnojil), ki bi v lokalnem zborniku pač zaslužil poseben članek — naj bodo vsaj v uvodu navedeni iz kronike še nekateri: Jože Ahlin, imenovan v Kroniki gluhi Jože, je leta 1923 popravil stolpno uro župne cerkve, leta 1925 prebarval streho zvonika župne cerkve in leta 1932 namestil nov strelovod na cerkev v Mali Stari vasi. Prvega avgusta 1926 je nastopil službo organist Al. Seme. Njegov predhodnik, .los. Mo-žina, je zaradi zadolženosti moral prodati posestvo pri Koščaku inje šel na dom na Ciatino. Posestvo je kupil Fr. Jakopin iz Lazov. Leta 1930 je moral Al. Seme odpovedati cerkveno službo: po novem zakonu je bilo obvezno socialno zavarovanje, župljani pa na novi strošek niso pristali. Tako je Šcmc še istega leta odšel v Ameriko, kjer je glasbeno tudi ustvarjal. Med umrlimi navaja kronika leta 1930 umrlega Dularjcvega gospoda, ki je služboval kot kaplan v Halozah, ter istega leta umrlega Franceta Drobnica (Skubica), lesnega trgovca in posestnika, v letu 1932 pa posestnika, gostilničarja in trgovca Milana Skubica (Možaka), ki jc umrl star 33 let. In na koncu uvoda še nekaj podatkov o kronistu Bambiču. Rodil seje 1880. leta pri Gle-čevih v Ponikvah (Dobrcpolje). Oče je bil kmet, polzcmljak. Mašnik jc postal 1907. leta, služboval pa jc: 1907—1908 v Brcznici (na Gorenjskem, kjer jc pokopal Prešernovo sestro Lenko), 1908—1909 v Poljanah nad Škofjo Loko, 1909—1913 v Polhovem Gradcu, 1913—1914 v Koroški Beli, 1914—1920 v Prcloki v Beli krajini in od 1920 do 23. feb. 1941, koje umrl, na Polici, kjerje tudi pokopan. V Svigljcv biografski del kronike jc pripisano, daje bil Bambič odličen pevce, tenorist, kar se tudi sicer ljudje šc spominjajo. Pokorn v svoji biografiji slovenskih duhovnikov omenja — ob premestitvi v Polhov Gradec — Bambičcvo veselo naravo. Glede na sodbe, zapisane v kroniki, o razširjenosti in kvarnih vplivih alkoholizma ter o nekaterih moralnih lastnostih prebivalstva ustvarja Bambič vtis nekoliko trdega človeka, zlasti še v primerjavi s Svigljcm, sicer pa jc očitna Bambičeva narodna, slovenska zavednost in politična vplivnost. Kronika1 (...) Svetovna vojska. Kakor drugje so morali tudi iz. naše župnije vsi količkanj zmožni možje in mladeniči k vojakom, kar jc slabo vplivalo na družinsko, gospodarsko in versko-moralno življenje doma. — Rekvizicija hrane itd. je bila kakor po drugih župnijah tudi tu. — Dvakrat je bil za nekaj tednov nastavljen na Polici del vojaštva iz raznih narodov. 17. leta so tudi prisegali pred cerkveno hišo2 novemu cesarju Karlu v sedmih jezikih. Splošno so bile prilike tukaj med vojsko kakor drugod po Kranjskem, zato sc podrobno ne opišejo. Pripomni sc lahko, da so višji vojaki stanovali in si kuhali v župnišču, kar pač ni bilo prijetno za župnika.' Večkrat so pozno ponoči popivali in sc gostili. — Vojakov jc poimenoma malo padlo v vojski, nekaj jih je bilo ujetih v različnih krajih, nekaj se jih pa šc pogreša. (...)—Draginja silna! — Jugoslavija. Po propadu Avstro-Ogrske ni bilo med ljudstvom za Jugoslavijo nobenega navdušenja. Veseli so bili, da je vojske konec, drugega nič. Ker so bile razmere v Jugoslaviji vedno slabše, jc bilo tudi ljudstvo vedno bolj nevoljno in si jc želelo prejšnjih časov, najprej vsaj v gospodarskih rečeh. Ljudstvo jc reklo, daje prišlo z dežja pod kap. Posebno ga je jezilo, ker so morali znova k vojakom v srbske kraje. Zraven pa šc visoki davki, ki so kmeta silno stiskali. Splošna nezadovoljnost z upravo, s centralizmom. Ljudstvo sije želelo avtonomijo Slovenije s širokim delokrogom. Zabavlja in kolnc sedanji režim. Posebno sc jezi nad samostojno stranko,4 kije prodala slovenskega kmeta kapitalistom. Kmet jc sedaj velik revež. Katoliški duhovnik in kmet sta v državi na najslabšem. — Daj Bog boljših časov!— L. 1921 (...) 31. I. je bilo ljudsko štetje. Po tem štetju je v župniji 890 ljudi, in sicer v občini Polica 588, v podobčini Stara vas pa 302. K občini Polica spada tudi Spodnje Brezovo, ki šteje 135 prebivalcev. Domačih živali jc bilo v župniji: konj 71, goved 637, prašičev 195, ovac 56, perutnine 1011. (...) Občinske volitve. V župniji je skoro samo ena politična stranka SLS.'' Kakor za državni zbor (skupščino) so tudi sedaj volili samo možje SLS v občinski odbor. Dasi pa jc v župniji Potiski orli /1925/, od leve proti desni, spredaj: Anton Ahlin /Duša I Peči/, Vidic/Tomanov s Sp. Duplie/, sedijo: Joie Šeme /Rregar s Police/, Prane Vidic /Tomanov s Sp. Duplie/, imenovan pozneje Rahne/, Josip Ramhie, Martin Skuhic /Martin iz mlina/, Zupančič (?) /liančev z Pol/; zadnja vrsta: France Ziherl (?) /Janezkov/, liančev (?), Avgust Rurger /Strajnarjev/, Alojz Vidic /Kavčev/, Anton (iioahim /Ahlinov S Peči/, Jakob Seme /Rregar/, Selanov z Pol, Stihernikov z Pol, Janez Skuhic /Jakšev Junce/, Omahen /Cr-nivčev iz Dolenje vasi/. Foto: arhiv Janeiičevih. samo ena stranka, vendar sc pokaže pri volitvah neko nasprotstvo med seboj. Kakor seje Že pri prejšnjih občinskih volitvah to kazalo, so tudi sedaj postavili 2 kandidatni listi SLS. — V Odbor je prišlo vsakih nekaj. Za Župana je bil izvoljen ključar Franc Vidic s Police št. 4 (Mihe-vce), za podžupana Franc Vidic s Police št. 3 (Prime), tudi cerkveni ključar. Na Grosupljem so pa naši po izdaji propadli. (...) Dasi so bili v cerkvi prijazno vabljeni in po Domoljubu, vendar so se — ž;il - nali žitpljani bolj pičlo udeležili katoliškega shoda 11. sept. v Stični. Premalo katoliškega čula! Do pijače imajo bolj čut! Višnjegorski Orel'' je bil poleti napravil semkaj izlet inje tudi telovadil z orlicami in naraščajem. Kakega navdušenja med mladino žal ni prinesel za orlovsko misel. Tukajšnji odsek, kije bil nekdaj močan, je med vojsko, kakor več drugih po Sloveniji, zaspal. Orodje in obleko so poprodali v Višnjo Cioro. Kdaj sc bo obnovil, ni možno povedati. — Med letom so igrali enkrat šaloigro s petjem: Ne kliči vraga! v cerkveni hiši. (...) Draginja, kakor povsod po Slovenskem, silna. — L, 1922(...) Umrl je v februarju Jan. Skuhic (Možak), bivši večletni župan. — (...) Predavanje. Državni ekonom g. Jereb je dne 21.5. po jutranji službi božji predaval v šoli 0 kmetijstvu: gnoj in gnojenje, naprava gnojišč in gnojiščnih jam. (...) L, 1923 Volitve v narodno skupščino V Beograd so nadvse dobro izpadle za SLS. Od 26 poslancev smo jfa dobili 21. Od tu so šli skoraj vsi na volišče. Ljudstvo je silno zavzeto za zakonodajno avtonomijo Slovenije, ker vidi. kako velikanske krivice sc gode slovenskemu narodu v vseh ozirih od strani režima. (...) Na V. katoliškem slovenskem shodu jih je šlo iz župnije kakih 120 ljudi. Bilo je nekaj kras nega. Bil je tudi kr:il| zraven in papežev nuncij. Tudi dosti Hrvatov je bilo s svojimi škofi. Videla se jc moč organizacije slovenskega naroda oziroma SLS. Udeležencev jc bilo 50—100.000. (...) Septembra smo obnovili Orla, ki je bil med vojsko zaspal. Bog daj, da bi bil vedno delaven! — IX. XI. je igral Orel trodejanko Užitkarji zelo dobro. — (...) L. 1924 Na dan svetih treh kraljev je imel tu shod poslance It. Krcmžar7 v Možakovi gostilni. Bil jc še dobro obiskan. Navzoči so pritrjevali njegovemu izvajanju. — (...) Višcnjski Orel je igral 24. II. tukaj 2 igri: Zdravnikov sluga in Začarana britev. — (...) Leta 1924. seje napravil »oder« pri cerkveni hiši na Polici. Pomagali so orli in mladina Marijine družbe.* Jc cerkvena last. Predvsem jc namenjen orlom in Marijini družbi. Pravice do porabe nimajo, samo duhovnikovo dovoljenje. More se pa včasih dovoliti uporaba tudi drugim. — (...) Ljudje splošno godrnjajo nad silnimi davki, posebno osebno dohodnino. Slovenija plačuje neprimerno več, kakor ji gre. (...) L. 1925(...) 15. III. so igrali orli Lovski tat, ki seje ponovil. Dobro izpadlo. — (...) 21. V. so dekleta Marijine družbe igrala igro: Božja roka. — (...) Volitve za narodno skupščino v Beograd pri nas zelo dobro izpadle. Nasprotne stranke so dobile le 7 glasov od 170, drugi glasovi vsi SLS. SLS: 163, Žerjav'1: 4, Pucclj1": 2, Pastorek: 1. Dočim so glasovi pri občinskih volitvah pri nas cepljeni, dasi so vsi odborniki SLS, nastopajo enotno pri državnozborskih volitvah. Pri občinskih volitvah je zato veliko skrinjic SLS, ker ni med ljudmi sloge, prijateljstva, ljubezni, pač pa dosti preveč trme, hinavstva, škodoželnosti, prepira, tožba, sovraštva. Leta 1924 so volili pri občinskih volitvah na Polici, prej v Višnji Gori. Na Polici jc bilo 6 (!) skrinjic SLS, nasprotna nobena. Kaj takega ni bilo nikjer v Sloveniji. Znamenje nesloge, nediscipline. Skrinjice so dobile: SLS] 35 glasov (2 odbornika), SLS2 21 glasov (I odbornik), SLS« 24 glasov (2 odbornika), SLSh 25 glasov (2 odbornika), SLS, 21 glasov (I odbornik), SLS za občinski blagor 20 glasov (I odbornik). Za župana je bil izvoljen Štrubclj Franc, Peč št. 6. — Pred njim jc bil župan 3 leta Vidic Franc (Mihcvec)", Polica 4. — L. 1926(...) 14. III. so igrali orli igro Rcpoštcv. (...) — V maju jc bila tu ustanovljena požarna hramba. Ustanovitev jc priporočil tudi domači duhovnik, da bi le vršila svojo dolžnost. Pa kakor drugod, je tudi pri nas to društvo bolj »titulus bibendi ct saltandi«.12 (...) To leto so dobili tudi brizgalno s Češkega. (...) — IX. julija je obhajal tukajšnji Orel 15-letnico obstoja s celodnevno prireditvio. Vreme jc bilo lepo. Nastopili so orli domači in drugi in orlice. Nagovor zunaj jc imel dr. Campa." Od strani domačinov je bila bolj pičla udeležba, ker večina Orla podcenjuje, gasilci so jim veliko več. Sploh imajo naši ljudje zelo malo smisla za pošteno prireditev. To se vidi pri obisku kake predstave. Ples in pijača, to bolj vleče! —(...) Shod jc imel pri Možaku 12. decembra kandidat za oblastno skupščino (deželni zbor) g. Erjavec14 iz Višnje Gore. Shod jc bil še dobro obiskan. Na shodu je govoril tudi domači župnik. — (...) L. 1927 23. januarja so bile volitve v oblastno skupščino. Kakor po celi deželi so tudi pri nas prav dobro izpadle. SLS jc volilo tu 164 volivcev, samo I glas jc dobil Žerjav, pa še ta jc bil nekako kupljen. Tako se je Polica najbolj postavila v celi Sloveniji. — (...) 26. junija so bile tu občinske volitve. Ena stranka SLS jc postavila to pot — 8 (!) kandidatnih list, kar ni nikjer drugje mogoče. Pametni ljudje (tujci) se smejijo tej »slogi«. Izvoljeni so skoro sami novi (9) odborniki. Za župana jc bil izvoljen s 7 glasovi Prane Vidic Mihcvec, Polica 4. Odborniki so: Štrubclj Franc, Peč 6, Zupančič Jožef, posestnikov sin, Polica 15, Šircclj Josip, zidarski pomočnik, Polica, Vidic Anton, Dolenja vas 3, Glavič Anton, Dolenja vas 6, Dcžman Anton, Polica 30, Goršc iz Spodnjega Brezovega in Požck iz Spodnjega Brezovega. — (...) Volilni shod jc imel deželni poslanec Erjavec na praznik X. IX. po sv. maši v dvoranici. Obisk dober, ne prav dober. Sploh jih vedno mnogo izostaja od političnih shodov, dasi so nabita vabila in vedo za shod. Brez zanimanja. Govoril jc tudi g. Al. Potokar iz Ljubljane. Predsedoval jc shodu Grabljcvcc z Bleč Vrha. Na shodu seje izrekla zahvala poslancu F.rjavcu in zaupnica »Jugoslovanskemu klubu« in dr. Korošcu.13 Shod jc bil zato potreben, ker je nekaj mladih fantov delalo razdor. Kaj jc shod izdal, bodo pokazale volitve. — Skupščinske volitve za Beograd so bile 11, sept. Na volišču Polica je dobila SLS 167 glasov. Žerjav 3, drugi nič. Kazalo jc, da bo nekaj mladih fantov nasproti glasovalo, a vendar se po prigovarjanju ni zgodilo. Tako so tedaj tudi te volitve pri nas prav dobro izpadle, da v celi Sloveniji najboljše. Tudi na Grosupljem, kamor voli 1/3 župnije, so volitve izvrstno izpadle. SLS jc dobila 375 glasov. Slane Potokar, gledališki igralec, kot orel na konju, Polica 1926 (?) Foto: arhiv Janeiičevih. Žerjav 31 in Pucelj 61, komunisti 9. Da tako dobro voli župnija, pomaga to, ker ni v njej nobenega nasprotnega časopisa, kar je v veliko čast župniji. (...) To leto so bile ustanovljene Orlice, nekaj časa pred birmo, ki je bila 23. sept. Na ta dan so prvič nastopile v kroju 12 ali 13. Zdi se, da Orlice točasno niso potrebne v župniji. Večina je dnižbenk.16 (...) F. 1928(...) 19. II. je imel g. Fr. de Cecco protialkoholno predavanje v cerkveni dvorani. Obisk slab. Predavatelj je potožil radi neuspeha. Pri nas težko kaj takega, ko so tako nagnjeni k pijači. (. . ,)Shodje imel g. Erjavec radi nove ceste Višnja Gora — Polica 15. aprila. Za cesto ni bilo skoro nič navdušenja, ker bo zelo malo rabila. — (.. .)Na praznik sv. Štefana je imel g. Erjavec i/ Višnje Ciorc shod radi nove ceste od Višnje Gore na Polico. (...) L. 1929( . ..) 14. aprila je predaval g. Andrej Skulj" o sadjarstvu v šoli ljudem. (...) Začetkom novembra smo podzidali gledališki oder pri cerkveni hiši, ki stoji na stebrih. Stalo je 995 din. (...) L. 1930(...) Na praznik sv. Jožefa je precej ljudi prejelo — kakor je bilo zaželeno — sv. Obhajilo za Rusijo. — Na Jožef OVO so igralci i/ Šmarja igrali v cerkveni hiši dve igrici. (...) 18. V. so rokodelski pomočniki iz Ljubljane igrali igro Sinovo maščevanje. (...) 13. julija je imel g. Erjavec zopet sestanek glede nove ceste Višnja (iora — Polica in odcepa na Polico. (...) F. 1931 I I. I. so igrali dilctantjc Črne maske. (...) Okrajni glavar i/ Litije Podboj je 31. ■JI. poročal v šoli o politični situaciji in državi Jugoslaviji občinskim odbornikom v šoli. (...) Smarsko izobraževalno društvo je igralo Izgubljeni raj in Usodna zamenjava. (...) Dne 8. XI. so bile državnozborske volitve. Volilna lista je bila samo ena, tj. vladna. Druge bivše stranke niso mogle nastopiti. Volilni boj je bil zelo hud. pri nas sicer ne, pač pa po drugih krajih. Takih volitev — so rekli ljudje — niso še doživeli najstarejši. Vladna stranka1" (nositelj liste ge- ncral ministrski predsednik Peter Živkovič) je po mnogih krajih nastopala najbrutalncjSc, za kar je premnogo dokazov. Opozicija ni smela imeti nobenega shoda, vsaka agitacija in letaki zabranjeni. Vladni stranki je bilo vse na razpolago, celo radio. Zmagali so seveda samo vladni kandidatje, ker nasprotnih ni bilo. Tukajšnje ljudstvo, ki so bili in so še pristaši dr. Korošca, sc volitev ni udeležilo. I/cele župnije jih je morda volilo nekaj nad 15. (Seveda zaradi moralnega pritiska večine). — Čez nekaj tednov je sledil potem razpust bivših občinskih odborov, župani odstavljeni in od vlade postavljeni novi župani in odborniki. Prišli so v poštev tisti, ki so volili v državni zbor vladne kandidate. Pri nas je bil odstavljen župan p. d. Mihcvcc in vsi odborniki, ker ni šel nobeden volit razen enega. Imenovan je bil potem gostilničar Al. Jancžič županom, svetovalcem in odbornikom pa: l;r. Jancžič, nadučitelj, Anton Glavic (bivši odbornik, ki je volil), Možakov Pcp, Hrhur,1'1 Strus iz Dolenje vasi, Jakšcv .lanče (pa so ga pozneje odstavili), Nacctov s Peči (?), pa še par s Spodnjega Brezovega. Ljudstvo s tem ni zadovoljno, pa si zaenkrat ne more pomagati. (...) Strašno pomanjkanje denarja! — L. 1932(. ..) Sredi februarja smo nabrali podpisov za neokrnjeno slovensko univerzo v Ljubljani 135. Prošnje s podpisi mož. in odraslih fantov, zbrane po vsej Sloveniji, so bile odposlane na kralja, ministrskega predsednika, državni zbor, senat in ministra prosvele. Sušljalo sc je namreč, da namerava vlada ukiniti v Ljubljani teološko in medicinsko fakulteto. Vlada potem tega ni storila. — (...) 60-lctnicc voditelja slovenskega naroda dr. Korošca so tu proslavili s kresovi 11. majnika zvečer. V župniji je gorelo po najvišjih mestih kakih 12 kresov. Razobesili so ponoči tudi nekaj (6) slovenskih manjših zastav na nepristopna drevesa. Orožniki so potem zastavice dali pobrati z dreves. Časopisi so pisali, da je bilo tedaj v Sloveniji do K).000 kresov, pa jih je gotovo bilo še več. Narod jc hotel s tem javno pokazati, da jc še vedno na Ko-rosčevi strani in da ne mara za novoustanovljeno vladno (državno) stranko: Jugoslovanska radikalna seljačka demokracija. — Cena živini silno padla, najdebelejši voli a 5 din kg, suhe krave a I din! — Debele prašiče so prodali po 6 din. — Mladi prašički pa od 125 — 200 din!, torej strašna zguba pri reji vsake živine. Kmet nima prav nobenega dohodka, to je: brez vsake cene, kar proda, kupiti pa mora šc vse drago. Oni, ki bi se bili morali pobrigati za kmeta, sc niso skoro nič, pa je prišla ta silna stiska na kmečki stan. — (...) Ob novi maši 10. julija g. Jožefa Vovka iz Dolenje vasi (...) štiri slovenske zastave, ki so jih dali Dolcnjcvašci (Troščinci) na 4 mlaje, so morali na zahtevo tukajšnjega županstva odstraniti. Drugih zastav ni bilo. (...) Ljudstvo si želi silno nazaj slovenske zastave, ki so od lani prepovedane. Dovoljene so samo državne (jugoslovanske). Narod slovenski pa bi rad vse tri zastave: slovensko, cerkveno in državno. (...) Cena živini: a I, 2, 3, 4, 5 din; prašiči 4 in 5 din kg. Kmetje gospodarsko na tleh! Davki pa šc večji! Za kmeta ni nikjer srca. Piše sc o potrebi zboljšanja kmetovega stanja, a samo piše. Ker ni organiziran, zato jc tako. Kmet jc res — neumen! (...) Splošno: gospodarska kriza vedno hujša, godrnjanja in zabavljanja pri ljudeh zaradi tega dosti (in tudi upravičeno). Kmet jc na tleh! L. 1933 (...) Na Grosupljem jc imel g. Pucelj (minister), g. Komun (poslanec) in g. župnik Barlc2" od sv. Jakoba v Ljubljani shod v sokolskem domu. Naši ljudje niso šli na shod, razen par iz. radovednosti. Baje jc g. Pucelj zelo udrihal po dr. Korošcu. Opozicija nc sme imeti shodov, tudi nc pisati, zato sc nc more braniti!---Fr. Strubclj (Mehle) jc govorniku baje Se dosti spretno ugovarjal. — V noči od 2S. na 29. I. je bil aretiran v Ljubljani voditelj slovenskega naroda, bivši minister in ministrski predsednik dr. Ant. Korošec in konfiniran nekje v Južni Srbiji. -'Aretirani so šc: dr. Natlačen, znani ljubljanski advokat, dr. Ogrizek, advokat v Celju, in dr. Kulovec, duhovnik in bivši minister. Vsi SO konfinirani v južnih krajih države. To se je zgodilo menda zaradi ravno pred kratkim izdane slovenske deklaracije (punktacije).'* Ljudstvo jc zaradi tega povsod silno razburjeno in vz.ncvoljeno na vlado! Ljudstvo jc že itak zelo proti režimu in vladi, zdaj še vse bolj. Nc vemo, kaj bo iz tega. — (...) 17. II. jc bila ukinjena po banu Prosvetna zveza, tj. okoli 400 društev na katoliški in slovenski podlagi. Ljudstvo jc povsod strašno razdraženo. — (...) Koncem marca sc jc cena govedi in prašičem nekoliko dvignila. — (...) 1'oliški gasilci oh desetletnici ustanovitve, od leve proti desni začenši spredaj: Anton Ahlin /Duša s Peči/, Anton Sircelj /Kadunc/, Franc Štrukelj /l.ekec/, Jote Šircelj /zidar/, Franc Drohnič /Skuhic/, (lioahim/Ah-linov/, Orožnik/z Dol/, Franc Štruhelj /Mehle s Peči — /925 iupan, 19.15 banski svetnik, 1936 iupan/, Rudolf Kralj, Logar /s Peči/, Janez Rrčan, Škrjanc /Kavelj v Peči/, Alojz Janeiič /Francek — 1931 župan/, Frane Vidic /Mihjavčev — 1921 — 1925 ter 1921— 1929 iupan/. Fine/s Koiljevca/, Fine /Nacetov s Peči/, Ivan Rurger /Strajnarjev/, (,'arbas /Jernač iz Stare vasi/, Jože Kovačič /l.ubčev s Police/, Zupančič / An-drejčevec iz Koiljevca/, Janez Vidic /Andrejcov iz Utiske vasi/, Jakob Kaslelic? (Illačmanov Japče), Škrjanc /Kavelj s Peči/, France Knez /z Gradišča/, Jakob Mohar /Gruden/, Alojz Skuhic /Alenov s Police/, Vidic /Gorenšček/, Joie Ahlin /Tišlerjev, v kroniki imenovan gluhi Joie/. Foto: arhiv Janeiičevih. Namesto občinskega odbornika s Pcščcnjcka, kije umrl, je stopil Jakob Mohar, kije prej Pristopil v stranko JRSD. — (...) 10. oktobra so ustanovili tu krajevni odbor društva Krka1' (•••) 15. okt. so bile občinske volitve. Občina Polica je bila — kljub prošnjam pri okrajnem glavarstvu v Litiji — priključena novi občini Višnja (iora, ki šteje /daj nekako 3500 duš. V to novo občino so prišle bivše občine: Polica, žalna, luče. Višnja Gora. Deden Dol, Draga, Kriška vas in Lcskovcc. Ima 24 odbornikov. Nosilec liste .los. Erjavec, bivši oblastni poslanec in bivši župan Drage, je dobil 22 odbornikov, Potokar iz Drage 2. Naši volivci so, razen 5 ali vsi volili Erjavčevo listo. Odbornikov je od nas 5, ti so: Fr. Štrubelj (Mehle), prvi svetovalec, Iv. Vovk (Grabljcvcc), Jož. Vovk (Malnar), Jož. Zupančič (Kočmarjcv) in Jož. Kovačič (Ljubic). Agitacija za in proti Erjavcu je bila zelo huda. Na Grosupljem je zmagala lista sedanjega župana Žitnika/" to pa, kakor govore, po krivici, ker so odstranili predstavniki liste Adamiča'' iz volilnega lokala. Tudi po drugih krajih, kakor se govori, je bilo dosti nerednosti, pritiska, pristranosti, agitacije ene stranke, tako da volitve po tem pač niso bile nič svobodne po večini krajev. Zato je lahko dobila JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka)'6 nad 280 občin v roke. Ko bi bile volitve tajne in popolnoma svobodne, bi bilo ravno narobe, nad 300 občin bi bilo v drugih rokah. — Aretacija župnika. Dan pred občinskimi volitvami, tj. 14. X., je bil aretiran in odpeljan po 2 orožnikih v Litijo tukajšnji /upnik Bambič. Orožnik gaje aretiral, ker je /upnik rekel nekemu volivcu s Peči, da je I urk (trgovec i/ Višnje (iore m duša Po-tokarjeve liste ter največji agitator zanj) liberalec. Seveda je /upnik pojasnil orožniku, da ni povedal svojega mnenja, ampak da ga ljudje imajo za liberalca in ga zato ne bodo volili. To ni nič pomagalo. Orožnika sta ga spremila na vozu v Litijo, kjer pa je bil po kratkem zaslišanju popolnoma oproščen. To dejstvo je župljanc strašno razburilo. Takoj so se zbrali skoro iz vseh vasi ter hiteli na vozovih proti Litiji, da intervenirajo za svojega župnika. Bilo jih je mož. in fantov kakih 45. Eno uro pred Litijo so se srečali, ko seje župnik vračal domov. Ta novica seje takoj raznesla po bližnjih in daljnih župnijah. — Aretiranje bil tudi isti dan kaplan v Št. Vidu pri Stični in župnik škocjanski, ki seje vrnil šele v torek. Aretacijo je naznanil župnik —njen potek — tudi škofijstvu. — (...) Krka je igrala dne 12. XI. igro Sumljiva oseba. — (...) Strašno pomanjkanje denarja. Za nobeno stvar ni mogoče dobiti kak dinar. Živina nima nobene cene, les stoji, vse, kar kupi kmet, drago, davki še vedno večji. Kmet nc more več dihati. Davki se izterjujejo z rubežem živine: plačali moraš, ali moreš ali ne. Strašni hudi časi. Ljudje so strašno nezadovoljni s sedanjim stanjem. Gosposka nc vidi kmečkih težav. Kam bo to prišlo?! — Nekateri — dosti jih je! — imajo pa tako krasne plače!... L. 1934 (...) 15. julija jc imel poslance Mravlje z. Erjavcem gospodarski sestanek v gasilskem domu, nekak shod, (...) 9. X. je bil ustreljen v Marscillcu na francoskem naš kralj Aleksander in francoski zunanji minister. Zvonilo je več dni trikrat na dan in ob pogrebu. Njegov pogreb jc bil silno veličasten. Takrat so bili izpuščeni na svobodo i/ konfinacije dr. Korošec, dr. Natlačen, dr. Kulovec in dr. Ogrizek. Zarotniki so bili hrvaški emigrantje. Kraj — glavni — zarote jc bil na Madžarskem. Jugoslavija seje pritožila pri Zvezi narodov v Ženevi, kjer so Madžari bili osramočeni. Več v dnevnih listih in drugod! (...) V glavnem so cesto od Višnje Gore do Police dovršili. Župan g. Erjavec, krščanski človek, jc nevarno bolan že skoraj par mesecev. Škoda bi ga bilo, če bi umrl. — (...) L. 1935f...) Igra. 24. II. in 3. III. so igrali igro Izpod Golice, dobro. Prav ljubek je bil »materinski dan«, nekaj novega /a naše ljudi. Otroci so igrali in peli. Vadil jih je Koščakov Lojz.27 Tudi druge igre jc ta pomagal učiti. Ima veselje do tega; ima čas, ker jc invalid. — 31. III. so igrali žaloigro Žrtev spovedne molčečnosti, dobro. (...) Volinishod]c imel pred državnozborskimi volitvami tukaj v gasilskem domu kandidat g. Mravlje. Poslušalcev jc imel dosti, ki so mu na koncu tudi — ploskali. Politična zavednost naših ljudi jc zelo šviga-švaga. Vsi so bili, in so menda šc, pristaši dr. Korošca, tj. bivše Slovenske ljudske stranke, na zunaj jih pa vsak lahko pregovori, da volijo drugače. Kjer sc rado pije, tam ni pričakovati zavednosti. Dr. Koroščcvi pristaši se volitev v Sloveniji niso udeležili. Naši ljudje pa so dne 5. maja dali dosti glasov kandidatu g. Mravljctu, kije bil vladni kandidat. —Shod jc imel pozneje tudi kandidat g. dr. Zore, kije bil pa bolj slabo obiskan in mu niso dali glasov. — Igra. Igrali so naši igralci Saloigro Matajcv Matija. — 19. maja pa žaloigro Junaško dekle, ki sojo pozneje ponovili na Prcžganjcm. Junija so pa Prcžganjci tu igrali narodno igro Divji lovec. Iger smo imeli v tem letu dosti. (...) Nastop nove vlade z notranjim ministrom dr. Korošcem2* so naši ljudje sprejeli z. velikim veseljem. (...) Banskim svetnikom jc bil imenovan g. Franc Štrubclj (Mchlc) s Peči. (...) L. 1936 (...) X. XII. 1. 1935. je igralo šmarsko prosvetno društvo tukaj igro Koroški tihotapci. — (...) Materinski dan z dcklamacijami, petjem in igrico jc bil tudi letos. Prosvetno društvo iz Sostrega jc priredilo v lepi zimi tukaj dve šaloigri: Davek za samec in V gostilni krčmarja Jarma. Naši so tudi priredili kmalu na to tudi Revčka Andrcjčka, pa še eno čez nekaj časa. — Skušali smo ustanoviti Prosvetno društvo, a nc gre. Pravila imamo potrjena. Nič možnih fantov, razen par. Glavno jc pa društvo za fante. Imeti društvo pa popivati, ponoče-vati, klafati itd. naprej, nima pomena. Težko je za duhovnika, ki mora biti za vse sam. — (...) Konec maja je umrl v Višnji Gori (na domu) župan g. Jož. Erjavec. Bil jc silno marljiv, zmožen, nadarjen kulturni delavec, zlasti jc bil strokovnjak za ceste. Bil je prej oblastni poslance, zvest pristaš dr. Korošca. Zadnji protiljudski režim ga jc nekam zmešal, da sc jc vsaj na zunaj, če nc v srcu, nekaj odmaknil od dr. Korošca. Imel je prekrasen pogreb, kamor so prišli tudi zastopniki oblastev iz raznih krajev. R. I. P.2'1 Za njim vodi županske posle — kakor jih jc /c v bolezni Erjavčevi — podžupan g. Fr. Štrubclj s Peči, banski svetnik. — (...) Shod. 4. okl. (na roženvensko nedeljo) jc bil politični shod JRZ"' na Grosupljem. Prišel jc minister dr. Krek Franc Vidic /Prime/, 1921 podžupan. in senator Smodcj ter advokat Stare." Od tu so se peljali na okrašenem VOZU Z državnimi m narodnimi zastavami. (...) 9. XI. je bil pa politični shod 3KZ tukaj v cerkveni hiši. Govoril je inž. Sodja. Shod je bil šc dobro obiskan. — Občinske volitve so bile 6. XII. Štrubclj je dobil pri volitvah v tukajšni šoli vse glasove razen 2. Nekaj ljudi se volitev ni udeležilo. Tudi oni iz občine Grosuplje so dali Orobniču vse glasove razen par. V Višnji Gori je dobila JRZ vseh 18 odbornikov, na Grosupljem pa 17. — Agitacija je bila velika. (...) L. 1937(...) Za Baragovo semenišče" zbirka (a 1.50 od vsakega /upijana) je nesla 1260 din. Po drugih župnijah naše dekanijc primerno niso toliko nabrali. (...) L. 1938(...) Konec marca so igrali in šc dvakrat ponovili lepo igro Hasanaginica. (...) Prežganjci (prosvetno društvo) so igrali tu Podrti kri/, srednje dobro. (...) 11. sept. SO Višnjam igrali tu Kralj na Rctajnovi. Ustanovni občni zbor tukajšnjega prosvetnega društva je bil 30. X., čez 14 dni pa je bil ustanovljen fantovski odsek. — 20. novembra so igrali tu Grosu-peljci igro Čik, ki je bila slabo obiskana. (...) II. dcc. so bile državnozborske volitve. Tukaj Sta samo dva volila nasprotno! — (...) O božiču (v noči) igrali tu in ponovili na Štefanovo igro Cvrčck za pečjo. Tudi otroci so imeli svojo igro. (...) L. 1939 (...) 8. jan. je predaval domači župnik s skioptičnimi slikami" O sv. Ceciliji; ponovil je prihodnjo nedeljo. (...) Opombe 1 Bambicev rokopis je pravopisna in jezikovno peeodoMjen, npr. Belgradje prepisan kot Beograd, krajšave so i/pisanc. Znak (...) pomeni, da je besedilo izpuščeno. 1 Cerkvena hiša je hiša na zahodni strani cerkve sv. Jakoba, namenjena za stanovanje cerkovnika. Zgrajena je na mestu nekdanje Dobrotovc kašče, kupljene skupaj z Dobrotovo hišo in vrtom. Leta 1910 je hila zgrajena nova cerkvena hiša s sobo za shode (po Švigljcvi kroniki, str. 59). 1 Josip Švigclj je kot župnik služboval na Polici od dee. 1908 do julija 1920. 4 Samostojna kmetijska stranka, stranka slovenskih liberalcev na podeželju. Slovenska ljudska stranka, pogovorno imenovana klerikalna stranka. 1 Orel, zveza telovadnih društev, ki je temeljila na katoliški ideologiji, ustanovljena 1906. 7 Franc Kremžar (1883 — ?), novinar in politik, doma iz. ( crovicc, obć. Šmartno pri I.itiji. Zastopal je načela katoliškega radikalizma, odločnega slovenstva in Krekovega krščanskega socializma. " Cerkvena organizacija, katere člani naj bi se po Marijinem zgledu trudili biti čim boljši kristjani. ' Gregor Žerjav (1882— 1929), politik, ki je po prvi svetovni vojni vodil slovensko liberalno stranko, zastopal centralizem in hotel s pomočjo Beograda zrušiti klerikalno politično prevlado v Sloveniji. 10 Ivan Pucclj (1877—1945), politik in pisatelj, doma iz Velikih Lašč. V Narodno napredni stranki je zagovarjal koristi kmetov, po I. svetovni vojni seje pridružil Samostojni kmetijski stranki. " Pravilno hišno ime Mihjavc. 12 Latinsko: pretveza za pitje in plesanje. " Dr. Lojze Čampa (1900 — ?), rojen v Vel. Poljanah pri Ortneku, novinar in odvetnik. 14 Jože Erjavec (1871 —1936), doma i/ Drage, umrl v Podsmrcki. u Anton Korošec (1872—1940), duhovnik in politik, voditelj Slovenske ljudske stranke, zastopal slovensko avtonomistično politiko. 16 Članic Marijine družbe. 17 Andrej Skulj (1880—1956), doma z Griča pri Vel. Laščah, šolnik in sadjar. '* Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija. " Jakob Skubic iz Malega Konca. 20 Poslance Jugoslovanske radikalne kmečke demokracije, v katero je že 1932. leta prestopila večina slovenskih liberalnih voditeljev, med njimi tudi I. Pucclj. 21 Korošec je bil konliniran na Hvaru, ostali pa v Foči. Bileći in Ključu v Bosni oziroma Hercegovini. 22 Punktacijc so se v letih 19.32 in 1933 imenovali kratko izraženi pogoji opozicijskih strank za sodelovanje z. oblastjo, hkrati pa so bili politični programi. Punktacijc SLS so se širile z. letaki, 31. dec. 1932 pa jih je objavil tržaški [I Piccolo. V punk tacijah je SLS zahtevala narodno in finančno samostojnost Slo vem je, njeno politično in kulturno svobodo in radikalno socialno zakonodajo. I iberalno Jutro je punktacijc ostro napadlo kot separatistične, enako tudi vodstvo Jugoslovanske radikalne kmečke demokracije. 21 Olepševalno (turistično in kulturno) društvo, ki ga je vodil Jože (?) Kozlcvčar, csperantist. 24 Alojz Žitnik (Ledrar) (1883—1967) obrtnik, kmet in občinski politik. M Mihael Adamič (1864—1949) iz. Praproč. 2fi Leta 1933 sc jc režimska Jugoslovanska radikalna kmečka demokracija preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko. 27 Alojz Tomaž.ič, zdaj živi v ZDA, Florida, publicist. 2* Kot notranji minister v Stojadinovičcvi pronacistični vladi je preganjal jugoslovanske komuniste (1935—1938). " Lat. rcquiseat in pacc, naj počiva v miru! Jugoslovanska radikalna zajednica, 1935. leta ustanovljena stranka, ki jo je vodil Stojadinovie, predsednik vlade. " Franc Smodej (1879—1949), duhovnik, časnikar in politik, prizadeval sije zlasti za priključitev slovenske Koroške k Jugoslaviji; verjetno Fgon Stare (1882—1959), ljubljanski odvetnik, vendar SBI. ne navaja njegovega političnega delovanja. >2 Baragovo semenišče za sedanjim Gospodarskim razstaviščem v Ljubljani naj bi obsegalo akademski kolegij, več kulturnih dvoran in teološko fakulteto. Zamisel jc bila zaradi vojne samo delno uresničena: zdaj jc v stavbi akademski kolegij. Pionirski dom, Festivalna dvorana in kino. G radnjo jc plačal škof dr. G. Rozman, prispevke pa so zbirali po vseh župnijah. 24 Na steklo narisane pobarvane slike, ki se projicirajo. Viri in literatura: Arhiv odvetniške zbornice Slovenije, Ljubljana; Dolinar, Ksenija (ur.): Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana, 1988; lanežie, prof., Marija, Polica, ustna informatorka, 1989; Kronika župnije Polica, župnijski arhiv Polica; Matične knjige župnije Polica in Višnja Gora, Nadškofijski župnijski arhiv, Ljubljana; Pokoren: Biografije slovenskih duhovnikov, Nadškofijski arhiv, Ljubljana; Prunk, Janko: Slovenski nacionalni programi; Ljubljana, Društvo 2000, 1989; Slovenski biografski leksikon; Ljubljana, SAZU, 1925 — ; Sluga, Meta (ur.): Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979. NAŠA OBČINA IN OBČANI GOSPODARSTVO OBČINE GROSUPLJE V LETIH 1987—1988 Miro Pavić* L Uvod V letih 1987 in 1988 so se pogoji gospodarjenja v naši družbi zaostrili do te mere, da govorimo že o globoki gospodarski krizi pa tudi krizi razvoja družbenoekonomskega sistema. Kot glavna posledica vseh neugodnih gibanj se pojavlja visoka inflacija, kije dosegla že tako višino, da gospodarski subjekti niso več zmožni obvladovati svojega poslovanja. To je vplivalo tudi na gospodarstvo naše občine, prav tako pa na delovanje družbenih dejavnosti. Lahko pa ugotovimo, da izrazitejših težav izven sklopa splošne gospodarske krize v gospodarstvu naše občine v obdobju 87—88 nismo imeli. II. Struktura gospodarstva Za našo občino lahko rečemo, da ima relativno ugodno gospodarsko strukturo po velikosti gospodarskih subjektov, glede na dejavnost, ki jo opravljajo, pa struktura ni tako ugodna, saj je gospodarstvo skoncentrirano v dveh dejavnostih — industriji in gradbeništvu. V času od leta 1986 je bilo v gospodarstvu tudi nekaj reorganizacij. Tako je ukinjen TOZD Albin Grajzar Ivančna Gorica, kije posloval kot obrat, trenutno pa je ukinjena tudi proizvodnja v obratu, vzpostavljena jc nova DO Unis Kops z izločitvijo iz DO Unis Elkos (posluje od I. 7. 19X8). SLI. 19X9 je ukinjen TOZD Specialne baterije Šentvid pri Stični in deluje kot obrat DO Iskra Zmaj, TOZD Prašičereja Stična seje reorganizirala v okviru Mercatorja v samostojno DO Farma Stična, Veterinarski zavod Krim sc jc organiziral v Veterinarski zavod ljubljanske legije Grosuplje, tako da so sc pripojili vsi zavodi v okviru občin ljubljanske regije v ta zavod kot poslovne enote, s 1. I. 19X9 sc je tudi TOZD-u Splošne gradnje v okviru GPG pripojil TOZD Gradbeni polizdelki, kije deloval v Ljubljani, k Partnerju pa seje priključila kot poslovna enota manjša DO iz Ljubljane. Tako jc v občini trenutno 37 gospodarskih subjektov, od tega: 15 enovitih delovnih organizacij, 3 DO s 3 DSSS in 8 TOZD-i, 6 TOZD-ov s sedežem matične DO izven občine, 2 kmetijski zadrugi, I temeljna organizacija kooperantov, 1 obrtna zadruga in 1 pogodbena organizacija združenega dela. Poleg teh organizacij jc v občini še 27 obratov oz. poslovnih enot organizacij s sedežem izven občine. Z ozirom na novo zakonodajo so v pripravi nadaljnje reorganizacije gospodarskih subjektov. Gospodarska struktura jc predvsem predelovalne narave, kar pomeni, da jc odvisnost od drugih okolij velika (surovine, repromaterial, energija), primarni in terciarni sektor gospodarstva pa predstavljata manjši del. Zasebni sektor gospodarstva predstavlja pomembno dopolnitev družbenemu sektorju na področju zaposlovanja, pa tudi s svojimi možnostmi za kooperacijsko sodelovanje. * Ci 1290 Grosuplje, Kovačičcva 4. dipl. oec. Tabela 1: Struktura gospodarstva občine po dejavnostih dejavnost struktura po 1987 dohodku 1988 struktura po zaposlenih 1987 1988 industrija kmetijstvo gradbeništvo promet in zveze trgovina gostinstvo in turizem obrt stan. komun, gospodarstvo 45,3 5,0 30,9 3,4 6,5 1,7 4,8 2,4 47,2 5,6 29,7 3,0 6,4 1,5 4,6 2,0 45,2 4,3 33,5 3,7 6,0 1,8 3,2 2,0 47,3 4,1 32,4 3,4 6,1 1,7 3,1 1,9 Vir: ZR 1988 Tabela 1: Struktura gospodarstva glede na lastnino proizvajalnih sredstev Vir: UDP, ZR 1988, Register obratovalnic sektor delež v številu zaposlenih 1987 1988 delež v dohodku 1987 1988 družbeni zasebni 88,2 11,8 87,6 12,4 88,4 11,6 90,6 9,4 III. Zaposlenost V občini je bilo v letih 1 987 in 1988 zaposleno naslednje število delavcev (po stanju konec meseca): Tabela 3: Zaposleni v občini po sektorjih dejavnosti Vir: ZR 1988, RAD-1, Register obratovalnic dejavnost 1987 str. 188 str. INI) gospodarstvo občine obrati Skupaj: zasebni sektor Skupaj gospodarstvo: 6138 742 6880 813 7693 70,2 8,5 78,7 9,3 88,0 6294 727 7021 892 7913 70,1 8,1 78,2 9,9 88,1 103 98 102 110 103 negospodarstvo občine DPO, DPS in SIS poslovne enote Skupaj negospodarstvo: 871 139 44 1054 9,9 1,6 0,5 12,0 876 141 43 1060 9,8 1,6 0,5 11,9 101 101 98 101 Skupaj zaposleni 8747 100 8973 100 102,5 Skupno število zaposlenih v občini Grosuplje predstavlja 33% prebivalstva v občini. Poleg teh se iz. občine vozi dnevno na delo še okoli 5.600 delavcev, večinoma v ljubljanske občine, kar predstavlja kar 62% vseh zaposlenih v občini oz. dodatnih 20% prebivalcev občine. Tako je skupno zaposlenih v gospodarstvu in negospodarstvu okoli 53% občanov, poleg teh pa je v občini po zadnjih uradnih statističnih podatkih šc 2.628 aktivnih kmetov, tako da skupno zagotavlja svojo socialno varnost z delom okoli 17.200 občanov ali 63%. 31. 12. 1988 je bilo na Skupnosti za zaposlovanje evidentiranih 130 iskalcev zaposlitve ali 0,5% vseh prebivalcev oz. 1,4% zaposlenih v občini Grosuplje. Trend naraščanja števila nezaposlenih se povečuje. Kvalifikacijska struktura zaposlenih v gospodarstvu seje v tem obdobju izboljšala, saj se je povečal delež više kvalificiranih delavcev. Tabela 4: Kvalifikacijska struktura zaposlenih v gospodarstvu občine Vir: Skupnost za zaposlovanje občine Grosuplje _ strukturni delež stopnja izobrazbe |QXd 19x7 1988 I 17,0 15,0 14,3 II 20,0 19,3 23,4 III 8,3 8,6 4,6 IV 29,8 30,8 30,7 V 17,3 17,7 18,3 VI 5,2 5,6 5,6 VII 2,4 2,9 3,4 VIII 0,0 0,0__0T IV. I i/irnj obseg poslovanja V letih 1987 in 1988 seje fizični obseg industrijske proizvodnje gibal zelo različno. Tako je bil v letu 1987 za 3,8 indeksne točke nižji kot v letu 1986, leta 1988. pa je bila industrijska proizvodnja za 8 indeksnih točk večja. Tako je v letu 1988 glede na leto 1986 v kumulativi dosežen porast obsega industrijske proizvodnje. Istočasno so bile zaloge končnih izdelkov v letu 1987 nižje za 8,3 indeksne točke leta 1986. kot 1988 pa so bile večje za 36,2 indeksne točke. V kumulativi so se torej povečale tudi zaloge gotovih izdelkov kot posledica manjšega povpraševanja, predvsem na domačem trgu. V začetku leta 1989 ugotavljamo, da problemov z zasedenostjo kapacitet v industriji kljub manjšemu povpraševanju ni, zaloge končnih izdelkov pa vplivajo na slabše finančne rezultate. Gradbeništvo kot druga pomembna dejavnost v občini v teh dveh letih še ni imelo večjih težav z zasedenostjo kapacitet kljub izraziti krizi na domačem trgu. Tako so leta 1987 opravili po statističnih podatkih za 6,9% več norma ur kot v letu 1986 in 24,4% več kot 1988. Tako gibanje obsega del je posledica vse krajših rokov izvedbe del v gradbeništvu. Kljub temu pa sc kriza v pridobivanju novih del v gradbeništvu nadaljuje, tako da seje GPG že usmeril v konkretne akcije za prestrukturiranje svoje dejavnosti. V kmetijski proizvodnji smo dosegli naslednjo višino tržne proizvodnje: Tabela S: Tržna proizvodnja v kmetijstvu občine Vir: TRG 31, TRG 33 proizvod enota mleko I mlado pitano govedo kg drugo klavno govedo kg nepitana goveda kg teleta za pitanje kg govedo za pleme kg mastni in polmastni prašiči kg prašiči za pitanje kg mesnati prašiči kg konji za zakol kg pšenica I krompir kg vrtnine kg količina 1987 1989 IND 11.386.999 11.616.475 102,3 1.126.016 1.228.561 109,1 265.977 207.859 78,1 70.751 57.431 81,2 65.345 104.763 160,3 44.600 46.444 104,1 67.040 56.004 83,5 5.796 — - 1.733.239 1.686.676 97,3 139.956 157.204 112,3 589 1.596 271,0 2.529.852 1.145.858 45,3 76.292 29.017 38,0 Občina Grosuplje ostaja mccl glavnimi pridelovalci mleka v širši regiji pa tudi v okviru RS, slabši rezultati v prašičereji so posledica bolezni, ki seje razširila v letu 1987, poljščine pa so bile leta 1987 pod tržno proizvodnjo zaradi suše. Škoda zaradi suše jc po oceni znašala 2.600 mio din in ni mogla biti ustrezno nadomeščena, ker ni finančnih skladov v taki višini. V. Poslovanje gospodarstva občine na zunanjetrgovinskem področju V obdobju 1987 in 1988 so bili na tem področju v občini doseženi relativno ugodni rezultati. Posebno v letu 1988 so se bistveno izboljšali sistemski pogoji za izvoznike, tako da je izvoz postal pomembno nadomestilo za uzpad povpraševanja na domačem trgu, še bolj pomembna pa jc vloga izvoza v njegovem razvojno-tehnološkem vplivu na posamezne gospodarske subjekte. Tabela 6: Izvoz in uvoz občine v obdobju 1987—1988 v mio din Vir: AOP center NBS (carinska deklaracija) po tečaju 1 $ = 1262,03 1987 1988 IND STRUKTURA 1987 1988 IZVOZ —SKUPAJ 29.619 28.344 95,7 100 100 — konvertibila 20.406 20.312 99,5 68,9 71,7 — kliring 9.213 8.032 87,2 31,1 28,3 UVOZ —SKUPAJ 14.791 17.872 120,0 100 100 — konvertibila 13.532 16.798 124,1 91,5 98,3 — kliring 1.259 1.074 85,3 8,5 1,7 Izvoz, na konvertibilni trg predstavlja 71,7 % celotnega izvoza in sc še povečuje. Prav tako jc na področju uvoza, kjer jc delež klirinškega trga zanemarljiv. Z izvozom na konvertibilni trg pokrijemo vse potrebe po uvozu s tega trga; tako jc pokritje uvoza v letu 1987 znašalo 149%, v letu 1988 pa 121%. Večino izvoza v občini ustvarjajo industrijske delovne organizaejc. Med večjimi in uspešnejšimi izvozniki so IMP DO Livar, Black & Decker, Kovinastroj, Motvoz in platno, oba TOZD-a Rašice, Stolarna in Iskra TOZD Stikalni elementi, med njimi pa jc tudi obrat Kroja na Krki, Iskre v Višnji Gori in Iskre Zmaja v Šentvidu pri Stični, poleg teh opravi veliko storitev tujim gostom Turist TOZD Motel Grosuplje. V celotnem prihodku gospodarstva občine izvoz še nc predstavlja večjega deleža, sc pa v zadnjem obdobju povečuje. Tako je leta 1986 znašal 7%, leta 1987 9,8% in 1988 11,7%. VI. Finančni rezultati poslovanja gospodarstva Finančni rezultati v nominalnih kazalnikih ob tako visoki rasti cen nc dajejo prave slike brez ocene vplivov rasti cen na te podatke. V letu 1987 jc znašala rast drobnoprodajnih cen 130,6%, v letu 1988 pa 202,2 "/<, istočasno so življenjski stroški naraščali v letu 1987 po stopnji 131,9% in leta 1988 199,6%. Iz podatkov jc razvidno, da seje v obdobju 1986—1988 povečala ekonomičnost poslovanja s 54,0%. na 63,2 % in reproduktivna sposobnost gospodarstva z. 11,8 % na 14,2%, zmanjšali pa sta sc akumulacijska stopnja s 6,3 % na 5,6 % in produktivnost, saj jc rast dohodka na delavca nižja od rasti drobnoprodajnih cen. V letu 1987 seje dohodek na delavca povečal za 128%, v letu 1988 pa za 167,9%. Tako seje v letu 1988 občutno zmanjšala produktivnost dela, kar so nadomestili z. visoko stopnjo rasti cen. V letu 1987 so imeli izgubo v Black & Dcckcrju, Iskri Zmaju TOZD Specialne baterije, Stolarni in Lcsnini TOZD Sinolcs. Vse OZD so izgubo pokrile ob oddaji zaključnega računa, tako da do večjih problemov ni prihajalo. Najbolj pereč položaj jc bil v Stolarni, kije poslova- Tabela 7: Finančni rezultati gospodarjenja v občini Vir: ZR 1988 Elementi in kazalci Celotni prihodek Porabljena sredstva Doseženi prihodek Razporeditev skupnega dohodka Del dohodka za skupne potrebe Del dohodka za splošne potrebe Del dohodka za druge potrebe Čisti dohodek Razporeditev sredstev za bruto OD Skupna poraba v TOZD Akumulacija Izguba Dohodek na delavca (v din) Dohodek v primerjavi s poprečno uporabljenimi poslovnimi sredstvi (v %) Akumui. v primerj. s popr. uporab, poslov, sredstvi (v %) — akumulacijska stopnja Srcdstv. za reprod. v primer, s popr. upor. posl. sred. (v %) — reproduk. stopnja Delež prihodka ustv. na tujem trgu v celotnem prihodku (v %) Delež sredstev za OD in skupno porabo v dohodku(v %) Delež sred. za akumui. v dohodku (v %) Poprečni mesečni obračunani čisti OD na delavca (v din) Poprečno število zaposlenih na podlagi stanja konec meseca La v pogojih ukrepa družbenega varstva še v letu 1988. in v Sinolcsu. V letu 1988 je imela izgubo („ima vendar jo je prav tako pokrila pred oddajo zaključnega računa. Iz tega slcctt.ua s( se izgube v občini občutno zmanjšale, da je večina organizacij izgube odpravila, med njim. tu di Stolarna, ki je imela v tem obdobju največje težave in bila že tik pred stečajem, sedaj pa p« -slujc z nadpovprečnimi rezultati. . . ... ■ • Posledica padanja akumulativne stopnje v gospodarstvu je razvojni zastoj V orXini,WT letih 1987 in 1988 ni bilo večjih vlaganj v novo tehnologijo, programe in kapacitete, ki d z.ag Uvijali hitrejši razvoj gospodarstva in predvsem nova delovna mesta. Tako smo v letu vložili v osnovna sredstva samo 12,4% več sredstev, kot je znašala obračunana amortizacija, leta 1988 pa 22,9%. Vlaganja so bila v večini usmerjena v obnovo tehnologije. Oflebni dohodki zaposlenih v gospodarstvu so v letu 1987 zadržal, ^J™'"*?™ glede na leto 1986 v povprečju višji za 131 % (enako kot življenjski stroški), občuten padecpa je bil leta 1988, saj so bili v povprečju višji le za 142%, življenjski strosk, pa za 199 6 A V let 1987 seje zaostanek OD gospodarstva občine za povprečjem gospodarstva RS zelo zmanjSa. in je znašal lc 1,1%, * letu 1988 pa 2,8%. VII. Poslovanje negospodarstva Položaj družbenih dejavnost, ,c povezan z gospodarstvom, saj zanj i"*^***" drug, stran, pa mora gospodarstvo zanje namenjati del svojega dohodka. V zadnjem obdobju 1987 1988 IND 190,787,671 563,887,464 281 140,482,797 397,421,100 283 50,5.34,355 139,466,358 276 86,258 604,80 701 7,431.420 6,731,510 91 666,073 645,004 97 8,367,179 30,718,036 372 .34,186,527 100,767,023 295 26,479,313 84,428,549 319 2,408,176 4,276,336 178 6,270,323 12,240.537 195 1,303,855 178,456 14 7,910,826 21,189.055 268 63,2 63,2 100 7,8 5,6 71 16,4 14.2 86 9,8 11,8 121 57,2 63,6 111 12,4 8,8 71 253,871 614,669 242 6,138 6,294 103 smo bili priča neugodnim gibanjem na tem področju, saj je ob stalnem povečevanju obremenitev dohodka gospodarstva padala tudi njegova akumulativnost. To seje dogajalo kljub nenehnemu interventnemu poseganju države na to področje, kar pa je zelo oteževalo delovanje družbenih dejavnosti v občini. V občini posluje na področju družbenih dejavnosti 14 organizacij združenega dela, od tega 7 na področju vzgoje in izobraževanja in kulture, 7 pa na področju socialno-z.dravstvcnega varstva. V obdobju 1987—1988 sc je število zaposlenih v družbenih dejavnostih povečevalo, še posebno izrazito v letu 1987. Tabela 8: Zaposleni v negospodarstvu občine po dejavnostih Vir: RAD-1, ZR 1988 dejavnost 1986 str. 1987 str. IND 1988 str. IND vzgoja, izobr. in kultura 343 33,6 358 33,9 104,4 362 34,2 101,1 soc. zdravstvo 508 49,7 513 48,7 101,0 514 48,5 100,2 Skupaj: 851 83,3 871 82,6 102,4 876 82,7 100,5 DPS, DPO in SIS 129 12,6 139 13,2 107,7 141 13,3 101,4 poslovne enote 42 4,1 44 4,2 104,7 43 4,0 97,7 Skupaj negospodarstvo 1022 100,0 1054 100,0 103,1 1060 100,0 100,5 V obdobju 1987—1988 je v družbenih dejavnostih izkazal izgubo v poslovanju samo DVZ Ponikve po ZR 1988. V tej OZDje položaj še vedno zelo slab, predvsem v proizvodnem delu dejavnosti, pa tudi razmere v domski dejavnosti (pogoji nastanitve oskrbovancev) so relativno slabe. Na področju nagrajevanja delavcev so v letih 1987 in 1988 tekla prizadevanja za uskladitev OD z gospodarstvom. Zaostanek seje deloma zmanjšal, ni pa sc povsem odpravil. V letu 1987 so OD negospodarstva zaostajali za republiškim povprečjem negospodarstva za 12,3 %, v letu 1988 pa za 11,0%. V strukturi družbenih dejavnosti namenjamo večino sredstev za delovanje zdravstva in izobraževanja. Tabela 9: Struktura skupne in splošne porabe v občini (v 000 din) Vir: Obrazec B-2, Bilanca prihodkov in odhodkov SIS 1988 , . , 1987 1988 dejavnost 7ncsek 5tr zncsek str ,N[) zdravstvo 4.516.334 38,5 12.653.430 41,5 280 otroško varstvo 1.960.914 16,7 4.926.171 16,2 251 zaposlovanje 77.492 P,7 196.120 0,6 253 soc. zdrav, varstvo 6.995.383 59,6 18.953.384 62,2 271 izobraževanje 2.591.228 22,1 7.388.192 24,2 285 kultura 246.611 2,1 505.148 1,7 205 telesna kultura 106.934 0,9 187.299 0,6 175 raziskovanje 11.728 0,1 30.215 0,1 258 vzgoja, izobraževanje 2.956.501 25,2 8.110.545 26,6 274 Skupaj skupna poraba 9.951.884 84,8 27.064.238 88,8 272 splošna poraba 1.778.740 15,2 3.402.761 11,2 191 SKUPAJ: 11.730.624 100 30.466.999 100 260 V letih 1987 in 1988 je poslovala z izgubo le zdravstvena skupnost, izguba pa je posledica dolgotrajnih neracionalnosti na področju zdravstva in premajhne materialne osnove za tako razvito socializacijo zdravstvene oskrbe. 70 Lil TOVARNK MOTVOZ IN PLATNO Andrej Struna* V letu 1990 slavi t;i najstarejša tovarna v občini Grosuplje svojo 70-lctnico delovanja. Bralcem skušamo v kratkih črtah zgodovinsko orisati prehojeno pot tega delavskega kolektiva od skromnih začetkov tovarne v stari Jugoslaviji pa vse do današnjih prelomnih in težkih časov, v katerih tudi kolektiv Motvoza skuša najti trdnejše in varnejše temelje za svoj nadaljnji uspešni razvoj. Že v letu 1919 je podjetnik Anton Šinkovec i/ Kranja kupil zemljišče in začel graditi vr-vamo na mestu, kjer je tudi danes del tovarniških objektov. V začetku leta 1920 je obrat Že začel izdelovati vrvi iz lanu in konoplje, ki so šle dobro v prodajo. To je omogočilo nadaljnjo širitev zmogljivosti in pa zaposlitev novih delavcev — vrvarjev. Do leta 1923 so zgradili in te začeli z obratovanjem tcrilnicc lanu za pridobivanje lanenih vlaken. V tistem letu se je prvotno podjetje preoblikovalo v delniško družbo še vedno pod vodstvom Antona Šinkovca. Zal je tovarna ob koncu leta 1925 imela izgubo, kar je povzročilo, tla so delničarji sklenili izvesti tiho likvidacijo družbe. Za likvidatorja so imenovali mladega ekonomskega strokovnjaka Metoda Dularja, ki jc dal tovarni svoj pečat oziroma začrtal temelje za njen nadaljnji uspešni razvoj. Kmalu je ugotovil, da so izdelki iz asortimana tovarne Motvoz in platno zanimivi in iskani na tržišču ter na svojo pest aktiviral zastalo proizvodnjo in s tem zastavil uspešen nadaljnji razvoj tovarne, kar so delničarji soglasno podprli. Tovarna leta 1925 •61290 Grosuplje. Sela I 5« Andrej Struna Zgradili so nove obrate in kupili sodobnejšo opremo. Pred drugo svetovno vojno je bilo v tovarni zaposlenih že 486 delavcev v več obratih: tcrilnica lanu, predilnica lanu in konoplje, vrvarna, tkalnica in apretura. Lan so gojili na širšem območju Dolenjske, konopljeno vlakno pa so kupovali v Vojvodini. Takrat so izdelovali: laneno vlakno, laneno in konopljeno prejo, lanene in konopljene vrvi, blago za šotorska krila, nahrbtnike, rjuhe, brisače, črtasto blago za srajce in razne vrste tehničnih tkanin. Upokojeni profesor dipl. ing. occ. Metod Dular živi v Ljubljani in je v letu 1989 proslavljal že devetdeseti rojstni dan. Tudi po pričetku 2. svetovne vojne je tovarna nadaljevala z delom. Pozivu za boj proti okupatorju so se delavci Motvoza množično odzvali. Ni naključje, daje bilo 29. oktobra 1941 med 8 prvoborci — ustanovitelji Grosupeljske čete — kar 5 delavcev iz te tovarne. Deloval je tudi tovarniški odbor OF;, ki je širil propagando proti okupatorjem in sodeloval pri zbiranju materiala, hrane, orožja in denarja za narodnoosvobodilno vojsko. Kako močan je bil odpor delavcev tovarne proti okupatorju, zgovorno priča podatek, da je v vojni izgubilo življenje 45 delavcev (med temi jih jc 29 padlo v borbi, 8 je bilo talcev, 6 preminulo v internaciji, 2 pa sta bila žrtvi zračnega napada). Med drugo svetovno vojno jc bila tovarna bombardirana in nato ob umiku, šc pred vdorom Nemcev, do tal požgana. Takoj po osvoboditvi so začeli delavci s pomočjo lokalnih oblasti obnavljati porušene zgradbe in poškodovane stroje. Obnova jc bila opravljena večinoma s prostovoljnim delom. Tako je tovarna samostojno obratovala do leta 1948, ko so jo priključili k Industriji platnenih izdelkov Jarše. Kot samostojen obrat so delavci motvoza na Grosupljem 17. 9. 1950 izvolili svoje prve samoupravne organe. Večino dobrih strojev so v tem času premestili v Jarše. Kolektiv Motvoza seje kljub temu predvsem zaradi vneme delavcev obdržal. Obrat seje 10. aprila 1951 osamosvojil in pričel ponovno samostojno poslovati kot Tekstilna tovarna Motvoz in platno Grosuplje. Ker močno dotrajani stroji niso omogočali kvalitetne proizvodnje, se jc kolektiv Motvoza v letih 1959 in 1960 lotil rekonstrukcije predilnice in delno motvozarnc. Znaten del opreme je bil kupljen s pomočjo kreditov, manjši del pa s samofinanciranjem. Z zastarelo tkalnico in drugo izrabljeno opremo ni bilo mogoče dosegati zadovoljivih rezultatov, zato je podjetje v letu 1968 zašlo v težave. 1969. seje v Motvozu pričela postopna preusmeritev proizvodnje izdelkov iz konoplje in bombaža na nadomestne izdelke iz. sintetičnih materialov — predvsem polipropilena. Zc kar na začetku seje pokazalo, da imajo novi proizvodi primerno tržno vrednost, zato se je nadaljevalo z razvojem v smer predelave in izdelave PP izdelkov. Do leta 1979 se jc bistveno zmanjšala klasična proizvodnja predelave konoplje in izdelava bombažnih, sintetičnih in tehničnih tkanin. Ves nadaljnji razvoj jc temeljil na samolinaneiranju, saj za tekstilno industrijo nikoli ni bilo pravega razumevanja pri zakonodajalcih. Do leta 1980 so bili tako zgrajeni nova kotlovnica in tralopostaja, zgradba vzdrževalnih delavnic, skladiščni prostori, nova proizvodna hala in objekt družbene prehrane. Poskrbljeno jc bilo tudi za novo strojno opremo, saj sta bili nabavljeni 2 proizvodni liniji za izdelavo polipropilenskih foliastih trakcev (niti), 24 klasičnih tkalskih strojev za izdelavo embalažnih tkanin, 17 tkalskih strojev za tkanje okroglih tkanin, 5 sukalnih strojev in stroji za modernizacijo v konfekciji. Z uveljavitvijo zakona o združenem delu se jc v letu 1978 podjetje preoblikovalo v temeljno organizacijo združenega dela in se priključilo k delovni organizaciji T ekstil Ljubljana. V tem obdobju jc bila za potrebe TOZD Lile Mengeš kupljena linija za proizvodnjo štapel vlakna. Zaradi motenj na tržišču ta linija ni dala zaželenih rezultatov, pa tudi v okviru DO Tekstil ni bilo mogoče plasirati pretežnega dela te proizvodnje. Zaradi neuresničitve dogovorjenega razvoja v okviru DO Tekstil in premajhnih interesov za skupno delo se jc TOZD Motvoz, v letu 1985 izločil iz DO Tekstil Ljubljana in v letu 1986 že posloval ponovno kot DO Tekstilna tovarna motvoz in platno Grosuplje. V letu 1982 jc kolektiv sovlagal v izgradnjo prve jugoslovanske tovarne polipropilena dinarska sredstva v vrednosti 2.600.000 IJVSs pravico Metod Dular na obisku v tovarni, I9H9 3000 ton osnovne sintetične surovine letno. Prav to sovlaganjc je pripeljalo Motvoz v letu 19X6 v resne težave, MJ je bila DO zaradi zakonskih predpisov prisiljena Uporabljati dvakrat dražjo domačo surovino ob zamrznjenih prodajnih cenah lastnih izdelkov. Delavci Motvoza pa so tudi te težave prebrodili in v nadaljnjem razdobju se razširili In modernizirali tovarno. Prodaja izdelkov Motvoza je močno zastopana V izvozu na konvertibilno tržišče (blizu 509!). preostali del pa v glavnem prodajo na domačem trgu. Za dosedanje uspešno delo je kolektiv prejel številna priznanja, kot: — diplomo in plaketo I.OUISA ADAMIČA. — zlati znak Zveze sindikatov Slovenije, — državno odlikovanje ob 60-letnici obstoja tovarne RIT) DELA Z RDEČO ZASTAVO, — JUGOSLOVANSKEGA OSKARJA ZA EMBALAŽO na sejmu leta 1971 za izdelavo prvih sukljanka vreč za embaliranje povrtnin in krompirja, — JUGOSLOVANSKEGA OSKARJA ZA EMBALAŽO na sejmu leta 1972 za posebno izvedbo PP-vrcč za embaliranje elektrokorunda. — JUGOSLOVANSKEGA OSKARJA ZA EMBALAŽO na sejmu leta 1986 za izdelavo prvih kontejner vreč v Jugoslaviji za pakiranje sipkih materialov od 500 do 1500 kg s 5-kratnim varnostnim faktorjem nosilnosti. Danes je podjetje Tekstilna tovarna motvoz in platno Grosuplje moderna tovarna za proizvodnjo polipropilenskih 111 konopljenih izdelkov. V okviru proizvodnih kapacitet obstaja le ostanek stare proizvodnje, to je predilnica, ki izdela ca. 220 ton konopljenih prej letno, in motvozarna, ki da 450 ton motvoza letno (več kot 50% ga izvozi v / K Nemčijo). Imamo urejen obrat ekstruzijc s 5 ekstrudorji, ki letno izdelajo ca. 4000 ton polipropilenskih trakcev in trakov. Podjetje ima moderno tkalnico, kije za tovrstno proizvodnjo največja v Jugoslaviji in izdela do 2000 ton tkanin. V okviru tovarne je tudi sodobno opremljena konfekcija, ki letno izdela do 1400 ton raznih vreč oziroma do 12.000.000 komadov. Poleg omenjenega se proizvede letno 1000 ton polipropilenskih veziv za potrebe kmetijstva in industrije. Za leto 1990 načrtujemo, da bomo ustvarili 136.606.400 din celotnega prihodka, in to s 405 delavci. V tem letu načrtujemo tudi nakup sodobne ekstruzijske linije v vrednosti ca. 1.800.000 DliM. V Motvozu mislimo, da moramo intenzivno iskati nove proizvode za trg in pričeti z delno, postopno preusmeritvijo proizvodnje. Delavci smo trdno odločeni, da bomo nadaljevali uspešno delo tudi v prihodnje in sc šc naprej vključevali na vse zahtevnejša tuja tržišča kot tudi domači trg. GOSPODARSKI: DELOVNE ORGANIZACIJE V OBČINI GROSUPLJE, NJIHOV NASTANEK IN RAZVOJ DO LETA 1985 Stane Valvntinčič* Uvod Analizirali smo gospodarske organizacije po seznamu, ki gaje predložila občina Grosuplje v I. 1984. To so organizacije združenega dela, ki imajo sedež v občini Grosuplje. Seveda so z. vidika preučevanja delavskega gibanja v občini Grosuplje pomembne na področju gospodarskih DO tudi tiste, ki nc obstajajo več, pač pa so obstajale nekoč, in tiste, ki imajo svojo nadrejeno organizacijsko enoto (DO, TOZD ali drugo) izven občine Grosuplje. Slednje v pričujočem poročilu niso zajete. Zajete gospodarske organizacije združenega dela navajamo po abecednem redu. 1. AGROSTROJ Ljubljana. TOZD Albin Grajzar. Ivančna Gorica, Malo Hudo 8a 2. Transportno podjetje AVIOPREVOZ, Ivančna Gorica 3. BLACK & DECKER Jugoslavija, p.o. Grosuplje 4. IMOS, elektrotehniško podjetje Grosuplje, POZD ELEKTROSERVICE 5. Trgovsko podjete GUMA, Grosuplje 6. IMOS INSTALACIJE, p.o. Grosuplje 7. ISKRA — Avtomatika, TOZD stikalni in zaščitni elementi, Prcdstruge 29 8. ISKRA — ZMAJ, TOZD Specialne baterije, Šentvid pri Stični 9. KOMUNALNO podjetje Grosuplje 10. KOV1NASTROJ Grosuplje, Tovarna gostinske opreme, p.o. Adamičeva c. 36 11. Mercator KIT KZ Stična, Ivančna Gorica 12. KIT KZ Ljubljana, TZO Grosuplje 13. KZ Videm—Dobrepoljc 14. IMP DO LIVAR (l 4 TOZD), Ivančna Gorica 15. MOTVOZ IN PLATNO, Grosuplje 16. PARTNER, proizvodnja in poslovne storitve, p.o. Grosuplje 17. Mercator — PEKARNA Grosuplje 18. Mercator — Ljubljanske mlekarne, TOZD Stična PRAŠIČEREJA 19. GP Turist, Ljubljana — TOZD MOTEL GROSUPLJE 20. RAŠICA — tovarna pletenin, TOZD Konfekcija Ambrus 21. RAŠICA — TOZD Konfekcija Šentvid pri Stični 22. Lcsnina, Ljubljana — TOZD SINOLES, Ivančna Gorica 23. Lcsnina, Ljubljana — TOZD SPLOŠNO MIZARSTVO, Grosuplje 24. Imos, SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE Grosuplje (s petimi TOZD) 25. Slovcnijalcs, STOLARNA DOBREPOLJE, Videm—Dobrepoljc 26. ABC Pomurka, TABOR, trgovina, gostinstvo in turizem n.sol.o., Grosuplje 27. Obrtna DO UNIVERSAL, p.o. Ivančna Gorica, Malo Hudo 3 28. VETERINARSKI ZAVOD KRIM, Grosuplje 29. Zavod za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje Grosuplje Tem delovnim organizacijam smo julija 1984 poslali namensko izdelan vprašalnik z 12 vprašanji in potrebnimi podvprašanji, na katerega naj bi odgovorile do 3().sept. 1984. Nekaj jih je res do tega datuma odgovorilo, večina pa pozneje. Poslednje šelc decembra 1985. Bile pa so potrebne številne intervencije — pisne, telefonske, pa tudi osebni obiski. Ti zapozneli odgovori so seveda vzrok manjši časovni neusklajenosti (npr. za odgovor na vprašanje »sedanje stanje« so vzeti različni termini, za nekatere je to julij 1984, za druge celo december 1985). To poročilo ustreza odgovorom iz ankete. Na koncu pa bomo poizkusili sumarno povzeti rezultate ankete. I. Nastanek — osnovanje — in razvoj gospodarskih delovnih organizacij v obč. Grosuplje od časa po prvi svetovni vojni do leta 1985 1. AGROSTRO.I Ljubljana, TOZD Albin Grajzar, Ivančna Ciorica, Malo Hudo 8, kot je sedanje njegovo ime (1984) je imel eno samo predhodno obliko, in sicer je to bila Kmetijska mehanizacija, obrat Albin Grajzar Ivančna Gorica, ki je bila ustanovljena julija leta 1945. Ustanovilo jo jc Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo SR Slovenije, Ljubljana. Organizacijska oblika organizacije Albin Grajzar jc TOZD in to pripada organizacijsko DO Agrostroj Ljubljana. 2. Transportno podjetje AVTOPREVOZ Ivančna Gorica jc bilo na pobudo Obč. skupščine Grosuplje ustanovljeno I. 1958 pod imenom Avtomehanična delavnica in prevozništvo Ivančna Gorica. Leta 1962 jc nastalo SAP Ljubljana — Enota Ivančna Gorica. Leta 1964 jc dobilo sedanje ime in naslov, to je Transportno podjetje AVTOPREVOZ. Njegova organizacijska oblika je DO. 3. BLACK & DECKER Jugoslavija, Grosuplje je bilo ustanovljeno leta 1974, ustanovitelja pa sta TEHNO IMPEX Ljubljana in BLACK & DECKER MANUI'ACTl IRING COMPANY, ZDA. Njegova organizacijska oblika jc enovita DO (brez TOZD-ov). 4. IMOS Elektrotehniško podjetje Grosuplje — POZD ELEKTROSERVICE, Grosuplje, Cesta na Krko 9. Ustanovljeno jc bilo 31. 12. 1973 z. ustanovitveno pogodbo, ustanovitelj Anton Pcčnikar s sodelavci, ki so združili svoje delo v pogodbeno organizacijo. Leta 1979 (dne 7. 9.) se je s samoupravnim sporazumom oziroma sprejetim referendumom združilo v SOZD Imos Ljubljana in kot (njegova) POZD dobilo sedanje ime in sedež. 5. Trgovsko podjetje GUMA, Grosuplje, Brezje pri Grosupljem I. Ustanovljeno jc bilo 1. 1977, ustanovitelj je Skupščina občine Grosuplje. Njena organizacijska oblika: samostojna DO. 6. DO IMOS — INSTALACIJE Grosuplje. Ustanovitelj Skupščina občine Grosuplje I. 1964 (29. aprila 1964 z določbo št. 313—10/64), z imenom Obrtno podjetje Instalacije Grosuplje. Od I. 1973 do 1977 ima naziv: Obrtno montažno podjetje Instalacije, Grosuplje, od I. 1977 do 1982 se imenuje Delovna organizacija Instalacije, Grosuplje. Od I. 1982 do izpolnitve vprašalnika (I. K). 1984) pa ima naziv DO IMOS — Instalacije, Grosuplje. Njena organizacijska oblika: enovita delovna organizacija. 7. ISKRA — Avtomatika, TOZD Stikalni in zaščitni elementi, Predstrugc 29. Ustanovitev: febr. 1960 v okviru tovarne TELA kot njen Obrat Dobrcpoljc. Ustanovitelj: TELA. 1975 postane TOZD TELA — sektor Dobrcpoljc. Od leta 1978 pa ima sedanjo organizacijsko obliko, to jc TOZD Stikalni in zaščitni elementi, DO ISKRA Avtomatika. 8. ISKRA — ZMAJ, TOZD Specialne baterije, Šentvid pri Stični. Ustanovitelj: Zmaj — Ljubljana, leta 1956, kot Obrat Šentvid pri Stični 108. Od 1974 dalje ima sedanje ime in organizacijsko obliko TOZD. 9. KOMUNALNO podjetje, Grosuplje, C. na Krko 7. Ustanovitelj: Skupščina obč. Grosuplje, leta 1965 (29.dcc.) kot Stanovanjsko-komunalno podjetje. Od (13. 6.) 1966 dalje ima sedanji naziv. Organizacijska oblika: enovita DO. 10. KOVINASTRO.I Grosuplje, Tovarna gostinske opreme p.o., Adamičeva c. 36. Ustanovitelj: Občinski ljudski odbor Grosuplje, leta 1960 kot obrtno podjetje Kovinas- troj Grosuplje. Odi. 1966 do 1971 Podjetje za izdelavo gostinske kovinske opreme KOVINASTRO.I. Od I. 1971 do 1974 Tovarna za izdelavo gostinske kovinske opreme I NERGOIN-VEST—KOVINASTRO.I, Grosuplje. Od leta 1974 dalje sedanji naslov. Organizacijska oblika: enovita DO. 11. Mcrcator KIT, KZ Stična, Ivančna Gorica, Cesta 2. grupe odredov 17. Ustanovljena I. 1946 z nazivom NAPROZA (Nabavno-prodajna zadruga). Naslednje leto se ustanove zadruge, ki se I. 1960 združijo v Kmetijsko zadrugo Stična, s sedežem v Ivančni Gorici (to so bile zadruge: Ambrus, Zagradcc, Krka, Muljava, Višnja Gora s Stično). L. 1962 sc KZ Stična pripoji še KZ Radohova vas. Odi. 1969 dol. 1979 je bila KZ Stična pripojena tudi Mesarija Stična. L. 1979 se KZ Stična pripoji SOZD KIT, 1. 1984 pa SOZD Mcrcator. Njena organizacijska oblika: enovita DO. 12. KIT KZ Ljubljana, TZO Grosuplje. Od 1. 1959 do 1969 je pripadala Agrokombinatu Grosuplje, od 1. 1969 do 1972 pa Agro-kombinatu Barje. Od I. 1972 spada pod Ljubljanske mlekarne, TOZD Kooperacija, in od I. 1972 dalje je Temeljna zadružna organizacija Grosuplje (TZO Grosuplje v KIT KZ Ljubljana). 13. M-KIT Kmetijska zadruga Dobrcpoljc. Ustanovitev v letu 1927 (20. marca), koje Kmetijsko društvo Dobrcpoljc (ustanovljeno 1. 1896) ustanovilo Živinorejsko zadrugo. Leta 1956 je bila ustanovljena Kmetijska zadruga, v katero so se združile prvotne zadruge v Dobrcpoljski dolini (Ponikve, Videm in Kompoljc). KZ jc enovita DO v sestavi SOZD-a Mcrcator — KIL. 14. —17. 1MP LIVAR Viktor Kolesa, Ivančna Gorica s 4 TOZD in DSSS. Ustanovljeno 1. 1966, z odlokom skupščine občine Grosuplje, z združitvijo livarne TRATA Ljubljana in AGROSERVIS-a iz Ivančnc Gorice kot Poslovna enota livarna, TOZD TRATE, do I. 1974. Od I. 1974 do 1978 TOZD Livarna. Od I. 1978 dalje (poročilo iz febr. 1986) jc Delovna organizacija Livar s: (14) IMPTOZD VIPO Ivančna Gorica, Delovna skupnost skup. služb, Ivančna Gorica, (15) TOZD LBK Ljubljana (Livarna barvnih kovin), (16) TOZD LSML Ivančna Gorica (Livarna sive in modularne litine), (17) TOZD TA Ivančna Gorica (Tovarna armatur). 18. Tekstil, Ljubljana, TOZD MOTVOZ IN PLATNO, n.sol.o. Grosuplje, Taborska 34. Ustanovitelj Anton Šinkovec iz Kranja, leta 1919, kot Vrvarna Grosuplje. Leta 1921 dozidana tcrilnica in skladišče, vrvarna podaljšana. Leta 1923 jo prevzame delniška družba kot Mehanična vrvarna, tcrilnica in predilnica lanu in konoplje d.d. Grosuplje. Leta 1928 prevzame tovarno Kreditna banka Ljubljana in določi njeno novo ime Tovarna motvoza in vrvarna d.d. Grosuplje. Leta 1934 se tovarna preimenuje v Motvoz in platno d.d. Grosuplje. Leta 1942 ima isto ime, s tem da se pred njim piSe še italijanski naziv Spago e tela S.A. Leta 1944 se imenuje Motvoz in platno d.d. v likvidaciji. Leta 1946 (odločba št. 145/12 od 12. 2. 1946) jo imenuje Ministrstvo za industrijo in rudarstvo Slovenije kot Motvoz in platno Grosuplje. Dne 1.1. 1978 se tovarna pripoji Tekstilu in se imenuje Tekstil, Ljubljana, TOZD Motvoz in platno. SI. 1. 1986 pa izstopi iz SOZD-a Tekstil in se zopet imenuje: Motvoz, in platno Grosuplje. Organizacijsko je enovita OZD. 19. PARTNER, proizvodnja in poslovne storitve, Grosuplje, Adamičeva 15. Ustanovitelj je Občina Grosuplje, in sicer od l.jan. 1957 kot DE Knjigovodski biro in DE Tiskarna. Od 23. 7. 1981 dalje ima sedanji naziv. Organizacijska oblika: enovita OZD. 20. Mercator PEKARNA Grosuplje, p.o. proizvodnja kruha in peciva. Ustanovitelj je bil Krajevni ljudski odbor I. 1951. Tako posluje od 25. 9. 1952 (do 1970) kot PEKARNA Grosuplje. Od 1978 dalje pa v sedanjem nazivu, in sicer kot enovita DO. 21. Mercator—Ljubljanske mlekarne TOZD PRAŠIČEREJA Stična. Ustanovljena I. 1976 (l.julija) kot obrat KZ Stična. Pred tem je bila organizacija naslednja: od 1.4. 1959 Kmetijsko gospodarstvo Grosuplje, od 1. I. 1964 Agrokombinat Grosuplje, obrat Stična, od 16. 10. 1969 Agrokombinat Barje, obrat Stična, od 5. 4. 1972 Ljubljanske mlekarne, obrat Stična. od 1.7. 1976, ko postane Ljubljanske mlekarne, TOZD Stična Prašičereja, jc razvoj šel takole: Po I. 3. 1978 KIT Mesna industrija Gorenjske, TOZD Stična Prašičereja, od 1. I. 1981 dalje KIT Ljubljanske mlekarne, TOZD Stična Prašičereja. Od I. 1984 ima sedanji naziv. Organizacijska oblika: TOZD. 22. GP Turist Ljubljana — TOZD MOTEL Grosuplje. Ustanovitev: Hotel Turist, Ljubljana, leta 1970 (decembra). 23. RAŠICA, Tovarna pletenin, TOZD Konfekcija Ambrus. Ustanovitelj DO RAŠICA I. 1957. Od 1. 1976 dalje v sedanji organiz. obliki: TOZD Rašica. 24. RAŠICA Tovarna pletenin, TOZD Konfekcija VLTAVA, Šentvid pri Stični. Ustanovitelj DO Rašica I. 1954 kot obrat Šentvid (bivše Pletilstvo Krašovcc), od I. 1976 v sedanji obliki. Organizacijska oblika: TOZD 25. Lesnina Ljubljana — TOZD SINOLES, Ivančna Gorica. Ustanovljen v sedanji org. obliki 1. 1974 kot TOZD Lesnina Ljubljana. Prej pa jc dejavnost bila v raznih organizacijskih oblikah, začenši z I. 1948, koje bilo Invalidsko mizarsko podjetje Ivančna Gorica. Od 1954 do 1960 seje imenovalo: Obrtno podjetje Kovina—Les, Od 1971 do 1974 jc Proizvodno podjetje SINOLES Šentvid pri Stični, od 1974 dalje pa v sedanji org. obliki: TOZD Lesnina Ljubljana. /hi.rnik onime Grosuplje xvi. 1990 63 26. Lesnina Ljubljana — TOZD SPLOŠNO MIZARSTVO Grosuplje, Cesta na Krko 38. Ustanovitelj: Šparovcc brane na pobudo KLO Grosuplje, in sicer I. 1947 (4. jan.) v prostorih zasebnega obrtnika Jožeta Bavdka, Grosuplje. Organizacijska oblika: TOZD. 27—32. SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE Grosuplje n.sol.o. Ustanovitelj: Okrajni ljudski odbor Grosuplje (z. odločbo 144/1), 27. 8. 1946, kot: Gradbeno podjetje in tehnični biro Dolcnjgrad, Grosuplje. Od 28. 4. 1947 do 8. 11. 1952 se reorganizira v Dolcnjgrad, Okrajno gradbeno podjetje Grosuplje. Od 8. 11. 1952 do 26. 6. 1961 jc Dolenjsko gradbeno podjetje Grosuplje in od 26. 6. 1961 dalje Splošno gradbeno podjetje Grosuplje — SGP Grosuplje. Jc OZD (organizacija združenega dela) in ima (I. 1984) v svojem sestavu temeljne organizacije združenega dela in delovne skupnosti, in sicer: (28) TOZD Splošne gradnje, Taborska 13, Grosuplje, (29) TOZD Kovinsko-lesni obrati, Industrijska 1, Grosuplje, (30) TOZD Projektivni biro, Trubarjeva 65, Ljubljana, (31) TOZD Gradbeni polizdelki-proizvodnja. Cesta dveh cesarjev 393, Ljubljana, (32) TOZD Igrad gradbeništvo, Tržaška 16, Vrhnika, DS Skupnih služb, Taborska 13, Grosuplje, DS nastanitve in prehrane delavcev, Topniška 33, Ljubljana. 33. Slovcnijales STOLARNA DOBREPOL.IE, Videm-Dobrcpoljc. Ustanovljena 7. 6. 1948, ustanovitelj Okrajni ljudski odbor Grosuplje kot Okrajna lesna industrija Stolarna Dobrepoljc. Od 28. I. 1954 do 1960 kot Stolarna, žaga in mlini in od 1960 do 9. 4. 1973 kot Stolarna Dobrepoljc, potem pa v sedanji organizacijski obliki. Jc enovita OZD. 34—37. ABC Pomurka DO TABOR, Trgovina, gostinstvo in turizem, n.sol.o., Grosuplje, Adamičeva 14. Ustanovitelj: Okrajni ljudski odbor Grosuplje (z odločbo I. 67/4—51) 28. okt. 1951 kot Splošno trgovsko podjetje TABOR, Grosuplje (do 1953). Od 1953 do 1974 sc imenuje Trgovsko podjetje Tabor Grosuplje, od 1974 do 1979 pa ABC Trgovsko podjetje Tabor Grosuplje. Sedanja OZD jc nastala z združitvijo: 1. ABC Trgovsko podjetje TABOR Grosuplje, Adamičeva 14 in 2. Gostinsko podjetje POLŽEVO Grosuplje, Adamičeva 15. V svoji sestavi ima: (35) TOZD Maloprodaja, Trg. na drobno, n.sub.o., Grosuplje, Adamičeva 14, (36) TOZD Veleprodaja, Trg. na debelo, n.sub.o., Grosuplje, Industrijska 3, (37) TOZD Polževo, gostinstvo in turizem, n.sub.o., Grosuplje, Adamičeva 14. 38. Obrtna delovna organizacija UN1VERZAL p.o. Ivančna Gorica, Malo Hudo 3. Ustanovljena 1. 1962(1. maja) kot Komunalno podjetje Ivančna Gorica. Leta 1972 se reorganizira v sedanjo organizacijo. Je enovita OZD. 39. Veterinarski zavod KRIM, Grosuplje. Ustanovljen 1. 7. 1979. Ustanovitelj: SOB Grosuplje, Ljubljana Vič-Rudnik, Cerknica, Vrhnika, Logatec, Ribnica. Jc enovita DO s petimi delovnimi enotami (DE): Grosuplje, Ljubljana Vič-Rudnik, Cerknica, Vrhnika, Ribnica. 40. ZAVOD za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje, Grosuplje. Ustanovljen 1981, konstituiran 1982. Ustanovitelji: Občina Grosuplje, Komunalna skupnost Grosuplje, Stanovanjska skupnost Grosuplje. Organizacijska oblika: enovita DO. POVZETEK PODATKOV O NASTANKU IN RAZVOJU NAVEDENIH GOSPODARSKIH ORGANIZACIJ V OBČINI GROSUPLJE 1.1 Časovni pregled prvotnega nastanka (ustanovitve) Desetletje Delovne organizacije v občini Število Grosuplje so bile ustanovljene do 1. 1920 Motvoz in platno 1 1920—1930 0 0 1931—1940 0 0 1941 —1950 Agrostroj, KZ Stična, Splošno mizarstvo Grosuplje, 6 Splošno gradbeno podjetje, Stolarna Dobrepolje, Naproza (Mcrcator) 1951 —1960 Avtoprevoz, Iskra avtomatika, Iskra Zmaj, II Kovinastroj, KZ Ljubljana TZO Grosuplje, Partner, Pekarna, Prašičereja, Rašica Ambrus, Rašica Šentvid, Tabor 1961 —1920 Instalacije, Motel Grosuplje, Univerza!, 5 Livar, Komunalno podjetje Grosuplje 1971 — 1980 Black & Decker, Elcktroservice, Guma, Sinoles, 6 Krim, Grosuplje, Zavod za prostorsko planiranje Od 1981 dalje 0 0 do konca 1985 1.2. Ustanovitelji teh gospodarskih organizacij 1.2.1. Politično teritorijalni organi oz. organizacije (KLO, OLO, občina, republika) . . 17 1.2.2. Gospodarske organizacije (industr., obrt., gostinstvo)..................... 9 1.2.3. Zasebniki........................................................ 3 1.3 Število vseh delavcev po posmeznih gospodarskih organizacijah Ime gospodarske organizacije Skupno število delavcev ob ustanovitvi leta 1984 (ali pred 10 leti) Agrostorj — Albin Grajzar, Ivančna Gorica ? 63 Avtoprevoz, Ivančna Gorica 26 215 Black & Decker, Grosuplje 37 163 Elcktroservice, Grosuplje 6 90 Zbornik obćinc Grosuplje XVI. 1990 65 Ime gospodarske organizacije Skupno število delavcev __i--- ob ustanovitvi leta 1984 (ali pred 10 leti) Ciuma, Grosuplje 14 36 Instalacije, Grosuplje 18 214 Iskra Avtomatika, Dobrcpoljc 6 283 Iskra Zmaj, Šentvid/Stična 40 140 Komunalno podjetje Grosuplje 2 109 Kovinastroj, Grosuplje 9 344 KZ Stična 55 93 (6 je pripravnikov) KZ Ljubljana, TZO Grosuplje 7 38 K Z Dobrcpoljc ? 13 Livar, Ivančna Gorica 106 (26 + 80) 729 Motvoz in platno, Grosuplje 120* 470 Partner, Grosuplje 5 15 Pekarna, Grosuplje 6 51 Prašičereja, Stična 59 72 Motel, Grosuplje 48 28 Rašica, Ambrus 38 . 110 Rašica, Šentvid 23 99 Sinoles, Ivančna Gorica cca 100 (1974) 113 Splošno mizarstvo, Grosuplje 3 103 Splošno Gradbeno podjetje, Grosuplje 48** (1758) 2444 Stolarna, Dobrcpoljc 5 120 Labor, Grosuplje 23 334 Univcrzal, Ivančna Gorica 37 17 Veterinarski zavod Krim, Grosuplje 28 36 Zavod za prostorsko urejanje, Grosuplje 20 24 * To je bilo v samem začetku, ko sc jc tovarna šele gradila (1919-1921) in so to bilii v veliki meri tudi gradbeni delavci. Koncem leta 1921 je to število doseglo celo 152 Leta po glavni dograditvi tovarne, pa to število pada na 88, ker so odpadli gradbeni delavci. ** To je število iz leta 1946, prav prvotno število pa je bilo še manjše. V anketi se daje stanje pred 10 leti (torej leta 1974—1989). 2. Profili delavcev, po izobrazbi, spolu in provenienci V prvi vrsti so dani profili ob ustanovitvi DO (pri nekaterih leta 1974), v drugi pa sedanji profili (1984 oz. 1985). Ime DO Kje delajo Izobrazba Spol Od kod so V proizv. V skup. službah (režija) Visoka srednja ali višja nižja M Ž Iz ohčinc Grosup-Ije Od drugod (druge repuhlike) 1 2 .3 4 5 6 7 8 9 10 Agrostroj — (1984) 38 ni podatkov 26 3 28 32 42 21 63 Avtoprevoz (1958) (1984) 24 175 2 32 3 29 26 175 24 188 2 27 26 93 114 (12 iz druge republike) Black & Decker (1974) (1984) 37 163 >,«r*s. ~ 2 7 9 89 26 67 17 91 20 72 31 141 6 22 F.lcktroscrvice (1974) (1984) 6 90 3 27 2 6 1 12 6 72 8 110 1 7 3 62 6 55 Guma (1977) (1985) 18 14 18 1 7 25 7 10 7 16 7 20 7 25 11 (1 iz druge republike) Instalacije (1974) (1984) 133 174 13 40 1 8 2 13 153 193 151 196 5 18 iz občine iz obč. 4- okol. Iskra-avtomatika (1960) (1985) 6 251 32 3 2 63 4 217 3 201 3 82 6 30 253 Iskra — Zmaj (1974) (19X4) 88 110 18 30 2 4 25 102 117 31 41 75 99 91 118 15 22 Komunalno (1974) (1985) 45 86 31 23 2 .3 17 63 89 61 82 15 17 69 99 7 10 Kovinastroj (1960) (1984) 240 ni podatkov 104 12 54 278 258 86 324 9 KZ Stična (1974) (1985) 88 71 20 16 3 4 20 79 85 4 66 30 37 57 103 83 5 4 KZ Ljubljana, TZO Grosuplje (1977) 7 — (1985) 38 — 1 1 4 6 33 6 7 1 31 7 37 1 K Z Dobrcpolje (1974) (1985) 5 5 8 9 — 6 8 7 6 8 X 6 6 13 12 1 2 Ime DO Kje delajo Izobrazba Spol Od kod so V proizv. V skup. službah (režija) Visoka ali višja srednja nižja M Ž Iz občine Grosup-Ije Od drugod (druge republike) 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Livar (1986) (1974) 498 244 231 25 33 92 8 604 13 569 224 160 40 310 180 399 (20 iz druge rep.) MotVOZ in platno (1923) (1984) 147 460 5 10 152 460 — Partner (1957) (1984) 5 5 10 1 1 4 5 9 2 2 3 13 5 15 — Pekarna (1951) (1984) 6 46 5 ni 2 podatkov 3 41 6 39 12 6 51 — Prašičereja Stična (1959) (1984) 67 ni podatkov (vseh delavcev je bilo 59) 5 6 12 54 44 28 65 7 Motel Grosuplje (1970) (1985) 26 ni podatkov (vseh delavcev je bilo 48) 2 — 18 10 14 14 25 3 Rašica Šentvid (1954) (1985) 49 99 — — 1 47 98 2 47 96 47 82 14 (tudi iz rep.) Rašica Ambrus (1957) (1985) 90 110 ni podatkov 2 108 5 15 85 93 85 81 12? Sinolcs (1974) (1984) 91 96 9 17 3 9 15 91 95 82 94 18 19 96 100 4 13 8pl. mizarstvo Grosuplje (1974) 78 ' (1984) 88 13 15 1 7 17 84 85 80 84 19 88 89 3 14 Splošno gradbeno (1974) (1984) podjetje 1588" 170 1769 675 39 156 80 3.34 1639 1954 1621 2185 137 209 320 488 1438 1956 Stolarna Dohrcpoljc (1948) (1984) 95 ni podatkov 25 2 22 96 85 35 109 11 Tabor (1974) (1984) 136 178 30 56 2 10 9 20 185 304 ni podatkov 092 242 150 16 283 51 (5 iz drug. rep.) Univerzal (1974) (1984) 34 14 3 3 1 2 1 35 15 ? ? ? ? 34 17 4 Ime DO Kje delajo Izobrazba Spol Od kod so V proizv. V skup. Visoka srednja nižja M Ž Iz. občine Od drugod službah ali Grosup- (druge (režija) višja Ije republike) 1 2 3 4 5 6 1 8 9 10 Veterinarski zavod Krim (1979) 24 4 15 9 4 25? 3 11 17 (1984) 30 6 20 9 7 31 5 14 22 Zavod za prostorsko plan ranjc (1981) 8 12 6 13 1 8 12 19 1 (1984) 11 13 6 16 2 11 13 23 1 Pregled nam kaže določene številčne (kvantitativne) kazalce gibanja delavcev: 1. Številčno stanje delavcev in njegovo gibanje za posamezne delovne organizacije je razvidno iz pregleda pod 2. 2. Po izvedeni anketi jc v prikazu delovnih organizacij (brez DO Livar, ki na anketo ni odgovorila) v teh delovnih organizacijah skupno število vseh delavcev v občini Grosuplje —3868. 3. Njihovo število raste tudi v zadnjem desetletju. Za 14 DO, za katere so podatki o številčnem gibanju delavcev v razdobju 1974—1984/85, kaže pregled, da se jc njihovo število dvignilo za okrog 70%. Pri tem so samo 3 organizacije, v keterih sc je število delavcev v tem času zmanjšalo (KZ Stična s 108 na 87, Motel Grosuplje s 48 na 28, Univerzal s 38 na 17). 4. Ob analizi 28 DO, za katere razpolagamo z ustreznimi podatki iz ankete, sc izobrazbena struktura delavcev kaže v naslednjih razmerjih: 4.1. Delavcev z visoko, višjo in pa srednjo izobrazbo jc cca 15%, pri čemer jih jc z visoko (višjo) izobrazbo cca 2,6%. 4.2. Značilna odstopanja pa so v obe strani. Tako odstopajo glede višjega % visoke, višje ali srednje izobrazbe: — Black & Decker 58,8% — Guma 70% — KZ Stična 95% — Prašičereja Stična 25 % — Krim Grosuplje 80% — Zavod za prost. plan. 95 % 4.3. Zadnji dve DO (Krim in Zavod...) bistveno odstopata tudi glede visoke ali višje izobrazbe delavcev s 55 oziroma 25 %, kar jc seveda glede na karakter njihove dejavnosti razumljivo. 5. Pri analizi 25 DO jc bila ugotovljena teritorialna provenicnea delavcev: 5.1. Lc-ti prihajajo v največjem odstotku s teritorija same občine Grosuplje — 63 % (37% pa od drugod), pri tem sta dve DO — Avtoprcvoz Stična, Iskra avtomatika Dobrcpo-Ije, ki (po prejetih podatkih iz ankete) imata bistveno večji odstotek delavcev, ki tja na delo prihajajo oz. so iz drugih občin: 55 oziroma 89%. 5.2 Posebno pa jc treba glede tega vprašanja izdvojiti Splošno gradbeno podjetje Grosuplje. To ima zaradi svoje organizacijske podobe le okrog 20% delavcev s področja občine Grosuplje, ostali so pa od drugod. 5.3. Odstotek delavcev, ki so iz. drugih republik, nc dosega 1%. 6. Splošni odstotek žensk v strukturi delavcev, upoštevaje 26 DO, ki ta podatek v anketi navajajo, je 25%, s tem da so odstopanja zlasti v smeri večjega odstotka žensk v naslednjih DO: Rašica, Šentvid (95% žensk) in Rašica, Ambrus (91%). DRUŽBENI RAZVOJ IN RAZMERJA Anketa obravnava stanovanjska vprašanja zaposlenih, družbeno prehrano, vprašanje kulturno-prosvetnih dejavnosti, rekreacije, organiziranost sindikata in samoupravljanje. 1. Stanovanjska vprašanja: Na anketo je odgovorilo 24 podjetij in ustanov: dobra polovica navaja, da ima v celoti (100%) rešeno stanovanjsko vprašanje; četrtina DO ima do 99% rešeno to vprašanje, druga četrtina ima nad 90% rešeno stanovanjsko vprašanje, pri teh pa je nekaj organizacij, ki nekoliko zaostajajo, med temi pa so Kovinostroj Grosuplje (85%), Iskra Dobropoljc (70%), Partner Grosuplje (60%) in Tabor Grosuplje (delno). 2. Družbena prehrana: Na to vprašanje jc odgovorilo 26 delovnih organizacij, ki menijo, daje vprašanje delavske prehrane na splošno dobro rešeno: lastno družbeno prehrano nudi delavcem 14 podjetij, ostali pa rešujejo prehrano na različne načine, predvsem z dovozom obrokov iz. drugih gostišč in drugih družbenih jedilnic; sedem podjetij poravnava stroške prehrane z boni ali denarnimi prispevki v celotni vrednosti; devet podjetij prispeva k stroškom od 75% do 90%. 3. Stanje v kulturnih, športnih in rekreacijskih dejavnostih se kaže v naslednjih odgovorih: Priročno knjižnico imajo le 4 podjetja, svoja glasila ali obvestila ima enajst delovnih organizacij, od tega je šest tukajšnjih, npr. Nove brazde KZ Stična, Livar, Glasilo Splošnega gradbenega podjetja in Taborske novice, drugim petim pa izdajajo biltene višje, sestavljene organizacije. Ena tretjina poročil o organiziranih športnih dejavnostih, kot so streljanje, smučanje, kegljanje, nogomet, odbojka, namizni tenis; Splošno gradbeno podjetje ima lastno igrišče. 4. Sindikalno gibanje: V vseh podjetjih in ustanovah delujejo sindikati; najstarejša organizacija deluje v tovarni Motvoz & platno iz leta 1926. Dejavnost sindikatov je mnogo bolj izražena v gospodarsko-materialnem smislu kot pa v političnem. Razen v treh organizacijah (KZ Stična, Partner in Zavod za prostorsko urejanje) imajo urejene počitniške zmogljivosti v obliki prikolic (80), garsonjer (10 s 34 ležišči); Splošno gradbeno podjetje ima dva počitniška domova, v Kranjski Gori in Piranu s skupno 100 ležišči, in hišico v Dajli s 14 ležišči; Livar ima počitniški dom v Kranjski Gori s 30 ležišči. Vse DO občine Grosuplje imajo skupaj okoli 420 počitniških ležišč. Potemtakem se lahko v vsej sezoni zvrsti v lastnih zmogljivostih najmanj 3500 delavcev in njihovih družinskih članov. 5. Izobraževanje delavcev je na splošno zelo živahno in v najrazličnejših oblikah, kot so študij ob delu, tečaj i iz varnosti pri delu, predavanja in druge krajše izobraževalne prireditve. Letno se štipendira 250 kandidatov. Med podjetji si za izobraževanje najbolj prizadevajo Splošno gradbeno podjetje, Llcktroservis in Instalacije. 6. Samoupravljanje: Večina DO ima ali svoj lastni delavski svet in samoupravno delavsko kontrolo. Manjše delovne organizacije imajo zbor delavcev, enako TZO Grosuplje. Pet delovnih organizacij ni navedlo samoupravnih teles (Avtoprcvoz, Iskra Zmaj, Rašica Šentvid in Ambrus), samoupravne delavske kontrole pa nimajo štiri DO: Guma, Motel, Stolarna Dobrcpoljc in Universal Ivančna Gorica. Pri dveh zadružnih organizacijah ima nadzorni odbor funkcijo samoupravne delavske kontrole. Opomba: Zaradi odprave Zakona 0 združenem delu. objavi Zakona 0 podjetjih ter ustavnih dopolnil imajo gornji podatki zgodovinsko vrednost; novi socializem prinaša vsakodnevne spremembe, vendar pa hodo nekateri dosedanji dosežki pomembni za naš nadaljnji družbeni in človekoljubni razvoj. NARAVNA IN KULTURNA DEDIŠČINA V OBČINI GROSUPLJE Aleksander Hassin* Jože Novak** Naravna dediščina v občini Grosuplje Varstvo naravne dediščine se usmerja predvsem v tri delovna področja: Varstvo objektov in območij naravne dediščine. Tu obravnavamo vse izstopajoče dele narave, npr. posamezna drevesa, jame, naravna okna, izvire, jezera, reke, potoke itd. Rastlinskih in živalskih vrst ne moremo vedno točno opredeliti, tudi problematika in način varovanja sta drugačna kot pri statičnih objektih. Zato obravnavamo vsako vrsto posebej, vse za ohranitev vrste pomembne prostorsko opredeljive lokalitete — dele življenjskih prostorov (npr. gnezdišča, rastišča, počivališča) pa vključujemo v evidenco nepremične naravne dediščine. Varovanje biotopov je v zadnjem času vedno bolj pogosto in nujno. Biotopov dostikrat ne moremo vključiti v enega od prejšnjih področij (žive meje, gozdni robovi, poplavni logi, mlake, kali, travniki), vendar so neredko izredno ogroženi, s tem pa tudi mnoge rastlinske in živalske vrste, saj je ohranitev življenjskega prostora nujen pogoj za ohranitev posameznih vrst. Za vrednotenje naravne dediščine naštetih treh področij uporabljamo naslednja merila: izjemnost, tipičnost, kompleksnost, ekološki in kulturni vidik. Ovrednoteno naravno dediščino razporejamo glede na to, v katero področje matičnih strok sodi objekt ali območje, v eno ali več tipoloških skupin. Naravovarstvena stroka razporeja objekte ali območja v naslednje tipološke skupine: geološka in paleontološka naravna dediščina, geomorfološka podzemeljska naravna dediščina, hidrološka naravna dediščina, botanična naravna dediščina, gozdna in drevesna naravna dediščina, zoološka naravna dediščina in oblikovana naravna dediščina. Razporejeno in ovrednoteno naravno dediščino, upoštevajoč merila vrednotenja, družbenopolitična skupnost zavaruje kot naravno znamenitost. Zavarovani deli naravne dediščine so razporejeni glede na njihov pomen, namen, obseg in vsebino v varstvene skupine. Te skupine so določene z Zakonom o naravni in kulturni dediščini in so naslednje: naravni rezervati, naravni spomeniki, spomeniki oblikovane narave, narodni parki, regijski parki, krajinski parki, zavarovane rastlinske in zavarovane živalske vrste. Evidentirana naravna dediščina občine Grosuplje sodi v vse tipološke skupine, po merilih vrednotenja pa so najpomembnejši nekateri objekti, površine in skupine hidrološke, drevesne, površinske in podzemeljske geomorfološke naravne dediščine. V zadnjem času se močno množijo podatki, ki kažejo tudi na velik pomen zoološke in botanične naravne dediščine, kar velja zlasti za Radensko polje. V doslej evidentirani naravni dediščini posebej izstopajo naslednji objekti in površine: V skupini podzemeljske geomorfološke naravne dediščine: sistem ponornih jam potoka Rašice, Taborska jama, Podpc.ška jama, sistem Zatočncjamc, Krška jama in izvir Krke, Veliki, Mali in Srednji kevdrc, Kompoljska jama, Marjanščica, Lučka jama, Bcznica, Kalska zijal ka, Antonov skedenj, Skedenj, Dolnja Vodena jama. Šimcnkovo brezno in Rivčja jama. V skupini površinske geomorfološke naravne dediščine: Udora v Prestrani, Lučki dol, *f)l(XH) Ljubljana, Bratov Babnik 40; pravnik in umet. zgod. **61290 Grosuplje, Levstikova K; dipl ing. kraj. arch. Mlake na Dobrcpolju, Radensko polje, dolina Kosce, dolina Krke, epigenetsko korito Višnji-ce in Katujška skala. V skupini hidrološke naravne dediščine: Zelcnka, izvir Šicc, Poltarca, Virski studenec, Krka in slap Kosce. V skupini drevesne naravne dediščine: lipov gaj pri Sv. Antonu pri Zdcnski vasi, lipa pri župnišču na Grosupljem, lipovec v Lipljcnah, lipa v Storovju pri gostilni, lipa na Malem vrhu in lipa pri gradu Brinje. Nedotaknjene, pranaravc, na ozemlju občine Grosuplje ni, izjema so nekatere jame, ki pa jih ogroža onesnaženje. Dokaj dobro je narava ohranjena tudi na poplavnih območjih, kar predvsem velja za rastlinstvo in živalstvo na Radenskem polju. Poplavna območja sodijo med najbolj ogrožene biotope, splošno razširjeni in tudi že predvideni agro- in hidromelioracijski posegi bi uničili tc »oaze« naravne dediščine, zato jih je treba zaščititi in ohraniti kot največje naravne vrednote. Arheološka dediščina V Zakonu o naravni in kulturni dediščini moramo pod pojmom nepremična arheološka dediščina razumeti predvsem arheološka najdišča oziroma arheološke terene. Arheološka dediščina je zato precej specifičen del kulturne dediščine, saj skoraj nikoli nimamo opravka le z. objektom dediščine, ampak vedno z zaključenim topografskim območjem. Manifestira se torej kot prostorska danost, ki jo moramo, kar se da celovito, upoštevati tudi pri načrtovanju rabe prostora. Osnovni namen varstva je ohraniti kulturno, znanstveno, zgodovinsko in estetsko vrednost dediščine. Pri tem je nadvse pomembno, dajo ohranimo čim bolj v celoti. Čas je namreč arheološke vire že tako načel, da ni več mogoče preučevati izbranega dela še ohranjene dediščine, ampak le njeno celoto. Že ta celota je le šc del tistega, kar je ustvarilo v materialu neko preteklo obdobje. In čc k temu dodamo šc dejstvo, da pojavov iz preteklosti skoraj nikoli ne razumemo povsem, še zlasti ne v vseh vsebinskih podrobnostih, sc zdi tak pristop k varstvu arheološke dediščine povsem upravičen. Seznam arheoloških terenov, ki jih v nadaljevanju navajamo, zaradi narave arheološke dediščine morda ni popoln. Odraža trenutno stanje raziskav. Topografija in rekognosciranje arheoloških terenov nista in ne moreta biti zaključen proces, zato bo tu in tam prišlo v bodoče do dopolnitev, bodisi v številu bodisi v obsegu in ovrednotenju arheoloških terenov. Vendar ne pričakujemo bistvenih sprememb. Zaporedje arheoloških terenov v seznamu jc geografsko, po temeljnih topografskih načrtih. Poimenovanje se naslanja na kartoteko arheoloških najdišč Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. 1. MALI KONEC. V gozdu z ledinskim imenom Križatcc je utrjeno prazgodovinsko gradišče. 2. BLEČJI VRH. Severno od vasi je na hribu Gradec prazgodovinska naselbina. 3. GORENJE BREZOVO. Severno od vasi je na hribu Kucelj prazgodovinska naselbina. 4. DEBEČE. Našli so posamične prazgodovinske najdbe. 5. PRISTAVA NAD STIČNO. Okrog cerkve sv. Lambreta so kasnoantični refugij in ostanki srednjeveškega gradu. V cerkev je vzidan rimski nagrobnik. 6. MALI VRH PRI ŠMARJU. Na hribu Vrhovka je prazgodovinska naselbina. 7. PODGORICA PRI ŠMARJU. Na Farovškcm hribu je prazgodovinsko gradišče. Ob poti iz Šmarja je prazgodovinska in antična nekropola. 8. TLAKE. Predvidevamo antično postojanko, v cerkvi sta vzidani dve antični spoliji. Vidna je trasa rimske ceste. 9. RAZDRTO. Skozi vas gre rimska cesta, našli so tudi rimske grobove. It). ŠMAR.IE-SAP. V kraju je bila ob rimski cesti večja naselbina. Našli so tudi rimske grobove. 11. ŠMARJE. Na ledini Na rcž.ilah jc prazgodovinska naselbina, pod njo pa prazgodovinski in rimski grobovi. 12. MAGDALENSKA GORA. Okrog cerkve je veliko prazgodovinsko gradišče, obsežno gomilno grobišče se razteza na Velikih senožetih, V šacih in tudi vzhodno od gradišča. 13. PARADIŠČE. Južno od vasi jc antično grobišče. 14. SELA. Iz vasi je znanih nekaj posamičnih arheoloških najdb. 15. PEROVO. Pod vasjo teče rimska cesta, ob njej je prazgodovinsko in rimsko grobišče. 16. STRANSKA VAS. Na Brinjskcm griču je prazgodovinska naselbina z gomilnim grobiščem. 17. POLICA. Na Gradišču jc prazgodovinska naselbina. IX. BLEČ.II VRH. Blizu vasi je antična nekropola. 19. GORENJE BREZOVO. V Stajah je precej obsežno prazgodovinsko gomilno grobišče. 20. POLICA. Vzhodno od vasi je rimska nekropola. 21. SPODNJE BREZOVO. Ob poti proti Peči jc žarno grobišče, mimo gre čez njive Za cesto rimska cesta. 22. DEDNI DOL. Posamično arheološko najdišče. 23. GORENJE BREZOVO. Med Kucljem in Gradiščem so našli posamične arheološke predmete. 24. VRH PRI VIŠNJI GORI. Na Gradišču je prazgodovinsko naselje. 25. VRH PRI VIŠNJI GORI. V vasi jc prazgodovinska nekropola. 26. METNA.I. Severozahodno od vasi je prazgodovinsko gradišče, v vasi in okolici so posamične arheološke najdbe. 27. MEKINJE. Na Ilovici jc antična nekropola. 28. PETRUŠN.IA VAS. Okoli cerkve sv. Miklavža jc prazgodovinsko gradišče. 29. OSREDEK. Pri vasi jc prazgodovinsko gomilno grobišče. 30. PECE. Na Gorici jc prazgodovinsko naselje. 31. PECE. Med Bičjem in Pccami so antične naselbine in grobne ostaline ob rimski cesti Šmarje— Bičjc—Gradišnica. 32. BICJE. Na hribu nad vasjo sta prazgodovinsko gradišče in gomilno grobišče. 33. GROSUPLJE. Na območju železniške postaje je prazgodovinska in antična nekropola. 34. GROSUPLJE. Pri cerkvi sv. Mihaela je prazgodovinsko in rimsko naselje. 35. GATINA. V cerkvi je vzidan antični nagrobnik, zato domnevamo, daje v vasi antično najdišče. 36. MALA ŽALNA. V cerkvi je vzidan antični nagrobnik. 37. VELIKA ŽALNA. Južno od vasi jc antično grobišče. 38. VELIKA LOKA. Domnevamo, da je na ledini Devci antično grobišče. 39. VIŠNJA GORA. Območje mesta jc arheološka lokaliteta. 40. STARI TRG. Na travnikih južno od vasi in ob železnici je antično najdišče. 41. VIŠNJA GORA. Na Starem gradu je prazgodovinsko gradišče z grobiščem. 42. VELIKA DOBRAVA. Jugozahodno od vasi jc posamično arheološko najdišče. 43. PODSMREKA PRI VIŠNJI GORI. Pri graščini jc gomilno grobišče. 44. MALO HUDO. Sledimo lahko potek rimske ceste proti Ivančni Gorici. 45. ZGORNJA DRAGA. Omenjajo posamične arheološke najdbe. 46. SPODNJA DRAGA. Na Krtinarjcvcm posestvu so posamične najdbe. 47. VIR PRI STIČNI. Na Cvingcrju je veliko prazgodovinsko gradišče z dobro ohranjenimi obrambnimi nasipi. Gomilno grobišče obsega 124 večjih in manjših gomil in se razteza vse od Vira proti Gričam, Glogovici in Pristavi ji vasi, kjer so tudi plani žarni grobovi. To je najobsežnejši in najpomembnejši arheološki kompleks osrednje Dolenjske ter predstavlja evropsko pomemben arheološki spomenik. Raziskave so pokazale, daje naselbina trajala vse od 8. stoletja pred našim štetjem pa do prihoda Rimljanov. 48. STIČNA. V območju cistercijanske opatije so antične in srednjeveške najdbe stavbnega in grobiščnega značaja. 49. STIČNA. Na območju Kafehausa je antično grobišče. 50. IVANČNA GORICA. Pri Višnjici, v območju železniške postaje in na griču nad vasjo je antično najdišče. Tu je bilo križišče rimskih cest. 51. PETRUŠNJA VAS. V vasi in okolici je antično grobišče. 52. ŠENTVID PRI STIČNI. V kraju in okolici so antične najdbe naselbinskega in grobiščnega značaja. Verjetno imamo opraviti z večjim rimskim zaselkom ob cesti Emona—Ncviodunum. 53. SVETI ROK. Okrog cerkve je prazgodovinsko naselje. 54. SELO PRI RADOHOVI VASI. Znane so posamične arheološke najdbe. 55. ŠENTPAVEL. Domnevamo, da je tam arheološko najdišče. 56. RADOHOVA VAS. Na Vcncljcvcm hribu sta prazgodovinska naselbina in gomilna nekropola. 57. ŠENTJURJE. Domnevamo, da jc na hribu nad vasjo arheološka lokaliteta. 58. MALA VAS. V vasi najdemo posamične arheološke najdbe. 59. UDJE. Našli so prazgodovinski depot bronastega orodja. 60. PODTABOR. V kraju so našli več posamičnih najdb. 61. GRADIŠNICA. Na vrhu je prazgodovinsko gradišče in gomilno grobišče. 62. CEROVO. Na Taboru jc prazgodovinska in antična naselbina, mimo je tekla rimska cesta. 63. VELIKE LIPLJENE. Pred vasjo je antično grobišče. 64. SPODNJA SLIVNICA. Nad zaselkom Zavrh jc prazgodovinsko gradišče, gomilno grobišče je v bližini. Ob vznožju hriba in na pašniku Laščaku so prazgodovinski grobovi. Grobovi so tudi v vasi, predvsem okoli cerkve in pod njo. 65. VELIKO MLAČEVO. Področje gradu Boštanj je prazgodovinska naselbina, v okolici so prazgodovinske gomile in antični grobovi. 66. VELIKA RAČNA. Na Kopanju jc okrog cerkve večje halštatsko gradišče, na vaških njivah je prazgodovinska nekropola. 67. NOVA VAS. V vasi je prazgodovinsko gomilno grobišče. 78. LEŠČEVJE. Na h ribu Kravjck jc posamično arheološko najdišče. 69. MLEŠČEVO. V vasi je posamično arheološko najdišče. 70. MRZLO POLJE. Domnevamo, da je v naselju arheološka lokaliteta. 71. MALO ČRNELO. Na posestvu kmeta Škuf ča so našli antično stekleno čašo. 72. VELIKE PECE. Pri vasi je velika prazgodovinska gomila. 73. MALE LIPLJENE. V bližini vasi je prazgodovinsko gomilno grobišče in rimsko najdišče. 74. STARO APNO. Na Košcnicah je prazgodovinsko gomilno grobišče. 75. LIMBERK. Na vrhu hriba jc kasnoantični refugij. 76. VODICE. V kraju jc prazgodovinsko grobišče. 77. MALA RAČNA. Domnevamo, da je v vasi arheološka lokaliteta. 78. OSTRI VRH. Najdeni so bili arheološki predmeti. 79. ČUŠPERK. Na Starem gradu jc prazgodovinska naselbina, v bližini jc pripadajoče gomilno grobišče. V grajskem kompleksu so tudi rimski sledovi. 80. VELIKA ILOVA GORA. Jugozahodno od vasi poteka rimska cesta, v bližini jc antično grobišče. 81. VELIKA ILOVA GORA. Na Gradišču je prazgodovinska naselbina, ob cesti proti Krki je gomilno grobišče. 82. RAVNI DOL. Na vzpetini Gradišče je prazgodovinska naselbina. 83. TREBNJA GORICA. Prazgodovinska in rimska nekropola se razteza vse od Krške jame proti Znojilam. 84. KRŠKA JAMA. V jami in pred njenim vhodom so našli predmete eneolitske in že-Icznodobne starosti. Verjetno je bila jama naseljena. 85. GRADIČEK. Na skalovju nad izvirom Poltarice so opazne ruševine objekta, ki je verjetno srednjeveški. 86. KRKA. Na polju pri vasi so našli poleg rimskih arhitekturnih ostalin tudi sočasne drobne najdbe. 87. MULJAVA. Pri vasi so prazgodovinsko gradišče, rimsko naselje in slovansko grobišče. 88. SUŠICA. V gozdu je gomilno grobišče, na njivah pri vasi pa so antični grobovi. 89. PODBUKOVJE. Pri vasi so izkopali prazgodovinske in rimske grobove. 90. GABROVČEC. Pri vasi so našli rimske grobove. 91. MALO GLOBOKO. Na njivah nad potokom Globočecso našli rimski grob, ki jedel večje nekropole. 92. BOKROVA JAMA POD DEČJO VASJO. V jami so našli ostanke človeških okostij in kose prazgodovinske keramike. 93. VALIČNA VAS. Gre za pomembno arheološko lokaliteto razvite halštatske kulture. Naselje je okrog cerkve sv. Mihaela, obsežno grobišče pa vzhodno od vasi. Severozahodno od vasi je manjši latenski in rimski zaselek. Skozi vas teče rimska cesta. 94. STRAŽA. Na vrhu hriba (kota 460 m) je gomila. 95. VELIKE REBRCE. Vzhodno od vasi je med skalami rimsko grobišče. 96. BREG PRI ZAGRADCU. Pred vasjo na levi strani ceste je antično grobišče. 97. RIVČJA JAMA (tudi jama Male Rebrcc). V jami so našli človeški skelet in rimsko glinasto posodje. 98. VIDEM. Na njivah z imenom Ratikc je antično najdišče. 99. PODPEČ. Domnevamo, da je nad vasjo arheološka lokaliteta. 100. ZAGORICA. Našli so več prazgodovinskih predmetov. 101. VELIKI KORIN.I. Na Ciganovcm vrhu sta prazgodovinsko naselje in kasnoantična postojanka. 102. MALI KORINJ. Območje vasi Mali in Veliki Korinj je arheološko najdišče. Obsežen seznam arheoloških terenov v občini Grosuplje že sam po sebi govori o arheološki vrednosti tega prostora. Osrednja Dolenjska tudi sicer velja za najbogatejšo arheološko pokrajino. Po raziskanosti vidno izstopa v vsem jugovzhodnoalpskem prostoru. Za Dolenjsko se jc strokovna javnost začela zanimati zelo zgodaj. Lahko bi celo rekli, da predstavlja svojevrsten pregled zgodovine in razvoja arheološke stroke. Zato ni prav nič čudno, da so prav na osnovi najdišč osrednje Dolenjske zgrajene kronološke lestvice halštatske in latenske dobe v Sloveniji. Varstvo nepremične arheološke dediščine je zato na območju občine Grosuplje izredno pomembna dejavnost, ki bi ji morali dati posebno mesto med vsemi drugimi družbenimi in kulturnimi prizadevanji. Etnološka dediščina Naselbinska stavbna dediščina je kot del naravne in kulturne dediščine v našem prostoru izredno številna in raznolika. Pestrost raznih oblik ljudskega stavbarstva, ki seje izoblikovala v zgodovinskem razvoju in sc prilagajala vsem prostorskim danostim, je ena temeljnih značil- nosti naše kulturne krajine. Posamezne regije so izoblikovale prav določen tip naselij in stavbarstva, ki je za to območje značilen ter z njim neločljivo povezan. Varovanje vseh teh podedovanih vrednot naj bi bila naša skupna dejavnost. To seveda ne pomeni zaviranja vsakršnega razvoja in zgolj ohranjanja obstoječega stanja. To tudi ne pomeni strogega posnemanja starejših vzorov pri novogradnjah, temveč gre za upoštevanje določenih konstant, tako v naseljih kot pri posameznih objektih, ki so se izoblikovale v zgodovinskem razvoju posamezne pokrajine. Pri varovanju kulturne krajine, naselbinske dediščine in posameznih objektov velja upoštevati naslednje bistvene elemente, ki v veliki meri vplivajo na identiteto prostora: — varovanje značilnih vedut na naselje — varovanje silhuete naselja — varovanje historične dominante znotraj naselja ali v širšem prostoru — varovanje značilne in zgodovinsko pogojene parcelacije — varovanje prostorske in talne zasnove naselij — varovanje in upoštevanje značilnih gmot in merskih razmerij objektov — varovanje in upoštevanje že oblikovanih višinskih gabaritov — varovanje in uvajanje ustreznih fasadnih ometov — varovanje naklona strešin, barve in rastra kritine — varovanje posameznih arhitektonskih detajlov. Vsi ti elementi so povezani z. nezazidljivostjo določenih parcel znotraj naselja ali v širšem prostoru. Pri posegih je potrebno upoštevati že oblikovano ulično linijo ter posamezne am-biente, ki so ključnega pomena za identiteto naselja. Na območju občine Grosuplje je etnološka dediščina izredno številna, a se hkrati s spremenjenim načinom življenja tudi najhitreje uničuje. Zato menimo, da moramo vsaj izboru najpomembnejših objektov posvetiti vso skrb in jih ohraniti prihodnjim rodovom. F.tnološka stavbna dediščina 1. Kamni Vrh 4: Podklctcna kmečka hiša. Slamnata kritina s streho na čop. Črna kuhinja. 2. Kamni Vrh: Enocelična kašča iz tesanih brun v središču vasi. Slamnata kritina s streho na čop. 3. Veliki Korinj: Enocelična kašča iz tesanih brun pri hiši št. 9. Slamnata kritina s streho na čop. Poleg vodnjak in pod. 4. Veliki Korinj 3: Pritlična delno podklctcna kmečka hiša. Slamnata kritina s streho na čop. Črna kuhinja. 5. Ponikve: Mogočna nadstropna kmečka hiša, obnovljena. Opečna kritina s streho na čop. Na vhodni fasadi dva kamnita portala z letnicama 1845 in 1846. Poleg mlin na potoku Rašica. 6. Kompolje 83: Pritlična kmečka hiša s secesijskim vzorcem na zatrepni fasadi. 7. Kompolje 23: Pritlična kmečka hiša s črnim portalom z letnico 1858 in inicialama IS. 8. Podgora 21: Pritlična kmečka hiša z. bogato ornamentiranim kamnitim portalom z letnico 1863 ter inicialama NG. 9. Podpeč: Skupina v vrsto postavljenih kozolcev — toplarjcv pred vasjo Podpcč. 10. Zdcnska vas 44: Nadstropna meščanska stanovanjska hiša bogatega trgovca in gostilničarja. Secesijska fasada iz. leta 1907. Bogato rezljana vhodna vrata. 11. Zdcnska vas 17: Pritlična kmečka hiša. Na zatrepni fasadi štukaturni ornament. Kamnit portal z letnico 1850 in inicialami MP. Rezljana vhodna vrata. 12. Cesta 47: Pritlična kmečka hiša z bogato ornamentiranim kamnitim portalom z letnico 1873 in imenom Franc Lenarčič. Rezljana dvokrilna vhodna vrata. 13. Cesta: Lesena dvocelična kašča iz. tesanih brun. Slamnata kritina s streho na čop. Zbornik ohcinc Grosuplje XVI, IfH 77 14. Sušica: Enocclična kašča iz tesanih brun v središču vasi. Slamnata.kritina s streho na čop. 15. Nova vas: Dvocclična podkletena lesena kašča pri hiši št. 6. Na fasadi vrezana letnica 178E 16. Ivančna Gorica 83: Pritlična kmečka hiša z ornamentiranim črnim portalom. Na za-trepni fasadi štukaturni omet. 17. Zgornja Draga 5: Pritlična kmečka hiša s kamnitim portalom. 18. Radohova vas: Novejša pritlična kmečka hiša. Poleg zidana kašča in veliko gospodarsko poslopje — pod. 19. Radohova vas 30: Manjša kmečka hiša z ornamentiranim črnim portalom. 20. Radohova vas 14: Podkletena kmečka hiša s kovanimi mrežami v okenskih okvirih. 21. Grm 1: Novejša pritlična kmečka hiša s šivanimi robovi. Na ostenju frčadc niša za nabožno plastiko. 22. Šcntpavc) 25: Pritlična hiša revnejšega kmeta z lesenim portalom in kaščo. 23. Šcntpavcl 1: Zidana podkletena kašča pri hiši št. 20. Na dvoriščno stran obrnjen arkadni hodnik. Na železnih vhodnih vratih letnica 1869. 24. Male Dole 6: Nadstropna kmečka hiša s šivanimi robovi in v štuku izvedeno letnico 1892 nad vhodom. Opečna kritina s streho na čop. 25. Čagoščc 7: Delno podkletena kmečka hiša z zidanim stanovanjskim delom in leseno kaščo. 26. Velika Račna 16: Pritlična kmečka hiša z ornamentiranim kamnitim portalom. Poleg hiše podkletena zidana kašča z letnico 1868 na zatrepni fasadi. 27. Male Čcšnjicc 16: Vrhhlcvna kmečka hiša z gankom. Lesena in ometana. Slamnata kritina s streho na čop. Poleg veliko gospodarsko poslopje — pod z deloma ohranjeno staro kritino. 28. Leskovec: Podkletena enocclična lesena kašča s streho na čop. 29. Leskovec 2: Nekdanji stanovanjski objekt z baročno poslikavo (šivani robovi, poslikani venčni zidec ter okenski okviri). Letnica 1750 na zatrepni fasadi. 30. Zgornja Slivnica 8, 10: Pritlični kmečki hiši s šivanimi robovi in dekorativno oblikovanimi zatrepnimi fasadami. Iz druge polovice 19. stoletja. 31. Dolenja vas pri Polici I: Mogočen zidan objekt — mlin na zgornjo vodo. V nadstropju lesena kašča. Kritina opečna s streho na čop. 32. Gorenja vas 3: Dvocclična kmečka hiša z bivalnim delom iz. brun in zidano črno kuhinjo. V podaljšku objekta gospodarskega poslopja. Slamnata kritina s streho na čop. 33. Spodnje Brezovo 5: Pritlična kmečka hiša s šivanimi robovi, dekoracijo okrog okenskih okvirjev. Bogato rczljana vhodna vrata. 34. Veliko Črnelo 4: Pritlična kmečka hiša s črno kuhinjo, slamnato kritino in streho na čop. Poleg vsa gospodarska poslopja (hlev, svinjaki, kozolec, pod). 35. Muljava: Jurčičeva rojstna hiša. 36. Kitni Vrh 4: Pritlična kmečka hiša s črno kuhinjo, slamnato kritino in streho na čop. Lesen portal z rczljanimi vhodnimi vrati. Desno od vrat zastekljena polkrožna niša. 37. Kitni Vrh: Zidana podkletena kašča s slamnato kritino in streho na čop. 38. Zagradcc 21: Nadstropen zidan objekt — mlin na spodnjo vodo. Poznobaročen kamnit portal z letnico 1830 in inicialama KC. Ornamentirani okenski okviri s kovano mrežo v odprtinah. Objekt je delno prenovljen. 39. Grintovec 2: Nadstropen zidan objekt — mlin na spodnjo vodo. Šivani robovi in delilni zidci na fasadi. Podhod poudarjeno krivo obokan. 40. Tlake 21: Pritlična kmečka hiša s šivanimi robovi. 41. Velike Pece: Veliko gospodarsko poslopje — pod. 42. Valična vas: Enocclična lesena kašča s slamnato kritino in streho na čop na robu vasi. 43. Mala Stara vas 6: Pritlična kmečka hiša z rastlinsko ornamentiko na zatrepni fasadi ter letnico 1956. 44. Mala Stara vas: Zidana kašča poleg znamenja na koncu vasi. 45. Brvace 7: Zidan stanovanjski objekt s frčado in ornamentirano fasado. 46. Trebnja Gorica 11: Nadstropen zidan, deloma že prenovljen stanovanjski objekt z dvema ornamentiranima portaloma. 47. Krška vas 25: Enocelična kašča z letnico 178. na vhodu. 48. Krka 27: Domačija z zidanim stanovanjskim objektom, hlevom in bivšim mlinom. 49. Gabrjc pri Stični: Zidan objekt — mlin na Stiškcm potoku z ohranjenimi šivanimi robovi. Etnološka urbanis Velika Račna Zdenska vas Pod peč Bruhanja vas Mala vas Kompolje dediščina Hočcvjc Krka Veliki Korinj Hrastov Dol Leskovcc Umetnostnozgodovinska dediščina Zgodovinske okoliščine, zlasti ustanovitev stiškega samostana, obstoj dveh prafar — šentviške in šmarske — ter prisotnost svetnih gospostev — Višnjegorski, Turjačani in drugi, so skozi stoletja na območju grosupeljske občine ustvarile izredno bogato umetnostnozgodovin-sko dediščino, katere kvaliteta se poudarjeno izraža tako v prisotnosti vseh zvrsti te dediščine kot v elementih vseh zgodovinskih stilnih obdobij. Najštevilnejša ter najbolje ohranjena jc vsekakor sakralna arhitektura, zastopana s cerkvami, kapelicami in znamenji. Cerkvena arhitektura, kot eden najznačilnejših elementov slovenske kulturne krajine, ima poleg historične pričcvalnosti, izražene v sami arhitekturi in opremi, poseben pomen tudi za celoten prostor, kjer v svoji zgodovinski vlogi vedno nastopa kot dominanta, pa naj si bo to prostorska ali naselbinska. Zato je cerkveni arhitekturi potrebno zagotoviti strokovne posege za njeno sanacijo in ohranitev, s krajinskega vidika pa je zlasti pomembna ohranitev pomena in vloge, ki jo ima cerkev v prostoru. Kapelice in znamenja imajo poleg zgodovinske in kulturne pričcvalnosti tudi svojevrsten krajinski pomen. Historična in estetska kvaliteta teh objektov narekuje njihovo varovanje in ohranjanje, prav tako pa je potrebno zagotoviti varovanje in ohranjanje avtentičnih lokacij. Gradovi, graščine in dvorci so na območju občine dobro zastopani, manj pohvalno pa je stanje oz. ohranjenost posameznih objektov. Grajskim ruševinam je potrebno zagotoviti vsaj varovanje v stanju, v kakršnem so, oziroma jih jc treba zaščititi pred nadaljnjim propadanjem, šc ohranjenim gradovom in graščinam pa je ob ustrezni namembnosti potrebno zagotoviti nadaljnji razvoj in obstoj. Tako pri prvih kot pri drugih pa jc potrebno upoštevati njihovo vlogo v prostoru in jim jo v čim večji meri ohranjati. Nenazadnje pa jc potrebno omeniti šc obe historični mestni jedri. Višnjo Goro in Šentvid pri Stični, ter posamezne objekte meščanske arhitekture. Obe mestni jedri, ki predstavljata izredno kvalitetna primera historičnega urbanizma, ter posamezni objekti so med vso umet-nostnozgodovinsko dediščino najbolj ogroženi, tako s prostorskega vidika kot z vidika izgubljanja historičnih substanc. Z usmerjeno izrabo prostora ter sanacijo neprimernih posegov bi jim morali vrniti njihov prvotni pomen in izgled. Popis AMBRUS — ž. c. sv. Jerneja (zač. 19. st.), naselbinska dominanta, varuje se ožja okolica objekta. BLF.Č.II VRH —p. c. sv. Benedikta (romanska zasnova), varuje se ožja okolica objekta, naselbinska dominanta. BUKOVICA — p. c. Janeza Krstnika (gotska zasnova), prostorska dominanta, varuje sc Širša okolica objekta — pobočje hriba; — gradič Bukovica (prva pol. 18. st.), varuje se objekt s širšo okolico. ČAGOŠČE — Dušova kapelica (19. st.), varuje se objekt z ožjo okolico; — tri najkvalitetnejša znamenja, varujejo sc objekti. CUŠPERK — kapela Matere božje (18. st.), prostorska dominanta, varuje se širša okolica objekta; — stari grad Čušpcrk (16. st.), varujejo sc ostanki gradu z bližnjo okolico. DEDNI DOE — p. c. Žalostne Matere božje (poznogotska zasnova); — kapela Božjega groba (15. in 16. st.); — 10 kapelic križevega pota med cerkvijo in kapelo (19. st.), prostorska dominanta, varujejo sc širša okolica in vedutni pogledi na kompleks. DOB — p. c. sv. Petra (18. st.), naselbinska dominanta, varujejo sc najožja okolica in vedutni pogledi na objekt. DOLE PRI POLICI — p. c. sv. Lucije (17. st.), naselbinska dominanta, varuje sc širša okolica objekta; — kapelica (20. st.), varuje sc objekt. HOČEVJE — p. c. sv. Jožefa (17. st.), naselbinska dominanta, varuje sc ožja okolica objekta. HRASTOV DOL — p. c. sv. Andreja (poznogotska), naselbinska dominanta, varuje se neposredno okolica objekta. GABROVKA — p. c. sv. Primoža in Fclicijana, naselbinska dominanta, varuje sc širša okolica objekta. GATINA — p. c. sv. Janeza Krstnika (17. st.), prostorska dominanta, varuje se širša okolica objekta. GORENJI ROGATEC — p. c. sv. Martina (gotska zasnova), naselbinska dominanta, varujejo sc širša okolica in vedutni pogledi na objekt. GROSUPLJE: — ž. c. sv. Mihaela (nov objekt), naselbinska dominanta, varuje se ožja okolica objekta; — graščina Brinje (16. st.), varuje sc graščinski kompleks z. ožjo okolico; — Adamičeva 15, varuje se objekt; — spomenik Louisu Adamiču, varuje sc spomenik s parkom. ILOVA GORA — p. c. sv. Trojice (16. st.), naselbinska dominanta, varuje sc ožja okoli-Ci» objekta. KAL — p. c. sv. Lucije (17. st.), naselbinska dominanta, varuje se ožja okolica objekta. KAMNI VRH — p. c. sv. Petra (zasnova 15. st.), prostorska dominanta, varuje sc celotno pobočje hriba, na katerem stoji objekt; — kapela, varuje sc objekt. KOMPOLJE — p. c. sv. Vida (19. st.), naselbinska dominanta, varuje se ožje območje objekta, KOPANJ — ž. c. Vnebovzetja Matere božje (16. st.), prostorska dominanta, varuje sc cc-oten osamelec, na katerem stoji cerkev; — župnišče, varuje sc objekt; — spominska plošča na župnišču v spomin na bivanje F. Prešerna, varuje se plošča. KRIŠKA VAS —n. c. sv. Magdalene (prva pol. 17. st.), prostorska dominanta, varuje se šll"ša okolica in vedutni pogledi na objekt. KRKA — ž. c. sv. Kozmc in Damjana (18. st.), naselbinska dominama, varujejo se ožja okolica in vedutni pogledi na objekt. LAZE — kapelica, varuje se objekt. LESKOVEC — p. c. sv. Ožbolta (17. st.), naselbinska dominanta, varuje se širša okolica objekta; — kapela (19. st.), varuje se objekt; — pil sredi vasi, varuje se objekt. LESČEVJE — p. c. Janeza Krstnika (romanska zasnova), prostorska dominanta, varuje se širša okolica objekta; — pil, varuje sc objekt. LUČARJEV KAL — PRI KAPELICI, kapelica (zač. 20. st.), varuje se ožja okolica objekta; — kapelica (19. st.), varuje sc objekt z. bližnjo okolico. LUČE — p. c. sv. Ožbalta (18. st.), prostorska dominanta, varuje sc širša okolica objekta. LUŠCE PRI ŠENTJURJU — pil, varuje se objekt. MALA ILOVA GORA — kapelica sredi vasi, varuje sc objekt; — kapelica na hribu Rjavki (19. st.), varuje se objekt. MALA STARA VAS — p. c. sv. Katarine (romanska zasnova), naselbinska dominanta, varuje sc širša okolica objekta; — kapelica sredi vasi (18. st.), varuje se objekt z bližnjo okolico; — kapelica ob cesti (20. st.), varuje sc objekt. MALA ŽALNA — ž. c. sv. Lovrenca (konec 18. st.), naselbinska dominanta, varuje se ožja okolica objekta. MALE ČEŠNJICE — kapela (19. st.), varuje se objekt. MALE PECE — p. c. sv. Lambcrta (18. st.), prostorska dominanta, varuje sc širša okolica objekta; — znamenje (20. st.), Kristus (17. st.), varuje sc objekt s posebnim poudarkom na plastiki. MALI KORINJ — p. c. sv. Jurija, prostorska dominanta, varuje sc pobočje Ciganovcga vrha. MALO ČRNELO — p. c. sv. Marjete (romanska zasnova), prostorska dominanta, varuje se širše območje objekta. MALO HUDO — Fcdransbcrgova graščina (prva pol. 19. st.), varujejo sc objekt z bližnjo okolico in vedutni pogledi. METNA.I — p. c. sv. Magdalene (gotska, morda romanska zasnova), naselbinska dominanta, varujeta sc ožja okolica ter pobočje nad objektom; — kapela (prva pol. 18. st.), varuje se objekt. MULJAVA — p. c. Device Marije vnebovzete (gotska zasnova), naselbinska dominanta, varujejo sc ožja okolica in vedutni pogledi na objekt. NOVA VAS — p. c. sv. Lenarta (gotska zasnova), naselbinska dominanta, varujejo sc širša okolica in vedutni pogledi na objekt. PETRUŠNJA VAS—GRADIŠČE, p. c. sv. Nikolaja (romanska zasnova, kasneje baro-kizirana), prostorska dominanta, varujejo sc ožja okolica in vedutni pogledi na objekt. PLEŠIVICA — kapelica — pil (18. st.), varuje sc objekt. PODGORA — p. c. sv. Nikolaja (zasnova 16. st.), naselbinska dominanta, varuje sc širše območje objekta. PODGORICA — p. c. Rož.cnvcnskc Matere božje, naselbinska dominanta, varuje sc širša okolica objekta. PODPEČ —p. c. sv. Martina (16. st.), prostorska dominanta, varuje sc pobočje Kamnc-ga vrha; Zbornik oMiat OroMiplja XVI, 1990 — kapela pred vasjo, varuje se objekt z bližnjo okolico. PODSMREKA — grad Podsmreka (prvič omenjen v 17. It.), varuje se objekt s širšo okolico. PODTABOR — ž. c. sv. Jurija (18. st.), naselbinska dominanta, varujejo se ožja okolica in vedutni pogledi na objekt; — kapela ob cerkvi, varuje se v sklopu okolice cerkve. POLICA — ž. c. sv. Jakoba (18. st.), naselbinska dominanta, varuje se ožja okolica; — župnišče (prva pol. 19. st.), varuje se objekt; — tri kapelice, varujejo se objekti. PONIKVE — p. c. sv. Florjana (18. st.), naselbinska dominanta, varuje se ožja okolica objekta. PRISTAVA NAD STIČNO — p. c. sv. Lamberta (poznogotska), prostorska dominanta, varuje sc celotno pobočje hriba, na katerem stoji objekt. PUNGART — p. c. sv. Lenarta (17. st.), naselbinska dominanta, varujejo se ožja okolica in vedutni pogledi na objekt. RADOHOVA VAS — Grm 1 — nekdanja gostilna pri Pluskarju (19. st.), varuje se objekt. STIČNA — samostanski kompleks s cerkvijo (romanska zasnova), varuje se celotni kompleks; — kašča (17. st.), varuje sc v sklopu samostanskega kompleksa; — peričina hiša, varuje sc v sklopu samostanskega kompleksa; — opatova kapelica (sreda 17. st.), varuje se objekt z ožjo okolico; — znamenje opata Lovrenca (17. st.), varuje se objekt. SUŠICA — p. c. sv. Štefana, prostorska dominanta, varuje se širša okolica objekta. ŠENTJUR JE — p. c. sv. Jurija (gotska zasnova), naselbinska dominanta, varuje sc ožja okolica objekta. ŠENTPAVEL NA DOLENJSKEM — p. c. sv. Pavla (17. st.), naselbinska dominanta, varujejo sc ožja okolica in vedutni pogledi na objekt; — graščina Grumlol (zasnova 15. st.), varuje se graščinski kompleks s širšo okolico. ŠENTVID PRI STIČNI — naselje (prvič sc omenja leta 1140), spomenik historičnega urbanizma, varuje sc strnjeno naselje s širšo okolico; — ž. c. sv. Vida (romanska zasnova), naselbinska dominanta, varuje se v sklopu naselja; — župnišče (zač. 19. st.), varuje se objekt v sklopu naselja; — posamični objekti v naselju, varujejo sc kot objekti v sklopu naselja. RAZDRTO — nekdanja gostilna pri Tonku (prva pol. 19. st.), varuje se objekt. RDEČI KAL — p. c. sv. Antona Puščavnika (19. st.), prostorska dominanta, varuje se suša okolica objekta. SELA PRI ŠMARJU — p. c. sv. Mohorja in Fortunata (17. st.), naselbinska dominanta, varujejo se okolica in vedutni pogledi na objekt. SELA PRI VIŠNJI GORI — p. c. sv. Jurija (poznogotska), naselbinska in prostorska dominanta, varuje se širša okolica objekta; — kapelica sredi vasi (18. st.), varuje sc objekt z. bližnjo okolico. SELO — graščina Selo (zasnova 15. st.), varuje sc objekt s širšo okolico. SPODNJA DRAGA — p. c. sv. Tomaža (romanska zasnova), prostorska dominanta, varujejo sc širša okolica in vedutni pogledi na objekt. SPODNJA SLIVNICA — p. c. sv. Petra in Pavla (15., 16. st.), naselbinska dominanta, varuje sc bližnja okolica objekta. SPODNJE BLATO — graščina Praproče (zasnova konec 16. st.), varuje se kompleks z bližnjo okolico. STARO APNO — p. c. sv. Kancijana (gotska zasnova), naselbinska dominanta, varujejo se ožja okolica in vedutni pogledi na objekt; — kapelica pred vasjo, varuje se objekt. ŠENTVID PRI STIČNI — p. c. sv. Roka (17. st.), prostorska dominanta, varuje se širša okolica objekta; — kužno znamenje (17. st.), varuje se objekt z bližnjo okolico; — kapelica, varuje sc objekt. ŠMARJE SAP — ž. c. Rojstva Matere božje (romanska zasnova), naselbinska dominanta, varuje se širša okolica; — tabor (16. st.), varuje se objekt s širšo okolico; — nekdanja gostilna pri Krašovcu (prva pol. 19. st.), varuje sc objekt. TABOR — CEROVO — p. c. sv. Nikolaja (romanska zasnova); — tabor (16. st.), prostorska dominanta, varuje sc celotno pobočje hriba; — kapelica ob vznožju hriba — varuje sc objekt. TLAKE — p. c. sv. Križa, naselbinska dominanta, varuje se bližnja okolica objekta; — kapela Pri treh križih (17.—19. st.), varuje sc objekt z ožjo okolico. TROŠČINE — p. c. Matere božje (zasnova 15. st.), naselbinska dominanta, varuje sc ožja okolica objekta. VALIČNA VAS — p. c. sv. Martina (gotska zasnova), prostorska dominanta, varuje sc širša okolica objekta; — p. c. sv. Jožefa, prostorska dominanta, varuje sc ožja okolica objekta; — pil (17. st.), varuje se objekt; — kapela, varuje sc objekt z ožjo okolico. VELIKA LOKA — p. c. sv. Antona Padovanskcga (20. st.), prostorska dominanta, varuje se širša okolica objekta; — kapela, varuje se objekt. VELIKA RAČNA — kapela sv. Marjete (18. st.), naselbinska dominanta, varuje se neposredna okolica. VELIKA ŽALNA — hiša št. 18 (secesija), varuje sc objekt. VELIKE ČEŠNJICE —p. c. sv. Ane (romanska zasnova), prostorska dominanta, varuje sc širša okolica objekta. VELIKI: LESE — p. c. sv. Jakoba, naselbinska dominanta, varuje sc ožja okolica objekta. VELIKE PECE — p. c. Device Marije Snežne (17. st.), naselbinska dominanta, varuje sc širša okolica objekta; — znamenje na koncu vasi (zač. 18. st.), varuje sc objekt z. bližnjo okolico. VELIKE VRHE — p. c. sv. Duha, prostorska dominanta, varuje se širše območje objekta; — kapela, varuje sc objekt. VELIKO MLAČEVO — p. c. sv. Martina (18. st.), naselbinska dominanta, varujejo sc ožja okolica in vedutni pogledi na objekt; — grad Boštanj (16. st.), prostorska dominanta, varuje sc širša okolica — pobočje. VIDEM—DOBREPOLJE — ž. c. sv. Križa (19. st.), naselbinska dominanta, varujejo se ožja okolica in vedutni pogledi na objekt; — osnovna šola (zač. 20. st.), varuje se objekt; — kapela sv. Cirila in Metoda (20. st.), varuje sc objekt; — kapela na križišču, varuje sc objekt; — razpelo pred vasjo, varuje sc objekt. VIDEM — p. c. Marije Rož.cnvcnskc, prostorska dominanta, varuje sc širša okolica objekta. VINO — p. c. sv. Štefana (17. st.), prostorska dominanta, varujejo sc širša okolica in vedutni pogledi na objekt. VIR PRI STIČNI — kapelica (kip 18. st.), varuje se objekt. VIŠNJA GORA — mesto (prvič omenjeno leta 1294), spomenik historičnega urbanizma, varujejo sc strnjeno mestno jedro s širšo okolico in vedutni pogledi na mesto; — Codellijcv grad (15. st.), varuje se objekt z ožjo okolico; — višnjegorski grad (prvič omenjen leta 1154), varuje sc objekt s širšo okolico; — ž. c. sv. Egidija (17. st.), prostorska dominanta, varujejo se ožja okolica in vedutni Pogledi na objekt; — p. c. sv. Ane. VIŠNJE — p. c. sv. Filipa in Jakoba (gotska zasnova), naselbinska dominanta, varuje se ožja okolica objekta. ZAGRADEČ — ž. c. Brezmadežnega spočetja Device Marije (18. st.), prostorska in naselbinska dominanta, varujejo sc širša okolica in vedutni pogledi na objekt; — župnišče, Zagradcc 18 (18. st.), varuje se objekt. — ZAVRU — gradič Zavrh (zasnova 16. st.), varuje se objekt s širšo okolico. ZDENSKA VAS — p. c. sv. Antona Padovanskoga (baročna zasnova), prostorska dominanta, varuje sc pobočje Zdcnskc rebri. ZGORNJA DRAGA — p. c. sv. Martina (romanska podružnica), prostorska dominanta, varujejo se širša okolica in vedutni pogledi na objekt. ZGORNJA SLIVNICA — MAGDALENSKA GORA — p. c. sv. Magdalene (17. st.), prostorska dominanta, varuje sc celotno pobočje hriba, na katerem stoji objekt. ŽELEZNICA — p. c. Device Marije (poznogotska zasnova), naselbinska dominanta, varujeta sc ožja okolica objekta in območje proti S in V. Zgodovinska dediščina NOB Zakon o naravni in kulturni dediščini (Ur. list SRS št. 1/81) opredeljuje tudi spomenike ljudske revolucije. Uvršča jih med zgodovinsko dediščino, in sicer kot območja, naselja ah njihove delc, predmete ali zbirke predmetov, ki so posebnega pomena za zgodovino delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve, ki sicer značilno Ponazarjajo predvsem dogodke med leti 1941 — 1945 na naših tleh. Zgodovinska dediščina NOB se vsebinsko bistveno loči od konvencionalnih vrst zaradi svoje posebnosti — je izrazito spominskega in pietetnega značaja ter ohranja svojo izvirnost kot posredno pričevanje zgodovinskih dogodkov. Razvrščamo jo načeloma po njeni vsebini na: — spomenike delavskega gibanja pred letom 1941, — avtentične spomenike in kraje, pa tudi območja, — grobišča, — spomenike ljudske revolucije (po vojni postavljeni spomeniki, obeležja in spominske Plošče). V občini so zastopane vse zvrsti oz. kategorije spomenikov NOB. Nahajajo sc na zelo različnih krajih, pač tam, kjer so se zgodili pomembni dogodki v narodnoosvobodilnem boju v letih 1941 — 1945. Te avtentične lokacije so obeležene z. različnimi znamenji — spomeniki, spominskimi ploščami in obeležji. seznam spomenikov NOB KS A M BRUS L Ambrus — Kal SPOM. OBELEŽJE, posvečeno ustanovitvi 1. proletar- skega bataljona Toneta Tomšiča 14. 6. 1942 2. Mali Korinj — osnovna šola SPOM. PLOŠČA, posvečena učitelju Vlastimiru Ožbaltu, ubitemu 22. 2. 1945 GROBIŠČE 23 padlih borcev SKUPNI GROB dveh neznanih padlih borcev SKUPNI GROB dveh neznanih garibaldincev 3. Ambrus — Rcštov hrib 4. Ambrus — pokopališče 5. Ambrus — pokopališče KS DOB 6. Bojanski boršt — lovska koča SPOM. OBELEŽJE, posvečeno bojem II. grupe odrede KS GROSUPLJE 7. Grosuplje — Taborska/Kolodvorska cesta 8. Grosuplje — VVZ, Trubarjeva 15 9. Grosuplje — Motvoz 10. Perovo 11. Grosuplje — Trafopostaja 12. Grosuplje — Mrzle njive 13. Gatina — pokopališče DOPRSNI KIP Adolfa Jakhla DOPRSNI KIP Stojana Šuligoja, okrožnega mladinskega sekretarja SPOM. OBELEŽJE, posvečeno 45 padlim borcem in žrtvam fašizma SPOM. OBELEŽJE, posvečeno prvemu padlemu borcu Antonu Ahlinu (3. 1. 1942) SPOM. PLOŠČA, posvečena ustanovitvi Grosupeljske čete oktobra 1941 GROBIŠČE padlih borcev in žrtev f; isizma SKUPNI GROB treh neznanih žrtev fašizma KS ILOVA GORA 14. Velika Ilova Gora 15. Velika Ilova Gora SPOMENIK, posvečen bojem Ljubljanske in Cankarjeve brigade v ofenzivi jeseni 1943. leta GROBIŠČE padlih borcev v ofenzivi 1943. leta KS IVANCNA GORICA 16. Malo Hudo — Agrostroj 17. Ivančna Gorica — zdravstveni dom 18. Ivančna Gorica — 1MP DO Livar 19. Ivančna Gorica — IMP DO Livar 20. Ivančna Gorica — zdravstveni dom 21. Ivančna Gorica — železniška postaja 22. Ivančna Gorica — lovska koča 23. Malo Hudo 6 DOPRSNI KIP nar. heroja Albina Grajzcrja DOPRSNI KIP nar. heroja Jožeta Kovačiča DOPRSNI KIP revolucionarja Viktorja Kolesc SPOM. PLOŠČA, posvečena zbirališču prvih partizanov SPOM. PLOŠČA, posvečena padlim borcem in žrtvam fašizma SPOM. PLOŠČA, posvečena napadu na belogardiste 10. 9. 1943 SPOM. PLOŠČA na kraju, kjer so med NOB okupatorji pobili 7 žrtev SPOM. PLOŠČA, posvečena ustanovitvi okrožnega odbora OF 18. 6. 1941 24. Veliko Črnelo 5 25. Studenec KS KRKA 26. Krka — Kroj 27. Krka — Earovška Loka SPOM, PLOŠČA, posvečena petim aktivistom OF, ustreljenim 30. 5. 1942 SPOM. OBELEŽJE — K ENOTA F, posvečeno štirim žrtvam fašizma, ubitim 2. 9. 1942 28. Krka 29. Ciradičck — Mlačcvo - 30. 31. (iabrovčec Znojile 32. Krka — Kroj 33. Krka — pokopališče 34. Krka — pokopališče DOPRSNI KIP nar. heroja Janeza Horvata SPOM. OBELEŽJE, posvečeno petim domačim aktivistom in 10 neznanim borcem, ustreljenim 5. 9. 1942 SPOM. OBELEŽJE, posvečeno sedmim borcem XV. brigade, padlim 29. 1. 1944 Krka SPOM. OBELEŽJE, posvečeno sekretarki SKOJ-a Sonji Vesel, ustreljeni 2. 7. 1944 SPOM. OBELEŽJE, posvečeno padlima kurirjema TV SPOM. OBELEŽJE, posvečeno partizanu Jožetu Zupan-cu, ustreljenemu 22. 2. 1943 SPOM. PLOŠČI, posvečeni padlim borcem in žrtvam fašizma SPOM. PLOŠČI na kraju, kjer sta bila 22. 2. 1943 ustreljena dva talca GROBIŠČE padlih borcev in žrtev fašizma KS ME I NAJ 35. Dcbeče 36. Pristava nad Stično — Partizanski dom 37. Pristava nad Stično — Partizanski dom 38. Mctnaj — gasilski dom SPOM. OBELEŽJE na kraju, kjer je bil med NOB skriven prehod čez ncm.ško-italijansko mejo SPOMENIK, posvečen padlim aktivistom SPOM. PLOŠČA, posvečena OO KPS in OO OF Stična ter kraju, kjer so sc križale kurirske poti SPOM. PLOŠČA, posvečena Albinu Grajzerju, komandantu 1. brigade VDV KS MULJAVA 39. Muljava 40. Muljava — Pod Slemeni 41. Muljava 42. Leščcvjc — Kravjck 43. Velike Vrbe 44. Muljava — zadružni dom 45. Muljava — gostilna Obrščak 46. Muljava — Hnbjanov hrib KS PODTABOR 46. Pece — Sela 47. Podtabor j- Jclovcc SPOMENIK bitki za Muljavo 1942 SPOM. OBELEŽJE, posvečeno petim partizanom, ustreljenim 29. 12. 1944 SPOM. OBELEŽJE, posvečeno štirim aktivistom OF, padlim na tem mestu SPOM. OBELEŽJE, posvečeno ustanovitvi OO OF Stična SPOM. OBELEŽJE, posvečeno padlim partizanom SPOM. PLOŠČA, posvečena muljavski bitki junija 1942 SPOM. PLOŠČA, posvečena sedežu OK KPS, SKOJ in OOOT Stična—Grosuplje GROBIŠČE padlih partizanov in žrtev fašizma SPOMENIK osmim aktivistom, padlim v letih 1942— 1945 SPOM. OBELEŽJE, posvečeno 3 obveščevalcem, padlim 8. 1. 1945 48. Vino 49. Podtabor — pokopališče KS POLICA 50. Polica — Bukovje 51. Polica — zadružni dom KS PONIKVE 52. Ponikve — Dom upokojencev 53. Ponikve — Zakrajškov mlin KS SPODNJA SLIVNICA 54. Spod. Slivnica — pokopališče KS STARO APNO 55. Vel. Lipljene — Male Lipljene 56. Vel. Lipljene — Medvidica (lovska koča) 57. Staro Apno — pokopališče KS STIČNA 58. Stična 59. Stična — osnovna šola 60. Stična 62 61. Stična 62 62. Gabcrjc 14 63. Vir pri Stični 3 64. Stična — pokopališče KS ŠENTVID PRI STIČNI 65. Šentvid 66. Šentvid — osnovna šola SPOM. OBELEŽJE, posvečeno Stojanu Šuligoju, padlemu 13. 2. 1943 GROBIŠČE padlih borcev in žrtev fašizma SPOM. OBELEŽJE, posvečeno srečanju IOOF z II. grupo odredov 22. 5. J942 SPOM. PLOŠČA, posvečena padlim borcem in žrtvam fašizma SPOM. PLOŠČA, posvečena ustanovitvi topništva XVIII. divizije SPOM. PLOŠČA, posvečena članoma Zakrajškovc družine, ubitima od Črne roke GROBNICA žrtev NOV SPOM. OBELEŽJE, posvečeno partizanoma, padlima avgusta 1942 SPOM. PLOŠČA, posvečena dvema partizanoma, padlima 3. 1. 1944 GROBIŠČE padlih borcev in žrtev fašizma SPOMENIK, posvečen padlim borcem in žrtvam fašizma DOPRSNI KIP nar. heroja Jožeta Kovačiča SPOMENIK ob rojstni hiši nar. heroja Jožeta Kovačiča SPOM. PLOŠČA na rojstni hiši nar. heroja Jožeta Kovačiča SPOM. PLOŠČA, posvečena sekretarju SKOJ-a Silvestru Podobniku-Silvu SPOM. PLOŠČA na rojstni hiši članov Hrastove družine, žrtev NOB in fašizma GROBIŠČE padlih borcev in žrtev fašizma SPOMENIK, posvečen padlim borcem in žrtvam fašizma SPOMENIK, posvečen kurirjem pionirjem 67. Velike Pece 68. Grm — Dulc 69. Šentvid 9 (Sv. Rok) 70. Male Cešnjicc 16 71. Radohova vas 72. Šentvid — pokopališče 73. Šentvid — pokopališče KS ŠMARJE—SAP 74. Šmarje — osnovna šola 75. Cikava 14 76. Šmarje — pokopališče KS TEMENICA 77. Temenica — osnovna šola 78. Temenica — osnovna šola 79. Temenica — osnovna šola 80. Temenica — Debeli hrib 81. Temenica — Debeli hrib 82. Dolenja vas KS VELIKA RAČNA 83. Velika Račna — kulturni dom KS VELIKO MLAČEVO 84. Zagradec pri Boi tanju 85. Boštanj — grad 86. Veliko Mlačevo 2 SPOM. OBELEŽJE, posvečeno skrivnemu prehodu čez nemško-italijansko mejo SPOM. OBELEŽJE, posvečeno trem partizanom, padlim 19. 9. 1942 SPOM. PLOŠČA, posvečena predvojnemu komunistu in revolucionarju Antonu Zadclju SPOM. PLOŠČA, posvečena štirim padlim borcem GROBIŠČE padlih borcev in žrtev fašizma GROB padlega partizana Vilija Mavra-Martina GROB padlega partizana Ignaca Šturma SPOMENIK, posvečen padlim borcem in žrtvam fašizma SPOM. PLOŠČA, posvečena nar. hcr. Jožetu Kaduncu, padlemu 16. 10. 1944 na tem mestu GROBIŠČE padlih borcev in žrtev fašizma SPOMENIK, posvečen kurirjem SPOMENIK, posvečen pionirjem kurirjem SPOM. PLOŠČA, posvečena prvoborcu Milanu Mahnctu SPOMENIK, posvečen ustanovitvi Stiske čete SPOM. PLOŠČA, posvečena prvoborcem Stiske čete SPOM. PLOŠČA, posvečena napadu Tomšičeve brigade na belogardistično postojanko 5./6. 1. 1943 SPOM. PLOŠČA z reliefom, posvečena ustanovitvi OO OF Grosuplje SPOM. OBELEŽJE, posvečeno trem padlim kurirjem SPOM. OBELEŽJE, posvečeno trem padlim kurirjem TV 15 SPOM. PLOŠČA, posvečena padlim članom Rodetovc družine KS VIDEM—DOBREPOLJE 87. Mala vas 88. Hočcvje 89. Kompoljc — osnovna šola 90. Kompolje — zadružni dom 91. Zdcnska vas — gasilski dom 92. Zagorica — Javhe SPOMENIK, posvečen padlim borcem in žrtvam fašizma SPOM. OBELEŽJE, posvečeno Milanu Ličnu SPOM. PLOŠČA, posvečena padlim učiteljem dobrcpolj-skega okrožja SPOM. PLOŠČA, posvečena borcem Dolenjskega odreda SPOM. PLOŠČA, posvečena ustanovitvi XVIII. div. in VIL, IX. ter X. brigade SPOM. PLOŠČA, posvečena partizanski bolnišnici Javhe, kjer so se zdravili ranjeni partizani z Ilove gore 93. Predstrugc 31 SPOM. PLOŠČA na rojstni hiši nar. heroja Jožeta Kadunca-Ibra 94. Videm SPOM. PLOŠČA, posvečena padlim talcem 95. Videm — osnovna šola SPOM. PLOŠČA o poimenovanju šole po nar. hcr. Tone- tu Tomšiču 96. Predstruga — Gavgcn hrib GROBIŠČE padlih partizanov in žrtev fašizma 97. Videm — pokopališče GROBIŠČE padlih talcev 98. Videm — pokopališče SKUPNI GROB sedmih padlih talcev iz. Strug na Dolenjskem KS VIŠNJA GORA 99. Višnja Gora SPOMENIK, posvečen padlim borcem in žrtvam fašizma 100. Višnja Gora — osnovna šola SPOM. OBELEŽJE, posvečeno Edu Turnhcrju 101. Višnja Gora — mestna hiša SPOM. PLOŠČA v spomin na prehranjevalno akcijo 102. Podsmreka — grad SPOM. PLOŠČA, posvečena padlim čebelarjem 103. Kriška vas SPOM. PLOŠČA, posvečena ustanovitvi Dolenjskega odreda 104. Polževo — hotel SPOM. PLOŠČA, posvečena udarnemu bataljonu 105. Višnja Gora — pokopališče GROBIŠČE padlih borcev in žrtev fašizma KS ZAGRADEC 106. Marinča vas SPOM. OBELEŽJE, posvečeno štirim aktivistom, padlim 22. 8. 1942 107. Zagradcc — osnovna šola SPOM. PLOŠČA, posvečena padlim partizanom in žrt- vam fašizma 108. Zagradcc — pokopališče SKUPNI GROB 17 padlih borcev v Zagradcu 7. 7. 1944 109. Zagradcc — pokopališče SKUPNI GROB ustreljenih borcev in domačinov v Dcčji vasi 28. 8. 1942 KS ŽALNA 110. Žalna — železniška postaja SPOMENIK, posvečen padlim borcem in žrtvam fašizma 111. Plešivica — Mlačevo—Krka SPOM. OBELEŽJE, posvečeno ustanovitvi Grosupeljske čete 29. 10. 1941 112. Plešivica — Kote SPOM. OBELEŽJE, posvečeno zaprisegi borcev narodne zaščite 113. Plešivica — Bukovje (Pri treh križih) SPOM. OBELEŽJE, posvečeno začetku bojev na Ilovi gori NASTANEK IN RAZVOJ GEODETSKE UPRAVE OBČINE GROSUPLJE Vinko 1'clrir* Namen tega članka je preprost poskus, prikazati nastanek in razvoj geodetske uprave, ter njeno, včasih nekam skrivnostno dejavnost, približati ljudem. Nobenega dvoma namreč ni, da seje geodetska upravna stroka v zadnjih petindvajsetih letih razvila iz skromne vzdrževal ke zemljiškega katastra v vsestransko uporabno službo, brez katere ne more nihče, ki se ukvarja s prostorom. Zemljiški kataster, pa naj je bila njegova zasnova le tako preprosta in njegov prvotni namen še tako ozek, je skupaj z zemljiško knjigo še vedno osnova, iz katere izhajajo vse druge evidence 0 prostoru. Ta seje v teh petindvajsetih letih z barbarsko pozidavo pokrajine, kot posledico mačehovskega odnosa do kmetijstva in nemožnosti vlaganja odvečnega denarja v gospodarstvo, tako pošastno skrčil, daje Slovenija v Evropi znana kot dežela / najmanjšo površino njiv na prebivalca. Prav to dejstvo, nad katerim se velja zamisliti, je povzročilo, čeprav pozno, drugačno gledanje na prostor in na življenjsko okolje sploh. Posledica tega je bila, da je geodezija, Stroka, 0 kateri je prej komaj kdo kaj slišal, nenadoma postala pomembna, saj je bila edina, ki je lahko dala kolikor toliko uporabne podatke o prostoru. Ker pa zbiranje in registriranje takih podatkov terja mnogo časa in denarja, pa tudi ustrezno opremo, vseh potrebnih evidenc kajpak ni bilo mogoče ustvariti čez noč. Četrt stoletja načrtnega dela pa tudi tipanja in iskanja pravnih poti jc v Sloveniji vendarle ustvarilo solidno bazo podatkov, ki poleg zemljiškega katastra in zemljiške knjige obsega tudi pregledne katastrske načrte v merilu 1 : 5000, temeljne topografske načrte, register teritorialnih enot, evidenco hišnih številk, grafični pregled komunalnih naprav, topografske karte v merilu I : 25000, pregledne karte občin in republike ter letalske posnetke celotne Slovenije, ki sc obnavljajo vsaka tri leta. To je velikanska in dragocena osnova, ki pa terja tudi znaten denar za vzdrževanje. Nadgradnja te osnove pa terja drugačno organiziranost geodetske upravne službe, saj je prav organiziranost po občinah eden glavnih vzrokov za neenako pokritost republike z nekaterimi evidencami, kar se v sedanjem kriznem času še posebno pozna. Leta 1945 je od vojne razrušena dežela potrebovala slehernega strokovnjaka, teh pa ni bilo na pretek. Začetek vsake graditve terja najprej geodeta. Prav teh pa v Sloveniji pred vojno ni bilo kdo ve koliko. Promet z zemljišči je bil, razen v večjih mestih, šibak, gradenj pa tudi ni bilo toliko, da bi terja k- večje število geodetov. Večina le-tch, izšolanih v dveh šolskih generacijah med obema vojnama, seje zato preselila v Srbijo, kjer jc takratna oblast naročila izdelavo katastrskih načrtov za celotno območje Srbije, ki jc takrat obsegala tudi Makedonijo. Ti naj bi postidi podlaga za zemljiški kataster, ki ga tam ni bilo. Čeprav so se ti strokovnjaki po vojni vrnili domov, jc bilo njihovo število premajhno, da bi lahko zadostili vsem potrebam, ki lih jc terjala obnova dežele. Mreža katastrskih uradov je v tem času ostala enako redka kot prej. Kazalo jc, kot da nova oblast nc ve, kaj početi z njimi. Ker jc bil zemljiški kataster ustanovljen in vzdrževan predvsem kot evidenca o zemljiščih, ki naj služi kot podlaga za obdavčitev, v tem času pa je bila uvedena obvezna oddaja, jc njegova usoda nekaj časa visela na nitki. Kar precej močno je bilo mnenje, da je ta evidenca v novih razmerah nepotrebna in, čeprav sc oblast nazadnje le nt •61290 (irosupljc, taborska J, ing. geod. odločila, da bi jo ukinila, jo je vendarle več let pustila životariti. Zaradi tega tja do leta 1952 zemljiški kataster, vsaj kar zadeva katastrske kulture, praktično ni bil vzdrževan. Poleg tega so meritve zaradi pomanjkanja katastrskih geodetov opravljali geodetski strokovnjaki z drugih področij, ki so tehniko sicer obvladovali, niso pa poznali načina vzdrževanja katastrskih načrtov, izdelanih grafično, kar je posebnost, ki terja poleg znanja tudi bogate izkušnje. To večletno zanemarjanje in z vidika zemljiškega katastra nestrokovno vzdrževanje, se tej občutljivi evidenci še danes pozna. Potem, ko je bila obvezna oddaja ukinjena in je katastrski dohodek spet postal osnova za obdavčevanje kmetijskih zemljišč, mimo pa je bilo tudi nemirno obdobje agrarne reforme ter ustanavljanj in razpuščanj kmetijskih obdelovalnih zadrug, je zemlja spet dobila svojo vrednost, zemljiški kataster pa svojo veljavo. Takoj so se pokazale posledice večletnega zanemarjanja: katastrski dohodek je odvisen od katastrskih kultur, razlika med stanjem v naravi in stanjem v zemljiškem katastru pa jc v teh letih postala tolikšna, da obdavčitev ni bila pravična. Da bi kolikor toliko uredila stanje, je družba mobilizirala vse razpoložljive geodetske strokovnjake, ti pa povečini — kot rečeno — niso bili vešči vzdrževanja zemljiškega katastra, zato stvari niso tekle tako, kot bi morale. Preostala je le ena možnost: razširiti mrežo katastrskih uradov. Ker sta med tem tudi šoli — tako srednja kot visoka — žc dali nekaj generacij mladih strokovnjakov, jc to postalo mogoče. Geodetski strokovnjak, ki se ukvarja z vzdrževanjem zemljiškega katastra, mora živeti v okolju, kjer dela. Le tako čuti odgovornost do ljudi pa tudi do same evidence, katere posebnosti je v nekaterih okoljih treba še posebej upoštevati. Okrajni ljudski odbor Ljubljana je leta 1956 ustanovil Katastrski urad Grosuplje. V odločbi o ustanovitvi je bilo določeno, da bo ta urad kot upravni organ OLO Ljubljana, pristojen za zadeve s področja katastra, deloval na območjih takratnih upravnih občin Grosuplje in Ivančna Gorica. Njegov sedež je bil na Grosupljem, v sedanji glasbeni šoli. Evidenca zemljiškega katastra jc vselej temeljila na katastrskih občinah. Njihove meje so namreč v nasprotju z mejami političnih občin stalne oziroma se le izjemoma spreminjajo. Zato jc nemara pomembno našteti katastrske občine, ki so sodile v območje katastrskega urada Grosuplje. Te so bile: Ambrus, Blečji Vrh, Bukovica, Češnjice, Dedni Dol, Dobrava, Draga, Dob, Gorenja vas, Grosuplje, Hudo, Ilova Gora, Krka, Leskovec, Luče, Mali Vrh, Metnaj, Muljava, Podboršt, Podbukovje, Polica, Ponova vas, Kačna, Radohova vas, Sela, Slivnica, So-brače, Stara vas, Stična, Stranska vas, Šentvid, Šmarje, Sušica, Valična vas, Vel. Lipljene, Vel. Pece, Vel. Globoko, Vinodol, Višnja Gora, Vrhe, Višnje, Temenica, Male Dole, Zagradee, Žalna in Kriška vas; skupaj torej 46 katastrskih občin — obsežno območje, čc upoštevamo zanemarjenost zemljiškega katastra in majhno število osebja, ki naj bi to območje obvladovalo. Ob ustanovitvi jc namreč to osebje štelo le inženirja geodeta, ki je urad tudi vodil, referentko, ki jc skrbela za izpeljavo evidentiranih sprememb v zemljiškem katastru, referentko, kije poslovala s strankami in pomagala pri izpeljavi ter izšolano geodetsko risarko, ki je obvladovala večino tehničnih del, ki jih je bilo treba opraviti v pisarni. Čeprav je bil razpon nalog, ki jih jc takrat opravljal katastrski urad, majhen, saj jc obsegal le vzdrževanje zemljiškega katastra, je bil zaostanek na tem področju iz znanih razlogov tako velik, da ga njegov šef, kot edini geodetski strokovnjak poleg svojih vodstvenih opravil ni zmogel. Večino meritev so zato opravljali geodeti iz Ljubljane. Ker jc novi katastrski urad —delno sam, delno pa s pomočjo ljubljanskih geodetov — zdaj sistematično izvajal meritve, povezane z vzdrževanjem zemljiškega katastra, jc izpeljava sprememb postala ozko grlo, ki ga jc rešil tako, daje sprejel še eno katastrsko referentko, tako daje leta 1958 njegovo osebje štelo pet ljudi. Povedati jc namreč treba, da je bila izpeljava sprememb ročna, kar jc bilo zamudno delo. Posebne težave so povzročale občasne spremembe katastrskega dohodka, ki sicer takrat šc niso bile pogoste. Katastrski dohodek jc bilo treba za vsako parcelo izračunati s pomočjo posebnih tabel, za to delo pa je bilo potrebno dobiti šc nekaj ljudi, ki so ga opravljali honorarno. Leta 1958 se je Katastrski urad tudi preselil v ustreznejše prostore, ki jih je dobil v zadružnem domu. Z zakonom o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji iz. leta 1960 je bil del občine Dobrcpoljc s šestimi velikimi katastrskimi občinami priključen občini Grosuplje, ki seje tako razširila na 52 katastrskih občin. S tem seje raztegnila tudi pristojnost katastrskega urada Grosuplje. Nove katastrske občine so bile: Cesta, Kompo-Ije, Podgora, Videm-Dobrepolje, Zagorka in Zdenska vas. Zaradi povečanega obsega dela je zato iz Kočevja prišla še ena katastrska referentka. Ker pa je leta 1960 ena delavka odšla in jo je urad le občasno nadomestil s honorarno sodelavko, je število stalnih delavcev ostalo enako — 5. S 1. aprilom 1961 je Katastrski urad Grosuplje prišel v pristojnost občinskega ljudskega odbora Grosuplje, pri čemer se je preimenoval v Zavod za izmero in kataster zemljišč. Pristojnost novega zavoda je bila v primerjavi s pristojnostjo urada bistveno razširjena, saj je moral poleg opravljanja običajnih katastrskih del bdeti tudi nad izvajanjem vseh geodetskih del v občini, sodelovati pri pogodbah za ta dela in jih spremljati, zbirati podatke za izdelavo katastrske gospodarske karte, ki jc prav tedaj nastajala s pomanjševanjem katastrskih načrtov iz merila 1 : 2880 v merilo 1 : 5000, dajati podatke za porajajočo se osnovno državno karto v merilih I : 5000 ter I : 10.000, zakoličevati objekte in skrbeti za njihovo pravilno lego v prostoru, skrbeti za mrežo geodetskih točk. Zadolžen jc bil tudi za to, da na posebnih načrtih registrira podzemske naprave, da vodi evidenco nepremičnin v družbeni lastnini ter da sodeluje z organi in organizacijami, ki potrebujejo njegove podatke. Za vodenje novega zavoda jc bil imenovan direktor, njegovo delo pa naj bi spremljal štiričlanski strokovni svet. Iz klasičnega katastrskega urada jc novi zavod nenadoma postal upravni organ, katerega delo jc praktično zajemalo vse dogajanje v prostoru občine. Seveda pa osebje zavoda, ki je ostalo isto, za tako povečane naloge ni bilo usposobljeno. Da bi bilo mogoče opraviti vsaj najnujnejša dela, jc zavod v letu 1961 sprejel na delo geometra, s čimer seje število njegovih delavcev povečalo na šest. Do konca tega leta je nato zavodu uspelo rešiti vse zaostanke s področja katastra. Sprememb, ki so vplivale na delo in pristojnost novega zavoda pa še ni bilo konec. Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji jc občino Ivančna Gorica, za katere območje jc bil zavod sicer žc prej pristojen, pripojil občini Grosuplje, le katastrska občina Sobračc jc prešla v sestav občine Litija, zaradi česar seje število katastrskih občin, ki so sodile v območje Zavoda za izmero in kataster zemljišč Grosuplje zmanjšalo na 51. S tem so sc tako meje občine kot mejc teritorialne pristojnosti zavoda ustalile. Ker seje Grosuplje, kot središče močno povečane občine, začelo naglo razvijati inje naraslo zanimanje za graditev zasebnih stanovanjskih stavb, seje kmalu pokazalo, da stari, grafično izdelani katastrski načrti v merilu I : 2880 ne ustrezajo več potrebam. Ker pa je bilo območje naselja Grosuplje leta 1942 po naročilu okupacijskih oblasti izmerjeno in so bili zanj izdelani natančni načrti v merilu I : 1000, ki pa so medtem zastareli, jc bila ena glavnih nalog v tistem času, tc načrte dopolniti, lako dopolnjeni načrti so potem služili za pripravo zazidalnih načrtov vse do leta 1970, ko so bili po naročilu občine izdelani katastrsko topografski načrti v istem merilu, vendar v uradnem Gauss — Krugcrjcvcm koordinatnem sistemu in za mnogo širše območje. Ker jc bilo žc tedaj jasno, da bodo novi načrti potrebni, je zavod sistematično razvijal mrežo merskih točk, ki je bila pozneje vključena v sistem nove izmerc Grosupljega. Obdobje naslednjih let je zaznamovalo več značilnosti: načrtno združevanje kvalitetnih kmetijskih zemljišč v velikih kmetijskih organizacijah, kar jc bilo vzrok mnogih sprememb v zemljiškem katastru, naglo zaposlovanje kmetov, ki jim zaradi arondacij in s tem povezane izgube zemlje ni preostalo drugega, in naglo naraščanje zasebne stanovanjske gradnje, kot posledice dviganja življenjske ravni ter večje kupne moči novo nastalih polkmctov. Izmerjena je bila tudi nova magistralna cesta Ljubljana—Zagreb, ki jo jc bilo potrebno izvesti v zcniljiš- odločila, da bi jo ukinila, jo jc vendarle več let pustila životariti. Zaradi tega tja do leta 1952 zemljiški kataster, vsaj kar zadeva katastrske kulture, praktično ni bil vzdrževan. Poleg tega so meritve zaradi pomanjkanja katastrskih geodetov opravljali geodetski strokovnjaki z drugih področij, ki so tehniko sicer obvladovali, niso pa poznali načina vzdrževanja katastrskih načrtov, izdelanih grafično, kar jc posebnost, ki terja poleg znanja tudi bogate izkušnje. To večletno zanemarjanje in z vidika zemljiškega katastra nestrokovno vzdrževanje, se tej občutljivi evidenci šc danes pozna. Potem, koje bila obvezna oddaja ukinjena inje katastrski dohodek spet postal osnova za obdavčevanje kmetijskih zemljišč, mimo pa je bilo tudi nemirno obdobje agrarne reforme ter ustanavljanj in razpuščanj kmetijskih obdelovalnih zadrug, je zemlja spet dobila svojo vrednost, zemljiški kataster pa svojo veljavo. Takoj so se pokazale posledice večletnega zanemarjanja: katastrski dohodek jc odvisen od katastrskih kultur, razlika med stanjem v naravi in stanjem v zemljiškem katastru pa je v teh letih postala tolikšna, da obdavčitev ni bila pravična. Da bi kolikor toliko uredila stanje, je družba mobilizirala vse razpoložljive geodetske strokovnjake, ti pa povečini — kot rečeno _niso bili vešči vzdrževanja zemljiškega katastra, zato stvari niso tekle tako, kot bi morale. Preostala je lc ena možnost: razširiti mrežo katastrskih uradov. Ker sta med tem tudi šoli — tako srednja kot visoka — že dali nekaj generacij mladih strokovnjakov, je to postalo mogoče. Geodetski strokovnjak, ki sc ukvarja z vzdrževanjem zemljiškega katastra, mora živeti v okolju, kjer dela. Lc tako čuti odgovornost do ljudi pa tudi do same evidence, katere posebnosti je v nekaterih okoljih treba šc posebej upoštevati. Okrajni ljudski odbor Ljubljana je leta 1956 ustanovil Katastrski urad Grosuplje. V odločbi o ustanovitvi je bilo določeno, da bo ta urad kot upravni organ OLO Ljubljana, pristojen za zadeve s področja katastra, deloval na območjih takratnih upravnih občin Grosuplje in Ivančna Gorica. Njegov sedež je bil na Grosupljem, v sedanji glasbeni šoli. Evidenca zemljiškega katastra je vselej temeljila na katastrskih občinah. Njihove meje so namreč v nasprotju z mejami političnih občin stalne oziroma sc le izjemoma spreminjajo. Zato jc nemara pomembno našteti katastrske občine, ki so sodile v območje katastrskega urada Grosuplje. Te so bile: Ambrus, Blcčji Vrh, Bukovica, Čcšnjice, Dedni Dol, Dobrava, Draga, Dob, Gorenja vas, Grosuplje, Hudo, Ilova Gora, Krka, Lcskovec, Luče, Mali Vrh, Metnaj, Muljava, Podboršt, Podbukovje, Polica, Ponova vas, Račna, Radohova vas, Sela, Slivnica, So-brače, Stara vas, Stična, Stranska vas, Šentvid, Šmarje, Sušica, Valična vas, Vel. Lipljene, Vel. Pece, Vel. Globoko, Vinodol, Višnja Gora, Vrhe, Višnje, Temenica, Male Dole, Zagradec, Žalna in Kriška vas; skupaj torej 46 katastrskih občin — obsežno območje, čc upoštevamo zanemarjenost zemljiškega katastra in majhno število osebja, ki naj bi to območje obvladovalo. Ob ustanovitvi je namreč to osebje štelo lc inženirja geodeta, kije urad tudi vodil, referentko, kije skrbela za izpeljavo evidentiranih sprememb v zemljiškem katastru, referentko, ki jc poslovala s strankami in pomagala pri izpeljavi ter izšolano geodetsko risarko, ki je obvladovala večino tehničnih del, ki jih jc bilo treba opraviti v pisarni. Čeprav je bil razpon nalog, kijih je takrat opravljal katastrski urad, majhen, saj jc obsegal lc vzdrževanje zemljiškega katastra, jc bil zaostanek na tem področju iz znanih razlogov tako velik, da ga njegov šef, kot edini geodetski strokovnjak poleg svojih vodstvenih opravil ni zmogel. Večino meritev so zato opravljali geodeti iz Ljubljane. Ker jc novi katastrski urad —delno sam, delno pa s pomočjo ljubljanskih geodetov — zdaj sistematično izvajal meritve, povezane z vzdrževanjem zemljiškega katastra, jc izpeljava sprememb postala ozko grlo, ki ga je rešil tako, daje sprejel šc eno katastrsko referentko, tako daje leta 1958 njegovo osebje štelo pet ljudi. Povedati je namreč treba, daje bila izpeljava sprememb ročna, kar je bilo zamudno delo. Posebne težave so povzročale občasne spremembe katastrskega dohodka, ki sicer takrat šc niso bile pogoste. Katastrski dohodek je bilo treba za vsako parcelo izračunati s pomočjo posebnih tabel, za to delo pa je bilo potrebno dobiti šc nekaj ljudi, ki so ga opravljali honorarno. Leta 1958 se je Katastrski urad tudi preselil v ustreznejše prostore, ki jih je dobil v zadružnem domu. Z zakonom o spremembah zakona 0 območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji iz leta 1960 je bil del občine Dobrcpoljc s šestimi velikimi katastrskimi občinami priključen občini Grosuplje, ki seje tako razširila na 52 katastrskih občin. S tem seje raztegnila tudi pristojnost katastrskega urada Grosuplje. Nove katastrske občine so bile: Cesta, Kompo-Ije, Podgora, Videm-Dohrepolje, Za gotica in Zdenska vas. Zaradi povečanega obsega dela je zato iz Kočevja prišla še ena katastrska referentka. Ker pa je leta 1960 ena delavka odšla in jo je urad le občasno nadomestil s honorarno sodelavko, je število stalnih delavcev ostalo enako — 5. S I. aprilom 1961 je Katastrski urad Grosuplje prišel v pristojnost občinskega ljudskega odbora Grosuplje, pri čemer se je preimenoval v Zavod za izmero in kataster zemljišč. Pristojnost novega zavoda je bila v primerjavi s pristojnostjo urada bistveno razširjena, saj je moral poleg opravljanja običajnih katastrskih del bdeti tudi nad izvajanjem vseh geodetskih del v občini, sodelovati pri pogodbah za ta dela in jih spremljati, zbirati podatke za izdelavo katastrske gospodarske karte, ki je prav tedaj nastajala s pomanjševanjem katastrskih načrtov iz. merila 1 : 2880 v merilo 1 : 5000, dajati podatke za porajajočo se osnovno državno karto v merilih 1 : 5000 ter I : 10.000, /akoličevati objekte in skrbeti za njihovo pravilno lego v prostoru, skrbeti za mrežo geodetskih točk. Zadolžen je bil tudi za to, da na posebnih načrtih registrira podzemske naprave, da vodi evidenco nepremičnin v družbeni lastnini ter da sodeluje z organi in organizacijami, ki potrebujejo njegove podatke. Za vodenje novega zavoda je bil imenovan direktor, njegovo delo pa naj bi spremljal štiričlanski strokovni svet. Iz klasičnega katastrskega urada je novi zavod nenadoma postal upravni organ, katerega delo je praktično zajemalo vse dogajanje v prostoru občine. Seveda pa osebje zavoda, ki je ostalo isto, za tako povečane naloge ni bilo usposobljeno. Da bi bilo mogoče opraviti vsaj najnujnejša dela, je zavod v letu 1961 sprejel na delo geometra, s čimer seje število njegovih delavcev povečalo na šest. Do konca tega leta je nato zavodu uspelo rešiti vse zaostanke s področja katastra. Sprememb, ki so vplivale na delo in pristojnost novega zavoda pa šc ni bilo konec. Zakon O spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji je občino Ivančna Gorica, za katere območje je bil zavod sicer že prej pristojen, pripojil občini Grosuplje, le katastrska občina Sobračc jc prešla v sestav občine Litija, zaradi česar se je število katastrskih občin, ki so sodile v območje Zavoda za izmero in kataster zemljišč Grosuplje zmanjšalo na 51. S tem so sc tako meje občine kot meje teritorialne pristojnosti zavoda ustalile. Ker seje Grosuplje, kot središče močno povečane občine, začelo naglo razvijati inje naraslo zanimanje za graditev zasebnih stanovanjskih stavb, seje kmalu pokazalo, da stari, grafično izdelani katastrski načrti v merilu I : 2880 ne ustrezajo več potrebam. Ker pa je bilo območje naselja Grosuplje leta 1942 po naročilu okupacijskih oblasti izmerjeno in so bili zanj izdeiani natančni načrti v merilu I : 1000, ki pa so medtem zastareli, je bila ena glavnih nalog v tistem času, te načrte dopolniti. Iako dopolnjeni načrti so potem služili za pripravo zazidalnih načrtov vse tlo leta 1970, ko so bili po naročilu občine izdelani katastrsko topografski načrti v istem merilu, vendar v uradnem Gauss — Kitigerjevcm koordinatnem sistemu in za mnogo širše območje. Ker jc bilo že tedaj jasno, da bodo novi načrti potrebnije zavod sistematično razvijal mrežo merskih točk, ki je bila pozneje vključena v sistem nove izmerc Grosupljega. Obdobje naslednjih let je zaznamovalo več značilnosti: načrtno združevanje kvalitetnih kmetijskih zemljišč v velikih kmetijskih organizacijah, kar je bilo vzrok mnogih sprememb v zemljiškem katastru, naglo zaposlovanje kmetov, ki jim zaradi arondacij in s tem povezane izgube zemlje ni preostalo drugega, in naglo naraščanje zasebne stanovanjske gradnje, kot posledice dviganja življenjske ravni ter večje kupne moči novo nastalih polkmctov. Izmerjena je bila tudi nova magistralna cesta Ljubljana—Zagreb, ki jo je bilo potrebno izvesti v z.cmljiš- odločila, da bi jo ukinila, jo je vendarle več let pustila životariti. Zaradi tega tja do leta 1952 zemljiški kataster, vsaj kar zadeva katastrske kulture, praktično ni bil vzdrževan. Poleg tega so meritve zaradi pomanjkanja katastrskih geodetov opravljali geodetski strokovnjaki z drugih področij, ki so tehniko sicer obvladovali, niso pa poznali načina vzdrževanja katastrskih načrtov, izdelanih grafično, kar je posebnost, ki terja poleg znanja tudi bogate izkušnje. To večletno zanemarjanje in z vidika zemljiškega katastra nestrokovno vzdrževanje, se tej občutljivi evidenci še danes pozna. Potem, koje bila obvezna oddaja ukinjena in jc katastrski dohodek spet postal osnova za obdavčevanje kmetijskih zemljišč, mimo pa jc bilo tudi nemirno obdobje agrarne reforme ter ustanavljanj in razpuščanj kmetijskih obdelovalnih zadrug, je zemlja spet dobila svojo vrednost, zemljiški kataster pa svojo veljavo. Takoj so se pokazale posledice večletnega zanemarjanja: katastrski dohodek je odvisen od katastrskih kultur, razlika med stanjem v naravi in stanjem v zemljiškem katastru pa jc v teh letih postala tolikšna, da obdavčitev ni bila pravična. Da bi kolikor toliko uredila stanje, je družba mobilizirala vse razpoložljive geodetske strokovnjake, ti pa povečini — kot rečeno _niso bili vešči vzdrževanja zemljiškega katastra, zato stvari niso tekle tako, kot bi morale. Preostala je le ena možnost: razširiti mrežo katastrskih uradov. Ker sta med tem tudi šoli — tako srednja kot visoka — že dali nekaj generacij mladih strokovnjakov, jc to postalo mogoče. Geodetski strokovnjak, ki se ukvarja z. vzdrževanjem zemljiškega katastra, mora živeti v okolju, kjer dela. Le tako čuti odgovornost do ljudi pa tudi do same evidence, katere posebnosti je v nekaterih okoljih treba šc posebej upoštevati. Okrajni ljudski odbor Ljubljana jc leta 1956 ustanovil Katastrski urad Grosuplje. V odločbi o ustanovitvi je bilo določeno, da bo ta urad kot upravni organ OLO Ljubljana, pristojen za zadeve s področja katastra, deloval na območjih takratnih upravnih občin Grosuplje in Ivančna Gorica. Njegov sedež je bil na Grosupljem, v sedanji glasbeni šoli. Evidenca zemljiškega katastra je vselej temeljila na katastrskih občinah. Njihove meje so namreč v nasprotju z mejami političnih občin stalne oziroma sc le izjemoma spreminjajo. Zato je nemara pomembno našteti katastrske občine, ki so sodile v območje katastrskega urada Grosuplje. Tc so bile: Ambrus, IJIcčji Vrh, Bukovica, Češnjice, Dedni Dol, Dobrava, Draga, Dob, Gorenja vas, Grosuplje, Hudo, Ilova Gora, Krka, Lcskovec, Luče, Mali Vrh, Metnaj, Muljava, Podboršt, Podbukovje, Polica, Ponova vas, Račna, Radohova vas, Sela, Slivnica, So-brače, Stara vas, Stična, Stranska vas, Šentvid, Šmarje, Sušica, Valična vas, Vel. Lipljene, Vel. Pece, Vel. Globoko, Vinodol, Višnja Gora, Vrhe, Višnje, Temenica, Male Dole, Zagradec, Žalna in Kriška vas; skupaj torej 46 katastrskih občin — obsežno območje, čc upoštevamo zanemarjenost zemljiškega katastra in majhno število osebja, ki naj bi to območje obvladovalo. Ob ustanovitvi je namreč to osebje štelo le inženirja geodeta, ki je urad tudi vodil, referentko, ki je skrbela za izpeljavo evidentiranih sprememb v zemljiškem katastru, referentko, kije poslovala s strankami in pomagala pri izpeljavi ter izšolano geodetsko risarko, ki je obvladovala večino tehničnih del, ki jih jc bilo treba opraviti v pisarni. Čeprav jc bil razpon nalog, ki jih je takrat opravljal katastrski urad, majhen, saj jc obsegal lc vzdrževanje zemljiškega katastra, je bil zaostanek na tem področju iz znanih razlogov tako velik, da ga njegov šef, kot edini geodetski strokovnjak poleg svojih vodstvenih opravil ni zmogel. Večino meritev so zato opravljali geodeti iz Ljubljane. Ker je novi katastrski urad —delno sam, delno pa s pomočjo ljubljanskih geodetov — zdaj sistematično izvajal meritve, povezane z vzdrževanjem zemljiškega katastra, jc izpeljava sprememb postala ozko grlo, ki ga je rešil tako, daje sprejel še eno katastrsko referentko, tako daje leta 1958 njegovo osebje štelo pet ljudi. Povedati je namreč treba, da jc bila izpeljava sprememb ročna, kar jc bilo zamudno delo. Posebne težave so povzročale občasne spremembe katastrskega dohodka, ki sicer takrat šc niso bile pogoste. Katastrski dohodek je bilo treba za vsako parcelo izračunati s pomočjo posebnih tabel, za to delo pa je bilo potrebno dobiti še nekaj ljudi, ki so ga opravljali honorarno. Leta 1958 se je Katastrski urad tudi preselil v ustreznejše prostore, ki jih je dobil v zadružnem domu. Z zakonom o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji iz leta 1960 je bil del občine Dobrcpoljc s šestimi velikimi katastrskimi občinami priključen občini Grosuplje, ki seje tako razširila na 52 katastrskih občin. S tem seje raztegnila tudi pristojnost katastrskega urada Grosuplje. Nove katastrske občine so bile: Cesta, Kompo-Ije, P od gora, Videm-Dobrepolje, Zagorica in Zdenska vas. Zaradi povečanega obsega dela je zato iz Kočevja prišla še ena katastrska referentka. Ker pa je leta 1960 ena delavka odšla in jo je urad le občasno nadomestil s honorarno sodelavko, je število stalnih delavcev ostalo enako — 5. S 1. aprilom 1961 je Katastrski urad Grosuplje prišel v pristojnost občinskega ljudskega odbora Grosuplje, pri čemer se je preimenoval v Zavod za izmero in kataster zemljišč. Pristojnost novega zavoda je bila v primerjavi s pristojnostjo urada bistveno razširjena, saj je moral poleg opravljanja običajnih katastrskih del bdeti tudi nad izvajanjem vseh geodetskih tlel v občini, sodelovati pri pogodbah za ta dela in jih spremljati, zbirati podatke za izdelavo katastrske gospodarske karte, ki je prav tedaj nastajala s pomanjševanjem katastrskih načrtov iz merila 1 : 2880 v merilo 1 : 5000, dajati podatke za porajajočo se osnovno državno karto v merilih 1 : 5000 ter 1 : 10.000, zakoličevati objekte in skrbeti za njihovo pravilno lego v prostoru, skrbeti za mrežo geodetskih točk. Zadolžen je bil tudi za tO, da na posebnih načrtih registrira podzemske naprave, da vodi evidenco nepremičnin v družbeni lastnini ter da sodeluje z organi in organizacijami, ki potrebujejo njegove podatke. Za vodenje novega zavoda je bil imenovan direktor, njegovo delo pa naj bi spremljal štiričlanski strokovni svet. Iz klasičnega katastrskega urada je novi zavod nenadoma postal upravni organ, katerega delo je praktično zajemalo vse dogajanje v prostoru občine. Seveda pa osebje zavoda, ki jc ostalo isto, za tako povečane naloge ni bilo usposobljeno. Da bi bilo mogoče opraviti vsaj najnujnejša dela, je zavod v letu 1961 sprejel na delo geometra, s čimer se jc število njegovih delavcev povečalo na šest. Do konca tega leta je nato zavodu uspelo rešiti vse zaostanke s področja katastra. Sprememb, ki so vplivale na delo in pristojnost novega zavoda pa še ni bilo konec. Zakon o spremembah zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji je občino Ivančna Gorica, za katere območje jc bil zavod sicer le prej pristojen, pripojil občini Grosuplje, le katastrska občina Sobračeje prešla v sestav občine Litija, zaradi česar se je število katastrskih občin, ki so sodile v območje Zavoda za izmero in kataster zemljišč Grosuplje zmanjšalo na 51. S tem so sc tako mejc občine kot meje teritorialne pristojnosti zavoda ustalile. Ker seje Grosuplje, kot središče močno povečane občine, začelo naglo razvijati in jc naraslo zanimanje za graditev zasebnih stanovanjskih stavb, seje kmalu pokazalo, da stari, grafično izdelani katastrski načrti v merilu I : 2880 ne ustrezajo več potrebam. Ker pa je bilo območje naselja Grosuplje leta 1942 po naročilu okupacijskih oblasti izmerjeno in so bili zanj izdciani natančni načrti v merilu I : 1000, ki pa so medtem zastareli, jc bila ena glavnih nalog v tistem času, te načrte dopolniti. Tako dopolnjeni načrti so potem služili za pripravo zazidalnih načrtov vse do leta 1970, ko so bili po naročilu občine izdelani katastrsko topografski načrti v istem merilu, vendar v uradnem Gauss — Krugcrjcvcm koordinatnem sistemu in za mnogo širše območje. Ker je bilo že tedaj jasno, da bodo novi načrti potrebni, je zavod sistematično razvijal mrežo merskih točk, ki je bila pozneje vključena v sistem nove izmerc Grosupljega. Obdobje naslednjih let jc zaznamovalo več značilnosti: načrtno združevanje kvalitetnih kmetijskih zemljišč v velikih kmetijskih organizacijah, kar je bilo vzrok mnogih sprememb v zemljiškem katastru, naglo zaposlovanje kmetov, ki jim zaradi arondacij in s tem povezane izgube zemlje ni preostalo drugega, in naglo naraščanje zasebne stanovanjske gradnje, kot posledice dviganja življenjske ravni ter večje kupne moči novo nastalih polkmctov. Izmerjena jc bila tudi nova magistralna cesta Ljubljana—Zagreb, ki jo je bilo potrebno izvesti v zcmljiš- kcm katastru. Vse to je terjalo mnogo raznolikega geodetskega dela, ki ga dva geodetska strokovnjaka, od katerih je eden vodil zavod, nista zmogla. Leta 1963 je zavod na novo zaposlil diplomiranega geodetskega inženirja in povečal število svojih delavcev na 7. Prva naloga novega inženirja je bila zgostitev obstoječih točk —tako pozicijskih kot višinskih. Tako je bila na območju naselja Grosuplje, kjer je bila graditev najbolj razširjena, zagotovljena natančnejša določitev površin novih parcel, ker je bilo glede na naraščajočo ceno zazidljivih parcel izredno pomembno. Leta 1966 sc je zavod, ki je imel čedalje več podatkov, za katere je potreboval prostor, preselil v provizorij na Taborski cesti, vendar prostori tam niso bili primerni, ne po razporedu ne po varnosti. Provizorij pač ni primeren prostor za shranjevanje podatkov, od katerih mnogi niso pomembni le zaradi uporabnosti, temveč tudi kot kulturna dediščina slovenskega naroda. Leto 1967 je bilo za dogajanje v prostoru občine Grosuplje izjemno pomembno. Začeta je bila nova izmera območja naselja Grosuplje z okolico na površini preko 400 ha, za katero naj bi bili izdelani katastrski načrti z višinsko predstavo terena v merilu 1 : 1000, ki bi bili uporabni tako za vzdrževanje katastra kot za izdelavo zazidalnih načrtov; izdelan je bil urbanistični program občine Grosuplje, ki naj bi načrtneje usmerjal graditev in uveden jc bil ulični sistem v naselju Grosuplje. Pri vseh treh delih je zavod sodeloval s svojimi podatki in s svojim delom. Za območje novih načrtov je bila leta 1969 ustanovljena nova katastrska občina Grosuplje — naselje, ki jc zajela dela katastrskih občin Grosuplje in Stranska vas. Število katastrskih občin je tako spet naraslo na 52 in je tako še danes. Po končani izmeri in izdelavi novih načrtov jc bila opravljena razgrnitev podatkov, nakar jc bila izdelana za katastrsko občino Grosuplje — naselje tudi zemljiška knjiga. Parcele v novi katastrski občini so bile namreč v celoti preoštevilčene. Z novimi načrti pa jc bilo mogoče začeti uresničevati šc eno obveznost, ki jo je zavod dobil ob svoji ustanovitvi; kataster komunalnih naprav. Tako je bil leta 1972 s pomočjo organizacij, ki so s temi napravami upravljale, za Grosuplje izdelan načrt, kije prikazoval vse takrat obstoječe komunalne naprave. Na žalost pa zavod kasneje ni dobival sprememb teh naprav, da bi načrte lahko vzdrževal, pa tudi posebnega zanimanja ni bilo za podatke teh načrtov, čeprav so pri izvajanju gradbenih del izjemno pomembni. Daje bil ta čas vendarle naklonjen natančnejšim podatkom o prostoru, dokazuje topografsko katastrska izmera drugega največjega naselja v občini — Ivančne Gorice — v površini 120ha. Ti načrti so bili že izdelani po modernejši aerofotogrametrični metodi, s pomočjo letalskih posnetkov, pri čemer so bile vse posestne meje zamejičenc, določene koordinate vseh mejnikov in iz njih izračunane površine. To znatno olajšuje vzdrževanje zemljiškega katastra, saj lahko vsak mejnik po potrebi služi kot merska točka. Konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let zaznamuje nov pojav: nagla rast počitniških hišic v občini Grosuplje. Bližina Ljubljane in dejstvo, daje precejšen del Ljubljančanov po poreklu iz. te občine, sta gotovo pripomogla k temu, da sc jc gradnja počitniških hišic v tem času močno razmahnila. Po eni strani je to pomenilo možnost kmetov, da se na račun prodane zemlje opremijo s kmetijsko mehanizacijo, po drugi strani pa bistveno poslabšanje naravnega okolja. Za zavod pa jc to pomenilo precejšnje povečanje dela in hudo obremenitev njegovih delavcev. Vendar seje ta čas tudi dvignila izobrazbena sestava, saj so osebje zavoda leta 1972 sestavljali: en diplomirani inženir geodezije, dva inženirja geodezije, geodetska risarka, katastrska referentka z nepopolno srednjo izobrazbo za izpeljavo sprememb — samo šest ljudi, ker jc leta 1965, v času splošne zahteve po zmanjšanju državne uprave, ena katastrska referentka odšla z zavoda, kar je nekaj časa povzročalo hude težave, ki so bile rešene lega 1968, ko je zavod prešel na računalniško obdelavo sprememb v zemljiškem katastru, ki jo je zanj opravljal Zavod S RS za statistiko. Leta 1969 seje zavod tudi preselil v prostore nove zgradbe občinskega sodišča, ki so bili za tisti čas ustrezni, zdaj pa so že postali neustrezni, predvsem zaradi čedalje večje množine podatkov, ki jih ni mogoče shraniti tako, da bi bili vsak čas dosegljivi. Tega leta se je zavod ludi preimenoval v Upravo za izmero in kataster zemljišč, kar pa ni vplivalo ne na njegovo delo ne na pristojnost. Šest ljudi, čeprav je bil sleherni od njih popolnoma samostojen na svojem področju in so vsi imeli bogate izkušnje, seveda ni moglo dolgo obvladovati 421 km2 velikega prostora z vso raznolikostjo geodetskih del v njem. Zaradi tega je bilo leta 1973 dogovorjeno, da bo diplomirani geodetski inženir v okviru Komunalnega podjetja Grosuplje opravljal nekatera dela, predvsem zakoličbe in izdelavo geodetskih načrtov za potrebe lokacijskih dokumentacij, za kar jc občinska skupščina izdala ustrezno pooblastilo. Sloje predvsem za to, da se ne bi povečevalo število upravnih delavcev, naraščajoče delo pa bi vendarle bilo opravljeno. V ta namen je uprava namesto izgubljenega delavca vzela novega geometra, s čimer pa seje tako njena izobrazbena kot izkustvena struktura krepko znižala. Veliko število meritev — pa naj so jih opravljali geodeti uprave ali pa drugi —je povzročilo tudi bistveno povečan obseg dela pri izpeljavi sprememb. Iako seje število delavcev z novo katastrsko referentko vendarle povečalo na 7. V tem času so si upravni organi, pristojni za geodetske zadeve, zaradi obilice novih nalog, ki so si jih z. leti naložili, nadeli različna imena, da bi že imena sama nakazovala njihovo dejavnost. Zaradi tega je počasi prevladalo mnenje, daje treba nazive poenotiti. Ime geodetska uprava se je sčasoma pokazalo kot najprimernejše in upravni organi so se drug za drugim preimenovali. Iako seje tudi občinski geodetski upravni organ na Grosupljem leta 1973 preimenoval v Geodetsko upravo. Za geodetsko upravno službo je bilo izjemno pomembno leto 1974, ko so bili sprejeti: Zakon o zemljiškem katastru. Zakon o katastru komunalnih naprav ter Zakon o temeljni geodetski izmeri. Vsi trije so le — tej prinesli obsežne nove naloge. Nova ustava je namreč zadeve geodetske službe prepustila republikam, pri čemer je SR Slovenija to priložnost izkoristili! in v naslednjih petnajstih letih v primerjavi z drugimi republikami krepko napredovala. Zakon o temeljni geodetski izmeri je določil, da sc na vsem območju SR Slovenije postavi mreža temeljnih geodetskih točk ter da sc za isto območje izdelajo temeljni topografski načrti v merilih 1 : 5000 in 1 : 10.000. To je bilo sicer naloženo republiki, vzdrževanje teh načrtov pa je bila naloga občin. Zakon je tudi določil, da se te naloge programirajo v srednjeročnih in letnih programih del. Z Zakonom o zemljiškem katastru je bil tudi na to področje občinske uprave uveden upravni postopek ter določen nov, bistveno kvalitetnejši način dela pri katastrskih meritvah. Kupec, kije zdaj kupil del parcele, jc tega dobil zamejičnega, površina pa ni bila več računana grafično, temveč iz merskih podatkov ali iz koordinat mejnih točk. Že prej seje namreč pokazalo, da zastareli način parcelacij ni več ustrezen, površine parcel pa so bile premalo natančne za ceno, kakršno jc zdaj zemlja imela. O novih podatkih jc bilo potrebno izdati odločbo, česar prej ni bilo, stranke pa so seveda imele možnost pritožbe. Delo je zaradi tega postalo zahtevnejše inje trajalo dlje, zmanjšali pa so sc mejni spori zaradi mej že izmerjenih parcel. Zakon je uvedel tudi obvezo, daje potrebno vsakih petnajst let za vsako katastrsko občino uskladiti stanje v katastrskih načrtih s stanjem v naravi. Zadeve zemljiškega katastra je opredelil kot zadeve splošnega pomena za SR Slovenijo, naloge v zvezi z njim pa naložil geodetski upravni službi, z izjemo nekaterih zadev, za katere so lahko bile pooblaščene geodetske delovne organizacije. Isti službi jc Zakon o katastru komunalnih naprav naložil skrb za izdelavo in vzdrževanje zbirnega katastra komunalnih naprav. Ker pa jc zbirni kataster odvisen od katastrov komunalnih naprav, ki jih za svoje naprave vodijo oraganizacije, ki s temi napravami upravljajo, te pa teh šc nimajo, je za vse območje Slovenije izdelan le grafični pregled komunalnih naprav na načrtih v merilu 1 : 5000. Zaradi novih nalog je Geodetska uprava Grosuplje zaposlila novo geometrico, število njenih delavcev pa jc tako naraslo na X, od tega jc bilo polovica geodetov. Osnovni zakon geodetske upravne službe —Zakon o geodetski službi — je bil sprejet šele leta 1976. Zakon opredeljuje, katere so zadeve geodetske službe in kdo jih lahko opravlja. Za- deve geodetske službe po tem zakonu so: temeljna geodetska izmera, zemljiški kataster, zbirni kataster komunalnih naprav, kataster zgradb, geodetska prostorska dokumentacija, geodetska dela pri komasaciji zemljišč, ciklično aerosnemanje, izdelava posebnih geodetskih načrtov in kart ter vodenje posebnih geodetskih evidenc po sklepu občinske skupščine. Poleg teh osnovnih zadev štejejo sem šc storitve: parcelacije zemljišč, prenos stanja na zemljišče iz načrtov in kart, ki jih vzdržuje geodetska služba, zakoličba stavb in objektov, izdelava geodetskih načrtov za potrebe lokacijske dokumentacije in izdelava geodetskih načrtov lege novo zgrajenih stavb in objektov za potrebe tehničnega prevzema. Nekatere od zadev jc geodetska služba že opravljala in so jih ti štirje zakoni le pravno uredili, druge pa so bile popolnoma nove. Novi zakoni so področje geodetske upravne službe močno razširili, število in obseg nalog pa v primerjavi z nalogami katastrskega urada iz leta 1956 podeseterili. Pri tem seje število delavcev geodetske uprave komaj podvojilo. Prav dejstvo, da so se naloge množile mnogo hitreje od števila delavcev, je geodetski upravni službi povzročalo nemalo težav, saj nikoli ni mogla povsem izpolnjevati nalog, ki so ji jih določali zakoni. Leta 1976 seje število delavcev na geodetski upravi vendarle povečalo na devet, število geodetov pa je prvič preseglo število drugih delavcev. Konec sedemdesetih let jc šc ena novost pomagala geodetski službi izpolnjevati njene naloge: pojavili so sc prvi žepni programski računalniki firme Hcvzlctt-Packard, ki so tako v terensko kot pisarniško delo prinesli pravo revolucijo. Ti mali računalniki, ki so sicer dragi, sc izpopolnjujejo iz leta v leto in postajajo vse zmogljivejši. Lahko rečem, daje geodetski službi le z uporabo teh računalnikov uspelo kolikor toliko reševati njene zadeve. Leta 1978 je kot tretja v Sloveniji izšla Pregledna karta občine Grosuplje v merilu 1 : 50.000. Potem, koje z novo ustavo pristojnost za geodetske zadeve dobila republika, seje slovenska kartografija začela naglo razvijati. V občinah seje že dolgo čutila potreba po preglednih kartah, ki jc prej zaradi zastarelih in togih predpisov ni bilo mogoče zadovoljiti. Do danes so si pregledne karte občin izdelale že vse občine v Sloveniji, mnoge od njih so bile ponatisnjene, med njimi leta 1986 tudi grosupeljska, zanimanje zanje pa jc veliko tako med ljudmi kot tudi med organizacijami. Istega leta (1978) je bila začeta tudi nova izmera na sedemdesetih hektarih katastrske občine Šmarje, ki jc bila končana leta 1982. Če primerjamo velikost izmerjenih površin na Grosupljem (1970), v Ivančni Gorici (1972) in v Šmarju (1982), ki so 400 ha, 120 ha in 70 ha, vidimo, da jc vrednost denarja, namenjenega za geodetska dela, naglo padala. V letu 1978 seje upokojila tudi dolgoletna risarka, en geometer pa sije poiskal drugo delovno mesto. Oba delavca jc geodetska uprava nadomestila šelc leta 1979 z inženirjem geodezije in geometrico. Istega leta je bilo dokončno urejeno vprašanje deljene katastrske občine Vino, katere del jc ves čas sodil pod občino Vič-Rudnik, celotni katastrski operat pa jc bil na Grosupljem, s tem pa tudi podatki o zemljiščih, kar je prebivalcem vasi Drcnik, ljubljanskim občanom, povzročalo nenehne težave. V letih 1979 in 1980 sta v Sloveniji nastajali dve novi evidenci: register teritorialnih enot in evidenca hišnih številk. Anarhija na področju evidence hišnih številk jc prav tačas dosegla kritično mejo, šc posebno zato, ker jc bil v letu 1981 načrtovan popis prebivalcev, pri čemer v občini Grosuplje — pa tudi drugod ni bilo bolje — četrtina vseh stanovanjskih stavb ni imela hišnih številk, kar jc šc pred popisom povzročalo raznim službam neznanske težave. Pokazalo seje, da evidenca hišnih številk ni mogoča brez geodetske službe, šc več, dajo mora ta imeti v svojih rokah. Delo na vzpostavitvi teh dveh evidenc je več kot pol leta zaposlovalo geodetsko upravo, pri čemer so sodelovali vsi delavci, vzdrževanje samo pa ves čas terja enega delavca. Težave so bile toliko večje, ker temeljni topografski načrti, katerih izdelovanje jc v Sloveniji šlo h koncu, prav za nekatera območja naše občine še niso bili izdelani. Z velikimi napori sta bili evidenci do popisa prebivalcev končani, vse stanovanjske stavbe pa oštevilčene, delno s stalnimi, delno z. začasnimi hišnimi številkami. Zakon, ki jc urejal to področje, jc nastajal isto- časno z evidencama inje bil sprejet leta 1980 kot Zakon o imenovanju in evidentiranju naselij, ulic in stavb. V istem letu jc bil v naselju Smarje-Sap uveden ulični sistem. Po končanem popisu prebivalstva jc bil za vzdrževanje obeh novih evidenc sprejet še en geometer, s čimer je število delavcev geodetske uprave naraslo na 10. Urediti jc bilo treba celo vrsto zadev, za katere sc prej ni brigal nihče. Določiti in podeliti jc bilo potrebno hišne številke vsem stanovanjskim stavbam, ki so bile v času popisa le začasno oštevilčene; v naselju Ivanč-na Gorica jc bil leta 198.1 uveden ulični sistem, naselje Studenec pa združeno z Ivančno Gorico; imenovano jc bilo novo naselje Lobček, sestavljeno i/ skupine hiš, ki so imele hišne številke treh oddaljenih naselij. Leta 1984 jc bil uveden ulični sistem še v Višnji Gori. Leta 1986 je bil urejen še en nesmisel, kije nastal po vojni z nasiljem nad obstoječo teritorialno razdelitvijo. Spremenjena je bila meja z občino Trebnje, saj jc pet hiš, ki so bile v sklopu grosupeljskega naselja Breg, bilo na območju katastrske občine Veliki Gaber, kije trebanjska. S tem so bili glavni problemi, ki so desetletja čakali na rešitev, urejeni. Leta 1982 jc občinska skupščina sprejela odločbo o uvedbi komasacijskega postopka na območju katastrskih občin Vidcm-Dobrcpolje in Podgora. Ta zemljišča so bila namreč hi-dromcliorirana, kar jc še bolj razdrobilo že tako majhne parcele. Prvotno je bila sicer komasacija (zložba zemljišč) zasnovana na površini 180 ha, vendar jc bila potem uresničena le na 86ha, saj so lastniki zemljišč zaradi slabih izkušenj iz preteklosti kljub prepričevanju menili, da gre za ukrep, po katerem bodo izgubili svoja zemljišča. Geodetska uprava jc sodelovala tako pri prepričevanju udeležencev kot pri nadaljnjem delu in pri izvedbi sprememb v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Zaradi komasacije je bilo potrebno spremeniti tudi mejo med obema prizadetima katastrskima občinama, tako da jc sedaj celotno njeno območje v katastrski občini Vidcm-Dobrcpoljc. Trije zakoni o prostoru iz leta 1984: Zakon o urejanju prostora. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ter Zakon o stavbnih zemljiščih, so naložili geodetski upravni službi nove velike obveznosti. Nastavila naj bi nekaj novih evidenc o prostoru, ki so za urejanje prostora zagotovo potrebne, vendar jc bilo pri tem popolnoma zanemarjeno vprašanje financiranja nastavitve in vzdrževanja. Tako so delo na tem novem področju geodetske dejavnosti še ni prav začelo. Potem, koje cn geodetski inženir leta 1985 zapustil geodetsko upravo in seje število njenih delavcev zmanjšalo na 9, je leta 1987 zaradi določil prej omenjenih zakonov prišlo do reorganizacije urbanistične in geodetske službe na Zavodu za komunalno, prostorsko in stanovanjsko urejanje Grosuplje, tako da sta sc obe spojili z občinsko upravo. Geodetska služba, ki jo je zavod nasledil od komunalne skupnosti, ta pa od Komunalnega podjetja Grosuplje, jc medtem narasla na 4 ljudi. Tako seje geodetska uprava spet povečala na 13 ljudi in to število ima še danes. Današnji sestav grosupeljske geodetske uprave jc torej takle: štirje geodetski inženirji, šest geometrov in trije katastrski referenti. Kadrovska sestava geodetske uprave Grosuplje jc torej sorazmerno dobra in tudi število njenih delavcev ni tako majhno. Vendar si jc geodetska služba v zadnjih petindvajsetih letih nakopala več nalog, kot jih zmore. Samo bežen pregled tega članka lahko celo nepoznavalcu pove, kako so se leto za letom kopičile nove pristojnosti pa tudi število istovrstnih zadev seje nenehno večalo. Geodetska upravna služba v Sloveniji jc zato vselej v dilemi: opravljati storitve ali jih prepustiti geodetskim delovnim organizacijam. Če bi sc otresla storitev, bi kadrovsko lahko zadostila potrebam družbe po evidencah o prostoru. Vendar jc tu še vprašanje denarja — tako za nastavitev kot za vzdrževanje. Proračunski denar, namenjen za geodetsko dejavnost, ki bi sc moral zaradi novih in novih nalog na tem področju nenehno realno povečevati, se je tako skrčil, da jc edina možnost za financiranje geodetskih del in opreme, brez katere delo ni mogoče, denar, ki ga geodetske uprave zaslužijo s storitvami. To pa pomeni, da se geodetska upravna služba ne more odreči storitvam, pri čemer pa spet trpi delo na evidencah, ki so za družbo daleč pomembnejše od storitev. Še en razlog je, zaradi katerega večina geodetskih uprav sama opravlja tudi storitve — kvaliteta, ki nujno trpi, če storitve opravljajo izvajalci, pri katerih igra glavno vlogo zaslužek. Ker pa je zemljiški kataster evidenca, iz. katere izhajajo vse druge evidence o prostoru, je kvaliteta njegovega vzdrževanja nujna. Geodetska uprava bi bila lahko, kljub temu da opravlja tudi storitve, na vseh področjih mnogo učinkovitejša, če bi imela boljše prostore in modernejšo opremo. Občinska uprava je že kot celota raztresena v več stavbah, kar nedvomno vpliva tako na kvaliteto kot na količino opravljenega dela. Geodetska uprava pa je še sama razdeljena na dva, med seboj ločena dela, kar pri delu povzroča nenehne težave. Gora podatkov, ki jih geodetska služba v občini premore, ni povsem uporabna, če ne more biti pregledno in jasno urejena. To pa pri zdajšnjih prostorih ni mogoče. Elektronski razdaljemer, ki gaje geodetska uprava dobila v letu 1988, je že pokazal svoje kvalitete, vendar bi potrebovali najmanj tri. Tudi z večjim številom avtomobilov bi bilo terensko delo lahko bolj načrtno. Vendar pa menim, da je glavna težava, ki preprečuje večjo učinkovitost geodetske službe nasploh, neprimerna organiziranost. Organiziranost po občinah in razdrobljeno, od finančne moči posameznih občin odvisno financiranje geodetskih del, ne zagotavljata enotnosti evidenc, pomembnih za vso republiko. To pa je naloga, ki jo poskuša rešiti v mukah rojevajoči se novi Zakon o geodetski službi. Od njega bo v veliki meri odvisna nadaljnja usoda geodetske službe v Sloveniji, z njo vred pa tudi kakovost načrtovanja v prostoru, ki je glede na to, da ga v Sloveniji že močno primanjkuje, izjemno pomembna. DELEŽ VIŠN.IANOV V SLOVENSKEM ŠPORTU France Adamu" in lvc Krevs* Pred prvo svetovno vojno je Dolenjska in tudi naša obči zaostajala v gospodarskem, prosvetnem in kulturnem razvoju. Tako je bilo tudi v športu in v vsej telesni kulturi. Med obema vojnama so delovala sokolska društva na Grosupljem, v Višnji Gori, Ivančni Gorici, Šentvidu, Šentjurju in v Dobrcpoljah, do razpusta leta 1929 pa tudi orlovska društva v Dobrcpoljah, Stični, Šentvidu in Višnji Gori. Nekatere športne discipline so razvijale strelske družine in gasilska društva, motorne dirke pa jc prirejal Motoklub Stična, kjer se je uposobilo /a nastope nekaj dirkačev. Največ so dosegli Višnjam kot lahkoatlcti, tekači in rekorderji. Na njihove dosežke so lahko tudi današnje generacije v resnici ponosne. Da ne bi na njihove dosežke pozabili, jih predstavljamo v naslednjem poročilu. Jote Slapničar Prvi jc začel gojiti tek Jože Slapničar, ki se je rodil 13. marca 1908 v Višnji Gori št. 3, v hiši staie KropetOVe gostilne, na sedanji Cesti Dolenjskega odreda 4. Ker sta mu starša zgodaj umrla, je zanj skrbela, ga vzgajala in šolala teta Minka Slapničar. Po končanem petem razredu ljudske šole v Višnji Gori |c obiskoval meščansko šolo in nato gradbeni oddelek Srednje obrtne (danes tehniške) šole v Ljubljani. Po odsluženju vojaščine v inženirski četi v Mariboru leta 1929 jc dobil mesto pripravnika na gradbenem oddelku Banske uprave v Ljubljani. Spo-minjam se, da jc na prvem službenem mestu dobil nalogo pri trasiranju ceste iz Zgornje Savinjske doline čez Podvolovljek v dolino ( ine pri Kamniku, medtem pa je vodil tudi gradbena dela pri izgradnji višnjegoiskcga vodovoda. Nekaj časa je delal pri gradbenem podjetju Dukič * Ljubljana, Yu 61000, Janežiceva 1; dipl. inž,, dr.k., zaslužni redni prof. Biotehniške fakultete v Ljubljani * 61294 Višnja Gora, Cesta Dolenjskega odreda 4; ekonomist v pokoju Drugi z leve je Jože Slapničar v Ljubljani. Leta 1931 je bil dodeljen k cestni upravi Novo mesto, kjer je skrbel za vzdrževanje cest na Dolenjskem; to delo je opravljal do odhoda v partizane spomladi leta 1942. Med šolanjem je prišel v stik s sošolci, primorskimi begunci, v času ko so ustanovili Akademski športni klub (ASK) Primorje. S šestnajstimi leti je začel redno trenirati na igrišču Primorje, ki je bilo nasproti Stadiona na Titovi cesti v Ljubljani, konec tedna pa jc tekel »čezdrn in strn« po stezah in poteh okoli Višnje Gore; če je ostal v Ljubljani, pa na igrišču ali po poteh Ljubljanskega polja, proti Savi in še čez. .lože Slapničar jc bil večkrat slovenski in jugoslovanski prvak na 5000 in lO.OOOm. Med prvimi dosežki naj omeniva zmago na Nočnem teku ASK Primorje na predvečer 27. marca 1926 na dveh progah; na 2500 in na 4000 m. Na krajši progi jc zmagal Vladimir Močan, drugi pa je bil Friderik Žorga; na daljši progi jc Jože Slapničar premagal rekorderja Juga. ASK Primorje je vsako leto organiziral več štafet po mestu Ljubljane, na katerih jc vedno sodeloval tudi Jože Slapničar. Za njegov tek je bilo značilno, tla seje pustil voditi do zadnje rundc, nato pa je z dolgim finišem prehitel nasprotnika in zmagal. Leta 1927 jc nastopil na mednarodnem teku »Ringrund« na Dunaju, kjer jc v močni konkurenci dosegel tretje mesto. Leta 1928 jc Jože tekel v dvoboju s KAC v Celovcu in dosegel čas 2.42,0 na 1000m. Od jeseni 1941 je bil aktivist OF. Po vstopu v partizanske enote sc je najprej boril v Za-hodnodolcnjskem odredu, potem pa v Tomšičevi brigadi. Bil jc dvakrat ranjen, v koleno in prsni koš; zdravil seje v bolnišnicah Leseni Kamen in .Iclendol, po ozdravitvi pa jc bil na terenskem političnem delu, v štabu 15. divizije in v Glavnem štabu Slovenije. Bil je nosilec spomenice 1941. Po osvoboditvi jc bil dodeljen Oblastnemu odboru ljubljanske oblasti za načelnika gradbenega oddelka. Po razformiranju oblasti jc nekaj časa delal na Ministrstvu za gradnje LR Slovenije, od 1952 pa jc bil direktor GP Megrad v Ljubljani; podjetje je odlično vodil s sodelavcem »Primorjanom« Cirilom Vidiccm. Kot nekdanji atlet jc bil Jože Slapničar zgleden in svetal lik človeka. In kot jc zapisal njegov športni sotovariš profesor Friderik Žorga: »Bil jc razumen, pravičen in čuteč sočlovek, ki rad pomaga vsakemu, ki sc znajde v sili. lake ljudi rodi čas, da so enkratni kot pastirji svojih sodobnikov v najširšem smislu plemenite Besede.« Jože Slapničar-JoSt je umrl na Golniku, dne 14. avgusta 1989. Zbornik občine Gro»upl)t XVI, 1990 99 Višnjani: prvi z leve je Ive Krevs Srečko 1'erko Srečko Perkoje bil rojen v trgovsko-obrtniiki družini, dne 7.maja 1909 v Višnji don. Oče je imel trgovino Z mešanim blagom in obrt za izdelovanje brezalkoholnih pijač, pokalice ali graherla in kvasa. Umrl je, koje imel Srečko 3 leta. Mati Ne/a, roj. Turk, je rodila deset otrok, pet fantov in pet deklet. Po moževi smrti je naprej vodiki trgovino in obrt ter z lastnim delom in dohodki omogočila vsem otrokom šolanje in poklicno izobrazbo. Dočakala je visoko starost 97 let. Srečko Pcrko Srečko je po končani višnjegorski šoli obiskoval nižje razrede realne gimnazije na Poljanah v Ljubljani. V gimnazijskih letih ga je lože Slapničar povabil med tekače ASK Primorje v Ljubljani. Bil je visoke postave (184 cm), močne rasti in z. dolgimi nogami kot nalašč za tekača na dolge proge. Treniral je in javno nastopal šc tudi po odsluženju vojaškega roka v letih 1930—31. Zelo uspešno je nastopal na vsakoletnem »teku ujedinjena«, na predvečer 1. decembra. Leta 1928 je dosegel prvo mesto. Še pred končanjem šolanja se je Srečo zaposlil v materinem obratu, nato pa na davčni upravi v Višnji Gori, Mariboru in nazadnje v Slavonskem Brodu, kjer mu je umrla žena. Leta 1941 seje vrnil v Višnjo Goro ter prevzel mesto pomožnega občinskega tajnika. Na tej dolžnosti je omogočil, da so partizani neko noč izpraznili in odpeljali zalogo hrane i/ skladišč občinskega prehranjevalnega urada. Zaradi tega in dejavnosti v krajevni organizaciji OF so ga italijanske oblasti internirale v Gonarsu in nato premestile v Padovo. Po kapitulaciji Italije je nekaj dni ostal pri sestri Minki, poročeni Koporcc v Ljubljani, nato pa seje žc pred nemško ofenzivo umaknil med partizane. Bil je borec, nato član kulturniške skupine in nazadnje bolničar v IX. korpusu. Pred umikom iz. Italije so hoteli Nemci očistiti zaledje v Slovenskem primorju in prodrli na Vojsko in Idrijsko, kjer je bilo več partizanov ranjenih. Srečko je zbral ranjence in jih za prvo pomoč obvezal in jih skril v neko zaraščeno in težko dostopno sotesko, kjer so že tretji dan ostali brez hrane in zveze. Kljub svarilom se je Srečko 29. aprila odpravil na planoto, da bi pri 800 m oddaljeni kmetiji nabavil najpotrebnejši obrok. In komaj je stopil na piano, gaje prerešetal nemški rafal. Pokopali so ga pri nekem mlinu nad Idrijo, po osvoboditvi pa so njegove ostanke prepeljali in pokopali na pokopališču pri Fari v Višnji Gori.2 Stane Škrabar-Braškar Dosežki Jožeta Slapničarja v lahki atletiki in njegove uvrstitve v teku na dolge proge so pritegnile tudi nekaj let mlajšega Staneta Škrabarja in njegovega brata Janeza. Stane seje rodil 17. marca 1910 v Kranjski Gori, kjer sta oče Franc in mati Ivana, rojena Kranjc, imela trgovino. Že pred prvo vojno seje družina preselila v Višnjo Goro; starši so od Mihaela Omah-na st. leta 1913 kupili mlin, trgovino in gostišče v Starem trgu pod mestom. Zato je Stane preživel mladost v Višnji Gori; tuje obiskoval ljudsko šolo, nato pa poljansko gimnazijo in Stane Škrabur Skupina mladih fišnjanov: v pni vrsti tretji.- leve je Jože Slapničar; v drugi vrsti prvi.- leve je Srečko Perko, peti : leve je Stane Skrahar trgovsko akademijo v Ljubljani. /. Jožctom Slapničarjcm in Srečkom Pcrkom je treniral na igrišču ASK Primorje in ob vsaki priložnosti tudi po poteh in stezah Ljubljanskega polja in v višnjegorski okolici. 1 ispcšno je nastopil na raznih predajnih Štafetah in srednješolskih mitingih. Leta 1928 je na srednješolskih prireditvah nastopil v teku na progi, dolgi I500m, in dosegel drugo mesto, naslednje leto je bil v Teku ujedinjenja na krajši progi v Ljubljani spet drugi. Za to uvrstitev je prejel plaketo Velikega župana ljubljanske oblasti Frana Vodopivca. Stane Škrabar je služboval kot upravnik Narodne prosvete in uradnik Poštne hranilnice v Ljubljani do odhoda v partizane poleti 1942. Bil je brigadni intendant, nato kulturnik in vojni dopisnik Tomšičeve brigade, šel propagandnega oddelka XIV. divizije in IV. operativne cone, zadnje mesece druge svetovne vojne pa jc vodil politično-propagandni oddelek v štabu baze Glavnega štaba Slovenije v Biogradu n/m. Po vrnitvi jc bil časnikar pri Ljudski pravici v Ljubljani (1945—46), ataše za tisk pri Vojni misiji LFRJ v Berlinu (1946—48), časnikar pri Narodni armiji v Beogradu (1948—52), glavni urednik Tovariša (1952—54), direktor Ljubljanskega dnevnika (I()54| m naslednjih deset let direktor Primorskega tiska v Kopru, Po upokojitvi obravnava in objavlja zgodovinske dogodke in podobe iz. NOB. Med obema vojnama, zlasti od 1929 do 1941, jc bil med vodilnimi funkcionarji v Glavnem odboru Zveze kmečkih fantov in deklet, ki seje z večinskim delom organizacije opredelil za OF in partizane. Po vojni jc bil zelo delaven družbenopolitični delavec (v Društvu novinarjev, v ZKS v Kopru itd.). Urejal je zbornike, glasila, časopise in revije. Objavil jc dragoceno gradivo in večino dokumentarno-umetniške fotografije padlega divi/ijskega fotoreporterja ter napisal obširne komentarje za fotomonografijo: Jože Petek in Stane Škrabar-Braškar. S Štirinajsto divizijo v več izdajah (tudi v srbohrvaščini in s povzetki v tujih jezikih). V Zborniku občine Grosuplje je objavil podobo časnikarja Jožeta Zupančiča iz Zavrtač, v drugih publikacijah pa članke in razprave o Tomšičevi brigadi in XIV. diviziji, o NOB v stiškem okrožju ter več prispevkov o aktualnih političnih dogajanjih. Jc nosilec spomenice 1941 in več odlikovanj. Živi in šc vedno ustvarja v Kopru (J, 4). Janez Škrabar Janez Škrabar Stanetov brat in najmlajši sin v družini I-ranca in Ivane Škrabar, Janez Škrabar, seje rodil 9. oktobra 1913 v Kranjski Gori, vendar je otroštvo in mladost preživel v Višnji Gori, tesno povezan z Višnjani, z mestom in okolico. Ljudsko šolo je končal v domačem kraju, potem se je dnevno vozil v Ljubljano, ko je obiskoval gimnazijo, nato pa je služboval v trgovini z. žclcz-nino Schneidcr & Vcrovšck (na mestu sedanje Metalke). Kot naraščajnik v sokolski telovadnici je Janez zaznal svoje nagnjenje in sposobnosti za tekmovalni šport, še bolj pa se jc navduševal za šport, ko jc občudoval dosežke nekaj let starejših Višnjanov in tekačev Jožeta, Sreča in Staneta. Z njimi in Ivctom Krevsom je treniral na igrišču ASK Primorje ter nastopal na štafetah, mitingih in drugih tekaških prireditvah, sprva v Ljubljani, nato pa tudi na deželi. Bil jc srednjeprogaš na 1500 in 3000 m, kjer jc dosegel pomembne uspehe: več prvih mest jc dosegel na tekaških prireditvah na deželi, na krosu v Celju in Ptuju, druga in tretja mesta pa v tekih v Kranju in Litiji; drugo mesto je dosegel v teku na 3000 m v Celovcu, v pomembnem dvoboju med ASK Primorje proti K AC — Klagenlurter Atletie Club. S tem jc tudi Janez Škrabar v letih 1930—35 prispeval svoj delež, v razvoju slovenske atletike. Koje Janez Škrabar prenehal tekmovati,jc postal eden izmed vidnih organizatorjev tekmovanj, zlasti športnih prireditev na podeželju, kjer so klubi iskali nove talente in razvijali množična tekaška tekmovanja. Tako so, lahko že konec tridesetih let nastopile nove generacije obetavnih tekačev, toda okupacija jc prekinila vsa dotedanja prizadevanja. Jeseni leta 1941 so že bile ustanovljene občinske in krajevne organizacije OP; Janez seje vključil med aktiviste že leta 1941 v Žalni in istočasno v Ljubljani. Ker jc bil izdan, so ga Italijani poleti 1942 odpeljali v internacijo na Rab. Po vrnitvi seje ponovno vključil med aktiviste, zato so ga izvolili za člana Okrožnega odbora OF Grosupljc-Stična in nato Novo mesto. Osvoboditev je dočakal kot sekretar tega odbora, na kongresu Osvobodilne fronte v Ljubljani leta 1945 pa jc bil izvoljen za člana Glavnega odbora OF za Slovenijo. Od leta 1946 do upokojitve leta 1965 jc delal v zveznih telesih v Beogradu; v času od 1960 do 1965 je bil ekonomski tehnik naše ambasade v Teheranu in predstavnik Gospodarske zbornice Jugoslavije za Iran. Po upokojitvi sc jc vrnil v Ljubljano (4). Bogo Prašnikar Družina Prainikar je živela v Višnji Gori od 1919 do 1932. Oče jc bil uradnik na sodišču v Višnji Gori, na prvih volitvah leta 1921 je bil nosilec komunistične liste. Bogo je končal osnovno šolo v Višnji Gori, nižje razrede gimnazije pa na Poljanah v Ljubljani. Leta 1932 je maturiral na gradbenem oddelku Srednje tehniške šole v Ljubljani, nato pa študiral gradbeništvo na Visoki tehniški šoli v Brnu. Kot diplomirani gradbeni inženir seje vrnil v Ljubljano. Bogo Prašnikar je z drugimi Višnjani od leta 1930 do 1935 treniral lahko atletiko na igrišču ASK Primorje, ko pa seje preselil v Ljubljano, je prihajal na skupne treninge v Višnjo Goro. Bil je dober tekač; tekmoval je na mnogih medklubskih tekmovanjih in prvenstvih Slovenije. V Celovcu je dosegel najboljše uspehe na prograh na 1500 in 800m. Po okupaciji seje Bogo Prašnikar vključil v rajonski odbor OF Ljubljana-Centcr; bilje izdan in fašisti so ga leta 1942 ustrelili kot talca v Gramozni jami (4). Ive Krevs Najuspešnejši višnjegorski tekač je bil Ive Krcvs; rodil seje 21. novembra 1912 v Višnji (iori št. 3 (sedaj Cesta Dolenjskega odreda 4). Njegov oče Ivan, posestnik, doma iz Mirne Peči, se jc priženil na Kropctovo gostilno in kmetijo; mati Marija, roj. Slapničar, jc vodiki Kro-petovo gostilno, kije kljub mnoštvu drugih gostišč v Višnji Gori (teh jc bilo med obema vojnama kar 12) obstajala in zaradi živahnih kramarskih in živinskih sejmov v mestu tudi preživela gospodarsko krizo 1930—1935. Ive je mladost preživel v gostilniškem okolju; končal jc pet razredov ljudske šole v Višnji Gori, nato pa srednjo ekonomsko šolo v Ljubljani ter se v šolo dnevno vozil /. vlakom iz Višnje Gore. »Kot mladega fanta meje bolj kot gostilna privlačil šport. Telovadil sem pri naraščaju Sokola«, se spominja Ive Krcvs začetka svoje desetletne športne kariere. Mladega I veta sta idejno vodila učitelj Edo Turnhcr in sodnik .lože Rus, soustanovitelj Osvobodilne fronte in kasnejši član Prezidija l.R Slovenije. Njegov športni vzpon seje torej Ive Krevs Ive Krevs — prvak Balkana na lO.OOOm v Atenah 1933, za njim Romun lono Manea začel v sokolski telovadnici, kjer je od mladih dni vadi 1. Ko jc dopolnil 16 let, gaje njegov bratranec Jože Slapničar nagovoril in povabil med tekače ASK Primorje. Do tedaj je namreč Slapničar že osvojil več zmag in raznih odličij, bil je tedaj žc jugoslovanski rekorder na 5.000 m! To je bila velika spodbudil za mladega [veta, ki je nato vsaj dvakrat na teden treniral na dolgih prograh okrog Višnje Gore, po cestah ali po stezah mimo Starega gradu ali po kolovozih iz. mesta ob železnici proti Stični, po dedendolski dolini ali po cestah čez Pcščcnjek in Stehan na Brezovo in Polico in nazaj. Leta 1929 jc prišel v Ljubljano, da bi nastopil na izbirnem tekmovanju za sestavo štafete jugoslovanskih mest Avala — Beograd; na tekmi je bil drugi in sc tako uvrstil v izbrano vrsto za štafeto. V Beogradu so vodili Zagrebčani in predzadnji je imel več kot 100 m prednosti. Ive je nastopil predzadnji, nadomestil je zamujeno in slovenska štafeta je zmagala. Ta zmaga je bila pravi začetek Krevsove šc uspešnejše poti do vrhunskega tekača: bilje večkrat državni prvak, rekorder na vseh srednjih in dolgih progah: na 800, 1500 in 3000 m z ovirami, večkrat prvak na 5000 in 10.000 m. Leta 1932 je prvič nastopil na Balkanskih igrah v Atenah (BA1); dosegel jc 3. mesto na 5000 in na 10.000 m. Leta 1933 so bile BAI zopet v Atenah; dosegel je prvo mesto na 10.000 m, drugo mesto na 5000 m in tretje mesto na 1500 m. Leta 1934 so bile BAI v Zagrebu; zmagal je na 5000 m, na 1500 m je bil tretji. Leta 1936 so BAI spet organizirali Grki v Atenah; Ive je zmagal na progi 3000 m z ovirami. Leta 1938 je BAI organizirala Jugoslavija; Krevs je v Beogradu v teku na 5000 m osvojil prvo mesto! Tekmoval je tudi na raznih atletskih prireditvah v jugoslovanskih mestih po vsej državi, zmagal pa je tudi na tekmovanjih v Avstriji, Bolgariji, Češkoslovaški, Italiji in Romuniji. Za dosego visokih uspehov je Ive vztrajno in neumorno treniral najmanj dvakrat na teden na igrišču, konec tedna pa v okolici Višnje (iore. Spominja se dveh trenerjev: prvi je bil Danilo Sancin (1899), kasneje pa zahtevni OtO Klein, ki jc uvedel strogo disciplino za svoje atlete. Zbornik občin« Grotuprtje XVI. |u 105 Ive Krevs, nosilec Titove štafete v Beogradu, na Terazijah 1947 Ive Krevs pred olimpijskim stadionom v Berlinu 19.16 Ive Krevs kot gost na 50. obletnici RAI v Atenah 1979 V nadaljevanju bova predstavila samo nekaj naslednjih zelo značilnih nastopov: Na Balkanskih igrah leta 19.13 v Atenah je bil Ive že dobro treniran tempo tekač. Med tekom na 10.000m so se nastopajoči menjavali na čelu, postopoma pa so nasprotniki začeli drug za drugim zaostajati, le Romun Manea seje Krevsu prilepil in v začetku zadnje runde je že tudi vodil. Vse do ciljne ravnine sta se borila ramo ob rami in stadion je grmel od navdušenja. Na končuje Ive z. zadnjimi močmi za prsi premagal vztrajnega Rumuna ter tako postal prvič balkanski prvak. Na balkaniadi leta 1934 v Zagrebu je Ive Krcvs premagal dva grška prvaka: žc med tekom je prehitel slavnega Arvanitisa, 50 m pred ciljem pa šc nepremagljivega Cukalasa. Krcvs jc osvojil medaljo balkanskega prvaka na 5000 m. Bila so leta, koje že grozila druga svetovna vojna. Ive je na BAI leta 1936 v Atenah dosegel prvo mesto in jugoslovanski rekord na 3000m. Istega leta je nastopil na olimpijskih igrah v Berlinu. V izredno močni izločilni skupini samih severnjakov jc v teku na 5000 m dosegel čas 15:40:0. Zelo razburljiv je bil Krcvsov nastop na balkanskih igrah leta 1938 na igrišču Bclgrajskc-ga športnega kluba (BSK), na mestu, kjer so po drugi vojni zgradili betonski stadion Partizana. Na stezi zadnjega kroga so sc drug ob drugem znašli trije favoriti: idol romunske publike Dino Kristca, do tedaj nepremagani in po mnenju poznavalcev nepremagljivi Grk N. Nicas in lvc Krcvs, ki jc ob koncu za 15 m prehitel oba konkurenta. Ive je osvojil prvo mesto na 5000 m in zlato odličje. S tem rekordom je Ive častno sklenil svoje desetletno kariero ter osvojil nešteto odličij in 15 pokalov, ki so shranjeni v vitrini v njegovi rojstni hiši v Višnji Gori. Leta 1939 seje vrnil v Višnjo Goro, kjer je vodil pisarno odvetnika dr. Tominška. Žc istega leta je bil Ive izvoljen za tajnika sokolskega društva; postal je duša telesne kulture. Žc v avgustu leta 1941 je Edo Turnher zbral najbolj zavedne člane in jih na skrivnem sestanku obvestil o ustanovitvi in programu Protiimpcrialističnc (osvobodilne) fronte; priporočil jim jc, naj zbirajo orožje, da se naj pripravijo na oborožen odpor. Med NOB je bil Ive sekretar rajonskega odbora OF za Višnjo Goro, leta 1944 za rajonski odbor OF na Krki, opravljal je razne naloge: bil je terenski delavce, borec in član okrožnega odbora OF Grosuplje, Stična in Novo mettO. Leta 1943 je bil izvoljen za odposlanca na Kočevskem zboru, nato je opravljal druge odgovorne naloge, med drugim jc bil prvi predsednik OLO Grosuplje. Po osvoboditvi je bil ljudski poslanec, šef kabineta predsednika vlade Mihe Marinka, predstojnik finančne in stanovanjske komisije Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije do upokojitve leta 1982. Leta 1949 SO Ivcta določili, daje v imenu slovenske mladine v Belem dvoru izročil štafetno palico predsedniku in maršalu Josipu Brozu Titu. Izven službenih nalog je Ive opravljal še razne družbenopolitične naloge. Bil je predsednik Atletskega kluba Olimpijc (1947—1948), tajnik in podpredsednik Lovske zveze Slovenije (1949—1985), organizator raznih prireditev ter odbornik v Zvezi borcev NOB, od ustanovit vije tudi član uredniškega odbora in sodelavce Zbornika občine Grosuplje. Ob proslavi 5()-lctnicc balkanskih iger leta 1979 so lvcta povabili v Atene, kjer jc bil med častnimi gosti in večkratnimi zmagovalci. Ogledal sije stadion, kjer jc pred 45 leti priboril pr-vo pomembno zmago Jugoslaviji (5). Dogodki, podobe in anekdote Športni in tekmovalni duh sc jc v Višnji Gori razvijal žc od konca prve svetovne vojne. Takratno sokolsko in orlovsko društvo sta prirejala v okviru izletov in taborov tudi razna tekmovanja v telovadnih in drugih športnih panogah. Po olimpiadi v Parizu leta 1924. ko so slovenski telovadci osvojili Jugoslaviji prve zlate in srebrne medalje, so višnjegorski sokoli priredili olimpijcem slavnostni sprejem s kratkim telovadnim programom, na katerem je Leon Štukclj prikazal številnim gledalcem nekaj svojih umetnij. Iniciator in organizator vsega kulturnega, vključno športnega življenja, jc bil učitelj Edo Turnhcr. Organiziral jc razne izlete in tekmovanja, zlasti šolske mladine. Sredi dvajsetih let je kmečki fant Grcgoričkov Gustclj iz Drage sklenil s fotografom Jankom Erjavcem stavo, da bo progo iz Višnje Gore do Ljubljane pretekel v manj kot štirih urah. V vsej okolici so sc ljudje vznemirili, v gostilnah so padale tudi drage stave, in Gustclj jc uspel ter dobil stavo. Javnost jc šc več let komentirala dogodek, mladina pa gaje poskušala posnemati, med njimi tudi naši Višnjani, od Jožeta Slapničarja do Ivcta Krevsa in današnjih atletov. Ko je Ive odvzel svojemu bratrancu Jožetu Slapničarju jugoslovanski rekord in so prijatelji Jožeta spraševali: »Jože, ali ti jc kaj hudo, ko ti jc Ive odvzel rekord?- jim jc odgovoril. »Zakaj naj mi bo hudo, saj je rekord ostal v družini.« Leta 1933 jc Ive osvojil balkanski rekord na 10.000 m v konkurenci z najboljšimi tekači balkanskih držav. Vsi časopisi so bili polni njegovih slik in poročil o uspehu; priznanja in čestitke so prihajale iz vse Jugoslavije. Ob vrnitvi v Ljubljano mu je ASK Primorje priredil svečan sprejem. Višnja Gora jc težko pričakovala njegovo vrnitev. V Ljubljani so ga spremili na vlak njegovi najožji prijatelji; na postaji v Višnji Gori jc vlak pričakovala množica več kot 400 ljudi iz mesta in okolice (Višnja Gora je imela tedaj le okoli 380 prebivalcev). Na sprejemu so bili navzoči tudi krajevni, mestni in občinski predstavniki. Koje vlak zapeljal na postajo, je množica zagrmcla s klici in ploskanjem. Bila jc gneča; vsakdo jc hotel Ivc-tu čimpreje čestitati. Domači fantje so ga dvignili na ramena in ga nosili skozi gnečo proti izhodu, kjer sta ga čakali Ivctova mama in sestra Mirni. Janez je čestital mami, ona pa jc odvrnila: »Ja, ko jc bil šc čisto majhen, je imel ničkako dolg korak.« Višnjani so tega dne slavili svojega rojaka pozno v noč. Dosežki višnjegorskih tekačev so spodbudili idejo, da bi reprezentanca Višnje Gore nastopila v krosu proti reprezentanci Jugoslavije. Po izračunih doseženih časov na prograh s 3000 m, ki so jih dosegli Slapničar, Pcrko, oba Škrabarja in Ive Krcvs, jc dajal rezultat abso- lutno prednost za zmago reprezentance Višnje Gore proti najboljšim tekačem Jugoslavije. Na žalost pa vodstvo ASK Primorje tega predloga ni sprejelo. Društva kmečkih fantov in deklet so prirejala najrazličnejša tekmovanja, npr. v košnji, žetvi in sekanju lesa ter v športnih disciplinah. Društvo v Bevkah je leta 1935 priredilo tek na progi s 5000 m od Vrhnike do Bevk. Višnjcgorski rojak in trgovec z mešanim blagom v Bevkah Ciril Zupančič je obljubil zmagovalcu pečenega koštruna, zato je povabil med tekače I veta Krcvsa, prepričan, da bo Krcvs zmagal. Pravila ASK Primorje so bila stroga glede svojevoljnega nastopanja mimo klubskega programa; vsak prekršek pravil in predpisov, kot je tekmovanje za materialno nagrado, je lahko prineslo prestopniku daljšo ali trajno diskvalifikacijo. Ive Krcvs seje vendarle odločil: v Bevkah je nastopil in zmagal kot neznani fant z Dolenjskega. Po slavnosti sta k pojedini pečenega koštruna pristopila dva stasita vrhniška tekmeca, ki sta spoznala I veta, vendar seje zadeva končala brez posledic. Čez nekaj let so sc naši Višnjani v partizanah srečali s tema dvema vrhniškima fantoma. To sta bila France Popit, kasneje predsednik Predsedstva Slovenije, in Andrej Vcrbič, do nedavnega predsednik Gospodarske zbornice Slovenije. Naši Višnjani so nastopili, tekmovali in zmagovali v letih svetovne dominacije finskega tekača Pavaa Nurmija. Na berlinski olimpiadi leta 1936 seje Krcvs v teku na 5000 m približal Nurmijevemu svetovnemu rekordu na 99.2% ! Tekačev Krevsovcga modela in dosežkov je bilo takrat v Evropi samo nekaj. Posamezni Krcvsovi rekordi so bili v Jugoslaviji preseženi šelc po dvajsetih letih. Zato je imel Ive širom Slovenije in Jugoslavije ogromen krog prijateljev in simpatizerjev. Ko se je Ive Krcvs vrnil z. olimpiade, so ga Višnjani spraševali: »Ive, povej nam, kako so tekli drugi tekači, npr. Finci, ki so zmagali?« Ive jim je mirno odgovoril: »Ravno tako kot jaz, samo malo hitreje!«6 VIRI: 1 Matične rojstne knjige župnije Višnja Gora v Arhivu Ljubljanske nadškofijc. Ljubljana, Ciril-Metodov trg 4; — Poročilo Ivcta Krcvsa o razgovoru z .ložetom Slapničarjcm v maju 1989; — Poročilo prof. Friderika Žorgc, v maju 1989, 2str. 2 Pismo Julkc Malnar, poslano Stanetu Škrabarju v Koper dne 28. sept. 1980, in drugo pismo z dne 29. sept. 1980; — Pričevanje dveh soborcev (brez datuma in podpisov); — Pismo Staneta Skrabarja iz Kopra, naslovljeno na Ivcta Krcvsa, Ljubljana; — Osebno pričevanje prof. Franca Malnarja, dne 15. maja 1989; — Pismo Staneta Skrabarja z dne 5. jun. 1989 s prilogo: magnetogram ŠPT: Spomini Janeza Goriška na Srečka Pcrka. J Slovenski biografski leksikon III, 641; — Zbornik občine Grosuplje 11, 1980, 284: — Delo 1980-03-17, 2; — Pismo Staneta Skrabarja iz. Kopra, dne 5. jun. 1989, 2str.; — Pripovedi Ivcta Krcvsa in Janeza Skrabarja v juniju 1989. 4 Poročilo Ivcta Krcvsa s podatki o življenju, delu in atletskih dosežkih Janeza Skrabarja, v maju 1989, I str.; — Pismo Staneta Skrabarja iz. Kopra, dne 3. maja 1989, 2 str.; — Osebni podatki Janeza Skrabarja, po razgovoru dne 19. in 24. maja 1989; — Škrabarjcvc pripombe na koncept tega članka. 5 Dnevnik 1976-07-12, 10 s sliko in 1986-09-22 s sliko; — Delo 1981-08-31 s sliko; —Radar, avg. 1979, 113-126 s sliko; — Atletika, 10,1951, 27—29 s sliko; — Olimpijski sport, JLAS Zagreb 1936,2, 26—28 s sliko in isti 5, 1936, 83 s sliko; — ZOG, 5, 1973, 268 in 1.3, 1984, 223; * Janez Škrabar, tipkopis 1989, 6str,: Šport v Višnji Gori, 3 str.; — Kratke zgodbice o I vet u Krevsu, Istr.; — Tekmovanje v Bevkah pri Vrhniki, 2str. Zbornik obćira Orotupljt XVI. 1990 109 KOVAČIJE IN KOVAČI V RADOHOVI VASI, TEMENICI IN NA BREGU Jakob Mullcr* Radohova vas leži na vzpetini ob cesti Šentvid—Žužemberk. Na vzhodni strani ima zaselek Plusko, kjer sc odcepi cesta proti Temenici, pri železniški postaji pa zaselek Na štacjonu. V listinah je verjetno prvič omenjena kot Radsselo okrog leta 1175, nedvomno pa okrog leta 1400 kot Radachcndorf. Leta 1910 je vas obsegala 27 stanovanjskih hiš s 109 prebivalci, leta 19X1 pa 50 hiš s 168 prebivalci. Naselje samo in okoliške vasi so pretežno kmetijske, zato so imeli tudi kovači dovolj dela. V osrednjem delu Radohovc vasi je nekdaj delala Kožuharjcva kovačija, o kateri pa ni podatkov. Kovačija pri Kovaču stoji na Pluski nasproti odcepa proti Temenici oz. Litiji. Na leseni prekladi nad vhodom je zapisana letnica 1933. Stavba je pritlična, dvokapna, zahodni del je stanovanjski. Vhodna lesena vrata merijo v višino 1,88 m in v širino 1,58 m. Obokana, 2,30 m visoka, 3,50 m široka in 7,00 m dolga kovačnica je imela dve ognjišči z vmesnim skupnim mehom. Troje oken meri po 0,78m v višino in 1.15m v širino. Tla so zbita zemlja. Celikova kovačija na Pluski. Foto: Lojze Jeranko, 1989 ' Grosuplje, Yu 61290, Adamičeva 33; dipl. lil. slavist. 110 Jaknh Miillcr Anton Puš (1899 — 1981) Anton Puš v Argentini kuje konja Kovačija jc bila last kovača Antona Čelika iz Radohovc vasi /1887—1951/, ki je leta 1910 postal lastnik posestva in hiše. Opravljal je vozna in podkovska dela, z motorno mlatil-nico, ki jo jc naredil sam, pa jc mlatil žito po Radohovi vasi in okolici. Konje jc koval pred vhodom, na kar šc kažeta dva obroča v vratnih podbojih, ali pa v lopi na vzhodni strani kovačije. Izučil je več vajencev, eden od njih jc bil iz. Račnc. Pri očetu se jc izučil tudi sin Anton, ki jc delal doma na Pluski ter pri lajdigu v Temenici, od koder jc odšel v partizane. Leta 1946 so morali vsi obrtniki nanovo registrirati obrt. Predložiti jc bilo treba potrdilo O potrebnosti obrti, ki gaje izdal upravni organ, potrdilo o nckaznovanju prosilca, ki gaje izdal sodni organ, ter potrdilo obrtnega združenja. Tako je nova oblast lahko obrtnike prvič »preverila«. Anton Čelik st. obrti ni dal ponovno registrirati: zaradi pešanja zdravja jc opuščal delo in maja 1949 predal kovačijo skupaj z. orodjem — mehom, nakovalom in vrtalnim strojem — kmetijski zadrugi Radohova vas. H kovačiji jc spadalo 1 ha zemljišč, od cesarje bilo več od polovice gozda. Tretjo radoviško kovačijo si je postavil Anton Puš /1899—1981/ v zaselku Na štacjonu. Puš jc bil doma iz Šcntpavla, njegov oče jc bil krojač z nekaj zemlje in kakim živinčetom. Anton je imel štiri brate in pet sester. Za kovača se jc učil pri Ilovarju v Temenici, vozno in pod-kovsko šolo, ki gaje usposobila tudi za zdravljenje živine, pa je obiskoval in končal na Poljanah v Ljubljani. Sodeloval je v prvi svetovni vojni in v bojih za Koroško kot Maistrov borec. Po vojni je začel delati v Kožuharjcvi kovačiji v Radohovi vasi in leta 1922 dobil obrtno koncesijo. Okoli 1924. leta jc koval v Zagarjcvi kovačiji na Bregu, kjer jc v stavbi ob kovačiji tudi stanoval. Tu sta bila drug za drugim njegova vajenca Jože Smole in Ludvik Zadclj. Z Brega sc jc Puš preselil v lastno hišo in kovačijo v Velikem Gabru oziroma točneje v zaselku Podgabrjc. K hiši jc spadalo tudi nekaj zemlje in gozda, tako da so Pušcvi gojili dve kravi in dva prašiča. V času velike gospodarske krize leta 1930 — 1931 jc bil kovač Anton Puš na delu v Argentini. Vozil je ozkotirno lokomotivo na gradbišču železniške proge, kdaj pa jc svojemu neposrednemu delodajalcu, imenovali so ga kapitaso, podkoval kakega konja. Po vrnitvi jc 1939. leta kupil od Grabnarja zemljišče Na štacjonu v Radohovi vasi, kjer jc zgradil stanovanjsko hišo in kovačijo. Gojili so tudi eno do dve kravi in par prašičev. Imel jc štiri otroke: Antona, Maksa, Jožeta in Jakoba. V kovačiji Na štacjonu je pri očetu že delal najstarejši sin Anton /1925 — 1983/. Skupaj z bratom Maksom jc bil Anton ml. v partizanah, oče pa jc bil Kovačija Na štaejonu. 1'oto: Lojze Jeranko, I9S9 interniran v Padovi. Po kapitulaciji Italije seje tudi on pridružil partizanom. Poleg drugega je bil kot zaščitnik v 14. brigadi v lici i krajini. Po vojni je obnovil domačijo in kovačijo ter bil 1946. in 1047. leta član krajevnega ljudskega odbora, od 8. 12. 1947 do 31. 12. 1949 pa predsednik KI.O Radohova vas. Iz tega časa so v arhivu, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, ohranjene tri zanimive izjave kovačev, ki ne kažejo samo značaja, temveč tudi splošne razmere. Leta 1946 je kot odbornik na seji zahteval revizijo obsodbe Jožeta Cilaviča iz Škofclj, ker je bil obsojen na osnovi lažnih podatkov. Stvar ni raziskana, vendar je Puševa intervencija v času revolucionarnega obračuna in izgradnje nove oblasti pogumno dejanje. Na zboru volilcev 14. 8. 1947 je zahtevo nekega udeleženca, ki seje ob ukinitvi Lavričcve usnja me v Šentvidu skliceval na »ljudsko voljo« z željo, da bi se dobilo kak kos usnja — Puš odločno zavrnil z utemeljitvijo: »Sedaj ljudske volje ni, mi imamo zakone s krvjo zapisane, katerih nc smemo pod nobenim pogojem kršiti«. Na to seje oglasil neki Tomaž Smole, rekoč: »Če ni ljudske volje, zakaj nas kličete«. In večina z.borovalccv je vstala in odšla. V /vezi s tarnanjem kmetov zaradi velikih oddaj je 5. sept. 1947 na seji KLO-ja Puš pojasnil, »da jc tovariš Stalin izjavil v letu 1936, tla bo partizanska borba težka, toda napram gospodarski bo lahka.« Kovač Anton Puš jc bil okrog 100 kg težak in zelo močan. Sam je snel in nataknil gater žage ali pa zvlekel drobilec za kamenje v kamnolom, kamor ga konji niso mogli. 1 eta 1949 je začel delati kot poslovodja v kovaškem oddelku Invalidskega podjetja v Šentvidu. V delavnici so delali šc: Slavko Oven /Martinja vas, 1905/, Rudi Oven /Martinja vas, 1930/, Matevž Mramor /Šentvid, 1909/ ter .lože Krištof st., vsi kovači, vajenci pa so 1949. bili: .lože Puš /1932, Antonov sin/. Janez Kutnar /Zaboršt, 1930/, liane Vidmar /Šentvid, 1930/, Marjan Oven /Pctrušnja vas. 1932/. Ludvik Pevec /Male Koinpolje, 1932/, Janez Bre-gar/Dolenji Vrh, 1933/, Jože Kralj /Kompoljc, 1934/in Jože Smrckar/Roj. vrh, 1935/. Leta 112 Jakob Miilkr 1960 je kovačijo v Radohovi vasi Anton Puš prodal in se preselil k sinovom v Ljubljano, Kovačijo sta kupila Stane Klemenčič in Štefan Balant ter jo preuredila v krojaško delavnico Novost. Sin Anton Puš /1925—19X3/ je bil po vojni upravnik Invalidskega podjetja v Šentvidu, nato pa je kot vojni invalid odšel v pokoj. Sin .lože /1932/ seje začel učiti za kovača v domači kovačiji, nato pa v Invalidskem podjetju. Strokovni i/pil je opravil 1949. leta. /a praktični del izpita je naredil okovje za oje. Mojstrski i/pitje naredil 1958. leta. vendar je kmalu nato postal prevoznik v Ljubljani, najprej s konjsko vprego, vozil je gramoz za Gradiš — nato pa avtoprevoznik. Sin Maks /1928—1954/ je po vojni študiral na vojaški akademiji v mestu Suje v SSSR ter postal oficirski učitelj. Umrl je v času službovanja na romunski meji. Zbornik obcuM Grosuplje XV], 1990 113 Joic Smole (1902 — 1956) Nekdanja kovačija Na štacjonu še sloji: dvokapna. / opeko krila stavba, zidana s kamnom, meri 9,00 m x 5,00 ni. Temenica, vas ob izlivu Bukovice v Temenico ter ob lokalno pomembnem križišču cest: severozahodno proti Bogenšperku in Litiji, jugovzhodno po dolini Temenice proti Podgabrju oziroma Trebnjem, jugozahodno proti Šentvidu oziroma južno proti Radohovi vasi — se v zgodovinskih lisi i na h prvič pojavi 1250. leta, 1 cia 1910 je obsegala 30 stanovanjskih hiš s 102 UCnO IZPRIČEVALO. tPtttlfusimi \ tem piitrjujem. tla se je m) tk fol*tjCl , uril pri "'I //// I9JU. !Ker Kje. (T>uka? Icmu moj MMRlM f«'i/pis in potrdilo pristn/nr rtitlrugr m iiiiiTsiia^inflf^T 0. /fpajdtjt dpis in potrdilo pristn/nr zadruge. &ši. . trn f. 19/s. ias urenjfi vedel marlji IHlII[[«HII*Jt"irBlllDI!lBIIHn'.*,> ■flOBOafPBH HIM r f h m ' miti i II lil m i lit nR 1IH fA Učno izpričevalo, 1927, Joiela Smoleta 114 laktih Miillcr Smoletova hreika kovačija. Foto: Lojze Jeranko, 1989 prebivalcema, 19X1. leta pa 38 stanovanjskih hiš s 130 prebivalci. V vasi sta delovali dve kovačiji: I ajdigova in llovarjcva. Prva je stala ob cesti proti Primskovem na levem bregu Temenice. Bila je last lesnega trgovca, gostilničarja in kmeta lajdige. ki jo je oddajal kovačem v najem. V kovačiji je delal Čclik, kovač Kramar i/ Mirne Peči. pa tudi llovar. Po letu 1945 je bila preurejena v trgovino do 1960. leta. Zdaj na njenem mestu sloji nova velika lopa za kmetijske stroje. llovarjcva kovačija stoji ob cestnem križu nasproti osnovne šole: pritlična, dvokapna hiša s stanovanjskim delom, hlevom in kletjo. kovačnica, ki je merila približno 4,00 ni s 4,00 m, je bila spremenjena v stanovanjski prostor. Po zemljiški knjigi je nastala 1912. leta. ko seje lastnik kovač France llovar /1X84—1973/ poročil z Marijo Duša i/ Čagošč. Imela sla 7 otrok: Franceta /1913/, Antona /1914/, Marijo /1916/, Alojza /1917/, Alojzijo /1919/, Franceta /1921/ in Ljudmilo /1925/. Leta 1927 sc jc ovdoveli kovač poročil z Ano Markelj iz Pungefta, s katero sta imela Ano /1928/ in Jožefa /1931/. Poleg očeta je bil kovač tudi sin Anion, kije med vojno izginil. Franc llovar je koval najprej pri Fajdigovih, pozneje pa v svoji kovačiji, kjer je delal tudi neki .Janezkov in kovač iz Šmaitnega. Ilovaricvi so imeli okoli I ha zemlje. Sin Irance /1921/ jc bil partizan. Breg pri Velikem (iabru je vas ob cesti Temenica—Podgabcrjc, in sicer na obeh bregovih potoka Temenica. Leta 1910 je obsegala 14 hiš s 34 prebivalci, ob popisu 1981 pa 13 hiš z 41 prebivalci. V zgodovinskih listinah jc prvič zapisana 1361. leta kot Ram. V vasi so tri znane kovačije. Najstarejša jc pri Žagarju, pisali so se Čcbular, na severni strani vasi. Čebularji so imeli poleg kovačije še žago. mlin, trgovino in gostilno. Lastnik posestva in poslopij po Irancu Fldre je 1884 postal Anton Čcbular z Grma. leto 191 I jc postal lastnik na podlagi izročilne pogodbe Josip Čcbular z Brega. Od 1982 je lastnica Ida Adamič. r.Čcbulai. Kovačijo je dal zgraditi Anton Čcbular, ki sicer ni bil kovač, pač pa jo jc oddajal v najem. V njej jc bil najemnik, poleg drugih, Anton Puš. zadnji pa Jože Smole, dokler se ni 1954. preselil v svojo kovačijo. Žagarjcva žaga jc prenehala delati 1954. leta. mlin pa okoli 1973. Od nekdanje kovačije ob potoku Temenica sloji samo še ognjišče, ostali zidovi so razpadli. Pred domačo hišo v Velikih Dotah, 1970. Od desne proti levi: Joie Smole ml., železničar Ošahen, mizar l.av- rih iz Šentjurja. Severno ml Zagarjevc kovačije stoji oh cesti Temenica—Podgabrjc Smoletova kovačija, imenovana Pri Kovaču. Leta 1954. Zgrajena dvokapna opečnata stavba men I I m \ (mi. Kovaška delavnica je v zahodnem delu pritličja in meri 5,HO m s 6.00 m, poilkovališčc / lesenim podom v vzhodnem delu pa 5.00 m x 6.00 m. V podkovališču so na lesenem ogrodju 4 privezi za živali. I/ pod koval išča vodijo v kovacnioo, ki ima ilovnat tlak. dvokrita lesena vrata. Visoka je 3,30 m. Dve okni v njej merita 1.12 m v višino ter 1.40 v širino, tretje pa I.S.Iv širino. Kovačija ima eno ognjišče ter motorni meh, ki je bil sprva nožni. Visoko podstrešje je služilo za skladišče oglja. Pred kovačijo stoji 1,08 m dolgo ter 0,27 m široko in prav toliko visoko kalilno betonsko korito. Kovačija |c pripadala kovaču Jožetu Smoletu /1902—1956/. Njegov oče Ignac je bil udi nar, doma i/ LllŽic. Ko je J ožet o v deti grunt zapravil, je Ignac, ki je m le I v M i liro vem mlinu v Bukovici, kupil hišo na Bregu. I/ Jožetove delavske knjižice, izdane 1919. leta s podpisom gabi škega župana Ignaca Vcrbiča, je razvidno, da se je Jože od 1919. do 1921. učil v Žagarjev i kovačiji na Bregu, ko je v njej delal Anton Celik. Za leto 1921 je kot župan v knjižici podpisan Anton Koporcc. leta 1922 je v isto kovačijo prišel mojster Anton Puš. ki je 0 mladem Smoletu zapisal, da je bil »prav priden, pošten v vsakem o/mi. In zmožen vsakega kovaškega dela naj bo kojne ali vozove. Torej takega delavca priporočam vsakemu kovaškemu mojstru ali tovarni«. V letih 1923—1925 je bil Jože podkovač v 22. artilerijskem polku. Po vrnitvi od vojakov je delal kot poslovodja pri Mariji Mam v Straži pri Šentrupcrtu, 30. nov. 1926 pa jc od srezkega poglavarja v litiji dobil koncesijo in začel na svoje v Zagarjevi kovačiji na Bregu. Leta 1932 je kupil od Zajca iz V. Dol Zemljišče na dolski strani ceste Temenica—Podgabrje in si zgradil hišo. Dvajset let pozneje je na nasprotni, breški strani ceste Zgradil še lastno kovačijo. Poleg kovaštva se jc Smoletova družina preživljala tudi z rejo ene do dveh krav. Smoletova sta imela dve hčeri in dva sinova. Jože Smole ml. (1935—1974) jc žc kot otrok Klemenčičeva hreška kovačija (pritličje levo). Foto: Lojze Jeranko, I9H9 pomagal očetu v kovačnici. Ker je bil premajhen, si je k ognjišču ali nakovalu pristavljal zaboj. Za kovača se je učil pri očetu od 1950 do 1953. Vajensko šolo za razne stroke jc obiskoval v Litiji od 1955 do 1957, ko je v Idriji opravil strokovni pomočniški izpit. Po očetovi smrti 1956 je vodila obrt žena. in sicer po poslovodji I rancu Hribarju i/ 1'ungcrla. Hribar seje izučil pri .1. Smoletu st., enako tudi Tičck /. Brega in Koporcc. Pri .1. Smoletu ml. pa seje učil Alojz Portuna iz Ciumbišč. Oba Smoleta sla bila vozna in podkovska kovača. Leta 1974 se je .lože ml. smrtno ponesrečil z motorjem. Tretja, najmlajša in še zmeraj delujoča breška kovačija stoji na Obliškcm hribu na zgornjem, južnem koncu vasi. Kovaška delavnica z dvema velikima oknoma ter betonskimi tlemi meri 9,00 m \ 6.50 m. visoka pa je 3,00 m. Oprema: panj z nakovalom, delovna miza s primežem, vrtalni stroj, ki si ga je naredil kovač sam, varilni avtogeni aparat, verižno dvigalo. Ognjišče je električno, tudi ventilator, ki je bil sprva lesen, jc naredil kovač sam. Oče kovača Alojza Klcmcnčiča (1951) je bil kmet (z. 20 ha zemljišč) in mesar. V družini jc bilo 8 otrok. Alojz seje izučil v Invalidskem podjetju v Šentvidu (1965—1968), poklicno šolo pa je obiskoval v Ljubljani. Za pomočniški izpit je naredil kovaške klešče, 50 odkovkov krakov za šestila ter babico in kladivo za klepanje kose. Po 9-mesečni zaposlitvi v grosupeljskih Inštalacijah, po odsluženju roka pa 3-mescčni zaposlitvi v Šentvidu jc začel samostojno obrt. Najprej je koval v stari domači hiši pri Obliških, nato si jc uredil kovačijo v novi hiši na domačem vrtu, zdaj pa kuje v opisani kovačiji poleg hiše. Opravlja vozna in podkovska dela — v okolici Brega je več žrebetnih kobil — popravlja kmetijske stroje: pluge, brane, traktorje; popravlja in izdeluje drobno kmečko orodje, dela pa tudi vijake, penje, stavbno okovje, kovinska vrata in okna, avtomobilske prikolice. Naročila prihajajo iz bližnje in daljne okolice, tako da je Alojz. Klcmenčič kovač vseh treh občin, ki se stikajo blizu vasi: grosupeljske, trebanjske in litijske. Alojz, dela sam, po potrebi mu pomaga stranka. Delaven jc in podjeten ter kljub težkemu zaslužku zadovoljen s poklicem. Rad ima kovaško delo, in če bi se moral odločiti, kaj naj postane, pravi, da bi spet postal kovač. VIRI IN I III RAK RA Adamič, Ida, r.Čebular, Breg 4, ustna informatorka, 1989; Ahlin, Ivan: ZOG 13, 1984, 44 — 52; Arhiv občine Grosuplje: sejni zapisniki KLO Radohova vas. Zgodovinski arhiv Ljubljana; Ccglar. Anion. Radahova vas 6, ustni informator za Čelika, 1989; Klemcnčič. Alojz, kovač. Breg 6 A. ustni informator. 1989; Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije: za Kranjsko do leta 1500. Ljubljana, Inštitut za občo in narodno zgodovino SAZU, 1975; Matične knjige župnije Šentvid. Nadškofijski župnijski arhiv. Ljubljana; Puš. Jože, Ljubljana, Presctnikova 5, ustni informator, 1989; Savnik, Roman (ur.): Krajevni leksikon Slovenije, 2, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1971; Stangcr, Tilka r. Smole, Ljubljana, Viška 55, ustna informatorka. 1989; Zemljiška knjiga, občina Grosuplje. DRUŽBENE IN GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI NASELIJ OBOLNO, PLANINA IN OSREDEK Raziskovalna naloga učencev srednješolskega centra Josipa Jurčiča Ivančna Gorica—Stična* I. OBOLNO I. Osnovni podatki o naselju Obolno Z avtobusom smo se pripeljali do lovske koče nad Me t najem. Od tam smo se s podskupinama sociologov in zgodovinarjev odpravili na Obolno. Pot nam je vzela slabo uro hoda in kar precej smo sc utrudili, preden smo prisopihali na vrh. Vendar, ko se nam je pred očmi zarisal pogled na prelepe Julijske Alpe in na Triglav, smo v trenutku pozabili na vse težave. Najprej smo sc malo razgledali po vasi. Presenetilo nas je, ker nismo zagledali napol podrtih hiš, kot smo pričakovali, pač pa same novejše. Ta vas še zdaleč ni pozabljena, saj jo obiskujejo turisti, ker imajo pri eni od kmetij kmečki turizem. Vasica leži precej visoko nad Stično. Razložena je v hribovju nad pritokom Temenice. Dostopna je po makadamski cesti, ki se v Mctnaju odcepi od ceste Ivančna Gorica — Dcbečc. Obolno ima šest hišnih številk, toda le enajst prebivalcev. Pretežno sc ukvarjajo s kmetijstvom, nekaj ljudi se vozi tudi na delo. Prevoz pa je za vaščane velik problem, posebno kadar zapade veliko snega. Vas je preveč oddaljena, ljudi je premalo, pa tudi cesta jc izredno slaba, tako da rednega avtobusnega prometa nimajo. Zato se delavci poleti vozijo z osebnimi avtomobili, pozimi pa morajo vstati Že sredi noči, da po ncspliiženi cesti prigazijo do Ivančnc Gorice. Sicer so kmetije slabše opremljene; pri večini hiš nimajo strojev, ljudje pa so v glavnem starejši in že težko delajo. Imajo napeljano elektriko in telefon, nimajo pa še vodovoda in si morajo zalo pomagati s kapnicami. Naselju daje pomembno turistično vlogo kmečki turizem, ki privablja veliko obiskovalcev. 2. Starostna sestava prebivalstva v vasi Starostna sestava prebivalcev na Oboi nem jc zelo slaba, kar nam kaže tudi starostna piramida. Vidimo lahko, da mladih ljudi na Obolnem sploh ni. Najmlajši jc star 26 let, trije so stari od 30 do 40 let, vsi ostali prebivalci pa so stari nad 50 let. Tako je njihova povprečna starost kar 53,5 let. K taki starostni sestavi prispeva slaba prometna povezava. Mladi sc raje odselijo nižje, v dolino, od koder lažje hodijo v službo ali v šolo. Na Obolnem sploh ni otrok, kar je logična posledica razmer. * Raziskovalno nalogo so opravile In delovne skupine: geografija (mentor prof Pranci Grlica), sociologija (mentor prof. Dušan Koleni 1 in zgodovina (mentor prof. Vida Hočevar). 3. Starostna piramida — Obolno MOŠKI IMA ŽENSKE I I I I I I 80—90 70—80 60—70 50—60 40—50 30—40 20—30 10—20 I —10 5 ŠT. OSI H Leta 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 Št. preb. na Obolncm. 32 4.3 41 33 31 39 27 25 21 Indeks 100 134,4 95,3 80,5 9.3,9 125,8 69,2 92,6 84,0 Leta 1966 1971 1981 19X9 Št. preb. na Obolncm 18 16 14 9 Indeks 85,7 XX. 9 XV.S 64,3 Grafikon rasti prebivalstva 1X6". 18X0 1X90 I9IKI 1910 19.11 I94X 195.1 1961 1966 1971 19X1 19X9 Število prebivalstva na Obolncm upada. Na grafikonu vidimo, daje bilo največ prebivalcev v letu 1880; okoli 45. V letih 1890, 1900 in 1910 se to število bistveno zmanjšuje, tako da upade že na 30. Drugo največje število prebivalcev pa je bilo zopet I. 1981, ko jih jc bilo malo manj kot 40. Od tega leta naprej pa število vse bolj upada do danes, koje na Obolncm II ljudi. V/roki za upad prebivalstva so odselitve zaradi žc znanih razmer (velika oddaljenost od večjih lokalnih centrov, slabe prometne povezave...). 4. Oblika naselja Na prvi pogled bi človek rekel, da je naselje razdeljeno na dva dela. Prvi leži malo nižje in šteje štiri hiše, drugi del pa jc kmetija, ki se ukvarja s kmečkim turizmom. Vendar smo izvedeli, da leži še ena hiša nekoliko nižje v grapi. Skoraj vse stanovanjske hiše imajo tudi gospodarsko poslopje. Tri hiše so zgrajene po drugi svetovni vojni. Področje samo jc strmo in primerno za smučišča. 5. Viri preživljanja Vsem prebivalcem je vir dohodka kmetijstvo. Kmetije so manjše. Ukvarjajo se z živinorejo (govedoreja in prašičereja) ter s poljedelstvom. Pridelujejo predvsem krompir, koruzo, kolerabo... Del tega tudi prodajo. Okrog hiše imajo sadovnjak (jabolka, hruške), da si lahko sami pripravijo pijačo. Nekaj ljudi se poleg tega, da delajo na kmetiji, vozi tudi v službo, kar jim je drugi vir dohodka. Pri eni od hiš se poleg kmetijstva preživljajo tudi s kmečkim turizmom. 6. Turizem na kmetiji S kmečkim turizmom so se začeli ukvarjati aktivno in uradno pred približno desetimi loti, in sicer leta 1979. Na vrhu je bila leta 1936 zgrajena Krjavljcva koča (zgradila stajo Jule Ver-bič in Lado Ambrožič-Novljan) in ljudje so bili navajeni hoditi v ta konce pozimi in poleti. Tako ne morejo točno določiti, kdaj so se začeli ukvarjati s turizmom, rekli so, daje tu že dolgo in da hočejo ohraniti tradicijo. Za kmečki turizem se niso posebej pripravljali, kmetijo so ohranili, dogradili so samo novo hišo, v kateri lahko sprejmejo največ 15 ljudi, ki sc tu hranijo in spijo ter preživljajo svoje počitnice. Tc dozidave in gradnjo so opravili z lastnim denarjem in iz veselja do kmetije ter turizma. Ne morejo se odločiti, ali jc pomembnejše kmetijstvo ali turizem. V bistvu sc kmetijstvo in turizem dopolnjujeta. Kmetijstvo so popestrili zaradi turizma. Povečali so pridelavo hrane in število živine, saj turistu nudijo pravo domačo hrano. V preteklosti so imeli kmetijstvo samo za svoj obstoj, toda turist, ki jc prišel mimo, nikoli ni od hiše odšel lačen in žejen. Zaradi gostov niso opustili nobene njive ali travnika, ker jim delo olajša novi traktor, ki so ga kupili, da hitreje opravijo delo. Kraj turistu lahko ponudi mnoge lepote, ki jih jc ustvarila narava, samo čc jih zna opaziti. Če je vreme lepo, lahko vidi mnogo znanih lepih gora in doline, ki obkrožajo Obolno. Kmetija omogoča turistu, da spozna kmečka opravila in pokaže, koliko truda jc potrebno vložiti, da polja obrodijo. Turist sc lahko druži z živalmi, ki jih je okoli hiše mnogo in so željne prijateljstva. Hrana, ki jo lahko turist dobi na kmetiji, jc domača, saj vse pridelajo doma, celo kruh pečejo sami. Največ turistov prihaja iz Slovenije, toda po številu ne zaostajajo dosti Italijani in Nemci. Večina prihaja ob praznikih, sobotah in nedeljah. Med njimi pa lahko najdemo tudi »stalne-stranke, tako med tujimi kot med domačimi turisti. Pozimi so prihajali zaradi smučanja, danes pa tega ni več. 7. Etnografski utrinki iz vasi V vasi smo vprašali tudi po starih običajih. Ohranili so sc le cerkveni prazniki (božič, velika noč ...), delovni običaji pa so že zamrli, kajti na vas jc prišla mehanizacija in tudi ljudi ni več veliko. Nekateri običaji so se še ohranili v spominu: — trli so lan in ga doma predli; zbralo sc jc dosti žensk, ki so ob delu pelc; — lickanje koruze; tudi takrat seje zbralo dosti ljudi, ki so si pripovedovali zgodbe in peli. Zelo zanimivo je, kako so sc odločali, kdaj bodo opravili kakšno delo: — mladi mesec (mesec ■ luna): sadili so fižol, solato; — stari mesec: sekali so drva (takrat jc mozga bolj suha). Obstajajo tudi dnevi, ko ne smejo delati, da ne bi ranili narave, zemlje: — na sv. Florjana (4. maja) niso nikoli sekali drv, kruha niso smeli peči, peči niso smeli zakuriti; — na veliki petek se ne sme orati. Povezava z naravo je nekaj vsakdanjega zaradi poljedelstva, vendar je pomembno, da imajo ti ljudje do narave spoštljiv odnos. Zavedajo se, da je narava tista, ki jim omogoča obstoj. 8. Debeče in Planina med NOB Dcbcčc so vasica v gozdovih nad Stično. V oddaljenosti nekaj metrov od vasi je potekala nemško-italijanska meja. Pozimi leta 1942/43 so se v zemljanki nad Debečami združevali kurirji kurirske postaje TV-3. Kurirska postaja TV-3 jc bila ustanovljena v pristavskih gozdovih nad Stično septembra 1942. Vodja jc bil Franc PLANKAR—ČIČKA, borec II. grupe odredov in nato Vz.hodnodolcnjskcga odreda. Kurirji TV-3 so sc najprej utaborili v gozdu nad Pristavo, vendar so sc morali že po kakem mesecu dni iz. varnostnih razlogov preseliti s Pristave v gozdove na Poljanah. Vendar tudi tam niso mogli ostati, ker so jih belogardisti izsledili. Naselili so sc v majhni grapi nad potočkom, ki sc izliva v potok Bukovica, blizu naselja Dcbečc. Vrhovno vodstvo osvobodilnega gibanja in glavno poveljstvo partizanskih čet sta čutila potrebo vzpostaviti boljše redne zveze s Štajersko. To nalogo so zaupali kurirjem postaje TV-3. Njihova prva zelo pomembna naloga jc bila varno prenesti neko pismo na Moravsko. Nalogo so uspešno opravili. Do spomladi 1943 so vzdrževali zvezo s Štajersko vsakih štirinajst dni, nato vsak teden, poleti istega leta pa žc dvakrat tedensko. Zveza z. Ljubljano je potekala preko TV-2, ki seje pozimi 1942/43, tako kot TV-3, zadrževala na območjih Stične in Šentvida. Aprila 1943 seje TV-3 preselila na litijski teren in okolico Janč, od koder jc še vedno vzdrževala zvezo z Ljubljano. TV-3 jc s to postajo vzpostavljala zvezo pozimi dvakrat na teden, kasneje pa vsako drugo noč. Po kurirski zvezi TV-3 so potovali tudi številni funkcionarji, npr. Franc LESKOŠEK-LUK A, Scrgcj KRAIGHER, Boris KRAIGHER, Dušan KVEDER-OMAŽ, Peter STANTE-SKALA. Koje bil 15. junija 1943 na Dobravljah ranjen komandant IV. operativne cone Franc ROZMAN-STANE, jc dan ali dva potoval tam mimo s svojo zaščito. Na javki ob Savi sta njega in spremljevalce prevzela kurirja TV-3. Postaja TV-3 jc bila ena najpomembnejših na Dolenjskem, saj jc posredovala pošto med vodstvom na Dolenjskem oziroma v Beli krajini in Štajersko. Januarja 1945 je kurirje TV-3 zapustil Milan Vidic in jih kasneje tudi izdal. Na srečo pa so sc kljub izdaji rešili. Pogovarjali smo sc s Pcpco Šcrck. Pripovedovala nam jc o grozni tragediji, kije doletela njihovo družino med vojno. Pepca je bila takrat stara 17 let. Oskrbovali so partizane s hrano, mlajša brata, ki sta bila še premlada za k partizanom, pa sta zaradi poznavanja terena partizane le vodila po njem. Toda nekega dne jih jc izdala soseda, kije imela sinove v nemški vojski. Zvečer, ko Pcpcc ni bilo domaje k hiši prišla nemška vojska. Brata so odpeljali v zapor, kjer so jima po dolgem mučenju odrezali glave. Očeta so ustrelili in ga zažgali, mama pa je bežala v gozd, med begom pa sojo lažje ranili. Pozneje sojo našli zmrznjeno pod snegom v grapi pri potoku pod vasjo, kamor seje zatekla, da bi sc odžejala. Nemci so vedeli, da niso dobili vseh članov družine, iskali so šc hčer. Pepca, ki sojo nekaj časa skrivali dobri ljudje, je nekega dne zapustila skrivališče in sc približala domačiji. Opazila jo je nemška straža, kije čakala nanjo. Streljali so za njo, vendar je niso zadeli. Iz maščevanja so požgali hišo, od katere so ostali samo šc zidovi. Vas Planina je od Dcbcčcga oddaljena približno kilometer in pol. Tudi čez vas Planina jc med NOB tekla italijansko-nemška cona. Ljudje so morah imeti vedno odprta vrata, da so lahko Nemci prihajali in odhajali, kadar sc jim je zahotelo. Če je kdo zaprl vrata, so okupatorji smatrali, da nekaj skrivajo in so hišo takoj preiskali. Večkrat seje tudi zgodilo, da so potem tako hišo požgali, prebivalce pa pobili. II. PLANINA 1. Opis naselja Planina je majhno naselje pod Osredkom. Spada v KS Mctnaj. Nadmorska višina naselja Planine je 580 m. Leži v Posavskem hribovju na pobočju, ki se vzpenja nad dolino potoka Bukovica. Ta potok v zgornjem delu poimenujejo tudi Dćvnica. Planina jc obrnjena proti Vin-tarjevcu nad Litijo. Dostop do naselja je zelo težaven, mogoč le po zelo slabi, ob deževjih tudi na mnogih mestih zdrti makadamski cesti, ki se kilometer od Planine pred Dcbečami odcepi od ceste Ivančna Gorica—Debečc. Prometna povezava z ostalimi kraji v dolini jc zelo slaba, saj ni nobenega javnega prevoznega sredstva. Od lovske koče, kije nekaj kilometrov oddaljena od Planine, vozi šolski avtobus, ki ga uporabljajo tudi ostali vaščani. Dve družini sicer imata osebni avto, vendar je v zimskem času mogoč dostop le peš. Njive se nahajajo na obeh straneh pobočja in so dokaj rodovitne. Večino površin zavzemajo travniki, pašnikov in sadovnjakov jc malo. V sadovnjakih obrodijo predvsem češnje, hruške in jablane. Pod vasjo so obsežni gozdovi z dosti borovničevja, kostanja in tudi gob. V samem naselju ni kakega potoka ali mlake, na južnem pobočju pod naseljem pa izvira Končarjev studenec, ki se izliva v potok Bukovico. Prebivalci dobijo pitno vodo iz kapnic, pa tudi iz privatnih zajetij. V vasi imajo tudi telefon, kije namenjen skupni uporabi. Kmetje so si kupili osnovno kmetijsko mehanizacijo (traktor, kosilnico, traktorske pluge, motokulti-vator...). Najbližja šola je v Javorju, oddaljena 6 kilometrov, pošta pa v Šmartncm pri Litiji, ki jc oddaljeno 7 kilometrov. 2. Okolje Okolje jc zaradi odmaknjenosti naselja od industrije in tudi zaradi maloštevilnega prebivalstva še zelo čisto. Prometa imajo malo, drugih onesnaževalcev praktično ni, če odštejemo šc dim iz. vaških gospodinjstev. Naselje jc tudi preveč oddaljeno od industrije, zato ta ne more onesnaževati zraka. Voda jc čista. Zaradi majhne uporabe kemičnih snovi, kot so umetna gnojila in škropiva, tudi ne pride do onesnaženja. Tudi drugi možni dejavniki niso zastopani v taki meri, da bi lahko onesnažili vodo. Čista voda je za prebivalce naselja zelo pomembna, ker jo uporabljajo za pitje, prehrano, napajanje živine. V vasi imajo namreč le kapnice in privatna zajetja. Drugih onesnaževalcev, kot so hrup ali smetišča, zaradi malo prebivalcev ni. Imajo sicer manjše odlagališče smeti, vendar tu nc odlagajo strupenih snovi, ki bi lahko škodovale okolju. Najpogostejši pojavi, ki ogrožajo pokrajino, so toča, močan veter in zgodnje jesenske in pozne pomladanske pozebe. Kmetje se pritožujejo tudi nad erozijo. 3. Prebivalstvo V naselju Planina so 4 gospodinjstva. Tu živi le 12 prebivalcev. Starostna sestava jc zelo slaba. Povprečna starost prebivalcev jc približno 53 let. V vasi živi le cn otrok, star 2 leti. Gibanje števila prebivalstva (186« do 1989) Leto Število prebivalcev Indeks 1X69 39 100,0 1X80 38 97,4 1890 40 105,3 1900 34 85,0 1910 34 100,0 1931 26 76,5 1948 .30 115,4 1953 33 110,0 1961 28 84,8 1966 29 103,6 1971 20 69,0 1981 15 75,0 1989 12 80,0 STAROSTNA PIRAMIDA leta Ž 95-100 90-94 85-89 80-84 75-79 □ 70-74 65-69 60-64 55-59 50-54 45-49 40-44 35-39 30-34 25-29 20-24 15-19 10-14 5-9 r 1-4 3 2 1 1 2 3 št. preb. 4. Struktura gospodinjstev Na Planini so pretežno kmečka gospodinjstva. V vsej vasi je le ena delavka, ki se dnevno vozi na delo v Šmartno. Na kmetijah pogosto ostanejo le starši, otroci pa se večinoma še zelo mladi odselijo. Prevladujoča razloga za odselitev sta poroka in delo. Odseljevali so se predvsem v zadnjih 30 letih. V vas seje priselilo nekaj ljudi pred 30 in več leti. Vzroka sta bila ali poroka ali pa nakup kmetije. Prebivalci Planine so slabo izobraženi. Mnogi nimajo končane niti osnovne šole, saj jc predvsem starejšim ljudem izobraževanje preprečila vojna. 5. Oskrba gospodinjstev Zaradi odročnosti so prebivalci Planine slabo oskrbljeni. Njihova najbližja trgovina je v Stični ali pa v Šmartnem. Oddaljeni sta okoli 8 km. Ker ni javnega prevoza in ker so ceste zelo slabe, je dostop zelo težaven. Živila kupujejo večinoma v stiski trgovini. Z založcnostjo trgovin so pretežno zadovoljni. Tehnične predmete kupujejo v Ivančni Gorici. Ponjc zahajajo tudi v Litijo ali celo v Ljubljano. Obleko in obutev kupujejo v Ivančni Gorici, pa tudi v Litiji in Šmartnem. Prebivalci poudarjajo, da zelo malo zahajajo v trgovine, ker si večino hrane pridelajo sami, za ostalo pa skoraj nimajo denarja. Zdravnika obiskujejo v Ivančni Gorici. Tu si poiščejo tudi živinozdravnika. K čevljarju hodijo v Šmartno. Raznih servisov največkrat ne potrebujejo, saj nimajo dosti aparatov oziroma mehanizacije. Z vodo sc oskrbujejo iz kapnic ali pa tudi iz privatnih zajetij. Imajo en telefon, ki je v skupni, vaški uporabi. Raznih kulturno-razvcdrilnih prireditev ne obiskujejo. 6. Kmetijstvo Vsi se ukvarjajo s kmetijstvom. Imajo od 10 do 25 ha zemlje. Večino te zemlje pokrivajo gozdovi. Obdelujejo njive, ki jih je bolj malo. Imajo po tri njive. Vsa ostala zemlja pripada travnikom, ponekod imajo tudi pašnike in sadovnjake. Vinogradov nimajo. Sprememb v izrabi parcel do sedaj ni bilo, radi pa potožijo, da bodo spremembe potrebne, ker primanjkuje delovne sile. S kmetijsko zadrugo nc sodelujejo prav dobro. Sele I. 1988 so prevzeli pitance. Večino živine redijo največkrat za lastne potrebe. V zadnjih 10 letih seje število živine bistveno zmanjšalo. Imajo lc nekaj goveda, predvsem krave, teleta, namesto konj še danes uporabljajo vole. Povsod redijo prašiče in perutnino. Drobnice nimajo nikjer več. V zadnjem času so v kmetijstvu začeli uvajati tudi tehniko. V vasi so 3 traktorji. Imajo tudi kosilnice, traktorske pluge, motokultivatorjc. Uvajanje sodobne tehnike ovira hribovit svet, ki preprečuje strojno obdelavo, pa tudi pomanjkanje denarja. Od kmetijstva nc iztržijo dosti denarja, saj le malo prodajo. Občasno prodajajo les, pa tudi govedo. Glavne ovire za razvoj kmetijstva so pomanjkanje delovne sile, hribovit svet, slaba starostna sestava. 7. Stavbni fond Večina hiš je bila zgrajena pred 1. 1900, vendar so bile obnovljene — opravili so dozidave, nadzidave, s slamo krite strehe so zamenjale opečnate. Nobena hiša v vasi še nima kopalnice, medtem ko imajo vsa gospodinjstva pralni stroj. 8. Letni dopust Prebivalci si letnega dopusta nc privoščijo. Zaradi živine ne morejo zapustiti domačije. Kak trenutek počitka si privoščijo ob nedeljskih popoldnevih, zima pa jim pomeni čas »počitnic«, saj tedaj ni dela na polju. 9. Problemi na vasi V vasi jc malo medsebojnega sodelovanja. Vaščani pogosto drug drugemu nasprotujejo in so si nevoščljivi. 10. Perspektive Življenjski pogoji na vasi so težki. Glavni vir preživetja vaščanom predstavlja kmetijstvo, vendar mlade delovne sile, ki bi nasledila sedanjo — že ostarelo, ni. Mladi so se odselili, starejši pa ostajajo in vztrajajo na Planini in lc od časa do časa pridejo v dolino po nakupih. Koliko časa bo še tako? Kmetije sc bodo opuščale in vas sc bo kmalu skrčila na eno samo hišo ali pa bo povsem izumrla. Problem bi bil hitro rešljiv, če bi se uredila prometna povezava. Domačini sc pritožujejo, da jc krajevna skupnost imela denar za ureditev cest do Mctnaja, za naprej pa ga je zmanjkalo. Gotovo bi veliko mladih ostalo v vasi in se vozilo na delo, saj 10 km ne bi bilo daleč, po navadnem kolovozu in v zimskem času peš pa... Tako pa 12 ljudi iz. dneva v dan ostaja samih s svojimi problemi in ta samota jih je naredila nekoliko čudne, nezaupljive in vase zaprte, da se še med sabo ne razumejo najbolje. III. OSREDEK 1. Lega naselja To je majhno naselje z lepim razgledom na golem hrbtu nad povirjem Bukovice. Vas leži vzhodno od Obolncga. Iz Mctnaja ali Goričicc (4,5 km) je možen dostop v vas. Pod hišami so njive v prisojni legi. Na severu ležijo bukovi gozdovi, na jugu pa mešani. Bližnji kraji so: Javorje (6,5 km), Šmartno pri Litiji (7,5 km), Stična (8 km), Ivančna Gorica (lOkm). Nadmorska višina je približno 650m. Vas spada v KS Metnaj. 2. Oskrba gospodinjstev Najbližja trgovina — v Stični —je oddaljena približno X km, kjer kupujejo v glavnem živila. Približno tri črtrtine prebivalstva kupuje tukaj, ostali pa v Litiji ali v Ivančni Gorici. Z založcnostjo teh trgovin so zadovoljni. Tehnične predmete kupujejo v železnini v Ivančni Gorici, nekateri pa tudi v Ljubljani. Obleko in obutev najpogosteje kupujejo v Ljubljani ali Ivančni Gorici. Storitev zdravnika iščejo največ v Ivančni Gorici, prav tako živinozdravnika, avtomehanika v Ivančni Gorici ali v Litiji, frizerja pa v Ivančni Gorici, Litiji ali Šentvidu. Prebivalstvo je enotnega mnenja, da bi bilo za boljšo oskrbo gospodinjstev potrebno urediti ceste in vodovod. Vsi so mnenja, da je prometna povezava z drugimi kraji zelo slaba. Z vodo se vsi oskrbujejo kar iz. domače kapnice, kamor priteka voda s strehe, kajti vodovod še ni napeljan. V vasi imajo tudi I telefon. 3. Okolje V vasi ni opaziti onesnaženja vode in zraka, ni hrupa niti smetišč. Pokrajino ogrožata najpogosteje toča in veter. Problem so tudi pozebc. 4. Struktura gospodinjstev Gospodinjstva štejejo največ 3 člane. Najmlajši prebivalce v vasi jc star 26 let, najstarejši pa 61. Povprečna starost jc 48,5 let. Osebe v glavnem niso priseljene, razen ene izjeme (zaradi poroke). Izobrazba jc zelo nizka, saj imajo vsi, razen enega, ki ima končano osnovno šolo, manj kot osemletko. V vasi so sami kmetje z nizko (skromno) izobrazbo. Vsi, razen enega, so že upokojeni ali pa delajo na domači kmetiji. Samo en prebivalec sc vozi na delo v Šmartno, ki je oddaljeno približno 12km. Vozi sc z avtom ali pa gre peš. 5. Kmečka in mešana gospodinjstva Površina posesti sc giblje od 20 do 53 ha. Izraba zemlje jc pri vseh gospodinjstvih enaka. Največji del svojega zemljišča uporabljajo za njive (gospodinjstva v vasi imajo od 2—10 njiv, torej med 1 in 35 hektarji površine na gospodinjstvo), travnike (od 2—3 parcele na gospodinjstvo, kar znese od 2—5 ha), pašnik, ki meri približno 5 ha, imajo samo v enem gospodinjstvu. Tudi sadovnjak je samo eden na kmetijo, meri pa približno 2 ha. Vinogradov tu ni, so pa gozdovi, katerih število parcel sc giblje od I—5, to pa znaša od 10—16 ha (po podatkih iz. ankc- te). Spremembe v izrabi parcel so redke. Od vseh anketiranih so samo v enem gospodinjstvu njivo spremenili v košenico, in sicer zaradi kamnite zemlje. Na polovici vseh kmetij oz. gospodinjstev imajo traktor ali motokultivator, kosilnico pa ima tri četrtine vseh gospodinjstev. Vrsta in število živine sta se v zadnjih letih nekoliko spremenila. Pred desetimi leti sta bila v vasi dva konja, danes pa ni nobenega več, saj so konje izpodrinili traktorji. Bikov in volov imajo še danes približno enako število kot leta 1979, kravje bilo precej več — vsaj še enkrat toliko kot danes; enako jc z junicami in teleti. Število prašičev seje leta 1979 gibalo okoli 4,5 prašičev na vsako kmetijo, danes pa 6. Perutnine je bilo leta 1979 v vasi 65, danes pa samo 21. V polovici gospodinjstev jc glavni vir dohodka prodaja krompirja. Prodajajo šc les, prašiče, oglje in koruzo. V polovici gospodinjstev ne prodajajo ničesar. Vsi v vasi uporabljajo umetna gnojila, približno 369 kg na leto na vsako gospodinjstvo. 6. Stavbni fond Tri četrtine vseh stavb, v katerih prebivalstvo stanuje, je bilo zgrajenih po letu 1945, in sicer v letih 1945—1947. Ena stavba pa je bila zgrajena pred drugo svetovno vojno. V polovici stavb so izvedli notranjo adaptacijo (eno v letu 1979, drugo v letu 1989). V glavnem so zamenjali okna in vrata. Kopalnice nima nihče v vasi, tri četrtine gospodinjstev pa ima pralni stroj. 7. Petni dopust Tri četrtine prebivalstva ne hodi na letni dopust, 1 prebivalka pa hodi na morje. 8. Opažanja, pripombe, problemi v vasi Opažam, da se prebivalci med seboj ne razumejo najbolje, vendar kakšnih večjih konfliktov ni, če pa so, sc vse kaj hitro poleže. Čeprav povezanost prebivalcev v vasi ni največja, si ob večjih opravilih kaj radi priskočijo na pomoč. Edina in hkrati največja želja vseh vaščanov je, da bi jim uredili vodovod in izboljšali cestno povezavo, saj je vas pozimi, koje visok sneg, popolnoma odrezana od sveta. a) Razvoj prebivalstva v Osredku ter indeksi I.cto / Indeks 1869 1XK0 Ind. 1890 Ind. 1900 Ind. 1910 Ind. Št. prebiv. 16 39 24.3.8 .37 94.9 30 81.1 26 86.7 Leto / Indeks 1931 Ind. 1948 Ind. 1953 Ind. i961 Ind. 1966 Ind. Št. prebiv. 27 103.8 21 77.8 21 100.0 13 61.9 12 92.3 I.cto / Indeks 1971 Ind. 1981 Ind. 1989 Ind. Št. prebiv. 12 100.0 10 83.3 8 80.0 b) Starostna piramida MOŠKI Št. prebivalstva R I I 80- -84 75- -79 70- -74 65- -69 60- -64 55- 59 50- -54 45- -49 40- -44 35- -39 30- -34 25- -29 20- -24 15- -19 10- -14 5- -9 1- -4 I I I I I I I I I I I I I I I J-1-L /I NSKI 1 9. Komentar Naredili smo tabelo o razvoju prebivalstva na tem področju od leta 1869 in te rezultate tudi grafično predstavili. Kaj je vplivalo na tak upad prebivalstva od leta 1869 do zadnjega popisa leta 1981? V teh krajih se industrija ni razvila ne v prejšnjem ne v tem stoletju. V prejšnjem stoletju je bilo prebivalstvo na tem območju kmečko. Ljudje so zelo težko živeli. Do leta 1890 je prebivalstvo naraščalo. Ljudje so ostajali na domačijah. Toda težko življenje in prazni trebuhi so gotovo glavni vzrok, da seje po letu 1890 prebivalstvo v teh krajih začelo zmanjševati. Na prelomu stoletja je bilo tudi veliko selitev v Ameriko, pa tudi v kraje zahodne Evrope. V tistem času seje pri nas začela razvijati industrija. Tako je precej prebivalcev, ki so se prej ukvarjali s kmetijstvom, stopilo med delavec, ker pa v teh krajih industrije ni, so se morali seveda preseliti v tiste kraje, kjer je bila. Naslednji popis je bil šelc leta 1931. Vmes jc preteklo polnih dvajset let. Popis kaže, da se jc prebivalstvo v tem času povečalo, čeprav je bila vmes I. svetovna vojna. Vojne žrtve so bili v glavnem vojaki. Vojna ni veliko vplivala na demografski razvoj. No, to velja za civilno prebivalstvo, ki seje do 1931. leta na teh območjih celo rahlo povečalo. Naslednji popis jc bil leta 1948. Taje pokazal zmanjšanje prebivalstva, kar je logično. Po svetu je divjala II. svetovna vojna, ki jc terjala veliko število civilnih žrtev. Padec prebivalstva jc bil v KS Mctnaj, kamor spada tudi Osredek, zelo velik. V povojnem času seje začela razvijati Ivančna Gorica in v njej tudi industrija. To jc bila nova možnost zaslužka, saj je Ivančna Gorica blizu. Zato so ostajali na tem področju. Nasprotno pa je s KS Metnaj oz. z. vasjo Osredek. Prebivalstvo tu upada od leta 1931. Vzrok za to so najbrž težke življenjske razmere na tem hribovskem področju. Kmetijstvo ne daje dovolj dohodka. Temu so krive neugodne zemljiške, vremenske pa še kakšne razmere. Industrije pa seveda tudi ni, zato se ljudje odseljujejo. Prebivalstvo jc vse starejše, kar jc značilno za celo Slovenijo. V KS Stična jc ob naslednjem popisu pričakovati, da bo zaradi novogradenj prebivalstvo celo poraslo. Pravo nasprotje pa je KS Metnaj in z njo tudi Osredek, kjer sc jc prebivalstvo zelo zmanjšalo in nič nc kaže, da bi sc položaj kaj spremenil. c) Grafikon rasti prebivalstva (1869—1989) 10. Obolno in Osredek med NOB Obolno je majhna vasica nad Stično. Najprej smo povprašali o NOB pri KOMARJE-VIH. Preprost kmečki človek nam je rad postregel s podatki, ki so nas zanimali. Med vojno je čez vas potekala nemška meja, zato so nemške obmejne kontrole bile večkrat prisotne. Tedanje prebivalstvo je podpiralo partizane, nekateri pa so imeli stike tudi z Nemci. Orožje in hrano ter tudi ostale stvari so šle v glavnem za partizane, zato so se Nemci tudi maščevali. Požgali so vas, nekatere pobili, nekatere pa odpeljali v internacijo v Šlczijo v Nemčiji. Pri Komarjcvih so ubili očeta, pravzaprav sežgali — vrgli so ga v gorečo hišo, mati in otroci pa so morali oditi v internacijo. Po vojni so sc vrnili domov, kjer jc bilo treba začeti vse od začetka. Med pogovorom s Komarjcvim seje pogovoru pridružila tudi Fortunova z Osredka. Pri njih na Osredku seje dogajalo podobno; sprva so bili pod Italijani, nato pod Nemci. Fortunova družina seje leta 1942 namesto v internacijo umaknila v Mctnaj. Leto in pol so stanovali pri znancih, po bombardiranju vasi — njihova hiša jc bila porušena — pa so sc preselili k Vencetovim. Tu so ostali do konca vojne. Fortunova je v času bivanja v Metnaju hodila peš v Ljubljano po sol in cigarete. Nekega dne so njo in prijateljico ujeli domobranci. Odpeljali so ju na Sveti Urh v Dobrunjah pri Ljubljani, kjer so imeli svojo postojanko. Zaprti sta bili 24 ur. Njo je rešil stric, ker je bil domobranec, prijateljico pa so kasneje usmrtili. Po vojni seje Fortunova družina vrnila na Osredek. Pogovarjali smo se tudi z. Brčanovimi z Obolncga. Oni so imeli srečo, da jim niso ničesar požgali. Morda tudi zato, ker jc stari ata znal nemško. Vendar so vseeno iz dneva v dan živeli s strahom in grozo. Pretvarjali so se, da o ničemer nič ne vedo; ne o partizanih, kadar so po njih spraševali Nemci, niti ne o Nemcih, kadar so po njih spraševali partizani. Med NOB je skozi Osredek potekala nemško—italijanska meja. Vas je bila pod italijansko oblastjo. V Osredku je takrat živelo okrog dvajset ljudi. Zaradi meje so imeli Nemci v tem kraju svojo postojanko, ki so jo kasneje porušili partizani. Leta 1942 so prebivalce Osredka Nemci preselili. Najprej so jih mislili prepeljati v Šlcz.ijo, ker pa so ljudje imeli zveze s prebivalci iz. Metnaja, so jih prepeljali tja. »Zelo nas je prizadelo, ko so nam Nemci ukazali, da moramo vas na hitro zapustiti. Še bolj pa nas jc prizadelo, ko smo v Metnaju, kamor smo odšli, zvedeli, da so Nemci vas porušili«, sc še vedno spominja Ccglarjeva mama. Življenjski pogoji so bili v Metnaju zelo slabi: prostor je bil majhen, spali smo na tleh, na slami, hrano in obleko pa so dobivali iz samostana v Stični. Prebivalci Osredka so sc, kolikor jc bilo pač mogoče, povezovali s partizani, včasih pa so sc jim tudi pridružili v bojih. Vaščani pa so imeli tudi stike s kurirji kurirske postaje TV-3, ki je bila nekaj časa na Dcbečcm. Koje leta 1943 Italija kapitulirala, jc Osredek prišel pod nemško stran. Ti so zahtevali, da so otroci hodili v šolo v Javorje, kjer so sc učili nemškega jezika. V vasi pa je bila nemška postojanka z 12 gestapovci. Ob koncu vojne so sc vaščani vrnili iz. Metnaja v Osredek. Pričakala so jih le pogorišča, kjer so včasih stale njihove hiše. Ni jim kazalo drugega, kot da so zavihali rokave in si zgradili nova bivališča. Viri: — Krajevni leksikon Slovenije, 2. knjiga, Ljubljana, 1971 — Zbornik občine Grosuplje, št. 13, Grosuplje, 1984 — Anketni vprašalniki (avtor: Franci Grlica) Avtorji zapisov: Darja Bernik, Andreja Fink, Jožica Možina, Barbara Podcržaj, Božcna Kutnar in Tanja Eržen, učenci 3. razreda družboslovne usmeritve Šolskega centra Josipa Jurčiča Ivančna Gorica. KULTURA IN KNJIŽEVNOST TI SI NAS ZBUDIL, ZBRAL OB HUDIM ČASI (O mestu Miha Kastclica v slovenskem romantičnem pesništvu) Tone Pretnar* Ključ, ki nam lahko odpre vrata v opazovalnico Kastcličcve vloge v slovenskem književnem življenju tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja in hkrati tudi njegovega mesta v našem romantičnem pesništvu, sta Prešernovi besedili, od katerih prvo — sonet Mihu Kastelcu — nosi v naslovu njegovo ime, v drugem — epigramu Čebelarju — pa je njegovo ime z rimo pomensko okrepljeno in komentirano; dasiravno je Prešeren za življenja izdal samo epigram, sonet pa je čakal na objavo še več kot štirideset let po pesnikovi smrti', se besedili — vsaj kar zadeva podobo Miha Kastclica kot urednika in pesnika — tako dopolnjujeta, da šele brana skupaj bralcu našega časa omogočata razbrati, kakšen je bil Kastclic videti v očeh svojega velikega sodobnika. Prešernov sonet sodi med tiste pesnikove knjižcvnoreflektivne izpovedi, ki usodo narodovega pesništva osvetljujejo z. resne plati, in iz te perspektive ne le zazna, temveč tudi eksponira pomemben in vzpodbuden preobrat, kar mu omogoča izrazito kontrastna antitetična zgradba: Mihu Kastelcu. BIc zapuščne so Parnasa trate, Mah, I u I kit in osat ob krajih, v sredi, Na njih se zgubili Kamen so sledi, Molčali so glasovi lire zlate. Vabile Kranjec sence so košate. Stezice zložne, cvet dušeč po mćdi Sad brez potu; zaplečvat so po redi Hodili med Muz nemških zbrane svate. Ti si nas zbudil, zbral ob hudim časi, Roke zarašene trebiti jele Prcstorc na domačim so Parnasi. Že vid'jo mesta se na njim vesele, Že slišijo se pesem sladki glasi Pognal je cvet, med nosijo čebele! — * Ljubljana, Yu 61000; dr. se, docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tako izoblikovani priložnostni sonet je svojevrsten odgovor na Kastcličcvi programski oktavi, ki sestavljata uvodno pesem v prve bukvice Kranjske Čebelice: Prijatlam Krajnšinc. Preteklo dvakrat dvajset' osmo leto, Kar združeni so domovini peli; Serce od »Pisanic« je komej zgrčto, Slovo od njih so razkropljeni vzeli; Preneha pćtje u Emon' začeto — Le eden serca vnema po deželi; Iz njega ust nar slaji pesem 'zvira — Prehitro take strune glas umira! Modrica Kranjska dolgo jc zdihvala, Utihnili prijetni so glasovi, Zastonj ubrane citre prebirala, Dremali, Krajna! tvoji so sinovi: K Slovcncam drugim reva jc zbežala, K vam, Poljcov, Serbov, Čehov ljub' rodovi; Vi Krajncc znali ste budit', uneti, Narodu spet predčrznemo se peti. Kasteličeva pesniška rekonstrukcija usode narodovega pesništva nc temelji na tako izrazitem kontrastu kot Prešernova, ker želi poudariti izročilo in kontinuiteto lastnega slovstva in opozoriti na njegovo pripadnost slovanskemu besednoumetniškemu snovanju: neposredno torej izreka avtorjevo uredniško ravnanje — ob sočasnem izvirnem slovenskem pesništvu po-natiskovati starejše avtorje ali obclodanjati njihove šc nenatisnjenc rokopise ter bogatiti slovensko lepo književnost s prevodnimi dejanji, ki segajo tako v slovanske kot neslovanskc literature, v njihov sedanji trenutek in njihove vire, pri tem pa dopustiti do glasu nove prevajalce in hkrati priobčevati tudi starejše prevode. Almanah s takim uredniškim konceptom razumljivo ni mogel biti slogovno in zvrstno enoten in hkrati umetniško izravnan. In na ta rezultat Kasteličcvega uredniškega obzorja po vsej verjetnosti meri Prešernov epigram: ČEBELARJU Zakaj pač muhe moj lovi K***? Prodajat' misli jih namesto čebelic. (KČ, 111/1832:26) Posredno pa je morda uperjen tudi zoper Kastcličevo izvirno in redko prevodno pesništvo, ki je stilno, oblikovno in izpovedno precej raznoliko in mu jc bilo v Čbelici dodeljeno kar opazno, vendar nikakor ne osrednje mesto; o tem govorijo že količinska razmerja2: Kasteličcv delež v Kranjski čbelici: 1830 1831 1832 1833 1848 sk. število pesmi II 15 9 8 4 47 delež v odstotkih 28,95 17,05 21,43 20 10,53 19,11 Vrsti pesniškega sporočila ustrezno je izbiral Kastclic tudi vcrz.no in kitično obliko svojih izpovedi: uredniškemu programu ustreza oktava, kije izoblikovana po enakih principih kot Prešernova v elegiji Slovo od mladosti, kije bila objavljena v istih bukvicah Kranjske čbelice: po sonetu jc Kastclic segel samo enkrat, in to v četrtih bukvicah v splošno satiričnem besedilu, ki ob uresničevanju preproste metaforično-razlagalne razporeditve pesniškega gradiva nadaljuje Prešernovo sonetistično prakso glede izbora verznega vzorca in razporeditve rim. Od evropskih pesniških oblik je ob ljubezenskem trioletu iz. petih bukvic, ki se lahkotno poigrava s podomačenim poimenovanjem antičnega božanstva (ljubeznik s pšico) in domačijsko prisrčnostjo, treba omeniti šc elegična dvostišjn, kijih Kastclic posamezna — podobno kot Prešeren — uporablja v (sicer zelo splošnem) epigramu, v daljša zaporedja pa jih — prav nasprotno kot Prešeren — povezuje v odi splošnega značaja: Kasteličcvo elegično dvostišje temelji na naglasnem principu, ki ga je v slovensko pesništvo kot eno izmed možnosti uvedlo že razsvetljenstvo (in se v tem razlikuje od Prešernovega, ki s tem, da jc zdaj naglasno, zdaj ponarejeno količinsko, nadaljuje obe pisaniški možnosti), in jc ritmično — kot pač zahteva oda — prijetno razgibano: NATURA Kamor se koli ozrem, jc polna natura veselja, Vse poskakuje okrog, pleše, prepeva sladko. Rože cveto ljubeznivo lepe, po dolinah, po gričih Lepi razšira se duh, rosa ko demant svitli. Pisan'ga cvetja goste se vdajajo vej'cc zelene, Čbelice pridno buče, v satje nalivajo med. Loge ož'vi zverina, iz germikov pisanih tičov Mili razlega se glas, v travi kobilca cvrči. Bister tam potok šumlja, rož, travnika žeje gasilo; Vetra tu v senco ljubo pihleji vabijo nas. Kosec glasan jo per-uka, žvenče po vasi kosice, Mlade ženjice pojo, brusijo serpe hitre. Pika pok skedni donijo, verše se kopice prosenc; Vcrt in vinograd ima toliko lepih darov. Kamer sc ganem, ozrem, sc odpirajo viri veselja; Večno prepevaj, moj duh, stvarniku hvalo sveta. (KČ, IV/1833: 51—52) Kljub splošnosti jc Kastcličev epigram, pisan v elegičnem dvostišju, včasih iskriv: POVRAČILO Kdor kruh grudi ovsen, in bližniga pita s' pogačo: Smeja dopitan se mu; osle pa kaže mu svet. (KČ, 111/1832:81) Večina Kastcličcvcga pesništva pa vendarle nadaljuje razsvetljensko izročilo tako z izbiranjem tem kot s pesniškim oblikovanjem delov ali celote izbrane tematike; prijetneje kot splošno občutenjske ali celo moralistične pesmi zvenijo njegove zdravice, posebno tiste, v katerih sc skozi ritmično razgibane strofe pretakajo različno dolgi verzi iste metrične organizacije: PIVSKA Kaj sije 'z majolke? 'z kozarčika miga? Kaj, bratje predragi! oserčje užiga? Al' mislite, de Sam vinčik to je? Aj, motite se! Vesela nam družba oživlja serec, Kozarčikam kaplje dotaka sladke. Kor. Vesela nam družba oživlja serce, Kozarčikam kaplje dotaka sladke. Kdo tako prijetne glasove nam daje? Kdo serčik u persih o petju omaje? Verjamete, de Sam glas nas užge? Aj, motite se! U pesmi zamakne nam vinčik uho. Vzdiguje nam serčik, de skaka tako. Kor. U pesmi zamakne nam vinčik uho, Vzdiguje nam serčik, de skaka tako. Kaj giblje se v persih premilc divice? Pcrti kdo 'z očesa? kdo vnema ji lice? Vi pravite, de Nas gane dekle; Al' motite se! Nedolžnost preljuba da usticam cvet, Iz punčice kuka, da ni se otet'. Kor. Nedolžnost preljuba da usticam cvet, Iz punčice kuka, de ni sc otet'. Kdo neki sladkobo razsipa per raji? Nam ure spreminja v' minutice slaji? Vi terdite, de Plcsavcov verste; Al' motite se! Pcrscrčno veselje le tamkej živi, Kjer Minica v' kroge nožice verti. Kor. Pcrscrčno veselje le tamkej živi, Kjer Minica v' kroge nožice verti. Čvctero veselje čmo, bratje! zdaj piti. Se urno leteč'ga terdo okleniti! Sej čutimo, de Serce nam odpre: Zdaj terčite le! Kozarci žvcnkljajo, oživlja serce: Naj tertice, Mince, tovarši žive! Kor. Kozarci žvcnkljajo, oživlja serce, Naj tertice, Mince, tovarši žive! (KČ, 11/1831:92—94) Kastelic je bil po vsem povedanem toleranten urednik romantičnega pesniškega almanaha, ker jc znal prisluhniti novemu in svežemu sočasnemu slovenskemu pesništvu, hkrati pa ni preziral izročila, ki ga jc izoblikovalo starejše pesniško snovanje, in sočasnega pesniškega ustvarjanja, kije nastajalo v njegovem duhu. Kot pesnik je tudi sam nihal med omenjenima možnostma in z njima zaznamoval svoja pesemska besedila; praviloma je segal po krajših pesniških oblikah ne glede na to, kateri vzorec — tradicionalen ali novatorski — je izbral. Kljub nekaterim uspešnim pesniškim poskusom, ki so iz takega izhodišča zrasli, seje Kastelic v zgodovino našega pesništva in narodove duhovne kulture zapisal predvsem kot urednik, ki je uspešnejše (pa ne samo take) pesnike, kot je bil sam, »zbudil, zbral ob hudim časi«. Opombi: 1 Prešernov sonet Mihu Kasleleu jc objavil s kratkim pojasnilom Josip Jaklič v enajstem letniku Ljubljanskega zvona (1891:760). 2 V preglednici so upoštevana samo besedila, ki so podpisana s Kastcličcvim imenom in priimkom ali označena z inicialkami; pri proeentni vrednosti jc za osnovo vzeto število pesmi v posameznih bukvica h Kranjske čbelice. SPOMINI NA DOMAČE NAREČJE IN KRŠKO-MULJAVSKI GOVOR Lojze Uršič* V tem sestavku bom obravnaval prijetne in neprijetne dogodke, ki sem jih doživljal zadnjih petinsedemdeset let s svojo govorico. V tej bom pregledoval predvsem besedišče in odkrival vzroke, ki so sprožali v njej spremembe: odmiranje in izmenjavanje besed, nekaj pozornosti bom namenil tudi novim pojavom, arhaizmom, novim odtenkom v naši narečni izreki, besedam in pomenom, kijih ni najti v Plctcršnikovcm slovarju (P!.), v Slovenskem pravopisu (SP) ali v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Za nameček bo tudi nekaj besedi o pozitivnem in negativnem vplivu radia in televizije, na koncu, pa ko se mi bo do kraja odvil klobčič spominov, bo sledil obračun o sedanjem stanju našega govora. Z domačim govorom sem se trdo disciplinirano seznanil v domači hiši že nekaj let pred osnovno šolo, ko sem že kar gladko, kar po svoje čebljal. Kot je bila takrat v vseh kmečkih družinah navada, sem se moral polagoma, a za otroka kar prenaglo, naučiti na pamet glavnih molitvic, ki sem jih potlej ponavljal zjutraj in zvečer. Seveda je bilo to vsakdanje redno delo zame huda muka, ki seje včasih razbolela do skrajnosti zvečer, če sem se kje kaj zapletel, da nisem znal nadaljevati ali prav končati. Niso mc pustili spat, dokler nisem napak popravil. Teh reči in pa branja z abecednikom, ki mi ga je prinesel Miklavž, me je vztrajno učila mati v starinski, rahlo književno pobarvani govorici. Takrat je še sonce zahajalo za božjo gnado in tudi pridevnika žegnan še niso bili zamenjali z blagoslovljen. Moški so že od nekdaj prepuščali ženskam v družinah, nekoč delno dandanes pa popolnoma, težja dela, med katera sodi tudi vzgojno. Naša mati jc bila za to sposobna, ker je veliko brala, v svoji stari družini pozimi vsak večer na glas, po osnovni šoli pa jc služila pri nekem kmetu za deklo. Gospodinjstva, lepega vedenja in olikane govorice pa se je navadila v službi pri notarju v Litiji. Za hudo nadlogo in omejevanje otroške prostosti sem imel očetove vaje, ko meje narečno olikano učil, kako naj prosim, sc zahvalim ali pozdravim, kadar pridem med ljudi, na primer v trgovino, kamor sem zahajal po tednik. Zanimivo je njegovo že več kot sto let staro pismo iz Celovca materi za god, malone povsem knjižno, a je obiskoval samo krško enoraz-rednico, pač pa jc veliko bral. Koje leta 1914 nenadoma umrl, sem sc oddahnil in po otroško sklenil, da nc bom nikogar več pozdravljal, vendar sem odnehal, ker so se mi ljudje čudili. Nenavadno se mi zdi šc zdaj, da sc nc spominjam nobene angleške besede iz njegovih ust, znal jc ta jezik, saj seje po hlapčevanju doma med petletnim delom v železarni v Pittsburghu tako zganil, da je po vrnitvi v domovino samo šc sedem let živel. Sicer so pa moji ožji in širši sorodniki morali takoj po šoli služiti kot sužnji samo za hrano in delovno obleko, skromen denarni znesek so jim pa ob novem letu pri gospodarjih pobrali starši, a se ni nihče upiral. Po-djetnejši pa so sc raztepli po Severni Ameriki. Eden izmed stricev je živel v Torontu, teta v Člcveiandu. Stric Miha, doktor medicine, v Chicagu. Teta seje kot odlična premožna gospodična pripeljala domov tik pred začetkom prve svetovne vojne, in sicer zaradi ostarelih in bolnih staršev. «61000 Ljubljana, Tabor 10; prof. slavist Tedaj nas je presenetila in neznansko osrečila z igračami, mene pa še povrhu s svojo sicer narečno, a močno po angleško pobarvano govorico, npr. za hišo, ladjo, hojo, trgovino, ulico. Tačas sem se zavedel čara različnosti ob primerjanju svoje vsakdanjščinc z njeno imenitnostjo. Tudi knjižna slovenščina me jc s svojo drugačnostjo v šoli hudo mikala in ker mc šola ni ravno preveč bremenila, sem seji čedalje bolj predajal. Sevc doma, saj smo imeli v stari kašči velike kupe časopisov in tudi nekaj knjig. Težka besedila, namenjena odraslim, sem sprva čr-koval in zlogoval, potlej sem se lotil mladinskih časopisov iz šolske knjižnice, zatem sem se, že bolj izurjen v branju, zopet vrnil v staro kaščo in se spoprijel z daljšimi besedili, čeprav nisem marsikatere besede razumel, ker ima naš govor drugačen izraz. Omamila mc jc pa vsebina Haggardovih romanov Salomonovi rudniki in V deveti deželi in pa Zgodbe o odkritjih. Po vstopu Italije v vojno so se tudi v naši dolini zasilno naselili primorski begunci, otroci in ženske. Otroci smo se največ družili in igrali z begunčki. Šc zdaj se spominjam, kako dobro smo se razumeli, kako našemu podobno se nam jc zdelo njihovo živahno narečje, saj smo v njem odkrili iste tujke in sposojenke kot v našem. Njihova razgibanost in sproščenost v izgo-varjavi in ta skupna last sta nas bolj združevala kot pa usmiljenje in sočutje. Kajpada smo se med seboj obdarovali z jezikovnimi darovi. Se sedaj znam izštevanke in nekaj kletvic iz. tistega časa. Po njihovem odhodu sem občutil bridko praznino, potem pa jojc napolnilo toplo čustvo, občutek, da smo odkrili skrito, a trdno vez, kije ne bo pretrgala nobena sila. Takrat sem si zaželel, da bi kaj bolj poznal to narečje in še italijanščino zraven. Kasneje se mi je to posrečilo. Neznansko važni smo bili otroci, ko so naš govor in nas razumeli avstroogrski slovanski vojaki rezervisti, ki so se pri nas oddihovali pred odhodom v zadnjo italijansko soško ofenzivo. Najlepše počitnice so bile zame leta 1917, in sicer navzlic domači revščini, ko sem marsi-kakšno popoldansko uro preživel na koščenem konjskem hrbtu, jahaje na paše v senožeti in proti večeru domov. Prijazen jc bil z. menoj in večkrat mi jc pomagal na konja poljski trener Štefan Sobjcma. Bolj ko poljščina jc bila našemu govoru blizu češčina, a šc bolj mehka srednja slovaščina in njen govorec narednik Šcckojedno; ta pridevek se gaje prijel, ker jc oni vzklik često ponavljal. Ta nam je dovoljeval oblizek, strganje golaževega kotla. Znali smo po njegovo lepo zaprositi in se mu tudi zahvaliti. Tudi od Rusa Nikolaja, ujetniškega tlačana, sem prevzel nekaj stavkov in besed, žal je vse na hitro naučeno kmalu izpuhtelo, ko so vojaki odpekc-tali v boj, Rus je pa ušel v zeleni kader. Najbližja pa se mi je zdela poleg hrvaščine, ki sem jo poslušal v pogovorih s krošnjarji, srbščina mladega Šumadinca Jovana, ujetnika na delu pri sosedu. Po več mesecih sem se jc kar precej naučil, vadil sem se že tudi v cirilici. Tako se je naš govor izkazal in obncscl kot most ali vsaj brv do drugih slovanskih jezikov. V zadnjem vojnem letu 1918 sem iz nekega zgodovinskega priročnika, ki smo ga uporabljali v šoli, in iz. pogovorov z domačimi, ki so se udeleževali dcklaracijskcga gibanja, privzcl v svoj govor nove neznane besede deklaracija, avtonomija, samoodločba. Tudi mene jc navdušenje tako obsedlo, da sem si po šolskem zemljevidu izrisaval Jugoslavijo, seve z. vso Primorsko in Koroško, in sešteval in preračunaval njene prebivalce. Med zadnjimi učitelji se najraje spominjam Rada Jancžiča iz. leta 1920, ki nam jc najbolj ostril jezikovni čut in prizanesljivo čistil naš govor tujk in sposojenk, najčešče pri popravah vaj in nalog. Pripravil meje tudi za sprejemni izpit na klasični gimnaziji, ki sem ga uspešno opravil, čeprav sem končal samo tri razrede osnovne šole. V novomeški gimnaziji sem v plebiscitnem letu doživel med sošolci prve gimnazije s svojim petjem in zategnjenim akanjem, ejkanjem in ukanjem takšen posmeh, da sem se zasramo-val svojega govora, se zakrknil in hitro prilagodil novi izreki. Šele prof. Koštial mc jc v zadnjih treh gimnazijskih razredih s svojimi kritikami in purizmom spet navdušil za književni jezik in narečja, ki sem jih spoznaval na počitniških peš potovanjih po slovenskih krajih. Ljubezen do domačega govora je oživela med štiriletnim študijem slavistike v Ljubljani, in sicer ob romantiki, in začel sem, šc neredno, a pazljivo, prisluškovati materi, sorodnikom in vaščanom pri skupnem delu: pri lickanju koruze, metju prosa, šc posebno vneto na vasovanjih pri mrličih, kjer so se zbirali ljudje iz vseh naših vasi. Prvi, zabavni del, naj bi domače raztrešči in jih razbremenil v njihovi bolečini, drugi, resni dcl.jc bil namenjen molitvi za rajnega. Ob dedovi smrti v juniju sem zadnjič poslušal otožno ljudsko pesem, ki jo je pela ženska, imenovana Štrama; ker je govorila s stavki brez povedka, sojo imeli po krivici za takšno. Zdaj takšnih sestankov ni več, kropilci le malo posede in odidejo, le redki domači in ta ali oni starejši ostane, da bedi do jutra. Takrat si nisem upal vpričo ljudi zapisovati opomb, to sem počel kasneje doma, pogosto ne natančno in prav, zato sem seveda zapise popravljal. Drugače je bilo to pri domačih in sovaščanih. Ti so vedeli, zakaj vse to in so mi še nalašč kaj posebnega namenili. Čudno se mi zdi, da sem samo dvakrat zapisal tako imenovani pripovedni nedoločnik. Tudi nekakšen brezosebni prihodnjik z glagolom premikanja sem zasledil pri starejših: Jutr ba jt kasit (Jutri bo iti kosit). Moderni samoglasniški upad je najmočnejši pri starih ljudeh: Nkl na ba bul (Nikoli nc bo bolje). Naš govor se od sosednjih, dobrepoljskega in zagra-škega. razlikuje ravno po močnejši vokalni redukciji. Ob materi, iz katere je kar vrelo zanimivo besedje in oblikovje, sem upal, da bom z njeno pomočjo sčasoma sestavil slovar ene osebe, na narečnega nisem več mislil. Ta up mije skop-ncl, ko sem bil leta 1947 za 13 let premeščen v Mursko Soboto, od koder sem se le redko, niti nc vsak mesec, za kak dan vračal domov. Preutrujenost (takrat smo morali učiti celo po osem in še več ur na dan) in stalno nadzorstvo na delovnem mestu in pri vsaki šolski uri in tudi doma podnevi in ponoči sta mi vzela vse veselje do dela, zato sem nehal raziskovati tudi zgodovino žcbljarstva v naši dolini. Žal sem se po premestitvi leta 1960 pet let med počitniškima mesecema bolj posvečal dopolnilnemu študiju tujih jezikov (v Londonu dvakrat, Grcnoblu trikrat, Dunaju, Bratislavi) tudi 14-dncvna majska potovanja (7) po vsej Evropi in Sovjetski zvezi so bila temu namenjena, /ato sem zanimanje za domače zadeve v tem času pomaknil na drugo mesto, na kratke obiske domačije ob koncu delovnega tedna. Ob nedeljah dopoldne se nas je nabralo za polno omizje iz več krških vasi (8) v gostilni pri Rebolju na Gmajni; živahno so razpravljali med seboj, se tudi prepirali in se spet pomirjali, jaz pa sem si hitel zapisovati kar vpričo njih, brez bojazni, saj so vedeli, čemu to počnem. Leto za letom so umirali najstarejši, a tudi mlajši, ko nas je ostalo samo šc peščica, seje družbica razšla. Moral sem spremeniti svoj delovni način in sem ga tako, ker sem imel po upokojitvi več časa, da sem že prej omenjenemu pridružil novega — zapisovanje daljših pripovedi na sprehodih po okolici. Pa tudi s tem sem prenehal nedavno, ker nočem biti nadležen, saj se večina ljudi bolj zanima za tisto, kar je nujno ali še potrebuje, kar se splača, kar je pred nosom, nikakor pa ne za nekaj tako daljnega, kot je na primer zgodovina domačega kraja. Kako se je spreminjal naš govor Pismenost se je tu utrdila z. enorazredno ljudsko šolo, tako jc ustno izročilo (mati, ded Matija, Malinski Janez), in jc morala biti za učiteljevanja Ivana Lobeta kar dobra, o tem pričajo s pisavo, obliko in jezikom ohranjena pisma staršev, pa tudi takclc drobtinice, da sem za imena glavnih zvezd, pomembnih za orientacijo, izvedel prej od domačih kakor v šoli. Še bolj pa jo jc utrjevalo glasno branje ob zimskih večerih po družinah; čitali so predvsem mohorske knjige, tudi poučne. To jc bil prav intimen stik s književnim jezikom. Še bolj je vplival knjižni jezik n'a živi govor v desetletju pred prvo svetovno vojno, koje po naših vaseh spet zaživelo razvejeno prosvetno delo (pevski zbori, telovadna društva, predavanja, gledališke predstave, tečaji), ki jc kultiviralo narečje, pospeševalo bralne navade in zaviralo samoglasniški upad. Med prvo svetovno vojno seje naš govor obogatil z vojaškim izrazjem in grdimi kletvicami, ki so se pomladile in utrdile med obema vojnama. V stari Jugoslaviji seje pred diktaturo in še nekaj let potem spet skromno poživljalo društveno življenje. Igrat smo se vozili po domači premieri v Suho krajino s kmečkim vozom, ob nedeljah sem sodeloval tudi jaz kot igralec v manj zahtevnih vlogah. Tako sem imel lepo priložnost, da sem opazoval, kako deluje odrska govorica na narečje, pa sevc tudi nasprotne učinke. Med drugo svetovno vojno, med NOB, in še desetletje po njej je tudi v našem govoru proglašal vse drugo visoko zaneseni aktivistovski slog in nenavadno novi besedni zaklad. Nagli gospodarski in družbeni razvoj v predkriznih desetletjih je povzročil v družini in družbi velike spremembe (v stanovanjskih razmerah, v oblačilnih, prehranjevalnih, občevalnih navadah) in je z radiom in televizijo, s tema najbolj, neprimerljivo silnojc in hitreje spodbujal tudi v tem govoru naraščanje novih in umiranje zastarelih in nepotrebnih besed in oblik. Z novim tipom družine brez starih izumira rodovno izročilo, ki se v drobcih ohranja le v redkih izjemah. Z novim tipom hiš, stanovanj (nekatere vasi so s svojimi vilami že prava predmestja) in opreme izginjajo v ropotarnico nepotrebne reči in tudi imenoslovje: ujec in ujna sta žc zdavnaj neznana, enim celo snaha in tašča, ni več veže, ispe (podstrešje), šij, predpečja (ognjišče), špampeta, rajšpetla (oboje iz. nem.) ješterleha, podna (oboje iz nem.), zibke, ograjice za oprimši hojo, men-trge (koritaste mize), v kuhinji so odveč: sklednik, pomijek (iz pomijnik), korc. Jedilnik in jedilni pribor so poslovenili, a nekdanje glavne dnevne kmečke jedi so nadomestile industrijske, spomin na prejšnje živi v pregovorih in rekih in v literarni rabi, npr. o kaši in še več o kruhu. Straje ni v naši dolini, zato le poredkoma slišiš to besedo, a v Avstriji in v prejšnji Jugoslaviji je pa bila po hudi suši ali ujmah in pozebah, pa tudi v Ljubljani smo jo v kriznih tridesetih letih študentje krepko čutili, saj smo revnejši jedli gorko le po enkrat dnevno, zajtrkovati sem se pa takrat sploh odvadil. Stroji prihranijo dandanes mnogo časa in delavcev, ne pa stroškov, za izgubo pa lahko štejemo izginjanje lepih običajev in tudi izrazov. Pa tudi s takšnim veseljem ne delajo več kot včasih, temveč vudlajo (hitijo), da bi se kar najhitreje iznebili truda. Odkar so delovne naprave (kosilnica, obračalnik, trosilnik, nakladalka, kombajn, traktor) za or, brananjc in vleko osvobodili goved in konje delovne tlake in olajšali kmetom delo (kmalu bomo ta izraz zamenjali s kmetijskim delavcem), odhaja v pozabo izrazje za koso, košnjo, klepanje, spravljanje sena, za voz, za naklenjanje živine (v jarmičke, telenge, jarem), za poganjanje in ustavljanje, za oranje (plug: drevo, ročici, črtalo, Icmež, otka, otkati, drevariti: drevar, kleščariti, držati in uravnavati plužna kolca, voziček pred plugom, iti po razboru, po jamicu, po zarezi, za brazdo, pobirati). S kleščarjenjem sem pri stricu Mcncinu, po domače Kadolu, ki meje naučil več kmečkih del, zaslužil kot otrok prve krajcarje. Plug, šc sedaj imenovan drevo, z. lesenim ogrodjem in železnimi dodatki, smo uporabljali šc prvo desetletje v stari Jugoslaviji. Kombajn nadomešča žanjice, žanjec, mlatiče, pajkelj ali vejalnik in spet je postalo odveč njihovo orodje in navade in poimenovanje. Naivna bi bila misel, da za stare preproste tehnologije ni bilo potrebno učenje posebnih delovnih gibov in poznavanje gradiva in delovnega orodja. Žc pri kurjenju z. lesom moraš biti spreten, prav tako pri kuhi, mešenju testa, peki, pinjenju ali umetanju smetane, pri košnji, mlačvi, oranju, obdelovanju lesa. Veliko jc žc izrabljenih izrazov šc v drugih kmečkih opravilih in tudi v raznih vrstah domače obrti, ki so v prvih desetletjih tega stoletja propadle: gojenje konoplje in lanu, tretje, predenje, tkanje, platnarstvo, usnjarstvo, pletarstvo. Čeprav jc ta dejavnost na splošno prenehala z. vso tehnologijo in imenoslovjem, pa seje izjemoma tu pa tam ohranila in se šc ohranja, saj mora biti sposoben gospodar hkrati tudi večstranski obrtnik, rokodelec. Tako sc staro izročilo šc danes nadaljuje po takšnih nadarjenih posameznikih, na žalost pa so zelo redki. Nekaj posebnosti Med 240 besedami, ki sem jih zapisal pred dvajsetimi leti, jih petdeset ni v nobenem slovarju. Razumljivo je, da jih je veliko za razne vrste hojo in so zdaj mrtve, ker se ljudje vsepovsod vozijo tako h krstu in na pogreb in seveda vmes. Za zapis pa sem izbral prgišče zanimivejših v spomin na moje mrtve sodelavec. Najprej nekaj samostalnikov! Besedo vek v pomenu moč je nazadnje uporabljal ded Matija, kije umrl devctdcsctlctcn, in seveda tudi njegovi vrstniki. Z njim in njegovimi zgodbami je minil čas pravljic in pripovedk v naši dolini. Sorodnici hudavejčnast in hudavcjčn (slaboten) sta izumrli z. materino smrtjo leta 1963. Namesto potrpljenja ne slišim več potrpike, odrinck za odlog, izjetek za izvzetek, nehaj za konec. SP ima pri tej besedi pripombo, da je glasbeni izraz za pavzo. Nekaj pridevnikov sc končuje na—šnji (večerši, dopolši, popolši), npr. v vremenskem pravilu o mavrici: Večerša vedri, jutranja deži. Pohabljen jc tu nadložen, reven slaboten. Tudi prvotni pomen seje tu ohranil, npr. priden za koristen (Pl. navaja oba pomena), vzeten in prevzeten za posestvo. Jeden s pomenom, da se da jesti, ima samo Pl. Užikan jc pri nas trden, udelan, ne pa zdelan. Sprejemljiv jc pridevnik razbežan za raztresen, tega ni v nobenem slovarju. Tust (tolst) je samo določilni pridevnik za pustni četrtek in nedeljo. Zgl (zgolj) za zgolj žgance, skuhane brez krompirja je morda sposojen iz katekizma. Dur pomeni neprijazen, oduren. Nevtralni vabilni velclnik bale, balte uporabljam še sam. Čudno starinsko je slišati: Tu si pazablš nardila. Ni šc odmrl glagol omecevati (obotavljati se). Po SSKJ je zastarel, a je v SP. Glagoli uprziti se (ujeziti), moliti nad kom (sitnariti), tekati (siliti) pridejo včasih tudi meni na jezik, a jih ni niti v Pl. niti v SP. Skiriti sc v pomenu spolno sc združiti sem pred mnogimi leti samo enkrat slišal. Pri Jurčiču in v Pl. jc z drugim pomenom (udobno se namestiti). Bezlajev slovar z obširno razlago zavrača Plctcršnikovo, da jc v sorodu z nemškim einkehren. Veznik ko, ki jc imel nekoč več pomenov (ko, če, ako in mogoče tudi da), uporabljajo zdaj bolj časovno. Prislov rank(o) označuje SSKJ z narečno dolenjsko za izraz dozdevne podobnosti, a v Pl. ga ni, v rabi jc redek. Za staro trdilnico aR ima zadovoljivo razlago Pl., daje trdilni odgovor na nikalno vprašanje (Ali nisi bil v šoli? Ali, bil sem). Našo nikalnico eja (o nc) pojasnjuje SSKJ kot izraz začudenja, a uporablja sc kot potrditev nikalncga vprašanja: Ti nisi bral tc knjige? (Eja, nisem je). Lepa prislova prevred (prehitro) in zavred (pravočasno) sem nazadnje slišal od pred letom umrle sošolke, govorijo ju še v okolici Muljave. Prvi jc v Pl. SP, SSKJ, drugi samo v Pl. Obdelal sem samo nekoliko drobcev, primerov iz besedišča našega govora za ponazoritev, kako izginjajo iz. njega zaradi spreminjajočih se življenjskih razmer. Kako jc pa zdaj z njim, ali umira ali se preraja? Vsekakor sc zelo spreminja. Najstarejši in stari govore bolj po starem, srednji in mlajši rod, ki je bil večinoma deležen srednje splošne in strokovne izobrazbe, manjšina celo višje in visoke, pa sc izražata drugače. Nc opaziš več tistega zoprnega robatega zategovanja naglašenih samoglasnikov, manj jc vokalnega upada, akanje ni več tako priskutno izrazito, jc nekaj srednjega med a in o, v dvoglasniku cj je drugi glas le rahlo nakazan, ii jc redek (za c, č, ž, š, j, Ij, nj), končni naglas je skoro skopncl in molovska melodija v stavku valuje niže, tako daje šc značilno mehka, dolenjska. Moderniziral seje tudi stavek. Deluje pa na to govorico veliko vplivov, najmočneje in najučinkoviteje pa radio in televizija. Viri in pripomočki: avtorjevi zapiski. Slovenski pravopis, Ljubljana 1962 Maks Plctcršnik, Slovcnsko-ncmški slovar I, II Slovar slovenskega knjižnega jezika I—IV Bczlaj, Ptimološki slovar slovenskega jezika I. 11 REKONSTRUIRANE ORGLE NA GROSUPLJEM Edo Škulj* V novi župnijski cerkvi sv. Mihaela na Grosupljem stoji na koru rekonstrukcija orgel, ki jih je leta 1787 izdelal Jožef Kučera za župnijsko cerkev sv. Trojice v Šivčah. O Jožefu Kučeri ne vemo veliko. Verjetno jc naredil orgle za župnijsko cerkev v Dobrni-ču, ki so zdaj na Dobravi, in sicer leta 1783, kot se da razbrati iz kronograma na hrbtni steni omare. Prav tako jc zelo verjetno, daje naredil orgle za župnijsko cerkev v Žužemberku, ki so bile pozneje prestavljene v župnijsko cerkev v Šmihclu pri Žužemberku'. Te orgle so iz leta 1795. Oboje so enomanualne. Glede Kučera samega pa je bolj pomembno dejstvo, da je nasledil orglarsko delavnico Janeza Jurija Eisla, kije največji predstavnik ljubljanskega orglar-stva v 18. stoletju. Skoraj zanesljivo smemo trditi, da jc dokončal Eislovc orgle v ljubljanski stolnici. Preden so bile orgle dokončno postavljene, jc namreč Eiscl umrl. Iz vsega tega sledi, da smemo zelo tesno povezati oba mojstra, Eisla in Kučero. Na ta način jc bilo jasno, da smemo vzeti kako Eislovo dispozicijo za rekonstrukcijo Ku-čerovih orgel. V ta namen jc bila sprejeta dispozicija orgel, ki jih jc Eisel naredil za cerkev sv. Jakoba v Ljubljani leta 1779, leto dni pred svojo smrtjo. Iz pogodbe, ki jo hrani ŠAL2, je razvidna naslednja dispozicija: MANUAL 11 MANUAL 1 Principal 8 11 Copl 8 2 Vox humana 8 12 Flauta 4 3 Sollicinal 8 13 Principal 4 4 Gamba 8 14 Octav 2 5 Copl 8 6 Major Octav 4 PEDAL 7 Flauta 4 8 Quinta 3 15 Sub Pass 16 9 Minor Octav 2 16 Octav Pass 8 0 Mixtur III 17 Quint Pass 6 18 Octav 4 Dispozicija jc verno prepisana / vsemi značilnostmi tedanjega nemškega pravopisa, kolikor so sc ga držali tudi slovnično manj verzirani obrtniki. Ob tem nekaj opomb k dispoziciji. Prav logična jc struktura celotnih orgel s tremi piščali vsak s svojo principalno osnovo: pedal s 16-čcvcljsko (subbas jc v funkciji principala, kot večkrat v baročnih orglah), prvi manual z 8-čcvcljsko in drugi manual s 4-čcvcljsko osnovo. Vsak od teh osnovnih principalov ima svoje alikvotne tone, ti so oktava, kvinta in superoktava (razen drugega manuala, kjer se piramida konča na drugem alikvotu, na oktavi). Register vox humana ni jezičnik, ampak ustnični, la-bialni register, ki je tako uglašen, da niha s principalom. Tak register je Eisel naredil tudi na •61000 Ljubljana, Dolničarjeva I; dr. se stolniških orglah. V tem primeru opazimo deloma italijanski vpliv. Ta register je namreč značilen za vse baročne italijanske orgle. Ker je poimenovanje dvoumno, je bolj primerno, da jc-zičniški imenujemo z latinskim, kot to delajo Nemci, ustični register pa z italijanskim izrazom, kot to delajo Italijani. Ta register pa Nemci včasih imenujejo Schvvcbung, enostavno: nihanje. Register je samo v diskantnem delu klaviature in gre od malega a. Tudi to je razvidno iz pogodbe za stolnico1. Poleg principalovc sta v dispoziciji predstavljeni tudi flavtna in godalna skupina, in sicer pri godalnih tihi in močnejši register, pri flavtnih pa pokriti in odprti register. Prav značilno za slovenske baročne orgle ali bolje za baročne orgle na Slovenskem, da niso imele jezični kov. Iz razlag na pogodbah jc razvidno, da so jih nadomeščali ravno z. vocc uma-na in z godalnimi registri. Jczičnike same bodo začeli delati šele na prelomu v 19. stoletje. Dispozicija jc torej iz konca 18. stoletja, ko seje čas nagibal k poznemu baroku. Skoraj bi lahko rekli, da ima nekatere zasnove klasicizma. Klasicizem sam pa je neprimerno bližje baroku kot poznejši romantiki. Razvoj orglarstva iz zgodnjega v pozni barok in preko klasicizma v romantiko je v tem, da kopiči osnovne 8-čcvcljskc registre, hkrati pa spušča alikvotc. Tako opazimo, da manjka v drugem manualu mikstura, ki bi vsebovala omenjeno manjkajočo kvinto s superoktavo. V prvem manualu, kjer so alikvoti do superoktave našteti, pa nekako manjka peti alikvotni ton, terca. Ta register ni pomemben sam na sebi, ker kot tak ni uporaben, pač pa v kombinacijah, ker z njim sestavljamo raznovrstne kornete, predvsem pa seskvialtero, kije najbolj značilen labialen baročen solističen register. Johann S. Bach gaje na trimanualnih orglah kar trikrat disponiral4. Hkrati bi bilo primerno dodati na vsako piščalje po cn jezičnik, in sicer od vsake družine po enega. Na prvi manual trobento, na drugi manual krummhorn, v pedal pa fagot. Zelo ohlapno rečeno, bi mogli reči, daje fagot 16-čcvcljska oboa, kot jc trobenta 8-čcvcljska pozavna oziroma obratno. Če bi imenovali tc jczičnike po družinah, h katerim pripadajo, lahko rečemo, da imamo trobento, oboo in regal. Če upoštevamo vse tc misli in napišemo registre — kolikor se da — po slovensko, dobimo naslednjo dispozicijo: I MANUAL II MANUAL 1 Principal 8 13 Kopula 8 2 Vocc umana 8 14 Flavta 4 3 Salicional 8 15 Principal 4 4 Gamba 8 16 Oktava 2 5 Kopula 8 17 Kvinta 1 1/3 6 Oktava 4 18 Supcroktava 1 7 Flavta 4 19 Krummhorn 8 8 Kvinta 2 2/3 9 Supcroktava 2 PEDAL 10 Terca 1 3/5 11 Mikstura III 20 Subbas 16 12 Trobenta 8 21 Oktavni bas 8 22 Kvintni bas 5 1/3 23 Superoktavni bas 4 24 Fagot 16 Baročne orgle imajo štiri značilnosti: sapnice na poteg, mehansko trakturo, jasno in logično dispozicijo ter razdelitev piščalij. Samo po sebi umevno jc, da imajo orgle na Grosupljem sapnice na poteg in ne sapnic na stožec. Pri sapnicah na poteg, ki ima tonske prekate, jc zvok neprimerno bolj jasen in natančen, po drugi strani pa se piščali istega tona in različnih registrov med seboj uglašujejo in dopolnjujejo. Prav tako je samo po sebi umevno, da imajo orgle mehansko trakturo, in ne električne ne pnevmatske. Električna je namreč prehitra, pnevmatska pa prepočasna. Prava je samo mehanska, s katero organist neposredno vpliva na odpiranje ventila v sapnici. Zvok piščali jc povsem odvisen od tega, kako piščal zapoje. Pri električnih je zvok grob, ker zrak butne v piščal, pri pnevmatičnih orglah pa zvok zaostaja. Pri mehaničnih orglah pa organist lahko neposredno vpliva na zapetje piščali. O dispoziciji je bilo rečeno, da je prava baročna dispozicija z vsemi značilnostmi, predvsem z. jasno arhitekturo principala tako v celotnih orglah kot v posameznih piščaljih. Ostaja še jasna razdelitev piščalij. Vsakemu manualu oziroma pedalu ustreza določeno piščaljc. Ta razdelitev mora biti vidna žc na ohišju. Zgodovina večmanualnosti nam pove, da so v zelo poznem srednjem veku predvsem v samostanskih cerkvah imeli male orgle ali pozitiv (ker sc je postavil v koru /a spremljavo petja menihov, na velikem koru nad vhodom pa večje orgle). Pozneje so pozitiv prenesli na kor in ga postavili na komo ograjo. Z velikimi orglami so ga povezali tako, da so dodali še eno manualno klaviaturo. Prvi manual je ustrezal pozitivu, drugi pa orglam. Ker takrat igralnik še ni prosto stal, ampak je bil v sprednji steni velikih orgel, je imel organist pozitiv za hrbtom. Zato so ga imenovali hrbtni ali zadajšnji pozitiv. Poleg preproste mehanske trakturc jc velika prednost hrbtnega pozitiva ta, daje praktično v sredini cerkvenega prostora in se zvok razlega neposredno po vsej ladji. To pride v poštev predvsem pri ljudskem petju. Tako imajo tudi orgle na Grosupljem hrbtni ali zadajšnji pozitiv na korni ograji. Igralnik jc pod prospektom. Kot rečeno, se s tem mehanika zelo poenostavi, kar zagotavlja poznejše dobro delovanje. Orgle jc naredil llubcrtus von Kersscnbrock iz Miinchna, ki je znan po svoji temeljitosti in natančnosti ter ljubezni do starih instrumentov, saj je že restavriral okrog petnajst baročnih orgel in pozitivov. Ker ni uporabil samo stare dispozicije, ampak tudi menzure (mere piščali) in material (kositer), smemo govoriti o pravi rekonstrukciji orgel. Sam jc oblikoval tudi orgelsko omaro, ki sc čudovito vklaplja v novo grosupeljsko cerkev; izdelal jo jc mizarski mojster Anton Tekavčič iz. Predstrug. Orgle je predstavil prof. Tone Potočnik iz Rima. Zasluga za nove orgle pa gre grosupeljskemu župniku in dekanu Jožetu Kastclicu, ki jc v kratki dobi dveh let uresničil tako velik projekt. Take novobaročne orgle bodo odlično služile za spremljavo ljudskega in zborovskega petja v župnijski cerkvi sv. Mihaela. Lahko pa bodo tudi samostojno nastopile tako med bogoslužjem kot zunaj njega. S tem pa dobijo orgle popolnoma novo razsežnost in bodo pomenile neprecenljivo kulturno obogatitev mladega mesta. Dodatek: Nove orgle v Ponikvah. Prav zanimivo jc dejstvo, da so v isti občini v istem času postavili dvoje novih orgel: na Grosupljem in v Ponikvah. Čc gre na Grosupljem za rekonstrukcijo, pa gre v ponikovskem primeru za pravo restavracijo. Tukaj so postavili 5-rcgistrski pozitiv — tako sc imenujejo male orgle — ki izvira zelo verjetno iz prve polovice 18. stoletja. V prejšnjem stoletju ga jc uporabil orglar Mandlin, da jc naredil večje orgle za cerkev sv. Primoža v Kartcljcvcm. Na začetku leta 1987 jc dobrepoljski župnik Lranc Skulj prepeljal te orgle in jih namenil za podružnično cerkev sv. Llorijana v Ponikvah. Ob preselitvi in analizi orgel seje ravno izkazalo, da Mandlin pravzaprav ni naredil novih orgel, pač pa jc uporabil sapnico starega pozitiva. Poleg sapnice so ohranjeni še potegi in piščalne deske. Iz sapnice jc razvidno, da spada v 18. stoletje, ker ima 45 ventilov, to jc 4 s spodnjo kratko oktavo. Prav zanimiva jc piščalna deska, ki ustreza orgelskemu prospektu ali pročelju. Prospcktnc piščali so razdeljene na tri polja. Srednje polje jc pol k rožno, stranski polji pa pravokotni s steno v 45-stopinjskem kotu. Podobno pročelje najdemo le v lallcrjcvih orglah iz leta 1699 v župnijski cerkve sv. Magdalene v Sodražici."' Na Slovenskem poznamo dve vrsti pozitivov: konic in salonske. Pri kornib je klaviatura na hrbtni, prospcktnc piščali pa na sprednji strani pozitiva. Instrumenti so stali na komi ograji. Organist je stal na koru, pročelje pa je gledalo po cerkvi. Pri salonskih pozitivih pa je klaviatura na isti strani kot pročelje oziroma jc pod njim. Tako organist pri igranju deloma zakriva prospektne piščali. V ponikovskem primeru pa je pravzaprav nekaj tretjega. Ventili so pod prospektom, vendar so nižje piščali na desni, in nc na levi strani. Orglarje moral nadomestiti klaviaturo na hrbtni strani s podaljšano mehaniko. Iz tega bi se dalo sklepati, da jc bil ta instrument prvotno hrbtni pozitiv na komi ograji nekih večjih orgel. Po vsej verjetnosti je Mandlin dobil pravi Ruckpositiv in ga porabil pri svoji predelavi. Ker Mandlinove orgle nc bi šle na majhen kor cerkve sv. Florijana iz leta 1731, jc bilo odločeno, da se naredi pozitiv iz stare baročne sapnice. Iz piščalnih desk jc bilo mogoče določiti prvotno dispozicijo: Pozitiv ima žc znano in ustaljeno baročno logiko: večji in manjši lesen pokrit register, nato principalna osnova, v na.šem primeru 4-čeveljska, z njenimi alikvoti, in sicer oktavo, kvinto in superoktavo. Ti zadnji sta združeni v miksturi. Te orgle jc restavriral isti mojster, kije naredil orgle na Grosupljem, Hubcrtus von Kcrs-scnbrock. Isti mojster jc naredil tudi omaro, Anton Tckavčič iz Prcdstrug. Pa še nekaj skupnega imajo oboje orgle, čeprav so v zasnovi tako različne. Ponikovski pozitiv točno ustreza hrbtnemu pozitivu na korni ograji na Grosupljem, in sicer tako po funkciji kot po zgodovinski zasnovi. Iz prospektne piščalne deske in iz. logike registrov smemo sklepati, da letnica 1731, kije napisana na pročelju cerkve, kar nekako ustreza rojstni letnici pozitiva. Po drugi strani pa bi jih zaradi edinstvenega prospekta lahko pripisali Janezu Fallcrju. Baročne orgle so sc zdaj pridružile slavnim baročnim oltarjem ponikovske cerkve. 1 Prim. F. Škulj, Orgle v ljubljanski nadškofiji, Ljubljana 1987, 58—59. 1 ŠAI./ŽA Sv. Nikolaj. ' Prim. V. Stcska, Važna poprava stolnih orgel v Ljubljani, v: CO 59 (1936), 49. 4 Prim. H. Keller, Die Orgclvvcrkc Baehs, Leipzig b.f, 19. 1 Prim. P:. Škulj, Najstarejše Fallerjevc orgle, v: CG 80 (1987), 10. MANUAL 1 Copula maior 2 Copula minor 3 Principal 4 Octava 5 Mixtura 1/3 + 1 8 4 4 2 SLOVKNIST MARTIN JKVNIKAR Ob 75-lctnici življenja Ivanka Černelič* Lani je pranoval 75-lctnico naš rojak, profesor Martin Jcvnikar. Že nad štirideset let deluje v zamejstvu kot pedagog, znanstvenik, esejist in kulturni delavec. Za njegovo 70-lctnico je na univerzi v Vidmu izšla bibliografija njegovih del z. ž.ivljcnjepisnimi podatki in kratko predstavitvijo dela.1 V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu ga je precej izčrpno predstavil A. Kacin2, v Leksikonu pisaca Jugoslavije1 pa Fr. Dobrovoljc. V Primorskem dnevniku je ob omenjenem jubileju napravil z. njim intervju Acc Mcrmolja.4 V domovini smo njegove jubileje prezrli, kar skušamo zdaj vsaj malo popraviti. Seveda njegovega dela ob tej priložnosti ni mogoče izčrpno prikazati. Rodil seje 1. maja 1913 v žilavi kmečki družini na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori/ Njegov oče je bil v Ameriki, kjer seje razgledal in si pridobil življenjskih izkušenj. Jcvnikar sc ga spominja, kako je otrokom pozimi na peči bral knjige, sc z njimi pogovarjal in tudi molil. Znal jih jc navajati na delo brez prisile. Profesor pravi: »Naš oče jc bil zelo dober in moder mož, nikoli nas ni silil k delu, vedno jc šel naprej in mi za njim.« Da seje navzcl njegove delavnosti in urejenosti, kaže vse profesorjevo življenje. Fantovo veselje do knjig in ne preveč trdno zdravje sta vplivala na očetovo odločitev, da jc dal najstarejšega od osmih otrok v škofijsko gimnazijo v Šentvid nad Ljubljano. Na to odločitev sta vplivala tudi stari župnik Tck-stor in takrat šc mladi učitelj Turnhcr. Prebivanja v zavodu se spominja z veseljem. Ker jc bil ♦ 61000 Ljubljana. Šarhova 14. dipl. fil.. slavistka navajen discipliniranega kmečkega življenja in trdega dela, ga zavodska disciplina ni žulila. Vključeval se je v športno življenje, nekaj časa urejal šolski list Domače vaje, napisal kako pesmico ali prozni sestavek'' in veliko bral. V profesorju Brezniku ni imel le dobrega učitelja, ampak tudi mentorja, ki gaje usmeril v literarno zgodovino in esejistiko. Odločitev za slavi-stiko zanj ni bila težka. Diplomiral je februarja 1939 z diplomskim delom Krištof Schmid v slovenski literaturi. Profesorsko kariero je začel na IV. moški realni gimnaziji za Bežigradom, nato pa so ga predstavili na klasično gimnazijo. 1945. je zapustil domovino in takoj nadaljeval svoje poklicno delo v zamejstvu. Se v taborišču v Monigu so organizirali šolo, da so slovenski dijaki zaključili šolsko leto in so se maturanti lahko vpisali na univerzo. Že v šolskem letu 1945/46 jc v Trstu pomagal pri organizaciji srednjega šolstva in pripravi učbenikov. Nastopil je službo na Trgovskem tehničnem zavodu, kjer je služboval do upokojitve, vendar so ga 1972. oprostili poučevanja zaradi dela na univerzi v Vidmu. Sprva jc živel v negotovosti glede službe, ker ni imel italijanskega državljanstva in potrjene diplome. 1961. leta je nostrificiral diplomo v Rimu z. disertacijo Influsi di Cristoforo Schmid sulla narrativa slovcna. Kmalu potem so ga imenovali za profesorja slovenskega jezika in književnosti na univerzi v Padovi. To imenovanje mu je priskrbel slavist A. Cronia, ki je Jevnikarja spoznal kot predsednik pri maturah na slovenskih srednjih šolah v Trstu. A. Cronia jc namreč dosegel, da so v Padovi ustanovili stolico za srbohrvatski jezik in literaturo in v šolskem letu 1963/64 tudi stolico za slovenski jezik7. Tako se je slovenščina prvič poučevala na italijanski univerzi kot glavni predmet štiri leta in sc je študij zaključil z doktorsko tezo v slovenščini. S tem seje Jevnikar rešil težav zaradi državljanstva, ker na univerzi državljanstvo ne bi moglo biti vzrok za odpustitev. 1972. so ga naprosili, daje prevzel predavanja iz slovenščine, 1975. pa še iz srbohrvaščine na fakulteti za tuje jezike v Vidmu, zaradi česar seje mestu v Padovi odpovedal. 1983. leta seje upokojil. Zdaj sc posveča predvsem Primorskemu slovenskemu biografskemu leksikonu, v katerega že vseskozi piše članke, od sedmega zvezka pa ga tudi ureja. In vse brezplačno. Svojo znanstveno pot je začel s preučevanjem mladinskega slovstva. S tega področja je njegova prva večja razprava Krištof Schmid v slovenskih prevodih8. V njej jc na kratko predstavil Schmidovo življenje in objavil pregled prevodov njegovih del v slovenščino. Navaja, kako so posamezni prevodi nastali in zakaj je do prevajanja prišlo. Od preučevanja prevodov jc prešel na pregled izvirnih slovenskih mladinskih besedil. Tako je nastala njegova obsežna razprava Slovenska mladinska igra'1. V njej najprej na kratko prikaže nastajanje slovenskega gledališča, nato pa kronološko navaja avtorje mladinskih iger in razčleni vsako delo, ki jc izšlo samostojno. Zraven obravnava mladinske liste in njihovo usmerjenost, ki se odraža v dramskih besedilih, objavljenih v njih. Pri tem ugotavlja, da v dramskih besedilih in listih dolgo prevladuje Schmidov vpliv v vsebini, črno-beli tehniki in močni moralno-vzgojni tendenci, nimajo pa umetniške vrednosti. Z mladinsko tematiko je povezana njegova razprava O izvirnosti Slomškovega Blažcta in Ncžice10. V tem deluje očiten Schmidov vpliv, vendar je ta drugotnega pomena. Slomšku ni šlo za umetniško delo, ampak za praktično šolsko vadnico. Dotedanje ugotovitve o Schmidovem vplivu na slovensko mladinsko slovstvo jc razširil in poglobil v svoji disertaciji. Nekatere ugotovitve iz nje jc objavil v razpravah: Krištof Schmid in začetki slovenskega pripovedništva", Vpliv Krištofa Schmida na slovensko pripovedništvo12, Stritarjevi spisi za slovensko mladino13 in Slomškovo leposlovno delo14. V njih prihaja do enakih ugotovitev kot pri pregledu mladinskih dramskih besedil. Pregled mladinske književnosti do sodobnosti je naredil kot soavtor knjige La letteratura giovanilc jugoilava", za katero jc hrvatski in srbski del prispeval A. Cronia. Mladinsko slovstvo razdeli v štiri obdobja: od začetka do moderne, obdobje moderne, obdobje po prvi svetovni vojni in obdobje po drugi svetovni vojni. Predstavljeni so pomembnejši mladinski pisatelji in pokazana je razvojna pot od začetkov do umetniško pomembnih del v moderni, ko sc začne mladinsko slovstvo vrednotiti predvsem z umetniškimi merili, in do sodobnosti. Njegovo raziskovalno zanimanje so pritegovali tudi pisatelji iz okolice njegovega rojstnega kraja. 1944. jc napisal uvod v Jurčičevega Sosedovega sina za izdajo v zbirki Cvetje iz do- Zb..rnik (.Mine Grosuplje XVI. IWO 151 mačih in tujih logov. V njem govori o nastanku tega delu, snovi, zgradbi, osebah, miselnih osnovah, jeziku, in tO pregledno, v skladu z namenom, ki gaje imela ta zbirka: predstaviti delo in pokazati, kako se k taki predstavitvi pristopi. Drugo Jurčičevo delo, o katerem je pisal, je Jurij Kozjak, najbolj prevajana slovenska povest. Za prevode je poskrbel Ferdinand Ko-lednik, ki je pobudo za to dobil ob praznovanju 800-lctnicc ustanovitve stiškega samostana. Takrat ga je tajnik francoske akademije vprašal, če obstaja kako delo o Stični, in Kolcdnik ga je spomnil na Jurija Kozjaka. Tako seje začela Kozjakova pot v svet. .levnikar je poročal o prevodih te povesti in napisal obširnejši članek o njej: Jurij Kozjak si osvaja svet16, kateremu je dodal odlomek iz Jurija Kozjaka v vseh dotedanjih prevodih. O Jurčičevem šolanju je napisal razpravo Jurčičeva dijaška leta17. Med svojim službovanjem na klasični gimnaziji je pregledal kataloge in rokopisna Izvestja ter odkril zanimive podatke o Jurčičevem šolanju, njegovih uspehih, vedenju in stanovanju. Pri tem je popravil nekatere trditve o njem. Poskuša tudi ugotoviti, kaj je vplivalo na njegove prvence, in prikaže njegov umirjeni značaj. Drugi pisatelj, katerega rod jc bil iz. okolice Jcvnikarjevega rojstnega k raja, je Fran Erjavec. Erjavčev oče jc bil doma iz Kriške vasi pri Višnji Gori. V prvem članku Prispevek za določitev kraja in časa Erjavčevih Huz.arjcv na Polici1* poskusit iz skopih krajevnih podatkov odkriti kraj dogajanja in Huzarjc postavlja na Polico pri Višnji Gori. Ta prizadevanja je i.azši-ril še na druga Erjavčeva dela v razpravi Prizorišče in pomen Erjavčevih leposlovnih deV. V njej precej podrobno osvetli Erjavčevo mladost, razmere, v katerih je odraščal, in poskuša ugotoviti, katere osebe so bile model za njegove literarne like. Pri tem sklepa, daje bila prav mladost v brezobličnem predmestju verjetno kriva, daje opis krajev v njegovih povestih tako skop in medel. Tretja oseba iz domačega svetit, ki se ji tudi ni mogel izogniti, je bil J.Ciglcr, višenjski župnik. Obravnaval ga je v okviru mladinskega slovstva, mu napisal spominski članek2" in pregledal njegovo rokopisno zapuščino21. Sodelovanje na univerzi v Padovi in Vidmu je pobudilo njegove razprave v italijanščini. V njih prikazuje tiste stvari iz naše književnosti, ki bi utegnile zanimati tudi italijanske bralec. Prvo tako večje delo je pregled in analiza del s snovjo o celjskih grofih: Veronica di Dcsenice nella letteratura slovcna22. Delo je posvetil A.Croniu, ki seje s to snovjo lahko seznanil pri Zupančiču. V tej razpravi najprej navaja skope zgodovinske podatke, ki predstavljajo realno osnovo del o celjskih grofih. Nato daje pregled nemških, hrvaških, čeških in italijanskih del s to tematiko in nazadnje preide k tovrstnim domačim delom. Od domačih del natančneje obdela vse štiri drame: Jurčičevo Veroniko Dcscniško. Zupančičevo dramo z istim naslovom, Novačanovega Hermana Celjskega in Krcftovc Celjske grofe. V vseh štirih dramah ugotavlja, katere elemente posamezni avtorji poudarjajo oziroma katere ideje so vnesli v zgodovinsko snov. Delo predstavlja dober pregled obravnavanja te snovi v literaturi. Italijanom jc predstavil tudi tri slovenske avtorje21, ki so dobili pobudo za svoje delo ob bivanju v Italiji. Ti so S. Sardcnko, M. Opeka in Fr. S. Finžgar. Ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja je več slovenskih duhovnikov študiralo v Rimu, med njimi sta bila tudi S. Sardcnko in M. Opeka. Oba sta izdala pesniški zbirki, v katerih izpovedujeta doživljanje tega mesta, njegove kulture, umetnosti, krščanstva ter domovine. Finžgar je bil v Italiji le krajši čas na potovanju in jc svoje vtise in razmišljanja popisal v potopisu Oranže in citronc. Jevni-kar Ugotavlja, kako je vsak avtor doživljal Italijo po svoje v skladu s svojimi nazori in čustvovanjem. Tukaj velja omeniti še razpravo, v kateri obravnava stike meti Trubarjem in Bono-mom ter Trubarjem in Vcrgerijcm24. Med pomembne Jevnikarjevc dejavnosti spada tudi izdajanje korespondence. Najpomembnejše tovrstno delo jc njegova izdaja Finžgarjevih pisem Ferdinandu Kolcdniku v posebni knjigi'\ Knjiga ima uvod s podatki o obeh dopisovalcih, ki so potrebni za razumevanje pisem. Nato sledijo kronološko urejena pisma pisatelja Pinžgarja s komentarjem, na koncu pit jc dodana bibliografija Kolednikovih del in prevodov, tej pa sledi nepopoln seznam ocen Ko-lednikovih del. Pisma Finžgar namerno omejuje le na prevajanje, vendar pa kažejo tudi pisa- tcljevo počutje, doživljanje povojnih razmer in podporo Kolednikovcmu prizadevanju za prevajanje slovenskih del v tuje jezike. Iz zapuščine Cronia je objavil pisma, ki sta mu jih pisala Martin Bencina in I.Trinko. Oboja je objavil v Jeziku in slovstvu.26 Bencinova pisma so iz časa, koje Cronia zbiral gradivo za knjigo o O. Zupančiču, Trinkova pa iz. časa, ko je sestavljal knjigo Per la storia della slavistica in Italia 1933. Obe dopisovanji je izčrpno dokumentiral. V novem okolju v Trstu jc videl veliko potrebo, da bi se Slovenci seznanili s tem, kar je bilo ustvarjenega v slovenski kulturi, in zapisal seje tej nalogi. V Trstu jc lahko bral vse, kar je izšlo v domovini, zamejstvu in zdomstvu. In prebral je takorekoč skoraj vse, kar je izšlo, in o tem tudi pisal. Hkrati je poročal tudi o tem, kar jc bilo ustvarjenega v preteklosti, da bi bilo Slovencem očitno, da so narod s kulturo. Sam pravi tedaj: »Starim narodom so bili pesniki vodniki in vidci, ki so jim kazali pot v neznano prihodnost. Tudi naši veliki možje so nas vodili, zato jih moramo poznati. Tisti narod, ki svojih velikih mož ne pozna, jih ni vreden, to jc žc Slomškova misel.« Ta njegova kulturno in narodno izredno pomembna dejavnost sc kaže v takorekoč neštetih prispevkih za zamejske revije in Radio Trst A. Glede na to, da jc te v posameznih revijah tematsko zaokrožal, bo podan pregled te dejavnosti po revijah. Tu bodo predstavljene le tiste, v katerih ima večje število prispevkov. Prvi list, v katerem seje oglasil, jc bila Mlada setev, glasilo dijaške mladine. V tej reviji so si prizadevali v dijakih vzbujati narodno zavest in pripravljati vzdušje za združitev s Slovenijo. Že v drugi številki je dal dijakom metodična navodila za branje21, nato pa jc v enajstih nadaljevanjih predstavil pesnike in pisatelje, ki so bili doma s Primorskega28. Drugi mladinski list, pri katerem jc sodeloval in ga tudi skoraj ves čas urejal, so bile Literarne vaje. List jc ustanovil profesor Rudolf Flajs2<\ ki je v šolskem letu I94K/49 zbral dobre naloge dijakov enega razreda in jih pretipkah Zaradi zanimanja je drugo leto list izdajal ciklo-stilno, tretje leto pa že v tiskani obliki. Jcvnikar jc bil v uredniškem odboru sprva kot blagajnik, po Flajsovcm odhodu v domovino 1955 pa jc prevzel uredništvo in ga urejal do konca. V sedemdesetih letih jc list zaradi finančnih težav in nasprotovanj moral prenehati izhajati,(>. Jcvnikar seje zavedal, kako pomembni so bili dijaški listi v slovenski literarni tradiciji, zato jc list podpiral, kolikor je mogel. Ob sedemdesetletnici pravi o njem: »Iz Literarnih vaj jc izšel ves tržaški srednji rod pesnikov od Košute do Kravosa in Pangcrca. Potem jc po svetovnem zgledu zašla v šolo politika in Literarne vaje so nenadoma postale konservativne. Dijaki so jih bojkotirali in tako so morale po tridesetih letih prenehati z. izhajanjem, kar jc po mnenju sedanjih dijakov škoda.«4 V listu je sam redno poročal 0 knjigah celovške in goriške Mohorjeve družbe, o Jadranskem koledarju in njemu priloženih knjigah Prešernove družbe, kasneje 0 Trinkovcm koledarju in o drugih novostih na Primorskem, Koroškem in v zdomstvu. Sprva jc poročal tudi o novih leposlovnih delih v Sloveniji, kasneje pa le o nekaterih za slovcnistično stroko pomembnejših delih". Tretja revija, v kateri sodeluje še zdaj, jc Mladika. V njej jc sprva poročal o knjižnih novostih v Sloveniji in zamejstvu, nato pa je v razpravah Sodobna slovenska zamejska literatura in Zamejska in zdomska literatura dal sistematičen pregled tega, kar je bilo v slovenskem jeziku ustvarjenega zunaj meja Slovenije'2. Podobno kot v Mladi setvi je razgrinjal našo kulturno preteklost tudi v koledarjih Mohorjeve družbe v Gorici in Celovcu. Pri Koledarju Družbe sv. Mohorja v Celovcu jc sodeloval od 1950 do 1960, 1963. pa je začel pisati v Koledar Goriške Mohorjeve družbe. Navadno je prikazoval osebe, ki so v določenem letu imele kak jubilej, kasneje pa šc pomembnejše osebe, ki so v prejšnjem letu umrle, kar jc pač koledarska praksa. Tretji koledar, pri katerem sodeluje, je Trinkov koledar, kije namenjen Beneškim Slovencem. Skoraj vsi Jcvnikarjcvi prispevki v njem govorijo o bcncškoslovcnskcm buditelju in zaščitniku Trinku. Istočasno jc objavljal o njem svoje prispevke tudi drugod Med zdomskimi revijami jc največ sodeloval v Meddobju, in sicer med leti 1956 do 1969. V njej je sproti poročal o novih literarnih delih v domovini in tako zdomec povezoval z. doga- janjem v slovenski kulturi. Na koncu je treba omeniti še njegovo sodelovanje pri Izvcstju srednjih šol, v katerem jc objavljal obširnejše študije, ki so tu že večinoma prikazane. Njegove ocene so navadno zgrajene tako, da najprej na kratko predstavi avtorja, nato pove vsebino dela, njegova miselna izhodišča in opiše jezikovne posebnosti, nazadnje pove svoje mnenje. Glavni očitki so ncprcpričljivost in neizdelanost oseb, ncživljenjska zgodba, grob naturalizem in ideološko pristransko podajanje. V oblikovnem pogledu ga moti jezikovna zapletenost in nejasnost zaradi prevelike subjektivnosti podajanja. Tuje treba omeniti šc njegovo delo pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki predstavlja zaokroženo delo o pomembnih Primorcih. Taje začel izhajati v Gorici pri Mohorjevi družbi za petdesetletnico njenega obstoja. Pri njem sodeluje že od začetka s članki, od sedmega zvezka dalje pa ga tudi ureja. Njegov delež pri Leksikonu naj osvetli podatek, daje npr. v sedmem snopiču od 147 člankov 51 njegovih. Pri tem delu mu pomaga dobro poznavanje primorskega kulturnega in javnega življenja, kateremu je posvetil svoja zrela leta. Tako delo zahteva veliko asketskega garaštva. ki se mu zlepa ne prizna cena. Ob tej priložnosti ne moremo predstaviti njegovega dela pri radiu. Samo slutimo ga lahko iz. podatkov v Pctarosovi bibliografiji in publikacije 20 let Radijskega odra. Delo pri radiu obsega številna predavanja, dramatizacije slovenskih proznih del in mnoge prevode iz italijanščine. To dejavnost bi bilo potrebno posebej ovrednotiti. Nazadnje ostane šc kratek pogled v njegovo šolsko dejavnost. Sodeloval jc pri začetkih slovenskega šolstva na Svobodnem tržaškem ozemlju. O zmedi takoj po prihodu zaveznikov piše sam v nepodpisanem članku Slovensko šolstvo na Svobodnem tržaškem ozemlju'4. Zanimivi so tudi podatki v nekrologu Srcčku Baragu", ki jc imel pomembno vlogo pri dogovarjanju z zavezniško vojaško upravo in pri organizaciji poskusnega vpisa v srednje šole, na podlagi katerega so bile te dovoljene. Potrebna je bila politična spretnost in iznajdljivost, da so šole že jeseni 1945. začele delovati. Potrebni so bili ljudje, ki so se znašli brez učbenikov, a so jih bili v kratkem času tudi sposobni napisati. V članku O pouku slovenščine"1 se spominja začetkov v šoli: »Ko sem začel govoriti, so me v vseh razredih napeto in presenečeno gledali in poslušali, a takoj so se začeli oglašati, da ne razumejo, oziroma vsaj vsega ne. Prenehal sem razlagati in šel od učenca do učenca in ugotovil njegovo znanje, šele tedaj sem odkril vso lestvico pripravljenosti: v vsakem razredu jih jc bilo nekaj, ki niso znali nobene besede, drugi le vsakdanje izraze, več ali manj narečno pobarvane, s tretjimi se jc bilo mogoče pogovoriti, končno pa jc bilo nekaj tudi takih, s katerimi bi lahko začel obdelovati učno snov... Se nikoli pa se niso učenci tako vneto, navdušeno in z. ljubeznijo učili.« V istem članku pravi, kako ni bilo knjig za branje. Zato si jc sposodil po deset Erjavčevih in Stritarjevih spisov in jih nato plačal z tzpotojnino. Ti otroci so po zaslugi takih prizadevnih profesorjev naslednje leto že dobili Zgodovino slovenskega slovstva", za katero jc romantični realizem opisal Jcvnikar. Nato jc sestavil po literarnih zvrsteh urejeno Čitanko za višje razrede srednjih šol", ki je zanimiva po svoji ureditvi in metodičnem pristopu k literarnim zvrstem. V naslednjih letih je sodeloval kot soavtor šc pri treh slovenskih čitankah za nižje razrede srednje šole'". Z A. Kacinom sta izdala Slovensko slovnico za srednje šole in nekoliko manj zahtevno Slovensko slovnico za strokovne šole4". Kasneje jc sestavil z. A. Kacinom še Slovensko jezikovno vadnico za srednje šole41 z bogatimi vajami, kakršnih do tedaj šc nismo imeli. Isto leto je sam pripravil šc Trgovsko korespondenco4'. V slovnicah sta si s soavtorjem delo razdelila tako, da je .levni-karjev Uvod z zgodovino jezika in šc Glasoslovjc ter Oblikoslovje. Med učbenike delno spadajo .Icvnikarjevc Vsebine slovenskih leposlovnih del v štirih knjigah4'. Do tedaj takega dela šc nismo imeli. Dobra stran Vsebin so pregledno in spretno podane vsebine literarnih del, kar jc glavni namen takega dela. Med zelo pomembno njegovo dejavnost spada tudi poučevanje na obe univerzah. Tu jc predaval in sodeloval pri številnih doktorskih tezah svojih študentov s področja slovcnistikc44. Jcvnikar še vedno dela in nobeno opravljeno delo mu ni izgovor za počitek. Še zmeraj je tak kot v šolskih letih, koje po opravljeni maturi prišel domov in bil čez četrt ure že na travniku pri delu. Njegovo garaštvo pa ni samo sebi namen. Zaveda se zaveze slovenskega izobraženca, da daje ljudem od tega, kar ima. Z razkrivanjem slovenskega literarnega ustvarjanja in naših pomembnih mož dviga svojim rojakom samozavest in nam budi odgovornost, kajti »narod, ki svojih velikih mož ne pozna in ne spoštuje, teh ni vreden«. Na koncu se želim zahvaliti Mariji Jancž.ičcvi in Zvonki Praznikovi, ki sta mi pomagali pri italijanskih besedilih. Opombe 1 Roberte Petaros, Martin Jcvnikar — sedemdesetletnik, Miseellanca slovcnica. Dediča ta a Martin Jcvnikar in oceasionc del suo 70" compleano (Udine) 19X4 (list Europa) 2 Primorski slovenski biografski leksikon, Gorica 1974 I Leksikon pisasca Jugoslavije I, Matica srpska 1979 4 Aee Mcrmolja, Martin Jcvnikar: »Pri vsaki knjigi skušam najti nekaj dobrega, zato mi marsikdaj očitajo, da preveč hvalim«, Primorski dnevnik 1988, št. 295, str. 9 5 Omenjen je v Krajevnem leksikonu Slovenije II 1971, str. 149 6 Objavljeno v Vigrcdi in Slovcnčcvi prilogi 7 Cronia je že prej imel občasna predavanja iz slovenščine. Prim. M. Jcvnikar, Umrl je Arturo Cro-nia, Literarne vaje 1966/67, str. 217; M. Jcvnikar, Slovcnistika v Padovi, Most 1967, str. 265 (s seznamom tez iz slovenistike, ki jih je dal Cronia) in M. Jcvnikar, Prispevek Martina Bencina za Cronijcvo knjigo o Zupančiču, J is 1978/79,'str. 20, 55, 121, 172 * M. Jcvnikar, Schmid v slovenskih prevodih, Slovenski jezik 1939, str. 188 9 M. Jcvnikar, Slovenska mladinska igra, Prosvetni oder, 1943, str. 9, 17, 25, 33, 41, in 1944, str. 7, 45, 65, 105, 146, 185, 225 1(1 M.Jevnikar, O izvirnosti Slomškovega Blažcta in Nežiec, Dom in svet 1944, str. 104 II M. Jcvnikar, Krištof Schmid in začetki slovenskega pripovedništva, Izvcstje srednjih šol. Trst 1967 12 M. Jcvnikar, Vpliv Krištofa Schmida na slovensko pripovedništvo, Izvcstje srednjih šol, Trst 1968 " M.Jevnikar, Stritarjevi spisi za mladino, Izvcstje srednjih šol, Trst 1960 14 M.Jevnikar, Slomškovo leposlovno delo, Izvcstje srednjih šol, Trst 1963 15 A. Cronia — M. Jcvnikar, La letteratura giovanile jugoslava, Milano 1968 "' M. Jcvnikar, Jurij Kozjak si osvaja svet, Izvcstje srednjih šol, Trst 1959. O Kolednikovih prevodih je redno poročal v Literarnih vajah. Prim. bibliografske podatke pri Pctarosu. 17 M.Jevnikar, Jurčičeva dijaška leta, Vrednote I 1961, str. 173. Prim. še njegovo kritiko M.Jevnikar, O Pahorjcvcm romanu iz. Jurčičevega življenja, Katoliški glas, Gorica 1951, št. 51, str. 52 " M. Jcvnikar, Prispevek za določitev kraja in časa Erjavčevih Huzarjcv na Polici, DiS 1944, str. 157 " M.Jevnikar, Prizorišče in pomen Erjavčevih leposlovnih del, Izvcstje srednjih šol, Trst 1964 20 M.Jevnikar, Nekaj obletnic, Koledar Družbe sv. Mohorja v Celovcu 1952, str. 135 21 M. Jcvnikar, Ciglcrjeva rokopisna ostalina v Višnji Gori, Jezik 1939, str. 232 in Ostalina pisatelja Janeza Ciglcrja, Glasnik Duhovniškega društva XII 1982, str. 133 22 M.Jevnikar, Veronica di Dcscnicc nclla letteratura slovena, Padova 1965 " M.Jevnikar, Silvin Sardenko, Roma, Studi in onore di Arturo Cronia, Padova 1967, str. 247; M. Jevnikar, Mihael Opeka, I versi romani, II mondo slavo, Padova 1974, str. 25; M. Jcvnikar. Imprcs-sioni italianc dcllo scrittore slovcno F. S. Finžgar, II mondo slavo II 1970, str. 117 24 M.Jevnikar, Impulsi italiani agli della letteratura slovena, II mondo slavo I, Padova 1969, str. 115 25 M.Jevnikar, Finžgarjeva pisma Ferdinandu Koledniku, DSM Celovec 1971 26 M.Jevnikar, Prispevek Martina Bcnčinc za Cronijcvo knjigo o Župančiču, .lis 1978/79, str. 20, 121, i72; M.Jevnikar, Dopisovanje med Ivanom Trinkom in Arturom Cronio, .lis 1980/81, str. 109. Prim. še Trinko o svojih prevodih, Trinkov koledar 1979, str. 67 27 Ta je izšel pod psevdonimom Majev z. naslovom Kaj mi pomeni knjiga. Mlada setev, Gorica 1946, št. 2, str. 3 2" Članki so šelc na koncu podpisani s psevdonimom 1 ine Majev. Naslov: Primorska v slovenski kulturi. Mlada setev 1946, str. 6, 21, 30, 37, 45, 53, 62, 70, 86, 94, 101 29 Josip Tavčar, Rudolf Flajs, ustanovitelj Literarnih vaj, Literarne vaje, 1955, str. 14; M.Jevnikar, Petindvajset let, Literarne vaje 1973/74, str. 1 50 Prim. sporočila uredništva na platnicah Literarnih vaj 1972/73 in 1975/76 " Npr. o novem pravopisu, Pogačnikovih literarnih zgodovinah, Riglcrjcvih začetkih knjižnega jezika in drugih u M. Jcvnikar, Sodobna slovenska zamejska literatura. Mladika 1967—1971; M..lcvnikar. Zamejska in zdomska literatura. Mladika 1972 " Prim. podatke v Pctarosovi razpravi . " M. Jcvnikar, Slovensko šolstvo na Svobodnem tržaškem ozemlju. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1950, Celovec 1950, str. 97 " M. Jcvnikar, Srećko Baraga, Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1978, str. 86 " M. Jcvnikar, O pouku slovenščine, 20 let Trgovskega tehničnega zavoda. Trst 1985. str. 17 " V. Bcličič — M.Jcvnikar — A.Gcržinič, Zgodovina slovenskega slovstva. Gorica 1946 '* M.Jcvnikar, Slovenska čitanka za višje razrede srednje šole I, Gorica 1947 " M. Blazinic — V, Glavič — M. Jcvnikar — A. Kacin, Slovenska čitanka za 2. razred nižjih srednjih šol. Prst 1948, Slovenska čitanka za I. razred nižjih srednjih šol. Trst 1948 in Slovenska čitanka za tretji razred nižjih srednjih šol. Trst 1949 411 M. Jcvnikar — A. Kacin, Slovenska slovnica za srednje šole. Trst 1948; ista, Slovenska slovnica za strokovne šole. Trst 1948 41 M.Jcvnikar — A.Kacin. Slovenska jezikovna vadnica za srednje šole. Trst 1957 " M.Jcvnikar, Trgovska korespondenca za trgovske akademije. Trst 1967 41 M. Jcvnikar, Vsebine slovenskih leposlovnih del. 1. del 1953, II. del 1954. III. del 1955 in IV. del 1958 44 Prim. seznani v Petarosovem delu. SPRKTNO SEEPARJEN.JE Goran Gluvič Ko so v Domu Hcrccna, sedežu Zveze pisateljev, 12. aprila 1930 sporočili Majakovskc-mu, da z njim nekdo želi govoriti po telefonu, gaje oblil mrzel pot. Opravičil seje mlademu dramatiku, s katerim je razpravljal o neki praizvedbi na mali sceni Umetniškega gledališča, in odhitel v sosednjo sobo. Vzdignil je slušalko in rekel: »Majakovski pri telefonu.« »Poslušaj, kuža,« je zadoncl globoki glas, »oblast ni ne igra ne hvalospev. Ne rabimo tvoje duše, ki jo puščaš kot plašč na obešalniku. Rabimo te za novo sodelovanje. Neposredno sodelovanje. Okrog tebe se gibljejo sovražniki ljudstva. Pričakaj nas.« »Kdo ste? Predstavite se, zaboga!« je zavpil Majakovski, vendar je slišal le klik in potem tišino v slušalki. Položil jo je, se za hip zazrl v portret Stalina, kije visel na steni, nato je zgrabil klobuk in brez. pozdrava odhitel iz zgradbe na Tverskcm bulevarju št. 25. Pisatelji, ki so bili takrat prisotni v zgradbi, so ga začudeno gledali, kajti nikoli ga niso videli tako potrtega. Ponavadi seje vedel nasilno in je vedno znal koga zbosti z dovtipom. Tistega dne pa je njegov obraz, kazal lik poraženca brez besednega dvoboja. Sedel je v rcnault, ki so mu ga pred kratkim dostavili iz. Pariza, in se odpeljal v svoje stanovanje na Lublanskcm prehodu. Ko je parkiral, je zaloputnil z. vrati, da je odmevalo. Nikoli ni naredil česa podobnega, ker je ljubil stroje, posebej avtomobile, o katerih je znal pripovedovati z vso pesniško nežnostjo in predanostjo, tako kot je Jescnin, pel o brezah. Stopil je v stanovanje in takoj opazil, da nekateri predmeti niso stali na mestih, kot jih je ponavadi puščal. Dokončno je spoznal, daje nekomu v napoto. Ni se spraševal, katera oseba ali skupina želi njegovo smrt. Sedel je za mizo, da bi napisal pesem. Zapisal je: Vsem!! Nato je zaslišal korake za sabo. Obrnil seje in se zgrozil. Pred njim je stal Sergcj Jesenin, ki se je škodoželjno nasmihal in tiščal roke v žepih. »Kaj je, bratec? Si izgubil tla pod nogami?« ga je vprašal. Majakovski je prišel do sape in komaj razločno rekel: »Kako...« Jesenin seje sprehodil po sobi in si ogledal predmete. Ustavil seje ob Majakovskem in pogledal na papir, kjer je stala pravkar zapisana beseda: Vsem!! »Pišeš pesem, vem. Tudi vem, kakšno pesem bi napisal, če se jaz. ne bi prikazal. Nikoli ne boš zapisal pesmi o svojih preganjalcih. Z mojim prihodom se je vse spremenilo.« Majakovski se jc dovolj zbral, da je rekel: »Kaj se nisi obesil pred leti?« »Sem in kaj potem? Bil sem mrtev, sedaj sem živ, da bi tc rešil, potem bom spet mrtev. Nebom dovolil, da se zatreš pred idejo, o kateri si prepeval. KGB tc bo odstranil. V napoto si jim. Dokler so tc rabili, si obstajal, sedaj si začel dvomiti, zato ne potrebujejo tvojih uslug.« Majakovskcga jc zgrabila jeza. Hotel je prijeti Jesenina, vendar se mu je izmikal z nenavadno spretnostjo. Celo smejal se mu jc, kar ga jc spravilo v bes. Jesenin ga je skušal pomiriti: »Mrtvih ne moreš ujeti. Torej, nadaljujva s poslovnim pogovorom. Svetujem ti, da storiš samomor.« »Jaz, Majakovski, poet naprednih množic, ki jim je...«je skušal dokončati misel, vendar jc spoznal, da govori pesniku, ki dobro ve, kdo jc Majakovski: nežni kuža, kot seje rad podpisoval v pismih Ljilji Brik, ženi svojega najboljšega prijatelja Osipa Brika, ki sta ljubila isto žensko in si jo zavestno delila. Zato jc le vprašal: »So te oni poslali?« Jesenin ni odgovoril, temveč je strogo rekel: »Piši! Naslov, ki si ga zapisal, jc dober. Sedaj pa naprej. Ne krivite nikogar za mojo smrt in, prosim vas, ne splctkarite. Pokojnik tega ne bi maral. Mama, sestre in tovariši, oprostite — to ni način (ne priporočam ga drugim), vendar nisem imel drugega izhoda. Ljilja, ljubi me. Tovarišica oblast — moja družina so: Ljilja Brik, mama, sestre in Veronika Vitoldovna Polonskaja. Če jim boš zagotovila varno življenje —hvala ti. Nedokončane verze dajte Brikovim, oni bodo poskrbeli zanje.« Jesenin jc pobrskal med rokopisi, pokazal na neko pesem in ukazal Majakovskcmu, naj jo prepiše. »Odlično!« je rekel. »Opravil sem svojo nalogo. Torej, dragi Volodja, živeti in umreti ni nikakršna novost. Čeprav sc strinjam, kar si napisal v pesmi o meni, da ni težko umreti, daje težje zgraditi življenje. Kakor kdaj. Ti, ki si gradil svoje življenje brez omahovanja, spoznavaš, kako težko je umreti.« »Zavraga!« je Majakovski zavpil in udaril s pestjo ob mizo. »Nihče me ne bo zvlekel v smrt. Niti ti ne, Scrjoža!« Obrnil seje, da bi Jcseninu zažugal s prstom, vendar ga ni bilo več. Zamižal jc in stresel z. glavo, kot da bi se želel strezniti po nočnem pijančevanju. Pogledal jc skozi okno. Danilo seje. Zavedal seje, da ga Jesenin spremlja zaradi pesmi, ki jo jc napisal o njem, zaradi pesmi, v katero nikoli ni popolnoma verjel. »Izgnati ga moram iz svojih misli,« je na glas rekel in pogledal na papir, kjer jc zapisal poslovilno pismo. Spet ga je oblil mrzel pot. Spoznal jc, daje največji greh ocenjevati tujo dušo, ker se slej ali prej vrne in sc primerja z ocenjevalcem. Zazvonil je telefon. S tresočo se roko je dvignil slušalko in rekel: »Da?« »Majakovski, poslušaj, prišli bomo zvečer. Prepričani smo, daje bil pogovor z Jcscninom koristen in plodovit. Dovolili smo ti, da danes, zadnji dan svojega življenja izkoristiš za osebne zadeve. Stori po navodilih!« In spet klik in tišina. Po telefonskem klicu seje Majakovski odločil, da sc bo uprl ukazu oblasti, kije zahtevala od njega samomor. Skoval je načrt — povabil bo prijatelje na obisk, ki bodo ostali celo noč (kot ponavadi) — nekateri bodo prespali pri njem — nikakor pa ne bo dovolil, da bi ostal sam. 13. aprila 1930. je telefoniral prijateljem, vendar nikogar ni mogel dobiti. Pomislil je, da seje vse zarotilo proti njemu, ko gaje poklical Katcjcv in predlagal, da sc pridruži zabavi v njegovem stanovanju. Potem jc sedel v rcnault in se vozil po moskovskih ulicah. Spotoma seje oglasil pri Nori (Veroniki Polonskaji), ki jc končala gledališko vajo v Umetniškem gledališču. Skupaj sta sc napotila h Katcjcvu. Pričelo se je temniti. »Po obisku greva k meni domov. Prosil bi te, da ostaneš nekaj dni pri meni,« ji jc rekel. »Si nor? Dopoldan moram na vajo. Ne bi rada zapravila priložnosti. Glavna vloga se ne dobi vsak dan.« »K vragu naj gredo vse priložnosti! Vsi mi odgovarjate z nc! Samo: nc! Povsod: ne!« je vpil. Nora gaje začudeno gledala, vendar ni nič rekla. Bila je navajena vsega, odkar jc živela z njim. Pri Katajcvu ni bilo prijetnega vzdušja. Nekaj časa so kartali, vendar so sc kmalu naveličali, nato so se dolgočasili ob nepomembnih pogovorih. Majakovski je nestrpno gledal na uro. Bilje redkobeseden. Z Noro seje obmetaval s strganim kartonom, v katerem je bila zavita čokolada. Razšli so se okrog treh zjutraj. Nora je šla z. Majakovskim v stanovanje na Lubjanskem prehodu, kjer je prespala. Ko je spala, so Majakovskcga zbudili agenti KGB-ja in mu rekli: »Čakali smo te. Nisi se držal dogovora. Ko bo Polonskaja odšla, se bo zgodilo, kar se bo moralo zgoditi. »Nc poskušaj jc prepričevati, da ostane. Sedaj pa spi, da boš pred smrtjo spočit.« Potem so izginili. Majakovski je zaspal. Zaman so bila vsa prepričevanja. Zjutraj okrog desete ure — Nora se je napravila in odšla. Ko je zaprla vrata za sabo, se ji je zdelo, da je zagledala Jcsenina. Tistega 14. aprila, ko jc naredila nekaj korakov po stopnicah navzdol, je ob 10.15 zaslišala strel v stanovanju, iz katerega je pravkar odšla. Noge soji klecnile, komaj seje ujela, potem pa jc začela kričati in se opotekati po stopnicah navzgor. Mimo nje so stekli trije moški v kožnih jaknah in Scrgcj Jcsenin. Ko jc stopila v stanovanje, jc zagledala okrvavljenega Majakovskcga, kije ležal na tleh. Pozabil jc uničiti poslovilno pismo. OSMRTNICE France Lokar »Zahvaljujemo sc ... osebju ONKOLOŠKEGA inštituta, vsem zdravnikom ONKOLOŠKEGA ... župniku za lepo opravljen pogreb...« Ob njivi Z rakastim črvom v krvi ob njivi zadnjikrat ogledujem njivo. Siromašno kot megla v tem poškropljenem dnevu. Reven v mislih butam v utrujeno prst. So rekli, da me jutri odpeljejo. Nečimrnost, vse je nečimrnost. Prah ali pepel. Ne kakor jaz. kakor pogrebci odločijo. Žalno živinsko izkoriščanje pri denarju. Svoj dar bom darova/ v kremplje sitih in zdravih. V siromašno sivino njive s plevelom pohlevno dežuje. Vanjo utrnem zadnjo cigareto. Oh šanku Zadnji večer ob šanku s poželjivostjo gledam, kako pijejo vino, kako praznijo polne krožnike s svinjsko pečenko v gobji omaki z rdečo peso. Poželjivost s slastjo grize usta in oči. Od vznemirjenja bi zdrobil šank in stol. Jutri bom preoblečen angel na onkološkem gledal telesa ob sebi s črvi v krvi. Nad menoj nevihtna tema. V bolnici Telefon na stolu nima zveze z domačimi. Vse diši po osladnem. Z višin zvezo imam s Svetim Duhom s passaportom. Zdravnica Metka me boža po rožasti roki. Njen nemir v dlaneh prši v moje telo, ki gineva kot pokošena trava. Rad jo imam. Metko. Ne bom živel v prihodnjih rodovih. Nečimrnost, vse je nečimrnost... Naj odmeva Metkino in božje ime nad mojim grobom vekomaj. Amen. TRI PESMI Ivo Frhežar Orosilo orosilo božje Teklo je teklo Da se vrastem Orosilo, zažarelo Teklo je teklo Pusti me v duši zajutrilo na vrhe da se zakorcninim kot davno na vrhe globoko raz višin zviralo življenje davno toplota s srcem teklo je teklo da se zagrabim zažarela na gluhe krepko zjutraj na gluhe hrast smeh spevalo v rudo z očmi modrina teklo je teklo da se tz k lijem zabistrila na želje globoko sinočnje solze na želje seme sled snevalo v zemlji orosilo, orosilo teklo je teklo da se vrastem božje na rame globoko kot nekoč na rame v z višin legalo srce RRATL1 JANEZU LUŽARJU Mila Škrabar Umrl je Janez Gozd Mir — tišina in grozna praznina umrl je Janez — tišina in mir med grobovi mir duši njegovi. Na lahko — potiho, ve kaplje deževne vetrovi jesenski bolj tiho, spi človek utrujen, počitek mu nujen ne motite. Večer, doma Poletna noč — pred hišo vsa družina: poljub večera preko Žalne lega, a iz srca pa do neba nam pesem sega. Poletna noč — tu starši so tu brat tu sestre — in v ta večer spojijo se glasovi, ni več preprek, zastrti so jezovi: mi eno smo — in pesmi naši so mostovi. ()j hosta domača ti naša Dolina pogrešam še vedno tvoj tihi šepet, ko žarki pomladni objamejo svet, ko hosta Osmukova začne zelenet. Hodila po gozdu bi rada kot včasih, saj resa in le/oh me vabita tja in šmarniee rosne pod grmom cvetijo, spomini na tO neskončno bolijo. Vrstijo se leta. že starost prihaja iz moje duše se misel poraja, da vedno do smrti bom zvesta ostala, Žalni in domu odkoder prišla sem. KNJIGOLJUBCA Hinko VVilfan Jeseni seje nehala svetovna morija, pomanjkanje ob tolikih padlih in pohabljenih, lakota, nadloge in strah pred Lahi. Če bi to poslednje topovsko nabijanje poletne ofenzive podrlo nevidne plankc, bi pomenilo začetek sovražnikovega prodiranja čez Sočo, naprej mimo Idrije. Postojne in Logatca, potem bi bila Ljubljana žc zapečatena, saj seje nabijanje slišalo, kot da buta na Vrhniki. Če bi Lahi zasedli Ljubljano, bi pretila nevarnost že Dunaju, a Dunaj je srce Avstrije. Kakor se ob pomilostitvi na smrt obsojenemu odvali kamen od srca, tako je bil na mah sklenjen krog ugibanj, ko jc počilo: vojne jc konec! Razen vojnih dobičkarjev si je svet končno vendarle oddahnil. Komaj seje poleglo navdušenje na Kongresnem trgu, stopnjevano z zabavnimi večeri po neštetih trgih in večjih vaseh, in so se ljudje spet lotevali poznojesenskih opravil, jc legla zlovešča mora na razdragane in proslavljanj že naveličane ljudi ob vesti, da smo poslej s Hrvati in Srbi združeni v novi državi. V preprostem poštenju niso mogli doumeti, kadar je v zaupni druščini padel očitek o Majniški deklaraciji. Takratni SLOVENEC je obešal na veliki zvon vest, da bodo in Slovenci, Hrvatje in Srbi zahtevali združitev pod cesarjem. Ni jim hotelo v glavo, zakaj siliti pod cesarja, če žc tam so. Nobena beseda nc teče več o tej deklaraciji, a smo vsi takrat podpisani v zdaj čisto drugačni državi — o kakršni se nam še sanjalo ni — skupaj s tisto, s katero smo se vojskovali. Stari nadučitclj Kavčič jc mojstru, h kateremu jc prišel 'šte-flctnc' merit, potiho rekel: 'Francclj! Veš, je Cankar prav zapisal, daje politika ena kurba', kar je dalo mojstru spet misliti, zakaj ni sc maral izdati, da nc ve, katerega Cankarja misli in kaj politika pravzaprav jc. Kmetijstvo, gospodarstvo — to razume, nc pa politike. Kot izgleda, bo samo za nekatere, nekaj gibljivega in spreminjajočega sc, nekaj najbolj grdega in ne-znača jnega, nekaj nepoštenega, mar nc? Ali jc tam bil Korošec — in tu jc bil spet isti Korošec. Kakor maček ... Vržeš ga skozi najvišje okno — in vselej sc ujame na vse štiri... Podpise jc po hišah zbiral fajmošter Miillcr, žegen je dal škof Jeglič — zdaj pa nc ta ne oni o tej zapravljeni deklaraciji nobene nc zine. Ali ni to čudno, kaj! Otrokom te novice niso pomenile ničesar nenavadnega. Zavedli so sc, da cesarja ni več, da nc bodo več prepevali 'Bog obrani nam cesarja, Avstrijo!, a že so sc šolarji spomnili naslednjega: kdaj neki bodo poslej prosti dnevi, šolske maše in državni prazniki po novem, zdaj, pod kraljem. Odraslim ta nenadna otroška skrb ni segla do živega, ker so se imeli otepati s hujšimi. Ljudje so javkali, ker jc padla vrednost denarja. Pomislite! Za serbski dinar moramo dati štiri krone. Vidite! Scrbi so postali štirikrat bolj bogati, mi pa osemkrat bolj revni. Trpko so se vdajali v božjo voljo, češ: 'Serb Hoče Svc' in sc milo spominjali nasilnih odhajanj zdaj osovraženih ncmškulai jev iz papirnice, ki so sikali: 'Schvvcinc, Hunde Sammcnstcllc'. Iz poljske šole so otroci prinašali pomirjenjc. češ: ko mi rečemo Srbi. Hrvati in Slovenci, rečejo Srbi prav nasprotno: Slovenci, Hrvati, Srbi. Blagrovali so Hrvate, ki so ostajali v sredini, pa obrni ime nove države tako ali drugače, ga beri naprej ali nazaj... začni odspred ali odzad. Ljudi jc begalo šc dvoje, namreč: Scrbi so vendar krivoverci ter šc bratje da smo. Bratje se vendar nc vojskujejo med seboj in ni se še slišalo, da bi bratje ne bili iste vere. Druženje s Hrvati sc jim jc zdelo samo po sebi umevno, toda Scrbi, Serbi! To bo križ. to! Ko se z njimi nič poznali nismo. Res smo prebirali tisto o serbskem Črnem Juriju, res smo bili na njihovi strani. koso sc malo pred to vojno vojskovali s Turki. Kaj šele pomeni biti s Črnogorci skupaj, kijih zdaj šc omenjajo ne, kot bi jih sploh ne bilo. Ali ni to več kot čudno? Pa so imeli vendar svojega kralja, ki smo ga poznali po sliki v Mohorjevem koledarju in Kuharjce Janko jc strupeno sc smehljaje nekaterim čisto potihem pripovedoval, daje kralja Nikolo videl v nekem češkem zdravilišču z barvami naslikanega v skupini evropskih kraljev in cesarjev ... Šc všeč nam jc bil v narodni noši, ki da jo tam doli še nosijo, a pri nas vanjo skočijo komaj o takih slovesnostih, kakršne so sc vlekle na Kongresnem trgu. Maccdonijo so poznali po tobaku, naslednja leta po komitih in makedonstvujuščih ter kačakih, toda stari niso znali doumeti. V preganjanju teh kot onih so sc izkazali orožniki. Zaradi prevladujočega števila slovenskih žandarjev doli v Macedoniji so nas že onstran Kolpe kaj postrani gledali. Če pa bi pobarali novega žandarja, ne! orožnika, o tem, bi nadučitelju ali fajmoštru 'zagvišno' povedal — prej pa bi sc previdno ozrl — zakaj slovenski orožniki silijo v Maccdonijo. Kazalec bi dvignil in sila potiho rekel, da so prisiljeni. Zakaj? Poslušajte! Skrbno jc razgrnil zguljcn 'portmonč', posukal obstrižen izrezek iz JUTRA in bral: 'Obup žene orožnike v druge poklice. Med državnimi nameščenci jc danes materialno stanje orožnikov najbednejše. Navaden orožnik ima 100 din plače in 400 din draginjske dokladc. S to plačo se mora orožnik vzdrževati popolnoma. Čudno zato ni, daje zašlo orožništvo, zlasti zadnje mesece, ko draginja rapidno raste, v nevzdržno stanje, v katerem mu propadajo telesne moči, a tudi duševne sile. Zal, daje začel obup gnati najboljše može tudi iz vrst orožnikov v druge poklice. Zadnji čas hoče zapustiti orožniško službo nad 200 orožnikov.' S petstotimi kroncami sc živeti ne da. Mežnar, duhovnik in po deželi šc učitelj ima šc drugačne dohodke, orožnik pa ne. Zato ledični silijo dol, koder jc brez primere večja plača... In šc nekaj je tako vabljivega, ali nočejo tega razbobnati. Eno leto službovanja sc jim šteje petkratno. Vzdrži osem let v Macedoniji, pa greš s polnimi leti mlad v pokoj. To je tisto, kar vleče. Ono zgornje o višini plače lahko mirne duše slehernemu človeku pove, kar jc bilo tudi v časopisu jasno povedano; tisto o posebnem ugodju pa ni za vsaka ušesa. Pa še nckovo novo vročinsko bolezen prinašajo od zdolaj, kadar prihajajo na dopust ali od vojakov. Menda ji rečejo malarija. Prav zoprna jc, pravijo. Na Slovenskem so predstavljali novo oblast samo slovenski orožniki. Drugi bi sc zaradi jezikovnih razlik nc znašli. Kar cela vojska teh orožnkov jc bila, čeprav sc ni kazala kot tista v vojašnicah. Ti orožniki so bili raztreseni po deželi: dva tu, trije tam. Kar vidna vojska jih jc, kerse nc skrivajo, kot trdijo tisti, ki bi imeli radi orožnika pri roki takoj, kojih kaj prizadene; najsi bo to v družini, ko pijani dedec babo 'pregosla', jo pod noč z rajdo otrok na piano spodi, ko krožnike podrobi, angclnc in — v zadnjih letih — šc hišne številke prekolne. Tisti pa, ki prečešče rogovilijo podnevi in ponoči ter počenjajo, kar bi radi božjemu očesu umaknili — bilo tisto krog ženskih teles v toplih posteljah ali pa takih gromozanskih dejanj kot, postavim, vdiranje skozi streho k Boštjanovki, ki so ji z. balto glavo odprli in sc nc brigali več nc za raz-škropljcnc možgane nc za cel dan živečo gospodinjo, ali na primer, ko so v svinjaku zažvcplja-li najtežjega prašiča, ga omedlelega potiho odpeljali z dvorišča, da kmetici šc ščetin za krtače ni ostalo; ali, postavim, vdiranje v zaplombiranc vagone na prcmikalncm kolodvoru pred Zalogom, kjer so sc sodov vina od spodaj lotili s svedri, če drugače ni šlo; ali pa oni Cene, ki jc z. vojne gredoč kar z. motiko Madžara dotolkcl, tisti pa ... torej, nc obrajtajo kaj prida vevških orožnikov: nc Muka nc Habjana in nc Vida Ambrožiča, ki pa jc šc pesnik povrhu. Prav tista prva povojna leta, ko nam hrvatski in srbski jezik šc ni zvenel domače, jc bilo sporazumevanje bolj po občutku kot znanju. Prejšnjo nemščino jc zamenjala slovenščina, uradno tudi srbohrvaščina ali hrvatosrbščina — nam ob strani ni bilo dano razlikovati jezika drugače kot po pisavi. Ali sc piše z. latinico ali z nerodno, oglato cirilico, ko sc nam o ckavšči-ni, je-, ije- in ikavščini šc sanjalo ni, ker tako občutljivih, pikolovskih različic na Slovenskem nismo bili vajeni, ker se za materinščino takrat šc nismo dajali. Malo kasneje pa smo začeli jako štediti kar pri črkah samih, koje Župančič spočel boj za opuščanje čla v besedi solncc. Njegovi veliki veljavi jc šla zasluga, da poslej pišemo sonce in nc več solncc. Nekateri profesor- Zbornik obime Grosuplje XVI. IWO I6S ji so se tej vnemi posmihali in jo primerjali borbi za oslovo senco, o čemer da je ranjki Prešeren napisal žgočo pesemeo. Če to ni pravda za oslovo senco, jc menil vevški orožnik Vid Ambrožič, k i je spesnil nekaj ljubkih pesmic, začenši obelodanjati jih v Domoljubu, Bogoljubu in Slovencu, vendar bog obvaruj misliti, da je bil pesnik nekje v bližini Katoliške tiskarne, ki se jc novim državnim razmeram kar čez noč prilagodila. Napisa KATOLIŠKA TISKARNA in KATOLIŠKA BUKVARNA so sneli in zamenjali /a JUGOSLOVANSKA TISKARNA in JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA. Ne, po dolgi poti so romali popisani lističi iz Karpatov in pozneje iz Judcnhurga samega, koder jc 'zibeenar' šc utckcl krogli in iz bolnišnic, koder je polcžaval ranjen ali preganjal pegasti legar. Srborito seje razgovoril, ko seje hudoval nad obliko Gradac v Beli krajini, zgražal se nad črnomaljski, obramba in nemogočim poenostavljanjem ob tvorjenju primernikov in presežnikov. Kajpak ni mogel o tem razpravljati kar z vsakim človekom. Za ihanskega Slo-venčevega gospoda Antona Breznika, šentviškega profesorja, slovnica rja, je izvedel šele. ko jc bil premeščen za 'vahtmajstra' v Domžale. Potlej jc prihajal v šentjakobsko cerkev njegove lepe, slovenske pridige poslušat. Jakob Skct jc bil umrl malo pred vojno, a novi slovničarji se še rodili niso. Ti so skozi stranska vrata vstopili mnogo kasneje. Že so si skočili v lase. Ne le za slaviste, tudi za slovcnistc so se izdajali. Teh jc nastopilo manj, kot jc prstov na eni roki, koje slavistov že za celo brojanico, ali po domače povedano: za cel 'patanošter'. 'Če pišeš, imej slovnico pred seboj ali vsaj Lcvca', jc pogosto ponavljal šolarju, ki seje pa žc bal, da se bo suhi žandar prelevil v pustega slovničarja. Kadar sta sc orožnik Vid Ambrožič in trctjcšolcc Rupcrt srečavala, sta obstala na mestu in se zagovorila, če jc šel žandar ali orožnik, kakor so v letih po vojni začeli lepše, po slovensko govoriti, sramovajc sc dosedanjih polomljenih nemčurskih besedi, kot, na primer, krožnik namesto talar, tovarna za fabriko, vrečica za škrnicelj, stružnica za draksel ali dreponk, sko-bcljnik namesto ponk, kotnik za vinkcl, stranišče za sekret, obleka za gvant... domov, se reče, jest in spet nazaj na orožniško postajo. Orožnikov glas jc vrel iz velikih ust nad koščeno, tudi vodoravno sc premikajočo brado, iz suhega, res dolgega človeka, ki sc je podzavestno razumevajoče sklonjen nagibal nad spotenim in zlakotenim fantičem, prihajajočim peš iz šole, ali pa, če ga je zasačil na papirniškem svetu pasti tisti ovci in kozo ali poedino od te trojice, zakaj število pasočih sc in njegovemu past i rova nju zaupanih živali je bilo odvisno od letnega časa. Na jesen sije z eno ali drugo dajal stari Krivček zamudnega opravka, ko jc zaklani tlačil dolge bezgovke za pleča in stegna, mčl in gnčl, tlačil in gnjavil napihnjeno truplo, kleče zaripcl pihal vsakič skozi drugo od štirih cevi. Da se mu v buči ne zavrti, so ga pomilovali. »Iz kože dajati ni nobena 'kunšt', na meh dreti pa,« jc prepričujoče razlagal slabotni klavec, ki si na stara leta ni mogel privoščiti brezdelja. Šc star jc živci iz rok v usta. Ob prvem v mesecu ni dobival papirniškega 'penzijona'. To so vedela povedati vsa zgovorna usta. Zakaj sc ni mlad vdinjal v papirnici kot večina drugih njegovih let, vsevedne ženske niso vedele raz-tolmačiti. Pa je tabrhoval, če sc je le dalo kod. Šc kako rad jc prihajal. Vselej točen in vesten pri delu jc obdržal pridobljeno zaupanje v zanesljivost. Z leti so odkrili njegovo posebnost, da seje ob prvem napi jal. Rekli so, da iz. kesanja, užaljenosti, ncvoščljivosti in jeze nase, ker ga jc bil v mladosti tako polomil. Orožnik se jc zadržal ob njegovem zanimivem poslu bolj iz občutljive obzirnosti, zakaj prvič seje namerjal v to hišo in naj prej vidijo, da ne prihaja uradno, službeno, saj vendar tišči pod pazduho par dotrajanih čevljev v viden dokaz svoje zasebnosti. Slišali sta ga in koj za tem iz veže zagledali mojstrica in zgovorna Šctinka, in obe sta sc pomirili ob njegovem opaznem namenu. Mojstrici Marici seje vznemirjenje umaknilo ugibanju, naj orožnika oslovi z. gospodom ali naj dolžno spoštljivost zavije kar v 'vi', ko si jc z oni-kanjem bila ob koncu vojne navzkriž. »Kar Ambrožič mi recite, Vid mi jc pa ime,« jc dejal po pozdravu, koje odkril mojstričino zadrego. »Gospod nisem in nikoli nc bom,« jc dejal. »Sem bil vse do vojaščine hlapec tam okoli Stične. Vedno sem le ukazovanja slišal in izpolnjeval, zlasti, če ne pozabite vseh sedem let vojaščine... Pa še zdaj jih. Je že tako. Če si v revščini — pa še v odmaknjenih hribih —rojen, se ne boš zlepa dvignil, na svoje pa menda sploh ne. Po svojem ne stopam; še toliko svojega nimam, da bi na svoje pljunil; da bi vzravnan kot posestnik po svojem hodil; tako pa še na ukaz, na 'bcfćl' pokonci hodim ... Leva, leva ... desna!... Ja, k mojstru sem s čevlji namenjen,« se je spomnil in še pridejal: »Če mi bo maral popraviti čižme.« »Bo, bo, zakaj pa ne! Le bolj glasno govorite! Veste, bolj slabo sliši.« Mojster jc zavzeto žvižgnil in tvegal zaupljiv pogled vanj. Orožnik jc bil pripravljen nagniti glavo bliže. In jc izvedel, da natančno zadaj shojeni peti izdajata trd korak, ki izpričuje njegov poklic, krotasta stopala pa, daje mladost preživel bos. Glej ga, glej, čevljarja dušcslov-ca! Precej jc zrasel v njegovih očeh. »V veži govori z znanko,« je pojasnil na mojstrov klic po njej, ženi. »Znamko?« seje mojster nenadno začudil in upal vanj vprašujoč, kot radoveden pogled, da seje orožnik Vid Ambrožič zbegal, a prišcdša mojstrica jc na mah zgladila nesporazum. Pojasnila je moževo zamenjavo 'znanka' z 'znamka'; saj ga jc opomnila, da mož slabše sliši, odkar je prebolel špansko gripo. Sin je materi pojasnil, daje orožnik pesnik. Še noben vevški orožnik ni bil pesnik, zaloški postajenačelnik Rozman pa. Vsaj slišala jc zanj, poznala ga pa ni. To jc lepo, jc menila, zlasti v teh spremenjenih časih po vojni, ko se jc marsikaj zasukalo in še več na glavo postavilo. Ne, ni vedel, daje šole Rupcrt njihov. Poznata se, poznata. Aha! Šele zdaj fanta ume, njo, mater in družino. Vse moraš vedeti, da si o nekom pravilno sodbo ustvariš. Raje bi dostavil: dokončno — ali kaj vse še v življenju na vrsto pride! Kadar leži v trugi, šele takrat si moreš o njem dokončno sodbo ustvariti, prej nikoli; če si jo, jc pristranska, nepopolna, ni poštena, če že ni nepoštena. Njegov listek v kartoteki moraš ali radirati ali pripisovati nova odkritja in dognanja ter početja. Kadar napišeš: umrl, šele moreš res presojati in presoditi, kot se človeku spodobi. Na steno predse jc pogledoval, kjer jc samevala dvojna knjižna polica. Po hrbtih natančno zloženih, enovito vezanih knjig jc sklepal, da niso slovenske in da so bahavo razložene bolj za oči kot za rabo. Povabljen na lipovec, je iz pogovora posnel, da vsi otroci razen tegale najmlajšega nemške knjige bero, da jc slovenskih mimo Mohorjevih bore malo, čc izvzamemo Prešernove 'pojezije' in Gospoda in Pranja, Dctclovo Malo življenje, Tujski promet, Mohorjeve pa so komaj Vcčernice, drugače še Umna živinoreja, Umno čebelarstvo, Travništvo. Te knjige so predvsem za kmete. Oče bi res bil rad kmet, imajo pa ovco zaradi volne, fant pa kunce. Ukvarjal seje z golobi, ali mu jc še vsak figo pokazal, kakor hitro je lino odprl. Čudno! To, kar ni, bi rad bil. Mati seje navduševala za čcbclorcjo. Kaj lepše, kot biti nadučitelj! Čebc-lariš, točiš strd, ogrebaš roje ... Rupert seje vmešal s svojimi mnenjem o slovenskih knjigah. Za Miklovo Zalo jc vedel samo lepo povedati kot o Desetem bratu, daje bržkone prva slovenska knjiga, ki bo navkljub pomanjkljivostim še desetletja najbolj brana slovenska knjiga. Pa Finžgarjcva Pod svobodnim soncem hodi z njim vštric. Seveda, šolarje, on pa jc bil hlapec. Orožnik sc ukvarjaj z 'ravbarji in žandarji', menijo predstojniki. Opravljaj, za kar si plačevan, kot sc spodobi, ostalo jc tvojemu osebnemu zanimanju in pobudi prepuščeno. Če pa boš zašel, boš kot slchcrcn človek romal v luknjo, sojen boš pa huje kot kdo drugi, zakaj od tebe sc zahteva več, ker poznaš zakone bolj kot preprost človek. Mati jc menila, da so včasih dekleta prebirala in posojala Grofico beračico... Joj, sto zvezkov jc bilo. Imeniten je bil tudi roman v nadaljevanjih ... Kakšen naslov že ima, a? Aha! Strah na Sokolskem gradu. Ja, ampak jc orožnik Vid Ambrožič jasno ugovarjal. Da so čifutski tiskarnarji izdajali take šund romanc, ki nimajo nobene žlahtne vsebine, raz.tcgujcjo se pa v nedogled kot gumila- Zborni* občine Grosuplje XVI. 199(1 167 stika, jc dokazoval prepričljivo. Če bi Avstrija ne razpadla, bi bili prav gotovo že pri kakem dvestotem nadaljevanju. Ker je tako govoril on, kije pesnik, bo že res, sije dopovedovala mati. Prisloniti se bo treba k bolj naprednemu gledanju. Dedec ima prav. Človek se do smrti uči, pa še neumen umrje, si je dopovedovala. A, tako! Tc-lc pesmi je spesnil on. Bom jih potlej brala. Šund. Kaj le je šund, jc težko povedati. Brez vsebine in jc tako nemogoča kot tista o strahu, ki da jc votel, ob kraju ga pa nič ni. Nobeno pisanje norca s Studenca. Vsakdo, ki piše, hoče nekaj povedati. Kako in koliko kaj pove — od tega zavisi, ali je šund ali je krasnoslovje, umetnina, če čete. Rečejo tudi literatura, vendar jc ta tuja beseda širjega pomena, ker zajema, postavim, strokovno pisanje, kot je abecednik, berilo ... za katerikoli razred katerekoli vrste šol, slovnica, aritmetika za sedmi, osmi razred gimnazij, šesti razred realke, knjiga za babice, knjiga o elektriki, o jezovih, gozdarstvu, na primer, in še kaj, čemur pa on, nekdanji hlapec, ni in nikdar nc bo kos s pičlim, zakrnelim umom. Um sc da vežbati, zato so šole, on pa je sedem let mladosti zabil na vojski. Saj je že prestar za uk. Ve, da ni šund samo v leposlovju, ampak se je razlezel v vse stroke — tudi tiste barvaste steklene krogle na kolih, opornikih vrtnicam na žandarskem vrtu, so šund, da ne veš: bi sc odločil gledati razcvete vrtnice ali te, v soncu bleščeče bunke. Tisti pobarvani glinasti palčki in srnice ter mušnice... so tudi kič, šund. Ti dve besedi sc spopolnjujeta, pomenita pa kar eno ter isto. »Ja, smo obstali prejlc pri knjigah,« jc poprijcla mojstrica, da se ne izgubi v preučenem govorjenju tega čudnega patrona, ki zabavlja čez tiste prelepe 'glažovnate kugle' ob vrtnicah. Žandar je in hlapec je bil, kar pa nc izgleda. Jc odprte glave tudi, če ne zija. Res se v svetu dogajajo nerazumljive krivice: ta je sedem let komis natepaval, sc vojskoval, ranjen bil, v Judcn-burgu je komaj pete odnesel... ko jc mlajšim bilo mogoče šolati se; zdaj pa jc žc prestar. Vredno bi bilo vzeti fanta za vzgled in ga posnemati. Bi, čc bi bil en sam tuj jezik na sporedu; ali on sc ubada žc s srbohrvaščino. Saj bi šla, ko bi se nc potil s cirilico. Toliko učenja obenem bi nc zmogel. Slišal je, da je papirnica v lastno nemško šolo sprejemala tudi otroke, katerih starši niso delali v papirnici in, torej, niso bili prisiljeni pošiljati jih v nemško šolo. A, da nobeni niso bili prisiljeni! A tako! Kdor od Slovencev je prišel, vsakogar so odprtih rok sprejeli. Dopoldne v slovensko šolo v Polju, popoldne prostovoljno še v to tovarniško nemško. »Ali je bila to poncmčcvalnica?« ga je zanimalo, mojstrica pa jc menila: »Takrat kaj takega nikomur še na misel ni prišlo,« jc zatrjevala. Mogoče bi sc v naslednjem rodu žc pokazalo. Vsekakor je bil namen ponemčevalen, ker drugače za tistih nekaj otrok tovarniških uradnikov, obratovodij in mojstrov bi nemške šole prav gotovo nc ustanavljali. Če bi danes Avstrija šc bila, bi znal nemško kot vsi starejši. »Škoda!« »Zakaj škoda?« Zakaj, praša ta človek. Kolikor znaš, toliko veljaš, pravijo. Šolsko učenje danes — tisti dve tedenski uri nemščine sta sploh premalo. In vsako leto iz drugačnih knjig, in vedno se vrte okrog samega začetka. Besedni zaklad sc nc veča. Sam sc mora učiti. Profesorji so včasih sami v škripcih, kako sc kaj po slovensko pravilno piše. Tako profesorju zemljcpisja ni jasno, ali se piše Prcdna India ali Prednja Indija; čuvstvo ali čustvo; pomemben ali pomcnben; postrani ali po strani — ločeno torej; potem ali po tem; namah ali na mah — kar je že dvoumno; materialno ali materijalno; dozdaj ali do zdaj — in tako naprej. Orožnik sc ni izrekel ne za 'n' ne za 'nj', češ: preslab sem v slovnici, dočim seje odločil za pomcnben, ker jc osnova samostalnik 'pomen' in nc 'pomem', a prav tako za Gradec v Beli krajini, prebivalci Črnomlja pa so vendar Črnomcljčani in ne Črnomaljci, kar jc žc hrvaška oblika, koje kraj na Slovenskem ... Potlej pa ni treba nobene slovnice, nobenih pravil — pa piši, kakor češ!... Zdaj seje razgovori) on, češ, da čcz.dalje bolj mrcvarijo stopnjevanje, ko vendar vnemar puščajo slovnična pravila o stopnjevanju pridevnikov. 'Usmiljcncjši', 'pobožnejši', 'ustreznejši', 'bogatejši', 'najpreprostejši'... pišejo, a slovnica uči, da se stopnjujejo tisti pridevniki, ki pomenijo barvo, lastnost in duševno razpoloženje in tako dalje z 'bolj' in nič drugače. Izgo- vor, da tega ni v slovnici tako natančno natisnjeno, ne drži, kajti so se profesorji slovenščine zbirali na sestanke, skupno določali pravila, se po njih v šolah ravnali in pri spraševanjih tako zahtevali. Zmaguje pa neznanje površnih takratnih učencev. Če ima Grudnovo Zgodovino slovenskega naroda, bi rad vedel. Imajo, ima. Ampak seje žandar Vid Ambrožič zgrozil nad slabim izgledom vseh šestih zvezkov ob pogledu na preluknjane in z vrvico zavezane broširane knjige. »Ja, kateri teleban je to napravil, a?... Ti!« »Le kaj naj bi bilo narobe?« se je glasno čudil šolar. »Je narobe, pa šc kako! Knjige so skvarjenc,« je pograjal obmolklcga fanta, ki jc bil od tega trenutka pa še dolgo v somrak deležen temeljitega pouka o spoštljivem vzdrževanju vsake knjige. »Kam pa pridemo Slovenci, če bomo kar po tvojem 'muštru' bukve 'ferderbavali'«, je ogorčen nadaljeval, se unesel ob zavesti, da stoji pred njim pobič, ki kaže razen zbiratcljskc ljubezni do knjig že kanec razumevanja zanje in ga zna čez leto in dan prekositi v spoznavanju na knjige in vsakršne bukve. Ker seje šc zavedel, da v svetu ni imel kaj prida priložnosti za poznanstva z. njemu podobnimi fantiči, seje kar navdušil zanj. Malo manj kot z odraslimi seje spustil v pogovarjanje z njim. Izvedel jc, da mu jc na Doberdobu padli šolani brat v testamentu volil svojo knjižnico. Dvainpctdesct jih jc. Večina so nemške; od vseh treh Nibclungov, Goetheja, Schillerja, Lessinga, Nictzschejevcga Also sprach Zarathustra, Darvvina Die l.nt-stehung der Artcn ... in tistihlc štirih rdečih, debelih in ilustriranih zbranih Shakespcarcjcvih del do že omenjenih Sicnkicwiczcvih, kot — na primer — najbolj znane Mit Feuer und Schvvcrt, najbolj puste Die Familie Polaniccki v pismih, Hcrr Wolodijowski, Sturmflut, Kreuzritter... »Čc bere, postavim, nemške knjige?« »Kako ne,« seje čudilo fante. Česar ne razume, predvsem šc nepoznane besede, jih izpiše in potlej moleduje za slovenske prestave to ali ono sestro, ki ga med prebiranjem Courths —Mahlerčinih romanov nevoljno zavračajo. Čim bolj so zaspane, bolj nestrpno pričakujejo, kdaj se bodo mama kot 'Črna žena' iz svoje sobe primajali in matasti na uro pogledali ter brundajc ugasnili petrolejko, proti čemer ni izgovora, čeprav niso več smrkave pod nosom. »Kar se tega tiče, jc vse v najlepšem redu in kot 'arožnik' nikoli ne bom vmes segal,« jc veselo po dolenjsko zavlekel. »Se 'rjače, da maja kamanda'...« »Imajo zares.« S stalaže jc snel majhno vezano knjigo in občudujoče vzkliknil: »Lord Gcorgc Gordon Byron!« Prebral je po svoje, pobrskal po življenjepisu in navdušeno nadaljeval:« Rojen 22. prosinca 1788. leta, umrl 19. malega travna 1824., bil eden začetnikov evropske romantike.... Rittcr Harold's Pilgcrfahrt; potlej Cain, glej no, glej! Pa šc Der Korsar, pa Lara .. . Mazzcppa vezano v eno knjigo ... Druck und Vcrlag von Philipp Reclam junior, Leipzig. Glej, glej! Ullstcin Buchcr! Univcrsal- Bibliothck; jede Nummer Fiir 20 Pfen-nig... Ja, ampak tale Korsar! Mi se močno zdi, da poznam Kobzarje, pesnitev enega ukrajinskih pesnikov — Tarasa Ševčcnka. Da ni eno in isto! Pomota?... E, pozabimo na to; bo najbolje ... Ampak Nemci Šckspirja drugače pišejo, kot bi ga morali. Glej, kar Shakspcrc ... No, no!« Še sanjal da ni, da bo kot Pilat v apostolsko vero v tako bralsko hišo padci. »Nc v hišo, marveč v družino, mar ne? Sem prcjlc Črno ženo omenil. Hc, med vojno sojo mama naglas ob večerih pri petrolejki prebirali; vsi smo kot uročeni čepeli, jaz se šc mimo postelje k vratom in ven lulat nisem upal, tako me je bilo strah, še zlasti, ko so ata kakorkoli 'to-katok' po nakopitenem čevlju udrihali. Ampak znajo mama brati! Šc nisem v šoli slišal vsaj podobnega branja. Tudi jaz nc znam tako lepo, čeprav se trudim, posnemati jih. Vidite, pomislite, pa le dve leti so v šolo hodili. Kadar pa je prišel v knjigi naglušni Štcfuc s svojim izmikanjem besedi na plan, sem vselej našega ata dvojno videl.. . Ker so naglušni, kakšno besedo kdaj napak zadenejo. Vsakikrat moramo biti na kaj smešnega pripravljeni. Saj vem, da jc grdo, ali se vsi vsaj naskrivaj namuznemo.« Kadar je prebirala Miklovo Zalo, je vsa dekliška mladež smrkala, a oče jih jc narejeno čuteče, že posmehljivo pogovarjal: češ, jim vsaj scat nc bo treba ven iti. Vid Ambrožič Grudnove Zgodovine ni mogel preboleti. S pogledi in načenjanjem primernih misli se je je loteval, ali se je fant namerno prezaletaval, da bi z jezikom korak ujel. 'Paiik' se ga je vendarle prijel, ko je pokazoval, da se knjiga ne odpira do kraja, da se je s pestjo ne gladi odprte, ne lomi hrbta, ob branju ne kadi, ne je, iz. nosii ne trebi mačkov, ne viha robov, zakaj spoštovanje moraš imeti do človeka, ki se je dolga leta učil, muke trpel, dokler se ni osposobil sestaviti knjigo, smiselno razporediti vsebino in biti pripravljen na tudi nasprotujočo kritiko, kajti prav tako knjigo bi nekdo čisto drugače zasnoval in sestavil, nekdo tretji spet popolnoma drugače, a nekdo pobija v knjigi vse, samo črk ne ... Na vse mora biti pisec pripravljen, na vse nasprotnike že misliti, ko se knjige komaj loteva. In ne pozabljaj na spoštovanje do tiskarja. Ni tako enostavno staviti jo. Knjige ne znaša kot sraka gnezdo. Poglej vezavo! Mojstrsko je sestavljena, mojstrsko tiskana, le tale je postrani, grdo vezana in obrezana. Da jo bo prodal, drugih šest zvezkov kupil in poskrbel, da bo z marmornato obrezo kot oltar-ček izgledala. Takrat občuti vso lepoto in popolno zadovoljstvo. Vse to je 'kunšt', Kunst rečejo Nemci, mi pa umetnost, a čc za koga rečemo, da je 'kunšten', nc velja zanj, da je že kar umetnik, marveč bister, brihten, veščih rok človek. fanta seje prijemalo bolj kot v šoli. Tam kaj takega nc sliši. Naj bo pri latinščini ali grščini ali zgodovini, ne Grkom nc Rimljanom nc dajo pokoja. Naštevaš, koliko je padlo Karta-žanov, koliko porezanih kit so našli, s kolikimi sloni je Hanibal prečkal Alpe in s kolikimi se je prikazal pred Rimom, da so upravičeno prestrašeni zavpili: Hanibal ante portas! Izvem pa ne, zakaj je toliko grških in rimskih kipov brez glav. Pravi, da tako življenje uči. »Ne, te-lc lepe Shakcspcarcjcvc knjige — poglej, Hamlet v Cankarjevem prevodu; Gabcrščikova, goriška založba! — mi res nc poznamo, ali nekaj o teh /aloigrah sem v galiških 'šicengrabniiV slišal pa v bolnišnici, ko so se šolani med seboj dajali, jaz pa sem na ušesa vlekel. Zapomnil sem si, daje vse drame napisal en njihov modroslovcc, dočim je eden zatrjeval, da je Anglež imel v rokah pravo, sc reče, da originalno, po latinsko napisano dramo iz še tistih časov, da jo je enostavno prevedel, original uničil, ali pa seje izgubil vedć, da bi mu 'v okom' ne prišli, ker kako naj skoro tisoč let kasneje nekdo tako natančno vć za grške in rimske običaje, šege, navade, oblačila, frizure, obutev, držo ... Fant, uči sc, pa ti enkrat od k rij, čc jc v tem kaj resnice.« »A, bo žc kakšen Anglež namesto mene,« ga jc Rupcrt zavrnil. »Jaz nikoli nc bom imel časa.« Žc zdaj da ga nima razen pozimi, ko nc pase. Takrat knjige veže. Šele pri Krištofa Šmi-da 'Čas jc zlato' jc odkril, kako sc posamezne snopiče sešiva in veže. Nc, Gospoda in Pranja so žc dobili nepopolnega. Kaj, kakšnega Gospoda in Pranja neki? Poglej naslov, hc! Pa res! Gospodin Franjo. Da, na dve osebi jc mislil, res. Ne, spregledal jc naslovno plat bržkone zaradi tega, ker jc vedel nekaj o preteklosti te knjige. Teta Anca je tedaj BonaCU znašala komaj stiskane knjige v klet zazidat, pa ji je ostalo nekaj pol v rokah, ki nikamor niso 'pasale'. No, naša Pavla prepisuje manjkajoče strani. Veste, da si ni upal čez plan-ke v njeno prepisovanje šc pogledati nc; slišal pa je o gospodu in nekem Franju, zato jc bil do zdajle prepričan, da je naslov tak. Knjiga pa, fant predragi, jc sad in zrcalo vsakega naroda. Če bi mogel s podstrešij pobrati vse tiste Baragove Dušne paše in Tomaža Kcmpenzarja Hoje za Kristusom! Zvrstil bi jih po letnicah. Ponosen bi bil, čeprav bi manjkal Valvaz.or. Bi pritaknil Grudnovo Zgodovino, seveda brezhibno vezano — morda šc Cilenškove Naše škodljive rastline in prav tako mohor-jansko Starctovo Občo zgodovino. Na to moremo biti ponosni.« Le zakaj iz knjižnice sposojene knjige niso samo z. zaporednimi številkami opisane kot njegove, ga je mučilo. »Bova enkrat v Šentjakobsko knjižnico stopila pogledat si te 'čiri — čare', pa ti bo vse jasno, veš.« Vzdihnil je, zakaj čakalo ga jc prevajanje tistega napisa v Termopilah ' — dum sanetis patriac legibus obscquimur', pomagati pa mu ne mati, nc oče, nc ta žandar ni mogel. Kdo sploh na Vevčah? Po večerji jc mojstrica obsedela za mizo, samo pogledala je Suzano, kije bila ta teden na vrsti za pospravljanje, pritegnila petrolejko nagonsko bliže, privila stenj, nataknila tista mala očala in iz. sposojenega zvezka brala pesmi Vida Ambrožiča: Prcki sod Sonce zemljo pomlajeno boža raz nebesni svod, a nad našimi glavami plava prcki sod ... Tam pod bregom, pod zelenim, trava pordečela jc; tam za zidom božje njive zrasla pa gomila jc. Z omreženih zre celic mnog prepaden bled obraz; zunaj pa sc v vsej krasoti smeje maj — najlepši čas ... 15. V. 1918. Judenburg Zima v maju Maj v prelestnem svojem čaru bedni zemlji sc smehlja; cvet opojni duh svoj širi, ptiček poje, gozd šumlja. Ko vseokrog življenje klije, dvojno bridka zdi sc smrt; v zlatem soncu ves ožarjen mračno zijc grob odprt. Ali užaljena pravica jc brez. milosti; za greh tri življenja v spravo hoče ravno v maju zlatih dneh. Zbogom, sonce zlatožarno, zbogom, dom in beli svet! Zbogom, dragi, za gorami govorijo brez besed... Salvi dve — zelena trava hipoma sc pordeči; troje mladih mož. sc zgrudi, krivdo jc umila kri. Zbornik obilne Grosuplje XVI. 1990 171 Naša kri je poškropila tuje zemlje mladi cvet. Bog, sodnik jim miljši bodi, kakor ta jim bil je svet. V spomin na 18. maj 1918. Judcnburg. Vid Ambrožič iz Velikih Čcšnjic pri Šentvidu na Dolenjskem, rojen 15. junija 1890., judenburški upornik, orožnik na Vevčah in v Domžalah, umrl v Gorenji vasi pri Mirni 15. decembra 1961. Pesmi objavljal v katoliškem dnevnem tisku, sc sam učil latinščine iz mojih latinskih vadnic in slovnice direktorja gimnazije na Poljanski cesti: Josipa Pippcnbacherja, zavednega sokola iz slehernega slavnostnega sprevoda za vodečo zastavo. Opogumljen z. osnovo latinščine zbiral zdravilna zelišča, določeval še njih latinska imena. Bil pravi knjigoljubec. Tolmačenja: komiti, kačaki, makedonstvujušči — organizacije za odcepitev od Jugoslavije; planke — ograja; Majniška deklaracija — podpisi Slovencev, Hrvatov in Srbov za trializem pod Habsburžani; besedilo prevzeli Srbi, objavili Kriško deklaracijo, ki je kopija Majniške, le da pod Karadžordžcviči, Sčrbi, sčrbski — ljudje tako govorili po nemškem vzoru, kraljevina SMS — domači nasprotniki nove države zajedljivo govorili: Srb Hoće Sve; tuji pa: Schvvcinc, Hunde Sammcnstellc = Prašiči, Psi Druščina, — malarija = mrzlica; Macedonija — šele po 2. svetovni vojni Makedonija, zibeenar = vojak 17. avstrijskega pcšpolka, zelena legalizacija, pegasti legar — pegavec, legar, tifus,— šicengrabni = strelski jarki; valilmajster — vodnik, komandir orožniške postaje, tabrhovati, tabrhar — iti na dnino, najeta delovna sila, plačevana ne z denarjem, marveč s pridelki z njiv; šole = učence, šolar; — balta = sekira; — stalaža = polica; pregoslati — pretepsti; matast = zmeden; — štefletni = visoki čevlji; Tomaž. Kcmpcnzar = Tomaž Kempčan iz nemškega mesta Kemptcn. HLAPČEK Ivan Troši Kruh v srcu Bilo je lepega poletnega dne leta 1938, ko sem korakal Z borno culo na rami k teti za hlapčka. Nekaj dni poprej je teta prišla k nam prosit mamo in ata, da me dajo k njej služit. Bila je komaj dobro leto poročena in v maju je dobila sinčka, kmalu potem bi morala spet na delo v tovarno, otroka pa ni mogla pustiti samega, moževa mati pa tudi ni mogla ob vsem kmečkem delu skrbeti še za dojenčka. Zagotavljala nam je, da mi kruha in druge hrane ne bo manjkalo. Povedala je tudi, da bi ji zelo prav prišel še pri drugem delu, kajti pripravljali so se na gradnjo nove hiše. Koje zaslutila, da moji starši oklevajo,je še obljubila, da mi bosta z možem kupila kako obleko in čevlje, pa še kaj drugega. Ker jc videla, da sem zelo suhljat in krhke postave, je staršem obljubila, da bo pazila, da ne bom preveč delal ali kako drugače trpel. Toliko časa jih je nagovarjala, da sta privolila. No, teta jc odšla, potem pa seje začelo. Oče in mama sta bila prepričana, da bom jaz takoj za to, da grem, pa sta se zmotila. Bila sta zelo potrta, kajti vedela sta, da doma ni ne kruha ne druge hrane. Celo od pomladi do jeseni ga ni bilo nikoli dovolj, čeprav sta oba garala od zore do mraka, včasih pa še ponoči. Ata je bil čevljar, toda dela ni imel toliko, da bi zaslužek zadostoval za skromno preživljanje, zato sije iskal tudi drugih zaposlitev. Z mamo in otroki sta hodila na Košakov ali Rusov hrib delat gramoz, v poletnem času pa jc hodil tudi krampat na železnico, mama pa tlačanit h kmetom za nekaj dinarjev ali liter moke na dan. V najboljšem primeru jc dobila šc kak kos kruha za nas otroke. Dobro sta se zavedala, da pozimi še tega ne bo. Pri skromni večerji sta spet napeljala pogovor na to, da bi šel služit. Nič nisem rekel, samo premišljeval sem. Končno sta zaključila: »Dobro premisli, preden boš zaspal.« Z bratom sem po večerji odšel spat v seno, kajti postelja je bila samo ena pri hiši, za ata in mamo, za nas otroke je bilo poleti seno, pozimi pa kmečka peč. Ko smo odmoliii večerno molitev in polegli, me je leto dni mlajši brat vprašal, kaj bom naredil in kako se bom odločil. Skomignil sem z rameni, rekel pa nobene. Spet seje oglasil: »Veš kaj, pametno bi bilo, da bi šel za hlapca, boš vsaj kruha sit, pa šc drugih stvari ti ne bo manjkalo. Pa veš, kaj še: jaz bom včasih prišel k tebi, da boš dal šc meni kak kos.« Nekaj časa sem zijal v tramove in se kmalu odločil: »Prav imaš, šel bom!« Zjutraj, ko smo vstali in prišli k zajtrku, sem takoj povedal staršem, da grem služit. Oba sta bila vesela, vendar ju jc zabolelo v srcu, da si je mama obrisala solzo, ata pa kot mož tega ni pokazal, toda zdelo se mi je, da ga je moja odločitev tudi prizadela. Na poti h kruhu Šele pred slovesom, nekaj dni kasneje, sem spoznal, kako težko nam je vsem. Begal sem po hiši in nisem vedel, komu naj podam roko v slovo. Najtežje jc bilo mami. Ko smo se poslavljali, smo stali pred hišo. Tresel sem se po vsem telesu in mrzel pot mi je zdrsel po hrbtu. Hip nato sem žc začel podajati roko vsem po vrsti, nazadnje še materi. Močno je zaihtela, ulile so se ji solze žalosti po licu. Odrinila mc je in šc močneje zajokala. Skoraj zarjula je kot kaka ranjena žival. Da bi skrila objokani obraz, si jc vrgla predpasnik čez glavo in odšla v hišo. Oče in bratje so ostali zunaj in mi mahali v pozdrav. Mama je ostala notri in ko sem bil oddaljen že nekaj korakov od domače hiše, sem se ozrl in videl mater, kako je stala pri oknu in si brisala solze. Vedel sem, da trpi, da se ji krči srce od same žalosti, in tudi sam sem povesil glavo in začel ihteti. Pospešil sem korak in kmalu mi je dom izginil izpred oči. Naš dragi skupni dom je bil za menoj. Težko mi je bilo, otroku, vendar sem nadaljeval svojo pot in jo mahal ves potrt novemu domu naproti. Kmalu sem bil iz vasi in zakoračil sem na cesto, ki sc jc vzpela v klanec. Na vrhu sem se ustavil in se še enkrat ozrl proti domu. Nc vem, čc jc ta žc bil kdaj tako lepo od sonca ožarjen, meni seje ta dan zdel lep kot še nikoli. Stal sem tam in dolgo zrl v rodno gnezdo, ki sem ga zapuščal. V spomin sem si priklical vse vesele igre z. brati. Vedel sem, da pri teti nc bo nikogar, vsaj sprva ne. Začutil sem bolečino, v prsih meje tiščalo, kakor da mije nekdo storil nekaj hudega. Noge so mi klecnile, pred očmi sc mi je stemnilo, da sem sedel v travo ob cesti in začel klicati mamo in jokati. Ko sem sc zjokal, bi jo najraje mahnil nazaj domov, toda spomnil sem sc kruha in tetinih obljub. Pa tudi sram bi me bilo, čc bi prišel domov žc prvi dan. Hitro sem se pobral in zakoračil novi usodi naproti. Nisem še dolgo hodil, ko sem zagledal prvo in nato šc drugo vas. Bil sem žc boljše volje. Počasi sem se bližal veliki domačiji, ki je spadala k lepemu posestvu. Tuje živela ena od mojih tet. Nisem se mislil ustavljati, toda od nekod meje poklicala po imenu in zagledal sem jo v gredi. Sc preden sem jo utegnil pozdraviti, meje že vprašala, kam sem namenjen. Voščil sem ji najprej dober dan in ji pojasnil svoj namen. Rekla mije: »Le glej, da boš priden in pošten, tete pa se nikar nc boj. Tudi kruha ti nc bo manjkalo.« Zc spet ta kruh! Kakšno moč je imel ta ubogi kruh! Res, samo želja po kruhu je bila tako močna, da me je kljub vsej žalosti z vso silo vleklo naprej, samo naprej. Naenkrat mc jc zapustila vsa žalost. Teto sem lepo pozdravil, dobro vc-doč, da se bova odslej večkrat srečevala. Korakal sem šc nekaj časa po cesti, potem pa po kolovozu in zamočvirjeni poti, ko sc mi je kar naenkrat odkrila majhna, s slamo krita hiša, tako skromna, da sem jo kar težko sprejemal za svoj novi dom. Zastal mi jc korak, pri srcu meje stisnilo in po pravici povem, da sem sc ustrašil. Malo jc manjkalo, daje nisem popihal domov. Mogoče bi to tudi storil, toda tisti hip sem sc spet spomnil kruha. Zelja po kruhu jc bila močnejša od strahu. Kaj sem hotel! Namenil sem korak v klanec, toda noge so postajale vse težje in težje. Misli v glavi so sc bliskovito menjavale in premišljeval sem, kako se mi bo godilo. Se nekaj korakov sem bil od hiše, ko mc jc s praga pozdravila teta. Povabila meje noter in vstopil sem v zakajeno in od saj črno vežo. Kam mc jc potem peljala, sc nc spominjam več, vem samo to, da mi je pokazala sinčka, ki jc ležal in lepo spal v zibelki. Povedala mije, kaj bo moja glavna skrb in odšla sva v kuhinjo, bolje rečeno v neko luknjo, kjer mi jc dala jesti. Tu sem se prvič srečal z. materjo njenega moža, ki me pa ni nič kaj lepo pogledala in šc manj prijazno sprejela. Takrat sem pomislil: »Ta baba mi bo pa delala preglavice« Najedel sem se, želodček jc bil poln dobrega in počutil sem sc srečnega, ker sem bil sit. Šel sem pred hišo in sc zagledal v tisto smer, odkoder sem prišel. Postajalo mi jc težko, ko sem sc spomnil na dom, na brate in njihove prazne trebuhe. Moral bi biti vesel, pa ni bilo tako, ker sem vedel, da doma nimajo vsega tega, kar sem dobil jaz tu. Prav rad bi delil z brati, a ni bilo mogoče. Za menoj sta prišli tudi ženski in slišal sem, kako je mati godrnjala zaradi mene. Mislil sem si: »Če se nc bo obrnilo na bolje in čc mati nc bodo bolj prijazni z. menoj, bo treba iti in kruh pustiti.« Ne vem, zakaj so mi ob teh mislih privrele solze v oči. Verjetno od bojazni za kruh. Potem pa so mati šc dodali, da bom teti samo v potuho, sc obrnili in odšli. Ko sva ostala sama, mi je teta rekla: »Veš Ivan, saj mati niso tako slabi in hudobni, res pa je, da so malo ljubosumni.« Sc nekaj sva sc pogovarjala, ko seje oglasil otroški jok. V hiši jc teta vzela otroka v naročje, ga previla, si ga pritisnila k sebi in ga podojila. Ko sc jc napil materinega mleka, gaje izročila meni. Če se prav spominjam, sem ta dan imel na skrbi samo otroka. Popoldne seje iz tovarne vrnil tetin mož. Vsi smo sedeli v kuhinji pri kosilu. Pestoval sem otroka, teta je postregla, gospodar pa meje pazljivo ogledoval. Opazovanje meje spravilo v zadrego, toda zdelo se mi je, da ne bo slab zame in iz tistih nekaj besed, ki sva jih spregovorila pri jedi, sem razbral, da je dobrega srca. Led je bil prebit. Po večerji mi jc teta pokazala, kje bom ležal. Pripravil sem si ležišče in se ulegel, toda dolgo, dolgo nisem mogel zaspati. Strmci sem v strop, z odprtimi očmi tipal v temo. Obračal sem se levo in desno, zakopal glavo v blazino ter jokal in jokal. Doma smo otroci legli skupaj, se še kaj pogovarjali, tukaj pa sem bil čisto sam. Garanje za kruh Minila sta prvi dan in prva noč pri drugih ljudeh. Ko sem se zjutraj prebudil, so mati že rogovilili okoli ognjišča. Štedilnika v tej hiši takrat niso še poznali. Vse se je kuhalo v peči. Sprva sem mislil, da sem doma, toda še prehitro sem se ovedcl, da to ni res. Ko sem pa še ugotovil, da tete ni doma in da so pred ognjiščem mati, sem začel plašno gledati okoli sebe. V tem so mati stopili v hišo in takoj opazili mojo zadrego. Lepo so me ogovorili, da jc strah izginil. Spoznal sem, da niso tako slabi, kakor sem si predstavljal. Spregovorila sva o marsičem, glavna pa jc bila moja skrb za otroka, ki jc šc zmeraj spal. Kmalu je vstopil šc gospodar, ki je bil pri živini v hlevu. Sledilo je vprašanje, zakaj imam tako rdeče oči. Nisem mu odgovoril, saj je malo manjkalo, da nisem spet planil v jok. K sreči jc prav to napravil otrok in odhitel sem k njemu. Prišli so še mati in skupaj sva previla nebogljenega dojenca. Koje bil že spet lepo v suhem, sem ga vzel v naročje in šel z. njim v kuhinjo, daje šc on dobil svoj obrok. Nekaj časa sem ga pestoval, ga nosil sem in tja, daje spet zaspal. Odnesel sem ga v zibelko, ga lepo pokril, potem pa vzel posodo in šel v dolino po vodo. To sem ponovil dvakrat ali trikrat. Nanosi! sem tudi drv. Ob vsakdanjih opravkih mi jc čas kar hitro mineval. Hudo je bilo le to, da mi jc teta iz dneva v dan nalagala več dela. Takrat sem imel šc počitnice, toda te so prehitro minile. Ker se mi je zdelo, da imam zmeraj več dela, sem se včasih kujal: »Teta mije rekla, da bom pazil na otroka, sedaj pa moram delati vse in za vse skrbeti.« Ob tolikem delu, učenju in skrbi za otroka sem skoraj pozabil na brate in dom. Teta in njen mož sta hodila v službo, jaz v šolo, poleg vsega pa smo trdo delali in pripravljali material za novo hišo. Navozili so veliko lesa, desk, apna, cementa, peska, kamna in še kaj. Hiše pa niso nameravali zidati z opeko, ampak z. nekakimi kljukami, narejenimi iz betona. Te je gospodar delal sam s pomočjo ostalih družinskih članov. Šc danes se dobro spominjam, kako sem moral obračati beton z lopato, mati, reva starka, pa ga jc polivala z vodo. Vsi smo garali, vendar ob delu pozabljali na vse. Tudi mati niso gledali tamlade več tako črno. Delo, trpljenje in večna skrb za novi dom so nas naredili bolj složne. Kako lepo jc bilo, ko se teta in mati nista grdo gledali. Tudi teta jc bila vesela, šc bolj pa njen mož, ki sem ga klical stric. Čeprav samo otrok, sem spoznaval, da vlada med njimi boljše sožitje in večje zadovoljstvo. Tuje bil šc otrok, na katerega smo se vsi navezali in ga imeli radi. Iz dneva v dan je bil večji in lepši. Nasmihal seje in žc spregovoril kakšno besedo, vendar po kitajsko, tako da nismo razumeli, kaj hoče povedati. Ob napornem delu smo kar pozabili, kako dnevi hitro minevajo. Prišel jc dan, ko smo sc iz hiše selili na pod. To jc bil pravzaprav kozolec topler z. dvema štantoma. Zgrajen je bil tako, da je imel po sredini pod, ob straneh pa obod, obit z deskami. Na enem končuje bil tudi nekak gank (hodnik), na katerega so bile prislonjene stopnice. Na podu jc stala ročna slamorcz.nica za slamo, seno in drugo krmo za živino. Prostor so uporabljali tudi za mlačev žita s cepci. Na ta pod smo znosili vse pohištvo, česar pa nismo mogli, smo postavili kar pod kozolec. Preseliti smo sc morali, ker sta teta in stric žc čakala na zidarje, da bodo postavili novo, lepo in večjo hišo. Mati so morali s posteljo kar pod kozolec, ker so bili stari in bi težko zmogli stopnice. Zidan štedilnik je zdaj stal ob zidu stare hiše. Vse to jc bilo urejeno lc za čas, dokler sc nc bi preselili v novo. Prišli so zidarji in drugi delavci ter začeli zidati novo hišo, ki je začela objemati staro. Novo obzidje je raslo iz. dneva v dan in stara je morala proč. Vse te dneve in mesece smo preživeli na podu in pod kozolcem. Najhuje je bilo za mater in teto. Kadar je bilo lepo vreme in brez vetra, jc še kar šlo, toda kadar je deževalo, je bilo hudo. Dežje padal po loncih in štedilniku. Toda nova hiša je hitro rasla, česar smo se vsi zelo veselili in ob tem pozabljali na težave in garanje. Takrat sem že dobro poznal tudi sosede. Bila so tudi dekleta mojih let in mlajša. Zelo sem bil srečen, kadar smo bili skupaj. Tudi razumeli smo se dobro in se igrali nedolžne otroške igrice. Posebno z. eno od deklet sva bila večkrat skupaj. Hodila sva v gozd po drva, spomladi po bukovo zelenje za krave. Ob potokih sva s srpi naž.cla tudi trave in jo nosila domov. O ljubezni nisva še nič vedela, bilo je še prezgodaj. Nikakor pa ne trdim, da se nisva rada videvala. Z novo hišo je rasel tudi otrok, ki sem ga imel na skrbi. Tudi on je že postajal moj prijatelj. Zelo me je imel rad in hudo je bilo, kadar sc jc zbudil, in mc ni bilo zraven. Jokal jc in jokal in težko ga jc bilo potolažiti. Velikokrat seje dogodilo, da meje v joku zagledal, vztrepc-tal in stcz.al ročice proti meni. Sc ve, da sem ga moral vzeti v naročje. Ob takih prilikah so padale pripombe: češ, zdaj jc pa lahko tiho, ko ima njega pri sebi. Ko jc bil star leto dni, me jc klical po imenu. Postala sva velika prijatelja. Tako sem ga razvadil, da ob večerih ni hotel zaspati brez mene. To je vse jezilo, jaz pa sem bil vesel, da ima ravno mene tako rad. Tako so minevali dnevi, lepi, sončni in deževni, hiša pa jc rasla. Toliko jc zrasla, daje dobila šc streho. Vsak dan sem hodil gledat in spraševat mojstra, kdaj sc bomo lahko vselili. Končno jc napočil tisti nepopisno veseli dan. Teta in mož. sta se z vso skrbjo pripravljala že nekaj dni prej na ta srečni dan. Spet smo sc začeli seliti, toda tokrat v novo, lepšo hišo. To je bilo veselja. Dograjena jc bila tudi kmečka krušna peč. Mraza sicer ni bilo, vendar sva jo z. mojstrom zakurila. Od tega dne je bilo moje ležišče in nova postelja peč, vendar tukaj nisem dolgo ležal. Ni mi bilo po volji. Raje sem sc preselil v kuhinjo, samo zato, da sva z. materjo bila bolj skupaj. Mati so namreč ležali v kamri, kakor smo rekli tisti sobi. Vanjo seje prišlo iz kuhinje. Povedati moram, da sva bila tedaj že velika prijatelja, zato sem jih ob zimskih večerih zelo pogrešal. Še več! Bila sva tako složna, da sva teto kar naprej in kadar koli seje dalo goljufala. Kadar sta ona in on delala popoldne, sta prišla domov šelc ob enajstih zvečer. Koju tako ob večerih ni bilo doma, sva z materjo imela zlate ure. Ko jc otrok zaspal, sva »španla« I fižolom, včasih sva brala časopise, redno vsak večer pa sem moral pisati domače naloge in sc učiti. Tudi v šoli jc bilo treba kaj znati. Skratka, bila sva absolutna gospodarja. Bila pa sva tudi previdna, kajti ob tej pozni uri naju nista smela dobiti pri luči. Točno sva vedela, kdaj prideta domov in sva zmeraj pravočasno upihnila petrolejko ter šla spat. Teti seje pa vendar čudno zdelo, zakaj tako hitro zmanjka petroleja. Mnogokrat mc je hudo kregala, ker jc slutila, da svetiva dolgo v noč, vendar dokazov ni imela. Izgovorov sem imel več kot preveč in jo zmeraj prepričal, da hodiva z materjo zgodaj spat. Drugače jc bilo, kadar jc bil kdo od njiju doma. Ob takih večerih sva morala z materjo čim prej v posteljo. Seveda sem moral šc prej pomiti vso posodo, pospraviti in pomesti. Teta in mož sta šla v sobo spat, saj sta morala zjutraj zgodaj vstati in iti na delo. Ob takih večerih nisva igrala, ker sva sc bala tete. Miroval pa vseeno nisem. Uganjal sem razne norčije z materjo. Hodil sem čisto potiho v sobi, jih strašil, včasih sem jim potegnil vse s postelje, pa tudi skakal sem po prostoru. Če sva bila preglasna, jc prišla v kuhinjo teta, mc okregala in mi zažuga-la, da jih bom dobil po zadnji plati. Stric pa ni rekel nobene, še teto je pokregal. Čudil seje, da se ji ljubi vstajati in me kregati. Nekega večera sem potem, ko smo sc vsi spravili k počitku, spet vstal, prižgal petrolejko in bral neko linžgarjevo knjigo o živalih. Kot da bi vedela, da berem. Vstala jc, prišla čisto potihem do vrat, planila v kuhinjo in zavpila: »A spet žgeš petrolej!« Ves prestrašen sem jo gledal in sc čudil, kako to, da nisem slišal, da prihaja. Kaj hujšega kot to, da jc gorela petrolejka. Malo je manjkalo, da jih nisem dobil okoli ušes. Razumljivo, da sem bil ob luč. Tako rad bi jo prosil, da mi jo pusti, da bi knjigo prebral do konca, pa sc nisem upal. Kaj sedaj? Spomnil sem se na Štedilnik in žerjavico. Čisto tiho. kolikor .se je le dalo, sem vstal in hitro doložil nekaj polen na žerjavico. Zagorelo je in spet sem lahko bral. Ravno zadnjo stran sem mlcl, ko sc spet odpro vrata v kuhinjo. Od strahu mi je knjiga padla na tla, toda v trenutku sem jo imel spet v rokah. Tedaj je šele vpila. Prepričan sem bil, da bom katero prestregel, pa tudi zdaj ni bilo nič. Kljub temu sem sc hitro zakopal v odeje in sc zavaroval pred udarci. Tepsti me ni mogla, saj sem čutil, da me ima rada. Strahu sem sc pa le naužil, pa vendar ne toliko, da ne bi knjige prebral do konca. Nisem miroval. Spet sem odprl vratca od štedilnika in pri medli svetlobi prebral še zadnji list. Drugi dan pa pravijo mati: »Sinoči sta pa imela direndaj, kaj?« Nisem odgovoril na bodico, mislil sem si pa: »Bom vam že še nagajal.« Zjutraj sem zgodaj vstal, malo iz strahu, pa tudi zato, ker sem moral nakrmiti kravo, skidati gnoj, nanositi drva v kuhinjo, prinesti vode iz doline in še sto drugih stvari. Po delu sem sc moral temeljito umiti, sc preobleči in sc pripraviti za šolo. Preden sem šel v šolo, sem sc najedel in pogledal k otroku. Ob slovesu sem zmeraj naročal, kako morajo paziti nanj. Ko sem prihajal iz šole, je bila moja prva pot zmeraj k njemu, čc ni bil že kje zunaj. Zorenje ob delu [želo na polju, po travnikih, njivah, v gozdu, pri živini, pri otroku, v kuhinji in pri še ne dokončani hiši jc vse hudo utrujalo, tako da so mati nekega dne kar vzkipeli. Na videz brez vzroka so sc začeli razburjati in prerekati s teto. Ni jim bilo zameriti. Reva zgarana, izmučena in stara bi rada imela več počitka. Morda jc bil vzrok ravno prenapetost in utrujenost. Kaj je bil povod za prepir, ne vem, spominjam sc le tega, daje na to naletel stric, ki sta mu obe hiteli dopovedovati, za kaj jc šlo. Seveda pa nobena ni hotela biti kriva. Nekaj časa ju jc gledal in poslušal in videl sem, da mu jc težko. Bili sta mu mati in žena. Kako sc jc končalo, ne vem, toda drugi dan matere ni bilo doma in šc nekaj naslednjih dni nc. Pozneje smo zvedeli, da so šli v »tabrh«. Tiste dneve nam jc vsem nekaj težkega ležalo na srcu. Tudi materi sc ni moglo nič bolje goditi. Prenašali so svojo žalost in trpljenje in ko so prišli domov, so rekli: »Ljubo doma, kdor ga ima.« Od tistega dne niso šli nikdar več od doma v jezi. Tiste dneve brez matere jc življenje potekalo nekoliko drugače. Teta jc delala dopoldne, stric pa popoldne. Jaz sem vseeno hodil v šolo. Vsak večer sem sc s teto dogovoril, kaj bom drugi dan kuhal. Vstajati sem moral šc bolj zgodaj, da sem skuhal zajtrk in vse pripravil za kosilo. Pripravljene so morale biti pleničke in vse drugo za otroka. Tudi iz šole sem moral hiteti, ker jc moral stric v tovarno. Brž ko sem prišel domov, sem odvrgel nahrbtnik in žc pripravljal kosilo. Preden sem šel v šolo, sem naročil stricu, kdaj naj zakuri v štedilniku, da bo do mojega povratka žc kuhano. Takrat sem sc obnašal, kot da sem jaz gospodar. Moral seje držati mojih navodil, drugače jc bilo kaj narobe inje moral le nekaj za silo pojesti in odhiteli. Veliko sem delal in trpel, zato meje imela teta rada in tudi stric ni godrnjal nad menoj. Nasprotno, cenila sta me in in veliko zaupala. Čedalje več. Nekega dne, bila jc sobota, jc stric odšel od doma stric in brit svojo kosmato glavo. Bilo je lepo vreme in sonce jc vroče pripekalo. Prav la dan sta prišla dva delavca montirat žlebove na streho. Povprašala sta po gospodarju in ko sta izvedela, da ga ni doma, sta vseeno pričela z delom. Pred koncem sta me poslala po gospodarja, da bi jima plačal. In sem šel. Stricu sem povedal, kaj sta mi naročila, on pa pravi: »Pojdi domov in jima daj, kar jc doma, saj veš, kje jc. Ostalo bosta dobila pri meni, ko prideta mimo.« No, pa recite, da mi niso zaupali. * Konec decembra 19X9 jc umrl Ivan Trošt, sodelavce ZOG. Rodil seje v kmečko-dclavski družini leta 1925 na Pcrovcm pri Grosupljem. Oktobra 194.1 jc odšel v partizane. Doživel jc bitko na Ilovi gori in kot borec-kuhar partizanil po Dolenjskem, zlasti po Suhi krajini. Po vojni jc delal kot skladiščnik pri železnici v Ljubljani. VZOG II, 1980,81—94 in 12, 1982, .15—42 je objavil partizanske spomine, v katerih je odkritosrčno razkril težka vojna lela. Svoj pripovedni dar jc potrdil z ljudsko prozo, od katere lllapčka objavljamo v letošnjem ZOG. V osebnem arhivu jc — po lastni izjavi — hranil sejne zapisnike vaške OF oz. SZDL. KRONIKA, JUBILEJI, KULTURNI DOGODKI NAŠI ZASLUŽNI IN ZNAMENITI OBČANI Dr. FRAN KOS (1885—1958) Irance Adamič ' Na seznamu naših zaslužnih in znamenitih občanov je zapisano tudi ime dr. Frana Kosa. ki je mladost in del aktivnega življenja preživel v Grosupljem, rojenje bil v Ljubljani, umrl pa je na Jesenicah. Fran Kos seje rodil dne 11. septembra IXX5. Njegov oče Franc (1X59—IXX6) je bil doma iz Polhovega Gradca, v Ljubljani pa je imel pekarijo. Mati Marija, rojena Pangcrc (1859—1X91), je bila Rcsnikova iz. (irosupljega. Njihova kmetija je ležala ob cesti na Krko. kjer so danes obrtne delavnice Alojza Travnika, Slavka (iodca in Jakoba Pence ter več stanovanjskih hiš ob Obrtniški cesti. Rcsnikova kmetija je bila ena največjih posesti v vasi (vpisan je kot Grosshubncr), kjer so še med obema vojnama redili 20 goved in dva para konj. Mladi Fran Kos je osirotel že v nežnem otroštvu: oče Franc mu jc umrl. ko jc komaj presegel prvo leto življenja, mati Marija pa mu je umrla v šestem letu starosti. Zato jc otroka prevzela v rejo materina sestra — teta Ivana, poročena s posestnikom, gostilničarjem in vinskim trgovcem Alojzijem Koprivccm v Grosupljem, na križišču cest na Krko in Turjak. Na tem križišču, v Rogovih imenovanem, jc po drugi vojni nastalo podjetje Mizarstvo Grosuplje, 1X0 Irance Adamič Zakonca Koprivcc nista imela svojih otrok, zato sta mladega Frana vzgajala in šolala kot lastnega otroka. Prvi razred ljudske šole jc obiskoval v Šmarju (Sap), ostale razrede in nižjo srednjo šolo z učiteljiščem in z maturo leta 1908 pa v Ljubljani. Kot začasni učitelj je služboval v Grosupljem (1908—1910), nato pa kot osposobljeni učitelj na cirilmctodijski šoli v Trstu (1910—1914) ter na slovenskem moškem učiteljišču v Gorici, po začetku vojne pa v Trstu (1915—I91X). V tem času se jc vpisal kot izredni slušatelj na dunajsko univerzo: na filozofski fakulteti je poslušal naravoslovne predmete in filozofijo, na medicinski fakulteti fiziologijo in histologijo, citologijo in embriologijo; na biološkem poskusnem zavodu dunajske akademije znanosti je v vivariju vadil in poskušal s transplantati in interplantati. Potem koje leta 191X v Trstu opravil dopolnilni izpit iz programa gimnazijske mature, seje vpisal kot redni slušatelj ter leta 1920 promovira! za doktorja naravoslovnih znanosti. Cas službovanja v Trstu jc temeljito izkoristil za študijsko izpopolnjevanje, za prakso in usmeritev v zoologijo; delal je kot pomožni asistent pri dr. J. C. Coriju na zoološki postaji v Trstu ter se poglabljal v morfološke in fiziološke probleme važnejših skupin in členov jadranske favne. Na Protimalarični postaji v Trstu jc raziskoval povzročitelje malarije, občasno pa sodeloval na zoološki postaji v Rovinju in raziskoval ontogenijo tunikatov; na zoološki postaji v Neaplju je študiral primerjalno anatomijo, histologijo in citologijo arhianclidov. Oh proučevanju morske favne jc sodeloval na raziskovalnih vožnjah z motorno ladjo Adria in z vojno ladjo Nejada v skupinah Društva za raziskovanje Jadranskega morja in Akademije znanosti z Dunaja. Po prvi svetovni vojni so italijanske oblasti premestile dr. Kosa na realko v Idrijo, kjer jc poučeval biologijo in kemijo (1919—1921). Zaradi fašističnega nasilja jc odpovedal službeno razmerje v Idriji in se prijavil na razpisano mesto kustosa v prirodoslovnem oddelku Narodnega muzeja v Ljubljani; po razdelitvi Narodnega muzeja je bil dr. Pran Kos ravnatelj samostojnega Prirodoslovnoga muzeja, v muzeju pa jc skoro četrt stoletja urejal, dopolnjeval in obnavljal naravoslovne zbirke. Leta 1933 jc sestavil Vodnik po zbirkah prirodoslovnega oddelka Narodnega muzeja v Ljubljani, po ustanovitvi samostojnega muzeja pa je izdelal Delovni poslovnik posvetovalne skupine za varstvo in ohranitev prirode in prirodnih spomenikov slovenske zemlje pri Prirodopisnem muzeju v Ljubljani (1944). Za vodjo skupine je bil imenovan dr. Kos. za člane pa dr. Stanko Bevk, ing. Anton Šivic in Alfonz. Cispan st. Med obema vojnama jc dr. Kos samostojno raziskoval domačo favno, zlasti lavno zahodnih Julijskih Alp, plankton visokogorskih jezer in potokov, visokogorske izotomidc; proučeval jc morfologijo, fiziologijo in ekologijo divjih vretenčarjev: razširjenost drevesnega polha (Dvromvs nilcdula Palf), poljsko vrano (Piyp,'inocorax frugilcgus I..), gnezdenje planinskega orla (Aquilla chrisaetus L.). Leta 1938 je izkopal in sestavil ostanke ncvcljskcga mamuta, ki jc razstavljen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Do druge svetovne vojne jc dr. Fran Kos objavil okoli 70 znanstvenih in strokovnih razprav ter več prikazov, poročil in biografij; pisal jc na podlagi lastnih raziskav in ugotovitev, npr. o evropskem losu (Alccs alecs L.) iz. jame pri Glažuti (1922), o risu (Lynx lynx L.) na ozemlju etnografske Slovenije (1929), o Mumutovo okostje v Prirodoslovnem muzeju Zbornik občine GriKiipljc XVI. 1990 181 ličinkah (Trichoptcrac) v Račcnskih jamah (1921—22), o Škodljivosti kanj (1921), o lobanji človcSke ribice (1926), o paleolitskih najdbah v Potočki zijalki (1931) in o najdbah v Nevljici (1939). Objavil je izčrpne biografije: Ob stoletnici rojstva Karla Dcžmana (1922), o prirodopiscu Simonu Robiču (1924) in o Carlu Coriju (1924) in njegovem delu pri raziskavah Jadrana. Med drugo vojno je dr. Kos urejal zbrane podatke iz raziskav triglavskih izotomid (odskočnikov), med katerimi je odkril nekaj novih vrst in variclct; obdelal jc okostja in zobovja mamuta ter izdal prvo knjigo znanstvenih razprav: Prirodoslovna izvestja (1944, 219 str.), kjer sla objavljeni njegovi razpravi, skupaj s kroniko, uredbami, odloki in članki oz. razpravami drugih avtorjev-sodelavcev (A. Budnar-I.ipoglavšek in A. Si vic). Glavno skrb je posvečal zavarovanju najdragocenejših zbirk in eksponatov pred morebitnim bombardiranjem. Po končani vojni je zbirke preuredil. Njegova večletna prizadevanja za ustanovitev samostojnega prirodoslovncga muzeja so se uresničila leta 1944. Dr. Fran Kos je bil tedaj imenovan za prvega direktorja, toda Narodna vlada Slovenije ga jc že jeseni 1945 upokojila s prepovedjo, da ne sme več prestopiti praga muzeja. Istega dne jc bila za ravnatelja imenovana dr. Angela Piskernik. Nova oblast jc očitala dr. Kosu. da ni upošteval »kulturnega molka OF in da jc med okupacijo objavil pomembne znanstvene razprave, ki naj bi koristile okupatorju«. Kosove razprave so pomembne za slovensko znanost pa brez posebne praktične vrednosti, zato niso mogle koristiti okupatorju. Očitek je bil pretveza in izgovor za upokojitev. Prisilna upokojitev jc zelo prizadela dr. Kosa, vendar ta ni prekinil svoje dejavnosti. Nadaljeval je študijsko in raziskovalno delo. z.c X. junija 1946 ga je povabil direktor novoustanovljenega Veterinarskega zavoda Slovenije prof. dr. Fran Zavrnik ter mu sprva zaupal zbiranje mednarodne bioloSkc literature in slovenskih spisov iz veterinarske stroke, nato pa organizacijo in vodstvo parasitološkega oddelka. Čeprav jc dr. Kos le dopolnil 60 let življenja, seje naloge lotil z razumevanjem in zagonom; začel jc proučevati najnevarnejše parazite v slovenski živinoreji, posebno pa sije prizadeval, da bi odkril glavna žarišča mctiljavosti goveda. Zato jc raziskal vse ozemlje Slovenije. Plod njegovega desetletnega terenskega raziskovanja so štiri obsežne razprave: o biotopu velikega metilja (Fasciosa hepatica L.); o posredniku fascio-lozc galha (I.imncea truncatula Miiller); o razprostranjenosti fascilozc in njenega posrednika na nekaterih področjih Slovenije; o gospodarski škodi, nastali pri govedu, zaradi mctiljavosti (Zbornik Veterinarskega zavoda Slovenije 1960). Ugotovitve so prikazane v besedilu in na 12 kartah; 10. in II. karta prikazujeta razširjenost mctiljavosti v severnem delu občine Grosuplje, od Šmarja do Temenice. V lem času jc objavil še izčrpen prikaz raziskovanja Jadrana z biografijo Carla Corija (Protcus 17). Dr. lian Kos je največ la/piav. poročil in prika/ov objavil v Glasniku Muzejskega društva Slovenije (GMI)S). v časopisih, glasilih in revijah, kot so Popotnik, Prirodoslovne razprave. Planinski vest ni ji. Zbornik za umetnostno zgodovino in v Jutru. Objavljal pa jc tudi v avstrijskih, italijanskih, nemških in švicarskih znanstvenih publikacijah. Bil jc predsednik odbora/odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov Slovenije, član odbora pobudnikov za zavarovanje favne in Triglavskega narodnega parka in zelo delaven član Društva za raziskovanje jam v Sloveniji. Od leta 1921 do 1930 je urejal prirodoslovni del Glasnika Muzejskega društva Slovenije. Po smrti tele Ivane in Alojzija Koprivca je dr. Kos podedoval vse njuno premoženje v Grosupljem: posestvo, gostilno, vinsko klet, gospodarsko dvorišče z industrijsko lopo. kjer je v letih 1926—32 Anton Šinkovec izdeloval konjske kocc in ponjave. Koprivcc jc že pred prvo vojno zgradil nad vinsko kletjo za tedaj sodobno stanovanje (»vilo« imenovano), kjer jc dr. Kos s soprogo Dano (roj. Cvcnkel) stalno prebival do leta 19.31. I.cta 1945 je okrajni ljudski odbor Grosuplje začasno zasegel vso posest in premičnine, kasneje jc občina objekt dodelila sedanjemu podjetju Mizarstvo Grosuplje, ki je po Kosovi smrti vdovi Dani z odkupom poravnala protivrednost. Dr. Fran Kos jc kot znanstveni sodelavec honorarno delal na Vcznavodu do leta 1956. koje na napornem terenskem delu obolel na Dravskem polju blizu Ormoža, nato jc kol srčni bolnik bolehal ter v 7.3. letu življenja, dne 20. marca I95X, umrl v jeseniški bolnišnici. Počiva na viškem pokopališču v Ljubljani. Dr. Fran Kos jc bil med obema vojnama med vodilnimi slovenskimi biologi ter evropsko priznanimi zoologi, v svojih delih pa ga navajajo znanstveniki po vsem svetu. Z življenjem in delom jc bil tesno povezan z našimi kraji in nekaterimi našimi občani-sodobniki. VIRI: Slovenski biografski leksikon 1, 524—525; Kadrovski arhiv Vcznavoda. fasc. 59; Arhiv Rep. zavoda za socialno zavarovanje Slovenije; Biografski list dr. Frana Kosa v družinskem arhivu gospe Dane Kosove. Ljubljana. Plcleršnikova 3; Spomini avtorja. Pripomba: Dr. F. Kosa je upokojilo Ministrstvo prosvete in kulture Slovenije, dne 2. oktobra 1945. razrešen pa jc bil dne 31. oktobra 1945. PAVEL PERKO, SLOVENSKI PISATELJ IN NAŠ NEKDANJI OBČAN Jože (iregorif ' Življenjska pol Med velikimi pesniki in pisatelji, ki jih je Slovencem dalo osmo desetletje 19. stoletja, jc tudi nekaj manjših, pa vendar spomina vrednih mož, ki so s svojim peresom prispevali dostojen delež v slovensko kulturno zakladnico. Mednje štejemo tudi pisatelja Pavla Perka, čigar stoletnico rojstva letos obhajamo. Pavel Pcrko seje rodil 25. jan. 1877 v Poljanah nad Skoljo Loko, po domače pri Francinu. Imel je še brata Franceta. Oče jc bil v daljnem sorodstvu I pisateljem dr. Ivanom Tavčarjem, imel pa jc le srednje veliko posestvo, zato jc skušal še kaj zaslužiti s prevozništvom v Skoljo Loko in nazaj v Poljane. Pisatelj ga jc lepo opisal v črtici Mrakov Tomaž (1906), ki spada med njegove najboljše spise. Pcrkovi sošolci v Ljubljani so bili naši znani literarni in znanstveni delavci: slovstveni in kulturni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj; pesnik Josip Murn-Aleksandrov, ki jc vedno nosil s seboj Heincjcvc Pesmi (Buch der I.icdcr) in jih prebiral na svojih samotnih potih; in dr. Fr. Grivcc, pozneje bogoslovni profesor in znanstvenik. Tako jc njihov razred že v gimnaziji veljal za »literarni razred« in leta 1898 so izdali almanah Na razslanku, v katerem pa Pcrko ni sodeloval. Na stanovanju v Florijanski ul. 14 jc s Pcrkom stanoval pesnik in pisatelj Cvetko Golar. pozneje pa še jezikoslovec dr. Anion Breznik. Izdajali so celo svoj leposlovni list, ki gaje urejal in pisal Golar. V tem listu jc Pcrko poleg drugega objavil črtico Gad, ki jc 1899 izšla tudi v Domu in svetu. Pcrkov sošolec v gimnaziji — samo v drugem oddelku — je bil tudi dr. Alojzij Mcrhar, ki jc bolj znan pod pesniškim imenom Silvin Sardcnko. Po maturi 1898 jc Pcrko stopil v ljubljansko bogoslovje, ga končal 1902 in nato odšel za kaplana v Škocjan pri Novem mestu (1902—1904). Tu jc bil njegov župnik pisatelj Peter Bohinjec, s katerim pa o pisateljskem delu nisla menda nikoli razpravljala. Potem jc dobro leto dni kaplanoval na Raki (1904—1905), deset mesecev v Kranjski gori (1905—1906) in slednjič štiri leta v Žirch (1906—1910). * prof. si. jezika in duhovnik, t 1989 v Stični Z velike župnije v Žirch je Perko 1910 odšel za župnika na majhno župnijo v samotne Čcšnjicc nad Moravčami. Tam se je v miru lahko nemoteno posvečal literarnemu delu. Leta 1935 je stopil v pokoj in se odpravil k Veliki Nedelji v mariborski škofiji, kjer pa ni dolgo vzdržal. V avgustu 1936 seje naselil na Muljavi, ki je podružnica šentviške župnije pri Stični. Tuje v zadovoljstvu preživljal večer svojega življenja, ki ga je sklenil 10. marca 1970. Ob lepi gotski cerkvi na Muljavi je tudi pokopan. Pisateljsko delo Perko je začel pisati že zgodaj. Kot nižjegimnazijec jc poslal povestico Mohorjevi družbi, humoresko pa uredništvu Doma in sveta. Nobena ni zagledala belega dne, kar pa mladega literata ni odvrnilo od nadaljnjega dela. Zelo veliko jc bral, naj bo v slovenskem ali nemškem jeziku. Z Ivanom Cankarjem sta kupovala znane Reclamovc uni verzal kc in jih drug drugemu posojala. Pri tem pa jc učenje tako trpelo, daje moral Perko III. razred ponavljati. Vedeti pa moramo, da jc bila v Perku miselna plat vedno močnejša od čustvene. Še leta 191K jc v oceni Lovrcnčičevc pesniške zbirke Deveta dežela zapisal, da mu jc Lovrcnčič zelo simpatičen, ker jc pesnik-mislcc, ki pesni ne le s srcem, ampak tudi z. umom. Tudi tam, kjer čustvo prihaja do popolne veljave, se vidi, da jc le um tisti, ki gospoduje in daje direktivo. (Čas I91X, 86). Tako jc Perko v višjih razredih gimnazije prišel pod močan idejni vpliv dr. Antona Mahniča, ki jc prav tedaj razvijal svoje kulturnopolitične in družbene nazore v reviji Rimski katolik. Četudi Perko po značaju ni bil podoben Mahniču, mujc predvsem ugajala Mahničeva miselna jasnost in pogum. Z umetniškega stališča pa mu je bil mnogo bolj všeč Ljubljanski zvon kakor Dom in svet, pri katerem so mladi pogrešali zlasti prikupne oblike in gladkega, mikavnega sloga. Tako seje zgodilo, da so tudi prve Pcrkovc črtice izšle v liberalnem Slovenskem narodu, kjer jc takrat kulturni del urejal mladi naturalistični pisatelj Prane Govckar. Dne 16. jun. 1X97 jc Perko pod psevdonimom Ivan Orlic objavil v Slovenskem narodu daljši feljton Naš prater. S krepkimi potezami jc orisal vrvenje in hrupne, a plehke zabave ob nedeljskih popoldnevih v I.attermanovem drevoredu v Ljubljani (sedaj park Tivoli). Iako dobro jc označil mišljenje in čutenje, duha in srce trgovskih pomočnikov ter drugih srednjih in nižjih plasti našega glavnega mesta, da so se nekateri čutili osebno prizadete in so se prišli pritožit v uredništvo Slovenskega naroda. Leta 1898 sta izšli v istem dnevniku Perkovi črtici Nad prepadom (26. — 27. maja. psevdonim Ivan (iol) in Oglar Miha (24. jun., isti psevdonim). V prvi opisuje duševno otopelost starega IJljčarja. ki ga tarejo hude družinske nesreče; v drugi pa slika životarjenje oglarja na Rakitoveu, ki sc ob slabi hrani tolaži z žganjem, da čisto opeša in slednjič ob kopi zgori. Največji uspeh pa jc dosegel z idilično zasnovano novelo Piščalka, ki jo jc prav tako izročil Govckarju, Govckar pa V. Bežku, uredniku I .juhljanskcga zvona, kjer jc izšla na čelu majske številke 1898 (psevdonim Ivan (iol). V noveli jc nakazana prebujajoča sc erotika petnajstletne pastirice Leniče in dvajsetletnega hlapca Lovra, stari Krč pa jima kali mladostno srečo. V bogoslovju seje Perko rešil moreči h gmotnih skrbi in našel prijetno družbo, v kateri je bil tudi pesnik Silvin Sardcnko. Čeprav semeniški predstojniki (dr. Franc Ušcničnik) niso bili naklonjeni literarnemu delu mladih gojencev, češ da je njihova glavna naloga študij in priprava na poklic, je Perko v teh letih izredno mnogo napisal. Z novelami in črticami jc zalagal predvsem Dom in svet in Mohorjevo družbo. V Domu in svetuje objavil leta 1899: črtici Ni kazalo in Gad (psevdonim Fr. Kočan); leta 1900: Prijazna, Puci, Gospa Marija, v Pomladnih glasih (almanah bogoslovccv) pa črtico Jeseni jc bilo...; leta 1901 v Domu in svetu: Usmiljcnka, Carlctto, I. 1902 pa Tinačka. Pri Mohorjevi družbi 1900: Slepa (Koledar MD)in povest iz Poljanskih hribov Rolijin Blaže (SV 55, 1903), I. 1904: Umrla (Koledar Ml)). V Slovencu (1899, št. 141—44) je izšla Perkova idila Polžar, v kateri slika skromne ljudi in njihovo »malo življenje«. V Vrtcu jc 1900 izšla avtobiografska črtica Korošica, slika iz otroškega življenja, v zborniku Marjetice, ki jih jc uredil Silvin Sardcnko, pa 1902 Zibelka, »milotožna dogodbica o veneči deklici Tinici«. V tedniku Slovenski list, ki ga jc izdajal Anton Koblar, jc bila 28. apr. 1900 objavljena Perkova črtica Na razstavo (psevdonim Fr. Kočan). V osmih letih svoje kaplanskc službe (1902—I910)je Perko napisal zelo malo; razloge za to smo slišali. V Domu in svetu 1906 jc objavil črtico Mrakov Tomaž, 1907 pa kratko psihološko črtico Pismo; v Koledarju MD 1907 črtici Pastir Cene in Divji lovec. Novo obdobje intenzivnega literarnega ustvarjanja seje za Pcrka začelo na Čcšnjicah, kjer jc dosegel svoj življenjski vzor: »Življenje duhovnika na deželi, med preprostimi ljudmi, to je bil moj ideal.« Želel si je srčnega miru in tihe zadovoljnosti, da bi utcšil svoje čudno srce in bil vesel sebe, ljudi in življenja, kot je zapisal v noveli Doktor Lovro. Na Čcšnjicah so nastala njegova najzrelejša dela. Leta 1912 jc objavil v Domu in svetu črtice: Klekljarica, motiv iz Žirov, kjer jc bilo klckljanjc zelo razvito, Na planinah in Oda-mova hči; I. 1913 svojo najboljšo novelo Doktor Lovro, 1. 1914 pa črtico Moško in odločno. Tedaj pa je pri Domu in svetu prišlo do pomembnega premika. Uredništvo revije jc 1914 prevzel dr. Izidor Cankar, umetniško občutljiv in moderno usmerjen estet, ki jc prinesel naprednejše pogiede na umetnost, sodelavcem pa jc postavil tudi visoke zahteve. Joda medtem ko jc Fr. S. Finžgar sprejel Cankarjeve umetnostne nazore, ob katerih je naglo napredoval in napisal svoja najboljša dela (Dekla Ančka, Prerokovana), se Perko ni dal prepričati. Ostal jc pri svojem nekoliko zastarelem in preprostem realizmu. ! namesto v Dom in svet pa je odslej pisal v dijaški list Mentor, ki je izhajal v zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. V Mentorju so izšle njegove zelo dobre, psihološko poglobljene črtice: Moj Tone (1. VII, 1914—15), Kaprice (I. VIII, 1915—16), Miholov Mihola (I. IX. 1916—17), Stric Žan (1. X, 1917—18), V hipni blaznosti (1. XI, 1918—19). Prav tako je še vedno sodeloval pri Mohorjevi družbi. V Slovenskih večernicah 68 (1914) je izšla karakterna črtica Goljuf, v kateri pisatelj slika pohlepnega in brezsrčnega Rogljana, ki mu ves denar ne prinese sreče, saj ga slednjič najdejo mrtvega v postelji. Preprosta in poučna črtica Na Vrhovih (SV 69, 1915) pa nasprotno ilustrira, kako dobrota in medsebojno človeško razumevanje koristi posamezniku in družbi. V Koledarju MD 1921 je izšla Snaha, črtica iz blegoš-kih hribov, ki kaže, kako snaha Angela z lepo in mirno besedo pomaga tašči, da se odvadi pijače, ki jo je že zaprcdla v svoje mreže. V Lovričku (Koledar MD 1926) vidimo, kako duševno prizadet človek dojema svojo okolico. Obenem je tu orisana gospodarska stiska, ki je v tistih letih trla naše kraje in so nekateri moški tudi po štiri ali pet ur daleč hodili na delo v zasavske rudnike. Za mladinski list Vrtec je Pcrko prispeval več črtic: Nace Mcdja ali kadar se mi drsamo (1919), Hlap-čon Jurca (1920), V mesto?. Jcrnucclj (1924), Zalasnica (1925), V tedniku Domoljubje 1. 192.1 izšla Perkova izvrstno napisana realistična povest Cerkovnik Rok, ki bi bila vredna ponatisa. V mesečniku Bogoljub je I. 1924 priobčil povest v pismih Kako se možimo in ženimo, v Prijatelju bolnikov (1926) pa zdravniško dogodbo Mož z rakom. Razen tega je nekaj manjših Pcrkovih prispevkov izšlo v reviji Ave Maria, ki izhaja v Ameriki. Sredi dvajsetih let je Pcrko, ki bi bil kot miselna natura prav tedaj mogel dati svoja najzrelejša dela, nehal pisati. Ko sem ga v letih 1954—70 obiskoval na Muljavi in sva razpravljala tudi o leposlovju, sem ga vprašal, kako da seje tako zgodaj umaknil iz leposlovja. S stoično mirnostjo mi je priznal: »Mladi z mojim pisanjem niso bili zadovoljni, jaz pa po novem nisem znal: zato sem nehal!« V vrtincu povojnih let —žal — ni bilo nikogar, ki bi Pcrka spodbujal ter pokazal pravo smer in smisel njegovemu literarnemu delu. Mislim pa, da je bilo pri tem tudi nekaj nezaupanja v lastne moči. Šele pred koncem življenja je na moje vztrajno nagovarjanje zopet prijel za pero in vrgel na papir nekaj spominov na svoje znance iz mladih dni. Izročil mi jih je z zahtevo, da jih smem dati v javnost šele po njegovi smrti. Tako so izšli v Novi poti 1970 zanimivi Perkovi spomini na Ivana Tavčarja in Ivana Cankarja. JUBILEJ METODA DULARJA Ob 90-lt'lnici življenja France Adamič* Profesor Mclocl Dular, dipl. ing. oce., je 12. junija 1989 dopolnil 90 let življenja. Visoki jubilej so počastili njegovi najožji sorodniki, kolegi na Ekonomski fakulteti univerze v Ljubljani ter posebej vodstvo tovarne Motvoz in platno, ki jo je jubilant upravljal 17 let v tovarni (1925—42) in dve leti iz ilegale (1942—44). Po ogledu tovarne dne 21 .junija je direktor Andrej Struna v navzočnosti predsednika občine Ivana Ahlina in nekaterih prijateljev priredil tovariško srečanje in pogovor z jubilantom pri Šcrcku v Višnji Gori. Duhovno in intelektualno svež je jubilant nanizal razne dogodke, podobe, težave in dosežke v obdobju med obema vojnama, ki so bili značilni za razvoj tovarne in njenega okolja. Po maturi leta 1917 na novomeški gimnaziji je Dular opravil abiturientski tečaj in študiral ekonomske vede na Visoki trgovski in prometni šoli v Zagrebu. Že med študijem je služboval v raznih podjetjih in bankah; še pred diplomo je predaval na dveletni trgovski šoli v Novem mestu (1924—25), po končanem študiju pa je bil dne 8, oktobra 1925 sprejet za knjigovodjo in šefa pisarne v Mehanični vrvarni, terilniei lanu in konoplje, d. d. na Grosuplje m. Tovarno je leta 1919 20 zgradil Anton Šinkovce (1886—1944); izdelovala je vrvarsko vprežno opremo za prevoznike, kmete in vojsko ter vrvi za mornarico. Zaradi sovjetskega dumpinga se je zmanjšala prodaja in tovarna je prišla v težave: banka je omejila in nato zaprla kredite, delničarji pa so zahtevali poravnavo. Stečajna masa je ostala Kreditni banki, ki je Metoda Dularja imenovala za upravitelja, po uspešni sanaciji pa za ravnatelja, saj je s spretnim nakupom konoplje v Bački in obračanjem kapitala izkoristil mednarodne sankcije proti Italiji, kije zasedla Abcsinijo. Ker je bila s tem preprečena italijanska konkurenca, so cene konopnenih izdelkov hitro naraščale. Z dobro prodajo je bila tovarna rešena stečaja; akumulacija ter ugodni bančni krediti so omogočili modernizacijo opreme. V tridesetih letih so zgradili mokro predilnico, tkalnico in belilnico za laneno platno, Z novimi angleškimi stroji so povečali storilnost, sortiment in kakovost izdelkov. Tako je Dular z osebnim prizadevanjem in znanjem rešil prvo tovarno, kije omogočila splošen razvoj širše okolice. Število zaposlenih delavcev se je gibalo pod vplivom krize in konjunkture: leta 1921—22 jih jc bilo 152, leta 1925—27 okoli 100, leta 1940 pa 486! S presežkom dohodka je tovarna, preimenovana okoli lela 19.11 v Motvoz in platno, d.d., srečno preživela svetovno krizo 19.10—.15 ter kasneje pokrivala večji del občinskih upravnih in poslovnih stroškov. Na tem pomembnem mestu jc Metod Dular oblikoval napredna družbena gibanja; vseskozi je iskal možnosti, da bi v tedanjih razmerah zagotovil delavcem lepše življenje, širši okolici pa gospodarski napredek. Pod njegovim vplivom so delovale različne dejavnosti v sindikatu, kasneje pa v tovarniški Osvobodilni fronti, zato jc bila mlada generacija leta 1941 organizirana in politično pripravljena, da seje v odločilnem trenutku v usodnih dneh vključila v vseljudski odpor. Zaradi sodelovanja z OP je hil Metod Dular leta 1942 in 1943 zaprt v Ljubljani, Novem mestu in Zagrebu, leta 1944 pa je vstopil v NOV. Kot direktor sc je v tovarni intenzivno zanimal za sodobno podjetništvo, za računovodstvo in kalkulacijo v industrijskih podjetjih; postopoma je začel uvajati prvine enakoličnega knjigovodstva, ki je mnogo doprineslo k razvoju in uspehu tovarne Motvoz in platno, zlasti pa so bile izkušnje na Grosupljem osnova in vzor za izdajo predpisov o obveznem enakoličnem računovodstvu in obveznem kontnem planu v vsej Jugoslaviji. Leta 1944 jc Komisija Avnoja za obnovo države v Beogradu zadolžila Metoda Dularja, da izdela predlog predpisov za enotno ali cnakolično računovodstvo. Zato jc v slovenski in jugoslovanski ekonomski literaturi zapisano Grosuplje in tovarna Motvoz in platno kot rojstno mesto sodobnega računovodstva in kontnega plana, profesor Metod Dular pa njegov priznani ustvarjalec. Po vrnitvi v Ljubljano jc bil jeseni leta 1948 izvoljen za izrednega, leta 1969 pa za rednega profesorja ekonomske fakultete za ekonomiko in organizacijo podjetij. Medtem seje kljub ugledni univerzni karieri, in čeprav preobremenjen s pedagoškim, vzgojnim in izobraževalnim delom, povezoval s prakso, s podjetji in gospodarskimi združenji. Njegove zamisli, posegi in izvedbe so bile vedno realne in usmerjene v podjetništvo; boril sc jc za racionalno investiranje, večjo storilnost, za nagrajevanje po učinku, za sprotno odpravljanje napak, za realne cene in kalkulacije. Tudi tovarne Motvoz in platno ni pozabil; zato je izdelal tehnični, ekonomski in investicijski elaborat za njeno modernizacijo, liil je svetovalce, sodelavce ali nosilec številnih projektov za druga podjetja. O tem pričajo številne publikacije, skripta, študije, razprave, elaborati in drugi prispevki. Naše občane zanimajo predvsem poročila, ki sc nanašajo na naše razmere, zato naj navedemo podatke o člankih, objavljenih v Zborniku občine Grosuplje: 1. Revolucionar Franc Vidmar. ZOG 6, 1974, 89—91 2. Motvoz in platno med NOV. ZOG 7, 1975, 79—91 .3. Motvoz in platno — rojstno mesto sodobnega računovodstva in kontnega plana v Jugoslaviji. ZOB X, 1976, 215—220 4. Lan in konoplja (tovarniško glasilo). ZOG 9, 1977, 303—307 5. Kako so delavke tovarne Motvoz, in platno sodelovale z NOV. ZOG 10, 1978, 51—66 s slikami. Razen tega ima pripravljenih več rokopisov, ki zadevajo širša področja njegovega skoro 70-lclncga delovanja v ekonomskih in družbenih vedah. Ob jubileju mu želimo trdnega zdravja in mnogo ustvarjalnih dosežkov! PROFESOR LOJZE LJRŠIČ — OSEMDESETLETNIK Janez Seme* Tilnik: naloži mu breme nasilnik, nosil ga bo in ne bo sc krivil (Žup.) Lojze Urili seje rodil 20. okl. 1908 v Krški vasi pri Stični, nedaleč od Muljave. Po osnovni šoli na Krki in 8-letni gimnaziji z maturo v Novem mestu je na filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slavistiko in diplomiral I. 19.12. Zatem je delal v uredništvu Slovenskega jezika, 19.12/13 študiral slovaški jezik in literaturo v Bratislavi, kjer je začel pisati in objavljati članke o takratnem kulturnem, kulturno-političnem in slovstvenem dogajanju na Slovaškem, s čimer je našo javnost informiral o malo znanih razmerah v bratski deželi. Okoli 15 jih je objavil v Slovencu: Slovaško književno pismo (S, št. 98), Slovaški film (št. 103, 17.3), Slovaško gledališko pismo (št. 108), Pripombe k slovaškemu prevodu Mcškovcga Volka spo-kornika (št. 162) in Slovaško gledališče (št. 173). Isto leto, 1933, je objavil prevod novele: Milo Urban. O človeku, ki je iskal srečo (S, 1933, št. 54, 60). Po odsluženju vojaškega roka 1933/34, med katerim jc prebolel malarijo, seje zaposlil na gimnaziji: od 1934 do 19.17 jc učil na I. drž. gimnaziji v Ljubljani — v istem letu seje v Bratislavi udeležil poglobljenega tečaja Studia aeademica slOVaca— od 1937 do 1940 na gimn. v Ptuju, od 1940 do 1945 na III. in IV. gimn. ter učiteljišču v Ljubljani (vmes jc bil 6 mesecev na prisilnem delu), krajši čas pa na gimn. v Stični. Leta 1946—47 jc spet učil na IV. gimn. v Ljubljani (obenem tudi na ljublj. gost. in ekonom, sred. šoli), od 1947 do 1960 na ekonom, sred. šoli v Murski Soboti, honorarno pa še na 3-letni vaj. šoli, ki jo je tudi vodil, 1960—65 na osn. šoli Ljubljana Vič, od 1965 do 1974 (do upokojitve) pa v ljubljanskem šol. centru za blagovni promet. Učil in vzgajal je torej polnih 40 let. in lo vestno, prizadevno, uspešno. Svoje učence jc temeljito podkoval v znanju materinščine kakor tudi naše in svetovne literature. Bil jc pedagog v pravem pomenu besede: strog, kadar jc tako naneslo, sicer pa dober, vzoren v svetovanju in podajanju snovi. Od mladih let vajen ubogati in delati ter pametno ravnati z mladino kot z ljudmi sploh, jc bil in jc spoštovan v vsaki družbi. Številne generacije njegovih dijakov sc s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjajo njegovih predavanj. Profesor Uršič obvlada več jezikov; poleg slovenskega, srbohrvatskega, latinskega, nemškega in francoskega, ki se jih jc učil na gimnaziji, seje namreč sam seznanjal s slovaščino in češčino, ki ju je povsem osvojil med bivanjem v Bratislavi, domala enako pa tudi zangleščino, ki se je je za svoje potrebe in ♦64000 Kranj. Koroška Ib; prof. romanist zanimanje učil že v nižji gimnaziji. Učil seje tudi grščine, ruščine in še kakšnega jezika. Prevaja verno po originalu, razmeroma hitro, a kljub temu skrbno, vsebinskim, stilističnim in slovničnim pravilom ustrezno. Prevedel je tele leposlovne in poljudno-strokovne knjige: iz, slovaščinc P. Marothv-Soltesova, Moja otroka, 1944; iz. češč. F. Skaeclik, Podeželski zdravnik, 1944; M. Maehovec, Smisel človeškega življenja, 1967; iz franc. Vercors, Sprijene živali, 1969; iz angl. Dorothv Gics Me Guigan, Uabshuržani privatno 1970; iz nem. B. Grzimck, Med afriškimi živalmi, 1971 (s T. Glavanom); G. Voss in G. Rccsc, Naredi sam, 1971 (sodeloval pri prevajanju in strok, prirejanju); .1. Kolar, Ulenspicgcl, 1977; iz nem. še M. Fndc, Momo, 1978; iz angl. D. Gics Mc Guigan, Mcttcrnich in vojvodinja, 1980; Antologija evropskega odpora, 1980 (z drugimi), in iz. franc. Fcrnand l.ot, Povej, kako deluje, 1986 (sodeloval pri prevajanju in strok, prirejanju). Prijatelj Lojze Uršič seje že od nekdaj zanimal za literaturo in jezik, gospodarsko in kulturno življenje našega in drugih narodov in ljudstev, študiral človeške usode, pronical v značaje posameznika in družbe ter skušal priti do določenih zaključkov. Tako so ga od časa do časa povsem okupirali lepa domača dolina in njeni prebivalci. Med temi seje kajpada posebno zavzemal za svojo izmučeno, osamelo mater, vdovo, za katero je vzorno skrbel do njenega konca. Čeprav zaposlen v Murski Soboti, seje za vsak vikend vračal v domačo Krško vas, da vidi, kako živita mati in teta na propadajoči domačijici, da ju oskrbi z. vsem potrebnim, pripravi kurjavo... Ni ga bilo sram DELATI, se preobleči v umazano delovno obleko, opravljati dela, kakršnih sc toliko naših ljudi sramuje in beži od njih v nevarno brezdelje. Profesor, kmet, delavec, vse je znal in hotel biti: materi v pomoč, sebi v uteho, vaščanom v lep zgled. Malokatc-ra slovenska mati bi se mogla pohvaliti s sinom, kakršen je bil on, ki mu ni bilo nobeno opravilo pretežko. S tem je dokazoval svojo srčno kulturo kakor tudi ljubezen do matere in zemlje, ki nam daje kruh, kar je bila tudi nekakšna nagrada za življenjsko delo kmetice mučenice, posredno pa za vse kmečke ljudi, garaške poštenjake, v naši povojni družbi tako absurdno, najbrž nepopravljivo osovražene, domala —izničene. Ljubiti in obdelovati zemljo, sc pravi ljubiti življenje in prihodnost je rezervirana samo za tiste, ki sc zavedajo svojih korenin. Tega seje prijatelj Lojze dobro zavedal, sc zaveda in sc bo. Zato tudi tako rad brska po arhivalijah, posluša izkušene stare sovaščanc, sklepa, sestavlja, piše, objavlja članke s področja besedne oz. miselne kakor tudi materialne kulture, saj jc dovolj seznanjen z mestnim, delavskim in kmečkim življenjem. Dosedanji njegovi članki so: Prispevek soboškega dijaka k splošni gledališki dejavnosti v Soboti, GL Murska Sobota 1954/55, 19, 23; O Cankarjevi dramatiki, GL Mur. Sob. 1955/56, 2, 1—6; Iz življenja domačega govora, Obz. 1984, 7/8,560—564; 11,813—818; Podobe doline ob izviru Krke, Obz. 1985, 10, 726—731; Manija v potrošništvu. Malo več o spremembah v domačem govoru ob gornji Krki, Obz. 1986, 5, 376—381. Desetletja sem videl v prijatelju neutrudnega, vsestranskega fizičnega in psihičnega delavca, ki nc pozna pravega oddiha, kot da mu jc ves življenjski smisel DELAJ, TRPI, UMRI! In potem, ko sc jc po drami in tragediji, ki sta jo ljubljeni materi, njemu in nekdanjemu skromnemu, a dragemu domu povzročila čas in vojna, ta nenasitni moloh človeštva, dalj časa izogibal družbi, prijateljem, gledališču, se umikal v samoto in premišljevanje, jc končno le spet zmagala njegova zdrava narava in pesnikovo naročilo ŽIVLJENJE NAJ BODE TI DFLA VEN DAN je ponovno zablestelo v njegovi zavesti. Leta prebolevanja in iskanja so nekako minila, čeprav vse rane nc bodo zaccljcnc. Odkar sc, upoštevaje pomen staroveškega PR1MUM VIVERE, zateka ne le v domače dobrave, pač pa tudi v tujino dopolnjevat svoje znanje jezikov in svetovnih kultur, v Anglijo, Francijo, Avstrijo..., se mi zdi, da seje po vsem življenjskem delu, poučevanju in vzgajanju, pisanju in prevajanju, kakor tudi skoraj 20-lctnem sodelovanju v SAZU (Inšt. za slov. jezik) in še čem, pomlajen spet dvignil. K življenjskemu jubileju in delu mu iskreno čestitamo, z željo, da bi bila nadaljnja pot čim lepša in da bi nas presenetil šc s kakšno noviteto. SEDEMDESET LET CVETKA BUDKOVIČA Tine Kurent* Član uredniškega odbora našega Zbornika, tovariš Cvetko Budkovič, obhaja sedemdesetletnico svojega življenja. Okrogle obletnice so ponavadi prilika, ko sc ozremo nazaj, da bi pregledali dosežke dosedanjega delovanja. Cvetko Budkovič seje rodil leta 1920. Končal je realko, diplomiral na učiteljišču, začel s študijem violine, a je diplomiral na Akademiji za glasbo šele po vojni, leta 1953. Vmes je bil interniran v Gonarsu. Viscu in Trcvisu, učil kot partizanski učitelj na Muljavi in vodil pevski zbor oficirske šole OS NOV in POS v Metliki. Po vojni jc delal kot načelnik personalnega štaba na enem in kot referent za glasbene šole na drugem ministrstvu, poučeval violino na številnih šolah, opravil strokovni izpit za profesorja, bil ravnatelj glasbene šole in postal predsednik Glasbene mladine Ljubljana. Kaj bi še našteval njegove častne funkcije, odlikovanja, nagrade in priznanja, saj mi jc šc vedno v spominu kot kratkohlačnik, s katerim sem, skupaj z bratrancem Janezom, podil po Kamni < iorici veverice in nabiral gobe ali v potoku pod Pra-pročami lovil ribe. Prostor ne dopušča, da bi, pa čeprav šc tako bežno, naštel njegove nastope na glasbenih kongresih po svetu, od Dunaja do Moskve, ali celo poskusil napisati bibliografijo njegovih razprav, študij, recenzij, referatov in tako naprej. Za nas jc šc vedno isti Čvct, kot vedno. Če sem pisal o prehojeni poti. še ni rečeno, da je bilanca zaključena. Ravno zdaj pripravlja za mariborska Obzorja svojo knjigo Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem. Cvet šc vedno dela, in upamo lahko, da bo šc dolgo prispeval k vsebini Zbornika občine Grosuplje. Zbornik občine (irosuphc XVI, 1990 193 GRADIVO DELA LOUISA ADAMIČA MED VIRI ZA AMERIŠKO ZGODOVINO Tine Kurent* I larvardov vodnik v ameriško zgodovino1 znanstveniku, študentu in sploh izobraženemu braleu nudi dvoje. V prvih petih poglavjih obravnava metode, vire in gradivo za ameriško zgodovino, nato pa do tridesetega poglavja navaja literaturo z referencami za posamezna zgodovinska obdobja s stališča najrazličnejših vidikov. Med knjižnimi naslovi so našteta tudi dela Louisa Adamiča. V 5. poglavju (llistorical Sourccs)jc v 54. kapitlu (Personal Rccords) na str. 178 tudi Adamičeva knjiga Laughing in thc .lungle, N.Y., 1932.' V istem poglavju 61, kapitel (Works on Special Subjccts) navaja v odstavku Immigralion Adamičevo edicijo The 1'eoplcs of America Series, Philadclphia. 1947 — ... Ta zbirka obsega dela o priseljencih iz I lolandije (ki jo je napisal Arnold Muldcr). iz Madžarske (Krnil l.cngvcl), iz Norveške (L. N. Bcrgmann), iz. Švedske (A. B. Benson in Ncboth Hedin). iz Anglije (G, W. Johnson), iz Mehike (Ccrcy McWilliams) in iz. Japonske (Uradlord Smith); posebno zbirko imajo Indijanci (DArcy McNicklc) in črnci (J. S. Rcdding). V 21. poglavju (National Politics, Kconomical Trends 1800—1892) v 205. kapitlu (Labor Movements 1865—1892) na str. 424 je citirana knjiga Louisa Adamiča Dvnamilc iz leta 1931, zlasti poglavja I—IX.' V 29. poglavju (Grcal Depression 1930—1941) sta v 264. kapitlu (Minoritics under New Deal 1933—1940) na str. 517 našteti Adamičevi knjigi Nation of Nations iz leta 1945 in pa From Many Lands iz leta 1940.4 Louis Adamič je v vsej obscžni1®& Lfc£^7 y 'J #A /1 Vflung American with a Japanac Face -/u uf X * 7 if'fl V 9 7 fflJBRiESf? -H. A. 9 'J 7.-7-1 v 70 UTRINKI IZ STARE VIŠNJE GORE Mihaela Y,ajc* 1 Gostilna Pri Kraljici Nekako sredi Višnje Gore stoji še danes poslopje, kjer je imela nekdaj gostilno Ana Kralj-.lulnikova (1854—1938). Še danes je na pročelju znamenjc-krona. Starejši Višnjani se šc dobro spominjajo gostilne Pri Kraljici, tako jo šc sedaj imenujejo, kajti Kraljeva je bila vdova in v ljudskem spominu ni ostala gostilna Pri Kralju. Mati Julnikova je vedno vse prav obrnila, kar je storila. Cc seje kakšen Višnjan napil čez mero inje hotel šc piti, je brž. pristopila z besedami: »Sedaj pa nesi drugo polovico vina šc mami domov!« Včasih so se fantje ob žegnanju razgreli, že je kazalo, da bo velik tepež, a šla je brž mednje in jih je vselej pomirila. Kljub nenehnemu garanju in preobilici dela jc vsako soboto napckla hlebčke za bližnje stare ljudi, pa šc četrt vina jim jc poslala. Ob nedeljah jc imela za oddaljene revne ženice vedno juho pripravljeno. Gostilniško ledenico in veliko drevo ob njej je uničilo bombardiranje Višnje Gore med zadnjo vojno. Šc eno zanimivost skriva ta domačija. V Julnikovi — Kraljevi hiši jc stanoval pisatelj Josip Jurčič, koje bil še Jožek in jc nekaj časa obiskoval višenjsko šolo. Bil jc z. lastniki hiše nekako v sorodu. (Upokojena učiteljica Slava Fatur, vnukinja Ane Kraljeve, hrani o tej zadevi neko pismo. Hvaležni smo ji za opozorilo). 2 Graščina Codelli Med Višnjo Goro in spodnjim pobočjem Pcščenika leži danes pod gozdom skrito cigansko naselje prav na mestu, k jer je bila med zadnjo vojno v letu 1943 požgana Codcllijcva graščina. Že pred novim vekom so tu prebivali plemiči Galli — njihove grobnice bi bilo kaj vredno raziskati — prvotno pa jc bila ta graščina zgrajena na mestu, kjer jc bil ob stari rimski cesti skozi Višnjo Goro postavljen še v rimskih časih obrambni stolp. — Za to poslopje najdemo več imen: najstarejše jc najbrž Thurn, nekateri popisovalci zmotno pripisujejo ime Thurn Staremu gradu nad Višnjo Goro. Dalje VVcichselbach (glej Valvazor, ribnik), pa tudi Višenjski grad, grad Višnje in nazadnje graščina Codelli. Graščina je v letu 1645 prešla v last plcmičcv Tauffcrcrjcv, najprej Mihaela. Spomnimo sc, da jc bil tudi eden izmed stiskih opatov iz tega rodu, F. K. baron Tauffcrcr (glej M. /adnikar. Stiski samostan). 21.1. 1938 je umrla v tej graščini stara baronica Rozalija Tauffcrcr, vdova Codelli, mati tedanjega barona na Kodeljcvem pri Ljubljani, zadnja potomka rodbine Tauffcrcr. Bila je zelo izobražena, govorila jc več jezikov, spisala je mnogo pesmi in prepotovala je Evropo in Afriko. Mrtva je bila prepeljana v Codcllijevo grobnico v Stcpanji vasi. V kletnem hodniku nekdanje Codcllijcvc graščine v Višnji Gori jc bil vzidan relief boga Mitre, toda naš kraj je izgubil to slavno starino. (Poročilo o reliefu jc dal zdravnik dr. Gregor Fcdran, 12. 3. 1969. Za zadevo se jc nekdaj zanimal prof. dr. Saria). 3 Baron in tlačan Frančiška Ahlin-Sklopova (roj. 1883 Zupančič, Selanova s Kale), Dedni dol 13, Višnja Gora, pripoveduje: Ko so Dednidolci v starih časih delali tlako graščini, so nekoč tudi krompir kopali. Eden izmed revnih tlačanov, kije imel dosti otrok, si je skrivaj nosil krompirčke na kup in jih je zakopaval. Iz graščine je » 61294 Višnja Gora, Ciglerjcva 18 to opazil baron z daljnogledom, sklenil je kmeta po svoje kaznovati. Poklical je grešnika zvečer k sebi in mu je dejal: »Jutri bodi zopet tukajlc, pa ne smeš biti ne razoglav nc pokrit ne oblečen ne slečen ne obut nc bos, pa nc smeš priti peš ne pripeljati se ne po .štorkljah' priti, tudi prinesti te nc smejo.« Nesrečni kmet in žena sta vso noč preplašena premišljevala, kako naj naredita. Uganila sta. Plačan si je zjutraj dal na glavo samo krajevec klobuka, srajci jc odrezal rokave in čez pol jo je pretrgal, tudi pol spodnjic si jc odrezal, »čižme« jc tudi do polovice porezal. Prijel seje za roge kozla, eno nogo jc dal na kozla, po prstih druge noge sc jc malo tal dotikal. — Baron sc jc grozno smejal, ko jc videl, kaj prihaja proti graščini. Gospa baronica jc gledala skozi okno in gospoda barona hudo karala: »Zakaj sc mu tako smeješ, saj vidiš, da jc zmešan!« PREGOVORI IZ OKOLICE VIŠNJE GORE Bog »lonaj«, saj noben berač več nc da. Cigana in dežja ni treba nikoli prositi. Če baba šestdeset let dočaka, ji kar streho popravi. Če bi moški že šest ženskih kož čez ramo nesel, pa bi šc vseeno ta sedmo babo lahko dobil. Če boš jedel kraj'c, boš tekel kot zaj'c. Čc jc svete Uršljc jasn', dobi listje vsak takasn'. Če sovražniku storiš dobro, mu žerjavico nakopavaš na glavo. Čez sedem let vse prav pride. Dan gor', sneg pa dol'. Delaj, kakor da bi večno živel, moli, kakor da bi danes umrl. EBako sc »vaga« »brihtna« baba in dedce baraba. Govori tako, kakor bi imel žgance v ustih. Kadar prosi, zlata usta nosi, ko vrača, hrbet obrača. Kadar sc ženi, ga grajajo, kadar umre, ga hvalijo. Kaša otročja paša, leča pa otroke meče. Katarinin sneg ima železna rebra. Katera moka sc prime lonca, se tudi želodca. Kdor nima v glavi, ima pa v petah. Kdor v petek zboli, mu rado zvoni. Kjer ecšplja cvete, sc tudi sad ospe. Ko bi bil vsaj svet' Jakob dvakrat (mlačev), pa še enkrat ga težko prenašamo. Ko prideš do Višnje Gore, si privihaj kožuh (star sejmarski pregovor). Kolikor dni ostane zapadli sneg v rogovih, toliko tednov v dolini. Komur se nc da svetovati, sc nc da pomagati. Koruza iz ognja raste. Koruzo seje najbolje tista ženska, ki ima strgan predpasnik. Kratka jc zmota, a dolgo kesanjc. Lačen človek je Bogu podoben, sit pa prašiču. Mačka dobro gospodinjo stori. Mož, ki pride s poda, vsako stvar ogloda. Negotovost jc hujša kot bridka resnica. O vclk' maš', so še v haš' o mal'maš' so pa naš' (lešniki). O svetih treh kraljih se dan toliko podaljša, kolikor petelin čez prag stopi. Poje tako kakor razdražena čebela. Prej sem s cekarjem hodila, ko sem sc možila, pa s košem. S »ta slabim« sc »ta bul j« »špara«. Seno jc o kresu, otava je med mašami, kar jc čez, je pa »šenkano«. Sveti Jakob je zato tako vroč, ker ima dve ženi (v pratiki). Svet' Lovrenc v rokavicah mašujc, svet' Jernej pa v kožuh'. Svet' Matevž — orehov klatež. Sveti Pav (Pavel) pol zime »odvav«. Sveti trije kralji so tisti dan v tednu, ko se je za božično potico kvas postavil. »Šcnk« je umrl, »nekdaj« ga jc pa pokopal. Tak jc, kakor bi ga cigani z »lojtcr« stresli. Jako gre kakor pes z ohceti. Tako je mrzlo, da bo zajec svojo mater po hosti iskal. Jako jc pameten, da bi pratiko naredil. Jako jc pameten, da sam sebi škoduje. Tako jc stckljiv kakor vižlevski (lovski) pes. Tako se pripravlja kakor bolni umreti. Trikrat seliti ali enkrat pogoreti. BIBLIOGRAFIJA OBČINE GROSUPLJE France Adamič* Občina in združeno delo 1. Obrl in drobno gospodarstvo v občini Grosuplje. Izdalo Obrtno združenje Grosuplje ob otvoritvi DOMA OBRTNIKOV in razvitju prapora, 29. oktobra 1988. Grosuplje 1988, 114 str., s slikami (16 soav-torjev, uredil uredniški odbor, glavni in odgovorni urednik Jože Intihar). 2. Marko Bule. med gospodarstveniki občine Grosuplje. Prepričevanje z zgledi. Dnevnik, 10. 12. 88, 3 (Ivo Brečič). 3. Odcepitev od matične DO Unis—Elkosa ni pokopala. Delo, 31. 01. 89, 9 (Mojca Kaučič); —Uspeh po odcepitvi od Unis—Elkosa; večina prerokovala neuspešno delo. Delo, 31. 01. 89, 1 (K. M.). 4. Peskokop v Šmarju-Sap .loj, kam bi (pesek) del?). Dnevnik, 29. 07. 89. 5. Novi programi poudarjajo kakovost. Gradnja grosupeljskih »Dvorov«. Dnevnik, 20. 11. 86, 6 (Foto: Marjan Ciglič). 6. Razširitev grosupeljske železniške tovorne postaje. Železnica naj sc prilagodi kraju. Dnevnik, 20. 07. 88, 6 (Ivo Brečič). 7. Gradnje GPG na razstavi v Ljubljani. V Grosupljem pripravljena in opremljena hiša v Dvorih. Naša skupnost, januar 1988, 4 (Alenka Adamič). Pogled na Dvore z že urejeno okolico. 8. Ustanovni občni zbor SKZ, podružnice Grosuplje, dne 20. 11. 88: Odprto pismo javnosti z dne 19. 12. 88, vrniti 2000 ha odvzete zemlje. Kmgl. 28. 12. 88 (Odbor); — Odvzeto zemljo vrniti kmetom. Odprto pismo javnosti, podružnice SKZ Grosuplje. Dol. list, 1-2, 1989, 12. 01. 89, 2 (Odbor); — Občni zbor grosupeljske podružnice KZS bo 12. 02. 89'(K. M.). 9. Stavka v GP Grosuplje. Delo, 17. 02. 88, 2 s sliko pred Skuščino SRS, dne 16. 02. 88 (Veso Stoja-nov ); — »Meka« sredi Ljubljane. Pred slovensko skupščino seje zbralo okoli 1000 delavcev GP Grosuplje. Dnevnik, 29. 02. 88, 4 s sliko pohoda proti Tivoliju (Foto: TomaŽ Skale, besedilo Danilo Hinič, Meta Roglič); Prvi vlak v Beograd? Delavci GP Grosuplje nadaljujejo stavko. Dnevnik, 18. 02. 88, 3 (Meta Roglič); — Po treh dneh končana stavka v Gradbenem podjetju Grosuplje. Delo, 19. 02. 88, 2 (Veso Stojanov); — Gradbinci GP Grosuplje prenehali stavkati. Pristali na 20-odstotno namesto zahtevanega S0-odstotncga povečanja plač. Dnevnik, 19. 02. 88, I. 10. Asfalt in kanalizacija v Jcrovi vasi. Dnevnik, 30. 03. 88, 6 s sliko jarka (Foto: Ivo Brečič). 1 I. Drago ogrevanje v Grosupljem, Kotlarna je prevelika ... Delo, 11. 11. 88, 7 (Marko Pcčaner); —Prejeli smo: »Drago ogrevanje v Grosupljem«. Za komisijo stanovalcev Anton Pogačar, Delo, 15. 11. 88, 9. 12. Kakšno bo novo, razširjeno pokopališče v Šmarju-Sapu. Delo, 15. 12. 88, 7 (Marko Pcčaucr). 13. Grosupeljska gospodinjstva začasno brez Naše skupnosti. Delo, 25. 01. 89, 11 (Mojca Kaučič). 14. Bavconovemu odboru. PP 007. Mladina 44, 03. K). 88, 4 (za F.GZ Avguštin Jakoš, Zagradcc). 15. Od Mctnaja do Dcbcč. Silvcstrska pot. Pogovor s predstavniki KS Mctnaj. Kmečki glas, 11. 01. 89, 9 s slikami (Marinka Marinčič). 16. Judi na smetišču mora vladati red. Težave z. odpadki. Dnevnik, 07. 07. 88, 6 (Ivo Brečič). 17. Zmaga najboljši od dveh dobrih. Dva kandidata za predsednika občinske skupščine. Delo, 18. 03. 88, 7 (Mojca Kaučič). 18. Odprto pismo tov. Francu Grudnu, predsedniku SO Grosuplje. Delo, 08. 04. 88, 7 (Predsedstvo OK ZSMS Grosuplje). 19. V Grosupljem že iščejo predsednika. Delo, 19. 04. 88, 9 (K. M.); — Pripravljen program dela. Kandidat za predsednika SO pripravil delovni program. Delo, 26. 05. 88, 10 (K. M.). 20. Dobili kandidata za novega župana. Kot edini kandidat je izbran Ivan Ahlin. Dnevnik, 21. 06. 88, 7 (Ivo Brečič); — Novi predsednik grosupeljske skupščine jc Ivan Ahlin. Dnevnik, 07. 07. 88, 2 (M. P.); —Odgovornost vseh in vsakega. Dnevnik, 25. 08. 88, 7 s sliko; — Poudarek dajem odgovornosti. Naša skupnost, oktober 1988, 1 in 4 s sliko; — Dosežki med dvema občinskima praznikoma. Ravnotam, 4 in 5. 21. Odprto pismo direktorju Mcdcxa II. Delo, 31. 03. 89, 7 (IO OZČD Grosuplje); — Katere čebele so »pojedle« denar. Delo, 18. 04. 89 (Stane Mihclič). 22. Novo središče Grosupljega bodo začeli graditi s postajo. Delo, 10. 03. 89, 7 (Mojca Kaučič). 23. Grosuplje: višje prispevne stopnje za družbene dejavnosti. Delo, 1.3. 06. 89, 9 (Mojca Kaučič). 200 Irance Adamić 24. V Grosupljem pripravljajo nov odlok o poslovnem času. Delo, 14. 06. 89, 12 (Mojca Kaučič). 25. V Grosupljem malo ponudb za študentsko delo med počitnicami. Delo, 28. 06. 89, 11 (Mojca Kaučič). 26. Livar iz Ivančne Gorice pol prihodka zasluži na tujem. Delo, 13. 04. 89, II (Mojca Kaučič). 27. Stiski mlin v zasebne roke. Pekarna bo dobila novo proizvodno halo. — Naložba v dveh etapah. — Povečana peka kruha. — Dober obisk trgovine v Stični. Delo, 14. 04. 89, 7 (Mojca Kaučič). 28. Bob v Višnji Gori. Gradnja avtoceste, asfalt v mestu, delavci z juga, nasilje nad naravo. Delo, 21. 04. 89, 11 (Mihaela Jarc-Zajc). 29. Trubarjeva Rašica s pomočjo vaščanov do asfaltiranja cest. Delo, 09. 05. 89, 9 (Mojca Kaučič). 30. Nova tržnica na Grosupljem. Dnevnik, 01. 06. 89, 6; Vlomil v biljardni bar. Dnevnik, 23. 07. 89, 17. Avtocesta Šmarjc-Sap—Višnja Gora 1. Avtocesta in pieteta do mrtvih. Dnevnik, 23. 12. 87, 6 (Darinka Kladnik). 2. Več denarja za uporabo zemljišča. Dnevnik, 05. 01. 88, 7 (Ivo Brečič). 3. Kmet Kramar išče pravico. Arondacije in zgodovinski spomin. Km. glas, 03. 02. 88, 6 (Marinka Marinčič). 4. Avtocesta prestavlja grobove. 400 grobov. Mrtvi sc selijo. Dol. list, 28. 04. 88, 24 s sliko (T. Jakšc). 5. Pokopališče so začeli prestavljati. Dnevnik, 20. 04. 88, 7 s sliko (Ivo Brečič). 6. Avtocesto do Višnje Gore še lahko zgradijo do roka. Delo, 12. 07. 88, 8 (Franci Dovč). 7. Padel prvi nadvoz, pri Motelu Turist Grosuplje. Dnevnik, 28. 09. 88, 20 (Foto: Lado Čuk). 8. Zaprta cesta za avtocesto. Na trasi 12,5 km 20 objektov. Dnevnik, 1.3. 08. 88, 1 (Foto: Lado Čuk). 9. Obvozi zaradi avtoceste. Dnevnik, 19. 09. 88, .3 (Ivo Brečič). 10. Južna obvoznica je odprta. Dnevnik, 23. 11. 88, 5. 11. Avtocesta pred rokom, do .30. junija letos. Dnevnik, 28. 01. 89, 24 (Ivo Brečič). 12. Nova avtocesta do Višnje Gore dobiva končno podobo. Vreme kot naročeno. Delo, 08. 02. 89, 7 (Franci Dovč). 13. Sramota ob cesti. Smetišče ob cesti Zdcnska vas—Krka. Dnevnik, 12. 07. 88, 6 (Foto: Ivo Brečič). Kultura in prosveta 1. RES. Literarna revija 1/1988. Literarni klub Grosuplje. Ureja uredniški odbor, glavni urednik Ivo Frbcžar, 16 prispevkov, 59. str. Prikaz F. A. glej Delo—KL, 28. 07. 88, 8. 2. Tone Potokar podaril svojo knjižnico Kostanjevici na Krki. Delo, 02. 09. 88, 6 (V. P.); — Prcva-jalčcva zapuščina pride v Kostanjevico. Knjižnica z več tisoč enotami. Dol. list, 08. 09. 88, 7; Toneta Po-tokarja podarjena zapuščina. Kmgl. 21. 09. 88, 15 (S. D.) 3. Dvajseto leto izhajanja Zbornika občine Grosuplje. Ob dvojnem jubileju. Prikaz. Delo, KL, 30. 06. 88, 8 (France Adamič); — Predstavitev jubilejnega 15. zvezka Zbornika občine Grosuplje. Naša skupnost, julij 1988, 3 (France Adamič); — Jubilejni Zbornik občine Grosuplje. Naša skupnost, oktober 1988, 8 (Mihael Glavan). Zbornik občine Grosuplje. Predstavitev 15. zvezka. Dnevnik, 07. 07. 88, 6. 4. Veselo v Grosupljem. 500 radovednežev obiskalo Osino podoknico. Dnevnik, 22. 03. 88, 18 (Bogomir Scfic, foto: Marjan Ciglič). 5. Odvetnikova poklicna neodvisnost. Razgovor z dr. Petrom Čcfcrinom ob 120. letnici odvetniške zbornice Slovenije. Dnevnik, 28. 10. 88, l8(Miča Vipotnik); — Pravo je zaradi ljudi. Odvetniki Ingo Paš, dr. Peter Čcfcrin ... nc priznavajo sodbe, ki jo je izreklo vojaško sodišče. Dnevnik, 17. 11. 88, 15 (Miča Vipotnik). 6. Informbiro in težave Primorskega dnevnika. Titova izjava Louisu Adamiču. Primorski dnevnik, 30. 06. 1988, 12 s slikami (Stanislav Rcnko). 7. Gradivo za Dolenjski biografski leksikon. Imena, ki so pomembna tudi za našo občino. 22. zvezek: Lah Ivan, pisatelj (r. 09. 12. 1881, živel v Šmarju-Sap, u. 18.05. 1938); — Lah Valentin, nabožni pisec (r. 09. 02. 18.33, kaplanoval v Šmarju, u. 24/25. 05. 1886 v Dubici v Bosni); — Lajovic Albin, šolnik (r. 15. 02. 1880 v Ribčah, učitelj na Krki, na Vrhu in v Ambrusu, glej SBL I, 607). — 23. zvezek: Lcban Anton, pedagoški pisec (r. 30. 11. 1849 v Kanalu, u. 12. 0.3. 1925 v Stični); — Legat Ksaver Franc, zdravnik in zgodovinar (bil je v letih 1839—1859 ranocelnik v Višnji Gori); — Lesjak Anton, zgodovinar (r. 17. 01. 1857 v Stični, u. 11. 04. 1942 v Šentjerneju); — Lesjak Janez, družbenopolitični delavec, župan občine Grosuplje, direktor tovarne Motvoz & platno (r. 1915);— Levstik Vinko, glasbenik (r. 24. 02. 1844 v.So-dražici, učitelj v Dobrcpoljah, u. 17. 08. 1925 na Vrhniki); — Lichtcnbcrg-Rothschiitz Antonija, grofica in strok, pisateljica (r. 05. 05. 1841 v Prapročah pri Grosupljem). — 24. zvezek: Ljubic Tone, šolnik, lutkar in etnograf (r. 25. 06. 1908 v Trstu, učitelj v Dobrcpoljah in Zagradcu pri Žužemberku); — Koporc Leon, akademski slikar (r. 29. 06. 1926 v Ljubljani, mladost je preživel v Višnji gori). 8. Nov radijski glas. Sašo HRIBAR sc vse bolj uveljavlja tudi na televiziji. Dnevnik, 10. 11. 88, 11 s sliko. 9. Kako bomo živeli jutri. Mala anketa; kaj pretresa Jugoslavijo. Nedeljski dnevnik, 23. 10. 88, 18 (Jože (iregorič, s sliko); — Vračanje dolga svojemu narodu. Nedeljski dnevnik, 27. 11. 1988, 5 (Z Jožetom Clregoričem razgovarjal Ladislav Lesar, slika). 10. 90 let pokojnega Louisa Adamiča. Delo—K L, 17. 03. 88, 3 s sliko (Bogdan Pogačnik); — Chica-go'i Contribution to Adamic's Svmposium. Prosvela, .31. 08. 88, 27 s sliko skupine v Prapročah 1981 (Louisc Hcgncr, editor). 11. Nekaj ščepeev nezadovoljnega avtorja (knjiga Zgodbe iz novinarskega pisalnega stroja). O sebi govori avtor. Naša skupnost, avgust—september 1985 (Ivo Brcčič s sliko). 12. Priznanje p. Simonu Ašiču je podelila M D, dne 5. aprila 1988 za knjigo Pomoč iz domače lekarne; izšla je v nakladi 106.000 izvodov. Družina, 19, 1988, 4, 08. 05. 88 (Jože Čampa). 1.3. O »Bronastem vijaku« — o Reslu. Prizor Rcslovc smrti je bil posnet pri Grosupljem. Dol. list, 29. 12. 88, 7 (I. Zoran) 14. loscphi Kastelie: Opera seleeta. Rcpresenlativni teksti ob 75-letnici. Dnevnik, 11. 01. 88, 12; —Kastclic omnia sua secum portal. Predstavitev v KIC, 12. januarja 1989. Delo, 14. 01. 89, 2 (M. C.). 15. Openski osnovnošolci so bili aprila na izletu v Ljubljani in po Dolenjski. Obiskali so Turjak, Rašco, Muljavo, Stično in osnovno šolo Grosuplje (O. š. F. Bevk Opčine je pobratena z o. š. L. Adamič Grosuplje). Primorski dnevnik, 09. 06. 89, 6 s sliko (Robert Cossutta). 16. Tampon med močno državo in šibkim državljanom. Doktorska disertacija dr. Petra Čeferina O odvetniku in njegovi neodvisnosti od leta 1968 do 1988. Teleks, 4. maja 1989, 33 s sliko (Marjan Raztresen). Delo jc izdala Odvetniška zbornica Slovenije, 350 str. 17. Dobitniki nagrail Josipa Jurčiča v letu 1988. Nagrade so dobili: Božidar Gabrijel, Renata Kiso-var, Draga Štritof. Naša skupnost, marce 1989, 2. 18. Alternativne predstave tudi v ljubiteljskem gledališču. Delo, 17. 05. 89, 10 (Vlado Podgoršek); —Slovenski teater v Grosupljem. Petkov teden od 20. do 26. 05. 89, 10. 19. Vrnitev v rodni kraj (Louis Adamič, The Nativc Rcturn, 1934) v japonščini, prevaja Shozo Taha-ra. N R. — Mala kulturnapanorama, 12. 05. 89, 267. 20. Nagrajenci Louisa Adamiča za leto 1988: France Adamič, Vera Podkoritnik, Mercator Pekarna Grosuplje. Naša skupnost, nov. 1988, 2; Delo, 31. 10. 89, 2 (K. M.); — Naša skupnost, marec 1989, 2 s sliko. 21. Koncert dobrepoljskih zborov. Podelitev znakov OF in drugih odličij dne 22. aprila 1989 v Jakličevem domu. Delo, 21. 04. 89, II (K. M.) 22. V spomin. Radko Polič. V Vojni vasi pri Črnomlju jc usekala strela in ubila Radka Poliča. Dnevnik, 23. 07. 88. 7 s sliko (Jože Humar); — Umrl je Radko Polič na Stražnjem vrhu pri Črnomlju, 14. julija 1988. Dolenjski list, 21. 07. 88, I. 23. Metod Dular 90-letnik. Od 1925 do 1944 jc upravljal in dograjeval tovarno Motvoz, in platno. Delo, 20. 06. 89, 2 s sliko (France Adamič). 24. Roka piše, srce ustvarja. Bienalno srečanje mladih literarnih ustvarjalcev občine Grosuplje. Nastopale so vse osnovne šole in srednja šola družboslovne, ekonomske in strojne usmeritve ter Literarni klub Grosuplje, dne 2.3. marca 1989. Izdala ZKD Grosuplje. 25. RES. Literarna revija, 2—3, 1989, 68 sli., glavni urednik Ivo Frbcž.ar, 20 sodelavcev ; — Nova revija RES. Dolenjski list, 28. 04. 89, 7 (S. Doki); — Res — nova literarna revija. Delo—KL, 4. 05. 89 (Slavko Doki); — Svež. duh v periodiki. Literarni klub Grosuplje. Dnevnik, 5. 05. 89 (Po sestanku pri Lojzetu Kovačiču v Sclu pri Radohovi vasi); — Res 2—3. Periodika v KL—Delu, 22. 06. 89, 6 (France Adamič). 26. Louis Adamič in ameriška književnost. Res 2—3, 1989, 54—58 (Majda Klcmcnčič). 27. Kamnaj kameno kamen besedo. Pesniška zbirka. Založba Emonica 1989 (Ivo Frbcžar); — Sproti o novih tiskih. Delo—KL, 15. 06. 89, 8 (F. K.); — »Radikalni« posegi v jezik »kujejo nov pesniški denar«. Ocena prve pesniške zbirke Iva Frbcžarja, izšla pri P.monici z naslovom Kamnaj kameno kamen besedo. Delo—K L, 29. 06. 89, 4 (Tugo Zaletel). Pevski labor'88 1. Pojo naj ljudje. XIX. tabor slovenskih pevskih zborov. Izdal Tabor pevskih zborov Šenlvid pri Stični, založil ČZP Kmečki glas, uredil uredniški odbor. Odgovorni urednik Ilija Brcgar. 1988, 29 str. z oglasi in slikami. 2. Pojo naj ljudje. Pred zborovskim srečanjem v Šentvidu pri Stični. Dnevnik, 14. 06. 88, 16 (Ladislav Lesar). 3. XIX. tabor pevskih zborov. Nastopilo bo 297 zborov z 8.000 pevci. Dol. list, 16. 06. 88, I (S. P.) 4. Zapelo bo osem tisoč pevcev. Petkov teden — Delo, od 18. 06. do 24. 06. 1988, I s sliko (Ilija Brcgar). 5. V Šentvidu je zapelo osem tisoč pevcev. Delo, 20. junija 1988, 1 in 2 s slikami (Ilija Brcgar). Kučanov govor! 6. Tudi s pesmijo sc potrjujemo. Do zaupanja z zakonitim ravnanjem (Kučan). Dnevnik, 20. 06. 88, I in 2 (Foto: Marjan Ciglič). 7. Kučan na taboru slovenskih pevskih zborov. Primorski dnevnik, 21. 06. 88, 1 (dd). 8. Praznik slovenske pesmi. Kmečki glas, 22. 06. 88, I s sliko, totoreportaža na 5. strani (T..I.). 9. Šentvid ostaja v srcih. Dolenjski list, 23. 06. 88, 1 s sliko (M. Luzar). 10. Velika tovarišija ubranih grl. Nedeljski dnevnik, 26. 06. 88, 18 s slikami. 11. Pevska predstava na čast Trubarju. Dol. list, 27. 06. 87, 7 (I. Z.). 12. Jubilejni šentviški Tabor — s pomočjo pevcev samih. Delo, 13. 06. 89, 6 (Bogdan Pogačnik). 13. Med slovenskimi pevci v Šentvidu bom z. Vami vsemi čutil, da smo narod. Govori Jože Čujcš iz Šmarja pri Jelšah. Delo, 1.3. 06. 89, 12 s sliko (Bogdan Pogačnik). 14. Letos sc jih bo zbralo devet tisoč. Po dvajsetem pride enaindvajseti. Jubilanti na XX. Taboru. Kmečki glas, 14. 06. 89, 8 s sliko (Ilija Brcgar). 15. Ne bo šc konec slovenske pesmi; prepevalo je več kot osem tisoč pevcev in pevk iz .300 pevskih zborov. Delo, 19. 06. 89, 2 (Bogdan Pogačnik). 16. Na svidenje, Šentvid! Šentviški tabor pod dežnikom. Delo, 19. 06. 89, I s sliko (Ilija Brcgar, 1 o to: Aleš Čcrnivcc). 17. Jubilejni tabor slovenskih pevcev. Dnevnik, 19. 06. 89, 1 s sliko (loto: Marjan Ciglič). 18. Živo taborsko izročilo. Sodelovalo jc .305 pevskih zborov. Iz. govora šarila /Jobca: Za I k ladje med kruhom in duhom. Dnevnik, 19. 06. 89, 3 (Mitja Košir). 19. Člani zbora Oton Župančič na taboru v Šentvidu. Primorski dnevnik Trst, 21. 06. 89, 8 s sliko (Foto: Pavšič). 20. Naša suverenost na preizkušnji. Iz govora Cirila Zlobca... Dolenjski list, 22. 06. 89, I s sliko (M. Lcgan). 21. Zadnje priprave na tabor. V Šentvidu so sc zbrali pevovodje zborov za 20 tabor pevskih zborov. Delo, 09. 05. 89, 9 (llija Brcgar). Šport in turizem 1. Gostilna Grosupcljčan se bo odslej imenovala Pri Rusu. V posodobljeni kuhinji bodo lahko pripravili po 1.000 obrokov hkrati. Delo, 16. 03. 88, 9 (Mojca Kaučič). 2. V Grosupljem spečejo v novi peči polovico več kruha. 18 ton na dan. Delo, 14. 03. 88, 7 (Mojca Kaučič). 3. S konji po Dolenjskem. Delo, 04. 08. 88, 6 s sliko (Mojca Kaučič). 4. Ponoven poskus za oživitev turizma v okolici Ljubljane. IMa konjskih hrbtih do Taborske jame in Rašice. Delo, 18. 10. 88, 9 s shko (Mojca Kaučič). 5. Na boštanjski grad pri Žalni. Izlet tedna. Delo—Petkov teden od 7. do 13. januarja 1989, predzadnja stran, s slikama (Vojko Zakrajšek). 6. Yu šampionat psov-jamarjev v Sloveniji. Tekmovanje jazbečarjev v Grosupljem, 24. 09. 88. Lovec 1929, 2, 43—44 s sliko vodnikov (Vinko Forščck, foto: B. Habjan). 7. Odlikovanje dobrotniku Stične. Hubertu Patzcltu iz Hirschaida (ZRN) podelili odličje Sv. Cirila in Metoda. Družina, 30, 1988, 5 (D. K.). 8. Pronicanje v skrivnosti stiškega samostana. Monografija Marijana Zadnikarja o Stični: Križni hodnik pripoveduje. Primorski dnevnik, 08. 11. 88, K) (Igor Škampcrlc); — Samostan Stična, spomenik Dolenjske (Ravnotam). S sliko. 9. Umgcstaltung cines Klosterhofcs in Slovvenien. Das Gartcn Amt. Hannovcr—Berlin 36. 01. 87, II, 702—705, s skicami (Jože Strgar). Razni dogodki in podobe 1. Majski slavospevi. Nastop pevskih zborov v Šmarju. Družina 2.3, 1988, 1.3 (Jože Kastclic). 2. Sedem let za poskus umora. Obsojen Miloš Avdič iz Grosupljega, Dnevnik, 23. 03. 88, 14. 3. Krvava daritev. Noč, izpisana s kalvarijsko dramo. Družina 17. 04. 88, 1 in 5 s slikami (ji). — Tri zgodbe o umoru župnika. Dnevnik, 16. II. 88, J4(Bojan Grom); — Napadalca na šmarsko župnišče bodo pregledali tudi psihiatri. Delo, 17. 11. 88, 8 (Ksavcr Dolenc); — Pištola z dušilcem. Dnevnik, 17. 11. 88, 17 (Bojan Grom); — Poceni prodana zgodba. Nedeljski dnevnik, 27. 11. 88, 4 s sliko župnišča (Bojan Grom, Foto: Lado Čuk); — Dvakrat po 15 let za umor v župnišču. Dncvnk, 20. 01. 89, 14 s sliko (Bojan Grom); — Obsodili morilca župnika t.cvstika. Družina, 29. jan. 88, 8. 4. Vsi Prešernovi družabniki. Ivan Krambcrgcr in Avguštin Knafclj. Delo, 28. 12. 88, 14 s sliko (Ivan Koren). Zbornik oMinc Grosuplje XVI. 1990 203 Starejši viri I. Poročilo kranjskega deželnega odbora o deželnih zgradbah in pospeševanju gospodarstva na Kranjskem v dobi 1908—1913 (Ljubljana 1913, 114 str.) navaja, da so v petih letih z državno in deželno podporo zgradili 31 vodovodov, .36 vodnjakov, kapnie in napajališč, 13 odvodnikov vode, 41 cest in mostov, 113 manjših cestnih odsekov ter meliorirali 24 planinskih in kraških pašnikov. Nekaj od navedenih posegov je bila deležna tudi naša občina. Iz omenjene knjižice navajamo originalna besedila po vrstnem redu: (Okraj Ljubljana) Vodovod Grosuplje V občini Grosuplje se bo z vodovodom preskrbelo 6 vasi, in sicer: Grosuplje, Stranska vas, Perovo, Hrvače, .Icrova vas in Polok, ki imajo skupno 570 prebivalcev. Za ta vodovod seje po projektu deželnega stavbnega urada zajci studenec pod Gorcnjo Slivnico, ki daje ob suši na sekundo 1,5 litra vode. Tik zajetja je zgrajen rezervar z vsebino 30 m', drugi rezervar z vsebino 60m' jc sezidan nad Stransko vasjo. Vodovod je pričela graditi lanskega leta ter ga nadaljuje letos tvrdka Ing. Hans Dirnbock iz Gradca. Skupna dolžina cevi, ki imajo 60 do SO mm premera, znaša 7.200 m. V posameznih vaseh je postavljenih 16 izlivk in 15 nad talnih hidrantov. Korita za napajanje živine, 6 na številu, so dolga po tri do štiri metre. Vodovod je proračunjen na 98.000 K. K tem stroškom je obljubila prispevati država 40%, dežela pa 30%. Prošnjam vasi Dolenje Blato in Galinc za priklopilev k vodovodu se bo za slučaj zadostne jakosti zajetega studenca ugodilo. (Občina Lipljcnjc, politični okraj Ljubljana) Vodnjak Veliko Lipljcnjc Veliko Lipljcnjc, ki šteje 114 prebivalcev, nima nobene žive vode. Zalo se je lik pod vasjo, kjer se jc domnevala živa voda, izkopala poskusna jama. Ker seje poskus obnesel, sc jc napravil 73 m globok vodnjak iz betona. Iz vodnjaka se dobiva voda s črpalko na korec. za napajanje živine je pa napravljeno 4 m dolgo korito. Vodnjak jc leta 1909. zgradil podjetnik Lončarič iz Ljubljane, in sicer po načrtu deželnega stavbnega urada. K istinitim stroškom, ki so znašali 1X40 K 16 h, so prispevali država 40 %, dežela 25 % in udeleženci 35 %. S preložitvijo in korekturo cestne proge Šmartno — Črnipotok — Bogcnšperk in preložitvijo Marko-tovega klanca pri Temenici sc jc uredila važna dež. cesta Litija—Pljuska, na kateri so se odpravili zelo strmi klanci, da je postala primerno zložna in pripravna za težji promet. Dolžina vseh preložitev znaša 4015 m, s 5 m širokim cestiščem. Največji padec ima 7 %. Skupni gradbeni stroški za preložitev, ki niso še natanko dognani, bodo dosegli vsoto 55.900 K, h katerim prispeva dežela 50%, to je 27.950K, na cestni odbor v Litiji odpade 20.000 K in na cestni odbor v Višnji gori 7.950 K. Prosilo seje e. ki. deželno vlado za izposlovanje državne podpore. Preložitev in korekturo Šmartno—Črni potok—Bogcnšperk jc zgradila le ta 1912. tvrdka Rudolf Fischcr in Komp. v Ljubljani, preložitev Markotovega klanca pri Temenici pa je izvršil Prane Bitcnc iz Št. Vida pri Ljubljani leta 1911. in 1912. V cestnem okraju Višnjagora so sc preložili 15 %ni klanci na okrajni cesti Zatičina—Krka pri Muljavi in Gabrovšici in na deželni cesti Grosuplje—Žužemberk pri Gabrovšici. S tem so sc odpravile hude cestne ovire proti postaji Zatičina, kamor gravitira glavni promet iz cele krške in žužemberške okolice. Skupna dolžina preloženih prog znaša 2.640m, širina cestišča na okrajni cesti 5m, na deželni cesti 6m. največji strmec 55 %. Gradbena dela so izvršili po načrtih Josipa Žužeka podjetniki Anton Pcrko, Anion Jaklič in Anton Zavodnik iz Višnjegore leta 1908. Stroški zgradb so narasli na 37.724 K 11 h, h katerim jc prispevala država 16.211 K 50h, ostalo potrebščino sta pokrila dežela in cestni odbor v Višnjigori. Okrajna cesta v Strugah v cestnem okraju Velike Lašče, ki je sicer na celi črti položna, jc imela v kraški udrtini, takozvanem Bliskovcm dolu pri Vidmu, dva kratka, toda občutna klanca; ker je bila cesta na tem mestu vslcd posedanja in podsipanja cestišča v udrtino tudi nevarna, seje primerno korigirala z odpravo vseh nedostatkov. Uravnana 220 m dolga in 6 m široka proga jc sedaj vodoravna, stroški korekture pa bodo po zaključku računov znašali okrog 7.400 K. K tem stroškom jc dovolila dežela 33%no podporo, to jc znesek 2.442 K, ostalih 67%, to je 4.958 K, pokrije cestni odbor v Velikih Laščah. C. kr. deželna vlada se. je naprosila za izposlovanje državne podpore. Gradbena dela je izvršil Franc Kline iz Zdenskc vasi leta 1912. po načrtih deželnega stavbnega urada. Znižanje klanca na občinski cesti Stranska vas — Perovo — Polica, občina Grosuplje. K proračunjc-nim stroškom 3.300 K prispevek dežele 837 K 87 h. Občinska pot Dolenja vas—Stara Vas—Troščina, občina Polica. Deželni prispevek 3.000 K. 204 France Adamič Zgradba mostu čez Št. Jurski potok na občinski cesti Št. Jurje—Udinje, občina St. Jurij. Obljubljena deželna podpora 200 K. Zgradba mostu čez Gradiški potok, občina Št. Jurij. Obljubljena deželna podpora 725 K. Poprava občinske ceste in mostu v Farjevcu, občina Št. Jurij. Obljubljena deželna podpora 650 K. Poprava občinske ceste Grosuplje—Sp. Slivnica, občina Slivnica. Obljubljena. Razširjatev okrajne ceste Ivančna gorica—Muljava, cestni okraj Višnja gora. Proračun 50.000 K. Odvajanje vode iz Račne Že v letih 1887. in 1888. so se vršila v Račni dela za hitrejši odtok voda, vsled ponovnih prošnja je izdelal c. kr. oddelek za zagradbo hudournikov projekt za razširjenje sifona jame Završnice, ki veže dolino z notranjo obsežno jamo. Proračun je znašal 8.000 K, od katerega jc pokrila država 5.600 K, dežela pa 2.400 K. Navedeni oddelek izvršuje dela v lastni režiji, pričel je z njimi leta 1911., razširjenje sifona jc končano, utrditev bregov potoka v dolini se ima šc izvršiti. Ta dela so pa le poskusna dela, ker imajo šele dokazati, če se je dosegel z njimi kak uspeh ali ne. Navedeni objekti so bili zgrajeni v času županovanja Franca Košaka (1847—1914), kije bil neprenehoma 37 let župan občine Grosuplje in poslanec v Kranjskem deželnem zboru, izvoljen v trebanjskem volilnem okraju na listi Vseslovenske ljudske stranke, prvič leta 1895 in ponovno na vseh volitvah do smrti. Košak si je prizadeval za gradnjo Dolenjske železnice in za železniško križišče na sedanjem mestu. Po prvotnem načrtu naj bi bila železniška postaja Grosuplje s križiščem za Kočevje oz. Novo mesto več kot en km nižje, vzhodnejc. Takrat jc bila zgrajena tudi sedanja Kolodvorska cesta. 2. Ustanovni občni zbor podružnice Sadjarskega in vrtnarskega društva. Grosuplje, 13. dec. 1925. Pred ustanovitvijo jc bilo predavanje o važnosti sadjarstva. Predaval jc srez. šol. referent g. Andr. Skulj. Priglasilo seje 10 članov. V odbor so bili izvoljeni g.: za predsednika in tajnika Gustav Ferjan, za podpredsednika Anton Adamič, za blagajnika Anton Galc, za odbornika pa gg.: Fran Gale in Fr. Novljan. Sadjar in vrtnar 1926, 12. 3. Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rosenerju, Rozmanu, Kreku, Hacinu in Vizjaku. Slovenski knjižni zavod. Ljubljana 1946, 53: Četa MVAC iz Boštanja pri Grosupljem jc dne II. 3. 1943 s pomočjo izdaje izsledila skupino partizanov pri Ponovi vasi v bližini Grosuplja. Dva od skupine zajetih partizanov sta bila takoj ustreljena, ranjenega partizana Št rublja Antona pa so peljali do cerkve, kjer mu jc nek duhovnik odklonil vsako pomoč. Belogardisti so ranjenca izročili Italijanom, ki so ga na bližnji njivi ustrelili. Na istem kraju sta bila drugi dan ustreljena še dva partizana, ki sta bila zajeta v tej akciji belogardistov. BIBLIOGRAFSKO KAZALO ZBORNIKA OBČINE GROSUPLJE 1 — 15 Mihael Glavati* UREDNIŠKA SPOROČILA Zakaj in kako je nastal zbornik. I, 7 1 Naš prvi jubilej, X, 7 2 Ob dvojnem jubileju, XV, 7 3 Založniški svet, XV, 171 4 PEROVŠEK, France: Tito in Kardelj, XI, 7 5 DOGODKI IN PODOBE IZ NOB ADAMIČ. I 'rance: Padel je med prvimi talci. I, 37 6 ADAMIČ, l.ouis: Iz Titove mladosti, XI, 13 7 AMBROŽIČ, Lado: Podoba Fdija Turnhcrja, II, 19 8 BOLE, Tone: Jubilej Metoda Dularja, XI. 101 9 BOR, Matej: V partizanskem taboru. III, 7 |() Dolfu .lakhelu, IV, 23 II Nekje v gozdovih, IV, 24 12 BUDKOVIČ, Cvetko: Sveto Marolt-Špik, življenje in delo, VI, 71 13 Kultura v NOB — leto 1943, XV, 21 14 DOLGAN, Milan: Pesniška osebnost Ane Galctovc, I, .39 15 DULAR, Metod: Revolucionar Franc Vidmar, VI, 89 16 Motvoz in platno med NOV. VII, 79 17 Kako so delavke tovarne Motvoz in platno sodelovale v NOV, X, 51 18 FERI.EŽ, Ivan: Stiska partizanska četa. IV. 13 19 FILIPIČ, F rance: Prispevki k osvetlitvi političnega delovanja I.ovra Klcmcnčiča, XIV, 27 20 GALF, Jože: Iz mojega dnevnika. V, 19 21 Iz mojega dnevnika, VII, 51 22 OOLC Švigclj, Edvard: Kurirska postaja TV 3 na Dcbcčcm, IX, 29 23 (lORJAN, Bogo: Znojilc'87, XV, II 24 GUČEK, Milan: Bitka za Škocjan. VI, 13 25 Namesto praznika — pekel na binkošli. VII, 4.3 26 Vrnitev med ljudi. VIII, 15 27 IIREŠČAK Bebler, Vera: Sveto Marolt-Špik. podoba borca, VI, 85 28 JURČIČ, Ciril: Ob obletnici srečanja IO OP z drugo grupo odredov na Polici, II, 41 29 KIMOVEC Žiga, Franc: Zbor aktivistov dolenjskega odreda 1973, VI, 7 30 Srečanje partizanov in aktivistov NOB v Račni. X. 67 31 KLOPČIČ, France: Za svobodo in zedinjeno Slovenijo, III, 25 32 KOLAR Domen, Vilko: Beseda o muljavskcm učitelju, VII, 67 33 KRAMAR, Janez: Rajon Slivnica-Žalna, X, 41 .34 KRFVS, Ive: Spomeniki iz narodnoosvobodilne vojne, II, 29 35 Narodni heroji z območja naše občine, III, 41 36 Ob 30. obletnici zbora odposlancev slovenskega naroda. V, 11 37 Spominska obeležja (II), VI, 19 38 LAH, Avguštin: V kroniki Čcjščanov piše, XIII. 7 39 LES.1AK. Janez: Odkritje spominske plošče OF na gradu Brinje, VI, 41 40 Osvoboditev naše občine. XIV, 7 41 I UŽAR, Janez: Spomin na padle tovarišice in tovariše, XIV, 23 42 Pesem Cankarjeve brigade na Muljavi 1985, XIV, 25 43 *prof. si. in ang. jezika, NUK v Ljubljani MIKUŽ, Metod: Dvakratni napad IX. divizije na šmarska tunela. I, 29 44 Grosupeljsko okrožje, II, 7 45 Ilova gora 1943, III, 35 46 Grosuplje v prvi polovici 1942, IV, 7 47 Ncpraznovana obletnica. V, 7 48 Trideset let svobode, VII, 7 49 1941 — 1976, VIII, 7 50 Tri obletnice, IX, 7 51 OSOLNIK Rupcna, Mara: Revolucionar Viktor Kolesa, XII, 29 52 OSOLNIK, Bogdan: Obujanje tradicij NOV v Dobrcpoljah, VII, 31 5.3 Odkritje spomenika na Kravjeku, XI, 51 54 PEROVŠEK, France: Današnji pogled na lik Stojana Šuligoja, II, 21 55 Vojna, razpad stare Jugoslavije in okupacija, III, 15 56 Nekaj misli ob spominu na Ivana Erjavca-Ccneta, IV, 63 57 Pomlad 1942 in prvo osvobojeno ozemlje. Spomini in sedanjost, IV, 71 58 Nekaj misli o revolucionarnem poslanstvu Adolfa Jakhla-Dolfcta v grosupeljskem okrožju, X, 9 59 PEROVŠEK Pclko, Janez: Mučenje, IX, 33 60 Rušenje tunelov v juliju 1944, XI, 55 61 General Lohr je ušel, VII, 73 62 Nemška ofenziva leta 1943, XII, 7 6.3 Nepozabni krajevni praznik v Šmarju-Sap, XIII, 1.3 64 Italijanski bataljon na Korinju, XIV, 9 65 Na fronto!, XV, 15 66 POLIČ, Radko: Grosupeljska četa, I, 17 67 SELIŠKAR, Tone: Ilova gora, II, 27 68 SEMIČ Daki, Stane: Tiger vodi napad na Višnjo goro, IV, 17 69 STANTE Skala, Peter: Nastanek in borbe II. grupe odredov, I, 9 70 Na Krki po tridesetih letih, VII, 37 71 STRLE, Franci: Tomšičcvci v grosupeljski občini, VII, II 72 ŠEME, Jože: Nekatera zgodovinska vprašanja in povojni razvoj K/. Stična, XI, 103 73 TRONTELJ, Alenka: O herojstvu in žrtvah Rodctovc družine, V, 27 74 TROŠT, Ivan: Spomini partizanskega kuharja, XI, XI 75 VALENTINČIČ, Stane: V spomin na Martina Zupančiča, I, 47 76 Prvi okrožni odbor OF v Grosupljem, II, 11 77 Doktor Franjo Podkoritnik, II, 15 7X Okrožje OF Grosuplje in ljudska vstaja na njegovem območju, IV, 29 79 Okrožje Grosuplje in ljudska vstaja na njegovem območju Šentjurski rajon, VI, 45 80 Moja srečanja s komandantom Francom Rozmanom Stanctom, VIII, 11 XI Rajon OF Slivnica-Žalna, IX, II X2 Spomini na tiste težke, burne in prelomne čase, X, 15 X3 Lik Lade Potokarja, XI, 95 X4 VIDIC, Jože: Črna roka v občini Grosuplje, X, 71 85 VVINKLER, Vcnčcslav: Spomini na leto 1941 na Krki, IV, 47 86 Drobci iz. leta 1942 na Krki, V, 35 X7 ZGONC, Edo: Pomniki NOB, XV, 9 XX NAŠA OBČINA IN OBČANI ADAMIČ, France: Anton Šinkovec in začetek grosupeljske industrije, I, 115 X9 Dolharjcv obrst iz Gatinc, II, 73 90 Naši velečcbclarji, III, 129 91 ADAMIČ, Miha: Evropska pešpot od Drave do Jadrana skozi grosupeljsko občino, VIII, 75 92 AHLIN, Ivan: Razvoj občine Grosuplje v letu 1968, I, 49 93 Naše šole v starih in novih prostorih, III, 49 94 Gibanje števila prebivalstva, hiš in stanovanj od leta 1910 do 1971 v 213 naseljih občine Grosuplje, V, 55 95 Stanovanjska izgradnja, VI, 93 96 Gibanje prebivalstva, hiš in stanovanj od leta 1910 do 19X1 v 210 naseljih občine Grosuplje, XIII, 4.3 97 ANDOL.IŠEK, Ludvik: Nagrajenci z Jurčičevo plaketo, VII, 119 98 BOHINEC, Valtcr: Josip Pcrmc in njegova jama, X, 117 99 BOLE, Jože: Taborska jama, II, 65 100 BOLE, Tone: 55 let tovarne Molvo/ in platno. X, 91 101 BORISOV, Peter: Dr. Marko Gcrbce in njegov čas, lil, 77 102 BREGAR, Ilija: Varstvo okolja, IX, 10.1 10.1 BUDKOVIČ, Cvetko: Učitelj, ljudski pesnik in skladatelj Matevž Kračman. I, 101 104 Učitelj in zborovodja Avgust Suligoj, I, 119 105 Osnovna šola v Šmarju od leta 1791 do 1925, III, 65 106 Matevž Kračman — šmarski šolmašter, III. 85 107 Sto let poliške osnovne šole, IV, 123 108 ERŠTE, Julijana: Uveljavljanje skupščinskega delegatskega sistema v občini Grosuplje, IX. 45 109 PRAS. Stanislav: Petdeset let elektrarne Zagradcc in njen pomen /a splošno elektrifikacijo grosupeljskega območja, IV, 105 110 GRADIŠNIK, Fcdor: Kovačeva pevka — Helena Rajhova. II, 77 III GREGORIČ, Jože: Ljudski pesnik Andrej Kančnik, 1, 81 112 GRUDEN, Prane: Ra/voj občine s letu 1986. XV, 27 113 JENKO, Darka: Ljubljanske mlekarne, VIII, 55 114 JURCA. Stane: Deset let tovarne Black & Decker, XIV, 109 115 KAI.AR, Franc: Ustanovitev in delovanje sokolskega društva v Ivančni gorici od leta 1925 do 1941, XIII, 69 116 KASTEI.IC, Jože: Pogled v preteklost, I, 71 117 KOŠAK, Grega: Motel Turist Grosuplje, IV, 101 118 KOŠČAK, Jane/: Srednjeročni načrt razvoja občine Grosuplje za obdobje 1976—1980, IX. 37 119 Razvoj občine v letih 1978 in 1979, XI, 113 120 Razvoj občine Grosuplje v letih 1980 do 1983, XIII, 21 121 Razvoj občine Grosuplje v letih 1984—1985, XIV, 69 122 KOZLEVČAR, Tone: Kronika slovenskega okteta, III, 109 12.1 KRAŠOVEC, Anton: K omunalno podjetje Grosuplje, XIV, 113 124 I.LISJAK, Janez: Investicijska vlaganja v občini Grosuplje v 1973—75, VII. 93 125 30 let po svobodi. VIII, 21 126 Turizem v občini Grosuplje, IX, 99 127 Samoupravna organiziranost združenega dela v letu 1978, X, 97 128 Podelitev priznanj in nagrad Louisa Adamiča za leto 1979. XI. 141 129 LIKOVIČ, Angelca: Velik premik v naši osnovni šoli. VI, 115 130 LJUBIC, l oj/c: 60-lctnica Gasilskega društva Grosuplje, V, 105 131 _30-lctnica delovanja Občinske gasilske zveze, XV, 43 132 LOVŠIN, Nace: Razvoj govedoreje na ožjem območju občine Grosuplje, V, 111 133 LUČOVNIK, Hilda: Kulturna dejavnost nekdaj in danes pri nas, VI, lil 134 Družbeno varstvo pred.šolskih otrok. Vili, 87 135 Družbeno varstvo predšolskih otrok, IX, 63 136 Razvoj otroškega varstva v občini Grosuplje, X, 109 137 MAROLT, Anton: Izgradnja in program obrata Agrostroj v Ivančni gorici, VIII. 41 138 MAROLT, Janko: Prvi tabor dolenjskih čebelarjev, III, 133 139 Razvoj in delo Čebelarskega društva Grosuplje, VI, 127 140 Ustanovitev in razvoj KZ Stična, VII, 107 141 Ustanovitev in razvoj današnje Kmetijske zadruge Stična, IX. 91 142 Prispevek k zgodovini vodovoda Stična—Trebnje—Dobrnič, XII, 51 143 MAROIT, Jože: Nastanek in razvoj občine, II. 45 144 Urbanizacija v grosupeljski občini. VII. 89 145 Ml NDIŽ1 VI < . Vale.....i: Nova livarna IM P Ivanu... r-.n..i. VII. III 146 Obrazložitev predlogov Jurčičevih nagrajencev za leto 1979, XI, 137 147 MIKLIČ, M arjan: Dobrcpoljski vodovod — sedem desetletij stara želja uresničena (1). IX. 85 148 Dobrepoljski vodovod, sedem desetletij stara želja uresničena (2), X, 103 149 MIKUŽ, Stane: Slikar France Kralj, III, 99 150 MilLLER, Jakob: Kovačije in kovači (III). XIII, 6.1 151 Kovačnicc in kovači, XIV, 117 152 Kovači in kovačnicc od Stične do Šentvida, XV, 47 153 PEROVŠP.K Pclko. Janez: Ljubljanske mlekarne, VIII. 55 154 PETRIČ, Vinko: Pomen urbanske dokumentacije za občino Grosuplje, IV, 81 155 Problemi razvoja Višnje gore, IV, 85 156 PIRKOVIČ Kocbek, Jelka: Grosuplje in njegov oblikovni značaj, XIV, 95 157 PLANINC, Marjan: Novi mizarski obral I esnine Sinoles v Ivančni gorici, VIII. 37 158 PODKORITNIK, Dobruška: Gibanje prebivalstva v naselju Grosuplje, I, 65 159 POVŠE, Rudi: Mizarstvo Sinoles v Ivančni gorici, VIII, 27 160 SIMONČIČ, Anton: Razvoj govedoreje na ožjem območju občine Grosuplje, V, 111 161 SKUPINA avtorjev: Varstvo okolja v občini Grosuplje, XI, 129 162 SO.IAR Mile: Naravne razmere in stanje zasebnega kmetijstva, VIII, 45 163 STANIČ, Ciril: Reke, potoki, studenci, ponikalnice, ribniki, močvirja, mlake in mokrice, XIII, 53 164 STRGAR, Jože: Pcjsažna ureditev središča v naselju Grosuplje, V, 97 165 Urejanje okolice, IX, 65 166 ŠKRABAR, Stane: V spomin .ložetu Zupančiču, II, 69 167 ŠKR.IANC, Alojz: Splošno gradbeno podjetje Grosuplje, VII, 99 168 30 let Splošnega gradbenega podjetja Grosuplje, IX, 69 169 ŠEEBINGER, Ciril: Grosupeljska kotlina in njena geologija, I, 53 170 Grosupeljska kotlina in njena geologija, II, 57 171 SONC, Lojze: Dvajset let Gimnazije Josipa Jurčiča v Stični, III, 57 172 TANCIK, Rudi: Talne značilnosti grosupeljske kotline, I, 59 173 TRONTELJ, Alenka: Delo občinskega odbora RK Grosuplje, X, 125 174 TRONTELJ, Alojz: Družbena posestva v občini Grosuplje od 1971. do 1975. leta, VIII, 5.3 175 TRONTELJ, Franc: Splošno mizarstvo Grosuplje v novih prostorih, VIII, 33 176 JROŠT, Ivan: Spomini partizanskega kuharja, XII, 35 177 VALENTINČIČ, Stane: Prizadevanja župana Jožeta Permcta, 1,111 178 40 let Lovske družine Grosuplje, XV, 59 179 VATOVEC, Fran: Prva poklicna slovenska časnikarja — sinova Dolenjske, III, 89 180 ZUPANČIČ, Slavko: Zdravstveno stanje prebivalstva v občini Grosuplje, V, 67 181 Družbene dejavnosti v letu I972.V, 81 182 Družbene dejavnosti v letu 1973, VI, 103 183 Družbene dejavnosti v letu 1974, VII, 131 184 Zdravstveno varstvo v občini v letih 1976—80, VIII, 6.3 185 Umrl jc častni občan Tone Kralj, VIII, 73 186 Nova zdravstvena postaja v Dobrcpoljah, VIII, 83 187 Srednjeročni razvoj socialnega skrbstva v občini Grosuplje, IX, 55 188 Priznanje in nagrade Louisa Adamiča, IX, 109 189 Zdravstveno varstvo v občini Grosuplje v letu 1976, X, 111 190 Zdravstveno varstvo občanov, XI, 147 191 Zdravstveno varstvo občanov, XII, 55 192 ŽAGAR, Cilka: Gimnazija Josipa Jurčiča Stična od 1970—1975, VII, 127 193 Pot in pomen stiske gimnazije, XII, 43 194 ŽITNIK, Olga: Izvenšolsko delo na osnovni šoli Louisa Adamiča na Grosupljem, IV, 14.3 195 Motnje v začetnem branju in pisanju — legastenija, VI, 121 196 KULTURA IN KNJIŽEVNOST ADAMIČ, France: Bibliografija, III, 179 197 Oton Župančič med nami, X, 205 19K Stiki Juša Kozaka in Louisa Adamiča, XIII, 99 199 Stiki luša Kozaka z, Louiscm Adamičem, XV, 11 1 200 ADAMIČ, Louis: Večerja v Beli Hiši (Prevedla Zarja Pcrovšck), I, 121 201 Zapisek Louisa Adamiča o vasi Dražgošc in o dražgoški bitki v delu Moja rodna dežela. Prevedel in predgovor napisal Janez Tomšič, X, 247 202 A.ILEC, Rafael: Dr. Stanko Vurnik (1898—1932), V, 189 20.3 ANDERSON, David: Spominske slovesnosti ob 30-lctnici smrti Louisa Adamiča, XII, 103 204 BABARIČ, Štefan: Razstava o Jurčiču v Slovanski knjižnici, XII, 95 205 Jurčičeva odločitev za časnikarstvo, XIII, 75 206 Jurčičeva Muljava, XIV, 135 207 Ljudski pripovednik France Jaklič-Podgoričan, XV, 71 208 BASSIN, Aleksander: Viktor Magvar 1934—1981, XIII, 119 209 BATTELINO Baranovičcva, Balbina: Spomin na sodelovanje z igralcem Lojzetom Potokarjcm, XI, 205 210 BOJC, Etbin: Fran Jaklič-Podgoričan kot pripovednik, III, 151 211 Manj znana pesnika. Pesnik Stane Novak, IV, 147 212 Lirične simfonije Poldeta Oblaka, IV, 161 213 ladost v Dobrcpoljah, V, 193 214 Mladost v Dobrcpoljah, VI, 163 215 Internirani na Rabu, VI, 181 216 Mladost v Dobrepoljah III, VII, 231 217 BRATKO, Ivan: Orel in korenine, IX, 233 218 Ob drugi izdaji Orel in korenine, XII, 119 219 BREG AR, Darja: Pesmi, XIII, 193 220 Pesmi'85, XIV, 175 221 Pesmi III, XV, 128 222 BUČAR, Simon: Akva XIV, 177 223 BUDKOVIČ, Cvetko: Smarski šolmašter Matevž Kračman kot pesnik, 11, 119 224 Osnovna šola v Šentjurju (Podtabor), V, 137 225 Sveto Marolt, leta šolanja, VII, 189 226 Jane/ Skcrbinc, učitelj m skladatelj. Vil. 209 227 Osnovna šola v Višnji gori, VIII, J47 228 Prvi utripi kulturnega delovanja v Grosupljem-(1909—1920), IX. 141 229 Godbe v občini Grosuplje, IX, 147 230 Kulturno in prosvetno prizadevanje v Grosupljem od 1918 do 1941, X. 171 231 Govor, XII, 99 2.32 Našel sem svoj poklic, XIV, 179 233 CEVC, Emilijan: Štukaturc v stiškem vhodnem stolpu i/ leta 1620, XIII, 161 234 CHRISTIAN A., Henry: 1/ dveh domovin do enega sveta, VIII, 99 2.35 Adamičevi prevodi in i/bor jugoslovanskih /godb, X, 215 236 CIGLENEČKI, Slavko: Utrdba Korinjski hrib v arheoloških obdobjih, XIII, 145 237 DOBROVOLJC, Breda: Hodila je, X, 234 238 DOLANC Marolt, Marija: Razvoj SploinOizobraževalne knjižnice Grosuplje, VIII, 199 239 DOLENC, Milan: Prispevek dr. Marka Gcrbca o goveji kugi, VI, 151 240 Kozmijana s Krke, patrona živine, VII, 173 241 Stiska okolica je bila središče ljudske medicine, VII, 179 242 DUŠA, Vida: Ko pride večer, X, 237 243 ERJAVEC, Mira: Ljudsko življenje v delih Josipa Jurčiča, VIII, 171 244 Ljudsko življenje v delih Josipa Jurčiča, IX, 213 245 FISTER, Peter: Tabor nad Ccrovim, VII, 155 246 ERBEŽAR, Ivo: V tovarni / Miguclom Martijcm, Pripoved prijatelja, XIV, 177 247 Črtica, XV, 124 248 GABROVEC, Stane: Trideset let arheološkega izkopavanja v Stični, VII, 143 249 Virsko mesto, IX, 111 250 Dolga pota stiskih izkopanin, X, 127 251 Slovenska arheologija v ameriški publicistiki, XI. 179 252 GALE, Ana: Prvi izbor pesmi Ane Galctove (Uredil M. Dolgan), I, 125 253 GLAVAN, Mihael: Adamičeva zapuščina v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, XIII, 109 254 Korespondenca Louisa Adamiča v NUK, XV, 101 255 GI.UVIČ, Goran: Tri pesmi, XV, 126 256 GOBEC, Edvard: Ivan Zorman (1889—1957), XIV, 155 257 GREGORIČ, Jože: Pesmi Andreja Kančnika, II, 85 258 Ivan Cankar in Franja Opeka, III, 139 259 Še ena Kančnikova pesem, X, 243 260 GRIL, Vatroslav: Spomini na Louisa Adamiča, IV, 237 261 GROM, Meta: Tri črtice, VII, 261 262 JARC, Mihaela: Pesmi, VI, 231 263 KASTELIC, Franc: Hrepenenje, VII, 251 264 KASTELIC, Jože: Arheološka najdišča v občini Grosuplje, V, 119 265 Jurčičevo zanimanje za prazgodovinske gomile v Stični, XI, 175 266 KMECL, Matjaž: Jurčičevo uveljavljanje slovenskega romana, XI, 151 267 KLEMENČIČ, Matjaž: Ob osemdesetletnici rojstva Louisa Adamiča, XI, 197 268 KNAFELJ, Avguštin: Postani osebnost, Poti, Zakaj, XIV, 176 269 Izpovedi, XV, 127 270 KOČIJ AN, Gregor: Iz referatov na simpoziju ob 100-lctnici Jurčičeve smrti, XII, 77 271 KO/LEVČAR, Tone: Četrti kulturni teden v Šentvidu pri Stični, VI, 199 272 KOZLEVČAR Černelič, Ivana: Meta, VI, 223 273 Ivan Zore (1880—1952), XIV, 165 274 Literarno delo pisatelja Ivana Zorca, XV, 79 275 KRALJ, Mateja: Moji najdražji spomini, XIV, 181 276 KRAŠOVEC, Stane: Louis Adamič pri delu, XV, 119 277 KRIŽMAN, Bojana: Slutila sem te v vetru, X, 235 278 KRIZMAN, Mirjana: Na pečini preloma, X, 235 279 KURENT, Andrej: Igralska družina Potokarjcv, VIII, 139 280 KURENT, Tine: Kulturna karta občine Grosuplje, V, 125 281 LAH, Ivan: Brambovci, VI, 159 282 LAVRIČ, Brigita: Kaj je resnično prijateljstvo, X, 238 283 LAVRIČ, Mateja: Zima, X, 234 284 Moja najljubša žival, X, 241 285 LJUBIC, Franc: Rimske ceste na območju sosednje občine Grosuplje z aplikacijo na prazgodovino in srednji vek, IX, 123 286 LOGAR, Janez: Ob izidu Jurčičevih člankov in pisem, XIV, 145 287 LOKAR, France: Štiri pesmice, VI, 227 288 Štiri pesmi, XV, 129 289 LUČOVNIK, Hilda: Čas in želje, ki postajajo potreba in zahteva, V, 209 290 Prvo leto dela in življenja v novi šoli v Grosupljem, V, 21 I 291 Prvo srečanje mladih literatov — sodelavcev šolskih in mladinskih glasil v občini Grosuplje, IX, 273 292 Utrinki iz, življenja v kulturnih društvih občine Grosuplje, X, 231 293 Mladi pesniki'in pisatelj, X, 233 294 Drugo srečanje mladih literatov, XI, 211 295 Kulturne dejavnosti s prispevki mladih piscev, XIII, 173 296 MAHNIČ, Jože: Oton Župančič in Louis Adamič, XIII, 85 297 Človeška in ustvarjalna podoba Staneta Novaka, XIV, 149 298 MAŠTRUKO, Tomo: Ob 25-letnici smrti Louisa Adamiča, VIII, 107 299 MIHELIČ, Mira: Podoba Louisa Adamiča, III, 169 300 MIKUŽ, Jure: Freske iz 16. stoletja v cerkvi na Taboru pri Grosupljem, IV, 181 301 Prvi »portret« krajine v slovenskem slikarstvu. V, 127 302 Župna cerkev v Šmarju in njeno umetnostno bogastvo, VI, 131 303 Rastlinstvo kot likovni motiv, VII, 165 304 Nova dognanja o slikarstvu hrvaške skupine, X, 163 305 MIKUŽ, Stane: Kipar Stane Kcržič, IV, 191 306 Slikar Tone Kralj, V, 177 307 Slikar Ferdo Vesel, VI, 209 308 Slikar France Zupan, VIII, 207 309 Konrad Črnologar, IX, 229 310 Zanimiva pravda iz 17. stoletja, X, 155 311 MODER, Janko: O prispevku Ferdinanda Kolcdnika k Jurčičevi poti po svetu, XII, 59 312 MURKO, Vladimir: Univerzitetni profesor Janez Kopač, IX, 223 313 MULLER, Jakob: Slovnica krajevnih imen grosupeljske občine, XIII, 123 314 Scmenje Literarnega kluba, XV, 123 315 NOVAK, Anka: Vzajemna pomoč na vasi — na primeru Zdenska vas, VIII, 185 316 Kmečka naselja in stavbarstvo v Dobrcpoljski dolini, IX, 165 317 NOVAKv Jože: Balada o velikih številkah, VII, 251 318 PEJOVIC, Ksenija: V borbi sc je kalila naša vojska, X, 239 319 PERME Gale, Frančiška: Puščava pod Taborom, XIII, 189 320 PEROVŠEK Pelko, Janez: Moj oče, I, 131 321 Kozolci, II, 81 322 Osem pesmi, V, 213 323 Kapelica svetega Antona, V, 221 324 Partizanska poroka, VI, 203 325 Kam ste skrili boga, VIII, 121 326 Stanovanjska stiska 1951, X, 251 327 Tihi gozd, XII, 123 328 POTOKAR, Tone: Bosno gremo obiskat, VI, 205 329 Cankar in Župančič v beograjski izdaji (1933 do 1934), VIII, 89 330 Josip Jurčič in jugoslovanski svet, XI, 161 331 POTRČ, Ivan: Igralčeva hvala, XI, 203 3.32 PRAČEK Krasna, Anna: Spomini na Louisa Adamiča, IX, 239 333 Spominske slovesnosti ob 30-letnici smrti Louisa Adamiča, XII, 105 334 RAJHMAN, Jože: Primož Trubar in njegov pomen za slovensko kulturo XIV 127 335 REISP, Branko: Stara pravda, VII, 139 336 SCHILER, Snežana: »Čunk«, X, 2.36 337 SIMONITI, Primož: Humanist Luka iz Dobrcpolj, VI, 141 338 STRIKC1J, Jane/: Verzi naših občanov, III, 177 339 ŠARI", Fanči: Narodopisci na Grosupeljskem, XIII, 133 « 340 ŠOŠTARIČ, Peter: Razmah Kulturnih tednov v Šentvidu pri Stični, VIII, 167 341 TOMŠIČ, Jane/: Spominske slovesnosti ob 30-lctniei smrti Louisa Adamiča, XII, 10.3 342 Pesem v spomin Fouisa Adamiča, XII, 117 343 Adamičeva dela o Jugoslaviji, IX, 251 344 TRONTEL.I, Alenka: Kaj smo delali in kaj se dogaja okrog nas, VI, 19.3 345 Življenje ni nikjer tako črno, VII, 253 346 Veselili smo se pred letom dni, VIII, 125 347 UČFNEC 2. razreda: Naša vas, X, 240 348 Referendum na Grosupljem, X. 240 349 UČINKA I. razreda: Tita imam rada, X, 241 350 VALENTINČTČ, Stane: Kozja Miea, XV, 131 351 VATOVEC, Prane: Primož Trubar, prvi slovenski urednik, dopisnik in novičar, IV, 169 352 Levstikova pomembna vloga v slovenskem časnikarstvu. V, 161 353 VECOLI, Rudolph: Louis Adamič in sodobno iskanje korenin, XI, 187 354 VILFAN, Joža: Spominske slovesnosti ob 30-letnici smrti Louisa Adamiča, XII. 107 355 VUKELIC, Katka: Tebi v zahvalo in spomin, X, 237 356 ZADNIKAR, Marijan: Stična v luči novih odkritij, VIII, 129 357 Zgornja Draga pri Stični, X, 147 358 ZA.IC, Maja: Moja vojna, X, 234 359 ZAJC, Miliaela: Bobnarje vi spomini, VI. 157 360 ŽITNIK, Janja: Stiki Louisa Adamiča z Edvardom Kardeljem. XV, 91 361 KRONIKA IN RAZGLEDI (A): Stoletnica ceste Grosuplje—Novo mesto, I, 177 362 Taborsko gibanje na Dolenjskem, 1, 177 .363 ADAMIČ, F ranec: Spominski muzej Louisa Adamiča. I, 175 .364 Razvoj in gospodarska vloga zadružništva v Dobrcpoljah, II, 167 365 Vodna kolesa, mlini, stope in žage, IV, 295 366 Naši kraji in ljudje, IV, 309 367 Naši kraji in ljudje, V, 259 368 Mlinska kolesa, stope in žage. V, 275 369 Naši kraji in ljudje, VI, 289 370 Mlinska kolesa, mlini, stope in žage, VI, .305 .371 Naši kraji in ljudje, VII, 319 272 Vodna kolesa, mlini, stope in žage, VIII, 22.3 37.3 Naši kraji in ljudje, VIII, 265 374 Naši kraji in ljudje, IX, .323 .375 Naši kraji in ljudje, X, 335 376 Naši kraji in ljudje, XI, 261 377 Bibliografija občine Grosuplje. XII, 209 378 Naši kraji in ljudje, bibliografija občine in občanov. XIII, 217 379 Bibliografija občine Grosuplje. XIV, 207 380 Črtomir Zorcc, XV, 155 381 Bibliografija občine Grosuplje, XV, 163 382 AIII.IN, Ivan: Vodovodni sistemi in lokalni vodovodi, III, 201 383 BENKO, Ivan: Mlekarna Kmetijskega društva v Dobrcpoljah, II, 181 384 BITENC, Ani: Iz. osmrtnic za Tonetom Potokarjem. XIV, 195 385 BO.IC, Etbin: Prcdstolctnc šole v grosupeljski občini. I, 155 386 Šole v grosupeljski občini, II, 127 387 BRAS, Ljudmila: Lončarska zbirka v gradu Podsmrcka, IX, .309 388 BUDKOVIČ, Cvetko: Šolsko in kullurnoprosvctno delo, II, 151 389 Osnovna šola na Kopanju, VI, 245 390 Osnovna šola na Ilovi Gori, VI, 267 391 Glasbena šola v Grosupljem, VI. 269 .392 Iz Višnjcgorske mestne in šolske kronike. VII. 287 393 Pet let delovanja Glasbene šole v Grosupljem, XI, 229 394 Prosvctnokulturno življenje v Žalni med obema vojnama, XII, 143 395 CHRISTIAN A., Hcnrv: Ponovno predstavljamo louisa Adamiča, V. 273 396 DOLENC, Anton: II. kulturni teden v Šentvidu pri Stični. IV, 219 .397 DULAR, Metod: Motvoz in platno — rojstno mesto sodobnega računovodstva in kontnega plana v Jugoslaviji, VIII, 215 3°8 Lan in konoplja, IX, 303 399 Alojzij Mihcvcc, XII, 229 400 GABROVEC, Stane: Nova ameriška knjiga o Stični, XII, 129 401 GALE, Edo: Deset let glasbene šole na Grosupljem, XIII, 213 402 GALE, Jože: Trije filmi o Kekcu, I, 151 40.3 GLAVAN, Mihael: Osemdeset let profesorja Jožeta Gregoriča, XV, 153 404 GOBEC, Radovan: II. kulturni teden v Šentvidu pri Stični, IV, 219 405 GOLIČNIK, Justi: Dobro gospodinjenje je pogoj za uspešno gospodarjenje na kmetiji, VI, 321 406 JARC, Mihaela: Pregovori iz okolice Višnje gore, VII, 295 407 Iz dedovc knjige, VII, 296 408 Iz dedove knjige, VIII, 245 409 JENKO, Andrej: Prispevek k zgodovini zdravstvene službe v občini Grosuplje, II, 165 410 KALAR, Franc: Začetek in razvoj mehanične in šoferske dejavnosti v Ivančni gorici z okolico, XI, 293 411 KASTELIC, Jože: Stane Mikuž. (1913—1985), XIV, 197 412 KIKELJ, Lojze: Ob izidu knjige POMNIKI NOB občine Grosuplje, XV, 151 413 KOORDINACIJSKI odbor: Samostan Stična — kulturni in zgodovinski spomenik, XIII, 199 414 KOTAR, Marjan: Začetek VIL Kulturnega tedna v Šentvidu pri Stični, dne 26. junija 1976, VIII 289 415 KOZLEVCAR, Tone: II. kulturni teden v Šentvidu pri Stični, IV, 219 416 Tretji kulturni teden v Šentvidu pri Stični, V, 257 417 KURENT, Andrej: Italijanski prevod knjige Kozmogram stiske bazilike, XII, 141 418 Maske Maksa Furijana, XIV, 201 419 KURENT, Tine: Valvazorjevc Prapročc in njihove poznejše prezidave, I, 167 420 Bibliografija Louisa Adamiča, IV, 259 421 Litož.clcz.ni polfabrikati in drugi izdelki dvorske železarne v grosupeljski krajini, XIII, 203 422 Delincacija graščine Brinje pred Grosupljem, XIII, 209 423 Slovenci v ptarvardski enciklopediji ameriških etničnih skupin, XV, 139 424 Rimski nagrobnik iz Stare vasi pri Grosupljem, XV, 149 425 LENIČ, Pavla: Zavrh in njegovi ljudje, VII, 297 426 LESJAK, Janez: 50 let (odkritja) Taborske jame, VIII, 221 427 LUČOVNIK, Hilda: Poimenovanje osnovne šole po Louisu Adamiču in otvoritev, IV, 227 428 22. december — praznik JLA, IX, 301 429 Tretje srečanje urednikov mladinskih glasil, XII, 159 430 MAROLT", Janko: Mojc prigode pri prevozih čebel na pašo, XI, 251 431 Čebelar Amon Žitnik, XI, 251 4.32 MAROLT, Jožc:"Poimcnovanjc cest in ulic v naselju Grosuplje, II, 185 433 Občinska kronika 1969—70, III, 221 434 Občinska kronika, IV, 287 435 Kronika občine Grosuplje v letih 1971—7.3, V, 245 436 Občinska kronika 1973—74, VI, 271 437 Kronika občine Grosuplje, VII, 305 438 Kronika občine Grosuplje, VIII, 255 439 Kronika občine Grosuplje od leta 1976 do 1977, IX, 281 440 Občinska kronika 1977—78, X, 313 441 MELIK, Vasilij: Dcžclnozborovskc volitve 1861 —1895 na današnjem grosupeljskem ozemlju, V, 225 442 Volitve od leta 1907 do 1927 na današnjem grosupeljskem ozemlju, VI, 235 443 Nekdanje občine v občini Grosuplje, VII, 273 444 MIKUŽ, Stane: Jakopičeve pečine, VII, 283 445 MODER, Janko: Umrl je Tone Potokar (1907—1985), XIV, 18.3 446 Nekaj spominov na Toneta P Otoka rja, XIV, 185 447 Potokarjcv zbornik in Potokarjeva listina, XV, 135 448 MOIIORIČ, Ivan: Boj za Dolenjske železnice, X, 295 449 MURKO, Vladimir: Višnjanka Terezija Kastelic — druga žena Josipa Rcssla, XII, 169 450 MULLER, Jakob: Grosupeljske kovačnice, X, 305 451 Kovačnicc in kovači na Spodnji Slivnici, XI, 241 452 Antologija slovenske ameriške literature, XII, 157 45.3 Kovači in kovačije v Šmarju-Sap, Ponovi vasi in Podtaboru, XII, 197 454 Jubilej pesnika Franceta l.okarja, XV, 159 455 OTOREPEC, Božo: Ob 500-lctnici mesta Višnja gora, X, 277 456 PAJNIČ, F rane: Jurčičeva domačija — muzej na prostem, XIII, 197 457 PF.ROVSEK Pclko, Jane/.: Bolničarka, IV, 245 ' 458 PEiRTL, Eman: Zdravstvena služba v zdravstveni zadrugi Ponikve — Dobrcpolje, VIII, 237 459 PERVANJA, Mirko: Višnja gora in njena okolica, II, 199 460 POTOKAR, Jone: Variacije na temo prevajanja. I, 135 461 RODE, Matej: Tone Potokar in bolgarska književnost, XIV, 188 462 ROGELJ N., Janko: Spominska ustanova Louisa Adamiča v ('levclandu, II, 195 463 SEDEJ, Ivan: 80-lctnica slikarja Gahricla Humeka, XV, 157 464 SELIGER, Drago: Spomini na Louisa Adamiča, IV, 227 465 SMOLI J. Viktor: Za Tonetom Potokarjcm, XIV, 192 466 SPOMENICA o nadaljnjem delu za spominski muzej Louisa Adamiča in pripravah za ustanovitev Slovenskega izseljenskega muzeja, lil, 231 467 STRGAR, Jože: Preureditev velikega dvorišča, XV, 143 468 SKERL, France: Bibliografija o narodnoosvobodilnem boju na ozemlju občine Grosuplje, IV, 201 469 SKRJANC, Alojz: Splošno gradbeno podjetje Grosuplje — od ustanovitve do danes, II, 187 470 ŠLEBINGER, Ciril: Geološke razmere Dobrcpolja, III, 191 471 ŠOŠTARIČ, Peter: Od letos Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, IX, 317 472 ŠPOLAR, Ivan: 30 lel Lovske družine Grosuplje. VIII, 279 473 ŠIIMRADA, Janez: Trgovina s turjaškim železom na Reki sredi 15. stoletja, XI, 221 474 TRENC Frclih, Irena: Predlog za Potokarjcvo listino, XIV, 194 475 TRSAR, Marijan: Prva umetnostna galerija v občini Grosuplje, XIII, 201 476 VALEN IINCIC, Stane: Lov na območju sedanje občine Grosuplje po drugi svetovni vojni, III, 211 477 30 let Lovske družine Grosuplje, VIII, 279 478 VOVKO, Andrej: Podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda na območju občine Grosuplje, XII, 179 479 ZA DNI K AR, Marijan: Tuji odmevi na knjigo o Stični, XII, 137 480 ZUPANČIČ, Beno: Spomini na Louisa Adamiča, IV, 227 481 ZUPANČIČ, Slavko: Družbene službe in dejavnosti, IV. 261 482 Razvoj in organizacija zdravstvene službe, IV, 271 48.3 ŽGANJF.R, Branimir: Zmeraj delaven in na tekočem, XIV, 191 484 ŽITNIK, Alojz: 700-lctnica Višnje Ciorc, I, 178 485 Stoletnica gospodarske vezi Dolenjske s Trstom, I. 178 486 IMENSKO KAZALO AVTORJEV (A) 363—364 ADAMIČ France 7, 90—92, 198—201, 365—383 ADAMIČ Louis 8, 202—203 ADAMIČ Miha 9.3 AHI.IN Ivan 94—98, 384 A.ILEC Rafael 204 AMBROŽIČ Lado 9 ANDERSON David 205 ANDOL.IŠEK Ludvik 99 BABARIC Štefan 206—209 BASSIN Aleksander 210 BATTE1.1NO Baranovičcva Balbina 211 BENKO Ivan 385 BITENC Ani 386 BOHINEC Valtcr 100 BO.IC Etbin 212—218, 387—388 BOLE Jože 101 BOLE Jone 10, 102 BOR MATEJ 11 — 13 BORISOV Peter 103 BRAS Ljudmila 389 BRAJKO Ivan 219—220 BREOAR Darja 221—223 BREGAR Ilija 104 BUČAR Simon 224 BUDKOVIČ Cvetko 14—15, 105—109, 225—234, 390—396 CEVC Emilijan 235 CURISTIAN A. Ilenry 236—237, 397 CIGLENEČKI Slavko 238 DOBROVOLJC Breda 239 DOLANC Marolt Marija 240 DOLENC Anton 398 DOLENC Milan 241—243 DOLGAN Milan 16 DULAR Metod 17—19, 399—401 DUŠA Vida 244 ERJAVEC Mira 245—246 ERŠTE Julijana 110 FERLEŽ Ivan 20 FILIPIČ France 21 FISTER Peter 247 ERAS Stanislav 11 I FRBEŽAR Ivo 248—249 GABROVEC Stane 250—253, 402 GALE Ana 254 GALE Edo 403 GALE Jože 22—23, 404 GLAVAN Mihael 255—256, 405 GLUVIĆ Goran 257 GOBEC Edvard 258 GOBEC Radovan 406 GOLC Švigclj Edvard 24 GOLIČNIK Justi 407 GORJAN Bogo 25 GRADIŠNIK Fcdor 112 GREGOR1Č Jože 113, 259—261 GRIL Vatroslav 262 GROM Meta 263 GRUDEN Franc 114 GUČEK Milan 26—28 HREŠČAK Bebler Vera 29 JARC Mihaela 264, 408—410 JENKO Andrej 411 JENKO Darka I 15 JI IRCA Stane 116 JURČIČ Ciril 30 KALAR Franc 117, 412 KASTELIC Franc 265 KASTELIC Jože 118, 266—267, 413 KMECL Matjaž 268 KIKELJ Loj/c 414 KIMOVEC Žiga Franc 31—32 KLEMENČIČ Matjaž 269 KLOPČIČ France 33 KNAFELJ Avguštin 270—271 KOCIJAN Gregor 272 KOLAR Domen Vilko 34 KOORDINACIJSKI odbor 415 KOŠAK Grega 119 KOŠČAK Janez 120—123 KOTAR Marjan 416 KOZLEVČAR Tone 124, 273, 417—418 KOZLEVČAR Černelič Ivana 274—276 KRALJ Mateja 277 KRAMAR Janez 35 KRAŠOVEC Anton 125 KRAŠOVEC Stane 278 KREVS Ive 36—39 KRIZMAN Bojana 279 KRIZMAN Mirjana 2X0 KURENT Andrej 2X1, 419—420 KURENT Tine 282, 421—426 LAH Avguštin 40 LAH Ivan 283 LAVRIČ Brigita 284 LAVRIČ Mateja 285—286 LENIČ Pavla 427 LES.IAK Janez 41—42, 126—1.30, 428 I.IKOVIČ Angclea 134 L.IUBIČ Erane 287 LJUBIC Lojze 131 — 1.32 LOGAR Janez 288 LOKAR France 289—290 LOVŠIN Nace 133 LUČOVNIK Hilda 1.35—138, 291—297, 429—431 LUZAR Janez 43—44 MAHNIČ Joža 298—299 MAROI.T Anton 139 MAROIT Janko 140—144, 432—433 MAROI/I Jože 145—146, 434—442 MAŠI RUKO Tomo 300 MELIK Vasilij 443—445 MENDIŽEVEC Valentin 147, 148 MIIIIJJČ Mira 301 MIKLIČ Marjan 149—150 MIKUŽ Jure 302—306 MIKU/. Metod 45—52 MIKU/. Stane 151, 307—312, 446 MODER Janko 313, 447—449 MOHORIČ Ivan 450 MURKO Vladimir 314, 451 MUI.I.ER Jakob 152—154, 315—316, 452—456 NOVAK Anka 317—318 NOVAK Jože 319 OSOI.NIK Riipena Mara 53 OSOLNIK Bogdan 54—55 OTOREPEC Božo 457 PA.INIČ Franc 458 PEJOV1Č Ksenija 320 PERME Galc Frančiška 321 PEROVŠEK France 6, 56—60 PEROVŠEK Pclko Janez 61—67, 155, 322—329, 459 PERTL Eman 460 PERVANJA Mirko 461 PETR1Č Vinko 156—157 PIRKOVIČ Kocbek Jelka 158 PI.ANINC Marjan 159 PODKORITNIK Dobruška 160 POLIČ Radko 68 POTOKAR Ione 330—332, 462 POTRČ Ivan 333 POVŠE Rudi 161 PRAČEK Krasna Anna 334—335 RA.IIIMAN Jože .3.36 REISP Branko 3.37 RODE Matej 463 ROGELJ N. Janko 464 SCI III I R Snežana 1.38 SI 1)1 .1 Ivan 465 SELIGER Drago 466 SELIŠKAR Tone 69 SEMIČ Daki Stane 70 SIMONČIČ Anton 162 SIMONITI Primož 339 SKUPINA avtorjev 163 SMOLEJ Viktor 467 SO.IAR Mile 164 SPOMENICA 468 STANIČ Ciril 165 STANTE Skala Peter 71—72 STRGAR .lože 166—167, 469 STRIKCIJ Janez 340 STRLE Franci 73 ŠARF Franci 341 ŠEME Jože 74 ŠKERL France 470 ŠKRABAR Stane 168 ŠKRJANC Alojz 169—170, 471 ŠLEBINGER Ciril 171 — 172, 472 SONC Lojze 173 ŠOŠTARIČ Peter 342, 473 ŠPOLAR Ivan 474 ŠUMRADA Janez 475 TANCIK Rudi 174 TOMŠIČ Janez. 343—345 TRENC Frclih Irena 476 TRONTELJ Alenka 75, 175, 346—348 TRONTELJ Alojz. 176 TRONTELJ Franc 177 TROŠT Ivan 76, 178 TRŠAR Marijan 477 UČENEC 2. razreda 349—350 UČENKA I. razreda 351 VALENTINČIČ Stane 77—85, 179—180, 352, 478—479 VATOVEC Fran 181, 353—354 VECOLI Rudolph 355 VIDIC Jože 86 VILFAN Joža 356 VOVKO Andrej 480 VUKELIČ Katka 357 VvTNKLER Vcnčeslav 87—88 ZADNIKAR Marijan 358—359, 481 ZAJC Maja 360 ZAJC Mihaela 361 ZGONC Edo 89 ZUPANČIČ Beno 482 ZUPANČIČ Slavko 182—193, 483—484 ŽAGAR Cilka 194—195 ŽGANJER Branimir 485 ŽITNIK Alojz 486—487 ŽITNIK Janja 362 ŽITNIK Olga 196—197 t) DELNIŠKA DRU2BA 61000 Ljubljana, Linhartova 11 a, p.p. 99, Jugoslavija Telefon: 312-067, tajništvo Telex: 31880 IMOS ZP YU Telefax: 325-962 324-145 domači trg 320-946 tuji trg 316-663 finance V okviru naše dejavnosti na domačem in tujem trgu vam nudimo: — inženiring, svetovalni, organizacijski, finančni, izvedbeni — projektiranje vseh vrst objektov, instalacij in opreme — vodenje izgradnje kompleksnih stanovanjskih, industrijskih, turističnih, javnih, poslovnih objektov in infrastrukture Ko boste razmišljali o investiranju, se posvetujte z Imosom — pričakujemo vas! ELEKTROTEHNIŠKO PODJETJE GROSUPLJE ELEKTROSERVICE p.p. 61290 Grosuplje, Cesta na Krko 9 Telefoni: 772-622, 772-015 • ELEKTROINSTALACIJE — PROJEKTIVA IN IZVEDBA • NIZKONAPETOSTNE RAZDELILNE OMARE IN NAPRAVE • INDUSTRIJSKA ELEKTRONIKA IN AVTOMATIKA • KLJUČAVNIČARSTVO IN KOVINSKA GALANTERIJA Proizvodnja kruha in peciva, d.o.o. 61290 Grosuplje, Gasilska 2 telefon: n.c. (061) 772-422 ekspedit pekarne 771-143 žiro račun: 50130-601-31091 pri SDK Grosuplje V novi, najsodobnejši pekarni v Ljubljani in prenovljeni pekarni v Grosupljem pečemo najrazličnejše vrste kruha in peciva, ki ga je moč dobiti v naši, domžalski in vseh ljubljanskih občinah. V naši specializirani prodajalni v samostanu v Stični pa je mogoče kupiti kvalitetne živilske in druge proizvode, ki so tradicija tega in širšega dolenjskega področja. i= zavarovalna skupnost triglav n solo Ijubljana OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA, Miklošičeva 10 Vam nudi vse vrste — premoženjskih — življenjskih — nezgodnih — kmetijskih in — transportnih zavarovanj POSLUŽUJTE SE ZAVAROVALNE ZAŠČITE PRI ZAVAROVALNI SKUPNOSTI OBMOČNA SKUPNOST LJUBLJANA PREDSTAVNIŠTVO GROSUPLJE, TABORSKA 3 Telefon 771-441 TEKSTILNA TOVARNA Motvoz in platno p.o. GROSUPLJE 61290 GROSUPLJE —TABORSKA 34 TELEFON: (061) 771-311 TELEX: 31498 YU MOTVOZ TELEFAX: (061) 771-096 TELEGRAM: MOTVOZ GROSUPLJE ŽELEZNIŠKA POSTAJA. GROSUPLJE TEKOČI RAČUN: SDK 50130-601-31002 V tovarni izdelujemo: — kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in prehrambene industrije; — polipropilenske vreče za moko, sladkor, pšenico in razna semena; — ventil vreče za polnjenje na avtomatskih polnilnicah za sladkor, gnojila in podobno; — kontejner vreče za 1000 do 1500 kg cementa ali drugega granuliranega materiala; — motvoze in vrvi iz konoplje ali polipropilena, polipropilenska vodila za hmelj ali stročnice, veziva za kmetijstvo in druge podobne namene. V proizvodnem programu imamo kvalitetno polipropilensko štapel vlakno od 6,7dtex do najbolj grobega 110dtex — v različnih barvah. Se priporočamo! BLACK & DECKER VEČNAMENSKA ŽAGA ALLIGATOR P 41-11 , REZ ZA REZOM DO USPEHA; HITRO, ČISTO IN VARNO BLACK & DECKER, ZANESLJIVO ORODJE ZA ZAHTEVNA DELA Vrhunska kakovost, najmodernejša tehnologija in inovativnost so odlike orodja vodilnega proizvajalca električnega ročnega orodja na svetu. Black & Decker nudi bogato izbiro električnega orodja za vsakogar: za delo v industriji, obrtnih delavnicah, doma in na vrtu. Večnamenska žaga Alligator P 41-11 z močjo 1100VV in dolžino reza 295 mm resnično »grize«. Odlikuje jo sistem žaganja z dvema listoma, ki se premikata drug ob drugem. Elektronska nastavitev hitrosti omogoča hitro in varno žaganje vseh vrst lesa, vezanih plošč, plastike in plinobetona. Žaga brez tresljajev in povratnih udarcev. Z blokiranim gumbom ustavimo delovanje v treh sekundah. Za lažje delo je žaga opremljena z dodatnim ročajem, ki ga lahko hitro in enostavno namestimo. Z njegovo pomočjo lahko natančno in brez napak žagamo tudi na težko dostopnih mestih. Oprema: komplet žaginih listov, varovalo listov, šestrobni ključ. Dodatne informacije o proizvodnem programu vam bomo z veseljem posredovali na naslovu: > BLACK DECKER 1M Black & Decker, 61290 Grosuplje, Brvace 11, tel. 061/773-511. 350-članski kolektiv vam nudi v svojih 38 trgovinskih in 17 gostinskih poslovnih enotah v občinah Grosuplje, Kočevje in Ljubljana Vič-Rudnik vse trgovske in gostinske usluge. Posebej vas vabimo v naše oskrbovalne centre v Grosupljem, Škofljici, Ivančni Gorici, Šentvidu, Višnji Gori, Dobrem polju in v novi center v Stični. S pohištvom vas oskrbimo v Grosupljem, Ivančni Gorici in Škofljici. Z železnino in gradbenimi materiali v Grosupljem, Ivančni Gorici in Dobrem polju. Z modnimi oblačili in tekstilom vas pričakujemo v naših poslovalnicah v Šentvidu, Dobrem polju, Ivančni Gorici, Škofljici in na novo preurejeni »Modi« v Grosupljem. Iz grosističnega centra v Grosupljem oskrbujemo družbena in privatna podjetja ter zasebnike. Iz tega centra opravljamo tudi konsignacijo za Podravko Koprivnica, Jadranka Vela Luka, Papir Videm Krško in Titov Drvar ter Incel Banja Luka. V vseh gostinskih lokalih vam nudimo gostinske usluge, prenočišča pa še v Hotelu Polževo, motelu Rubin in gostišču Pri Rusu. Posebej vam priporočamo edino samopostrežno restavracijo (v občini Grosuplje) PRI RUSU. / TRGOVINA, GOSTINSTVO tn TURIZEM _P_o____ telefon: (061) 772-315, 772-120 Priporočamo se za obisk s svojo enoto v Grosupljem, agencijami v Domu starejših občanov, v Ivančni Gorici in Dobrepolju _ljubljanska banka Gospodarska banka Ljubljana delniška družba -nm Iskra ISKRA — Baterije Zmaj, p. o. 61001 Ljubljana, Stegne 31 Telefon: h.c. 571-511 Telegram: Zmaj Ljubljana Telex: 31178 yu Zmaj Lj Telefax: 559-380 PROIZVODNI PROGRAM PRAVA BATERIJA PRAVO MESTO NAJDE Iskra Mercator — Rožnik SOZD Mercator, n.sub.o. trgovina na debelo in drobno ter gostinstvo, n.sub.o. TOZD trgovina na drobno 61000 Ljubljana, Trnovski pristan 2 telefon h.c. 271-061 direktor 222-166, 216-350 komercialni oddelek 222-714 kadrov, spi. služba 271-061 likvidatura 216-459 tekoči račun 50101-601-17590 Mercator — Trgoavto SOZD MERCATOR — KIT, n.sub.o. Trgovina, Servis p.o. 66000 Koper, JLA 25 A Prodajalna 234 Grosuplje Adamičeva 39 tel. n.c. (066) 25-271, telex 342-42, p.p. 139 žiro račun: 51400-601-13789 Dolomiti op»UNIVERZAL« IVANČNA GORICA p. o. Malo Hudo 4a telefon (061) 783- 043 uprava 784- 002 peskokop se ukvarja: — s pridobivanjem gramoza in peska, — opravlja prevoze, — nudi strojne storitve, — izvaja novogradnje in adaptacije makadamskih vozišč KOMUNALNO PODJETJE GROSUPLJE Cesta na Krko 7 61290 GROSUPLJE telefon 771-037, 772-311 direktor-telefaks 771-389 — gradnja vodovodov, kanalizacije, cest — komunalno opremljanje zemljišč — vzdrževanje komunalnih naprav —- strojne in prevozniške storitve — izvajanje zidarskih, pleskarskih in soboslikarskih del KOVINASTROJ Grosuplje Jugoslavija ES tovarna gostinske opreme 61290 Grosuplje, Adamičeva 36 telefon (061) 771-411, telex 31552 yu kogro telefax 771-435, 773-588 Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov. Izdelujemo pomivalne stroje, toplotne, hlajene, nevtralne in kombinirane elemente, točilnice in druge pulte, samopostrežne in ostale linije. Opravljamo razne storitve. Lastni projektivni biro. Servisna služba v vseh večjih krajih v Jugoslaviji. Predstavništva: Beograd, Niš, Sarajevo in Opatija. zavod za prostorsko, komunalno in stanovanjsko urejanje grosuplje, p.o. taborska 3, 61290 grosuplje, tel. 772-038 Dejavnost: — investicijski posli in inženiring za samoupravne interesne skupnosti in druge naročnike; — ekonomski posli, raziskave, analize, planiranje in svetovanje s področja urbanizma, komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter drugih družbenih dejavnosti; — komunalno opremljanje stavbnih zemljišč; — investitorstvo, organiziranje in opravljanje investicijskega in drugega vzdrževanja stanovanjskih hiš, poslovnih stavb in lokalov v družbeni in zasebni lasti; — nadzor nad gradnjo objektov v občini Grosuplje; — vsa strokovna dela za samoupravno komunalno skupnost, samoupravno stanovanjsko skupnost in skupnost za ceste občine Grosuplje cestno podjetje ljubljana Naslov: Stolpniška 10, 61112 Ljubljana Žiro račun: 50105-601-21462 Telefon: (061) 321-473 pri SDK Ljubljana Telefax: 328-653 Dejavnosti: — vzdrževanje in varstvo cest, — gradnja, rekonstrukcija in popravilo cest, — proizvodnja in prodaja bitumenskih materialov za ceste — postavljanje in vzdrževanje prometne in neprometne signalizacije in druge cestne opreme, — izdelava investicijsko-tehnične dokumentacije za nizke gradnje lesziina. sinoles Lesna proizvodnja Sinoles, p. o. 61295 Ivančna Gorica, Stantetova 9 telefon (061) 783-147 telefax (061) 783-066 Izdelujemo stavbno pohištvo in notranjo opremo za stanovanjske objekte, hotele, šole, vzgojnovarstvene ustanove in druge družbene objekte po individualnem naročilu. Poleg žagarske proizvodnje nudimo tudi druge obrtniške storitve. tovarna pletenin ljubljana 61211 ljubljana Šmartno telefon: (061) 554-342 telex: 31496 yu rašica telegram: rašica ljubljana Mercator — Kmetijska zadruga Stična Ul. II. grupe odredov 17, 61295 IVANČNA GORICA Tel.: 061 783-045, 783-022 Oskrbuje kmetijstvo z vsemi vrstami reprodukcijskih sredstev in kmetijsko mehanizacijo, organizira proizvodnjo in promet s kmetijskimi pridelki in živino, ter prideluje seme priznanih domačih in tujih sort krompirja. Na zalogi ima tudi prehrambeno blago, vse vrste gradbenega materiala in stavbnega pohištva. Ima lastno hranilno kreditno službo in lastno kmetijsko pospeševalno službo. GROSUPLJE, Adamičeva 51 TELEFON: 772-233 TELEX: 32114 YU INSTGR, TELEFAX 771-031 TEKOČI RAČUN: 50130-601-31182 IZVAJAMO INSTALACIJE: CENTRALNIH KURJAV, VODOVODA, PLINA, PREZRAČEVANJA. STAVBNO KLEPARSTVO IN IZOLACIJE! PPRTfieR TISKARNA IN POSLOVNE STORITVE 61290 GROSUPLJE, ADAMIČEVA 15. V naši tiskarni tiskamo obrazce, memorandume, vizitke, tabele, plakate, prospekte, kataloge oziroma vse po vaših željah in potrebah. V Knjigovodskem biroju vodimo knjigovodstva za krajevne skupnosti, družbenopolitične organizacije, podjetja in obrtnike. LESNINA MIZARSTVO GROSUPLJE Podjetje za izdelavo notranje opreme p. o. 61290 Grosuplje, Cesta na Krko 38 Telefon: 771-155, 771-233, 711-507 — Telex: 32154 MIGRO YU — Telefax: 772-418 — Žiro račun: pri SDK Grosuplje 50130-601-31070 Izdelujemo opremo za hotele, gostinske obrate, trgovine, upravne zgradbe. Režemo hlodovino za podjetja in zasebnike. ^%fY^M' Podjetje »Guma«, p. o. m v ■ I Mfl Brezje pri Grosupljem 1 c *WM /1 61290 GROSUPLJE VELETRGOVINA-PROIZVODNJA-KOOPERACIJE Telefonske številke: direktor: 772-200 vodja frs.: 773-302 finančno računovodski sektor: 771-163 komercialni sektor: 772-360, 772-363, 772-163, 773-403 skladišče: 772-166 GOZDNO GOSPODARSTVO LJUBLJANA Obrat za kooperacijo GOZDARSTVO ŠKOFLJICA — PE Grosuplje Gospodari z zasebnimi gozdovi s svojimi dejavnostmi: • gojitev gozdov • varstvo gozdov • izkoriščanje gozdov • dajanje lesa in drugih gozdnih proizvodov v promet • maloprodaja gozdnih sortimentov • gradnja gozdnih cest in poti ter drugih ustreznih objekov • izvrševanje storitev gozdarske službe za lastne in tuje potrebe Mercator-Farma Stična Stična 1, 61295 Ivančna gorica telefon: 061 783-017 telefaks: 061 783-280 — vzrejamo odojke, bekone, plemenske svinje — pridelujemo pšenico, koruzo, oljno repico, seno — pridobivamo organsko gnojilo Biorast z delovanjem deževnikov STOLARNA DOBREPOLJE TELEFON: 782 008 TELEGRAM: STOLARNA DOBREPOLJE 61312 VIDEM-DOBREPOLJE rrY>f\ motel V^J gro/uplje MOTEL GROSUPUE, Ljubljanska 65 Grosuplje restavracija — sauna — bazen — trgovina VETERINARSKI ZAVOD »ljubljanske regije« p.o.GROSUPLJE TELEFON: (061) 772-817, 771 -170 ŽIRO RAČUN: 50130-601 -31530 pri SDK GROSUPUE • opravlja neprekinjeno dežurno službo zdravstvenega varstva živali • odkriva in zatira kužne bolezni živali • opravlja umetno osemenjevanje govejih plemen, odkriva in odpravlja plodnostne motnje • opravlja veterinarski sanitarni nadzor v proizvodnji in prometu živali, živalskih proizvodov in živil živalskega izvora • neškodljivo odstranjuje poginule živali, ugotavlja vzrok pogina in skrbi za varstvo okolja • skrbi za izobraževanje posestnikov živali TRAIG, TRANSPORTNO PODJETJE, P.O. CESTA 2. GRUPE ODREDOV 17 61295 IVANČNA GORICA, JUGOSLAVIJA Opravlja in organizira prevoze s cestno motornimi vozili doma in v inozemstvu SLOVENUALES 9 stolarna Mercator — Dolomiti Poslovni sistem MERCATOR, d.d. d.d. Ljubljana 61111 Ljubljana, Trnovski pristan 2 Tel. H.C.: 271-061 direktor: 222-166 računovodstvo: 216-361, 222-847 likvidatura: 216-459 V svojih poslovalnicah na območju občine Ljubljana-Vič-Rudnik, Grosuplje, Vrhnika in Logatec nudimo našim potrošnikom vse vrste živil, gospodinjske potrebščine, gradbeni material, tekstilno blago, kozmetično blago, pohištvo in gostinske storitve; odobravamo tudi potrošniška posojila. OBRTNA ZADRUGA 61290 GROSUPLJE, OB GROSUPELJŠČICI 1/B telefon: 061/772-050, 772-876, 771-582 telefax: 771-579 t