406
 Omika in narodnost Pivčanov.
(Drugi zvon. *)
Spis ,,o omiki in narodnosti Pivcanov, ki so ga prinesle uiiidan „Novice", nekako prezgodaj bije na mrtvaški zvon, ko je Pivčan še dobro živ, in se še bolj oživlja. Naj se čuje tedaj tudi drugi zvon. Kar je bilo v predmarcovem času, ne velja po vsem danes več, in v oni čas spada, da je v postojnski šoli ne samo na deski namalanega oslička, temuč veliko sklenico na prsih ali rudeč iz bakra narejen jezik na hrbtu mogel nositi, kdor je slovensko besedo v šoli črhnil; tudi se ni poganjati več po blatni prevoženi tržaški cesti, ko je voz za vozom se tri in je človek raje med preganjanimi konjiči in voliči , kot v družbi modrih učenikov bival, in bolj vrage s pekla kot angelje z nebes klical.
Mislil bi človek, ki ni doma na Pivki, da je komaj ena, in še tista vsa ponemčena šola v celi strani, če namreč čuje dolgo jeremijado onega članka. Pa razun glavne šole v Postojni, so farne šole v Hrenovicah, v Slavi ni, in če se sme semkaj jemati soseščina, v Senožečah in v Vremah; poddružne šole pa so še v Šempetru, na Ubelskem in na Razdrtem. Šolske poslopja so vse trdne in večidel nove; če je postojnsko nekoliko tesno, pa ni slabo in nepristojno , in se bo tudi kmalo še zbolj-šalo; v Siavini je šolska hiša pred kacimi 15 leti sozidana, v Hrenovicah in v Šempetru pred 4 leti postavljena, v Senožečah pred kacimi 10 leti, na Razdrtem in na Ubelskem pa to leto kupljena. Vrt za drevesno šolo je v Postojni odločil na svojem bi. gospod Garzarolli, v Siavini in Šempetru pa daroval g. Kalister. To je zadosti znamnja, da se pospeševanje potrebne omike na Pivki ne zanemarja.
Kar se tiče pa narodne podlage šolskega uka, že sedanji šolski red ne dopušča več tistega nemčevanja na Slovenskem, kakoršno je bilo pred letom 1848 po godu. V Postojni se na glavni šoli ne more opustiti nemški jezik; pa začetek in konec se dela s slovenskim jezikom, in ne tare se sama sloveusko-uemška gramatika, temuč tudi zgolj slovenska Janežičeva slovnica. Kakošen duh da veje v tej šoli, je jasno pokazal govor o poslednji delitvi šolskih daril, ki je obsegal ljubezen do maternega slovenskega jezika, zraven godba in petje budivne slovenske pesmi: „Naprej zastava slave!" Da pa se v postojnski šoli nemščina ne meče ravno čez prag, o tem se ue drži samo zavoljo uradov , temuč zavoljo djanske potrebe iu koristi. Ce je vožnja cesta na Pivki bolj prazna , pa drdrajo zdaj parniki po železnici; na železnici pa ne vladajo in se ne vozijo goli Slovenci, in dostikrat nemščine potrebuje, kdor hoče kaj zaslužiti pri tej cesti. Postojnske jamske svečanosti tudi niso zgolj prazne veselice; svet se je dosti spremenil, in marsikteri dragi denarci od tistih veselic in pa zraven od posamskih ptujih obiskav ostajajo delavcom, služabnikom in krčmarjem v Postojni. Obiskovavci postojnske jame pa vendar niso zgolj Slovenci, ali tudi Iliri, Cehi, Poljaki in Rusi; in tako marsikterega Postojnca zadene potreba, da mora ktero po ptujem jeziku zakrožiti; še bi se potrebovalo več jezikov, ne samo nemški ali italijanski, še tudi francozki in angležki. Tudi Postojnec in drugi Pivčan ne ostaja in ne peča se samo v domovini; dostikrat je posiljen si tudi drugod pomagati, če hoče boljše obstajati. Ne bi bili pa Pivčani mašniki, zdravniki, pravo-slovci ali vojaški častniki, ako bi jih kaka šola ne bila poprej nemščine zvadila; sicer utegne kdaj sam slovenski jezik zadostiti, pa zdaj s tem še ni tako.   Tudi bi Pivčani
*) ,,Da se resnica prav spozna, je čuti treba dva zvona." Po tem vodilu jemljemo radi članke ,,pro et contrau v svoj list, ker tako spravljamo dobre jedra na dan. Kar pa se tiče uradov in narodne čitavnice v Postojni, imamo vendar še raarsi-kter ,.pium desiderium" pri srcu. Kaj ne?                   Vred.
ne mogli izhajati na Tržaškem, na Beneškem in na gornjem Štajarskem z najemo državnih povžitnin, če bi ne znali drugačne besede razun gole materne. — Kar pa se tiče učenih preiskav, ktere nekako bodejo gospoda pisatelja, tudi tiste pospešujejo slovensko omiko. Kako bo kdo prostega zemljaka povzdignil iz njegove sirovosti, če sam ni kaj več učenosti si nabral? Ce kaj velja, na priliko, povedati Postojucu , kdaj je trške pravice dosegel, kakošen je njegov grb (zakaj vse to mu je bilo že iz spominov), se to ni dalo storiti brez učeuega preiskovanja. In vendar kaže postojnski trški grb ravno slovenske barve, belo postojuo na pol modrem , pol rudečem polji. In ta grb in tiste pravice si je Postojnec pridobil, ko je šel s svojim glavarjem Jurjem Cernomeijskim leta 1462 na Dunaj branit cesarja Friderika IV. zoper ustajnike — takrat ko je tudi Tržičan s svojim knezom Paradajzarjem si prislužil enake pravice , takrat, ko je vsa krajnska zemlja s svojimi ple-menitniki in svojim poglavarjem Šavmbergom vred si obilno hvalo in slavo predv svojim cesarjem pripravila. Se bi se utegnilo kaj reči. Ce je učenosti kje treba, se tista rabi gotovo pri spisovanji podučnih bukev; in če druga knjiga ne, domači koledar se piše na Pivki, in tisti je ves na to napravljen, Slovencom polajšati pot do obširnejše omike, in jim namestiti koledarje ptujih neslovenskih narodov; se je ravno lansko leto prinesel mnogo izgledov za opravilne pisma. Zgodovinske naznanila pa tudi prostega kmeta veselijo in budijo , zlasti če zadevajo njegovo domačijo; in tacega je Pivčan tudi že kaj dobil v domačem koledarji.
Pa naj dalje še kaj sledi o šolskem podučevanji in o napeljevanji narodne omike ua Pivki. V Hrenovicah je ves uk obravnan po slovensko, ravno tako v Siavini, v Vremah, na Ubelskem in na Razdrtem; v Senožečah in v Šempetru se sicer privzema tudi nemščina zavoljo okolišin tistih krajev, pa slovenščina ostaja poglavna reč. Zdaj ni več tista beseda resnica, da Pivčan raje gre kravice in voliče past, kakor pa v šolo; le majhen del otrok, ki so zavezani šolo obiskovati, še zunaj ostaja. So pa kraji, kjer je število otrok, ki v šolo hodijo, veče memo števila tistih, ki so zavezani jo obiskovati; tako je na pr. v Šempetru, in ondi celo v tisti Radohovi vasi, kteri gospod V. tako slabo hvalo daje zastran ljubezni do šole. Dasiravno pa je na Pivki zdaj toliko šol po vaseh, vendar v Postojno še zmiraj dosti unanjih otrok prihaja , ki si tukaj želijo bolj obširen poduk dobiti. Slovensko narodnost imajo tudi učiteljski shodi ali konferencije v oziru, ki se imajo na Pivki ne samo po enkrat, temuč po štirikrat v letu; pogovori in spisi se ondi ravnajo po nemško in po slovensko; slovenska slovnica, slovenske opravilne pisma, sadjoreja in skrb za boljše obdelovanje polja in za obvarovanje gojzdov na Pivki je bila že med pomenki.
Kar se tiče druzih nasvetov omenjenega gosp. dopisnika, jih moramo razjasniti tako-le: Poduk o sadjoreji je že z darilom sadnih vrtov v Postojni, Siavini in Šempetru neogibljivo združen, se pa tudi drugod ne zanemarja; med šolskimi darili se je pretečeno leto veliko bukvic o sadjoreji razdelilo, razun tega, da se je bilo že poprej mnogo sadnega in murbinega drevja nasadilo. Kar pa se tiče dekliške šole za ženske ročne dela, smemo toliko povedati, da tista se bo začela precej po novem letu; pripravna učenica se je dobila v Postojni, plačilo se bo jemalo iz darila premilostne cesarice Marije Ane, in iz doneskov domačih dobrotnikov in srenjskih dokladov.
Nedeljskih šol ni potreba še le danes ustavljati, saj se morajo že po državni postavi pri vsaki javni šoli imeti; in če ne povsod, saj v dveh krajih so doslej v tiste hodili tudi taki, ki so že bolj odraščeni. Kar se tiče vradov, je bilo že tudi povedano v „Novicah", da na Pivki niso več zaprti slovenskim vlogam; še se pri postojnskem tiskarji Šeber-ji zdaj dobivajo tiskani slovenski listi (blankcte) za manjše tožbe.     Kar v poslednje gospod
Ogled po domačii.
dopisnik govori o či ta vnem društvu v Postojni, je deloma že zdaj drug:ač, deloma se lahko prenaredi; čitavnico imamo precej skupaj , samo da italijansko ime slabega pomena, namreč ,,kazino4' prevržemo s slovenskim (saj bi tudi pošteni Ljubljančani svojemu kazinu boljše dali kako drugo ime, tako da bi se lahko po nemško in po slovensko lepo tolmačilo). Citavno društvo v Postojni ni več zgol nemško, tudi zna kak slovensk časnik, čeravno nima vseh.
Menim , da je to , kar je tukaj rečeno , zadosti jasno dokazovanje, kako se godi na Pivki z omiko in narodnostjo. Ce tudi ni vsakteri stanovavec na Pivki goreč za slovensko reč, saj tisti, ki imajo omiko Pivčanov v rokah, niso nemarni.                                                                               H.
407