Kur/, pl. Qoldensteln, I'iux.
Kol. Dr. P. (irosHj.
5V. PRIMOŽ. POQLrrD IZ SVETlStA U CfrRKiirrNO LAPJO.
CORIQ. AKUflRCL IZ L. 1848 U K^NJSKCM DCŽ. HUZCJU).
Cerkev sv. Primoža nad Kamnikom.
Spisal VIKTOR STESKA.
Visoko z gorovja nad Kamnikom, z Male Planine, zre proti jugu cerkev sv. Primoža. Zadaj za to cerkvijo se pa vzdiguje druga manjša cerkev sv. Petra tako, da se iz daljave vidi, kakor bi imela cerkev sv. Primoža visok zvonik, ki moli nad cerkvijo kvišku. Od vseh strani je vidna ta cerkev; ne le iz ljubljanske ravnice, tudi iz gorenjske in dolenjske strani jo lahko vidiš.
Zato je pač upravičeno, če se nekoliko ozremo na to cerkev in si jo ogledamo iz zgodovinskega in umetniškega stališča.
Iz Kamnika potrebuješ do cerkve dve uri pešhoda. Pot te pelje mimo smodnišnice do Stranj; potem jo kreneš čez Bistrico in zaviješ v Stahovici na desno, kjer teče po ozki dolini potok Črna. Lepo znamenje ti kaže pot. Na njem opaziš letnici 1749 in 1894. Prva letnica kaže, kdaj je bilo znamenje sezidano, druga pa spričuje, da je slikar Matej Koželj 1. 1894. znamenje s stenskimi slikami okrasil. V notranjščini znamenja predočujejo slike: Pod Mater božjo sv. Primoža in Felicijana, na straneh pa sv. Marjeto Kortonsko in sv. Leonarda; na svodu Boga Očeta in zunaj na pročelju nad vhodom Kristusa na križu.
Odtod dalje do cerkve sv. Primoža srečaš še tri znamenja. Prvo, na katerem je naslikan romar, te opozarja, kje moraš kreniti iz doline na levo, na strmo pot. Ljudje pravijo temu kraju „vigred". Drugo znamenje hrani gotiško sobo Pieta in ob straneh podobo sv. Primoža in Felicijana. Zadnje znamenje že blizu cerkve je stare oblike: na stebru stoji štiristranska glava z dolbinami, torej lučnica, ki ima v votlinah lepo slikane baročne okraske. Odtod je do cerkve le še malo pota.
1. Kaj nam pripovedujejo listine o tej cerkvi.
Najstarejša listina 1), ki omenja našo cerkev, je iz 1. 1396. Papež Bonifacij IX. piše namreč 9. julija 1396.: Zeleči, da bi kapelo sv.
') Omenjene listine se hranijo v kn. šk. arhivu ljubljanskem. Listine so na koncu tega spisa ponatisnjene.
Primoža in Felicijana v kamniški župniji oglejske škofije verni kristjani spodobno častili in obiskovali, da bi jo popravljali in da bi se tem rajši iz pobožnosti ondi zbirali, pomagali pri popravi in zidavi, čimveč darov nebeške milosti bi ondi prejemali, dovolimo tri leta in tri kvadragene odpustka vsem spovedanim vernikom, ki bi o Božiču, o Novem letu, o sv. Treh kraljih, o Veliki noči, o Vnebo-hodu, o sv. Rešnjem Telesu, o Binkoštih, o Marijinem rojstvu, Oznanjenju, o Svečnici, Vnebovzetju, o rojstvu sv. Janeza Krstnika, na praznik sv. Petra in Pavla, sv. Primoža in Felicijana, na dan obletnice posvečenja kapele in na praznik vseh svetnikov ter v osmini Božiča, sv. Treh kraljev, Velike noči, Vnebohoda, sv. R. Telesa, Marijinega Rojstva in Vnebovzetja, sv. Janeza Krstnika, sv. Petra in Pavla, in šest dni neposredno po Binkoštih obiskali to kapelo, pobožno tam molili in pomagali za popravo in zidavo. Hočemo pa, da ta listina ne obvelja, ako so bili popolni ali nepopolni odpustki že prej podeljeni tistim, ki to kapelo obiščejo, za popravo in zidavo pomagajo, ali miloščino dele.
Listina nam torej pove: 1) da je cerkev sv. Primoža 1. 1396. že stala, 2) da je dobila cerkev mnogo odpustkov za romarje.
Druga listina je z dne 23. marca 1475. S to podeljujejo kardinali Jernej, Filip, Anton in Janez, vsak posebe, vsem vernikom, ki bi obiskali to cerkev od prvih do drugih večernic o Binkoštih, o Marijinem Vnebovzetju, na praznik sv. Jakoba starejšega, o Božiču, na god cerkvenega posvečenja, se spovedali in pomagali cerkvi, po 100 dni odpustkov.
Tretja listina je z dne 9. septembra 1492. Jakob Valareso, koprski škof in ob času izpraznjenega patriarhata oglejskega splošni namestnik, je ta dan posvetil cerkev sv. Radegunde s 4 oltarji, kjer so se pred vpadom divjih Turkov hranile svetinje sv. Primoža in Felicijana, in je podelil vsem vernikom, ki se skesano spovedo ter cerkev pobožno obiščejo, po 40 dni odpustka ob večjih Gospodovih, Marijinih in drugih praznikih. Med prazniki se tudi imenujeta sv. Helene in sv. Lenarda. Posvečevanje cerkve naj se obhaja v nedeljo po Marijinem rojstvu.
Cerkev se imenuje tudi v zapisniku dragocenosti2), ki so jih cerkve 1. 1526. darovale za turško vojsko.
Iz teh listin posnemamo: Cerkev je bila prvotno posvečena sv. Primožu in Felicijanu, ki sta bila za cesarja Dioklecijana v Rimu
2) Izvestje Muzejsk. društva za Kranjsko, 1895, str. 145.
mučena. Bičali so ju, potem s plamenicami žgali, vrgli levom in naposled obglavili okoli 1. 2883).
Že najstarejša listina iz 1. 1396. ne omenja postanka cerkve, ampak govori o njej kot že stoječi cerkvi. Tretja listina pa je večje zgodovinske važnosti, ker nam pripoveduje, da je bila cerkev nedeljo 9. septembra 1492. iznova posvečena, da se imenuje cerkev sv. Radegunde, da pa je bila prej posvečena sv. Primožu in Felicijanu, ker so se ondi pred turškim vpadom hranile svetinje teh dveh svetnikov in da so cerkev v prejšnjih časih obiskavale velike trume vernikov.
L. 1492. je bila torej cerkev posvečena na čast sv. Radegundi. Kdo pa je ta svetnica?
2. Sv. Radegunda.
Sv. Radegunda je bila hči turingijskega kralja Berteharja (Ber-thechar). Ko so Franki vpadli v Turingijo, so odvedli Radegundo kot ujetnico. Frankovski kralj Klotar jo je vzel za ženo 1. 540. Po umoru svojega brata (1. 557.) se je ločila od moža in živela v samostanu sv. Križa v Poitiersu, ki ga je 1. 560. sama ustanovila. Tu je opravljala dela usmiljenja do svoje smrti 1. 587. Sv. Gregor iz Toursa jo je pokopal.
To svetnico so že precej zgodaj častili tudi na Slovenskem. V mariborski škofiji so 4 podružnice njej na čast posvečene, v se-kovski 2 župni cerkvi in ena podružnica, v krški 3 podružnice4), v ljubljanski tri podružnice in ena kapelica in sicer: Breg pri Breznici, Strma njiva pri Kolovratu, Srednja vas pri Šent Juriju pri Kranju, kapelica pri sv. Lavrenciju (v župniji Preddvor).
Josip Lavtižar5) piše o tej svetnici: „Velesalske dominikanke so jo imele kot uzor redovnega življenja, zato so ji sezidale v bližnji Srednji vasi (se imenuje že 1. 1494.) cerkev, na Možanici pa postavile v spomin oltarček, kjer se opravlja vsako leto v dan njenega godu 13. avgusta sv. maša."
Ljubljanski škof Krištof Raiiber je 11. novembra 1521. posvetil cerkev sv. Tilna v Zgornji Besnici 6). Tedaj je posvetil drugi oltar na čast sv. Radegundi.
3) Reitlechner: Patroclnienbuch, 1901, 103.
4) Dr. Avg. Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, 190.
5) Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj, str. 42. ') Fr. Pokom: Resnica, 227.
Tomaž Hren piše v svojem zapisniku7) k 1. 1615: XI. Augusti: S. Radegundisest Festum Slavigraetii ac Parochiae in Prasberg prope Oberburgum speciale. (Poseben praznik sv. Radegunde je v Slovenjem gradcu in v Mozirju).
Mogoče je, da so nune klarisinje v Mekinab kaj vplivale, da se je naša cerkev 1. 1492. posvetila na čast sv. Radegundi.
Zanimivo je, kako sta sv. Radegunda in sv. Lavrencij zvezana v češčenju. Že Josip Lavtižar je opozoril na to okolnost. V Kolovratu na pr. je župnijski zavetnik sv. Lavrencij, blizu je podružnica sv. Radegunde na Strmi njivi. Breg pri Breznici je podružnica sv. Radegunde, blizu je stala cerkev sv. Lavrencija, ki sojo pa ok. 1. 1820. podrli. Isto je bilo pri Sv. Primožu. En oltar je bil posvečen na čast sv. Radegundi, drugi sv. Lavrenciju 8); sedaj je ta oltar posvečen na čast sv. Leonardo.
Ljudje pravijo, da letajo po noči med godom sv. Lavrencija (10. avg.) in sv. Radegunde (13. avg.) svetinje od ene cerkve do druge, ker sta si svetnik in svetnica brat in sestra. In vendar sta živela v raznih časih in krajih! Sv. Lavrencij je umrl v Rimu 1. 258., sv. Radegunda 1. 587. v Poitiersu. Godova pa imata blizu skupaj in prav v tem času se vsako leto zvezde utrinjajo, odtod potem narodna razlaga in skupno češčenje.
Žensko ime Radegunde v 15. in 16. veku ni bilo redko. V neki listini 4. julija 1526. se omenja, na pr. Radegunda Mezinec iz Kamnika y).
Zlasti na Koroškem so sv. Radegundi stare cerkve posvečene. Hohenfeld je sezidala sv. Hema ok. 1. 1043., v Radwegu so cerkev sv. Radegunde že 1. 1251. podaljšali. V Gorenčah se imenuje cerkev te svetnice že 1. 1091 10). Bržkone je češčenje sv. Radegunde prišlo s Koroškega na Kranjsko; zato so vse njej posvečene cerkve na meji Koroške in Štajerske.
Sedaj pač nihče več ne pomni, da bi se naša cerkev kdaj imenovala sv. Radegunde. Izpodrinilo jo je zopet češčenje sv. Primoža in Felicijana.
3. Svetinje sv. Primoža in Felicijana.
Iz listine 1. 1492. izvemo, da so bile prej svetinje imenovanih svetnikov v cerkvi na gori shranjene in da so ljudje v velikih mno-
') Arhiv kn. šk. ordinariata ljubljanskega. Prej so ta praznik obhajali 11. avgusta Cf. Zgod. Zbornik. 1888, stolp 42.
8) Valvasor: Die Ehre d. H. Krain, XI, 811. ') Izvestja Muz. dr. za Kranjsko, 1896, 141. 10) Gregor Reitlechner: Patrozinienbuch, 1901. Str. 172.
žicah hodili na goro svetnika častit. Radi nevarnosti pred Turki so morali svetinje prenesti, in sicer v mesto Kamnik. Bržkone se je to zgodilo po 1. 1469. in 1471. Znano je, da so Turki 1. 1471. med drugimi strahotami, ki so jih povzročili, razdejali samostan v Gornjem gradu, oropali Mekine in Velesovo in nune odpeljali. Na Kranjskem so to leto razrušili ali poškodovali 40 cerkva, na Štajerskem 24, odgnali so v sužnosl s Kranjskega ok. 10.000 ljudi, s Štajerskega 5000; razdejali so 5 trgov in do 200 vasi Da bi Turki prišli do te samotne cerkve, ne sporočajo ne ustno izročilo ne listine; pa tudi samo po sebi ni verjetno. Ljudje so se pa vendar silno bali zlasti za svetinje. V osamljeni gorski cerkvi res ni kazalo ob tej nevarnosti hraniti tako odličnih svetinj. Kamničanje so torej modro ukrenili, da so svetinje prenesli v Kamnik in jih shranili v cerkvi sv. Jakoba, ki je bila tedaj še podružnica kamniške župnije. L. 1494. je prosil kamniški sodnik z občino oglejskega patrijarha, da bi smelo mesto zidati frančiškanom samostan pri cerkvi sv. Jakoba. Patrijarh je prošnji ustregel. Kamniški župnik Jurij Hertenfelser je nameravanemu samostanu prepustil cerkev sv. Jakoba. Tako so se torej tu naselili frančiškani. V 16. veku pa je število frančiškanov radi turških vojsk in protestantskih zmešnjav jelo vpadati. L. 1538. so frančiškani vsled zapovedi cesarja Ferdinanda I. zapustili samostan. V izpraznjeni samostan se je preselila radi turških nevarnosti župna duhovščina, ki zunaj mestnega ozidja na Šutni ni bila varna. Frančiškansko premoženje so izročili v oskrbo mestnemu špitalu. V samostan se je preselila tudi šola. Kralj Ferdinand je dal k temu svoje privoljenje 11. septembra 1539 12).
Ko so pa turške nevarnosti minule, najbrže po bitki pri Sisku 1. 1593., se je župna duhovščina vrnila k župni cerkvi na Šutno, špital in šola sta pa še nekaj časa ostala pri sv. Jakobu. V samostanskem poslopju so imeli tudi kmetje iz okolice shranjene svoje žitne zaloge, dokler niso 3. maja 1627. v Gradcu zbrani cesarski tajni svetniki prepustili samostana P. Mihaelu Chumru, provincijalu frančiškanskih observantov 13).
Ko je torej minula turška nevarnost, bi morali svetinje zopet nazaj na goro prenesti. To pa se v polnem obsegu ni nikdar zgodilo. Kamniški župnik Sebastijan Trebuhan je pisal 6. junija 1597. patri-
") Parapat, Turški boji v 15. in 16. veku. Matice Slov. Letopis 1871, 41. — Dr. Gruden, Zgod. slov. naroda, 340.
12) Stiasny: Kamnik, 88. — Dr. Gvido Rant, Die Franziskaner der österr. Provinz, ihr Wirken in Nieder-Östorreieh, Steiermark u. Krain, str. 80 in 134.
13) Valvasor, die Ehre des Herzogin. Krain, II. B., S. 811.
jarliu v Videm: V špitalski cerkvi (xenodochium) kamniškega mesta se hranijo svetinje sv. Primoža in Felicijana. Ta kraj je temen in malo obiskan. Gori na hribu je pa cerkev sv. Primoža in Felicijana. V njej je še grob teh mučencev. Cerkev je jako lepa in s slikami okrašena, kakor težko katera na Kranjskem. Tri svetilnice gore tu vedno noč in dan. Tudi je tu nekoliko zelo velikih voščenic (faces vel intortitia), katere so nekdaj darovale kranjske župnije, ki so napravile to obljubo za časa velikih nadlog. Shodi pri tej cerkvi so veliki. Prejšnje čase so bili še večji in pogostnejši iz Kranjske, Koroške in Štajerske. Ko so pa ljudje spoznali, da cerkev na hribu ne hrani več svetniških svetinj, so začeli romanje opuščati in bati se je, da bo ta božja pot opešala. Naj se torej dovoli, da se svetinje preneso nazaj v cerkev sv. Primoža in Felicijana 14).
Pravda je dolgo časa trajala, ker se je upiral tej nameri novi ljubljanski škof Tomaž Hren 15). Ko so se frančiškani povrnili v samostan, niso hoteli svetinj več oddati. Vprašanje je bilo naposled stalno rešeno 1. februarja 1628. po patriarhovem odposlancu Caes-nardu 16), ki je omenjenega dne v Ljubljani razsodil:
„Nastal je spor med kamniškim mestom 17) in frančiškani, kje naj se hranijo poslej svetinje, ali na daljni gori ali v samostanski cerkvi, kjer so blizu ljudje, kjer se ni bati vremenskih nezgod, kjer se lažje vrše shodi, kjer se hrani sv. Rešnje Telo, kjer se sv. maše bero in pojo, kjer se dele sveti zakramenti, kjer se pridiguje in vodijo procesije, kjer je kraj varen pred sovražniki, tatovi in nevarnostmi samote, ker nas uči izkušnja, da so bile svetinje prenesene vsled strahu pred turškimi vpadi, vsled splošne želje ljudstva in ker ima več pravic posestnik (melior conditio possidentis), prisodimo svetinje frančiškanski cerkvi v Kamniku z naročilom, naj se ondi hranijo pod dvojnim ključem, katerih enega naj varuje mesto, drugega pa frančiškani; vendar pa naj se v večjo čast svetnikov in v obilnejšo pobožnost ljudstva prenese del svetinj obeh svetnikov v slovesni procesiji na goro in naj se ondi shrani pod dvema ključema. Enega naj hrani župnik, drugega pa mesto".
To se je tudi izvršilo, ker Valvasor pripoveduje 18) da je pri
14) Jos. Benkovič: Sv. Primož in Felieijan med Slovenci. Slovenec, 1891, št. 128 in 129.
15) Izvestje Muz. dr. za Kranjsko, 1892, 50.
16) Bolland., XXII, 150. — Drugi pišejo ime Caesar Nardus.
17) Kamniško mesto je namreč bilo patron te cerkve. Valvasor, Die Ehre d. Herzogthums Krain, XI, 546 pravi: Es hat gleichfalls der Staat-Richter und Rath die Vogtey (Advocatiam) über die Kirche S. Primi und Feliciani.
18) Die Ehre d. H. Krain, II. B., 811.
sv. Primožu še poseben oltar, namreč ciborij, kjer so bile prej svetinje obeh mučenikov shranjene, pa so jih prenesli k frančiškanom v Kamnik. Vendar se pa tu še hrani majhna skrinjica (ein kleines Trühlein), kjer je spravljenih nekaj svetinj. Isti Valvasor ve povedati, da pride na praznik sv. Primoža in Felicijana, 9. junija, do 18. župnij v procesiji v cerkev, ob drugih shodih pa tudi mnogo ljudstva.
Valvasor tudi ne zamolči pripovedke: Blizu cerkve, samo nekoliko višje, vidiš okamenelega moža na konju s psi in zajci. Nekoč je baje lovil zajce ošaben gospod, ki je predrzno zaklical sv. Primožu, naj mu pomaga. Za kazen se je spremenil v kamen. „Jaz pa menim", pristavlja resnicoljubni Valvasor, „da ima kamen od narave tako obliko; zakaj, če ga bližje opazuješ, najdeš, da nima lovcu enake oblike, ampak, da se samo iz daljave podobno vidi."
Še drugo pripoved omenja Valvasor 19) po Schönlebnu, da je namreč o Schönlebnovem času bila na pokopališču te cerkve čre-pinja že davno umrlega človeka, ki je sama ležala in bila popolnoma suha, pa je vendar iz nje rastla lepa bela lilija. To črepinjo z lilijo so shranili v zakristiji. Valvasor dostavlja, da je ta lilija pač že davno ovenela.
4. Acta Sanctorum, Schönleben in Steinhuber o svetinjah.
Če hočemo dobiti kaj več podatkov iz življenja obeh mučenikov, poglejmo Acta Sanctorum, ki jih izdajajo Bollandisti.
Jezuit Ivan Bolland iz Antwerpena je pričel 1. 1642. izdajati življenje svetnikov po najstarših, najprvotnejših virih in je postal s tem nekako početnik kritične zgodovine. Po njegovi smrti so delo nadaljevali udje njegovega reda, kakor Papebroch, Henschen itd. Ob času našega zgodovinarja Schönlebna so pisali zgodovino sv. Primoža in Felicijana 20).
Ob času cesarja Dioklecijana in Maksimiana sta bila mučenca pripeljana pred Promota, načelnika nomentanskega mesta. Knjižničar Anastazij pristavlja v življenjepisu papeža Teodora ki. 648: Isti čas so odkrili svetinje mučencev sv. P. in F., ki sta bila pokopana v arenariju na nomentanski cesti. Prepeljali so jih v Rim in shranili v baziliki bi. Štefana na Celiju. Usuard pa piše: Srečno vojsko sta dokončala z mečem. t. j., umorjena sta bila z mečem. Tu pa ni več njiju svetinj, marveč se nahajajo na levi strani Verbanskega jezera (Lacus Verbanus, nunc Major) v kraju Legionas, ki ga Pavel Morigia
") Die Ehre des H. Krain, II. B., 558.
20) Acta Sanctorum. I'arisiis et Romae apud Palme. 1876, A. XXII, 148.
v 23. poglavju zgodovine tega jezera popisuje. Ta trdi, da je truplo sv. Primoža s svetinjami sv. Felicijana pokopano v cerkvi sv. Primoža in da je te svetinje daroval papež Sergij II.
Galesinius popisuje celo prenos svetinj, češ, da je svetinje daroval papež Sergij II. odličnemu možu Erembertu in da so bile prenesene 1. 806. Ker pa je Sergij II. vladal od 1. 844. do 867., popravljajo Bollandisti letnico 806 v 846. Od tam so jih prenesli morda tedaj, ko je Friderik Barbarosa 1. 1161. razdejal Milan. Nekateri pišejo, da so svetinje prenesli v Ticin, drugi zopet, da drugam.
Bollandistom je dopisoval tudi naš zgodovinar Schönleben 21), ko je bil župnik v Ribnici in dolenjski arhidiakon. Sporočil jim je, da so se svetinje sv. Primoža in Felicijana nahajale v cerkvi sv. Radegunde, sedaj imenovane sv. Primoža nad Kamnikom. Svetinje se pa sedaj hranijo v frančiškanski cerkvi v Kamniku, a mal del je še ostal na gori. Zgodilo se je to vsled turških vpadov in radi predrznosti krivovercev. Schönleben je v zadnjem pismu Bolladistom obljubil, da jim bo dobil od frančiškanov potrebnih listin in jim jih bo doposlal. Pismo je datirano 7. julija 1681., Schönleben pa je umrl22) 15. oktobra 1681., torej ni mogel izpolniti svoje obljube. Pisal pa je že prej v svoji knjigi: Carniolia antiqua ac nova, I, 3, k letu 974: „Abraham, brižinski skof, ki ga je poslal cesar Oto v pregnanstvo, ker se je zvezal s Henrikom Bavarskim, je prišel na Koroško in je ob vrbskem jezeru ustanovil kolegijatno cerkev z dekanom in s petimi kanoniki. Posvetil je cerkev na čast sv. Primožu in Felicijanu, katerih svetinje je s seboj prinesel. Te svetinje se nahajajo sedaj pod velikim oltarjem frančiškanske cerkve v Kamniku. Kako in kdaj so semkaj prišle, še nisem izvedel."
Bollandisti omenjajo potem še Valvasorja 23), ki pripoveduje, da se časte svetinje tudi med snežnimi gorami nad Kamnikom.
Toliko torej Bollandisti.
Svetinje teh dveh svetnikov omenja tudi kardinal Andrej Stein-huber 24) pišoč, da se sine šteti med najlepše praznike 18. veka v kolegiju Germanicum-Hungaricum v Rimu prenos svetinj sv. Primoža in Felicijana 1. 1736. Svetinje teh dveh svetnikov je dal papež Teodor prenesti iz arenarija v Nomentu pri Rimu v cerkev sv. Štefana na Celiju. V teku stoletij so ljudje na to pozabili, zlasti, ker je napis
21) Huius operis studiosissimus, ga pohvalijo..
22) Mitteilungen des Musealvereins für Krain, 1894, 34. ") Die Ehre des H. Krain, II. 15., 811.
24) Geschichte des Collegium Germanicum-Hungaricum in Rom.wFreiburg. Herder. 1895., II. B., S. 162, 163.
v Legiunu ob verbanskem jezeru (Lago Maggiore) spričeval, da je vazal cesarja Lotarja L, Erembert, prenesel v lo cerkev svetinje, ki mu jih je papež Sergij II. daroval. Toda že 1. 1(525. je po naročilu papeža Urbana VIII. rektor Castorio iskal pred oltarjem obeh svetnikov njiju svetinje in je res naletel na majhno celico. V njeni sredi je stala mala žara iz belega marmorja pokrita s pokrovom, ki je bil okrašen z listnatimi okraski.
V žari so bile deloma že razpadle koščice in med njimi svinčena ploča z dvojnim prastarim napisom na obeh straneh: Primi Feliciani Cor. — Rel. SS. Primi et Feliciani M. M.
Drugič so preiskovali grob 1. 1735. na prigovarjanje pobožnega rektorja P. Frančiška Volunnio Piccolomini in kardinala Gentili, ti-lularja te cerkve ter s privoljenjem papeža Klemena XIII. Našli so isto, kakor I. 1(125., samo da so dobili med svetinjami še eno manjšo svinčeno pločo z enakim napisom. Kardinal je dal kapelo prenoviti, postaviti nov oltar in svetinje pod njim shraniti. Delo je bilo končano v maju 1736. in je stalo 5000 cekinov. Na praznik teh mučenikov, 9. junija, in dan pozneje so v slovesnem sprevodu prenesli svetinje. Sprevoda, ki je bil edin svoje vrste, se je udeležilo 18 kardinalov, mnogo prelatov, vsi gojenci zavoda Coli. Germanicum-Hun-garicum in neštevilno ljudstva.
Iz tega sporočila spoznamo, da se svetinje sv. Primoža in Felicijana nahajajo še v Rimu.
P. Gregor Reitlechner pripominja, da se nekoliko svetinj nahaja tudi v samostanu Raitenbuch na Bavarskem 25).
5. Češčenje sv. Primoža in Felicijana med Slovenci.
Kako se je neki pričelo češčenje teh dveh svetnikov med Slovenci ?
Josip Benkovič 26) sodi, da so ju Slovenci pričeli častiti precej ob času svojega pokristjanjenja. Najprej so bile njiju svetinje vsaj že 1. 875. na Otoku ob vrbskem jezeru; odtod so jih prenesli v cerkev nad Kamnikom. Tu so ležale okoli 100 let, dokler jih niso prenesli k frančiškanom v Kamnik, kjer še sedaj počivajo pod velikim oltarjem, dočim cerkev sv. Primoža hrani le mal del svetinj.
Sv. Primož pa je ostal sloveča božja pot tako, da je ljubljanski škof Rajnald Scarlichi v sporočilu na sv. stolico 1. 1633. zapisal sledečo nesmisel: „V tej pokrajini so neki po sv. Mohorju in Fortunata
25) Patrozinlenbuch, 103.
26) Sveta Primož in Felicijan med Slovenci. Slovenec, 1891, štev. 128, 129.
najprej sveti Primož, Felicijan in Ahacij oznanjevali krščansko vero." Sklepal je namreč iz češčenja, da sta bila gotovo apostola krščanstva na Kranjskem.
Josip Benkovič se glede češčenja teh dveh svetnikov pridružuje misli Davorina Trstenjaka 27), ki je dokazoval, da so Slovani častili svetnika Primuta; ko so se pa pokristjanili, je stopil na njegovo mesto sv. Primož. Ker je bil staroslovenski bog Primut ali Primon bog oblakov in nevihte, zato so mu bile posvečene gorske višine. Tudi svet Primož je zavetnik pred strelo in točo, varuh poljskih pridelkov; tudi njega časte na gorskih rebrih.
Na Slovenskem je sv. Primožu in Felicijanu posvečenih nad 30 cerkva in mnogo oltarjev; v ljubljanski škofiji 21 cerkva, v lavan-tinski 7, v krški in goriški po 2, v tržaški ena. Med Nemci in Lahi izgine njih sled.
To so torej Benkovičeve misli.
Novejši čas so pa veščaki o takih in podobnih razlagah drugega mnenja. Učeni bollandist Hipolit Delehaye 28) meni, da je tako razlaganje prav neverjetno, posebno če pomislimo na nasprotje med paganskim in krščanskim naziranjem. Kako bi mogla cerkev tako nevarne dvoumnosti pripuščati.
Temu nazoru nasproti pa lahko navedemo izrek sv. Gregorija Velikega, ki je 1. 601. pisal: „Ne podirajte ljudem njih paganskih templjev, ampak spreminjajte jih v krščanske cerkve, da prenese ljudstvo, ki je navajeno te kraje častiti kot svete, podedovano češčenje na krščanski božji hram. Paganske praznike in daritvene pojedine spreminjajte v praznične obede na čast in v spomin krščanskih svetnikov 2V).
Splošno lahko rečemo, da Trstenjakova razlaga ni dosti verjetna, ker o nekdanjem češčenju boga Primuta ničesar ne vemo in med Slovenci ne najdemo sledu o njem.
Res pa je, da so častili Slovenci sv. Primoža že v prvih časih po pokristjanjenju, na pr. v cerkvi na Otoku ob vrbskem jezeru že 1. 875.3C), čeprav je cerkev posvečena Materi božji31). Zgodovinarji pripovedujejo, da so bile tu shranjene svetinje sv. Primoža in Felicijana, dokler jih niso prenesli na goro pri Kamniku.
27) Mitt. d. h. Vereins f. Krain, 1857, 139.
28) Hipolyte Delehaye-Stückenberg: Die hagiographischen Legenden, 1907,173.
29) .laffe, Regesta pontif. roman. Nr. 1426., v II. izdaji (1. 1885.) Nr. 1848.
30) Hohenauer, Kurze Kircliengeschiehte von Kärnthen, 1850, str. 61 in 269.
31) Personalstand der Saecular- und Regular-Geistliehkeit der Dioezese fiurk, 1909, 74.
Tu stojimo pred veliko zagonetko. Kaj je s svetinjami obeh mučenikov? V Rimu so, v Legiunu ob verbanskem jezeru so, na Otoku ob vrbskem 32) jezeru so bile, na Bavarskem v Raitenbuchu so, pri Sv. Primožu nad Kamnikom in v cerkvi sv. Jakoba v Kamniku se nahajajo. Kako naj vse to združimo, kako naj si to različnost pojasnimo?
Bržkone niso v Rimu nič več vse svetinje naših mučenikov, ampak le še ostanek. Nekoliko jih je prišlo že v 7. veku v cerkev v Legiunu in mogoče okoli 1. 874. ali 875. na Otok, če nima Schoen-leben prav, ki meni, da je svetinje prinesel na Otok ob vrbskem jezeru škof Abraham 1. 974. Kako bi pa te svetinje potem prišle na samotno goro nad Kamnikom, se danes ne da pojasniti. Ce se je to res zgodilo, je moral biti silno važen povod, ker bi sicer nihče ne dovolil, da bi se svetinje prenesle iz otoške cerkve, ki je hranila svetinje kot svoj najdražji zaklad.
Mogoče pa je, da svetinje obeh mučenikov niso svetinje rimskih mučenikov sv. Primoža in Felicijana, ki jih iz zgodovine poznamo, ampak da so svetinje drugih svetnikov, ki se jim je le to ime nadelo. Ko so začeli v 4. veku polagati svetinje v oltarje, so iz Kima razpošiljevali svetinje križem sveta. Zlasti ob križarskih vojskah so z velikimi slovesnostmi prenašali svetinje v znamenite cerkve. V Rimu so imeli, posebno v katakombah, mnogo svetinj mučencev, katerih imena so bila neznana. Take svetinje so morali poznamovati z imeni. V ta namen so jemali navadno splošna imena, na pr. Felix — srečni, Victor — zmagovalec, Secundus — drugi (zlasti, če je bilo ime prvega znano) ali tudi srečni; Fortunatas — srečni, Feli-ciauus — srečni itd. Tako so mogli tudi dva svetnika neznanega imena imenovati: Primus et Felicianus (prvi in srečni), kar se je oboje prilegalo dotičnima svetnikoma. Take svetinje s prilagodenim imenom zovemo krščene svetinje (reliquiae baplizatae).
Verjetno je, da je že prvotni posvečevalec cerkve prinesel s seboj take svetinje in jih shranil v cerkvi sv. Primoža, kjer so pozneje, skoraj gotovo 1. 1472., napravili zanje še sedaj stoječi oltar v obliki ciborija. Ker so bile pri nas redke večje svetinje, se je njih češčenje zelo širilo. Verniki so radi hodili na goro in so zahajali tudi še potem, ko so svetinje prenesli v Kamnik. Ko so 1. 1628. svetinje razdelili in manjši del zopet vrnili na goro, so množice zopet navdušeno in v obilnem številu potovale na goro, ne pa toliko v cerkev sv. Jakoba v Kamniku, kjer je večina svetinj.
32) Opozarjam na sliniost imen verbansko in vrbsko jezero. Ali ni morda tudi ime pri prenosu igralo kake vloge?
V listinah beremo, „corpora sanctorum" to je, telesa svetnikov, trupla svetnikov. Ne smemo pa misliti na celotna telesa, marveč moramo vpoštevati, da pomeni izraz corpora tudi svetinje sploh,
čeprav le neznaten del telesa, na pr. koščice. V resnici se nahajajo le manjši delci na gori in tudi v Kamniku, kjer so jih preiskali 19. novembra 1912. o priliki posvečevanja velikega oltarja in novega oltarja sv. Frančiška33).
Romanje na goro je od jožefinskih časov sem precej opešalo. Večji shodi se vrše vsako leto petkrat, in sicer: 3., 4. in 5. postno nedeljo, drugo nedeljo po Veliki noči, na god sv. Primoža in Felicijana in na predvečer tega godu (9. junija); v kapeli sv. Petra pa na praznik sv. Petra in Pavla 34).
6. Cerkev sv. Primoža.
Cerkev sv. Primoža35) je gotiška dvoladijska stavba. Ladja je 22-78 m dolga in 9 m široka, svetišče meri v dolžini 13 m, v širini 6"68 m. Notranja dolžina cerkve znaša torej 35'78 m, kar je za podružnico že dokaj znatna velikost. Notranja ploskev meri 277 m2. Svetišče razsvetljujejo tri pravokotna okna, ladjo tri šilasta in 2 pravokotni.
Druge dvoladijske cerkve imajo navadno po dva slopa, ki ločita ladjo v dve polovici, nekatere imajo tri slope, ta pa ima celo štiri okrogle slope, katerih premer je 45 cm, tako da so videti precej vitki. Ti slopi so v ladji tako postavljeni, da napravljajo skoro kvadratne svodne
Sv. Primož nad Kamnikom. Tloris. Zmerll in narisal Fran Avsec.
33) Cvetje z vertov sv. Frančiška, 1013, 57.
34) Poročilo župn. urada v Stranjah.
35) Joh. Graus: St. Primus und Felicianus bei Stein. Der Kirchenschmuck. Graz. 1885, 21 — 24, 37, 38. — Ivan Franke: Cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom. Dom in Svet, 1910, 264—266. — Ant. Jellouschek v Mittlieilungen d. bist. Ver. f. Krain, 1856, 12. — J. Flis: Stavbinski slogi, 128.
LS
pole. Ker je razdalja med slopi precejšnja, je pregled skozi obe ladji svetel in prijazen.
Svetišče nima slopov in se končuje s peterimi stranmi osmo-kotnika. Zanimivo je, da svetišče nima iste osi kot ladja, ampak da je za spoznanje nagnjeno na evangelijsko stran, česar pa še vsakdo ne opazi. Vzrok je pač le krajeven. Prvotno svetišče je bila bržkone romanska apsida, ki je zavzemala malo prostora in je lahko stala na gorskem obronku. Ko so pa zidali 13 m dolgo svetišče v gotiškem slogu, so se morali prilagoditi kraju in stavbo zasukati proti hribu, ker bi je v ravni črti vsled brega ne mogli postaviti. V tem oziru je nekoliko podobna novomeški cerkvi.
Ladja na zunanjih stenah nima podpornikov kakor druge go-tiške stavbe. Vzrok je gotovo
prezidava iz romanske stavbe v gotiško in deloma tudi neznatna razpetost svodov, ki pri širini 4"45 m niso kdove koliko pritiskali na stene in jih zato odzunaj ni bilo treba podpreti. Pač pa je večja širina svetišča (6'63m) zahtevala podpornikov. Zato je dobilo svetišče na južni strani tri prave podpornike, zvršetek svetišča pa le krasilne slope. Svetišče obsega tri in pol pole; krije ga kupasti svod.
Ladjo pokriva zvezdasto svodovje, podobno kakor v škof-
jeloški župni cerkvi ali pa v Sv. Primož.
Crngrobu. Sklepniki so bogato Zunanjsana svetišča,
figuralno ali ornamentalno izklesani. V središčih svodnih pol so večji, sicer pa manjši. Slopi pa nosijo na kapitelih listnato okrasje.
V cerkvi nas preseneti kapelica sv. Primoža in Felicijana v obliki ciborija z gotiškimi členi. V drugih romarskih cerkvah imajo take kapele s svetinjami ali spredaj, ali sredi cerkve, ali pa precej pri vhodu. Tu pa stoji kapelica na desni strani vhoda. Na sredo je radi slopa niso mogli postaviti.
Ta kapelica ima pod oltarno menzo prostor za posode z relikvijami. Kapelica ima na treh straneh podstav, samo spredaj radi vhoda ga ni. Na tem podstavu stoje kratki okrogli stebriči, ki nosijo pokrov: zvezdnat svod med štirimi ostroločnimi oprogami s 4 fijalami
na vrhu. Oprožni loki so posejani z grčami in nosijo na vrhu križno rožo. Stavba je 417 m visoka; prav toliko, kot cerkveni slopi s ka-piteli vred. Svod tega ciborija je poslikan; slike so iz baročne dobe. Oltar oklepa od vseh štirih strani omrežje iz kovanega železa.
7. Stari in novejši zvonik.
K cerkvi spadata dva zvonika. Stari zvonik se drži na zahodni pročelni strani cerkve, toda ni somerno prizidan, ampak je proti severu potisnjen. Širok je 5*05 m, globok 3"75 m. Cerkvena stena na njegovi levici meri 2 m, na južni pa 4"05 m. Odkod ta razlika in nepravilnost? Zvonik bi moral vendar stati sredi cerkvenega pročelja! Marsikdo se je že tej izjemi čudil. Dr. Graus je sodil, da je stavbar že prvotno potisnil zvonik bolj na levo, ker ga je tako oddaljil od brega in ga trdneje utemeljil. Konservator župnik Franc
Avsec pa je globlje pogledal in razrešuje to nepravilnost zgodovinsko. Piše namreč:36) „Prvotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom je bila romanska. Ostal pa je le stolp in severna stena, na kateri so tiste sloveče slikarije. V gotiški dobi je bila razširjena in podaljšana ter zlomljena kakor novomeška, da se je ložje hriba oklenila." Tako je moralo v resnici biti. Prvotna cerkev je bila romanska enola-dijska stavba z lesenim stropom. Bržkone so 1. 1472. cerkev spremenili. Cerkvi so prizidali 13 m dolgo svetišče, pri ladji so porušili južno steno in jo za 2-05 m bolj proti jugu na novo sezidali. Zvonik je ostal v prvotni obliki, zato ne stoji sredi pročelja, ampak Fotogr. /. Graus, bolj na levo stran. Ladjo so potem Ciborijski oltar sv. Primoža in Felicijana.  posvodili in JO sploh opremili,
kakršna je še v bistvu danes Na zunanjih stenah spoznaš takoj, koliko je starejšega in koliko mlajšega zidu. Stari zid je zelo razkav, mlajši je bolj uglajen.
36) Drugo izvestje društva za krše. umetnost v Ljubljani, 1898, 11.
T M Ml]
Niiriaul Fran Avsec.
Sv. Primož. Romansko okno v starem zvoniku.
Zvonik ima vhod iz cerkve. Ta vhod ima kamenit 170 cm visok obod z na vrhu okroglo završenim lokom. Profil tega oboda je dvojna blazina. Spodaj je posnetek, ki prehaja v neprofiliran kamen. Nizki zvonik ima na vrhu skopčena okna z romanskimi linami.
V teku časa je zvonik, gotovo radi hudih potresov, razpokal, zlasti nad okni. Zid ni bil več tako trden, da bi nosil zvonove in da bi se moglo brez nevarnosti zvoniti. Podreti ga in na njegovem mestu drugega sezidati, niso mogli, ker nosi pro-čelno steno in nanjo oprti ladijski obok. Zato so morali zvonik pustiti v miru, vzeli so mu pa zvonove in jih obesili v na novo sezidanem zvoniku podobne oblike. Ker je veliki zvon iz 1. 1703., je verjetno, da so novi zvonik sezidali po potresu 1. 1699., ki je napravil po Kranjskem precej škode. Oba zvonika imata baročni strehi.
Niti stari zvonik niti ladja nimata na zunanji strani gotiških pritalnih okrajkov, zopet znamenje, da prvotna cerkev ni bila zidana v gotiški dobi, ampak prej. Južna ladijska stena, je sicer, kakor smo culi, iz gotiš-kega časa, a ker severna stena cerkvene ladje in zvonik nista imela okrajkov, jih tudi tu niso napravili.
V novejšem zvoniku vise trije zvonovi.
Veliki zvon tehta 19-40 stotov in je iz 1. 1703. Stal je 1135 goldinarjev.
Zgoraj ima napis: „Ecce dabit voce sua vocem virtutis". Na straneh so podobe: 1) proti vzhodu: Kristus na križu, pod križem M. B., sv. Magdalena in sv. Janez; 2) proti severu: M. B. z božjim Detetom; 3) proti zahodu: Sv. Primož in Felicijan; 4) proti jugu: sv. Rok.
Pod podobo Kristusa na križu je napis: „Ecce crucem Domini, fugite partes adversae, vicit leo de tribu Juda, Radix David, Alle-luja." — Grb. Spodaj napis: „Maximiiianus Leopoldus Rasp, ple-banus Stainensis."
Nad podobo sv. Primoža in Felicijana je napisano: „Toti coe-lesti curiae imprimis s. Primo et Feliciano M. M. intercessoribus potentissimis ad honorem."
Pod podobo teh dveh svetnikov je še napis: „EX ConfLVentls
pLebls stlpe fVnData aC fVsa LabaCI, a Casparo FranCo seXto IDVs IVnll."
Pod podobo sv. Roka je letnica 1703 zaznamovana in teža 19 stotov 40 funtov.
Srednji zvon tehta 8 stotov. Krasi ga napis v gotiških minus-kulah:
„mnria    avt (Q m + ijlorie + orni + nun + pate + o fnnric + glrimus + orn + pro + ubis + 1X91' jnr.". Najmanjši zvon tehta 5 stotov. Bržkone je iz iste dobe, kakor srednji, ker ima tudi gotiški napis: ,,nur marin, grntin "lena" in imena štirih evangelistov.
Ta dva zvonova sta torej vlita pred v začetku omenjenim po-svečenjem cerkve 1. 1492.
8. Notranjščina cerkve.
Nekaj posebnega je v cerkveni notranjščini ob severni steni kamenita, toda iz neoglajenega kamna sezidana polica ali klop, ki nima sebi enake po naših pokrajinah in ki tudi spričuje visoko starost naše stavbe.
Strop v svetišču je gotiško svoden in sicer kupasto, to je, rebra oklepajo čveterokotnike rombaste oblike. Rebra se navzdol končujejo ob lepih konzolah, ki imajo ali človeško obliko, ali pa tvorijo rastlinske ornamente.
Sklepni ki so v svetišču37) in v ladji prav skrbno izdelani. V svetišču se rebra stikajo v 4sklepnikih: 1. predstavlja sv. Janeza Ev. s kelihom, 2. sv. Primoža z levom in z mečem, 3. Marijo z Je-zuščkom, 4. moža z brado, z mečem in s klobukom v roki, morda sv. Felicijana. Konzole na ep. strani: 1. pasovi; 2. mož s kapo na glavi drži noge, 3. S. IOAN, 4. mož spi, z desnico glavo podpira, 5. mož sklepa roki. Na evang. strani: 1. pasovi, 2. lev (simbol sv. Marka), 3. vol (simbol sv. Luka), 4. angel (simbol sv. Mateja), 5. glava in roke.
Oglejmo si sklepnike še v ladji. Med slavolokom in 1. slopom so: 1. V sredi Jezus, ob straneh sv. Simon in Juda. 2. Na obeh straneh slopa a) letnica, 1472 38), b) sv. Elizabeta. 3. Med prvim in
") Jellouschek piše, da se vidijo na oboku nad velikim oltarjem na levi strani črke: A. E. I. O. U. Friderikovega reka, na desni strani pa besede: Jezus Nazarenus Rex Judaeorum z letnico 1534. (Mittli. 1856, 12.) Sedaj teh stvari ni videti. Če so pa res bile, potem bi bilo svetišče iz 1. 1534.
38) Letnica je gotovo 1472 ne pa 1452, kakor je dokazoval Graus v Kirchen-Schmuck, 1885, 23. V Cirknici so Turki 1. 1472. cerkev požgali. V napisu zunaj cerkve je sedmica prav taka, kakor na sklepniku pri sv. Primožu.
drugim slopom: sv. Joahim s knjigo in vevnico, na straneh sv. Radegunda in M. B. z Jezuščkom. 4. Ob drugem slopu a) sv. Peter, b) sv. Barbara. 5. Med drugim in tretjim slopom: rozeta, na straneh dvoglavi avstrijski orel in sv. Katarina. 6. Ob tretjem slopu na obeh straneh: a) sv. Nikolaj in znamenje ^. 7. Med tretjim in četrtim slopom: sv. Janez evangelist, ob straneh enoglavi kranjski orel, sv. Jakob s torbo, palico in knjigo, 8. Ob 4. slopu: a) škarje z dvema šesterožarnima zvezdama, b) sv. Jernej z nožem. 9. Med četrtim slopom in steno: a) Prazen, samo opasan ščit, b) zunaj z dvojno glavo, poleg njega na vsaki strani luna in zvezda.
Konzole v ladji predočujejo na ep. strani: 1. glavo, 2. doprsnik, ki sklepa roki na hrbtu, 3. glavo, 4. rozeto; na evang. strani: 1. glavo, 2. otroško podobo, ki nosi konzolo na hrbtu. 3. rozeto, 4. glavo.
Umljivo je, da imajo tu ikonografi široko polje, če hočejo vse podobe in simbole natančno razložiti.
Kakor v drugih gotiških cerkvah, je tudi v tej cerkvi na listni strani ob velikem oltarju velika dol bi na z zasločenim gotiškim lokom, ki ima spodaj polico. Bržkone so rabili to polico za kredenco ali mizo, kamor so polagali pri sv. maši potrebne stvari. Take dolbine so še ohranjene, napr. v Pletrjah in pri sv. Petru v Ljubljani.
Pevski kor je moderna slaba zgradba, stoječa na dveh stebrih iz navadnega kamna. Desno podnožje je nepravilno. Na koru stoje male stare orgle, ki jih je zgradil ljubljanski orglar in meščan J. Faller, 1. 1680. Prištevati jih je najbolj zanimivim cerkvenim godalom na Kranjskem, ne samo po čestitljivi letnici, ampak tudi po mehki ubranosti piščali.
Cerkev jepotlakovana z opeko, samo dve stopnici sta ka-meniti; prva je ob prvem stebru v ladji, druga ob slavoloku in dela prehod v svetišče. Tako je svetišče za dve stopnici višje ko spodnji del ladje.
Zakristija je tudi iz gotiške dobe; ima pritalni okrajek in gotiška 197 cm visoka vrata. Del zakristije je pozneje prizidan.
V zakristiji so kelihi in masni plašči spomina vredni.
En kelih ima gotiško stalce z letnico 1479. Rob je okrašen s prodrtinami, znamenje, da je moral biti kelih precej bogat. Vozel je jajčaste oblike, torej iz srede 17. veka; kupa je nova.
Drugi kelih ima letnico 1510. Stalce je okroglo. Na tem kelihu ni gotiških oblik, kar nas mora iznenaditi pri tako zgodnji letnici. Mogoče, da letnica ni prava.
Masni plašči iz dobe kamniškega župnika Maksimilijana Leopolda Raspa nosijo na podlogi letnico in ime župnikovo. Na ta način
2
IN
spoznamo starost masnih plaščev in vrsto blaga, ki so ga tedaj rabili za paramente. V sličnih slučajih lahko iz vrste blaga sklepamo na starost dotičnih paramentov.
Na evangelijski strani blizu stranskega oltarja visi slika z lepim baročnim okvirom iz 1. 1637. Slika kaže na 24 poljih prizore in dogodke iz življenja sv. Primoža.
Pod cerkvenim stolpom hranijo sliko sv. Primoža iz 1. 1687. in v dolbini staro kamenito sobo Matere božje. Kip je 69 cm visok; manjka mu rok; na glavi ni več pokrivala, krone ali svita, zato je teme kar gladko odrezano. Glava je nataknjena na trup. Tudi roke so bile pritaknjene, zato se v ostanku še vidita jamici za železni klin, ki je roki spajal s trupom. Kip je iz gotiške dobe. Marija sedi. Cez telo je prepasana. Plašč pregrinja kolena. Obraz je čeden; valoviti lasje segajo čez ušesa in padajo čez tilnik. Spodaj je kos kipa odkrhnjen.
Križev pot je pod steklom in dobro ohranjen. Prej je bil v mekinski cerkvi.
Pri ž niča ima sedaj temno lesno
barvo. Lepša jo šest Mencingerjevih slik: Immaculata, štirje evangelisti in šopek cvetic z letnico 1742 in z inono-gramom, v katerem so strnjene črke L. M. R. Te črke pomenjajo župnika kamniškega Leopolda Maksimilijana Raspa, ne pa, kakor se je mislilo, Valentina Mencingerja, slikarja naštetih slik. Oljne, na les slikane podobe so nenavadno dobro ohranjene in delajo čast imenovanemu slikarju.
Ob listni strani svetišča je lesena klop, okrašena s črnimi lisami tako, da bi kdo mislil na črne vložke, pa je le
črna barva. Letnica 1716.
m*m 9. Oltarji.
Sv. Primož. l. Veliki oltar.  Menza sedanjega
Tai.ia i, teta 1687 •«likami i/. ).ivij,nja   0itar;a je zidana. Spredaj ima ploščico
sv. Prilno/.a in 1'clicijana. v
iz kamna, ki zapira bržkone grobek za svetinje. Na plošči je napis MCCCCCXXXV + (= 1535). Na nastavku za tabernakljem je letnica 1678. Oltarni nastavek je baročne oblike
lit
in ima nad predelo še tri odstavke. V prvem odstavku je v votlini kip M. B. z Jezuščkom, ob njej sv. Primož in Felicijan z levoma. Slika Leopolda Layerja uprizarja isto. Na evangelijski strani je kip sv. Marka in na listni strani sv. Mateja, oba stojita pod baldahinom.
V drugem odstavku vidimo Boga Očeta z dvema svetnikoma brez posebne oznake. Na vrhu je Jezus s križem. Značilno je, da nosijo svetniki na tem oltarju in na drugih v tej cerkvi na glavo pritrjeni svit v obliki krožnika.
Nekaj izrednega je tabernakelj, ki obstoji iz pravega tabernaklja z majhnim baldahinom in. iz dveh malih stranskih okraskov v obliki oltarnih nastavkov. Ta okraska vsebujeta po dve mali sliki: rojstvo Jezusovo in skupino treh angelcev, beg v Egipt in Boga Očeta. Okraski so bogato izrezljani.
. 2. Drugi oltar na evangeljski strani nosi letnico MDC 55 (= 1655) in je razdeljen na višavo v tri odstavke. Kipi prvega
odstavka so: Sv. Radegunda med sv. Ano    Sv- Prin,ož- omeniti gotiški
, , j., kip Matere božje,
in sv. hlizabeto, drugega odstavka pa:
sv. Helena med sv. Barbaro in sv. Katarino, s krono, žezljem in s knjigo. Oblečena je kakor kaka redovnica v belo krilo s črnim ška-pulirjem.
Na vrhu je sv. Veronika med dvema angeloma. Ti kipi imajo posebne znake. Lasje so poveznjeni preko ušes; oči so izbočene, brada okroglja in izrezljana kot izrastek.
3. Tretji oltar na listni strani je iz 1. 1656. Kipi tega oltarja so: Sv. Leonard z verigo med sv. Gregorijem Velikim in sv. Auguštinom; sv. Rok med sv. Ambrozijem in sv. Hieronimom; sv. Boštjan med dvema angeloma.
Kipi drugega oltarja nam kažejo patrone vdov in devic, tretjega pa cerkvene učenike in varuhe zoper kužne bolezni.
Na. tem 3. oltarju sta dva svečnika iz brona z lepim trinožnim stalcem, okrašenim z angelskimi glavicami.
4. Četrti oltar je v ciborijski kapelici sv. Primoža in Felicijana. Oblika soh in okraskov je iz iste dobe kakor prejšnji oltarji, iz srede 17. veka, samo da je oltar manjši in zlasti nižji.
10. Stenske slike.
Posebno pozornost v tej cerkvi vzbujajo stenske slike na severni in južni steni ladje.
Na južni strani nam predstavljajo na srednjeveški način Marijino življenje v 12 oddelkih ali prizorih. Ti prizori so:39)
1. Joahim in Ana. Joahim svečenik v Nazaretu živi z Ano iz Betlehema v pobožnem toda v nerodovitem zakonu. Ko pride nekoč v tempelj darovat, ga veliki duhovnik odpodi, češ, da ni primerno, da je nerodoviten pričujoč med rodovitnimi.
2. Osramočen odide Joahim med svoje pastirje. Na paši se mu v sanjah prikaže angelj in mu naznani rojstvo hčere in njeno visoko namembo.
3. V dokaz bo srečal svojo ženo Ano pod zlatimi vrati (porta aurea). Ana, ki jo je strežnica lepo oblekla, toži na vrtu gledaje na polno vrab-čevo gnezdo svojo usodo, da nima zaroda. Angel ji naznani nepričakovano srečo. Pod zlatimi vrati se z možem res srečata in Ana mu razodene veselo sporočilo.
Iz te legende si je umetnost v 15. veku izbrala 4 prizore, ki se navadno slikajo. Najpoljudnejši je prizor srečanja pod zlatimi vrati, s katerim se ponavadi krog slik pričenja. Na naši sliki prizora s sv. Ano na vrtu ni.
4. Rojstvo Marije Device.
5. Marijin pot v tempelj med svete tempeljske device.
6. Marija dela s tovari-šicami pri statvah.
7. Angel ji oznani rojstvo Jezusovo.
8. Zaroka Marijina z Jožefom.
39) Primerjaj: Dr. H. Bergner: Handbuch der kirchlichen Kunstaltertümer in Deutschland. Str. 477. — Legenda aurea Jacobi a Voragine, ed Dr. Th. Graese 1890, 131.
9. Obisk pri teti Elizabeti.
10. Rojstvo Jezusovo.
11. Obrezovanje.
12. Darovanje v templju.
Teh dvanajst slik je tako razvrščenih, da pridejo štiri med dvoje oken, pred prvo okno in za tretje pa po dve.
Poleg slik iz Marijinega življenja moramo omeniti še druge slike. Nad prvim oknom sta simbola evangelistov sv. Janeza in sv. Mateja — orel in angel, nad drugim oknom sv. Luka in sv. Marka — vol in lev, vsi z napisi v gotiških črkah. Nad tretjim oknom kraljujeta dvo-glavi avstrijski in enoglavi kranjski orel.
Obočja treh oken nam kažejo ljudstvu nekdaj najbolj znane svetnice: sv. Katarino in sv. Marjeto, sv. Barbaro in sv. Lucijo, sv. Uršulo in sv. Elizabeto.
Pod prvim oknom je slika sv. Aleša, pod drugim sv. Janeza Krstnika, pod tretjim: sv. Joahim in Ana učita Marijo brati.
Dvoje zadnjih oken je zazidanih, loka se še pozna.
Na severni steni nam kažejo slike druge prizore, ki so okvirjeni z gotiškimi loki:
1. Betlehemski detomor. Na desnici trobijo štirje trobci, kakor da bi Herodovo povelje razglašali.
2. Herod naroča enemu izmed sv. Treh kraljev, naj se povrnejo k njemu, ko bodo božje Dete našli; sam se vrača proti domu. Zadnji kralj je na konju, drugi jezdi na velblodu, poleg njega sta še dva velbloda njegovih spremljevalcev. Stopala teh živali so v resnici strašna.
Sv. Primož. .Južna stena v cerkveni ladji.
e sled gotiškega šilastega
3. Prvi kralj že kleči pred Jezusom, ki ga drži Marija v naročju. Zadaj dela sv. Jožef. Tudi vola in osla ne manjka.
4. Kuga, lakota, vojska, ogenj, povodenj uničujejo človeka in živino, tatovi pa kradejo človeško lastnino. Kristus v ospredju slike
Potogr. ür. Fr. Stele. Sv. Primož. Freske na severni steni cerkvene ladje.
Na desni spodaj kamcnila klop ali polica.
kleči in kaže svoje rane nebeškemu Očetu, ki vsled tega potolažen vtika meč v nožnico. Marija Pomočnica pa razgrinja svoj plašč nad zastopniki vseh stanov obojega spola, ki se zatekajo pod njeno varstvo. Marijin plašč držita sv. Primož in Felicijan. Naposled mo-
ramo omeniti še sliko sv. mučenca Erazma kot škofa, ki nosi vre-teno, na katerem so čreva navita.
Slika sv. Treh kraljev je nenavadno velika in obega 36 oseb skoraj naravne velikosti. Dolga 11*60m.
Najpomenljivejša je pač zadnja skupina z Marijo Pomočnico; kaže nam varuha te cerkve, sv. Primoža in Felicijana in nam tudi razloži zakaj ju verniki časte, namreč kot pomočnika v sili, kot zavetnika proti kugi in vojski.
Zgodovinar Jellouschek 40) je 1. 1856. mislil, da je slika nele simboličnega, ampak tudi zgodovinskega pomena. Osebe, ki se nahajajo pod Marijinim plaščem, razlaga kar individualno in imenuje papeža Siksta IV., prvega ljubljanskega škofa Sigmunda Lamberga, cesarja Friderika IV. in mladostnega nadvojvoda Maksimilijana. Edvard pl. Strahl41) se ni odločil na nobeno stran. Jasno pa je, da osebe niso zgodovinske, ampak da je slika splošno-znana v cerkveni umetnosti : pod plaščem Marije Zaščitnice se zbirajo vsi stanovi.
O starosti teh stenskih slik se je že mnogo pisalo. Zgodovinar Anton Jellouschek 42) in dr. Ivan Graus43) menita, da so slike iz one dobe, ko se je cerkev zidala, torej iz 15. veka. Hans Lukesch, akad. slikar, je 2. jan. 1911 pisal, da so slike nastale pred 1. 1550 44).
Dr. Graus sodi: Starost se da dognati iz zad-
4°) Mittheilungen d. h. Vereins f. Krain, 1862, 12. 4I) Die Kunstzustande Krains, 1884, str. i). *2) 1. c.
43) Kirehenschmuck, 1885, 37.
44) Die Bilder sind zwar schon mit Leimfarben ausgeführt, aber noch vollkommen gothisierend mit Anklängen an Dürer und wären vor 1550 anzusehen. Kn. 3k, arhiv.
Sv. Primož. Sv. Trije Kralji prihajajo.
2. treska severne stene v ladji.
nje slike, ki uprizarja turške navale, torej po 1. 1471. Značaj pa ni gotiških severnih krajev, ampak odločno italijansko renesanški. Mojster je moral biti Italijan. Poznaš pa to na pravilni risbi, na prosti lepoti
njegovih figur, na gubah njegovih oblačil, ki so brez vsakega stilističnega zgibanja, na posebnem načinu, kako predstavlja predmete, kar odločno kaže na italijanske kompozicije, na pr. Kristusovo rojstvo.
Dalje pravi:45) Svete osebe, slikane v obočjih oken, kažejo neko prožnost in plemenito lepoto, ki jo zaman iščemo na severnih delih. Žal pa, da te zanimive in za kranjsko umetnost važne slike niso ostale nedotaknjene, ampak jih je precej pokvarila prenavljajoča roka ok. 1. 1840., kakor poroča Ed. pl. Strahl.
Ali so slike res tako stare? Na severni steni je podpis: „Elias Wolff 1592". Ta podpis nam reši vso za-gonetko. Elias Wolff je bil slikar in ljubljanski meščan. Deloval je zlasti v Hrenovi dobi. Tako na pr. čitamo, da je 1. 1626. mojstrsko naslikal v ljubljanski stolnici oltar sv. Magdalene46). Imenuje se tudi 1. 1644. med ogledniki meja ljubljanske občine47). Moral je biti tedaj seveda že v letih; ža oglednike mestnih mej so pa odbirali navadno najstarejše meščane.
Elija Wolff je moral imeti sina enakega imena, ki je umrl48) 22. maja 1653. Hči tega je v 7. letu umrla 15. julija 1649. Ker je imel ob smrti 58 let, je moral rojen biti ok. 1. 1595., torej 3 leta po
Sv. Primož. Sv. Trije Kralji molijo božje Dete.
Tretja freska severne stene v ladji.
45) 1. c, str. 38.
46) Strahl, o. c., str. 17.
47) Mittheilungen d. h. V. f. Krain, 1901, 20
4S) Smrtna matica ljublj. stolnice: 1653 22. maji Elias Wolff picior an. 58, sepultua ad S. Petrum.
nastanku našili slik. Mogoče je, da se podatki o sliki iz 1. 1626. in in o ogledu mestnih mej 1. 1644. nanašajo na tega mlajšega Wolffa, ki je bil tudi slikar.
Z letnico 1592. je torej čas teh stenskih slik določen. Starejših slik v cerkvi ne bo razen za nekaj let. Slikar je najbrže pričel slikali 1. 1589. na južni strani, potem pa je nadaljeval na severni, kjer se je naposled podpisal. Mogoče je, da je slikanje trajalo nekaj let. Ce so pa slike iz te dobe, je razlagljivo, zakaj se ločijo od starejših gotiških in se tesno oklepajo italijanske renesanse.
Če je torej Elija Wolff naslikal stenske podobe, ne bomo v njih iskali portretov cesarja Friderika, Maksimiljana, škofa Lam-berga in papeža Siksta IV. (1471—1484). O cesarju Frideriku IV. (1440 do 1493) vemo, da je bil go-lobrad, torej mu slika ni podobna, prav tako Maksimilijan (1493—1519); pač pa je nosil polno brado cesar Rudolf II. (1576 do 1612), ki je živel ob času, ko je Wolff naslikal to stensko podobo.
Ker so se že v starih časih obiskovalci radi ove-kovečili s tem, da so vpra-skali svoje ime in letnico v steno, se nam je tudi tu ohranilo na južni steni več imen, na pr.: Ramb-schissel, Marina Jaktschi-zin, Blasius Presens, 1641 (morda praesens = prisoten), Adamus, Mathias, Wilhelm Stan .. . 1622. Najstarejša letnica je, če sem prav videl, 1589. Mogoče torej, da je slikar to leto pričel slikati in delo dovršil 1. 1592.
Konservator Ivan Franke49) meni, da so slike na južni steni
Sv. Primož. Marija ZaSčitnlca. Jezus posrednik. Sv. Erazem.
Četrta freska.
49) Dom in Svet, 1010, 2Ü5.
„iz druge roke, starejše, kakor prve, pa manj svobodne in večje konvencijonalnosti".
Bržkone pa so nastale vse slike istodobno. Verjetno pa je, da
je imel Wolff tudi kakega tovariša, ki mu je pomagal.
Slike so vsled starosti, delne poprave in vsled vlage precej trpele. C. kr. centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju jih je dala slikarju Mateju Slemenu popraviti. Proračun za oder in delo je znašal 3200 K.
11. Cerkvica sv. Petra.
Nekoliko više nad cerkvijo sv. Primoža in Felicijana je cerkvica sv. Petra. Dolga je 12"85 m in široka 6"35 m; svetišče samo je 4"30 m dolgo in 4'06 m široko.
Svetišče ima zidan gotiški svod. Rebra so kamenita in slone na figuralnih konzolah; sklepniki so rozete, Sei tki in listi. En sklepnik predočuje patrona te cerkvice sv. Petra, drugi svetnico. Svetišče razsvetljujejo tri gotiška okna s krogovičjem; ladjo pa dvoje pravokotnih oken. Slavolok je gotiški. Vhod ima polkrožno završen obod.
Strokovnjaki cenijo zlasti strop. Ivan Franke piše:50) „Nad ladjo je ohranjen enostaven, toda pristen, star strop iz gotiške dobe, deske so zložene stikoma in skladno z dolžino ladje ter za okrasbo patronirane z ornamenti gotiškega sloga. Kolikor vem, je ta strop edini 51) te vrste, t. j. gotiški, v slovenskih pokrajinah".
Cerkvica ima tri male pa lične baročne oltarje. Na evangeljski strani nosi letnico 1639, veliki oltar in na listni strani sta nekoliko mlajša, morda iz dobe ok. 1660. Cerkvica ima tudi svoj zvon.
50) Dom in Svet, 1910, 264.
51) Dr. Ivan Graus jih nekaj našteva /a Štajersko in Koroško: Für Steiermark können wir namhaft machen die Filiale St. Ulrich in der Krakau, Predli tz, St. Caecilia u. St. Georgen ob Murau, St. Fgyden bei Murau, St. Lorenzen in der Pfarre St. Peter am Kammersberg; aus Kärnten wäre anzuführen der Rundbau des Magdalenen-Kirchleins bei Kuhnsdorf. Pristavljamo še Gornjo Helo (Ober-vellach). Der Kirchen-Schmuck. 1885, 91.
ZmerU in narisal Fran Avsec.
Sv. Peter. Tloris cerkve.
•J 7
12 Cerkvenikova hiša.
Poleg cerkve sv. Primoža je cerkvenikova hiša. Ker spada vse ozemlje na okrog v župnijo Stranje, je tudi cerkvenik stran j s k i župljan. Cerkev sv. Primoža pa spada še vedno pod župnijo kamniško, kakor nekdaj, ko še ni bila ustanovljena župnija Stranje, ki je nastala šele 1792.
Včasih so tu stanovali tudi duhovniki, na pr. 1. 1504., ko se imenuje kaplan Matija 52).
Priloge. 1. Listina z dne 9. julija 1396.
Bonifacius episcopua Servus Servorum Dei. Universia chriatifidelibus prae-sentes litteras inspecturia salutem et apostolicam benedictionem. Licet is de cüiua munere venit, ti t sil)i a suis fidelibua digne et landabiliter aerviatur, de habun-dantia Buae pietatis, quao merita siipplicuin excedit et vola, bene aervientibua sibi multu maiora retribuat, quam valeant promereri, nihilominus tarnen cuplentea Domino reddere po]>ulum acceptabilem et bonorum operuni sectatorein fideles eliri-atianoa ad complacendum sibi quasi quibuadam allectis muneribua Indulgentiia acilicet et remissionibus invitamus, ut exinde reddantur divinae gratiae aptiores. C^uj)i-entes igitur, ut Capella sanctorum Primi et Feliciani Martyrum infra limites parrochi-alis ecclesiae in Stayn Aquile,rensis dioecesis sita a christifidelibua congruia lionoribus frequentetur et etiam piis eorundeni fidelium sufragiis reparetur et ut fideles Christi eo libentius causa devotionis confluant ad eandem ut ad eins reparationem et fa-bricam promptlua manus porrigant adiutricea, quo ex hoc ibidem uberius dono coelestis gratiae conspexerint se refectos, de oinnipotentis Dei misericordia et bea-toriiin Petri et Pauli Aposlolorum eins auctoritate contisi, Omnibus vere poeiiilen t i hns et confessis, qui in Nativitatis, Circumcisionis, FJpiphaniae, Resurrectlonis, Aacensionia et Corporis Domini nostri .lesu Christi ac Pentecostes et Nativitatis, Annuntiationis, Purificationis et Asaumptionia beatae Mariae Virginia ac Nativitatis beati Johannis Baptislae et Aposlolorum Petri et Pauli ac sanctorum Primi et Feliciani praedictorum et ipsius Capellae dedicationia testivitatibua ac celebritate Omnium sanctorum necnon per dictarum Nativitatis, Kpiphaniae, Reaurrectionis, Ascensionis et Corporis Domini ac Nativitatis et Assumptionis beatae Mariae et Nativitatis beati Johannis Baptistae et Apostolorum praedictorum festivitatum Octavaa et per sex dies dietam festivitatem Pentecostes iminediate sequentes eandem Capellam devote visi-taveriut annualim ad ipsius reparationem et fabricam manus porrexerint adiutricea, ut praefertur, aingulia videlieet festivitatum et eelebrltatia diebua trea annos et totidem quadragenaa de Iniunctia eis poenitentiis miserieprditer relaxamua. Volumua autem quod si alias visitantibus dietam Cappelam aut eins reparationem et fabricam manus porrigentibus adiutricea aut alias inibi pias eleemosinas erogantibus aliqua indulgeulia in perpetuum vel ad certum tempus uonduin elapsum duratura auctoritate nostra concessa fuerit huiusmodi praesentes litterae nullius aint roboria vel momenti. Datum Itomae apud sanetum Petnim VII Idus Iulii Pontificatua nostri anno octavo. D. de Portogruario.
Na zavihnjenem robu:
») Izvestje Muz. društva, IL, 48.
Konifncius PP tres annos et totidem quadragenas. Pro N. de Perusio A. de RIglia.
Pergamena 45X32 cm. Pečat svinčen na svileni vrvici. Podobi sv. Petra in Pavla z napisom: S. PA • S. PE. Granuliran okvir. Rev. z napisom: -BONIFATIVS-pp. VIRI-
2. Listina z dne 23. marca 1475.
Bartholomeus tituli sancti Clementis, Philippus tituli sanctorum Petri et Marcelli, Antonius tituli sancti Viti, presbyteri, Johannes tituli sancti Angeli, dia-conus, miseratione divina Sacrosanctae Romanae ecclesiae Cardinales. Universis et singulis Christi fidelibus praesentes litteras inspecturis salutem in Domino sempi-tcrnam. Splendor paternae gloriae, qui sua mundum inefabili iluminat claritate pia vota fidelium de ipsius clementissima maiestate sperantium tunc praecipue be-nigno favore prosequitur, cum devota ipsorum humiiitas sanctorum precibus et meritis adiuvatur. Cupientes igitur ut ecclesia sanctorum Primi et Feliciani con-gruis frequentetur honoribus, ac in suis structuris et aedificiis debite reparetur, libris quoque calicibus, luminaribus et aliis ornamentis ecclesiasticis divino cultui necesariis augumentetur, conservetur et manuteneatur, fidelesque ipsi eo libentius devotionis causa confluant ad eandem et ad reparationem, conservati-onem et manutentionein huiusmodi manus promptius porrigant adiutrices, quo ex hoc ibidem dono coelestis gloriae uberius conspexerint se refectos, de omni-])otentis Dei misericordia et beatorum Petri et Pauli Apostolorum eins auctoritate confisi, omnibus et singulis christifidelibus ulriusque sexus vere poenitentibus et cont'essis qui dietam ecclesiam sanctorum Primi et Feliciani in monte Stain Aqui-leiensis dioecesis in Pentecostes et Assumptionis beatae Mariae Virginis ac sancti Jacobi maioris et Nativitatis domini nostri Jesu Christi nec non ipsius ecclesiae dedicationis festivitatum diebus a primis vesperis usque ad secundas vesperas inclusive devote visitaverint annuatim et ad praemissa manus, ut praefertur, porrexerint adiutrices, Nos Cardinales praefati et quilibet nostrorum per se pro singulis festivitatum diebus huius modi, quibua id fecerint, centum dies de iniunetis eis poenitentiis misericorditer in domino relaxamus. Praesentibus vero perpetuis futuris temporibus duraturis. In quorum omnium et singulorum fidein et testimonium praemissorum praesentes litteras fieri nostrorumque cardinalatuum sigillorum ius-simus et feeimus appensione muniri. Datum Roinae in domibus nostrarum soli-tarum residentiarum sub anno a Nativitate Domini Millesimoquadringentesimosep-tuagesimoquinto die vero vigesima tertia mensis martii, pontificatus sanetissimi in Christo patris et domini nostri domini Sixti divina Providentia Papae quarti anno quarto.
Pergamena s pliko. 57 X 39-5 cm.
Pečati odpadli. Na pliki: Bartholomeus, Philippus, Antonius, Jöhs. Centum dies praesentibus. C. dies. — H. Brunus.
3. Listina z dne 9. septembra 1492.
Jacobus Valaressus Dei et Apostolicae sedis gratia episcopus Justinopolitanus in patriarchatu aquileiensi sede vacante substitutus generalis: Universis et singulis praesentes literas inspecturis pariter et audituris salutem in Domino sempiternam: Pia mater ecclesia de salute animarum solicita fideles suos ad visitationein sa-crorum locorum per munera spiritualia indulgentias et remissiones *peecatorum invitare consuevit: Nos igitur huiusmodi laudabilem ritum imitari volentes ac
simul cupientes, ut ecclesia sancte Radegundis sita in monte supra oppiduni Stain Aquileiensis dioecesis, in qua ante invasioneni immanissimorum ") Turcorum cor-pora sanctorum Primi et Feliciani servari et magna populorum devotione et con-cursu visitari consueverint, a ehristifidelibus i'requentetur et in suis aedificiis, lu-minibus et ornamentis ad divinum cultum inil)i necessariis augeatur, et diutius con-servetur, fidelesque ipsi eo libentius devotionis causa confluant ad eandem, quo ex hoc ibidem dono coelestis gratiae uberius conspexerint se refectos, quam ecclesiam cum quatuor altaribua die dato praesentium secundum rilum et formam sacrosanctae Romanae ecclesiae in huiusmodi consuetam: benediximus et consecravimus et in sepulchris eorundem altarium pie reposuimus sacras reliquias sanctorum Septem fratrum, Prothi et Fortunati martyrum: Intuito de omnipotentis Dei misericordia ac beatorum Petri et Pauli Apostolorum eins auctoritate confisi Omnibus et singulis utriusque sexus fidelibus, vere poenitentibus et confessis, qui praefatam ecclesiam sanctae Radegundis, in Natalis Domini, Circumcisionis, Epiphaniae, Transi'igurationis, Passionis, Resurrectionis, Ascensionis, Corporis Christi, Duodecim Apostolorum, ümnium Sanctorum ac etiam Nativitatis, Annuutiationis, Purificationis et Assump-tionis Reatae Virginis Mariae sanctorumque Joannis Haptistae, Helenae, Leonard!, ac Patrocinii et Dedicationis eiusdem ecclesiae, quam singulis annis in futurum dominica prima post solemnitatem gloriosissimae virginis Mariae ponimus cele-brandam festivitatibus et diebus, devote visitaverint annuatim et pro conservatione et augmento aedificiorum, luminum et ornamentorum praedictorum manus quo-vismodo porrexerint adiutrices, quoties id fecerint, quadraginta dies de iniunctis iis poenitentiis misericorditer in domino relaxamus; Praesentibus futuris tempo-ribus perpetuo valituris: In quorum fidein et testimonium has patentes litteras scribi fecimus et nostri et S. Pauli sigilli appensione iussimus communiri: Datum apud ecclesiam praedictam : Anno Nativitatis Dominicae Milesimo quadringentesimo nonagesimo secundo indictione decima, die vero dominieo nono mensis septembris,
P. Sanctoninus Cancellarius.   De mandato. Pergamena s pliko.   30 X 21 cm.   Rdeč pečat. 45 mm v škrabijci 53 mm. Napis: S. IACOHI • VA [LERESI• E] PISCOPI • IV |S] TINOPOL.
Die dritte Okkupation Idrias durch die Franzosen im Jahre 1809.
Von der k. k. Rergdirektion Idria. III.
Am 1. Juli 1811 trat die neue Organisation der Illyrischen Provinzen in Kraft. Idria verblieb unter Adelsberg und ihre erste Instanz war die Subdelegation in Adelsberg.
") Ta prilog bereS tudi na gotiškem spomeniku cirkniške cerkve. Hieinger ga je sicer bral indomitorum (Mittheilungen d. h. V. f. Krain, 1854, 55 in Novice, 1854, 162) a pomotno, ker je spomenik težko čitljiv.
Der neueniaiintc Subdelegat Luyks gab den Herrschaften seinen Dienstantritt mittelst folgenden Cirkulares bekannt:
„Seine Majestät der Kaiser der Franzosen, König von Italien, Beschützer des Rhein- und Vermittler des Schweizerischen Bundes haben mich, wie aus dein nebenliegenden Dekrete erhellt, zum subdelegierten Intendanten von binerkiain zu ernennen geruht. Ich teile selbes den Bewohnern des meiner Führung anvertrauten Kreises in der innigen Überzeugung mit, dass, gleichwie mich Seine Majestät durch diesen Reweis ihrer allerhöchsten Gnade zu noch grösserer Tätigkeit und Eifer in ihrem Dienste verpflichten, auch die edlen Bewohner dieses Kreises eben so untereinander wetteifern werden, meine unermüdlichen Bemühungen für das Wohl des Landes, für welches zu wachen immer mein besonderes Vergnügen sein wird, auf das werktätigste zu unterstützen, so wie sie andererseits nicht unterlassen werden, durch treue Liebe und Anhänglichkeit gegen den grössten der Monarchen und liebenswürdigsten der Fürsten, sich seine fernere Huld zu verdienen.
Dieses Dekret werden die Bezirkskommissäre ihrerseits durch öffentlichen Anschlag und mittelst hieher vorzulegender Botenregister, welches allen Gültenbesitzern und jeder, ein öffentliches Amt bekleidenden Person von Distinktion zuzustellen ist, bekannt machen.
Andererseits wird die wohlehr würdige Kurat-Geistlichkeit, wenn sie dieses dem Volke von der Kanzel verkündigen wird, nicht ermangeln, demselben solche Gesinnungen für seinen glorreichen Souverain einzuflössen, wie es seine erhabenen Tugenden allerdings im vollen Masse verdienen."
Luyks gab ferner zu wissen, dass die Grundlage einer guten Administration und die Befolgung höherer Weisungen es erfordern, dass der ganze Geschäftsgang aus einem Mittelpunkte ausgehe. Demnach verfügte er, dass keine Anfragen fremder Funktionäre oder Administrationschefs beantwortet werden dürfen, bevor die Antwort von ihm nicht beurteilt wird. Anfragen der Kontributionskontrolleurs unterlagen dieser Verfügung nicht.
Auch Werksadministrator Andry schrieb in dieser Hinsicht dem Bezirkskommissär Gariboldi:
„Ich bestehe darauf, dass ich über alles, was in Idria vorgeht, genau informiert sein muss; weshalb sie mir die ganze Korrespondenz, die Sie mit verschiedenen Autoritäten haben, stets mitteilen müssen."
Der Zentraldirektor der direkten Steuern (Kontributionen) ernannte den A. Wontscha zum Kontributionskontrolleur bei der Adelsberger Intendanz und beauftragte diesen, das Geschäft der neuen Kontributionsregulierung nach dem Arrete vom 16. Juli 1810 mit aller Schnelligkeit in Gang und Vollzug zu bringen. Aus diesem Anlasse ließ Wontscha der Herrschaft Idria eine Instruktion zur Auflage der Matrikeln über die Grund- und Personalsteuer für das Jahr 1811 zugehen.
In Betreff der Grundsteuer sollte der Kataster vom Jahre 1785 dort, wo ein solcher bestand) vor allen anderen Auskünften zur Grund-
läge genommen werden, dort aber, wo er nicht vorhanden war, mussten sich die Ortsobrigkeiten von allen Besitzern über ihre Besitzungen einzelne Erklärungen mit Abschätzung des mit Steuer zu belegenden Einkommens geben lassen.
Unter dem reinen oder steuerbaren Einkommen wurde jenes verstanden, welches dein Eigentümer nach gemachtem Abzüge der Bcar-beitungs-, Samen-, Ernte- und Erhaltungskosten von dem Bruttoerträge übrig geblieben war.
Wenn das Einkommen nach dem Kataster vom Jahre 1785 oder nach einem anderen Dokument festgesetzt werden konnte, so mussten alle seit jener Zeit etwa unterlaufene Änderungen berücksichtigt, folglich neue Erhebungen und Schätzungen für alle rektifizierten Posten vorgenommen werden.
Jeder Grund ohne Ausnahme, selbst jener des Staates, war der Steuer unterworfen. Nur die Staatsforste und jene Güter, die nichts eintrugen, z. B. Kasernen, Eestungsplätze und Gebäude, die dem Dienste des Staates gewidmet waren, unterlagen nicht der Steuer.
Die Wirtschaftsgebäude auf dem Lande, die Bergwerke und Steinbrüche wurden nach der Oberfläche des Erdbodens, welchen sie dein Feldbau entzogen, veranschlagt und zwar die Grundfläche der Wirtschaftsgebäude nach der Güte des besten, bei den Bergwerken und Steinbrüchen nach jener des angrenzenden Erdreiches berechnet.
Auf die Grundsteuersumme wurden 5 °/0 für die wertlosen Gründe und Entschädigungen und 10 % Hl* die Gemeindeauslagen zugeschlagen. Ausserdem wurde die Taxe der Einnehmer zugeschlagen, welche aber die Summe von 5 Centimes nicht übersteigen durfte.
Personalsteuer. Jeder Einwohner, welchen Geschlechtes immer, wenn er über 21 Jahre alt war, durch ein Jahr in der Gemeinde wohnte, seiner Rechte Herr war, ein Gewerbe auf eigene Rechnung betrieb oder ein unabhängiges Einkommen genoss, nicht arm oder mittellos war, wurde der Personalsteuer unterzogen.
Diese Steuer bestand im Arbeitslohn von 3 Tagen und war nach den Einnahmen des Betreffenden in 3 verschiedene Klassen eingeteilt. Für jene der 1. Klasse war die Taxe mit 9 Francs, für die 2. Klasse mit 6 Francs und für die 3. Klasse mit 3 Francs bestimmt.
Auf diese Steuer kamen die nämlichen Zuschläge wie bei der Grundsteuer.
Die mit der Schätzung des Ertrages aus dem Grundbesitze und des Einkommens überhaupt für den Idrianer Bezirk gewählten Schätzmänner wurden am 13. September 1810 beeidet, wozu Wontscha persönlich in Idria erschien.
Bezirkskonimissär Gariboldi legte sodann das Operat über die nach dem Kataster vom Jahre 1785 vorgenommene Schätzung der Realitäten ermittelten, der Grund- und der Personalsteuer unterworfenen Erträge der Kreisintendanz vor und bemerkte, dass der Ertrag der Grundstücke
in der Gegend von Unter-Idria und Unter-Kanomla wegen des von dem QuecksilberhUttenrauche dem Viehe und der Ernte zugefügten Schadens sehr klein, jener den anderen Gemeinden gehörigen, in hohen Gebirgen gelegenen Grundstücke, welche durch Wetter und Wassergiisse jährlich beträchtlichen Schaden leiden, unbeträchtlich und zwar so elend ausfalle, dass der Hauer nicht nur nichts verkaufen könne, sondern, wenn ihm nicht als Forstarbeiter oder als Fuhrmann heim Bergwerke ein bestimmter Verdienst zuginge, von dem Ertrage seines Grundes keineswegs sich zu erhalten im Stande wäre.
Idria und Unter-Idria wurden in die Grundsteuer-Matrikeln nicht einbezogen, weil hier nur kleine Gärten gelegen waren, welche den Bergleuten gehörten und von keinem erheblichen Ertrage waren.
Über die vorgeschriebene Grundsteuer gingen dem Generalgou-verner Klagen zu. Sein Wille war, die Grundsteuer in Illyrien analog wie sie in Frankreich bestand, zur Geltung zu bringen. Die Grundsteuer sollte das FTmftel des reinen Ertrages nebst 32 Centimes als Zuschuss nicht übersteigen, was zusammen etwas weniger als 27 Prozent betrug.
Zur Besteuerung der Häuser wurde wie in Frankreich der Hauszins ermittelt, davon der 4. Teil als Reparaturkosten in Abschlag gebracht und der Überrest besteuert.
Die hohe Besteuerung veranlasste die Grundbesitzer Stephan von Premerstein, Martin Leskowitz aus .Jeličen vrh und Valentin Suetli-tschitsch aus Unterkanomla in ihrem eigenen und im Namen der übrigen, in gleicher Lage befindlichen Mituntertanen bei der Intendanz in Adelsberg mündlich vorzubringen, dass sie verbunden sind, für das Bergwerk in Idria Fuhren zu besorgen und dass sie für diese Verbindlichkeit unter der österreichischen Regierung das Vorrecht einiger Erleichterungen genossen haben. Nachdem sie aber gegenwärtig mit der Grund- und Personalsteuer sehr stark belegt sind, so baten sie auch die Bergwerksadministration um Bewilligung eines höheren Fuhrlohnes, erhielten aber den Bescheid, dass von den alten Statuten und Verordnungen in dieser Hinsicht nicht abgewichen wird. Da nun die Werksadministration ihrer Bitte keine Folge gab, so baten sie den Kontributionskontrolleur um Erwirkung, dass ihnen für ihre Verbindlichkeit gegen das Bergwerk an der Grundsteuer etwas nachgesehen und sie für die früher genossenen Vorrechte einigermassen entschädigt werden, da es ihnen billig schien, dass auch sie bei dem alten belassen werden, sobald die Werksadministration von den alten Verfügungen nicht abgehen kann.
Gariboldi bestätigte nun, dass die Untertanen der Herrschaft Idria ausser der Bezahlung der herrschaftlichen Steuer und Robot mit jeder anderen Veranschlagung verschont waren, und dass dieselben weder an ordentlichen noch ausserordentlichen Steuern, ausser der Personalsteuer, niemals etwas entrichtet haben *). Sie wurden jederzeit als ein Teil des
*) Diese Angaben stimmen mit jenen des Bergoberamtes nicht ganz iiberein.
Bergwerkes Idria betrachtet und als solche in alle Immunitäten des Bergwerkes einbezogen. Diese Freiheiten genossen sie bis zur Einführung der neuen Steuer im Jahre 1789 und als diese aufgehoben war, genossen sie dieselben wieder ungestört bis zur neuesten Epoche. Gariboldi bestätigte, dass beinahe alle Idrianer Herrschaftsuntertanen zum Bergwerke als Bergarbeiter, Forstarbeiter oder als Fuhrleute gehören. Die krainische Dandeshauptmannschaft und die Landesstelle versuchten wiederholt sie der Zahlung der ausgeschriebenen Steuern beizuziehen, allein sie behaupteten durch die innerösterreichische Kammer und die Hofstelle in Wien jederzeit ihre Steuerfreiheit.
Die Klagen über die hohen Steuervorschreibungen führten im Frühjahr 1812 zur Umarbeitung der Steuermatrikeln, wozu in jedem Per-zeptionsdistrikte eine Spezialkommission aus 5 von den Gemeinden gewählten Mitgliedern zur Erhebung des reinen Grundertrages bestellt war.
Das Resultat der Steuerrevisionskommission war die Annahme der Grundsätze, dass bei der Bestimmung des Nettoertrages der Gründe, respektive der vom Bruttoerträge zu machenden Abzüge kein Unterschied zwischen gebirgigen und flachen Gegenden, ebenso wenig im allgemeinen zwischen Weingärten, Feldern und Wiesen zu machen und endlich, dass der vom Bruttoertrage zu machende Abzug für den ganzen Adelsberger Kreis ohne Unterschied mit 66 °/0 festzusetzen sei.
Die französische Regierung brachte in Erfahrung, dass mehrere Winkelschreiber sich zum Geschäft machen, den Steuerpflichtigen durch unnütze Rekurse gegen die Steuerrollen vom Jahre 1810 und 1811 Geld herauszulocken, wogegen der Intendant Andrian energisch einschritt.
Die Steuerkontrolle in Adelsberg nahm auch wahr, dass die Steuer-revisionskommissionen durchgehends versucht haben, das Erträgniss der dem Staate gehörigen Grundbesitze zu erhöhen und dadurch auf dieselben eine höhere Steuer zu wälzen. In dieser Hinsicht wurden an die Bezirkskonunissäre strenge Massregeln erlassen.
Diese Steuern mussten monatlich abgeführt werden. Zur Einhebung derselben kam der Kontributionsperzepteur Eckel aus Loitsch nach Idria.
Wenn er wegen der fortwährenden Einkassierung im Bezirke nicht selbst nach Idria kommen konnte, übertrug er das Einkassierungsgeschäl't dem hierin bewanderten Grundbesitzer in Veharše, Peter Leskowitz, welcher auch in der Folge zeitweise Steuergeschäfte versah.
Um diese Zeit kam ein Militärexequent nach Idria, welcher zur Eintreibung der für die ersten 4 Monate rückständigen Steuerbeträge in die Gemeinden Vojsko und Jeličen vrh abgeordnet war. Diesem musste die Herrschaft die nötigen Führer geben und ihn in seinem Amte unterstützen.
Die im Jahre 1811 vorgeschriebene Grundsteuer, welche sich im Adelsberger Kreise auf 337.500 Francs belief, wurde auf 246.500 Francs herabgesetzt, ebenso die Personalsteuer von 60.000 auf 41.000 Francs. „Stets wohltätig, gibt die französiche Regierung hiemit einen neuen Beweis ihrer Gerechtigkeit", schrieb diesbezüglich der Subdelegue der Herr-
schaft Idria. Auf Grund dessen wurden die Steuerraten vom 1. August bis Ende Dezember 1811 nachgesehen.
Um alle etwa noch obwaltenden Unrichtigkeiten und Unbilligkeiten zu beheben, und alle möglichen Reklamationen auf das tunlichste herabzudrücken, wurden die Grund- und Personalsteuermatrikeln ganz neu und zwar dergestalt umgearbeitet, dass bei Ansetzung der Grund-Erträgnisse und Beschreibung der Personalsteuerpflichtigen in allen 3 Kreisen der Provinz ein gleiches Verfahren beobachtet wurde.
In Betreff der Grundsteuer wurden von dem Bruttoertrage auf Anbau-, Ansaat- und Kultur-Kosten abgezogen: zwei Drittel bei den Äckern und Weingärten; die Hälfte bei den Gärten und Wiesen, ein Drittel bei Waldungen und Hutweiden. Diese Abzüge waren allgemein, sowohl für die Ebene als auch für Gebirgsgegenden bestimmt und gaben zur Grundlage der Repartierung nur einen fingierten Reinertrag, man wollte daher erst in der Zukunft dahin arbeiten, sich dem wirklichen Reinertrage soviel als möglich zu nähern. Durch 15 Jahre öde gelegenes Erdreich, welches in Äcker verwandelt wurde, unterlag der Vermehrung der Grundsteuer erst nach Verlauf von 10 Jahren nach der Urbarmachung, bewaldetes Erdreich erst nach 30 Jahren.
Öde gelegenes Erdreich, worauf Weingärten, Maulbeer- oder sonstige fruchttragende Bäume gepflanzt wurden, unterlag der Vennehrung der Grundsteuer erst 20 Jahre nach der Bepflanzung. Der Ertrag ausgetrockneter Sümpfe durfte während der Zeit von 25 Jahren nach der Austrocknung nicht erhöht werden. Die Besteuerung der Häuser verblieb im Rahmen der früheren Anordnungen.
Mühlen, Hammerwerke, Werkstätten etz. etz. wurden nach ihrem geschätzten Mietzinse, jedoch mit Abzug eines Drittels für Reparationskosten im Ertrage berechnet. Die anderen zwei Drittel bildeten den reinen steuerbaren Ertrag im Verhältnis zu den übrigen Gründen.
Das Gesetz sprach hierüber deutlich und die verhältnismässige Gebühr bei der Gewerbesteuer, welcher die Müller und Gewerke unterlagen, bezog sich auf ihre persönliche Tätigkeit und befreite sie ganz und gar nicht von der Grundsteuer, die auf ihren Werkstätten haftete.
Häuser, Fabriken, Hammerwerke, Mühlen, Werkstätten und andere neu errichtete Gebäude wurden erst das 3. Jahr nach ihrem Aufbau nach dem Ertrage ihres Mietzinses besteuert und das Erdreich, das sie dem Anbau entzogen, unterlag während der ersten Jahre der Grundsteuer, sowie es bishin geschah.
Der Ertrag eines Grundstückes unter einem Franc blieb unberücksichtigt.
Die Personalsteuer wurde in 6 Klassen, von 3 Francs bis 50 Centimes eingeteilt.
F'ast bei allen Personalsteuerpflichtigen mussten die vorgeschriebenen Beträge als den Vermögensverhältnissen nicht entsprechend er-mässigt, beziehungsweise gelöscht werden.
Mit dem Arrete vom 27. Juli 1810 wurde eine Gewerbesteuer („ImpÖt des Patentes") ausgeschrieben. Diese war in fixe und in relative Gebühren eingeteilt. Die bestimmten Gebühren waren durch einen Tarif mit Rücksicht auf die Art der Gewerbe und die Grösse der Gemeinden festgesetzt.
Für das Jahr 1812 zahlte die Werksadministration an Gewerbesteuer .323 Francs 40 Centimes. Für das Jahr 1813 war in Idria 77 Parteien die Gewerbesteuer im Gesamtbetrage von 1073 Kranes 10 Centimes vorgeschrieben, von diesen zahlte die Werksadministration 324 Francs 45 Centimes; die niedrigste Gebühr war 4 Francs 20 Centimes. Ausserdem wurde von jedem Gewerbesteuerpflichtigen l Franc für das Patent, die Nachricht und Quittung eingehoben.
Die Ausübung eines Gewerbes überhaupt war jedermann gestattet, sobald sich derselbe zur Zahlung der Gewerbesteuer verpflichtet hat.
Da sich die Handelsleute und andere Gewerbesteuerzahler wiederhol! beklagten, dass auch NichtSteuerzahler Handel treiben, wodurch sie geschädiget werden, wurden am 13. Mai 1813 alle gewerbetreibenden und besteuerten Individuen mit Angabe des Gewerbes öffentlich verlesen und es wurde bemerkt, dass nach 8 Tagen eine diesbezügliche Untersuchung eingeleilet wird. Bei der Munizipalratssitzung am 1. Juni wurden demnach die Munizipalräte Wolf, Albrecht und Freyer mit Zuziehung des Wachtmeisters Thum und 4 Polizisten hiemil beauftragt, wobei bei 2 Bergarbeitern und 1 Bergarbeiterswitwe diverse Waren beschlagnahmt wurden. Diese Waren wurden zwar wieder zurückgestellt, worauf Gallois „zum zweiten und letztenmale" ein strenges Verbot gegen unbefugten Handel erliess und Strafen von 50 bis 500 Francs, Warenkonfiskation und den Bergleuten die Dienstesentlassung in Aussicht stellte.
Gallois Hess auch verlautbaren, dass sich alle jene Frauen, welche sich mit dem Spitzenhandel befassen und keine Steuer zahlen, in der Mairiekahzlei anmelden müssen, um bezüglich der Handelsberechtigung vorgemerkt zu werden. Diesem Auftrage kamen 26 Frauen nach; von diesen waren 20 aus Idria, 6 aus Unteridria; bei den meisten war das Absatzgebiet Laibach und Illyrien, aber auch ausserhalb der Grenzen Illyriens fanden die Idrianer Spitzen Absatz.
Zu diesen Steuern kam noch die Tür- und Fenstersteuer. Besteuert wurden alle Türen und Fenster gegen die Strassen, Höfe, Gärten und Flüsse, kurz alle äusseren Türen und Fensler; eine Ausnahme machten nur die inwendigen Türen der Wohnungen, dann Türen und Fensler, welche zur Wohnung des Menschen nicht dienten, und jene der öffentlichen Gebäude. Die Beschreibung der zu besteuernden Türen und Fenster in Idria wurde am 7. September 1812 und jener der umliegenden Ortschaften am 8. September im Adlergasthause vorgenommen.
Die Einnahme der Erbsteuer lag dem Domäneneinneluner in Oberlaibach ob.
In Betreff der Gemeindegelder erliess die Adelsberger Intendanz am 3. April 1811 den Auftrag, dass die bisher eingehobenen und noch fernerhin einzuhebenden Gemeindegelder oder additional Centimes pro rata des jeden Bezirk treffenden Betrages bei den Bezirkskoimnissären, die bis zur Ernennung der Mairs die Gemeindeeinnehmerdienste besorgten, abzuführen sind, für welche Gelder die Herrschaften verantwortlich waren. Von diesem Einkommen wurden alle Gemeindeauslagen bestritten, wozu jedoch die eigenhändige Anweisung des Intendanten erforderlich war. .lede ohne Anweisung geschehene Zahlung war ungütig. Die Gemeindegelder durften unter schwerer Verantwortung mit den herrschaftlichen Geldern nicht vermengt, sondern mussten bei jeder vom Intendanten verfugten Skonlrierung genau ausgewiesen werden. Mit Schluss jedes Monates musste die Herrschaft den Kassastand ausweisen, welcher sich mit seinem Register decken musste. Auf Grund dieser Verfügung gingen dem Bezirkskommissär Gariboldi am 6. Mai 1811 für die Zeit vom 1. November 1810 — 30. April 1811 263 Francs 29 Centimen, welche Per* zepteur Eckel erlegte, ein.
Im Jahre 1812 wurden Instruktionen betreffend das Rechnungswesen der Gemeinden erlassen. Hiernach sollten die Gemeindegelder den Gemeindeperzepteurs zur Verwaltung übergeben werden. Da in Idria dies nicht geschah, forderte der Subdelegue den Vollzug bis 1. Jänner 1813 mit der Drohung, dass er zur Sicherheit der Gemeindeinteressen die ln-tabulation auf die Güter der Mairie veranlassen und noch andere Mittel ergreifen werde. Gallois schrieb nun an Luyks, dass er nicht ermangeln würde, dem Auftrage zu entsprechen, wenn nicht infolge Beschlusses des General- Gouverneurs vom 19. September 1812 die Werksadministration vereint mit der Mairie beauftragt worden wäre, die Gemeindeeinkünfte selbst einzutreiben, die Auslagen zu bestreiten und die Rechnung jährlich dem Intendanten der Provinz nach Laibach zu senden, worauf Luyks die Frist zur Übergabe der Gemeindegelder bis 21. Jänner 1813 mit gleichen Drohungen festsetzte. Gallois bezog sich auf das bereits Mitgeteilte, dass die Mairie Idria von den anderen Mairien ausgenommen ist und ersuchte schliesslich um Abordnung des Perzepteurs Eckel zur Übergabe des Kassadienstes, welcher sodann die Übergabe durchführte. Als der Gemeinde das bestätigte Budget für das Jahr 1813 zukam, gab die Intendanz von Krain umfassende Erläuterungen, betreffend die Verrechnung der Gemeindegelder, welche Manipulation dem Gemeinde-receveur unter Aufsicht des Maire ausschliesslich übertragen wurde.
IV.
Die bisherige Art des administrativen Dienstes in öffentlichen Angelegenheiten wurde mit 1. Jänner 1812 aufgehoben und an deren Stelle traten Mairien. Zum Mairie-Präsidenten in Idria war der Werksdirektor Gallois, zum 1. Adjunkten Handelsmann Peter Candutsch, zum 2. Ad-
ju Ii k ten Anton Trenn aus Unter-Idria ernannt. Ausser diesen waren mehrere Munizipalräte bestellt.
Die Maires und Adjunkten waren verpflichtet, bei Ausübung ihrer Geschäfte und vor den Autoritäten in Uniform zu erscheinen. Diese bestand für die Maires in einem dreieckigen französischen Hute mit Kokarde, einem dunkelblauen Frack und einer roten Schärpe mit dreifarbigen Fransen, jene für die Adjunkten und die übrigen Munizipalbeamten in der gleichen Ausführung, jedoch mit weissen Fransen an der Schärpe. Eine Schärpe kostete 38 Fr. und die Anschaffungskosten durften für Minderbemittelte in das Geineindebudget eingestellt werden.
Da hiedurch der bisherige Bezirkskommissär Gariboldi verfügbar wurde, so erhielt er die Justiz und die Polizei zugewiesen. Er blieb auch fernerhin Mitglied des Werks-Adininistrationsrates und hatte ausserdem das Schulwesen zu überwachen und die Funktionen des Bürgermeisters, Friedensrichters und Steuereinnehmers mitzuversehen. Auch musste er später die Register der bürgerlichen Akten, der Heiraten, Geburts- und Sterbefälle führen.
Schon für den 25. Jänner 1812 war eine Versammlung der Mitglieder der Mairie Idria verfügt worden, welche sich mit den Gemeindeeinnahmen und Ausgaben beschäftigte und ein bezügliches Präliminare für das Jahr 1812 zu verfassen hatte. Diese Beratung durfte nicht länger als 15 Tage dauern; spätestens am 15. Tage musste dein Subdelegue in Adelsberg, welcher hiezu bestimmte Weisungen erliess, das Operat überreicht werden.
In der Munizipalratssitzung am 28. Dezember 1812 unter dem Vorsitze des Generaldirektors und Maire von Idria, Gallois, der Adjunkten Kandutsch und Treun, dann der Munizipalräte Wolf, Zweck, Freyer, Rupnik, Pirch, Pauscheg, Albrecht, Wrabitsch und Svetličič wurde über die Art und Weise beratschlagt, wie die Abnahme der Consumgebühr in der Mairie Idria für das Jahr 1813 am zweckmässigsten und vorteilhaftesten einzuleiten wäre.
Die Consumgebühr oder das sogenannte „Oktroi - Gefälle" hat in Idria wie in allen Mairien Illyriens mit der Einführung der neuen Regierung begonnen und bestand in der Auflage auf mehrere, durch das Gouvernement bestimmte Artikel oder sozusagen in einer Verzehrungssteuer.
Von den Munizipalräten ist gegen Ende 1812 Chirurg Layer ausgewandert, Peter Kaučič und Matthäus Repolus sind gestorben. Die offenen Stellen wurden durch den Franzosen Franz Paysse, den Adrhi-nistrationsrat Anton v. Krampelfeld und durch Jakob Gnesda, Supan in Vojsko besetzt.
Zur Ermunterung auf die Verfolgung der Salz- und Tabakschwärzer, welche Artikel neben Lotto, Pulver und Salpeter das Staatsmonopol bildeten, wurden Belohnungen festgesetzt und zwar 3 Francs für jeden eingebrachten Zentner Salz, wenn der Schwärzer unbekannt war, und 8 Francs, wenn der Schwärzer bekannt war; diese Belohnung wurde
später noch erhöht, beim Tabak waren im ersten Falle 75, im letzten Falle 150 Francs festgesetzt.
Schon vor der Festsetzung dieser Belohnungen sind in den Häusern Revisionen hinsichtlich dieses Schleichhandels vorgenommen worden. So kam am 29. September 1810 auch zu dem aus der zweiten Okkupation Idrias durch die Franzosen bekannten Besitzer und Wirt Valentin Mlinar aus Jelieenvrh Nr. 39 ein Revisor mit Militärassistenz und befragte ihn, ob er rauche, wobei er ihm die Taschen untersuchte und etwas ausser-gewöhnlichen Tabak fand. Mlinar bestritt, dass er einen weiteren Vorrat davon hat und bemerkte: „Ich verpfände mein Haus und Vermögen, wenn ich noch mehr davon habe." Den vorgefundenen Tabak wollte er auf der Strasse gefunden haben und das Verbot war ihm bekannt. Der Revisor verlangte nun eine Geldstrafe von 1 fl. in klingender Münze oder 5 fl. Banknoten, doch Mlinar weigerte sich, die Strafe zu bezahlen. Die Assistenz stellte nun ihre Musketen auf einen Haufen Erdäpfel. Die Schwere der Musketen machte die Erdäpfel kollern und zum Vorschein kam 1 Pfund Tabak, dessen sich der Revisor bemächtigte und nunmehr 40 Francs Strafe verlangte, jedoch nicht erhielt. Mlinar behauptete, diesen Tabak im ■Juli, d. i. zu einer Zeit gekauft zu haben, wo der Ankauf ausser der vorgeschriebenen Kaufstelle noch nicht verboten war. Er wurde zur Zahlung von 32 Francs Strafe verurteilt, welche der Finanzoberaufseher Kaspar Grell einbringen und dem Platzkommandanten in Oberlaibach abführen sollte. Als Grell dem Platzkommandanten die Meldung machte, dass der Strafbetrag in 14 Tagen beim Magistrate in Idria erlegt wird, wollte derselbe davon nichts wissen und beorderte sofort Grell mit 4 Mann Militär zum Mlinar auf Exekution. Mlinar hätte für jeden Mann täglich 4 Francs Insolange zahlen sollen, bis der Strafbetrag erlegt war. Der gewesene Faktor des Idrianer Magazins in Oberlaibach, Schrötter, welchem die dem Mlinar seitens der Franzosen und sonst im Jahre 1805 zugefügten Schäden bekannt waren, trat nun als Bürge für Mlinar ein, dass die Strafe richtig bezahlt werden wird und da der Platzkomman-dant nicht mehr warten wollte, erlegte Schrötter selbst den Militäranteil gegen Quittung.
Bezüglich des Tabaks war das Gubernium gesonnen, Erlaubnisse zu erteilen, die den Endzweck hatten, die kaiserliche Regie mit inländischem Tabak versehen zu können. Luyks erkundigte sich nun, ob in der Mairie Idria sich Gründe finden, die zum Anbau des Tabaks geeignet wären. Er befahl, die Grundeigentümer hiezu zu bereden und den willigen das bezügliche Dekret mitzuteilen. In dieser Einführung erblickte er grosse Vorteile allseits. Die Mairie Idria lies daher durch die Geistlichkeit in allen Kirchen und mittelst Trommelschlag auf dem öffentlichen Platze die Grundbesitzer zum Anbau des Tabaks aufmuntern und ihnen die Vorteile, welche sowohl für sie selbst, als für die Regierung daraus entspringen würden, begreiflich machen; aber alle angewandte Mühe blieb
vergeblich. Die Grundeigentümer dieser Mairie entschuldigten sich damit, dass sie von ihren unfruchtbaren Gründen einen sehr kümmerlichen und in Missjahren nicht einmal einen hinlänglichen Lebensunterhalt genießen, dass sie daher ihre Gründe dem Tabakanbau umsoweuiger widmen können, als sie zum Teil ihre Lebensbedürfnisse, vorzüglich aber das Getreide sich aus fremden Orten beschaffen müssen.
In Idria selbst befanden sich jedoch nur kleine Gemüsegärten.
Fortsetzung folgt.
Naše ujede.
Spisal dr. Janko PONEBŠEK. (Dalje.)
Mala uharica, asio otus (L.).
Navadna imena. Slovensko: gozdna uharica (Koprivnik), lesna uharica, mala sova, mala uhasta sova, mala uhata sova; hrvaško: sova utina, šumska sova; češko: kalous; poljsko: puhacz aczaty, rusko: ušastoja sova, hohlataja sova, les-naja sova (Kozelsk in okolica); nemško: Horneule, kleine Horneide, kleine rotgelbe Ohreule, langohrige Knie, kleiner Uhu, gemeiner kleiner Schuhu, kleiner Schubut, gehörntes Käuzlein, Ohrkauz; italijansko: gufocomune; francosko: hibou vulgaire; angleško: Long-eared Owl.
Znanstvene soznačnice: Strix otus, Linne. Otus vulgaris, Fleming. Otus albicollis, Daudin. Otus italicus, Daudin. Otus asio, Leach. Otus europaeus, Stephens. Otus otus, Cuvier. Otus communis, Lesson. Otus aurita, Rennie. Otus sylvestris, Brehm. Otus arboreus, Brehm. Otus gracilis, Brehm. Otus major, Brehm. Otus minor, Brehm. Otus assimilis, Brehm. Otus verus, Finsch. Bubo otus, Savigny. Ulula otus, Macgillivray. Aegolius otus, Keyserling u. Blasius.
J. G. Krämer, Klenchus vegetabiliuni et animallum per Austriam inferiorem observatorum. Viennae, 1756, str. 323, štev. 2. — Scopol!, str. 18—Ii). — A. Graf Keyserling u. Prof. J. H. Blasius; Die Wirbeltiere Europa's (slovstvo št. 21), XXXII. štev. 45, str. 143 — Freyer, str. 10, štev. 25. — Erjavec, IV. del, str. 225—226. — Fritscli, str. 58. — Dr. Jul. von Madaräsz, Die Raubvögel Ungarns. Z. f. O., 1884, str. 257. — Ornis Carinthiae, str. 48-49. — Schulz, str. 4. — P. Leverkühn, Fremde Eier im Nest, str. 15, 27, 100, 135, 139, 140, 164 in 175. - Ornis balcanica, II. zv., str. 104; III. zv., str. 319; IV. zv., str. 91. — Ferd. Schulz, Verzeichnis der in Krain beobachteten Vögel vom Jahre 1890- 1895, M. O. V. W. 1895, str. 83. — Naumann, V. zv. str. 54—57. - Gjurašin. Dio drugi, str. 135. — Brehm, V. zv., str. 191-198. — Hadert, str. 984—980. - Reichenow, str. 78. — Dr. C. R. Hennicke, Die Raubvögel Mitteleuropas itd. (Slovstvo, štev. 52), str. 45—48. — Hennicke, str. 17. — C. G. Friderich-A. Bau, Naturgeschichte der deutschen Vögel einschliesslich d. sämtl. Vogelarten Kuropas, 5. Aufl, str. 372. — Schaff, str. 393-394. — Dr. Ed. Klein, Naši ptici opisani za zemledjelci, ljesničei, lovci i ljubiteli na prirodata. Sofija 1909, str. 91 -92. — Ornis Roinaniae, str. 416—418. — Herrn. Reichling, Die Flügelfederkennzeiehen der nordwestdeutschen Vögel, J. f. O. 1915, str. 229—267, 305—340 in 513—548. — Jul.
Michel, Unser jagdbares Federwild. XXXII. Die Waldohreule (Asio otus. Linne). Waid-mannsheil 1914, str. 302—303.
Rey, str. 67—68. — G. Krause, Oologia universalis palaearctica (Slovstvo, štev. 56), seš. 50. — H. Frhr. Gci/r v. Schweppenburg, Asio otus (L.) Z. f. O. u. O, letnik XIV., str. 65—69. — Dr. A. Szielasko, Die Bedeutung der Eischalenstruktur der Vögel für die Systematik, J. f. 0. 1913, str. 280. — P. Wendlandt, Über die Brutverhältnisse und Biermaße der in der westlieh paläarkt. Hegion leb. Eulenarien. .1. f. O. 1913, str. 438. — Dr. L. u. Boxberg er. Über einige interessante u. zweifelhafte Gelege meiner Sammlung (Z. f. O. u. ü, letnik XX., str. 71 — 73) in, Über die Kennzeichen der Eier der europ. Eulenarten, ibidem, letnik XXIII str. 60—63.
*
Pokonci stoječi ušesni čopki imajo po šest posebno oelikih peres. Kljun je črn, oko zelo rumeno; zgoraj je rjastorumena in bela s sivimi, čmorjavimi lisami in finimi risbami; po prsih je svitlo rjastorumena s čmorjavimi podolgastimi progami in plamenastimi lisami, ki se od njih na obeh straneh prelivajo navzkrižne črte. Preko repa segajoči peruti merita 200—330 mm, prsti poraščeni z gostim, svetlo rjavkastim perjem.
Novejši sistematiki prištevajo malo uharico z močvirno uharico vred družini in obenem plemenu asio, ki se odlikuje pred drugimi srednje-velikimi sovami v bistvu po razločnih, dasiravno različno dolgih, pernatih čopkih. Venec je popolnoma razvit, in to razločuje malo uharico od plemena bubo, kamor včasih štejejo tudi našo sovo. Zastopnice rodu bul)o nimajo namreč venca, pač pa pernate čopke. Po pernatih čopih, ki merita 35 mm, in po podolgastih lisah sprednje strani, ki imajo razločne valovite prečne proge, lahko spoznamo malo uharico.
Mala uharica se zdi tako velika kakor vrana, dasiravno brez perja, brez glave in brez nog v resnici ni večja od goloba. Dolga je okoli 350 mm, čez razprostrte peroti meri 850—900 mm; perot je dolga 200 do 330 mm, rep okoli 140—155 mm, krak okoli 40 mm.
Glavna barva zgornje strani je bledo rjastorumena. Belkasto perje po sredi čela in okoli uhljev je povprek črnkasto marmorirano. Pernati čopki imajo široke robove, notranji belkaste, zunanji rjastorumene. Črte peresnih rebrc na tilniku in zadaj na vratu so črnorjave in različno široke. Te črte navadno niso, redkokdaj pa so zelo marmorirane. Druga gornja stran je močno rjavkastočrno marmorirana. Letalna peresa na roki so od začetka navadno svetlo rjastorumena z več (večjidel s 3) rjavočr-nimi pasovi, na podlahtnici pa svetlo rjastorumena in lemnosivo marmorirana s 5—7 ravno takimi ozkimi pasovi. Rjastorumena krmilna peresa so več ali manj temno zamazana ter imajo približno 5—6 črnkasto-dimastih pasov, ki so na zunanjih peresih očitneje izraženi kakor na srednjih. Perutnica je spodaj rjastorumenkastobela s posameznimi rjavimi marogami. Rep je spodaj veliko svetlejši, temni povprečni pasovi pa veliko ožji in razločnejši kakor na zgornji strani repa. Podrepno petje je rumeno-belo z rjavimi marogami. Peruti presegajo še konec repa. Drugo perutno
pero je najdaljše, 3. skoraj ali enako dolgo, 1. je enako 6. ali je pa daljše. Prvo pero ima razločno zobčast rob, kar med drugim povzroči tihi let.
-Iii 1. Michel plnx. — Waidmannsheil 1014.
Mala uharica, asio otus (L.).
Vence okoli oči je bolj ali manj svellorjastorumenkast, nad očesom je črna maroga, zadaj za uhlji črnosiva črta. Fodbradek in gornje grlo
je belo all belkasto, od strani obrobljeno od ozkih zdaj temno zdaj svetlo marmoriranib peres. Okoli golše zapazimo redke ali pa le slabotne povprečne valovite proge. Prsa in spodnja stran telesa je svetlo rjaste barve ali bela in močno temnorjavo poprek marmorirana. Posamezna peresa so od začetka rjastorumena, proti koncu pa bela in peresna rebrca imajo široke črnorjave podolgaste priže, ki se navadno bolj ali manj razraščajo na stran tako, da nastane puščični osti podobna risba. Svetli samci nimajo skoraj nikoli teh stranskih razrastkov. Perje na krakih in prstih je smetanasto ali rjastorumeno.
Punčica je rdečerumena ali pomarančasta, pri starih sovah vedno temnejša in bolj živa kakor pri mladih.
Močno zakrivljeni kljun je črn, enake barve je tudi voščenica in rob vek. Ščetinasto perje okoli kljunovega korena je belo in ima deloma črne konce, drugo perje je belo rjastoruinenkasto. Okoli očesa, posebno spredaj je tenmorjava, večkrat ta očesni krog komaj opazimo. Vsled venčastega obrobka ima obličje okroglo obliko, ki je samo nad in pod kljunom vdrta. Ta pernati venec je bel, rjastorumenopisan, črno in rjavo marogast in pikast.
Samec je vedno bolj vitek in nekoliko manjši od samice ter navadno temnejši, bolj s sivo barvo pomešan. Če se dobe male uharice, katerih perje gornje strani je bolj pepelnastosivo kakor rjastorumeno, so to vedno mladice. Pri teh so tudi temnorjave risbe finejše in gostejše. Njihova letalna in repna peresa so bolj rjava kakor rumena in večkrat pikasta, tudi okoli očes so vedno mnogo temnejše kakor stare sove. Novo perje starih ptic po golitvi je veliko temneje rjastorumeno.
Uho je močno asimetrično; na desni strani je nad gubo slepa votlina, pod njo prostorna prava ušesna odprtina; pri levem očesu je narobe: nad močno gubo široka ušesna odprtina, pod njo pa plitva, slepa votlina. To vpliva na sosedne kosti, ki so po strani zasukane tako, da se zdi, da je če-pinja pošev zraščena. Uho je razmeroma večje kakor ono velike uharice. Sprednji pokrovei, ki ščitijo uho, in zadnje gube so zelo velike.
Kremplji so krepki. Krak je popolnoma pokrit z gostim, kratkim in volnatim rjastorunienhn perjem. Kratki prsti so zgoraj do konca pokriti z enakim perjem kakor krak, na koncu jih obdajajo na pol dve do tri teninosive poprečne deščice. Spodaj so prsti fino mrežasti in sivorumeni.
Voščenica je temnopoltne barve. Kremplji so roženočrni, na koncu svetlejši, rjasto prozorni, tenki in špičasti kakor šivanke, pa ne zelo močno zakrivljeni. Kreinpelj srednjega prsta ima dva ostra postranska roba, zelo oster je rob notranje strani. Mere posameznih delov noge so te-le:
Krak meri 45—49 mm; pri prstih so pa važna ta-le merila:
zunanji prst srednji prst
znotranji prst zadnji prst
prst brez kremplja 16—19 mm 24—25 mm 22—24 mm 12 —15 mm
krempelj v loku 12—16 mm 17—24 mm 15—20 mm 15—21 mm
krempelj v tetivi 10—13 mm 13 — 16 mm 12-r-15 mm 12 —15 mm
Naslikana noga (lab. 2, slika 1 in 2) je neke samice, ustreljene dne 6. novembra 1900 pri Geri.
Prvo mehko (protoptilno) perje je belo, drugo (mesoptilno) belkasto-sivorjavo z rjavimi prečnimi pasovi, prvo pravo perje je pa kakor perje odraslih ptic.
Znane so tri geografične premene male uharice: asio otus cana-riensis Mad. s Kanarskih otokov: asio otus wilsonianus (Less.) iz zmerne severne Amerike in asio otus abyssinicus (Guerin) iz Abesinije. Tej zadnji odrekajo sistematiki pravico samostalne vrste in jo prištevajo mali uharici kot podvrsto, dasiravno je večja, ima spodaj široke, razločne poprečne proge in je bolj rjava.
Iz ornitologičnega slovstva naj bodo kot barvne premene navedene tu samo 4 skoraj popolnoma 1) in 1 deloma albinistična ptica; zadnjo je natančno opisal pl. Pelzeln2). Dobe se pa tudi nenavadno živo ru-menordečkaste gozdne uharice.
*
* *
Mala uharica je ptica palearktiškega ozemlja. Živi od Britanskih otokov, zahodne Evrope in od gozdov s e v e ro z a p a d n e Afrike in v enaki geografični širini v Aziji do Sibirije in japonskih otokov (Jeso, Hondo, Kiušiu); gnezdi na Finskem od 63° dalje proti jugu, v Uralu do 59°, ob .leniseju in Leni do 60°, v Perziji, južni Usuriji, Turkestanu in menda tudi v Himalaji.
Na Nemškem je povsod navadna in znana ptica, posebno v črnem gozdu. Po drugih deželah srednje Evrope kakor tudi zlasti na Avstro-0 grške m je ponekod zelo pogosta, drugod zopet redkejša, kakoršni so pač Življenski pogoji v posameznih pokrajinah. — Na severovzhodnem Češkem n. pr. je mala uharica prav pogosta ptica, ki jo imajo tudi v vseh krajevnih zbirkah3), v severozapadnih gozdovih te kraljevine je zopet redkejša'1), okoli Časlava ne tako pogosta kakor močvirna uharica5). Na Moravske m je okoli Brna še precej mnogoštevilna6), pri Olomucu pa nasprotno najredkejša sova7). V Galiciji je navadna vsakdanja prikazen, kije v gorovju in ravnini enakomerno razširjena8). Na Gorenje-
') O. M. Seh. 1895, str. lilo, O. M. B. 190(1, str. 81, O. M. II. 1908, str. U0 in O. J. Z. zv. 00, str. 401.
2) M. O. V. W. 1886, str. 287.
3) O. .). 1893, str. 89.
4) Wenzel l'eiter: Das Vogelleben im deutsch-böhmischen Mittelgebirge. .1. f. O. 1899, str. 195—196.
5) M. O. V. W. 1895, str. 55.
6) Bruno Feuer eisen: Beitrag zur Avifauna der Umgebung Brünns. O. .1. 1897, str. 191, in F. Schade: Ornithol. Notizen aus Mähren. O. .1. 1901, str. 191.
7) J. K n o tek: Beilrag zur Ornis der Umgebung von Olmütz. O. .1. 1898, str. 138.
*) Dr. J. P. Pra/.äk, Materialien zu einer Ornis Öst-Galiziens. .1. I' 0. 1897, str. 435-437.
Avstrijskem je po H in te r berger j u v) in Ko Her ju10) navadna .ptica povsod, kjer je veliko gozdov in dovolj drevja. Glede Nižje-Avstrijskega trdi R. EderpoC. E. H ellin ayru da se prikaže mala uharica oktobra in novembra v velikem številu na zoranem polju, kjer jo večkrat spode lovci, ki love. poljske jerebice, da pa ni še dognano, če v deželi tudi gnezdi. Na Ogrskem je po celi deželi v gozdih prav pogosta. Po raznih virih je na Predarlskem najpogostejša sova12). Isto velja tudi za Tirolsko13). Na Koroškem je pogosta po celi deželi, kjer so razmere ugodne za bivanje in gnezditev. Na Štajerskem je povsod pogosta14). Jos. grof Plaz pravi, da je pri Radgoni zelo pogosta, kjer gnezdi v mladem gostem smrečju nekaj čevljev od tal15). V Istri je redna selilka pozimi16). Na Primorskem jo je Scopoli opazoval na svojem popotovanju okoli Devina;  v južni Furlaniji je pogosta17).
Pri nas na Kranjskem je poleg lesne sove mala uharica najbolj znana sovja vrsta. Frey er pravi, da živi po gozdih, n. pr. v ljubljanskem Mestnem logu. V času od 1. januarja 1856 do konca oktobra 1858 je podaril železniški uradnik Müller ljubljanskemu muzeju samca male uharice 18), med 1. novembrom 1858 in koncem aprila 1862 pa Mihael Schorl, uradnik v Trebnjem, samico te vrste 19), obe ptici sta brez natančnejših podatkov. Schulz trdi, da je mala uharica tudi okoli Ljubljane pogosta. Ta gatilec je dobil leta 1891 te-le sove v nagačenje: 9 3. L, <? 18. L, 9 23. L, c? 24. L, $ 27. L, 9 31. L, o* 10. IX. in pa 3 L, brez navedbe letnice; ta zadnje navedena sova je imela v želodcu kepo volne (izbljuvek) in celo mišjo glavo. V svojem spisu (M. O. V. W. 1895, str. 83) pravi
') Jos. Hinterberger: Die Vögel von Österreich ob der Enns. Linz 1854, str. 17—18.
I0) Otto Koller: Ornithologische Beobachtungen in Oberösterreich. O. M. Seh. 1889, str. 317.
") C. E. Hellmayr: Beiträge zur Ornithologie Nieder-Österreichs. O. J. 1899, str. 148, in Rob. Eder: Die Vögel Niederöstereichs, str. 16—17.
I2) A. Bau: Oologisches und Ornjlhologisches aus Vorarlberg. Z. f. O. u. 0, XI. letnik, str. 44, in od taistega: Ornithologisches aus Vorarlberg. 0.1900, str. 130.
IJ) Prof. A. Bonom i: Die Vögel des Trentino. M. O. V. W. 1883, str. 171, — Prof. Dr. K. W. v. D all a Torre u. Fr. Anzinger. Die Vögel von Tirol und Vorarlberg. M. O. V. W. 1897, str. 115.
'*) Eduard Sei densacli er: Die Vögel von Cilli. Mitteil, des naturw. Ver. f. Steiermark. II. Heft. 1864, str. 67, in P.B. Hanf: Die Vögel des Furtteiches und seiner Umgebung. (I. Teil.), ravnotam, letnik 1882, str. 13.
,5) O. J. 1892, str. 69.
I6) J. f. 0. 1882, str. 86, in 1883, str. 59.
») O. M. Sch. 1894, str. 348.
,8) Zweites Jahresheft itd., str. 147 [s tiskovno hibo „Aegilous" mesto Aego-lius otus].
"J Drittes Jahresheft itd., str. 237.
Schulz, da je mala uharica pri nas precej pogosta in da jih dobi vsako leto ne malo število. Dr. Gv. Sajovic20) je navedel 1. 1909 —1913. na Kranjskem ustreljene male uharice, kjer je tudi označen spol, kraj in čas najdbe. V deželnem muzeju sta samec iz 1. 18(>(> brez vsakega drugega podatka in samica, ki jo je ustrelil stotnik Kautschitsch dne 27. oktobra 1893. V moji zbirki so 2 samici, ustreljeni dne 27. januarja 1905 pri Črnomlju in 9. marca 1910 pri Kostanjevici, poleni samec, ustreljen dne 7. septembra 1912 pri Spodnjih Domžalah. Med naštetimi malimi uharicami ni niti ene z Notranjskega, zalo upravičeno trdim, da po gozdnatem in kršnem Krasu sploh ne živi, ali pa vsaj ne v tolikem številu kakor na Gorenjskem in Dolenjskem; na Notranjskem jo namreč nadomestuje deloma bubuj, večinoma pa navadni čuk — alhene noetua (Hetz.).
Na Hrvaškem, pravi Gjurašin, ni po tamošnjih gozdih nobena redkost, ter dostavi, da je proti jugu sploh redkejša. V Slavoniji ni posebno redka gnezdilka 21). V Dalmaciji jo je opazoval prof. Koloin-h a to vi c marca in novembra v velikem številu, gnezda pa ni mogel nikjer zaslediti22). Kako razširjena je v Bosni in Hercegovini, dokazuje 6 malih uharic v sarajevskem muzeju23). — V Črni gori se najdejo po Reiserju posamezne.
Na Grškem je po L i n d er m a y e r j u 24) gnezdilka, ker jo je opazoval celo leto in v vseh delili dežele, kjer gnezdi v severnih gozdnatih krajih. Tudi Reiser jo je opazoval v večjem številu ter meni, da v ugodnih legah na grških tleh mala uharica ni tako zelo redka gnezdilka, kakor se splošno misli.
V Srbiji je našel Reiser na nekem pašniku blizu Korvova ostanke raztrgane male uharice, sicer je pa ni zapazil nikjer v deželi25). — V Bolgariji je po Reiser ju in Klein u stalna, čeprav zelo redka gnezdilka. — V Rumuniji je pa nasprotno mala uharica zelo pogosta sova, ki se nahaja v ravnini in v gorovju; pozimi se pridružijo domačinkam še ptice iz severnih krajev.
Na maloazijski zapadni obali je po Kriiperju prezimovalka
J°) Dr. Gv. Sajovic, Ornitologika za leto 1910, Carniola 1911, str. 188. Orni-tologične beležke za Kranjsko 1. 1911, Carniola 1912 str. 127. — Iz ptičjega življenja na Kranjskem 1. 1912 in 1913, Carniola 1914, str. 107.
J1) H. Frhr. Geyr von Seh wepp en bii rg: Ornith. Heob. im Komitate Syrmien. .1. f. O. 1915, str. 94. ") Aquila 1903, str. 85.
23) Die Vogelsammlung d. bosn.-herceg. Landesmuseums in Sarajevo, str. 20
do 21.
") Dr. Ritter A. Lindermayer: Die Vögel Griechenlands, str. 33. — H. Graf v. d. Mühle: Beitrüge zur Ornithologie Griechenlands, str. 24.
") I'od opombo a2) na str. 177 lanskega letnika navedeni spis, str. 18.
in selilka, v Jo ni j i jo je opazoval samo pozimi26). — Na Malti in sosednjih otokih se prikaže ob selitvi, toda ne redno vsako leto27).
V Italiji28) je povsod stalna ptica, posebno mnogoštevilna prezi-movalka in selilka spomladi in jeseni. Na Sardiniji je redka.
Na Kitajskem je opazoval Pogge pozimi krdelce kakih 40 sov29).
Listnik ali črni les ji je enako všeč kakor mešani gozd. Ogiblje se pa step, puščav in velikih prostranih gozdov; tudi preredek gozd ji je zoprn. Zato je ne omeni Scholl m ayer v svojih spisih (Beiträge zur Ornis Krains. O. J. 1891, 81—91, in 1894, str. 133 — 139), kjer opisuje prebivalce prostranega Snežnika in sosednjih razsežnih gozdov; opazoval jo je pa Scopoli okoli Devina, ki ga obdajajo precej gosti, dasiravno ne posebno veliki gozdi. V gorovju jo najdemo icdkokedaj više kakor 2000 ni. Pozimi pride zelo rada v mesta in vasi, kjer živi v gostih parkih in po drugih drevesnih nasadih, vedno se pa ogiblje zgradb in razvalin, tudi če stoje na samotnem gozdnatem kraju; prebiva in gnezdi pa sem-tertje v lesenih gospodarskih poslopjih, tako v kozelcih, skednjih, stajah in svislih. Podnevi jo zastonj iščeš po žlamborjih, kakor druge sove, pač pa jo najdeš na starih vrhovih štorih, v jamah in razpokah z gostim grmovjem obraščenih skal. Sedi najraje na veji k deblu pritisnjena, ali pa na koncu močno razraščene veje, in spi. Malokdaj počiva na tleh.
Pri nas je mala uharica navadno stalna ptica, kvečemu se klati okoli za hrano. Na severu je pa prava klatilka, včasih celo selilka. Poleti in pozimi jo najdemo posamič po gozdih; jeseni, od septembra dalje, dokler listje popolnoma ne odpade, in pa spomladi je nenavadno pogosta; ob tem času jo najdeš celo v manjših krdelih, posebno v mišjih letih. Če lovci na jesenskih lovih kar naenkrat spode jato sov, so to nedvomno male uharice, gnezdilke iz severnih pokrajin. O takih dogodkih beremo večkrat po strokovnih lovskih glasilih naravnost naivno čudne popise.
*
Mala uharica je zelo dobrovoljna ptica in ne kaže nikake podivjanosti. Svojega gospodarja, ki jo ima ujeto, razveseljuje z neizrečeno še-gavim obnašanjem. Prespi ves dan in ostane mirno na veji, če jo kaj ne moti. Ako se oprezno bližamo, se. da prav lehko zalesti. Bližajočo nevarnost opazuje z na pol odprtimi očmi in se pritisne k deblu ter dene perje po sebi tako gladko, da je videti zelo drobna in vitka in jo je kaj lahko pregledati. Tudi ne zleti, če se ji dozdevna nevarnost močno ne približa. V večjih družbah sede druga poleg druge ter zlete v nevarnosti posamezno, ne pa vse naenkrat, in posedejo zopet v bližini. Podnevi leti
26) Fr. Braun: Unsere Kenntnis der Ornis der Kleinasiat. Westküste. .1. f. O. 1908, str. 563.
21) Prof. Dr. R. Blasius: na reeenem mestu.
28) Conte dott E. Arrigoni Degli Oddi: Manuale di ornitologla italiana, str. 95—96.
~9) P°gge na reeenem mestu.
mala uharica tiho, omahljivo in zelo počasi, pa nikoli posebno visoko; v mraku je njen let nekoliko spretnejši. Preden pa v mraku zleti, se preteguje, se na vse mogoče načine pači in pregiblje ter nazadnje dleskne s peruti kakor vir. V pesku se rada koplje 30).
Njen glas prijetni, visoki, zategnjeni „huhu" slišimo najpogosteje ob pomladanskih večerih in v jasnih nočeh. O modulaciji tega glasu so se že veliko prepirali 31). Spomladi pozno v noč ga slišimo s kratkimi presledki, pa tudi še zjutraj, ko je sobice že davno vzšlo. Redkejši je pa votli, zamolkli „viunh", ki je blizu podoben parilnemu klicu kake pol ure oddaljene bobnarice — botaurus stellaris (L.). Največ priložnosti, čuti ta njen glas, imajo lovci, ki hodijo spomladi zvečer preža! na kljunače 32). Tačas se sliši ta enakomerni, čudovito vztrajni glas po cele ure s kratkimi presledki 2—3 sekund, kakih 20 krat na minuto. Prvi „bhu" po daljšem odmoru je vedno manj glasan in najmanj za pol glasu nižji kakor sledeči. Kadar je jezna, piha in sika ter poka s kljunom kakor delajo to tudi druge sove. Mlade ptice piskajo kakor srnice. Le mimogrede omenim še polet v parilni dobi in čudno tleskanje s perutmi, ki jih strne pod životom, kakor golob, le da tleskne golob s peruti nad životom 33). O življenju in vedenju male uharice v jetništvu piše obširno Adolf Walter3'1). Iz tega zanimivega spisa se da posneti, da so njene duševne zmožnosti prav močno razvite; posebno oster je njen vid. Drugi prirodoslovci pa trdijo ravno nasprotno, da se namreč mala uharica človeku nikoli tako ne privadi in nepostane nikdar tako krotka kakor lesna sova — syrnium aluco (L.).
Njena prirojena dobrosrčnost se kaže tudi v obnašanju proti vrstnicam; zato se o kanibalizinu male uharice skoraj ne more niti govoriti. Iz slovstva mi je znan samo en tak slučaj 35).
Poglavitna hrana male uharice so raznovrstne miši, deloma pa tudi drugi glodalci, krti, žabe, hrošči in druge velike žuželke, semtertje kaka mala ptica, ki jo spečo zaloti. Iz izbljuvkov se najlaže vidi, kako naravnost neverjetne množine miši požre, nasprotno pa tudi, kako neskončno pičlo je število onih ptic, ki jih slučajno pokonča. — Ko nastopi mrak, zapusti svoje skrivališče in se poda na lov. Preišče vso okolico in če ni noč pretemna, traja ta lov do ranega jutra. Kadar pa ima že precej odrasle mladiče in ji primanjkuje hrane, začne že pozno popoldne loviti. Na takih mišjih lovih se včasih zgodi, da jo zasačijo lovci sredi polja,
3°) O. M. Sch. 1893. str. 8.
31) N. pr. O. M. Sch. 1915, str. 205, 226, 230, 232 in 237.
32) Spomladanski lov na kljunače opuščajo v zadnjem času pravi lovci.
33) J. f. O. 1861, str. 390.
34) Meine Ohreule. O. M. Sch. 1887, str. 162—175.
35) P. Alex. Schaffer: Ornithologisehe Beobachtungen in Mariahof in Obersteiermark im Jahre 1905. O. J. 1900, str. 213.
kamor se sicer ne poda rada. — Če pozimi pokriva zemljo debel sneg, da miši ne morejo iz svojih lukenj, nastane med sovjim zarodom prava lakota. Tačas, trdijo nekateri, se spozabi mala uharica tako daleč, da se loti tudi poljske jerebice in drugih manjših ptic. Popolnoma napačna je pa trditev, da se loti tudi golobov v golobnjaku.
Malo uharico moramo prištevati zgodnjim gnezdilkam. Njen redni valilni čas je od začetka marca do začetka maja. Gnezdo ji ne dela ravno veliko preglavici. Poišče si kako staro, zapuščeno gnezdo vrane, raznih ptic roparic, srake ali pa tudi veverice, ki ga zasede brez vsakršne nadaljnje poprave in priprave. Izjemoma gnezdi v žlamborjih ali v zidovju. Samica znese 4—7, večinoma 5—6 belih, okroglih do enakopolovično oblih jajc. Samica vali sama, samec pa skrbi za hrano. Valilna doba traja 28 dni. Gnezdi samo enkrat na leto, redkokdaj baje tudi dvakrat in sicer drugič sredi junija. Jajca so medlega bleska, pa se vendar bolj svetijo kakor jajca pegaste sove; imajo veliko finih plitvih potnic; lupina je 0"23—0"24 mm debela in ima malo majhnih grčic, redkokdaj podolgaste brazde, semtertje poprečne vzbokline ob ekvatorju; proti luči so izpihana jajca bledorumeno prozorna. Merijo povprečno .45*5 X 33"1 mm največja, najmanjša pa 37'5 X 31*8 mm; tehtajo pa najtežja 1'82 g, najlažja pa 1*33 g. Vsa gnezda, ki sem jih dozdaj našel, so bila 10 —15, tudi 20 m visoko od tal, na smrekah ali borovcih, v zapuščenih veveričnih gnezdih, in sicer od marca do začetka maja. Mladiči so v začetku belkasti, ko pa jim zrase puh, postanejo rjavkastosivi, prepreženi s temnorjavimi valovitimi črtami. Zunanjosti so prav čudne; zdi se kakor da bi imeli vlasuljo na glavi, preden jim zrase pravo perje, so zelo ostudne živali. Vedno so pripravljeni na boj in groze vsakemu, ki se jim približa, s svojimi ostrimi kremplji. Stara jih iskreno ljubita ter ostaneta vedno blizu njih, tudi kadar jim donašata hrano, se vrstita tako, da ostane vedno eden na straži.
*
* *
Vse gozdne, posebno male ptice malo uharico zelo sovražijo, pa tudi žolne in šoje jo preganjajo z glasnim krikom ter jo tako izdajo lovcu. Koconoga kanja in kragulj jo pa celo semtertje ujameta ter po-žreta36). Najresnejši in najnevarnejši njen sovražnik je človek, in če se ponekod njeno število res krči, kakor trdijo, je pripisovati to le vanda-lizmu brezvestnih streljačev in kratkovidnemu iztrebljevanju gozdov37).
V drobu, perju in koži živi nekaj prav sitnih zajedalcev; znanih nam jih je 8 vrst.
Ker ni boječa, ampak precej krotka, je ni težko zalesti in ustreliti. Moramo pa natančno poznati njena najljubša bivališča in skrivališča, ker
36) O. M. Suh. 1910. str. 350.
37) J. f. O. 1878, str. 73.
jo sicer kaj lahko prezremo. Mladiče izda njih glas. V mesečini jo lahko ustrelimo, če jo privabimo z oponašanjem mišjega glasu. V veliko uharico pred kolibo se strastno zaganja z glasnim „toku, toku," 38) in je ni težko zadeti. Če pa postane nezaupna, je pa ni lahko zopet privabiti.
O njeni koristnosti ni treba izgubljati veliko besed, če pogledamo le površno njeno hrano. Dela, ki ga opravi ena sama mala uharica, zlasti kadar mora nasititi svoj vedno lačni zarod, ne zmore deset mačk. Pameten človek, v prvi vrsti kmetovalec, je ne more sovražiti. Če greš skozi vas in vidiš na vratih kake gospodarske shrambe pribito sovo, takoj spoznaš, da imaš opraviti z nepremišljenim in slabim gospodarjem.
O kaki škodljivosti male uharice se ne more govoriti, ker je pre-koristna, dasiravno pobere semtertja kako napol onemoglo poljsko jerebico ali ptico pevko. Nesmiselno je tudi, kar se še dandanes dogaja, nagraditi izročene kremplje s precej visokimi premijami. Kaj takega pravi lovec ne stori. Vsakega pokončevalca te koristne ptice je treba naznaniti pristojni oblasti, da ga zadene zaslužena kazen, ker ščiti malo uharico že omenjeni zakon v varstvo ptic.
Močvirna uharica, asio acclpitrinus (Pall.).
Navadna imena. Slovensko: mlakna uharica (Freyer), rjava sova; hrvaško: barešna sova (Brusina), jej, močvarna sova, ritska sova, sova močvarica; češko: pustovka; poljsko: puchaez blotny, sova blotua; rusko: bolotnaja sova, koričnaja sova, sič; nemško: Sumpfohreule, kurzohrige Ohreule, kurzolirige Bule, Brandeule, Schnepfeneule, Kohleule, Mooreule, gehörnte Sumpfeule, dreifedriger Kauz, Rohr* eule, Steineule: italijansko: gufo di padule; francosko: duc ä courtes oreilles, hibou brachyöte; angleško: Shord-eared Owl, Woodkoek-Owl, Caspiau üwl.
Znanstvene soznačnice: Asio ulula, Lesson. Asio braehyotus, Macgilli-vray. Asio sandvicensis, Blyth. Strix aeeipitrina, Pallas. Slrix braehyotus, Forster. Strix aretiea, Sparrmann')• Strix ulula, Omelin2). Strix tripennis, Schrank. Strix palustris, Beckstein. Strix caspia, Shaw. Strix aegolius, Pallas. Strix braehyura, Nilsson. Otus braehyotus, Stephens. Otus agrarius, Brehm. Otus palustris, Brehm. Otus galapagoensis, Darwin. Otus breviauris, Lichtenstein. Otus Cassini!, Gray. Ulula braehyotus, James. Braehyotus palustris, Bonaparte. Braehyotus aegolius, Bonaparte. Braehyotus galapagoensis, Gould. Braehyotus agrarius, Brehm. Braehyotus leueopsis, Brehm. Braehyotus cassinii, Brewer. Aegolius braehyotus, Keyserling in Blasius.
Scopoli, str. 21, štev. 12 3). — Keyserling - Blasius: Die Wirbeltiere Europa's. XXXII, str. 143, štev. 46. — Freyer, str. 10, štev. 26. — Erjavec, IV. del, str. 226. — Fritsch, str. 58. — Madaräsz, Die Raubvögel Ungarns, Z. f. O., 1884, str. 257. — Ornis Carintluae str. 49. — Schulz, str. 4, štev. 33. — A. J. Jäckel: Systematische Übersicht der Vögel Bayerns, str. 67—68. — Ferd. Schulz: Verzeichnis der in Krain
M) O. M. Sch. 1906, str. 137.
') ne: strix aretica, Bartram. 2) ne: strix ulula, Linnö.
3) tu sem spada samo naziv: strix stridula, vse drugo se nanaša na syrnium aluco (L).
beobachteten Vögel vom Jahre 1890—1895. M. O. V. W. 1895, str. 83. — Ornis balcanica, II. zv., str. 103—104; III. zv., str. 91; IV. zv., str. 318—319. — Naumann, V. zv., str. 58—61. — Gjurašin, dio drugi, str. 135-136. — Brehm, V. zv., str. 198 do 201. — Hartert, str. 987-989. — Reichenow, str. 78—79. — Hennicke: Die Raubvögel Mitteleuropas, str. 49—52. — Herrn. Löns: Von der Sumpfohreule. D. J.-Z., 43. zv., str. 815. — Hennicke, str. 18. — C. G. Friderich-Bau: Naturgeschichte der deutsehen Vögel einschl. der sämtl. Vogelarten Europas, 5. Aufl., 1905, str. 374 do 375. — Schaff, str. 394—395. — Klein: Naši ptici itd. str. 92. — Ornis Romaniae, str. 418—420. — F. Tischler: Die Vögel der Provinz Ostpreussen, str. 181—183. — Jul. Michel: Unser jagdbares Federwild. XXXIII. Die Sumpfohreule (Asio accipi-trinus, Pallas.) Waidmannsheil 1914 str. 368—370. — Reichenow: Die Vögel I. zv., str. 421—422. — H. Reichling: Die Fliigelfederkennzeiehen der nordwestdeutschen Vögel, J. f. Ü. 1915, str. 229-267, 305-340 in 513—548.
Reg, str. 68—69. — G. Krause: Oologia universalis palaearctica, seš. 51. — Szielasko: Die Bedeutung der Eischalenstruktur itd., J. f. 0. 1913, str. 280—281. — F. Wendlandt: Über die Brutverhältnisse und Eiermasse itd., J. f. 0. 1913, str. 435 do 437. — Boxbcrger: Über die Kennzeichen der Eier der europäischen Eulenarten. Z. f. O. u. O., letnik XXIII., str. 60-63.
*
Glava je razmeroma majhna; pernati čopki imajo samo 2—4 zelo kratka gibljiva peresa. Kljun z voščenico in očesni krog sta črna, oko svetlorumeno. Zgoraj rjastorumena in belkasta s temnorjavimi pegami, spodaj svetlorjastorumena, proti repu skoraj popolnoma bela z enostavnimi temnorjavimi prižami in ozkimi lisami ob rebrcih. Na spodnji strani peruti črni polji; zunanja repna peresa komaj za 25 mm krajša kakor srednja. Noge do krempljev gosto pernate.
Močvirna uharica ima lahko gibljive pernate čopke, zato jo zamenjajo velikokrat z drugimi sovjimi vrstami. Te pernate čopke nosi redkokdaj pokonci, navadno jih položi čisto po sebi, kakor to vedno opažamo pri mrtvi ptici. Zato nevešči lovci njene pernate čopke prav lehko prezro, ker se ne odlikujejo po velikosti in tudi ne po barvi od ostalega perja; najdaljše meri komaj 24 mm 4). Čopasta peresa stoje veliko bolj skupaj kakor pri drugih uharicah. Uhlji so toliki kakor pri mali uharici; tudi velika je kakor prejšnja, le radi daljših peruti se pa zdi širja. Dolga je 340—360 mm, peruti merijo 280 mm, rep pa 140—160 mm. Močno zakrivljen kljun meri v loku s trakom 27 mm in je črn; tudi voščenica in goli rob veke sta črna. — Venec je belkast, temnorjastorumen, črno pisan in pikast. Perje za ušesi ima črnorjave lise. Zunanja krila na ramah in večja krovna peresa imajo na zunanjih kosmačah (bandercih) velike rjastosmetanaste priže. Letalna peresa imajo bel notranji rob, sicer so rjastorumena, proti koncu imajo 3—4 črnorjave pasove. Letalna peresa na roki imajo široke pasove na zunanjih kosmačah; pasovi na znotranjih
4) Kako res neznatni so ti pernati čopki pri mrtvih sovah, sem opazil pri nagačenih pticah v deželnem muzeju.
kosmačah so pa skoraj popolnoma svilnato beli ali svetlosmetanaste barve. Spodnja stran peruti je smetanaste barve ali bela, semtertje rjavo črtana z veliko rjavo liso na roki. Prvo letalno pero je daljše kakor 4., 2. in 3. ste najdaljši; letalnih peres je 24 kakor pri mali uharici.
Krmilna peresa so svetlorjasta ali pa skoraj bela, zunanja imajo 3—4 ozke, srednja 4—6 širokih temnorjavih pasov, svetli presledki na srednjih dveh peresih imajo vrhutega še temnorjave lise različne velikosti. Pod-bradek je belkast, druga spodnja stran rjastorumena ali skoraj bela; golša
in prsi imajo ob rebrcih široke lise, ki se zožujejo proti lakotnicama. Trebuh in podrepna peresa so skoraj ali popolnoma svetlo-rjastorumena.
Noge so primeroma daljše kakor lesne sove, kremplji bolj zakrivljeni in ostri kakor šivanke. Krak je popolnoma gosto pokrit s kratkimi peresci, ki so bledo-rjastorumena. Prsti so kratki in krepki, zgoraj pernati, razen 2—3 deščic ob korenu teninorjavih krempljev, spodaj so goli, fino-mrežasti, rumenosive barve in imajo velike peščaje. Posamezni deli noge merijo in sicer: Krak 40—45 mm;
brez kremplja krempelj v loku     krempelj v tetivi
zunanji prst 18—20 mm 13 mm 7—8 mm
srednji prst 24—28 mm 17 mm 13 — 14 mm
znotranji prst 20—22 mm 17 mm 11—12 mm
zadnji prst 11—12 mm 16 mm 11—12 mm
Naslikana noga (tab. 2, sl. 4.) je neke dne 25. novembra 1898 pri Lipskem ustreljene samice.
Samica je znatno večja ter ima bolj umazano, temnejše perje. — Lažje je razločevati mlade ptice, ker vse barve prehajajo bolj na rumeno. Zelo stare ptice so navadno najsvetlejše maja in junija ali pa neposredno pred golitvijo, ki se začne avgusta.
Izmed geografičnih premen naj navedem tu samo asio galapagoensis (Gould), ki živi na otokih Galapagos ter je manjša in temnejša; asio breviauris (Schlegl), večja vrsta iz Brazilije; asio sandvicensis s Sand-wichskega otočja, in asio capensis, temna vrsta iz južne Afrike, ki živi baje tudi v Maroku in južni Španiji.
Izmed barvnih premen omenim neko melanistično ptico v muzeju v Budim Pesti (O. M. Sch. 1903, str. 216).
Močvirna uharica živi po vsej zemlji in je sploh veliko bolj razširjena kakor mala uharica. Prebiva v zmernih in severnih širinah Evrope, Azije in severne Amerike, po zimi se preseli v Indijo, severovzhodno Afriko in južno Ameriko. Najdemo jo skoraj povsod razen malega dela vročega pasu in Avstralije. V Evropi, Aziji in severni Ameriki gnezdi od 70 0 severne širine dalje proti jugu do Pirenej in Italije, po Avstro-Ogrski, Bolgariji, Rumuniji, Rusiji in severni Sibiriji od Urala do Kam-čatke, izvzemši Irlandsko, Španijo in deloma Grško. Stalna ni nikjer. Iz severnih dežel se seli ter prezimuje včasih že v srednji Evropi, gnezdilke zmernega pasu pa prezimujejo v južnih deželah. Selitev se vrši pri nas marca in aprila ter septembra in oktobra. Prezimuje v srednji Evropi, v deželah ob Sredozemskem morju in severni Afriki, v Indiji, v srednji Ameriki do Kalifornije, Luizijane, Guatemale in Kube. V severni Evropi je navadna ptica, ki ji posebno ugajajo močvirnate ravnine brez gozdov in dreves, torej rodovitne nižine in pašniki severne Nemčije in Holandske.
Nizka vlažna polja, travniki in močvirja so ji bolj všeč kakor višje, suhe pokrajine; gorovja se pa ravnotako ogiblje kakor temnega gozda.
Za posamezne kronovine Avstro - Ogrske imamo le pičle in nezanesljive podatke iz vzrokov, navedenih v začetku prejšnjega poglavja. Na Češkem5) in Moravskem6) je selilka oziroma baje stalna ptica in gnezdilka na severnem Češkem 7). V Galiciji gnezdi semtertje, opazujejo jo ob selitvi jeseni in spomladi ter tudi pozimi8). Na Gorenje-Avstrijskem jo najdemo v ravninah ob Donavi in Truni, kjer je pa tudi vedno precej redka9). Nižje Avstrijsko obišče jeseni ob selitvi 10). Na Ogrskem še precej pogosto gnezdi in prezimuje 11). Tudi ob selitvi obišče to deželo12). Na Sedmograškem je najpogostejša sovja vrsta 13). Na Predarlskem je selilka in prezimovalka 14). Na Tirolskem je selilka, na južnem Tirolskem (v Trentinu) pa tudi gnezdilka15). Na Koroškem je v močvirnih nižavah ob rekah neredna, redka selilka, ki se prikaže nekatera leta v večjem, potem pa zopet v manjšem številu. Isto trdijo prirodoslovci glede Štajerske16). V južni F ur lan i ji je pogosta ob selitvi 17), v Istri pa ne pogosta selilka jeseni18).
Na Kranjskem nima močvirna uharica posebno veliko ugodnih gnezdišč in bivališč. Poleg Ljubljanskega barja bi navedli morda lahko še Krakovo pri Kostanjevici in Cerkniško jezero, kjer bi ji utegnilo ugajati.
5) Knežourek Karl und J. P. Pražiik: Ornith. Beob. aus d. Umgebung von Časlau und dem Eisengebirge in Ostböhmen. M. O. V. W. 1895, str. 55; Wenzel Peiter, Das Vogelleben in Flur und Wald des deutsch-böhmischen Mittelgebirges. .1. f. O. 1899, str. 196-197.
6) Bruno Feuereisen: Beitrag zur Avifauna der Umgebung Brünns. O. .1. 1897, str. 191; .1. Knotek: Beitrag zur Ornis der Umgebung von Olmütz. 0. .1. 1898, str. 138, in F. Schade: Ornithotogische Notizen aus Mähren mit besonderer Berüchsichtigung der nächsten Umgebung Brünns. O. .1. 1901, str. 191.
7) Wenzel Peiter: Das Vogelleben in Elbetale des deutsch-böhmischen Mittelgebirges. .1. f. 0. 1900, str. 415.
8) .1. f. 0. 1897, str. 437—438.
') Hinterberger, 1. c, str. 18. I0) Rob. Eder, 1. c, str. 17.
") Aquila, 1896, str. 39 in 66; 1899, str. 74; 1901, str. 138; 1906, str. 222; 1910, str. 120; 1911, str. 391 in 1912, str. 308.
,2) Aquila, 1899, str. 193; 1901, str. 138 in 1910, str. 273.
,3) J. f. O. 1870, str. 261 in O. 1885, str. 283-284; 1887, str. 61, 1888, str. 62 in 1889, str. 451.
,4) P. Th. A. B ruh in v navedenem članku str. 246.
") Prof. A. Bonom i, 1. c, M. V. O. W. 1883. str. 172. Prof. Dr. K. W. v. Dalla Torre u. Fr. Anzinger, 1. c, M. O. V. W. 1897, str. 114.
I6) E. Sei densach er: Die Vögel von Cilli. Mittoil. d. nat. Ver. f. Steierm., II. Heft 1864, str. 67; P. Bl. Hanf: Die Vögel des Furtteiches und seiner Umgebung. I. Teil. Ravnotam, 1882, str. 16—17; O. 1887, str. 61 in 1889, str 451.
") O. M. Sch. 1894, str. 348.
,8) J. f. O. 1882, str. 86.
Kljub temu je pri nas razmeroma še precej pogosta gnezdilka in selilka, posebno na Ljubljanskem barju 19). Leta 1853 ali 1855 je podaril Žilic v v Ljubljani deželnemu muzeju samico močvirne sove 20). V času od 1. novembra 1858 do konca aprila 1862 je podaril znani ljubljanski nožar N. Hoffmann deželnemu muzeju tudi samico te vrste 21), Nikomed baron pl. Rastern pa starega samca v času od 1. maja 1862 do konca aprila 186622). Schulz pravi, da je ob selitvi pogostejša; v svojem spisu (M. O. V. W. 1895, str. 83) pa pristavi, da je redkejša kakor mala uharica. Na istem mestu navede, da je dobil 2. oktobra 1. 1890 P, 16. novembra 9 in 18. novembra c+>; 24. oktobra 1891 pa samico, ustreljeno na barju. Nadalje je razvidno iz njegovih zapiskov, da je dobil v nagačenje še te-le ptice: 30. maja 1887 brez navedbe spola, 5. novembra 1890 9; 1. 1892 pa 24. marca c?, 26. marca cf, 6. aprila tf in 9, 31. oktobra 9. Deželni muzej ima 4 močvirne uharice in sicer: mladega c? brez vsake daljne navedbe; 9 iz meseca marca 1861; 9 iz oktobra 1891 z Ljubljanskega barja in c? z dne 26. februarja 1915 iz vasi Huje pri Kranju. Poslednjič imenovano uharico je oddal muzeju dolgoletni opazovalec ptičjega sveta v ožji in širji okolici Kranja, g. Iv. Cof, c. kr. sodomerec v Kranju, v katerega opazovalnem okolišu je ta sovja vrsta zelo redka prikazen. Zadnjo močvirno uharico je dobil prve dni marca 1. 1916; bila je samica, ulovljena „Na planoti" nad Drulovškim gozdom (Sorsko polje) pri Kranju. Močvirna uharica se pokaže toraj tudi v višje ležečih gorenjskih pokrajinah, kjer morda tudi gnezdi, toda le v izredno redkih slučajih. Sajovic23) omenja pojave močvirne uharice v ljubljanski okolici leta 1909 in 1912 ter navaja ondi ustreljene ptice te vrste s pristavkom spola, kraja in časa najdbe.
Za Hrvaško in Slavonijo imam le pičle podatke na razpolago. Iz njih se da posneti samo, da je močvirna uharica ob selitvi spomladi in jeseni še precej pogosta. V Zagrebškem narodnem muzeju imajo 16 nagačenih ptic2,1); dne 27. oktobra 1902 je pa ustrelil J. Novak v okolici Senja v Hrvaškem Priinorju močvirno uharico ob deževnem vremenu z burjo25). Tudi Bosno in Hercegovino obišče menda le ob selitvi; 5 močvirnih uharic v deželnem muzeju v Sarajevu je bilo ustreljenih namreč februarja, aprila, septembra, oktobra in novembra26). K. Bayer pa našteje močvirno uharico samo med pticami, ki jih je opazoval v Hercegovini, ne da bi navedel o njej kaj natančnejšega27). Pl. Kad ich
"') O. 1889, str. 451.
2") Jahresheft d. Ver. d. krain. Landes-Museums. 1856, str. 55. =') Drittes .lahresheft itd., 1862, str. 237. 22) Mitteilungen des Musealvereins für Krain. 1866, str. 269. ") 1. e., Carniola 1910, str. 46 in 1914, str. 167.
24) Glasnik Hrvatskoga naravoslovnoga društva. Godina XIV. 1902, str. 54—55.
25) ravnotam. Godina XVI. 1904, str. 96.
26) Die Vogelsaininlung des bosn.-herceg. Landesmuseums in Sarajevo, str. 21.
27) K. Bayer: Beiträge zur Ornis der Herzegowina. Mitgeteilt Victor Ritter von Tschusi zu Sehmidhoffen. M. O. V. W. 1881, str. 12.
pravi, da je kot selilka in prezimovalka od novembra do marca kaj navadna v gozdih ob Narenti in Krupi28). — Isto velja o Dalmaciji, Črnigori, Grški in Bolgariji. Da bi na Balkanu gnezdila, ni do-gnano, ampak precej verjetno. V Srbiji je Reiser na svojem potovanju leta 1899 in 1900 ni nikjer zapazil. — V Rumuniji je prav pogosta prezimovalka, ki navadno oktobra pride, marca se pa zopet vrne proti severu; le malo jih ostane v Dobrudži, kjer ta ptica gnezdi29). R. pl. Dombrowski je našel samo enkrat njeno gnezdo.
V Mali Aziji je selilka in prezimovalka 30), enako v zemljah okoli Sredozemskega morja, izvzemši Italijo, kjer tudi gnezdi in sicer na Beneškem, v Liguriji, Toskani in na otokih vštevši Malto 31).
Močvirna uharica živi po planjavah, kjer ni gozdov, najbolj všeč so ji pa močvirnate ravnine; kakega stalnega bivališča nima. V mišjih letih se naseli tam, kjer najde obilo hrane. Poslopij in pečin se pa ogiblje. Podnevi jo najdemo vselej na tleh, v vsakovrstnem grmičevju, med osatom, koprivami in drugimi visokimi rastlinami, v trstju, ločju, visoki travi in za grudami; čepi tudi v kolovoznicah in med brazdami po njivah. Jeseni ob selitvi je prav rada v krompiriščih, kjer se zna za to rastlino zelo dobro skriti. Na drevje kakega gozdička sede le, če je bila s tal prepodena; na kaki drevesni veji obsedi potem do mraka, če jo zopet kaj ne prepodi.
Ako se njeno število kje krči, je vzrok edino le osuševanje in obdelovanje prej močvirnatih in neobdelanih krajev. Na Ljubljanskem barju n. pr. dandanes ni več tako pogosta, kakor je bila njega dni. Ob selitvi naletimo na jate po 20—30 in še več — celo do 300 ptic 32).
* *
Močvirna uharica je veliko živahnejša kakor mala. V jetništvu postane sicer kmalu krotka, vendar je čemerna in ne dela svojemu gospodarju posebnega veselja. Cele dneve presedi na tleh svoje kletke s položenimi pernatimi čopki, ki jih privzdigne le, če jo kdo draži, ali če zapazi kaj nepričakovanega. Kjer sedi, se skuša potuhniti, kakor je to tudi pri drugih sovah navada. Zleti šele, ko ji je prišel sovražnik prav blizu 33). Podnevi leti tiho, počasi, gugavo in večinoma nizko; včasih se povzpne visoko v zrak in odleti prav daleč, semtertja vzleti kakor mišar do neizmerne visočine. Kadar leta visoko je močno podobna kanji, in plava dalje držeč perutnice kvišku, ter se prekucne kakor kanja, ko se spušča na tla 34).
Ta najhitrejša letalka med vsemi sovami, posebno ponoči, je naj-živahnejša pred začetkom spomladi, ko leti gugaje se nizko nad zemljo
2S) M. O. V. W. 1887, str. 104.
J9) Gebrüder Sintenis: Zur Ornis der Dobrudscha. J. f. O. 1877, sir. 62.
30) Fritz Braun, 1. c. str. 564.
31) Conte Dott. E. Arrigoni Degli Oddi, 1. c. str. 97 (posebnega dela).
32) J. f. O. 1877, str. 323. 33) O. C. BI. 1879, str. 27. 34) Odtod hrvaški naziv: jej.
ter se drzno preobrača na vse strani z neprestanim, zvenečim „rajkaj-kajkajt" in nekam neprijetno groznim „na—na"; takrat spominja nehote na parilne polete škurha. Med poletom dleska tudi s perutmi, strnivši jih pod životom 35). Splošno pa ne slišimo prav pogosto njenega rahlega in prijetnega „kev, kev". Jezna poka glasno s kljunom.
Močvirna uharica lovi ob meglenem vremenu ves dan, jasne dneve pa od solnčnega zahoda dalje do svetlega jutra. Najljubše so ji vsakovrstne miši. Lovi pa tudi krte, rovke, hrčke, baje celo kunce, žabe in žuželke. Nekateri trdijo, da zgrabi semtertja tudi malega ptiča, ki spi na zemlji. Pozimi se hrani večinoma z mišmi, ki jih gre lovit tudi v bližino vasi.
Gnezdi vedno na tleh in sicer brez izjeme na nekoliko močvirnatih ali vsaj malo vlažnih krajih v ravnini. Jajca znese brez podlage, včasih na malo gnoja ali bučnih štrcljev i. t. d., v travo vlažnih travnikov, med trstje, ločje ali pa v žito, potem tudi v mahovje ali v resje pri močvirju; semtertje na samotnem pašniku v kako posamič stoječo rastlinsko češuljo, ki jo je živina pustila; vedno pa je gnezdo na suhem mestu. V žlam-borjih ali pečinah niso še nikdar našli njenega gnezda. Valilni čas je od konca aprila do konca maja, na jugu sredi marca, na severu šele v sredi junija. Gnezdi samo enkrat na leto 36). Samica vali 26 dni. Znese 4 do 6 jajc, navadno 5, redkokdaj 7. Jajca merijo: največja 43'6 mm X 32'1 mm; najmanjša 371 mm X 30'2 mm; tehtajo najtežja 1*90, najlažja V21 g. Rey je izmeril in iztehtal 35 jajc, ki so merila povprečno 4007 X 30"7 mm. Največja so 422 X 31*3 mm oziroma 4P2 X 32 mm; najmanjša pa 37"8 X 30 mm oziroma 38 X 297 mm. Povprečno so tehtala ta jajca 1"365<7. 100 jajc, ki jih je izmeril Jourdain (med temi tudi ravnokar navedenih 35), je merilo povprečno 39"77 X 3Lil mm, največja 466 X 32"7 mm in 41 X 33 mm, najmanjša pa 35 1 X 30 mm in 35 2 X 29.5 mm. 46 jajc, ki jih je izmeril Wendlandt so merila povprečno 39'2 X 31'4m»i, tehtala pa 1*55 0. Jajca so čisto ovalna in pogosto popolnoma enakopolovična. Pola sta navadno bolj koničasta kakor pri jajcih drugih sov. Izpihana so proti solncu bledorumeno prozorna. Lupina je 0"28 do 0"29 mm debela, finega zrna in medlega bleska. Pogostokrat opažamo na površju lupine vozlaste tvorbe.
Jajca močvirne uharice so podobna jajcem gozdne uharice in gra-haste sove — surnia ulula (L.) — tako, da nam včasih odpovedo vsi pripomočki, dimenzije, teža i. t. d. Nepobitno prava so seveda jajca iz gnezda, ki smo z njega spodili samico.  Po mnenju mnogih oologov je
35) Dr. E. Hesse: Über Balzflüge und Stimmen der Weihen und Sumpfohreule. .1. f. O. 1912, str. 481-494.
3") Nekateri oologi trdijo, da gnezdi v mišjih letih, ko ima dovolj hrane, po dvakrat ter da znese takrat izjemoma 10—14 jajc.
edino razločevalno znamenje število potnic na 7 mm premerja, ki jih je pri mali uharici 16—21, pri močvirni 21—24, pri grahasti sovi pa le 8 —11.
Mladiči imajo v začetku umazano bel puh; kmalu pa se pokažejo rjavkaste valovite risbe. Pivkajo skoraj tako kakor srnice. Starši jih zelo ljubijo, kakor opazujemo to pri vseh sovah, in jih krepko branijo. Dogodilo se je že, da so iskalci jajc bili prav občutno opraskani.
* *
Sovražniki drugih sov zalezujejo tudi močvirno uharico. Nevaren sovražnik ji je zopet človek, ki jo včasih strelja iz nevednosti na lovu in pred kolibo. Posebno neugoden za močvirno uharico je tudi čas njene selitve, ki je najživahnejša ravno takrat, ko lovci love poljske jerebice. Toda največji sovražnik je napredujoče osuševanje močvirne zemlje. Pravijo, da tudi kragulj pokonča semtertje kako močvirno uharico 37). — V njenem perju, drobu in mesu živi 16 vrst nadležnih zajedalcev.
Ce izleti z krompirišc in visoke trave, jo brez težave ustrelimo. Zvečer, posebno v mesečnih nočeh, jo lahko privabimo, če oponašamo mišji glas. V uharico pred kolibo se strastno zaganja. Zato jih mnogo postrele na lovu z uharico, ker je neverjetno zaupljiva ter se navadno ne briga za lovca in njegovo streljanje. Edino dobro je, da velika uharica njenega prihoda ne naznanja posebno živahno, zato jo lovec navadno zamudi 3S).
Močvirna uharica je neizmerno koristna ptica, kakor se lahko prepričamo iz vsebine njenih izbljuvkov. Roerig, Rey, Baer, Eckstein, G r e s c h i k, Altu m, Jäckel, Leisewitz in pl. Chernel so preiskali 1271 želodcev in izbljuvkov in v njih našli 1/2 °/0 koristnih in 99 V2 % škodljivih živali ter sledove nevažnih bitij 39). Nekateri trdijo tudi, da je njeno meso užitno 40).
Iz pravkar navedenega sledi, da o kaki škodi močvirne uharice ne more biti govora. Skrajni čas bi torej že bil, da bi oblasti začele v smislu zakona strogo kaznovati brezvestne ljudi, ki love in streljajo koristne ptice, med katere prištevamo brez pomislekov tudi močvirno uharico.
Veliki skovik, pisorhina scops (L.).
Navadna imena. Slovensko: čuk (Zois), mala uharica (Sajovic), pritli-kovna uharica (Koprivnik), skovik in škratec (Erjavec), uhasti čuk (Freyer), virček (Sajovic); hrvaško: čuk, čuk lulavac, jejič, jejič lulavac, lulavac; češko: vyrecek; poljsko: pohacz syezek; rusko: kanjuk, kanuk, sič, splu; nemško: die kleine Ohreule, kleinste Ohreule, krainische Ohreule, Baumeule, Waldeule, Stockeule, Steineule, Posseneule, kleine Baumeule, kleine Waldeule, krainische Eule, aschfarbiges Käuzchen, gehörntes Käuzchen, Kauz mit Ohren, Waldäuffel, Auferl, Tschuk; ita-
") O. M. Sch. 1914, str. 202.
3N) Georg von Otterfels, Die HUllenjagd, str. 95.
39) Hennicke, Handbuch des Vogelschutzes, str. 47.
40) J. f. 0. 1910, str. 101 priloge.
lijansko: assiolo; francosko: potit diu:, scops; angleško: littlc tufted owl, scops-eared-owl.
Znanstvene soznaenice: Scops gin, Scopoli. Scops eplüalles, Savigny. Scops asio. Stephens. Scops aldrovandi, Fleming. Scops carniolica, Brehm. Scops minor, Brehm. Scops rufescens, Brehm. Scops rupestris, Brehm. Scops pygmaea, Brehm. Scops vera, Finsch. Scops europaeus, Swainson. Scops senegalensis, Swain-son. Scops longipcnnis, Kaup. Scops kamtschatkensis, Bonaparte. Strix scops, Linne. Strix giu, Scopoli. Strix zorca, Gmelin. Strix carniolica, Gmelin. Strix pulchella, Gmelin. Ephialtes scops, Keyserling in Blasius. Ephialtes zorka, Jaubert in Barthelemy. Bubo scops, Boie. Otus scops, Schlegel.
J. G. Kramer, Elenchus vegetabilium et animalium per Austriam inferiorem observatoriun. Viennae, 1756, str. 323, št. 3. — Scopoli, str. 19, št. 9. — Keyserling-Blasius, Die Wirbeltiere Europa's, str. XXXIII št. 54 in str. 88, št. 23. — Freger, str. 11, št. 34. — Erjavec, IV. del, str. 230. — Frilsch, str. 55. — Madaräsz, Die Raubvögel Ungarns, Z. f. O. 1884, str. 258. — Ornis Carinthiae, str. 47—48. — A. J. Jäckel, Systematische Übersicht der Vögel Bayerns itd. str. 77. — E. C. F. Rzehak: Über das Vorkommen d. Zwergohreule (Pisorhina scops L.) in Österreich-Ungarn. Mittlg. d. Sektion f. Naturkunde d. Oster. Touristenklub, V. Jahrg. 1893, str. 17—20.
— Ornis balcanica, II. zv., str. 103; III. zv., str. 315—318; IV. zv., str. 90—91. — Ferd. Schulz: Verzeichnis der in Krain beobachteter Vögel vom Jahre 1890—1895, M. O. V. W. 1895, str. 83. — Naumann, V. zv., str. 50-53. — Brehm, V. zv., str. 201—202. — Gjurašin, dio drugi, str. 136. — Hartert, str. 978—980. — Reichenow, str. 78. — Hennicke, Die Raubvögel Mitteleuropas, str. 41—45. — Hennicke, str. 16. — C. G. Friderich Bau, Naturgeschichte der deutschen Vögel itd., 5. Aufl. 1905, str. 375—376. — Schaff, str. 383-384. — Klein, Naši ptici, str. 92. — Ornis Ro-maniae, str. 414—416. — Lceder, Wildkunde und Jagdbetrieb, str. 204. — F. Tischler, Die Vögel der Provinz Ostpreussen, str. 183. — Jul. Michel: Unser jagdbares Federwild. XXXIV. Die Zwergohreule (Scops Aldrovandi.) Waidmannsheil, 1914, str. 476-478. — Reichenow, Die Vögel, I. Band, str. 423.
Reg, str. 66—67. — G. Krause, Oologia universalis palaearctica, sešitek 51. — Szielasko, Die Bedeutung der Eischalenstruktur itd. J. f. O. 1913. str. 281. — P. Wend-landt, Über.die Brutverhältnisse uud Eiermmasse itd. J. f. O. 1913, str. 433—435. — Boxberger, Über die Kennzeichen der Eier der europäischen Eulenarten. Z. f. O. u. O., letn. XXIII., str. 60-63. „
Ušesne čopke, ki imajo več prau kratkih peres, položi lahko po sebi. Kljun rjavočrn; punčica rumena. Perje zamazano sivo-belo in rjastorumeno premešano s temnimi črtami ob rebrcih in finimi povprečnimi pegami; zunanja kosmača peres na rami z velikimi rdečebelkastimi pri-žami. Koničaste peruti merijo pod 200 mm in presegajo rep. Prvo pe-rutno pero zobčasto, tretje najdaljše. Kraki tenki, z zelo kratkimi peresci pokriti, prsti goli.
Veliki skovik 1) je drozgove velikosti, barve kozotnolzove (capri-mulgus europaeus L.) ali vijoglavkine (jynx torquilla [L].); po vnanjosti je pa velika uharica v pomanjšani velikosti. Dolg je 190—200 mm, čez raz-
') To skovanko rabim radi malega skovika, — glaucidium passerinum (L.)
— ki ga bom pozneje opisal; Erjavec imenuje to sovo naravnost skovik, ker malega sploh ne omeni.
prostate peruti meri 480 mm, nekoliko zaokroženi rep je skoraj 70 mm dolg. Samica je malo večja kakor samec. Močni, zelo zakrivljeni, nekoliko navzdol viseči kljun ima črnikasto konico in meri v loku 15 mm. Enaka
Jul. M i t I m ■ I pinz. — Wairimannslii'ü 1914.
Veliki skovik, pisorhina scops (L.).
je tudi voščenica nad okroglimi nosnicami. Punčica je rumena, pri mladih pticah svetla, pri starih temnejša ali bolj  žareča, skoraj pomarančasta.
Odrasel skovik je zgoraj rjavkasto siv. Po sredi so peresa rjasto-rdečkasta, na korenu pa svetlopepelnata; njihovi konci, kolikor jih gleda
izpod perutnic, so povprek rjavkasto pegasti s črnimi rogljatinn podol-gastimi risbami. Na glavi je navadno več ali manj belkastih lis. Venec je svetlosiv, drobno temno marmoriran in obdan s polmesečnim trakom iz belih in rjastih peres s črnim koncem. Perje okoli očes je rjasto, pred očmi belo s temnorjavimi konci. Splošno so temne risbe tako drobne in goste, da jih razločimo samo od blizu, od daleč se pa zdi, kakor da bi se zlile v glavno barvo in je zato perje navidezno mrklo sivorjavo. Mladiči so pokriti z belkasto sivim puhom, njihovo prvo perje je bolj zamazano, toda svetlejše kakor pri starih pticah in ima le redke temne risbe.
Zunanja perutna peresa na plečih imajo zunanje kosmače smeta-naste barve, pred koncem ali na koncu so črna. Letalna peresa so temno-rjava. Zunanje kosmače prvih letalnih peres imajo smetanaste ali svetlo-rjaste, ostalih pa belkaste pasove. Notranje kosmače so temnosivorjave in bolj ali manj razločno pasaste. Letalna peresa nadlahtnice so tako barvana kakor splošno zgornja stran, le notranje kosmače imajo deloma smetanaste ali svetlorjaste pasove. Rjavkastosiva krmilna peresa so črnorjavo marmorirana in imajo neredne, malo marmorirane rjavkasto-smetanaste pasove. Perje spodnje strani je svetlejše od hrbtnega in večidel razločno belo pasasto. Črne risbe ob rebrcih so včasih prav široke. Potrebušno perje je večidel belo. Perutnice so spodaj smetanaste z redkimi, nerednimi risbami. Nekatera najsprednejša letalna peresa so neznatno zobčasta. Prvo letalno pero je redkokdaj daljše kot peto, večinoma pa po dolgosti med 5. in 6. ali enako petemu. Drugo je navadno tako dolgo kakor tretje. Perut ima 23 letalnih peres.
V primeri s splošno telesno velikostjo ima skovik majhne in slabotne noge. Kraki so do prstnih korenov gosto pokriti s temnorjastoru-menimi, belo in temnorjavo pisanimi peresci, ki so volnata in krajša kakor sicer pri drugih sovah in se tesno oprijemljejo kraka. Goli in tenki prsti imajo zgoraj deščice, spodaj pa drobne rumenkaste ali rdečkasto-sive bradavice. Kremplji so malo zakrivljeni, črnorjavi in precej ostri. Mere imajo te-le: Krak 28 mm,
Naslikana noga (tab. 2, sl. 3) je od neke stare samice, ki je poginila v jetništvu dne 25. maja 1900.
Glavne barve se izpreminjajo kakor skoraj pri vseh sovah. Nekatere imajo čistejšo sivo barvo, druge so bolj rjavkaste; močno rjaste ptice so pa redke; črne podolgasle risbe na spodnji strani so semtertje zelo široke.
Znane so štiri geografične premene, ki žive v vzhodni Evropi in v Aziji, zato se ne bom bavil podrobneje z njimi. (Dalje prih.)
zunanji prst srednji prst notranji prst zadnji prst
brez kremplja
12—13 mm 16—18 mm 14 —15 mm 6—8 mm
krempelj v loku 7— 8 mm 9 mm 13—15 mm 7— 8 mm
krempelj v tetivi
5 mm
6 mm 10 mm
6 mm
lil
Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer
Standorte.
Von Alphona PAULIN; II.
t6. Luzula nivea (L.) Lam. et DC. (Syn. Juncus niveua Linne, non Scopoli).
Luzula nivea (Schneeweißc Hainsimse, snez.nobelo cedilje) war bisher für Österreich nur aus Tirol, (Salzburg), Kärnten und Küstenland1) bekannt. Gelegentlich einer im Juli 1913 von der Wo che in aus in das Tal der Sieben Triglavseen unternommenen Exkursion konnte ich das Vorkommen dieser Hainsimsenart nun auch in Krain, u. zw. in jenem Teile der Kaibier Alpen feststellen, die man als Wocheiner Alpen zu bezeichnen pflegt. Sie findet sich da im Talschlusse der Wochein im Bereiche der sogenannten Komarcawand, der bekanntlich aus einem Felsloche die Savica entquillt und als imposanter Wasserfall donnernd und brausend 60 in tief in den mit Fels-trümmern besäten Kessel stürzt.
Um auf der kürzesten Strecke aus dem Wocheiner Tal in das Siebenseen Tal zu gelangen, muß man die nahezu senkrecht emporragende Kom arča wand übersteigen, wobei der Weg zunächst durch einen jungen Buchenwald und weiter oben durch ein fast bis zur Rückenkante der Wand reichendes Buschgehölz verläuft. Dieses Buschgehölz beherbergt nun unsere Pflanze mit einer Reihe anderer Typen, deren Vorkommen in diesem Gebiete in pflanzengeographischer Hinsicht von besonderem Interesse ist und die, um Wiederholungen zu vermeiden, weiter unten (sub Nr. 22) namhaft gemacht werden sollen.
Im Gebiete der Raibier Alpen findet sich L. nivea auch im benachbarten Kärnten an den schon Wulfen2) bekannten Standorten längs der Straße Raibl-Predil, ferner im Görzer Territorium, wo ich selbe an der krainisch-küstenländischen Grenze am Westfuße des Triglav unter Legföhren im Zadnjica Tal (ca. 900 in) unweit der Ursprungsstelle des Baches gleichen Namens und auch im Trenta Tale (ca. 980 m) beobachtet habe. Nach Deschmann3), der
') Vgl. Ascherson u. Graebner, Synopsis d. mitteleurop. Flora, II, 2. p. 506; Buchenau Fr., Juncaceae in Englers Pflanzenreich IV, 36. p. 58; Fritsch, Exkursionsflora f. üesterr. 2. Aufl. p. 111; Hegi, Illustr. Flora von Mittel-Europa, II, p. 180.
2) Wulfen, Plantae rariores Carinthiacae in Jacquin Collectanea III, p. 54.
3) Handschr. Notiz im „Herbarium Carniolicum'' des Krain. Land.-Mus.
die Pflanze in den Flitscher Alpen bei den Sennhütten hinter der Trebiščnica sammelte, ist selbe im oberen Isonzo Tale von der Talsohle bis in die Buchenregion nicht selten. Ober dem Isonzo Tale findet sich L. nivea übrigens auch in der Maggiore Gruppe der .lulischen Alpen, so nach Tommasini4) am Matajur ober Karfreit.
Den Steiner Alpen fehlt L. nivea und auch in den Karawanken scheint diese sonst in den G a il taler Alpen (Dobrač) und namentlich auch in der K a mischen Haupt kette häufige Art nicht vorzukommen5).
Da nach Hirc (in A. u. G. Syn. II, 2. p. 506) die Angaben über das Vorkommen von L. nivea in Kroatien6) bisher keine Bestätigung fanden und das diesbezügliche von Brand7) notierte Vorkommen in „Istrien" offenbar auf einer Verwechslung dieses Gebietsabschnittes des „Istrien, das Triester- und Görzer- Territorium umfassenden österreichischen Küstenlandes" mit dem Görzer Gebiete beruht, erweist sich demnach unser Standort in Krain als der östlichste im gesamten Verbreitungs-bezirke dieser Art8), der sich im Alpengelände von den Raibier Alpen bis in die Westalpen , ferner über die Auvergne und die Pyrenäen sowie über den nördlichen Apennin erstreckt.
16. Luzula spadicea (All.) Lam. et DC. (Syn. Julians spadiceus Allioni).
Luzula spadicea (Braune Hainsimse, rjavo cedilje) wird in neueren Florenwerken, die die Verbreitung der einzelnen Arten nach Ländern spezialisiert anführen, für Krain nicht notiert9), obwohl schon Fleischmann10) diese Art für Krain von der in den Wocheiner Alpen gelegenen Alpe Konjščica verzeichnet. Ob die Nichtbeachtung der Fleischmannschen Angabe begründet sei, vermag ich nicht zu entscheiden. Ich selbst habe L. spadicea auf der Konjščica, die ich
") In Koch, Synopsis Florae Germ, et Helv. ed. 2. II, p. 846.
5) Vgl. Scharfetter, Die stideuropHischen u. pontischen Florenelemente in Kärnten in O. B. Z. LVIII (1908) p. 277.
6) Wird von Schlosser-Vukotinovie (Flora Croatica, p. 1164) im Ivan-ščicagebirge in Nordkroatien, am Kiek bei Ogulin und am Mrzin u. auf der Plješevica im Velebit angegeben.
7) Hallier-Brand, Koch Syn. 3. Aufl. III, p. 2513.
8) Das Vorkommen beim Ostseebade Rauschen nördlich von Königsberg ist kein ursprüngliches, sondern nach A. u. G. 1. c. auf Verschleppung oder Verwilderung zurückzuführen.
') Vgl. Fritsch, Exkursionsfl. p. 112; A. u. G. Syn. II, 2. p. 511; Hallier-Brand, Koch Syn. III, p. 2513. In diesen „Floren" wird L. spadicea aus den österr. Alpenländern übereinstimmend nur aus Tirol, Salzburg, Kärnten und Steiermark, (Oberösterreich'?) angegeben.
10) Übers, d. Flora Krains, p. 22 (1844).
allerdings nur einmal besucht habe, nicht beobachtet und es ist mir auch nicht bekannt, daß selbe sonst jemand in den Wocheiner Alpen oder im Triglavgebiete überhaupt gefunden hätte. Da auf der Konjščica in größerer Ausdehnung glimmerreiche Werfener Schiefer zu Tage liegen, die ja mehrfach im Bereiche unserer Kalkalpen Schiefer- und Urgesteinspflanzen ein diesen zusagendes Substrat bieten, würde die geognostische Beschaffenheit des Terrains nicht a priori gegen ein eventuelles Vorkommen daselbst sprechen.
Wie es denn auch sei, sicher ist es, daß L. spadicea in den Raibier Alpen im Bereiche des Mangartstockes vorkommt, u. zw. auf krainischem Boden unter der zwischen dem Travnik (2197 m) und dem Mali Mangart (2259 m) 11) gelegenen Travnikscharte. Sie bildet hier bei ca. 2000 m auf einer SO-exponierten feuchten Stelle gesellschaftlich mit Luzula spicata z. T. in geschlossenen Rasen eine Assoziation „Luzuletum s p ad i ce a e" 12), die an anderen Bestandteilen Salix retusa, Poa alplna, Carex sempervirens, Juncus trifidus, Allium victorialis, Polygonum viviparum, Geum montanum, Potentilla aurea, Pri-nmla elatior, Soldanella minima, Myosotis alpestris, Veronica alpina, Eri-geron polymorphus, Gnaphalium supinum, Homogyne alpina, Cirsium spinosissimum, Crepis aurea aufweist.
Das Vorkommen einer so ausgesprochenen Charakterpflanze des Schiefer- und Urgebirges, wie es spadicea ist, hier mitten in dem aus Dachsteinkalk aufgebauten Massiv, ist erklärlich, wenn man die geologische Beschaffenheit des Standortes näher berücksichtigt. Es findet sich nämlich da ein Komplex oberjurassischer Ablagerungen, die teils aus roten, hornsteinreichen, teils aus weißen, von zahlreichen schwarzen und grauen HornsteinschnUren durchzogenen Kalken sowie aus Bänken von Hornstein selbst bestehen 13). In dem reichen Kieselgehalt dieser jurassischen Bildungen, die, eingeklemmt in einer Grabenverwerfung, durch die tekto-nischen Verhältnisse vor einer Zerstörung durch Denudation bewahrt blieben, findet unsere Pflanze jene Bedingungen zu ihrem Gedeihen, die ihr sonst im Urgebirge geboten werden.
Nebenbei sei hier bemerkt, daß im Gegensatz zu Luzula spadicea die dieser zunächst verwandte Luzula glabrata nach den Verbreitungsangaben allgemein als in Krain vorkommend angesehen wird, obwohl diese Art, wie es scheint, in Krain gar nicht vertreten ist. Von Fleisch-
") Dies die in Krain (Ratschach) übliche Bezeichnung für die nordwestlich vom Veliki Mang a rt (2678 /;;) gelegene Höhe 2259 m, während k üsten-ländi scherseits, so von den Bewohnern des Koritnica Tales, die vom Veliki M a n g a r t östlich gelegene Kuppe 2366 m unter dem Namen Mali Mangart bekannt ist. Vgl. T uma H., Mangartska skupina, in „Planinski Vestnik" XIX (1913) p. 143.
,2) Rubel E., Pflanzengeogr. Monographie des Berninagebietes, p. 94.
I3) Vgl. Diener C, Ein Beitrag zur Geologie des Centraistockes der julischen Alpen, in Jahrb. d. k. k. geolog. Reichsanstalt, Jahrg. 1884, XXXIV. Bd. 4. Heft, p. 688.
mann wird zwar L. glabrata von der Mokrica und vom Steiner Sattel (Sedlo) in den Steiner Alpen angegeben, doch wurde sie in diesem Alpenabschnitte weder von v. H a y e k noch von mir beobachtet. Auch in den Rai hier Alpen1'') und in den Kara wa nken 1") habe ich L. glabrata bisher vergeblich gesucht. Da sich außer den Fleisch-m a n n sehen Angaben in der Literatur, soviel mir bekannt, keine speziellen Standorte aus Krain verzeichnet finden, scheint die Annahme gerechtfertigt, daß L. glabrata in den österreichischen Alpenländern sowohl in Krain als in Küstenland fehle.
17. Luzula splcata (L.) Lam. et DC. (Syn. Juncus spicatus Linne).
Auch Luzula spicata (Ä h r i g e Hainsimse, k 1 a s a s t o c e d i 1 j e), die Freyer15) schon im Jahre 1839 aus Krain vom Mangart publiziert hat, wird bezüglich ihres Vorkommens in Krain in der neueren Literatur mehrfach übersehen 16).
Im Bereiche des Mangartstockes ist L. spicata f. typica weit verbreitet. So erweist sich selbe, wie bereits sub Nr. 16 erwähnt wurde, als ein Glied des Luzuletum spadiceae am Travnik.
Vom Travnik Sattel aufwärts erstreckt sich deren Verbreitung über den Mali Mangart bis über den Sattel unter dem Veliki Mangart ca. 2000 bis 2500 m, woselbst sie auf kalkigem, z. T. mergelhäl-tigem Substrat teils in Alpen matten, teils als ein Bestandteil der Ge-steinsfluren in Felsspalten und auf Gerolle vorkommt. Sie findet sich da gesellschaftlich mit einer Reihe unserer schönsten und seltensten hochalpinen Typen, die gelegentlich an anderer Stelle namhaft gemacht werden sollen.
Knapp an der krainischen Grenze, aber bereits auf küstenländischem Boden, gedeiht L. spicata sehr üppig auf dem kleinen Plateau, das man, die Lahnscharte von Krain aus überschreitend, erreicht. Sie bildet hier bei ca. 2050 m auf kieselhaltigem Boden im Vereine mit den dicht gedrängten Büscheln des Fei se n - W i n d h a Im , Agrostis rupestris, den Hauptbestandteil einer Alpen weide, die unter anderen Avenastrum versicolor, Juncus trifidus,  Qeum  montanum, Alchemilla flabellata, A.
M) Fehlt, wie aus der Literatur zu ersehen ist, auch den in Kärnten gelegenen Teilen der Raibier Alpen und Karawanken und findet sich nach Scharfetter [in Ü. B. Z. LVR, (1907) p. 341] in diesem Kronlande nur in den Tauern und Karnisehen Alpen s. str. Auffällig ist es, daß L. glabrata im italienischen Anteil der Karnischen Alpen fehlen soll (cf. Gor t an i, Flora Friu-lana, II, p. 106).
") Frey er H., Besteigung des Mangartsberges bei Weißenfels in „Flora" XXII. Jahrg. (1839) II. Bd. p. 586.
,6) Vgl. A. u. G., Syn. II, 2. p. 516; Fr i t sch, Exkursionsfl. p. 112; Hegi, lllustr. Fl. von Mitteleur. II, p. 182; Schroeter, Das Pflanzenleben der Alpen, p. 353.
pusilla, Veronica alpina, Antennaria carpatica beherbergt und gegen die Lahnscharte zu auch vom Strauchspalier der Alpen-Azalee, Loise-leuria procumbens, durchwirkt wird.
Im krainischen Anteil der Raibier Alpen findet sich L. spicata auch im Siebenseen Tal, wo sie z. B. die in nächster Nähe des Doppelsees bei ca. 1650 m über hornsteinreichen Kalken17) vorkommende Borstgrasmatte (Nardetum) gemeinsam mit folgenden Arten bewohnt.
Nardus stricta, tonangebend.
Cetraria islandica, Cladonia rangiferina. — Selaginella selaginoides; Botrychium lunaria.
Anthoxanthum odoraturn, Phleiim alpinum, Agrostis alpina, De-schampsia flexuosa, Poa alpina f. vivipara, Festuca rubra var. genuina subvar. typica f. antliocyanica et subvar. flaccida, Carex atrata, C. sem-peruirens; Luzula Sieberi, L. spicata f. laxa, L. inultiflora, L. sudetica; Veratrum Lobelianum; Crocus albiflorus; Nigritella nigra; Thesium alpinum; Rumex alpinus, Polygonum viuiparum; Heliosperma alpestre, Cerastium rigidum; Trollius europaeus, Aconitum ranunculifolium, Anemone alpina; Parnassia palustris; Potentilla aurea, P. Crantzii, P. erecta, Alchemilla pastoralis; Lotus corniculatus, Trifolium pallescens, Tr. pra-tense, Tr. repens; Viola bi flora; Polygala alpestris; Astrantia bava-rica; Gentiana pannonica, G. Clusii, G. utriculosa, G. nivalis, G. calycina ; Myosotis alpestris; Thymus chamaedrys, Ajuga pyramidalis; Euphrasia salisburgensis; Galium anisophyllum; Campanula Scheuchzeri; Eriyeron polymorphus, Antennaria dioica, Buphthalmum salicifolium, Chrysanthemum montanum, Homogyne alpina, Arnica montana, Senecio abrotani-folius, S. cacaliaster, Leontodon pyrenaicus, L. hispidus, Crepis aurea, Hieracium auricula ssp. melaneilema, II. pilosella ssp. subcaulescens, ferner Vaccinium myrtillus, V. vttts idaea und vereinzelt auch Daphne mezereum.
In den Rai hier (Wocheiner) Alpen kommt ferner unsere Pflanze unter dem Gipfel der Cr na Prst ca. 1850 m z. T. über schwarzbraunen, eisenhaltigen Schiefern gesellschaftlich mit Gymnadenia albida, Alchemilla glaberrima, Trifolium noricum, Geranium argenteum, Pimpi-nella alpina, Pedicularis rostrato-capitata, Homogyne discolor, Crepis montana, Scorzonera aristata, Anemone baldensis u. a. vor.
Auch im Bereiche der Karawanken ist spicata verbreitet; sie wächst da auf der Zelenica18) (westlich vom Loibl) und, wenn ich mich nicht täusche, auch in der Stolgruppe unter dem Vaj naš ca. 2000 m, hier gesellschaftlich mit Sibbaldia procumbens, Myosotis
") Ob diese dem Lias oder Jura zugehören, ist zweifelhaft. Durchschnitte von planulaten Ammoniten, die Stur hier beobachtet hat, weisen nach Diener 1. c. p. 686 vielleicht schon auf ein jurassisches Alter derselben hin.
IS) Findet sich nach Pacher-.Iabornegg, Flora v. Kärnten I, 1. p. 201, auf dieser Alpe auch kärntnerseits.
variabiUs, Antennaria carpatica und unweit von Ranunciilus Seguieri, Senecio carniolicus, Saussurea pyginaea u. £. discolor.
In den Steiner Alpen im engeren Sinne, d. i. in dem vom Kanker Tal östlich gelegenen Abschnitte, wurde meines Wissens L. .spicata bisher nicht nachgewiesen, wohl aber glaube ich selbe im Sattel Bašeljsko Sedlo (ca. 1650 in) unter dem Storž ie in einer vorwiegend von Agrostis alpina gebildeten Alpen matte gemeinsam mit auffallend zahlreicher Chamaeorchis alpina beobachtet zu haben.
18. Paradisia liliastrum (L.) Bert.
(Syn. Hemerocallis Liliastrum Linne Spec. pl. ed. 1. — Ant/iericuin Liliastrum Linne Spec. pl. ed. 2. — Ornithogalum liliiforme Lam. — Czdckia
Liliastrum Andrz.).
Eine der schönsten und seltensten Pflanzen unserer Flora ist die Paradies- oder Trichter lilie (Paradisia liliastrum, rajski limbar), welche von Fleischmann19) im Tri glav gebiete, u. zw. von L edine, dem unter den Südabstürzen der Kredarica zwischen der Oberen Krina und dem Krma Sattel gelegenen alpinen Gelände, angegeben wird. Es ist dies die einzige Notiz Uber das Vorkommen von P. liliastrum im Triglav massiv. Weder von Scopoli, Wulfen, Hacquet noch von spätem Forschern, wie Zois, Hladnik, Freyer, Plemel, Deschmann, Tommasini, Send tu er, die alle auch im Trigl a v gebiete herbarisierten, wird dieser nicht leicht zu übersehenden Liliacee aus dem genannten Gebiete Erwähnung getan.
Ich sebst habe „ L edine", ein felsiges, an Schutthalden reiches von ca. 1700 m bis über 2300 m ansteigendes Terrain wiederholt besucht, ohne daß es mir gelungen wäre, P. liliastrum daselbst aufzufinden. Meines Wissens wurde unsere Pflanze in neuerer Zeit aber auch von niemand anderem in dieser Gegend beobachtet, wiewohl dieselbe alljährlich von zahlreichen Touristen begangen wird, denen eine durch ihre prächtigen, schneeweißen, bis 5 cm langen Trichterblüten so auffällige Pflanze gewiß nicht entgangen wäre. Übrigens ist auch die Beschaffenheit des Terrains nicht darnach angetan, um das Vorkommen unserer Pflanze, die ja doch vornehmlich tiefgründigen, etwas lehmigen Boden bevorzugt, hier erwarten zu können.
Nach meinen Beobachtungen kommt P. liliastrum im krainischen Anteil der Raibier Alpen nur in der nordwestlichen Ecke des Landes gegenüber der Ortschaft Weiße nfels, in dem vom S e e b a c h und Schwarzenbach umflossenen Abschnitte unweit des Dorfes Aich-helten (Ahlete) vor. Sie bewohnt hier bei ca. 900 m Seehöhe feuchte, im Werfener Schiefer gebettete Mulden in dem Wiesenbestande, der am
") Übersicht d. Flora Krains, p. 26.
Nordhange des Kesselbüchel (1485 /n) von ca. 750 m bis 1100m hoch hinaufreicht.
Dieser ausgedehnte, über Ablagerungen der unteren Trias (Werfeher Schichten, unterer Muschelkalk, oberer Muschelkalk-Dolomit und Buchensteinerschichten) ausgebreitete Wiesenkomplex, der an seinem unteren, an den Bahnkörper grenzenden Rande von einem unter anderen Angelica silvestris, A. verticillaris und Adenostyles glabra beherbergenden aus Po-pulus tremula, Salix purpurea, S. incana, S. nigricans, Alnus incana, Betula pendula, Prunus avium, Evonymus vulgaris und Clernatis vitalba bestehenden Gehölz besäumt ist, wird höher oben da und dort durch kleine aus Larix decidua, Picea excelsa, Salix caprea, Corylus avellana, Fagus silvatica, Berberis vulgaris, Sorbus aria, S. aucuparia, Acer pseudo-platanus, Tilia plaiyphylla und Viburnum opulus zusammengesetzte Gehölzgruppen unterbrochen, in deren Bereiche sich Daphne mezereurn, Luzula nernorosa, Listera ovala, Piatanthera bifolia, Trollius europaeus, Anemone nernorosa, A. trifolla, Thalictrum aquilegifolium, Aruncus Silvester, Rubus saxatilis, Fragaria vesca, F. moschata, Geum rivale, Are-monia aqrimonioides, Geranium phaeum, Chaerophyllum aureum, Pim-pinella major, Heracleum sphondylium, Laserpitium latifolium, Gentiana asclepiadea, Lamium orvala, Salvia glutinosa, Veronica urticifolia, Digitalis ambigua, Melampyrum silvaticum, Campanula trachelium, Phyteuma Halten, I'h. spicatum, Solidago virga aurea, Hieracium murorum, Ii. bi/idum finden.
Der Rasen der Wiese selbst aberweist folgende Bestandteile auf: Selaginella selaginoides; Anthoxanthum odoratum, Trisetum flavescens, Avenastrum pubescens, Koeleria pyramidata, Briza media, Dactylis glo-merata, Poa pratensis, Festuca rubra, Bachypodium rupestre; Carex mon-tana, C. caryophyllea; Luzula campest ris; Tofieldia calyculata, Colchicum autumnale, Paradisia liliastrum, Lutum bulbiferum, Ornithogalum tenui-folium, Polygonatum officinale; Crocus albiflorus; Orchis morio, O. ustu-lata, 0. sambucina, Gymnadenia conopea; Thesium linophgllum;' Rumex acetosa, Polygonum viviparum; Silene vulgaris, S. nutans, S. Uvida; Aquilegia atrata, Ranunculus acer; Biscutella laevigata, Arabis alpestris; Potentilla erecta, P. Gaudini, Alchemilla hybride, Filipendula hexapetala, Sanguisorba officinalis; Genista sagittalis, G. germanica, Medicago lupu-lina, Trifolium medium, Tr. pratense, Tr. montanum, Anthyllis vulne-raria, fjotus corniculatus f. arvensis et f. hirsutus, Astragalus glycyphyllos, Hippocrepis comosa, Onobrychis viciaefolia, Vicia cracca, Tjathyrus pratensis; Geranium pratense; Linum calharticum, L. viscosum; Polygala vulgaris; Hypericum perforatum; Helianthemum obscurum; Astrantia ba-varica, A. carinthiaca, Carum carvi, Pimpinella saxifraga, Peucedanum oreoselinum, Laserpitium pruthenicum; Vaccinium myrtillus; Primula farinosa, P. veris (— P. officinalis); Gentiana Kochiana, G. utriculosa, G. antecedens; Ajuga genevensis, Teucrium montanum, Brunella grandi-flora, B. vulgaris, B. grandiflora X vulgaris (B. spuria), Stachys recta,
(iS
Salvia pratensis, Satureia alpina, Thymus ouatus; Veronica chatnaedrys, Euphrasia montana20), Alectorolophus suhalpinus, A. crista galli; Plan-tago lanceolata, P. media; Galium Vernum, G. boreale, G. verum; Knautia arvensis; Campanula patula, C. glomerata; Phyteuma orbiculare, Ph. betonicifolium; Antennaria dioica, Buphthalmum salicifolium, Achillea millefolium, Chrysanthemum leucanthemum, Arnica montana, Carlina acaulis, Centaurea scabiosa, Hypochoeris maculata, Leontodon danubialis, L. hispidus, Crepis incarnata, Hieracium Hoppeanum, H. auricula, H. latisquamum, IL Bauhini.
In einem höher gelegenen kleinen Wiesensumpfe finden sich noch Carex Davalliana, C. panicea, C. Oederi, C. distans, C. Hostiana, Erio-phorum angustifolium, Parnassia palustris, Primula farinosa und Valeriana dioica.
Was die allgemeine Verbreitung der Paradisia liliastrum anlangt, erstreckt sieh diese von den See a 1 pen über Savoyen, die Schweiz (hier auch im Jura auf derDOle), die Lombardei, (Iber Südtirol, Venetien und KHrnten bis nach Krain, woselbst unsere Pflanze in dem vorstehend geschilderten Vorkommen bei Aichhelten, wenn man von dem, wie es scheint, nicht verbürgten Standorte bei Arnoldstein in Kärnten21) absieht, die Ostgrenze ihrer Verbreitung im Alpengelände22) erreicht, indem sie, wie nach meinen bisherigen Beobachtungen z. B. auch Carex rupestris, Luzula spadicea, Saponaria oeymoides, Cerastium uniflorum, C. subtriflorum, Draba tomentosa, Oeum reptans, Gentiana Kochiana, Soldanella pusilla die Linie Hatschach (bei WeißeufelsJ-Mangart in unsern Alpen ostwärts nicht überschreitet.
Da nach der seitens der Brüder Gortani23) gegebenen Darstellung Paradisia liliastrum sowohl in der Maggiore Gruppe der Juli seilen Alpen als auch in den Raibler Alpen der Moggio Gruppe fehlt und erst westlich der letzteren in der Sappada Gruppe der Venetianer Alpen zwischen Tolmezzo und Cedarcis (bei Piccota und am M. Mama) auftritt und da ferner die aus dem Kanaltal verzeichneten Standorte 24) „Wiesen ober Lussnitz, Leopol ds-
20) Vgl. Fritsch, Exkursionsfl. 2. Aufl. p. 546.
al) Von Pacher wird (in Nachträge zur Flora v. Kärnten, p. 28) unter den Standorten nach Gusmus als Gewährsmann auch Arnoldstein im Bereiche der Kar a wanken angegeben. Prohaska, der in seiner „Flora des unteren Gailtales" (im Jahrb. d. naturhist. Landes-Museum von Kärnten, Jahrg. XLVII u. XLVIII) auch die Umgebung von Arnoldstein einbezieht, hat P. liliastrum überhaupt nicht verzeichnet, und Scharfetter führt in seiner Abhandlung „Die südeuropäischen und politischen Florenelemente in Kärnten" [in ö. B. Z. XLVIII (1908) p. 277] P. liliastrum ausdrücklich unter jenen Typen auf, die wohl in der K a mischen Haupt kette vorkommen, auf die Karawanken jedoch nicht Ubergehen. — Auch in den Karawanken Krains fehlt P. liliastrum wie auch in den Steiner Alpen.
32) Außerhalb des Alpengebietes kommt nämlich P. liliastrum auch auf der Iberischen Halbinsel, in den Pyrenäen und Apenninen vor.
a3) Gortani L. e M., Flora Friulana, II, p. 115.
*) Pacher, 1. c.
kirchen und Pontafel", nach Scharfetters") publizierten Daten zu urteilen, nicht in der Raccolana Gruppe der Raibier Alpen, sondern in der Karnischen Hauptkette liegen, erweist sich unser Vorkommen in der Trenta Gruppe, wenn man die nahezu sicher irrige Angabe Fleisch man n s nicht weiter berücksichtigt, als das einzige im Gesamtgebiete der Julischen Alpen.
Im benachbarten Kärnten hat nach den von Wulfen"), Pacher27) und Scharfetter28) gegebenen Verbreitungsangaben Paradisia liliastrum, außer dem isolierten Vorkommen in Bereiche der Müssen (Gailtaler Alpen), ihre Standorte in der Karnischen Hauptkette (ober dem Kanaltal, Plöcken und Umgebung, Zelonkofel), woselbst sie sich auch auf italienischem Boden in der Provinz Carnia mehrfach findet (M. Germula, Timau, M. Collino).
Prof. Hegi, der die Verbreitung unserer Pflanze näher erörtert2'), sagt bezüglich ihres Vorkommens in Kärnten: „Diese Species zeigt in Kärnten ein interessantes Vorrücken über die Pässe. So dringt sie aus Krain gegen Weißenfels vor, vom oberen Jsonzotal ins Kanaltal, vom Plöckenpaß auf die auf der anderen Talseite gelegene Müssen." Berücksichtigt man die oben skizzierte Verbreitung und insbesondere auch die geographischen Verhältnisse, so ist Heg i s Darlegung, insoweit selbe die Julischen Alpen tangiert, nicht recht verständlich.
19. Fritillaria meleagris L.
In meinen Beiträgen zur Flora Krains 30) habe ich hervorgehoben, daß sich Fritillaria meleagris (S c h a c h p 1 u m e oder Kiebitzei, močvirski tulipan ali navadna logar i ca) in Krain nur auf sumpfigen Wiesen des Laibacher Moores zwischen Laibach, Brunndorf und Oberlaibach finde. Seither sind mir aber drei weitere Standorte aus Krain bekannt geworden.
Ich konnte F. meleagris auf Sumpfwiesen auch östlich von Laibach unweit der Südbahnstation Zalog (Salloch) nachweisen. — Herr Ober-geometer R. v. Gspan sammelte selbe bei Landstraß in Unter-krain in dem umfangreichen mir bisher leider nur aus einer flüchtigen Begehung bekannten „Krakovo" genannten Eichenwald (Krakauwald der Spezialkarte), der am linken Gurkufer zwischen Haselbach (bei Gurkfeld), Landstraß und Dobrovika Vas (bei St. Kantian i. U.) eine Fläche von über t"2 ha bedeckt und in seiner Zusammensetzung
25) Scharfetter 1. c. p. 273.
26) Wulfen, Plant, rar. descr. p. 47 (Fl. Norica, p. 432): „Magna in copia in pratis declivibus, elatas inter rupes alpium Juliarum, vulgo in der Plecken im Geilthal, florens medlo Julio in societate Scorzonerae purpurcae, Geranii macrorrhizi, Bupleuri petraei etc. pulchritudine cedens nulli; Lilium te videre credas candidum floribus paullo gracilioribus, alteram in partein subnutantibus."
27) Paeher-Jabornegg, Flora v. Kärnten, I, 1. p. 213 und Pacher, Nachtr. p. 28.
28) 1. c.
2») Hegi, Illustr. Flora v. Mitteleuropa, II, p. 201.
30) Paulin, Beitr. zur. Kenntn. d. Vegetationsverh. Krains, I, p. 23.
vielfach an den von v. Beck geschilderten sla von i sehen Eichenwald31) gemahnt. — Herr Steuerverwalter Uršič endlich beobachtete unsere Pflanze gleichfalls in Un ter krain bei Möttling ander (Culpa
20. Asparagus acutifoliiis L. (Syn. Asparagus Corruda Scopoli).
Asparagus acutifoliiis (Strauchiger Spargel, grmasti beluš), schon von F le i s ch m a n n 32) für Krain aus dem Wippach Tal angeführt, in neueren Werken33) jedoch für unser Kronland nicht verzeichnet, kommt tatsächlich in der Umgebung Wippachs in Hecken und an steinigen Stellen unter Gebüsch, oft gesellschaftlich mit Ruscus acu-leatus, Colutea arborescens, Coronilla emeroides, Pistacia terebinthus und Paliurus australis, nicht selten vor.
Kräftige, schöne Exemplare dieser südlichen Art habe ich namentlich auch in den aufgeforsteten, bei der einheimischen Bevölkerung unter dem Namen Boro vina (Börovna) bekannten Schwarz-Föhrenbeständen am Westabhang des Na nos massiv von der Ruine Stari Grad nordwärts gegen 0 b e r f e 1 d zu beobachtet.
21. Streptopus amplexifolius (L.) DC.
(Syn. Uuularia amplexifolia Linne; Streptopus distortus Mich.; Str. am-plexicaulis Backer; Convallaria dichotoina Thib.).
Den in unserer Flora selteneren Arten ist auch Streptopus amplexifolius (Europäischer K n o t e n f u ß, evropski č e p n j a k) zuzuzählen.
Nach Belegen, die im landsch. Herbarium Carniolicum erliegen, sammelte seinerzeit Rastern diese in Europa nur in einer Art vertretene, aus Krain schon von Wulfen 34), jedoch ohne nähere Standortsangabe
31) v. Beck, Die Vegetationsverh. d. illyr. Länder, p. 214 (Engler-Drude, Die Vegetation der Erde, IV).
32) Flei seh mann, Übers, d. Flora Krains, p. 26.
33) Vgl. A. u. G., Syn. III, p. 297; Fritseh, Exkursionsfl. p. 127; bei Hegi, Illustr. Fl. v. Mitteleur., vermissen wir diese Art überhaupt, wiewohl er Küstenland, woselbst A. acutifoliiis weit verbreitet ist, in den Rahmen seines Florengebietes miteinbezieht.
34) Wulfen, Plantae rar. Carinth. in Jacquin Collect. IV, p. 314: „Hanc quoque e vicinis Carniolae sylvosis montibus una cum Ophry monophylla pluri-busque aliis primum transmisit Illustrissimus vereque amicissimus Carolus e Baro-nibus de Zoys, mense Junio Horentem". — Cf. Fenzl-Graf, Wulferns Flora Norica, p. 433.
publizierte Pflanze in dem südwestlich der Stadt Stein gelegenen Berglande bei K o lovec (Gerlachstein) und D ollin er auf der Karawankenalpe Korošica (östlich vom Loibl). Von letzterer Lokalität sowie von der in den Karawanken westlich des Loibl gelegenen Alpe Zelenica wird sie auch von Fleischmann35) angegeben. Nach einer Notiz Hladniks soll sie auch bei Egg ob Krainburg vorkommen.
Ich bin auf diese auffallende, von den habituell ähnlichen Salomonssiegeln (Polggonatam multiflorum, P. officinale und P. latifolium) durch das sehr kurze Rhizom, das glockige, fast bis zum Grunde 6-teilige Perigon und die bleibend blaß rote Beere verschiedene Liliacee auf der Korošica und Zelenica nicht gestoßen, kenne aber aus eigener Anschauung neue am Fuße der Karawankenalpe Golica in der Umgebung der Ortschaft Planina (Alpen) gelegene Standorte.
Der eine dieser Fundorte liegt nordöstlich von Planina bei ca. 1000 in Seehöhe in nächster Nähe des Karlschachtes, bei der Abzweigung des kürzeren, in direkt nördlicher Richtung zur Golicahütte führenden Steiges. Unsere Pflanze bewohnt hier gemeinsam mit Equisetum hiemale36) und anderen unten angeführten Stauden feuchte, schattige Stellen eingangs des subalpinen Mischwaldes (Voralpenwaldes), der da folgenden Aufbau zeigt:
Oberholl. Picea excelsa, Abies alba; Larix decidua; Populus tre-mula, Alnus incana, Fagus silvatica, Ulmus scabra, Sorbus aria, S. aucu-paria, Prunus avium, Acer pseudoplatanus, Fraxinus excelsior.
Unterholz. Juniperus communis; Salix grandifolia, Corylus avel-lana, Berberis vulgaris, Rübus idaeus, Rosa pendulina, Daphne meze-reum, Lonicera xylosteum, L. nigra, L. alpigena, Sambucus racemosa.
Zwergxträucher. Chamaebuxus alpestris, Erica carnea, Vaccinium mgrtillus, V. vitis idea.
Lianen. Clematis alpina, C. vitalba.
Niederwuch8. Dryopteris phegopteris, D. Robertiana, I). filix mas, D. spinulosa, Polystichum lobatum, P. Braunii, Athgrium filix femina; Equisetum arvense, E. majus, E. silvaticum, E. hiemale.
Calamagrostis arundinacea, Deschampsia caespitosa, Mellca nutans, Poa nemoralis, Festuca gigantea, Brachgpodium silvaticum; Carex remota; Luzula nernorosa.
M) Übers, d. Flora Krains, p. 24.
36) Siehe „Nr. 6'. Equisetum hiemale L." im I. Teile dieser Abhandlung [„Carniola", VI (1915) p. 198, Sep. Abdr. p. 20J.
Verutriim album, Majanthemum bifolium, Streptopus amplexifolius, Polygonatum verticillatum, Convallaria majalis, Paris quadrifolia; Orchis maculata, Gymnadenia conopea, Epipactis latifolia, Listera ovata.
Melandrgum Silvestre, Stellaria nemorum, Moehringia muscosa, M. trinervia; Helleborus niger, Actaea spicata, Aquilegia vulgaris, Aconitum vulparia, A. rostratum, Anemone hepafica, A. trifolia, A. nernorosa, Ra-nunculus platanifolius, R. lanuginosus, Thalictrurn aquilegifolium; Carda-mine impatiens, C. arnara, C. trifolia, C. enneaphgllos; Saxifraga cunei-folia, S. rotundifolia, Chrgsospleniurn alternifolium; Aruncus Silvester, Fragaria vesca, Potentilla erecta, Aremonia agrimonioides; Vicia silvatica, V. oroboides, V. sepium, Lathyrus vernus, L. ochraceus; Geranium Rober-tianum; Oxalis acetosella; Mercurialis perennis, Euphorbia anyulata, E. amygdaloides; Impatiens noli tangere; Hypericum maculatum, H. montanum; Viola silvestris; Epilobium montanum; Sanicula europaea, Astran-tia major, Chaerophyllum aureum, Ch. cicutaria, Myrrhis odorata, Ange-lica silvestris; Pirola uniflora; Primuta vulgaris; Gentiana asclepiadea; Symphytum tuberosum, Pulmonaria officinalis; Melittis melissophyllum, Galeopsis tetrahit, Stachys Jacquini, Salvia glutinosa, Satureia calarnintha, Lycopus mollis, Mentha lonyifolia; Verbascum nigrum; Scrophularia nodosa, Veronica chamaedrys, V. urticifolia, V. officinalis, Digitalis ambigua, Melampyrum silvaticum; Valeriana officinalis, V. tripteris; Knautia dipsa-cifolia", Campanula trachelium, Phyteuma Hattert; Eupatorium cannabinum, Adenostyles glabra, Solidago virga aurea, Tussilago farfara, Petasites albus, Homogyne silvestris, Doronicum austrtacum, Senecio Fuchsii, Cir-sium erisithales, Aposerts foetida, Mulgedium alpinum, Crepis paludosa, Prenanthes purpurea, Hieracium murorum.
Auf einer in diesem Walde eingeschalteten, nur wenige Meter vom Standorte unserer Pflanze entfernten z. T. sumpfigen Wiese aber finden sich unter anderen Selaginella selaginoides, Agrostis vulgaris, Carex flacca, C. panicea, C. Oederi, Tofieldia calyculata, Colchicum autumnule, Narcissus angustifolius, Crocus albiflorus, Caltha palustris, Trollius europaeus, Anemone alpina, Arabis Ilalleii, Parnassia palustris, Primuta fartnosa, Pin-guicula alpina, P. vulgaris, Campanula barbata, Carduus carduelis, Cirsium erisithales, C. pannonicum, C. Linkianum, Hypochoerts maculata, Scorzo-nera rosea und Willemetia stipitata.
Den Steiner Alpen scheint Streptopus amplexifolius zu fehlen, wohl aber kommt diese Spezies auch in den Rai hier Alpen im Siebenseen Tale zwischen dem Unteren Schwarzsee (Spodnje Črno Jezero) und dem Doppelsee vor, wo sie bei ca. 1400 m in den aus Legföhren, Grünerlen, Krüppelbuchen und Alpenrosen (Pinns mughus, Alnus viridis, Fagus silvatica, Rhododendron hirsutum) zusammengesetzten Beständen erscheint (leg. Dr. Hoegler).
(Schluß folgt.)
Slovstvo.
Referati.
Prof. dr. Matthias Murko, Bericht über phonographische Aufnahmen epischer Volkslieder im mittleren Bosnien und in der Herzegowina im Sommer 1918. XXXVII, Mitteilung der Phonogramm-Archivs-Kom-mission der kaiserl. Akademie der Wissenschaften in Wien, Phil.-hist. kl. Bd. 179. Wien, 1915 (Holder). Str. 23.
Fonogramski arhiv cesarske akademije znanosti na Dunaju ima zdaj v svoji posesti 3(i ploč (št. 2130—2165), katere bodo še poznim rodovom ohranile hrv.-srbskih narodnih pesmi tekst (v koscih), nape v, način prednašanja ter glasove spremljajočih gusel. Veselimo se že vnaprej časa, ko bodo ploče razmnožene in jih bo mogoče dobiti v trgovini; tedaj bomo ob naših gramofonih poslušali te bos.-hercegovske narodne pesmi kot celoto (iz zgoraj omenjenih činiteljev) ter imeli neko približno sliko in pojem, kako so helenski rapsodi povali svojo Iliado in Odisejo; pa no samö mi, ves omikani svet bo segel iz tega vzroka po Markovih pločah. In tedaj nam bo ta „Bericht" nujen in silno dobrodošel: pri vsaki ploči nam bo lepo povedal, kdo je bil dotični pevec (katoličan ali pravoslavec ali mo-hamedanee; je-li bil kmet ali obrtnik [kovač, čevljar, mizar] ali delavec ali pevec in muzikant po poklicu), kje doma, kar je važno zaradi izreke in narečja, in katere večje pesmi odlomek je to, kar poje; da, tudi to bomo iz „Bericht"-a razvide!', kdo je tekst stenografiral (ker komaj domačini razumejo pevčeve besede). Ko bomo vsebino in celo reprodukcijo s slastjo uživali, se bomo s hvaležnostjo spominjali velikega truda, ki ga je imel slavni naš rojak, g. vseučiliščni profesor Murko pri poskušnjah in predpripravah za fonografiranje, zlasti če bomo pomislili, da je petje dotičnih pevcev vedno improviziranje, kakor smo si zapomnili iz zadnjič omenjenega izvestja istega avtorja (Carniola 1915, zv. 3). Ur. J. D.
Dr. Jos. Gruden, Slovenski župani v preteklosti. Donesek k starejši socialni zgodovini. V Ljubljani, Leonova družba. 1916. 8°. Razmotrivanja o bistvu in zgodovini slovanskih županov zavzemajo važno mesto v novejšem zgodovinopisju. Poleg slovanskih historikov so posegali v zadnjih 20 lotih posebno živahno tudi nemški znanstveniki v debato. Celotna slika se je menjala kakor v kaleidoskopu: rezultate enega je cesto pobijal drugi ali pa jih je vsaj tako pretvoril, da ni bilo več spoznati prednikove slike. V to delo so poigravali sem in tam drugi nego izključno znanstveni smotri.
V ta razgovor je posegel sedaj tudi naš dr. Gruden ter nam podal v mali knjižici, broječi jedva 70 strani, po vsebini važno delo, ki tvori nekak mejnik v razvoju vprašanja o slovenskih županih.
Prvi odstavek se bavi z besedo „župan", ki znači oblastnika. Razne etimološke razlage našteva, ne da bi se odločil za eno ali drugo; poudarja pa Brug-mannovo (ind. gopayati, praslov. gcupa, potem gupa, župa), ki je pri slavistih dobila zadnji čas največ priznanja. Županija je bila pri Slovencih izprva največja socialna enota, župani pa edini oblastniki. Vsi drugi izrazi za označevanje vladarjev in oblastnikov so izposojeni. — Drugi oddelek govori o zadrugi — rodbine združene po krvnem sorodstvu — ter o njenem načelništvu — starešina —. Več zadrug tvori župo. — Tretji del razpravlja 0 župah in županih pod nemškimi vladarji, o županih-sodnikih, o sodstvu; „dekane", imenovane v srednjeveških listinah 8. do 12. veka, je istovetiti z župani. Četrti odsek se peča s svobodnjaki, z okrožnimi
in vaškimi župani, omenja zemljišča imenovana županice ali župniee, ki so bila navadno večja, od drugih zadrugarskih posestev. O načinu županske volitve podaja zanimive opazke. — Peto poglavje osvetljuje razmere pri beneških Slovencih, njihove sosednje, govori o županih in njihovih prisednikih ter posvetih. — Šesti razpredel razpravlja o večali in gorskih pravdah.
V vrvenju raznih naziranj je Grudnova knjižica blagodejno počivališče, ki premotriva mirno, brez strasti a strogo znanstveno dosedanje uspehe, potrjuje prave, a zanika napačne nazore. In teh poslednjih je precej. Čudovito je, koliko je pisatelj ugotovil, koliko popravil in dognal na pičlem prostoru. Knjižica je nastala iz dvoje predavanj. Naslanja se na tiskano slovstvo. Marsikatere sklepe in trditve Grudnove bodo prihodnje preiskave, ki jih bo ta knjižica nedvomno izzvala, gotovo potrdila na podlagi še ne izčrpanih pisanih virov, vkolikor morem soditi po lastnih študijah. Tako Grudnovo naziranje o zadrugi in njenih sledovih, ki jih nahajamo še v urbarjih 16. do 18. veka. Da je več posestnikov, — sorodnikov — vknjiženih skupno na eno samo posest, da celö na en del posestva, kakor njivo, travnik, je nekaj navadnega. Goriški urbar iz 1. 1565. — da navedem le en vir — nudi nepregledno vrsto takih slučajev. List 15 b: Andrea et Gregorio Luckman imata skupno eno brajdo; 17 b: heredi di Francesco Gaulovich en travnik; 46 b: Cri-stot'oro Heuciz, Andrea e Gregorio Gorsa, Gendra Gorseca vsi en sam travnik; Beuciz je pač zet ali svak Gorse. 68 b: Toni, Biasio et Tonich Ausenich fratelli imajo en mlin. O bivšem zadružnem gospodarstvu pričajo nedvomno tudi imeni „Gemaine" in istovetni „comugna" za nekdanja skupna zemljišča, ki so prišla potem posameznikom v last po nakupu. Isti urbar imenuje na listu 7!) b nekega Lonzarja posestnika parcele „comugna nominata Potsauarlnim"; 143 b ima nekiStergar „comugua nominata naraune", in druga „Polesem"; 146 b: Gardina „comugna na ehotleeh" a neki Craseck „comugna Sacraize". — Kako je napredovala parcelacija, dokazuje vpisek na listu 150 b: „Simon Cumer un pezo di comugna natergnam" a Matija Bresensich „un pezo di comugna Potzalem". V posameznih slučajih je bila „gmajna" — slovenščina nima svojega izraza — tudi lahko občinska last, ako jo je srenja kupila; tako list 103 b: „Li uicini Sapotocham d' una comugna go-milach". Ako smemo sklepati po redkih beležkah, so razkosava!! nekdaj skupna zemljišča še v 16. veku. Označeni urbar ima na listu 14!) b vpisek: „Valentin Crail ha tolto una comugna de quantita de doi campi, nominata Strana, dene pagar del (15)56 et nel auenir ogif anno 40 kr."
Prav tako bo podprlo podrobno proučavanje pisanih virov marsikako Grudnovo trditev o županski volitvi, o njegovi oblasti, dolžnostih in dohodkih. Župan je bil od svojih sosedov prosto izvoljen; pozneje je ponekod morala potrditi grajska gosposka. To je naše ljudstvo tako preželo, da so se ravnali po teh načelih tudi v drugih slučajih, kjer je bilo izbirati predstojnika ali nadzornika. Zanimivo je opazovati na pr. volitev ključarjev pri cerkvi sv. Florijana v Brdeh, ki je bila tedaj podružnica v Ločnik. Od te cerkve je ohranjen urbar, segajoč od 1. 1482. do 1097. Volitev ključarja in njegovega pomočnika se je vršila pred župnikom vsako leto; volili pa so sosedje sami. To je veljalo do 1. 1638., ko je umrl dolgoletni župnik Stefan Dussa. Njegov naslednik je nastopil župnijo 1. 1642. in je uvel novo postopanje: izvoljenega ključarja je v zapisniku izrecno potrdil. — V 16. veku je bil slovenski župan pač po največ graščinski uradnik, ki pobira davščine, nadzoruje tlako in vrši sodno oblast prve instance. — Goriški urbar iz 1. 1565 podaja na listu 89 b to-Ie beležko: „Ciaschno supan de osegliano scode li fitti di certe fratte et li rcnde un anno in Goritia alla camera et doi anni a Rayt'inberg". Tu
jo bil torej Župan zaupnik dveh graščin. Drug urbar iz 1. 1548 pa veli na listu 62 a: „Vrbarßleut auf der Weinsehitze sein auch schuldig den Vieh zehent von Kitzen vnd Lempcrn zu geben. Auch das Robat gehultz zum Paw des Schloß Görz zufuern. Da Entgegen gil)t man yedem Ain Pečher Wein vnd Zbej Läbl Prots vnd in Sonderheit dem Suppan zu der Poyesda vier Vrn Weins". — Razen takih odškodnin je dobival župan davščine gotovih kmetij v naturalijah. Goriški urbar iz 1. 1548 pripominja na zadevnih mestih cesto: „Bleibt dem Supan" (list 9 b, 11 a, 13 b, 39 b, 38 b, itd.) Sem in tam tudi: „nimbt Supan ein", — „nimt Supan für sein Besoldung ein" — „zalt dem Supan" — hievon bleibt dem Supan . . ." itd. — Poleg tega je pa župan sam davščin prost. Urbar 1565, list (iO a: „Martin Pirrich . . . Er ist heuer Suppan, ergo frey"; list 79 a „Eller Kobon ... Er ist Supan"; 1. 84 b: „Miclau Bautscher . . . Supan Ergo Zinnsfrey" in dr. več. Coro-nini (Ein (Cammer-Urbar von Görz aus dem Jahre 1507, Wien, 1900) poroča na str. 12 nsl. isto in pripominja, da je imel sem in tja župan celö svojega tlačana, ki je bil tudi davščin prost. — Tudi plemiči so dajali kot posestniki županu na-liiralije; urbar iz 1. 1548. pripominja na 1. 17 a: „Wolf v. Atlimis ... 3 Hennen, 10 Eier; bleiben dem Supan." — Navadno je imel župan tudi nekaj zemljišča za užitek. Taka zemljišča so se imenovala „zupnica"; ime se jih je cesto prijelo in postalo pozneje okoliško ali ceh') lastno ime. Urbar iz 1. 1548 beleži na 1. 42 b med posestvi Florijana Saukhitsch-a: „Besonder vom Gartem beim Freythof Supnitza genannt"; Renski urbar i/. 1. 1713 poroča, da stanuje Stefan Spazapan v Renčali na „supnizi". —
Tako bi se dalo navesti še nešteto dokazil za Grudnove trditve. Ta knjižica bo dala nedvomno podbude za nadaljno poglobljevanjo tega vprašanja. Delce kljub svoji izvrstnosti seveda ni rešilo vsega kompleksa posameznosti, kar tudi ni nameravalo; njegova največja zasluga je, da se je iznebilo osnovnih pomot in predsodkov, ki jih je bila zakrivila enostranost. Sedaj bo treba globočeje seči in slediti prvotnemu razvoju slovanske rodbine in socijalne družabnosti. Kritično delo bo moralo zastaviti pri virih, na pr. Presbyter Diocleas, De regno Slavorum, spis, ki je bil prvotno zasnovan v staroslovenščini, a ga je presbyter („duklanski pop") prevel v latinščino (ca. 1150—1200); kajti Lučieeva izdaja (Jo. Lucius, De regno Dalmaliae et Croatiae a gentis origine ad a. 1480. Amstelodami, 1666) in Io. Georg Schwan d tner, Scriptores rerum Hungaricarum veteres ac genuini, Vindobonae, 1746—1748, fol. 2. izdaja 1766—1768, 4°. — H. 476 nsl.) bi pač potrebovala celotne revizije. A tudi razprave, ki se pečajo s početki družinskega in družabnega življenja, kakor Mucke (Horde u. Familie in ihrer urgeschichtl. Entwicklung, Stuttgart, 1895) bodo temu delu dobro služile. Mantuuni.
Dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda 5. zvezek. Celovec, Družba sv. Mohorja, 1915.
Vsebina petemu zvezku je podroben opis protestanskega gibanja na slovenskih tleh, slovensko-hrvaški kmetski upor, boji v „Hrvatski krajini", delovanje ljubljanskih škofov Janeza Tavčarja in Tomaža Hrena, benečanska vojska (1615 do 1617) in delovanje jezuitov in kapucinov.
Pač zanimiv in važen del v zgodovini slov. naroda, kar dokazuje tudi dejstvo, da so ga slovenski zgodovinarji vsaj v drobcih najbolj preiskovali. Pisatelj je obdelal označene oddelke objektivno, zanimivo in pregledno. Izpopolnil pa bo pregled dobe gotovo v šestem zvezku z dobrini nazornim opisom razvoja ustavnega in so-cijalnega življenja ob nastopu novega veka.
Res je sicer, da Slovenci nismo imeli svojili deželnih stanov in ni nam vzrastla deželnoknježna oblast iz lastnega naroda, toda ti faktorji so odločevali, nam gospodarili; zato spada jasno poznavanje njih poslanka, razvoja in propada tudi v zgodovino slovenskega naroda.
Da bo dober in pregleden opis o davčinah in dajatvah, o življenju in trpljenju ljudstva tudi splošno zanimal bralce in povzdignil veljavo dela, o tem ni dvoma.
Opis o razširjanju protestantizma sloni na bogatih publikacijah in raziska-vanjih Loserthovih, Elzojevili, ter „Jahrbücher für die Geschichte des Protestantismus in Oesterreich" itd., vsaj dobijo se tam vse te, skoro brezštevilne podrobnosti, ki jih navaja tudi pisatelj.
Z jednako sigurnostjo kakor reformacija je obdelana tudi protireformacija; samo dejstvo, da so bili Habsburžani v obeh dobah najmočnejša opora rimskokatoliški cerkvi ne samo na slovenskih (notranjeavstrijskih) tleh, ampak v vseh svojih deželah, bi lahko pisatelj ostreje povdaril. Habsburžani so se protivili na podlagi takratnega pravnega naziranja „culua regio, eins religio" z vso odločnostjo protestantizmu. Ako bi Ferdinand I. ne bil s tako vnemo in gorečnostjo podpiral ceiikve, kakor jo je, potem v vseh dednih deželah tudi njegovi nasledniki in z njimi po jezuitih reorganizirana cerkev ne bi zamogli izvršiti svoje volje. Celö Hren se opira bolj na deželnega kneza, kakor na svojo višjo cerkveno oblast.
Zelo dobro sta na podlagi virov ter Levčevih in Kaspretovih študij pojasnjena odlomka „slovensko - hrvaški kmetski upor" in boji v vojaški pokrajini. Pisatelj rabi sicer izraz „hrvatska pokrajina", toda brez dvoma je bolje »vojaška pokrajina" (Militärgrenze), ker se ta ni razprostirala le po delih hrvatske zemlje, ker tudi organizirani živelj ni bil le hrvatski, ampak tudi pravoslavno-srbski in ker je bil končno organiziran po vojaško.
V slogu je delo tudi dobro, le tu in tam zdrkne glagol preveč na konec stavka in tako razodeva, da je prebil pisatelj marsiktero uro med nemško pisanimi knjigami in viri. Tudi bi svetoval, naj ne piše in pojasnjuje z „usesci", ker to za preprostemu ljudstvu namenjene knjige ni priporočljivo. Iz istega razloga bi bilo dobro, pojasniti zgodovinske termine in pridejati slikam pojasnila. Pri izbiri slik za poljudno pisana dela je bolje, ako vzamemo kliše po dobri fotografiji, če je objekt — cerkev, grad, itd. — še razmeroma ohranjen iu manj po starih risbah, ki imajo v takem slučaju bolj veljavo antičnega predmeta, kakor pa kot ponazorilo. Pisatelj se je večinoma držal tega načela. — Malenkostne tiskovne pomote si popravi čitatelj sam.
Splošno lahko trdimo o Grudnovi zgodovini slov. naroda, da je zelö lepo in zaslužno delo, ki postaja od zvezka do zvezka boljše. Pisatelj pač piše zgodovino svojega naroda z bistrim razumom in toplim srcem. Mohorjeva družba pa zasluži priznanje, da nam podaje to delo in v takšni opremi. /. Vesenjak.
Mein Oesterreich, mein Heimatland. Illustrierte Volks- und Vaterlandskunde des Österreichischen Kaiserstaates etc. Wien, Verlag für vaterländische Literatur, (1914). 2 Bde. 4°.
Lepo opremljena knjiga je namenjena poljudnemu pouku; njen postanek ne korenini toliko v znanstveni ali pedagoški potrebi, kakor v knjigotrški podjetnosti. Navzlic temu pa je boljša, nego podobni proizvodi industrializirane vede, ker so jo le pisali akademično naobraženi možje, ki so znali dobiti zadevno slovstvo in je izrabiti kompilatorično.
Naša Kranjska se trikrat obravnava. Najprej v obenem pregledu (I, 143): „Die südslawische Bevölkerung". Slovencem jo odkazano na Štajerskem in Koroškem ozemlje južno od črte Radgona-Hermagor, Kranjska in zemlja do srede Istre. Preobče se ocenjuje kranjska kmetska hiša kot „einfach fränkisch". Po pravici obžaluje pisatelj tega oddelka, vseuč. prof. dr. M. Ha beri and t, da je izginila narodna noša. Domača obrt in ljudska umetnost da je cvela v slovenskih pokrajinah in da je bila prvotno, osobito na Kranjskem, presenetljivo bogata; v vezenju da so slovenske žene in dekleta izvrstne stvari izdelavale. Tudi ljudska pesem da je bogato zastopana in da imajo Slovenci najboljšo in največjo zbirko. Bujno je razvita tudi slovenska ljudska glasba, za katero ima naša ljudska duša posebno nadarjenost. Ta označba je pisana razumno, pravično, pregledno.
Drugikrat ji posveča prof. dr. Benno Immendörfer 38 vrstic, ki so pa polne netočnosti (I, 178). Tam trdi, da izhajajo Bleiweissove „Novice" še dandanes, dalje da sta slovenska pesnika Vilhar (kateri?) in Valjavec „besonders erwähnenswert" in da je Josef Juričič najboljši novelist in dr. več.
Tretjikrat govori o Kranjski prof. tir. Artur Eve rs v odstavku, kronovini Kranjski posebe posvečenem. Začetek se nekam nerodno čita, ker pravi, da ne poznamo plemena najstarejših naselnikov; proti koncu oddelka pa trdi, da ne poznamo le ljudstva, ampak celo njegovo ime; to da so bili Tauriski, s katerimi so sklenili Rimljani mir 1. 115. pr. K. — Na te stvari ne moremo polagati strogo znanstvenega merila, ker imamo kompilacijo pred seboj. — Govoreč o kranjskih gradovih pa gre v netočnosti vendar tudi kot kompilator predaleč. Pravi, da so vsi gradovi — izvzemši Katzenstein pri Begunjah na Gorenjskem — „erst seit den Türkeneinfällen entstanden"! To je prav tako napačno, kakor trditev, da so imena gradov izključno nemška in da je nemška kri gnojila dolenjsko zemljo „in den Jahrhunderte dauernden Türkenkriegen". Poleg teh izpodrskih pa dosti nepristransko piše o ljudskem življenju. Slovenca da dičite dve lastnosti: globoka pobožnost in prisrčna ljubezen do domače grude; temu so dokaz mnogoštevilne cerkve, kapelice, znamenja, obcestni križi. — V svojih običajih da kaže ljudstvo spomin na pradavne navade iz paganskih časov. Hvali zvestobo in zanesljivost Slovencev, osobito v armadi. Prav po nepotrebnem pa označuje Koseškega (tiskarski pogrešek Roseski je žal ostal) za popularnega pesnika in navaja njegov gotovo resničen stih „Hrast se omaje in hrib . . ." tako-le preveden:
„Wankt auch die Eiche und Berg, des Krainers Treue die wankt nicht!" Statistične podatke navaja pravilno po uradnih virih iz štetja 1. 1910. —
Ves ta sestavek zavzema v 1. zvezku 27 strani (str. 474—501), ki so opremljene s 33 klišeji v besedilu, 3 tablami, od katerih je ena v treh barvah, ena v dveh, ena samo črno tiskana, in z 2 vinjetama. — Na str. 497 je podoba deželnega dvorca napačno označena kot „Regierungsgebäude". Žal, da so imena in označbe krajev cesto nepravilno pisana; na pr. Uratatal, Kfiz-See, Hribarca, Stou, Kahl-kogel a poleg v oklepajili (Golica), Aljaschspitze za vrh Triglava in dr. več.
Vendar bo knjiga, v kateri so aktuelne in moderne razmere po uradnih podatkih obdelane, vsekako za hitro informacijo dobro služila, osobito s svojimi krasnimi in po večini tudi prav dobro izbranimi ilustracijami. Manluani.
Dr. Karol Capuder. Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1915.
Sredi svetovne vojne, ko se spletajo nove lavorike našemu kranjskemu pešpolku, nam je podala Mohorjeva družba njegovo zgodovino. Iz nje spoznamo
ono stoletno tradicijo, ki jo je regiment sprejel iz časov svoje ustanovitve in ki se je v naših dneh zopet sijajno potrdila. — Pisatelj sam pravi, da je posnel svoj poljudni spis po zgodovini stotnika Hergkessla, ki je ostala v rokopisu in po obsežnem delu Ferdinanda Strobla, ki je izšlo o priliki polkovne stoletnice. Pa niti te nemško pisane zgodovine ni dobiti v knjigotrštvu. Tembolj je bilo potrebno da se izda slovenska zgodovina 17. pešpolka, ki je moštvu dostopna in goji patrio-tična čuvstva med ljudstvom. — V uvodu podaje pisatelj kratek pregled o stari vojaški opravi in orožju, potem pa sledi zgodovina pešpolka, njegovih imejiteljev, poveljnikov in junaških činov v raznih vojnah. Pri tej priliki bi si dovolili neko opombo. Šele od leta 1817. ko je cesar Franc I. odkazal našemu polku naborno okrožje na Kranjskem je postala njegova zgodovina prava vojna zgodovina Kranjske. Pred to dobo (1074—1817) pa se je moštvo za 17. polk nabiralo na Češkem, med tem ko so Kranjci služili tisti čas pri pešpolku št. 43, grof Turn. Zato bi bilo umestno, ako bi bil pisatelj za uvod iz vojnih činov tega regimenta kaj objavil, (lotovo bi naše preprosto ljudstvo še bolj zanimali, kakor pa zgodovina tedanjega češkega polka št. 17. -• Popis polkovne zgodovine od 1. 1817 naprej postane tudi mnogo zanimivejši in živahnejši, ker je prepleten z odlomki vojaških narodnih pesmi. Važna izpopolnitev te polkovne zgodovine bi bila, ako nam kdo opiše „Kranjski pešpolk v svetovni vojni 1914—1916", kar bi bilo tem važnejše, če bi opisali te vojne dogodke možje, ki so se sami udeleževali bojev in bi njihovi opisi bili za vse poznejše čase dragocen vir. Tudi izdaja take knjige bi bila hvaležna naloga „Mohorjeve družbe". Dr. J. G.
Dr. J. N. Dörr, Über die Fernwirkung der Explosion auf dem Steinfelde bei Wiener Neustadt (11)12, Juni 7). Sitzber. d. Akad. Wiss. Wien 1913.
Am 7. Juni 1912 erfolgte in einem bei Wiener Neustadt gelegenen Pulvermagazin eine Explosion von vielleicht 150.000 kg Pulver verschiedener Sorten. Die Schallwellen der gewaltigen Explosion pflanzten sich in einer für den Menschen hOrbaren Stärke auffallend weit fort. Gemäß Zeitungsnachrichten ist der Schall auch in Krain wahrgenommen worden; mehrere Erdbebenbeobachter in Krain erstatteten über das fremdartige Phaenomen Meldung ihrem Landesreferenten. Nachrichten darüber kamen auch aus andern Ländern in die Öffentlichkeit. Die Erscheinung hatte noch in großen Entfernungen furchterregendes an sich, so daß z. B. in Terzin bei Laibach (in 227 km Entfernung) die Leute aus den Häusern flüchteten. Die Zentralanstalt für Meteorologie und Geodynamik in Wien sammelte die Beobachtungen und ein Fachmann Dr. J. N. Dörr (Wien) verwertete dieselben zu der obgenannten Studie. Ihre Ergebnisse sind inkürze folgende. (Man vgl. auch den Artikel desselben Verfassers: Über die Hörbarkeit von Kanonendonner, Explosionen u.dgl. in Meteorol. Ztschr. 1915, Maiheft).
Die Explosion war zunächst in einem die Explosionsstelle umgebenden Gebiet unmittelbar hörbar (das Gebiet normaler Hörbarkeit oder das innere Schallgebiet). Dasselbe ist im Westen und Süden durch Höhenzüge bis auf 30 km eingeschränkt, erstreckt sich aber in der offenen Landschaft nach Osten zu bis auf 160 km. Hieran sehließt sich nach außen eine schallfreie „Zone des Schweigens" in einer Breite von 100--1300 km. Außerhalb dieser Zone setzt in N, W und S in einer Entfernung von 170 km vom Schallherde ein zweites bis zu Distanzen von 300 km sich ausbreitendes Schallgebiet ein (das Gebiet abnormaler Hörbarkeit oder das äußere Schallgebiot). Dieses erstreckt sich über Böhmen, Baiern, Tirol,
Steiermark, Kärnten, Krain und Kroatien, bildet also eine weitausgedehnte etwa sichelförmige Fläche.
Eine derartige Teilung des Schallgebietes ist in neuerer Zeit auch schon in einigen andern Fällen starker Schallerzeugung festgestellt worden; jüngst gelegentlich der Heiagerung von Antwerpen 1914 (W. Meinardus, Meteorol. Ztsclir. 1915, Maiheft).
Ein Versuch zur Erklärung des rätselhaften Auftretens des äußern Schallgebietes lehnt sich an die neueren Erfahrungen über die Gliederung der Atmo-sphaere an. Darnach hat man eine untere Stickstoff-Sauerstoff- und eine obere Wasser-stoffsphaere zu unterscheiden, die Grenze zwischen beiden liegt in einer Höhe von etwa 75 km. An dieser Grenze finde eine Reflexion der Schallstrahlen statt; die Intensität des zurückgeworfenen Strahles werde von einem Winkel der totalen Reflexion ab besonders groß urd erzeuge das äußere Schallgebiet. Gegen die Zu-lässigkeit dieser Erklärung wendet sich W. Schmidt (Wien). (Meteorol. Ztschr. 1915, Augustheft) mit überzeugender Begründung, und schließt sich einer zweiten Erklärungsweise an. Darnach würden Luftströmmungen, wenn sie eine gewisse vertikale Anordnung der Geschwindigkeit haben, die Schallstrahlen zur Umkehr gegen die Erdoberfläche veranlassen. Nach Schmidt genügt hiezu im einfachsten Fall eine Luftströmmung, die ihre größte Geschwindigkeit in mittleren Höhen besitzt. F. S.
Dr. L. Waagen, Karsthydrographische Mitteilungen aus Unterkrain. — Verhandlungen der Geologischen Reichsanstalt in Wien. 1914. S. 102 — 121.
Na željo deželnega hidrografskega urada v Ljubljani je proučeval geolog državnega geološkega zavoda na Dunaju, dr. L. Waagen, 1. 1913. vodne razmere v Ribniško-Kočevski in v sosednji Dobrepoljski kotlini. V članku pod gorenj im naslovom podaje dr. Waagen javnosti uspehe svoje preiskave.
Obe kotlini sta podolžni in vzporedni med seboj in z Adrijo ter Dinarskim gorovjem, imata torej dinarsko smer, kakor tudi še Krka od izvira do kolena pri Toplicah in Straži. Najdaljši potok v Ribniški kotlini je Ribniška Bistrica. Ta teče izpočetka v pravilni dolini, ker izvira v skrilavcu in peščencu. Brž pa ko zapusti to podlago in prestopi na apnenec ali na dolomit, dobi značaj kraške vode s ponori in naposled odteka v ponorih pod zemljo. Zvesto, le pomanjšano podobo Bistrice nudi sosednji in vzporedni Sajaviški potok, ima pa pravilno nadzemsko strugo preko svoje aluvialne naplavine in preko neogenskega laporja.
Iz znožja Velike gore izvira Ribniščica iz kotlastih dolbin v dolomitu in je prava kraška voda s ponori in vijugami in z razcepljeno strugo.
Tretji potok, ki odteka v Kočevsko kotlino, je Rakitnica. Izvira iz kotlaste dolbine v dolomitu, ima pa iz početka strugo, ki si jo je potok sam izgrebel v svojo naplavino, brž pa ko. se dogrebe do apnenca, se pojavijo ponori. Ob povodnjih narašča Rakitnica za do 8 m.
Ob povodnjih se Ribniščica in Rakitnica iztekata po Črnem jarku v Kočevski Črni potok (Rinnschee). Tudi ta izvira iz dolomita, počasno priteka po vijugasti strugi do Kočevja in se potem poizgublja v tla. Nadaljnja struga pa sega še do Mozlja, in dobiva spotoma vode iz izvirkov. Odkar so nekatere ponore izčistili in izgradili, so velike povodnji redkejše.
1'osebno zanimivo kraško ozemlje je med Klinjo vasjo, Selom in Šalko vasjo — prav uzorec kraškega sveta.
Razven imenovanili potošklh izvirkov jo ob znožju Velike gore in Friedrich-steinskega gozda še dokaj večjih izvirkov, tako da je sredi izrazite kraške krajine vendar toliko studenčnice, da so mogli zgraditi vodovode in s pitno vodo preskrbeti Ribnico, Kočevje in druge naselbine. Desna stran Ribniško-Kočevske kotline daje vodo v izvirkih, leva je ne daje, pač pa jo požira.
Ribniška Ristrica nastaja pri Podklancu nad Sodražico iz dveh privirnih potokov. Eden njiju priteka po debri, ki ima prav alpski značaj s slapovi in z bujnim slečjem (Rhododendron) v višini komaj 000 m.
Pisatelj opisuje potem podrobneje Dobrepoljsko kotlinasto dolino. Njene vodne razmere so doslej bolje obračale pozornost nase, ker je dolina navadno brez vode, ob časih obilne padavine pa je vsa preplavljena.
Pisatelj je posetil tudi ozemlje Loškega potoka, ki tvori kotlinasto dolbino na zapadni strani Velike gore, in popisuje tamošnje vodne razmere.
Zanimivi so poizkusi, ko so zasledovali podzemeljski tok kraških voda z barvanjem vode. V ponor Rakitnice pri Kočevju vržena barva se je pojavila 20 km daleč v izvirku pod Žužemberkom ob Krki. Med tem ko se torej voda odtaka na zemeljskem površju v podolžni smeri dolinski, se odtaka pod zemljo tudi v prečni smeri. To so opazili že tudi v Istri.
Naposled nasvetuje pisatelj, naj bi nadaljevali poizkuse z barvo, in pa, kako naj hi to delali. Začeli naj bi pri najvišjih ponorih. Poizkuse naj bi ponavljali ob nizki, ob srednji in ob visoki vodi, ker so podzemeljske poti vsakokrat morda druge. F. S.
Zapiski.
Doneski k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem. II. V zadnjih štirih letih, odkar sem priobčil v „Carnioli" 1912 str. 223—231. svoj prvi spis o kranjskih zvonarjih in zvonovih, sem nabral zopet nekaj gradiva za njihovo zgodovino; naj priobčim tu nabrane doneske.
Omenim najprvo, da so bili zvonovi kranjskih zvonarjev že od nekdaj na prav dobrem glasu tudi po sosednjih škofijah, ki so kaj rade naročale svoje zvonove na Kranjskem. Tako je n. pr. v tržaški škofiji obilo kranjskih zvonov, o katerih mi piše moj brat Milan, župnik v Klanem v Istri: „V Istri je mnogo zvonov vlitih v Ljubljani. Kjer je zvonenje lepo, so zvonovi od tam, kjer je slabo, so pa iz Vidma, ali kje z Laškega". V njegovi župniji je od 10 zvonov župne cerkve in podružnic 6 s Kranjskega, ako ne celo 7, ker je morda tudi veliki zvon v župni cerkvi z napisom: „Opus J. Albinus 1677" s Kranjskega, ker nahajamo tudi v Ljubljani zvonarja Joannes Albino, ki je lil v letu 1577.—1594. in je morda v letnici kaka pomota. Iz tega pa se lahko sklepa, da bi dobili o kranjskih zvonarjih gotovo še marsikaj novih podatkov, ako bi mogli dobiti napise raz zvonov nam sosednjih škofij.
A. Zvonovi brez napisov.
V predlanski „Carnioli" sem priobčil na str. 96. podatke o starem zvoncu na Bojancih v občini Adlešiči iz nekdanje male cerkvice sv. Jurija,
SI
edine pravoslavne cerkve na Kranjskem. Ta zanimivi zvonec, katerega zgodovino sem tam priobčil, nima nikakega napisa.
B. Zvonovi z napisom brez zvonarjevega imena.
V podružnici sv. Lovrenca na Zambohu, župnija Polšnik, visi zvon s temle napisom, kakor mi ga je poslal g. župnik Igu. Žust:
Xfi'BO * MI * ÖQ * CCCGXIII
to je: „Anno Domini M CCCCXI1I". O njem mi je sporočil g. župnik še: Telita po inventarju leta 1874. 100 funtov. Ubit je bil leta 1913. Škofijski ordinarijat je naročil: zvon naj se ohrani v podružnici, ako bi se pa proč vzel, naj se sporoči, da se eventualno shrani v škofijskem muzeju.
V kapeli žalostne M. B. na križevem potu pod Veselo goro, v župniji Št. Rupert na Dolenjskem, visi zvon iz leta 1514. o katerem piše g. Ivan Steklasa v »Zgodovini župnije Št. Rupert" na str. 226: „Ta zvon je vlit v Rimu leta 1514 ter ima napis: „Jesu fili David, miserere nobis". Gotovo zanimiv zvon! Škoda, da nam g. pisatelj ni objavil kaj več podatkov o njem, če so se ohranili. Ker trdi, da je bil vlit v Rimu, ima zvon najbrž še kak drug napis, iz katerega to sklepa, katerega pa ni objavil, ali pa je našel morda o njem v župnein arhivu kako beležko. Na vsaki način pa je zanimivo, da je prišel zvon po tako dalnjem potu iz Rima na Dolenjsko in je verjetno, da ima za seboj kako zanimivo zgodovino. Naj bi nam g. J. Steklasa v dodatku k zgodovini šentruperlske župnije, kateri je napovedan, da izide, še kaj več podatkov o tem zvonu priobčil, če so se ohranili.
V „Carnioli" sem priobčil lani na str. 96. tudi še zanimiv napis edinega zvona na Hrastu, župnije Vinica v Beli Krajini. Letnico na njem sem čital 1374, kakor sem zapisal. Naj omenim k temu, da g. dr. Fr. Stele meni, da letnica 1374 ne bo prava, ampak da se ima brati 1574, ker druga številka ne bo 3, četudi ji je podobna, ampak 5 *).
Veliki zvon v podružnici Sela, župnije Ajdovec ima napis: „Ecce erucem Domini nostri Jesu Christi, fugite parte adversae, vicit leo de tribu Judae, Radix David alleluia. A. D. 1613". Podobi na njem sta Kristus na križu in Marija kronana. — Mali zvon v podružnici na Logu,
*) Da je zvon iz 16. veka, o tem ni dvoma. Da pa je letnico citati 1574 ni niti gotovo, niti verjetno. Po oblikah posameznih črk, ki kažejo še gotske ostanke moramo sklepati, da je bil zvon vlit vsaj v prvi polovici 16. veka. Stvar bo razrešiti tako-le. Prva in zadnja številka letnice sta na pravem mestu, druga in tretja pa ste zamenjani pri tem še narobe obrnjeni. Druga je na desno obrnjena trojka ((;), tretja napačno postavljena petica (ä) s tipičnimi potezami zgodnjega 16. veka. Zvonar je hotel nedvomno številke tako razvrstiti — in je pri tem srednji dve napak obrnil — : 15C4 t. j. 1534. — Nekaj podobnega ima tudi napis na Cerovcu (župn. Smihel pri Novem mestu). Opomba uredništva.
župnije Boštanj na Dolenjskem ima napis: „Gloria in excelsis Deo 1686" in podobo sv. križa.
C. Zvonovi z napisom in zvonarjevim imenom.
Lienhart Giesser. V podružnici Sela, župnije Ajdovec visi mali zvon z napisom: „Lienhart Giesser hat mich gössen 1554". O njem mi je sporočil g. župnik Martin Poljak: „Ta zvon ima posebno podolgovato , obliko".
Mihael R e m e r **). Tretji zvon na Cirniku, župnije Št. Rupert ima napis: O crux ave, spes unica. Michael Remer me fecit Labaci 1649". Dozdaj je bilo znano o njem zadnje leto, v katerem je lil zvonove, 1647.
Nicolaus Bo s et. O tem zvonarju je bilo znano dozdaj samo leto 1612., v katerem je ulival. V „Carnioli" 1914 pa sta na str. 44 dva njegova računa o ulitih zvonovih iz leta 1642 in 1652. Vendar pa je prav neverjetno, da bi bil ulival zvonove od leta 1612. —1652. in bi se nam bil ohranil od teh en sani zvon. Tu bo najbrž tudi kaka pomota v letnicah.
Casparus Franc h i. Veliki zvon v župni cerkvi v Ajdovcu ima napis: „Hec campana fusa est in honorem ss. Trinitatis tempore adiii Diii parochi Matiae Mavult. Opus Caspari Franchi Labacensis anno Domini 1697. — Fugite partes adversae vicit leo de tribu Judae radix David alleluia. — Christus rex venit in pace et Deus homo factus est". Ima 3 podobe: Sv. Trojico, Kristusa na križu in sv. Boštjana. — O tem zvonarju je znano, da je ljubil na svojih zvonovih dolge napise. — Drugi zvon v podružnici na Logu v župniji Brezovica iz leta 1720. — Leta 1722. pa je vlil srednji zvon za cerkev M. Dev. v Polju pri Ljubljani, kakor poroča „Carniola" 1914, kjer je na str. 220 račun za ta zvon.
Lucas D i m i z. Trije zvonovi iz njegove livarne visijo na Topo-lovcu, podružnice župnije Boštanj in imajo vsi trije napis: „Lucas Dimiz goss mich in Laibach". Poleg tega pa še napise: 1: „Sancta Maria ex Topolovec ora pro nobis" s podobo M. B. 2: „S. Andrea et s. Joannes Nepomucene — orate pro nobis" in njuni podobi. 3: „S. Joannes Ne-pomucene — ora pro nobis" in njegova podoba. — Zvon z istega leta visi tudi v kapeli žalostne M. B. na križevem potu pod Veselo goro šentruperske župnije z napisom: „Lucas Dimiz goss mich anno 1732". — Iz leta 1737. pa na Cirniku, podružnice iste župnije. — Dozdaj je bila znana prva letnica njegovih zvonov 1773.
**) Ime tega zvonarja nahajamo v raznih oblikah: Remer: Cirnik (župn. Št. Rupert); Nadlesk (župnija Stari trg); Jablane (župn. Št. Lambert); Verdreng (župn. Mosel); Podreber in Dvor (župn. Polhov gradeč); Metnaj (župn. Zatičina); Römer: Gradišče (župn. Moravče); Rener: Griblje (župn. Podzemelj); v neki pogodbi pa, kakor je dognal dr. Mal iz slučajno najdenih zatiških aktov, se glasi tudi: Renner, in to v lastnoročnem podpisu. Opomba uredništva.
Joseph u s S a m a ss a. Njegov zvon iz leta 1752 visi v podružnici Ocizla, župnije Klanec v Istri. Dozdaj je bilo znano zadnje leto, v katerem je vlival, 1750.
Zacharias Reidt. Njegov zvon iz leta 1751. visi v podružnici sv. Frančiška v župniji Planina pri Črnomlju. — Iz istega leta tudi v Dragomeru, župnija Brezovica z napisom: „Jezus Nazarenus Hex Judae-orum" in ob krilu: „Durch Feyr und Hitz bin ich geflosen — Zacharias Heidt hat mich gegossen in Laibach 1752".
Balthasar Schneider. Drugi zvon v župni cerkvi na Studencu pri Krškem ima napis: „De inimicis nostris libera nos Domine per signum sanctae crucis. Me fudit Balthasar Schneider Labaci anno 1767 sub admodum reverendo perillustri ac perdocto domino Antonio de Perizhoff parocho in Arch".
Joannes Jacob us Samassa. Iz njegove livarne visita 2 zvonova iz leta 1801. v podružnici sv. Martina v Notranjih Goricah, župnije Brezovica. — Iz leta 1802. dva zvonova v župni cerkvi v Ajdovcu. Srednji ima podobo rožnovenske M. B., mali pa kronanje M. B. — Iz leta 1803. drugi zvon v župni cerkvi v Boštanju s podobo sv. Antona Pad. in rožnovensko M. B. — Iz leta 1792 in 1803. dva zvonova na Žunovcu šentrupertske župnije.
Vincentius Samassa. Veliki zvon v župni cerkvi na Studencu pri Krškem iz leta 1804. — Iz istega leta drugi zvon v župni cerkvi v Polšniku. Iz leta 1807. drugi zvon na Žunovcu šentruperske župnije.
Josephus Reis s. Dva njegova zvonova visita v podružnici na Kompolju, župnije Boštanj in imata napisa: 1) „In Laibach goss mich Joseph Reiss im Namen der Erben Vincenz Samassa im Jahr 1818". Na njem je podoba sv. križa. 2) „Opus Josephi Reiss Labaci anno 1818". Ima tudi podobo sv. križa. — Iz leta 1822. v podružnici sv. Barbare na Okrogu šentruperske župnije.
D. Izvenkranjski zvonarji. Celjski zvonar.
Balthasar Schneider. Tretji zvon v župni cerkvi na Studencu pri Krškem z napisom: „Sancta Maria mater Dei ora pro nobis. Anno 1771. Balthasar Schneider Cilleae me fudit".
Neznan zvonar.
V podružnici sv. Urha v Roviščah, župnije Studenec pri Krškem visi mali zvon z napisom: „VON • FOR • BIN • 1DH • OEFLOSN • STFAN • HAT • MICH • DOSE • 1 • 5 • 6 • 9". Od kod bi bil ta zvonar Štefan, ne morem dognati. Med avstrijskimi zvonarji, ki jih je priobčil leta 1873. graški „Kirchenschmuk", str. 39.—43., iz različnih
avstrijskih livarn, ni tega imena, pač pa se navaja med praškimi zvonarji ime Stefan Eprpergk in letnica 1589. Mogoče, da je tudi roviški zvon njegov.
Naj dodam tu še ime drugega neznanega zvonarja, čigar zvon se sicer ne nahaja na Kranjskem, ampak v sosednji tržaški škofiji, ker je zanimiv po svoji starosti in da se morda v slučaju kakega prelitja ne izgubi. Kakor mi je naznanil moj brat, visi v župni cerkvi v Klancu v Istri med drugimi zvonovi tudi zvon z napisom: „S. Paulus ora pro nobis. Opus Ludovici 1583". Rodbinskega imena tega zvonarja nisem zasledil med avstrijskimi zvonarji. Mogoče pa je, da je lil morda v Gorici, a omenjeni „Kirchenschmuck" nima seznama goriških zvonarjev; morebiti je ulival tudi v Vidmu ali pa kje v Italiji. /. Šašelj.
yame in po&iralniki okrog Žirov. V Carnioli 1. 1913 sem popisal na straneh 105—109 jamo v Osojnici. Natančno pa še niso preiskane jame, takozvane „Matjazeve kamre", ležeče ob novi cesti, ki pelje iz Žirov na Logatec. Ker mi ni bilo mogoče dosedaj jih preiskati, omenim za sedaj nekoliko drugih zanimivosti. Pod Sv. tremi kralji (Vrh) se nahaja jezero, o katerem pripovedujejo razne bajke. Splošno trdijo, da se suši. Imenujejo ga „korosko lužo", ker so bojda v prejšnjih časih pogostokrat prihajali božjepotniki iz Koroške na Vrh. Po množini vode, ki se je nahajala v jezeru, so sklepali ali bo dobra ali slaba letina. Drugi menijo, da mora imeti jezero poseben podzemski odtok in, da je jako globoko. Vsa ta mnenja nimajo nikake podlage. Jezero ima kalno vodo, je 80 m široko in 82 m dolgo, toraj znaša njegova površina približno 6560 m2. Voda se ne čisti, ker je zajeta v globeli verfenskih skladov. Ker nima odtoka, več ali manj hitro izhlapeva, kar zavisi seveda od vremena.
Nad jezerom se nahaja kotlina, napolnjena s čisto vodo. Njena površina meri približno 13 m2. Vidi se, da ni v nikaki zvezi z jezerom, ker stoji gladina vode višje od jezera. Dandanes je napolnjena zaradi varnosti z ozirom na živino s snierečjem tako, da ni možno izmeriti globočine. Pravijo, da je padla nekoč deklica z dvema voloma v kotlino ter, da so potem našli njeno pečo in volovski jarem v studencu pri Gantarju v Žirovnici. Vsled geologičnih razmer je pa to popolnoma izključeno. Tudi ni mogoče, da bi šlo par volov z deklico v kotlino, ker ima vendar premajhen obseg. Razun te kotline je še več drugih kotlin in poži-ravnikov v obližju jezera, ki pa so kakor se vidi popolnoma samostojni in majhni, ter se nahajajo v apnencu.
Hidrografičnega pomena bi bil studenec „Zrkavec", ki teče po Ra-čevi ob vznožju Vrha pod zemljo med belerefonskimi plastmi. Poleg mlina v Novi vasi pri Žireh izvira kot vrelec iz dna in goni tudi mlinska kolesa. Čudijo se, da prihaja včasih ob lepem vremenu zelo belokalna apheria voda in mislijo, da je to vsled tega, ker je drugod deževalo. Vzrok temu pojavu pa je, da se tu pa tam odtržejo deli belerefonskega apnenca, ki ga voda polagoma izpira in se na ta način skali.
Slišal sem še o več brezdnih in jamah, ki bi jih bilo treba preiskati. Nahajajo se jame s kapniki na levi strani ceste od „Matjaževih kamr" dalje proti Rovtam. Brezdna nad Zrkavcem so gotovo z njim v zvezi. Konečno naj omenim še jamo pod Ledinco, ki bi jo bilo zanimivo preiskati. Brezdvomno se nahajajo v njej gnjijoče stvari, naj si že bodo človeška ali pa živalska trupla. V njej bi morda dobili preiskovalci tudi arheološke predmete. Da se nahajajo v jami pod Ledinco gotovo gnjijoči živalski ali rastlinski ostanki, priča slab vzduh v cerkvi sv. Ane na Ledinci, še posebno pa pojav, ki so ga opazovali v juniju leta 1914. Nekega junijevega dne so stali v mraku ljudje na cesti v Stari vasi. Naenkrat je švignil visok bledomoder plamen izpod hribčka ter razsvetljeval skoraj cel čert minute cerkev popolnoma jasno. Skoraj gotovo je bil to vodik, ki se je užgal na zraku in ki je nastal iz gnijočih snovi. Pri preiskavanju jame bi bilo treba seveda prodreti že zasuti vhod.
Prof. Stranetzkij Kajetan.
Modropikčasti slepič (anguis fragilis L. var. incerta Kryn).
Naš navadni slepič je v barvi in risbi jako nestalen. Različki, ki so jih znanstveniki doslej opisali, so spojeni med seboj po mnogoštevilnih prehodih, pa tudi nimajo posebne vrednosti, kajti dognano je, da izpremeni lahko isti slepič v primeroma kratkem času svojo barvo popolnoma. Le en različek — namreč zgoraj omenjeni — se odlikuje po jako značilnih svojstvih. Werner (Rept. u. Amph. Österreich-Ungarns, 1897, pag. 25) ga smatra za edinega, ki zasluži ime posebne varietete. Ker je modropikčasti slepič ugotovljen tudi za Kranjsko, ga hočem po edinem eksemplaru, ki je bil doslej v naših krajih ujet, na kratko opisati.
V telesnem ustroju se razlikuje var. incerta od navadnega slepiča edino po glavi. Dočim prehaja glava pri tipičnem slepiču brez presledka v truplo, je na našem eksemplaru v okrožju senc napihnjena, tako da močno spominja na kačjo glavo z dobro razvitim vratom. Vrhu tega je ušesna odprtina jasno vidna. [Na podlagi navedenega znaka je povzdignil Fitzinger (Syst. reptil. L, 1842, pag. 23) ta različek celö v poseben rod Otophis z vrsto Eryx Fitz.]. Dr. G v. Sajovic mi je povedal, da tako izraženega vratu ni videl še pri nobenem slepiču, čeprav jih je imel pri svojih herpetoloških raziskavanjih nad sto v rokah.
Zanimiva je barva varietete. Temeljna barva hrbta je enakomerno svetlorjava. Zgornja stran telesa je spredaj precej gosto posuta z večjimi in manjšimi, lepo višnjevo - modrimi pegami, ki se proti koncu telesa polagoma izgubljajo.
Po Sch reibe r-j.e vem mnenju (llerpet. europ. 1912, pag. 527) nastanejo modre pege na slepiču, posebno če so intenzivno barvane, cesto vsled odrgnjenja povrhnice. Za naš eksemplar to ne velja, ker je njegova hrbtna stran nepoškodovana. Werner pa navaja v novem Brehmu (Brehms Tierleben V. Bd, pag. 116), da se pojavlja modropikčasta risba na zelo starih samcih.  Da je starost vsaj eden izmed vzrokov za pojav
modrih pik, je prav lahko umevno, vsaj je n. pr. znano, da nekatere stare ptice v ujetništvu abnormno premene barvo svoje obleke (geraio-ehroisinus). Iz geografične razširjenosti te varietete (vzhodna Evropa) bi lahko sklepali, da imajo klimatične razmere na postanek takih pisanih eksemplarov tudi poseben vpliv. Zanesljiv odgovor na vprašanje o odvisnosti imenovane risbe od raznih činiteljev bi mogel dati seveda le eksperiment na živalih.
Dosedaj je bila najdena var. incerta v južni Rusiji, v Kavkazu, na Ogrskem (Erdeljsko) ter v Dunajski okolici, kjer ni baš redka in nastopa na samcih v večji meri kakor na samicah (Werner, Rept. und Amph. Oe.-Ung., 1. c). Prvi in doslej edini eksemplar na Kranjskem sem našel v sklepu Kamniške Bistrice (600 m) blizu lovske hiše kneza Windischgraetza na travnatem produ potoka, ki teče iz Proseškega jarka v Bistrico (26. maja 1913). Hrani ga herpetološka zbirka deželnega muzeja v Ljubljani. Žival je lepo razvit samec dolg 41"8cm, dolžina repa znaša 14*8 cm. Najdišče na Kranjskem je zavoljo tega posebno zanimivo, ker je med dosihmal znanimi najzapadnejše. Kolikor sem mogel razvi-deti iz literature, je to tudi prvo najdišče v južnih deželah naše monarhije.
Albin Seliškar.
Društveni vestnik.
Društveni odbor sa leto IOIÖ. Predsednik: Mantuani prof. dr. Josip, ravnatelj deželnega muzeja. Po d p r e d s e d n i k: Steska Viktor, ravnatelj knezo-škof. pisarne. Tajnik: Omerza dr. Niko, c. kr. prof. (sedaj v vojni); začasni tajnik: Mazovee Iv., c kr. gimn. učitelj. Blagajnik: Breznik Josip, e. kr. prof.; Arhivar: Mat dr. Josip, deželni muzejski udjunkt; Knjižničar; Sajovic dr. Gvidon, c. kr. gimn. učitelj. Odborniki: Bulovec Anton, c. kr. sodni svetnik; Gruden dr. Josip, stolni kanonik in arhidijakon; Slebinger dr. Janko, c. kr. prof.; Žmave dr. Jakob, c. kr. prof. P r egl e d o v a 1 e a računov: Podkrajšek Franc, nad-oficijal južne železnice v p. in Vrhovnik Ivan, župnik trnovski.
Občili zbor „Muacjskega društva sa Kranjsko" se je vršil dne 15. februarja 1916 v prostorih deželnega muzeja. Ker ni bil ob 6. uri zvečer sklepčen, je otvoril predsednik g. muzejski ravnatelj prof. dr. Jos. Mantuani v smislu § 14 društvenih pravil po preteku pol uro nov občni zbor ob navzočnosti 21 udov.
Predsednik je pozdravil v svojem nagovoru udeležence in omenil, da je minulo ravno leto, odkar je zadnjikrat položil odbor udom račun o svojem delovanju. Pri tej priliki so vsakoletna poročila ponavljala tožbo o neugodnih društvenih financah, ki so izdatno ovirale zaželjeni razvoj društva. Tudi letošnji buletin ni povsem povoljen. Naše društvo je kakor človek čilega duha, a šibkega telesnega zdravja, ki je bilo omajano po dolgotrajni bolezni. Danes pač sinemo reči, da je najhujša kriza prestami in je stopilo društvo v stadij rekonvalescence. Potrebna pa je največja pozornost, da bo društvo zopet popolnoma okrevalo.
Dejstvo, da se je vzdržalo društvo v teh težavnih odnošajih, v katerih živimo danes, je znamenje trdnega bistva; že na podlagi tega lahko trdimo, da smo
napredovali. Odbor si je predvsem prizadeval vzdržali kulturno delo vsaj v toliko, da so nit ne pretrga in to se mu je tudi v polnem obsegu posrečilo. Imeli smo čilih duševnih delavcev in upamo, da se jim pridružijo še novi, ki bodo z njimi skupno delali na poprišču domoznanstva in zalagali „Carniolo" z zrelimi sadovi svojega truda. Vsem dosedanjim sotrudnikom veljaj naša zahvala.
V krog udov je tudi letos opetovano posegla smrt V letu 1915 so umrli: dr. Ana Schiffrer, muzejska asistentka, 25. julija na Dunaju; monsig. prof. A. Zupančič, 7. septembra v Ljubljani; veletrgovec Ferd. Souvan, 15. septembra na Volčjem potoku; župnik v p. Fr. de P. Kadunc, 16. septembra v Ljubljani; Fr. Dobovšek, muzejski preparator 2. oktobra v Bosni; prof. Frid. Žakelj, 20. novembra v Ljubljani; ravnatelj L. Pintar, 7. decembra v Ljubljani; prof Iz. Modie, na goriški fronti 19 decembra in že 1.1910 komerc. svetnik Fr. S. Povše, 4. januarja v Ljubljani. — Naj počivajo po svojem delu, in med nami naj jim bode trajno časten spomin! — Na poziv predsednika se dvignejo zborovale! raz sedežev v znak sožalja in v počaščenje spomina na pokojne.
Nadalje omenja predsednik, da je skušalo društvo ne le vzdržati, temveč tudi po možnosti dvigniti vsestransko svoje delovanje, kar bo razvidno iz podrobnega tajnikovega poročila. Previdnost nam je naklonila tudi faktorjev, ki so s svojimi podporami omogočili obstoj in delo društva. Tu je omeniti v prvi vrsti deželni odbor Vojvodine Kranjske, ki nam je naklonil tudi v teh časili ne-prikrajšane podpore. Upati pa je tudi, da nam bo visoko ministerstvo za bogočastje in uk naklonilo po možnosti primerno podporo, ki je vsled razmer že dve leti nismo prejeli. — Agitacija za društvo je bila mogoča le od moža do moža; javno ni bilo mogoče izvesti nikakih prireditev. Vsem udom in vsem faktorjem sploh, ki so podpirali naše težnje, veljaj najiskronejša zahvala! S pozivom za širjenje društvenih stremljenj in teženj med našimi naobraženci zaključi predsednik svoje poročilo, ki ga je občni zbor z zadovoljstvom odobril.
Namesto vsled vojne obveznosti odsotnega društvenega tajnika prof. dr. N. Omerze poda poročilo o delovanju društva v minolem letu njegov namestnik odbornik dr. Gv. Sajovic, ki je združil s tajniškim tudi knjižničar-jevo poročilo. Njegova izvajanja nudijo o društvenem živjenju naslednjo sliko.
Na občnem zboru dne 15. februarja 1915 izvoljeni odbor se je sestavil sledeče: predsednik: muzejski ravnatelj dr. Jos. Mantuani, podpredsednik: ravnatelj knezoškof. pisarne, konzist. svetnik Viktor Steska, tajnik: prof. dr. Niko Omerza, blagajnik: prof. Jos. Breznik, knjižničar: prof. dr. Gv. Sajovic, arhivar: muzejski adjunkt dr. Jos. Mal, odborniki: c. kr. sodni svetnik Anton Bulovec, kanonik dr. Jos. Gruden, prof. dr. J. Siebinger in prof. dr. Jakob Žmavc. — Uredniki in pregledniki računov so ostali neizpremenjeni. — Ker je društveni blagajnik le na začasnem dopustu, je prevzel začasno njegove posle odbornik dr. Sajovic. Meseca junija je odšel v vojno službo društveni tajnik; kot njegovega namestnika je določil predsednik odbornika Sajovica, deloma pa je prevzel tajniške posle sam.
Novoizvoljeni odbor se je dobro zavedal težke naloge in velike odgovornosti, ki jih je prevzel z izvolitvijo pri vodstvu društva v tej izredno resni dobi. Kot najpoglavitnejšo točko svojega delovanja si je stavil vzdržati znanstveno društveno delovanje vsaj v dosedanjem obsegu in to se mu je tudi posrečilo. O društvenih zadevah se je posvetoval v 7 rednih in 1 izredni seji; 2 važnejši zadevi je rešil potom okrožnice. Na občnem zboru 1. 1915 izvoljenima častnima
udoma je oskrbel primerni diplomi, ki sla jih izvršili naši umetnici gdč. Marija Novakova in Anica Zupančeva. Dvornemu svetniku Fr. Levcu jo je izročila posebna deputacija pod vodstvom predsednika; vladnemu svetniku Ferd. Seidlu, ki biva v Rudolfovem na Dolenjskem, smo jo poslali po pošti. Društvenega častnega uda, c. kr. dvornega svetnika Franca Levca, je imenoval ljubljanski mestni občinski svet v priznanje trajnih zaslug njegovega šolskega in znanstvenega delovanja za častnega meščana stolnega mesta Ljubljane. Višje odlikovanje sta nadalje prejela za njihovo pripoznano delovanje društvena uda: g. prof. Ferd. Seidl naslov c. kr. vladnega svetnika in g. pristaniščni kapitan Franc Wilfan viteški križec Franc-Jožefovega reda. Društveni ud, izredni vseuč. profesor dr. li. Zamik je postal redni vseučiliščni profesor za zoologijo in primerjajočo anatomijo na carigrajskem vseučilišču. Odbor je izrekel vsem v imenu društva svoje posebne čestitke.
Posebno pažnjo pa je posvečal odbor društvenemu domoznanstvenomu glasilu „ Carniola". Letnik 1915, ki je izšel v času svetovne vojne, je uspeh tega prizadevanja. Važno pa je tudi, da je uredil odbor natančno pogoje za oddajo rokopisov in nanovo ugotovil honorarno izplačilno lestvico za sotrudništvo pri Carnioli.
Nadaljna skrb odbora .sta bili društvena knjižnica in čitalnica. Preteklo leto smo bili v zamenjalnem stiku s 119 znanstvenimi družbami, od katerih je bilo 69 avstrijskih in 50 inozemskih. Kakor leta 1914, tako smo tudi to leto izmenjavali Carniolo samo s publikacijami nemških, norveških, švedskih in švicarskih znanstvenih organizacij, z vsemi ostalimi je zveza zaradi vojne prekinjena. Po vsebini pripada 78 publikacij filološko-zgodovinski in 25 matematično-prirodo-pisni skupini; mešano vsebino ima 10 glasil. Nanovo smo stopili v zvezo z naslednjimi: Leonova družba (Čas in vse redne publikacije) in Zveza Jugoslovan ki h učiteljskih društev (Popotnik) v Ljubljani; Spomeniški svet lavantinske škofije v Mariboru (Ljubitelj krščanske umetnosti) in Towarzystwo przyjaciöt nauk v Poznanju (Roczniki in vse prilične publikacije). — Iz društvene knjižnice si je izposodilo v tem letu v 29 slučajih 10 čitateljev 43 zvezkov. Napram prejšnjemu letu se je torej uporaba knjižnice nekoliko dvignila, kljub temu pa je še vsekakor minimalna. V področju knjižnice pa je uvedel odbor novo, zelo važno institucijo. Sprevideli smo, da vlada med mlajšim naraščajem naobraženstva kaj malo zanimanja za resno znanstveno delo, da so mu tuji pogostokrat celo domači viri in, da se baš vsled tega pri nas splošno čuti potreba mlajših požrtvovalnih in resnih znanstvenih delavcev. Da bi vzbudili med našo mladino zanimanje in ljubezen do znanstvene književnosti, ki tvori izredno važen del prosvete vsakega naroda, smo ustanovili dijaško čitalnico. V njej se dijaštvu zadnjih dveh letnikov vseh onih srednjih šol, ki so udje Muzejskega društva, na razpolago vsa znanstvena izdanja, ki jih prejemamo v zameno. Tako ima dijaštvo baš v onih letih, predno zapusti srednje šole priliko vpogledati v znanstveno delovanje raznih narodov in vseh znanstvenih panog ter predvsem seznaniti se z domoznanstvenim proučavanjem. Svojo namero glede dijaške čitalnice je sporočil odbor c. kr. dež. šolskemu svetu za Kranjsko, ki ji je pritrdil z odlokom štev. 4740, z dne 10. oktobra 1915. Nato smo otvorili čitalnico 17. novembra. Dijaštvo jo poseča v treh oddelkih in sicer: 1) gojenke c. kr. žen. učiteljišča in mestnega dekliškega liceja, 2) dijaki c. kr. I. in II. drž. gimnazije, c. kr. realke in c. k. moškega učiteljišča tako, da imajo dijaki srednjih šol z dopoldanskim poukom SI talne ure popoldne, oni s popoldanskim pa dopoldne. Poset od strani dijaštva je presegel odborovo pričakovanje, kar priča, da smo pogodili pravo. V letu 1915 je bilo za vse tri oddelke 32 čitalnih ur. V tem času izkazuje vpisna statistična
knjiga v 158 .slučajih 81 posetnikov, ki so čitali 331 zvezkov raznih del in časopisov. Na posamezne zavode se razdeli število obiskovalcev takole: c. kr. žen. učiteljišče 27, mestni dekliški licej 17, I. drž. gimnazija 14, II. drž. gimnazija 13, c. kr. realka 2 in c. kr. moško učiteljišče 8. Pripomnim naj, da smo dali ravnateljstvom omenjenih srednješolskih zavodov zaradi tesnosti društvene sobe le po 25 dijaških vstopnic na razpolago. Dijaško čitalnico je nadziral vedno po eden izmed odbornikov, ki so mu pomagali pomožni knjižničarji iz dijaških vrst. Upajmo, da se bo tudi v bodoče dijaška čitalnica tako ugodno razvijala in bo rodila za-željene uspehe v korist naše znanstvene književnosti.
Predavanja so bila v minulem poslovnem letu pač otežkočena. Priredili smo samo 1 poljudno-znanstveno predavanje in sicer je predaval v dvorani Mestnega doma dne 29. marca 1915. vseučiliški profesor dr. Boris Zarnik „0 bojih v živalstvu". Predavanje je bilo splošno občinstvu dostopno, vstopnina pa je bila namenjena za dobrodelne vojne namene. Občinstvo, ki je došlo v obilnem številu, je z zanimanjem sledilo velezanimivemu predavanju. G. predavatelju izrekamo še na tem mestu svojo najtoplejo zahvalo; zahvaljujemo pa tudi ljubljanski magistrat za brezplačno prepustitev predavalne dvorane. — Zbiranje fonda za Valvasorjevo spominsko ploščo je bilo malodane skoraj popolnoma prekinjeno, kar je pač v sedanjih časih umevno. — Pri višji vojni oblasti smo intervenirali za varstvo in zazna m kova nje eventuelnih zgodovinskih izkopanin pri obrambnih delih.
V smislu sklepa občnega zbora smo ustanovili agitacijski odsek petih članov in sicer so bili izvoljeni naslednji gg. odborniki: c. kr. sodni svetnik Bu-louec Anton, muzejski adjunkt dr. Mal Josip, muzejski ravnatelj prof. dr. Mantuani Josip, ravnatelj knezoškof. pisarne, konsist. svetnik Steska Viktor in izven odbora c. kr. vladni komisar baron Zois M. A. V sedanjih razmerah odsek ni mogel razviti svojega delovanja. Kljub temu pa je število društvenih udov razmeram primerno še povoljno. Dne 31. decembra 1915 je štelo društvo 5 častnih, 2 dopisujoča in 301 rednih, toraj skupaj 308 udov. Med letom je izstopilo oziroma prenehalo biti udom 11, umrlo 8 in vstopilo 14 udov. Prirastek ni kril izgube, zatorej se kaže napram letu 1914 upadek za 5 udov. V vojni službi se nahaja 24 naših udov, junaške smrti za domovino pa sta umrla 2 uda.
V naznačenem okviru in z navedenimi uspehi je vodil odbor društveno delovanje v minulem letu. Nikakor bi no zmogel tega sam, ako bi požrtvovalno ne vztrajali društveni udje, vsa čast in hvala jim! Nadalje se moramo posebno zahvalno spominjati naklonjenosti visokega deželnega odbora Vojvodine Kranjske, ki je z nakazilom povračilne in redne podpore izdatno pripomogel odboru pri njegovem delovanju. Zahvalo pa dolgujemo tudi vlc. uredništvom ljubljanskih dnevnikov, ki so radevolje poročali o društvu in tako širili njega poznanje med našim razumništvom, še posebno pa uredništvu »Ljubljanskega zvona" za njega stvarne ocene posameznih zvezkov Carniole. Zahvala veljaj splošno vsem, ki so na ta ali oni način podpirali društvena stremljenja. Združimo se vsi razumniki pod okriljem »Muzejskega društva za Kranjsko" bodisi kot delujoči ali pa kot podporni udje v svrho proučavanja naše domovine in za napredek naše znanstvene književnosti!
Občni zbor je tajnikovo poročilo soglasno odobril.
O gmotnem društvenem stanju je poročal začasni blagajnikov namestnik dr. Gv. Sajovic. Iz njegovega poročila je razvidno, da je bil blagajniški promet v 1. 1915 zadostno povoljen, dasiravno še vedno neugoden, kar izpričajo nastopni podatki;
I. Računski sklep za leto 1915 po stanju z dne 31. decembra 1915.
	A. Dohodki:				B. I z d a t k i.		
.1.	Prenos iz leta 11(14 .....	. K	1107.7!)	(1.	Tisk „Carniole" 1014 (4), l»l.r> (1-3)	K	2250-88
2.	Udninn 1014, 1915, lfllli.   .   . .	„	1505-—	2	Ilustracije v „Carnioli14 1014/15 . , .		472-48
S.	Deželna povračilna podpora		1200 —	3.	IJred. in pisat, nagrade 1. 1015 . .		(W1-5I
4.	Redna deželna podpora    .   . .	. „	800 —	4. Eksped.„Carniole"1914(4),1915(l—3)			53 08
B.	Prodani letniki in scšitki .   . .	„	155-35	5.	Ki nuni slugi in pobiralcu udnine	»	90 —
6.			71-02	H.	Kazni izdatki in manip. stroški	m	75-87
7.	Vstopnina k predavanju  .  . .	„	122 —	7.	Vezava publikacij in diplome  . .	„	150-20
			200-	8.	Odplač ilo hrezobr. dolga in posojila	j,	1200 -
0.	Fond za Valvasorjevo ploščo .	■ -	4 —	0.	Za vojno dobrodelne namene  . .	-	122-
	Skupaj  . .	. K	5316-06		Skupaj  .   . .	K	5027 95
Dne 31. decembra 1915 je znašal prebitek v društveni blagajni K 28841
II. Društveno premoženje dne 31. decembra 1915.
Aktiva.
1. V Mestni hranilnici ljubljanski .   .   K 100 —
2. V c. kr. postni hranilnici..... 185*41
3. V ročni blagajni....... , 52'70
Skupaj
K 288-11
Pasiva.
1. Urezoh. dolg. dež. odboru
2. .Carniola* 1915 (zv. 4) .   . .
3. Fond za Valvazorjevo ploščo
Skupaj .
K 1200-. 1533-85 . 43— K -J77r.s:>
Koncem leta 1015 izkazuje društvo 248874 K primanjkljaja, ki ga moremo v tekočem letu le z najskrhnejšim gospodarstvom nekoliko ublažiti.
III. Sklad za znanstvena izdanja.
Sklad za izdajo dela „Flora carniolica" znaša dosedaj 2i»09'28 K in je plodonosno naložen v Mestni hranilnici ljubljanski.
IV. Proračun za leto 1916.
I) o h o d k i.
1. Blagajniški preostanek iz leta 1915   K 28811
2. Udnina............ 1500 - -
3. Podpore katerekoli....... 2000-
4. Za posamič prodane zvezke    .  .   „   120"—
Skupaj  ...  K 890611
I z d a I k i.
1. Plačila iz lela 1915......K 1533 85
2. Povračilni obrok brezobr. posojila   „ (HX)'—
.'I. Hemuneraeije in razno...... 180'—
4. Izdaja „Carniole".......„ 2000-
Skupaj  ...   K 4313-85 Koncem lela 10U» bi znašal primanjkljaj po tem proračunu K 405-74.
K debati o blagajniškem poročilu se javi baron Zois in sporoči, da mu je tudi znano, da smemo računati na državno podporo za 1. 1914 in 1915 v primerno skrčenem obsegu. Nadalje predlaga blagajnikoveinu namestniku zahvalo za pregledno sestavo in tolmačenje proračuna za 1. 1916. Soglasno sprejeto.
V imenu revisorjev poroča g. uadol'ieijal juž. žel. v p. Franc Pod-krajšek, da sta z vlč. g. župnikom Vrhovnikom to leto dvakrat revidirala društveno blagajno. Prvikrat 23. januarja 1915 ob priliki prodaje blagajne začasnemu blagajniku in drugič 3. februarja 1916 ob priliki celoletne revizije. Obakrat sta pregledala v vseh blagajniških knjigah vse postavke od prve do zadnje in našla vse v najlepšem redu. Zato predlaga, da izreče občni zbor blagajnikoveinu namestniku zahvalo za točno vodstvo blagajniških knjig in računov ter mu da absolutorij. Sprejeto soglasno.
Za uredništvo „Carniole'' poroča kanonik dr. Jos. Gruden, ki omenja, da izčrpava dolgotrajna svetovna vojska fizično in duševne sile zlasti tistih dežel, ki nalik Kranjski leže ob bojišču. Zato o kakem pokretu znanstvenega delovanja v takih razmerah ne more biti govora. Zadovoljni smo lahko, ako v teh usodnih
Ol
Časih sploh vzdržuje' naše društvo tudi v svetovni vojni svoje tradicije. Ob času, ko nam je pičlo odmerjen duševni kruh, tudi naši udje ne bodo zahtevali, da jim predložimo bogato obloženo mizo. Pri pregledovanju lanske „Carniole" pač ne zapazimo novih, mladih znanstvenih moči — te imajo sedaj posla drugod — zato so pa Carnioli zvesti, starejši priznani sotrudniki objavili niz temeljitih in zanimivih razprav, zapiskov in referatov zgodovinske in prirodopisne vsebine. Društvo je lahko ponosno na ne ravno preobsežen, toda vsebinsko bogat letnik Carniole, ki je izšel v letu svetovne vojne 1915. V isti smeri kakor za 1. 1915, si je začrtalo uredništvo svoj delokrog tudi za letošnje leto. Znanstveno gradivo Carnioli ne bo delalo ovir, v krog dosedanjih sotrudnikov je vstopilo tudi nekaj novih. Izdaja Carniole je odvisna toraj le od gmotnega društvenega položaja. Muzejsko društvo in z njim tudi uredništvo pa si je z izdajo Carniole lahko svesto, da izvršuje v v hudih in resnih časih svojo važno nalogo in da izkuša preko sedanje svetovne krize rešiti kulturne vrednote in jih ohraniti za bodoče mirnejše čase. — Občni zbor je sprejel poročilo uredništva z zadovoljstvom na znanje.
Ker je sedanji društveni tajnik trajno zaposlen v vojni službi je izvolil občni zbor v odbor za začasnega tajnika g. Ivana Mazovca, c. kr. gimnazijskega učitelja na H. c. kr. drž. gimnaziji v Ljubljani in sicer z vzklikom. Istotako sta bila izvoljena z vzklikom za računska pregledovalca za 1. 19IG dosedanja revisorja vlč. g. Ivan Vrliovnik, župnik v Trnovem pri Ljubljani, in vlc. g. Fran PodkrajŠek, nadoficijal juž. žel. v p. — Vsi predlagani so izvolitev sprejeli.
Pri slučajnostih predlaga M. A. baron Zois, da naj tudi v 1. 1916 ostane agitacijski odsek, čeprav jo začasno le formalnega značaja, in pa, da naj preskrbi uredništvo k vsaki razpravi v Carnioli ob sklepu kratek resunie v drugem jeziku (n. pr. pri slovenskih razpravah v nemškem in pri nemških v slovenskem) kar bo velikega pomena ne le za čitatelje, temveč tudi za mednarodni znanstveni svet, s katerim smo v zvezi. — Predsednik, ravnatelj Mantuani mu pojasni, da ostane agitacijski odsek tudi v bodoče. Tudi o zaključnem resumiranju je uredništvo že premišljevalo, toda ta uvedba je začasno iz gmotnih ozirov nemogoča. Kakor hitro pa zopet nastopijo normalne razmere, bo uredništvo uvedlo v Carnioli ob sklepu razprav in važnejših zapiskov kratke vsebinske izvlečke v drugem jeziku kakor ima na pr. to že prirodopisni razred Jugoslovanske akademije v Zagrebu, krakovska akademija, Towarzystwo przyjaciöl nauk v Poznanju idr.
Ker se ne oglasi nihče več k besedi, zaključi predsednik zborovanje ob 7 uri 35 minut zvečer. Dr. Gvidon Sajovic.
Odlikovani udje. V začetku februarja 1916 so bili med drugimi za svoje zaslužno delovanje odlikovani naslednji vlc. udje našega društva: dvorni svetnik Rudolf grof Chorinsky s komturnim križcem Franc-.Iožefovega reda; prof. Fr. Jeraj, prof L. Lederhas in minist, podtajnik dr. Rudolf pl. Andrejka na Dunaja z viteškim križcem Franc-.Iožefovega reda. Vsem odlikovancem naše najiskrenejše čestitke!
Novi udje do 15. aprila 1916: Dr. Izidor Cankar, prefekt, urednik Dom in Sveta, Ljubljana. — Dekanijska knjižnica, Kamnik. — Josip Marijan Gorup pl. Slavinjski, Ljubljana. — Ant. Jemec, župnik, Sv Jakob ob Savi.
— Dr. Alojzij K obal, odv. koncipijent, Ljubljana. -*r Dr. Alfonz Le v i čn i k, c. kr. gimn. prof., Ljubljana. — Fran M ar in ček, c. kr. strokovni učitelj, Trst.
— Ivan Mazovec, e. kr. gimn. učitelj, Ljubljana. — Dr. Mihael Opeka, c. kr. dež. šol. nadzornik, Ljubljana. — Karol Pollak st., veleindustrijalec, Ljubljana.— Kajetan pl. Prem er stein, c. kr. sodnik, Ljubljana. — Albin Soliškar, kand.
fil., sed. enoletni prostovoljec v kopališču Hali. — Dr. Edvard Sla vik, odvetnik, Trat. — Leo Souvan, veletržec, Ljubljana. — Nicefer Stefančič, Trst. — Dr. Lucij Treo, odv. koncipient, sed. c. kr. poročnik v r., vojna pošta 608. — Učiteljska knjižnica deške šole v Ribnici. — Fran Vesel, zasebnik, Ljubljana. — Avgust Waschte, c. kr. učitelj, Trst.
Umrli udje. V Ljubljani je preminul 4. januarja 1916 g. Fran Sal. Povše, državni in deželni poslanec in komercialni svetnik. Kot splošno pripoznan strokovnjak v narodno-gospodarskih zadevah je bil predsednik Kmetijske družbe za Kranjsko in si je pridobil v svojem delokrogu za Kranjsko nevenljivih zaslug. Časten mu bodi spomin!
„Muzejsko društvo za Kranjsko"
oddaja nečlanom stare letnike po naslednjih cenah:
I z ves tj a VIL—XVII. in Mitteilungen L—III., X.—XIX..   .   po 3.— K.
Izvestja HL, VI. in Mitteilungen V., VI., IX., XX. .  .   .  po 5'- K.
Carniola n. v. L, II., IV—VI.............po 8.- K.
Nepopolni so letniki Izvestja: IV., V., XVIII. XIX. — Mitteilungen VI. (samo zgodovinski del, cena 2 — K). VIII. — Carniola L, Carniola n. v. III. Posamezni zvezki teh letnikov, kakor tudi nadštevilni ostalih se oddajajo: snopiči Izvestij in Mitteilungen po 70 vin., dvojni po P20 K — Sešitki Izvestij XVIII. in XIX. po 1'50 K, dvojni po 2'50 K - Carniola I (sešt. III./IV.) in Carniola n. v. posamezne številke po 2-— K, dvojne po 4'— K.
Razprodani so: Izvestja L, IL, — Mitteilungen IV., VII. — Carniola II. — Kot seperatni odtisi so v zalogi po naslednjih cenah:
Gratzy, Repertorlum zur 50jährigen Geschichtsschreibung Krains
1.- K.
Gratzy, Repertorium zu Valvasors »Ehre des Herzogtums Krain«.
1- K.
Gruden, Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po refor-
maciji .........................1-50 K.
Seidl Ferd., Šlrokočelni los v starejši diluvljalni naplavini Ljubljanskega barja. S podobami................1"— K.
Sajovic dr. Gv., Herpetološki zapiski za Kranjsko (popis kranjskih kač in kuščaric). S podobami................l-50 K.
Sajovic dr. G v., Kranjski mehkužci. S podobami.....P50 K.
Na razpolago je tudi nekaj posebnih odtisov nekaterih zgodovinskih in pri-rodopisnih razprav. Interesentom se dopošlje na zahtevo seznam.
Člani in oni, ki naroče več kot 10 letnikov, dobe primeren popust.
„Carniola" izhaja štirikrat na leto. Člani »Muzejskega društva« plačajo letnih 6 kron in dobivajo »Garniolo« brezplačno. Članarina naj se vplača v prvem četrtletju vsakega leta.
V knjigarnah znaša naročnina na Carniolo K 7-— letno.
Upravništvo in uredništvo »Carniole« je v Ljubljani (deželni muzej).
Izdaja in zalaga „Muzejsko društvo za Kranjsko" v Ljubljani. Tisk J. Blasnika nasl.
Tab. 2.
Noga male uharice, Asio otus (L), sl. 1. 2.
Noga velikega skovika, Pisorhina scops (L), sl. 3
Noga močvirne uharice, Asio accipitrinus (Pall.) sl. 4.