Srečo Dragoš
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
poročilo o raziskavi
UVOD
Med vsemi svetovnimi religijami je krščan-
stvo najbolj prozelitsko naravnano. To po-
meni, da je usmerjeno v nenehno širjenje,
ki je neizvedljivo brez pridobivanja novih
pripadnikov. To širjenje članstva pa je seve-
da nemogoče brez spreobrnjenja (konver-
zije). Prozelitska usmerjenost religij je po-
gosta, tako rekoč značilna, čeprav je res, da
ni nujna. Obstajajo religije, ki niso pro-
zelitske, in po drugi strani obstajajo tudi
povsem nereligiozne tvorbe, ki so lahko
izrazito prozelitske (npr. nekateri državni
režimi, institucije). Argumenti za trditev, da
je prozelitstvo najbolj izraženo ravno v
krščanstvu, so v glavnem teološki ali socio-
loški. Prvi so tisti, ki jih najdemo v Svetem
pismu in v njegovih interpretacijah, bodisi
uradnih (cerkvenih) ali neuradnih. Brez
nagovarjanja drugih k sprejetju drugačnih
vrednot, kot so jih imeli prej, brez spreobr-
njenja k drugačni kulturi in brez pridobi-
vanja za nove vzorce socialnega ravnanja si
krščanstva sploh ne moremo predstavljati.
Svetopisemski teksti so tako rekoč eno
samo potovanje; transcendenca (navezava
na Boga) je nerazdružljivo povezana z inter-
kulturnim potovanjem, se pravi, s fizičnimi
premiki po teritorijih različnih kultur (ju-
dovskih, poganskih). Sociološki argumenti
pa so v empiričnih trendih, ki jih lahko ilu-
striramo s številkami. Na primer: v zadnjih
petsto letih je krščanstvo pridobilo več
pripadnikov kot katera koli druga svetovna
religija. Skoraj polovica svetovnega prebi-
valstva se prišteva k dvema najbolj razširje-
nima religijama, muslimanski in krščanski;
prvih je nekaj več kot milijarda, kristjanov
pa okrog dve milijardi. Prozelitsko težnjo
pa gotovo še bolj nazorno ilustrirajo krščan-
ski misijoni: na svetu je več kot 300 tisoč
krščanskih misijonarjev. To ni podatek iz
prejšnjih stoletij, ko je bilo fizično misijo-
narstvo še pomembnejše zaradi nerazvitih
sredstev množičnega obveščanja; gre za
aktivne misijonarje v 90-tih let dvajsetega
stoletja. Pri tem tudi ni zanemarljiva stru-
ktura držav, iz katerih misionarji prihajajo.
Poglejmo spisek desetih držav, v katerih se
rekrutira največ misijonarjev in ki imajo
zato v svetovni bilanci krščanskih misijo-
narjev najštevilčnejši delež. Največje izvo-
znice misijonarjev so torej ZDA (69.000),
potem Španija, na tretje mesto se uvršča Ita-
lija, sledijo pa Francija, Nemčija, Kanada, Ve-
lika Britanija, Nizozemska, Irska in Belgija
(9.000). Iz tega izhaja pomemben sklep za
krščanski prozelitizem: celo v dobi globali-
zacije in v času hiperrazvitosti svetovnih
komunikacijskih sredstev ostaja krščansko
misijonarstvo izrazit trend, ki ga nikakor ne
moremo imeti zgolj za relikt preteklosti;
narobe, med največjimi izvozniki te dejav-
nosti so razvite države Zahoda, ki s svojim
gospodarstvom, politiko in kulturo diktira-
jo globalne trende po vsem planetu. Uvoz-
niki misijonarjev so seveda manj razviti in
nerazviti, torej tisti, ki jim je globalizacija
vsiljena, kar pomeni dvoje: da se ji ne mo-
rejo izogniti in da jim vstop v globalne
trende prinaša več negativnih kot pozitiv-
nih učinkov. Na vrhu seznama uvoznic
krščanskih misijonarjev so Brazilija, Kongo,
Argentina, Južna Afrika, Mehika, Filipini in
Venezuela (gl. OBrien, Palmer 1999).
Navedeni podatki so lahko dobra iztoč-
nica za številne teme, ki nikakor niso nove.
13
SREČO DRAGOS
postajajo pa spričo globalnih trendov iz-
jemno pomembne tako za kristjane kot za
nekristjane, tako na makro kot za mikro
nivojih. Čeprav v tem prispevku ne bom
načenjal teh vprašanj, naj jih nekaj našte-
jem: vprašanje inkulturacije, asimilacije in
kulturnega imperializma; vprašanje univer-
zalnosti krščanskih načel, njene etike in
celotne religije tudi v postmodernih raz-
merah; vprašanje prozelitizma v trendih
pluralizma, sekularizacije in sočasne verske
revitalizacije; vprašanje institucionalizira-
nih religij, religioznih kontestacij in ver-
skega trga; vprašanje osmislitvenih identitet
in strategij na osebnih, skupnostnih in
nacionalnih ravneh; vprašanje vrednostne
racionalizacije (razmerje med sredstvi in
cilji na verskem področju); vprašanje us-
pešnih in neuspešnih, dopustnih in nedo-
pustnih prozelitskih načinov itn.
V nadaljevanju se bom omejil na ožje
vprašanje, ki je v zvezi s prejšnjimi in je
izredno aktualno za prihodnost krščanstva
na Slovenskem. Ker je krščanstvo pri nas
najštevilnejše v katoliški varianti in ker je
Rimskokatoliška cerkev (skrajšano: RKC)
najvidnejši akter katolicizma, si poglejmo,
kako ona danes ravna s prozelitizmom. Gre
za naslednji problem, ki je vreden strate-
škega premisleka in ni enostavno rešljiv
(čeprav so mnogi prepričani, da je): Če je
»živo« krščanstvo možno le, ko je dejavno,
in če je dejavno krščanstvo le tisto, ki je v
družbi prisotno tudi javno, saj je le tako
lahko vidno, (pre)pričujoče, sproščeno,
prepoznavno, vabljivo, kako torej vero v
javnosti razmejiti od ostalih načinov jav-
nega delovanja, ki niso verski, ker delujejo
po drugačnih »kodih«, drugih pravilih,
skratka, po neverskih principih?
Konkretneje rečeno: kako krščansko
vero — ki temelji na ljubezni, upanju in
transcendenci (človek, Jezus, Bog) — raz-
mejiti od drugih javnih aktivnosti, ki se ute-
meljujejo na drugačnih vrstah »ljubezni«,
npr. na interesu po denarju (trg) ali po moči
(politika), na interesu po produkciji prever-
ljivih resnic (znanost) ali po njihovi uporabi
(tehnika), na interesu po produkciji estet-
skih norm (umetnost) itn. Problem je še
bolj zapleten. Kajti še pred vprašanjem, ka-
ko razmejiti verske dejavnosti v javni sferi
od ostalih, neverskih dejavnosti, je treba
seveda razmisliti, ali je razmejitev sploh
potrebna. In če je, ali je potrebna družbi in
državi ali RKC, ali obema ali samo eni ali
drugi? Nekateri bi še dodali — ali je razme-
jitev sploh dopustna. Namreč, ali ni vse, kar
je neversko, že tudi protiversko, torej ško-
dljivo (za vero)? Še bolj konkretno. Ker je
ena najpomembnejših javnih dejavnosti
prav politika (že po definiciji), kako raz-
mejiti vero od politike? Je to sploh nujno,
je to zgolj koristno (čeprav morda ne nuj-
no) ali je celo škodljivo? Kako te dileme
rešuje RKC na Slovenskem?
PROBLEM
V nadaljevanju predstavljam raziskavo
(naročnik je Zavod za odprto družbo), s
katero sem poskušal odgovoriti na prej za-
stavljena vprašanja tako, da sem se osredo-
točil na politično dogajanje v času zadnjih
parlamentarnih volitev. Zgodovinskih in
socioloških analiz razmerja med RKC in
politiko je precej in jih tu ne bom povzemal.
Zanimalo me je, kako današnja RKC — tu in
danes — razume svoj odnos do politične
sfere. Ravno čas pred volitvami je zelo
primeren za evidenco in premislek strate-
gije RKC. Ne pozabimo:
• da je osnovna vizija in temeljno po-
slanstvo RKC predvsem versko pogojeno,
kar velja tudi v primeru, ko RKC obravna-
vamo izključno v sociološkem smislu, torej
kot institucijo (gl. van der Ven 1996),
•da je krščanstvo, zlasti v katoliški
varianti, močno prozelitsko naravnano,
• da se lahko krščanske vrednote in pre-
pričanja versko in socialno realizirajo šele
z javnim delovanjem (seveda hkrati tudi na
oseben, celo intimen način, ne pa zgolj na
zaseben),
• da se z realizacijo krščanstva v javnosti
odpre vprašanje odnosa do drugih ver in
do vseh ostalih neverskih dejavnosti, ki se
tudi prakticirajo javno,
• da je ravno politika (razumljena v
širšem in v ožjem smislu, t. j., tudi ne-
posredno v zvezi z državno oblastjo)
ključno področje za regulacijo javnih
delovanj.
14
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
V prispevku prikazujem predvolilno
dogajanje z vidika prisotnosti RKC v javnih
medijih. V tej napovedi pa je že prva ugo-
tovitev. Začetno iskanje verskih vsebin v
predvolilnem času se je končalo kot spisek
medijskih izjav in dogodkov, ki so skoraj
brez izjeme povezani le z RKC, ne pa z
drugimi verskimi akterji. Ta rezultat se zdi
presenetljiv, če upoštevamo, da je pri nas
uradno registriranih nekaj čez trideset
različnih verskih skupnosti in cerkva,
neformalnih pa je verjetno še več. Hkrati
pa je tudi razumljiv, saj je RKC najmno-
žičnejša, najmočnejša, najbogatejša, najbolj
organizirana in javno najbolj eksponirana
verska institucija od vseh. Pri tem seveda
velja, da ni nujno vse, kar je razumljivo, tudi
(ne)sprejemljivo. Zato je treba — ker gre za
občutljivo temo — pojasniti vrednostna
izhodišča, ki so uporabljena pri inter-
pretaciji zbranih podatkov. O tem govori
naslednji razdelek (Kontekst), s katerim
opozarjam na dvoje: prvič, da verodostoj-
nost empiričnih podatkov ni isto kot vero-
dostojnost interpretacije teh podatkov, in
drugič, če boste iste podatke presojali z
drugačnih vrednostnih izhodišč, boste
dobili tudi drugačno razlago istih podatkov.
Še prej pa nekaj uvodnih pojasnil o pomenu
in namenu celotne raziskave.
Pomen: analiza je časovno usmerjena na
obdobje od srede septembra do srede okto-
bra 2000, ko je na Slovenskem potekala
organizirana kampanja za parlamentarne
volitve. Predmet analize so tiskane in avdio-
vizualne vsebine, ki so jih v omenjenem
času objavili naslednji mediji množičnega
obveščanja; Družina, Mag, Mladina, Delo,
Nedelo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice,
nacionalna televizija Slovenija 1, zasebna
TV3, prvi program Radia Slovenija in kato-
liški Radio Ognjišče. Analiza se osredotoča
na medijsko navzočnost in obravnavo vseh
tistih vsebin (dogodkov, vprašanj in proble-
mov), ki v javnosti veljajo za sporne in so z
vidika verskih akterjev (predstavnikov
cerkva in verskih skupnosti na Slovenskem)
odločilnega poinena. Podčrtana kriterija
sta zastavljena precej široko in sta za sele-
kcioniranje gradiva uporabljena le, če se
pojavljata hkrati. Kot vsebine »odločilnega
pomena« so mišljene tiste, ki jih verski
akterji sami opredeljujejo za take, ker oce-
njujejo, da so tako ali drugače povezane z
njihovim temeljnim verskim poslanstvom.
Merilo »spornosti« pa je javno izraženo ne-
strinjanje (kogar koli) o rešitvah, predlogih
ali razpravljanju v zvezi s temi vsebinami
ali neskladnost slednjih z zakonodajo.
Primer: recimo, da kdo v medijih izrazi
stališče, da morajo imeti verske skupnosti
svobodo v svojem javnem delovanju. Taka
zahteva bi postala predmet analize samo
tedaj, če bi ji kdo kakor koli nasprotoval oz.
jo relativiziral, saj sta le v tem primeru nav-
zoča oba kriterija hkrati (»odločilni pomen«
in »spornost«). Naslednji primer: če bi kate-
ri akter ocenil, da je za izvajanje njegovega
poslanstva ključnega pomena javni poziv k
(proti)verski nestrpnosti, bi bil tak dogo-
dek vključen v analizo tudi tedaj, če ne bi
bil deležen nikakršnega nasprotovanja ali
kritičnega komentarja (ker bi npr. ostal
medijsko popolnoma prezrt), saj je v na-
sprotju s 63. členom Ustave RS.
Namen: s kvalitativno analizo preveriti
morebitno navzočnost kulturnobojnih
vsebin v slovenskih množičnih medijih v
času predvolilne kampanje za parlamen-
tarne volitve. Dejstvo je, da je kulturni boj
igral v slovenski zgodovini pomembno
(usodno) vlogo. Prav tako je res, da ima ta
zgodovinska izkušnja še danes opazen vpliv
na sodobno politično kulturo pri nas — o
tem namreč vlada precejšen konsenz tako
med desnimi kot levimi političnimi silami,
tako med konservativci kot liberalci, tako
med predstavniki državnih kot verskih
institucij, čeprav se razlikujejo v vsem
drugem (v interpretaciji pomena, akterjev,
dogodkov in odgovornosti za kulturni boj).
O aktualnosti in potencialni nevarnosti
kulturnega boja pa ni bistvenih razhajanj,
tudi v strokovnih krogih ne.
- KONTEKST
Zaradi večpomenskosti terminov kulturni
boj in klerikalizem, ki sta pomembna za to
analizo, naj na kratko pojasnim njun opis
in vsebinsko opredelitev (definicijo).
15
SREČO DRAGOS
KULTURNI BOJ
Opis: izvirno gre za zgodovinski spor inte-
resov in kompetenc med pruskim državni-
kom Ottom von Bismarckom, ki je kot mini-
strski predsednik predstavljal centralno
državno oblast, in med katolicizmom oz.
RKC kot versko predstavnico (nadnacio-
nalne) oblasti s centrom izven države, v
Vatikanu. Nasprotovanje se je stopnjevalo
v 70. letih 19. stoletja, njegova eskalacija pa
pomeni širjenje sporov glede na intenziv-
nost in obseg konfliktnih odnosov med
vpletenimi akterji. Spočetka je šlo za po-
litično nasprotovanje sklenitvi konkordata
(ki ga je podpisal avstrijski cesar Franc Jožef
1. 1855), nato pa je spor prerasel v stran-
karsko (konservativci/liberalci/socialisti)
in versko nasprotje (verni/neverni) ter se
v tej obliki razširil tudi na slovenski prostor.
V tem smislu lahko datiramo začetek kultur-
nega boja na Slovenskem v leto 1884, ko sta
politika Ivan Tavčar in Ivan Hribar ustano-
vila politični časopis Slovan. Z njim sta
začela širiti izrazito narodnoafirmativne in
liberalno usmerjene ideje, ravno takrat pa
je v časopisu Slovenec začel nastopati teo-
log, pozneje škof Anton Mahnič, ki je terjal
čim bolj načelen in neizprosen boj proti
vsem, ki tako v kulturnih kot narodnostnih
kot v političnih vprašanjih kakor koli odsto-
pajo od strogega katoliškega (cerkvenega)
stališča. Prva dva sta potegnila na svojo
stran večinski del laične inteligence, tretji
pa je pridobil večino duhovnikov, ki so v
tistih časih sestavljali večino tankega sloja
slovenskih intelektualcev. Nato se je na teh
osnovah formiral tudi politični prostor
(nastanek strankarskih blokov), vključno s
sindikati in drugimi civilnimi ustanovami
- in s posledicami take profiliranosti dru-
žbenih sporov se otepamo še danes. Idejno-
bojna kultura je torej modernistični resenti-
ment, mobilizacijsko uporaben tudi v post-
modernih razmerah.
Opredelitev, kulturni boj je amalgam
konfliktnih odnosov s treh ravni:politične
(med konservativno in liberalno opcijo),
državne (med predstavniki državnih in
cerkvenih oblasti) in nazorske (med pravo-
verniki, krivoverniki, drugoverniki in
neverniki). Z »amalgamom« mislim na tako
kombinacijo konfliktov, v kateri je detek-
tiranje njihovega izvira (razlikovanje ome-
njenih ravni) za akterje neuporabno in na-
mensko zamegljeno, kar še dodatno izziva
konf liktna razmerja med vpletenimi. Ravno
to daje celotni politični kulturi specifično
kvaliteto, ki jo izražamo s sintagmo »kultur-
ni boj«.
KLERIKALIZEM
Opis: izvirno je ta termin opredeljeval odziv
cerkvenih funkcionarjev na politične
nasprotnike — t. j., apologiziranje religioz-
nih idej in posvetnih interesov verske
institucije — v razmerah, obremenjenih s
kulturnim bojem. Iz prejšnje definicije
izhaja, da so v kulturnobojnem vzdušju
bistveno zamegljene nekatere razločitve, ki
so odločilnega pomena za konsenzualno
reševanje sporov, npr. razlikovanje med
posvetnimi in religioznimi, civilnimi in
državnimi, političnimi in nepolitičnimi,
(proti)verskimi in neverskimi vprašanji,
problemi, kompetencami. Od tod izhaja
vrsta problemov za nepristransko analizo
klerikalizma kot družbenega pojava. Ote-
ženo je kvalificiranje njegove strategije v
smislu ofenzivne ali obrambne drže, prav
tako je oteženo presojanje same (ne)upra-
vičenosti klerikalizma v konkretnih prime-
rih in lahko je nezanesljivo celo identi-
ficiranje akterjev, ki ga izvajajo. Značilnost
pristranskih analiz je ignoriranje dinamike
kulturnega boja, ki ni mogoč brez (vsaj)
dveh strani, kjer vsaka od njiju razpolaga z
lastno interpunkcijo zaporednih dogodkov,
odločilnih za interakcijski pogon kon-
fliktnosti. To pomeni, da obe strani izhajata
iz vzročno-posledične razlage njunega
spora, v kateri vsaka stran začetek kon-
fliktne komunikacije izpeljuje iz drugih
dogodkov ali pa iz drugih pomenov istega
dogodka. Posledica: kar je zame odziv na
tvoje dejanje, je zate vzrok za tvoj odziv na
moje dejanje, na katerega se odzivam, itn.
Zato je bil na Slovenskem že zelo zgodaj
identificiran ter kritiziran tudi »rdeči« (ko-
munistični) klerikalizem in ne samo »črni«
(cerkveni).
16
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKI- CERKVE
Opredelitev: klerikalizem je presojanje
neverskih vprašanj z verskimi kriteriji
(npr. presoja etičnih, estetskih, političnih,
ekonomskih, znanstvenih vprašanj s konfe-
sionalnimi merili) ali narobe (npr. spodbi-
janje verskih resnic s sklicevanjem na po-
litične ali znanstv^ene resnice) ter aplika-
cija takih presoj z uporabo družbene moči.
l2 te opredelitve izhaja dvoje opozoril.
Prvič: klerikalizem ni »rezerviran« zgolj za
klerike. Drugič: sklicevanje na versko iz-
ročilo pri presojanju neverskih problemov
(s sekularnih področij) še ne pomeni kle-
rikalizma, dokler niso v »igro« vpletena
institucionalna sredstva pritiska, npr. pri
apeliranju na javno mnenje, pri povezo-
vanju s političnimi akterji, pri pogajanju z
državo ipd. Zaradi tega je tudi razumljivo,
da je vsakršna kombinacija verskih in poli-
tičnih prepričanj (čeprav ni prepovedana)
zelo nevarna za klerikalizacijo politike in
politizacijo vere. Nevarna je zaradi nazor-
skih in strukturnih razlogov. Zakaj?
V nazorskem smislu so prepričanja
osnovna podlaga tako političnih kot verskih
opredelitev. Ravno vrednostnih usmeritev,
v katere smo prepričani, pa ni mogoče
eksaktno utemeljevati ali spodbijati. Ta oko-
liščina po eni strani izrazito otežuje ohran-
janje razlike med obema vrstama prepri-
čanj, po drugi strani pa je podobnost med
njima prav argument za razlikovanje, ne pa
za zamegljevanje. Ko sta v kozarcu zmešana
olje in voda, ju lahko ločite samo z razliko-
vanjem sestavin v kozarcu, čeprav je res, da
se prst v kozarcu vselej dotika obeh. Druga
komplikacija v primerih prepletanja ver-
skih in političnih prepričanj je strukturna
in izhaja iz politike kot področja, ki je
specializirano za operiranje z interesi (ne
pa npr. za resnico ali pravico ali produkcijo
dobrin, za kar so pristojni drugi sektorji).
Mešanje političnih in verskih prostorov je
mešanje vode in olja. Politični sistem, nje-
gova pravila, institucije in akterji so meha-
nizmi za regulacijo moči pri artikulaciji in
koordinaciji interesov v funkciji rangiranja
ciljev, s katerimi mobiliziramo ljudi v želeno
smer. Zato se s prežemanjem verske in
politične sfere — neodvisno od iskrenosti
prve in demokratičnosti druge — vera vselej
profanizira že s tem, ker neizbežno podlega
strukturi preigravanja moči in interesov,
kar je močna skušnjava za nastanek kleri-
kalizma (se pravi, za njegovo kompletiranje
z realizacijo drugega pogoja iz prejšnje
opredelitve). Zato je smiselno, da klerika-
lizem pojmovno razlikujemo od (klerikal-
nih) skušnjav, ki so njegov interesni pogoj;
šele ko se tovrstne skušnjave spojijo z dru-
žbeno močjo, nastane klerikalizem kot dru-
žbeni pojav. Ker je omenjena razlika bist-
vena za analizo predvolilnih soočenj, velja
pojem skušnjave dodatno precizirati kot
težnjo po klerikalizaciji politike in politi-
zaciji vere, izraženo v dejanjih, kjer se poli-
tični dogodki in politične opredelitve
podpirajo ali pa kritizirajo z religioznijni
argumenti.
V primeru, ko akter tovrstno ravnanje
povzdigne v svoje življenjsko poslanstvo in
z njim nadomesti vse druge mogoče načine
odzivov, tedaj imamo opraviti sfundamen-
talizmonr. »Pristni fundamentalist je oboje,
verski in politični; dejansko je prepričan,
da okoliščine od njega terjajo politično
udejstvovanje (mogoče tudi nasilno) z na-
menom, da izpolni svoje religiozne dolž-
nosti« (Appleby 1998: 280).
ANALIZA
Prvi vtis: glede na koHčino analiziranega
gradiva je spisek klerikalnih skušnjav
presenetljivo skromen. To je dobro. Kot
indikator kulturnega boja pa je lahko ta vtis
zavajajoč. Zato opozarjam na naslednje
povezave med problemskimi področji, ki
izhajajo iz empirične evidence dogodkov
in izjav:
17
SREČO DRAGOŠ
KURATI
Kako je bila ta tema medijsko prisotna v
predvolilnem času? Predstavniki vlade in
RKC podpišejo sporazum o duhovni oskrbi
vojakov v slovenski vojski. Zato naj bi
zaposlili samo katoliške in (pozneje) evan-
geličanske duhovnike kot predstavnike
»avtohtonih« verskih skupnosti, jim podelili
vojaške čine ter jih kot državne uslužbence
plačevali iz proračuna. Kot glavni argumen-
ti se navajajo zlasti: sklicevanje na ustavne
pravice vojakov, predviden vstop Slovenije
v NATO in kompatibilnost z evropskimi
rešitvami na tem področju. V javnosti se
takoj pojavijo pomisleki in ugovori neka-
terih strokovnjakov. Sporazum kritizirajo v
tem smislu: uvedba kuratov ni edini ustav-
no dopustni način duhovne oskrbe v vojski,
je pa eden najslabših, kurati niso nikakršen
pogoj za vstop Slovenije v NATO (ki je sploh
še negotov), v demokratičnih družbah je na
razpolago vrsta drugačnih rešitev, v Sloven-
ski vojski ni bila in ni kratena verska pravica
nikomur, predvideno zoženje duhovne os-
krbe na »avtohtone« vere pomeni nevarnost
diskriminacije in utegne biti protiustavno
(pri nas ni »avtohtonih« ali »neavtohtonih«
verskih skupnosti in takih cerkva), vseka-
kor pa za to (še) ni zakonske podlage, od-
nosi države s cerkvijo so zaostreni in ob tem
še vedno finančno nedorečeni, sama vse-
bina duhovne oskrbe ostaja izrazito nejasna
(nevarnost ideologizacije), ignorira se an-
gažiranje nekonfesionalnih strokovnih pro-
filov, ki imajo v javnosti večji ugled, ignorira
se negativna izkušnja s kurati iz druge
.svetovne vojne kot tudi slovenska terito-
rialna specifičnost, kjer so razdalje med
vojašnicami in okoliškimi verskimi objekti
zelo majhne, izhodi vojakov pa pogosti, itn.
Omenjeni sporazum izrazito podpira RKC
in stranki NSi in SDS, ostale politične
stranke pa ga kritizirajo. Pri tem opozarjajo
na več spornih vsebin ali pa vsaj kakšno
(SLS-t-SKD); radikalno, pavšalno in v celoti
pa sporazum zavrača SNS, in sicer s stali-
ščem, da »gre za nevaren prejudic vatikan-
skega posega v slovenski prostor ob blago-
slovu Vatikana, cerkvene združbe Opus dei
in verjetno tudi kake ameriške obvešče-
valne službe ter ob kolaborantstvu ekstrem-
nih desničarjev« (Večer, 3. X.). To oceno
potem javno demantira Ministrstvo za ob-
rambo, zanika nevarnost politizacije vojske,
odklonilnost SNS pa razlaga s tem, da pred-
sednik te stranke »nasprotuje vključevanju
Slovenije v NATO« (Dnevnik, 26. IX.). V
istem času napove Slovenska škofovska kon-
ferenca enak način reševanja »duhovnih«
vprašanj tudi na drugih področjih. Ta cilj
uporablja cerkvena stran kot dodaten argu-
ment zavzemanja za »sporazum o duhovni
oskrbi vojakov, ki bi ga bilo mogoče razširiti
na duhovno oskrbo v zdraviliščih, bolniš-
nicah, zaporih..., v ustanovah pač, kjer je
gibanje omejeno« (Večer, 3. X.). Evange-
ličani dodajajo, da so tudi oni »avtohtoni«,
poudarjajo prostovoljno odločanje vojakov
za duhovno oskrbo in vidijo ohranitev
enakopravnosti z RKC v sklenitvi enakega
sporazuma, ki bi veljal tudi zanje (Delo, 3.
X.). Eksplicitno povezavo med omenjenim
sporazumom in kritikami, ki jih imajo za
protiverske, vidijo komentatorji v Magu.
Poudarijo, da je s podpisom tega sporazuma
ta stvar »z lahkoto urejena«, kar je zasluga
Janše kot obrambnega ministra in pravo-
sodne ministrice Brezigarjeve (oba kandidi-
rata na volitvah). Kritike sociologov na isto
temo Magovi interpreti povezujejo s komu-
nistično mentaliteto (Mag, 39/2000).
Ugotovitev: obrambno ministrstvo, ki se
je v kratki zgodovini Slovenske vojske soo-
čalo s številnimi aferami na ključnih podro-
čjih (obrambna usposobljenost, kadrovska
in materialna neracionalnost, orožarske afe-
re, strankarska politizacija itn.), je s hitrim
sporazumom z RKC sprožilo kritične pomi-
sleke v javnosti ravno na področju, ki doslej
v javnosti ni bilo problematizirano. Ni znan
noben primer, ko bi se vojak ali oficir prito-
ževal, da mu je onemogočena pravica do
verskega izražanja, ni bilo strokovnih razi-
skav na to temo, niti javne ali politične dis-
kusije o tem vprašanju. Sporazum o kurat-
ski službi je podpisan v predvolilnem času,
vladni podpisniki so volilni kandidati (iste
stranke), sporazum nekritično podprejo
desne politične stranke, ki so na oblasti (z
izjemo SLS+SKD, ki je kritična, a manj kot
ostale kritične stranke), v provladnem tisku
pa se kritike pavšalno zavrnejo s političnimi
pamfleti.
18
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
ŠOLSTVO
Nerealno bi bilo pričakovati, da bi lahko v
predvolilnem času ignorirali problematiko
o verskih vsebinah v javnem šolstvu. Je pa
nekoliko presenetljivo, da omenjena tema
ni bila bolj izkoriščena v strankarskih bojih
(kar je dobro). Sicer so bili v tem času
problemi s šolstvom deležni precej medij-
ske pozornosti. Glavni razlogi: nedokonča-
na reforma javnega šolstva, ki jo že od vsega
začetka spremljajo burne polemike; konce-
ptualno vprašanje uvajanja devetletke in
odprto vprašanje evalvacije tega eksperi-
menta; tradicionalno odklonilno stališče
RKC do javnega šolstva; kritike nekaterih
novejših potez Bajukove vlade na šolskem
področju, ki jih je na ministrstvo naslavljala
tako strokovna javnost kot Sindikat vzgoje,
izobraževanja in znanosti (SVIZ) in Društvo
ravnateljev. Kako so v tem polemičnem
kontekstu odmevale verske vsebine? Na
anketo »o aktualnih šolskih vprašanjih«, s
katero je uredništvo Dela zajelo parlamen-
tarne stranke, so se vse odzvale z jasnimi
stališči do vsega, kar jih na šolskem podro-
čju moti in kar pogrešajo; o verskih vsebi-
nah v javni šoli pa sta se v tej (predvolilni)
anketi eksplicitno opredelili samo stranki
ZLSD in SNS. Prva je poudarila stališče, da
»v šolstvo ne smejo prodirati verske poli-
tične usmeritve strank«, izrekajo se »proti
strankarski stroki v šolstvu« in menijo, da
je šola preobčutljivo področje »za interese
katoliške cerkve« in zato nasprotujejo, da
bi bilo javno šolstvo vključeno »v pogodbe
s katerimi koli mednarodnimi subjekti« (s
tem so mislili na predvideni državni spo-
razum s Svetim sedežem). Podobno tudi
SNS: zanje je lahko le »laična šola, neobre-
menjena s cerkvenimi in političnimi vplivi«
kakovostna šola (Delo, 6. X.); ta stranka je
tudi edina, ki se javno zavzema za zmanj-
šanje državnega financiranja zasebnih šol
(s tem tudi verskih) od sedanjih 85% na
50%. Pri tem je zanimivo, da ravno SNS — ki
svojo predvolilno kampanjo v nasprotju z
drugimi strankami gradi na ostrem zavra-
čanju stališč RKC - kljub temu še vedno
odobrava izdatno financiranje zasebnih in
verskih šol, čeprav v istem stavku dodaja,
da gre »pri teh šolah za elitizem oziroma za
versko indoktrinacijo« (Radio 1, 23. IX.).
Najmočnejša parlamentarna stranka LDS, ki
je najzaslužnejša za obstoječo šolsko
zakonodajo in zato deležna največ kritik
RKC, pa se izrecno zavzema za obstoječe
proračunsko financiranje zasebnih šol v
višini 85% in vprašanja vere v šoli sploh ne
načenja. Pri tem je zanimivo, da so Krščan-
ski socialisti — kot koalicijski partner ZLSD,
torej tiste stranke, ki jo ima RKC (ob LDS)
za najbolj levičarsko in nasprotno cerkve-
nim interesom — javno izjavili, da se stri-
njajo z državnim financiranjem verouka po
župnijah, če je to potrebno (Večer, 7. X.).
Pričakovali bi, da se bodo stališča radi-
kalizirala vsaj ob izteku predvolilne kam-
panje, tik pred volitvami, zlasti npr. pri no-
vih neparlamentarnih strankah, za katere
se do zadnjega ni vedelo, ali bodo presto-
pile parlamentarni prag. Vstop v parlament
je uspel SMS, ki je nabrala ključne glasove
ravno v zadnjih dneh kampanje. Kako so
odgovarjali na novinarska vprašanja o tej
temi? Zelo umirjeno in korektno: po njiho-
vem mnenju »verouk ne sodi v šole«, hkrati
pa dodajajo, da RKC »nikoli ni zahtevala kaj
takega«. Podobno tudi Demokrati, ki sicer
niso prišli v parlament, so pa ravno tako
lovili dragocene glasove (zlasti) ob izteku
kampanje, nasprotujejo verouku v šoli, ker
so tam tudi neverujoči, »in posiljevanje vseh
z veroukom nima smisla. Verouk naj se pač
odvija v okolju, ki je temu namenjen« (POP
TV, 12. X.). Pri tem je bilo posebej zanimivo
tudi predvolilno soočenje med strankama
ZLSD in NSi na TV3, kjer je bila načeta ta
tema. Ker gre za izrazito nasprotni politični
stranki — od katerih je ena povsem na de-
snici in ji je RKC izrazito naklonjena, med-
tem ko se druga deklarira za levo in je zato
deležna očitkov RKC o komunistični no-
menklaturi —, bi torej pričakovali, da bodo
največje polemike na omenjeno temo rav-
no v soočenju med tema dvema strankama.
V resnici pa je bilo povsem drugače: pred-
stavnica NSi je izrecno izjavila, da podpira
obstoječi predmet »verstva in etika« (kar je
npr. tudi stališče LDS in ZLSD), edina razlika
s predstavnico ZLSD je bila le v kadrovskih
izvajalcih tega predmeta. Po mnenju prve
(NSi) lahko verske vsebine v javni šoli učijo
vsi, ki jih strokovno obvladajo, po mnenju
19
SREČO DRAGOŠ
druge pa samo religiologi, ne pa aktivni
pripadniki določene vere, ker so nujno
pristranski. Poudarek iz tega razgovora:
zgleden primer kulturnega dialoga, ki se
ne izogiba kočljivih vprašanj, ki jasno
pokaže tako ključne razlike med obema kot
tudi skupna stališča in ki prepričuje volivce
s strpnim in hkrati odločnim nagovorom.
Šlo je za zgleden primer predvolilnega
soočenja, v katerem je javno prepoznavna
in v političnem nastopanju izurjena samo
ena kandidatka, druga pa je popolnoma ne-
znana, nevešča politične retorike in verjet-
no prvič pred kamero — briljirali pa sta obe!
(Sugestija v premislek cerkvenim strate-
gom: kaj bi se zgodilo z javno podobo RKC,
če bi njeni funkcionarji predstavljanje cerk-
venih stališč zaupali predstavnicam name-
sto teologom?)
Izjave ostalih strank in ostalih nestran-
karskih akterjev, ki so se v kakršni koli obliki
javno izrekali o kombinaciji verskega pouka
oz. verouka s programi javne šole, so bile
presenetljivo umirjene in nobena ni dose-
gla »radikalizma« SNS, čeprav je treba v tem
primeru tudi njihov »radikalizem« razumeti
relativno glede na druge (torej v nareko-
vajih). V zvezi s tezo o kulturnem boju gre
za pomemben podatek. Vemo, da RKC na-
črtno problematizira šolsko vprašanje že
zadnjih sto let (od Mahniča naprej) in to
bo počela tudi v 21. stoletju (sodeč po sino-
dalnih dokumentih: gl. Štuhec 1999; 2000).
Kot rečeno, je ravno v predvolilnem času
problematika šolstva spet postala vroča
tema in razumljivo, da se temu mediji niso
mogli izogniti. Tako je POP TV namenila
šolski problematiki posebno predvolilno
oddajo (1. X.), ki so se je udeležili pred-
stavniki parlamentarnih strank in nekateri
strokovnjaki. In kakšen je bil razgovor? Očit-
no zelo odmeven. Zaradi pomembnosti od-
daje je bila objavljena analiza njenega po-
teka celo v osrednjem slovenskem tiskanem
dnevniku, kjer so poudarili tri značilnosti:
da gostje v oddaji »sicer niso povedali kaj
bistveno novega, a kopja so se vendarle
(ostro) lomila«, da smo bili spet priča
»starim razpotjem med desnico in levico«
in da kljub temu razcepu in vroči temi
»gostje niso niti črhnili o uvedbi verouka
ali verskih vsebin v šolo« (Delo, 3. X.).
Ugotovitev: problematika javnega šolst-
va je že dlje časa medijsko navzoča, Bajuko-
va vlada jo je z nekaterimi potezami šol-
skega ministrstva še bolj izpostavila, kar je
odmevalo tudi v predvolilnih soočenjih —
z rahlo, a opazno izjemo vprašanja verskih
vsebin v šoli. Ravno tu, kjer je RKC z državo
v največjem sporu, opažamo umirjene
izjave: volilni kandidati jih sicer niso mogli
ignorirati, jih pa nikakor niso potencirali.
Popolnoma vseeno je, ali so tako ravnali za-
radi oportunistične strategije do političnih
nasprotnikov, zaradi nepoznavanja strokov-
no zahtevne problematike, zaradi javnega
mnenja, kije tej temi izrazito nenaklonjeno,
ali pa zaradi ocene, da je pomembnejše vse
drugo. Dejstvo je, da so vsi povedali, kar so
hoteli, in to brez zaostrovanja in žalitev po-
litičnih tekmecev, vere ali RKC. Predstav-
ljajmo si npr. nepoučenega tujca (v smislu,
kot ga je predpostavil Schutz 1976), ki bi
obiskal predvolilno Slovenijo z namenom,
&A zgolj iz stališč do vere in šole izdela karto-
grafijo političnega prostora. Pri tem bi go-
tovo imel probleme. Razliko med politično
levico in desnico bi se mu še nekako posre-
čilo razbrati. Precej težje bi ugotovil, katera
stranka je najbližje uradnim cerkvenim
stališčem, saj bi moral brati »med vrsticami«,
kar je v tem primeru zelo nezanesljivo.
Kulturni boj bi mu bil zelo nejasen, ostrine
uradnih cerkvenih očitkov pa zagotovo ne
bi razumel.
MEDIJI
Naj znova spomnim, da predmet analize ni
(ne)pristranskost medijev, ampak evidenti-
ranje vsebin, ki so za verske akterje odločil-
nega pomena in veljajo v javnosti za sporne.
Taka vsebina je v tem razdelku množični
mediji, t. j., opredeljevanje do njih in (ne)za-
dovoljstvo z njimi. Tu je opazen naslednji
paradoks: predvolilni boj predpostavlja
dvoje, dejavnost medijev in njihovo plural-
nost — oboje skupaj pa je pogoj predvolil-
nega boja. Ce bi namreč imeli samo eno ali
drugo, predvolilni boj sploh ne bi bil mo-
goč. Šele, ko imamo oboje (dejavne in plu-
ralne medije), lahko pride do tega, da se
ravno skoz medijski pluralizem vzdržujejo
20
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
očitki enih medijev na račun drugih v
predvolilnem boju. Ta paradoks medijskega
pluralizma je vselej verjeten, čeprav ni
nujen. Kakšen je torej odnos do medijev?
Pogosto so opozarjali na odsotnost
pluraUzma in medijsko pristranskost, te
kritike pa so izrekali cerkveni mediji Dru-
žina in Radio Ognjišče, stranke z desnega
političnega pola (ki so v vladi in prisegajo
na krščanske vrednote) in tednik Mag.
Zlasti slednji je izrazito kritičen samo do
nevladnih strank in seveda do SKD-i-SLS, ko
se je ta distancirala od vladne koalicije. Iz-
stopajo naslednje, večkrat ponovljene
ocene: da so mediji pod vplivom državnega
predsednika (nekdanjega komunista) in da
gre pri nas za najhujšo cenzuro (Družina,
17. IX.); da med novinarji prevladuje avto-
cenzura, da gre za nenehne napade medijev
na RKC in za mlačen odnos države do RKC
(kar je stališče novoustanovljene vladne
stranke NSi, katere predsednik je hkrati
predsednik vlade in dejaven v predvolil-
nem boju; Radio 1, 18. IX.); da se zaradi
medijske blokade premalo govori o vladnih
uspehih Bajukove vlade; da nobena javno-
mnenjska raziskava ni merodajna, saj gre za
»monopolno javno mnenje«; da se ravno v
tem predvolilnem času dogajajo na Sloven-
skem najhujše oblike cenzure; da »katoliška
cerkev kljub večinskemu položaju nima
potrebne politične teže«; da na nacionalni
TV skušajo novinarji s svojimi vprašanji
razbiti pomladne stranke (Radio Ognjišče,
28-29- IX.). Apostolski nuncij v Sloveniji
izjavi, da nacionalna TV zanemarja verske
teme in da eden od slovenskih tednikov
vztrajno išče škandalozne dogodke v RKC
(Dnevnik, 13. X.), kar se nanaša na tednik
Mladina, ki je med drugim objavil tudi
seksualno-provokativno risbo nadškofa
(kot eno v redni seriji tovrstnih risb, kjer
so se enako razgaljeni pojavljali najugled-
nejši politiki z leve in desne in druge me-
dijsko izpostavljene osebnosti. Pri tem tudi
ne gre pozabiti, da ta revija, ki je v očeh cer-
kvenih predstavnikov izrazito levičarsko
usmerjena, kritizira prav v vsaki številki tudi
vsaj enega predstavnika bodisi levih strank
bodisi LDS ali pa predsednika Kučana, hkra-
ti pa je v prav vsaki številki mogoče najti
stališča v korist desnice, in vse to velja tudi
v predvolilnem času, gl. Mladina, 18. IX.).
Predsednik vlade in stranke NSi na nacio-
nalnem radiu zatrjuje, da »v Sloveniji tik
pred volitvami vlada popolna medijska blo-
kada« (Radio 1, 29- X.), in hkrati poudarja,
da javnomnenjskim anketam ne verjame, ko
merijo uspešnost njegove stranke — in to
stališče pojasni takole: anketam ne verjame
takrat, ko prikazujejo negativen volilni
rezultat, in ne verjame jim tudi, ko njegovi
stranki napovedujejo pozitiven rezultat, saj
verjame »v eno samo stvar, ko hodim po
našem podeželju in vidim ljudi...« (TV 3, 9.
X.). Enako kritizira medijsko enostranskost
tudi sam vladni urad za informiranje. Oce-
njuje, da so naši mediji podobni srbskim,
da izvajajo »hujskaško propagando« in
blatijo »Janšo, Bajuka, Rodeta in Podobnika«
(ibid., 6. X., POP TV 6. X.); da je od vseh
»najbolj nervozna prav nacionalna televi-
zija« (Večer 12. X.) itn.
Pri tovrstnih kritikah zasledimo tudi
izrazito protislovne ocene, in to ravno pri
istih akterjih, ki medije najbolj kritizirajo.
Ko Janša nastopa na TV 1, izjavi, da »je bila
letošnja kampanija najbolj korektna doslej«
in da je »najbolj korekten elektronski medij
v volilni kampanji prav TV Slovenija« (TV
1, 13. X.). Hkrati pa cerkvena Družina raz-
glasi nacionalno TV za najbolj nekorektno,
ker predvolilna soočenja potekajo »v odsot-
nosti vsakršne politične vsebine«, prav zato
pa so gledalci »prisiljeni« biti priča »neus-
miljenega in neciviliziranega mesarskega
klanja« (1. X.); predstavnik SLS+SKD ocenju-
je, da so v medijih proti njim prihajali »nizki
udarci predvsem s strani SDS«, kar si para-
doksno razlaga s tem, da »je to morda bolj
navijanje za LDS« (POP TV, 13. X.). V isti
oddaji predstavnik vladne NSi izjavi, da so
bili mediji »izrazito proti desni opciji«, na
TV 3 pa predstavnik iste stranke zatrjuje,
da je letošnja volilna kampanja »manj agre-
sivna od prejšnjih«, in z njim se odločno stri-
nja tudi predstavnik SLS+SKD, ki je v koa-
licijskem sporu z NSi in SDS (TV 3, 6. X.).
Posebni medijski dogodki:
a) Vladna predstavnica za tisk Paulinova
objavi na Internetu članek z naslovom »Slo-
venska zunanjepolitična sramota«, v kate-
rem kritizira državno politiko in predsed-
nika države. Kabinet predsednika države
21
SREČO DRAGOŠ
protestira in zahteva popravek, nato pa
tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva
Killer javno zatrdi, da je opozoril avtorico,
naj popravi napake, zgodi pa se prav nič
(morebitni razplet te afere ostane medijsko
popolnoma ignoriran); oba omenjena dr-
žavna predstavnika, Paulinova in Killer, sta
kandidata SDS na volitvah (ibid).
b) Ko časopis Delo nameni celo stran ob-
širni samopredstavitvi predsednikov poli-
tičnih strank, se le predsednik SDS ne odzo-
ve na anketo, ker javno bojkotira ta dnevnik.
Zato pod imenom njegove stranke, vabljene
k anketi, pustijo v Delu prazen stolpec. Ta
prazni stolpec, namenjen samopredstavitvi
SDS, v Magu komentirajo kot zaroto časo-
pisa Delo proti omenjeni stranki, za avtorja
te zarote pa razglasijo kar predsednika drža-
ve. Ob tem naj bi bil državni predsednik
kriv tudi za to, da je Delo objavilo sliko pred-
sednika SLS+SKD skupaj s papežem, ko je
bil na obisku v Vatikanu (v času predvolil-
nega boja), hkrat pa je tudi kriv, da v Delu
ni bilo slike predsednika NSi, ki je bil tudi
pri papežu v istem času, čeprav »na štiri oči«
(Mag, 41/2000).
c) Najostrejše očitke o politizaciji RKC
pa zasledimo ravno v desno usmerjeni re-
viji Mag, ki izrecno trdi, da so nomenkla-
turne sile vzrok politizacije »slovenske
cerkve, ki je nenavadno vpletena v politične
posle nomenklature in ki je njena zavestna
žrtev«, česar ostali mediji ne vidijo, ker so
vsi »zmanipulirani, tako kot srbski«. To naj
bi po zagotovilih Maga dokazovala tudi
predvolilna soočenja na TV 3, na katera je
ta TV »povabila samo ZLSD in LDS«. Ravno
ti stranki, zatrjuje Mag, imata »v svojem
programu izbris cerkve iz javnega življenja.
To ne more biti in tudi ni naključje« (vse
ibid.}. V tem smislu iznajdejo Magovi ana-
litiki tudi novo skovanko o simbiozi dveh
politik in govorijo o politiki »slovenskega
obcerkvenega in nomenklaturnega lobija
(ki se prekrivata)« (Mag, 29/2000). Ker se ^
na Slovenskem prvič pojavi ta teza, ker so
jo v reviji Mag variirali v več člankih in ker'
se novinarji Maga ne enačijo s t. i. riuiienim ^
tiskom, ampak z raziskovalnim novinar-'
stvom, bo morda koristno soočiti navedene
očitke iz Maga z naslednjima dejstvoma:
• Analiza stališč ZLSD in LSD pokaže, da
omenjeni stranki nimata nikjer v volilnih
programih izbrisa RKC iz javnega življenja,
in česa podobnega ni mogoče razbrati v
nobeni medijski izjavi predstavnikov teh
strank.
• V predvolilnih soočenjih na TV 3 so
nastopale različne stranke in ne samo ZLSD
in LDS. Vsako soočenje na omenjeni TV je
bilo namenjeno predstavitvi naslednjih
dvojic (oddaje navajam po zaporedju): LDS/
SDS, ZLSD/NSi, SDS/SLS+SKD, LDS/NSi,
SLS+SKD/ZLSD, LDS/ZLSD, SDS/NSi, SLS+
SKD/LDS, SDS/ZLSD, NSi/SLS+SKD. Tem
oddajam sledijo samostojni daljši intervjuji
z predstavniki strank oz. političnih opcij
Bajukom, Zagožnom, Arharjem in Janšo.
Sklep: na TV 3 so v samostojnih oddajah
predstavljene vse večje parlamentarne
stranke, v intervjujih pa nastopajo samo
predstavniki desne politične usmeritve, ki
se v predvolilni kampanji sklicujejo na krš-
čanske vrednote. Edina stranka, ki dejansko
ni bila pripuščena k rezerviranemu sooče-
nju na TV 3, kamor je bila sicer vabljena, je
stranka ZLSD (v oddaji SDS/ZLSD), ker je
poslala na oddajo krščanske socialiste, ki so
koalicijski partner ZLSD, uredništvo TV 3
pa jih ni hotelo sprejeti in je zato v omenje-
nem »soočenju« nastopala samo SDS.
d) Edini medij na Slovenskem, ki je kršil
načelo svobodnega dostopa političnih
strank do medijev, je cerkveni Radio Ognji-
šče. V svoje predvolilne oddaje, namenjene
soočenju političnih strank, je pripustil
samo »stranke, ki so blizu krščanskim vre-
dnotam«, vse ostale pa je izključil iz svojih
oddaj, kar je bilo tudi izrecno povedano
(Radio Ognjišče, 17. IX.). Zato so se na tem
radiju dejansko pojavljale samo »pomladne«
stranke NSi, SDS in SLS+SKD, in zato je na
tem mediju volilni boj potekal »v živo« samo
med prvima dvema strankama na eni in
SLS+SKD na drugi strani. Pri tem ne gre
pozabiti, da je ravno ta radio, kot rečeno,
obdolžil nacionalno TV, da poskuša v svojih
soočenjih razbiti pomladni blok. Vse ostale
stranke so bile na Radiju Ognjišče deležne
samo negativnih komentarjev (brez izje-
me), samo pozitivnih komentarjev pa sta
bili deležni le NSi in SDS (brez izjeme). O
domnevni pristranskosti časopisa Delo, ki
je za desnico izrazit nomenklaturni medij.
22
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
se lahko zamislimo tudi ob Delovem članku,
ki obširno informira bralce o zastopanosti
političnih strank v elektronskih medijih po
vsej Sloveniji. V tej Delovi analizi je pred-
stavljenih kar 33 radijskih in TV postaj, pri
tem pa niti z besedico ni omenjena praksa
Radija Ognjišče (Delo, 2. X.). V obširnem
razgovoru, ki ga Delo organizira s stran-
karskimi prvaki, kjer jih sprašujejo o vsem
mogočem, ni niti enega novinarskega vpra-
šanja, ki bi kakor koli merilo na odnose
političnih strank z RKC (Delo, 7. X.). Je torej
Delo pristransko do levice ali desnice?
Ob navedenih kritikah medijev velja
opozoriti tudi na naslednjih pet dejstev:
a) Povezava med predstavniki vere in
politike. Očitke o politični pristranskosti
medijskega prostora izrekajo samo pred-
stavniki RKC in vladnih strank v koaliciji
»Slovenija«, ki zastopajo krščansko opcijo,
ter tisti del tiska, ki jim je naklonjen. Koa-
licija je nastala pred volitvami, pri njenem
nastanku pa so bili zelo dejavni katoliški
duhovniki in katoliški intelektualci (kar so
tudi javno priznali). Takrat je prišlo tudi do
medijsko odmevnega sestanka strankarskih
prvakov Janše, Bajuka in Zagožna z nad-
škofom Rodetom — vsebine tega sestanka
pa udeleženci niso nikoli in nikjer javno
pojasnili.
b) Politična pristranskost medijev. V ana-
liziranih medijih, ki so naklonjeni desni
politični opciji (Družina, Radio Ognjišče,
Mag), ni bilo niti enega kritičnega zapisa o
početju ali obljubah NSi in SDS, medtem ko
pri ostalih analiziranih medijih ni bilo niti
enega, ki bi se omejil zgolj na kritike NSi in
SDS ter ob tem povsem ignoriral kritiko
drugih strank.
c) Državna reakcija na očitke o pristran-
skih medijih. Vlada naroči v predvolilnem
času raziskavo o medijih, najradikalnejše
očitke o cenzuri in medijski blokadi izre-
kajo cerkveni in vladni predstavniki, ki
govorijo o »nomenklaturnih« medijih.
Dobro plačano naročilo raziskave je brez
razpisa dodeljeno raziskovalni skupini, v
kateri ni niti enega člana, ki bi kdaj v svoji
znanstveni ali publicistični dejavnosti
napisal kaj kritičnega o politiki SDS, NSi ali
RKC; kritični so le do strank na levici (o
prvih strokovnih odzivih na to raziskavo gl.
Delo, 11. XI., 18. XI., 25. XI., 2. XII. 2000).
d) Pluralnost z vidika cenzure in medij-
ske (ne)svobode. O tej temi je na srečanju
ministrskega sveta OVSE na Dunaju predsta-
vil svojo študijo Mednarodni inštitut za
medije ^International Press Institute, IPI).
Študija je zajela medijske razmere v državah,
članicah OVSE. Izmed 55 članic je bilo samo
dvanajst držav takih, v katerih niso zasledili
hujših kršitev svobode tiska — med njimi je
navedena tudi Slovenija (študija je obrav-
navala obdobje 1999-2000; Delo, 28. XI.).
e) Medijska pluralnost z vidika javnega
izražanja verskih vsebin. Ali ima RKC v
Sloveniji možnost, da v javnih medijih izraža
svoja stališča? V državi, ki šteje manj kot dva
milijona prebivalcev, redno izhajajo nasle-
dnja katoliška sredstva obveščanja (navajam
samo tisti del seznama katoliških medijev,
ki ga RKC predstavlja na svoji strani na in-
ternetu); tednik Družina, mesečnik Ognji-
šče, mesečnik za šolsko mladino Mavrica,
mesečnik o misijonih Misijonska obzorja,
mesečnik za bolne in njihove prijatelje
Prijatelj, mesečnik za duhovnost Božje oko,
mesečnik za Slovence po svetu Naša luč,
mesečnik za izobražence Tretji dan, meseč-
nik za cerkveno glasbo Cerkveni glasbenik,
mesečnik za mlade Sončna pesem, cerkveni
list krške škofije Nedelja, uradno glasilo
slovenskih škofij Sporočila slovenskih škofij
(obstaja še več drugih cerkvenih časnikov).
Večje založbe verskega tiska so Mohorjeva
družba. Družina, Ognjišče, Salve, elektron-
ski medij je Radio Ognjišče, redne verske
oddaje pa so tudi na nacionalni TV in na
zasebni TV 3.
Ugotovitev: v predvolilnem času so do
medijev izrazito kritične le RKC in vladne
stranke, ki jih je RKC pomagala združiti v
koalicijo in ki se vse sklicujejo na krščanske
vrednote. Izrecna (deklarativna) prepoved
medijskega nastopanja v predvolilnih
oddajah je vpeljana samo na cerkvenem
radiju, ki je rezerviran zgolj za stranke, »ki
so blizu krščanskim vrednotam«. V vseh
ostalih medijih je bil dostop vsem strankam
zagotovljen pod enakimi pogoji. Največjo
medijsko afero, ki je ostala nepojasnjena,
so sprožili vladni predstavniki oz. volilni
kandidati strank SDS in NSi, ki so najbližje
cerkvenih stališčem.
23
SREČO DRAGOS
VERA / POLITIKA
0 tej temi je v tisku vrsta različnih opozoril.
Nekaj smo jih izbrali. Cerkveni tisk opozarja
predsednika države, da ne sme puščati
suma o svoji strankarski opredeljenosti
(Družina, 17. IX.). Necerk\^eni tisk opozarja
na udejstvovanje duhovnikov, ki sicer ne
kandidirajo na volitvah, so pa izrazito po-
litično aktivni v Državljanskem forumu;
opozorjeno je, da je koalicija Slovenija »v
resnici filiala nadškofijskega ordinariata«
(Dnevnik, 23. IX.; Delo, 23. IX.). Predsednik
države naj bi dirigiral nosilce kapitala v
sami RKC in tovrstna nomenklatura naj bi
kreirala politiko (Mag, 38/2000). Vodilni
teolog obsodi ZLSD, da zganja klerikalizem,
ker je na svojem predvolilnem plakatu
uporabila črno barvo (!). To izjavo na Radiu
1 (24. IX.) komentirajo, da si je verjetno
prav ta teolog sposodil od ZLSD geslo, naj
volivci »volijo modro«, ker je na plakatu te
stranke tudi modra barva, hkrati pa se spra-
šujejo, »zakaj se za nagovarjanje volivcev, naj
gredo na volitve, čutijo poklicani tisti, ki
sicer ne kandidirajo« (t. j., duhovščina).
Drug vodilni teolog v predvolilni strankar-
ski oddaji zatrjuje, da je del desnice (misli
na SLS+SKD) podprl bivše komuniste,
nalašč razbil desno koalicijo in povzročil
nezanimanje ljudi za volitve, zato pa je
nastala stranka NSi, da znova mobilizira
razočarane. Ta teolog označi celotno sod-
stvo s sindikati vred za »transmisijo« komu-
nističnih sil, v zavrnitvi večinskega volil-
nega sistema in odločitvi parlamenta za
proporcionalni sistem pa vidi prevaro,
katere cilj je razbiti vladajočo desno koali-
cijo; ob tem označi najbolj množično stran-
ko v Sloveniji (LDS) za stranko kapitala, ki
je povezana z bivšim komunističnim reži-
mom, itn. (Radio Ognjišče, 20. IX.). V cer-
kvenem časopisu se znan katoliški intele-
ktualec razpiše o posebnem virusu »antislo-
venin«, katerega bistvo je »odpor do sloven-
stva«, in zagotovi, da so proti tej okužbi
najbolj odporni kristjani, medtem ko je »ta
virus najbolj na delu v psihah ljudi brez
vere«. Številka, kjer izumijo ta virus, ima na
naslovnici fotografijo Antona Mahniča,
teologa, ki je najzaslužnejši za kulturni boj
na Slovenskem, zraven pa njegov citat:
»Resnica je ena in nedeljiva kakor Bog«
(Družina, 17. IX.). Mogoče je domnevati, da
je imel virus »antislovenin« v mislih tudi
predstavnik volilnega štaba NSi, ko se je
izrecno obračal na volivce s sklicevanjem
na »instinktivni« občutek za ločitev dobrega
od slabega in na »prirojen občutek za pra-
vico«, zaradi katerega bo po njegovem stran-
ka NSi na volitvah uspešna, saj je »v Sloven-
cih prirojen občutek za poštenost in priro-
jen občutek za to, da beseda velja« — skratka,
naklonjenost stranki NSi naj bi bila posle-
dica instinkta in prirojenega čuta med Slo-
venci (Radio Ognjišče, 27. IX.). Istega dne
na enem od soočenj udeleženci komen-
tirajo tipično mahničevsko trditev, da »kdor
ni rimokatoličan, ni Slovenec«, sam minister
za kulturo pa škandaloznost te trditve mi-
nimalizira, saj se mu zdi dosti hujša reklama
v zvezi s smučarskimi skoki, ki so jo pred
tem vrteli v medijih in ki (s precej ironije)
trdi, da »kdor ne skače, ni Slovenc« (TV 1,
27. IX.). Mediji ugotavljajo tudi nekatera
nezakonita politična dejanja, npr. tega, da
župan, sicer kandidat na volitvah (SDS), v
svoji občini priredi v predvolilnem času
otvoritev katoliškega verskega objekta, ki je
zgrajen na črno in za katerega mu je država
izstavila odločbo o rušenju, ki jo pa kot naj-
višji občinski predstavnik demonstrativno
zavrača (Delo, 3. X.), pa tega, da slovensko
veleposlaništvo v Švici naslovnikom v
uradnem vabilu za volitve priloži katoliški
Župnijski list (Mladina, 18. IX.). Mladina (17
X.) objavi volilni letak, ki so ga delili pri
nedeljski maši v cerkvi, na njem pa je mo-
litev za domovino in navodilo, da je treba
voliti Bajuka in stranko NSi. Cerkveni radio
teden pred volitvami poziva vse Slovence,
naj postanejo enotni, namesto da so stran-
karsko razdeljeni, naj gredo na ulice ter po
srbskem zgledu zrušijo parlament:
Napaka Slovencev je v primerjavi s Srbi v
njihovi mlačnosti. Srbi so pripravljeni za
svojo boljšo prihodnost podirati parlamen-
tarne stavbe, preživeti na ulicah tedne in
tedne. V Sloveniji pa take vztrajnosti pri
svojih ciljih ni zaznati [...] Ostajamo pri
tradiciji, ki je na žalost še vedno rdeče barve,
nočemo poskusiti z novim vetrom [...j A
dragi Slovenci in Slovenke, kako veste, da ni
24
POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
vredno poskusiti? Zakaj se ne bi združili v
en narod, zakaj si ne bi vsaj enkrat za vzgled
vzeli Beograda in se vsi skupaj odločili za
novo prihodnost [...] Upam, da vam bo kateri
od teh stavkov odzvanjal tudi prihodnjo
nedeljo, ko se boste odločali za ali proti.«
(Radio Ognjišče, 8. X.)
Tradicija slovenskih škofov je, da čutijo
ob vsakih volitvah dolžnost nagovoriti
slovensko javnost, kako naj voli. V tokratni
predvolilni izjavi se izognejo skušnjavi, da
bi naravnost povedali, katero politično
stranko ali opcijo se naj bi volilo. Osrednji
apel izjave, objavljene in komentirane tako
v levih kot desnih medijih (Dnevnik, 25. IX.,
Radio Ognjišče, 24. IX.), pa je pouk o tem,
da volitve niso samo pravica, ampak hkrati
tudi dolžnost, in zato naj zlasti verniki
»izpolnijo svojo dolžnost in se udeležijo vo-
litev«, saj nič »ne more opravičiti izostanka
od volitev.« Na tako razlago volilne pravice
ni bilo niti ene same kritične reakcije v me-
dijih, ki bi opozarjala, da pravica ne more
biti hkrati dolžnost, saj bi v tem primeru
ne bila več pravica (dejstvo: volitve, ki so
izraz državljanske ali verske dolžnosti, niso
svobodne; na svobodnih volitvah mora biti
zagotovljena pravica, da volivci oddajo svoj
glas — ali pa ga ne oddajo — brez kakršnih
koli pritiskov!). Ozadje: pri deklariranem
izenačenju pravice z dolžnostjo so se
slovenski škofje v svoji izjavi oprli na citat
iz cerkvenega dokumenta Gaudium etspes
(1965: 75). Ob tem pa so popolnoma igno-
rirali drugi cerkveni dokument iz istega
časa, kjer je razumevanje pravic ustrez-
nejše, saj izrecno opozarja, da je povezava
pravic z dolžnostmi le v naslednjem smislu:
kar je pravica za posameznika, je pri y>dru-
gih osebah dolžnost, da to pravico priznajo
in spoštujejo« (Pacem in terris, 1963: 29;
podčrtujemo mi). Seveda ob tem ne smemo
pozabiti, da vatikanska določila niso pristoj-
na za državne volitve, pa naj bodo ustrezno
ali neustrezno formulirana. Pristojna je
Ustava RS in mednarodni dokumenti o člo-
vekovih pravicah, kjer uživanje temeljnih
državljanskih pravic ni nikjer pogojevano
z dolžnostmi, pač pa je izrecno prepo-
vedana kakršna koli prisila (prim. Ustava RS
1992: 41. člen; Splošna deklaracija o člo-
vekovih pravicah 1948:19. člen; Deklaracija
o pravicah človeka in državljana 1789: 10.
člen; Protokol Evropske konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin 1950: 3. člen; da je pravica hkrati
dolžnost, je bilo določeno samo v socialis-
tični ustavi bivše Jugoslavije, Ustava SFRJ
1974: 173. člen). Omenjeno škofovsko iz-
javo so — presenetljivo — javno pohvalile vse
politične stranke z izjemo SNS, ki ostaja
odklonilna zaradi povsem načelnih razlo-
gov, medtem ko se je med vsemi pozitiv-
nimi odmevi izrazito pohvalno izrekla
ravno LDS, in to zaradi treh razlogov: ker je
škofovsko pismo »neprimerno bolj nevtral-
no kot vsa dosedanja«, ker vsebuje »apel k
čim višji udeležbi na volitvah«, kar bi po
mnenju LDS »morale storiti enako« tudi
druge civilne institucije, in ker je škofovsko
pismo »velik civilnodružbeni napredek«
(Delo, 27 IX.; Večer, 28. IX.; Mag, 40/2000).
Komentarji, ki jih v nadaljevanju izrekajo
sami cerkveni predstavniki, gredo v isto
smer, s tem da še zaostrujejo zgrešeno
sintagmo o volilni pravici, ki da je hkrati
dolžnost in ne samo pravica: izrecno po-
udarjajo »dolžnosti državljanov«, da gredo
na volitve, in izrecno poudarjajo, kako je
osrednja poanta v škofovskem pozivu ravno
ta, da je treba razumeti »volitve kot temeljno
pravico in najelementarnejšo državljansko
dolžnost« (Večer, 28. IX.). Po volitvah se ista
logika še bolj radikalizira: zdaj cerkveni
predstavniki ne govorijo več samo o tem,
da je volilna pravica hkrati dolžnost, ampak
da je ravno dolžnost tista, ki je pogoj pravi-
ce (»v ozadju ni pravica, temveč dolžnost
[...] zaporedje je obratno: ne ker imajo pra-
vico, imajo dolžnost, ampak ker imajo dol-
žnost, imajo tudi pravice«; Radio 1, 20. XI.).
In kako je z domnevno strankarsko
nepristranskostjo škofovske izjave? To lahko
sklepamo iz komentarjev v cerkvenih
medijih, ki so eksplicirali prav tisto, kar je
v izjavi implicitno: prisiljevanje krščansko
opredeljenih volivcev, da se v čim večjem
številu udeležijo volitev, in sicer zaradi bo-
jazni, da bo abstinenca na volitvah največja
med privrženci desnih strank, ker bodo na
dan volitev ostali doma zaradi razočaranja
nad konflikti znotraj koalicije »Slovenija«,
ki so se potencirali ravno v predvolilnem
25
SRF.ČO DRAGOŠ
Času. Cerkvena kalkulacija: volilno kata-
strofo katoliško usmerjene desnice lahko
prepreči samo avtoritativen poziv kristja-
nom, da morajo na volitve. Zato ob komen-
tiranju škofovskega pisma cerkveni Radio
Ognjišče napove: »obstaja izračun, ki pravi,
da bi ob 80-odstotni volilni udeležbi zmago
zagotovo dobila desna stran«, t. j., stranke
slovenske pomladi (21. IX.). Hkrati ta medij
objavi najbolj ideološko pristransko in me-
todološko sporno anketo, ki je bila objav-
ljena v vsem predvolilnem času. Po tej anke-
ti naj bi kar 50% glasov dobila stranka NSi,
druga naj bi bila SDS z manj kot 20% glasov,
tretja bo SDS+SKD s 15% glasov, vse ostale
stranke pa naj bi dobile manj ali nič. Te an-
kete ni komentiral nihče — ne z desnice ne
z levice ne nepristranski strokovnjaki —,
kljub dejstvu, da so bili mediji, kot smo vi-
deli, v predvolilnem času zelo izpostavljen
predmet kritik.
Dodatek:
• Volilne abstinence se je bala tudi
stranka LDS, čeprav je vseskozi ugotavljala
najvišje rezultate v predvolilnih projekcijah
in tudi dejansko zmagala na volitvah z
močno prednostjo pred vsemi ostalimi.
Verjetno je hvalila nedemokratično ško-
fovsko izjavo zaradi ocene, da bi bila ob
večji volilni abstinenci tudi njena prednost
manjša.
• Rezultat: dejanska volilna udeležba je
bila razmeroma visoka (70,37%), med absti-
nenti volitev pa niso izstopali simpatizerji
koalicije Slovenija.
• Z vidika načela o svobodnih volitvah
je bila storjena najresnejša napaka prav na
samih glasovnicah: navodilo na glasovalnih
lističih se je začelo z opozorilom, da lahko
obkrožimo samo »enega kandidata«, čeprav
so bile dejansko na seznamu tudi številne
kandidatke, med drugimi ttidi predstav-
nice NSi, SDS in SKD+SLS. To zavajajoče
navodilo je zakrivila Republiška volilna
komisija. Za našo analizo pa je opozorilo o
tej napaki pomembno zato, ker tega ni za-
beležil noben medij, nobena politična
stranka, nobeden od pooblaščenih organov
za spremljanje volitev, tudi ne Varuh člove-
kovih pravic ne Urad RS za žensko politiko.
Tudi slovenski škofje niso na to kršitev
reagirali z nobeno izjavo.
Ugotovitev: v predvolilni politični kam-
panji je bilo precej prepletanja med vero
in politiko. Kritike tega dejstva so na RKC
naslavljali različni mediji, tako tisti, ki so
označeni za leve, kot oni z desne. Razlika
med njimi je bila le v interpretaciji razlogov
oz. okoliščin za ta pojav in v ostrini kritik,
kjer je izstopal Mag. Politizacija vere oz. kle-
rikalizacija politike je najbolj izstopala na
cerkvenem Radiu Ognjišče. Ta medij je v
vsem predvolilnem času vzdrževal najočit-
nejšo povezavo med sklicevanjem na krš-
čanske vrednote in politično agitacijo (afir-
miranjem konkretne politične stranke in
kritiziranjem ostalih strank). Po istem krite-
riju se na drugo mesto uvršča tednik Druži-
na. Noben cerkveni predstavnik se ni v
nobeni izjavi niti enkrat kakor koli distan-
ciral od kakšne izjave, objavljene na Radiu
Ognjišče, v Družini ali Magu.
UGOTOVITVE
V demokratičnih sekularnih družbah — kjer
velja ločenost državnih in verskih institucij
za civilizacijsko normo ali pa je celo ustavno
določena — ni prepovedano cerkveno anga-
žiranje v političnem prostoru, tudi ne vpli-
vanje na politične stranke. Dejstvo, da lahko
na volitvah tekmujejo le politične stranke,
nikakor ne pomeni, da imajo politične
stranke monopol pri oblikovanju politične
volje; pri tem so lahko udeležena tudi razli-
čna interesna združenja, če se tako odločijo,
in ena izmed njih je tudi RKC. Pri tem je
sporno le različno presojanje dejstva, da
vse, kar je dovoljeno, ni nujno tudi koristno.
V zvezi s politiko to pomeni, da je izražanje
političnih stališč dovoljeno tudi RKC, ni pa
rečeno, da je zanjo koristno. Omenjeno
opozorilo bi morali izrecno upoštevati
zlasti cerkveni predstavniki. Navsezadnje
gre za evangelijsko načelo, ki je večkrat
omenjeno že v Svetem pismu (»Vse je do-
voljeno, vendar ni vse koristno! Vse je do-
voljeno, vendar ni vse ustvarjalno!« 1 Kor
10, 23; prim. 1 Kor 6, 12). Enako velja tudi
za materialne interese. Primer: vemo, daje
RKC pri nas največja denacionalizacijska
upravičenka, zakonodaja ji daje pravico do
popolnega vračila vsega premoženja v
26
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
naravi, vključno z vračilom lastnine iz
fevdalnih časov. Čeprav je v tem slovenska
zakonodaja svetovno unikatna in čeprav je
zakonodajo treba spoštovati, je tudi tu nu-
jen premislek, ali je za RKC, vero in celotno
družbo res koristno vse, kar je dovoljeno.
Da je ravno RKC zavezana k takemu premi-
sleku, je opozorjeno celo v samih cerkvenih
dokumentih, izrecno npr. v koncilski
pastoralni konstituciji Gaudium etspes (76,
5). Ker tega določila slovenski škofje nalašč
ne omenjajo, ga citiram na tem mestu:
[...] uživanju nekaterih pravic, čeprav
zakonito pridobljenih, se bo [RKCJ celo
odrekla, kjer se bo videlo, da je zaradi njihove
uporabe postala dvomna iskrenost njenega
pričevanja ali da nove okoliščine zahtevajo
drugačno ureditev.
To ni nič drugega kot variacija omenje-
nega svetopisemskega opozorila, da ni vse
koristno, kar je dovoljeno. Ker so zlasti
materialne dobrine največja skušnjava za to,
da bi RKC to načelo ignorirala, ni naključje,
da celo v evangelijih najdemo številna
opozorila, ki gredo v isto smer, npr.: »če kdo
vzame kaj tvojega, ne zahtevaj nazaj« (Lk 6,
30; prim. tudi 1 Tim 6, 6-10; Heb 13, 5). Pri
nas pa v denacionalizaciji cerkveni veljaki
terjajo vse, kar jim pripada, in državo celo
tožijo za obresti. Zanje je vse, kar je do-
voljeno, tudi avtomatično koristno. Prav to
logiko je RKC zaradi materialnih interesov
raztegnila tudi na politično področje. Tako
nastaja klerikalizem.
V pluralnih družbah so strategije akter-
jev odvisne zlasti od njih samih (dokler se
izvajajo znotraj legalnih okvirov). Ker se
akterji razlikujejo v svojih interesih, se
seveda razlikujejo tudi v strategijah in pre-
soji njihove (ne)koristnosti. Opravljena
analiza kaže, da je v politično občutljivem
času (volitev) RKC zagovarjala naslednja
stališča: da je v njenem interesu, če v pred-
volilnem boju zahteva podelitev vojaških
činov in plač duhovnikom; da je v njenem
interesu zaostrovanje spora z necerkvenimi
mediji (ker so »nomenklaturni«); da ne bo
vzdrževala izrecne in nedvoumne nevtral-
nosti do političnih strank, ampak bo rav-
nala nasprotno; da ji koristi, če deklarativno
poudarja, kako med vero in politiko ni mo-
goče razlikovati, ker se oba javna prostora
pomembno prekrivata, itn. Le pri vprašanju
vere v javnem šolstvu se RKC v predvo-
lilnem času ni medijsko eksponirala, kar je
v nasprotju s pričakovanji, če upoštevamo
njene reakcije v zadnjem desetletju —
vsekakor pa še vedno velja, da svojih stališč
ni spremenila.
Iz teh dejstev lahko sklepamo, da so bile
v predvolilnem obdobju navzoče klerika-
listične skušnjave z elementi kulturnega
boja. K takemu delovanju je RKC precej
nagnjena, ni pa edini krivec.
SKLEP
Obseg analize ne dovoljuje izpeljave bolj
določnih sklepov o kulturnem boju. Posplo-
šitve so lahko pristranske. Zato naj v zvezi z
uvodno tezo opozorim na tri poudarke:
1. V zvezi z RKC na Slovenskem ni jedro
spora vprašanje, kaj je dovoljeno in kaj ne.
Svoboda mišljenja, govora in delovanja velja
za vse, tudi za RKC, ko se politično oprede-
ljuje. Jedro spora je vprašanje: kaj je (za
koga) koristno in kaj ni koristno. Ravno to
vprašanje pa RKC vztrajno ignorira. Kriti-
kam na njen račun, ki opozarjajo, da cer-
kveno ravnanje ni koristno, ali pa je celo
škodljivo, RKC vselej ugovarja s skliceva-
njem na svoje pravice (čeprav niso predmet
spora). Cerkveni funkcionarji vpeljujejo to
perverzno logiko v javni prostor tako pri
presoji političnih kot materialnih vprašanj.
Gre za perverznost v dobesednem smislu
(lat. pervertere = sprevreči, preobrniti),
kjer se razmislek o koristnosti sprevrne v
govor o legalnosti. Ta perverznost je trajna
slepa pega cerkvene strategije do okolja.
2. Cerkvenega koketiranja s političnimi
akterji in vplivanja nanje ne smemo mešati
z bojem za oblast. Temu se je RKC dokon-
čno odrekla že na začetku 20. stoletja (ko
je propadla Mahničeva pobuda za nepo-
sredne volitve duhovnikov v parlament; gl.
Dragoš 1996). Od takrat naprej RKC
uporablja strategijo, ki jo lahko opišemo kot
»sedenje na dveh stolih« in je bistveno dru-
gačna kot prej. Značilno zanjo je cerkveno
vplivanje na neverska področja tako, da jih
27
SREČO DRAGOŠ
nikoli ne zasede (v celoti). Zato lahko RKC
vselej zavrača politične kritike, ki letijo na
njeno delovanje, s tem da jih la^alificira za
napad na vero.
3. Cerkveno vplivanje na politične stran-
ke je treba izrecno ločevati od delovanja
političnih strank, ki se navezujejo na RKC.
Oboje je zelo podobno, pogosto sočasno, a
ni eno in isto. V obeh primerih ravnanj gre
za klerikalizacijo politike oz. za politizacijo
vere — a za eskalacijo klerikalizma je druga
vrsta delovanja občutno bolj destruktivna
od prvega. Pravpaktiranje političnih strank
s cerkveno stranjo je nevarna inovacija v
našem političnem prostoru, medtem ko v
politizaciji na cerkveni strani ni zaslediti
nobenih bistvenih novosti. Kar RKC počne,
je počela že zadnjih sto let. Za kulturni boj
je v tem smislu bolj usodno ravnanje
političnih strank in državnih oblasti kot pa
cerkvenih.
Literatura
R. S. Appi.hbv (1998), Fundamciitalism. V: R. WirraN()\v (ed.), The Encyclopedia of Polilics and
Religton. Vol. 1. London: Routledge.
S. Dracoš (1996), Strategije Katoliške cerkve na Slovenskem. Družboslovne razprave, XII, 21: 27-
41.
— (1998), Katolicizem na Slovenskem. Ljubljana: Krtina.
— (1999), Katoliška cerkev in civilna družba na Slovenskem. V: R. Bohinc, M. Černetič (ur.), Modra
knjiga: Civilna družba v Sloveniji in Evropi. Ljubljana: Društvo Občanski forum, Služba Vlade
RS za evropske zadeve (453-464).
F. Erjavkc (1923), 5/ot'£'«c/. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna.
J. JuHANT, R. Valenčič (ur.) (1994), Družbeni nauk Cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
J. 0'Brii;n, m. Pal.mer (1999), Atlas verstev sodobiwga sveta. Ljubljana: Družina.
D. RuPKi. (1987), Besede božje in božanske. Ljubljana: Cankarjeva založba.
A. SciiUTZ (1976), The Strangcr: An Essay in Social Psychology. V: A. Brodershn (ur.), CollectedPapers
II: Stiulies in Social Theory. Netherlands: The Hague (91-105).
M. Smrke (1996), Religija in politika. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.      —-—
J. Šinkovec (1996), Pravna, demokratična in socialna država. Ljubljana: Enotnost.
I. Štuhec (ur.) (1999), Izberi življenje. Ljubljana: Družina (delovno gradivo za 1. zasedanje).
— (ur.) (2000), Izberi življenje: Predlog sklepnega besedila sinode. Ljubljana: Družina.        '
N. Toš et al (1999), Podobe o cerkvi in religiji (na Slovenskem v 90-ih). Ljubljana: FDV-IDV.
J. A. van der Ven (1996), Ecclesiology in Contexl. iVIichigan & Cambridge: WiUiam B. Eerdmans
Publishing Co.
R. J. W()i.ff, J. K. HoENscii (ur.) (1987), Catholics the State and the Etiropean Radical Right 1919-
1945. New York: Columbia Universitv Press.
28