Pavel Keller: 16. nadaljevanje. ** Huberf €€ Roman iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. • Poznam tudi javore," ki so malce slovesni. Tudi topole poznam, ki štrle kvišku kakor vitke ciprese in ki tako žalobno šume, da slutiš pod njimi skrite, stare grobove. In-tudi breze ljubim, ki so vedno oblečene v belo obleko in v.dno rahlo trepetajo kakor rahločutne kralji.ine. Če katerega drevesa niscm poznal in sem povprašal Boltežarja po njem, je-rekel: »Trepetljika«. Verjel sem mu, ker še nikoli nisem videl trepetljike. - ¦ V neki dobri knjigi, ki jo imam doma, sem bral, da izmed tisoč mladik, ki jih naseje v.eter v gozdu, ikoma) ena doraste; vse druge, pa naj bodo še tako krepke, odmrjejo, ker jim nedostaje svetlobe. Le tista miljerika, ki jb, je nesel vetor na sončen ikraj, uspeva. Uspeva, tudi če je bila najbolj šibka med svojimi sestricami; vse druge pa, ki so bile zasejane v senco, vidi materino drevo, kako spomladi umirajo. Govoril sem z Eriko o tem, ko sva šla na Boltežarjevo majniško slavnost v »Staro gozdarsko hišo«. »Tako je spomlad. v gozdu pravzaprav večje umiranje, kakor pa jeseni,« sem rekel. »Seveda, veliko večje!« In nato je pristavila: »Tako je, kakor sploh na svetu. Če imate tisoč misli — pač le ena dozori, bogve, če je ravno najboljša! — In izmed tisoč talentov na svetu tudi samo eden postane velik. Za to, ker nedostaja drugim sonca, naklo* njenosti usode.« Šla sva drug poleg drugega dalje. »Poglejte to prekrasno trepetljiko!« scm rckel in ji pokazal lepo drevo. »To je brest!« je odgovorila. »Toda gospod Boltcžar mi je rekel, da je trepetljika.« »Seveda,« se je zasmejala, »zapovedati, naj bo brest trepet.jika, on niti kot uradni predstoj-« nik, niti kot krajevni šolski ogleda ne more. Tam le na drugi strani stoji trepetljika, tisto vam ob priliki pokažem. Trepetljika je neka vrsta jesike, brest pa je limovec« »Čudim se, da ste tako u.eni, 8_o ste še tako raladi. Ali ste se vsega tega učili v šoli?« »Ne, pač pa pri nekem nadgozdarju. Saj veste, da je moj oče zgodaj umrl; tako sem vsake počitnice živela pri stricu, ki je bil nadgozdar. No, ta je poznal gozd.« »Toda tistega, kar je čisto človeško — sc pri hadgozdarju pač niste naučili. Resni ste bolj, kakor to terjajo vaša leia, in svet poznate, gospodi.na Erika.« Nekaj je rahlo izprelctclo njen obraz. »K+i naj vam rečem? — Saj sc vendar vedno pravi: a»la uvljenja. Bila scm — kakor Ijudje govc.". — pod trdo pestjo življenja. In pod to pcstjo se mora .lovok liitro učiti, sicer je izgubljen.« »Mislirn, da boste kljub tej »pesti« vso skušnje v življenju bolje prcslali, kakor marsikdo ilrugi, fci jc dolgo in lagcdno hodil v šoio in ki si je lahko privoščil potrato, da je večkrat obsedel, zato, da so ga nato zopet porinili naprej.« Zmignila je z ramami. »Kdo ve.« Došel naju je Čresnik, pobrenkaval na plunki, vriskal, povedal kakšno šalo in se smejal z vedrim obrazom. Tedaj sc je začela smejati tudi Erika in se obrnila 'k njemu. Jaz pa sem obmolknil, imel sem na jeziku trpek okus, v srcu pa bolečino. Najprej sem bil jezen na tega labkomišljenega slikarja, ki je bil tako površen, pa je vendar tako zmagoslavno lahko skakljal po poti, nato pa sem sc začcl posmehovati samemu sebi. O čem pa sem se razgovarjal s t<?m mladim dekletom? O razlo.ku med brestom in trepetljiko. In o šoli življenja. Naravoslovje in filozofiranje, to je res pravo, če meri čl.vek na dekličje srce. Hubert, star si. Zamudil si svoj čas, ga potratil s požreštt-stjo, zanovčeval. Scdaj je pre- pozno. Sedaj si okorel in slovesen, pomaziljen in dolgočasen. Poišči si svoje vrste ljudi, med katcrimi boš imel učinek s takimi darovi, toda mladim deklicam se ne bližaj. Pri teh si, tudi če so še tako vljudne s teboj, vendarle nesrečna in smcšna figura. Mlade deklice! Te še hočejo smejati, se teleti, klepetati vesele nenmnosti, hočejo, da se jim dvoii, da se jim nesmiselno dobrika in zopet in zopot se smejati — in zopet in zopet klepetati. Tega ti ne moreš, Hubert! Ne cveteš več, v poznem poletju že stojiš, V majniku pa ne smoš vohati po zrelem ovsu — ti, stari konj! Poslušal sem, kaj je ta mladi Cresaik pripovcdoval Eriki. Če bi kdo zapisal iu. nato trczno prebral, bi se čudil, kako more človck kar naprej govoriti o ništevcu, da se morojo Ijudje razgovarjati tako priskutno površno. Toda dokler teče blobctanjo melodiozno, je kratkočasno in oživljajočc. Kako nevoš.ljiv sem bil temu Čresniku in njegovi gibčni omejenosti! Boltežar mi je prišcl napi^oti. Ta jc govoril saj stvarno o dnevnih vprašanjih. Zaostal sem z li.im nekoliko. »Torej, povahil sem nadučite.ja in njegovo ženo, potem gospodično Grubelnikovo in žalibog !.iidi slikarja Čresnika. To som moral storiti, icer je sin mojcga gospodarja. Povabiti sem hote! nuli Šipčevo Liziko, čcprav takorokoč ne sodi v tako družbo. Gospod Čresnik je ostajal pri tem. Toda gospodična Grubelnikova pa je vztrajala pri svojem, naj Lizike ne vabim, da, zagrozila je, da sama ne pride, če se to zgodi. Tedaj se je Čresnik udal.« »Ona — Erika — ni hotela, da bi bila povabljena tudi Šip.eva Lizika — zakaj pa ne?« »Kaj vem? Najbrž je ljubosumna. Zaradi tcgalc vcternjaka!« Postalo mi je vroče. »Da in gospodična Grubelnikova nuče, da bi jo naslikal obcnem z Liziko. Ali samo, ali pa nič, je rekja.« »Tako — tako!« Koračila sva drug poleg drugega. Čez nekaj časa je rekel Boltežar: »Mislim, da iz naše majniške slovesnosti ne bo nič kaj pametnega. Naj bo novorejen kenguru še tako majhen, če se vmešajo vmes ljubosumne ženske, je konec. Tudi k »Grozdu« sem poslal vabilo. Napisal sem: ,Tista, ki se ni zapletla z gosposkim snažilcem čevljev, Timom, je prisrčno povabljena na mojo majniško slovesnost.' Katera, gospod Hubert, mislite, bo prišla, Milčka ali Malčka?« »Najbrž nobena.« »Saj vendar ne mislite, da sta se obe — o, to bi bilo strašno, to bi bilo res strašno!« . Tako sva midva ljubosumneža s težkimi srci Šla po bleščečem so majniškem gozdu. Pred nama pa sta se smejala Čresnik in Erika Grubelnik. Res ni bilo ni_ posebnega iz naše majniške glovesnosti. Gozdarjeva žena je prav lepo skrbela _a vse telcsne potrebe in Boltežarjeva bovla jo bila kar na moč dobra. Toda pravega razpolo- ženja ni hotelo biti. Bila je ena tistih prilik, ko si Ijudjc že kar v naprej reko: danes pa se hočemo prav pošteno poveseliti, kar se kasneje pokaže kof zmota. Žalost in veselje ne marata na kakšen program. Pri marsikaterem pogrebu se ljudje več smejejo, kakor pa pri kakšni svatovščini. Gospod Čresnik je go-.oril govor o kenguruju in njegovih mladičih. Ko bi ne bil tako zagrenjen, mislim, da bi se mi zdel govor šaljiv. Slikar je posnemal starega profesorja in govori strahovite nesmiselnosti. Nadučitelj in njegova žcna, tudi Erika in gozdarjeva žena so se smejali — Boltežar in jaz — midva pa sva le kazala zobe. Kajti bila sva ljubosumna, in tako nisva mogla biti nepristranska. Deklct od »Grozda« nobene ni bilo. »Torej — vendarle!« je škripal Boltžear z zobmi. »Obe torej!« Kaj je bilo meni mar to? Peli smo: »Prišel je maj« in »Narava že vsa je prekrasna«, moral sem se siliti, da sem pel z njimi, Boltežar pa je molčal in strmel pred so. Ko smo odpeli, je rekel nadučitelj: »Vi pa ste res nevesel gostitelj, gospod Boltežar! Kaj pa se je pravzaprav zgodilo?« »Človek ne more biti vedno vesel. Le nekaterim ljudem je dano, da so lahko kar naprej pavliha.« »Mene misli,« se je glasno zasmejal slikar; »z večnim pavlihom meri name. Srčna hvala, gospod Boltežar!« »Mislim, kogarkoli hočero,« se je srdil Boltežar, »sicer pa naj si nobeden ne kazi dobre volje. Zato smo končno prišli semkajle. Večkrat si človek ne more kaj. Jaz na primer sem mislil sedaj na starega Grčarja, ki je zaprt in se mu toži po domu, da se Bogu usmili. In ta mož je tako resnično nedolžen, kakor mi tukaj sedimo.« Obmolknili smo vsi. Nato je nekdo vprašal: »Kdo je le ubil Bianko?« Boltežar je odgovoril resno: »Nekdo, na kogar nihče nc misli.« »Ali vi veste?« Boltežar je skomizgnil z ramami in naročil še vina. Slikar je menil: »Sedaj smo od malega kenguruja prišli na umor. Dobro, da me tedaj ni bilo v tem kraju; kajti jasno je, da bi bil jaz kriv Biankine smrti. Ali ne, gospod Boltežar?« Boltežar ni odgovoril. Razpoloženje vseh je bilo zelo slabo. Tedaj je rekla Erika mlademu Črcsniku: »Sedaj pa prosim, zapojte nam vendar pesem o kenguruju, o kateri ste mi pra.ili, da ste jo zložili.« »Prav rad,« je rekel slikar zopet dobre voljej »že dolgo sem čakal, da me pozovete, naj zapojem svojo pesem. Vcdeti namreč morate, slavna 'gospoda, da Čresnik ni le slikar, ampak tudi pesnik' in skladatelj, univerzalni genij takoreko.. Čresnik je sposoben za vse, le za uboj ne, razen kadar gre za to, da se ubijata čas in denar. No, in sedaj na plan z umetnostjo!« Pobrenkal je na svoji plunki in nato z zvorn kim glasom zapel pesem o kenguruju. Pcsem smo vsi, ki smo jo silšali, za.eli pre-» sojevati. Boltežar je rekel: »Čenče v omaki«; go-> spa nadučiteljeva: »Oh, jaz nc vem . . .!« Gospa,1 gozdarjeva: »Človek bi kar zacvilil!« Gospod nadučitelj je oponašal verze; jaz: »Prav čedna pesmica!« — in Erika: »Prekrasna je, kar srčkana!« Slikar je vstal, se nam priklonil in dejal: »Zahvaljujem se vsem skupaj za viharno odobraiyanje!« Oh, saj ni čuda, da so temu veselemu in lepemu fantu letela dekličja srca kar naproti. Dognali smo, da zna igrati na plunko ludi Erika in da se tudi jaz nekaj razumem na to preprosto, pa vendar ljubko umetnost. Tudi jaz naj bi kaj zapel. Nisem pevec. In tako sem nekako pojoče g.voril svojo pesem \n brenkal na plunko. Tudi to pesem so začeli vsi presojati: »Oh, kako žalostno!« je rekla gospa nadučiteljeva. — »Lepo!« je rckel njen mož. Erika je molčala. Pravzaprav mi je bilo žal, da sem pesem zapel. Sedaj je vzela plunko Erika in je zapela s čistim glasom, ki je bil tako blagod.neč, nekaj pomladnih pesmi. Vsi smo postali živahni, potlaCena dobra volja je izginila, celo Boltežar je vnemal mlado pevko, naj nam še in še zapoje. Na koncu pa je zapela Erika pesem o angelčkih varuhih v majniški noči. »To je genljiva pesem!« je vzkliknil Boltežar in udaril s pestjo po mizi. »V srce seže človeku!« je zopet zavpil in nagrbančil čelo, če bi mu m.rebiti kdo oporekal. »Vesel sem te pesmi, medtem ko je vaša o kenguruju, gospod Čresnik, čisto navadna bedarija!« »Seveda, gospod Boltežar — seveda — če bi ne bila bedasta, bi ne bila nič vredna.« Večer je potekel mirno. S poznimi urami je prišla celo dobrodušnost. Le moje srce je bilo potrto. Erika se je razgovarjala skoro izključno le s slikarjem. Govorila je z njim o umetnosti, o vseh mogočih lepih namenih in nalogah, ki jih lahko imata njegovo življenje in njegova velika nadarjenost. Večkrat se je lahkomiselno zasmejal, polagoma pa ga je deklica dobila v svoje roke. Meni vino ni dišalo in nisem slišal, kako sladko so peli slavčki po grmih ob potoku. — Dalje sledi.