Miran Jarc: Jazz-band
Bam, bam, bammy shore...
Kakor črnec se krohoče saksofon.
Tvoj spomin se zasrpal kot mesec je v goščo dreves...
Bam, bam, bammy shore ...
Črno valov je čez jez,
Od nekod pogrebci gredo.
Nad goriščem sveta krvav mesec visi.
O, moje ranjeno nebo.
Beli ženski blazni telo. (Živa menica bankirjev evropskih.) Bam, bam... bi jo, bi jo omreževavci tropski.
Zemlja — velika rana ene bolečine. Kdaj se prismeji sinje nebo ...
V  črno žalost bičajo plameni jazz-vijoline.
Zlatih zapestnic žvenket...
V  dim se prašijo lasje ... Vsak obraz mrtvaško kriči: «Da izgorim, izgorim, izgorim!»
Ali še zvezde prisijo kedaj nad tih kraj v mesečini? Srce vtonilo je v temo. Predaj se jazz-vijolini.
Vladimir Levstik: Hilarij Pernat
(Nadaljevanje.)
XV.
Tisti večer je bilo omizje že zbrano in je že nekaj časa obiralo Pernata, češ da je «s svojim hujskaškim, dema-goškim, v pravem pomenu besede boljševiškim nastopom oskrunil Jugoslavijo» — ko je prisopihal doktor Balant in važno obesil klobuk na klin. Že prvi pogled v njegov razigrani obraz je vzbudil v članih tovarištva slutnjo, da se je zgodila mimo «revolucije» še druga, v marsikakem pogledu pomembnejša stvar. Stari zdravnik je kmalu potrdil to občo domnevo.
«Nu, gospoda,» je izpregovoril, ko so ga posadili na njegovo mesto, «tako smo po tem takem onga, srečno krstili Jugoslavijo
37*
579