1018 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 4/2016 Mirt KOMEL Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani Aleš Debeljak Kako postati človek Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, 111 strani, 24,94 EUR (ISBN 978-961-282-092-3) Avtor knjige Kako postati človek nedvomno ne potrebuje posebne predstavitve, a vendar: Aleš Debeljak, pesnik, raziskovalec, prevajalec, ese- jist, popotnik, kolumnist, publicist, tovariš, prijatelj, v mladih letih judoist, v zrelih pa redni profesor na Oddelku in katedri za kulturologijo na Fakulte- ti za družbene vede Univerze v Ljub- ljani in član Centra za proučevanje kulture in religije, nas je zapustil s svo- jo zadnjo knjigo v rokah, odprtih ust in solznih oči, tako da pričujoča re- cenzija ni spisana po meri nepristran- skosti, pač pa skrajne pristranskosti, fascinacije nad njegovo osebo, ki nas je s svojim delom, delovanjem, razi- skovanjem, pesnjenjem vseskozi po- skuša učiti in tudi naučiti, kako posta- ti človek, kajti nikakor ni samoumev- no, da je posameznik kot tak že tudi sam po sebi človek: kot človek se ne rodiš – pač pa človek šele postaneš. Recimo tako, da bereš, kajti Aleš ni bil samo dober pisec, marveč v prvi vrsti bralec: v avtorskem uvodu h knjigi je zapisal, da je »na začetku bil Mladi vedež« (str. 11), otroška en- ciklopedija iz jugoslovanskih časov – prvič izdana leta 1961, v letu nje- govega rojstva, večkrat ponatisnjena in v osmo prišla v roke tudi njemu samemu – knjiga, ki ga je tako fasci- nirala v svojem kombiniranju vedno- sti in slikovitosti, da se je naposled, veliko, veliko let kasneje, odločil tudi sam spisati prav takšno, ki jo je posvetil svojim ljubim otrokom, Kla- ri, Simoni in Lukasu, jasno. Nasploh knjiga vsebuje polno posvetil ljudem, ki so mu pomagali ali ga navdihovali, začenši z zahvalo študentkam, ki so mu pomagale zbrati gradivo, v nada- ljevanju pa ob posamičnih geslih in v navezavi na pisano paleto imen (Staši Tkalec, Danilu Kišu, Bernardu Berto- lucciju, Meti Česnik, Marku Gabrijelči- ču, Andreju Savskemu). V svoji distinktivni pesniški ma- niri je že samo branje kazala svoje- vrstna estetska izkušnja, prijetna tako za pogled kot za uho: gesla se nizajo v premišljenih parih, eno odmeva- je v drugem, en par preskakovaje v drugega, skupaj učinkujoč kot surre- alistična jukstapozicija: Albanija-Av- tomobil; Benetke-Bolnišnica; Cesta- -Cirkus; Časopis-Čoln; Delo-Dvoživka; Ekvator-Eskimi; Film-Francija; Gozd- -Grad; Hitrost-Hrvaška; Indijanci-Itali- ja; Jez-Jezera; Knjiga-Kolo; Ladje-Les; Most-Muzej; Naočniki-Nemčija; Ope- ka-Otok; Papir-Pošta; Reke-Rimljani; Sol-Svetilnik; Šah-Šola; Taborniki- -Termovka; Ura-Usnje; Veter-Voda; Zemljevid-Zvonec; Železnica-Živo srebro (zadnje geslo je edino geslo z dvema besedama, ki podvojita in skleneta parno nizanje). Kazalno nizanje geslovnih parov, ki se glasovno in vsebinsko dopol- njujejo in najdevajo odmev drug v drugem, najde svoj ekvivalent v likov- ni opremi knjige, ki jo je oblikovala PRIKAZI, RECENZIJE 1019 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 4/2016 postopkom, ki je temeljil na abece- di. Etimologija nam pove, da beseda izvira iz grščine, ἐγκυκλοπαιδεία, ki pomeni »zaokroženo vzgojo« (iz ἔγκυκλος, »zaokrožen«, še natanč- neje iz κύκλος, »krog«, in pa παιδεία »vzgoja«, ki je sama sestavljena iz παῖς »otrok«). Enciklopedije so si in si še vedno zadajajo nalogo, da zaobseže- jo vso vednost, tako da njihova pre- tenzija po geslovni univerzalnosti najde svojo ustreznico v univerzalno- sti samih gesel, ki so podana v skraj- no nepristranskem slogu s težnjo po objektivnosti. Knjiga nima tovrstne pretenzije, abecedni seznam je pesniško in vse- binsko zaokrožen po nekih drugih pravilih in tudi vednost, ki jo vse- buje, ni razsvetljenska univerzalna vednost, pač pa nekaj povsem dru- gega: enciklopedično-razsvetljenska je tista vednost, ki poskuša zaobseči univerzalnost tako, da odpravi vsakr- šno partikularnost (v slogu, v sojenju, v stvari sami) – vednost vedoželjne knjige Kako postati človek pa se, rav- no nasprotno, potopi v partikular- nost, ki jo je mogoče iz nje razbrati (v slogu, v spominu, v stvari sami), to- da ravno zato nam lahko poda neko drugo univerzalnost, ki ne odpravlja partikularnosti, marveč jo najde prav v njej. S takšno gesto pa se odpre tudi možnost za neko drugačno vednost, ki najbrž ni ravno po meri in okusu tako zelo visoko čislane, a vendarle povečini povsem prazne »znanstvene objektivnosti«, je pa definitivno bolj živa in hkrati tudi bolj zanimiva kot prav tako visoko čislana in povsem prazna »umetniška subjektivnost«, v Tanja Radež: vsako geslo ima namreč na levi naslov, pod njim nevtralen opis, pod opisom pa nazorno sliko, ki zgoščeno ne prikazuje samo gesla, marveč tudi pesniško podane opi- se na desni strani, ki tvorijo zanimiv kontrast sliki, pa tudi geslu samemu – m quo geslu. Jasno je namreč, kakor že rečeno, da se knjiga zgleduje po Mladem vedežu, toda formo vedeža uporabi samo na eni strani – na dru- gi strani pa imamo opravka z neko drugo obliko. Če navedem vprašanje jasno in glasno: če je Kako postati člo- vek vedež – za kakšno vednost tukaj pravzaprav gre? Poglejmo, preberimo. Smo? Do- bro. Vidimo lahko, da je vsako geslo, ne glede na navidezno univerzalnost, tako ali drugače povezano z avtor- jevim spominom na tisto, na kar se geslo nanaša in kar slikovno gradivo ponazarja. V tem oziru je univerzali- zem, na katerega ne pretendira samo Mladi vedež, marveč vsaka enciklo- pedija ali enciklopedična zbirka, pre- meščen v partikulirizem avtorjevega spomina, stila pisanja in premisleka – s poudarkom na slednjih dveh: di- stinktivno pesniški slog in intelektu- alna misel si namreč podajata roki v ostrem kontrastu s skopim opisom na drugi, poslikani strani, tako da mo- ramo ponoviti vprašanje: za kakšno vednost tukaj gre? Bodimo za trenutek tudi sami en- ciklopedični: enciklopedije so bile priljubljena forma razsvetljencev se- demnajstega in osemnajstega stoletja, ko so intelektualci poskušali zaobseči in posredovati ljudem vso človeško vednost z enostavnim urejevalnim 1020 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 4/2016 kolikor nima nobenega takšnega in- telektualnega naboja, kakor ga ima knjiga, o kateri teče tukaj beseda. Besedo pričujoče recenzije pa je treba sedaj zajeziti, toda ne, preden ne podamo sklepne sodbe: stari Grki so se še zavedali, da mora zaokrože- no znanje vsebovati tako umetnost kot znanost – in tega se je zavedal tudi Aleš (glej, recimo, geslo: Dvoživ- ka), ki nam je poleg umetniško-znan- stvene enciklopedije Kako postati člo- vek pustil za seboj še vse druge svoje knjige, predvsem pa samega sebe kot zgled, h kateremu bi moral strmeti vsak pravi človek.