Kakšna bodi uciteljska konterenca v duševnem in telesnem oziru? Konferenčno razpravljal M. Poklukar. ^astne naloge, ki mi je danes izročena, sem se lotil z različnimi mislimi, zakaj štiri leta sem v tern okraju*) in tretjič nastopim danes kot referent, a eno leto sem vršil zapisnikarski posel. Vsako leto me najde skupščina očividno med najdelavnišimi udi, kakor bi bil edini zmožen učitelj v slovenskem Kocevju! Tudi bi po mojera mnenju stavljeno vprašanje lažje korenito razložila dva priletna, izkušena voditelja — nego ucitelja v srednji službeni dobi, ali kaj se hooe: -Vse znati, ranogo govoriti, nič ali manj delati" je todobno raoderno ravnilo. Naloga moja je po svoji neočrtani vsebini zakrita v nekako tajinstveno meglo, ker ni povedano, ali *) Poročevavec je služboval takrat v Ribnici. Uredn. redna ali izredna, krajna, okrajna ali deželna konferenca; zato morem odgovarjati z ozirorn na prostor in čas le s splošnimi opazkarai ter glede obravnovalne tvarine naštetih šestvrstnih konferenc opozoriti častito učiteljstvo na zakonite določbe. Konference sploh naj bodo resne! Vsaka beseda, vsak izrek bodi previden ter premišljen; raožata samozavest postavodajnega dostojanstva brez nečimernega napuha navdihuj zborujoče osobje. Tu ni prostora prazremu govoričenju ali celo rnedsebojnemu zbadanju, stvarnorazvite naj bodo vse razprave; to velja posebno istira teritorijem, kjer živi ljudstvo in učiteljstvo mešanih narodnosti. Ena sama nepremišljenost je v stanu vneti tarn nasprotne vihre in potem je ko.nec plodovitemu ravnanju; zakaj nobena veda ne zahteva tako mirnih ter nerazburkanih dušnih sil kakor ravno naša pouka in vzgoje, ki koreni v dušeslovju. Pravica je podloga družabnemu življenju, zato se imajo konferenčni referati pravično ter enakomerno razdeliti med vse učiteljstvo, da je sleherniku omogočeno, pokazati svoje duševne vrline. Skupščine naj bodo kolegijalne! Kdor je bpazil kaj napačnega, naj vselej ustno ter dobrohotno prej skuša to odpraviti, ne čaka naj slastno bližnje konference ter ne bije ob veliki zvon, kakor bi bil našel nov del sveta. Pomisliti je, da konference in osebe minevajo, a konferenčni zapisniki ostajajo in bodo ostali: MKo raene in tebe na svetu ne bo." Vobče naj si učiteljstvo dobro zabiči dejstvo, da isto v slučaju brezpomenskega prestopka toži jezero jezikov, kadar pa se mu godi čutna krivica, vse molči. Zatorej tak človek, ki narekuje brez potrebe v zapisnik malenkosti, ne koristi šolstvu s tem čisto nič, temveč mu s podobnirni neslanostmi hudo škoduje; zakaj v zapisniku se bode bralo in to Bog ve po kakovem bravcu še v poznih letih, kakošno učiteljstvo je današnji čas osrečevalo človeštvo in kdo ve, katerega bode čitatelj obsodil — črnivca, črnenca ali pa oba. Oboevanje bodi parlamentarno! Ostri izrazi, ce so se rabili, naj se ne beležijo; a šolski zakoni iraajo biti na zborišču, da se v prepirnem slučaju lahko loco rei sitae porabijo. Obžalovanja vredna bi bila konferenca, kjer bi se provokovalo nasprotje, strast in sovraštvo. To škoduje ugledu, ne hasne pa tudi učiteljskemu telesu, ki je itak preveč razpostavljeno učenčevim hudomušnostim. Sploh naj predsednik vodi skupščino tako izobraženo, da se je bode uoiteljstvo veselilo in ne, da se bode povpraševalo, kaj in kako bode, ali da se je bode še balo; dostavi se vedno dnevni red pravočasno učiteljstvu, da se more spodobno pripraviti, nikoli pa ni šele v zadnji uri učiteljstva obveščati o njenem vzporedu. Odločenega zaČetka se je točno držati. Konference naj bodo temelj ite! Ge površnost ni nikjer dobra, bi jo najmanj odobraval pri učiteljskih skupšoinah. Redko se zbiramo, glejino torej takrat, da bode zbor plodonosen. Obravnave raorajo pokazati, da se je govornik res trudil ter veliko rnislil, preden je spravil skup nenavadno visoko ali globoko stopnjo gradiva. Svet je hitro zvedel za naše tesnoprikrojene dijete, gorje tedaj šoli, kadar bi se upravičeno reklo, da je pri konferencah glavna reč — zabava. Podrobno in neustrašeno branimo pri skupščinah Wnašo pravdo" in ne slavimo Ijudi, ki imajo za šolo in učiteljstvo več negativnih kakor pozitivnih zaslug. Skupščine imajo biti vzpodbudne in poučne! Mislimo si, častita gospoda, zagorskega učitelja v zimskem času. Nikjer razvedrilne družbe ne zabave! Okrog njega, nad njirn in pod njini sneg m led; sosed mu je volk, soseda sova. Dejal bi kdo: »Bere, poje, gode naj; divjačina ali karte in kegljišče mu vedre ure etc." Temu odvrnern: „0(1 šestega Ieta do groba smo pri popirju; lov, igre in glasba tudi ne morejo vedno zadostiti duševnim težnjam olikanca, kdo bi se torej čudil, da si tak želi semtertja med tovaršijo." Pravo razvedrilo, istinita duševna opora so samotnemu učiteljstvu okrajne konference. Tu občuje s svojimi stanovniki ter je prost vsaj za časek zemskih težav in njihovih prilepkov; skrbimo, da bode odšel v življenski boj zadosti podkrepljen v svoje samotarstvo, saj preteče zopet leto in dan, preden se snidemo. Gledati pa je po možnosti tudi na to, da bi bile okrajne skupščine vsako leto na drugem mestu, potem bode vsakemu izraed učiteljstva mogoče, svoj okraj dobro spoznati. Pri konferencah ne pogrešajrao dostojnosti! Konferenoni prostori naj so snažni, videti se mora, da se godi ob ti priliki nekaj nenavadnega. Skupen in posamezen nastop konferenčnih členov ima biti vreden ljudskih odgojiteljev. Pomnite, da nas recimo iz vsega okraja zbrane, vkljub poedinemu preziranju, dobro pregledujejo in uprav skeptično presojajo. Varujmo se torej z najmanjšo nedostojnostjo onečastiti prekrasno stavbo veličastne šole. Konference ne smejo biti odroene! Svetel, lahko pristopen in prezraoen naj bo njihov kraj. Pri krajnih skupščinah naj bo tudi toliko stolov, kolikor je udeležencev. Zborujoče učiteljstvo siliti v nepometeno sobo, v neoprane in še gorke šolske klopi, kjer so pred trenotjem sedeli učenci, se mi zdi nezakonito, nedopustno ter še manj kolegijalno. Ne le, da se v klopeh prav lahko nalezejo kužne bolezni, notranje in kožne, teraveč se pod- ložno učiteljstvo s tem brezmiselno tira v nevarnost, da pobere za učenci rdeče ali umazano-rumene rnrčese, kateri poslednji bi za dolgo časa (oe ne za zmirom) uničili osebno čast učiteljevo in še bolj učiteljičino, ako bi se morda na poti domov našla ostudna žuželka na suknji, krilu ali v laseh. Kjer ni prostora za stole okrog šolske mize, naj bo skupščina v pisarnici ali kabinetu, v privatnem stanovanju zopet ne, ker bi dotičniku lahko predbacivala njegova družina, da ji opravo pokvarja, da jo moti v mirni posesti etc; a učiteljstvo zopet ne rnore ondi prosto zborovati, ako so vrata le priprta in — cetudi so zaprta — se skozi nje ali tanki zid sliši, s tem pa je pokopana konferenčna tajnost. Konference naj so vsestranske! Šolstvo z vsemi svojimi priteklinami odsevaj agilnim skupščinam. Tu se obdeluj pedagogika, šolsko gospodarstvo, v kolikor je v dotiki z učnimi sredstvi, tu se naj prijavljajo prošnje, nasveti in želje, opombe in pritožbe, ako ni pritožne knjige in če niso ustne izdale. Konference so ono polje, po katerem bi jaz cenil rodovitost šolskega ozemlja in mislira, da se ne motim, če rečem, da bodo prišli časi, ko bodo po konferencah sodili razvitek istočasnemu šolstvu, kakor sodijo sedaj kulturo pokrajinam po velikosti porabljenega mila. V posnetek povedanega stavim koneno ta nasvet: I. Krajne konference se irnajo v bodoče vršiti v posebnih sobah; kjer to ni mogoče, naj se v osnaženo šolsko sobo postavi okrog mize toliko stolov, kolikor členov šteje skupščina. II. Okrajne učiteljske konference naj bodo vsako leto na drugem pripravnem kraju; deželne skupščine naše pa naj se zaradi resnosti časa, v katerera živimo, sklicujejo če že ne vsako tretje, vsaj vsako šesto leto. ^