park :04 regionalni mesečnik Prva bitka v občinskem svetu APT - teater z bombami intervju: Uroš Ravbar, svetovni popotnik Potlač: Razkrivamo, kje bo služboval nekdanji župan Novo mesto, 16. december 2006, številka 4, letnik 10, cena 450 SIT (1,88 EUI KNJIŽNICA MIRANA JARCA Rozmanova 26 8000 NOVO MESTO Poštnina plačana pri pošti 8101 Novo mesto srečno 2007 /\ Forex Commerce d.o.o Smrečnikova ulica 19 8000 Novo mesto TJf MARJAN ŠMALC s.p. ^ * /T 041/671 -461,fax:07/33-25-968 rROV Ae-mail: marjan.smalc@siol.net VARNOST PRI DELU - POŽARNA VARNOST ARHITEK Novi trg 9, 8000 Novo mesto tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 V gsm: 041 671 338 AURORA HOBI & ART Breg 1, Novo mesto, tel.: 07 33 23 055) Avto Avtogalant izdelava in prodaja izpušnih cevi in katalizatorjev Ob potoku 10, Novo mesto tel.07 3346 111. fax.07 33 46 113 AVTOHIŠA ADDIA Avtohiša Adria Plus Podbevškova 13, Novo mesto Avtohiša Berus Podbevškova 1, Novo Servisno prodajni vozil Volkswagen i Podbevškova 1, Novo mesto Servisno prodajni center a r\c\ r\r\ in Audi Ul 6f I »O UU Avtošola Ribi Ulica stare pravde 15 Novi trg 11, Novo mesto tel: 07/ 33 26 722 m-tel: 041 671 480 AVTOŠOLA Jože Bogovič, s.p. Izdelava masivnih postelj in posteljnih vložkov Vtel: 07/33 46 586, gsm: 041 385 670, fax: 07/33 46 587 7 AICO Novo mesto d.o.o. Podbevškova ulica 32 OBRTNA CONA CIKAVA Tel.: 07/ 33 80 610, fax: 07/ 33 80 611 aico.doo@siol.net • uiujuj.aico-nm.si lnlo@stlasl tol.: 07 39 34780 • lax: 07 39 34 780. Video produkcija d.o.o. • jKjr* tel.: 07 33 70 210 http://www.studio-vrtinec.si fine cars ® d.o.o. Prodaja vozil Bajčeva 6, Novo mesto Tel./fax: 07 33 80 860 •PmasažniSalon Grabič David s.p. Telefon: 051 325 270 / Kandljska cesta 34 e-po5ta: masazni.salon@siol.net www masazni-safon sl in urhtu in um V. Krko 57 BDOD Novo mesto / tel 07 33 71 37D / la« 07 33 71 371 v J atmosferacaffe nn nn ,~l~l nn Tel.: 07 33 22193, FaiC 07 33 70 601) ORIKS VODENJI POSLOVNIH KNJIG ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE TER POMOČ OD USTANOVITVE DO REGISTRACIJE PODJETJA Mira Lalič Danila Bučarja 22 tel«: 07 / 33 73 380,33 73 381 8000 Novo meslo fax:07 / 33 73 382 GSM: 041 / 682 - 470 UPOŠTEVAMO KARTICO OBRTNIK OBRTNIKU! Podružnica Žužemberk tel.: 07 / 36 91 960 Sil veR Movi trg 1, Novo mesto BTC Ljubljanska 27, Novo mesto zavarovalnica tilia d.d. novo mesto jsl, Glavni trg 14 ^^211 8000 Novo mesto E-mail: novi.medij@siol.net ib Investbiro Ulica Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97 Pleskarstvo Tomazin d.o.o. Gorenja vas 9a 8220 Šmarješke Toplice GSM: 041 619 625 ToMoS PRODAJA IN SERVISIRANJE RAČUNALNIŠKE OPREME PRODAJALNA LOČNA, Seidlova 48 Tel.: 07/30 20 190 ♦ www.tomas.si # Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto Mej vrti 5, 8000 Novo mesto Tel.: (07) 39 34 100 Faks: (07) 39 34 101 Splet: www.zzv-nm.si E-pošta: info@zzv-nm.si (Š triglav Nova Kreditna banka Maribor Podružnica Novo mesto, Novi trg 7, Novo mesto O ljubljanska banka Nova Ljubljanska banka d.d., Ljubljana Podružnica Dolenjska in Bela krajina park Parkovi naročniški oglasi - najugodnejša promocija za vaše podjetje! Zahtevajte ponudbo: park@park-on.net, 07 393 08 12. ESTETIKA V ZOBNI TEHNIKI VIDENTIC d.o.o. 041/ 572 497 uuu.drustvo-dns.si uuu.lokolpatriot.si uuu.zolozba-goga.si uuu.situlo.si uuu.mservis.si uuu.mcd.si uuu.simuloker.si uuu.dijos.si uuu.dolenjsko.info uuu.novomesto.info uuu.park-on.net uuu.cvickarija.com uuu.jazzinty.com uuu.fotqpub.com iti & •prij- lan,* & ■pf lil ROLETARSTVO Za prihajajoče leto 2007 smo razvili nove izdelke in nove dizajne na področju oken in senčil. ŽE 30 LET OD OKEN DO SENČIL, VSE NA ENEM MESTU, VSE PRI ENEM MOJSTRU - PRI ROLETARSTVO MEDLE v Novem mestu, Ljubljani in Jesenicah. Voščimo miru, sreče in ljubezni v letu 2007! TfliHli u\ALz5 (J VlLr-vA šola tujih jezikov 07 33 72 100 ♦ 07 33 72 102 ♦ 07 33 72 103 ♦ 07 33 72 104 Glavni trg 11, Novo mesto PRIPRAVA NA DRŽAVNE IN MEDNARODNE IZPITE Izjemno ugodno! Tečaj RUŠČINE in PORTUGALŠČINE v januarju 2007! www.yurena.si ♦ e-mail: yurena@siol.net AVTOHIŠA 3%PI317% Vaš prijatelj na cesti PE Novo mesto, Podbevikova FIAT S 07 39 35 400 8 07 34 81 700.07 34 81 350 HYUNDAI 8 07 39 35 403 OPEL 8 07 39 34 475 8 07 49 05 790 8 07/39 34 476 www.adria-plus.com Naj bo novo leto 2007 nova sreča, vsak dan nov izziv, uspeha poln in igriv. Želimo vam veliko veselja, sreče in uspeha. Komunala Novo mesto ■ ; f E.TJKETiaV/ROlH Tiskarna Vesel d.o.o. • Šentjernejska cesta I5, 8000 Novo mesto Tel.: 07 3 373 390 • Fax: 07 3 373 393 • E-mail: tiskarna.vesel^siol.net • www.tiskarna-vesel.si Šibka, a predebela oblast Uroš Lubej Novi župan Alojz Muhič je napovedal, da ne bo širil koalicije z novimi partnerji in da pričakuje, da bodo stranke in liste podpirale njegov program, ki bo Novo mesto popeljal v svetlo prihodnost. Pri tem je navajal primer Celja in Kopra, kjer se ne vlada s pomočjo koalicij, pa vendar mnogi ti dve občini vidijo kot primer preboja. "Kdor je proti razvoju občine, naj se kar izjasni!” je bil oster župan glede morebitnega “nagajanja” tistih strank in list občinskega sveta, ki pred volitvami z njim niso sklenile dogovora o podpori. Pogumna poteza, ki bo prisilila nekoalicijske stranke in liste, da bodo pojasnile občinskemu svetu in javnosti, zakaj bodo, v kolikor bodo, blokirale predloge župana. Avtomatizma glasovalnega stroja ne bo več, politično dogajanje bo bolj dinamično, občinski svetniki in skupine bodo morali prevzeti več odgovornosti kot do sedaj. A pri tej idilični sliki moti nekaj dejstev. Dejstvo je, da koalicijo že imamo. Čeprav ta koalicija nima večine v občinskem svetu, je kadrovsko že začela prevzemati oblast. Podžupanske funkcije so razdeljene, prav tako so se začeli postopki za prekadrovanje vodilnih položajev v občinski upravi. Pri tem se župan ne posvetuje s tistimi, katerih podporo si želi imeti v občinskem svetu. Številčno šibka koalicija je ključne kadrovske položaje že prevzela brez širšega konsenza. Dejstvo je, da se kadruje politično in da se kupujejo kolački - a hkrati to ni le privilegij, ampak tudi odgovornost: tisti, ki se je postavil za kuharja, naj tudi skuha, ne da bi odgovornost tako zlahka prenesel na tiste, ki so tam tudi za to, da kuhinjo nadzirajo. Precej iluzorno je torej pričakovati, da bo neširokogruden župan požel širok konsenz, ko se bo delil proračunski kolaček ali ko se bodo ustvarjali projekti. Imamo torej šibko koalicijo in že kar precej odebeljeno oblast, ki bo le stežka prenesla še kakšno kadrovsko injekcijo. Bolj verjetna od širokega konsenza sta boj na nož in šibka večina v občinskem parlamentu. Kako se bo ta šibka večina ustvarila? Muhič ima v občinskem svetu podporo petih svetnikov ZzD, štirih SDS, dveh SD in ene svetnice DeSUS. To je dvanajst svetnikov, za sprejetje predlogov pa jih župan potrebuje 16. LDS in dvojček AS + LzD sta napovedala opozicijsko držo. Težko bo župan na svojo stran pridobil Francija Koncilijo in NSi, v dvomih je bržkone tudi romski svetnik, ki so mu tisti, ki so v rotovžu določali sedežni red za občinski svet, določili mesto skorajda kar med svetniki LDS. Kakih velikih simpatij med Adolfom Zupanom in novo oblastjo tudi ni videti. Še najbližje novi oblasti se zdijo SLS, Miloš Dular in SNS. Ta podpora ravno zadostuje za minimalno večino v občinskem parlamentu, s katero pa bo le težko dobro in učinkovito vladati. A nič ni samoumevno. Tudi trdnost Zveze za Dolenjsko ne. Kaj več kot govoric o prvih sporih sicer ni slišati, a tudi znotraj te stranke bo nujno prihajalo do trenj, saj gre konec koncev za neke vrste ljudsko gibanje, za katero še ni čisto jasno, kaj ga drži skupaj. Poleg tega DeSUS zastopa svetnica, ki je pred volitvami javno podpirala Muhičevega protikandidata. Dejstvo je tudi, da programa novega župana še ni. Seveda je bilo veliko obljub. Prav tako obstaja nekakšen spisek lepih želja, ki predstavlja predvolilni program zmagovitega županskega kandidata. V predvolilnem govoru je župan napovedal, da bo “prekopana vsaka ulica”, da bo v občino prišel denar iz državnega proračuna in proračuna EU, da se bodo obnavljali vrtci, revitaliziralo mestno jedro in reševala romska problematika. Prav gotovo se je s tem mogoče strinjati - a veliko manj preračunljivo ali pa z veliko manj premisleka to stori volilec v toplini volilne kabinice, kot pa občinski svetnik, ki ima dobre ali slabe razloge za dvom v to, da je pot do teh ciljev prava. In ravno poti do teh ciljev župan še ni predstavil. Kako in kdaj boste prenovili infrastrukturo, kako in kdaj boste pripeljali zunanja sredstva, kako in kdaj boste prenovili vrtce, kako in kdaj boste rešili romsko problematiko? In je to res vse, kar se da v štirih letih storiti v “dolenjski metropoli”? Uol lol m regionalni mesečnik številka 4, letnik 10,16. december 2006 ISSN 1408-7189 Kontakti: Park Glavni trg 6 8000 Novo mesto tel: 07 393 08 12 / m-tel: 031 626 326 e-mail: park@park-on.net spletna stran: www.park-on.net gospodar spletne strani: Marko Dvornik Naročila, distribucija: 07 393 08 12 Trženje: 07/ 393 08 12 07/ 393 08 00 park@park-on.net odgovorni urednik: Uroš Lubej uredništvo: Rasto Božič, Marijan Dovič, Nejc Gazvoda, Sandra Hrovat, Iztok Kovačič, Aleksej Metelko, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Gregor Sečen, Mitja Simič, Damir Skenderovič, Bariča Smole, Damijan Šinigoj, Jure Švent, Marko Vide' urednik rubrike Fotopub: Boštjan Pucelj naslovnica: Kreator* lektorica: Nina Štampobar tajnik uredništva: Boštjan Volk prelom: Hg filmi: Grafika Novo mesto d.o.o. tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik naklada: 1000 izvodov ustanovitelj: Društvo novomeških študentov izdajatelj: Založba Goga, Novo mesto direktor: Gregor Macedoni SPREHODI SE. Naročnina se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega letnika (juhi 2007) Prekinitev naročila je možna s pisnim prekkcem m sicer 10 dni pred koncem naročniškega obdobja (1. julij 2007). Naročniki imajo 10% popust, študentje m dijaki 20%. Naročnina za tujino znaša 35 EUR. z letalsko dostavo 40 EUR Zlom Damir Skenderovič, foto Boštjan Pucelj Pomladniki. Reformisti. Vladajoča politična elita na čelu s predsednikom vlade in z njegovimi ministri, ki so imeli toliko opravka z vsebinsko prenovo in uravnoteženjem slovenske demokratične substance, da niso niti opazili, da se jim skoraj sesula njena forma. Vsak človek ima svojo točko zloma. Vsaka ideologija ima svojo točko zloma. Vsak sistem ima svojo točko zloma. In vsaka država ima svojo točko zloma. Točko, ko pride do konflikta med racionalnim in iracionalnim, med dobrim in zlim. In dobro ne zmaga vedno. Včasih zmaga temna stran in premaga tisto, kar je Lincoln imenoval: boljši angeli naše narave. Slovenska država je z dogodki v Ambrusu dosegla svojo točko in bilo je več kot očitno, da je znorela. Da se je kot institucija zlomila. Formalno in vsebinsko. Še več, zadišalo je po Apokalipsi danes. Po vonju jutranjega napalma in zažganih truplih. Po zmagi. Po zmagi iracionalnega, po terorju večine nad manjšino, po linču, po pijani, prešvicani drhali na robu živčnega zloma, po lovu na čarovnice in hugenote. Po politikih, ki niso imeli pojma, kaj se dogaja, in ki posledično niso imeli pojma, kaj v tem primeru storiti. Zadišalo je po neumnih politikih. In neumni politiki. mt novi poti Slovenska vladajoča politična elita je pripeljala slovensko državo do točke zloma. Do točke konca pravne države in na koncu celo do konca države kot države, kot bi rekel starosta in prvoborec slovenske demokracije France Bučar. V določeni točki in na srečo samo na trenutek je ulica prevzela oblast. Ulica je nadzorovala organe reda in miru. Jim postavljala cestne zapore, jih pregledovala, legitimirala. Štekate. Slovenska država od osamosvojitve naprej ni še nikoli padla tako nizko. Tako globoko ... v murskosoboško blato. In na to stopnjo so jo pripeljali ravno njeni prenovitelji. Pomladniki. Reformisti. Vladajoča politična elita na čelu s predsednikom vlade in z njegovimi ministri, ki so imeli toliko opravka z vsebinsko prenovo in uravnoteženjem slovenske demokratične substance, da niso niti opazili, da se jim skoraj sesula njena forma. Ko so prevzeli oblast, se je njihovo poslanstvo šele začelo. Začeli so graditi pravo slovensko demokracijo. Tista, ki je obstajala do njihovega dejanskega prihoda na oblast, je bila samo formalna demokracija. Demokracija, ki so jo v resnici vodili nekdanji totalitaristi, asimilirani komunisti, rdečkarji, udbovci, forumovci 21 in kar je podobnih duhov kontinuitete. Zato je bila nujno potrebna temeljita prenova, in sicer na vsebinski ravni: čistke v gospodarski eliti, uravnoteženje medijev, reforme sodstva, šolstva in kulture. Treba pa je bilo tudi spremeniti pogled na preteklost, kar je v praksi pomenilo relativizirati partizanščino in reafirmirati domobranstvo. Skratka, proti duhovom kontinuitete se je bilo treba boriti z vsemi mogočimi in nemogočimi sredstvi, z dovoljenimi in s tistimi napol dovoljenimi. Neusmiljeno in pokončno in, nenazadnje, tudi gverilsko. Toda ni šlo vse gladko. Daleč od tega. V bistvu je šlo vse narobe. Recimo mediji. Nikakor se niso hoteli uravnotežiti. Čim so uravnotežili eno medijsko hišo, so iz te hiše prebegnili vsi neodvisni novinarji v kakšno manj uravnoteženo medijsko okolje, ki pa je ravno zaradi svoje neuravnoteženosti postalo še kako zanimivo in kapitalsko rentabilno. Še huje. Nekateri novinarji iz uravnoteženih medijev so se na veliko začeli upirati vladnim pritiskom in začeli delati prispevke za vse možne manj uravnotežene medije. In po pravilu ti prispevki niso bili nič kaj prijazni do prvega in vseh ostalih ministrov v vladi. Situacija je postala tako zapletena in dinamična, da zunanji minister, ki je od nekdaj nagnjen k uravnoteženosti (nekoč levi, danes desni), praktično nima več časa za zunanjo politiko. Poleg člankov, ki jih objavlja v uravnoteženih medijih, mora ves čas objavljati tudi popravke v neuravnoteženih medijih. Torej. Tako imenovane reforme prenoviteljev se sesuvajo same vase. Na vseh ravneh. Namesto reševanja problemov se odpira vedno več novih, stari pa se poglabljajo. Romi, izbrisani, mediji, odnosi s sosedi, sindikati, katastrofalno stanje slovenske policije, ponekod popolnoma nestrokovni ali nesposobni ministri in kadri na ministrstvih, zgrešena oziroma neizpeljana davčna reforma, gnila sociala in splav nekdanjega ministra Drobniča, grožnja stomilijardne proračunske luknje in pa kar je najhuje: dejstvo, da so morda po metodah in mišljenju edina prava kontinuiteta iz prejšnjega sistema ravno tisti in edini, ki jo že ves čas tako glasno preganjajo: tako imenovani prenovitelji. Dogodki v zvezi z Ambrusom so na površino naplavili vse duhove preteklosti in sedanjosti slovenske državotvornosti, vso njeno temno stran. Duhove, ki v resnici niso bili nikoli zaprti v steklenici, ki pa - kot smo videli v določenih pogojih - prav lahko kulminirajo do točke zloma sistema, zloma države in vladavine pijane ulice. Od tu naprej ni več vrnitve. Od tu naprej začne dišati po napalmu in pa po preštevanju trupel. Endlosung Mitja Sadek, foto Boštjan Pucelj Kateri je torej tisti pogoj, ki ga mora neka družina izpolnjevati, da pride na proskripcijsko listo. In to je ravno tisto najhuje, tisto najbolj nizkotno. Najprej sem slišal, da seje nekomu zgodila krivica. Vaščani so morali že dolgo prenašati nasilje ene družine. Orožje, droga, prestopki, celo poskus umora, ki naj bi ga zagrešil njihov gost. Nesprejemljivo, vse obsodbe vredno. Nato sem slišal, da se je tudi nekomu drugemu zgodila krivica. Besna množica je vzela pravico v svoje roke in z maščevalnim pohodom povzročila eksodus cele družine, čeprav so le nekateri njeni člani prestopili zakon. Ravno tako nedopustno. Komu se je torej v resnici zgodila krivica? Rekel bi, da obojim. Samo z eno bistveno razliko. Nekaterim, a gotovo ne vsem krajanom, je omenjena družina gotovo prizadejala krivico. V državi zakonov je pot do popravka krivice znana. To je edino sodna pot. Ja, saj smo opozarjali, pa se nič zgodilo, pravijo krajani. Saj jih razumemo, saj so morali končno nekaj narediti, pravijo drugi. Napaka. V tistem trenutku, ko je začela odločati množica, je ta ne le prestopila zakon, ampak si ga je celo podredila. Množica je po starozaveznem načelu zob za zob in oko za oko seveda nemudoma sprejela sodbo, kajti množici se vedno mudi, pravica pa stopa počasi. Krajani so nam tistega večera, ko so besneli, da ona družina ne pripada naši civilizaciji, hkrati sporočali, da tudi sami ne verjamejo v njena osnovna načela, ko so kot tožniki in sodniki obenem posegli po vzorcih, ki jih je zahodni svet presegel že s starim rimskim pravom. Nemo iudex in sua causa. Nihče ni sodnik v svoji zadevi. Žrtev v zahodnem svetu torej že več kot 2000 let ne sme neposredno pri krivcu iskati svoje pravice, ampak le prek nepristranskega sodnika. Jasno je torej le eno, da so si krajani s tem naredili slabo uslugo. Na eni strani imajo nedokazano krivico, ki naj bi se jim zgodila, na drugi pa nevarni protizakoniti akt ter predvsem moralno škodo, ki so jo zagrešili sami. Edine povsem nedolžne kolateralne žrtve tega konflikta so vendarle otroci in ostali člani družine, ki niso nikoli prestopili zakona. Kateri pogoji morajo biti torej izpolnjeni, da bo v Sloveniji po sodbi ljudskega sodišča neka družina proti volji zapustila svoje ognjišče. Nisem še slišal, da bi pri nas preganjali celo družino, če je bil kakšen njen član zmikavt. Še več, četudi so bili vsi člani družine največji lopovi, se to ni zgodilo. Nisem še slišal, da bi tod preganjali celo družino, če je bil kakšen njen član brezposeln lenuh, ki je raje kot za delo prijel za socialno pomoč. Še več, četudi so bili vsi v družini takšni, se to ni zgodilo. Ravno tako še nisem slišal, da bi tod preganjali celo družino, če se je kakšen njen član vozil brez izpita, streljal z orožjem, koga užalil ali celo udaril ter na svojem zemljišču gradil na črno. Ne, tega pa še res nisem slišal. Kaj nam torej sploh ostane. Kateri je torej tisti pogoj, ki ga mora neka družina izpolnjevati, da pride na proskripcijsko listo. In to je ravno tisto najhuje, tisto najbolj nizkotno. Vse kaže, da so ravno drugačen izvor, drugačna rasa, drugačna kultura tisti ključni pogoj, ki te lahko požene iz lastne hiše. Kako bi bilo sicer moč drugače kot na rasni podlagi, tem edinem skupnem izvirnem grehu, razložiti, da se je krivda prevalila na vso družino in ne le na posameznike. Dejstvo je, da je na Dolenjskem to, kar dojemamo za drugačno, skorajda identično s ciganskim. Kot najbolj kranjski del kranjske je Dolenjska vedno potrebovala nekoga “drugačnega”, da bi z njim laže vzpostavila svojo lastno identiteto. Dolenjci očitno prav noro potrebujemo Cigane, kajti sicer bi sami padli v krizo identitete. Zato jim ali zavestno ali povsem nezavedno branimo, da bi oni postali mi. Dolenjska bit torej stoji in pade - s Cigani. To mojo strašljivo bojazen potrjuje več stvari. Najprej je tu dolga tradicija medsebojnega nezaupanja: “Zadnji čas je, da se oblast spravi na noge, kajti prebivalstvo dolenjskega podeželja je zelo vznemirjeno, možje po vaseh čujejo vse noči in bolj plašni si sploh ne upajo zaspati. Strah pred cigani, ki se potikajo po dolenjskih goščah in so oboroženi, je gromozanski, zato so proticiganski ukrepi več kot samo nujni.” Znano? Bi rekel, samo da to ni Delo letnik 2006, ampak Slovenec letnik 1899! In kakšni so bili ti proticiganski ukrepi? Pravzaprav je bil le eden, vendar je ta pravi pravcati deja vu. Novomeško okrajno glavarstvo je istega leta županom ukazalo, naj po vaseh organizirajo posebne nočne (beri: vaške) straže. Kako zelo ukoreninjen je gnev proti Ciganom, se je v Rudolfovem morda najsilovitejše manifestiralo takrat, ko so na smrt na vešalih obsodili Cigana Simona Helda, zviteža in morilca, ki so mu med drugim očitali, da nima navadnih podplatov, ampak spodaj kosmato kožo, da se sled ne pozna in se ne sliši dobro. Usmrčen je bil v Novem mestu leta 1899. Za tradicijo pridejo na vrsto že zgoraj nakazana dvojna merila. Slovenec s socialno podporo je revež, Cigan izkoriščevalec, Slovenec z orožjem pod domačim vzglavnikom je varuh reda, Cigan mu je največja grožnja. Naposled je tu še vrsta ponarodelih stereotipov o marljivosti klenih Slovencev in lenobi Ciganov, kakršne v svoji divji politični ježi rad zajaha marsikateri nacionalistični populist. Ne vem, ali je to naključje, ampak ravno v naši državi, ki je bila v drugi svetovni vojni očitna žrtev nacizma in bi morala biti na te stvari še posebej občutljiva, je neki plemeniti poslanec januarja 2005 v parlamentu predlagal zakon z naslovom Trajna rešitev ciganskega vprašanja. In ko je njegovega očitno ne preveč razgledanega strankarskega kolega v razpravi doletelo nepričakovano vprašanje, ali je že kdaj slišal za besedo Endlosung (dokončna rešitev), je ta zmogel le odgovor, da ne zna nemško. Lahko bi vedel, da zgodovina človeštva ne pozna bolj krvave besede kot je Endlosung, ki simbolizira 6 milijonov usmrčenih Judov. Prav tipično za slovenske nacionaliste - igrajo se z ognjem, pa še besede za ogenj ne poznajo. Kaj šele, da bi morda spoznali, da strpnost človeku ni prirojena, ampak da se je treba strpnosti priučiti. |d|u|h|m|e|s|t|a| Novo mesto, kar med drugim nakazuje že samo ime mesta, rabi neke nove stvari, drugače se bo začelo sesuvati samo vase. Damir Skenderovič, foto Gregor Bernard Da je Iztok Kovačič kreativec, oblikovalec in arhitekt ni nobenega dvoma. To med drugim dokazujejo tudi njegovi strokovni članki, uvrstitve na natečajih, razstave, projekti s področja notranje opreme in področja arhitekture, prototipi in pa vsa njegova udejstvovanja na področjih oblikovanja in grafičnega oblikovanja, interneta in multimedijev. Kdor ga vsaj površno pozna, tudi ve, da vse stvari, ki jih počne, počne perfekcionistično, s surovo natančnostjo in z usklajenostjo super zmogljivega računalnika. Do milimetra in do sekunde natančno. Ko dobi idejo, jo mora izpeljati. Čim prej, po možnosti takoj. Ideje ne izpusti do trenutka, dokler je ne uresniči, dokler ideja ne zasije v vsej svoji materialni manifestaciji. Pa najsi gre za mednarodni projekt ali pa strip lokalnega značaja. Vedno gre od začetka do konca, po možnosti brez premora, po potrebi do zadnjega diha. Zanj je dan prekratek. Čas ni njegov zaveznik. Ker je človek, mora tudi spati. Na srečo določene kreativne rešitve prihajajo tudi v sanjah. Zato ne preseneča, da si je za doktorsko disertacijo izbral ravno raziskovanje fizične pojavnosti računalnika v bivalnem okolju. Nasploh ga zanimajo prav vse možnosti uporabe računalnika, da interneta niti ne omenjamo. V disertaciji si se ukvarjal z fizično pojavnostjo računalnika v bivalnem okolju. Lahko razložiš, za kaj gre? V bistvu gre za to, kako je računalnik spremenil arhitekturni svet. Ali natančneje, kako se je pojavnost računalnika odrazila v arhitekturi. Prej so raziskovali, kaj se je s pojavom računalnikov dogajalo v znanosti, medicini, biologiji, avtomobilizmu ... V arhitekturi pa se leta 1999, ko sem jaz postal mladi raziskovalec, s tem ni še nihče ukvarjal. Takrat je bila to več ali manj nova tema, ki pa je odpirala tudi ogromno novih ravni, zato sem se na neki točki moral odločiti, katerega izmed njih bom raziskoval do konca. In si se odločil? Predstavljaš si, kako danes hiša že funkcionira. Obstajajo neki inteligentni sistemi. Prek sms lahko prižgeš gretje itn. Na tej stopnji v hiši obstaja računalnik, ki sprejema ukaze in jih izvaja. Tisto, kar zanima mene, je naslednja stopnja razvoja. Ne več računalnik v hiši, ampak kako hiša dejansko postane računalnik. Ko vstopiš v tako stanovanje, hišo, ta na podlagi tvojega razpoloženja odgovori z optimalno prilagojenimi bivanjskimi razmerami: višino temperature, moč in vrsta svetlobe, glasba, ugasnjen ali prižgan televizor, osebni računalnik itn. Gre za prostor, ki deluje kot visoko senzibilen organizem, prepreden z mrežo čipov, senzorjev, ki so povsod; ne samo v škatli, ki ji danes rečemo računalnik, ampak tudi v vseh površinah in objektih hiše - pa najsi gre za jedilno mizo ali straniščno školjko -ki skrbijo za uravnavanje pogojev bivanjskega okolja brez aktivne udeležbe uporabnika oziroma človeka, ki v takem prostoru biva in deluje. Kako bi takšna hiša na praktični ravni sploh funkcionirala? Je danes tehnologija že dovolj razvita za uresničitev takšnih projektov? Človek stalno oddaja signale v okolje prek temperature, vonja ... To se da meriti in to so parametri, ki so dovolj zanesljivi, da bi na njihovi podlagi računalnik lahko procesiral in ustvarjal želeno bivanjsko okolje. Seveda tu govorimo o super računalnikih, ki pa glede na dosedanji razvoj niso več stvar neke daljne prihodnosti. Konec koncev si pred nekaj leti ni nihče znal predstavljati tako široke uporabe interneta. Danes si več ne znamo predstavljati življenja brez njega. Prihodnost je stvar predstavljanja in vizije in arhitekti so del tega procesa. Oblikovanje prostora, združeno z moderno tehnologijo, pomeni ravno to. Se- veda pa ne gre prezreti tudi dejstva, da nekatere »nove stvari« ostanejo samo na ravni prototipov. Veliko vizij najdemo tudi v znanstveno fantastičnih literaturi, filmih. Če vzamemo za primer Zvezdne steze, ki so že pred dvajsetimi, tridesetimi leti nakazovale uporabo recimo dlančnikov, mobitelov, »hologramov«, stvari, ki ji takrat še ni bilo in so danes normalni sestavni del življenja. Ja, nekdo se je tega spomnil. Potrebno je bilo te stvari samo še narediti. Toda najprej je vizija in filmi so zagotovo tisti, ki na neki način pripomorejo k uresničevanju fantazije v realnost. Ravno pred kratkim sem bral članek o stvareh, ki so se prvič pojavile v filmu in so kasneje postale čisto običajen del naše kulture. Ko smo že omenili »holograme« - je to tudi eno od področij uporabe računalnika ali po tvoje pojavnosti računalnika v arhitekturi, ki te je zanimala v procesu raziskovanja? Ena od stvari, ki se pojavlja v zvezi z računalnikom v arhitekturi je tudi prezentacija. Recimo popolnost izkušnje, ko naročniku pokažeš, kaj bo dobil, kot je maketa v merilu ena proti ena, skozi katero bi se lahko dejansko sprehodil. Ta stvar že obstaja in se ji reče CAVE. Zaenkrat je to še zelo draga virtualna tehnologija, vendar se v nekaterih panogah, kot so avtomobilizem in medicina, že na veliko uporablja, čedalje bolj pa se uveljavlja tudi v arhitekturi. To je spet nekaj novega, kar je s sabo prinesla revolucija uporabe računalnika. Poleg tega pa tehnologija omogoča tudi simulacijo, recimo prikaz vpetosti določenega objekta v okolje, kar nam posledično prinaša lažja in učinkovitejša premagovanja določenih arhitekturnih težav in izzivov. Tvoje delo kljub virtualnemu in fantazijskemu raziskovanju v veliki meri ostaja realno, običajno arhitekturno. Interierji, hiše ... Zanimivo mi je delati tako hiše kot inte-rierje. Pri interierjih prej prideš do končne realizacije, hitreje se odvije ta proces, mogoče tudi zaradi tega, ker je vpletenih manj faktorjev. Pri hišah od načrta do izvedbe in z vsemi vmesnimi spremembami mine veliko več časa. Vendar mi je všeč oboje: tako oblikovanje in urejanje notranje opreme kot projektiranje hiš. Se ti zdi, da se ljudje v Sloveniji čedalje bolj odločajo za sodobno arhitekturo oziroma za sodobne arhitekturne pristope oblikovanja bivanjskega prostora? Da ne gre več samo za »cegel« in beton, za estetsko nemogoče »tipske« rešitve in pa za prevelike, neekonomične gradnje, po možnosti brez fasade, ki so očitno ponekod še danes velik trend... Zdi se mi, da se danes ljudje le več odločajo za arhitekta in s tem za sodoben način gradnje. Včasih je bilo mogoče pomembneje vlagati v avto, ne pa v kvaliteto bivanja. Poleg tega je bilo veliko samogra-diteljstva, ponavadi po tipskih projektih, ki so jih ljudje tako ali tako stalno spreminjali in se je redno dogajalo, da je potem dnevna soba končala na severni, najmanj kvalitetni strani za bivanje; le zato, ker je ata pač čutil, daje tako bolje. Potem je prihajalo do zmanjševanja in drobljenja bivalnega prostora, zaradi neštetih predelnih sten in neštetih malih nefunkcionalnih sobic, namenjenim potomcem in potomcem potomcev. Poleg tega vsaka lokacija zaradi svoje specifičnosti in značilnosti zahteva svoje rešitve. In to je problem tipskih projektov. Zdi se mi, da imajo mlajše generacije več razumevanja za te stvari in da so se naučile na primeru svojih staršev. Tako je tudi gradenj nepotrebno velikih in energetsko porabnih hiš s stolpiči in prizidki čedalje manj. Zdi se mi, da so ljudje čedalje bolj razgledani in osveščeni. Danes so velik trend energetsko varčne in okolju prijazne hiše, ki niso tudi nujno dražje od navadnih hiš. Ljudje hočejo boljšo kvaliteto bivanja, dobro lokacijo in varčnost. To pa jim načini sodobne gradnje v kombinaciji z dobrim arhitektom tudi omogočajo. Kakšno je tvoje mnenje o novem objektu, ki naj bi se gradil na mestu »nove občine« na Novem trgu? Porajajo se bojazni, da bi lahko višina novega objekta skazila celostno podobo mesta, se pravi, pogled na griček s kapiteljsko cerkvijo. Nisem vnaprej proti nečemu, za kar nihče ne ve, kako bo videti. Višina je problem, ker gre za lokacijo, ki po svoji umeščenosti še vedno pripada staremu jedru. Idealno bi bilo z neko animacijo preveriti, kako bi cela stvar izpadla v realnosti in ali je višina novega objekta res tako problematična. Je pa res, da Novo mesto, kar med drugim nakazuje že samo ime mesta, rabi neke nove stvari, drugače se bo začelo sesuvati samo vase. Poleg tega ni nujno, da bo izmed natečajnih predlogov izbran ravno tisti, ki bo šel pretirano v višino. Kaj pa če si bo naročnik zaželel visoko stavbo in verjetno si jo tudi bo, saj večja višina ponavadi pomeni tudi večjo kvadraturo? To je res. To je lahko problem. Lahko nastane začaran krog. Naročnik si vedno želi čim več, čim boljše in je na podlagi tega pripravljen tudi vložiti denar. V vsakem primeru je potrebno najti neki kompromis med stroko, kapitalom in javnostjo. Se pa tu postavlja tudi vprašanje, kdaj nekaj mestu koristi in kdaj ne. Če bo ta objekt dal mestu neko novo kvaliteto, potem je to vsekakor dobro. Poleg tega ljudje načeloma ukrepajo takrat, ko se jim nekaj ne zdi v redu. Konec koncev je tudi Društvo arhitektov Dolenjske neka ustanova, ki se trudi popravljati stvari, ki niso v skladu s stroko. Recimo v primeru univerzitetnega naselja, ko je bila zavrnjena zamisel, da bi se na tej lokaciji gradil podjetniški center. Se ti zdi, da bi lahko univerzitetno naselje in pa mladinski hotel Situla dala mestu neko novo vsebino? To so stvari, ki sicer niso arhitekturno vpijajoče, ki so zadržane, ampak vseeno pomenijo ogromen prispevek mestu. Mestnega jedra recimo ne more revitalizirati arhitektura, ampak vsebine in dejavnosti, ki se dogajajo v njem. Tu so velik korak naredili galerija Simulaker z obnovo stare konjušnice pa dejavnosti v Knjigarni Goga in nenazadnje bi tu izpostavil še obnovitev Rotovža. To pomeni za glavni trg blazen napredek, ki s sabo prinese neko specifično vzdušje. Prihode delegacij, različni dogodki, občasne zapore prometa na Glavnem trgu, več ljudi. To so drobne stvari, ki pa lahko za sabo prinesejo velike spremembe. Moramo se zavedati, da je naše mesto v vseh pogledih majhno in vendarle se v njem dogaja precej stvari. Z univerzitetnim naseljem, mladinskim hotelom Situlo in podobnimi projekti bo prišlo tudi do večjega pretoka ljudi v mestu, kar spet odpira nove možnosti za razvoj mesta kot centra regije. Poleg arhitekture se ukvarjaš tudi z oblikovanjem, recimo Parkovih naslovnic, risanjem, ilustracijo, stripi. Je med temi področji tvojega delovanja kakšna razlika v pristopu in načinu dela? Ni bistvene razlike. Na začetku gre vedno za neko idejo, pa najsi gre za arhitekturo ali oblikovanje notranjih prostorov, naslovnice, kar koli. Gre za osnovno, kreativno idejo, ki se porodi v tebi in ki jo potem hočeš spraviti ven iz sebe oziroma jo na takšen ali drugačen način kreirati, uresničiti. Tu se vedno spomnim na znamenitega arhitekta in oblikovalca Franka 0. Gehryja, ki mu je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v njegovem studiu vedno ostajal odpadni karton od maket. Začel je razmišljati, kako bi se ta karton dalo koristno uporabiti. Na končuje ustvaril stol iz kartona. To so stvari, ki te navdihujejo in ki te ženejo, da tudi sam daješ nekaj ven iz sebe, da nekaj nastane, da te nekaj potem, ko je nastalo, navdušuje. V letu 2002 in 2004 so bile naslovnice Parka kot projekt celostne grafične podobe razstavljene na Bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani. To je kar veliko priznanje. Mislim, da je v redu, če se tam pojaviš s svojim projektom. 0 tem, kdo bo v tem prostoru razstavljal, odloča strokovna domača in tuja žirija, in to pomeni priznanje in zadovoljstvo. Poleg tega je pomembno, da se dobre stvari predstavljajo tudi širšemu krogu občinstva, kar takšen dogodek s svojo obiskanostjo in pa medijsko odzivnostjo tudi omogoča. Gre pa tudi za neke vrste reklamo in priznanje, da si se s svojim delom definiral v času in prostoru, v tem primeru s Parkovimi naslovnicami. Odziv na članek: Damir Skenderovič: Rosana Hribar, plesalka sodobnega plesa, Park, 19. oktober 2006, str. 10-11 Nisem Hrovatin in nimam trimesečnih kurzov Zahtevam, da v skladu z določbami Zakona o medijih (Zmed, UL RS, št. 60.2536/ 2006), ki se nanašajo na Pravico do popravka objavljenega obvestila, objavite naslednji popravek. Popravek se nanaša na članek »Rosana Hribar, plesalka sodobnega plesa« avtorja Damira Skenderoviča, objavljenem v Parku, dne 19.10.2006, na strani 10. V pogovoru, objavljenem pod naslovom »Rosana Hribar, plesalka sodobnega plesa« Rosana Hribar izjavi sledeče: »Gre za neko intelektualno srenjo, večina jih je naredila trimesečni kurz pri Emilu Hrovatinu, ljubljanskemu teoretiku in režiserju.« Spodaj podpisani Emil Hrvatin (in ne »Hrovatin«) izjavljam, da nikoli nisem imel nikakršen »trimesečni kurz« in da ga, posledično, nihče pri meni ni mogel narediti. Hribarjeva ima mogoče v mislih Seminar sodobnih scenskih umetnosti, ki ga že šesto leto izvaja Maska v sodelovanju s Cankarjevim domom in drugimi partnerji. Gre za celoletni izobraževalni program, ki ga vodi dr. Bojana Kunst (avtorica knjig Nemogoče telo in Nevarne povezave, dramaturška sodelavka v številnih umetniških projektih) in ki je sestavljen iz predavanj, seminarskega dela in delavnic. V dosedanjih petih letih so predavatelji v Seminarju bili avtorji in strokovnjaki s področja teorije in umetniške prakse. Naj navedem samo nekatere tuje profesorje in avtorje vplivnih knjig: Hans-Thies Leh-mann (Nemčija, avtor knjige Postdramsko gledališče), Amelia Jones (Anglija, BodyArt. Uprizarjanje subjekta), Alexei Monroe (Anglija, Pluralni monolit), Jon McKenzie (ZDA, Perform or Else), Bonnie Marranca (ZDA, Theatre of Images), Gerald Siegmund (Švica, več knjig o sodobnem plesu), Ramsay Burt (Anglija, avtor knjig Male Dancer in Alien Bodies), Boris Groys (Rusija, Nemčija, Celostna umetnina Stalin), Inke Arns (Nemčija, Avantgarda v vzvratnem ogledalu), Alenka Zupančič (Poetika. Druga Knjiga), Marina Gržinič (V vrsti za virtualni kruh), Miško Šuvakovič, (Srbija, Anatomija angelov), Luk Van den Dries (Belgija, Corpus Jan Fabre), Maaike Bleeker (Nizozemska, The Locus ofLooking: Dissecting I/isuality in the Theatre), Valentina Valentini (Italija, Dopo il teatro moderno)... Poleg njih so predavali in delavnice vodili umetniki, med njimi Xavier Le Roy, Marten Spanberg, Marko Peljhan, Lisa Nelson, Igor Štromajer, kustosi Jurij Krpan, Eda Čufer, Igor Zabel, Nataša Petrešin, Dorothea Von Hantelmann ter dramaturginji, ki sodelujejo s svetovno znanimi koreografi - Bojana Cvejič (Xavier Le Roy) in Myriam van Imschoot (Meg Stuart, Benoit Lachambre)... V šolskem letu 2006-07, ki se je začelo 13. novembra in se zaključi maja 2007, bodo predavali in delavnice vodili: Apolonija Šušteršič, umetnica in profesorica na Kraljevi akademiji v Stockholmu; Bojana Kunst, raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, avtorica knjige Nevarne povezave (2004) in sourednica zbornika Sodobne scenske umetnosti (2006); Boyan Manchev, gledališki teoretik in profesor na Novi Bolgarski univerzi v Sofiji in LEcole des hautes etudes en Sciences sociales, Pariz: Igor Štromajer, intermedijski umetnik, virtualna baza Intima; inke Arns, direktorica in umetniška voditeljica Hart-ware MedienKunstVereins v Dortmundu; Maaike Bleeker, dramaturginja in profesorica na Univerzi v Utrechtu; Maja Breznik, zasebna raziskovalka, raziskovalna sodelavka Mirovnega inštituta in docentka kulturne zgodovine; Mark Franko, plesalec in koreograf iz ZDA profesor na Tisch School of the Art, University of NewYork; Marko Peljhan, intermedijski umetnik in redni profesor na Univerzi v Kaliforniji, Santa Barbara Ramsay Burt, teoretik sodobnega plesa in profesor na De Monfort University, Leice-ster; Clementine Deliss, raziskovalka, umetnica, svobodna kustosinja, urednica založbe Metronom Press in serije publikacij Metronom. Poleg navedenega smo v lanskem šolskem letu organizirali dve delavnici v sodelovanju z izobraževalnim programom Agon (vodila sta jih Kattrin Deufert in Thomas Plischke /Nemčija/ ter Lisa Nelson /ZDA/), ki je namenjen plesalcem sodobnega plesa ter še delavnico, ki jo je vodil Mike Hentz v sodelovanjem s SCCA. Maska je v lanskem letu začela s posebnim programom Coaching kot orodje praktične dramaturgije, ki je namenjen vsem avtorjem in skupinam, ki si želijo ustvarjalnega, dinamičnega in kritičnega pogovora o umetniških procesih in odločitvah. Namen projekta je sprožiti dialog o procesu nastajanja predstave avtorjev in ustvarjalcev, ki pripravljajo ali razvijajo svoja dela, ali pa si želijo kritično reflektirati svoje dosedanje delo. Tako kot katerikoli posameznik ali posameznica je tudi Rosana Hribar vabljena, da se udeleži izobraževalnih programov, ki jih organizira Maska. Emil Hrvatin direktor zavoda Maska |d|o|l|e|n| j|s|k|a| APT - Teater z bombami tekst in foto Rasto Božič Dobra dva meseca po seji novomeškega občinskega sveta, na kateri so Gledališče Novo mesto preimenovali v Anton Podbevšek Teater in direktorja Matjaža Bergerja potrdili kot ravnatelja, ter šestnajst dni pred prvo premiero sta v avli skoraj prenovljenega nekdanjega Doma kulture Matjaž Berger in Miran Mohar iz umetniškega kolektiva IRVVIN predstavila umetniške in vsebinske motive za preimenovanje gledališča ter njegovo celostno podobo. Uradni znak Anton Podbevšek Teatra bo fotografska podoba porcelanaste replike ročne granate. Izdelana iz krhkega belega nizozemskega porcelana in okrašena s tradicionalnim vzorcem je bomba simboličen opomin, oznaka zasnove gledališča in počastitev Antona Podbevška (1898 - 1981), Novomeščana, pesnika in futurista, avtorja pesniške zbirke Človek z bombami. »Otvarjamo znak, ki bo, upam, za vedno,« je dejal Berger. Zaradi povezav z gibanjem nove slovenske umetnosti (NSK) in umetniškim kolektivom IRVVIN je vztrajal pri tem, kdo naj izdela celostno podobo gledališča. »Lahko jo naredi nekdo, ki neskončno kreira in ljubi umetnost. To je verjetno tretji poljub avantgarde v Novem mestu. Kot vemo, leta 1920 je Novo mesto lokacija, locus, prve slovenske umetniške avantgarde. Njen frontman je bil Anton Podbevšek. Zato se mi zdi, da je potrebno neko boromejsko vozlišče, kjer se dobro, resnično in etično, etika, ontologija in estetika, spojijo v eno entiteto.« Zaščitni znak APT so oblikovali Darko Pokoren, Roman Uranjek in Miran Mohar. »Znak je sam po sebi umetnina. To je osem let staro delo ameriškega umetnika Charlesa Craftta iz Seatla. Že kar nekaj časa smo v kontaktu z njim. Dobili smo njegovo dovoljenje. Motiv bombe se delno nanaša na pesniško zbirko Antona Podbevška. Sam znak ni historičen. To je bomba in ni bomba. Izgleda kot granata, po drugi strani je poslikana s cvetnimi motivi, v sebi nosi paradoks. Sam pojem bomba v slovenskem slengu pomeni tudi kakovostno oznako, da je nekaj čista bomba. Izraz se uporablja v umetnosti, v modi.« »S tem znakom smo se tudi izognili direktni ideološki oznaki. Bomba je narejena iz porcelana. Ali ni zanimivo, da je predmet, ki naj bi uničeval svet okoli sebe, narejen iz tako ranljivega materiala, ki se sam prej razbije, kot kaj uniči poleg sebe. To se nam je zdelo zelo pomembno. Rdeča barva (okrasa, op. R. B.) asociira na formo srca. Uporabljena je v tem smislu pa tudi kot signalna barva. Berthold Brecht pravi, knjiga je orožje. Vzemi jo v roke! Mi pa to obrnemo in rečemo, naša bomba simbolizira gledališče. Je orožje duha, ki naj kritično in ostro poseže v našo stvarnost,« je pojasnil Mohar. Motiv bombe bodo natisnili na vse dokumente teatra, potiskali majice itn. Znak bo visel na pročelju in stranski fasadi, viden naj bi bil z različnih koncev mesta. Gledališče že po notranji podobi prinaša vrsto novosti in izvirnih rešitev. Oder teatra bo na mestu nekdanjega parterja. Na starem odru bo nameščena tribuna, po potrebi ju bodo menjali. Avtor notranje zasnove je novomeški arhitekt Borut Simič. »Nahajamo se tukaj, kjer se nahajamo,« pravi Berger. »Če greste na moj balkon, je na levi religija, na desno je mestna hiša - ideologija. Mi se nahajamo v hiši umetnosti, zato lahko debatiramo svobodno. Ko smo se pogovarjali o imenu teatra, je bilo bistveno, da se vse kulturne institucije v mestu imenujejo po določenih ljudeh. Ugotovili smo, da je Anton Podbevšek, razen da ima ulico, v kateri je Komunala, popolna tabula rasa. Človek, brezprizivno prvi avantgardist Slovenije, vsaj po kronologiji, ni nikjer prisoten. Po drugi strani ima vsako gledališče svojo kratico. Tako imamo sedaj Anton Podbevšek Teater in kratico APT, ki v angleščini pomeni; zmožen, sposoben, primeren, prikladen, vešč, spreten. Skratka, imamo odlično poslanico za to, da vse poti pripeljejo do Rima.« Glede vsebine teatra Berger napoveduje »vizualni inštitut, kjer je gledališče osrednja forma. Vezan je še na fotogalerijo in akademijo, ki je v tem trenutku v teku. Predavamo Matej Recer, Pavle Ravnohrib, Mare Mlačnik, Jure Novak in jaz. Poleg je še Kino Krka, ki bo skušal vzpostaviti kultne filme in interdisciplinarne intervencije. Pri gledališču gre za sodobno formo, ki bo skušala uporabiti vse zvrsti. Namenjeno bo vsem, ki gledališki jezik priznavajo za eno od oblik umetnosti. To bo glasbeno, plesno, dramsko, post dramsko in otroško gledališče. Skušali bomo izrabiti čim več ugodnih novomeških lokacij.« Prvi premieri Brechtovega dela Galileo Galilei v režiji Matjaža Bergerja bosta 21. in 22. decembra. Druga premiera, 26. januarja, bo prinesla APT in Fičo balet - plesno gledališko zgodbo - Sun city. 22. decembra bodo v okviru teatra odprli tudi fotogalerijo, ki ima za seboj že nekaj zgodovine. V čelnem krilu Doma kulture je v sedemdesetih letih delovala galerija novomeškega Foto kluba. Ta je konec sedemdesetih z galerijo dosegel vrhunec, nakar je njegova dejavnost zamrla. V drugi polovici osemdesetih se je na pobudo Danijela Brezovarja zbrala skupina, ki je želela obuditi delovanje. Novomeški fotografi, najvidnejši med njimi Bojan Radovič, so z njo dosegli zavidljiv nivo. Pravzaprav je bila poleg Happy New Art Gallery v Beogradu edina fotogalerija v takratni Jugoslaviji. Skozi galerijo so šli vsi pomembni jugoslovanski avtorji in številni tuji fotografi. Ko je prišla do faze, ko bi morala biti institucionalizirana, se je konec osemdesetih vse končalo. Sedaj jo vnovič obujajo in spet sta pri podvigu Danijel Brezovar in Bojan Radovič. »Prvo razstavo bo pripravila skupina IRVVIN. To bo N.S.K. Garda, ki je ustvarjena simbolično v smislu avantgarde, stražila bo projekt teatra. Slučajno gre tudi simboličen dan, 22. december, bivši praznik JLA,« je povedal Radovič, umetniški vodja galerije. Dokler se prva faza gledališča ne ustali, bodo pri projektih sodelovali gostujoči igralci. Glede težav z usklajevanjem prostih terminov igralcev Berger meni, da ne bo zapletov. »V tej fazi gre za edini možen način. Kasneje bomo raziskali, do kje je možno ansambel stabilizirati. Pri projektu Galileo Galilei je večina mladih igralcev. Moja želja je, da bi bilo Novo mesto tudi prvo mesto, kjer lahko mladi igralci polnokrvno artikulirajo svoj gledališki izraz.« Trenutno APT financira Mestna občina Novo mesto, za nakup lučnega parka, zvočne opreme in za del programa je prispevala tudi Krka. »Gre za kreacijo iz nič. Hiša je bila v katastrofalnem stanju. Če ne bi bilo donacije Krke, bi verjetno morali igrati pod svečami in z megafoni. Bi pa izvedli tudi to. Tudi to je ena izmed opcij, le gledališki jezik bi bil malce drugačen,« je bil odločen Matjaž Berger, ki je optimističen tudi glede obiska. APT je ustanovil tudi Akademijo, ki že vzgaja prvih štirinajst srednješolcev in jih uči kulture gledališča. Galilei 21. decembra pristaja v NM Premieri Brechtovega Galilea Galileia v režiji Matjaža Bergerja bosta 21. in 22. decembra. Berger se s tem besedilom kot režiser srečuje drugič. Prvič ga je v čitalnici NUK-a v Ljubljani uprizoril pred desetletjem. Pravi, da se je v času po tej uprizoritvi njegov pogled na Galilea zelo spremenil, medtem izdane razprave tudi drugače osvetljujejo galilejevski problem. Zdi se mu, da je nastopil čas krize identitete intelektualca. Spremenil se je njegov odnos do svobode izražanja. Mnogi razumniki so se pripravljeni prodati. Lastnih stališč več ne izražajo, ampak ji celo cenzurirajo. »Galileo se mi danes zdi vrhunska fabula za izražanje tega problema, ki ga pred desetimi leti nisem tako živo občutil. Zdaj besedilo raziskujem in zdi se mi prav, da rojstvo gledališča pospremimo z angažirano vsebino, toliko bolj, ker je letos tudi petdesetletnica Brechtove smrti.« Igrali bodo: Pavle Ravnohrib, Katarina Stegnar, Mateja Rebolj, Alenka Avbar, Miha Brajnik, Gašper Jami, Igor Štamulak. Rok Kunaver, Uroš Potočnik in Dejan Pevčevič. Ostali nastopajoči in sodelavci: Irena Vebuah Tiran - mezzosopran, Leticia Slapnik Yebuah - vibrafon, Jure Novak - dramaturgija, casting in asistenca režije, Peter Penko - glasba, Alan Hranitelj - kostumografija. Vlado G. Repnik - scenografija, Gregor Luštek -koreografija, Tatjana Stanič - lektoriranje, Jaka Šimenc - luč, Simon Žižek - zvok, Luka Mirjan Simšič - maska, Miran Šušteršič - tehnično svetovanje. Ob potrditvi mandata novega župana Alojz Muhič: Čaka nas težko delo (širitve koalicije ne bo) Prvo fotografiranje nove občinske oblasti, župana ter novih občinskih svetnic in svetnikov. V predstavitvenem govoru občinskemu svetu je župan MO Novo mesto Alojz Muhič napovedal, da bo štiriletni mandat zaznamovan z investicijami, s preureditvijo javnih zavodov in podjetij ter trdim delom na področju pridobivanja zunanjih virov financiranja. Napovedal je tudi, da ne bo širil dosedanje koalicije in da pri odločitvah pričakuje sodelovanje vseh list občinskega sveta. Prve poteze novega župana bodo sicer namenjene reševanju problema obnove vrtcev, težav v zdravstvenem domu in avtobusne postaje. Prav tako je pojasnil, da bo veliko skrb namenil mestnemu jedru. In še obljubil, da „nobena ulica v tem mandatu ne bo ostala neprekopana", skratka da bodo ta mandat zaznamovale investicije v infrastrukturo. Ponovil je stališče, da ne želijo širiti koalicije, ampak da pričakujejo, da bodo programe, ki vodijo v prihodnost in razvoj, podprli vsi občinski svetniki, ki jim ni vseeno za novomeško občino. Koalicija, ki je Muhiča podpirala pri kandidaturi (ZzD, SD, SDS in DeSUS) sicer v občinskem svetu nima potrebne večine, ampak le 12 od 30 svetnikov. Na vprašanje Parka, na čem temelji pričakovanje, da bodo svetniške skupine podpirale predloge župana, s katerim niso v formali zvezi, Muhič odgovarja: »Želel bi, da bodo vsi razmišljali o skupnih ciljih, o napredku in razvoju mestne občine. Ne vem, kdo izmed 30 svetnikov je lahko proti razvoju. Če pa je proti temu, naj to pokaže." „V kolikor se glede česa ne bomo strinjali, se bomo usklajevali. Obstajajo dobri zgledi, na primer Celje, kjer stvari potekajo brez formalnih koalicij." In kdo bo poslej prevzel direktorsko mesto v občinski upravi? „Že v ponedeljek bom skušal objaviti interni razpis. Vodstveni delavci morajo ponuditi odstop in vsi imajo tudi možnost prijaviti se." Na vprašanje, ali še nima svojega kandidata, župan odgovarja: »Pogovarjam se z različni ljudmi in glede tega je še vse možno." Novi župan je pozval vse liste v občinskem svetu, da do 20. decembra podajo predloge za kadrovsko komisijo občinskega sveta. Poleg tega je občinske svetnike seznanil, da bo število občinskih komisij povečal, pri čemer je posebej omenil ustanovitev odbora za romsko problematiko. Naslednja seja občinskega sveta bo sicer takoj po novem letu, še v januarju ji bo sledila tudi "nadaljevalna seja”, na kateri bodo konstituirali delovna telesa občinskega sveta in začeli razpravo o proračunu za leto 2007. (Tekst in foto Uroš Lubej) LDS, AS: Pomisleki ob prvi seji LDS in AS sta na prvi seji občinskega sveta izrazila pomisleke glede sklica, vodenja in poteka prve seje občinskega sveta. Predsednik LDS Tomaž Levičar je opozoril, da na prvi seji ni bila imenovana komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, kot nalaga 12. člen poslovnika. Alojz Muhič je odgovoril, da je že pozval svetniške skupine, naj mu do 20. decembra pošljejo predloge za članstvo delovnih teles. Cirila Surina Zajec (ZzD) pa je poudarila, da poslovnik ne nalaga imenovanja kadrovske komisije na konstitutivni seji, ampak zgolj to, da je izvolitev te komisije prvo dejanje občinskega sveta. (Povezava na poslovnik občinskega sveta.) Franci Kek (AS) je opozoril, da sklicatelj seje (torej nekdanji župan) ni upošteval niti 8. člena poslovnika, ki nalaga županu, da pred konstitutivno sejo skliče nosilce kandidatnih list, s katerih so bili izvoljeni svetniki. Vodja svetniške skupine LDS Tomaž Levičar je na seji prav tako izrazil pomislek glede konflikta interesov novih podžupanov: Rafko Križman (ZzD) in Igor Perhaj (SD) namreč poleg nove podžupanske funkcije opravljata tudi službi direktorjev javnih zavodov Agencije za šport oziroma Gasilko reševalnega centra. Svetnik Levičar je posebej predlagal županu, da preveri zakonitost imenovanja direktorja Agencije za šport Rafka Križmana na mesto podžupana, pristojnega za družbene dejavnosti. Zakon o preprečevanju korupcije sicer ne onemogoča direktorjem javnih zavodov, javnih podjetij ipd. imenovanja na mesto podžupanov, a v odvisnosti od pooblastil. Za nepoklicnega podžupana namreč velja prepoved zastopanja v javnih zavodih, če je podžupan pooblaščen za nadzor nad navedenim javnim zavodom, kar je po mnenju Levičarja očitno problem v primeru podžupana Rafka Križmana, ki je direktor občinskega javnega zavoda Agencija za šport in ima je hkrati kot podžupan zadolžen za področje družbenih dejavnosti. Alojz Muhič je odgovoril, da bo do naslednje seje predstavil natančne dolžnosti in odgovornosti novih podžupanov. Janez Pezelj (LDS) je opozoril, da seja občinskega sveta poteka v stavbi Rotovža, ki še vedno nima uporabnega dovoljenja. Tomaž Levičar je poudaril, “da morajo biti občina, še posebej pa župan in občinski svet skrbniki zakonitosti dela v občini in vzgled vsem ostalim. V nasprotnem primeru gre za grobo kršenje zakona o graditvi objektov. Predlagal je, da se v primeru, da do naslednje seje objekt še vedno ne bo imel uporabnega dovoljenja, seja skliče v katerem od drugih občinskih objektov, ki tovrstnih problemov nimajo -denimo KC Janeza Trdine.” Župan Alojz Muhič je poudaril, da mu je predsednik komisije, ki je vodila tehnični pregled nove stavbe, zagotovil, “da nismo v življenjski nevarnosti”. LDS je opozorila tudi na kršitev 30. člena poslovnika, ki govori o sprejemanju dnevnega reda na sejah. Prva seja, ki jo je vodil najstarejši član občinskega sveta Tone_ Škerlj (Društvo Novo mesto), je namreč minila brez razprave o določitvi dnevnega reda. Škerlj o dnevnem redu ni odprl razprave s pojasnilom, da je dnevni red pravzaprav prepis 15 b člena Zakona o lokalni samoupravi in da o njem ne morejo razpravljati. (Uroš Lubej) Kekec najverjetnejši direktor Komunale Alojz Muhič bo na skupščini javnega podjetja Komunale 28. decembra ponudil odstop in predlagal, da skupščina kot v.d. direktorja imenuje Bojana Kekca. Ta je bil že do sedaj eden vodilnih delavcev na Komunali (vodja sektorja vodooskrba), sicer pa je bil na listi koalicijskega SDS izvoljen tudi v novi občinski svet. Novi podžupani: Križman, Grili, Perhaj Alojz Muhič je takoj po prevzemu funkcije imenoval tri podžupane, in sicer Rafka Križmana (ZzD) za področje družbenih dejavnosti, Ivana Grilla (SDS) za področje strateškega razvoja in povezovanja z ministrstvi ter Igorja Perhaja (SD) za področje gospodarstva. (Uroš Lubej, foto Boštjan Volk) 260 let od ustanovitve gimanzijskega špricanja Novomeška gimnazija je minuli četrtek z gledališko predstavo dijakinj in dijakov in otvoritvijo dopolnjene zbirke grafik obeležila 260-letnico svojega obstoja. Otvoritve dopolnjene zbirke grafik in slavnostne prireditve se je udeležil minister za šolstvo in šport Milan Zver, direktor Zavoda za šolstvo Gregor Mohorčič, direktor direktorata za srednje šolstvo Janez Mežan ter številni starši in nekdanji dijaki te ustanove. Zadnji teden v novembru so potekale številne slovesnosti v počastitev jubileja. Po več prireditvah za dijake so predstavili novi zbornik in odprli dopolnjeno zbirko moderne umetnosti, ki je začela pred šestimi leti nastajati po zaslugi novomeškega bienala slovenske grafike in njegovega pobudnika slikarja ter grafika Branka Suhyja. Zbirka po letošnji donaciji šteje 28 grafičnih listov. »Lahko si želimo, da bi umetnost postala stalnica zanimanja v vsakodnevnem življenju tako profesorjev kot dijakov,« je dejal ob otvoritvi. Po otvoritvi dopolnjene zbirke se je praznovanje končalo z osrednjo prireditvijo in predstavo gimnazijske gledališke skupine Goga v Kulturnem centru Janeza Trdine. Dijakinje in dijaki so v enajstih slikah uprizorili ustanovitev in zgodovino gimnazije. V slovesnem nagovoru je ravnateljica Helena Zalokar med drugim dejala: »Generacije si sledijo že 260 let. Vsaka enkratna in neponovljiva je pustila šoli neizbrisen pečat. V teh letih je šolanje zaključilo približno deset tisoč dijakinj in dijakov, od tega v zadnjih desetih letih kar 2186. Ponosni smo, da je bilo med našimi dijaki in profesorji mnogo takih, ki so pomembno zaznamovali svoj čas.« Z letnico ustanovitve 1746 predstavlja gimnazija Novo mesto drugo najstarejšo gimnazijo v Sloveniji, vsekakor pa eno izmed najstarejših izobraževalnih ustanov z neprekinjeno tradicijo. Njena vloga v kulturnem, znanstvenem, gospodarskem in političnem razvoju območja je bila in je izjemnega pomena. Med nekdanjimi dijaki novomeške gimnazije najdemo številna znana imena. Leta 1870 je postala državna ustanova, mesto na današnji Seidlovi cesti je dobila 1912. leta. Ob praznovanju 250-letnice je doživela temeljito prenovo, po dveletni obnovi je dijakom in profesorjem ponudila boljše pogoje. Gre za največjo gimnazijo v regiji. 24 oddelkov splošne gimnazije, 4 športne, 4 klasične oddelke ter maturitetni tečaj obiskuje 940 dijakov z Dolenjske, iz Bele krajine in Posavja. Šola je vedno veljala za kakovostno, po rezultatih mature je med najboljšimi v državi, prav tako po številu zlatih maturantov. (Tekst in foto: Rasto Božič) CGP predstavil poslovno leto 2006 Predsednik uprave CGP Marjan Pezdirc je 12. decembra na novinarski konferenci predstavil poslovanje podjetja v letu 2006 in načrte za leto 2007. Podjetje je imelo v lanskem letu za 16 milijard tolarjev prihodka, letos pa za 19 milijard tolarjev ter predvidoma 500 milijonov tolarjev dobička. Dejavnosti CGP obsegajo nizke gradnje, visoke gradnje, proizvodnjo gradbenih materialov, investicijski inženiring ter vzdrževanje cest. Najpomembnejši projekti v letu 2006 so bili avtocestni odcep Lešnica ob Novem mestu, avtocesta pri Lendavi, priključek Novo mesto, avtocestni odcep Beltinci. Podjetje CGP se od leta 2002 uveljavlja tudi v visokih gradnjah (delež visokih gradenj v čistem prihodku odprodaje je bila v 2002 5 %, v 2003 15 %, v 2004 pa je dosegla 20 %). V letu 2006 so bili tako na tem področju uresničeni naslednji projekti: Srednja glasbena šola v Ljubljani, Športna dvorana v Sevnici, nova stavba Upravne enote v Novem mestu, objekti za Krko in Revoz ter nekaj stanovanjskih gradenj. Strategija podjetja je v uravnoteženem razmerju med vsemi petimi stebri in širitev trga na druge dele Slovenije in tujino, še posebej na Balkan. (Boštjan Volk) Bolnišnica NM z najmodernejšim blokom V Splošni bolnišnici Novo mesto so odprli trenutno najmodernejši operacijsko-kirurški blok v tem delu Evrope in s tem uspešno zaključili investicijo v tako imenovano tretjo stavbo oziroma novo porodnišnico. Temeljni kamen za ta del bolnišnice so položili že 1991. Prva faza izgradnje je bila leta 1997 končana s preselitvijo porodnišnice in oddelka ORL. Kar sedem let so potrebovali za dokončanje in opremo ostalih prostorov. V bolnišnici jim je uspelo tudi znatno skrajšati čakalne dobe, energija vodstva pa bo sedaj usmerjena v izgradnjo novega internega in urgentnega bloka, ki naj bi bila po napovedi ministra za zdravje Andreja Bručana končana do leta 2011. Minister je ob otvoritvi direktorici bolnišnice Miri Retelj izročil Certifikat za vodenje po zahtevah standarda ISO 9001:2000. Splošna bolnišnica Novo mesto je prva regijska bolnišnica, ki je sistem vodenja uredila po zahtevah tega standarda. (Tekst in foto: Rasto Božič) Colarič: Prvih devet mesecev 2006 zelo uspešnih Predsednik uprave Krke Jože Colarič je na novinarski konferenci 16. novembra predstavil poslovne rezultate v prvih devetih mesecih letošnjega leta. Prodaja Skupine Krka se je povečala za 23 % glede na enako obdobje lani (skupaj 120,1 milijarde SIT), čisti dobiček se je povečal za 28 odstotkov (skupaj 19,1 milijarde SIT). Načrt za leto 2007 je doseči 750 milijonov evrov prodaje (več na www.park-on.net) (Uroš Lubej) V Revozu 400 novih delavcev V podjetju Revoz je v noči s 27. na 28. november začela delati nočna izmena za proizvodnjo clia II. 400 novih delavcev, ki so jih v podjetju zaposlili zaradi dobrega povpraševanja po novem vozilu, bo med »nočno« izdelalo 150 vozil (v prvi fazi 100), tako da se bo celotna dnevna proizvodna količina povečala na 750 vozil. Vsi novi zaposleni so povprečno opravili 70-urno izobraževanje. Vozilo clio II izdelujejo samo še v španskem Valladolidu in francoskem Flinsu. Istočasno se Revoz pripravlja na začetek proizvodnje naslednika twinga, ki se bo začela prihodnje leto. Dvig proizvodnih količin, povezanih z začetkom proizvodnje novega twinga v Revozu, bo prav tako zahteval zaposlitev dodatnih delavcev (Uroš Lubej). „ gospodi^'- En gospod je videl res lepo prireditev ob otvoritvi prenovljenega rotovža ter eminentne slikarje in diplomate, ki so peli slavo grafičnemu bienalu na tribuni pred bleščečo stavbo. Morda pa bi bilo prav, da bi našli tudi še nekaj tisočakov, da bi popravili še del razpadajoče fasade na sosednji stavbi, ki je ob bleščeči lepotici zgledala še bolj uboga. IIIII11III11 Konstitutivna seja občinskega sveta (Foto Boštjan Volk in Uroš Lubej) Kisli ali skeptični, to je zdaj vprašanje. 260 let gimnazije: Minister za šolstvo med dvema Otvoritev novega kirurškega bloka Bolnišnice Novo mesto Novomeščanoma: ravnateljico Heleno Zalokar in direktorjem (Foto Rasto Božič) direktorata za srednje šolstvo Janezom Mežanom (Foto Rasto Božič) Celostna podoba Anton Podbevšek Teatra (lrwin) Dva prava jedca, Janez Bogataj in Alojz Muhič, na predstavitvi projekta Kulinarični zakladi Slovenija, Restavracija Tango, Otočec... ... in pa organizatorki; prva cvičkova princesa Lea Marija Colarič in Petra Grajžl (Foto Rasto Božič) Siddharta, Špotna dvorana Marof (Foto Gregor Sečen) |k|o| l|u|m|n|a| Tina Ban, foto Boštjan Pucelj Če se bosta Novo mesto in Dolenjska ustrezno gospodarsko razvijala, se soočenju z drugačnostjo ne bosta mogli izogniti. Dolenjci in Romi so dolgo živeli eden mimo drugega. Občasno so sicer sodelovali, še raje pa so si nagajali in se zatikali drug ob drugega. Krivice so nato hitro požrli, saj je bilo prav vsem najljubše, če so se lahko še naprej ignorirali. Nikoli niso zares spoznali eden drugega. Dolenjci ne vedo, kakšni odnosi vladajo v romskih družinah, ki morda stanujejo le nekaj sto metrov proč, ne vedo, kako (in če sploh) praznujejo božič, ne poznajo njihovih strahov, veselj in strasti. Kadar pride do konflikta, se ne vprašajo, kakšna je njihova stran resnice. Tudi Romov ne zanima, kako živijo Dolenjci, kakšne so njihove vrednote in potrebe. In tudi oni v sporih s krajani pogosto ignorirajo zahteve svojih sosedov. Vendar tako na Dolenjskem ne bo več mogoče dolgo živeti. Dogodki v zadnjih mesecih so pokazali, da je takšen model tempirana bomba in da je treba nujno vzpostaviti medkulturni dialog, ki bo omogočil mirno sobivanje obeh skupnosti. Medkulturni dialog se lahko začne le pod pogojem, če obe skupnosti spoznata, do kod segajo njune pravice, predvsem pa njune odgovornosti. Dolenjci si bodo morali končno priznati, da z diskriminacijo, marginalizacijo in s predsodki o Romih tudi oni prispevajo k temu, da so Romi »težavni sosedje«. Neupoštevanje družbenih pravil, prekrški in kriminal, ki jih tako pogosto očitajo Romom, so namreč pogosto posledica njihove socialne izključenosti. Na poti k dialogu se morajo Dolenjci zato najprej otresti predsodkov, najprej tistih o kolektivni krivdi in kolektivnem kaznovanju, ki so prilivali olje tudi na ognje v Ambrusu. Od krajanov nihče ne more zahtevati, naj se ne jezijo na posameznike, ki so jim storili krivico, toda družbeno škodljivo in popolnoma neetično je, če ta sveta jeza namesto po krivcih udari po njihovih otrocih, ženah, sosedih ali pa kar po vsej romski skupnosti. Zaradi takšnih predsodkov vedno trpijo najšibkejši (ki so najpogosteje tudi nedolžni), saj se je najvarneje znesti nad tistimi, ki se ne morejo braniti. Tistim, ki s svojimi dejanji najmočneje podžigajo konflikte, pa se navadno nihče ne upa storiti ničesar žalega. Le redki se jih ne drznejo zmerjati, jim groziti in jih preganjati. Namesto njih trpijo drugi. Mnoge romske otroke v šolah vsak dano ponižujejo zaradi grehov, ki so jih storili njihovi očetje, dedi in pradedi. Romske ženske doživljajo prave drame ob obisku trgovin, kjer jih, če se malce predolgo pomudijo pri policah, že obtožujejo kraje. Ponižane ženske nato rojevajo ponižane otroke in ponižani otroci odrastejo v jezne odrasle, ki ne varčujejo s predrznostjo pri maščevanju krivic. In začarani krog je sklenjen. Dolenjci ga lahko presekajo le tako, da Rome začno - tako v šolah, pri zaposlovanju kot tudi v zasebnem življenju -obravnavati kot posameznike in ne kot pripadnike določene skupnosti. Le tako bodo tudi sebi omogočili kakovostno in varno bivanje. Seveda niso le Dolenjci tisti, ki morajo vlagati napore v iskanje skupnega sožitja. Tudi Romi bodo morali prispevati svoj delež. Dialog namreč pomeni izmenjavo mnenj, vrednot, idej in brez romskega prispevka ne bo mogoč. Da bi čimprej postali enakopravni državljani, bodo morali dolenjski Romi sprejeti svoje državljanske dolžnosti ter nekatere civilizacijske norme, predvsem obvezno osnovno šolanje. V svojih vrstah bodo morali vzgojiti izobražene ljudi, ki se bodo zavedali svoje drugačnosti, jo znali ceniti in jo predstaviti Dolenjcem kot zanimivo, funkcionalno in privlačno. Gotovo bi mnogi Dolenjci znali spoštovati romsko vedenje o naravi, mnogi bi v zbiranju starega železa prepoznali pomembno ekološko dejavnost, druge bi navduševali njihovi običaji, če bi jih le kdo seznanil z njimi. Toda le malo dolenjskih Romov poskuša javno spregovoriti o svoji kulturi. Pravzaprav se tu postavlja vprašanje, koliko Romi svojo kulturo in svojo drugačnost sploh cenijo? Bati se je, da ne najbolje. To se je pokazalo v konfliktu na bršljinski osnovni šoli, v katerem so romski starši nasprotovali temu, da bi njihovi otroci obiskovali ločene oddelke. Večina slovenskih in evropskih manjšin, ki se zavedajo sebe in svojih vrednosti, si prizadevajo, da se njihova drugačnost spoštuje tudi v sistemu javnega šolstva. Svoje otroke najraje izobražujejo v ločenih šolah, kjer pouk poteka v njihovih jezikih in s posebnim posluhom za njihovo kulturo. Če se jim šola ne zdi najpomembnejši dejavnik, bi dolenjski Romi morali najti druge načine, kako negovati in razvijati svojo kulturo. Le z razvojem kulture se lahko iz pasivne preoblikujejo v aktivno skupnost, ki bo s svojo drugačnostjo bogatila podobo dolenjskega prostora. K medkulturnemu dialogu bodo morale precej več prispevati tudi lokalne, nacionalne in evropske ustanove. V nedavnem konfliktu se je pokazalo, kako slabo poznajo težave obeh skupnosti in kako nemočne so pri oblikovanju družbe, ki bi bila pravična za vse. Zaradi svojega neustreznega odziva so tako v očeh krajanov kot Romov izgubile svojo legitimnost. Tako politika kot mediji so s svojim ravnanjem - namesto da bi gasili požar - stopnjevali agonijo družine, ki je bila najprej odtrgana od doma, nato pa med iskanjem nove lokacije izpostavljena vedno novim ponižanjem razburjenih prebivalcev dolenjskih vasi. Tudi napaka slovenskega in evropskega varuha človekovih pravic, ki sta popolnoma ignorirala prizadetost Ambrušanov, se ne sme več ponoviti. Če si politika, mediji in varuhi človekovih pravic resnično želijo, da duh na Dolenjskem ne bi več uhajal iz steklenice, bodo morali razviti posluh za težave obeh skupnosti, pri čemer pa ne bodo smeli popuščati ne enim ne drugim. Čimprej bi morali raziskati »stanje na terenu« in na tej podlagi oblikovati kompleksno razumevanje problema. Šele tako bodo lahko oblikovali ustrezno integracijsko politiko, odgovorni pa tudi poskrbeli za sredstva, s katerimi jo bo mogoče izvajati. Romi predstavljajo preizkus našega osebnega in družbenega odnosa do Drugega, Drugosti in Drugačnosti. Pred nas postavljajo kompleksno vprašanje, ali smo sposobni medkulturnega dialoga in življenja v večkulturni družbi. Od tega, kako se bomo naučili sobivati z njimi, bo v marsičem odvisen tudi naš odnos do ostalih narodnih in kulturnih manjšin, s tem pa kakovost našega bivanja in naša uspešnost. Mnogi Dolenjci si zmotno predstavljajo, da je dolenjska družba še vedno homogena in enokulturna, da se bo peščica drugačnih slej ko prej tiho zrasla z večino. Toda na Dolenjskem, predvsem v njeni prestolnici, že nekaj časa ni več tako. Poleg Romov, Hrvatov, Srbov, Bošnjakov in Albancev tu že nekaj let živijo tudi Kitajci, Slovaki in drugi priseljenci, ki govorijo drugačne jezike, molijo drugega boga in imajo drugačne vrednote. In z leti jih bo še več. Če se bosta Novo mesto in Dolenjska ustrezno gospodarsko razvijala, se soočenju z drugačnostjo ne bosta mogli izogniti. Večkulturnost je namreč značilnost večine razvitih evropskih družb. Ne le velike urbane prestolnice, tudi v manjših evropskih mestih živi na tisoče priseljencev, katerih kultura se močno razlikuje od tiste, ki jo goji avtohtono prebivalstvo. Čez nekaj dni v EU vstopata Romunija in Bolgarija, čez nekaj let pa verjetno tudi Hrvaška, Turčija in še kakšna država. Kako se bomo Dolenjci odzivali, ko se bodo schengenske meje raztegnile daleč na Vzhod in se bo v Novo mesto morda čez noč priselilo nekaj sto tujih delavcev in njihovih družin? Smo pripravljeni na ta izziv? Odgovore na ta vprašanja morda še najbolje poznajo dolenjski Romi. Pogovor s popotnikom Urošem Ravbarjem Svet je lep in ljudje so dobri In to je eno od mojih poslanstev, da ozaveščam ljudi. Sem samo prinašalec sporočila, ki ga govorijo milijoni ljudi po svetu. Marko Vide Po dveh letih, 52. državah in 100 000 kilometrih sta z ženo Kristino uspešno obkrožila svet in se vrnila v domovino. Nam lahko zaupaš, kako se počutita zdaj, ko so se vtisi dodobra usedli? Kaj počneta? Kako izgleda vajin dan? Vtisi se sploh še niso usedli, saj za to enostavno ni časa. Odkar sva se vrnila, garava po 16 ur na dan. Imava nor tempo in sva blizu tega, da pregoriva. Da smo izdali knjigo Potujmo skupaj okoli sveta v le petih mesecih, je svojevrsten rekord. Najprej sem moral urediti tekst in ga opremiti s prek 300 fotografijami, ki nadgrajujejo zgodbo in istočasno pripraviti še dokumentarni film iz kar 100 000 fotografij in 30 ur video zapisov. Odkar je knjiga izšla, ne mine dan, da ne bi imela predavanja nekje po Sloveniji. Sama najemava dostikrat »predrage« dvorane, dostavljava plakate, urejujeva medijske nastope, pošiljava vabila. Ko končava normalen osemurni delavnik do štirih popoldne, se za naju v bistvu dan šele začne. Takrat zloživa vse možne aparature v avto in se odpeljeva proti kraju, kjer imava projekcijo. Vmes se dostikrat ustaviva še na kakšnem radiu, da povabiva ljudi na projekcijo filma. Na koncu obiskovalce pogostiva z domačim vinom in sokovi, tako da se ta druženja dostikrat zavlečejo pozno v noč. Domov se vračava po polnoči, izmučena do konca. In naslednje jutro naprej s polno paro. Če ne bi ljudje s takšnim veseljem sprejemali filma, ne bi nikoli zdržala takega tempa. Upava, da si bova za božič vzela nekaj dni zase, da si malo napolniva baterije. Novinarja enega izmed nacionalnih dnevnikov si pred tedni zaprosil, naj ne zapiše, koliko denarja sta s Kristino porabila za vajino pot okoli sveta, v želji, da bralci ne bi tega narobe razumeli. Ker je bil znesek kljub temu objavljen, nam lahko mogoče zdaj poveš, kaj si s tem mislil oz. zakaj si želel, da stroški vajinega projekta ostanejo skrivnost? Tukaj je šlo za primer, ko novinar objavi le tisti del, ki mu je všeč, in namerno zamolči ostalo. Kot prvo sem dejal novinarju, da sploh ne vem, koliko sva dejansko zapravila, saj sva ves čas na poti delala in sproti služila denar (javljanje za televizije, prodaja fotografij, pisanje reportaž, obiranje grozdja...). Ko sva se vrnila v Slovenijo, sva morala dati nek podatek, koliko je vse skupaj stalo, in sva povedala okvirno vsoto. Novinarju pa sem posebej povedal, da ne želim, da se znesek objavi, ker bo vsak mislil, da dejansko potrebuješ toliko denarja, da greš na pot okoli sveta. Ko sva začela ta projekt, sva imela nekje 6000 evrov in hotela sva vsem dokazati, da za pot okoli sveta ni vse v denarju, ampak v volji in energiji. Potovanje prek Azije je tako poceni, da lahko v pol leta zapraviš 2000 evrov z vsemi stroški vred, sploh če spiš kot midva v šotoru na strehi avtomobila in ješ na ulici z ostalimi domačini. Da živiš svoje sanje, je treba garati. Številni pa mislijo, blagor njima, poglej, koliko imata sponzorjev, saj so jima vse plačali. Verjemite mi, da ti nihče ne bo dal denarja, da boš šel na dopust. Tisti, ki je prebral knjigo Potujmo skupaj okoli sveta, mislim, da naju s Kristino gleda s čisto drugimi očmi, ko vidi čez kakšne življenjske preizkušnje sva se morala prebijati. Ena izmed ugotovitev, s katero sta se vrnila iz te poti, je tudi ta, da je velika večina ljudi na svetu prijazna, dobra in da si ne želijo drugega kot mir in blagostanje. To je tudi mnenje večine drugih svetovnih popotnikov, a vendar se hkrati močno razlikuje od tega, kar nam vsak dan prikazujejo množični mediji. Kako si to razlagaš? Za ta pojav sploh ne krivim novinarjev, saj so obvezani, da pišejo tako, da se bo časopis prodajal ali da bo njihova oddaja na televiziji gledana. Na področju medijev je strašen boj za oglaševalce, ki prinašajo denar. Ne gre za to, da mediji pokažejo novice iz celega sveta, ampak le tiste, ki bodo dvignile gledanost. Zato nas nenehno posiljujejo z določenimi temami, dokler se to dobro prodaja. Ampak vedno se prikaže le ena plat zgodbe, to me najbolj moti. Vse za ceno senzacionalizma. Če bi naju na poti ugrabili, bi iz tega mediji naredili glavno medijsko novico, zdaj ko piševa o dobrih ljudeh, ki živijo po svetu, to za njih sploh ni omembe vredno. In to je eno od mojih poslanstev, da ozaveščam ljudi. Sem samo prinašalec sporočila, ki ga govorijo milijoni ljudi po svetu. Manj glejte televizijo in berite časopise, več časa namenjajte, da se prepričate na svoje oči, kako je svet dejansko lep in ljudje dobri. Pisci potopisnih del pravijo, da najboljše zgodbe nastanejo takrat, ko gredo stvari narobe. Ko se na poti pojavijo nepričakovane ovire, zastoji in nesreče. Glede na število in obseg ovir, s katerimi sta se srečala vidva, ti materiala za knjigo Potujmo skupaj okoli sveta verjetno ni primanjkovalo? Prav imaš. Pravi popotniki smo dostikrat mazohisti. Na najhujše zgodbe smo najbolj ponosni. Seveda, ko si sredi akcije in ti voda vdira v avto npr. pri prečenju previsoke reke, ne razmišljaš o knjigi. Takrat razmišljaš samo, kako bi se rešil. Ko pa je vse mimo, mi roka sama piše in kar težko se dohajam, saj kar bruha iz mene. Ali pa dostikrat me je med vožnjo nekaj preblisnilo in prosil sem Kristino, da je vse zapisovala. Najboljši deli v knjigi so nastajali, ko sem bil v posebnem efektu, ki ga težko razložim. Vse, kar je notri, pa se je dejansko zgodilo. Osebno mi ogromno pomenita resnica in iskrenost. To pogrešam v vsakdanjem življenju in to je največ, kar lahko sporočam naprej. Pri- kazujem resnični svet in brez kakršnih koli zadržkov. Veliko svetovnih popotnikov se svet in ljudje v njem tako globoko dotakne, da se odločijo svoje življenje posvetiti različnim človekoljubnim projektom. Ali bi lahko rekel, da se je tudi vaju svet dotaknil na podoben način? Ali s Kristino razmišljata, da bi del energije v prihodnosti usmerila tudi v to smer? Sam si v knjigi npr. omenil pomembnost izobraževanja otrok v tretjem svetu in ozaveščanja ljudi o ogroženih lepotah sveta. Sem zagovornik zaščite okolja, saj si želim, da bi tudi naslednje generacije živele v tako lepem svetu, kot je danes. To enostavno mora priti v zavest ljudi, je pa dolgotrajen proces. Ravno tako sva spoznala, da je pomanjkanje izobraževanja v nerazvitem svetu eden od glavnih problemov za manipulacije, zlorabe... Očaral naju je slovenski misijonar Miha Drevenšek, ki deluje v Zambiji, s svojim projektom botrstva. In tako sva se tudi midva odločila, da bova plačala izobraževanje enemu afriškemu otroku. S prodajno razstavo fotografij Sanjski svet pa bo tega lahko še več, saj bomo del sredstev namenili za te namene, seveda če bo uspešen odziv. Čeprav sem v Indiji spoznal, da vsega sveta ne morem rešiti, pa lahko vplivam na okolico, lahko gradim okoli sebe. Lahko izobražujem svoje otroke, kaj so glavne vrednote v življenju. Vplivam s svojo pozitivno energijo na ljudi, ki me obdajajo. Tudi v naslednjih projektih bom skušal še naprej dokazovati, da je možno narediti vse, kar se lotiš, seveda če si postavljaš realne cilje in jih uresničuješ. Za konec bi povedal še eno misel: S tega sveta ne bomo odnesli ničesar, ostala pa bodo naša dejanja. Francois La Rochefoucauld. Zato delajmo dobra dela in imejmo se radi. |p|r|o|s|t|o|r| Komentar ob začetku mandata z vidika prostora Bo nova oblast prepoznala izziv prostora? Mitja Simič, foto Boštjan Pucelj Velika škoda bi bila, če bi Mestna občina Novo mesto v tej situaciji obupala in se odpovedala strategiji prostorskega razvoja. Verjetno bi zvenelo preveč dramatično, če bi tale sestavek začel z ugotovitvijo, da smo v ključnem trenutku, ko se odloča, ali bo Novo mesto postalo močno gospodarsko, ekonomsko, infrastrukturno, kulturno, izobraževalno itd. središče tega predela Slovenije ali pa bo zgolj podeželsko mestece, kjer se bo zidalo in asfaltiralo, kot se komu v danem trenutku zahoče, brez spoštovanja preteklosti in brez vizije prihodnosti. Prostorski razvoj je vendarle proces, kjer ni izrazitih začetkov niti koncev, lahko pa imajo nekatere na prvi pogled čisto drobne in nepomembne odločitve na koncu velike in predvsem dolgotrajne posledice. Sedanja urbanistična struktura mesta priča o mnogih napakah in zamujenih priložnostih, o stihiji in pomanjkanju vizije prostorskega razvoja. Kako si sicer razlagati največjo tovarno evropskega formata v samem središču mesta, gospodarske cone na vseh koncih in krajih, invalidno prometno mrežo brez možnosti razbremenitve Kandijske ceste, nesmotrne pozidave in izgubo nekaterih vrednot, kot so mestni park, drevoredi itd. Sočasno se je odvijal tudi proces razkroja identitete podeželja in kulturne krajine. Seveda bi bili krivični, če bi rekli, da se na področju prostorskega načrtovanja v mestu ni nič storilo. Kar nekaj urbanističnih načrtov in prostorskih planov je bilo izdelanih na zavidljivi strokovni ravni, vendar pa žal niso zdržali pod težo pritiskov posameznih interesov. V zadnjih dvajsetih letih pravega prostorskega planiranja dejansko ni bilo več, ampak je šlo zgolj na »puljenje« posameznih parcel kmetijskim površinam, da bi jih namenili pozidavi, seveda izven konteksta celovitega prostorskega, družbenega in gospodarskega razvoja. S spremembo prostorske zakonodaje konec leta 2002 je bilo videti, da bo prostorsko planiranje spet pridobilo širšo in pomembnejšo vlogo, predvsem v strateškem smislu. Leta 2004 smo dobili Strategijo prostorskega razvoja Slovenije, tej pa naj bi sledile strategije na občinski in regionalni ravni. Še istega leta smo dobili tudi Prostorski red Slovenije, ki naj bi določal izvedbena pravila za urejanje prostora, katera bi povzeli prostorski redi občin. Mestna občina Novo mesto se je med prvimi lotila priprave nove generacije planskih aktov in začela izdelavo strokovnih podlag za vse tri prostorske sisteme: poselitev, infrastrukturo in krajino. Gre za ogromno delo, saj je v ta namen treba opraviti številne analize in raziskave, projekcije, kakršnih ni bilo že leta. Vendar pa je sprememba politične oblasti na državni ravni takoj začela spodnašati tla pod nogami tako zastavljenemu sistemu urejanja prostora in napovedala njegovo takojšnjo ukinitev, češ da se bodo zadeve tako poenostavile. Država je s tem občine pahnila v silno negotovost, saj obstoječi sistem negira, novega pa še po dveh letih ni postavila. In če vemo, da veljavnost sedanjih planov poteče že 1. julija 2007, lahko v kratkem pričakujemo prostorski pravni mrk in s tem raj za špekulante, ki jim gre takšno delo ministrstva za okolje in prostor pravzaprav najbolj na roko. Velika škoda bi bila, če bi Mestna občina Novo mesto v tej situaciji obupala in se odpovedala strategiji prostorskega razvoja samo zato, ker trenutna oblast v državi ni sposobna prepoznati pomena strateškega planiranja in celovitega urejanja prostora. In tu je lahko tisti pomembni trenutek, ko bi nova občinska garnitura morala podpreti začeto delo na tem področju. Na ta način bi zagotovili pripravo sodobnih prostorskih planov, usklajenih z mednarodnimi načeli vzdržnega razvoja in varstva naravnih ter ustvarjenih kakovosti pa tudi učinkovitega gospodarskega razvoja. Razvoj brez strategije je kot pot brez oznak in smerokazov - kaj lahko zaideš ali celo padeš v prepad. Prav gotovo bi se v strategiji prostorskega razvoja poleg osnovnih razvojnih odločitev, kot so potek tretje razvojne osi skozi Novo mesto s sistemom obvoznic okoli mesta in drugih bazičnih potreb razvoja (ceste, železnica, elektrika, plin, voda itd.) morali pozabavati predvsem z vprašanjem, kako to mesto oziroma to občino narediti privlačno za perspektivne kadre, mlade družine, za življenje nasploh. Pri tem v zvezi ne bi smeli pozabiti na prepoznavnost in identiteto tako mesta kot podeželja, saj ta dva pojma v razvitem svetu vedno bolj postajajta tu tudi ekonomski kategoriji razvoja. Strategija prostorskega razvoja mora tudi postaviti meje še sprejemljivega poseganja v naravne dobrine in vrednote ter jih skupaj s kulturno dediščino opredeliti kot pomembne dejavnike razvoja. Morala bi tudi preprečevati morebitne ekološke probleme ter neprimerne posege v prostor. _ Skratka - strategija mora postaviti jasne cilje ter opredeliti ukrepe za njihovo dosego. Če je torej cilj dobiti v mesto čim več mladih kadrov in mladih družin, je med prednostnimi nalogami prav gotovo izgradnja univerzitetnega kampusa v Drgančevju, vzporedno z usposabljanjem novega jedra pedagoških in znanstvenih delavcev. Vsekakor tudi ne bi smeli spregledati celovite prenove in revitalizacije historičnega mestnega jedra s povečanjem števila kakovostnih stanovanj v njem. Sočasno bi morali povečati tudi število najemniških stanovanj za mlade družine. Skupaj z revitalizacijo jedra pa je treba načrtovati tudi izgradnjo parkirnih hiš, predvsem v Kandiji itd. Izdelava strategije prostorskega razvoja nikakor ni enostavna naloga, je pa nujna, če se hočemo izogniti prostorskim napakam, kakršne smo počeli v preteklosti. Ker gre za prvi tovrstni dokument po dolgem času, verjetno od njega še ne moremo pričakovati popolnosti, vendar pa je nekje treba začeti in potem to dograjevati, ne pa rušiti. Za začetek bi bili verjetno že veseli, če se ne bi več dogajali posegi brez konsenza stroke, politike in javnosti, kakršen je bil poseg na bregu v Kandiji na eminentni lokaciji nasproti znameniti mestni veduti, kjer zdaj prodajajo stare avtomobile. |s|o|k|o|l|o|v|o|o|k|o| Akademija uporabnih umetnosti v Novem mestu? Utilitarna usmeritev je razumljiva in po svoje logična, Marijan Dovič vendar terja nekakšno komplementarno dopolnitev, če želi prerasti »politehnične« atribute in se nekoč razširiti v univerzo, ki bo upravičila lastno poimenovanje. V časih, ko je bila Evropska unija za Slovenijo še oddaljen sen, se je na Nizozemskem zgodilo moje prvo srečanje s tamkajšnjo visokošolsko jazzovsko sceno. To ni bilo naključje: v Rotterdamu me je gostil Erik Marenče, tedaj eden najobetavnejših mladih slovenskih jazz pianistov, ki je v oblačno in vetrovno Holandijo prišel kot študent jazzovskega konzervatorija. Seveda ni bilo naključje tudi, da smo nekaj let pozneje, leta 2000, ravno z mlado ekipo absolventov jazza v Novem mestu pod okriljem LokalPatriota odprli prvo poglavje uspešne zgodbe, ki je danes znana kot mednarodna glasbena delavnica Jazzinty. Izkušnje evropskih šol in delavnic so vodile oblikovanje njenih programskih in organizacijskih izhodišč, in daljnosežnost tedanjih nastavkov se kaže tudi v tem, da so se podobni dogodki, ki so vmes vznikali po Sloveniji, v že kar nesramnih podrobnostih »navdihovali« pri novomeškem modelu. Izkušnja Nizozemske pa je bila navdihujoča vsaj še z ene plati: znano je, da ta država s široko paleto programov, z vključevanjem mednarodne predavateljske elite in ustvarjanjem ustrezne infrastrukture uspešno pridobiva študente ne le iz Evrope, temveč kar z vsega sveta. Že če ostanemo na področju jazza, takoj ugotovimo, da je tam visokošolskih programov na pretek, in kar je še bolj zanimivo - niso vezani le na velemesta, kot so Rotterdam, Amsterdam in Haag. Ni torej nič nenavadnega, da so slovenski glasbeniki, predvsem mladi, v preteklih desetletjih hodili po izobrazbo in znanje ravno na Nizozemsko - tu naj poleg Erika omenim le dva vidna saksofonista mlajše generacije, ki sta pred kratkim uspešno vodila izvajalsko zasedbo skladateljskega tekmovanja Jazzom to sta Jure Pukl in Lovro Ravbar. Seveda Nizozemska nikakor ni edini center, kjer se - pogosto v težkih razmerah - izobražujejo slovenski jazzisti: najbolj ambiciozni, kot je Novomeščan Igor Lumpert, se odpravijo kar v metropolo jazza, New York, ali v druge centre na vzhodni in zahodni obali ZDA, bolj pragmatični hodijo po znanje in diplome v bližnja Celovec in Graz, tudi še na Dunaj ali kam v Italijo. V Sloveniji se na tem področju ne izobražuje nihče - ta možnost namreč sploh ne obstaja. Edina mogoča formalna izobrazba za glasbenika ostaja »klasična«: trdno v rokah ljubljanske Akademije za glasbo. Nimamo torej visokošolske ustanove, ki bi pokrivala glasbeno izobrazbo izvajalcev »neklasičnih« žanrov, od jazza do popa - kljub očitnemu interesu domačih študentov. Interes pa je (in bi moral biti) tudi javen: le izobraženi glasbeniki pač lahko dvignejo raven slovenske pop scene, po kateri bolj ali manj upravičeno letijo najrazličnejši pljunki. Naslednji logični korak je zato gotovo poiskati možnosti za ustrezen program pri nas. Jasno je, da se kot prva lokacija ponuja Ljubljana, in ta scenarij je bil dolgo najbolj verjeten. Pa vendar je začasno zatišje na tem področju morda zadnja priložnost, da se takšen program preseli v manjši center. Pomislek, da Novo mesto ni primerno, je odveč: z njim smo se spopadali ob začetkih Jazzintyja in izkazalo se je, da je mogoče uspešno izvajati jazz programe tudi v manjšem mestu; to potrjujejo tudi nekateri podobni modeli v tujini. Kakovosten študijski program s tega področja bi moral biti namenjen izobraževanju in usposabljanju glasbenikov za delovanje na slovenski in mednarodni jazz, pop in rock sceni: za samostojno koncertiranje, snemanje, pa tudi komponiranje, aranžiranje in produciranje glasbe. Treba ga je zastaviti tako, da bo mednarodno konkurenčen, kar pomeni, da ne bo zanimiv le za slovenske študente, temveč da bo privabil tujce - predvsem z elitnimi predavateljskimi in izvajalskimi imeni. Še en ključni moment pa je uporabna naravnanost, ki bo zagotavljala diplomantom neposredno možnost vstopa v dogajanje na kulturni, izvajalski in avtorski sceni, ne le na področju jazza, ampak tudi popularnih zvrsti. Le tako bodo diplomanti - za razliko od diplomantov pogosto togih umetniško-izobraževalnih inštitucij v slovenskem akademskem prostoru - lahko takoj ustvarjali višjo dodano vrednost v kulturnem in s tem tudi gospodarskem prostoru. Svojevrstna ekskluzivnost takšne zamisli seveda terja, da jo postavimo v kontekst celovitejše vizije razvoja visokega šolstva v Novem mestu. Ideja novomeške univerze je bila doslej naravnana v smeri ustvarjanja pretežno tehničnih in uporabnih programov, predvsem takih, ki so povezani z gospodarskimi interesi (širše) regije. Taka utilitarna usmeritev je razumljiva in po svoje logična, vendar terja nekakšno komplementarno dopolnitev, če želi prerasti »politehnične« atribute in se nekoč razširiti v univerzo, ki bo upravičila lastno poimenovanje. Kot smo že pisali, vsaj v prvi fazi ne bi bilo nujno iskati takšne komplementarnosti v novih družboslovnih ali humanističnih programih, ki so v slovenskem merilu trenutno dobro pokriti. Izkazalo se je namreč, da se na novomeškem območju v zadnjih letih odpirajo nekatere niše na področju umetnosti in avtorske ustvarjalnosti; gotovo tudi zato, ker so obstoječe nacionalne inštitucije premalo naravnane na praktične, obrtniško-uporabne vidike, in pretirano izpostavljajo refleksijo ali teoretiziranje. Poleg tega zaradi okostenelosti ne sledijo transfomacijam avtorske ustvarjalnosti, tako da nekatera področja v visokem šolstvu sploh niso zastopana - poleg jazza na primer fotografija (to v Novem mestu že nekaj let uspešno zastopa Fotopub, seveda zaenkrat na drugačni ravni). Takšno stanje je mogoče izkoristiti in v okvir rastoče zamisli o dolenjski univerzi umestiti prostor za uporabno umetniško akademijo. Smiselno bi bilo razmišljati o enotni ustanovi, ki bi pokrivala različna področja umetniškega delovanja. Tri osnovna področja, ki se kažejo v perspektivi, so tu vizualna umetnost, umetnost zvoka in umetnost besede. Programi akademije naj bi bili v prvi vrsti naravnani uporabno, kar pomeni: naj se študenti kar se da kakovostno naučijo svoje obrti, da bodo lahko s pridobljenimi znanji neposredno vstopali v svet umetniške in kulturne produkcije. Programe je seveda treba skrbno izbrati -predvsem tako, da bi pokrili primanjkljaje na področju umetniške izobrazbe v slovenskem visokošolskem prostoru. Od vizualnih področij bi zato akademija kot osnovni območji delovanja lahko definirala fotografijo, s poudarkom (specializacijo) na dokumentarni fotografiji - gre za umetnostno področje, ki v slovenskem izobraževalnem prostoru doslej sploh ni bila zastopano - ter oblikovanje, praktično vejo sodobne vizualne umetnosti, ki skuša likovni artizem združiti z uporabno funkcijo. Na področju umetnosti zvoka je takšno območje že omenjeni študij jazza in popularne ritmične glasbe. Nosilni program s področja umetnosti besede pa bi lahko zajemal gledališko igro s poudarkom na performansu in bi ga bilo smiselno uvajati v sodelovanju z novomeškim gledališčem APT, ki bi se s takšnim korakom še bolj zagotovo odmaknil od koncepta provincialnega teatra. V okviru vseh programov bi bilo treba poudariti naslednje komponente: uporabnost (neposreden prenos umetniških veščin, tehničnih in obrtniških znanj), individualnost (intenziven individualni pristop), stik s svetovno elito (mrežni sistem gostujočih uglednih tujih profesorjev in umetnikov) in prakso (povezovanje s kulturnimi in umetniškimi inštitucijami ter gospodarstvom v regiji pri zelo konkretnih projektih). Trenutno že potekajo pogovori in urejanje nekaterih formalnih postopkov v zvezi s to zamislijo, saj čas kar prehitro odteka; hitrost pa bo morebiti odločilna. Vendar se je na koncu treba vprašati še nekaj. Kam bi takšna ustanova sodila - čisto konkretno, v »tlorisu« Novega mesta? Tu je treba takoj reči, da nas zamisel, da bi jo postavili v nastajajoči univerzitetni kampus, tako rekoč izolirano od mesta, ne more ravno navdušiti. Izkušnje evropskih mest, velikih in manjših, povsem očitno kažejo, da takšne vsebine sodijo naravnost v stara mestna jedra: prisotnost umetniške študentske populacije, po možnosti narodnostno ali celo rasno raznolike, namreč ustvarja dodano vrednost v mestnem utripu. Ena od boljših zamisli, kam postaviti akademijo uporabnih umetnosti, je zato gotovo novomeški Narodni dom. la razliko od dosedanjih meglenih idej se zdi, da bi natanko takšna vsebina, ki alternativnih souporab objekta niti ne izključuje, pomenila resnično revitalizacijo tega zgodovinskega objekta. Ik|o|l|u|m|n|a| Vem, da nič ne vem Tekst in foto Boštjan Pucelj Država kot moralni zgled ostalim tako narekuje vsem kapitalistom, naj svoje dekle in hlapce nemudoma pošlje za stroje, da tudi ob vikendih ne bodo imeli časa za družinske in osebne stvari. Katere službe so najbolj plačane, najmanj odgovorne in brez potrebne izobrazbe? To so predsednik države in župani, poslanci in občinski svetniki, skratka vsa volilna sfera. Pa ne da bi trdil, da so neizobraženi, ampak da izobrazba danes nič več ne šteje. Sevada je potem taka tudi politika do izobražencev. Ne verjamete? Na primer: stanujete v hiši in morebiti imate ogrevanje, ki potrebuje dimnik. Očistite ga po potrebi, seveda če ga znate. Čiščenje svojega dimnika ni pretirano zapletena znanost, zato se jo lahko hitro naučite in zadevo lično opravite. Da ne bo šlo tako zlahka, boste hitro ugotovili ob obisku dimnikarja. Nimate koncesije, zato ne ‘znate’. Prav tako ne smete (več) sami nadzorovati svoje plinske bombe, četudi ste to rutinirano delali 40 let. Ne smete zgraditi svoje hiše, četudi ste polagali zidake po celi vasi in pri širni žlahti. Izobrazba ni samo papir, je znanje in sposobnost preživetja. Ste se vprašali, zakaj se država tako bori proti študentskemu delu? Izgovarja se seveda, daje poslanstvo študentov razvoj uma in nenehno učenje izbranega področja študija. Država se boji, da bi študent dobil preveč široko znanje, življenske izkušnje za premagovanje vsako- dnevnih tegob (recimo menjave avtomobilskih gum, kidanje snega). Če je bila včasih izobrazba pot, da se skobacaš iz socialne bede, je to danes velika osebnostna beda. Večina kolegov, ki so nedavno zaključili študij, se na svojih delovnih mestih počuti prav trapasto. Ob množici pridobljenega znanja se morajo vsakodnevno boriti s kopiranjem, telefoniranjem in birokratskimi papirji, vsebina je ostala nepomembna. Potrdilo o izobrazbi je samo kljukca, da greš skozi razpis. Imaš znanje, ki ga ne smeš uporabljati. Pravzaprav ne smeš razmišljati in ne smeš biti samozadosten, biti moraš nujno odvisen od' drugega. Po logiki države se je treba delodajalcu posvetiti 12 ur na dan, da moraš potem ponoči po svetovem spletu naročiti življenjske potrebščine in iskati varuške. Seveda je močna gospodarska rast odvisna ob vsemogočnega ždenja na delovnem mestu, kjer bo z naduro plača večja, ampak jo boš plačal dvojno drugemu, ker sam več nimaš časa, da bi si prepleskal spalnico. Ko je sedanja vlada prevzela oblast, sem celo mislil, da bodo pozitivne spremembe, ker so se ‘zavzemali’ za bolj primarne vrednote (družina, nedeljski po- čitek). In prav ta vlada je nedeljski delo sedaj tudi uzakonila. Na referendumu sem glasoval proti odprtju trgovin v nedeljo, ker sem verjel, da če bodo trgovine odprte, bodo kmalu sledile tudi ostale gospodarske in negospodarske dejavnosti. Imel sem prav. Minister Virant z januarjem že uvaja sobotno delo upravnim enotam. Država kot moralni zgled ostalim tako narekuje vsem kapitalistom, naj svoje dekle in hlapce nemudoma pošlje za stroje, da tudi ob vikendih ne bodo imeli časa za družinske in osebne stvari. Za otroke bodo skrbele varuške, za babice in dedke pa z inter-enetom opremljeni domovi starejših občanov, kjer boste z doplačilom lahko videli tudi sliko. Nova pogruntavščina se vali tudi v samem jedru zla, izobraževanju. Osnovno šolo so razširili na devet let, da bodo otroci brez stresa osvojili poštevanko. Študij pa bodo skrajšali namesto dosedanjih 4-5 let na 3 leta, ker obstoječi sistem prinaša preširok razgled. Specializirati se bo treba samo za določen šrauf, medtem ko bo za šraufenciger poskrbel kolega iz druge smeri. Selekcija je nujno potrebna, ker se lahko poškoduješ v kaki bizarni situaciji (recimo, če imaš srčni spodbujevalnik). Naši zakonodajalci se znova in znova spomnejo toliko neverjetnih novosti, da pozabljajo na primarne vrednote, kot so jezik in kultura vseh državljanov. Med državljani Slovenije imamo tudi take, ki jim pravimo Romi. Radi bi jih izobrazili. Romi se učijo v slovenščini. Najverjetneje jim ni lahko. Ne vem pa, zakaj v šolah v množici interesnih dejavnosti, med katerimi srečate dva ducata športih, jezikovnih in filatelistični krožek, ni romskega krožka? Mogoče pa bi tudi kateri Nerom izrazil interes do njihovega jezika in kulture. Ampak ne, država bo to uredila drugače. Uredila bo z logiko obvarovanja in ekskluzivnosti, ker se da tu dobro zaslužiti. Nerešeni problemi so vedno dobičkonosni. Na volitah se tako ne smete odločati z znanjem, ampak s trenutno potrebo. Med pečeno račko, zelenim balonom za otroka ali s simpatičnim nasmehom. Seveda bo zmagovalec tisti, ki bo častil v večini gostiln, ali tista, ki bo imela največje joške. I v| s| e| k| l|cu| n|q; |š| Tanka skorja Bariča Smole, foto Boštjan Pucelj “Ampak meni se je že takrat dozdevalo, da vsi tisti zlatomilo valoviti grički valujejo zlasti zato, ker jih napenja od gnitja pod njimi, in da vse skupaj, po pravici povedano, malce zaudarja po cenenem šnopsu.“ Včasih mislim, da gre pri umetnosti za razmerje med naturo in kulturo, da umetnost človeka odvezuje od nature in ji le-to hkrati pomaga razumeti in ga povezati z njo. Da je kot koža, ki čuti navzven in navznoter ter varuje krvavo notranjost ter ji pomaga dihati, izhlapevati... Da je živa in del vsakega človeškega bivanja, da odseva različnost, težnjo po skladnosti v sebi, da je jedro, ki omogoča sidranjekljub notranji vznemirjenosti ali prav zaradi nje. Konec jeseni je posvečen tudi malo kulturi (v njenem ožjem smislu, izkazalo pa se je, da tudi v širšem), če že zaradi drugega ne, zaradi časa, ki ga imamo malo več kot v toplejših in daljših dneh. Pa je koža lahko preveč naličena in izgubi svojo funkcijo. Tako sem videla na dveh prireditvah, obeh posvečenih umrlim pesnikom. Prvega sem poznala, bil je človek, ki si ga preprosto moral imeti rad in si v njegovem opusu našel tudi velike pesmi. Pa so ga na tem večeru interpretirali tako, da je vse to poniknilo; interpretka je pesmi raztrgala, naredila iz njih umetelnost, kulturo pač, kot si jo ona predstavlja. Patetično in afektirano je metala besede med številno poslušalstvo, da nisi mogel slediti pesnikovi misli; verz ni tekel, zapikoval se je in oblebdeval v zraku, vsaj meni je bilo mučno, prav do slabosti. Nisem se mogla znebiti vtisa, da skušajo moža politi z betonom, ga predelati v soho. Ves čas sem imela občutek, da hoče biti recitatorka večja od pesnika, hkrati pa edina posedovalka njegovega dela. Drugi dogodek je slavil Simona Gregorčiča. Bovčani so ga pripeljali k nam s kratkim filmčkom. Projicirali so ga na (sicer zmečkano) platno v naši edini dvorani, povezovali s skeči, ki so nas s svojim narečjem in spontanostjo zabavali, pevski zbor pa je odpel nekaj pesmi, uglasbenih na njegova besedila. Scenerija, naturščiki iz pesnikovih krajev, dialekt, vse je bilo enostavno, a nekako toplo, tako kot so Gregorčičeve pesmi. Sprehod skozi njegovo življenje in delo je bil legak, kot zgornji tok Soče, prikazal je bistvo poezije, ki se je udomačila med ljudstvom tako, da so nekatere pesmi ponarodele, veliko pa je uglasbenih. Interpretacije niso poskušale skočiti čez okvir bistva pesmi, z njimi so se ujele v harmonijo, simbiotično so sledile verzom. Ni motilo, da je bilo vse skupaj nekako domače. Bilo je iskreno; nič ponarejenosti, veliko truda in pristnosti je bilo v vsem skupaj. Dišalo je kot kruh, ni škripalo pod zobmi. Vse do konca ... Ko je bilo treba večer zaključiti, je na oder prihitela domača povezovalka ter ob zahvalah kvasila take kot: Saj boste, fantje, še eno zapeli za Dolenjke ... No, dajmo, ploskajmo jim! Bi bilo pa že bolje, če bi prireditelji najeli tistega možiceljna, ki v televizijskih studiih kaže, kdaj je treba ploskati. Potem je prebrala govorček enega krajevnih politikov, potresen s puhlicami. Eno sem si zapomnila: slovenstvo je poslanstvo. Soča se je zlila na ravnino, živa radost jo je minila. Ko sem že na ravnini, moram omeniti še naše griče, tople, mehke in blage, kot jim pravi eden pesniških lavreatov, kadar bučno in krčevito govori ali recitira tod. Prisegla sem si, da o trenutno najbolj nevralgični točki naše države ne bom govorila. Prvič, zato ne, ker je dobro, da se je vse skupaj zgodilo. Pokazalo je, kaj v resnici smo in so, brez olepševanj in grobo. Drugič, zato ne, ker sem tudi na tem mestu, še pred izbruhom afere najbolj znane slovenske družine pisala o potrebi, da se otroci njihove skupnosti šolajo v svojem jeziku, in to podkrepila z usodo primorskih otrok v času fašizma. Ampak saj bom pisala o gričih. Takole je o njih v eni od revij napisala ena naših pisateljic in prevajalk preden se je narod zgodil (tudi) v Ljubljani (in bi se seveda tudi kje drugod); “Ampak meni se je že takrat dozdevalo, da vsi tisti zlatomilo valoviti grički valujejo zlasti zato, ker jih napenja od gnitja pod njimi, in da vse skupaj, po pravici povedano, malce zaudarja po cenenem šnopsu." Navrgla je še literariziran vic o Novem mestu, pa nekaj o Krjavlju in dolenjskem dialektu... Iz bele Ljubljane smo od kulturne gospe dobili pljunek: da smo Dolenjci, krjavlji in šnopsarji. Kolikor je meni znano, se nestrpnosti še nikoli ni pregnalo z nestrpnostjo. Ampak mogoče se pa motim. Ko že mislimo, da smo daleč in visoko, se rado nenadoma izkaže, da nismo niti za korak dlje in više. Natura zmeraj znova pokuka skozi skorjico kulture. fotopubrn Nada Žgank file63 Resnična zgodovina Slovenije (Narod z najdaljšo zgodovino v srednjeevropskem prostoru IV.) Jezik razkriva venetsko preteklost Slovencev Aleksej Metelko Današnje jezikoslovje ugotavlja temeljne razlike med slovenskim in južnoslovanskim jezikom. Ugotovitev, da ima slovenščina izvor v zahodni (severni) in ne južnoslovanski skupini, prav gotovo ne potrjuje predpostavke o enotnem južnoslovanskem jeziku v 6. st. Nihče ne bo oporekal, da je slovenščina resnično zelo poseben jezik in s svojevrstnimi značilnostmi (skoraj 50 narečij, dvojina...) nima konkurence. Toda kljub temu vedenju se nam še vedno niti ne sanja, kako zelo poseben je. Slovenščina ima namreč svoje korenine zelo globoko v venetščini. V knjižni jezik se je razvila skozi stoletja stikov s severnimi, z vzhodnimi in južnimi slovanskimi jeziki. V knjižni slovenščini, še posebej pa v slovenskih narečjih so sledovi venetščine živi še danes. Dr. Petru v Zgodovini Slovencev poudarja, da so bili Veneti v 1. st. pr. Kr. med redkimi pismenimi ljudstvi v Evropi, če ne edini v srednjeevropskem predelu. Številna krajevna imena (slovenskega izvora) gora in planin, ki so se ohranila vse do danes, pričajo o drugačni zgodovini, kot jo poznamo. Med drugim priča o izredni starosti slovenskega jezika tudi dejstvo, da je A. Berlotu pred leti uspelo razrešiti mnoge etruščanske napise ravno na osnovi slovenščine (ki je še najbolj ohranila slovansko korenino) in ostalih slovanskih jezikov. Izredno zanimiv je napis iz mesta Pygri (500 pr. Kr.), kjer se morda prvič pojavi slovensko oz. slovansko ime v obliki Cluveni. O prvotnem jeziku Venetov sicer nimamo sporočenih besed, ohranili pa so se številni napisi jadranskih Venetov iz kulture Este in te napise je doslej uspelo razrešiti le Mateju Boru. Dokler ni dal na svetlo svojih ugotovitev, venetologi niso imeli, grobo rečeno, blage veze o sporočilih, ki so jih nosili ti napisi. Krajevna imena - srednja EU Izraz lanež pomeni težko prehoden snežniški greben in se kaže v nemški obliki Lanish Eck 2936 m, Lanish Hafner 2940 m ... Potem je tu Pizzo Camino 2493 m (kamen), v okolici Bergama najdemo Clanezzo (klanec), blizu jezera Como najdemo Canzo (konec), Višino (višine), Crep de Pecol 1813 m (pekel), Pez (peč), Dogna (dol, dolnja), Erto (rt)... takšnih in podobnih imen slovenskega-venetskega izvora je resnično veliko. Venetsko ime še danes nosi tudi najmogočnejša gora Visokih Tur, Veliki Venedigar (GroBvenediger 3660 m), okrog katere najdemo približno 50 tritisočakov. Nemško gorniško slovstvo je podalo smešne razlage imena, med drugim naj bi nosila ime po tem, da se z vrha vidi Benetke. Teh v resnici ni videl še nihče. Resni pisci pa vendarle priznavajo, daje Vel. Venedigargre v bistvu velika slovenska gora (der groBe vvendische d.h. slovenische Berg). Gora je, kot pravi slovenski gornik J. Mlakar, dobila svoje ime po slovenskih Vendih ali Venetih, ki so bivali ob njenem vznožju. Vendar slovenska imena segajo tudi na severno stran Visokih Tur in dalje na Tirolsko vse do V Švice in tudi na Bavarsko in Švabsko vse do Rena in čez (Strassburg ob Renu - Straža ...). Bavarska in Švabska sta pod Rimljani pripadale pokrajini, imenovani Vindelicia, in po kom drugem bi dobila ime kot po njenih prebivalcih? Blizu Strassburga je kraj z imenom VVendenheim, daleč na severu blizu mesta Rostock Wendisch Baggendorf, v okolici Hamburga Wedel in Neu-Wendichthun ter vzhodneje VVedderien, dalje proti vzhodu najdemo cel predel, imenovan VVendland ... itd. Če gremo proti jugu, spet naletimo na venetska imena. Blizu Hannovra je cel predel imenovan VVedemark (okrajšano iz VVendenmark) ... itd. Na Frankovskem najdemo VVindischleten, VVinden, VVindsbach ... Skupino venetskih imen najdemo tudi na Nizozemskem; Windeweer, Veendam ... Ni nepomembno vedeti, da je današnji Dunaj (Wien) bil nekdanji rimski tabor Vindobona in da se je Bodensko jezero za časa Rimljanov imenovalo tudi Lacus Venetus. Od kod mislite, daje dobilo ime območje današnje Benečije? Leta 183 pr. Kr. so ga Rimljani osvojili in poimenovali Venetia po tamkajšnjih Venetih. Ime se je ohranilo še danes (Benetke-it.Venezia in Benečija-it.Veneto). Reko Sočo pa so Rimljani poimenovali Aesontius, ki v latinščini nima pomena. V starih zapisih pa je ime za Sočo tudi Usoncium (izg. Usončium). Krajevna imena - izven Srednje EU Izven Srednje Evrope naletimo v Belgiji na kraj VVenduine, pri mestu Olsztyn v nekdanji V Prusiji najdemo VVenedien, v Litvi in Letoniji teče reka Venta, skrajni severni konec Danske se imenuje Vendsyssel, na Švedskem najdemo na primer jezero Vanern, v švedski pokrajini Dalarna (dolina) imena Vintjarn.Vinas... (in še nekaj: pridevnik svensk (švedski) je kot vse kaže le skrajšana oblika pridevnika slovensk(i)), na Norveškem kraj Vindsvik, Venlsen, Venlseter, Vendesund ... itd. V Bretaniji oz. na bretonski obali leži otok Belle lile, katerega zgodovinski viri nazivajo Vindilis. Dežela južno od Bretanije še danes nosi ime po Venetih oz. Vendih, imenuje se namreč Vendee, vzhodno od nje pa teče reka Vienne. V Angliji se blizu Londona nahaja VVindsor, na otoku Wight je kraj z imenom Ventnor, iz zgodovine pa poznamo ime Venedotia, keltsko Gvvineth, Gvvined, danes Gwynedd in Gwent na S in J strani VValesa. Venetska imena najdemo tudi v Grčiji (Veneton ob egejski obali). Najjužneje pa verjetno leži Venetico na Siciliji blizu znanega žarnega grobišča. Najbolj oddaljeno ime, ki se nanaša na Venete, pa je Vindhya parvata (angl. VVindian Hills) v Indiji. Ne moremo mimo tega, da se ne vprašamo, ali ni morda ime tudi Indija le okrajšava od Vindija? Ostala povezave Poleg tega so izredno zanimiva imena mnogih indijskih božanstev, ki se v svojem besednem pomenu povsem ujemajo z ustreznimi slovenskimi izrazi: Jama (jama), Agni (ogenj), Višnu (vzvišeni), sončni Krišna (Kresnik) in njegova najljubša žena Rada (zemlja) v pomenu rodna. Zanimiv pa je tudi povsem enak pomen besede plavava v slovenščini in sanskrtu, staroindijskem knjižnem jeziku, namreč dvojina od plavati. D. Trstenjak pa je že pred več kot 100 leti opozoril na obstoj slovenskih besed v narečjih današnje Benečije. Poglejmo si nekaj furlanskih besed: scuete za skuto, govet za pitano tele (govedo), ceregne za češnjo, črešnjo, oren za hren, razze za raco, colaz za kolač... itd. V Furlaniji najdemo tudi mestece Redipuglia, ki se res nahaja sredi polja, beseda res zveni tudi italijansko, a nima smisla. Dr. Janko Grampovčan pa kot smo že omenili v eni izmed prejšnjih številk, si ni znal razložiti množico enakih besed v slovenščini in baltskih jezikih. Madžarščina je na primer prevzela veliko število slovenskih izrazov, kot pravi Tomažič: »Celo ime prestolnice Budapest je možno razložiti le na podlagi slovenske etimologije: Buda - voda ... Pest - peč (pečina - to je del mesta, ki leži na pobočju apnenčastega hriba...«in nadalje pravi, da se je za značilni del Madžarske ohranil izraz Puszta (Pusta), torej slovensko ime, čeprav imajo svoj izraz za pusto pokrajino. Ogleda vredna je tudi povezava letonskih in slovenskih besed: sagrabt, pagrabt, sagriezt, maisit, pazabt, paržaget... razlaga besed ni potrebna. Podobno je tudi z bretonskimi besedami. Zanimiva je še neka povezava, in sicer toponim Postojoma pomeni po mnenju venetologov postajališče ali postanek ob venetskih cestah. Postojoma (po nekaterih virih Postoima, torej Postojma) pa je slovensko ime iz besede postoj. In če vzamemo v obzir pričevanje Strabona (1. st. pr. Kr.), da je od Trsta peljala cesta skozi postojnska vrata proti Panoniji, je prav mogoče, da je bilo eno takšnih pradavnih postajališč tudi naša Postojna. Dejstvo, da ima Postojna čudovit podzemni svet, le še potrjuje zgornje besede. Z venetščino pa je povezana tudi glagolica, ta namreč vsebuje vrsto črk, ki so lahko nastale le iz venetskih oz. etruščanskih tradicij. Drzno ugibanje Znano je, da so se črke najprej pojavile pri Feničanih med 13. in 11. st. pr. Kr. To je bilo prav v obdobju žarnodobnih preseljevanj, ko so prek Egeja in Male Azije vdrla na Bližnji vzhod ljudstva z morja, kot so jim dejali Egipčani. Med njimi bi lahko bili tudi Veneti, saj je grški naziv Phoinikes (Feničani) prav lahko ena od oblik imena Veneti. Od Feničanov so svojo pisavo prevzeli Grki. Iz etruščanskih črk pa se je po vsej verjetnosti razvila latinska pisava, ki so jo razširjali Rimljani. Zanimivo je to, da je podobnost feničanske in etruščanske pisave izjemna. Črke v venetskih napisih pa so istovetne z etruščanskimi in retijskimi. Dr. Savli se drzno sprašuje: »Ali so Veneti iznašli abecedo, črke za posamezne glasove? In jih posredovali Etruščanom in Feničanom, od njih pa so prišle h Grkom in Rimljanom?« Ali lahko kdo po vsem tem trdi, da Veneti niso imeli izjemnega vpliva, še posebno na srednjeevropskem prostoru? In kdo lahko po vsem tem trdi, da Veneti niso bili Slovani? Če pa je med vami še kakšen nejeverni Tomaž, ga prepričajo osupljivi rezultati dešifriranja venetskih napisov, s katerimi se bomo poigrali v prihodnji številki revije Park. Do takrat pa... Osti jarej! L Predlog za umiritev spora pri Ambrusu Sprava pri Ambrusu Marko Vide, foto Boštjan Pucelj Kadar dve skupini ljudi prideta v spor ali na kakršen koli način travmatizirata ena drugo in nameravata tudi v prihodnje živeti na istem področju, je, da bi se izognili prihodnjim sporom, nujno treba ne le umiriti razmere, temveč predvsem spraviti skupini. Rešitev problemov, kot je romsko-civilni spor pri Ambrusu, je zaradi globljih korenin spora zagotovo zapleten, vendar ne nerešljiv. Pri tem se je treba zavedati, da nobena izmed sprtih strani ni popolnoma nedolžna, kljub temu da se obe skrivata za vlogo žrtve. Tako družina Strojan kot tudi večinsko prebivalstvo v Ambrusu mora biti pripravljeno, da preseže trenutno situacijo, tako da se zave svojih grehov, prevzame odgovornost zanje in v tej luči eden drugemu ponudi roko sprave. Glede na razgrete strasti pa je nujno, da sprava poteka pod širšim okriljem vlade, nevladnih organizacij in širše družbe, ki pa mora uvideti, da je z razpihovanjem strasti tudi ona prispevala k trenutni situaciji. Ambrušani Nasilne množice, podobne tisti, ki se je oblikovala v Ambrusu, le redko nastanejo same po sebi, v odsotnosti nekega dogodka, ki bi služil kot povod za njihov nastanek. Ti dogodki so ponavadi umori političnih voditeljev, policijsko nasilje, odvzem določenih pravic ali v primeru pri Ambrusu napad in hujša poškodba enega izmed domačinov. Kasnejše raziskave v večini primerov ugotavljajo, da je bolj kot dogodek v takšnih primerih pomembna interpretacija, ki si jo ljudje ustvarijo, in govorice, ki interpretaciji sledijo. Žal je narava govoric takšna, da resnico ponavadi zmaličijo in tako dodatno poslabšajo situacijo. V eni izmed študij rasnega nasilja raziskovalca Lieberson in Silverman omenjata primer, ki se je zgodil v 40. letih prejšnjega stoletja v ZDA, ko je belopolti policist skušal aretirati temnopolto žensko, temnopolti vojak, ki je bil temu priča, pa je skušal aretacijo preprečiti. Prepir se je za oba končal v bolnišnici z nesmrtno strelno rano v rami vojaka in razbito glavo policista. Govorica, ki se je po tem dogodku razširila in ki je služila kot povod za medrasno nasilje, ki je izbruhnilo kmalu zatem, je bila: belopolti policist je v hrbet ustrelil in tako ubil nič hudega slutečega temnopoltega vojaka, in to vpričo njegove matere. Tudi v Ambrusu smo bili priča, kako dejstvo, da napadalec na domačina sploh ni bil romske narodnosti in je pri Romih le začasno prebival, ni imelo nikakršnega vpliva na naravo govoric, po katerih je bilo sklepati, da so Romi napadli in hudo poškodovali Ambrušana. Res pa je, da je pri tem treba upoštevati dejstvo, da je bil omenjeni napad le povod in da so semena konflikta klila že dlje časa. Ambrušani so v tednih in mesecih pred dogodkom večkrat opozarjali pristojne oblasti na različne kršitve in ogrožanja varnosti določenih članov družine Strojan, vendar jim nihče ni prisluhnil. Ta podatek je pomemben predvsem zato, ker analize skupinskih konfliktov kažejo, da je to velikokrat posledica dejstva, da pristojni organi in ustanove ne prisluhnejo pritožbam ljudi, ki jim tako ne preostane drugega, kot da zadeve prevzamejo v svoje roke. Romi Dejstvo je, da je v konfliktu pri Ambrusu zagotovo igrala svojo vlogo tudi prej obstoječa negativna orientacija proti pripadnikom romske skupnosti, ki si jo deli velik del Slovencev. Del te negativne orientacije sestavlja tudi t. i. ideologija antagonizma, ko ena izmed skupin vidi drugo kot bolj privilegirano, kot je ona, in jo zaradi tega zasovraži. Večinsko prebivalstvo Slovenije tako gleda na Rome kot na privilegirano skupino, ki uživa določene privilegije, kot so npr. gradnja brez gradbenih dovoljenj, vožnja brez izpita, manjše kraje v trgovinah in ostale kršitve, za kar jih represivni organi ne preganjajo oz. ne preganjajo dovolj dosledno. Večinsko prebivalstvo se pri tem občuti oškodovano in nepriveligirano. Pri tem dejstvo, da večina Romov živi v veliko slabših življenjskih razmerah kot večinsko prebivalstvo, na to nima posebnega vpliva, kakor tudi ne dejstvo, da so nekatere prednosti, do katerih so Romi domnevno upravičeni, popolnoma izmišljene. Tako podatek, da so Romi upravičeni do višjih socialnih pomoči kot drugi socialno ogroženi prebivalci Slovenije, ne drži, saj država pri dodeljevanju socialne pomoči ne dela nikakršnih rasnih ali etničnih razlik Če se država torej resno želi soočiti s tem problemom, bi morala romsko populacijo obravnavati enako dosledno kot ostale državljane, pri tem pa večinskemu prebivalstvu hkrati obrazložiti, da določene predstave o privilegiranosti Romov enostavno ne držijo in niso nič drugega kot le plod neutemeljenih govoric. Sprava Kadar dve skupini ljudi prideta v spor ali na kakršen koli način travmatizirata ena drugo in nameravata tudi v prihodnje živeti na istem področju, je, da bi se izognili prihodnjim sporom, nujno treba ne le umiriti razmere, temveč predvsem spraviti skupini. To dejstvo ne velja le za družino Strojan in Ambrušane, temveč za vse romske skupnosti in njihove sosede na Dolenjskem. Kadar skupine, ki so bile v medsebojnem konfliktu, po koncu tega še naprej živijo ena poleg druge brez razrešitve spora, v podzavesti vseh ostane strah pred možnostjo vnovičnega izbruha konflikta. Ta občutek učinkovito onemogoča spravo, zato je nujno potrebno, da pristojni organi raziščejo vse kršitve zakona in ogrožanja življenj med vsemi vpletenimi v ta konflikt. Ljudje, ki so grozili, požigali in ogrožali nedotakljivost življenja -in ti so na obeh straneh -, bi morali biti identificirani in primerno kaznovani. S tem bi država in širša družba pokazala, da takšnega vedenja ne sprejema, temveč ga vedno primerno kaznuje. Poleg identificiranja in kaznovanja posameznikov bi morala vlada hkrati organizirati tudi nevtralno skupino, ki bi raziskala vse vzroke in okoliščine konflikta pri Ambrusu in jih tudi javno predstavila. S tem bi krajanom Ambrusa pokazali, da morajo sprejeti občutke krivde in odgovornosti, ker so s silo iz lastnega doma pregnali veččlansko družino z otroki, in da se ne morejo skrivati za masko žrtve. Družini Strojan bi na isti način pokazali, da je do konflikta prišlo med drugim tudi zaradi tega, ker del članov te družine ni upošteval zakonskih meril, ki veljajo v širši družbi, v kateri živijo. Jasne ločnice med žrtvijo in agresorjem kot v mnogih podobnih primerih tu ni. Sprave brez širše organiziranosti vlade, nevladnih organizacij in širše družbe ter pripravljenosti obeh skupin na dialog ne bo. Stopnjevanje konflikta z obtoževanjem in s prelaganjem odgovornosti ne koristi nikomur, razen skupinam, ki te vrste konfliktov izkoriščajo za pridobivanje volilnih glasov. In kot danes verjetno vidi tudi predsednik vlade, se takšen bumerang slej ko prej vrne. |f|o|k|u|s| Dva odstotka Nejc Gazvoda, foto Boštjan Pucelj Zadnjič mi je oče z navihanim nasmehom pokazal članek v tedniku Mag. Delali so raziskavo o tem, kateri poklici so med Slovenci najbolj spoštovani. Na prvem mestu je bil z več kot polovico odstotkov poklic zdravnik. Na čisto zadnjem, za manekenko in zidarjem, je bil umetnik. Z nekaj več kot dvema odstotkoma podpore. No, lahko se tolažim, da smo glede spoštovanja med sonarodnjaki nekje povprečna družina, saj seštevek naših poklicev tako nanese ravno na to, da lahko brez strahu pogledam vsakemu drugemu na cesti v oči. Če govorimo o nekem kolateralnem spoštovanju, seveda. Lahko se tolažim s tem, da nisem umetnik, ampak pred nekaj meseci so me institucionalizirali v Društvo slovenskih pisateljev, tako da se uradno ukvarjam z nečim, kar ni samo obrt, ampak v veliki večini - umetnost. Tako sem na milost in nemilost prepuščen nespoštovanju Slovencev. Kar je navsezadnje čudno, saj imamo umetniki vse luštne lastnosti klasičnega Slovenceljna - preveč pijemo, gledamo za kiklami in radi poležavamo. Ampak Slovenci smo delovni narod, kaj pa govorim. Smo res? V resničnostnih šovih si za zmagovalca vedno izberemo najbolj papeškega med gnilimi papeži - in s tem prej dokažemo, kakšni hočemo biti, ne pa, kakšni smo. Največ se govori o tistih, ki delajo najhujše traparije. Tako sem nekako logično pričakoval podporo tudi za nas, umetnike, saj smo gotovo simpatični, ker smo po ljudskem prepričanju najbrž čudaki. Najbrž. Kajti v anketi ni bilo nikjer omenjeno, ZAKAJ so ti poklici spoštovani oziroma nespoštovanj. Samo da so. Oziroma niso. In zdaj, joj prejoj, ne vem, ali me 98 odstotkov Slovencev črti zato, ker ne marajo umetnosti, ali zato, ker smo umetniki nasploh neka nebodijetreba liberalna zalega. Ampak ne grem naprej v tem tonu, ker mi gredo zapisi, kjer ljudje jamrajo o svoji usodi, blazno na živce. Sicer nisem tak, da bi ostal čisto tiho, ampak načeloma mi sladko dol visi, ali je moje delo spoštovano ali ne. Zaskrbljujoče je, če pogledamo širšo sliko. In kdaj je to bolj prikladno kot zdaj, ko se približuje konec leta in vsi z velikimi očmi zremo v prihodnost? Zdi se mračna, a ne? Vsi ti terorist pa butasti Američani s svojo globalno politiko pa Kitajci postajajo velesila pa Koreja čara atomske bombe pa tisti iranski predsednik se nekaj usaja ... Same globalne nevarnosti. Ampak to je vse skupaj en velik bikov drek. Kajti prava nevarnost je naseljena v vsakem izmed nas. Svet ni tisti, ki se spreminja in gre na slabše. Svet je nek abstrakten pojem, ki ga je nesmiselno predalčkati. Ampak to je vse skupaj en velik bikov drek. Kajti prava nevarnost je naseljena v vsakem izmed nas. V vsakem od nas se je v zadnjih letih sprožila tempirana bomba. Naj bo to zaradi globalnih dejavnikov, lokalnih nestrpnosti, družinskih zdrah. Ja, vse to je bilo prisotno od nekdaj. Ampak Slovenija ni nikoli delala tako velikih korakov v svet, kot jih dela zadnja leta. In kakor napredujemo, tako tudi rušimo. V svoji majhnosti pa najbolj zgubljamo intimo. Včasih majhna država je postala prehodno ozemlje, ki ne pozna več osebnega miru. In zaradi te izgube smo taki, kakršni smo. Nestrpni. Ksenofobni. Zaprti vase. Paranoični. In zdravilo za to je le in samo umetnost, ne pa antibiotiki. Ker nič ne spreminja pogleda nase tako kot umetniško delo s težo. Takrat je v tebi svet, ki je drugačen. Ki deluje po drugačnih pravilih. In te prisili, da začneš drugače delovati tudi ti. Ne govorim o velikih temah in epskih zgodbah. Govorim o umetnosti, ki je blizu vsakemu izmed nas. Ker vsak čuti. Pa naj bo iz Kuala Lumpurja ali pa iz Zabučkih Dobravc. Pop corn filmi in romani Daniele Steel to niso. So površinsko zdravilo, kot obliž na gnojno rano, ki pa se ne bo ozdravila kar tako. Je pa res, da so nekateri radi bolni. Kar 98 % jih je, sodeč po Magovi anketi. Takih, ki so sveto prepričani, da sta samo kašelj in glavobol znaka, da je človek bolan. Me zanima, če je med temi odstotki tudi kakšen tak Slovencelj, ki pred spanjem razmišlja o tem, kaj se mu dogaja. Kaj se dogaja njegovi ženi. Zakaj se hčerka ne pogovarja z njim. Zakaj je kdaj žalosten kar brez razloga. Kaj se dogaja svetu. In potem ne more zaspati, ker ne najde odgovorov na vprašanja. Po svoje mu privoščim, da jih nikoli ne bo. Po svoje pa -tudi umetniki smo zelo krivi. Ker vse preveč radi ustvarjamo v varnem prostoru, ki zagotavlja neko materialno ugodje. In začnemo proizvajati obliže. Pa smo tu, v naši državi, kjer med sto prebivalci najdeš osemindevetdeset takih (tole sem najbrž narobe izračunal...), ki niso nikdar v življenju naleteli na umetniško delo, ki bi jim vsaj malo pomagalo. So pa najbrž videli manekenko, na katero so masturbirali kak mesec, pa je dobila tistih nekaj odstotkov več. Le kako lahko tekmujem proti srčkani igri genov. Navsezadnje smo ljudje le bolj sofisticirane živali. Najprej nagon, potem kultura. Bom malo bolj previden na ulici, ker sem na dnu prehranjevalne lestvice. Pa srčno novo leto vam želim. Če pa ste morda med tistima dvema odstotkoma, se vam zahvaljujem za utopično podporo. Če stopimo skupaj, naslednje leto pred novopečeno mis Havvaiian Tropic morda ne bom pogledal v tla od sramu. Ik|o| l|u|m|n|a| R. A. S. I. Z. E. M. Tina Cigler, foto Boštjan Pucelj Nismo si še sicer popolnoma priznali, da Romom ves ta čas na osebni ravni nismo ponudili veliko in da jih imamo še vedno najraje, če ostajajo v svojih naseljih. Dolenjska in suhokranjska javnost sta užaljeni. “Po novem si takoj oklican za ksenofoba in rasista, če nisi naklonjen Romom!” Vsak dan se jima na seznamu užaljenih pridruži kakšna nova regija, pač odvisno od tega, kje poteka “iskanje novih lokacij” za družino Strojan. Nikjer sicer “nimajo nič proti Romom, ampak ...” Ampak kaj? Ambruška zgodba je odprla rano, o kateri Slovenci neradi razpravljajo, ker ne verjamejo, da jo imajo. Težko si je priznati neutemeljeno sovraštvo do nekoga, s katerim večina nikoli ni imela osebnega stika. Ker ni v skladu z normo »ljubezni do bližnjega« in ker je politično nekorektno. A takšna čustva so na neki način legitimna. So logična posledica procesa, za katerega neposredno sicer nismo krivi mi, kar pa seveda ni opravičilo, da se ga ne lotimo popraviti. glejta dokumentarne filme iz Johannesburga. Čez kak mesec mu recite, naj nariše prvo stvar, ki ga spomni na Afriko. Narišite jo tudi vi. Zdajle! Je koliba, kajne? In palma z banano. Ni stolpnica ali znanstvenik v beli halji... Program, ki ga v vsakem izmed nas vzpostavi zgodnja socializacija, je zelo močan. Vse drugačne izkušnje, ki jih pridobimo kasneje, širijo naše obzorje in opozarjajo na napake v programu. Žal delujejo le na racionalni ravni. Ce nam določena situacija dopušča čas za tehten razmislek, obstaja možnost, da bomo reagirali ustrezno. Če tega časa ni, se samodejno sproži prvoten program, ki vsebuje štiristoletno dediščino. Nehote. Na plan skoči afriška koliba ... In umazani tatinski Cigan. Rasizem ni nekaj velikega, kar se dogaja le črncem v Južni Afriki in Severni Ameriki. Rasizem je zelo prefinjen in subtilen konstrukt znanstvenikov 17. stoletja, ki se je z mehanizmom socializacije in inkulturacije uspešno prenašal iz generacije v generacijo po vsem planetu. Pri tem Slovenci nismo nikakršna izjema. Dobrodošli v “programu” Zgodnja socializacija in inkulturacija človekovo življenje spravita v okvir, znotraj katerega veljajo določeni vedenjski vzorci, ki mu - ko se jih priuči - omogočajo lažje in hitrejše odzivanje na situacije, v katerih se znajde. V njem vzpostavita nekakšen “program”, v skladu s katerim živi, ne da bi mu bilo treba vedno znova dvomiti o pravilnosti naučenega. Tudi kadar informacija v programu ni logična. Da je črna barva žalovanja, so nas starši naučili, takoj ko smo z njo poskušali pobarvati sonce. Pravilnost te informacije je nenehno potrjevala naša okolica, ki se je obnašala v skladu z njo, pa čeprav črna barva sama po sebi ne implicira žalosti. Pomen je dobila na podlagi kolektivnega dogovora, ki bi bil lahko tudi drugačen, kot na primer v Indiji. Kljub temu da danes vemo, da smo kot otroci posvojili neracionalno dejstvo, se je danes skoraj nemogoče znebiti nelagodja ob pogledu na nevesto v črnem pajčolanu. Na podoben način nas je okolica v prvih nekaj letih življenja »sprogramirala« za vsa področja. Pred štiristo leti je zagnala tudi “beli program”. Znanstveniki, ki so se poigravali z razlikami med ljudmi, so v poplavi razlik za kriterij vzeli barvo kože - zgolj stvar dogovora. Brez posebne logične utemeljitve je barva kože postala osrednja ločnica med ljudmi... kar je s pridom izkoristil kolonializem. “Bela” je v zavesti vseh nadaljnjih generacij postala večvredna. Če se danes to zdi logično, je zgolj posledica dolgotrajne socializacije in inkulturacije - če bi takrat za kriterij vzeli velikost ličnic, bi bile pomembne te. Rasizem je priučen - kot je priučeno dojemanje črne barve. Rasizem v vsakdanjem življenju Vzorec superiornosti »belega« je postal samoumeven in se prenaša na povsem nezavedni ravni. Ni treba, da ubijete črnca. Dovolj je, da otroku berete Juri Muri v Afriki. Smehljaje mu recitirajte: »Čuri Muri, kljukec Juri, tisti, ki je s hruške pai, včeraj je ob peti uri v Afriko odpotoval. Saj doma je nemogoče, vsak ga kara in pesti, vsak umivati ga hoče, on pa vode se boji. Pa je mislil: bolje iti bo na južno stran zemlje, tam zamorci neumiti brez vode, brisač žive.« Pri tem mu kažite ljubke sličice Jurija, ki pleše mimo slamnatih kolib skupaj s črnskim poglavarjem z ličjem okrog pasu. Ko bo zrasel, pa mu povejte, da v Afriki poznajo računalnike, da imajo znanstvenike in da živijo v betonskih mestih. Skupaj Ciganka te bo odnesla Tudi Slovenci smo namreč pridno prenašali “beli program”. Vsak slovenski otrok, ki še svoj živi dan ni imel stika z Romi, ve, da so umazani, da kradejo in smrdijo. Ko se je vrnil iz peskovnika z zasušenim smrkljem pod nosom in blatnimi ročicami, smo mu v šali rekli, da je umazan kot cigan. In da naj zaklepa vrata, da ne bodo cigani česa ukradli. In da ga bo odnesla ciganka, če ne bo priden. Nehote smo ponovili vzorec, ki smo ga dobili od svojih staršev, in oni so ponovili tistega, ki so ga dobili od svojih. Pa čeprav nam osebno cigan nikoli ni ničesar ukradel in mu nikoli nismo prišli tako blizu, da bi ga res zavohali. Slabo vest ob spoznanju, kako si v resnici gradimo podobo o Romih, zelo priročno operejo objektivni dokazi, da jih je v resnici veliko natanko takšnih, kot jih “poznamo” - lenih, nezainteresiranih, tatinskih, parazitskih... A to je le vrh ledene gore. Njihovo še vedno “neprilagojeno” obnašanje (kljub štiristotim letom bivanja na slovenski zemlji) je v veliki meri rezultat odnosov, ki so jih bili deležni od večinskega prebivalstva. To Romov ni nikoli zares sprejelo, vedno jim je dalo jasno vedeti, da so “slabši”, ter jih dosledno getoiziralo in izrinjalo na rob družbe (kar počne še danes!), ob tem pa pričakovalo, da bodo - tako izolirani - posvojili večinske vrednote. Kolikšna je v takšni situaciji verjetnost za uspešno prilagajanje? Občutek nesprejetosti večinoma vodi bodisi k demotivaciji bodisi k odklonilnemu vedenju, zadnje pa zgolj potrjuje začetne predsodke. In začarani krog je vzpostavljen. Preprogramiranje Ambruška zgodba je bila le vprašanje časa in zelo dobro je, da se je zgodila. Končno je na površje pripeljala dolga leta pritajenega sovraštva in ga spravila v artikulirano obliko, brez katere je na katerem koli področju težko pristopiti k reševanju težav. Nismo si še sicer popolnoma priznali, da Romom ves ta čas na osebni ravni nismo ponudili veliko in da jih imamo še vedno najraje, če ostajajo v svojih naseljih. Smo se pa prepričali, da je civilna družba lahko povsem učinkovit sooblikovalec sprememb v državi, če se le zgane - pa čeprav se je za začetek zganila v neprimerno smer. Kljub temu da je primarni “beli program” trdno usidran mehanizem, to ne pomeni, da smo nanj obsojeni za vedno. Ustvarili smo ga ljudje in lahko ga tudi spremenimo. Za kaj takega pa je najprej nujno potrebno priznanje rane, ki jo - ne po lastni krivdi - v sebi nosjmo vsi belci. Če civilna družba začne danes, bodo rezultati vidni morda že čez štiristo let. Če bo čakala, da spremembe začnejo zanamci, čez štiristo petdeset. Zakaj bi odlašali. Kje bi bilo človeštvo danes, če bi skok iz ustaljenih družbenih okvirov odlašali Einstein, Gandi, Mandela ... Dobrijevič v Gogi V Knjigarni Goga je bila 24. novembra ob 19. uri otvoritev razstave Predraga Dobrijeviča, novomeškega ilustratorja in stripovskega avtorja. Ob tej priložnosti je avtor nastopil tudi v živo. Dobrijevič je avtor realističnih ilustracij, ki so, kot pravi Sandra Hrovat, vodja prireditev v Gogi, »rezultat izjemno natančne in potrpežljive roke, zbranega uma in ogromne količine vloženega časa.« Dobrijevič ilustracije objavlja v različnih svetovnih enciklopedijah. Poleg tega je avtor razstavil tudi stripe, ki jih »odlikuje izjemna risba in globina tihega, samotnega opazovalca sveta.« Pariz-Novo mesto-Bratislava v Narodnem domu Z mrazom, obnovo in občinsko nevestnostjo iz Simulakrovega gnezda na Vrhovčevi v Narodni dom pregnana galerija sodobne umetnosti je na večer 6. decembra predstavila uveljavljeno ilustratorko Suzi Bricelj. Avtorica se je leta 1971 rodila v Ljubljani, odraščala je v Novem mestu in 1998 diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Leta 1996 je študirala na oddelku za vizualno komunikacijo Visoke škole vytvarnih umeni v Bratislavi. V letih 2000 - 02 je opravila podiplomski študij na pariški Ecole Superieure des Arts decoratives. Njen razvoj in življenjske mejnike odraža naslov razstave Narisano: Pariz-Novo mesto-Bratislava. List katerega koli papirja in svinčnik sta avtoričina spremljevalca. Kot bi bila na stalni preži, si v beležko skicira trenutne vtise in doživetja. Svinčnik je že dolgo njen šesti prst. Skicirani opisi urbanega življenja, ljudi, arhitekture, posebnežev, vizualni vtisi so vir njenih ilustracij, ki so doslej napolnile lepo število knjig, med zadnjimi tudi ponatis slovitih Teofrastovih Značajev. »Razstavljene so skice. Na potovanjih imam vedno pri sebi skicirke. Risba je postala moj način komunikacije, z njo se najlaže izražam in dojemam stvari. Te risbe niso vezane na nobeno vsebino. Gre za absolutno svobodo, za razliko od mojega dela, ki je vezano na knjižno ilustracijo. Je pa res, da dostikrat črpam iz teh risb,« je dejala ob otvoritvi. Na gole stene »salona« razpadajočega Narodnega doma, ki bodo verjetno kmalu spominjale na trenutno razsuto stanje Simulakrove galerije v obnovi, so le z bucikami pritrdili različne skice in skicirane risbe. Na prost omet je avtorica s svinčnikom dopisala vtise ali druge podatke. Ob razstavi so pripravili projekcijo avtoričinih risb, v glasbenem delu otvoritve sta kranjski kitarist Primož Grašič in domači violinist Marijan Dovič izvedla nekaj jazzovskih standardov. Razstavo v Narodnem domu zapirajo 17. decembra, medtem v galeriji na Vrhovčevi poteka zadnja faza obnove, ki se naj bi spomladi zaključila. (Rasto Božič) IIUIIIJJ Rasto Božič Kot primer je navedel pičlo zanimanje ob letošnjem 7. bienalu, ki gaje obiskala zgolj peščica gimnazijskih profesorjev, kakšnega organiziranega množičnega obiska dijakov pa tudi ni bilo zaznati. Novomeška gimnazija je minuli mesec obeležila dvestošestdesetletnico delovanja. Z letnico ustanovitve 1746 predstavlja drugo najstarejšo gimnazijo v Sloveniji, vsekakor pa eno izmed najstarejših izobraževalnih ustanov z neprekinjeno tradicijo. Ustanovila jo je cesarica Marija Terezija, vodstvo šole so prevzeli frančiškani, pouk v stavbi poleg samostana se je začel 3. novembra 1746. Njena vloga v kulturnem, znanstvenem, gospodarskem in političnem razvoju območja je bila in je izjemnega pomena. Med nekdanjimi dijaki novomeške gimnazije najdemo številna znana imena. Leta 1870 je postala državna ustanova, mesto na današnji Seidlovi cesti je dobila 1912. leta. Ob praznovanju 250-letnice je doživela temeljito prenovo, po dveletni obnovi je dijakom in profesorjem ponudila boljše pogoje. Gre za največjo gimnazijo v regiji. 24 oddelkov splošne gimnazije, 4 športne, 4 klasične oddelke ter maturitetni tečaj obiskuje 940 dijakov z Dolenjske, iz Bele krajine in Posavja. Šola je vedno veljala za kakovostno, po rezultatih mature je med najboljšimi v državi, prav tako po številu zlatih maturantov. Zadnji novembrski teden so potekale številne slovesnosti v počastitev visokega jubileja. Po več prireditvah za dijake so zadnjega v mesecu predstavili še razkošni zbornik in odprli dopolnjeno zbirko moderne umetnosti, ki je začela pred šestimi leti nastajati po zaslugi novomeškega bienala slovenske grafike in njegovega pobudnika slikarja ter grafika Branka Suhyja. Zbirka po letošnji donaciji šteje 28 grafičnih listov. »Lahko si želimo, da bi umetnost postala stalnica zanimanja v vsakodnevnem življenju tako profesorjev kot dijakov,« je dejal ob otvoritvi. V govoru je poudaril vlogo šolstva pri ustvarjanju celovite osebnosti, saj se danes pogosto dogaja, da so vrhunski strokovnjaki zgolj ozko izobraženi in umetnostno slabo podkovani. Kot primer je navedel pičlo zanimanje ob letošnjem 7. bienalu, ki ga je obiskala zgolj peščica gimnazijskih profesorjev, kakšnega organiziranega množičnega obiska dijakov pa tudi ni bilo zaznati. Bil je tudi izredno kritičen do Jakčevega doma in posega v Jakčevo zapuščinsko zbirko. Poudaril je, da se v mestu namesto svetovno potrjene umetnosti pogosto predstavlja lokalno nižji nivo, in pozval k podpori nove galerije moderne umetnosti Simulaker. Po otvoritvi dopolnjene zbirke se je z osrednjo prireditvijo in predstavo gimnazijske gledališke skupine Goga v Kulturnem centru Janez Trdina praznovanje končalo. V slovesnem nagovoru je ravnateljica Helena Zalokar med drugim dejala: »Generacije si sledijo že 260 let. Vsaka enkratna in neponovljiva je pustila šoli neizbrisen pečat. V teh letih je šolanje zaključilo približno deset tisoč dijakinj in dijakov, od tega v zadnjih desetih letih kar 2186. Ponosni smo, da je bilo med našimi dijaki in profesorji mnogo takih, ki so pomembno zaznamovali svoj čas. Tudi danes je tako, saj lahko srečamo novomeške gimnazijce kot uspešne gospodarstvenike, znanstvenike, kulturne ustvarjalce, politike, zdravnike, učitelje, ki s ponosom povedo, da so novomeški gimnazijci. V svoji dolgoletni zgodovini je šola preživela številna razburkana, včasih tudi težka obdobja. Delovala je v različnih državah, preživela različne politične sisteme in številne šolske reforme. Poleg programov se je ob tem vse bolj spreminjala tudi vloga učitelja. Od stereotipne podobe strogih, bolj ali manj nedostopnih gimnazijskih profesorjev, neprizivnih avtoritet z bogato zakladnico znanja, ki so ga posredovali dijakom, je danes učitelj vse bolj sopotnik na poti iz otroštva v odraslost. Vodič in usmerjevalec pridobivanja znanja in omike. Svetovalec in včasih tudi razumevajoč tolažnik. Znanja se ne pridobiva več le v šolskih klopeh, učenje postaja vse življenjski proces, zato se korenito spreminja tudi učiteljeva vloga.« In naša razstavišča so večinoma prazna! :|r|a|t|k|e| Irena Rožman: Za tujce smo eksoti Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj Irena Rožman, etnologinja. Leta 2002 je doktorirala s temo Spolno življenje in kultura rojstva na Dolenjskem od 2. polovice 19. stoletja do 2. svetovne vojne. V mednarodnih krogih je priznana izvedenka šeg življenjskega kroga, kulture rojstva in smrti. Lani je izdala odmevno knjigo Peč se podrla! - Kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20.stoletju, ki je nastala na temelju podatkov zbranih v krajih pod Gorjanci. Jeseni je začela predavati na primorski univerzi in pri enainštiridesetih dobila prvo stalno zaposlitev. Deset let je, odkar sta z možem prišla v Novo mesto. Pred kratkim sta se vselila v obnovljeno hišo na Bregu. Rodila si se v Nemčiji, živela si v Frankfurtu. Sedemletna si prišla živet k starim staršem na Dobravo pri Podbočju. Osnovno šolo sem obiskovala v Podbočju. Potem sem šla na srednjo ekonomsko, ker me na brežiški gimnaziji zaradi epilepsije niso hoteli sprejeti. Ekonomska šola mi ni odgovarjala, pa so me le prepričali, da sem jo končala. Potem sem imela enoletni premor. Bila sem v Londonu in Švici, nakar sem v Ljubljani zakoračila v etnologijo. Prvič v življenju sem imela dobre ocene. Živela sem brez matematike, računovodstva in popravnih izpitov. Študij mi je vrnil samozavest. Zakaj etnologija? Nekaj podobnega sem si predstavljala že kot petletna punčka. Brata, ki je bil bolj zgodovinsko in zemljepisno usmerjen, sem vedno prosila, da sva »brala« atlas. Iskala sva Indijo, Kitajsko. Razlagal mi je o življenjskih navadah tujih ljudstev. Vedno sem ga spraševala, zakaj Kitajci jedo s paličicami? Kaže, da moja radovednost izvira od tam. Kako je nate delovala nenadna sprememba okolja? Pri sedmih letih sem se srečala s popolnoma drugačno kulturo prežitkov 19. stoletja. Takrat, leta 1972, so v Podbočju še vsi kosili ročno. Supermarketov še ni bilo. Šele letos sem se zavedla, da sem bila v časovnem stroju. Nemčijo sem zapustila v eri gradnje supermarketov, potem sem šla v 19. stoletje in se kar naenkrat vnovič srečala z 21. stoletjem, ki seje v Nemčiji začelo že v sedemdesetih letih. Začutila sem nostalgijo po tem 19. stoletju, ki sem ga ob prihodu v Slovenijo sovražila. Kmečka sredina me ni sprejela in jaz nje tudi ne, čeprav sem si to želela. Že kot otrok sem bila zato nekakšna opazovalka življenja. Da bi laže Novo mesto z etnografskega stališča: Toie predvsem upravno središče, večji kraj s servisnimi dejavnostmi. Mesto nima urbanih elementov, npr. kulturnih, oziroma so v klavrnem povoju. Pravih meščanskih druiin je le peščica, vse ostalo je naseljeno s podeželskim prebivalstvom. Humanisti in umetniki bežijo iz mesta. Publika je že kakovostna, ni pa ustrezne infrastrukture Jaz se nimam za neko znanstvenico, pa moram po vsako knjigo v Ljubljano. shajala, sem morala dojeti drugačen način življenja. Drugačno kulturo? V Nemčiji sem odraščala med italijanski, poljskimi in zlasti hrvaškimi otroki. Mogoče me je ta večetničnost zaznamovala? Zanimajo me medčloveški odnosi, zato sem tudi študirala etnologijo in sociologijo. Kam si šla po diplomi? Eno leto sem učila na srednji šoli, nato sem nadaljevala doktorski študij. Hkrati sem z oddelka za etnologijo dobila ponudbo za sodelovanje pri Slovenskem etnološkem leksikonu. Pisala sem gesla o spolnosti in rojstvu, hkrati sem dobila status mlade raziskovalke. Lani si izdala knjigo, snuješ kaj novega? Pripravljam etnografijo rodnostnega vedenja. Dogovarjam se z založbo Rokus, da bi za zbirko Prisrčnice napisala poljudno-strokovno besedilo z delovnim naslovom Zgodovina seksualnosti na Slovenskem v slikah. Vmes pišem bolj zgodovinsko naravnane strokovne članke. Pri raziskovanju si se naslonila na slabo preučeno področje kulture rojstva in smrti. Na Dolenjskem se je prvi s tem ukvarjal Janez Trdina. Z raziskavami v Brusnicah in Podgorju si tudi sama šla po njegovih stopinjah. Če sklepam po odzivih bralcev moje ali malo starejše urbane generacije, gre za srečanje s predindustrijskim 19. stoletjem, če ne še bolj oddaljenim obdobjem. Razmere do šestdesetih let 20. stoletja se jim zdijo tako nepojmljive in grozne. Moje raziskave se dotikajo žensk treh generacij, od 1915 - 34,1940 - 50 in nove generacije, ki rojeva zadnjih osem let. Gre za velike razlike v potrebah in željah žensk, kako naj bi porod izgledal. Do druge vojne so podeželske ženske rojevale v porodnišnici le, če je šlo kaj narobe. Po vojni so oblasti želele izboljšati reproduktivnost in zdravje žensk. Materam so ponudili tudi enotedenski poporodni počitek, ki ga pred tem doma niso bile deležne. Tretji, četrti ali peti dan po porodu so morale že vstati in gospodinjiti, če ne kaj več. Te stvari se danes zdijo nehumane. Sodobne ženske imajo veliko več časa in manj otrok. Po tvojih podatkih je bilo zaledje Novega mesta vse do šestdesetih let precej gdmaknjeno od industrializacije. Življenjske navade so bile bliže 19. kot pa 20. stoletju? Šlo je za močno kontinuiteto z ljudskim življenjem iz konca 19. stoletja, kot ga srečujemo pri Trdini. Njegova opazovanja so se dobrih sto let kasneje do neke mere potrdila. So pa vmes pojavi, ki vendarle kažejo napredek. Zmanjšala se je smrtnost otrok. Prvi učinki industrializacije so se začeli z množičnim izseljevanjem v Ameriko kazati v osemdesetih letih 19. stoletja. Ga lahko primerjamo s kasnejšim priseljevanjem v mesto? Lahko. Novo mesto je predvsem upravno središče, večji kraj s servisnimi dejavnostmi. Mesto nima urbanih elementov, npr. kulturnih, oziroma so v klavrnem povoju. Pravih meščanskih družin je le peščica, vse ostalo je naseljeno s podeželskim prebivalstvom. Zlasti po drugi svetovni vojni so v mesto za kruhom prišli tako imenovani »odvečni« ljudje, ki niso imeli možnosti ostati na kmetiji. V mestu so videli možnost zaslužka in ustvarjanja družine. To je generacija naših staršev, njihove temeljne vrednote so bile delo, hiša, stanovanje, otroci in družina. Poreklo mestnih prebivalcev se odraža pri raziskavah. Na primer, pri pogovoru z mladimi pogrešam entuziazem in širše razmišljanje. Opažam materialistično usmeritev, kako čim prej priti do hiše, zaposlitve, denarja ipd. Ni prostora za kakršen koli dvom, ki je srčika intelektualnega in kulturnega ustvarjanja. V smislu vrednost se ne razlikujejo bistveno od staršev, čeprav imajo višjo izobrazbo. Izobrazba torej ni vse. Pomembni sta mentaliteta in humanistična naravnanost, ki ju v Novem mestu pogrešam. Je to soočenje urbanosti in podeželja? Prepletajo se elementi obojega. Recimo že v razmišljanju, kako fino je imeti eno zidanico pa tam malo krompirja. Gre za neznosno potrebo štiridesetletnikov po zaplati zemlje na podeželju in intenzivnem vračanju h koreninam, spominom ali za beg iz sedanjosti. Preplet se odraža v kakovosti življenja. V mestu na primer pogrešam boljšo ponudbo. V središču ni delikatesnih trgovin, restavracij in spodobne slaščičarne. Kavarna razpada, edina obiska vredna lokala sta LokalPatriot za mladino in Slon za srednjo generacijo. Novo mesto ima bogato zgodovino in izročilo. Se ti zdita dovolj izkoriščena? Vse, kar je povezano z množicami, me odbija. Pri raznih prireditvah vidim, da še sredi mesta prirejajo ruralne zadeve s konceptom med prireditvijo in veselico. Od nedavnega po Krki pluje splav, nekakšna plavajoča veselica. Je tukaj izročilo pravilno obravnavano? Razne stvari, kot so splav in kmečke igre na veselicah, se mi zdijo omalovaževanje dediščine in načina življenja v preteklosti. Mlačev včasih ni bila zabava, prej trdo delo. Današnjim rodovom je ne smemo predstavljati kot zabavo in spolno predigro. Tudi splavarstvo je bilo zelo težko delo. Danes se prikazuje in vključuje elemente, ki s tem nimajo zveze. Proti temu ne moremo nič. Že profesor Niko Kuret je v šestdesetih letih dejal, da na žalost dediščino najbolj tvorno ohranja turizem, ker si vzame tisto, kar je najbolj zanimivo. Stroko se ne vpraša za mnenje, lahko le pojave beleži in raziskuje. Z dediščino ravnamo kot se nam zdi, po drugi strani ima večina slovensko izročilo za sveto? Poglejmo tako imenovano narodno nošo. Petletnega otroka našemijo v »gorenjsko« narodno nošo in mu pri tem brez pomisleka v usta porinejo pipo. Gre tudi za alpske oblačilne kose, bolj avstrijske in švicarske kot pa naše. To je sprejeta kostumografija, uniforma narodno zabavnih ansamblov. Ali domačijske kulture? Zadnja leta se je zgodilo nekaj, kar vodi k poenostavljanju. Celostno razmišljanje ni aktualno, enciklopedično znanje ni več cenjeno. Zakaj bi ga rabili, saj je vse na internetu? Realnost vsakdanjega življenja in miselnost se poenostavljata. Ceni se zgolj trivialnost, ki je tudi glavna kakovost oglaše- vanja. Preplavljeni smo s tem in vse bolj odtujeni. Težko si prišla do službe, šele od nedavna si redno zaposlena? Doslej sem se preživljala s strokovnim delom. Letos so me zaposlili na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Predavam Uvod v etnologijo in Etnologijo Evrope, za podiplomce še Etnologijo Slovenije. Novo mesto naj bi dobilo naravoslovno univerzo. Bi potrebovalo tudi kanec humanizma? Primorski študenti so navdušeni nad lastno univerzo. To je nov kulturni prostor, bolj sproščeno okolje, profesorji so mlajši, vendar že ozko specializirani in uveljavljeni. Ne vem, ali je teh humanističnih fakultet preveč, vsekakor pa je kriza v zaposlovanju. Vse več družboslovcev z zelo visoko stopnjo izobrazbe zasluži manj kot pridna čistilka. Visoka izobrazba je za njih prej ovira kot prednost. Novo mesto naj bi postalo eno izmed evropskih središč? V primerjavi z Londonom je Novo mesto primestno okolje. Humanisti in umetniki bežijo iz mesta. Gre za premajhen prostor. Publika je že kakovostna, ni pa ustrezne infrastrukture. Ni centrov, ki bi jih umetnik ali znanstvenik potrebovala. Jaz se nimam za neko znanstvenico, pa moram po vsako knjigo v Ljubljano. Smo po tej strani še vedno v 19. stoletju? Slovenija je v zaostanku. Zato tudi nismo konkurenčni, za tujce smo eksoti. Jaz se nerada izpostavljam. Rada delam, zame je pomembna pot. Cilj je sicer nujen, ampak samo, ker pokaže novo pot. Rada bi, da bi ljudje brali več humanističnih raziskav s ciljem, da bi postali bolj humani in se osvobodili spon sebičnosti. Čeprav je moje najbolj grenko spoznanje, da tudi, če si humanist, ni nujno, da si human, kaj šele svoboden. Nakupovanje / Shopping Kot zadnjo pred nadaljevanjem spomladi nedokončane obnove so 10. novembra v Simulakru odprli razstavo mlade ljubljanske kiparke Vesne Bukovec. Njen razstavni projekt Nakupovanje / Shopping je pravzaprav prostorska postavitev, za katero je značilna skoraj popolna odsotnost likovnega. Avtoričin minimalističen pristop, temelječ na sporočilu med znanci in sorodniki opravljene ankete, se odraža skozi pod strop obešene panoje in peščico presvetljenih fotografij. Zapisi na panojih, prej potiskanih plahtah, sporočajo spomine na čase velikih nakupov v tujini. Dopolnjujejo jih skromne fotografije majhnega formata, pritrjene na kamnite stebre. Skozi izrabo arhitekture in prostora »razstava« zaživi kot nostalgičen prikaz polpreteklega obdobja in obenem opomnik družbenega pojava, značilnega za vse sisteme. Časi se spreminjajo, navade ostajajo. Nakupovanje je motor sodobne potrošniške družbe. Pred desetletji je nakupovalni izlet v tujino predstavljal družinski praznik, danes se je vsakodnevno nakupovanje naselilo v človeške duše. Nakupovanje Vesne Bukovec je spomin na čase potrošniške nedolžnosti in naivnosti. Razstava je bila na ogled do 26.novembra. ... in otroški svet v Galeriji Krka Na Miklavžev god so v Novem mestu odprli dve likovni razstavi. Ob isti uri so na različnih koncih mesta predstavili vodilni slovenski knjižni ilustratorki. V Galeriji Krka so odprli razstavo ljubljanske slikarke Daše Simčič, ki se pretežno posveča knjižnim ilustracijam za otroke. Njena osnovna tehnika je akvarel, njegove mehko prelivajoče barve so ustrezna podlaga za čuteče ustvarjanje nežno toplih likov. »Najprej preberem tekst, potem dobim vizijo slike. Na sredi začnem ustvarjati like,« je povedala. V Krkini galeriji do 22. januarja razstavljena dela so vzeta iz avtoričinega celotnega ustvarjalnega opusa, zastopajo pretežno vse knjižne izdaje, pri katerih je sodelovala. Teh pa je bilo doslej veliko. Sodelovala je s številnimi avtorji; z Boštjanom Sokličem, Janezom Bitencem, s Tatjano Kokalj, Patricijo Peršolj, Tatjano Pregelj Kobe itd. Predlani je na 6. bienalu slovenske ilustracije dobila Priznanje Hinka Smrekarja za knjigo Miško in veter. Daša Simčič je bila rojena 1963, leta 1992 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Po diplomi se je določeno obdobje ukvarjala z risanjem in oblikovanjem lutk v skupini Silvana Omerzuja. V novomeškem razstavišču Galerije Krka so letos pripravili devet likovnih razstav, z deli Daše Simčič so zaključili uspešno razstavno leto. (Rasto Božič) V Jakcu tokrat fotografija V zgodnji jeseni je v spodnji galeriji Jakčevega doma Dolenjski muzej začel redni razstavni program. Prvo postavljeno razstavo novejše dolenjske umetnosti iz depojev muzeja je minuli petek zamenjala gostujoča razstava Gorenjskega muzeja iz Kranja Izbor iz zbirke kabineta slovenske fotografije. Gre za nabor najboljših fotografij slovenskih avtorjev od dvajsetih let prejšnjega stoletja do današnjih dni. Med avtorji so zastopana tudi dela štirih novomeških fotografov: Božidarja Jakca, Bojana Radoviča, Boruta Peterlina in Boštjana Puclja. Najbolj navdušujoč del razstave pripada starejšemu obdobju. Prikazana dela so prave mojstrovine, včasih bolj spominjajoče na grafiko kot pa fotografijo. Presenečajo z izpovedjo, s tehnično dovršenostjo in z izraznostjo, ki ji je tudi sodobna digitalizacija težko kos. * Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju je bil leta 1970 ustanovljen na pobudo kranjskega fotokluba Janez Puhar in ob podpori Fotografske zveze Slovenije. »Njegove temeljne naloge so prirejanje fotografskih razstav, pospeševanje zanimanja za slovensko fotografijo in njeno zgodovino, zbiranje dokumentarne fotografije ter dokumentiranje fotografskega gradiva za temelje prihodnjega fotografskega muzeja. Njegova zbirka je najstarejša študijska zbirka slovenske fotografije. Nastaja sproti z razstavami in obsega bogato dokumentarno gradivo ter več kot 2500 fotografij,« je ob otvoritvi povedala ena izmed avtoric razstave in kataloga umetnostna zgodovinarka Nataša Robežnik. »Oba muzeja povezuje dolgoletno sodelovanje,« sta v otvoritvenih govorih poudarila direktorica kranjskega muzeja Barbara Ravnik Toman in direktor novomeškega Zdenko Picelj. Otvoritev je popestril nov jazzovski trio Makiato, drugače del širše zasedbe Jazoo, katere nastop je napovedan za prihajajoči Jazzinty abonma. (Rasto Božič) Novoletno rajanje na Glavnem trgu bo... noči, ko bo zaželel ovčicam srečno novo leto in jih nagovoril s še nekaj bolj ali manj izbranimi besedami. Kruha si bodo Dolenjci spekli (ali kupili) sami, za igre pa bodo poskrbele skupine DeŽur, Marijan Novina s svojim bendom in Mamka z Rock Otočec fanti. Petarde bodo. Mestna občina Novo mesto sicer tokrat ne organizira prireditve, ampak je izvedbo zaupala zunanjemu izvajalcu, in sicer podjetju Konvikt. (Uroš Lubej) ... za bolj klasični okus pa Mozart 28. decembra bo v KC Janeza Trdine nastopil novomeški Komorni orkester Tartini, ki bo predstavil tri Mozartove komade, in sicer Simfonijo št. 40 v g-molu, Kronungsmasse in Laudate dominum. Kot solisti bodo nastopili Irena Yebuah Tiran, Urška Damiš Burger, Aljaž Farasin in Zoran Potočan. Dirigent je Aleš Makovec. Pozdrav iz... Pozdrav iz... je naslov skupnega podviga štirih muzejev in galerije iz tako imenovanega jugovzhodnega dela Slovenije, rezultat pred šestimi leti dogovorjene koordinacije petih muzejskih ustanov južno od Ljubljane, Kočevskega, Belokranjskega, Dolenjskega in Posavskega muzeja ter Galerije Božidar Jakac iz Kostanjevice. Gre za razstavo in knjižno-kataložno predstavitev gospodarske dejavnosti tega območja na razglednicah iz obdobja 1896 - 1950. Razglednice sodijo med najbolj neposredne vire nekdanjega življenjskega utripa. Na eni strani prinašajo fotografski dokument, na drugi zapisane besede, podatke, znamko, pečat, vse odraz časa in navad. Skozi razstavljenih dvesto štiriinpetdeset primerkov iz bogatih arhivov petih ustanov so predstavljene gostilne, trgovine, obrt, industrija, kmetijstvo, promet, prosti čas in podobno. Razstavo spremlja razkošen in pregleden katalog, kot spremljevalno gradivo so natisnili razglednico, bralni trak ter sestavljanko. Razstavo bodo v naslednjih letih selili po muzejskih ustanovah, ob vsaki otvoritvi bo na voljo spominski poštni žig. V Dolenjskem muzeju je na ogled od 24.novembra do 25.marca. (Rasto Božič) Dokaj dni, naj živi, kar dobrih slovenskih je jedi! Mladinska sekcija Turističnega društva Novo mesto je v septembru začela projekt Kulinarični zakladi Slovenije, ki ga bo junija prihodnje leto zaključila s predavanjem, kulinaričnim večerom in knjižno izdajo. Projekt so na prvi decembrski dan predstavili v restavraciji Tango na Otočcu. Mlada svetovalka pri projektu Petra Grajžl je povedala, da so se prijavili k programu Evropske skupnosti Mladina. Ta z namenom neformalnega izobraževanja in medkulturnega učenja podpira mednarodno sodelovanje mladih, z njegovimi sredstvi pa v Sloveniji upravlja nacionalna agencija Movit. »Odobrili so nam 7500 , ki pa ne zadostujejo za široko zastavljen projekt, zato smo k sodelovanju pritegnili tudi številne pokrovitelje. Menimo, daje slovenska kulinarika med najbolj zanimivimi kulinarično gastronomskimi okolji Evrope in obenem mednarodna neznanka.« Mladi gostinski delavci so pobudniki raziskave slovenskih avtohtonih živil, jedi ter prehranjevalnih navad naših prednikov. Želijo jih ohraniti in predstaviti domači ter mednarodni javnosti. »Slovenske jedi tonejo v pozabo in se izgubljajo v poplavi jedi iz tujine, zato želimo predvsem mlajšim približati prave vrednote kulinarične in prehranjevalne dediščine,« je še povedala Grajžljeva. Poleg knjige so glavni cilji projekta še raziskava kulinarične dediščine slovenskih regij in s tem ohranjanje kulinaričnih zakladov. Sodelavci projekta želijo v razvoj gostinstva in turizma privabiti čim več mladine, tako srednješolce kot študente, ter jim prek neformalnega izobraževanja dati možnost pridobiti znanje in izkušnje. K sodelovanju so pritegnili tudi Slovensko turistično organizacijo in uglednega etnologa prof. dr. Janeza Bogataja. Projekt podpira tudi Mestna občina Novo mesto. (Rasto Božič) 35 let mešanega petja Mešani pevski zbor Krka letos praznuje visok jubilej. Ob 35-letnici delovanja je 24. novembra pripravil koncert v Kulturnem centru Janeza Trdine. Pred polno dvorano se je ob zborovodji Sonji Čibej predstavil samostojno; v dveh pesmih pa ob spremljavi tria (Marijan Dovič - violina, Erik Marenče - klavir in Aleš Avbelj - kontrabas). Ob jubileju je predstavnik območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti Bojan Bencik zboru podelil posebno priznanje sklada, nekaterim članom pa za večletno petje razdelil bronaste, srebrne in zlate Gallusove značke. Posebnega priznanja je bil deležen častni predsednik zbora Andrej Pelko, ki v MPZ Krka deluje vse od ustanovitve. (Tekst in foto: Rasto Božič) Milili Skenderbeg osvojil Novo mesto Na letošnji praznični dan so se tudi v okrožju Novega mesta prebivajoči Albanci spomnili dneva albanske zastave. Novomeško Društvo za razvijanje prostovoljnega dela ga je počastilo s folklornimi nastopi in svečanimi nagovori uglednih gostov. V avli Osnovne šole Drska so pripravili edino tovrstno praznovanje v Sloveniji in prvo v Novem mestu. Delavnice društva obiskuje čez štirideset albanskih otrok. »Pomagamo jim pri učenju slovenskega jezika, ponujamo pomoč pri šolskem delu, prirejamo druge aktivnosti, predvsem kulturne. Poskrbimo tudi, da ne pozabijo lastne kulture,« je dejala sekretarka društva Branka Bukovec. Dan albanske zastave je praznik spomina na čas, ko je slavni albanski general Skenderbeg v bojih proti turški nadvladi leta 1443 prvič dvignil rdečo zastavo z dvoglavim črnim orlom. Kljub Skenderbegovi uspešnosti je bilo do albanske svobode potrebnih še skoraj petsto let. 28. novembra 1912 je Ismail Qemal razglasil neodvisnost in vnovič razvil albansko zastavo. Od tedaj Albanci povsod po svetu praznujejo dan zastave. (Tekst in foto Rasto Božič) Nataša Mirtič: 8 Galerija Dolenjskega muzeja Novo mesto 10. november 2006 - 4. februar 2007 Po lanski razstavi v Galeriji Krka in nedavnem sodelovanju na 2. likovni koloniji Novomeški likovni dnevi se topliška Novomeščanka Nataša Mirtič v galeriji Dolenjskega muzeja predstavlja s pregledno razstavo grafik in obenem njenim doslej največjim tovrstnim prikazom. 10. novembra odprta razstava, na ogled je do 4. februarja, prinaša pregled osmih let avtoričinega ustvarjanja. Skozi v časovnem sosledju postavljena številna dela lahko obiskovalec opazuje umetničino rast in navdušenje nad grafiko. Umetniški izraz se z leti čisti in prehaja v nikoli dokončne simbolne podobe in kompozicije avtoričinega sveta. Odtisnjene podobe umetnica tudi večkrat na novo uporablja in tolmači, kar je ena izmed njenih značilnosti, ter iz njih ustvarja manjše cikluse. Nataša Mirtič posega po velikem formatu in ostaja zvesta zahtevnim, »umazanim« klasičnim grafičnim tehnikam. Kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič jo je na otvoritvi uvrstil med ustvarjalce »novomeške grafične šole« in nadaljevalce grafične tradicije Božidarja Jakca, Vladimirja Lamuta in Branka Suhyja. Avtorica tudi ne zanika spogledovanja in spoštovanja do grafike Bogdana Borčiča, ki je z nekajletnim bivanjem prav tako zaznamoval Novo mesto. Nataša Mirtič se je leta 1973 rodila v Novem mestu. Pred devetimi leti je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri Andreju Jemcu diplomirala iz slikarstva, leta 2001 je končala magistrski študij pri Lojzetu Logarju. V Novem mestu deluje kot svobodna umetnica, grafični atelje ima na Selih pri Dolenjskih Toplicah. Prvo samostojno razstavo je pred osmimi leti priredila v novomeški Galeriji Luna. Med številnimi skupinskimi razstavami je bilo posebej odmevno njeno sodelovanje na novomeškem 6. bienalu slovenske grafike leta 2000. Tudi letos se je udeležila več skupinskih razstav. Njena dela so bila razstavljena na Pogledu 4 v Lamutovem likovnem salonu Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici, na 7. trienalu in mondialu grafičnih tehnik v francoskem Chamalieresu, najdemo jo tudi med razstavljalci in razstavljalkami aktualnega novomeškega 7. bienala slovenske grafike. (Rasto Božič) 30 let Kresovih nastopov Spomladi je minilo trideset let od prvega javnega nastopa novomeškega Folklornega društva Kres, ki je bilo leta ustanovljeno leta 1975. Iz skupine kakšnih dvajsetih zanesenjakov je v treh desetletjih zraslo društvo s sto tridesetimi člani in osmimi sekcijami, ki se od osamosvojitve bolj temeljito in poglobljeno posvečajo plesom, šegam in navadam Slovenije. Posebna pozornost je, po besedah Branke Moškon, vseh trideset let umetniške vodje, namenjena pristni dolenjski noši, sešiti po izvirnih votivnih podobah in zapisih iz preloma 18. stoletja. Kresovci in kresovke se trudijo čim izvirneje ohranjati plese, šege in navade Dolenjske ter ostalih slovenskih pokrajin. Namen društva je poustvarjanje ljudskega izročila, predvsem plesa, petja in godčevstva. Ob jubileju so 25.novembra v Športni dvorani Leona Štuklja pripravili slavnostni koncert Od praznika do praznika. V razprodani dvorani so predstavili pomembne mejnike ljudskega življenja in opozorili na počasi izginevajoče praznike. (Rasto Božič) Januarja starta Jazzinty abonma 17. januarja 2007 se bo s prvim konertom začela nova sezona Jazzinty abonmaja. Organizatorji napovedujejo atraktiven program in skušajo k čim večjemu vpisu abonmajev privabiti tudi z zelo ugodnimi cenami vstopnic, kar je posledica dejstva, da projekt sofinancira ministrstvo za kulturo. Januarski in februarski koncert bosta posvečena etno-jazz programu in skupinama Ethnodelia ter Fatima Spar & Die Freedom Fries (A). Nadaljevanje bo v slogu sodobnega, improvizacijskega glasbenega pristopa, ki ga goji mlada generacija jazzovskih glasbenikov. Predstavila se bosta Daniel Noesig s projektom Take the Duck ter Lovro Ravbar Ouartet z debitantskim albumom, ki bo izšel pri Založbi Goga. Poletni zaključek koncertnega cikla bo pripadel dvema skupinama, ki v svoji glasbi gojita širok spekter glasbenih zvrsti: od jazza in funka pa vse do rocka in drum’n'bassa. A/ zaključnem večeru bosta nastopila Slow Mood (A) in Jazoo (Slo). “Osnovni koncept ostaja primerjalni medkulturni dialog med srednje- in vzhodnoevropskimi državami ter Slovenijo, izražen v glasbi nekomercialnih žanrov. Abonma tudi letos poteka pod geslom Vzhod sreča Zahod. Sprememba v naslednjih sezonah abonmaja se kaže v osredotočenosti na predstavitev glasbene produkcije ene posamezne države v primerjavi s Slovenijo. Tako bomo v letu 2007 predstavili del ustvarjalnosti glasbenikov, ki prihajajo iz sosednje Avstrije. Bilateralni glasbeni duel med Slovenijo in Avstrijo bo potekal v izmeničnih koncertih žanrsko sorodnih glasbenikov in skupin, ki na samosvoj, specifičen način odražajo glasbene korenine in vplive, ” pojasnjujejo organizatorji iz zavoda LokalPatriot. (Uroš Lubej) Rasto Božič, foto Boštjan Pucelj Po njegovih žilah se pretakata dolenjsko in belokranjsko poreklo, rojen je bil 1976 v Novem mestu. Odraščal je na Drski. Po osnovni šoli, obiskoval je Katjo Rupeno, se je družina preselila na bajnofsko vznožje Trške gore. Potem je hodil na gimnazijo in v Ljubljani študiral na Visoki šoli za socialno delo. Končal je predlani, pred kratkim je pridobil še fakultetni naziv. Dobro leto je kot mentor Projektnega učenja mladih zaposlen na novomeškem RIC-u. Glasbenik, tolkalec, član skupine Od Franclna možgani. »Glasba me je zanimala že pred osnovno šolo. Prepeval sem hite z radia, osemdeseta so mi ostala v glavi kot nostalgično obdobje. V mali šoli smo mulci bobnali po kartonskih škatlah, oponašali smo Paula McCartneyja in Michaela Jacksona. V osnovni šoli sem bil pod vplivom starejšega brata, ki je poslušal veliko glasbe. Takrat smo tantje prav tekmovali, kdo jo bo poznal več. V drugem razredu mi je stari oče kupil kitaro. Nameraval sem v glasbeno šolo, vendar sem bil na sprejemnem izpitu tako prestrašen, da sem popolnoma odpovedal. Ugotovili so, da sploh nimam posluha.« Potem ga je pri glasbenem pouku opazila učiteljica. Povabila ga je k pevskemu zboru, vendar se je raje odločil za šport. V gimnaziji je dobil nove sošolce, hitro so ustanovili band Slepa ulica. Lastno glasbo so snemali na kasete. »Začel sem kot pevec. Razmišljal sem, da bi postal kitarist. Bili smo punk-rockovsko usmerjeni, čeprav me je bolj privlačil grunge. Potem je šel naš bobnar delat na ladjo in band je razpadel. Zatem smo ustanovili Direndaj, bili smo avtorsko usmerjeni. Imel sem srečo, da sem vedno delal v avtorsko bogatih zasedbah. Če smo že igrali priredbe, smo jih po svoje prikrojili. Z Direndajem smo kot prvi igrali v LokalPatriotu.« Proti koncu gimnazije se je poskusil tudi na bobnih, nato je prišlo do odločilnega obrata. »Prijatelj se je vrnil z ladje. Iz Afrike je prinesel boben, djembe. To me še ni toliko napalilo. Povsem sem se zagrel na koncertu tria Jungle Funk z Winxom, Dougom Wimbishem in Willom Calhounom. To je to, sem rekel.« Takrat se je nekaj novomeških skupin zanimalo zanj, vendar je sklenil, da bo nabavil djembe in se usmeril v uk tolkal. Jelena Ždrale mu je svetovala Nina Mureškiča in mu dala njegovo telefonsko številko. Kupil je bongose in vsak četrtek v ljubljanski plesni šoli obiskoval Ninove ure. Po letu dni je šel za pol leta še k Blažu Celarcu. V Novem mestu je sodeloval z Mirom Tomšičem in snemal z Društvom mrtvih pesnikov. Čedalje bolj se je uveljavljal kot tolkalec. »Po razpadu Direndaja sem igral tudi z Moveknowledgement. Pred tremi leti sem na vajah čisto naključno zaigral s člani skupine Od Franclna možgani. Do našega sodelovanja je prišlo spontano.« Primoževa prva ljubezen je bila zaradi barvitosti zvoka djembe. Kasneje je odkril konge pa arabsko darabuko. Moral je osvojiti različne tehnike. »Tolkala sem raziskoval prek tehnik. Enkrat uporabljaš zapestje, drugič prste pa dlan. V opremi imam šest kong, dve djembi, darabuko, bongose, mala tolkala. Zadnja pridobitev so digitalna elektronska tolkala.« Ritmična barvitost skupine Od Franclna možgani je delno zasluga njegovega navdušenja nad tolkali. Gre za zasedbo, ki združuje zelo široke poglede na glasbo. »Naša glasba je omnibus vseh doživetih vplivov. Včasih mi je žal, da se nisem rodil kot recimo Makedonec. Izredno spoštujem Vlatka Stefanovskega. Pri večini slovenskih glasbenikov pogrešam prijaznost, skromnost jn sodelovanje. Rad sem med ljudmi, med katerimi se dobro počutim. Če bodo med nami dobre vibracije, bomo ustvarili dobro glasbo. Če so prisotna čustva, gre pač glasba v to smer. Cinizem, prevelika politična angažiranost in pesimizem povzročijo danes precej prisotni negativen pristop. Iskati moraš lastno pot in pozitivnost.« Podoben pogled na življenje ga je pripeljal do poklica. Želel je na FDV. Zavrnili so ga, kot rešitev je izbral socialno delo. Kmalu je ugotovil, da je prišel na pravo mesto. Je prostovoljec, sodelavec PUM-a, januarja odhaja na novo delovno mesto na Društveni center za pomoč mladim. Po tri dni bo delal v Ljubljani, dva na lokalnem območju. »Mogoče znam prisluhniti človeku. Tudi prijatelji in prijateljice so se mi večkrat zaupali, tako se ti izoblikuje nek čut do sočloveka. Nekoga spraviti v dobro voljo je zame vedno izziv. Rad imam motivacijske filme. Tudi glasbo povezujem s socialnim delom. Vodil sem različne mladinske delavnice in tabore, čedalje bolj se ogrevam za delo z ljudmi prek tolkal. Pri tem, kar bi rad, imam kar srečo. Včasih se nenavadnih naključij kar ustrašim. Najrajši imam potrditev, da pravilno razmišljam. Vsi, ne samo glasbeniki, jo potrebujemo. Ne znam sprejeti komplimenta, rajši dobro sodelujem. Če stojiš za svojim delom, boš uspešen,« še pravi Primož Malenšek. Net.art skozi Simulaker (najava dogodka) Ctrl C 21. decembra ob 19.00 uri se bo v Galeriji Simulaker v Novem mestu in na svetovnem spletu zgodil projekt CTRL C, ki bo delo mednarodno sestavljene avtorske zasedbe. Gre za uveljavljene umetnike Net.arta, sodobne umetniške prakse, ki problematizira digitalno tehnologijo in njene specifike. Po Čošiču, najznamenitejšem predstavniku te vrste umetnosti, je net.art umetnost, ki med drugim ni le ustvarjanje proizvoda, ki ga lahko kasneje prodamo na trgu umetnin in ki ga lahko občudujeta kritik in posrednik, ampak tudi performance v smislu zabave v trenutkih ustvarjalnosti, ko nekaj nastaja. Je predvsem umetniški postopek, ki ima veliko opraviti z mrežo. Z njeno interaktivnostjo. Projekt CTRL C bo tematiziral umetniško rabo digitalne kopije in digitalnega originala skozi dve ravni: pregledno razstavo in spremno publikacijo (katalog - zbirko esejev). Del projekta je tudi organizacija okrogle mize oz. simpozija, na katerega bodo povabljeni ugledni domači in tuji poznavalci obravnavanih topik. CTRL C je projekt diskurzivne narave, ki se uresniči kot umetniški dogodek z elementi spletne umetnosti, softverske umetnosti, hektivizma in intermedijskega performansa. Konceptualna osnova projekta izhaja iz Čosičevega projekta iz leta 1997, ki ga je pripravil za razstavo Documenta X v Kasselu, ko je ustvaril kopijo njenega spletnega mesta, s čimer je vizionarsko tematiziral dandanes omniprezentni razvoj svobodnih oz. prostih pristopov in semplane kreativnosti v digitalnem. Čosičeva intervencija ni imela zgolj konceptualne umetniške vrednosti, temveč je bila revolucionarna predvsem v kontekstu odpiranja vprašanj o digitalni evoluciji avtorskih pravic. Podobna konceptualna izhodišča uporabljata tudi hrvaška umetnika/aktivista Goran Karabogdan in Nikica Klobučar, avtorja kontroverznega projekta kopiranja Beuysovega DVD na nedavni razstavi v zagrebškem Muzeju moderne umetnosti, ki ga lahko označimo za najzanimivejši pojav na hrvaški umetniški sceni v zadnjih letih. Sorodne prijeme v pristopu k problematizaciji statusa umetniškega dela in njegove produkcije - ki temeljijo na digitalizaciji in zamenjavi paradigme originala s paradigmo kopije, na tematizaciji vrednosti in dostopnosti informacije, načinih komunikacije, virtualni ekonomiji (oz. spletu kot kot največjem nakupovalnem centru), na tematizaciji disperzije lastnine in jezika - gojijo tudi ostali avtorji in avtorske skupine (The Yesmen, 10101010101010.org, Rtmark ...), ki so vabljeni k sodelovanju pri projektu CTRL C. Posebnost projekta je tudi v tem, da so za kustose razstavnega projekta povabljeni umetniki (Vuk Čosič, Goran Karabogdan & Nikica Klobučar). S tem ko so prevzeli vlogo kuratorjev razstave, bodo problematizirali tudi zmuzljiv in vse bolj nejasen odnos kustos - umetnik. Omenjena relacija je v času interneta namreč zašla v nov, zapleten odnos. Projekt CTRL C je posvečen problemskemu polju kopije, ki je v sodobni umetniški praksi, kulturi in širši družbeno ekonomski konstelaciji postal izjemno aktualen. Skorajda vse sodobne umetniške prakse druge polovice devetdesetih in začetka tega stoletja so močno označene z digitalno tehnologijo in njeno specifiko. Projekt Ctrl C bo spregovoril prav o tem - o umetniški rabi digitalne kopije in digitalnega izvirnika. *** Sodelujoči avtorji: Vuk Čosič, Slovenija, je spletni umetnik in svetovalec. Prisoten je v svetovnem merilu od prve nanosekunde nastanka spletne umetnosti, avtor nekaj kanonskih del in akcij ter soustanovitelj mednarodnih forumov za spletno umetnost in teorijo. Pogosto razstavlja, predava in objavlja na vseh celinah. Sodeloval je na: Beneškem Bienalu, MIT Medialabu, ICA London, Kunsthalle Dunaj, Beaubourg Pariz, LA MoCA, Artforum, Cahiers du Cinema, CNN, BBC ... The Vesmen, ZDA, so najizrazitejši predstavniki sodobnega ameriškega kontrakulturnega mainstreama, specializirani za korporativne diverzije, pri katerih je digitalni medij izrabljen kot platforma za igre z identiteto. Znani po umetnosti »hoaxa« oz. prevare. 10101010101010.org, Italija. Digitalno krilo projekta Luther Blissett, ki je v zadnjih desetih letih prebudil italijansko umetniško prizorišče. Skupina 101010101.org je znana po nekaj radikalnih projektih digitalnega kopiranja, s katerimi so izzvali mednarodni net.art establishment. Goran Karabogdan, Hrvaška. Rojen leta 1980 v Mainz-Mombachu. Leza 1998 je končal Školu primijenjene umjetnosti i dizajna v Zagrebu. Leta 2004 je diplomiral iz grafične umetnosti na Akademiji likovnih umjetnosti v Zagrebu. Nikica Klobučar, Hrvaška. Rojen leta 1977 v Zagrebu. Diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu. m~r- Eli#/-. iiriSSii :• B Hi §§§ s fegijf ■ .rHiiE ■JŠF== V sklopu zgoraj predstavljenega projekta in avtorjev bo izšla tudi spremna publikacija, sestavljena iz dveh delov: kataloga razstave in zbirke esejev. Vsako razstavljeno delo bo v katalogu predstavljeno s kritiškim aparatom: predstavitvijo koncepta, razstavno zgodovino, izjavo ali intervjujem z avtorji in esejem. Zbirka esejev bo predstavila besedila najkompetentnejših teoretikov digitalnega originala in kopije našega časa: Lawrence Lessig - Ustanovitelj in vodja projekta Creative Commons, profesor ustavnega prava na Stanford Law School, kjer je ustanovil center za internet in družbo. Avtor knjig Svobodna kultura (2004), Code and Other Laws of Cyberspace (1999), The Future of Ideas (2001). Lev Manovich - Lev Manovich je avtor knjig Sofl Cinema: Navigating the Database (The MIT Press, 2005) in znamenite The Language of New Media (The MIT Press, 2001). Je profesor vizualnih umetnosti na University of California, San Diego, in direktor The Lab for Cultural Analysis na California Institute for Telecommunications and Information Technology. Hillel Schwartz - Samostojni predavatelj, teoretik, avtor Culture of the Copy (1996), Century’s End: A Cultural History of the Fin de Siecle from the 990s through the 1990s (1990). ureja Damir Skenderovič 1 Ulil Igor Lumpert Trio Klub LokalPatriot, 4. november Zasnova in izvedba na izjemno visokem nivoju. Rojaka Igorja Lumperta smo na domačih odrih videvali in poslušali v različnih zasedbah. Nazadnje je navdušil na poletnem koncertu kitarista Johna Abercrombieja. Če se je za Igorjeve koncerte minulih let zdelo, da ne da vsega od sebe, je z zadnjima novomeškima nastopoma ta vtis popolnoma popravil. V sklopu krajše »evropske« turneje je najprej nastopil v Novem mestu, naslednji dan v ljubljanskem Cankarjevem domu, nato ga je pot vodila še v Logatec, Pulj in Linz. Tokrat je na domač teren pripeljal trio, s katerim ustvarja že tretje leto. Gre za glasbenika, le nekoliko mlajša kolega z New School University v New Yorku. Ob Lumper-tovem tenor saksofonu smo slišali kontrabasista Mata Brevverja in bobnarja Thomasa Cranea, trio je predstavil več novejših daljših Lumpertovih skladb. Na žalost so koncerti edini način, da pridemo v stik z Lumpertovo glasbo. Njegova pred leti izdana plošča je zgolj dokument šolskega obdobja, denarja za snemanje novih pa ni. Mogoče je ravno na Gogi, da razmisli o vnovični podpori domačemu saksofonistu in komponistu. Lumpertova glasba ves čas išče na ločnici med bopovsko osnovo in svobodnim jazzovskim izrazom. Z zadnjim nastopom se je vnovič izkazal za zrelega glasbenika. Tehnika in jedrnat zvok sta se uigrano ujela s podobno razmišljajočima sodelavcema. Trio je deloval kot celota. Zvočno sliko sta krnila zgolj slab, na hitro izposojeni kontrabas in njegov zadušeno šibak zvok. Zasedba z zgolj saksofonom, bobni in basom je dokaj omejena. Glasbeniki se le redko predstavljajo v taki asketski postavi, v kateri se je treba razgaliti in dokazati. Za Trio Igorja Lumperta to ni bila težava. Slišali smo energično, ritmično in tudi baladno naravnano glasbo, izvedeno in zasnovano na izredno visokem nivoju. V ospredju sta bila saksofonist in bobnar, kontrabas je kljub trudu glasbenika iz že omenjenih razlogov ostajal v ozadju. Novo mesto se premalo zaveda, da iz njegovega okrožja izhaja tako kakovosten glasbenik, predstavnik jazza svetovnih meril. Ocena: 5 Jadranka Juras Klub LokalPatriot, 17. november Hmm ... povprečno, a še sprejemljivo. Jadranka Juras je dobro napolnila tovrstnih nastopov željni klub. Zasedba Robi Piki - kitara, Denis Horvat - klaviature, Jošt Drašler - bas, Anže Žurbi - bobni ter spremljevalni pevki Eva Černe in Blažka Ober-star ji je ponudila čvrsto oporo za vokalno izvajanje. Kljub dobremu vokalu in pevskemu znanju se ljubljanska pevka rajši kot med jazzovskimi skladbami sprehaja po bolj priljubljenem soulu in rhythm’n’bluesu, spogleduje se celo z discom. Pri tem preseneča kontrast med njenimi radikalnimi stališči in pogrošno izbrano glasbeno smerjo. V tem nasprotju je izzvenel tudi njen novomeški enourni nastop. V večini se je naslanjala na znane uspešnice in doslej edini album Anima. Dodala je nekaj tujih uspešnic; Kool & The Gand, Alicia Keys itd. Dobro razpoložena je povezovala posamezne pesmi, skupina je bila uigrana, njen vokal navdušujoč in brez pripomb. Uspela je zagreti pretežno dekliško pod odrom prepevajoče občinstvo, mladci pa so se medtem v ozadju držali, kot bi se nadišavili z zloglasno Malicio. Nekateri so se trudili celo dajati vtis žrtev modnih smernic in se po gangstersko rapersko »cool« šopirili. Na kakšno njihovo globoko razmišljajočo pripombo se je pevka odzvala na odločen in samospoštujoč način. Kmalu pa jo je evforija koncerta odnesla predaleč, da je začela poudarjati feministična stališča, ki so izzvenela precej blizu poze. Splav ni le stvar žensk, čeprav jih najbolj prizadene. Za njegovo ohranitev se moramo boriti vsi. Tudi za spoštovanje pravic Romov in nasprotnega spola. Ce se bomo obkladali z nazivi kot prašič, dedci, babe in podobno, ne bomo daleč prišli. Tukaj se Jadranka Juras giblje po tanki populistični ločnici. Če resnično želi poudariti lastna stališča, lahko to stori na njej lasten inteligenten način, tako pa zgolj pristaja na ustaljeno sliko spolno družbenih nasprotij. Nastop lahko označimo za povprečen, glasbeni izbor za sprejemljiv. Izbrana glasbena smer je verjetno prilagoditev slovenskemu psevdourbanemu podeželskemu seštevku. Ocena: 3 Noisebreak, Wet Bed Klub Lokalpatriot, 24. november Surova energija in uporništvo - recept, ki prepriča mladostnike. Z napovedjo koncerta je bilo nekaj zmede. Na plakatu je pisalo ob 21. uri, na programskem listu ob 22. uri, napovedana je bila tudi tiskovna konferenca, ki pa je ni bilo. Če upoštevamo program, so začeli točno. Najprej smo slišali domačo skupino Noisebreak, ki se je izkazala za pretežno izdelano. Gre še skozi določene razvojne stopnje, njena najbolj opazna sila je pogumno zagreta pevka. Nekoliko se še išče in nabira izkušnje, z izpopolnjeno vokalno tehniko se zna razviti. Potem se je začelo bolj udarno in izkušeno, saj ima Wet Bed za seboj lepo kilometrino. Novomeška novo rockerska četvorka je predstavila svež prvenec, ploščo 8 Bali. Precej glasen in energičen nastop je zaznamovala prvinska energija težkega rocka. Wet Bed niso skupina, ki bi pristajala zgolj na trenutne smernice. Njen izraz in zvok sta vezana na daljši rok. Nekateri sicer menijo, da je njihova glasba za časom. Sam bi v njej prej našel združeno glasbeno izkušnjo kasnih osemdesetih in devetdesetih let, spogledujočo se z novim me-talom in njegovim izraznim jezikom. Wet Bed je nastal, sicer z drugimi glasbeniki in v drugih časih, kot iskanje ter odgovor na svetovne smernice v izpraznjenem post punkovskem prostoru. Nastopil je precej prevratniško in uveljavil šele danes aktualno glasbo. Precej surova energija in angažiran izraz. To je recept, ki se lepi na kožo mlade generacije. Tej se sicer ne ljubi več toliko upirati kot se za podmladek spodobi, se pa rada s tem poistoveti. V skladu z zapisanim je potekal tudi nastop. Tik do odra sta se strnili vrsti hormonsko podprtih pristašev, ki sta vneto preizkušali lastna vratna vretenca, zamahovali s čupami in objeti poskakovali kot v kakšen balkanskem kolu. Wet Bed jih niso razočarali. Uje, Leon, Mare in Jure so navdušili pristaše in se vnovič potrdili kot vodilna širše zastavljena domača metalska skupina. Kot gost je nastopil klaviaturist skupine Dan D Boštjan Grubar, ki je za album prispeval remiks naslovne teme in oblikoval ovitek. Ocena: 3 5: čista poezija // 4: prek slušnega kanala v srce // 3: ušesa vredno // 2; tudi to je zvok //1: prispevajte za slušni aparat Ocenjuje Rasto Božič Foto Rasto Božič VWVW*'W PO F R M C ue VA N v) E ■ ■■- Od jžrtJMJbvas nfr Od Franclna možgani Pofrancljevanje Goga LP 2006 Lahko smo zadovoljni, da smo v času puhlosti in političnega nazadnjaštva dobili tak izdelek. Naslov je pravilno izbran, začelo se je Pofrancljevanje. Dolenjsko-primorski kvintet je sklenil spremeniti svet. Za prvo dejanje podviga je izbral glasbo. Ne kakšen ozko usmerjen učen slog, posegel je po široki paleti tako imenovane zabavne glasbe in popa. Za Franclnove možgane je glasba zabava in tudi hudičevo resna stvar. Če zadeve ne poznaš, te sprva kolobocija domislic, ritmov, slogov in smeri zmede. Ampak kmalu ugotoviš, da poslušaš duhovito premišljeno in tudi improvizirano poznavalsko zasnovano ploščo. Glasbeno satirična lepljenka je nevsakdanja. Od spominov in tradicije do sodobnih smernic. Disco funk, jazz/rock, fusion, swing, reggae, dub, latino in balkanski ritmi, country, pop, rock, popevke, skeči. Pravzaprav radoživa in razgibana glasba, pozitivno razpoloženjska! Miselni trust možganov gospoda Franclna sestavljajo mladi, toda prekaljeni glasbeniki, ki jih razne glasbene skupine in zvedavost vlečejo na različne strani. Na tem mestu so dobili možnost združiti želje in znanje. Glasbeni zvarek je za današnji glasbeni svet nenavaden. Spominja na velike mojstre poklica; Mothers Of Invention, Bonzos, tudi zgodnji Buldožer. Del zvočne slike odkrije vzornike. Že dolgo ne slišani glasbeni optimizem in sarkazem se zazdita kot na Tom Tom Club in Talking Heads obenem cepljeni The Marshall Tucker Band. Vsekakor široka valovna dolžina ustvarjalnosti s številnimi ritmično-dramatičnimi preskoki (spet Frank Zappa?), katerim se glasba domiselno prilagaja in zvočno pot pelje v nove svetove. Pofrancljevanje je samosvoj projekt in izdelek. Povzema tako globalno kot lokalno pop tradicijo. Vplive in sloge spaja v pristen izraz, svet razlaga z novimi besedami. Lahko smo zadovoljni, daje v času popularno glasbene puhlosti in nazadnjaško mračnjaške politične misli na svetlo prišel tak izdelek. Kazita ga le novokolonialna ameriška angleščina in nekoliko šepava produkcija. Morda sta tudi del Pofran-cljevanja? Pokojni oče Francelj bi bil vsekakor ponosen. Cassandra VVilson Thunderbird Blue Note/EMI 2006 Novi album prinaša znano podobo z nekoliko preobleke. Pred enainpetdesetimi leti v Jacksonu na jugu Združenih držav rojena temnopolta pevka Cassandra VVilson je do danes izdala šestnajst albumov. Pred kakšnimi desetimi leti se je od samosvojega jazzovskega petja precej široko usmerila v interpretacijo ameriške tradicionalne in avtorske glasbe, predvsem povezane z rodnim Jugom. Njeno petje se je na zadnjih petih ploščah sprehajalo med slogi in prikrojevalo ločnice jazza, bluesa, folka in avtorskega popa. Veliko je stavila na akustično spremljavo, ki je njen zadimljeno barski kontra alt izvrstno podprla. Premišljeno raziskujoči pevski slog se je brez utečenih fraz organsko naslonil na poustvarjanje čustev in avtorjevega sporočila. Na starih temeljih ji je uspelo ustvariti novo glasbo, znanemu napevu je njena intimnost vdihnila novo dušo. Pristop so kritiki sprejeli različno. Veliko so imeli povedati predvsem radikalno nastrojeni, večina pa se je strinjala, da gre za veliko pevko. Nova plošča Thunderbird po akustiki zadnjih let prinaša spremembo. Akustične kitare so zamenjale električne. Več je klaviatur, tolkal, zasledimo celo nekaj okusno uporabljene sodobne elektronike, klub vsemu, tudi dva dueta s kitaristom. Osrednja tema albuma, Red River Valley, je posneta v duetu s Colinom Lindenom. V odsotnosti ostalih glasbil je Cassandrin glas v središču. Njen občutek za trenutek pride do polnega izraza. Rezultat je vtis skoraj prvinskega bluesa z izrazito osebno noto, ki še lep čas odzvanja v poslušalcu. Pevka je za ploščo posegla po značilnem gradivu. Tradicionalne in več avtorskih pesmi. Pesem Dyla-novega sina Jakoba, nežna Closer To You, pa Willie Dixon in Joseph H. Burnett. Tudi seznam sodelavcev je zgovoren: Marc Ri-bot, Keb Mo, Colin Linden, Mike Elizondo, Reginald Veal, Jim Keltner, Bill Maxwell, Mike Piersante itd. Novi album Cassandre VVilson prinaša pevkino znano podobo z nekoliko preobleke. Ta ni toliko nova, da bi v splošni usmeritvi zasledili odklon, prej nekoliko manj ustvarjalne energije, ki preveva njene prejšnje izdelke. Ali Farka Toure Savane World Circuit/lntek 2006 Zvočna zapuščina velikega kitarista teče naprej. Spomladi je smrt s planeta odnesla še enega velikega glasbenika, sedeminšest-desetletnega afriškega kitarista Alija Farko Toureja. Njegovo ime smo prištevali med največja imena afriške glasbe, bil je velikan tako imenovanega malijskega bluesa, ki ga je svet v večji meri začel spoznavati prav po njegovi zaslugi. Na svetovno glasbeno prizorišče ga je v poznih osemdesetih letih prineslo novo odkrito zanimanje za etnično obarvano glasbo. Pojav in glasba Alija Farka Toureja sta vzbudila dvom v uveljavljeno teorijo o ameriškem izvoru bluesa kot avtohtone ameriške glasbe. Kar naenkrat se je v zahodnjaških ušesih pojavila glasba iz podsaharskega Malija, ki je močno spominjala na blues. Pravzaprav ni samo spominjala, tudi ravnala se je po njegovih zakonih in zvenela arhaično. Počasi je prišlo do spoznanja, da so morali zametki bluesa nastati že v zahodni Afriki v predsuženjskem obdobju. Teorija še vedno velja za sporno, čeprav za njeno potrditev ni potrebno kaj dosti. Malijski blues pove veliko. Če ga doslej niste poznali, je zadnji Tourejev album kot nalašč za to. Savane se zdi kot krona njegovega dela, povzetek ustvarjanja in obenem oporoka. V zadnjih mesecih njegovega življenja posneta plošča prinaša vso širino malijske glasbene dediščine. Ali je album posnel tako rekoč doma, z domačimi glasbeniki in s tradicionalnimi afriškimi glasbili. S tem je poudaril izvor mistično zasanjane glasbe. Njegovi starejši posnetki so bili pogosto precej asketsko zasnovani. Le kitara, petje, kakšno tolkalo, redko se je pojavljal v širših zasedbah. Zadnja plošča je nasprotje tega. Okoli sebe je zbral praktično vsa domača glasbila in sestavil orkester, s katerim potuje po savanskem svetu. Ustvarja slike puščave in oaz ob kačastih zavojih pravljične reke Niger. Njegova glasba se tekoče, včasih tudi lenobno pretaka, sledi rečnim zavojem in poudarja posamezne postaje te poti. Potovanje velikega kitarista se je izteklo, njegova bogata zvočna zapuščina pa z reko teče naprej. Paul Simon Surprise WB/Nika 2006 Dopadljiva, a predvidljiva plošča. Paul Simon je ime, ki je na svetovnem popularnoglasbenem prizorišču prisotno vse od srede šestdesetih let. Do zgodnjih osemdesetih je sestavljal, bolje bi bilo reči vodil, duet Simon & Garfunkel. Ko je že kazalo, da bo z njegovim razpadom v zgodovini poniknil tudi sam, je leta 1986 povsem presenetil z albumom Graceland. Prodali so ga v milijonskim nakladah. V takrat precej enolično po novovalovsko pop ustvarjanje je prinesel svež veter in opozoril na rastočo vlogo etno glasbe. Leta 1990 je Graceland nadgradil s ploščo Rhythm Of The Saints, ki je pokazala še večji odklon k etnu in celo jazzy ugodju. Potem je za sedem let umolknil in dal 1997 na trg ploščo, ki je brskala po koreninah doo-wop sloga in mehiških vplivih. Leta 2000 je želel s ploščo You’re The One nadaljevati tam, kjer je končal pri Gracelandu, pa se nekako ni izšlo. Zdelo se je, da glasba nima pravega zagona, čeprav je šlo v povprečju za solidno delo. Šest let po tem albumu poslušamo njegovo zadnjo ploščo Surprise. Z njo Paul Simon ne preseneča v smislu odkrivanja novega, kot je to počel v preteklosti, preseneča v trdoživosti in čvrstosti glasbe. Tokrat je posegel po uglajenih kitarah, podprtih s sodobno elektroniko in se obdal z mojstri kakovostne pop glasbe in njenih mejnih slogov: Brian Eno, Pino Palladino, Steve Gadd, Bill Frisell, Abraham Laboriel, Herbie Hancock, Leo Abrahams, Vincent Nguni itd. Gre za glasbenike, ki jih srečamo v popu, rocku in jazzu, Nguni pa prihaja iz Afrike. Glasba izpod prstov te druščine je po svoje za Paula Simona spet nekaj novega, po drugi strani je njegov značilni izdelek. Nobenega dvoma ni, da je vnovič izdelal izredno dopadljivo ploščo. Uspel je nanizati vrsto prepoznavnih pesmi. Ne uspešnice, prej prijetne teme, ki božajo po ušesih in vzbujajo prijetna čustva. Čeprav trditev zveni nekoliko sumljivo, glasba ni romantično osladna. Edini očitek plošči je odsotnost presenečenja, vse drugo kar preveč spominja na odličnost tega velikega ameriškega glasbenika. Delo: 4 / Oblika: 5 Delo: 4 / Oblika: 3 Delo: 5 / Oblika: 4 Delo: 4 / Oblika: 3 Ocenjuje Rasto Božič Minil CTRL C Vuk Cosič, Slovenila 0100101110101101.0RG, Italija Rtmark - Yesmen, ZDA Gordan Karabogdan in Nikica Klobučar, Hrvaška EJ§'"' BES j park k>u>' r>u/r*a • • • 4lk> ^Mlaker galenja v izgradnji park Objavi članek: www.park-on.net icerija Chianti Osnovni podatki Picerija Chianti, domačinom bolj znana kot Picerija Novljan, je v središču Novega mesta, v pritlično-kletnih prostorih stavbe na Novem trgu. Vhod je z Rozmanove ulice. Lokacija je sam po sebi odlična, saj gre, kot že rečeno, za središče mesta. Tako visokošolska središča kot prodajno mesto bonov so blizu. Primerno za vse bližnje študente, podmladek stanovalcev mestnega jedra in vse mlade migrante, ki dnevno prihajajo v mestno središče. Zaradi umeščenosti v prostor, kjer podnevi navadno vlada pločevina, svetujemo prihod peš. Še bolj se teza o dvoreznosti lokacije in smiselnosti pripešačenja h Chiantiju pokaže za pravilno, ko želite parkirati svoje vozilo. V neposredni bližini je bodisi na ploščadi Novega trga bodisi v garažni hiši sicer ogromno parkirnih mest, a so žal vsa plačljiva. Brezplačnih parkirnih mest v bližini Picerije Chianti ni, kar jim študentje vsekakor zamerimo. Da jim ne bi delali krivice, moramo omeniti, da je na parkirišču čez cesto (pri Adeccu) sicer nekaj parkirnih mest namenjenih obiskovalcem, a nam se v času kosil še ni primerilo, da bi bilo kakšno od teh prosto. Zgolj v večernih urah se včasih da parkirati. Picerija je odprta vse dni v tednu. Od ponedeljka do petka od 8.00 do 24.00, ob nedeljah pa od 14.00 do 23.00. Posebnega termina za strežbo študentskih kosil ni. Med picami in nekaj ostalimi jedmi lahko izbirate ves dan. Cena bona je 545 sit, njegova vrednost pa 1100 sit. Količnik med njima (2,0) je med slabšimi. Parametri ga uvrščajo v zadnjo tretjino cenovnega razreda. Nasploh je razmerje med ceno in vrednostjo bona ter nenazadnje med izborom pri picerijah eno slabših. Splošni vtis Če za zunanjost vzamemo stavbo na Novem trgu kot celoto, potem se pri Novljanu nimamo o čem pogovarjati. Vsi, ki živite v bližnji okolici, veste, da je stavba ena najgrših v Novem mestu. Ce za zunanjost vzamemo zgolj vogal, na katerem je Picerija Chianti, potem je seveda moč govoriti o enem ličneje urejenih koščkov kompleksa na Novem trgu. Notranjost je prijetna, rahlo temačna ter solidno opremljena. Nekoliko zmotita le dotrajanost pohištvenih elementov, ki sicer pohvalno kaže na dober obisk, in pogled v garažno hišo iz zadnje sobice. V dveh pritličnih in enem kletnem prostoru vam ponujajo dvakrat po 24 in enkrat okrog 30 sedišč. Poleti jih vsaj 20 ponujajo še na terasi pred lokalom. S čistočo in z urejenostjo jedilnih in ostalih prostorov nimajo težav. Lokal je snažen in obedovanje v njem je več kot prijetno. Ob res velikem obisku se lahko zatakne le pri odzivnem času pospravljanja in urejanja miz. Podobno je tudi s sanitarijami. So urejene, čiste in primerno osvetljene. Nekoliko nižja ocena je odraz zapletov s toplo vodo (ni nam povsem uspelo ugotoviti ali jo sploh imajo) in dejstvu, da namesto brisač uporabljajo sušilnik za roke. Ne samo, da ni praktičen, je tudi v neskladju s sistemom HACCP. Dragi gostinci, namestite že enkrat brisače. Nam boste olajšali življenje, sebi pa prihranili morebitne kazni! Strežno osebje je prijazno, ustrežljivo in strokovno. V njihovi službi smo se počutili varno in prijetno. Hrana Tudi upoštevajoč dejstvo, da smo bili v piceriji, je moč o izbiri govoriti nekoliko kritično. Poleg sicer širokega spektra pic ponujajo zgolj dve vrsti lazanje in nekaj različic testenin, na katere pa je navadno treba čakati dlje časa. Če že juha ne sodi v picerijo, pa kaka solatka gotovo ne bi škodila. Zgolj v razmislek! Znotraj lastnih okvirov ponudbe so kolikor toliko prilagodljivi. Glede na vaše želje vam zamenjajo katero izmed sestavin na picah ali pa vam kako drugače ustrežejo. Postrežba je zgolj solidna. Glede na zgoraj opisano osebje bi tudi mi pričakovali višjo oceno, a nas je zmotilo dolgotrajno čakanje na pribor (dobili smo ga kasneje kot jedačo) in (pre)majhna porcija testenin. Pribor je kvaliteten, noži so ostri, prte pa nadomeščajo papirnati servirni prtički. Čakalna doba za pice je kratka. Poizkusili smo 2 različni pici (morsko in navadno), lazanjo in eno izmed različic testenin. Tako sestavine kot okusi so pristni in dobri. V kolikor ste ljubitelji pic iz krušnih peči ter drugih italijanskih poslastic, lahko z gotovostjo trdimo, da boste pri Novljanu dobro jedli. Lazanja je ena najboljših v mestu. Najvišjo oceno jim je pri tej točki odnesla kritika naše specialistke za morske jedi, ki je bila malce razočarana nad »opremljenostjo« morske pice. Sklep Podobno kot smo v prejšnji številki zapisali za Totalko, tudi za Picerijo Chianti velja, da sodi v zgornji srednji razred ponudnikov študentske prehrane. V čem so ob isti končni oceni razlike, si lahko pogledate sami. Ne veste, o čem govorimo? Redno kupujte Park ali vsaj berite www.park-on.net! Največja pomanjkljivost Picerije Chianti je zagotovo nezadostno število brezplačnih parkirnih prostorov. Nekoliko jim spodrsne še pri dokaj visoki ceni bona in pri pestrosti ponudbe. Kljub vsemu vam obisk svetujemo, saj gre po našem mnenju za dobro picerijo. Za ljubitelje krušne peči je obisk obvezen. Subjektivno mnenje pisca je, da je Chianti eden redkih lokalov v Novem mestu, ki občasno premore kanček italijanskega šarma. Picerija Chianti Osnovno: Splošno: Užitno: lokacija 5 prostor 4 izbira 3 parkirišče 2 čistoča 4 prilagodljivost 4 delovni čas 5 sanitarije 3/4 postrežba 3/4 cena in vrednost bona 3 osebje 4/5 izvedba 4/5 Skupna ocena: 4 Občasno malce poguglam (sicer ne iščem svojega imena, kot recimo kakšen nadobuden mladi novomeški pisateljček, katerega imena ne bomo zapisali, ne, Nejko, ker tudi on ne gugla svojega imena prečesto in spremembe na svetovnem spletu oziroma nove vpise zazna v intervalih skoraj dveh ur, kar ni nič, če mene vprašate, problem bi bil, če bi spremljal zadevo recimo na pol ure!), najpogosteje pa iščem bušizme. Ko bo mojster Bush odšel, mi bo kar malce žal. Res. Toliko zabave nam prinaša (če seveda nismo iz New Orleansa, Iraka (al se piše Iran, saj ne vem), Sirije, Severne Koreje...), da bo škoda, ko ga ne bo. Meni ljubša neumnost, ki jo je ušpičil, se je zgodila junija letos na tiskovni konferenci. Odgovarjal je na vprašanja, suvereno kot vedno, z nekaj humorja, ki je bil razumljiv le njemu (ali pa moja amerikanščina ni dovolj dobra, ne verni), novinarji so bili dobre volje, tematika tudi ni bila pretežka, kazalo je že, da ne bo nič pametnega. Oziroma neumnega, kakor vzamete. A je dvignil roko novinar Peter iz Los Angeles Timesa (ne, to ni tisti neodvisni novinar Peter, ki se na hrvaškem imenuje Ante in ki raziskuje in potem dokaže, daje Ariel boljši prašek od vseh ostalih!), ki je sedel v prvi vrsti. Na nosu so mu tičala temna sončna očala, kar pravzaprav nihče ne bi opazil, če Bush ne bi pokazal nanj, da bo odgovoril na njegovo vprašanje in ga vprašal, ali mu bo zastavil vprašanja z očali na nosu (Are you going to ask that question with shades on?). Človek se je v zadregi malce zahihital in odgovoril, da jih lahko sname, a mu je Bush milostno dovolil, da jih lahko obdrži (l’m interested in the shade look, seriously.). Novinar Peter se je potem odločil, da očal ne bo snel in že hotel zastaviti vprašanje, ko se Bush še kar ni dal. »Za gledalce povejmo, da danes ni sonca.« In se zahihital. Naj se ve, kdo je predsednik najmočnejše države na svetu. »No, to je odvisno od perspektive,« je v zadregi odvrnil novinar in Bush se je še močneje zahihital ter mu dovolil postaviti vprašanje. Meni osebno to sploh ni bilo smešno, dokler spodaj nisem prebral, da je novinar Peter slep. To je isto, kot če bi Stevieu VVonderju rekel, da je preveč popil na zabavi in če ga lahko zapelje domov! Jebiga, tudi predsednik najmočnejše države lahko brcne v temo, kajne?! Pa se iz mene norca delajo, ker sem zadnjič prijateljici odgovoril na mail in spodaj čisto brez potrebe zapisal, da upam, da se je končno že enkrat za vselej znebila tistga kurca, ki ga ima za fanta (in ki je, mimogrede, tudi moj prijatelji). Se mi je zdelo smešno, duhovito, sem kar videl, kako bosta oba najprej šokirana, potem bosta pa uvidela joke. Ki pa ga pravzaprav ni bilo, ker sta se par dni prej razšla... Ja, pustimo bušizme in šinizme in se lotimo posla. Tapravega, enkrat za spremembo. Tako nekako mi je po telefonu rekla Bariča. Da ParkXtremi so čist kul za koga, ki mu je všeč tovrstno čtivo o nekakšnih brezvezarijah nikoli odraslih fantov, ki merijo, komu dlje nese, da pa ima ona predlog za res prav extremno stvar. Za prave možake. Predlagala je namreč delo. Pravo delo. Moško delo. Oranje njive. Njene! Hm... Dobro, priznam, malce sem se poskusil izviti iz zadeve, nič ne tajim, dokler mi ni, lisica lisjaška, pozna me, povedala, da ima frezo. Tapravo. Na bencin pa to. Zastrigel sem z ušesi. Hm ... Ja, OK, sem za. Samo da ropota in gre na lasten pogon, pa me zanima. Tak sem. Saj kaj posebno pa tudi ne more biti težko, vsak drugi pri nas v lepi naši je kmet, če ne po statusu, pa vsaj po karakterju... Prijatelju seveda nesebično pomagaš (če že ne gre drugače), in ko je že skoraj sneg zapadel in ko izgovorov res ni bilo več na pretek in ko so njeni sosedovi že vsi poorali in je le njena zaplata kazila idilično pokrajino, sem moral sesti v avto in se odpeljati v Trebnje. Konec novembra so dnevi že zelo kratki, in ker sem jutranjo rutino opravil kot ponavadi (jutranja erekcija, lulanje, vstajanje iz postelje, kavica, časopisi, Goga, kavice, čvekanje...), sem v ljubko majhno mestece, zaradi katerega Novomeščani še vedno nimamo avtoceste (mimogrede, jebite se tudi zaradi tega!), prišel malo pred četrto uro popoldne. In prišel sem sam. Nobenega ni bilo, ki bi mi hotel pljuvati v razgrete dlani, ko bi recimo napravil občasno pavzo, še Švent junior, ki je obljubil priti zadevo pofotkat, je raje odšel k frizerju. Ja, prav ste prebrali, model je raje šel k frizerju, kot pa da bi odšel z mano in bi si s honorarjem za objavljene fotografije lahko napravil trajno pa še v blond bi se lahko prefarbal. OK, res da le v Afganistanu, kjer so cene nižje, a tukaj je zafrk, ker bi potni stroški... OK, zašel sem. Poudarek je bil na tem, da sem na garaški posel prišel sam. Bariča je sedela na gugalnici, pred njo je bila freza. Malce me je pritisnilo na smeh, potem še na jok. Pa ne zaradi Bariče, ki se je gugala kot majhna deklica in bingljala z nogicami, temveč zaradi stroja. Pravzaprav strojčka. Frezica je bila čisto majhna, najprej sem celo mislil, da so jo v Merkurju nategnili in ji prodali igračko na daljinca, za mlade kmečke pobe, da se laže navadijo na težko življenje, recimo. A temu ni bilo tako. Časa za izgubljati ni bilo, dnevi so kratki, kot sem že omenil, pa Bariči je pod nosom rasel vse širši nasmešek. Tisti, saj veste: Zdaj te pa mam! In sem povlekel in porinil igračko do njene njivice in ravno še ujel zadnjo svetlobo, da sem lahko zarezal prvo brazdo, potem se je pa itak noč spustila. To je bil prizor za bogove, vam povem. Prikurbljal sem tisto zadevico, da je ropotalo in se treslo, premaknilo se ni pa nikamor. Zakopala se je v globino s tistimi njenimi v rezila oblikovanimi kolesi! Sem poskusil na vse načine, pa ni šlo in ni šlo. Enkrat mi je sicer uspelo in sem dolžino njive prešprintal v pol minute, da sem hudiča ropotajočega komaj lovil, a sem v polmraku seveda z lahkoto opazil, da zemlje pa ob tem nisem razrahljal niti za centimeter globoko. Bariča kaj dosti pomagati z nasvetom ni mogla (ja, ne vem, tisti fant je dal gas in je frezal...) in sem bil prepuščen svoji kmečki logiki, ki pa ni kaj prida logika. Treslo je in ropotalo in smrdelo, mrak se je že spustil na bogaboječo trebanjsko zemljo, ljudje so se odpravljali k tv dnevniku, jaz sem še kar ropotal in smrdel, Bariča pa je pred mano hodila z navadno baterijsko svetilko, s katero se je dva dni skupaj igral njen vnuk in je svetila toliko kot nič. Prizor za bogove, vam povem! Vmes je še zmanjkalo goriva in sva ga dotočila pa olje tudi, a ker se na zadeve spoznava kot krava na modo, sva očitno vlila preveč olja in je vso pokrajino zajel bel dim, ki je ščipal v oči, da naju je en stric prišel prosit, če bi lahko nehala, a sva ga suvereno kot kmet, ki ti ravno pred kosilom s prašičjim scanjem pognoji travnik par deset metrov proč, poslala nekam in nadaljevala delo. Ko je bilo pol njive za mano, sem povsem po naključju spoznal, da moram vzeti le pol brazde in potem gre kot po maslu in sem do konca tv dnevnika pofrezal do konca in potem popravil še prvo polovico, ki je bila napravljena za en , vrnil frezo v Baričino garažo, spil kavo, odbrzel domov in padel v nezavest. Jebena je tale naša kmečka, vam povem, zdaj mi je jasno, zakaj so vsi zapufani do grla. Ker je laže na traktorju sedet in poslušat Atomic Harmonic kot pa eno takšno frezico rinit, brez heca! Samo traktor pa stane ... No, zjutraj sem bil vesel, resno, ker sem med udarjanjem po tipkovnici ugotovil, da me prsti in dlani sicer bolijo kot tristo kosmatih medvedov in so v žuljih, a miškinega komolca, ki se je ravnokar začel razvijati, pa ni več, ker me je konkretno pretreslo. Zatorej, zastonj nasvet za vse računalniške frike, ki jih boli zapestje ali komolec - frezo v roke, al pa lopato, ker samo drkanje ne pomaga! V delu je rešitev, vam povem, pa če vsi crknemo ... “Kočala se je bitka za župana, začenja se bitka za predsednika..." M>7Z 0 k. Osnovna šola CENTER Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto Zarja d.d. Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5 Novo mesto ZARJA Osnovna šola GRM Trdinova ul.7, i 8000 Novo mesto ZTs Tel.: 07 39 35 900 GIMNAZIJA NOVO MESTO j Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto V__________________________/ Srednja šola ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM Ulica talcev 3 Tel.: 07 332 15 27 Dijaški dom Novo mesto Šegova ulica 115 8000 Novo mesto & Ulica talcev 3/a 07 39 33 264 EKONOMSKA ŠOLA V___________Novo moro strankamladihslovenije SMS www.sfns.si GOSTILNA IN SLAŠČIČARNA JAKŠE Drska 44, Novo mesto tel.: 07/33 77 310, 33 77 311 V_______GSM: 051 311 331_____y HOTEL ** (BELOKRANJCI)) KancLijska cesta 63, NM tel.: 07/ 30 28 444 www.pribelokranjcu-vp.si A; gostisce-kos@siol.net gostišče JS^kOS ZIDANICA KOS NA TRŠKI GORI Šmarješka c. 26, Novo mesto, Tel.: 07 33 70 540 Bistro in pizzeria Kaval Panda d.o.o. Velike Brusnice tel.: 07 30 85 r fPIZZERIA I 1 RESTAVRACIJA | N v Novljan / Gostinstvo Franci Tratnik s.p. Smednik 12 8274 Raka Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto Frizerstvo in laspljarstvo K0BREEK Ljubljanska 80, tel.: 07 33 26 028 (Smolenja vas 3, tel.: 07 33 44 118 R ‘Renata Peterle s.p. ‘Bršljin 22, ‘Hovo mesto tel: 07/30 23 384 frizerski sa^°n [Z£P%V iltl: 07 7 30 222 30 lHll: 041 609 144 'Slovenska demokratska stranka SDS Mestni odbor Novo mesto RIC Novo mesto Novi trg 5, Novo mesto \* *” tel.: 07 39 34 550 Razvojno izobraževalni WWW. riC - Pl m. Si center Novo mesto Visoka šola za upravljanje in poslovanje Dodiplomski visokošolski programi Na Loko 2, Novo mesto tel.: 07 39 30 020 Šolski center Novo mesto Šegova 112 Novo mesto OŠ Brusnice Velike Brusnice 101, V. Brusnice f Prehrana na študentski bon za samo 230,00 SIT pestra izbira juh, sendvičev, solat, jogurtov in krofov. Nahajamo se na Novem trgu v Novem mestu. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije V______Območna enota Novo mesto__J KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE KC Janeza Trdine Novi trg 5, Novo mesto & ^ glasbena šola OUaTjma OZjzine CHtrc? mesto pŠ Šmarjeta v'//. Šmarjeta 1, Šmarjeta_____■%. ‘C tel.: 07 38 44 180 wr GASILSKO KBŠBVALSn CEMTBR NOVO MESTO VSeidlova cesta 29, 8000 Novo mesttv f > ir.....> Mestna občina Novo mesto Seidlova 1, Novo mesto Slovenska ljudska stranka v Mestni odbor Novo mesto y V KOSTANJEVICA NA KRKI Galerija Božidar Jakac Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki Tel.: 07/49 87 008, Fax: 07/49 87 335 Ogled razstav in stalnih zbirk: vsak dan razen ponedeljka od 9. do 18. ure. www.aalerija-bi.si. e-pošta: inlo@qalerijg-bj.si McDonalds Ljubljanska 27 Novo mesto V park novomeški regionalni mesečnik Gostilna Bučar _ . . „ , TUDI študentska Tel.: 07 33 75 325, gsm: 031 647 084 KOSILA Prepih Gornja Težka voda 19 A ^toP^e PR E PIH d.o.o. tel.: 07 30 89 404 - iLcilTaitP-atetaf www.lokalpatriot.si lokalpatriot@lokalpatriot.si Panda d.o.o. KZ Krka, Dom, vrt in kmetijstvo ■ ■ tel.: 07 33 56 360 KAVKA PUB 4- DOBRA KAVA IN DOBRO VZDUŠJE. Primož Polak s.p. Ljubljanska cesta 26 (TC HEDEF1A) 8000 Novo mesto • tel:07/33 28 041 DELOVNI ČAS Ponedeljek - srede 7h 23h Petek in sobota 7h 03h Četrtek 7lt 01 h Nedelja 16h 23h DOLENJSKI UST Vaš četrtkov prijatelj ieJJSjl let! Sodelujte v anketi na rt* (07) 39 30 500 Kandijska cesta 60 Tel.: 07 302 01 00 \fi TOT AL TOTALČEK TOlOUN Trženje in servis računalniške opreme Ljubljanska 8, Novo mesto tel.: 07 33 21 638 /'lepotni ateu je'\ Frizerstvo, solarij, ličenje, pedikura Milana Majcna 9, Novo mesto telefon 07 332 45 10 tel./fax: 07 33 44 220 mob.: 041 649 277 p VARNOSTNI INŽENIRING jPAriMAl v1flCenu341J'8ulativa PARMA Rudi IVANČIČ s.p. Mala Cikava I7c, 8000 Novo mesto M Cvetličarna Cvetnik _ Ljubljanska 27, Podbevškova 4, '\Ve7nik> Novo mesto ^y^/DlKJ MTI Pavlič Kočevarjeva 2, 8000 Novo mesto Alš Študentski I* SERVIS Prešernov trg 6, Novo mesto ndvo mesto tel.: 07 33 74 370 www.student-nm.com Lubcon d.o.o. Adamičeva 26 Novo mesto tel.: 07 33 80 760 IM< Robert s elektronik d.o.o. Novomeška 79, Straža tel.: 07 30 84 840 ROBJERI/S _____________________sEkjUtamkio.0.^ 30 let po£i\i r ROLETARSTVO MEDLE d.o.o.| |Cl/vJC 8000 Novo mesto • Podbevškova ulica 31 • tel.: 07/3 930 930 E-mail: roletarstvo.medle@siol.net OKNA - VRATA - SENČILA. projektiranje, načrtovanje, oprema, design Ljubljanska cesta 26, 8000 Novo mesto tel 07 30 -79-811,041 671-321 1 Tfluraim 1 72 šola tujih jezikov 72 100 Glavni trg 11, Novo mesto 102 , W\n* tak Tel./fax: 07 33 78 780 N3 d.o.o. Krajčeva 17 Novo mesto SOPHOS SOPHOS ANTI-VIRUS Pooblaščeni distributer za Slovenijo www.sophos.si SOREX d.o.o. Foersterjeva 10,8000 Novo mesto e-mail: into@sorex.si, www.sorex.si Samolepilne etikete • Foto papir NOVO MESTO, ŠEG0VA 90, TEL: 07/33 75 960, FAKS: 07/33 75 961, e/mail: koda C* siol.net VODENJE KNJIGOVODSTVA ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE ZA DOMAČI IN TUJ KNJIGOVEŠTVO KELB1Č PAVEL S.P. Delavnica: Pod Trško goro 18, Tel; 07/3325-718 Doma: Mestne njive 6, Tel, 07/ 3325-926 v GSM 041/726-644 j 3TAV Izbrane informacije d.o.o. WWW.R3L-PRQOUCTIDN.CDM Vse na enem mestu: izleti, potovanja, seimi, letovanja, zimovanja, letalske vozovnice za posameznike in skupine! $] KOMPAS NOVO MESTO d.o.o. tel. 07/39 31 520 PONUDBA SKORAJ VSEH AGENCIJ NA ENEM MESTU Poštami IntormacJjrti sistemi (WHm Mi, st oflmleVtaiNk) Rwo| mrve proniBta opremi po mrl Ruta Merita spakad) Is web postavanje Tel: 07 393 56 16 • www.3tav.si '/7 [MfflF!(D8HSW(D Marjan LUKŠIČ s.p. Košenice 92, Novo mesto, Tel./fax: 07 33 47 015, gsm: 041 720 102 tuni nr rNJVJt OS Dragotin Kette DRAGAN ŠOBAR s.p. klektroinstalscije Ragovska 2 8000 Novo mesto Tel, fax : 07 / 334 12 93 Mob . 041 /616 762 & nrafika novo mesto d.o.o. Plesni center Dolenjske Novi trg 7, Novo mesto gsm: 041 754 911 Tuš market Brusnice Panda d.o.o. tel.: 07 30 85 623 v4*acer Prostorsko načrtovanje, projektiranje in varstvo okolja Novo mesto, d.o.o. VISI« DESIGN studio, FOTO studio, AV studio 041 66 14 55 l 11 ^HRANILNICA L0M 00 d.d., Kranj PE Novo mesto TEL.: 07 337 10 10 J Real d.o.o. Novo mesto Kočevarjeva 2, 8000 Novo mesto R E A Ly :relax. IRELAX _ Turistična agencija PREŠERNOV TRG 9, NOVO MESTO TRI-; »7 39 33 420 f 9 Športi d.o.o. Košenice 83, Novo mesto fr.V, ' CKONOMSKC, ORGONIZnCIJSKC '' IN SVCTOVflLNC STORITVC Jožica Barbo - Hrastar, s.p. V Brezov Log 3a Novo mesto VTel.: 07 33 70 230 I fl Foersterjeva ulica 10 8000 Novo mesto tel. 07 3382 900 http://wv7w.harlem.si/ tiarlom računalniški inženiring SALON Matjaž BUČAR s.p. MASAŽ Glavni trg 2 Novo mesto Tel.: 041 736 495 PONUDBA DARILNIH BONOV ID - INTERIER DESIGN d.o.o. ARHITEKTURA 8t DESIGN GERMOVA 3, 8 000 NOVO MESTO t: +386(0)7 393 20 80 f: +386(0)7 393 20 89 e: info@kd-design.si w: www.kd-deslgn.sl TRGOVINA Z GLASBILI'' WWW.BOBENCEK.COM Muzejska 4, Novo mesto Tel.: 07 33 79 960, 041 685 167 Fax: 07 33 79 961, info@bobencek.com Tonion ŠOLA TUJIH JEZIKOV tel: 07/ 3□ B 5 3B2, WWW.TONSON.SI LDS LIBERALNA DEMOKRACIJA SLOVENIJE GALERIJA KRALJ Prešernov trg 3 iiUUV/inh SPECIALIZIRANA ---J-----------TRGOVINA S PERILOM (v trgovski'hiši Bršljln) 4L 07/393-17-96 USCA viv n(v"9 J J J J J »el:( ^VZAJEMNA #/6^1 Jaz zate, ti zame. steterstvo 8000BE:mesto ....Vidmar Tei.:073379090 dacomm KERAMIKA CEMENTNI IZDELKI BREZNIKAR^ Stražo 13,8232 Šentrupert Tel.: 07/34 34 590 Fax: 07/ 34 34 591 Mobitel: 041 427652 dE (iuetsniM nebnem I A/0£ Glavni trp /G Te/..- 07 33 72 7G0 fJELBLED Trgovina in servis z računalniško opremo Tel: 07/30-99-400, http://www.belbled.si © MAL KMoruihHik«.,/ flS8[8§H8ff ****** ★ ECDL* ***** POOBLAŠČENI iTiZLTT." » 07-»V74-0*» ' ■ TESTNI CENTrR V-MAK 4.».». timak@siol.net Nad mlini 70, ^8000 Novo mesto____Tel.: 07 393 06 30 _ ZAPIS PLUS Podjetje za poslovne storitve d.o.o. - Vodenje poslovnih knjig - Poslovne študije in načrti - Podjetniško svetovanje Tel. 07 33 70 150 • Fax. 07 33 70 151 e-mail: zapis@insert.si omamam Prisojna pot 4, Novo mesto Tel. 041 652 747 Marjan Kovačič s.p. parketaistvoJLovacic^sioLnet [Polaganje, brušenje, lakiranje, ponudba več vrst eksotičnih parketov kikinterierfa siol.net INTE www.kik-interier.si JiiCriiR I N T E E lil/ tIrIeIsIpIa k.NAUf (AVmstrong fermacell SANITARNE KABIN IN GAADER0BE MAVČNE STENE IN OBLOGE M«lihi sraAMt ptoic, SPUŠČENI STROPI NAPUŠčl IN PODSTREŠJA Kik Interier d.o.o., Bršliin 18 a, 8000 Novo mesto, tel.: 07/33 21028,33 22 944, GSM: 041612 505 114 lili PARK 2006/2007 III895/2006/2007 200701507,4 NOVO PRI ZALOŽBI GOGA! Karla Suarez tt*++&++ park Akcija: Tri mesece brezplačno! | naročilnica Ime in priimek: i Izpolnite spodnjo naročilnico in revijo Park boste tri mesece brez obveznosti prejemali brezplačno. V kolikor revije v tem času ne odjavite, po treh mesecih postanete naročnik revije Park. Če revije po preteku treh mesecev ne želite več prejemati, potem jo lahko kadar koli odjavite, vendar najkasneje do konca marca 2007. V tem primeru do Parka nimate nobenih obveznosti. Ulica: Poštna številka in kraj: Da, naročam se na revijo Park. Revijo bom brez obveznosti tri mesece prejemal brezplačno. V kolikor revije do konca marca 2007 ne odjavim, začne teči naročniško razmerje. Revija Park stane 450 SIT (1,88 EUR), naročniki imajo 10 % popust, upokojenci, dijaki in študenti pa 20 %. Revija Park naročnine sprejema na . naslov Park, Glavni trg 6, Novo mesto ali na e-naslov park@park-on.net.