Miha Šimac VOJAŠKI DUHOVNIKI IZ SLOVENSKIH DEŽEL POD HABSBURŠKIM ŽEZLOM © Vse pravice pridržane Založila Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Za založbo: dr. Christian Gostečnik Izid znanstvene periodične publikacije je omogočila Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije UDK 355.098:27-722.53"15/19" ISSN 0351-2789 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE 36 Miha Šimac VOJAŠKI DUHOVNIKI IZ SLOVENSKIH DEŽEL POD HABSBURŠKIM ŽEZLOM Ljubljana 2014 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Izdaja Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, p.p. 2007, SI–1001 Ljubljana Uredil: Dr. Bogdan Kolar Recenzenta: Prof. dr. Rafko Valenčič Prof. dr. Tomaž Kladnik Lektorica slovenskega besedila: Rosana Čop Naklada: 300 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji  Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana  27-722.53:355.48(100)"1914/1918"  355.098:27-722.53(497.4)"1914/1918"  ŠIMAC, Miha        Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom / Miha Šimac. - Ljubljana : Teološka fakulteta, 2014. - (Acta Ecclesiastica Sloveniae, ISSN 0351-2789 ; 36)  ISBN 978-961-6844-37-6  276750848  Na naslovni strani je posnetek bronastega Kristusovega monograma iz Emone (druga polovica 4. stoletja) 5 Kazalo TABLE OF CONTENTS .................................................................................................9 Kratice in krajšave ..........................................................................................................13 Predgovor ........................................................................................................................17 1. UVOD .......................................................................................................................19 1.1 Literatura o vojaški duhovščini v habsburški monarhiji ...........................20 1.2 Uporabljeni viri in časopisje ..........................................................................22 1.3 Strukturna razdelitev .....................................................................................23 2. ORIS RAZMER V SLOVENSKIH DEŽELAH OB KONCU 19. STOLETJA ..........................................................................................................26 3. DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH ...............30 3.1 Vojaška duhovna oskrba do leta 1773 ..........................................................30 3.2 Od ustanovitve apostolskega vojaškega vikariata leta 1773 do dvojne monarhije v letih 1867/1868 .............................................................34 3.2.1 Vojaški superiorji in vojaški kaplani ..................................................37 3.2.2 Ekskurz: Druge veroizpovedi v vojski do reform vojaške duhovščine v letih 1868/1869 .............................................................43 4. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 .................................................................................................................45 4.1 Reorganizacija vojaške duhovščine ..............................................................45 4.2 Duhovna oskrba muslimanskih vojakov po zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878 ....................................................................................49 4.3 Nove strukturne preureditve vojaške duhovščine ......................................51 4.4 Ekskurz: Beseda o znanju jezikov .................................................................54 4.5 Ob začetku 20. stoletja ...................................................................................58 4.6 Nova valuta, nove ureditve (plače, štolnine in pokojnine) ........................64 4.6.1 Štolnine ..................................................................................................66 4.6.2 Pokojnine ...............................................................................................67 4.7 Vojaški duhovniki in odlikovanja .................................................................69 4.8 »Temna plat« medalje ....................................................................................73 4.9 Imenovanje zadnjega apostolskega vojaškega vikarja in zadnje spremembe pred letom 1914 .........................................................................75 4.9.1 Ureditev vojaške duhovščine pred začetkom vojne .........................77 4.9.2 Ekskurz: O duhovni oskrbi oboroženih sil v nekaterih drugih evropskih državah v začetku 20. stoletja ...........................................82 6 Miha Šimac 5. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA ............88 5.1 »Vojska je tu!« .................................................................................................89 5.2 Pisma škofov ob izbruhu vojne ....................................................................90 5.3 Vojaška duhovščina med vojno ....................................................................94 5.3.1 Mobilizacija ...........................................................................................94 5.3.2 Ekskurz: Vojaške poroke ....................................................................101 5.3.3 Težave ob razporeditvi vojaških duhovnikov .................................104 5.4 Navdušenost malo drugače: preganjanje duhovščine ob izbruhu vojne ...............................................................................................................106 5.4.1 Janko Maierhofer − »župnik infanterist« ........................................107 5.4.2 Zaprti vojaški kurat Marko Krajnc ...................................................111 6. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI .........................................................113 6.1 Odhodi na fronto in razporeditev ..............................................................113 6.2 Na bojiščih v prvih mesecih .......................................................................114 6.3 Aktivnosti vojaškega škofa .........................................................................118 6.4 Novi vpoklici na podlagi osebnih prošenj in vojaških seznamov .........122 6.5 Napredovanja vojaške duhovščine med vojno ..........................................126 6.6 Neprimerni za vojaško službo .....................................................................128 6.7 O dopustih (in upokojitvah) častnikov in vojaških kuratov ...................129 6.8 Spremembe pri razporeditvi vojaške duhovščine .....................................130 6.9 Ekskurz: Drobci o premestitvah in razporeditvah vojaških kuratov iz slovenskih dežel ........................................................................................132 6.10 O številu kuratov v habsburških oboroženih silah ..................................135 6.11 Delež duhovnikov iz slovenskih dežel .......................................................141 7. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE .............................146 7.1 Vera in vojaštvo .............................................................................................146 7.2 O ureditvi vojaške pastorale (nekatera navodila, kritike in predlogi) ...151 7.2.1 Vojaške kapele in oprema ..................................................................153 7.2.2 Ekskurz: O graditvi kapel in cerkva v neposrednem zaledju bojišč ....................................................................................................156 7.2.3 Vprašanje o mašnem vinu in hostijah ..............................................158 7.3 Vojaška pastorala v praksi ..........................................................................159 7.4 Iz pastoralnih poročil ...................................................................................161 7.4.1 Maše ....................................................................................................163 7.4.2 Pridige ..................................................................................................169 7.4.3 Spovedovanje in obhajilo ...................................................................174 7.4.4 Ekskurz: Vprašanje jezikovnega znanja in vojaški kurati iz slovenskih dežel ..............................................................................177 7.4.5 Skrb za ranjene in umirajoče ...........................................................179 7.4.6 Skrb za umrle vojake ..........................................................................182 7.4.7 Ekskurz: Izkop in prevoz mrtvih vojakov v domače kraje ............189 7 7.4.8 Nekatere druge aktivnosti vojaških kuratov ...................................190 7.5 Pastorala vojnih ujetnikov (doma in v tujini) ...........................................196 8. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE .............................203 8.1 Pohvale in odlikovanja vojaških duhovnikov ...........................................203 8.2 »Dulce et decorum est pro patria mori« − o vojaških kuratih, padlih in umrlih med vojno ........................................................................209 8.3 Kritike in pritožbe ........................................................................................212 8.3.1 Kritike iz vrst krajevne duhovščine, ljudstva in vojaštva ..............212 8.3.2 Kritika iz vrst vojaške duhovščine in vprašanje primerne starosti ..................................................................................................217 8.3.3 Nekateri primeri disciplinskih obravnav vojaške duhovščine ......220 8.3.4 Ekskurz: Vprašanje o blagoslovu orožja ..........................................225 9. ZADNJE LETO VOJNE ........................................................................................227 9.1 Pastorala med vojaki v prvih mesecih leta 1918 .......................................227 9.2 Mirovni sporazum z Rusijo in taborišča za vračajoče se iz ruskega ujetništva ........................................................................................................229 9.3 Duhovna oskrba taborišč ............................................................................230 9.4 Upori vojaštva v maju 1918 in vojaška duhovščina .................................232 9.5 Junijska ofenziva in stanje po njej .............................................................236 9.6 Frontna propaganda .....................................................................................241 9.7 Ekskurz: Upor 2. gorskega strelskega polka v oktobru 1918 in vprašanje vojaškega kurata ..........................................................................243 10. OB RAZPADU MONARHIJE IN NA PREHODU V NOVO DRŽAVO SHS 1918 .................................................................................................................246 10.1 Vračanje vojaških kuratov ...........................................................................246 10.2 Vojaška duhovna oskrba v Državi SHS ......................................................248 10.3 Vojaška duhovščina in boji za severno mejo ............................................251 10.4 Duhovniki v vojski nove države Kraljevine SHS/Jugoslavije – oris .......255 11. POVZETEK ............................................................................................................258 12. SUMMARY ............................................................................................................264 13. PRILOGE ................................................................................................................270 14. VIRI IN LITERATURA ........................................................................................389 14.1 Arhivski viri: ..................................................................................................389 14.2 Drugi tiskani viri ..........................................................................................391 14.3 Rokopisi, neobjavljeno gradivo (diplomska dela, doktorske disertacije) .....................................................................................................392 14.4 Časopisi in revije ...........................................................................................392 14.5 Literatura .......................................................................................................393 14.6 Spletni viri .....................................................................................................400 8 Miha Šimac 14.6.1 Elektronska pisma: ............................................................................401 15. IMENSKO KAZALO ............................................................................................402 16. SEZNAM PRILOG ................................................................................................409 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE ............................................................... 415 9 TABLE OF CONTENTS ABBREVIATIONS AND ACRONYMS ......................................................................13 FOREWORD...................................................................................................................17 1. INTRODUCTION ..................................................................................................19 1.1 The literature on military chaplaincy in the Habsburg Monarchy ...........20 1.2 Used sources and newspapers .......................................................................22 1.3 The structural division ...................................................................................23 2. THE OUTLINE OF THE LIVING CONDITIONS IN THE SLOVENE LANDS AT THE END OF THE 19TH CENTURY...........................................26 3. PASTORAL CARE IN THE HABSBURG ARMED FORCES ...........................30 3.1 Military pastoral care until 1773 ..................................................................30 3.2 From the establishment of the Apostolic Military Vicariate in 1773 to the Dual Monarchy in the years 1867/1868 ............................................34 3.2.1 Military superiors and military chaplains ...................................................37 3.2.2 Excursus: Other religions in the armed forces until reforms of the military chaplaincy in the years 1868/1869 .................................................43 4. MILITARY CHAPLAINCY IN THE DUAL MONARCHY IN THE YEARS 1867-1918 ...................................................................................................45 4.1 The reorganization of the military chaplaincy ............................................45 4.2 Pastoral care of Muslim soldiers after the occupation of Bosnia and Herzegovina in 1878 .......................................................................................49 4.3 New structural realignment of military chaplaincy ...................................51 4.4 Excursus: language knowledge .....................................................................54 4.5 At the beginning of the 20th century ...........................................................58 4.6 The new currency, the new regime (salaries, stipends and pensions) .....64 4.6.1 Stipends ..................................................................................................66 4.6.2 Pensions .................................................................................................67 4.7 Military chaplains and decorations ..............................................................69 4.8 The “dark side” of the medal .........................................................................73 4.9 The appointment of the last Apostolic Military Vicar and the last changes before 1914 ......................................................................................................75 4.9.1 The arrangements of military chaplaincy prior to the beginning of the war ...................................................................................................77 4.9.2 Excursus: The pastoral care of the armed forces in some other European countries in the early 20th century ..................................82 10 Miha Šimac 5. THE OUTBREAK OF THE MAELSTROM OF WAR IN 1914 AND THE MILITARY CHAPLAINCY ...................................................................................88 5.1 “War is here!” ..................................................................................................89 5.2 Bishops’ letters at the outbreak of war .........................................................90 5.3 Military chaplaincy during the war ..............................................................94 5.3.1 Mobilization ..........................................................................................94 5.3.2 Excursus: Military marriages ............................................................101 5.3.3 Problems with the distribution of military chaplains ....................104 5.4 Slightly different enthusiasm: the persecution of the chaplaincy at the outbreak of war ..................................................................................106 5.4.1 Janko Maierhofer – “an infrantry priest”.........................................107 5.4.2 Marko Krajnc – an imprisoned military chaplain..........................111 6. MILITARY CHAPLAINS ON ACTIVE SERVICE ...........................................113 6.1 Departures to the front lines and distribution ..........................................113 6.2 First months at the battlefield .....................................................................114 6.3 The activities of the military bishop ...........................................................118 6.4 New recalls on the basis of personal requests and military lists .............122 6.5 Promotion of military chaplaincy during the war ...................................126 6.6 Unsuitable for military service ....................................................................128 6.7 Holidays (and retirement) of officers and military chaplains .................129 6.8 Changes in the distribution of military chaplaincy..................................130 6.9 Excursus: Fragments of relocation and deployment of military chaplains from the Slovene Lands ..............................................................132 6.10 The number of military chaplains in the Habsburg armed forces .........135 6.11 The proportion of priests from the Slovene Lands ...................................141 7. PASTORAL ACTIVITY OF THE MILITARY CHAPLAINCY ......................146 7.1 Religion and military service ......................................................................146 7.2 The organization of the military pastorale (some instructions, criticism and suggestions) ...........................................................................151 7.2.1 Military chapels and equipment .......................................................153 7.2.2 Excursus: The construction of chapels and churches in the immediate hinterland of battlefields ................................................156 7.2.3 A question of the mass wine and communion wafers ...................158 7.3 Military pastorale in practice ......................................................................159 7.4 Fragments from the pastoral reports .........................................................161 7.4.1 Masses ..................................................................................................163 7.4.2 Sermons ...............................................................................................169 7.4.3 Confession and communion .............................................................174 7.4.4 Excursus: The question of linguistic knowledge and military chaplains from the Slovene Lands ....................................................177 7.4.5 Caring for the wounded and dying ..................................................179 11 7.4.6 Caring for dead soldiers ....................................................................182 7.4.7 Excursus: Excavation and transportation of dead soldiers back home ...........................................................................................189 7.4.8 Other activities of military chaplains ...............................................190 7.5 Pastorale of military prisoners (at home and abroad) .............................196 8. DECORATION AND CRITICISM OF MILITARY CHAPLAINCY .............103 8.1 Compliments and decoration of military chaplains ................................203 8.2 “Dulce et decorum est pro patria mori” – military chaplains who died during the war..............................................................................209 8.3 Criticism and complaints ............................................................................212 8.3.1 Criticism from the local chaplaincy, the people and the military ..........................................................................................212 8.3.2 Criticism from the military chaplaincy and the question of the appropriate age.........................................................................217 8.3.3 Some examples of disciplinary hearings of the military chaplaincy .....220 8.3.4 Excursus: Question about the blessing of weapons .......................225 9. THE LAST YEAR OF WAR .................................................................................227 9.1 Pastorale among soldiers in the first months of 1918 ..............................227 9.2 Peace treaty with Russia and camps for returnees from the Russian captivity ...........................................................................................229 9.3 Pastoral care in the camps ...........................................................................230 9.4 Soldiers’ revolts in May 1918 and military chaplaincy ............................232 9.5 The June offensive and its consequences ...................................................236 9.6 The propaganda of front ..............................................................................241 9.7 Excursus: The resistance of the 2nd Mountain Range Regiment in October 1918 and the question of a military chaplain ............................243 10. UPON THE DISSOLUTION OF MONARCHY AND THE PROCESS OF TRANSITION TO A NEW COUNTRY – THE STATE OF SLOVENES, CROATS AND SERBS IN 1918 ...........................................................................246 10.1 The returning of military chaplains ............................................................246 10.2 Military pastorale care in the State of Slovenes, Croats and Serbs .........248 10.3 The military chaplaincy and struggle for the northern border ..............251 10.4 The chaplains in the army of the new state – the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes /Kingdom of Yugoslavia – an outline.....................255 11. SLOVENE SUMMARY .........................................................................................258 12. SUMMARY ............................................................................................................264 13. APPENDICES ........................................................................................................270 14. SOURCES AND LITERATURE ..........................................................................389 12 Miha Šimac 15. INDEX OF NAMES ..............................................................................................402 ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE ............................................................... 415 13 Kratice in krajšave A. B. Augsburger Bekenntnis A. K. Armeekommando Abt. Abteilung AES Acta Ecclesiastica Sloveniae AFV Apostolisches Feldvikariat AS Amerikanski Slovenec AOK Armeeoberkommando ARS Arhiv Republike Slovenije ASFP Arhiv slovenske frančiškanske province ASPDJ Arhiv slovenske province Družbe Jezusove AUSL Arhiv uršulinskega samostana v Ljubljani b. bei BA Belohnungsakten Bg Bogoljub Brig. Brigade c. in kr. cesarski in kraljevi Catalogus Catalogus cleri et beneficiorum ecclesiasticorum Dioecesis cleri Labacensis ineunte anno … – Šematizem ljubljanske škofije za leto … CFr Cvetje z vrtov sv. Frančiška CL Conduite-Liste CM Misijonska družba (lazaristi) D. M. dieses Monats D. S. A. Divisions-Sanitätsanstalt (Div. San. Anst.) DJ Družba Jezusova DL Dolenjski list Dm Domoljub DN Dolenjske novice E Edinost E. H. Euer Hochwürden Epid. Spit. Epidemie Spital Erl. Erlass Etapp. Etappen fasc. fascikel Feldspit. Feldspital fl. forint Fldk. (Fkt) Feldkurat 14 Miha Šimac FML Feldmarschallleutnant Freiw. SchBaon. Freiwillige Schützenbataillon G. (Gb.) Brig. Gebirgsbrigade Geb. Sch. Rgt. Gebirgsschützenregiment GM Generalmajor Gr. Kath. Griechisch-katholisch Gr. Or. Griechisch-orientalisch GVK Geistliches Verdienstkreuz H. B. Helvetische Bekenntnis HHStA Haus-, Hof- und Staatsarchiv HIR Honvédinfanterieregiment Hl. Heilige Hptm Hauptmann HR Hauptreihe i. d. R. in der Reserve I.R. Infanterie-Regiment (pehotni polk) IG Ilustrirani glasnik IMK Izvestja muzejskega društva za Kranjsko Islam. Islamisch Isol. isoliert Isr. israelitisch J Jutro JD Jegličev dnevnik Jsla Jugoslavija k. k. (KK) kaiserlich-königlich (cesarsko-kraljevi) k. u. k. kaiserlich und königlich (cesarski in kraljevi) KA Kriegsarchiv Kl. Klasse KM Kriegsministerium KMD Koledar družbe sv. Mohorja Komp. Kompagnie l. J. laufenden Jahres Ldst. Baon Landsturmbataillon Ldst. G. Brig. Landsturm-Gebirgsbrigade Ldst. IR. Landsturminfanterieregiment Letopis 2000 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000 LIR. Landwehrinfanterieregiment Lj Db Laibacher Diöcesanblatt LŠL Ljubljanski škofijski list m. v mašnika posvečen M. G. Komp. Maschinengewehr-Kompagnie M. S. Marine Sektion 15 MfLV Ministerium für Landesverteidigung Mil. Kdo. Militarkommando Mil. Teil Militärische Teil Mil. Militär- MKSM Militärkanzlei Seiner Majestät des Kaisers MLA Militärliquidierungsamt MMK mrliška matična knjiga Mob. Res. Spit. Mobiles Reserve Spital Msgr. Monsignor N Kmetijske in rokodelske novice NBA Neue Belohnungsakten ND Nova doba Necrologium Necrologium cleri saecularis et regularis archidioeceseos ab anno 1823 Goritiensis ab anno 1823 Necrologium Necrologium cleri saecularis et regularis unitarum Dioeceseon Tergestinae Tergestinae et Justinopolitanae ab anno 1830-1912 NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAM Nadškofijski arhiv Maribor OBA Offiziersbelohnungsanträge Obst. Oberst Obstl. Oberstleutnant OCist. Ordo cisterciensis Offz. Offizier OFM Ordo Fratrum Minorum OFMCap Ordo Fratrum Minorum Capuccinorum OFMConv. Ordo Fratrum Minorum Conventualium Okrožnica LJ Okrožnica duhovnikom in vernikom ljubljanske (nad)škofije Orth. Orthodox ÖSTA Österreichisches Staatsarchiv Pastoralblatt Pastoralblatt für die k. u. k. Katholische Militär- u. Marinegeistlichkeit Pers Personalakten Personalstand Personalstand der Säkular- und Regular-Geistlichkeit der Gurk Diözese Gurk in Kärnten im Jahre … – Šematizem krške škofije za leto … Personalstand Lavant Personalstand des Fürstbistums Lavant in Steiermark für das Jahr … – Šematizem lavantinske škofije za leto … Personalstand Seckau Personalstand der Sekular- und Regular-Geistlichkeit in der Seckauer Diözese: für das Jahr … – Šematizem sekavske škofije za leto … PMSMP Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran 16 Miha Šimac Prospectus Prospectus beneficiorum ecclesiasticorum et status personalis cleri unitarum dioeceseon Tergestinae et Justinopolitanae ineunte anno … – Šematizem tržaške škofije za leto … PSBL Primorski slovenski biografski leksikon PSt Posavska straža Qu. Abt. Quartiermaisterabteilung Quali Qualifikationslisten Quali-Marine Qualifikationslisten-Marine r. rojen Res. Nr. Reservat Nummer RMK rojstna matična knjiga Röm.-kath. Römisch-katholisch Rum. Rumänisch Russ. Russisch Ruth. Ruthenisch S Slovenec S. H. B. 60/1 Schwer Haubitz Baon 60/I Sapp. Komp. Sappeur-Kompagnie SBL Slovenski biografski leksikon Schematismus Militär-Schematismus des österreichischen Kaiserthums/ Heer Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer SDB Don Boskovi salezijanci Serb. Serbisch Sgp Slovenski gospodar SHS (Država) Slovencev, Hrvatov in Srbov/ (Kraljevina) Srbov, Hrvatov in Slovencev SLS Slovenska ljudska stranka SMS Seiner Majestät Schiff SN Slovenski narod SPj Slovenski prijatelj Status Status personalis et localis Archidioeceseos Goritiensis: ineunte personalis anno … Stmk Steiermark ŠAL Škofijski arhiv Ljubljana Ung. R. K. Spit. Ungarische Rote Kreuz Spital Ung. Ungarisch UT Učiteljski tovariš v. J. vorigen Jahres VBV Voditelj v bogoslovnih vedah ZD Zgodnja danica ZSS Zbornik svobodne Slovenije ŽA Župnijski arhiv 17 Predgovor Moje prvo srečanje z vojaškimi duhovniki je povezano s tržiškim pokopa- liščem. Na enem od spomenikov med drugim preberemo: »Tukaj počiva veleča- stiti gospod Franc Čarman c. in kr. vojaški duhoven v pokoji, odlikovan s zlatim križcem za zasluge.« Prvo radovednost o njegovem delovanju sem lahko potešil v pogovorih s tržiškimi zgodovinarji in ob knjigi Viktorja Kragla, toda ti po- datki so bili le okvirni in skromni. O vojaških duhovnikih dodatne literature pri nas namreč sploh ni bilo. Zanimanje za to tematiko se mi je znova obudilo v srednji šoli, ko sem se malo bolj zanimal za spominska obeležja, postavljena v čast padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Praviloma na takšnem obeležju najdemo le glavne podatke o padlih domačinih, brez navedbe stanu ali čina. Zato je bilo toliko bolj zanimivo prebrati zapis na brezniškem spomeniku: »ku- rat Bulovec Joža«. Kdo je bil ta mož, kakšno poslanstvo je opravljal v vojski? Kakšne so bile sicer dolžnosti in naloge vojaške duhovščine? Okvirno sem se s temi vprašanji srečal pri pisanju diplomske naloge, podrobneje pa sem se želel poučiti o tej tematiki in jo raziskati ob pisanju doktorske disertacije pod men- torstvom red. prof. dr. Bogdana Kolarja. Disertacijo sem uspešno zagovarjal ju- nija 2013 na Teološki fakulteti v Ljubljani pred komisijo, ki so jo sestavljali red. prof. dr. Rafko Valenčič, izr. prof. dr. Tomaž Kladnik in red. prof. dr. Bogdan Kolar. Ta razprava, katere podlaga je prav doktorska disertacija, je nadgrajena in dopolnjena z novimi dognanji in raziskavami, pri tem pa so mi koristile tudi pripombe članov komisije. Namen razprave je, osvetliti razvoj in organiziranost vojaške duhovne oskrbe z vsemi težavami, ki so bile s tem povezane. Poseben poudarek pred- stavlja čas prve svetovne vojne in aktivnosti vojaške duhovščine v teh izrednih razmerah. Ob tem je bila vsa pozornost usmerjena na duhovnike iz slovenske- ga etničnega prostora, ki so v večjem številu, zlasti med prvo svetovno vojno, sodelovali pri pastoralnih in drugih opravilih med vojaštvom. V tej luči sem pregledal razpoložljivo literaturo in raziskal vire v domačih in v tujih arhivih. Pričujoča razprava tako pomeni prvi poizkus, osvetliti in predstaviti delo in ži- vljenje vojaških duhovnikov s posebnim poudarkom na obdobju tako imenova- 18 Miha Šimac ne velike vojne. Razpravo pomembno dopolnjujejo objavljeni izbrani arhivski dokumenti. Na koncu bi se rad zahvalil vsem prijateljem in kolegom zgodovinarjem, raziskovalcem, ki so me pri delu spodbujali in mi stali ob strani. Najprej hvala red. prof. dr. Bogdanu Kolarju, ki je usmerjal moje delo in nastajanje doktorske disertacije, pa tudi vsa nadaljnja raziskovanja. Hvala tudi vsem zaposlenim v ustanovah, iz katerih sem pridobil gradivo za svojo raziskavo, zlasti Vojnemu arhivu na Dunaju, Nadškofijskima arhivoma v Ljubljani in v Mariboru, uršulin- skemu samostanu v Ljubljani, Arhivu Slovenske frančiškanske province sv. Kri- ža, Arhivu Republike Slovenije, Teološki knjižnici Ljubljana, Škofijski pastoral- ni knjižnici in knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino. Z nasveti, s koristnimi podatki in z nesebično pomočjo pa so mi stali ob strani tudi dr. Josef Jerko, dr. John Deak, dr. Patrick Joseph Houlihan, dr. Matjaž Ambrožič, dr. Walter Lukan, Tomaž Šimec, msgr. Martin Davídek, Klemen Lužar, Klemen Kocjančič, major Vojske Srbije dr. Miljan Milkić, major Slovenske vojske mag. Zvezdan Marko- vič, mag. Marko Štepec, dr. Kornelija Ajlec, Anže Hrast, prof. Vinko Avsenak, Nina Ditmajer, Kristina Vardjan, Pavel Car, Maja Kovačič, mag. Tone Krampač, Jasna Vanček in dr. Jure Volčjak. Kaj hitro se zgodi, da človek nehote koga izpusti ali pozabi, zato je prav, da se posebej zahvalim tudi vsem neimenovanim. Vsakemu posebej sem hvaležen za izkazano pomoč in prav vsako spodbudno besedo. Miha Šimac UVOD 19 1. UVOD »Oh, ko bi bilo še mnogo tako dobrih ljudi, kakor je ta gospod! Vidimo ga, kako se trudi, da bi nam olajšal naše bolečine in stori vse, da bi nam lajšal naše gorje. Zanj ni nobeno delo prenizko; on nas čisti, nam zrahlja slamo, na kateri ležimo, nam prinese zdravila in jih sam prej poskusi, da bi nas svojim zgledom navdušil, da se ne branimo piti neokusne tekočine. Z eno besedo. G. Dejak se rav- no tako potrudi, kakor ljubeča mati za svojega bolnega otroka. Noč in dan prebije pri nas. Ako opazi, da gre kakemu bolniku na boljše, se mu svetijo oči od veselja in prijazen smehljal mu zaigra na njegovem suhem in skoro vedno žalostnem licu. Ko pa vidi kakega bolnika v zadnjem smrtnem boju, se mu oči v solzah topijo, briše mu pot z bledega lica in se ne odstrani od njega, dokler ga ni srečno pripravil na pot v večnost. In to se ponavlja dan za dnevom.« S temi besedami so ranjeni in bolni vojaki v vojnem letu 1915 med drugim opisali požrtvovalnost in trud vojaškega duhovnika Alojzija Dejaka.1 Leta 1919, le leto dni po koncu prve svetovne vojne, je izšlo delo Poslednji dnevi človeštva, v katerem je Karl Kraus predstavil bojevitega avstrijskega voja- škega duhovnika Antona Allmerja, ki je streljal na sovražnika.2 Štiri leta pozne- je, leta 1923, pa je luč sveta ugledala slovita satira Jaroslava Haška, ki v nasprotju z zgoraj opisano požrtvovalnostjo slika vojaškega duhovnika v temačni podobi pijanca, razvratneža, omeji ga le na vlogo državnega propagandista, itd. Vojaški duhovnik v očeh mnogih pravzaprav s tem prevzame vse tiste značilnosti, ki jih je Hašek ovekovečil v liku pivskega bratca, nesmrtnega kurata Otta Katza3 ali višjega vojaškega kurata Ludvika Lacine,4 pa morda še kakega drugega voja- škega duhovnika.5 Pred nami je torej ta literarna podoba vojaškega duhovnika, ki – kakor ugotavlja ameriški zgodovinar Patrick J. Houlihan – tudi v današnji družbi vpliva na predstavo o delovanju vojaške duhovščine, zlasti med prvo svetovno vojno.6 Ti diametralno nasprotni opisi pretirane graje na eni strani in skorajda hagiografske pohvale na drugi strani v resnici odpirajo vprašanja o tem, kakšna je bila stvarna podoba vojaškega duhovnika v tem obdobju. Kaj je mogoče o njihovem življenju in delu izvedeti iz arhivskih virov? A vprašanje je 1 Sgp, 9. 9. 1915, str. 3–4. 2 Prim. Karl Kraus, Die letzten Tage der Menschheit: Buchnenfassung es Autors, Frankfurt am Main, 2014, str. 36–37. 3 Prim. J. Hašek, Dobri vojak Švejk, 1, Ljubljana, 2004, str. 131–198. 4 Prim. J. Hašek, Dobri vojak Švejk, 2, Ljubljana, 2004, str. 115–119. 5 O resničnosti in fikciji Haškovih opisov glej npr.: M. Hodik, P. Landa, Švejk – fikce a fakta, Praga, 2006. O kritiki duhovščine v kontekstu Haškove satire glej tudi kratki seminar: S. Heberling, Die Kleruskritik im Kontext der Kriegssatire am Beispiel des Romans »Die Abenteuer des braven Soldaten Schwejk«, München, 2007. 6 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches: Catholic military chaplains of Germany and Austria-Hungary during the First World War, University of Chicago, 2011, str. 115–117. Odslej: P. J. Houlihan, Clergy in the trenches. 20 Miha Šimac mogoče še bolj natančno opredeliti in ga zastaviti še drugače: v kolikšni meri so takšne kritike ali pohvale v resnici veljale za duhovnike, ki so danes v slo- venskem prostoru poznani po literarnem ali znanstvenem ustvarjanju? Pohvala vojaškemu duhovniku Dejaku7 in graja, ki jo je v satiri Jaroslav Hašek name- nil višjemu kuratu Ludviku Lacini,8 sta bili namreč pravzaprav že namenjeni duhovnikoma iz slovenskih dežel. To se sliši nekoliko presenetljivo, vendar le malokdo ve, da je Hašek v svojem delu ovekovečil duhovnika češkega rodu, ki je prihajal iz goriške nadškofije. Pravzaprav se zelo malo govori in piše tudi o vseh drugih duhovnikih iz slovenskih dežel, ki so med veliko vojno v cesarskih oboroženih silah prevzeli skrb za dušno pastirstvo med vojaštvom. Med njimi so bila takšna imena kakor dr. Izidor Cankar9 ali Janez Jalen,10 če omenimo le dva od znamenitih mož, ki so poznani po svojem kulturnem, znanstvenem in političnem udejstvovanju v slovenski zgodovini. Res je, da je tu navzoč tudi temeljni problem: v slovenskem prostoru je bilo doslej opravljenih zelo malo raziskav, ki bi se – vsaj v grobem – dotaknile zgodovinskega razvoja ureditve organizirane duhovne oskrbe vojaštva. Pričujoča razprava v središče preučevanja postavlja kronološko ureditev organizirane duhovne oskrbe v cesarskih oboroženih silah (in pozneje v novih, spremenjenih razmerah), težišče pa predstavljajo vojaški kurati iz slovenskih dežel, njihov položaj in delovanje med prvo svetovno vojno. Ob koncu se raz- prava dotakne še razpada monarhije in oriše organizacijo duhovne oskrbe v novih državnih okvirih. Kolikor je bilo mogoče, sem se pri pisanju izognil po- litičnim segmentom, ki so – poleg vojaške zgodovine – v razpravo vključeni le ponekod, tam, kjer je bilo to res nujno potrebno za lažje razumevanje nekaterih vidikov delovanja vojaških kuratov. Zavedam se, da je marsikaj v razpravi še ne- popolno in je ponekod le nakazano. Posamezne ugotovitve bo mogoče ustrezno dopolniti in nadgraditi z nadaljnjimi raziskovanji. 1.1 Literatura o vojaški duhovščini v habsburški monarhiji Raziskovanje te še neobdelane tematike je v prvi vrsti zahtevalo pregled doslej objavljene tuje literature, povezane z vojaško duhovščino pod habsbur- škim žezlom. Med prvimi tovrstnimi deli je treba izpostaviti knjigo, ki jo je o zgodovini vojaške duhovščine pod habsburškimi vladarji že leta 1901 napisal 7 Alojzij Dejak (SDB), r. 30. 4. 1884, Ribnica; m. 23. 9. 1911; † 2. 2. 1945. V: S, 6. 2. 1945; str. 2; S, 31. 10. 1911, str. 3. 8 Ludvik (Ludwig) Lacina, r. 24. 7. 1868, Nedakonice, Češka; m. 18. 4. 1892; † 15. 8. 1928, Valašské Meziříčí, Češka. V: Status personalis 1923, str. 136. Za podatke o smrti se zahvaljujem msgr. Martinu Davideku. Elektronsko pismo z dne 26. 7. 2012 (hrani avtor). 9 Izidor Cankar, r. 22. 4. 1886, Šid; m. 12. 7. 1909; † 22. 9. 1958, Ljubljana. V: Catalogus cleri 1917, str. 179; ZSS 1968, str. 152–155. Novejša študija o njem: A. Rahten, Izidor Cankar: diplomat dveh Jugoslavij, Ljubljana, 2009. 10 Janez Jalen, r. 26 5. 1891, Breznica; m. 22. 6. 1915; † 12. 4. 1966, Ljubno, pokopan Breznica (Rodine). V: Letopis Cerkve na Slovenskem 2000: stanje 1. januar 2000, Ljubljana, 2000, str. 454. Odslej: Letopis 2000. UVOD 21 zadnji vojaški vikar avstro-ogrskih oboroženih sil, dr. Emmerich Bjelik.11 Še bolj kakor njegova knjiga pa je predvsem za obdobje prve svetovne vojne po- membno delo, ki ga je napisal nekdanji vojaški kurat Viktor Lipusch in ga ob- javil z naslovom Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg.12 Pravzaprav njegova knjiga, spisana na podlagi arhivskih dokumentov, pisem in pastoralnih poročil vojaške duhovščine – kljub temu da ni navajal virov, kakor bi si želeli –, še danes velja za temeljno literaturo vsem, ki se ukvarjajo z avstro- ogrsko vojaško duhovščino v tem obdobju. Po koncu prve svetovne vojne so predvsem nekateri nekdanji vojaški ku- rati, ki so po vojni delovali v avstrijskih zveznih deželah, izdali svoje spominske ali dnevniške zapise v knjižni obliki. Med temi je denimo Brunno Spitzl opisal svoje delovanje med pripadniki 59. pehotnega polka Rainerjev,13 nekdanji po- slanec dr. Karel Drexel (1949) pa je objavil svoje izkustvo ruskega ujetništva.14 Na podlagi tovrstne literature, podprte z dokumenti in z drugimi tiskanimi viri, povezanimi z vojaško duhovščino, so v Avstriji leta 2001 izdali knjigo z naslo- vom Zwischen Himmel und Erde: Militärseelsorge in Österreich. V njej je zgodo- vinski pregled, ki zajema delovanje vojaške duhovščine v habsburški monarhiji od ustanovitve pa do konca prve svetovne vojne leta 1918, obdelala Claudia Ham.15 Zdi se, da so v tretjem tisočletju tudi na Madžarskem vse bolj aktivni raziskovalci, ki se ukvarjajo z vojaško duhovščino v času habsburških vladarjev. Péter Zakar je tako napisal knjigo, v kateri se je podrobneje posvetil vojaški du- hovščini v obdobju od ustanovitve vojaškega vikariata leta 1773 do preureditve države v dvojno monarhijo.16 Zadnja novejša raziskava, ki obravnava vojaške kurate v dvojni monarhiji med prvo svetovno vojno, je izpod peresa že omenje- nega ameriškega zgodovinarja Patricka J. Houlihana. Za svojo disertacijo je ob- delal delovanje vojaške duhovščine in njene strukturne ureditve in to primerjal z ureditvijo, ki je takrat veljala v nemškem cesarstvu.17 Večina literature, povezane z Avstro-Ogrsko, praktično zaobjema vso mo- narhijo in tako ne daje odgovorov na bolj ozko zastavljena vprašanja o duhov- nikih iz slovenskih dežel. Kakor že omenjeno, je vse doslej v slovenskem zgo- dovinopisju na tem področju vladalo zatišje, ki ga ni premaknilo niti vnovično poglobljeno zanimanje za dogodke v tej veliki vojni, še posebno v povezavi s 11 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, Wien, 1901. 12 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, Wien, 1938. 13 Prim. B. Spitzl, Dire Rainer. Als Feldkurat mit IR 59 im Weltkrieg, Innsbruck, Wien, München, 1938. 14 Prim. K. Drexel, Feldkurat in Sibiren, 1914–1920, Innsbruck, 1949. 15 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge bis zur Liquidierung des Apostolischen Feldvikariates im Jahr 1918. V: G. R. Hans, C. Ham, A. Sammer, Zwischen Himmel und Erde, Militärseelsorge in Österreich, Verlag Styria, Wien-Köln, 2001, str. 13–98. Odslej: C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge. 16 Prim. P. Zakar, A tábori püspökség története 1773 – 1868, Szeged, 2010. 17 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches. 22 Miha Šimac soško fronto. Zelo na kratko se je orisa zgodovinskega razvoja duhovne oskrbe v habsburških silah in delovanja duhovnikov iz slovenskih dežel dotaknil Jože Plut v svoji doktorski disertaciji in v poznejši monografiji Za pravice človeka.18 Pavlina Bobič je v svojem delu z naslovom War and Faith: the Catholic Church in Slovenia 1914–1918 (2008)19 vojaške kurate omenila le obrobno; bolj podrobno je zato obravnavala odnose med Cerkvijo in državo med prvo svetovno vojno. V letu 2010 je pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije izšel zbornik Vo- jaški vikariat: 10 let delovanja (2010), ki je, vsaj kar zadeva zgodovinski pregled delovanja vojaške duhovščine na naših tleh vse do današnjih dni, edini boljši poskus predstavitve njihovega delovanja doslej. 1.2 Uporabljeni viri in časopisje Ob pregledani literaturi je postalo jasno, da se bo v raziskavi potrebno opreti predvsem na arhivske vire. Najprej je bilo treba na podlagi tiskanih vo- jaških in cerkvenih šematizmov ustvariti vsaj osnovno bazo podatkov vojaških duhovnikov, ki so izhajali iz slovenskih dežel. Ta podlaga je bila nato dopolnje- na še s podatki, objavljenimi v slovenskih časopisih v času habsburške monar- hije ali pozneje; posamezne omembe oseb, ki so delovale kot vojaški duhovniki v različnih časovnih obdobjih, pa so se našle tudi v Slovenskem biografskem leksikonu. Zbrane podatke je bilo mogoče nadgraditi še z dragocenimi podrob- nostmi, ki so na voljo v cerkvenih arhivih. Tako sem v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani (NŠAL) pregledal arhivsko gradivo, ki posebej zadeva čas prve sve- tovne vojne, pa tudi personalne mape tistih duhovnikov, ki so bili povezani z vojaško službo. Podobno gradivo sem preveril tudi v Nadškofijskem arhivu Maribor (NŠAM). Šele na podlagi tako zbranega gradiva je bilo mogoče misliti na raziskova- nje arhivskega gradiva v Vojnem arhivu na Dunaju (ÖSTA/KA). V njem obsta- ja poseben fond Apostolskega vojaškega vikariata, v katerem hranijo 282 kar- tonov gradiva, ki obravnava njegovo delovanje skozi zgodovino. Posebej se je bilo treba posvetiti gradivu, ki zadeva delovanje vojaškega vikariata in vojaške duhovščine med prvo svetovno vojno; zlasti na pastoralna poročila.20 Kolikor je bilo v danih razmerah mogoče, sem poskušal pridobiti tudi čimveč doku- mentov iz personalnih map vojaške duhovščine, čeprav so za duhovnike, vpo- klicane med vojno, ohranjeni le zaznamki takšnih map, ki praviloma obsegajo le list s podatki o vpoklicu in mestu službovanja ter morebitne zaznamke o bolniških dopustih itd. Precej bolj izčrpne so personalne mape aktivnih voja- 18 Prim. J. Plut, Za pravice človeka, Ljubljana, 2002. 19 Razprava je izšla tudi v knjižni obliki: P. Bobič, War and Faith: the Catholic Church in Slovenia 1914–1918, Leiden, 2012. Odslej: P. Bobič, War and Faith. 20 Prim. ÖSTA/KA, AFV, kartoni 215–248. UVOD 23 ških duhovnikov. Ob tem raziskovanju pa ni bilo mogoče spregledati poveza- nosti in prepletenosti vojaškega vikariata z vojnim ministrstvom in predvsem avstrijskim domobranskim ministrstvom; slednje je še posebej pomembno za slovenske dežele. Prav tako sem vsaj nekoliko pregledal še dokumente povezane z vojaškimi duhovniki, ki so se znašli v cesarjevi vojaški pisarni in so prete- žno obravnavali bodisi odlikovanja bodisi disciplinske postopke, ki so jih vodili proti posameznim vojaškim kuratom. Žal pa mi zato ni bilo mogoče pregledati vojaških matrik, ki bi tudi dale zanimive podatke, denimo o številu vojaških porok med vojno, o padlih vojakih posameznih polkov, v katerih so službovali vojaški kurati iz slovenskih dežel itd. Raziskovalno delo je potekalo po usta- ljenih metodah zgodovinske stroke: s kritično analizo in z interpretacijo vseh zbranih zgodovinskih virov. Ob pomanjkanju spominskih zapisov ali objavljenih dnevnikov vojaških kuratov iz slovenskih dežel je bilo zanimive podatke mogoče pridobiti iz slo- venskega časopisja in različnih glasil (predvsem iz duhovniškega glasila Vza- jemnost). Bolj podrobno sem tako pregledal dnevno časopisje iz obdobja prve svetovne vojne (v celoti predvsem Slovenca in Slovenski narod), nekoliko manj podrobno tudi časopisje iz pred- in povojnega časa. Te podatke sem skušal do- polniti s spominsko literaturo in z dnevniškimi zapisi slovenskih vojakov in častnikov. Pri tem ne gre zanemariti niti dnevniških zapisov Evgena Lampeta,21 pa tudi ne še neobjavljenih dnevniških zapisov ljubljanskega knezoškofa Anto- na Bonaventure Jegliča.22 1.3 Strukturna razdelitev Sama razprava je urejena kronološko in razdeljena na dva obsežna dela. V prvem delu, ki obsega prva tri poglavja, je strnjeno predstavljen razvoj voja- ške duhovščine in duhovne oskrbe v habsburških oboroženih silah od njenih začetkov v 16. stoletju pa vse do predvečera prve svetovne vojne. Nekoliko bolj poglobljeno je prikazano obdobje po preureditvi države v dvojno monarhijo leta 1867, ko so omenjene državne spremembe in reforme oboroženih sil vpli- vale tudi na organiziranost zagotavljanja vojaške duhovne oskrbe ne le za ka- toliške, ampak tudi za druge v državi priznane verske skupnosti. Predstavljene so naloge vojaških duhovnikov, obenem pa tudi njihov položaj, prizadevanja vojaških vikarjev in težave, na katere so vojaški duhovniki naleteli pri svojem delu. Kolikor je bilo na podlagi zbranega gradiva mogoče, sem v to predstavitev vključil tudi številne drobne zanimivosti, povezane z duhovniki iz slovenskih dežel, ki so v različnih obdobjih opravljali svoje poslanstvo med vojaštvom. Ta- 21 Prim. E. Lampe, Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta (1898–1918), ur. M. Ambrožič, Ljubljana, 2007. Odslej: E. Lampe, Dnevniški zapiski. 22 Prim. NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, Jegličev dnevnik (odslej: JD) za obdobje 1914–1918. 24 Miha Šimac kšnih podatkov je bilo moč najti precej več za 19. stoletje kakor za čas predtem. Ob koncu prvega sklopa je na kratko orisana tudi ureditev duhovne oskrbe v nekaterih drugih evropskih državah na kontinentu. Osrednji del razprave (naslednjih pet poglavij) je osredotočen na prvo svetovno vojno in na delovanje vojaške duhovščine v vojnih razmerah. V teh poglavjih so na podlagi arhivskih dokumentov predstavljeni njihova pastoral- na skrb za vojaške osebe, delovanje na frontah v različnih razmerah in časov- nih obdobjih, delovanje v ujetniških taboriščih in v taboriščih za avstro-ogr- ske vojake, ki so se vračali iz ruskega ujetništva. Kljub temu da je v ospredju duhovna oskrba katoliških vojakov, so posamezni odkriti drobci in pastoralna poročila vojaških duhovnikov drugih veroizpovedi, ki so delovali na naših tleh, dobrodošlo dopolnilo same razprave. Že na tem mestu je morda treba opo- zoriti, da v razpravi ni posebej obravnavano delovanje mornariških vojaških duhovnikov. Le ti so večinoma – zaradi omejenih operacij vojne mornarice – svoje poslanstvo lahko opravljala praktično nemoteno in skorajda tako kakor v mirnem času. Zato pa je bilo mogoče zapisati nekaj več ugotovitev o številu vojaške duhovščine iz slovenskih dežel in o deležu posameznih škofij in redov- nih skupnosti, ki so imele svoje predstavnike v vojaški službi. Težave škofijskih ordinariatov zaradi številnih vpoklicev duhovnikov so v razpravi le omenjene, podrobnejša predstavitev tega vprašanja pa bo predmet nadaljnjega raziskova- nja. Na podlagi pregledanih in zbranih dokumentov je sestavljen tudi prvi, še nepopolni seznam tistih vojaških kuratov, ki so delovali pri tako imenovanih slovenskih enotah. V razpravi so obravnavane nekatere pohvale, ki so bile namenjene voja- ški duhovščini za njeno delovanje, nekateri svetli zgledi požrtvovalnih vojaških kuratov, ki so se s svojo hrabrostjo in predvsem predanostjo izkazali bodisi na bojišču bodisi v bolnišnicah, kjer so kosile različne epidemije. Na drugi strani ni bilo mogoče spregledati druge, temačnejše plati, kritik, ki so bile namenjene vojaškim kuratom zaradi svojega delovanja ali celo slabega zgleda, predstavljeni pa so tudi nekateri disciplinski postopki proti posameznim vojaškim kuratom. Ob razpadu dvojne monarhije so se tudi vojaški duhovniki znašli v novih dr- žavnih okvirih. V zadnjem poglavju je na kratko orisana ureditev vojaške duho- vščine tako v Državi SHS kakor v poznejši Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Vendar bi si tudi to obdobje, zlasti v luči raziskovanja arhivskega gradiva v Vojnem arhivu Srbije, prav gotovo zaslužilo še temeljitejše obravnave. Najbrž je ob koncu prav, da se na kratko pojasni še to, zakaj tu ni govora o »slovenskih vojaških duhovnikih«, kakor bi marsikdo pričakoval, ampak je sko- rajda ves čas uporabljen izraz »duhovniki iz slovenskih dežel«. Predvsem je tre- ba upoštevati, da so skozi vso zgodovino v tako imenovanih slovenskih deželah živeli tudi pripadniki drugih narodnosti in so zato predstavniki teh narodnosti UVOD 25 delovali tudi po slovenskih župnijah oziroma med slovenskimi katoliškimi du- hovniki. Zlasti velja tu opozoriti na konec 19. in na začetek 20. stoletja, ko je bilo med takšnimi duhovniki drugih narodnosti v prvi vrsti precej Čehov, ki so se izšolali v semeniščih v Ljubljani, Mariboru, Celovcu ali v Gorici. Nekateri od njih so med Slovenci ostali in delovali tudi še po razpadu dvojne monarhije. Prav tako je treba povedati, kaj se pravzaprav skriva pod izrazom duhov- niki »iz slovenskih dežel«. V prvi vrsti bi bili lahko tu mišljeni tisti duhovniki, ki so prihajali iz ljubljanske in lavantinske škofije, oziroma če govorimo o de- želah, iz Kranjske in Spodnje Štajerske. Vendar so pod tem pojmom dejansko upoštevani vsi duhovniki, povezani s slovenskim prostorom, ki so prihajali še iz goriške nadškofije ter iz tržaško-koprske in iz celovške škofije, manjši del tudi iz sekavske (graške) škofije. Kolikor je bilo mogoče, so v razpravo vključeni tudi s slovenskim prostorom povezani duhovniki iz ogrskega dela monarhije oziroma tisti, ki so (praviloma) sodili pod sombotelsko škofijo. V pričujoči razpravi tako pojem »iz slovenskih dežel« v resnici pomeni vse naštete škofije, ki so pokrivale dežele, v katerih so takrat dejansko živeli Slovenci pod habsburškim žezlom. 26 Miha Šimac 2. ORIS RAZMER V SLOVENSKIH DEŽELAH OB KONCU 19. STOLETJA23 Slovenci so ob koncu 19. stoletja živeli »v 6 avstrijskih deželah, dveh ogrskih županijah (Zala in Vas) ter eni lombardsko-beneški, pozneje italijan- ski provinci (Udine)«, kakor je zapisal Vasilij Melik.24 V omenjenih deželah je večino še vedno pomenilo kmečko prebivalstvo, do katerega so le počasi prihajale nove tehnologije in izboljšave na kmečkem področju. Kljub temu da se je v dvojni monarhiji po polomu liberalne politike v sedemdesetih letih 19. stoletja gospodarski položaj postopoma izboljševal, skupaj z uvajanjem naprednejših tehnologij in z nenehnim razvojem, to ni moglo preprečiti iz- seljevanja prebivalstva. Vse več kmetij v slovenskih deželah je bilo namreč zadolženih, dolg pa je velikokrat privedel do propada. V želji po boljšem za- služku in v iskanju sreče se je zato mnogo Slovencev, posebno ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, izseljevalo v tujino.25 Samo izseljevanje je deloma vplivalo tudi na nacionalne boje. Nemci so tako s svojim kapitalom pri tem začutili priložnost in kupovali slovenska kmetijska posestva, tja pa naseljevali svoje družine. Slovenci so se nemškemu kapitalu in potujčevanju skušali upreti z ustanavljanjem posojilnic in pozneje tako imenovanih Krekovih zadrug. Na boj proti potujčevanju so pomembno vplivala tudi različna slovenska prosvetna in cerkvena društva, ki so jih usta- navljali po deželah. Ob tem je kot protiutež proti potujčevanju pomembno izpostaviti zahtevo političnih predstavnikov po enakopravnosti slovenskega jezika v vseh deželah, v katerih so prebivali Slovenci. Prav tako so poudar- jali potrebo po slovenskem učnem jeziku v osnovnih in srednjih šolah in pri slovenskem uradovanju v uradih. Te zahteve so se v preurejeni državi najprej izrazile v taborskem gibanju: do leta 1871 so organizirali 18 taborov. Vidno vlogo pri krepitvi narodne zavesti, zlasti še ob narodnostnih mejah, so imeli tudi zavedni slovenski duhovniki. Katoliška Cerkev se je morala po uvedbi dualistične ureditve države soo- čiti z liberalno vlado in z idejami liberalizma. S svežnjem zakonov (t. i. majski zakoni) leta 1868 so v monarhiji omejili vpliv Cerkve (izguba nadzora nad šolstvom) ter na novo uredili šolstvo, zakonsko pravo in medkonfesionalne odnose. S tem konkordat, ki je bil med Svetim sedežem in habsburškim im- 23 Povzeto po: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848 - 1992, I, ur. J. Fischer, Ljubljana, 2006, str. 72–122. 24 V. Melik, Slovenske dežele v Avstro-Ogrski, v: Dajnkov zbornik: referati s simpozija v Črešnjevcih, ur. M. Jesenšek in B. Rajh, Maribor, 1998, str. 27. 25 Obširneje o problematiki izseljevanja tudi: Ž. Šifrer, Izseljevanje s slovenskega ozemlja, v: Prikazi in študije, 8, 1962 (2), str. 1–24. ORIS RAZMER V SLOVENSKIH DEŽELAH OB KONCU 19. STOLETJA 27 perijem sklenjen leta 1855, resda še ni bil preklican, je pa praktično že izgubil svojo veljavno moč. Formalno je bil preklican med I. vatikanskim koncilom. Kot izgovor jim je prišla prav razglasitev dogme o papeževi nezmotljivosti. Dokončno je bil konkordat ukinjen 7. maja 1874, v tem času pa so se z no- vimi zakoni znova urejala nekatera cerkvena vprašanja, ki jih je prej urejal konkordat. Kljub trudu, da bi se vpliv katoliške Cerkve omejil, je bil ta med preprostim, kmečkim ljudstvom – iz katerega je izhajala večina duhovščine – še precejšen. Za habsburško dvojno monarhijo v splošnem lahko rečemo, da je vse do razpada ostala v veliki meri katoliška. Po podatkih iz popisa iz leta 1900 je takrat v avstrijskem delu dvojne monarhije živelo 26 150 708 prebivalcev, od tega jih je bilo 20 660 279 katoličanov latinskega obreda (79,0 %), 3 134 439 katoličanov grškega obreda (11,98 %) in 2096 katoličanov armenskega obreda (0,008 %). Skupaj so torej predstavljali 23 796 814 prebivalcev oziroma dobrih 90, 988 %. Med predstavniki drugih verujočih so bili v avstrijski polovici dr- žave po številu najmočnejši judje, teh je bilo 1 224 899 (4,68 %), protestantov (augsburške in helvetske veroizpovedi) pa je bilo 494 011 (1,89 %). Poleg njih je v avstrijskem delu monarhije prebivalo še 606 765 (2,32 %) pravoslavnih grškega obreda in 1275 (0,005 %) pravoslavnih armenskega obreda, 12 937 (0,005 %) oseb starokatoliške vere, 1281 (0,005 %) se jih je izreklo za musli- mane, 6149 (0,02 %) oseb pa se je izreklo za brezverce. Preostali prebivalci so bili predstavniki drugih veroizpovedi.26 Vse to se je v večji ali manjši meri zrcalilo tudi v posameznih kronovinah. Večina Slovencev, ki je po preureditvi države ostala v avstrijski polovici dvojne monarhije, se je znašla v teh škofijah: v lavantinski, celovški, ljubljan- ski, tržaško-koprski in v goriški nadškofiji. Zadnje tri so, skupaj s poreško- -puljsko škofijo in s škofijo na otoku Krku, sestavljale ilirsko cerkveno pro- vinco. Ustanovljena je bila leta 1830, njen metropolit je bil goriški nadškof s sedežem v Gorici. Lavantinska in krška (celovška) škofija sta bili drugače še vedno podrejeni salzburški nadškofiji.27 Podatke o številu vernikov in duhov- nikov deloma postreže razpredelnica, povzeta po precej obširnejši tabeli, ki prikazuje stanje v letu 1890. 26 P. Leisching, Die römisch-katholische Kirche in Cisleithanien, v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Bd. IV: Die Konfessionen, ur. A. Wandruszka/P. Urbanitsch, Wien 1985, Tabelle 3. Odslej: P. Leisching, Die römisch-katholische Kirche. Tabela ni posebej signirana. 27 F. M. Dolinar, Cerkvenoupravna podoba Slovenije, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, ur. M. Benedik et al., Ljubljana, 2002, str. 7. 28 Miha Šimac Tabela 1: Število vernikov in duhovščine po posameznih škofijah leta 1890 Škofija Katoliki Nekatoliške veroizpovedi Svetni duhovniki Redovniki Župnije Drugi beneficiji Krška 347 250 20 000 316 73 267 188 Lavantinska 483 076 ? 416 34 189 121 (od tega 66 nezasedenih) Goriška 219 288 500 289 34 73 245 Ljubljanska 575 010 716 540 55 275 305 Tržaško-koprska 350 930 5000 279 38 112 210 (Vir: Tabelle 4: Die Personelle Zusammensetzung der katholischen Kirche (um 1890). V: P. Leisching, Die römisch-katholische Kirche, str. 89.) Vsaka od teh škofij je seveda imela svoje posebnosti – in ne nazadnje je vsako od njih vodil njen lastni škof. Na začetku 20. stoletja je krško (celov- ško) škofijo tako vodil škof Joseph Kahn (1887–1910). Njegova naslednika sta bila Balthasar Kaltner (1910–1914) in Adam Hefter (1914–1939). Trža- ško-koprsko škofijo so takrat vodili Andrej Šterk (1896–1902), Frančišek Ksaver Nagl (1902–1910), v letih od 1911 do 1919 pa je škofijo vodil Andrej Karlin. Škof lavantinske škofije je bil ob prelomu stoletja Mihael Napotnik (1889–1922), ljubljansko škofijo je vodil Anton Bonaventura Jeglič (1898– 1930), zadnja goriška nadškofa v habsburškem imperiju pa sta bila poznejši slovenski kardinal Jakob Missia (1898–1902) in njegov naslednik Frančišek Borgia Sedej (nadškof 1906–1931).28 Vsi ti škofje so bili seveda tudi člani avstrijskega episkopata. Vsak škof je po svoje skušal upoštevati nove smernice in težnje po pre- novi Cerkve, ki so, zlasti v času papeževanja Leona XIII., prihajale s Svetega sedeža. Škofje so si prizadevali za prenovo verskega življenja po škofijah, za izboljšavo pastoralnega delovanja duhovnikov ter za krepitev katoliške zavesti med svojimi verniki. Zato so ustanavljali številna duhovna gibanja in društva, poživili so ljudske misijone, ustanavljali nove župnije, v svoje škofije so vabili tudi različne redovne skupnosti.29 Pri tem so se škofje še kako zavedali, da za uresničevanje zastavljenih ciljev in idej potrebujejo predvsem izobražene in dobro usposobljene duhovnike. Ti so bili namreč močno povezani z ljud- stvom in Cerkev je prek njih lahko posredovala krščanska načela in jih vnaša- la v javno, pa tudi v zasebno življenje.30 28 Prim. F. Kralj, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, ur. M. Benedik, Celje, 1991, str. 184–188. Odslej: F. Kralj, Versko in cerkveno življenje. 29 Prav tam. 30 Prim. B. Kolar, Delo Družbe sv. Frančiška Saleškega na Slovenskem do leta 1945 s posebnim poudarkom na vzgojno-izobraževalnih ustanovah: Doktorska disertacija, Ljubljana, 1995, str. 15. ORIS RAZMER V SLOVENSKIH DEŽELAH OB KONCU 19. STOLETJA 29 Škofije v habsburški monarhiji so imele svoja izobraževalna središča, svoje lastne izobraževalne ustanove pa so poznale tudi različne redovne sku- pnosti. Tako je bilo v študijskem letu 1889/1890 v avstrijskih deželah za du- hovščino latinskega – rimskega – obreda na voljo 41 teoloških šol, od tega je bilo 12 škofijskih in 24 redovnih teoloških šol. V ilirski provinci so tako imeli bogoslovno šolo v ljubljanski škofiji, v Gorici pa je delovalo centralno semenišče. Tam so se poleg kandidatov iz goriške nadškofije izobraževali tudi duhovniški kandidati iz drugih škofij; med njimi so bili kandidati, ki so priha- jali iz tržaško-koprske škofije. Lavantinska in krška (celovška) škofija sta imeli svoji izobraževalni ustanovi v Mariboru in v Celovcu. Slovenski fantje, ki so se želeli posvetiti duhovniškemu poklicu in so bili z Ogrskega, so se deloma šolali v bogoslovni šoli, ki jo je vzdrževala sombotelska škofija, deloma pa tudi v Zagrebu.31 Nadarjene študente so tako škofje kakor tudi redovni predstojni- ki pošiljali na univerze na Dunaj, v Rim ali na katero od drugih univerz (npr. Gradec, Innsbruck). Ob tem je treba omeniti, da je takrat v semeniščih študiralo tudi pre- cejšnje število čeških fantov. Ob koncu osemdesetih oziroma v začetku de- vetdesetih let 19. stoletja je bilo namreč na Češkem in na Moravskem med mladimi Čehi veliko zanimanja za duhovniški poklic, zato so bila češka se- menišča polna in mladi fantje so odhajali na študij drugam. Na povabilo tr- žaškega škofa Ivana Nepomuka Glavine jih je nekaj prišlo študirat v goriško centralno semenišče,32 nekaj pa jih je sprejel tudi škof Missia na ljubljansko bogoslovje. Med njimi je bil denimo tudi pozneje znani skladatelj in glasbeni pedagog Vojteh Hybašek, ki je kot profesor deloval v Zavodu sv. Stanislava.33 Češki bogoslovci so drugače študirali tudi še po drugih bogoslovnih šolah, med drugim v Celovcu. Po koncu študija so nekateri ostali v novih škofijah in tam uspešno delovali še v začetku 20. stoletja. 31 Prim. M. Ambrožič, Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne, v: AES 32, Ljubljana, 2010, str. 101–118. 32 Prim. F. Kralj, Versko in cerkveno življenje, str. 186. 33 Prim. S, 30. 3. 1943, 2. 30 Miha Šimac 3. DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH »Od kar poznamo vojske, so bili njihov del tudi duhovniki oziroma posve- čene osebe, ki so na področju verskih zadev skrbele za vojaštvo in jim svetovale.« To so besede generalmajorja Huga Kerchnaweja, ki jih med drugim lahko pre- beremo v knjigi Viktorja Lipuscha.34 Pravzaprav navzočnost duhovnikov sve- čenikov zares zasledimo že v opisih prvih vojska, od opisov v Iliadi35 pa vse do organiziranih legij rimskega imperija in Marsovih svečenikov. V času cesarja Konstantina je po letu 313 postopno prišlo do sprememb tudi v duhovni oskrbi v rimski armadi. Krščanstvo ni bilo več preganjana vera in posamezni duhov- niki so ponekod že delovali tudi v vojaških vrstah.36 Cerkev se je tako že zgodaj soočila z vprašanjem vojaške službe in duhovne oskrbe in nanj poskušala od- govoriti.37 Prvega duhovnika, ki se je popolnoma posvetil vojaški službi, bi sicer lahko zasledili šele v 6. stoletju.38 Ob pokristjanjevanju germanskih ljudstev je bilo med vojaštvom mogoče najti duhovnike, ki so deloma opravljali vojaško dolžnost, hkrati pa so bili še dušni pastirji. Mnogi od njih so tako uporabljali namesto evangelija tudi meče in šele s prvim frankovskim zborom leta 742 jim je bilo prepovedano nositi orožje.39 Tega leta je bila tudi organizirana duhovna oskrba z vojaškimi škofi in duhovniki. Ta oskrba se je nanašala predvsem na vojni čas. Vojaškemu duhovniku sta v vojnem času pripadala konj in bivanje v poveljniškem šotoru, v katerem je imel svoj urad, pravno pa je bil podrejen stotniku. Organizirana duhovna oskrba vojaštva se je oblikovala le postopoma, vzporedno z razvojem oboroženih sil. 3.1 Vojaška duhovna oskrba do leta 1773 Uvajanje trajnejše duhovne oskrbe v oboroženih silah habsburških vladar- jev je povezano z vzpostavljanjem stalne cesarske vojske. V času cesarja Maksi- miljana I. (1493–1519) so se v cesarstvu začele resne reforme financ, vojaštva, sodstva in uprave. Cesar si je na vojaškem področju predvsem prizadeval, da bi mu uspelo ustvariti stalno vojsko, ki bi bila vse bolj vezana le na vladarja, in tako omejiti moč stanovom oziroma deželnemu plemstvu. Cesar Maksimiljan 34 V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 1. 35 Prim. Homer, Iliada, Ljubljana, 1950, str. 40–41. 36 Pri tem morda velja posebej izpostaviti razpravo R. W. Mathisena, v kateri je avtor razmišljal o vprašanju navzočnosti krščanskih vojaških duhovnikov – kakor jih poznamo danes – v vojski rimskega imperija. Glej: R. W. Mathisen, Emperors, Priests and Bishops: Military Chaplains in the Roman Empire, v: The Sword of the Lord, ur. Doris L. Bergen, Indiana, 2011, str. 29–43. 37 O dilemi Cerkve glede vprašanja duhovnikov in vojaške službe glej: J. Plut, Za pravice človeka, str. 52–57. 38 Prim. Jože Plut, Za pravice človeka, str. 58. 39 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 1. DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH 31 I. zastavljenih načrtov o stalni vojski resda ni uspel uresničiti, so pa zato ta program zvesto uresničevali njegovi nasledniki. Tako je, denimo, Ferdinandu I. (1531–1564) leta 1556 ob prevzemu cesarstva uspelo centralizirati vojaško upravo v dednih deželah. Na Dunaju je ustanovil dvorni vojni svet (Hofkriegs- rat) in tako povezal vojaške zadeve vseh dednih dežel, ki so mu bile podrejene.40 Nadaljnji posegi in dokončna uveljavitev stalne vojske so se zgodili v 17. stole- tju, med tridesetletno vojno (1618–1648) in zlasti neposredno po njej. S postopnim reformiranjem vojske in z uveljavljanjem stalnih vojaških enot so se dogajale spremembe tudi pri duhovni oskrbi čet. Duhovniško službo med vojaki so dotlej nekateri duhovniki opravljali prostovoljno, od takrat dalje pa so bili tudi oni pod vojaško prisego in podrejeni vojaški disciplini. Pri vojaški eno- ti, ki je štela okoli 500 mož in je bila pod poveljstvom stotnika, je v tem času pra- viloma deloval po en vojaški kaplan; po svojih močeh je poskušal delovati tudi pri sanitetni oskrbi.41 Katoliška Cerkev je na začetku 16. stoletja vojaške duhov- nike izvzela izpod jurisdikcije krajevnih škofov in zanje postavila predstojnike, ki so imeli podobno vlogo in poslanstvo kakor vojaški škofje. Prav 16. stoletje je bilo obdobje napetosti v Cerkvi in čas korenitih sprememb; to je bila namreč doba reformacijskih gibanj in verski razkol je bilo čutiti tudi v vojski. »V prvi polovici 16. stoletja je bil pri konjenici prisoten katoliški duhovnik (Feldcaplan), v drugi polovici stoletja pa protestantski duhovnik (Feldpredicant).42 V zadnjem desetletju stoletja srečamo v nekaterih letih spet katoliškega duhovnika,«43 je o navzočnosti vojaškega duhovnika v vojaških vrstah zapisal Simoniti v svoji štu- diji in tako strnjeno povzel dogajanje.44 Po koncu tridesetletne vojne je cesarski dvor dokončno ukinil protestantske pridigarje v cesarskih oboroženih silah.45 Jože Plut je v svoji študiji zabeležil, da temelji organizirane duhovne oskrbe pod habsburškimi vladarji segajo v leto 1551, ko je bil imenovan prvi vikar ce- sarske vojske, zadolžen za nadzor in vodstvo polkovnih duhovnikov. Navadno so bili ti vikarji ob tem tudi cesarjevi spovedniki.46 Josef Symersky in Emmerich Bjelik47 pa v študijah opozarjata, da bi bilo začetke generalnega vikariata mo- 40 Prim. V. Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana, 1999, str. 26–71. 41 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 15–25. 42 Simoniti pri tem navaja, da je bil v šestdesetih letih 16. stoletja med temi duhovniki tudi »Jurij Juričič (Georg Jurischisch) – prevajalec v Urachu, pridigar v Kamniku in v omenjenem času pomožni pridigar v Ljubljani«.Glej: V. Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, str. 87. 43 V seznamu konjenikov in domobrancev iz leta 1591, ki so se v novembru tega leta odpravili na vojsko zoper Turke, najdemo tudi vojaškega kaplana Thomanna. Glej: A. Koblar, Vojska kranjskih konjikov in domobrancev l. 1591, v: Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1893, 3, str. 115–116. 44 V. Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, str. 87. 45 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 15–25. 46 Prim. J. Plut, Za pravice človeka, str. 59. 47 Kratko pojasnilo glede priimka Bielik oziroma Bjelik. Večkrat se v zapisih najde oblika Bielik, tako kakor je priimek objavljen tudi v njegovi knjigi. V najdenih arhivskih dokumentih in tudi na vseh dopisih, ki jih je sam podpisoval, pa je njegov priimek zapisan kot Bjelik. V tekstu sem sam zato uporabljal ta priimek, pri navajanju njegovih del pa Bielik. 32 Miha Šimac goče iskati tudi že nekoliko pred omenjenim letom.48 Bjelik je v opombi svoje knjige celo navedel, da naj bi bil po arhivskih zapisih generalni vikariat ustano- vljen 1. novembra 1534.49 Med vidnejšimi prvimi znanimi generalnimi vikarji sta bila Anton Brus von Müglitz (imenovan leta 1554), takratni najvišji mojster viteškega križniškega reda z rdečo zvezdo (Kreuzherren mit dem Roten Stern), Heinrich Fastroyd, škof iz Arbe, ki je bil za generalnega vikarja cesarske vojske imenovan leta 1623. V letu 1639 je bil za vikarja imenovan pičenski škof Anton Marenzi,50 ki je ob nastopu službe v vojski našel precej slabe razmere med voja- ško duhovščino. O tem je pozneje napisal poročilo in predložil smernice, kako naj bi uredili dušno pastirstvo med vojaki. Omenjene predloge je v letu 1641 tudi objavil, tako da sta izšla dva spisa: Constitutiones pro Capellanis castrensi- bus in Observanda a Dominis Colonellis.51 Do pomembnega napredka v smeri učinkovitejšega zagotavljanja duhovne oskrbe v vojski je prišlo, ko je papež Urban VIII. 18. septembra 1643 s poseb- nim apostolskim pismom (breve) cesarjevemu spovedniku podelil škofovska pooblastila nad vso cesarsko vojsko, s čimer je imel enaka pooblastila kot de- legati Svetega sedeža. Njegova jurisdikcija je bila resda urejena le za vojni čas, vendar je takrat zadevala vse vojaštvo. Vse do ukinitve reda leta 1773 so ime- li jezuiti pri zagotavljanju duhovne oskrbe med cesarskimi vojaki najvidnejšo vlogo. Ob tem je vendarle treba reči, da so se ti cesarski spovedniki večino časa zadrževali na dvoru in so bili zato pri skrbi za vojaško duhovno oskrbo omejeni le na duhovna vprašanja, praktične zadeve pa so največkrat prepuščali svojim namestnikom, ki so v vojski delovali pod različnimi imeni (vikarji, generalni vikarji, superiorji).52 Cesar Ferdinand III. (1637–1657) je v vojsko uvedel še vojaški misijon (Feldmission), za njegovo delovanje je zagotovil tudi potrebna sredstva. Jezuitski provincial je za to službo določil štiri duhovnike, ki so pod vodstvom vojaškega superiorja sestavljali tako imenovani vojaški kolegij oziroma vojaški misijon. Cesar sam je za superiorja tega kolegija imenoval jezuita p. Petra Pusch manna. Zaradi vse večjega vpliva jezuitov so drugi redovi in škofijski duhovniki dosegli, da je bil poleg superiorja iz jezuitskih vrst vedno imenovan še po en general- ni vikar, ki je izhajal iz svetne duhovščine.53 V takšnem vojaškem misijonu so delovali nekateri jezuitski duhovniki, ki so prihajali iz slovenskih dežel. Med 48 Prim. J. Symersky, Die Verehelichung der Stellungspflichtigen und der Militärpersonen, Olmütz, 1874, str. 119. 49 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 18, op. 2. 50 Anton Georg (Antonio Georgio) Marenzi von Tagliuno und Talgate, Freiherr von Mahrensfeld und Schönegg, r. 20. 9. 1596, Trst; † 22. 10. 1662. Podrobnejšo biografijo glej: A. A. Strnad, Anton Freiherr von Marensfeld und Schönegg. Dostopno na spletu: http://www.deutsche-biographie.de/pnd137324243.html (pridobljeno 20. 7. 2012). 51 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 19–20. 52 Prav tam, str. 21–22. 53 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 22–23. DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH 33 njimi sta to službo nekaj let opravljala tudi patra Andrej Batič (Battig) (1636– 1702),54 doma s Primorskega, in Ptujčan Anton Auer (1728–1800).55 V vojaški službi so delovali tudi frančiškani, med njimi je bil tudi Novomeščan, p. Nikolaj Paskal(j).56 Z začetkom vladanja cesarja Leopolda I. (1658–1705) se je začela dolga vrsta vojaških pohodov in vojn. Zato je postajala tudi vse večja aktivna nav- zočnost duhovnikov v vojaških vrstah. Zaradi nerešenih vprašanj med vojaško in krajevno škofijsko duhovščino glede pristojnosti se je vladar obrnil na Sveti sedež in prosil, da bi se pristojnost cesarskim spovednikom smela razširiti.57 Papež Inocenc XI. je z brevejem leta 1689 določil, da ima jurisdikcijo nad voj- sko vsakokratni papeški nuncij na Dunaju, ki pa to pristojnost opravlja tudi v obdobju miru. Poleg tega je nuncij prejel še pooblastilo, da to jurisdikcijo lahko kadarkoli podeli cesarjevemu osebnemu spovedniku, ta pa ob tem dobi naslov véliki kaplan (Gross-Kapellan) oziroma Capellanus maior castrensis.58 Ko je oblast prevzel cesar Karel VI. (1711–1740), je vodenje vojaške du- hovne oskrbe že takoj leta 1711 prevzel cesarjev spovednik, jezuit dr. Georg Tönnemann, ki se je zaradi še vedno odprtih in nerešenih vprašanjih jurisdikci- je nad vojaško in svetno duhovščino obrnil na Sveti sedež z utemeljeno prošnjo, da bi njemu in njegovim naslednikom v tej službi podelili škofovsko jurisdikcijo ter tako vojsko izvzeli izpod pristojnosti krajevnih škofov. Papež Inocenc XI. je z brevejem dne 20. junija 1720 na to odgovoril pozitivno in mu jurisdikcijo podelil. Ob tem je véliki kaplan prejel naziv vicarius apostolicus castrensis vel campestris. Tudi papež Benedikt XIV. je dne 10. marca 1741 za vélikega kaplana cesarske vojske, ki ga je imenovala Marija Terezija, apostolskemu nunciju na Dunaju podelil škofovsko jurisdikcijo in posebne fakultete (pooblastila).59 Tönnemannov naslednik, jezuit dr. Ignac Kampmüller, se je aktivno trudil za izboljšanje razmer in učinkovitejše delovanje vojaške duhovščine. Tako je so- deloval pri vprašanju vojaških štolnin, še posebno pa si je prizadeval glede vpra- šanj, povezanih z jurisdikcijo in z odnosom med vojaško in drugo duhovščino. Nazadnje so vprašanje jurisdikcije skušali rešiti po načelu razdelitve vojske na gibljivo oziroma operativno armado (militia vaga) in na stoječe vojaštvo (mili- tia stabilis). Pri tem se je znova pokazala težava: vprašanje točne razmejitve med stoječo in operativno vojsko in katere osebe sodijo v eno ali drugo skupino. Dne 21. oktobra 1752 je bila zato izdana cesarska uredba, ki je natančno opredelila, 54 Andrej Batič (Battig), r. 16. 10. 1636, Gorica; † 17. 6. 1702, Trst. V: ASPDJ, osebni dokumenti – Battig Andrej. 55 Anton Auer, r. 30. 12. 1728, Ptuj; † 1800, Transilvanija. V: ASPDJ, osebni dokumenti – Auer Anton. 56 Prim. CFr 1905, str. 251. 57 C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 23. 58 Plut, Za pravice človeka, str. 60. 59 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 32–34. Ob tem Bjelik piše, da je bila podelitev že 10. marca 1741, Jože Plut pa v svoji razpravi navaja, da naj bi se to zgodilo šele 10. septembra 1751. Glej: J. Plut, Za pravice človeka, str. 60. 34 Miha Šimac katere vojaške osebe sodijo v tako imenovano gibljivo vojsko (militia vaga – npr. vsi pripadniki polkov, vojaški štabi, pratež, inženirske enote itd.) in s tem pod pristojnost vojaške duhovščine ter katere v tako imenovano stoječo armado (milita stabilis – npr. poveljstva utrdb s pripadajočim moštvom, vojaški izo- braževalni zavodi itd.) in zato pod pristojnost civilne duhovščine. Ta ureditev se je v pozneje velikokrat spreminjala, nekatere skupine so prehajale zdaj pod pristojnost vojaškega škofa, zdaj spet pod jurisdikcijo krajevnih škofov. Z ukini- tvijo jezuitskega reda leta 1773 je dr. Kampmüller odstopil s svojega položaja.60 3.2 Od ustanovitve apostolskega vojaškega vikariata leta 1773 do dvojne monarhije v letih 1867/1868 Po Kampmüllerjevem odstopu so na dvoru razmišljali, kako bi najbolje reformirali vojaško duhovno oskrbo. V tem vmesnem času, ko so torej še iskali prave rešitve, je bil za provizoričnega vodjo vojaških kaplanov imenovan dunaj- ski stolni kanonik, dr. Adam Dwertitsch, ki je bil zadolžen za njihovo delovanje, vse dokler ne bi dvor odločil drugače.61 Dvorni vojni svet je že marca 1773 pri- pravil poseben referat o preureditvi vojaške duhovne oskrbe in izrazil mnenje, da se vodenje vojaške duhovščine zaupa škofu škofije Dunajskega Novega me- sta. Ob upoštevanju tega mnenja in ob vseh pripombah krajevnih škofov je bil s posebnim dekretom 4. decembra62 1773 ustanovljen Apostolski vojaški vikariat (Apostolisches Feldvikariat). Na željo vladarice Marije Terezije in ob podpori dvornega vojnega sveta je bil na čelo vikariata imenovan takratni administrator škofije Dunajsko Novo mesto, škof dr. Heinrich Johann von Kerens.63 Z nje- govim imenovanjem se je strinjal tudi Sveti sedež in papež Klemen XIV. mu je 22. decembra 1773 z brevejem podelil jurisdikcijo nad cesarsko vojsko tako za obdobje miru kot za obdobje vojne. Papež Pij VI. je to jurisdikcijo 12. okto- bra 1778 potrdil, pri čemer je dodal še, da za imenovanje na položaj vojaškega apostolskega vikarja ni nujno potrebno, da bi to bil prav nekdo, ki je posvečen v škofa.64 Apostolskemu vojaškemu vikarju so bila iz kameralnega fonda dode- ljena letna sredstva v višini 6000 goldinarjev, pripadalo mu je tudi zanj urejeno stanovanje v dunajski hiši vojaškega vikariata.65 Tu je treba omeniti, da je bil v času Jožefa II., ki je na novo preuredil meje škofij in pri tem ukinil škofijo v Du- 60 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 36–40. 61 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 85–86. 62 Zanimivo je, kar navaja avtor v svoji knjigi, da je bil namreč vikariat ustanovljen že par dni prej, in sicer 1. decembra 1773. Prim. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 87–88. 63 C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 29. 64 Sprva naj bi veljalo, da apostolskega vojaškega vikarja imenuje papež, potrdi pa ga cesar, toda po reformah Jožefa II. in po njegovih posegih v imenovanje škofov se je ta postopek dejansko spremenil v vrstnem redu. Od takrat dalje je tako tudi vojaškega apostolskega vikarja imenoval cesar, imenovanje pa je potrdil Sveti sedež in mu ob tem podelil tudi vse potrebne fakultete. 65 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 87–88. DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH 35 najskem Novem mestu, sedež apostolskega vojaškega vikariata najprej prenesen v St. Pölten, leta 1826 pa so ga prenesli na Dunaj.66 Vojaški apostolski vikar je bil odgovoren za opravljanje različnih zaupa- nih mu nalog. Kot predstojnik vojaškega klera (superiorjev in kaplanov) je bil pristojen za podeljevanje ustrezne jurisdikcije duhovnikom, za podeljeva- nje spregledov (dispenzov), skrbel je za nadzor in disciplino, za napredovanja, pregledoval je letna poročila o duhovniškem delu; skratka, skrbeti je moral za primerno zagotavljanje duhovne oskrbe cesarske vojske.67 V tej skrbi je vojaški vikar sodeloval tudi pri vzpostavljanju vojaških cerkva in kapel po garnizijah, vojaških bolnišnicah in drugih vojaških ustanovah ter pri zagotavljanju potreb- ne opreme (npr. paramentov) za cerkveno rabo. Vprašanje jurisdikcije in natančne razmejitve med vojaško in drugo duho- vščino je burilo duhove tudi še po ustanovitvi apostolskega vojaškega vikariata. Vojaški vikar Gottfried Josef Crüts von Creits je na podlagi elaborata poseb- ne komisije leta 1808 na novo uredil vprašanje jurisdikcije. Po novem so pod vojaško duhovščino sodili vsi aktivni generali, celoten generalštab, poveljniki utrdb in mest, skupaj z ustreznim osebjem, vsi polki in vojaški korpusi, cesar- ski gardisti in dvorna straža, komisije, povezane z vojaško opravo, pripadniki inženirskih, saperskih, minerskih in pratežnih enot, pa tudi pripadniki vojaške oskrbe in pekarn. Pod vojaško duhovščino so sodile tudi nekatere vojaške šole in akademije, tako akademija za inženirce, pripadniki vojaškega vojnega komi- sariata, garnizijske artilerije, pa tudi pisarne pri generalnih ali vojaških povelj- stvih in najvišji ladijski uradniki. Posebej so izpostavili tudi dejstvo, da so pod vojaško duhovščino sodili tudi otroci in žene omenjenih aktivnih pripadnikov, pa tudi njihovi strežniki. Ob mobilizaciji so pod vojaško jurisdikcijo prišli tudi vsi posamezniki, ki so bili v vojsko vpoklicani iz civilnih vrst. Pod jurisdikcijo krajevnih škofov pa so med drugim sodili vsi upokojeni generali (tudi če je bil ta npr. »imejitelj« polka!), vsi štabni in višji upokojeni častniki in vojaški uradniki, policijski stražniki, pripadniki vojaških skladišč in medicinskih režij, pripadniki ogrske kronske straže, medicinsko-kirurška akademija Josephinum, vojaške tovarne orožja, hišniki vojaških zgradb itd. Tedaj je veljalo, da skupaj z njimi sodijo pod krajevno duhovščino še njihovi otroci in žene, pa tudi njihovi služabniki. Kakor že poprej je tudi takrat še veljalo, da so bile graničarske enote v mirnem času pod jurisdikcijo krajevnih škofov in krajevnih župnikov ter da se je to spremenilo le v vojni; takrat so namreč tudi ti sodili pod apostolski vo- jaški vikariat.68 66 Prim. J. Plut, Za pravice človeka, str. 60; C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 31. 67 P. Steiner, Militärseelsorge in Österreich: Aufbau, Gliederung und Organisation (1848 bis 1992), Dipl. Arbeit, Wien, 1992, str. 33. Odslej: P. Steiner, Militärseelsorge. 68 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 90–92. 36 Miha Šimac Glede na to razdelitev so morali vojaški duhovniki voditi tudi matične knjige. Vojaški vikar je o vodenju le-teh predložil tudi nekaj splošnih smernic.69 Prva takšna navodila so bila drugače dana že sredi 17. stoletja, še v času tridese- tletne vojne.70 Pozneje, v začetku 18. stoletja, so vojaški vikarji prav tako izdali nekaj splošnih navodil, vojaški kaplani pa so bili večkrat deležni podrobnih na- potkov o vodenju matic, ki so jim jih namenili vojaški poveljniki posameznih polkov. Natančnejše predpise v zvezi z vojaškimi matičnimi knjigami je s po- sebnim patentom 20. februarja 1784 izdal cesar Jožef II.71 Pozneje so bili večkrat izdani še novi predpisi o vodenju matičnih knjig. Med temi je leta 1816 izšlo tudi navodilo, da morajo od takrat dalje vojaški kaplani voditi vojaške matične knjige v dvojniku in jih tudi redno pošiljati vojaškemu vikariatu.72 Od ustanovitve apostolskega vojaškega vikariata leta 1773 do vojaške re- forme v letih 1868/1869 je to pomembno funkcijo zasedalo devet škofov, dve leti pa vojaškega vikarja niso imenovali (sede vacante). V spodnji tabeli so zapi- sani vojaški apostolski vikarji v omenjenem času po kronološkem redu. Tabela 2: Pregled apostolskih vojaških vikarjev od leta 1773 do preureditve države leta 1867/1868 Časovno obdobje Apostolski vojaški vikar (letnici rojstva in smrti) 1773–1792 dr. Heinrich Johann von Kerens (22. 5. 1725–26. 11. 1792) 1792–1794 Sede vacante (vojaški vikariat je vodil konzistorialni direktor Gottfried Josef Crüts von Creits) 1794–1803 Sigismund Anton Graf von Hohenwart (2. 5. 1730–30. 6. 1820) 1803–1815 Gottfried Josef Crüts von Creits (11. 3. 1757–5. 4. 1815) 1815–1826 Josef Chrysostomus Pauer (29.6. 1756–19. 12. 1826) 1827–1830 Josef Alois Schachtner (19. 10. 1758–8. 5. 1830) 1831–1832 Vincenz Billig (2. 4. 1777–22. 9. 1832) 1833–1836 Michael Johann Wagner (12. 8. 1788–23. 10. 1842) 1836–1863 Johann Michael Leonhard (23. 9. 1782–19. 1. 1863) 1863–187540 Dominik Mayer (1. 8. 1809–4. 5. 1875) (Vir: V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 13–14.) Pri prvih treh vojaških vikarjih so se še dogajale spremembe in so nekateri to funkcijo opravljali le kratek čas, potem pa prevzeli druge cerkvene službe. Pozneje so vojaški vikarji to službo navadno opravljali do svoje smrti. Najdlje, kar 33 let, je bil vojaški apostolski vikar Johann Michael Leonhard. Posebej za- nimiv je podatek, da je bila ta visoka služba zaupana tudi duhovniku, ki je izha- jal iz dežele Kranjske, grofu Sigismundu (Žigu) Antonu von Hohenwartu.74 Bil 69 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 29. 70 http://www.archivinformationssystem.at/detail.aspx?ID=3102 (pridobljeno dne 17. 8. 2012). 71 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 58; 63; 68. 72 http://www.archivinformationssystem.at/detail.aspx?ID=3102 (pridobljeno dne 17. 8. 2012). 73 Ta drugače časovno že sega tudi v čas dvojne monarhije in nove ureditve. 74 Sigismund Anton grof von Hohenwart, r. 2. 5. 1730, dvorec Kolovec (Gerlachstein), Kranjska; † 30. 6. 1820, Dunaj. Vojaški DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH 37 je edini predstavnik duhovnikov iz osrednjih slovenskih dežel, ki mu je uspelo doseči ta visoki položaj. Skupaj z apostolskim vojaškim vikariatom je bil ustanovljen tudi vojaški konzistorij (Feld-Consistorium). Sestavljala sta ga konzistorialni direktor in se- kretar oziroma tajnik; pozneje sta bila po dva takšna konzistorialna tajnika, ob- časno celo trije. Vojaški konzistorij je bil odgovoren za aktivno vodenje admini- strativnega in drugega poslovanja vojaškega vikariata.75 Prav tako je konzistorij opravljal nekatere druge naloge in bil prva instanca pri razsojanju v pravnih zadevah vojaških zakonskih zvez. Sveti sedež je 19. junija 1857 določil še, da drugo instanco predstavlja dunajski, tretjo pa salzburški nadškof.76 3.2.1 Vojaški superiorji in vojaški kaplani Škof Kerens je v letu 1774 opravil obsežen inšpekcijski obisk vseh vojaških kaplanov in superiorjev in se seznanil z razmerami. Prizadeval si je za izboljša- nje razmer med vojaško duhovščino in dvig njene izobrazbe. Zato je želel, da bi mlade bogoslovce pošiljali na študij v Prago, v Olomuc in na Dunaj, kjer naj se vzgajajo prav za službo vojaškega duhovnika. Vendar projekt ni bil najbolj uspešen in po jožefinskih reformah je bila skrb za vzgojo in izobrazbo duhovni- kov, ki so potem delovali v vojski, naložena krajevnim škofom, saj so vojaški ka- plani pozneje prihajali le še iz njihovih oziroma redovniških bogoslovnih šol.77 Kerens je že ob začetku opravljanja svoje službe v vojski nastavil 94 voja- ških duhovnikov za pehotne in konjeniške polke, nekoliko pozneje pa so jih dobili tudi pri topništvu. Za učinkovito delovanje je vojaški vikar upošteval tudi navodila dvornega vojnega sveta, ki je predlagal vzpostavitev petih generalnih vikariatov.78 Kerens je ocenil, da je to premalo, in je zato že leta 1774 vzposta- vil devet takšnih vojaških superioratov (generalnih vikariatov). Po priključitvi Galicije in Bukovine so ustanovili vojaški superiorat za ti dve deželi; v letu 1850 je bil ustanovljen še vojaški superiorat za hrvaško-slavonsko Vojno krajino. Se- deži teh superioratov so bili v mestih, kjer so bila nastanjena vojaška generalna poveljstva (Generalcommando [sic!]), in njihovo delovno območje je bilo terito- rialno izenačeno z delovnim območjem vojaškega poveljstva. Claudia Ham, ki se sklicuje na Bjelika, piše, da bi bilo mogoče te superiorate – glede na njihove naloge – primerjati s takratnimi škofijskimi dekanati.79 vikar je bil od leta 1792 do leta 1803, ko je 20. junija postal dunajski knezoškof. Več o njem glej: F. W. Bautz, Sigismund Anton von Hohenwart. V: Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon (BBKL). Band 2, Hamm, 1990, str. 993–994. 75 P. Steiner, Militärseelsorge, str. 33. 76 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 123–125. 77 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 31–32. 78 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 87. 79 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 31–32. 38 Miha Šimac Vojaški superior, katerega je na podlagi vseh priporočil in dokazil o pri- mernosti imenoval cesar, je deloval kot namestnik (Stellvertreter) apostolske- ga vojaškega vikarja in je nadzoroval delovanje vojaških duhovnikov v svojem okrožju; ob tem je bil kot svetovalec o vseh vprašanjih, ki so zadevala duhovno oskrbo vojske, na voljo tamkajšnjemu poveljujočemu častniku.80 Prav tako je bil superior zadolžen za duhovno oskrbo vseh vojaških enot, poveljstev, bolni- šnic in drugih vojaških ustanov, ki niso imele lastnega vojaškega duhovnika. V vseh kočljivih zadevah so se vojaški superiorji obračali na apostolskega voja- škega vikarja, ga o zadevah obveščali in pri svojem ravnanju upoštevali njegova navodila. Ob izbruhu vojne je bil tudi vsaki armadi dodeljen armadni vojaški superior.81 Ob tem je treba omeniti še, da so leta 1854 preuredili tudi duhovno oskrbo vojne mornarice, ki je do takrat še vedno sodila pod italijanski vojaški superiorat. Skrb za duhovno oskrbo mornarjev so resda kazali že tudi poprej, vendar je bil šele z najvišjim poveljem 2. decembra 1854 ustanovljen samosto- jen mornariški superiorat, pod katerega so prišli vsi mornariški kaplani. Za pr- vega mornariškega superiorja je bil imenovan mornariški kaplan Josef Toth.82 Glavno delo za duhovno oskrbo vojaštva je seveda pripadalo vojaškim ka- planom. Ti so skrbeli za vodenje vojaških mrliških, poročnih in krstnih matičnih knjig, darovali maše, podeljevali zakramente, pokopavali umrle, spovedovali, poučevali, pridigali; pri vsem tem pa so skušali vojaštvu vcepljati še ljubezen do cesarja in domovine, pa tudi skrbeti za moralo med vojaki. Vojaški duhovniki so pri svojem delu morali delovati sporazumno z vojaškimi poveljstvi. Prav vo- jaški poveljniki so imeli dolžnost ocenjevanja in nadzora nad njihovim delom in so vse ocene zapisovali v posebne personalne mape (Conduitesliste).83 Takšne personalne mape so se drugače v vojski vodile tudi za same častnike, igrale pa so pomembno vlogo pri prošnjah za napredovanje. Vojaške oblasti so namreč tako želele dobiti dober vpogled v sposobnosti in znanje svojih častnikov, pa tudi vojaške duhovščine. Vse do leta 1799 so bili vojaški kaplani sodno pod pristojnostjo posame- znih polkovnih poveljstev. Tega leta je takratni apostolski vojaški vikar Sigi- smund Anton von Hohenwart dosegel, da so bili vojaški kaplani po novem tudi v disciplinskih in drugih sodnih postopkih podrejeni vojaškemu vikariatu. Toda že leta 1811 je bilo to nekoliko prilagojeno: katoliški vojaški duhovniki so v zvezi s cerkvenimi zadevami še dalje ostali pod sodno pristojnostjo vojaške- ga vikariata, v kazenskih, kriminalnih in civilnih pa so bili podrejeni vojaškim sodiščem, in to tistim, ki so delovala na območju duhovnikovega službovanja 80 Prim. P. Steiner, Militärseelsorge, str. 33. 81 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 32. 82 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 244–248. 83 Prim. prav tam, str. 164–166. DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH 39 (npr. pri polku). Po sklenitvi konkordata leta 1855 so se tudi tukaj zgodile manj- še spremembe. Pri imenovanju polkovnih kaplanov so ob izteku 18. in na začetku 19. sto- letja veliko vlogo še vedno imeli lastniki polka oziroma polkovni »imejitelji«. Temelji cesarske vojske so namreč izvirali iz časov, ko je premožnejši plemič na- bral vojake in sestavil polk. Eden takšnih je bil tudi grof Henrik Reuss-Plauen, ki je bil leta 1674 zadolžen, da nabere vojake in sestavi 17. pehotni polk. Tako je postal imejitelj polka. Karol Capuder je v prirejeni zgodovini 17. pehotnega polka o tem zapisal: »Grof Reuss je imejitelj polka. Po njem se polk imenuje. On je polkovni poveljnik. Imenuje si pa lahko drugega polkovnika, ki grofa v odsotnosti pri polku nadomestuje.«84 Takšni imejitelji so imeli posebne privilegije, poveza- ne z imenovanjem in povišanjem častnikov in podčastnikov, pa tudi vojaških kaplanov. Pri tem se je večkrat zgodilo, da svoje funkcije niso prav primerno opravljali. Mariborčan Friderik Leyer, ki je v prvi polovici 19. stoletja služboval pri 47. pehotnem polku, je o »lastniku regimenta« zapisal, da so ga imenovali »trgovec z ljudmi«, saj je v polk imenoval častnike iz drugih enot, zelo poredko pa so napredovali tisti, ki so v polku že delovali.85 Apostolskemu vojaškemu vikariatu takšna ureditev seveda ni ustrezala. Že škof Kerens si je prizadeval, da bi se pravica do prezentiranja (predlaganja) duhovnikov za vojaške duhovnike prenesla na škofe posameznih škofij. Zato so ustanovili posebno komisijo, v katero so bili aktivno vključeni tudi nekateri av- strijski škofje. Ti so se s prenosom te pravice strinjali, vendar so ob tem zahteva- li še izboljšanje materialnega položaja vojaških duhovnikov. Leta 1805 je cesar potrdil takšne sklepe za avstrijske dežele (na Ogrskem so to vprašanje reševali šele leta 1811) in s tem je bila pravica do prezentiranja za vojaške duhovnike »imejiteljem« oziroma lastnikom polkov odvzeta ter prenesena na škofe posa- meznih škofij. Škofje so tako lahko predlagali v imenovanje za novega vojaškega duhovnika svojega kandidata, ki je moral izpolnjevati posebej določene pogoje. Zahtevano je bilo namreč, da sme vojaški kaplan postati duhovnik, mlajši od štirideset let, ki obvlada nemški in polkovni jezik, prav tako pa je do takrat moral že najmanj tri leta opravljati aktivno duhovniško službo. Ob tem prenosu pravic je bilo škofijam še naloženo, da z denarjem iz posameznih verskih skla- dov tudi sami nekoliko pripomorejo pri zagotavljanju višjih finančnih sredstev za vojaške duhovnike.86 Kot je zapisal Jože Maček, so v času znižane vrednosti papirnega denarja in s tem zmanjšane realne plače po dvornem dekretu z dne 84 K. Capuder, Zgodovina c. in kr. Pešpolka št. 17, Ljubljana, 2005, str. 22. 85 S. Radovanovič, Ponovno doma: zgodovina 47. mariborskega pešpolka, Maribor, 2007, str. 97. 86 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 146–148. 40 Miha Šimac 30. aprila 1805 verski skladi k plači vojaških duhovnikov prispevali še po 150 goldinarjev letne podpore.87 Dne 1. junija 1808 so uredbo, povezano s prezentacijo vojaških kaplanov, še nekoliko dopolnili. Takrat je bil namreč izdan poseben reskript, ki je določil, da imajo pravico do prezentacije za vojaške kaplane pri polkih škofje tistih ško- fij, iz katerih so se rekrutirali vojaki posameznih polkov. Po letu 1817, ko je bil 17. pehotni polk premeščen v Ljubljano in je svoj domicil od takrat dalje imel na Kranjskem, je pravica do prezentacije pripadala vsakokratnemu ljubljanske- mu škofu, ki je bil, kakor rečeno, za prezentiranega vojaškega kaplana dolžan prispevati tudi določena sredstva iz Kranjskega verskega sklada. Nekoliko dru- gačna je bila ureditev glede polkov, ki so s svojimi nabornimi območji včasih segali tudi v dve škofiji in bili ob tem tudi narodnostno precej bolj mešani. Tako je za koroški 7. pehotni polk pravica do prezentacije pripadla krškemu (celov- škemu) škofu, alternativno pa tudi goriškemu. Prvi je pravico lahko uveljavljal dvakrat zapored, tretjič pa jo je dobil goriški (nad)škof. Podobno je veljalo tudi za 47. pehotni polk, ki je imel svoj sedež v Mariboru. Tu sta si pravico izmenje- vala sekavska (dvakrat zapored) in lavantinska škofija. Pozneje je bil ta reskript še večkrat dopolnjen in usklajen; nazadnje je natančen pregled nad pristojnost- mi prezentacije izšel ob koncu leta 1862. Krška škofija je imela pravico prezen- tiranja v 7. pehotnem polku, ljubljanska v 17. pehotnemu polku, tržaška v 22. pehotnemu polku, sekavska v 27. pehotnemu polku in lavantinska škofija v 47. pehotnemu polku.88 Poleg tu omenjenih enot je imela lavantinska škofija pravico do prezenta- cije svojega kandidata za vojaškega kaplana še pri 5. polku kirasirjev, ljubljanska pa pri 10. polku konjenice te vrste.89 Pri tem je treba opozoriti, da omenjena pravica vojaškemu vikarju seveda ni onemogočala morebitnih premestitev ime- novanih vojaških kaplanov, pač v skladu s potrebami po zagotavljanju duhovne oskrbe v celotnih cesarskih oboroženih silah. Veliko pozornosti so ob tem na- menjali tudi znanju jezikov. Seveda so bili vzroki za premestitve lahko tudi dru- gi. Vsekakor je duhovnik še vedno pripadal škofiji, v katero je bil inkardiniran. Na podlagi pregledanih vojaških in cerkvenih šematizmov je bilo mogoče sestaviti tudi okvirni seznam vojaških duhovnikov, ki so v letih od 1815 do 1868 delovali v 17. kranjskem, v tržaškem 22. in v mariborskem 47. pehotnem polku. 87 J. Maček, Kranjski verski sklad: organizacijski, gospodarski in premoženjskopravni posegi državnih organov in Kranjskega verskega sklada v cerkvene strukture na Kranjskem in v Avstrijski Istri od 1782 do 1809, Celje, 2006, str. 79. 88 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 160–161. 89 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 160–161. DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH 41 Tabela 3: Vojaški duhovniki v nekaterih polkih v obdobju 1815−1867 IR 17 IR 47 IR 22 1815–1825 Gottfried Porsche 1815–1817 Georg Schmidt 1815–1826 Ignaz Schüller 1826–1829 Franc Andrioli90 1818–1828 Franz Ott 1827–1833 Constantin Petritsch 1830–1833 Johann Grubisich 1829–1837 Carl Ahndorf Franc 1834–1848 (1849?) Fornasari v. Verce Avgust91 1834–1838 Vilfan (Wilfan) Simon92 1838 –1841 Andrej Korošec93 1850–1857 Jožef Mašič (Maršič, Masić) 1839–1852 Čibašek Tomaž94 1842–1851 Franc Lavrenčič95 1858–1859 Franc Peršič96 1853–1868 Žic Nikolaj97 1852 – Vacat. 1860–1865 Karl Ludvik Huth98 1853–1859 Anton Vrečko99 1866–1868 Franc Koš(ž)ar 1859–1862 Karl Ripšl100 1863–1866 Čarman Franc101 1867–1868 Pribovšic Janez102 (Vir: Vojaški in škofijski letopisi za obdobje 1815−1868.) Iz seznama je razvidno, da so pri tržaškem 22. in pri kranjskem 17. peho- tnem polku še naslednjih nekaj let službovali polkovni kaplani, ki so v enotah delovali tudi že pred reorganizacijo vojske. Očitno se je tako rekoč takoj zgodila zamenjava le pri 47. pehotnem polku, saj je že leta 1818 v polku služboval nov vojaški kaplan, Franc Ott. Ta je potem pri tem polku tudi deloval najdalj časa od vseh polkovnih kaplanov polka – deset let. Podatki o preostalih dveh eno- tah nam povedo, da sta pri 17. pehotnem polku najdlje službovala zadnja dva polkovna kaplana, Čibašek in Žic, pri 22. pehotnem polku pa prvi omenjeni kaplan, Ignac Schüller. 90 Franc Ksav. pl. Andrioli, r. 16. 4. 1792, Ljubljana; m. 17. 3. 1815; † 26. 3. 1851, Ljubljana. Postal je ljubljanski stolni kanonik. V: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi129930/ (pridobljeno 2. 5. 2014). 91 Avgust Fornasari pl. Verce, r. 19. 3. 1802 Gorica; m. 18. 9. 1925; † 28. 8. 1857. V: Necrologium Tergestinae 1912, str. 76. 92 Simon Wilfan (Vilfan), vitez, r. 20. 10. 1802, Škofja Loka; m. 27. 10. 1825; † 4. 11. 1881, Novo mesto. V: V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič, 1936, str. 202. O poplemenitenju glej: M. Rugále in M. Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti: plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2010, str. 201–202. 93 Andrej Korošec, r. 18. 11. 1811, Majšperk; m. 6. 8. 1834; † 18. 2. 1865, Ptujska Gora. V: NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 3, Korošec Andrej. 94 Tomaž Čibašek (Zhibashek), r. 9. 12. 1803, Smlednik; m. 21. 8. 1830; † 13. 5. 1867. V: Catalogus cleri 1868, str. 89; 106. 95 Frančišek Lavrenčič, r. 31. 12 1813, Sv. Vid pri Ptuju; m. 1840; † 26. 9. 1895, Holleneg. V: F. Kavčič, Zlatomašnik Frančišek Lavrenčič. V: KMD 1898, str. 31–34. 96 Franc Peršič (Persič, Persizh), r. 21. 7. 1814, Ternova; m. 21. 9. 1841; † 28. 3. 1887, Gorica. V: Status personalis 1853, str. 44; Necrologium ab anno 1823, str. 27. 97 Nikolaj Žic, r. 8. 8. 1816, Zaborsko, Hrvaška; m. 31. 7. 1847 (Lj.); † 3. 4. 1889, Dunaj. Prim. S, 5. 4. 1889. 98 Karl Ludvik Huth, r. 1823, Vrhnika; m. 2. 8. 1835; † 22. 12. 1902, Ljubljana. V: SN, 23. 12. 1902; Catalogus cleri 1901, str. 204. 99 Anton Vrečko (Wretschko), vitez, r. 9. 12. 1819, Žegar pri Planini na Štajerskem; m. 1. 8. 1844; † 5. 1. 1890, Celje. V: NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 5, Wretschko Anton; S, 9. 1. 1890; Dm, 16. 1. 1890, str. 17. 100 Karl Dragotin Ferdinand Ripšl (Rüpschl), r. 1. 11. 1820, Sv. Jurij pri Celju; m. 1843; † 8. 11. 1887, Videm Krško. V: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi509001/ (pridobljeno 1. 5. 2014). 101 Frančišek Čarman, r. 2. 6. 1819, Tržič; m. 30. 7. 1847; † 10. 10. 1895, Zg. Otok, pokopan v Tržiču. V: V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, str. 332. 102 Janez (Ivan) Pribošič (Pribosic, Pribouschitz), r. 15. 10. 1831, Stara vas (Videm, Krško); m. 27. 7. 1856; † 1. 4. 1886, Ljubljana. V: NŠAM, RMK Videm Krško 1881–1835, str. 467; Personalstand Lavant 1877, str. 55; 91; S, 1. 4. 1886. 42 Miha Šimac Seveda pa tu še zdaleč niso omenjeni vsi duhovniki, ki jih šematizmi ome- njajo. V njih namreč najdemo tudi vojaške duhovnike, ki so delovali pri drugih polkih ali vojaških ustanovah in pri vojni mornarici. Prav pri tej so se za krajši ali daljši čas znašli nekateri od duhovnikov, ki jih najdemo v priloženem pre- glednem seznamu. Očitno sredi 19. stoletja takšni prehodi duhovnikov iz vrst polkovnih kaplanov v mornariško duhovščino (in narobe) niso bili nič poseb- nega. Slovenski prijatelj je 15. junija 1859 (384) poročal o prestopu polkovne- ga kaplana Antona Vrečka med duhovnike vojne mornarice: »Čast. gosp. Ant. Wrečko, vojaški kaplan pri pešn. regimentu Kinski, je prestopil v enaki službi k mornarstvu; na njegovo mesto pa je stopil g. Korl Ripšl, kurat v Šmiklavžu poleg Laškega.«103 Toda očitno ni bil dolgo v tej službi, saj je bila v časopisju že 15. marca 1860 objavljena notica, da je bil spet prestavljen, tokrat k 78. pehotnemu polku.104 V letu 1854 so bili prvič določeni tudi predpisi o oblačilih za vojaške du- hovnike. Prej posebnih določb vse do leta 1828 ni bilo in vojaška duhovščina je svojo službo opravljala v navadnih duhovniških oblačilih. V letu 1828 je bila resda izdana okrožnica dvornega vojnega sveta, a se je posebej ukvarjala le s tem, kakšno pokrivalo morajo kurati nositi.105 Novi predpisi, objavljeni v letu 1855, so določali, da se morajo duhovniki ob vsakdanji noši pokriti z avstrijsko črno službeno kapo s predpisano kokardo, uniformo pa sta sestavljala še do ko- len segajoči črni suknjič (Klerikalrock) in tesne dolge črne hlače. Za slovesnosti so še dalje uporabljali talarje s pasom in z dvorogeljniki, višji duhovniki pa so imeli prek talarja ogrnjen vijoličast svilen in obrobljen plašč.106 Leta 1855 so v vojski še na novo uredili plače in vpeljali plačne razrede. Po tem sistemu so plačo prejemali tudi vojaški duhovniki. Apostolski vojaški vikar se je znašel v V. razredu in je bil po činu primerljiv z generalmajorjem ko- penske vojske, vojaški konzistorialni direktor s podpolkovnikom, čin vojaškega superiorja je ustrezal činu majorja, čin 1. konzistorialnega tajnika je sprva sodil v IX. razred in bil tako primerljiv s činom stotnika, od leta 1863 dalje pa je bil premaknjen v VIII. razred in bil tako izenačen s superiorji, 2. konzistorialni tajnik je skupaj z vojaškimi kaplani 1. in 2 razreda sodil v IX. razred in je bil torej po činu primerljiv s stotnikom.107 Vojaški kaplani 3. razreda so prišli v X. razred in so ustrezali činu nadporočnika. O tej novi preureditvi, s katero so bile povezane tudi na novo urejene plače vojaške duhovščine in druge ugodnosti, so dne 3. oktobra 1855 na kratko poročale tudi Novice.108 Iz časopisnih poročil 103 SPj, 15. 6. 1859, str. 384. 104 SPj, 15. 3. 1860, str. 190. 105 Prim. P. Steiner, Militärseelsorge, str. 46. 106 S. Vrišer, Uniforme vojaških duhovnikov, v: Vojnozgodovinski zbornik, 2001, 6, str. 51. 107 P. Steiner, Militärseelsorge, str. 34. 108 N, 3. 10. 1855, str. 316: »Po cesarskem sklepu je število vojaških duhovnov in njih plača na novo osnovana; vojaški vikar (škof za DUHOVNA OSKRBA V HABSBURŠKIH OBOROŽENIH SILAH 43 lahko razberemo, da je vojaški vikar prejemal po 4000 goldinarjev oziroma fo- rintov na leto (lahko tudi do 5000), konzistorialni direktor 1600, superiorji po 1200 goldinarjev, vojaški kaplani pa očitno po stopnjah: najstarejših pet kapla- nov naj bi tako prejemalo po 900, drugi pa po 700 ali 500 goldinarjev na leto. Ob tem so bili – kakor preostali častniki – upravičeni še do nastanitve in do osebnega strežnika oziroma sluga. Višina letnih sredstev vojaških kaplanov se je znova nekoliko spremenila s pravilnikom, izdanim leta 1864. Vojaški kaplani 1. razreda (bilo jih je 20) so na leto prejemali po 948 goldinarjev, vojaški kaplani 2. razreda (teh je bilo 80) po 744 goldinarjev, vojaški kaplani 3. razreda pa po 528 goldinarjev na leto. Spremenili so se tudi mesečni dodatki za obdobje med vojno. Tako so vsi vojaški kaplani ne glede na razrede med vojno prejemali po 15 goldinarjev mesečnega dodatka za pripravljenost (Bereitschafzulage) in po 10 goldinarjev denarnega dodatka. V letu 1865 so v vojski uredili tudi vprašanje pokojnin vojaških duhovnikov: upoštevali so čas njihovega delovanja v oboro- ženih silah in ob tem določili absolutne vsote pokojnine za posamezna časovna obdobja.109 3.2.2 Ekskurz: Druge veroizpovedi v vojski do reform vojaške duhovščine v letih 1868/1869 V cesarski vojski je bila sprva dovoljena le katoliška duhovna oskrba. Sredi 16. stoletja so v vojski sicer delovali tudi protestantski pridigarji, vendar so s protireformacijo in zaradi cesarskih zahtev to ukinili. Zato pa je bila že v 18. stoletju dovoljena duhovna oskrba pravoslavnih vojakov, pa tudi vojakov grško- katoliške veroizpovedi. Za pravoslavne je bila ta možnost dosežena 10. decem- bra 1758 z uredbo, da so pri vsaki diviziji obmejnih oziroma graničarskih enot lahko delovali tudi pravoslavni vojaški kaplani, in to toliko časa, dokler so bile enote na bojišču. S poznejšimi uredbami (zlasti v uredbi iz leta 1858) je bilo do- ločeno, da pri enotah, pri katerih je večje število vojaštva pravoslavne veroizpo- vedi (približno 1000 mož), aktivno službujejo tudi njihovi vojaški kaplani. Dne 4. avgusta 1779 je bil izdan še poseben reskript dvornega vojnega sveta, ki je določil tudi po dva duhovnika za duhovno oskrbo vojakov grškokatoliške vere. Vendar je ta reskript veljal le za Galicijo; Ogrska pri tem še ni bila vključena. Večje spremembe so se obetale v času cesarja Jožefa II., ki je s toleranč- nim patentom leta 1781 svojim vojakom omogočil izražanje in zadovoljevanje njihovih verskih potreb. V vojsko je tudi sam poskusil uvesti evangeličansko duhovno oskrbo, a se zaradi močnega odpora katoliške strani to ni zgodilo. Leta vso armado) dobiva 4000 fl pa tudi 5000 fl.; pervi za ško fom je vojaški konsistorijalni vodja z 1600 fl., za tem je 9 superiorov po 1200 fl.; za temi pa pridejo vojaški ka plani, 5 naj starejih dobiva po 900 fl., 46 družin po 700 fl., vsi ostali pa po 500 fl. in hlapca iz cesarske kaše plača nega.« 109 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 178–181. 44 Miha Šimac 1832 so ogrski stanovi vendarle dosegli, da sta lahko v lombardsko-beneškem kraljestvu med protestantskimi pripadniki cesarskih čet delovala po dva prote- stantska vojaška kaplana. Dve leti pozneje, natančneje 28. oktobra 1834, je bila generalnim poveljstvom naložena odgovornost za duhovno oskrbo vojaštva, ki ni pripadalo katoliški veri. Tem vojakom so po novem tako morali za opravlja- nje verskih dolžnosti najmanj enkrat na leto v primernem času zagotoviti du- hovnika njihove veroizpovedi. Takšen duhovnik je ob tem seveda moral znati tudi polkovni jezik, da so ga vojaki razumeli. Če duhovnika ni bilo na območju, kjer je bilo takrat vojaštvo, so ga lahko poklicali od drugod.110 Potrebe po duhovni oskrbi evangeličanov so se v naslednjih letih le še sto- pnjevale. Leta 1860 je cesar Franc Jožef izdal ukaz, v katerem je glede tega vpra- šanja zapisal: »Moja volja je, da v moji vojski evangeličane obeh veroizpovedi, augsburške in helvetske, duhovno oskrbujejo garnizijski pridigarji. V ta namen je treba v spodaj navedenih postajah namestiti po dva garnizijska pridigarja, ene- ga augsburške in drugega helvetske veroizpovedi.« Zato so v šestih garnizijskih območjih začeli delovati tudi evangeličanski pastorji, in to v vsaki garniziji po eden helvetske in po eden augsburške veroizpovedi. Skupaj je tako delovalo dvanajst evangeličanskih pastorjev.111 V tem času je država že imela finančne težave in državna blagajna je bila vse bolj prazna. Zato so skušali varčevati, kjerkoli je bilo mogoče. Tudi pri voj- ski se je od leta 1861 do leta 1865 število vojaštva zmanjšalo na polovico. Kot je zapisal Péter Zakar, je tako – v duhu varčevanja – vojno ministrstvo že leta 1862 predlagalo ukinitev polkovne duhovne oskrbe pri vsakem drugem topniškem in konjeniškem polku.112 Takšni predlogi so po svoje že nakazovali prihajajoče spremembe. Cesarska Avstrija se je namreč leta 1866 znašla v vojni proti Prusiji in Italiji. Ob tem je treba omeniti, da so takrat med vojno za duhovno oskrbo vojakov judovske vere prvič imenovali tudi vojaškega rabina. Cesar Franc Jožef je tako imenoval enega rabina za armado na italijanskem in drugega za armado na severnem bojišču. Toda cesarske čete so v vojni s Prusijo doživele polom in vojne je bilo konec prej, preden sta rabina sploh lahko začela delovati.113 Po tem vojaškem polomu cesarske armade je dozorelo spoznanje, da bodo reforme potekale tako v sami preureditvi države kakor tudi v vojski. Gotovo je bilo, da spremembe ne bodo zaobšle niti vojaške duhovščine in do tedaj poznane uredi- tve vojaške duhovne oskrbe. 110 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 289–296; C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 39–66. 111 C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 46–47. 112 Prim. P. Zakar, A tábori püspökség története 1773–1868, Gerhardus Kiadó Szeged, 2010, str. 383. 113 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 63. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 45 4. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 Vojaško vprašanje je ob vzpostavljanju dvojne monarhije predstavljalo po- sebno težavo, še več, kakor meni Rok Stergar, je bilo prav to v pogajanjih z Ma- džari pred sklenitvijo nagodbe »morda največja ovira na poti do sporazuma«.114 Dokončno rešitev tega vprašanja so zato preložili na čas po sklenitvi nagodbe. Res so se pogajanja potem nadaljevala, pri dokončni rešitvi pa je pomembno vlogo odigral tudi Friedrich Beck, šef cesarjeve vojaške pisarne. Po dogovoru je tako skupna armada ostala enotna, kakor si je cesar želel, ob tem pa je Ogr- ska kljub temu dobila tudi svojo vojsko – Honvédség. Da bi ustvarili nekakšno ravnotežje, so tudi v avstrijski polovici dvojne monarhije oziroma v Cislajtani- ji ustanovili domobranstvo – Landwehr. Cesarske oborožene sile so bile tako sestavljene iz treh delov: iz skupne vojske in iz obeh domobranstev. Pri tem seveda ne gre pozabiti še na resda šibko vojno mornarico, ki pa je ostala eno- tna. Leta 1866 je cesarska naredba sicer že uvedla splošno vojaško obveznost, ki je bila z novim vojaškim zakonom drugače dokončno uvedena ob koncu leta 1868. Zaradi povečanja števila vojakov in reform v cesarskih oboroženih silah je bila prenovljena tudi njihova organizacijska struktura. »Osnovna enota habs- burških oboroženih sil je bil (pehotni) polk – regiment,« je zapisal Rok Stergar.115 Po vojaških reformah je bila dvojna monarhija tudi na novo razdeljena na vojaška teritorialna okrožja oziroma generalna poveljstva (pozneje so jih prei- menovali v teritorialna poveljstva), spet so bile uvedene pehotne divizije, ki so se združevale v korpuse, ti pa so sestavljali armade.116 V naslednjih desetletjih so se zgodile še nekatere spremembe in teritorialne razdelitve vojaške ureditve, dodana in vpeljana je bila še tako imenovan črna vojska (Landsturm), v gro- bem pa so ostale oborožene sile vendarle ves čas v okviru, ki je bil postavljen po uvedbi dvojne monarhije. Spremembe in reformiranje vojske, nova vojaška zakonodaja, vse to je seveda vplivalo tudi na vojaško duhovno oskrbo in na vojaško duhovščino. 4.1 Reorganizacija vojaške duhovščine Reorganizacija vojaške duhovščine je potekala v tem času in je bila sprejeta z najvišjim sklepom 3. januarja 1869 in nato 15. januarja 1869 tudi objavljena 114 R. Stergar, Slovenci in vojska, 1867–1914: slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne; Ljubljana, 2004, str. 13. Odslej: R. Stergar, Slovenci in vojska. 115 R. Stergar, Vojski prijazen in zaželen garnizon: ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno, Ljubljana, 1999, str. 10. Odslej: R. Stergar, Vojski prijazen in zaželen garnizon. 116 R. Stergar, Slovenci in vojska, str. 14–21. O podrobnih razmerah in spremembah vojaške zakonodaje in reformiranju armade glej tudi: G. Rothenberg, The Army of Francis Joseph, Purdue University Press, United States, 1998. 46 Miha Šimac v uradnem listu cesarskih oboroženih sil. Temeljna določila so novo ureditev vojaške duhovščine določala v devetih točkah, po katerih je jasno razbrati, da je vojaški apostolski vikariat ostal nedotaknjen. Ta je katoliškim vojaškim du- hovnikom še vedno predstavljal najvišjo avtoriteto v zadevah vojaške duhovne oskrbe. Od vojaškega vikarja so duhovniki tudi prejeli vso potrebno cerkveno jurisdikcijo za opravljanje svojih nalog. Apostolski vojaški vikariat je bil v zade- vah, ki niso bile strogo cerkvene, svetovalec (Beirath) vojnemu ministrstvu. O vseh primerih, ki so bili povezani z duhovniško službo samo, je bil vojaški vikar tudi dolžan obveščati vojno ministrstvo. To je še posebej veljalo za vprašanja prezentacije škofijskih ordinariatov, ki so predlagali nove duhovnike za aktiv- ne vojaške duhovnike. Apostolski vojaški vikariat je tako moral te prezentacije skupaj s svojim mnenjem o kandidatu in z vsemi morebitnimi pripombami po- sredovati vojnemu ministrstvu. Za učinkovito delovanje in vodenje vse pisarne so pri vojaškem vikariatu še vedno delovali tako konzistorialni direktor kakor tudi po dva konzistorialna tajnika. Vojaškega vikarja, konzistorialnega direktorja in prvega od konzistori- alnih tajnikov je imenoval cesar, drugega tajnika pa je imenoval vojaški vikar sam, seveda z vednostjo vojnega ministrstva. Ob preureditvi so ukinili vojaške superiorate in superiorje, namesto njih pa so uvedli vojaške župnije in vojaške župnike. Po novem je bila dvojna mo- narhija sprva razdeljena na 17 vojaških teritorialnih okrožij. V skladu s tem je imelo vsako okrožje tudi svojo vojaško župnijo (Militärpfarramt), na čelu katere je bil vojaški župnik. Sedež vojaške župnije je bil na sedežu generalnih okrožnih poveljstev.117 Zanimivo je, da tako Claudia Ham kakor tudi Emerich Bjelik pišeta le o petnajstih vojaških okrožjih.118 To se je res zgodilo, vendar šele nekoliko pozneje, zagotovo pa ne že v letu 1869. V tem času so na novo uredili tudi duhovno oskrbo vojne mornarice. Odtlej so zanjo skrbeli po en mornari- ški župnik, dva kurata in šest kaplanov. Mornariški župnik je imel svoj sedež v Pulju in je bil odgovoren za delo mornariških kuratov in kaplanov. Mornariška kurata sta delovala predvsem v mornariški glavni bolnišnici v Pulju in na mor- nariški akademiji, kaplani in mornariški župnik pa so opravljali duhovniško službo na ladjah ali pri preostalem moštvu vojne mornarice.119 Vojaškemu župniku so bile zaupane pravice in dolžnosti, da nadzira de- lovanje vojaških kuratov in kaplanov, ki so delovali v njegovem območju. Prav 117 Prim. K. K. Armee Verordnungsblatt, Normal-Verordnungen, 15. 1. 1869, Die Militär-Seelsorge, str. 2–3. Takrat so bili ti sedeži v naslednjih mestih dvojne monarhije: Dunaj, Linz, Gradec, Trst, Innsbruck, Brno (Brünn), Praga, Krakov, Lvov (danes L’viv), Zadar (Zara), Budim (Ofen), Zagreb (Agram), Košice (Kaschau), Bratislava (Pressburg), Petrovaradin, Temišvar (danes Timisoara v Romuniji) in Hermannstadt (danes Sibiu, Romunija). Glej: Kirchliches Verordnungs-Blatt für die Laibacher Diözese, 1870, XXIV, str. 155. 118 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 52; E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 207. 119 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 248. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 47 tako je bil odgovoren za vodenje krstnih, poročnih in mrliških matičnih knjig vojaških enot, ki so bile v njegovem območju.120 Tako je denimo pri graškem vojaškem poveljstvu, ki je teritorialno pokrivalo največji del slovenskih dežel, vojaški župnik med drugim skrbel tudi za matične knjige teh vojaških enot: 17. pehotni polk, 7. pehotni polk, 27. pehotni polk, 47. pehotni polk, 5. in 10. dragonski polk, ter za lovske bataljone št. 7, št. 8, št. 9, št. 20 in št. 27. Ob tem je skrbel še za matične knjige različnih poveljstev, vojaštva pri skladiščih in tudi žandermarije.121 V cerkvenih zadevah je bil vojaški župnik svetovalec in referent za ver- ske zadeve vojaškemu poveljniku določenega teritorialnega poveljstva. Njegovo imenovanje je resda še vedno potekalo tako kakor prej imenovanje vojaškega superiorja, le da je predlog vojaškega apostolskega vikariata vojno ministrstvo posredovalo v potrditev cesarju. Kakor prej superiorjem so bili tudi sedaj vsake- mu vojaškemu župniku podrejeni vojaški duhovniki, ki so delovali v njegovem okrožju po različnih vojaških garnizijah, ustanovah in bolnišnicah.122 Vojaške duhovnike so prej poznali le pod imenom vojaški kaplani, takrat pa so uvedli novi poimenovanji: vojaški kurat in vojaški kaplan. Ti so bili do leta 1871 razdeljeni v tri razrede, po tem letu pa je bil 3. razred odpravljen in so tako ostali le vojaški kaplani 1. in 2. razreda.123 Vojaški kurati so se tudi delili v dva razreda in so bili namenjeni za duhovno oskrbo vojaštva bodisi v garni- zijskih bolnišnicah in garnizijah bodisi po drugih vojaških ustanovah.124 Tako je bilo med drugim predpisano, da mora biti na Dunaju nameščenih pet voja- ških kuratov, od teh dva v dveh tam delujočih vojaških garnizijskih bolnišnicah, preostali so bili razporejeni na drugih mestih. Tudi za garnizijski bolnišnici v graški vojaški župniji sta bila predvidena dva vojaška kurata; eden je deloval v bolnišnici v Gradcu, drugi v ljubljanski garnizijski bolnišnici.125 Pri duhovni oskrbi so bili kurati podrejeni vojaškim župnikom posameznega vojaškega te- ritorialnega okrožja, v preostalih službenih zadevah pa so bili odgovorni bodisi poveljnikom okrožij bodisi poveljnikom vojaških bolnišnic in drugih ustanov, v katerih so delovali. Njihova imenovanja in premestitve na druga službena me- sta so izvajali glede na potrebe vojske in odvisno od jezikovnega znanja ter so bili usklajeni v dogovoru med vojaškim apostolskim vikariatom in vojnim mi- nistrstvom. Enaka pravila so veljala tudi za vojaške kaplane.126 120 Prim. K. K. Armee Verordnungsblatt, Normal-Verordnungen, 15. 1. 1869, Die Militär-Seelsorge, str. 2–3. 121 J. Symersky, Die Verehelichung der Stellungspflichtigen und der Militärpersonen, str. 156–157. 122 Prim. K. K. Armee Verordnungsblatt, Normal-Verordnungen, 15. 1. 1869, Die Militär-Seelsorge, str. 2–3. 123 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 172; 212. 124 Prav tam, str. 210. 125 Prim. J. Symersky, Die Verehelichung der Stellungspflichtigen und der Militärpersonen, str. 146. 126 Prim. K. K. Armee Verordnungsblatt, Normal-Verordnungen, 15. 1. 1869, Die Militär-Seelsorge, str. 3. 48 Miha Šimac Za evangeličane v vojaških vrstah je nova uredba v 7. točki predvidevala evangeličanske vojaške pridigarje.127 Po novem naj bi bili nameščeni takole: na Dunaju po dva (eden augsburške in eden helvetske veroizpovedi), pridigarji au- gsburške veroizpovedi naj bi bili še v Gradcu, v Lvovu (Lemberg) in v Budimu (Ofen), za Trst, Prago in Pešto (Pest) pa so predvideli pridigarje helvetske vero- izpovedi. Vsi ti vojaški pridigarji so bili po uredbi podrejeni vojaškim oziroma generalnim poveljstvom omenjenih okrožij, po funkciji pa so bili primerljivi z vojaškimi duhovniki.128 Protestantski pridigarji so si ob tem tudi prizadevali, da ne bi bili več podrejeni vojaškemu apostolskemu vikariatu, ampak bi imeli svojega superintendenta, ki naj bi imel čin in naloge vojaškega župnika. Cesar je njihovi pobudi delno prisluhnil in je tako 24. aprila 1869 vojaškemu pridigarju dr. Johannu Szeberinyu podelil pooblastila in naziv vojaški superintendent.129 Osma točka uredbe je posebej obravnavala organizacijo duhovne oskrbe ob mobilizaciji. Tako je bilo načrtovano, da se ob izbruhu vojne za vsako arma- do pri armadnem poveljstvu uvede vojaški superiorat (sic!), ki je bil po funkciji in delovanju resda identičen vojaški župniji. Zadolžen je bil, da skrbi za vse podrejene vojaške duhovnike armade, ki so delovali pri moštvu, brigadah ali v vojaških bolnišnicah, in jih nadzira. Mobilizacijski načrt je takrat predvideval, da bi bili vojaški kurati pri vsaki pehotni brigadi, pa tudi v vsaki vojaški bol- nišnici, v kateri je bil nastavljen po en vojaški kaplan. Njegove naloge so bile v zagotavljanju duhovne oskrbe enake kakor v mirnem času, razlika je bila le, da je bil v vojni podrejen armadnemu superioratu. V prvi vrsti so bili za to službo namenjeni aktivni vojaški duhovniki, če pa je bilo treba, so lahko vpoklicali še rezervne vojaške duhovnike. Če to ni zadoščalo, so lahko za vojaške duhovnike na novo imenovali tudi svetne duhovnike ali duhovnike iz redovniških vrst. Pri vsaki armadi sta bila predvidena tudi po en protestantski pridigar in en judo- vski rabin, seveda v skladu s potrebami vojaštva.130 Zadnja točka je govorila o dopolnjevanju vojaške duhovščine. Dopolnje- vali so jo lahko iz vrst krajevne duhovščine. O izpraznjenem mestu vojaškega duhovnika je apostolski vojaški vikariat obvestil ustrezni škofijski ordinariat, ki je imel pravico predlagati svojega kandidata za to mesto. Na podlagi predlože- nega predloga in mnenja vojaškega apostolskega vikariata je bilo gradivo o kan- didatu posredovano vojnemu ministrstvu, predlog pa je potem potrdil vladar.131 Ključne spremembe v duhovni oskrbi oboroženih sil so se zgodile pri vo- jaških enotah samih. Še leta 1861 so v službenih vojaških pravilih pisali o po- 127 Prav tam, str. 4. 128 Prim. Kirchliches Verordnungs-Blatt für die Laibacher Diözese, 1870, XXIV, str. 156. 129 C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 59. 130 Prim. K. K. Armee Verordnungsblatt, Normal-Verordnungen, 15. 1. 1869, Die Militär-Seelsorge, str. 4. 131 Prav tam, str. 5. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 49 membnosti in nalogah polkovnega kaplana,132 po novi ureditvi pa ga niso več poznali. Po skoraj tristo letih, kakor je zapisal Bjelik, se je ta tradicija končala in s tem se je končal pristni stik med moštvom polka in vojaškim duhovnikom.133 Po reformah in z ukinitvijo polkovnih kaplanov je bilo duhovnikov v vojski nenadoma preveč. Zato so takrat šest vojaških kaplanov upokojili, 45 drugih poslali v začasni pokoj ali pa s trimesečnimi prejemki odpustili iz vojske in jim tako omo- gočili vrnitev v njihove škofije. Takrat se je pravzaprav zgodila delitev na aktivne vojaške in rezervne vojaške duhovnike. Mednje so sodili tisti duhovniki, ki so pre- dložili prošnjo, da bi bili sprejeti v rezervno sestavo vojaške duhovščine, in so dobili čin vojaškega kaplana 2. razreda v rezervi. K rezervnim so šteli tudi tiste aktivne vojaške duhovnike, ki svojega desetletnega služenja v vojski niso opravili v celoti in so že poprej prestopili v civilno duhovščino. Ob tem velja omeniti, da so tako za enote na novo ustanovljenega avstrijskega kakor za enote ogrskega domobranstva v mirnem času duhovno oskrbo zagotavljali krajevni (bodisi redovni bodisi škofijski) duhovniki. Ti so za te enote potem tudi vodili vojaške matične knjige.134 Pri sami preureditvi so, kolikor je bilo mogoče, zbrali tudi vse vojaške ka- pele, ki so jih prej uporabljali pri polkih. Te kapele so vojaške oblasti na novo razdelile med preostale aktivne vojaške kurate pri garnizijah in vojaških usta- novah, neuporabljene vojaške kapele pa so zbrali pri posameznih vojaških žu- pnijah. Župniki so bili ob tem zadolženi za njihovo primerno deponiranje, v primeru potreb pa so jih razdelili med vojaške duhovnike.135 Po uredbi z dne 20. maja 1869 so bila za vojaško duhovščino v kazenskih zadevah pristojna vojaška, v civilnih postopkih pa civilna sodišča. V cerkvenih kazenskih zadevah je bil za katoliške vojaške duhovnike pristojen vojaški apo- stolski vikariat, zadeve, za katere Cerkev ni bila strogo pristojna, pa je v soglasju z vojaškim vikarjem obravnaval vojni minister.136 4.2 Duhovna oskrba muslimanskih vojakov po zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878 Nove spremembe v duhovni oskrbi vojaštva so se začele že v naslednjih letih. Tako je Josef Symersky leta 1874 zapisal, da je bila v tem času že opuščena vojaška župnija v Petrovaradinu.137 Pozneje so se zvrstile nove preureditve, saj se je ozemeljsko spreminjala tudi sama dvojna monarhija. V letu 1878 je Av- stro-Ogrska po sklepih berlinskega kongresa namreč zasedla Bosno in Herce- govino. Ob tej zasedbi so v cesarskih vojaških vrstah delovali tudi nekateri du- 132 Prim. Dienst-Reglement für die k. k. Infanterie, Erste Theil, Wien, 1860, str. 52–53. 133 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 205. 134 C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 53−54. 135 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 204–205. 136 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 53. 137 J. Symersky, Die Verehelichung der Stellungspflichtigen und der Militärpersonen, str. 166. 50 Miha Šimac hovniki iz slovenskih dežel. V vojaško službo je bil tako vpoklican takratni goje- nec dunajskega Avguštineja, poznejši lavantinski škof dr. Mihael Napotnik.138 O svojih izkustvih v Bosni in Hercegovini je napisal nekaj prispevkov in jih objavil v takratnem časopisju.139 V vojsko je bil poslan tudi duhovnik Ivan Svetina,140 ki je tedaj študiral na graški univerzi, prostovoljno141 pa se je za službo vojaškega duhovnika javil takrat še frančiškan Frančišek Premru.142 Pozneje je deloval v sarajevski vojaški bolnišnici, po potrebi seveda tudi drugod. Po končani zasedbi so si vojaški krogi skupaj s cesarjem želeli, da bi bila tudi v Bosni in Hercegovini kolikor mogoče hitro uvedena vojaška obveznost. Kakor piše Zijad Šehić, je bil provizorični vojni zakon za Bosno in Hercegovi- no tako razglašen že 4. novembra 1881. Vanj so med drugim zapisali, da med opravljanjem vojaške dolžnosti nikomur ne sme biti onemogočeno opravljanje verskih dolžnosti. Zaradi tega zakona je bilo treba sprejeti tudi dodatne voja- ške uredbe o ravnanju z muslimanskimi vojaki. Vojno ministrstvo je pripravilo posebno uredbo, ki je upoštevala muslimansko veroizpoved, bila je pozorna na prehrano, upoštevala pa je tudi praznike in petek, da bi tako lahko muslimanski vojaški obvezniki takrat opravili najpomembnejšo molitev v tednu. V ta namen so morali v vojašnicah zagotoviti poseben prostor (sobo ali hodnik), kjer bi muslimani lahko molili. Ob tem so po vojaških bolnišnicah dodelili tudi vojake iz BiH, da bi se izučili za sanitetne strežnike in bi takrat, ko muslimanski imam ne bi bil navzoč, oni opravljali verske obrede.143 Provizorični vojni zakon iz leta 1881 je za muslimane že predvideval uvedbo dveh vojaških imamov. Sarajevski mufti je naslednjega leta predlagal, da se za vo- jaškega imama imenuje hodža hadži Mehmed Kokić iz Zenice.144 Cesar je predlog potrdil 1. decembra 1882. Ob imenovanju (v letu 1882) so bili izdani tudi posebni predpisi o oblačilih vojaškega imama, pa tudi za njegovo opremo.145 138 Po posvečenju je študiral na Dunaju, v letu 1878 pa je deloval tudi kot vojaški kurat v Sarajevu (vojaška bolnišnica št. 15). Glej: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi384701/ (pridobljeno 2. 5. 2014). 139 Prim. Sgp, 12. 12. 1878, str. 405–407; 19. 12. 1878, str. 414–415; 26. 12. 1878, str. 421–423. 140 Ivan Svetina, r. 18. 4. 1851, Žirovnica; m. 21. 7. 1874; † 22. 7. 1936. Po študiju matematike, filozofije in fizike v Gradcu in po doseženem doktoratu je kot profesor deloval na I. državni gimnaziji v Ljubljani. V: J, 23. 7. 1936, str. 4. 141 »Kot vojaški duhoven v rezervi sem vsaki čas pričakoval, da bom pozvan; ko pa le ni nič bilo, sem se pismeno vojaškemu ministrstvu prostovoljno ponudil v službo. Želja se mi je izpolnila. 20. avgusta dobim pozivnico v 48 urah javiti se v Zagrebu, kjer me moje prideljenje in potrebna povelja čakajo.« V: Bg 1907, 2, str. 54. 142 Frančišek Premru, r. 4. 1. 1850, Radovljica; m. 23. 1. 1874; †4. 12. 1908. Deloval je sprva kot frančiškan, po vpoklicu pa je ostal v vojaški službi. Iz frančiškanskega reda je izstopil leta 1886, po upokojitvi leta 1905 pa je služboval v Lomu pod Storžičem. Glej: M. Clemenz, J. Slapar, Frančišek Premru: ob 100-letnici smrti, Tržič, 2009. 143 Z. Šehić, Vojni imami u bosanskohercegovačkim jedinicama u okviru austrougarske armije 1878–1918, v: Godišnjak BZK Preporod, 2006, str. 309–310. 144 Hadži Mehmed ef. Kokić, r. 1849, Sopotnica pri Zenici; † 1888, Sarajevo. Glej: E. Durmišević, Imami u austro-ugarskoj vojsci, v: Zbornik radova sa okruglog stola Imamska služba u vojsci, ur. M. Omerdić, Sarajevo, 2009, str. 84. 145 Z. Šehić, Vojni imami u bosanskohercegovačkim jedinicama u okviru austrougarske armije 1878–1918, v: Godišnjak BZK Preporod, 2006, str. 309–312. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 51 4.3 Nove strukturne preureditve vojaške duhovščine Zaradi vseh teh sprememb so leta 1883 vojaško duhovščino na novo pre- uredili in zapisali tudi nova temeljna določila o njej. O spremembah je poročal tudi ljubljanski škofijski list. Monarhija je bila po novem razdeljena na 15 voja- ških teritorialnih okrožij, temu pa so ustrezale tudi vojaške župnije. Okupirana Bosna in Hercegovina je predstavljala eno samo vojaško župnijo. Aktivno voja- ško duhovščino so takrat sestavljali: 1 apostolski vojaški vikar, 1 konzistorialni direktor, 2 konzistorialna tajnika, od tega en tajnik na ravni vojaškega župnika, 15 vojaških župnikov, 31 vojaških kuratov, 60 vojaških kaplanov, 7 duhovnikov profesorjev in 8 evangeličanskih pastorjev – skupaj 125 oseb. Za vojaško oku- pirano območje Bosne in Hercegovine so bili še dodatno nastavljeni: 1 vojaški župnik, 2 vojaška kurata 1. razreda in 6 vojaških kaplanov 2. razreda – skupaj 9 oseb.146 Pri vojni mornarici ob teh preureditvah ni bilo posebnih strukturnih sprememb, so pa po novem upoštevali, da so lahko mornariški vojaški duhov- niki tudi z okupiranega ozemlja Bosne in Hercegovine. Položaj vojaškega apostolskega vikarja, konzistorialnega direktorja, obeh tajnikov, pa tudi položaje vojaških župnikov so zasedali duhovniki katoliške ve- roizpovedi. Status vojaških kuratov in kaplanov je imelo še 12 grškokatoliških duhovnikov in 9 pravoslavnih. Prav tako je ta status pripadal štirim pastor- jem augsburške in štirim pastorjem helvetske veroizpovedi. Te pastorje so po novem naslavljali z imenom evangeličanski vojaški dušni pastir (Evangelische Militär-Seelsorger).147 Katoliškim in grškokatoliškim vojaškim duhovnikom je jurisdikcijo podeljeval vojaški apostolski vikar, pravoslavnim duhovnikom pa ordinariati, ki so jih prezentirali za to službo. Prav tako so pastorji – glede na versko pripadnost – jurisdikcijo prejeli od svojih predpostavljenih verskih sku- pnosti, ki so jih prezentirale na to mesto.148 Za vojake judovske vere so v mirnem času skrbeli krajevni rabini, saj vojaški ni bil predviden. Imenovali so ga le ob morebitni vojni.149 Vernikom starokatoliške veroizpovedi kljub prizadevanjem ni uspelo doseči, da bi tudi oni dobili svojega vojaškega duhovnika. Oblast je to odločitev opravičevala z mnenjem, da naj bi bilo že število vernikov starokato- liške veroizpovedi premajhno.150 Nova ureditev je le še bolj specifično opredelila službene naloge vojaških župnikov in njihove pristojnosti. Med naloge so poleg maševanja, pridiganja ob nedeljah in praznikih in podeljevanja zakramentov prištevali tudi pogovore z vojaki in opozarjanje na vojaške dolžnosti ter spoštovanje zakonov. Vojaški 146 Prim. Lj Db 1883, Nr. 12, str. 165–166. 147 Prav tam. 148 Prim. W. Wagner, Die Militärseelsorge, v: Die Habsburgermonarchie: 1848–1918. Bd. 5, Die bewaffnete Macht, Wien, 1987, str. 535. Odslej: W. Wagner, Die Militärseelsorge. 149 Lj Db, 1883, Nr. 12, str. 165–166. 150 C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 67. 52 Miha Šimac krogi pa so si še vedno prizadevali, da bi s pomočjo vojaških duhovnikov voja- kom vcepili tudi ljubezen do cesarja in domovine. Ob tem so posebej omenjali še delovanje duhovnikov po vojaških zaporih in bolnišnicah.151 V določilih so med drugim znova posebej poudarjali naloge vojaških kaplanov. Ti so delova- li pod vodstvom vojaških župnikov, skrbeti pa so morali za zagotavljanje du- hovne oskrbe še pri dislociranih vojaških enotah, pa tudi v enotah po vojaških ustanovah, ki drugače niso poznale sistematiziranega mesta vojaškega kurata. Razdelitev vojaških kaplanov oziroma premestitve glede na jezikovne in druge potrebe so še vedno odrejali na vojnem ministrstvu, seveda v soglasju z voja- škim vikariatom.152 V času vojaškega vikarja dr. Antona Josefa Grusche (vojaški vikar 1878– 1890) so v letu 1887 izdali natančne nove predpise za vodenje matičnih knjig, pa tudi za novi in še podrobnejši način vodenja duhovniških personalnih map (Qualifikationslisten),153 ki so v tem času zamenjale starejše osebne mape (Con- duitelisten). Tega leta so izšli tudi novi Službeni predpisi vojaške duhovščine.154 Iz njih lahko med drugim izvemo, da je moral kandidat, ki je želel postati vojaški duhovnik, izpolnjevati naslednje pogoje: • predložiti je moral dokazila, da je z dobrim uspehom (mit gutem Er- folg) dokončal teološki študij, • ni smel biti starejši od štirideset let, • predložiti je moral tudi dokazilo o državljanstvu oziroma da je drža- vljan ene od obeh polovic monarhije, • imeti je bilo treba dokazilo o najmanj triletnem delovanju v civilni službi, • izkazati je moral znanje nemškega in vsaj še enega jezika monarhije, • moral je biti dobrega zdravja in brezgrajnega življenja, • moral je biti sposoben samostojno opravljati pastoralne dejavnosti. Kdor je želel postati vojaški duhovnik - profesor, je moral poleg že naštetih spričeval dodati še dokazilo o do takrat opravljenih pedagoških dejavnostih. Tisti, ki so bili potem sprejeti in so prišli iz civilne duhovščine, so bili v vojski 151 W. Wagner, Die Militärseelsorge, str. 535. 152 Lj Db 1883, Nr. 12, str. 165–166. 153 Tudi v novih personalnih mapah (Qualifikationslisten) so še podrobneje beležili osebne podatke, versko pripadnost, zdravst- veno in premoženjsko stanje, vojaške sposobnosti in znanje, premestitve in povišanja ter karakterne oziroma značajske ocene. Pri prebiranju teh map je seveda treba biti previden, saj so zapisi sčasoma vse bolj spominjali na herojske opise »nadvse sposobnih častnikov«, to pa seveda ni vselej držalo. Kakor je zapisal Deák v svoji odlični razpravi, je pri tem torej šlo za t. i. »inflacijo hvaljenja« častnikov, zato je treba te »laskave ocene« brati le med vrsticami. Takšna previdnost je prav gotovo priporočljiva tudi pri branju ocen iz personalnih map vojaških duhovnikov. Prim. I. Deák, Beyond Nationalism: A Social and Political History of the Habsburg Officer Corps, 1848– 1918, New York-Oxford, 1990, str. 20–21. Odslej: I. Deák, Beyond Nationalism. 154 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 111. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 53 najprej nameščeni kot provizorični profesorji, po poskusnem letu pa se je o do- končni namestitvi odločalo na podlagi njihovega delovanja.155 Prav leta 1887 se je za duhovnike iz slovenskih dežel razpisalo prosto me- sto vojaškega kaplana. Slovenec je 22. aprila 1887 namreč poročal o upokojitvi in odlikovanju takratnega vojaškega župnika Janeza Tomšeta156 in ob tem zapi- sal: »Z njegovim izstopom je izpraznjeno mesto vojaškega kaplana II. vrste. Pri oddajanji te službe oziralo se bo le na take prosilce, ki so vešči nemškega in sloven- skega jezika v govoru in pisavi.«157 Dejansko se zdi, da je ob objavi te novice sam postopek prezentacije v resnici že potekal. Ljubljanski škofijski ordinariat je namreč vojaški vikariat že 12. aprila 1887 obvestil, da bo duhovnik ljubljanske škofije Janez Tomše, takrat vojaški župnik v Zagrebu, zaradi velike starosti (71 let) odšel v pokoj. Ker je sodil v kvoto slovensko govorečih vojaških duhovni- kov (in Zahl der slowenisch Sprechenden Militär-Geistlichen), se je vojaški vikar na ordinariat že obrnil s prošnjo, naj sam poišče primernega duhovnika, ki bo popolnoma obvladal nemški in slovenski jezik, in ga prezentira za vojaškega kaplana 2. razreda. V dopisu so tudi uradno navedli omenjene pogoje, ki jih je kandidat za vstop v vojaško duhovščino moral izpolnjevati. Ob tem seveda niso pozabili na omembo plače in drugih ugodnosti, ki so jih bili deležni vojaški kaplani. Ob koncu dopisa je takratni vojaški vikar Gruscha še zapisal, da se je za razpisano mesto vojaškega kaplana drugače že oglasil takratni vrhniški kaplan Anton Jaklič.158 Ta je bil do takrat tudi že imenovan za rezervnega vojaškega kaplana. Svojo prošnjo je škofu potem posredoval tudi Jaklič sam in ga v pismu z dne 20. aprila 1887 prosil, naj mu dovoli vstop v vojaško duhovščino. Škofijski ordinariat je Jakličevo prošnjo podprl in ga z dopisom 28. aprila tega leta tudi uradno prezentiral za mesto vojaškega kaplana 2. razreda.159 V aktivno vojaško službo je bil potem vpoklican 1. junija 1887 in bil poslan v Trident (Trient, Trento). Pozneje je napredoval in postal vojaški superior. Na predvečer prve svetovne vojne je služboval v Gradcu.160 S prošnjo za vstop v vojaško službo se je poleti 1899 oglasil tudi takratni frančiškan in misijonar v Aleksandriji, pater Hubert Rant.161 Kot razlog za to, da bi rad postal vojaški duhovnik, je med drugim v prošnji navedel očetovo smrt in s tem spremenjene domače razmere ter ob tem poudaril, da to ni povezano 155 Dienstvorschrift für die Militär-Geistlichkeit vom Jahre 1887, Wien, 1887, str. 1–2. 156 Janez Tomše, r. 19. 6. 1816, Čatež; m. 6. 8. 1842; † 10. 12. 1893, Gradec. Udeleženec bitke pri Custozzi leta 1866 kot polkovni kurat 7. pehotnega polka. V: SN, 12. 12. 1893; S, 15. 12. 1893. 157 S, 22. 4. 1887. 158 Anton Jaklič, r. 6. 1. 1855, Dobrepolje - Videm; m. 47. 7. 1882; † 17. 12. 1917, Zasip. V: Letopis 2000, Ljubljana, 2000, str. 423. 159 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 310, ovoj 1887, Nr. 1610, 12. 4. 1887. 160 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1206, Jaklič Anton. 161 Avgust (Hubert) Rant, r. 29. 4. 1870, Koroška Bela; m. 9. 7. 1893, † 18. 11. 1931, Ljubljana. V: ASFP – Hubert Rant; S, 20. 11. 1931, str. 3. 54 Miha Šimac s kakršnimkoli nezadovoljstvom (Unzüfriedenheit) z življenjem v redovni sku- pnosti. Kot drugi razlog je omenil, da njemu kot duhovniku vojska oziroma vojaki sami pomenijo izziv. Zato bi se rad preizkusil in videl, kaj in kako zmore kot duhovnik opravljati službo med njimi.162 Dejansko se je ta pater leta 1900 iz Egipta vrnil v domovino, njegova prošnja pa je bila očitno ugodno rešena, saj je 1. oktobra tega leta postal aktivni vojaški kaplan 2. razreda.163 Podobno so se ob izpraznitvah mest vojaških duhovnikov na takšne razpise prijavljali tudi v poznejših časih. 4.4 Ekskurz: Beseda o znanju jezikov Vsi tovrstni prestopi so bili seveda povezani tudi z znanjem in z jezikov- nimi zmožnostmi vojaškega duhovnika. V cesarski vojski se je namreč pestra nacionalna sestava habsburškega imperija morda najbolj izražala prav v zasto- panosti jezikov, ki jih je vojska upoštevala. Uradni in poveljevalni jezik je bil nemški, vendar so, kakor piše Rok Stergar, v vojski pokazali zelo »benevolenten odnos do jezikov nedominantnih narodov«.164 Tako so od častnikov pričakovali, da obvladajo tudi polkovni jezik (Regimentsprache). V Novicah so o tem že 4. aprila 1863 v članku o zmanjšanju števila vojaštva med drugim zapisali, »da se bojo oficirji pri regimentih cele armade tako prestavili, da vsak oficir mora jezik tistega polka znati, pri kterem služi«.165 Kot polkovni jezik so priznavali tistega, ki ga je govorilo vsaj 20 % oziroma petina vseh vojakov v polku. Deák ob tem navaja, da so v takšnih polkih v nemščini uporabljali le okoli 80 glavnih ukazov, in omenja, kako je to potekalo v praksi: častnik je tako med drugim svoje pove- lje izrekel najprej v nemščini, potem pa ga je podrobneje razložil v polkovnem jeziku.166 To torej pomeni, da so morali častniki v enotah, ki so jih dopolnjevali v veliki večini z naborniki iz slovenskih dežel, obvladati tudi slovenski jezik. Med te enote sta od preureditve nabornih okrajev leta 1817 sodila tudi kranjski 17. in mariborski 47. pehotni polk. O slednjem so ob dvestoletnici obstoja pol- ka v Slovenskem narodu 19. julija 1882 med drugim zapisali: »Slovenskih mater sinove izbirajo za ta slavni pešpolk, slovenščina velja kot priznani jezik polka, ka- terega se ima naučiti vsak častnik.«167 To svoje znanje so morali formalno doka- zati na posebnem izpitu po prvih treh letih po vstopu v polk. Če jim je na izpitu spodletelo, so dobili še dodatni dveletni rok, če pa kljub temu niso bili dovolj uspešni, niso mogli upati na nadaljnje napredovanje, dokler se niso naučili jezi- ka. Istvan Deák je v svoji razpravi med drugim objavil tudi statistične podatke 162 ÖSTA/KA, AFV, karton 276, Rant Hubert, 7. 6. 1899 [Priloga, dokument, št. 1]. 163 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 2674, Rant Hubert. 164 R. Stergar, Vojski prijazen in zaželen garnizon, str. 48. 165 N, 4. 4. 1863, str. 112. 166 I. Deák, Beyond Nationalism, str. 100. 167 SN, 19. 7. 1882. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 55 o obravnavanih častnikih in o njihovem znanju jezikov. Tako nam podatki za leto 1870 povedo, da so ti častniki poleg nemščine največkrat obvladali še ita- lijanščino (32,76 %), češki jezik (30,18 %), madžarski jezik (19,77 %) in poljski jezik (17,62 %). Med častniki, ki so navedli tudi znanje slovenščine, jih je bilo 5 ali 11 %.168 Tako so v narodnostno in jezikovno mešani vojski nekako skušali obvladati jezikovne ovire, ki jih resda ni bilo malo. Za premagovanje težav oziroma za tolmače so bili zelo uporabni tudi vo- jaški duhovniki, saj se je od njih poleg nemščine zahtevalo znanje vsaj še enega jezika monarhije. O tem, kako so vojaške oblasti uporabljale duhovnike, je zani- mivo poročal vojaški kaplan Janez Tomše. Leta 1854 je kot polkovni kaplan de- loval pri 16. pehotnem polku, ki so ga v veliki meri sestavljali vojaki italijanske narodnosti. Polk je bil tega leta na Dunaju in kot novince so mu dodelili okoli tristo fantov s Kranjske in Koroške, ki so znali le slovensko. Da jim v nemškem okolju in med samimi italijanskimi vojaki ni bilo lahko, si ni težko predstavlja- ti. To stisko je opazil tudi takratni polkovnik Ernest Valmagini in se obrnil na polkovnega kaplana ter ga prosil, da je bil za posrednika med njimi in častni- ki.169 Tomše je to dogajanje še podrobneje opisal čez deset let v enem od svojih dopisov, ki so jih objavili v Novicah. K temu je dopisal, da so ga častniki potem uporabili za tolmača tudi pri vojaških vajah: »Več dni sem tedaj na dvorišču pri vajah bil, in kar je častnik po nemški rekel, to sem mladim vojakom poslovenil, dokler se niso do dobrega naučili. To je šlo ›na levo‹, ›na pravo‹ in tako dalje, da je bilo kaj. – Tukaj sem se očitno prepričal, da tudi naš od toliko prenapetih Nemcev in nemškutarjev zaničevani slovenski jezik ni nepotreben, in hvalil sem previdnost Božjo, da mi je dala slovensko mater, ker ravno s tem milim maternim glasom sem od svojih rojakov odvrnil marsiktero neprijetnost, veliko žalostnih potolažil in mnogim veliko hasnil.«170 Še eno izkušnjo, povezano z znanjem jezika, je dobil Tomše v dunajski vojaški bolnišnici št 2. Tamkajšnji vojaški duhovnik je bil njegov prijatelj in ga je ob neki priložnosti prosil, naj se zavzame za bolnika, ki ni razumel nobenega jezika. »Radoveden viditi to čudno prikazen, brž grem in kmali najdem čudnega bolnika, od kterega sem mislil, Bog vé, kakošen neznan jezik slišati! – Stopivši k njegovi postelji ga vprašam: ›Deutsch?‹ ›Italiano?‹ ›Madžar ember?‹ ›Hrvat?‹ ›Čeh?‹ ›Polak?‹ ›Rumun?‹ itd. Na vse te vprašanja mi z glavo odkima, in posle- dnjič, že vès nevoljen, se proč obrne in z omolklim glasom zagodrnja: ›Eh! Slove- nec sem; dajte mi mir; saj vidim, da me nobeden ne zastopi.‹« Tomše ga je seveda potem z veseljem nagovoril v materinem jeziku in bolnik je bil zato nemalo presenečen. Ob koncu teh opisov je vojaški kaplan z gorečnostjo zavednega 168 I. Deák, Beyond Nationalism, str. 99–100. 169 N, 14. 10. 1854, str. 327. 170 N, 20. 7. 1864, str. 236. 56 Miha Šimac Slovenca nekako hudomušno zapisal nekaj besed o tem, da je – kljub mnenju nekaterih – torej slovenski jezik še kako uporaben in se ga je vredno naučiti. Ob tem je dodal, da se je tudi sam moral naučiti še drugih jezikov.171 Prav podatek, da se je moral naučiti »veliko druzih jezikov«, kar sam za- stavlja vprašanje, katere jezike je Tomše govoril in katere jezike so tudi drugače najpogosteje znali duhovniki iz slovenskih dežel. Če ob tem pomislimo na ta- kratno izobraževanje, so bili duhovniki slovanskega izvora glede na zahteva- no znanje jezikov za vojaškega duhovnika nekoliko v prednosti v primerjavi z duhovniki nemške narodnosti, saj so že v osnovi znali dva jezika. Podrobnejše odgovore na zastavljena vprašanja je sicer mogoče dobiti iz vojaških dokumen- tov. V dunajskem Vojnem arhivu mi je uspelo pregledati le 29 personalnih map duhovnikov iz slovenskih dežel, ki so v cesarski armadi službovali v drugi polo- vici 19. stoletja. Za nekatere od njih je bilo ob tem mogoče pridobiti tudi po več dokumentov za različna leta. Število pregledanih dokumentov je seveda pre- majhno za poglobljeno analizo, kljub temu pa nam daje vsaj ilustrativno sliko. V pregledanih starejših zapisih so v rubriki o znanju jezikov največkrat na- šteti ti jeziki: Deutsch, Italienisch, Slawisch. V mlajših dokumentih pa je opaziti spreminjanje teh oznak. Lep zgled za to so podatki o jezikovnih zmožnostih že omenjenega vojaškega duhovnika Janeza Tomšeta. V dokumentu iz leta 1853 so v rubriko o znanju jezikov zanj zapisali, da zna latinsko, nemško, slavonsko, slovensko, hrvaško, ilirsko in deloma tudi italijansko (latein, deutsch, slawoni- sch, windisch, kroatisch, illirisch, und ziemlich italienisch).172 Leta 1857 pa so v dokumentu zanj zapisali, da je znal latinsko, italijansko, nemško, slovensko, ilir- sko in windisch.173 Podobno je tudi pri podatkih o jezikovnem znanju vojaškega kaplana Nikolaja Žica (Zitz). Zanj so leta 1874 tako navedli, da poleg nemščine popolnoma obvlada »vse južnoslovanske jezike (alle südslawischen Sprachen)«, znal pa je tudi italijansko, latinsko, francosko in nordslawischen Dialekten.174 Morda prav zapisi za Žica še dodatno zastavljajo vprašanje o uporabi nekaterih oznak za posamezne jezike. Omenimo le, da se izraz slovensko ne najde tako pogosto, kakor bi pričakovali. Veliko večkrat se v rubriki pri posameznih voja- ških duhovnikih naleti le na oznako, da je znal slovanski jezik, oziroma kakor so zapisali: slawisch. Občasno se lahko prebere tudi zanimiva opomba, češ da je duhovnik govoril krainerisch. O vojaškem duhovniku Francu Košarju175 so, denimo, tako zapisali leta 1856.176 171 Prav tam. 172 ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1853, Tomše Johann. 173 ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1857, Tomše Johann. 174 ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1874, Zitz Nikolaj. 175 Franc Košar, r. 5. 10. 1821, Preska na Kranjskem; m. 21. 9. 1846; † 4. 4. 1903, Gorica. Prim. S, 8. 4. 1903; Necrologium ab anno 1823, Goritiae, 1914, str. 29. 176 Prim. ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1856, Koschar Franz. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 57 Pri tem se postavlja vprašanje, kaj vse je bilo mišljeno z izrazom slawisch. Ker so obravnavani duhovniki izhajali iz slovenskih dežel, bi upravičeno priča- kovali, da je s tem največkrat mišljeno znanje slovenskega jezika, vendar tega ni mogoče z vso zanesljivostjo potrditi. S to oznako so namreč lahko označili tudi znanje hrvaščine oziroma srbrohrvaškega jezika. Sklepati je torej mogoče, da je takrat zapis slawische Sprache še pomenil nekakšno krovno oznako, ki je pravi- loma veljala za slovenski in hrvaški oziroma srbohrvaški jezik. Po svoje to po- trjujejo tudi zapisi pri že omenjenem kaplanu Žicu. Pri njem so tako leta 1874 v dokumente zapisali, da je znal vse južnoslovanske jezike, za silo pa je bil vešč tudi severnoslovanskega dialekta.177 Šele poznejši dokumenti razkrijejo, da so z južnoslovanskimi jeziki pri njem mislili na znanje slovenskega jezika in srbohr- vaščine, s severnoslovanskim dialektom pa je bil označen češki jezik.178 Očitno so bili nekateri uradniki že takrat bolje seznanjeni z jezikovnimi razlikami in so to tudi upoštevali pri zapisovanju v personalne mape. Za vojaškega duhov- nika Karla Hutha so poleg nemščine in italijanščine navedli še, da popolnoma obvlada tudi slovenski in hrvaški jezik,179 za vojaškega kaplana Franca Ivaneti- ča180 pa so zapisali, da poleg nemščine in latinščine zna še slovenščino in nekaj malega južnoslovanski jezik (etwas südslawische).181 Da vsi ti različni zapisi ne bi povzročali preveč zmede pri statistični obdelavi podatkov, sem se odločil za uporabo krovne oznake – slovanski jezik. Tabela 4: Jezikovno znanje vojaških duhovnikov v drugi polovici 19. stoletja Znanje jezikov V procentih (N = 29) Nemščina 100 % Slovanski jezik 96,551 % Italijanščina 82,758 % Latinščina 58,620 % Francoščina 31,034 % Madžarščina 10,344 % (Vir: ÖSTA/KA, Personalne mape (CL) vojaških duhovnikov za obdobje 1841–1890.) V tabeli so upoštevani vsi jeziki, torej tudi tisti, pri katerih ponekod že najdemo pripisane ocene, kakor je na primer etwas. Kljub temu se ti na splošno dobljeni podatki v primerjavi z navedenim znanjem jezikov pri obravnavanih aktivnih častnikih za leto 1870 ne razlikujejo preveč.182 Tako so tudi pri teh vo- 177 Prim. ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1874, Zitz Nikolaj. 178 Prim. ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1885, Zitz Nikolaj. 179 Prim. ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1880, Huth Karl Ludwig. 180 Franc Ivanetič, roj. 2. 12. 1849, Tržič; m. 20. 7. 1875; †10. (15?). 11. 1919, Zagorje ob Savi. Glej: S, 10. 12. 1919, str. 4; V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič, 1936, str. 340. 181 Prim. ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1879, Ivanetič Franz. 182 I. Deák, Beyond Nationalism, str. 100. 58 Miha Šimac jaških duhovnikih najpogosteje navajali znanje nemškega in italijanskega jezi- ka. Glede na to, da so duhovniki izhajali iz slovenskih dežel, ne preseneča ugo- tovitev, da je slovanski jezik pred znanjem italijanščine na drugem mestu, takoj za nemščino. Med obravnavanimi sem odkril le enega duhovnika, pri katerem ni navedeno, da bi znal slovanski ali slovenski jezik. Zanimiva je tudi ugotovi- tev, da v dokumentih niso povsod navajali znanja latinščine, uradnega jezika Cerkve, ki so jo potemtakem duhovniki morali znati. Kot posledica tega dejstva bi torej latinščina morala biti navedena tako rekoč pri vseh obravnavanih du- hovnikih, toda ni bilo tako; lahko bi sklepali, da so vojaški uradniki polagoma opuščali zapisovanje latinščine v rubriko o znanju jezikov. Za večino pregledanih vojaških duhovnikov je sicer mogoče reči, da so praviloma znali po tri (9 duhovnikov) oziroma štiri jezike (12 duhovnikov). Seveda so jih nekateri duhovniki znali še več. Med temi je bil tudi vojaški du- hovnik Henrik Kranjec,183 doma iz Gederovcev, torej iz takratne Ogrske. Zanj so vojaške oblasti leta 1880 zapisale, da popolnoma (vollkommen) obvlada pet jezikov: nemško, hrvaško, madžarsko, slovensko in italijansko. Poleg tega so zapisali, da nekaj malega zna tudi še francosko in angleško.184 Tukaj je tudi edin- krat naveden angleški jezik. 4.5 Ob začetku 20. stoletja Nove večje spremembe pri vojaški duhovščini so se zgodile ob izteku 19. in v začetku 20. stoletja. Dne 6. junija leta 1890 je bil imenovan Grushev naslednik, novi apostolski vojaški vikar dr. Koloman Belopotoczky,185 ki je prejel škofovsko posvečenje 5. oktobra 1890. Tega dne je tudi objavil svoje prvo pastirsko pismo vojaški duhovščini.186 O njegovem imenovanju je poročal tudi Slovenec in po- sebej izpostavil, da novi apostolski vojaški vikar »govori vse avstrijske jezike in francoščino, izvzemši romunščino«.187 Če je to res držalo, je bil zagotovo dobra in premišljena izbira, saj je znanje jezikov, posebno v narodnostno in jezikovno mešani vojski, igralo precej pomembno vlogo. Cesarju so takrat morali priseči tudi škofje188 in tako ne preseneča podatek, da je ob prevzemu svoje službe prisegel tudi vojaški škof. Prisego o zvestobi in 183 Henrik Kranjec, r. 16. 7. 1850, Gederovci; m. 30. 7. 1873; † 28. 3. 1935, Gradec. V: Personalstand Seckau 1933, Graz, 1933, str. 121; Nekrologium des Säkular- und Regularklerus der Diözese Seckau vom 1. Jänner 1890 bis 31. Dezember 1946. Graz, 1947, str. 48. 184 Prim. ÖSTA/KA, Conduite-Liste, CL 1880, Kranjec Heinrich. 185 Dr. Coloman Belopotoczky, r. 6. 2. 1845, Ružomberok na današnjem Slovaškem; † 15. 12. 1914, Oradea v današnji Romuniji. Glej: http://www.zupa-nevesinje.com/index.php?mod=vijest&vijest=433 (pridobljeno 10. 1. 2013). 186 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 112–113. 187 S, 11. 6. 1890. – Vojaškega dokumenta, ki bi to potrjeval, mi na Dunaju doslej ni uspelo najti. 188 Škofje so takrat pri prisegi uporabljali še nekoliko spremenjen jožefinski obrazec prisege, ki so ga leta 1855 zapisali tudi v konkordat. Ob predložitvi konfesionalnih zakonov leta 1874 je bil predviden tudi nov obrazec, vendar cesar ni dopustil, da bi se obrazec spremenil. Tako so še dalje uporabljali staro formulacijo. Glej: M. Ambrožič, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 59 obljubo o tem, da bodo pri svojem delu imeli pred očmi tudi blagor cesarja in države, so izrekli tudi duhovniki ob vstopu v vojaško službo.189 Ponavadi se je to dogajalo pri teritorialnem vojaškem poveljstvu, pred vojaškim superiorjem in ob navzočnosti še enega vojaškega duhovnika.190 Dne 18. decembra 1891 je vojaški vikar dr. Belopotoczky prejel še breve pa- peža Leona XIII. s potrebnimi pooblastili. Od pooblastil škofov so se ta pooblastila razlikovala le toliko, kolikor so bila specifično vezana na posebne razmere v vo- jaškem vikariatu. S tem so bila razrešena nekatera dolgotrajna vprašanja in tudi težave, povezane z vprašanjem pripadnosti oseb in ustanov jurisdikciji vojaške duhovščine. Pozneje je tudi cesar prejel še posebno pravico do tega, da sam po svoji presoji uravnava, katere vojaške enote, ustanove ali osebe sodijo pod militio vaga in s tem v pristojnost vojaške duhovščine. Dr. Belopotoczky je za napredovanja vojaških duhovnikov med vojaške župnike uvedel tudi posebne izpite. Na takšen izpit so se lahko prijavili vsi tisti, ki so bili v personalnih mapah ocenjeni kot primerni za napredovanje in so v vojski že delovali vsaj deset let. Pri izpitu se je preverjalo znanje: fundamentalne teologije in dogmatike, moralne teologije, pastoralne teologije, cerkvenega za- konskega prava, posebej glede na državno ureditev in predpise o zakonski zvezi v cesarskih oboroženih silah; treba je bilo poznati temeljno organizacijo vojaške duhovščine, službene predpise vojaške duhovščine, predpise o vodenju vojaških matičnih knjig, predpise o vodenju in izpolnjevanju personalnih map za voja- ško duhovščino, službeni red cesarske armade, posebej tisti del, ki je veljal za opravila vojaške duhovščine, in pravila o poslovodstvu cesarskih oboroženih sil v tistih točkah, ki so zadevale uradno poslovodstvo vojaške duhovščine. Če so duhovniki že v svoji škofiji z dobrim uspehom opravili župnijski izpit, so bili oproščeni spraševanja iz teoloških tem. Seveda pa so morali priložiti ustrezno potrdilo oziroma dokazilo. Izpit so kandidati opravljali ustno pred izpitno ko- misijo. To so sestavljali vojaški apostolski vikar, konzistorialni direktor in prvi konzistorialni tajnik. Po koncu spraševanja je komisija o tem, ali je kandidat opravil izpit ali ne, podala oceno ustrezno (entsprechend) ali neustrezno (nicht entsprechend). Ob tem je kandidatu, ki ni napravil izpita, morala sporočiti, ali bo treba izpit ponavljati v celoti ali le deloma, in seveda, kateri del bo kandi- dat lahko znova vprašan. Če je kandidat izpit opravil, mu je apostolski vojaški vikariat izdal ustrezno spričevalo o opravljenem izpitu, to pa je bilo vpisano tudi v njegovo personalno mapo in je bilo ključnega pomena za njegovo napre- Pogačar: njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev, v: AES 25, Ljubljana, 2003, str. 106. 189 Besedilo priseg je dodano prilogam [Priloga, dokument št. 2]. 190 Prim. E. Bielik, Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, Apostolisches Feldvikariat, Wien, 1905, str. 121. Duhovniki iz slovenskih dežel, ki so vstopali v vojaško službo, so praviloma morali to prisego prebrati na sedežu graškega vojaškega poveljstva, kjer je svoj sedež imel tudi vojaški župnik. Če pa so kandidati vstopili v duhovščino vojne mornarice, so to storili pri mornariškem župniku v Pulju. 60 Miha Šimac dovanje. O rezultatih izpitov je apostolski vojaški vikariat moral poročati tudi vojnemu ministrstvu.191 Vojaški škof dr. Belopotoczky je sam aktivno opravljal inšpekcijske obhode in nadzoroval delovanje vojaške duhovščine. Bil je tudi prvi katoliški škof, ki je po nekaj stoletjih obiskal Sandžak – prej je sodil pod turško oblast, po zasedbi BiH pa so bile tam avstro-ogrske vojaške enote.192 V sklopu svojih inšpekcijskih obhodov je večkrat prišel tudi v garnizije v slovenskih deželah. O teh obiskih je takrat poročalo tudi slovensko časopisje. Tako je 27. aprila 1896 časopis Slo- venec med drugim pisal, da je tega dne v Maribor prispel vojaški škof, ki bo nadzoroval tamkajšnjo c. in kr. pehotno kadetsko šolo. Ob tem so zapisali še, da bo nastanjen pri lavantinskem knezoškofu.193 Apostolski vojaški vikar je bil zelo odločen in zavzet pri svojem delu ter se ni pomišljal izpostaviti za svoje vojaške duhovnike. To se je še posebej pokazalo v letu 1894: s svojim nastopom je nasprotoval vojnemu ministru, ko je ta pro- ti mnenju vojaškega vikarja premestil vojaškega duhovnika; povzročil je pravi vihar.194 O tem je poročalo tudi slovensko časopisje in menilo, da bo škof zato moral odstopiti s položaja vojaškega vikarja.195 Omenjena zadeva in odločnost vojaškemu vikarju nista škodovali, prav nasprotno. V prestolonasledniku Fran- cu Ferdinandu je dr. Belopotoczky imel pomembnega zaveznika. Z njegovo po- močjo mu je tako uspelo in znova je vpeljal verski pouk v vojaške šole. Zato je po vojaških izobraževalnih ustanovah na prelomu stoletja nastavil 28 vojaških duhovnikov profesorjev. Bili so v celoti podrejeni vojaškemu vikariatu in so bili pri vseh pravicah izenačeni s preostalimi vojaškimi duhovniki. Dosegel je tudi, da so v vojski natančno upoštevali določila službenega pravilnika glede izpol- njevanja cerkvenih zapovedi v posvečenem času. Poleg tega si je ta vojaški škof prizadeval, da bi verski pouk približal tudi poveljnikom in da bi med civilnim ljudstvom vzbudil zanimanje za duhovne potrebe vojakov.196 S predlogom za sanitetno strežbo usmiljenk v garnizijskih bolnišnicah mu je uspelo tudi pri cesarju in dosegel je, da so leta 1898 usmiljenke prevzele skrb za hudo bolne v garnizijski bolnišnici št. 1 na Dunaju. Pozneje so podobno skrb zaupali usmi- ljenkam tudi v nekaterih drugih garnizijah.197 Vojaški službeni list je – po poročanju časopisja – 28. septembra 1904 raz- glasil, da se odtlej dotedanji vojaški župniki imenujejo vojaški superiorji, vojaški kurati in kaplani pa so dobili skupno ime vojaški kurati. Obenem so bile dolo- 191 Prim. E. Bielik, Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, str. 314–315. 192 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 68. 193 S, 27. 4. 1896. 194 Prim. W. Wagner, Die Militärseelsorge, str. 536–537. 195 Prim. SN, 15. 2. 1894. 196 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 68. 197 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 114. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 61 čene tudi nekatere spremembe pri obleki vojaških duhovnikov. Tako so med drugim dobili zlate rokavne našitke, ki so bili precej podobni našitkom morna- riških častnikov, vojaški superiorji pa so odtlej nosili rdečevijoličaste kolarje.198 Zaradi vseh teh novosti stare uredbe niso več ustrezale in zato so v letu 1904 izdali nove Službene predpise za vojaško duhovščino (Dienstvorschrift für die Militär-Geistlichkeit). Tudi po tej preureditvi so za kandidate, ki so želeli vsto- piti v aktivno vojaško duhovščino, še veljale stare določbe.199 Na novo so med drugim predpisali tudi določila, povezana z duhovniki profesorji na vojaških šolah, naloge vojaških duhovnikov, pristojnosti in že omenjene spremembe o novi uniformi. Novi predpisi so poleg vseh novosti pomenili velik napredek predvsem za nekatoliške vojaške duhovnike, saj so jih takrat skorajda izenačili s katoliškimi vojaškimi duhovniki.200 Nekatoliški vojaški kurati so bili v cerkvenih zadevah podrejeni svojim (cerkvenim) predpostavljenim, v vojaških službenih zadevah pa vojaškim (korpusnim) poveljnikom.201 Prav leta 1904 so se oblasti še zadnjič odločile za preureditev sedežev protestantskih vojaških kuratov. Po novem je bil tako nastavljen po en vojaški protestantski kurat za vsako od obeh veroizpo- vedi na Dunaju (za Dunaj, Gradec, Innsbruck), v Budimpešti (za Budimpešto, Kaschau oz. Košice, Temesvar oz. Timisoaro v Romuniji) in v Hermannstadtu (danes Sibiu v Romuniji) za duhovno oskrbo garnizije. Prav tako so bili nasta- vljeni še po en vojaški kurat augsburške veroizpovedi v Krakovu (za Krakov, Prago, Josefstadt, Premyszl in za Lvov) in po en kurat helvetske veroizpovedi v Zagrebu (za Zagreb, Zadar in za Sarajevo). Za vernike augsburške veroizpovedi je, denimo, v Zagreb prišel vojaški kurat te veroizpovedi, in to praviloma iz Budimpešte.202 Evangeličanske vojake v slovenskih deželah je tako praviloma oskrboval protestantski vojaški kurat s sedežem na Dunaju. Leta 1905 je vojaški apostolski vikariat v samozaložbi izdal poseben Pri- ročnik za katoliške vojaške duhovnike (Handbuch für die k. u. k. katholische Mi- litärgeistlichkeit), ki ga je sestavil takratni konzistorialni direktor dr. Emmerich Bjelik. Iz njega je med drugim razbrati, da je bila takrat vojaška duhovščina sestavljena takole: • katoliški vojaški duhovniki: 1 apostolski vojaški vikar, 1 konzistori- alni direktor, 2 konzistorialna tajnika, 15 vojaških superiorjev, 2 aka- demijska župnika (Akademiepfarrern), 27 duhovnikov profesorjev, 73 vojaških kuratov; 198 Gorica, 15. 10. 1904. 199 Dienstvorschrift für die Militärgeistlichekit vom Jahre 1904, Wien, 1904, str. 1–2. 200 W. Wagner, Die Militärseelsorge, str. 537–538. 201 S, 26. 5. 1904. 202 C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 60–61. 62 Miha Šimac • grškokatoliški vojaški duhovniki: 2 višja vojaška duhovnika (Felderz- priestern), 11 vojaških kuratov; • pravoslavni vojaški duhovniki: 2 višja vojaška duhovnika (Felderzprie- stern), 2 duhovnika profesorja, 8 vojaških kuratov, a pri tem je treba po- vedati, da je bilo od teh dvanajstih oseb šest pripadnikov romunske in pet srbske Cerkve, eden pa je bil iz nadškofije Czernowitz; • evangeličanski vojaški duhovniki: 1 evangeličanski vojaški senior au- gsburške veroizpovedi, 1 vojaški senior reformirane Cerkve, po en du- hovnik profesor augsburške in helvetske veroizpovedi, 4 protestantski kurati augsburške veroizpovedi in 3 protestantski kurati reformirane Cerkve. Skupaj je bilo torej 157 vojaških duhovnikov, mednje pa niso všteti tisti, ki so delovali na zasedenem ozemlju Bosne in Hercegovine. Tam so takrat službo- vali: 1 katoliški vojaški superior, 12 katoliških vojaških kuratov in 1 protestantski kurat reformirane Cerkve. Iz opombe v priročniku za vojaško duhovščino izvemo še, da so poleg teh štirinajstih oseb pri bosansko-hercegovskih vojaških enotah delovali še en pravoslavni vojaški kurat in dva vojaška imama.203 Ob tem je treba upoštevati še mornariškega vojaškega župnika in njemu podrejene duhovnike. V tem času so med vojaško duhovščino prevladovali predvsem svetni duhovniki. Kakor piše Claudia Ham, so še leta 1782 med 151 vojaškimi kaplani našteli kar 107 redovnikov, na začetku 20. stoletja pa se je to temeljito spremenilo. V letu 1901 je bilo tako pri vojaški duhovščini 134 katoliških duhovnikov, od tega so bili le štirje redovniki.204 Leta 1904 so spet nekoliko preuredili tudi pristojnost vojaške duhovščine. Takrat so v mirnem času pod jurisdikcijo vojaških duhovnikov med drugim sodile aktivne vojaške osebe (vključno s tistimi, ki so bile na trajnem ali zača- snem čakanju, pa tudi s tistimi na začasnem dopustu), enako njihove soproge in otroci, začasno aktivirane osebe (npr. v času orožnih vaj), gojenci vojaških šol, sanitetni zavodi in vojaške zapori, vojaške sirote, v vojni pa tudi vsi pripa- dniki avstrijskega in ogrskega domobranstva, vojni obvezniki, vojni ujetniki in talci.205 Do takrat so sem uvrščali tudi žandarmerijo, a so jo, kakor je poročal Slovenec, ob koncu tega leta podredili jurisdikciji krajevne duhovščine.206 Podobne spremembe so se vrstile tudi v naslednjih letih. V letu 1906 so tako izdali temeljne (organske) določbe o duhovni oskrbi domobranskih enot, ki so v mirnem času še vedno sodile pod pristojnost civilne duhovščine. Izjema so bili le aktivni častniki generalštaba, ki so prihajali iz skupne vojske in služ- 203 E. Bielik, Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, str. 297. 204 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 53. 205 E. Bielik, Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, str. 178–179. 206 Prim. S, 14.10. 1904. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 63 bovali pri domobranskih enotah. Ti častniki so tako še vedno sodili pod juri- sdikcijo vojaške duhovščine. Med drugim so v teh določbah tudi zapisali, da so duhovniki, ki so vpisani k domobranstvu, vodeni kot rezervisti in v neaktivnem razmerju, v vojni pa so lahko vpoklicani v aktivno vojaško službo s činom vo- jaškega kurata 2. razreda. Njihovo napredovanje je bilo mogoče le med vojno.207 Leta 1908 so modificirali tudi uniformo vojaških duhovnikov in jo prilago- dili, da bi bila primernejša za bojišče. Poleg talarja so duhovniki od takrat nosili sive jahalne hlače s škornji oziroma usnjenimi gamašami, oficirsko vojaško kapo, namesto črnega dokolenskega suknjiča pa se je uveljavil sivi suknjič, kakršnega so uporabljali v nemški vojski.208 Pozneje so se z uredbami dotaknili tudi uniform duhovnikov pri vojni mornarici. V letu 1907 so jim tako predpisali pokrivala, ka- kršna so bila določena za mornariške častnike. Od leta 1910 dalje je bila tudi mor- nariškim duhovnikom dovoljena uporaba mornariške bele uniforme. Rokavne označbe činov so bile tako rekoč enake tistim, ki so že veljale za kopensko vojsko. Mornariški kurat je na rokavih imel torej po tri 9 mm široke proge, mornariški župnik in mornariški višji kurat sta imela po eno 33 mm široko progo, kakor je veljalo za oznako štabnih častnikov, in eno 9 mm široko progo, čin mornariškega superiorja pa so razodevale ena 33 mm široka in dve 9 mm široki progi. Kdor se je takrat znašel v VI. rangu, je na rokavu imel eno 33 mm široko in tri 9 mm široke proge, tisti v V. rangu pa je na rokavu nosil 6 cm široko progo, kakor je bilo predpisano za generale, in še eno 9 mm široko progo. V ta rang je takrat sodil le apostolski vojaški vikar.209 Redovnikom, ki so službovali kot vojaški duhovniki, je bilo dovoljeno še dalje nositi njihovo lastno redovno obleko. Ostala pa je tudi zanje predpisana častniška kapa, a to je lahko povzročalo neprijetnosti, saj se ni prav posebno ujemala z redovnim habitom.210 V naslednjih letih so se deloma spremenila pravila in sama ureditev vojaške duhovščine ob mobilizaciji. O teh spremembah je poročal tudi časopis Slovenec in 18. marca 1909 tako zapisal: »V smislu predlogov apostolskega vojaškega vika- rijata se je uredilo razdelitev vojaške duhovščine za slučaj vojne takole: lnfanterij- ski polki in polki tirolskih cesarskih lovcev, pri katerih je nad polovico moštva iste vere, dobe po enega vojaškega duhovnika te veroizpovedi. Divizijska poveljstva dobe katoliškega divizijskega župnika za vodstvo katoliškega dušnega pastirstva. Ako je pri diviziji mnogo spoznavavcev drugih ver, pridele divizijskemu štabnemu stanu vojaške duhovnike dotične vere. Podobno je pri gorskih formacijah. Divi- zijske župnike vzamejo iz aktivne službe, ostale vojaške duhovnike – tudi izmed 207 LŠL 1906, VII, str. 94–96. 208 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 69–70; S. Vrišer, Uniforme vojaških duhovnikov, v: Vojnozgodovinski zbornik, 2001, 6, str. 51. 209 P. Steiner, Militärseelsorge, str. 47−48. 210 V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 12. 64 Miha Šimac neaktivnih. Razvrstitev vojaških duhovnikov pri drugih višjih poveljstvih, vojnih zborih in zavodih je neizpremenjena. Višjo potrebščino pokrijejo tudi z duhovniki nadomestne rezerve, ki bodo v slučaju mobilizacije imenovani vojaškimi kurati za dobo vojne. Plačo dobijo isto kakor vojaški kurati iz rezerve.«211 V miru so v začetku 20. stoletja vojaški duhovniki za bogoslužje uporablja- li 13 vojaških cerkva, ki so bile po večini v večjih garnizijskih mestih monarhije (npr. na Dunaju, v Trnavi, v Dunajskem Novem mestu, v Budimpešti), in 84 vojaških kapel, katere so med drugim uporabljali v vojaških ustanovah in gar- nizijskih bolnišnicah.212 Poleg tega so imeli deponiranih še 222 vojaških kapel in posebej še 75 garnitur. Vse te uskladiščene vojaške kapele so ob mobilizaciji razdelili med vpoklicane vojaške duhovnike in vsak je kapelo potem tudi vzel s seboj na bojišče oziroma tja, kamor so ga poslali. Kapela katoliškega vojaškega duhovnika je, kakor piše Claudia Ham, imela več kakor 65 posameznih delov.213 Med opremo so tako med drugim sodili liturgične posode, ciborij, monštranca, liturgična oblačila, vellum, mašne knjige, katekizem, matične knjige, niso pa manjkali niti službeni predpisi o vodenju matičnih knjig, pa tudi ne predpisi za vojaško duhovščino. Kapelam, ki so bile namenjene vojaškim kuratom za uporabo v stabilnih rezervnih vojaških bolnišnicah, so dodali še nekaj stvari, med drugim še po dva roketa oziroma koroka,214 biret, črno štolo, dvojno štolo (na eni strani je bila črne, na drugi modre barve), še en rimski obrednik, pa tudi aspergil (kropilček) s posodico.215 Časopis Slovenec je 4. novembra 1909 (3) pisal, da naj bi vojaška uprava določila še, »da dobe vojaški duhovniki pri gorskih četah konje«.216 Te naj bi sicer vpeljali tudi za vojaške duhovnike pri pehoti. 4.6 Nova valuta, nove ureditve (plače, štolnine in pokojnine) Kar samo se postavlja vprašanje, kako je bilo v začetku 20. stoletja poskr- bljeno za plače vojaških duhovnikov. Prav ob prelomu stoletja je bilo namreč uveljavljeno novo plačilno sredstvo – krona,217 to pa je pustilo svoj pečat pri 211 S, 18. 3. 1909. 212 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 258; 280. 213 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 55. 214 Roket, korok oziroma koretelj je kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov, ki ga je treba obleči čez talar. 215 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 259–261. 216 S, 4. 11. 1909, str. 3. 217 V habsburški monarhiji so se več let trudili, da bi na področju financ uvedli nekatere reforme. Med te je sodila tudi reforma valute. V času, ko je parlamentarni sistem zaradi obstrukcij deloval le občasno, so vlade vse bolj uporabljale 14. člen ustave. Tako so z izdajo cesarskih odredb urejale področja, za katera je bil drugače odgovoren parlament. Po tej poti je bila 21. septembra 1899 uzakonjena tudi nova zlata valuta, katere računska enota je bila krona. Sama krona se je delila na 100 hellerjev oziroma vinarjev. Za novo valuto so se resda odločili že leta 1892 in v letu pozneje je v obtok prišel tudi prvi kronski drobiž, vendar je bila krona takrat le plačilno sredstvo in ne državna valuta. Z letom 1900 se je to temeljito spremenilo. Takrat je veljalo razmerje, da je ena krona vredna pol starega goldinarja (torej razmerje: 2 kroni za 1 goldinar). Čeprav so bili vsi računi takrat že v kronah, so ljudje še precej časa računali po starem, torej v goldinarjih in krajcarjih. Podrobneje o tem: A. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 65 ureditvi plačnega sistema v državi in s tem tudi pri vojaški duhovščini. S to reformo so se plače spreminjale in uravnavale po novi valuti. Temu se niso izo- gnili niti v vojski. Plača je bila resda še dalje urejena po ustreznih razredih. Uči- teljski tovariš je tako dne 10. marca 1900 o tej regulaciji častniških plač poročal: »Dne 24. m. m. je bila izdana okrožnica, po kateri se izboljšajo častniške plače. Iz te okrožnice povzamemo nekaj podatkov o bodočih plačah častniških. Dobivali bodo: feldmaršal 24.000 K, feldcajgmajster (general konjice) 16.000 K, feldmar- šallajtnant 14.016 K, generalni major 11.400 K, polkovnik 7200 K, podpolkovnik 6000 in 5400 K, major 4008 K, stotnik (ritmojster) prvega razreda 3000 K, druge- ga razreda 2400 K, poročnik 1680 K, vojaški župnik 4008 K, vojaški kaplan prve- ga razreda 3000 K, drugega razreda 2400 K. Okrožnica je veljavna s 1. prosincem 1900.«218 Tu pa niso upoštevani še različni dodatki (npr. dodatki na službena leta, osebni dodatki itd.), do katerih so bili upravičeni tudi vojaški duhovniki.219 Zanimivo je, da so v maju tega leta poslanci na delegacijski seji razpravljali prav o položaju mornariških duhovnikov avstrijske vojne mornarice. Časopis Slovenec je tako 9. junija 1900 povzel govor poslanca Ivana Vencajza, ki je na tej seji povedal, da na avstrijskih vojnih ladjah, kadar odhajajo na daljša potovanja, ni najti mornariških duhovnikov in tako mornarjem ni zagotovljena duhovna oskrba. Edini primer, ko je kurat bil na vojni ladji, je bilo na potovanju nadvoj- voda Franca Ferdinanda na Japonsko. Zato se je poslanec upravičeno spraševal: »Nastane vprašanje: zakaj se ne da avstroogerskemu mornarju priložnost, da bi izvrševal verske dolžnosti? – in pa, ali ne odtujuje življenje brez duhovniške pomo- či mornarje veri? – in ali ni to škodljivo pri vzgoji našega tako izvrstnega mornar- stva?« Ob tem je poslanec povprašal še o plačah mornariških vojaških kaplanov, ki so takrat sodili v IX. rang in so prejemali od 1200 do 1500 goldinarjev na leto (v časopisju so takrat pogostokrat še vedno navajali goldinarje!). Po njegovem mnenju so bili ti duhovniki namreč na slabšem od drugih vojaških duhovnikov, saj naj mornariški vojaški kaplani ne bi imeli nobenih možnosti za napredova- nje v višji razred. V svojem govoru je opozoril še na neskladja v višini plač v istem rangu. V IX. rang sta bila tako skupaj z mornariškim vojaškim duhov- nikom uvrščena tudi strojevodja in zdravnik, ki pa sta prejemala letne plače v višini od 1500 do 2000, tudi do 2200 goldinarjev. Kakor je še dodal, ta razlika najobčutneje prizadene tiste, ki imajo nižjo plačo. Prav tako je v govoru izpo- stavil njihovo poučevanje na mornariških šolah; posebej pa omenil, da neki vojaški kaplan na reški mornariški akademiji poučuje hrvaščino. Za ves trud dobi le manjši dodatek, pa čeprav opravlja delo, ki bi ga drugače moral učitelj. Ob koncu svojega govora je poslanec predlagal, naj mornariškim kaplanom zvi- Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, Celje, 2001, str. 262–271. 218 UT, 10. 3. 1900, str. 79. 219 Prim. E. Bielik, Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, str. 389–390. 66 Miha Šimac šajo plačo, in to »za štiri kaplane II. vrste po 300 gld., skupaj 1200 gld., in za štiri kaplane I. vrste po 504 gld., skupaj 2016 gld., tedaj na leto skupaj 3216 gld., in ker ti gospodje delujejo za štiri učitelje, bi imela uprava vendar še lep dobiček«.220 Predlog potem najverjetneje ni bil sprejet, saj ob novih, manjših uravnavah ča- stniških plač ni opaziti nobenih odstopanj ali posebnih razredov za mornariške vojaške duhovnike. Seveda nas pri omenjanju plač znova zanimajo plače svetne duhovščine v slovenskih deželah, pa tudi plače v drugih poklicih. Učiteljski tovariš je v za- četku leta 1903 poročal: »Dandanes ima župnik 700 K plače – in nič stranskih dohodkov – kako bi se mu prileglo, če bi bil v VIII. plačilnem razredu!«221 V letu 1905 so v razpisu za okrožnega zdravnika v Šentvidu pri Ljubljani navedli nje- govo letno plačo v višini 1200 K, ob tem pa so obljubljali še aktivitetno doklado v višini 200 kron.222 Kakor je mogoče opaziti, sta obe omenjeni plači precej nižji od tistih, ki so jih, denimo, prejemali mornariški vojaški duhovniki, oziroma na splošno od preostalih častniških plač. Vendar je treba poudariti tudi to, na kar je opozarjal poslanec Ivan Vencajz, da so bili namreč vojaški duhovniki ta- krat vendarle slabše plačani kakor pa drugi častniki v istem plačnem razredu.223 Toda takrat so tudi častniške plače v resnici že zaostajale za plačami državnih uradnikov. Istvan Deák je ob tem poudaril: treba je upoštevati tudi dejstvo, da so imeli višji državni uradniki univerzitetno izobrazbo. To je bilo pri častnikih prej redkost kakor pravilo. Kljub temu pa je tudi on ugotovil, da je država svoje uradnike plačevala bolje kakor svoje častnike.224 Častniške plače so se potem spremenile v letu 1908.225 Ob dogovorih o novih plačah pa je Slovenski narod med drugim zapisal, da sprememb prav dosti ne bodo občutili nižji častniki, zato pa se bo toliko bolj poznalo višjim častnikom in generalom, najslabše se bo seveda pisalo vojaku.226 4.6.1 Štolnine Vojaški duhovniki so imeli določeno tudi posebno štolnino oziroma cer- kvene pristojbine za različne obrede. Te pristojbine so morali poravnavati le častniki in generali; moštvo in tisti vojaški uslužbenci, ki niso bili uvrščeni v plačne razrede (niso torej sodili od XI. ranga navzgor), so bili tega oproščeni. V priročniku vojaške duhovščine med drugim piše, da je bilo v letu 1905, denimo, 220 S, 9. 6. 1900. 221 UT, 1. 1. 1903, str. 4. 222 S, 28. 1. 1905. 223 S, 9. 6. 1900. 224 Prim. I. Deák, Beyond Nationalism, str. 121–122. 225 W. Wagner, Gebühren und Versorgung, v: Die Habsburgermonarchie: 1848–1918. Bd. 5, Die bewaffnete Macht, Wien, 1987, str. 596. 226 SN, 27. 5. 1908. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 67 za stotnikov pogreb (IX. rang) treba plačati 20 kron štolnine. Prav tako je to veljalo ob smrti častnikove soproge. Za pogrebe otrok častnikov in generalov je bila določena drugačna štolnina; stotnik je tedaj plačal 8 kron. Ta štolnina je bila posebej predpisana tudi za poroke, in to takole: za osebe, ki so sodile v VIII. plačni razred ali višje, je bila štolnina 20 K, za osebe v IX. razredu 12 kron, za tiste, ki so prišli v X. in XI. razred, pa 8 kron. Štolnino so častniki in generali poravnali pri tistem vojaškem duhovniku, pod čigar jurisdikcijo so bili. Edina izjema, ki je bila mogoča, je bilo to, da je ob njegovi morebitni odsotnosti na primer umrlega častnika pokopal drug vojaški duhovnik. Tedaj je bilo predpi- sano, da se štolnina razdeli med vojaškega duhovnika, ki je pogreb opravil, in tistega, pod čigar jurisdikcijo je pokojni sodil.227 4.6.2 Pokojnine V začetku 20. stoletja je bila ob vseh novih uredbah opravljena tudi revizija vojaških pokojnin. Častniki in generali so se po letu 1900 tako še vedno lahko upokojevali po štiridesetih letih aktivnega službovanja ali ob dopolnjenem šest- desetem letu starosti in potem prejemali polno pokojnino. Pri tem velja omeni- ti, da se je vojno leto štelo dvojno, let, preživelih v vojaških šolah, pa častnikom še vedno niso priznavali za delovno dobo. Prav tako so častniki ob upokoji- tvi prejemali ad honorem višji čin, kakor pa so ga imeli med aktivno službo. Toda to je bil v resnici le naslovni (titularni) čin, ki ni vplival na samo višino pokojnine. Kakor je ugotovil Istvan Deák, so izboljšana ozaveščenost o skrbi za zdravje, boljše zdravstvene storitve in boljše bivalne razmere vplivale na to, da so častniki lahko dosegali polno pokojnino. Seveda pa ni bilo malo takšnih častnikov, ki niso izpolnjevali teh pogojev in so se predčasno upokojili ter zato prejemali ustrezno manjšo pokojnino. To je bilo mogoče tudi zaradi bolj popu- stljivih zdravstvenih komisij, ki so priznavale takšne ali drugačne zdravstvene »hibe« in s tem dajale zeleno luč za invalidsko, predčasno upokojitev.228 Vsi ti predpisi, ki so veljali za častnike in generaliteto, so veljali tudi za vojaško duho- vščino. Vendar so imeli duhovniki še dodatno ugodnost: poleg let službovanja v vojski so lahko uveljavljali tudi prejšnje delovanje v pastorali, ko torej še niso bili vojaški duhovniki. Posebne ugodnosti so bili deležni duhovniki profesorji na vojaških šolah. Njim so šolsko leto obračunali beneficirano: šteli so ga kot 16 mesecev delovne dobe. Seveda pa je zakon tudi njim dopuščal predčasno upo- kojevanje. Tudi vojaški duhovnik je lahko po odsluženih desetih letih ali pa celo prej zaprosil za predčasno trajno upokojitev. To je bilo mogoče le, če je postal nesposoben za nadaljnje službovanje. Nesposoben pa je postal, če je bil ranjen 227 E. Bielik, Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, str. 342–343. 228 I. Deák, Beyond Nationalism, str. 151–152. 68 Miha Šimac na bojišču, če je oslepel na eno ali obe očesi, če se mu je omračil um ali pa če je imel epilepsijo. Med drugim so šteli tudi zunanje vzroke, ki so – brez duhovni- kove osebne krivde – povzročili njegovo nadaljnjo nezmožnost za službovanje. O nesposobnosti je odločala vojaška superarbitrarna229 komisija. Poznali so tudi začasno upokojitev. Bila je mogoča tudi pred izpolnjenimi desetimi leti službo- vanja v vojski, a pokojnina je bila nizka in tudi za pridobitev te pokojnine so prosilci morali izpolnjevati nekatere pogoje.230 Na kratko še beseda o višini pokojnin po novi ureditvi. Najnižja letna vo- jaška pokojnina je, po zapisu v priročniku vojaške duhovščine iz leta 1905, zna- šala 600 kron. Sama letna pokojnina je drugače po desetih letih službovanja do- segala tretjino letnega dohodka, pozneje pa je postajala višja za vsako dodatno leto delovne dobe, za izpolnjenih 40 let delovne dobe, ko je častnik ali vojaški duhovnik dosegel polno pokojnino, pa je bila izenačena z višino njegove letne plače, ki jo je dobival za aktivno delo. Seveda je bila tudi ta pokojnina odvisna od plačnega razreda oziroma čina, ki ga je imel vojaški duhovnik med svojim aktivnim delovanjem.231 Tabela 5: Višina častniških pokojnin ob začetku 20. stoletja glede na čin in glede na leta aktivne vojaške službe Leta službe Rang/letna plača (v kronah) IX./ 2400 IX./ 3000 VIII./ 4008 VII./ 5400 VII./ 6000 VI./ 7200 V./ 11.400 IV./ 14.016 10 800 1000 1336 1800 2000 2400 3800 4672 15 900 1125 1503 2025 2250 2700 4275 5256 20 1200 1500 2004 2700 3000 3600 5700 7008 25 1500 1875 2505 3375 3750 4500 7125 8760 30 1800 2250 3006 4050 4500 5400 8550 10.512 40 2400 3000 4008 5400 6000 7200 11.400 14.016 (Vir: E. Bielik, Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, str. 309.) Kakor je bilo že omenjeno, so vojaški kaplani 1. in 2. razreda sodili v IX. rang in bili primerljivi s činom stotnika kopenske vojske. Po desetih letih služ- bovanja je tako kaplan 2. razreda, kakor je razvidno iz tabele, prejel letno pokoj- nino v višini 800 kron, vojaški kaplan 1. razreda pa 1000 kron. Vojaški župnik/ superior je bil po činu izenačen z majorjem kopenskih enot (VIII. rang) in je po desetih letih služenja prejemal 1336 kron pokojnine. Konzistorialni direktor je bil po činu izenačen s polkovnikom (VI. rang) in je ob upokojitvi po desetih le- tih prejemal 2400 kron pokojnine. Tudi pri pokojninah pa so v naslednjih letih 229 Superarbitracija – višji pregled (nadpregled): s tem je po končanem zdravljenju višja zdravniška komisija (superarbitraža) ugotavljala sposobnost vojakov in častnikov za aktivno vojaško službo. 230 Prim. E. Bielik, Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, str. 307–310. 231 Prav tam, str. 308. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 69 nastopile nekatere spremembe. Kakor piše Rok Stergar, so bile polne častniške pokojnine nižje od pokojnin primerljivih državnih uradnikov, a so kljub temu upokojencem zagotavljale dostojno preživetje.232 4.7 Vojaški duhovniki in odlikovanja Že nekajkrat je bilo omenjeno, da so za požrtvovalnost in vzorno delova- nje, zlasti še v vojnem času, odlikovali tudi vojaške duhovnike. Vojaški duhov- niki so bili namreč za požrtvovalno službo na bojišču lahko odlikovani s poseb- nim odlikovanjem za duhovnike – z zlatim ali srebrnim duhovniškim križcem za zasluge (Piis meritis). Sprva so vojaške duhovnike odlikovali s spominskimi oziroma zaslužnimi častnimi medaljami, potem pa z medaljami za hrabrost. To se vojaškemu vikarju, škofu Sigismundu Antonu von Hohenwartu, nikakor ni zdelo primerno. Zato je Franc I. za tiste vojne kurate, ki so kljub nevarnostim na bojišču nadvse vzorno opravljali svojo duhovniško službo, uvedel novo odli- kovanje: zlati in srebrni duhovniški križec za zasluge na rdeče-belem traku (Piis meritis).233 V avstrijski literaturi je pogosto omenjena prav hrabrost vojaških kaplanov v teku zgodovine. Med posebej omenjenimi jih je nekaj že iz 15. stoletja. V Lipu- schevi knjigi med prvimi navedenimi duhovniki najdemo frančiškana, sv. Janeza Kapistrana (1386–1456), in zdaj tudi že blaženega kapucinskega patra Marka iz Aviana (1631–1699).234 Znano je, da sta bila vsak v svojem času kot duhovnika priča bojem med krščanskimi silami in Turki. Tudi drugače so krščanske čete v bojih proti Turkom spremljali vojaški duhovniki. Nekateri med njimi so na boji- ščih tudi padli. Tako so se cesarske čete v drugi Karlovi vojni 21. julija leta 1739 v bitki pri Grocki v Srbiji spopadle s številnejšo turško armado. V bitki so padli štirje vojaški duhovniki. Vojaškega superiorja p. Ignaza Ceschija in vojaške kapla- ne Johanna Glebierja, Johanna Piringerja in Gottfrieda Lienda so Turki umorili na bojišču, ko so umirajočim cesarskim vojakom delili poslednje zakramente.235 Umirali pa so duhovniki tudi na drugih bojiščih. Dne 15. avgusta 1702 je v bitki pri Luzzari med opravljanjem dušnopastirske službe v toči krogel padel vojaški kaplan Georg Klein, 3. maja leta 1809 pa je bil v spopadu pri Bassanu zadet vo- jaški kaplan 50. pehotnega polka, Mate (Matthias) Simonović. Spet drugi vojaški duhovniki so se posebej izkazali s svojo hrabrostjo in bili za to posebej pohvaljeni. Tako se je ob napredovanju cesarske vojske proti Beogradu 11. septembra 1789 posebej izkazal polkovni kaplan Georg Brocsko. S svojim konjem je prebredel 232 Prim. R. Stergar, Vojski prijazen in zaželen garnizon, str. 21. 233 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 37. 234 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 14–21. 235 V. Lipusch Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 38; E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär- seelsorge, str. 81; 309. 70 Miha Šimac Savo in podmaršalu, princu Waldecku, prinesel novice o sovražniku, ki so potem omogočile prečkanje reke predhodnici vojske.236 Hrabrih vojaških duhovnikov cesarske vojske bi lahko našteli še več, pri tem pa je zanimivo, da je za pravi zgled hrabrega in požrtvovalnega vojaškega du- hovnika pozneje veljal kapucinski pater Joachim Haspinger (1776–1858), ki se je posebej izkazal med tirolskim uporom pod vodstvom Andreja Hoferja. Njegovo ime in njegova hrabrost sta posebej zaslovela in o njem so še desetletja poročali časopisi ter ga postavljali za zgled.237 Toda takšnih pogumnih Haspingerjev v du- hovniških vrstah cesarske vojske ni manjkalo niti pozneje; med njimi pa jih je bilo kar nekaj, ki so bili iz slovenskih dežel. Slovenski častnik Fridolin Kaučič238 je med hrabre Slovence častno uvrstil tudi duhovnika Frančiška Lavrenčiča, doma od Sv. Vida pri Ptuju. V času Radetzkyjevih pohodov v letih 1848–1849 je služboval kot polkovni kaplan pri mariborskem 47. pehotnem polku in se s svojo hrabrostjo posebno izkazal, saj si ni pomišljal duhovniške službe in poslednjih zakramentov podeljevati na bojnem polju in kjerkoli je bilo to potrebno. Ob tem je poskušal pomagati tudi zdravnikom na obvezovališčih pri zagotavljanju prve pomoči. Zla- sti pa je zaslovel, ko je v bojih, ki so divjali 14. maja 1848 pri Castretu, sam osebno zaplenil nasprotnikovo zastavo. Maja 1849 pa je storil še neko drugo plemenito dejanje. Kakor je zapisal Kaučič, so ob osvojitvi Livorna cesarske čete plenile po mestu, Lavrenčič pa je posredoval in takrat rešil življenje tamkajšnjemu škofu Girolanu Gaviju. V zahvalo je postal častni župnik njegove škofije. Za vsa opisana dejanja je bil 24. julija 1850 odlikovan z zlatim križcem za duhovniške zasluge. Odlikovanje mu je na prsi pripel sam maršal Radetzky. Ob tem naj bi kaplanu de- jal: »Vi niste zahtevali boljšega!«239 Nekoliko krajše zapise o Lavrenčičevi hrabrosti najdemo tudi v avstrijski literaturi.240 Podobno kakor Lavrenčič se je leta 1859 v bitki pri Solferinu izkazal tudi vojaški kaplan 17. pehotnega polka Nikolaj Žic (Zitz). V Capudrovi knjigi lahko o tem preberemo, kako hrabro je opravljal duhovniško službo pri ranjencih na obvezovališču, pa tudi, da je med bojem hodil na bojno polje in umirajočim prinašal duhovno tolažbo.241 Za svoje požrtvovalno delovanje je prejel zlat kri- žec za duhovniške zasluge (Piis meritis).242 Žic je še posebej zaslovel leta 1866, 236 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 81. 237 Prim. ZD, 1. 11. 1863, str. 244–245. 238 Fridolin Ludwig Kaučič; r. 17. 4. 1860, Sevnica; † 1. 8. 1922, Maribor. V: NŠAM, RMK Sevnica 1856–1870, str. 70. Glej tudi: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi268274/ (pridobljeno 3. 5. 2013). Njegov priimek so v časopisju zapisovali različno, tudi Kavčič. Rojstni podatki v omenjeni slovenski biografiji so napačno navedeni. Po tem slovenskem častniku, piscu vojaških biografij in izumitelju na vojaškem področju je poimenovana tudi medalja, ki jo Slovenska vojska podeljuje za znanstvenoraziskovalne dosežke. 239 F. Kavčič, Zlatomašnik Frančišek Lavrenčič, v: KMD 1898, str. 31–34. 240 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 200. 241 Prim. K. Capuder, Zgodovina c. in kr. Pešpolka št. 17, str. 151. 242 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 332. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 71 ko so se na italijanskem polotoku ponovno vneli spopadi. Kot polkovni kaplan 17. pehotnega polka je bil 27. junija 1866 na bojišču, kjer sta se dva bataljona pod poveljstvom polkovnika Aleksandra grofa Attemsa znašla na višinah pri kraju Brolino. Polkovnik je s svojimi možmi želel poseči v boj proti kraju Oliosi. Bataljona sta se razvrstila za napad in vojaštvo je tik pred bojem pokleknilo k molitvi in k prejemu odveze: »Duhovnik razprostre in dvigne roke ter moli odve- zo in blagoslov vojski. Svete molitve spremlja bojna godba topov z višin nad Oliosi. Naenkrat se zasliši šum v zraku. Grozno treskne in ne daleč od mirno stoječega duhovnika se razleti granata. Vse ostrmi, toda nihče ni ranjen. Ravnokar sprejeti blagoslov je varoval vojake in duhovnika. Bog je z vojaki. Vojaki vstanejo. Povelja zadone, in kakor na vežbališču korakata bataljona v kolonah proti zahodu nav- zdol v dolino Tione.« Tako je polkovnega kaplana in njegov blagoslov vojakov pred bitko opisal Capuder.243 Za izkazano hrabrost je bil odlikovan z viteškim križcem reda Franca Jožefa.244 Zanimivo je, da so duhovniki iz naših dežel sodelovali tudi v ponesrečeni Maksimiljanovi ekspediciji v Mehiki. Kot vojaški kaplan je tam deloval fran- čiškanski pater Konrad Logonder, doma iz Virloga v župniji Stara Loka.245 V oktobru 1866 je bil odlikovan z redom gvadalupskim, kakor so zapisali v Zgodnji danici.246 Vendar pa, če gre verjeti spominom prostovoljca, stotnika Franca Ka- stelica, se pater Logonder ni prav preveč proslavil s svojo vestnostjo in zglednim življenjem, saj naj bi bil precej vdan alkoholu. Kastelic je o njem med drugim zapisal: »V prostem času je prišel v mojo štacijo, da bi opravil med avstrijskome- hikanskimi vojaki velikonočno spoved. Spremljal ga je polkovni zdravnik. Ta je natančno preiskal vse vojake in porabil za to trikrat več časa kot pobožni kaplan Logonder za spovedovanje.«247 Pater Logonder se je po koncu te mehiške eks- pedicije vrnil v Avstrijo, kjer naj bi si izprosil imenovanje za vojaškega kaplana pri 12. ulanskem polku, a je tam služboval le malo časa.248 Dejansko v Vojnem arhivu za patra Logondra ni bilo mogoče najti personalne mape, vendar pa ga omenja Bjelik v seznamu odlikovanih duhovnikov.249 Z nesrečnim mehiškim cesarjem, nadvojvodo Maksimiljanom, je bil po- vezan tudi takratni mornariški kaplan Jurij Račič.250 Z nadvojvodo sta se spo- znala, ko je ta postal vrhovni poveljnik cesarske vojne mornarice. Očitno se je 243 K. Capuder, Zgodovina c. in kr. Pešpolka št. 17, str. 162. – Opisani prizor se je po naročilu takratnega polkovnika grofa Attemsa tudi naslikal in danes to sliko lahko vidimo v Vojnem muzeju na Dunaju. 244 E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 332. 245 Boštjan (Konrad) Logonder, r. 19. 1. 1827, Stara Loka; m. ?; † 30. 11. 1871. V: CFr 1905, str. 251. 246 ZD, 10. 1. 1867, str. 14. 247 F. Kastelic, Meksikajnarska ekspedicija, Murska Sobota, 2004, str. 81. 248 Prav tam, str. 82. 249 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 320. 250 Jurij (Georg) Račič, r. 10. 10. 1820, Sv. Helena - Dolsko; m. 24. 9. 1848; † 30. 10. 1891, Pulj. V: ÖSTA/KA, Quali-Marine, Nr. 4513, Racic Georg; NŠAL, ŽA Sv. Helena - Dolsko, RMK 1808–1849, str. 65; MMK 1846–1893, str. 127. 72 Miha Šimac mladi Račič dobro znašel v visokih krogih in Maksimiljan ga je v začetku leta 1859 imenoval za svojega dvornega kaplana; postal pa je tudi infulirani251 opat v Lacromi.252 Ni pa povsem zanesljivo, ali je Račič z njim zares odšel tudi v Mehi- ko. Iz časopisnih notic je to resda mogoče razbrati, doslej pregledani dokumen- ti pa o tem molče. Časopis Slovenec je 9. novembra 1891 zapisal: »Za zasluge, katere si je tudi v času mehikanske vojske nabral, dobil je najvišje priznanje ter bil odlikovan s križcem za zasluge v vojski in postal veliki častnik ces. mehikan- skega Gvadelup-reda.«253 Zanesljivo je, da je Račič prejel to visoko odlikovanje od mehiškega cesarja. Ni znano, na kakšnem temelju mu je bilo to odlikovanje dejansko podeljeno. Zato pa z vso zanesljivostjo lahko potrdimo, da je Račič postal mornariški superior oziroma župnik, ki je skrbel za vojaško duhovščino cesarske vojne mornarice. To službo je opravljal dobrih sedemindvajset let.254 Prav v mornarici so odlikovali še nekatere druge duhovnike iz slovenskih dežel. Tako je časopis Slovenec 21. decembra 1893 ob vrnitvi ladje »SMS Elisa- beth« s prestolonaslednikovega potovanja poročal, da je bil mornariški kaplan Ivan Kuralt255 za vzorno službovanje na tej ladji odlikovan z redom Franca Jo- žefa.256 Ob tem velja omeniti še, da so vojaški duhovniki sodelovali tudi v sku- pni akciji evropskih sil v mirovni misiji na Kreti leta 1897. Poveljnik združene avstro-ogrske mornariške eskadre v tej mednarodni misiji je postal kontraad- miral Johann von Hinke (1837–1904), ki je svojo admiralsko zastavo razobesil na krovu »SMS Maria Theresia«. Prav na njej je od 22. maja do 8. septembra 1897 kot mornariški kaplan deloval tudi Anton Pipan,257 ki je bil zadolžen za duhovno oskrbo vseh avstro-ogrskih vojakov na Kreti.258 Najverjetneje so imele svoje vojaške duhovnike tudi druge evropske sile, udeležene v tem prvem med- narodnem posredovanju. Kljub temu bi najbrž lahko upravičeno rekli, da je bil mornariški kaplan Anton Pipan med prvimi vojaškimi duhovniki na svetu, udeleženimi v mednarodnih misijah. Odlikovanja so seveda prejemali tudi drugi duhovniki, ki so se izkazali s svojo požrtvovalnostjo in vestnim delom, nekatera odlikovanja pa so duhovni- kom podeljevali ob različnih jubilejih ali upokojitvah. Pri tem je treba izposta- viti, da so poleg duhovniških zaslužnih križcev (Piis meritis) dobivali tudi druga 251 Infuliran – pravica nositi mitro 252 Prim. SPj, 15. 3. 1859, 192; S, 9. 11. 1891. 253 S, 9. 11. 1891. 254 Prim. ÖSTA/KA, Quali-Marine, Nr. 4513, Racic Georg. 255 Janez (Ivan) Kuralt, r. 11. 11. 1853, Stara Loka; m. 27. 7. 1877; † 3. 9. 1918, Ljubljana. V: ÖSTA/KA, Quali-Marine, Nr. 2901, Kuralt Johann; S, 4. 9. 1918, str. 3. 256 S, 21. 12. 1883. 257 Anton Pipan, r. 10. 7. 1862, Škrbina; m. 23. 7. 1885; † 20. 5. 1923, Škrbina. V: ÖSTA/KA, Quali-Marine, Nr. 4224, Pipan Anton; E, 22. 5. 1923. 258 Prim. K. Lužar, Zgodovina celjskega c. in kr. pešpolka št. 87: (1883–1919), Ljubljana, 2010, str. 33–36; I. Pangerl, Die Kreta- Mission der k. u. k. Kriegsmarine, Wien, 2008, str. 71. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 73 cesarska odlikovanja. V Lipuschevi knjigi najdemo podatek o številu odlikovanj, podeljenih vojaškim duhovnikom v obdobju 1773–1901. Po tem seznamu so prejeli tele medalje: 2 viteška križca Leopoldovega reda, 4 rede železne krone, 1 veliki križec reda Franca Jožefa, 47 viteških križcev reda Franca Jožefa, 28 naj- višjih pohval in priznanj, 64 zlatih duhovniških zaslužnih križcev, 57 srebrnih duhovniških zaslužnih križcev, 23 zlatih zaslužnih križcev s krono, 8 zlatih za- služnih križcev brez krone, 25 zlatih medalj za hrabrost oziroma častnih medalj, deloma na zlati verižici in s portretom cesarja, in 1 srebrno medaljo za hrabrost.259 Iz Bjelikovega seznama odlikovanih vojaških kaplanov lahko razberemo, da je bilo med njimi vsaj sedemnajst duhovnikov iz slovenskih dežel.260 Sklepati pa smemo, da je bilo to število na predvečer prve svetovne vojne še nekoliko višje. 4.8 »Temna plat« medalje Sodeč po vseh teh različnih odlikovanjih, ki so jih vojaški kurati prejeli, bi na prvi pogled lahko menili, da so bili med njimi le odlični, sposobni duhov- niki brez napak. Do podobne slike bi najbrž prišli ob prebiranju ocen, ki so jih o njihovem značaju in vestnosti zabeležili nadrejeni v personalne dokumente. Mornariškemu kaplanu Francu Hrovatu261 so v personalno mapo med drugim zapisali, da je bil »človek izvrstnih sposobnosti in talentov, brezhibnega značaja, dobrega zdravja, vnet pri izpolnjevanju svojih duhovniških dolžnosti, voljan in sočuten v stikih z ranjenci in bolniki, prav tako pa tudi dober do otrok«.262 Podobnih zapisov ni bilo malo, toda resničnost je bila seveda večkrat pre- cej drugačna. Nemalokrat se je namreč zgodilo, da krajevni škofje niso imeli srečne roke pri prezentaciji duhovnikov za vojaško službo, saj se nekateri od njih v novem okolju niso znašli. Že spominski zapisi o patru Logondru pa nam dajejo vedeti, da je ob tem treba upoštevati tudi osebnostni značaj vojaških ku- ratov. Da ta ni bil vselej neoporečen in v skladu z idealno podobo, ni nobena skrivnost. Zanimivo je, da se presenetljivo negativna mnenja najdejo tudi v vo- jaških personalnih aktih. Tako pri vojaškemu duhovniku Jakobu Marzidovšku263 lahko med drugim preberemo negativno oceno (nicht geeignet) za morebitno napredovanje.264 Zapis seveda zbudi pozornost in zastavi vprašanje, zakaj. Delni odgovor je bilo mogoče dobiti iz pisma, ki so ga Marzidovšku z Apostolskega vojaškega vikariata na Dunaju poslali 12. decembra leta 1908. V pismu beremo: »Pri svojem delu ste bili vedno nezanesljivi in nemarni in ste vse svoje dolžnosti opravljali brez ljubezni in dostojanstva, na vseh mestih ste opazno kazali le mlač- 259 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 35. 260 Prim. E. Bielik, Geschichte der k. u. k. Militär-seelsorge, str. 310–332. 261 Franc Hrovat, r. 8. 4. 1838, Šentjernej; m. 21. 9. 1861; † ? V: Prospectus 1881, str. 76. 262 ÖSTA/KA, Conduite-Liste, karton 866, CL 1879, Hrovat Franz. 263 Jakob Marzidovšek, r. 8. 7. 1858, Zagaj na Ponikvi; m. 20. 7. 1883; † 31. 12. 1946, Šentjur pri Celju. V: Letopis 2000, str. 784. 264 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1940, Marzidovšek Jakob. 74 Miha Šimac nost in ravnodušnost. Zaradi svoje nemarnosti ste povsem izgubili nepogrešljivo zaupanje svojih zaupnikov.«265 V nadaljevanju pisma piše, da se zato zdi nepri- merno, da bi gospod Marzidovšek še dalje opravljal svojo aktivno službo, ker je ni več sposoben opravljati, saj je izgubil občutek dolžnosti, pa tudi zato, ker bi bilo to v škodo ustanove. Tako je bil pozvan, naj takoj zaprosi za upokojitev ali pa naj sproži službeni postopek superarbitracije (pregled pred zdravniško komisijo). Če tega ne bo storil, bodo proti njemu ukrepali in po službeni poti zahtevali superarbitracijo, duhovno oskrbo garnizije v Gorici, kjer je Marzido- všek takrat deloval, pa bo prevzel drug vojaški duhovnik. Ob koncu pisma so še zapisali, da pričakujejo njegov odgovor takoj.266 Žal dokumentov oziroma njegovega odgovora na to oceno doslej ni bilo moč odkriti, zato je težko reči, koliko so bili ti očitki upravičeni. Iz časopisnih poročil bi drugače lahko sklepali: takšna negativna ocena je bila morda tudi posledica tega, da je slovel kot zaveden Slovenec. Časopis Slovenski gospodar je leta 1933 zapisal, da je moral Marzidovšek prav »radi svojega kremenitega narodnega prepri- čanja v nekdanji državi veliko trpeti«.267 Vendar je to mnenje treba jemati z veliko rezervo, ne le zaradi časovne distance, ampak tudi zaradi očitka samega. Res je, da so se v vojski dogajala nacionalna trenja in da so bila ta trenja enako navzoča med vojaško duhovščino. Po drugi strani pa tudi med zavednimi Slovenci v vojski ni manjkalo takšnih, ki so uspešno napredovali; tega bi po poprej omenjeni oceni ne mogli pričakovati. Med temi uspešnimi je bil med drugim že omenjeni Anton Jaklič, ki je kljub zavednosti napredoval in postal vojaški superior. Tako je torej mogoče ugotoviti, da bi bilo pri Marzidovšku najverjetneje torej šlo za drugačne razloge. Povedano drugače: zdi se, da je v tu navedenem pismu in oceni njegovega službovanja vendarle kar nekaj resnice. Morda zato ne preseneča ugotovitev, da je Marzidovšek decembra 1908 tudi dejansko sprožil postopek superarbitracije in bil že 1. aprila 1909 tudi upokojen.268 Toda Marzidovšek ni bil edini, ki je imel težave. Te so bile v vrstah voja- ških duhovnikov prav tako navzoče kakor drugod, to pa nam po svoje dokazuje tudi pismo, ki ga je 25. julija 1912 napisal apostolski vojaški vikar in ga poslal Janezu Klobovsu.269 Ta je bil takrat vojaški superior pri teritorialnem poveljstvu Innsbruck. V pismu je vojaški vikar ugotavljal, da se zadnjih nekaj let v tem su- perioratu pojavljajo osebni konflikti med vojaškimi duhovniki. Glede na to, da 265 V nemščini se tekst glasi: »Sie waren im Dienste leider stets unverläszlich und nachlässig und verrichteten alle Ihre Funktionen ohne Liebe und Würde, auf allen Ihren Posten haben Sie sich nur durch Lauheit und Gleich gültigkeit unangenehm bemerkbar gemacht. Durch Ihre Saumseligkeit haben Sie das unentbehrliche Vertrauen der Ihnen Anvertrauten bereits vollstaendig eingebüszt.« 266 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 274, Marzidovšek, 12. 12. 1908. 267 Sgp, 19. 7. 1933, str. 3. 268 Prim. ÖSTA/KA, KM 1909, Abt. 9, karton 140, 17/6–28/12/60, Marzidovšek Jakob. 269 Janez Klobovs, r. 29. 12. 1858, Škofja Loka; m. 8. 5. 1881; † 3. 4. 1930, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 431. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 75 naj tu ne bi imeli sreče s službovanjem niti najboljši vojaški duhovniki, ki so bili pripravljeni oditi od tam tudi v najslabše vojaške garnizije, je vojaški vikar skle- pal, da mora biti vzrok za takšno stanje pri samem superiorju. Apostolski vo- jaški vikar je bil zato globoko prizadet in užaloščen, toda še slabše se je vojaški superior izkazal v aferi »Nemec«. V tej aferi je – po vikarjevi oceni – superior Klobovs dokazal, da ga ne vodijo vojaški ali cerkveni predpisi, temveč duhovni- ku in njegovi časti popolnoma nasprotni principi in motivi. Komisija je namreč ugotovila, da se je vojaški kurat Wenzel Nemec270 vedel »neprimerno – nekorek- tno«. Komisija je kurata kaznovala s sobnim zaporom, vojaški superior pa se je s tem strinjal, namesto da bi komisiji jasno povedal, naj kuratu sodi pošteno po obče človeških in vojaških pravilih. Zato in ker so takšni načini delovanja pri superioratu prestopili vse meje, ga je vojaški vikar ostro posvaril in mu s kaznijo suspenza naložil, da popolnoma spremeni svoje ravnanje in delovanje. V nasprotnem primeru naj bi vojaški škof ne mogel odgovarjati »pred Bogom in pred svojo vestjo«, če bi superiorja Klobovsa še dalje pustil na tem položaju v tako pomembnem okrožju.271 To sta le dva primera temnejše plati medalje, ki nas dovolj zgovorno opo- zarjata, da so bili tudi vojaški duhovniki le ljudje z vsemi napakami in slabost- mi. Res pa je tudi, da takšnih zapisov ne gre posploševati na vso vojaško duho- vščino, saj so bili med njimi tudi zelo vzorni in predani duhovniki. 4.9 Imenovanje zadnjega apostolskega vojaškega vikarja in zadnje spremembe pred letom 1914 Maja 1911 so časopisi poročali, da bo vojaški škof dr. Koloman Belopoto- czky odšel v pokoj. Že takrat so menili, da ga bo zagotovo nasledil konzistorial- ni direktor, oziroma kakor je poročal Slovenec, »konzistorijalni ravnatelj« Eme- rich Bjelik.272 Slovenski narod je zapisal, da je novi vojaški vikar »zgornjeogrski Slovak – seveda zagrizen madjarski renegat«, in ob tem omenil še, da naj bi bil imenovan ob velikem odporu avstrijskih krogov.273 Podrobno so o življenju no- 270 Vojaški kurat Wenzel Nemec. Zaradi platonske ljubezni z nekim dekletom in zaradi njegove udeležbe na plesu v maskah v Rivi (kjer je bil oblečen kot domino) 20. februarja 1911 sta ga obravnavali vsaj dve vojaški komisiji. Vojaški škof je bil nezadovoljen z zaključnimi ugotovitvami komisij, saj so obe dejanji ocenili kot nekorektno obnašanje, Bjelik pa je menil, da bi to morali opredeliti kot hudo kršitev duhovniške časti. Krivdo za takšen zaključek je Bjelik pripisal superiorju Klobovsu, ki vojaški komisiji ni ustrezno pojasnil duhovniškega stališča. Prim. ÖSTA, KA, AFV, karton 274, Nr. 4418. Res., Bericht über den Feldkuraten Nemec; Nro. 4443. Res. pr. 25/6 12. Bemerkung zum Geschäftsstücke Abt. 9, Nro 6372/1. 271 Prim. OSTA/KA, AFV, karton 272, Klobovs Johann, 25. julij 1912 [Priloga, dokument, št. 3]. 272 S, 8. 5. 1911, str. 5. – Emerich Bjelik, r. 22. 6. 1860, Ilava, dan. Slovaška; † 9. 5. 1927, Oradea, današnja Romunija. Leta 1911 je bil imenovan za apostolskega vojaškega vikarja in je to službo opravljal do razpada habsburške monarhije novembra 1918. Glej: http://www.catholic-hierarchy.org/bishop/bbje.html (pridobljeno 10. 1. 2010). Na omenjeni spletni strani je leto Bjelikovega imenovanja zapisano napačno. 273 SN, 8. 5. 1911. 76 Miha Šimac vega apostolskega vojaškega vikarja in tem, da izhaja iz vrst vojaške duhovščine, pisali tudi v časopisu Gorica.274 Prav v času, ko se je govorilo o novem vojaškem vikarju, so se zgodile tudi spremembe, povezane z duhovniškim odlikovanjem Piis meritis, ki so ga v zlati ali srebrni stopnji na rdeče-belem traku podeljevali vojaškim duhovnikom za zasluge na bojišču. Cesar je z najvišjim sklepom z dne 9. maja 1911 odredil, da se to odlikovanje preimenuje v duhovniški križec za zasluge 1. in 2. razreda. Od takrat dalje so ga lahko vojaškim duhovnikom podeljevali tudi v mirnem času, toda tedaj na belem traku. Ob tem je treba povedati, da so to odlikovanje prejemali le katoliški duhovniki. Nekatoliški vojaški kurati so bili odlikovani z zlatimi križci za zasluge s krono. Seveda so duhovniki prejemali tudi druga cesarska odlikovanja.275 Nekatere spremembe so se na vojaškem področju zgodile tudi v nasle- dnjem letu, ko je bil 5. julija 1912 v habsburški dvojni monarhiji sprejet nov vojni zakon. V 29. paragrafu je določal tudi ugodnosti za bogoslovce in razmer- ja do duhovnikov »zakonito priznane cerkve in verske družbe.« Po tem členu so bili »kandidati duhovskega stanu« ob vojaškem naboru in po morebitni potr- ditvi za vojaško službo »na njihovo prošnjo« potem namenjeni za nadomestno rezervo,276 aktivnega službovanja tako v miru kakor v vojni so jih oprostili, da bi lahko nadaljevali študij. Prav tako so bili oproščeni orožnih vaj in »kontrolnih zborov«. Enaka ugodnost je bila priznana tudi tistim, ki so se pred začetkom aktivne (prezentne) vojaške službe posvetili bogoslovnim naukom ali pa so po- stali novinci »duhovskega reda«. To je veljalo tudi za vse tiste, ki so drugače že opravili prezentno službo, a so potem vstopili v bogoslovje. V naslednjih treh točkah zakon obravnava tudi že posvečene duhovnike, njihove dolžnosti in po- sledice, če izstopijo iz bogoslovja ali »opuste duhovski poklic« že po posvečenju: »3. Ko so zadobili mašnikovo posvečenje oziroma ko so bili nameščeni v du- šnem pastirstvu ali v duhovski učiteljski službi, se prestavijo iz staleža nadomestne reserve v razvidnost (evidenco) nadomestne reservne dežel- ne brambe. 4. Vse posvečene duhovnike oziroma nameščence v dušnem pastirstvu ali v duhovski učiteljski službi je v času njihove službene dolžnosti imeti v raz- 274 Prim. Gorica, 16. 5. 1911. 275 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 37. 276 Nadomestna rezerva (Ersatzreserve) je bila namenjena predvsem pokrivanju izgub pri skupni vojski ali domobranstvu med vojno. K nadomestni rezervi so poleg duhovščine in kandidatov duhovniškega stanu sodili še imetniki podedovanih posestev, »hranitelji družin« (opredeljeni v 31. paragrafu omenjenega vojnega zakona) in za vojsko sposobni ter potrjeni naborniki, ki so presegli letno kvoto in bili na podlagi potrebe po ohranjanju družine (Familienerhaltung) izbrani za nadomestno rezervo. Praviloma so bili to kmečki fantje, ki so bili določeni, da bodo prevzeli domače kmetije in so kot takšni bili potrebni za delo doma, da so kmetije lahko normalno živele. Ti nadomestni rezervisti so bili vpoklicani samo v primeru vojne. Prim. Weltkriege, at. 2013. Wehrgesetz für das Heer in der ö-u. Monarchie. Glej: http://www.weltkriege.at/Justiz/wehrgesetz.htm (pridobljeno 6. 1. 2013). VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 77 vidnosti nadomestne reserve deželne brambe in v primeru mobilizacije (dopolnitve na vojni stalež) in v vojni se lahko porabljajo v času njihove službene dolžnosti za dušno pastirstvo za vso oboroženo moč. 5. Tisti, ki opusté duhovski poklic, preden so dobili višja posvečenja, oziro- ma preden so dosegli usposobljenost za namestitev v duhovski službi, ter kandidatje duhovskega stanu, ki ne dosežejo duhovske službe v času, ki ga določi minister za deželno bran v porazumu z ministrom za bogo- častje in nauk in z vojnim ministrom, ali ki ne dokažejo vsako leto, ali brez zadostne opravičbe ne dokažejo pravočasno, da še traja pravica do ugodnosti, se izločijo iz nadomestne reserve, če jih ni iz kakega drugega naslova ugodnosti pustiti v njej, in se jim naloži dolžnost takoj odslužiti zakonito prezentno službo. Ako ostanejo v nadomestni reservi, jih je ta- koj vzeti v prvo vojaško izučbo. Ako so imeli 1. dne oktobra tistega leta, za katero so bili potrjeni, pravico do ugodnosti enoletne prezentne službe, jim ostane ta pravica varovana. Po izstopu iz prezentne službe je ravnati z njimi glede nadaljnjega izpolnjevanja službene dolžnosti po njihovem nabornem letniku. S tistimi, ki opuste duhovski poklic, ko so dobili višja posvečenja, oziroma ko so bili nameščeni v duhovski službi, je ravnati slično.«277 Pravzaprav omenjeni paragraf ni bil bistveno drugačen od starega, obja- vljenega v vojnem zakonu aprila 1889.278 Nekoliko pa so se ob tem spremenili predpisi za duhovnike, ki so bili premeščeni v evidenco nadomestne rezerve. Po starih predpisih so morali do decembra vsakega leta pri pristojnih oblasteh dokazati, da so še v aktivni duhovniški službi. Po novem so rok za pošiljanje takšnih dokazil prestavili in so morali duhovniki to opraviti do 15. septembra vsakega leta. Ob sprejetju teh novih predpisov je za vse duhovnike ljubljanske škofije dokazila pristojnim cesarsko-kraljevim okrajnim glavarstvom razposlal kar škofijski ordinariat, potem pa so morali za to poskrbeti posamezni duhov- niki sami.279 4.9.1 Ureditev vojaške duhovščine pred začetkom vojne Vojaška duhovščina je bila, kakor je bilo omenjeno, uvrščena po svojih či- nih v različne range oziroma razrede, primerljive s kopenskimi ali mornariški- mi častniškimi položaji. Ob začetku 20. stoletja je veljala takšna razporeditev: 277 Državni zakonik 1912, LIV., str. 422. Dostopno tudi na spletu: http://alex.onb.ac.at/cgi–content/alex?aid=rsl&datum=1912 &page=446&size=45 (pridobljeno 1. 9. 2012). 278 Prim. Državni zakonik 1889, XV., str. 99–100. Dostopno tudi na spletu: http://alex.onb.ac.at/cgi content/alex?aid=rsl&datu m=1889&page=125&size=45 (pridobljeno 1. 9. 2012). 279 LŠL 1912, X., str. 106. 78 Miha Šimac Tabela 6: Razvrstitev vojaške duhovščine na začetku 20. stoletja Rang Vojaška duhovščina Častniki in generaliteta280 I. – Maršal (Feldmarschall) II. – – III. – Feldcajgmojster (Feldzeugmeister), general topništva, general konjenice (General der Kavallerie) IV. – Podmaršal (Feldmarschalleutnant) V. Apostolski vojaški vikar (Apostolischer Feldvikar) Generalmajor (Generalmajor) VI. Konzistorialni direktor (Feldkonsistorialdirektor) Polkovnik (Oberst) VII. – Podpolkovnik (Oberstleutnant) VIII. Vojni superior pri armadi na bojišču (Feldsuperior bei der Armee im Felde) Prvi konzistorialni tajnik (Erster Feldkonstistorialsekretär) Vojaški župnik (Militärpfarer) Grškokatoliški višji duhovnik (Griechisch-katholischer Militaererzpriester) Grškopravoslavni višji duhovnik (Griechisch-orientalischer Militärerzpriester) Evangeličanski vojaški senior (Evangelischer Militärsenior) Major (Major) IX. Drugi konzistorialni tajnik (Zweiter Feldkonsistorialsekretär) Vojaški kurat 1. razreda (Militärkurat 1. Klasse) Vojaški kurat 2. razreda (Militärkurat 2. Klasse) Vojaški kaplan 1. razreda (Militärkaplan 1. Klasse) Vojaški kaplan 2. razreda (Militärkaplan 2. Klasse) Evangeličanski vojaški duhovnik 1. razreda (Militärseelsorger (evang.) 1. Klasse) Evangeličanski vojaški duhovnik 2. razreda (Militärseelsorger (evang.) 2. Klasse) Duhovnik profesor 1. razreda (Geistlicher Professor 1. Klasse) Duhovnik profesor 2. razreda (Geistlicher Professor 2. Klasse) Vojaški rabin pri armadi na bojišču (Feldrabbiner bei der Armee im Felde) Stotnik (Hauptmann) Pri konjenici: ritmojster (Rittmeister) (Vir: P. Steiner, Militärseelsorge, str. 36–37.) Vojaška imama sta, kakor je zapisal Peter Steiner, sodila k vojaškim ka- planom 2. razreda, vojaški rabin in vojni superior pa sta bila imenovana le v vojnem času.281 Prav je, da v nekoliko krajši tabeli predstavimo še mornariško duhovščino: 280 Čini častnikov in generalov so navedeni tako, kakor so jih slovenili med vojno vihro. Glej: P. Novak, Nemščina brez učitelja I. del: nemška slovnica za samouke, Ljubljana, 1915, str. 94–95. 281 P. Steiner, Militärseelsorge, str. 36–37. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 79 Tabela 7: Razvrstitev mornariške vojaške duhovščine po rangih Rang Vojaška duhovščina Mornariški častniki in admirali Častniki in generali kopenske vojske V. – Kontraadmiral (Kontraadmiral) Generalmajor VI. – Linijski kapitan (Linienschiffskapitän) Polkovnik (Oberst) VII. Mornariški superior (Marinesuperior) Kapitan fregate (Fregattenkapitän) Podpolkovnik (Oberstleutnant) VIII. Mornariški župnik (Marinepfarrer) Korvetni kapitan (Korvettenkapitän) Major IX. Mornariški kurat (Marinekurat) Linijski poročnik 1. in 2. razreda Stotnik (Vir: P. Steiner, Militärseelsorge, str. 39.) Še zadnje spremembe so se na tem področju zgodile v letu 1913. Da bi postopno izboljšali finančni položaj vojaške duhovščine, so na novo uredili raz- delitev po plačnih razredih.282 Po novem je bil v najvišjem, IV. rangu, apostolski vojaški vikar škof Emmerich Bjelik, v V. rangu je bil vojaški konzistorialni di- rektor, v VI. rangu se je znašel konzistorialni tajnik, enakovreden mu je bil voja- ški superior prvega razreda, v VII. rangu je bil vojaški superior drugega razreda, v VIII. rangu višji vojaški kurat in v IX., najnižjem rangu vojaške duhovščine je bil vojaški kurat.283 Tabela 8: Razvrstitev vojaške duhovščine po zadnji preureditvi leta 1913 Rang Vojaška duhovščina IV. Apostolski vojaški vikar (Apostolischer Feldvikar) V. Konzistorialni direktor (ravnatelj) (Feldkonsistorialdirektor) VI. Konzistorialni svetovalec (Feldkonsistorialrat) Vojaški superior 1. razreda (Feldsuperior 1. Klasse) Župnik na vojaški akademiji 1. razreda (Akademiepfarrer 1. Klasse) VII. Prvi konzistorialni tajnik (Erster Feldkonsistorialsekretär) Vojaški superior 2. razreda (Feldsuperior 2. Klasse) Vojaški senior (Feldsenior) Višji vojaški duhovnik (Felderzpriester) Župnik na akademiji 2. razreda (Akademiepfarrer 2. Klasse) VIII. Drugi konzistorialni tajnik (Zweiter Feldkonsistorialsekretär) Višji vojaški kurat (Feldoberkurat) Duhovnik profesor 1. razreda (Geistlicher Professor 1. Klasse) Vojaški mufti 1. razreda (Militärmufti 2. Klasse) IX. Tretji konzistorialni tajnik (Dritter Feldkonsistorialsekretär) Vojaški kurat (Feldkurat) Duhovnik profesor 2. razreda (Geistlicher Professor 2. Klasse) Vojaški imam (Militärimam) (Vir: P. Steiner, Militärseelsorge, str. 37.) 282 Prim. W. Wagner, Die Militärseelsorge, str. 538. 283 Prim. Schematismus Heer 1914, str. 1128. 80 Miha Šimac Kakor navaja Steiner, je takratni konzistorialni direktor in poznejši seka- vski škof Ferdinand Stanislav Pawlikowski (škof v Gradcu 1927–1953) v pismu Viktorju Lipuschu to tabelo sicer načeloma potrdil, vendar ob tem tudi opozoril na nekaj nepravilnosti. Tako v času dvojne monarhije dejansko niso poznali nobenega vojaškega seniorja, pa tudi ne vojaškega muftija 1. in 2. razreda. Zato pa je obstajal grškokatoliški višji vojaški kurat – sodil je v VIII. rang.284 Iz šema- tizma skupne vojske za leto 1914 je mogoče razbrati, da takrat prav tako ni bil še nihče imenovan za vojaškega konzistorialnega svetovalca.285 Kljub uvajanju teh sprememb so vojaški duhovniki še naprej opravljali svojo službo po garnizijah in vojaških ustanovah. Nekateri so stopili v pokoj, prihajali so novi. Časopisje je le občasno poročalo o njihovem delovanju. Tako jih je omenjalo tudi ob opisih slovesnih priseg vojaških novincev. Ob tej prilo- žnosti so vojaški kurati navadno tudi maševali. V Pulju je vojaški kurat Eduard Lengsfeld286 maševal ob prisegi novincev v maju 1914.287 Mornariški vojaški ku- rati so delovali tudi na nekaterih vojnih ladjah, ki so bile v tujih vodah. Vojna ladja »Monarch«, ki ji je takrat poveljeval Janko Vukovič pl. Podkapelski, se je tako v začetku maja 1914 znašla na Bližnjem vzhodu. Nekateri mornarji in častniki s poveljnikom ladje na čelu so imeli priložnost obiskati Jeruzalem (12. maja 1914). Kakor je zapisal poročevalec, so tja prišli »popolnoma neoficielno«. Z njimi je bil takrat vojaški mornariški kurat dr. Jožef Sever,288 ki je v Betlehemu v votlini Gospodovega rojstva tudi maševal in obhajal vojake in častnike.289 Ob vseh reformah in izboljšavah vojaške duhovščine ter ob vsej podpori in garancijah, ki jih je država dajala v zvezi z duhovno oskrbo vojaštva, bi mar- sikdo menil, da so imeli vojaški kurati ob začetku 20. stoletja dokaj lahko delo. Dejstvo pa je, da so se pri opravljanju svojega poslanstva srečevali z vse večjimi težavami. Po eni strani so te težave povzročali vojaški poveljniki, ki niso imeli razumevanja za vojaške čute, po drugi strani pa so se že srečevali tudi z versko mlačnostjo in indiferentnostjo oziroma tudi s takšnimi vojaki in častniki, ki so se že izrekli za brezverce. Vojaško okolje, tujina in družba, vse to je zagotovo vplivalo na številne rekrute in mnogi od njih so se od vere odtujili ali se ji po- polnoma odrekli. Kaplan Jernej Hafner,290 ki je pred vstopom v semenišče tudi sam izkusil vojaščino, je o tem zapisal: »Tisoči dobrih, skozinskoz poštenih fantov 284 Prim. P. Steiner, Militärseelsorge, str. 37–38. 285 Prim. Schematismus Heer 1914, str. 1128. 286 Eduard Lengsfeld, r. 31. 12. 1873, Wischau, Češka; m. 26. 7. 1899; † 1. 12. 1959, Gradec, Avstrija. V: ÖSTA/KA, Quali, karton 1732, Lengsfeld Eduard; dr. Alois Ruhri, elektronsko pismo z dne 15. 2. 1912 (hrani avtor). 287 S, 20. 5. 1914, str. 6. 288 Jožef Sever, r. 12. 3. 1877, Reteče; m. 14. 7. 1900; † 7. 1. 1953, Ljubljana Šentvid. V: Letopis 2000, str. 447. 289 Prim. S, 25. 5. 1914, str. 4. 290 Jernej Hafner, r. 8. 9. 1888, Kropa; m. 15. 7. 1912; † 12. 6. 1955, Spittal. V: T. Bogožalec, Duhovnik Jernej Hafner – za dom, vero in »cesarja«, v: 20. stoletje. 2. del, Življenje v Kropi in Kamni Gorici, Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, 2011, str. 25–36. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 81 vsako leto na novo vstopijo v kasarno, toda po pretekli službeni dobi se mnogi izmed njih vračajo popolnoma izpremenjeni nazaj domov. Pošteno, krščansko življenje in delo jih več ne veseli, govorjenje in obnašanje njihovo razodeva spa- ščenost srca.«291 Kaplan je dobro vedel, da »kasarna ni klošter«,292 in tega niti ni želel, je pa opozoril, da rekruti za svoje versko življenje lahko veliko postorijo tudi sami. V mislih je imel dobro literaturo, osebno molitev, pa tudi obiskovanje nedeljske maše. Država je v vojaškem službenem pravilniku zagotavljala, »da se mora vsakomur dovoliti, da opravi svojo pobožnost in versko dolžnost«, kot tudi, da je treba zato »moštvu ob nedeljah in praznikih dovoliti izhod tudi dopol- dne«. V obeh primerih je bil zapisan pomemben pristavek: »v kolikor to dopušča služba«.293 Ta presoja pa je vselej ostajala v rokah častnikov in podčastnikov in zdi se, da je bilo pri tem veliko odvisno le od njihove osebne vere oziroma še bolj od njihove dobre volje in ne toliko od dejanskih, službenih razmer. Vojaški škof se je zares trudil, da bi pridobil tudi častnike in podčastnike, ki bi bili bolj dovzetni tudi za vprašanje vere. Šel je še dlje in se je na svoje vojaške duhovnike obrnil z vprašanjem, ali bi ne bilo smiselno tudi za častnike vpeljati posebnih verskih predavanj med postom. To je očitno povzročilo pravi vihar, še več, omenjeno vprašanje je razburilo celo poslansko zbornico in sledila je inter- pelacija, ki je grajala vojaško upravo z očitkom, da častnike silijo »k verskim va- jam«. Časopis Slovenec je 9. decembra 1911 poročal o tej interpelaciji ter tudi o odgovoru ministra za deželno brambo. Minister je na to vprašanje, kakor poroča Slovenec, odgovoril: drži, da je vojaški škof vojaške duhovnike povprašal za mne- nje o verskih predavanjih za častnike, ni pa res, da bi bila o tej zadevi vojaškim poveljnikom poslana kakršnakoli okrožnica. Minister naj bi v svojem govoru še dejal, da je velika razlika med verskimi predavanji in duhovnimi vajami. Po nje- govem vojaški škof – z dovoljenjem vojnega ministrstva – seveda sme povprašati o takšnih stvareh tudi svoje duhovnike; ob tem je zagotovil, da k takšnim verskim predavanjem nihče nikogar ne sili: »V naši armadi more vsak vojak izvrševati svo- je verske navade in dolžnosti; vez prijateljstva veže vse vojake naše armade, ki je najtrdnejša vez države.«294 Minister je v sklepu svojega govora torej vnovič omenil, da je vsakemu vojaku omogočeno izpolnjevanje verskih dolžnosti. Po določbah je bilo to seveda res, zdi pa se, da se tega v praksi niso vsi strogo držali. Na to opozarja tudi v Našem domu, prilogi Slovenskega gospodarja, objavljeno pismo vojaka, ki se je pritoževal nad verskim življenjem v vojski. V njem je potarnal nad že omenjenimi težavami in nad versko mlačnostjo, o nedeljah in praznikih pa je med drugim zapisal, da jih vojak skorajda ne pozna: »Vprašali bodete: ›Kako pa 291 J. Hafner, Slovenskim fantom na pot v cesarsko službo, Ljubljana, 1914, str. 18. 292 Prav tam, str. 111. 293 Prav tam, str. 114−115. 294 S, 9. 12. 1911, str. 1. 82 Miha Šimac je pravzaprav v tej zadevi pri vojakih? Ali je vojaku sploh mogoče, da bi zahajal v cerkev? Ali vojaške oblasti kaj skrbe za izpolnjevanje verskih dolžnosti?‹ Bore malo! Pri nekaterih polkih skrbijo poveljniki, da se moštvo skoraj redno ob nedeljah udele- žuje skupno službe božje. Pri večini polkov se pa to prav malo skrbi, in če se, imajo odločitev, kdo bo šel v cerkev, v rokah službo vodeči podčastniki. Ti pošljejo v cerkev samo gotovo število mož, da je le povelje izpolnjeno. Da bi pa posamezniki obisko- vali cerkve, je nemogoče, ker ni časa in je treba še posebej prositi, če smeš dopoldne zapustiti kasarno. Sicer si vojaški duhovniki v tem oziru veliko prizadevajo za boljšo uredbo, ali ne pomaga veliko, ker je vojaški škof napram drugim vojaškim oblastim skoro brez moči.«295 Jernej Hafner je v takšnem primeru v svoji knjižici svetoval, naj se fantje sklicujejo na določbe vojaškega pravilnika o zagotavljanju možnosti za opra- vljanje verskih dolžnosti, kadar bi morda podčastniki vojakom obisk pri nedelj- ski sveti maši želeli preprečiti. Če to ne bi zaleglo, pa naj se več enako mislečih združi in naj se skupaj pritožijo proti takšnemu ravnanju predpostavljenih.296 Vprašanje je, ali bi to dejansko tudi zaleglo oziroma koliko vojakov bi si kaj takšnega v resnici tudi drznilo storiti. Seveda se tu postavlja tudi vprašanje, zakaj bi nekateri častniki in podča- stniki delovali proti predpisom in vojakom preprečevali obiske maše. Vpraša- nje je še dodatno zanimivo zato, ker je bilo leta 1911, kakor piše Deák v svoji študiji, med aktivnimi častniki statistično kar 86 % katolikov.297 Pri tem je treba upoštevati, da so o udeležbi vojakov pri nedeljski sveti maši v veliki meri od- ločali predvsem podčastniki, toda najverjetneje jih je bil tudi med njimi visok odstotek katoliške veroizpovedi. Res pa je, da ta podatek še ne pove ničesar o njihovem aktivnem verskem življenju. Koliko je bilo med njimi takšnih, ki so bili zares globoko verni katoličani? Podatka o tem nimamo, sklepamo pa lahko, da so poleg domače vzgoje imeli nekaj vpliva na to tudi vojaški kurati sami, predvsem s svojim zgledom. 4.9.2 Ekskurz: O duhovni oskrbi oboroženih sil v nekaterih drugih evropskih državah v začetku 20. stoletja Ob vseh omenjenih reformah in težavah vojaške duhovne oskrbe v habs- burških oboroženih silah zagotovo velja omeniti tudi prizadevanja za ustrezno duhovno oskrbo vojaštva v drugih državah na evropskem kontinentu. Morda je prav, da na kratko omenimo le nekatere države in njihove ureditve tega vpra- šanja. 295 Sgp, 7. 5. 1914. 296 Prim. J. Hafner, Slovenskim fantom na pot v cesarsko službo, str. 114. 297 Prim. I. Deák, Beyond Nationalism, str. 171. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 83 Duhovna oskrba v nemških deželah in kraljevinah ni bila nekaj novega, res pa je, da je do vidnejših strukturnih reform in ureditev prišlo šele v prvi polo- vici 19. stoletja. Tako je denimo Bavarska, kot najbolj katoliška nemška dežela, pravico do organizirane samostojne duhovne oskrbe prejela 20. aprila 1841 z apostolskim brevejem Super Cathedram Principis Apostolorum. V njem je bilo izrecno zapisano, da ne obstaja stalna struktura vojaške duhovščine; vzpostavi se le v vojnem času, ko jurisdikcija nad vso vojaško duhovščino pripada mün- chensko-freisinškemu nadškofu, ki takrat postane feldpropst. V času miru je bila duhovna oskrba vojaštva poverjena krajevnim duhovnikom v posameznih vojaških garnizijah. Njim je bila zaupana tudi skrb za moralno in duhovno izo- brazbo vojaštva, še posebno kadetov in podčastnikov. Prav krajevni duhovniki so bili po dekretu vojnega ministrstva z dne 8. avgusta 1863 v obdobju miru izvzeti in niso bili pod vojaškim nadzorstvom. Ob tem je bilo poskrbljeno tudi za vojake protestantske vere; upoštevali pa so tudi, da k verskim obredom druge veroizpovedi vojakov niso silili. Za razliko od Bavarske je bila verska podoba Kraljevine Würtemberg ve- liko bolj pisana. V principu naj bi bile krščanske verske skupnosti enakopravno zastopane, a v sami strukturi vojaške duhovne oskrbe so se precej bolj ravna- li po protestantskih načelih že od samega nastanka kraljevine leta 1806 dalje. Določeno je bilo, da je v vsaki garniziji za oskrbo vojaštva določena po ena katoliška cerkev kot garnizijska cerkev. Tamkajšnji krajevni duhovniki pa so – tako kakor na Bavarskem – opravljali duhovno oskrbo vojaštva; sem je poleg maševanja in podeljevanja zakramentov sodilo tudi vodenje matičnih knjig. Ti duhovniki so imeli jurisdikcijo ne le nad vojaškimi osebami, ampak tudi nad njihovimi soprogami in otroki. Katoliški duhovniki v kraljevini so bili druga- če podrejeni rottenburškemu škofu, ki je pri vojnem ministrstvu deloval kot svetovalec v administrativnih zadevah. Tudi tu je bilo prepovedno siliti vojake drugih ver k bogoslužju druge veroizpovedi. Samo financiranje delovanja du- hovščine je bilo urejeno prek državnega in vojaškega proračuna, pa tudi preko cerkvenih dohodkov. Pruski model ureditve duhovne oskrbe vojaštva je postal temeljni zgled organizacije vojaških kuratov na podlagi protestantskih načel; pri tem niso po- zabili poskrbeti za katoliško manjšino. Že leta 1832 je izšel poseben dekret Mi- litärkirchenordnung, po katerem je bilo protestantskemu feldpropstu zaupano vodenje vojaške duhovščine za celotne pruske oborožene sile. Predtem je velja- lo, da je – kljub wöllnerskemu ediktu iz leta 1789 o verski enakopravnosti – pro- testantski pastor skrbel za duhovno oskrbo vsega vojaštva, ne glede na versko pripadnost vojakov samih.298 Prav leta 1832 so prvič imenovali tudi katoliške 298 Od leta 1811 dalje so katoličani in reformirani protestanti resda lahko imeli svojega vojaškega duhovnika, a so bili ti 84 Miha Šimac vojaške kurate, ki so tudi v mirnem času delovali po garnizijskih mestih in bili uvrščeni v plačni sistem. Kralj Friderik Viljem IV. je februarja 1848 za katoli- škega vojaškega škofa (Katholischer Armeebischof) imenoval wroclavskega nad- škofa in s tem začel vzpostavljati katoliško organizirano vojaško duhovščino, vendar je bil ta postopek bolj simbolične narave. Katoliški škof je bil namreč v tem oziru še vedno podrejen protestantskemu feldpropstu. Šele 22. maja 1868 je bil izdan apostolski breve, s katerim je nastopila zares enakopravna ureditev ka- toliških vojaških duhovnikov. Obenem je bilo dogovorjeno, da je bil vsakokra- tni feldpropst imenovan na podlagi dogovora med Svetim sedežem in Prusijo. Nemški imperij je v skladu z ustavo iz leta 1871 opredelil službo vojaških duhovnikov v vojaškem zakonu Reichskriegswesen. V teoriji je zakon določal, da cesarstvo zagotovi samo organiziranost in financiranje vojaških duhovnikov, v praksi pa so dejansko za to poskrbele posamezne države znotraj nemškega cesarstva. Tik pred vojno, leta 1913, je cesar Viljem II. odobril Dekret o ka- toliški vojaško-cerkveni službi (Katholische Militärkirchlichen Dienstordnung), s katerim je bila sistematizirana ureditev katoliške vojaške duhovščine, kakor so jo poznali v Prusiji. Vodil jo je feldpropst (odgovoren za celotno vojsko) s sede- žem v Berlinu, ob pomoči vojaškega generalnega vikarja (Militärgeneralvikar). Neposredno mu je bilo podrejenih 9 višjih župnikov (Oberpfarrer) za vojsko in mornarico, ki so nadzirali 52 vojaških duhovnikov in 12 subsidiarnih vojaških duhovnikov.299 Nemški imperij je na začetku 20. stoletja in tik pred vojno poskušal na novo urediti vprašanje duhovne oskrbe oboroženih sil. Prav v ta čas sodijo tudi spremembe, povezane z verskimi skupnostmi, ki so jih izvajali v Franci- ji in so se dotaknile tudi duhovne oskrbe vojaštva. Temelje le-te bi morali v Franciji po vseh spremembah iskati v drugi polovici 19. stoletja. V letu 1872 je spomenica o duhovni oskrbi oboroženih sil, ki jo je napisal neki nekdanji vojaški kurat, postala temelj za nadaljnje razprave. Pogovori na to temo so potekali naslednji dve leti in šele 20. maja 1874 je vojno ministrstvo izdalo dekret, s katerim je uredilo delovanje vojaških duhovnikov v času miru. Te duhovnike je imenoval vojni minister in so delovali v bolnišnicah posameznih garnizij. Omenjeno uredbo je po vseh spremembah, ki so sledile, potrdil šele zakon z dne 8. julija 1880. Sestavljen je bil le iz treh členov in je veljal tako za katoliške kakor tudi za protestantske vernike in za predstavnike judovske verske skupnosti, ki so delovali pri garnizijskih bolnišnicah, v vojnem času pa v vojnih enotah. V skladu s francoskimi zakoni je papež Pij IX. 6. julija 1875 z brevejem poveril pooblastila in pristojnosti vojaškim duhovnikom, ni duhovniki administrativno podrejeni protestantskemu feldpropstu. V vojnem času so bili prav tako upravičeni do svojega kurata, a pruska država zanje ni priskrbela potrebnih financ. 299 Povzeto po: J. P. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 56–67. VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 85 pa opredelil njihove hierarhične, strukturne ureditve.300 Ključna sprememba v francoski državi je prišla leta 1905, ko je bil sprejet zakon o ločitvi Cerkve in države. Zakon je v prvem členu sicer zagotavljal svobodo vesti in izražanja vere, vendar je drugi člen zato ukinil vsakršno financiranje vere; lahko pa so bili vključeni v proračune posebni izdatki, povezani z zagotavljanjem določb prvega člena v javnih ustanovah (zavetiščih, zaporih). Vendar zakon sam po sebi ni popolnoma ukinil vojaške duhovne oskrbe. Državni svet je o vprašanju duhovne oskrbe posebej razpravljal v novembru 1905 v okviru proračunskega vprašanja. Določili so, da se mora med vojno za duhovno oskrbo vojaštva ustrezno poskrbeti, za plačevanje duhovnikov pa je tedaj odgovorno vojno ministrstvo. Duhovna oskrba vojaštva je bila tako zaradi zakonskih predpisov o ločitvi kakor tudi zaradi neorganiziranosti katoliške Cerkve v Franciji ob začetku vojne leta 1914 pravzaprav urejena bolj na papirju. Ob mobilizaciji je to provizorično ureditev skušal koordinirati pariški nadškof predvsem z du- hovniki, ki so se prostovoljno javili za takšno službo. To pa je bilo še dodatno oteženo, saj je v Franciji zakon o vojaški službi zajel tudi duhovnike, ki niso bili več obvarovani pred vpoklicem in so se morali kot vojaški obvezniki z orožjem v roki odzvati pozivu in oditi na bojišče.301 Na bojišču so se že dve leti poprej znašli vojaški duhovniki srbske vojske. Ti so bili v vojsko prvič uradno uvedeni leta 1839. Srbski kralj je bil v državi zaščitnik vseh v državi priznanih veroizpovedi, ustava pa je vojakom zagota- vljala izpolnjevanje verskih obredov v vojski. Vojaška zakonodaja se je z leti spreminjala, prav tako tudi uredbe, povezane z zagotavljanjem duhovne oskrbe. V začetku 20. stoletja, natančneje 31. 3. 1904, so v vojski ukinili položaj stalnega vojaškega duhovnika, ki je bil poprej državni uslužbenec in je bil na to mesto postavljen s kraljevim ukazom. Po novem zakonu so od takrat dalje v vojski de- lovali le honorarni vojaški duhovniki. Zanimivo pa je, da so – poleg pravoslav- nih – v vojski imeli posebej urejeno duhovno oskrbo vojakov muslimanske in judovske veroizpovedi, medtem ko za rimskokatoliške predstavnike v vojnem zakonu posebnih uredb ni bilo, kljub temu da je bilo teh (po državnem šte- tju) več kakor pripadnikov judovske vere. V vojnem času so dolžnost vojaškega duhovnika pri vrhovnem poveljstvu, pri poveljstvu divizij in brigad opravljali duhovniki po zakonu iz leta 1876, ki je urejal to vprašanje. V času balkanskih vojn – leta 1912 in leta 1913 – je v srbski vojski pri vojnem ministrstvu delo- val poseben referent za vse v državi priznane veroizpovedi, ki je bil odgovoren za delovanje vseh vojaških duhovnikov. V okviru enot je bil pri štabu divizije nastavljen najstarejši duhovnik (protojerej), ki je bil pristojen za delovanje vseh 300 Ta pooblastila so ostala v veljavi vse do ustanovitve francoskega vojaškega vikariata leta 1952. 301 Povzeto po: http://hleno.revues.org/389 (pridobljeno 3. 5. 2014). 86 Miha Šimac vojaških duhovnikov znotraj divizije, v kateri je imel vsak polk svojega polkov- nega vojaškega duhovnika.302 V nasprotju z dokaj organizirano srbsko vojaško duhovščino so v italijan- ski vojski duhovniki lahko pred vojno delovali le v omejenem obsegu, zlasti po vojaških bolnišnicah in v drugih sanitetnih ustanovah. V letih med 1865 in 1878 naj bi bila navzočnost vojaških duhovnikov v vojski okrnjena predvsem zaradi proračunskih omejitev. Tudi v mirnem času so za duhovno oskrbo vo- jaštva skrbeli krajevni duhovniki; ob mobilizaciji je vojska res lahko postavila vojaške duhovnike, vendar predvsem za duhovno oskrbo bolnikov in ranjencev v vojaških sanitetnih ustanovah. Zanimivo je, da so v času spopadov v Eritreji in v Libiji poznali vojaške duhovnike v italijanskih oboroženih silah, a so se za to službo javili prostovoljno Rdečemu križu. Večina jih je bila iz vrst kapucinov. Temeljitejšo podlago za delovanje vojaških duhovnikov v italijanskih oboro- ženih silah je predložil šele načelnik generalštaba general Luigi Cadorna, tik pred italijanskim vstopom v vojno. Z okrožnico z dne 12. aprila 1915 je določil, da v italijanski vojski delujejo tudi vojaški duhovniki, in to pri vsakem peho- tnem polku, pri vsaki enoti grenadirjev, v vsakem bataljonu alpinov, pa tudi pri finančni straži po en vojaški duhovnik. Duhovno oskrbo so zagotovili še pri topničarskih enotah, ob vzpostavljanju arditskih enot pa je tudi v teh delo- val po en vojaški duhovnik. Prav tako so poskrbeli, da so vojaškega duhovnika dobili v vojaških sanitetnih ustanovah (približno na 400 postelj po en vojaški duhovnik) v neposrednem zaledju frontnih črt ali v posameznih deželah, kjer so vzpostavili vojaške bolnišnice. Vojaški vikariat, ki mu je načeloval vojaški škof, je bil ustanovljen šele med vojno, ob koncu junija 1915. Poleg katoliških duhovnikov so bili v italijanski vojski med vojno že navzoči tudi pripadniki drugih veroizpovedi: valdeški duhovniki (avtohtona italijanska protestantska skupnost), baptistični duhovniki in judovski rabini.303 Duhovna oskrba v ruskih oboroženih silah je bila sprva – tako kakor drugod – vezana na krajevne, škofijske duhovnike, ki so skrbeli tudi za versko vzgojo in zagotavljali duhovno pomoč vojaškim osebam v garnizijskih mestih in po krajih, kjer je bilo vojaštvo. Začetek organizirane duhovne oskrbe v vojski pomeni dekret carja Pavla I. z dne 4. aprila leta 1800, ko je bila ustanovljena po- sebna administracija vojaških kaplanov, na čelu katere je bil postavljen njihov predstojnik. Posebno mesto nadzornega vojaškega duhovnika so za generalštab in za korpus specialnih gardnih enot ustanovili leta 1830. Nadzorni duhovnik je bil odgovoren za delovanje vojaške duhovščine tudi pri mornarici. Leta 1890 302 Povzeto po: M. Milkić, Vojni sveštenici u srpskoj vojsci 1914–1918, v: Prvi svetski rati i Balkan – 90 godina kasnije, ur. M. Terzić, Institut za strategijska istraživanja, Beograd, 2011, str. 118–125. 303 Povzeto po: M. Albano, G. Coglitore Garufi, F. Fabrizi, Cappellani militari 1915–1917. Dostopno tudi na spletu: http://www. alfamodel.it/modules/smartsection/item.php?itemid=197 (pridobljeno 1. 6. 2014). VOJAŠKA DUHOVŠČINA V DVOJNI MONARHIJI V LETIH 1867–1918 87 je vodja vojaških duhovnikov dobil nov naziv: protoprezbiter vojaških kaplanov v vojski in mornarici. Določen je bil tudi postopek njegovega imenovanja, ki ga je na koncu potrdil car. Protoprezbiter je imel generalski status v vojski in je imel tudi pravico, da je neposredno poročal carju. V verskih zadevah je bil podrejen sinodi, v vojaških pa vojnemu ministrstvu. Leta 1910 je protoprezbi- ter dobil pomočnika, že med vojno pa so mu leta 1915 dodali še tajnika. Urad predstojnika vojaške duhovščine je bil drugače sestavljen iz treh klerikov in dveh pomočnikov, ki jih je izbral sam, potrditi pa jih je morala tudi sinoda. Predstojniku vojaške duhovščine so bili podrejeni divizijski superintendanti (s statusom podpolkovnika), vendar so ti duhovniki v mirnem obdobju dejansko odgovarjali krajevnim škofom. Njihova zadolžitev je bila, da so izvajali nadzor nad cerkvami na njihovem področju, skrbeli so za versko vzgojo rekrutov in vojakov ter reševali morebitne pritožbe nad vojaškimi kurati. Opravljali so torej podobne naloge, kakor so bile v habsburških oboroženih silah zaupane voja- škim župnikom. V oboroženih silah so delovali še polkovni kurati, ki so bili prav tako zadolženi za versko in moralno vzgojo vojaštva in za zagotavljanje vseh duhovniških opravil. Zanimivo je, da so imeli ti polkovni kurati – tako kakor v dvojni monarhiji – status stotnika, medtem ko so dobili diakoni, ki so tudi delovali v vojaških vrstah, status poročnika. V ruski vojski so – med prvo svetovno vojno – delovali tako muslimanski kakor tudi katoliški in judovski verski predstavniki.304 Na predvečer prve svetovne vojne je bila torej organiziranost duhovne oskr- be v oboroženih silah posameznih držav zakonsko in strukturno precej različno urejena. Zdi se, da je bila ureditev v habsburški monarhiji v primerjavi z omenje- nimi državami izjemno dobro, če že ne najbolje organizirana. 304 Povzeto po: A. Senin, Russian Army Chaplains during World War I, v: Russian Studies in History, 32, št. 2, 1993, str. 43–53. 88 Miha Šimac 5. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA »Prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga umor- jena v Sarajevu.«305 Tako se je v Slovenskem narodu 28. junija 1914 glasil udarni naslov, novica, ki so jo prinašali časopisi, pa je odmevala po državi in po svetu. Slovanski in še zlasti slovenski politični predstavniki so se zavedali, da so s pre- stolonaslednikovo smrtjo izgubili osebo, v katero so polagali svoje upe, da bi se država preoblikovala in bi dualistični sistem zamenjal trializem oziroma da bi se država preuredila po federativnem vzoru.306 Zato so bili, kakor je zapisal Walter Lukan – pri tem se je skliceval tudi na ugotovitve Andreja Rahtena –, »pripravljeni sprejeti njegov koncept ›Velike Avstrije‹ v smislu federalističnega centralizma z močno centralno vlado, enotno armado, enotnim gospodarskim prostorom, verjetno z nemščino kot državnim ali vsaj občevalnim jezikom in fe- deralnimi enotami, med katerimi naj bi bila po slovenskih predstavah tudi hrva- ško-slovenska«.307 Ob smrti prestolonaslednika in njegove soproge naj bi po monarhiji pov- sod zavladala globoka žalost. Pokojnika so v spremstvu vojnih ladij prepeljali v Trst, od tam z vlakom na Dunaj, od koder so ju potem odpeljali v Artstetten in tam pokopali. Na poti, kjer je vozil vlak s posmrtnimi ostanki prestolona- slednika in njegove soproge, so se obema poklonili različni zastopniki mest, dežel, župnij in preprosto ljudstvo: »Ob vsej progi, od Trsta do Dunaja je stalo in klečalo ljudstvo, goreče svečice držalo v rokah in plakalo. Vse to je ljudstvo stori- lo spontano.«308 Toda opisana spontanost in žalost ob smrti prestolonaslednika nista bili povsod zares pristni. Stefan Zweig je v svojih spominih o tem med drugim zapisal, da je ljudi novica resda presenetila, ni pa jih posebej pretresla, saj prestolonaslednik na splošno ni bil preveč priljubljen. Še več, med drugim je celo menil: »Tisti dan je bilo v Avstriji mnogo ljudi, ki so si skrivaj oddahnili, da je bil odstranjen ta naslednik starega cesarja v korist neprimerno bolj priljubljenega mladega nadvojvode Karla.«309 V naslednjih dneh in tednih so časopisni listi prinašali vse bolj zaskrblju- joče vesti in mnogi so slutili, da to pomeni le eno – vojna bo! Če ne prej, je to postalo jasno ob objavi ultimata, ki ga je Avstro-Ogrska poslala Kraljevini Sr- biji. Iz njega je bilo mogoče razbrati, da ultimat in njegovo sprejetje pomenita v 305 SN, 28. 7. 1914, str. 1. 306 O odzivih slovenskega političnega vrha na sarajevski atentat in o prestolonaslednikovih načrtih o preureditvi države glej: A. Rahten, Prestolonaslednikova smrt: po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata, Ljubljana, 2014. 307 W. Lukan, Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni, v: ZČ, št. 1/2, 2008, 94. 308 NŠAL, ŽA Postojna, razne knjige, šk. 1, Kronika, str. 81. 309 S. Zweig, Včerajšnji svet, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2008, 229−231. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 89 resnici za Srbijo ponižanje in izgubo suverenosti, kakor je pisalo v Slovenskem narodu 25. julija 1914. Ob tem so še zapisali, da bo odgovor na ultimat v resnici dan drugje: »Pravi se, da bo odgovor na naš ultimatum dala Rusija. Ako bo Rusi- ja hotela vojno, tedaj bo Srbija odgovorila negativno, ako bo Rusija hotela mir, se nam Srbija ukloni. Tako se sodi.«310 Toda če je v časopisju tu in tam še bilo mo- goče odkriti tudi omenjeno upanje, da bi se izognili vojni in bi ta kelih bridkosti, kakor so si želeli v Slovenskem narodu,311 šel mimo njih, so številni že vedeli, da je vojna v resnici neizogibna, saj so bile zahteve ultimata takšne, da nanje ni bilo mogoče pozitivno odgovoriti. Tako je menil tudi takratni deželni poslanec dr. Evgen Lampe312 in podobno je o tem ultimatu sodil takratni ljubljanski kne- zoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič: »Ko sem ultimatum in upravičene zahteve Avstrijske čital, sem koj vidil, da Avstrija je silno energična in hoče vojsko, o kateri vemo, da mora priti in skoraj gotovo vojska po celi Evropi. Srbija naj odgovori v 48 urah.«313 Srbski odgovor ni zadovoljil Avstro-Ogrske in že 26. julija je bila razglaše- na delna mobilizacija. Nasičeno ozračje, o katerem je v začetku leta 1914 govoril francoski veleposlanik na Dunaju, in brezvoljnost diplomatov za reševanje od- prtih vprašanjpo mirni poti314 sta se dokončno pokazala v vsej svoji stvarnosti – habsburška dvojna monarhija je 28. julija 1914 Srbiji napovedala vojno. S tem se je sprožil plaz vojnih napovedi in velik del Evrope se je sredi poletja znašel v vojni; pod orožje so može in fante klicali vojaški pozivi. Vsi pa so si obetali, da bo vojna kratkotrajna. 5.1 »Vojska je tu!« »Kocka je padla! Negotovost je izginila! Vojska je tu! Skorej neko veselje nas je prešinilo, ker smo vedeli, pri čem smo,« je zapisal postojnski župnik ob izbruhu vojne.315 Že ob razglasu delne mobilizacije 26. julija 1914 so po vseh krajih razo- besili plakate, ki so može in fante, vojaške obveznike do 42. leta starosti, pozivali v vojaške vrste. »Nepopisljiv vtis so napravili ti plakati. Gre za res! Možje, eni veseli, drugi potrti, eni kričijo, kako bodo Srbi tepeni, drugi molče hitijo pravit ženi, gostilne se pa jamejo polnit in iz vseh se kmalu zasliši glas harmonike. Ne! Ni možno popisati vtisov, ki smo jih dobili ta dan. Neizbrisno nam ostane v spominu pogled na skrbne obraze žena, katerih može je zadel cesarski ukaz.«316 Takšni in podobni prizori nav- dušenosti in žalosti ob odhodu mož in fantov so se dogajali po vsej monarhiji. Med 310 SN, 25. 7. 1914, str. 1. 311 Prav tam. 312 Prim. E. Lampe, Dnevniški zapiski, str. 39. 313 NŠAL, 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis iz časa od 17. do 31. 7. 1914. 314 Prim. S, 3. 1. 1914, str. 1. 315 NŠAL, ŽA Postojna, razne knjige, šk. 1., Kronika, str. 83. 316 Prav tam, str. 82. 90 Miha Šimac vpoklicanimi je bilo veliko mož in fantov, ki so pripadali 17. pehotnemu polku kranjskih Janezov in 27. domobranskemu pehotnemu polku; oba sta imela svoj se- dež v Ljubljani. Kronistka ljubljanskega uršulinskega samostana je samo dogajanje v tistih dneh takole opisala: »Dan na dan so dohajale nove čete v glavno mesto, godba in petje sta jih spremljala, klici patriotičnega navdušenja so odmevali pozno v noč.«317 Opisano navdušenje nad vojno naj bi ob njenem izbruhu, kakor piše Zwe- ig, zajelo celotno državo in vse razlike, bodisi verske, narodne ali politične, naj bi bile v tej uri pozabljene.318 Podobno je o tem enotnem nastopu menil tudi lavantinski škof Napotnik: »Zdaj mislijo vsi državljani mogočnega cesarstva isto, čutijo isto, spoznajo, da so udje velike enote, staročastite Habsburške države. Zdaj so vsa politiška in narodnostna nasprotja poravnana.«319 Toda uradni plašč nav- dušenosti, ki naj bi bil razgrnjen prek vseh evropskih mest,320 tudi v monarhiji ni bil povsod enako razpet in nikakor ni mogel prekriti bojazni in strahu pred negotovo prihodnostjo: občutili so ga mobilizirani možje in fantje ter njihovi najbližji. Janko Hacin tako med drugim v svojem dnevniku piše, da na svoji vožnji k enoti v Bosno ni videl prav nobenega navdušenja nad vojno.321 5.2 Pisma škofov ob izbruhu vojne K uradnemu, splošnemu navdušenju v habsburškem imperiju, kakor je zapisala Claudia Ham, je po svoje veliko prispevala tudi katoliška Cerkev.322 Ta ugotovitev – ob vedenju v kakšnem razmerju je bila katoliška Cerkev do same dvojne monarhije in do cesarskega prestola, če se ob tem izpostavi le vpliv ce- sarske hiše na avstro-ogrski episkopat in na njegovo izbiro – niti ne preseneča preveč.323 Zlasti se je ob tem v besedah duhovščine pokazalo trdno prepričanje, da je umor avstrijskega prestolonaslednika in njegove soproge upravičeni ra- zlog za začetek pravične vojne. Omenjeni izraz ni bil nov, saj so ga poznali že v antični Grčiji, prvi pa naj bi ga uporabil Aristotel. Ta je namreč menil, da vojna ne sme biti namenjena sama sebi, temveč mora biti usmerjena k višjim ciljem, kakor sta mir in blaginja. S pojmom pravična vojna so se pozneje veliko ukvar- jali tudi rimski misleci in filozofi. Med drugim je o pravični vojni pisal slavni rimski govornik, državnik in filozof Mark Tulij Cicero. Po njegovem je bila ta- kšna le vojna bodisi zaradi obrambe bodisi zaradi odprave storjenih krivic. Me- nil je, da mora biti takšna vojna napovedana in uporabljena le kot zadnje sred- 317 AUSL, fasc. 9, Vojna kronika uršulink, str. 3. 318 Stefan Zweig, Včerajšnji svet, str. 236–237. 319 Cerkveni zaukaznik 1914, X, str. 144. 320 Proti »mitu« navdušenosti nad vojno v Nemčiji je študijo objavil J. Verhey, The Spirit of 1914: Militarism, Myth, and Mobilization in Germany, Cambridge, 2000. 321 Prim. J. Hacin, Vsi ti mladi fantje, Ljubljana, 2002, str. 25. 322 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 72. 323 O odnosu med državo in katoliško Cerkvijo s posebnim poudarkom na slovenskih deželah glej: P. Bobič, War and Faith. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 91 stvo, in to šele takrat, ko je bila nasprotniku že dana možnost, da sam odpravi nepravilnosti oziroma storjeno krivico. Glavni namen spopadov pa ne sme biti uničenje nasprotnika, temveč obnovitev miroljubnih odnosov in skupnosti.324 Bistvo tako imenovane pravične vojne pa naj bi bilo – po Ciceronu – samo pri- zadevanje za mir in njegovo obnovo: »Vsaj po mojem mnenju si moramo vedno prizadevati za mir, v katerem ne bo nobene zahrbtnosti.«325 Anton Mlinar je v svojem prispevku pri tem opozoril še na Ciceronovo pojmovanje miru, vezane- ga na rimski imperij (Pax Romana), pri tem pa Cicero »ne postavlja pod vprašaj značilne imperialne apologije ›Pacis Romanae‹: izven imperija ali proti imperiju zanj nobena vojna ne more biti pravična.«326 Ciceronove ideje so imele velik vpliv tudi na krščanske mislece, predvsem na škofa Ambroža in Avguština327 in na njuno pojmovanje pravične vojne. Prav Avguštin je, kakor v svojem prispevku strnjeno navaja Anton Mlinar, »postavil pet kriterijev ›pravične vojne‹: 1) cilj vojne mora biti obnovitev miru; 2) v vojni mora iti za utrditev pravičnosti in zmernosti; 3) vojna ne more biti pravična, če se ne pusti voditi kriterijem, utemeljenim na krščanski ljubezni; ker ljubezen ne izključuje ›pravične vojne‹, vojna ne sme izključevati usmiljenja; 4) vojna je lahko pravična samo takrat, če se je zanjo odločila pristojna oblast, če je ta oblast izdala povelje in če jo ta oblast tudi vodi; 5) tudi potek vojne (poveljevanje) mora biti pravično; tudi sovražniku je treba biti zvest in mu omogočiti zvestobo; maščeva- nje, represalije in zločini morajo biti absolutno izključeni. ›Pacem habere debet voluntas, bellum necessitas‹«.328 Te kriterije je potem prevzel tudi Tomaž Akvin- ski in prav njegovo in Avguštinovo razumevanje tega pojma je v razpravi v Vo- ditelju v bogoslovnih vedah prikazal lavantinski duhovnik dr. Josip Hohnjec329 v začetku vojnega leta 1915.330 V luči teh idej so številni škofje (ne le v monarhiji!) v svojih pastirskih listih ob izbruhu vojne pisali o njeni upravičenosti in pozivali državljane k zve- stobi do države in vladarja.331 Med njimi se je znašel tudi ljubljanski knezoškof Jeglič, ki se je v začetku avgusta vrnil z romanja in takoj po svojem prihodu v Ljubljano izdal posebno pastirsko pismo, namenjeno vernemu ljudstvu. V njem 324 Prim. D. M. Jr. Bell, Just War as Christian Discipleship: Recentering the Tradition in the Church rather than the State, Grand Rapids, 2009, str. 25−26. 325 M. T. Cicero, O dolžnostih, Ljubljana, 2011, str. 23−24. 326 A. Mlinar, Teologija miru in pojem »pravične vojne«, v: BV, 1995, 4, str. 472. 327 O Ciceronovem vplivu na Avguština je na spletu precej razprav, literature in drugih prispevkov. Med njimi je tudi diplomsko delo ameriške avtorice Berit Van Neste. Dostopno na spletu: http://scholarcommons.usf.edu/cgi/viewcontent. cgi?article=4978&context=etd (pridobljeno 17. 12. 2012). 328 A. Mlinar, Teologija miru in pojem »pravične vojne«, v: BV 1995, 4, str. 473. 329 Josip Hohnjec, r. 1. 1. 1873, Sv. Peter pod Svetimi gorami; m. 25. 7. 1896; † 17. 2. 1964, Velenje. V: Letopis 2000, str. 791. 330 Prim. J. Hohnjec, Vojska. Nauk sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinca, v: VBV, 1915, XVIII, str. 21−51. 331 Podrobneje o škofih dvojne monarhije in njihovih pastirskih pismih glej: W. Achleitner, Gott im Krieg: Die Theologie der österreichischen Bischöfe in den Hirtenbriefen zum Ersten Weltkrieg, Wien, 1997. 92 Miha Šimac je, kakor je zapisal v svojem dnevniku, dokazoval pravičnost te vojne in vernike poučil, da naj bodo ti dnevi preizkušenj »dnevi molitve, pokore in del ljubezni do bližnjega«. Prav tako je v pismu odredil še molitve in se pri tem obrnil tudi na otroke. Kakor je omenil v dnevniku, jih je opozoril tudi na pogosto prejemanje zakramentov, »da bi Bog dal zmago naši armadi, da bi skrajšal dneve poizkušnje ter njihove brate in očete pripeljal zdrave nazaj domu«.332 Podobno je o vojni pisal tudi lavantinski škof Mihael Napotnik. Menil je, da je bila vojska cesarju vsiljena in da so bili vsi poizkusi mirnega dogovora s Srbijo neuspešni. Po tem, ko je postalo jasno, da so bile tudi vse te možnosti izčrpane, je bila, kakor je zapisal škof, nasprotniku napovedana vojska, »da bi on bil prisiljen, spoštovati meje pravice, ne pa, da bi se pridobile nove dežele, ne, da bi se ustreglo nebrzdani častihlepnosti«. Tudi Napotnik je v svojem pismu zapisal, da je ta »napovedana vojska potrebna in pravična vojska«.333 V primerjavi z omenjenima pa je bilo pismo, ki ga je na vojaško duhovščino 30. julija 1914 naslovil vojaški škof Bjelik in so ga objavili tudi nekateri časopisi, neverjetno ostro, militantno. V pismu se je vojaški škof najprej skliceval na ljube- zen do domovine in posebej poudarjal, da morajo biti vojaški duhovniki vneti in vztrajni v službi. V nadaljevanju pa je zapisal: »Ljubav do domovine, ki se tudi pred smrtjo ne ustraši, vas mora prešiniti. Božja volja je, da domovino, ki vam jo je Bog dal, branite, branite do zadnjega vzdiha, do zadnje moči, ker bo Bog od vas terjal račun, kako ste dolžnosti svetega poklica v vojski izpolnjevali. Pogled na domovino vam mora lajšati vse štrapace in nevarnosti vojske. Za domovino vam ne bodi no- bena reč težka, nobena reč nadležna. Kri in življenje za domovino! Naš boj je svet, naš boj je pravičen za sveta prava, za red in mir! Gre se za brambo domovine, za brambo naše zemlje in naših mej! To je sveti boj! In če se bo vojno razpoloženje naše- ga sovražnika moralo umakniti angelskim glasovom pri Betlehemu: Mir ljudem na zemlji, potem bo rekla božja sodba o našem boju: Bojevali ste svet, pravičen in dober boj! Delo je z Bogom začeto, Njegova vsemogočnost naj ga konča! Trdno verujemo in ponižno upamo, da nas Bog ne bo zapustil in bo naše orožje blagoslovil. Pripra- vljeni smo! Primite za orožje, za orožje božje! Ne pozabite na svojo dušo! Potrebno je, da je pripravljena na sodbo božjo! Kdor je opral svojo dušo v zakramentu svete pokore in je prejel sveto Rešnje telo vredno, tega srce je lahko mirno. Naprej v boj po zmago! Ne bežimo. Zmagajmo! Če ne, naj bo zapisano na kamnu, ki bo stal na bojnem polju, kjer bomo počivali, napis: Umrli za domovino in prestol. Blagoslov troedinega Boga naj vas spremlja. Amen!«334 Claudia Ham ob tem upravičeno opozarja, da je tudi to pismo najverje- tneje prispevalo k poznejšemu posplošenemu prikazovanju vojaške duhovščine 332 NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 5. 8. 1914. 333 Cerkveni zaukaznik 1914, X, str. 144. 334 S, 2. 8. 1914, str. 3−4. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 93 kot izključno samo v vlogi propagandnega stroja države.335 Ob tem je treba po- vedati, da bojevito pismo vojaškega škofa med drugim omenja poziv k orožju. Znano je, da duhovniki v habsburški vojski niso smeli nositi orožja.336 Njihovo »orožje« je bila lahko le vera, so bili zakramenti, molitev, osebni zgledi in ne nazadnje beseda. Ta pa seveda še zdaleč ni bila nepomembna za državo, pa tudi ne za duhovno oskrbo kot takšno. Škofje v habsburški monarhiji niso bili edini, ki so pisali o vojni. Ob iz- bruhu so vojno v svojih pridigah pogosto obravnavali tudi duhovniki in s tem posredno vplivali na že omenjeno navdušenje. Nekateri od njih so svoje govore ali pridige potem objavili v različnih glasilih. V kazalu XXXI. letnika Duhovne- ga pastirja za leto 1914 (VII) se najde cel seznam prispevkov različnih avtorjev, ki zadevajo to tematiko. Med drugim je pater Hugolin Sattner337 pisal o vojni in opozarjal na – po njegovem – njeno prečiščevalno vlogo. V razmišljanju oziro- ma poskusu svojega odgovora na vprašanje, zakaj so na svetu sploh vojne, ko pa si vsi želijo miru, je Sattner prišel do tega sklepa: »Narodi vedno govoré o miru in hrepené po njem, v resnici pa so skoraj zmerom med seboj v boju. Skoraj brez presledka buči na zemlji bojni grom in čete so venomer postavljene v bojne vrste. Le redek je mir in še takrat ga znajo ljudje malo ceniti.« V nadaljevanju svojega razmišljanja je po eni strani resda opozarjal na vse težave in gorje, ki jih vojna povzroča, po drugi strani pa je o njih menil, da so lahko tudi »blagoslov«. Po- sebej je tu izpostavil pravično vojno: »Pravične vojske so kulturno delo; one so nositeljice velikih idealov. Kri, ki se preliva v pravičnih vojskah, je mučeniška kri, in vojska, ki rodi junake, je sveta, je častitljiva.«338 Ob pregledanih objavljenih razmišljanjih o vojni sami, ki so jih objavljali v katoliških glasilih in časopisih, je mogoče reči, da so avtorji pri svojem pisanju uporabljali kar precej podobno besedišče in zelo podobne formulacije. Ob teh razpravah se je postavljalo tudi vprašanje o veri in njeni vlogi v vojni, kot posledica tega pa tudi o vlogi duhovnika v njej. Naloga duhovnikov v vojnih časih je bila torej, kakor so menili nekateri pisci prispevkov, v tem, da so storili vse za primerno versko izobrazbo in za poduk vojakov. Poučili naj bi jih o pokorščini v vojski, o delih usmiljenja in ravnanju z ranjenci, o prejemanju zakramentov na bojiščih in o udeleževanju pri verskih obredih, predvsem pri mašah itd. Pri vsem tem pa ni smelo manjkati izpostavljanje ljubezni do domo- vine in zgledov, ki jih je na bojiščih mogoče najti.339 335 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 74. 336 Ob tem velja opozoriti tudi na t. i. privilegij osebne imunitete klerikov (privilegium immunitatis clericorum er rerum ecclesiastiacarum), po katerem so bili ti oproščeni vojaške službe zaradi dostojanstva, ki jim kot klerikom pripada. O tem je že med vojno pisal dr. Andrej Snoj. V: Vzajemnost, 1917, 5/6, str. 44–51. 337 Hugolin Sattner, r. 29. 11. 1851, Novo mesto – Šmihel; m. 21. 7. 1874; † 20. 4. 1934, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 433. 338 H. Sattner, Trinajsta nedelja po binkoštih. Vojska, v: Duhovni pastir, 1914, str. 475–46. 339 Prim. S. Likar, Valentin Oblak, kronika župnije Kropa 1914–1918, v: AES 27, Ljubljana, 2005, str. 194. 94 Miha Šimac 5.3 Vojaška duhovščina med vojno Ob izbruhu tako imenovane pravične vojne je, kakor je bilo določeno, ju- risdikcija nad uniformiranimi pripadniki habsburških oboroženih sil katoliške veroizpovedi avtomatsko pripadla takratnemu vojaškemu apostolskemu vikar- ju Bjeliku. Pod njegovo jurisdikcijo so od takrat dalje poleg enot skupne vojske sodile tudi domobranske in črnovojniške enote, ki so bodisi pripadale armadi na bojišču bodisi so bile poklicane za službovanje v etapnih linijah, v utrje- nih mestih, pa tudi na vse tiste pohodne formacije, ki so odhajale na bojišča. Pod jurisdikcijo vojaškega vikarja so sodili tudi vojni ujetniki.340 Pozneje je bilo vprašanje jurisdikcije seveda še večkrat odprto in v različnih situacijah je ta ali ona vojaška enota sodila zdaj pod pristojnost krajevne, zdaj vojaške duhovščine. 5.3.1 Mobilizacija Na predvečer vojne vihre je bilo v avstro-ogrskih oboroženih silah v aktivni službi 186 vojaških duhovnikov. Število aktivnih in rezervnih vojaških kuratov vseh v državi priznanih veroizpovedi je mogoče razčleniti takole: Tabela 9: Razporeditev vojaške duhovščine v državi priznanih veroizpovedi pri skupni vojski Aktivni vojaški kurati Rezervni vojaški kurati Skupno število Rimskokatoliški 141 286 427 Grškokatoliški 15 20 35 Pravoslavni (gr. or.) 14 25 39 Evangeličani augsburške veroizpovedi 6 33 39 Evangeličani helvetske veroizpovedi 6 20 26 Judovski 10 10 Muslimanski 4 4 Skupaj 186 394 580 (Vir: ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2394, VII 23734–17, Standesnachweisung – über die Militärgeistlichen des k. u. k. Heer, vom Beginn des Krieges bis 10. November 1917.) Med omenjenimi aktivnimi 186 vojaškimi kurati so službovali tudi duhov- niki iz slovenskih dežel. Tako je, če gre verjeti vojaškemu šematizmu skupne vojske, pri pehotnih oboroženih silah v letu 1914 službovalo 10 duhovnikov iz lavantinske, ljubljanske in celovške škofije ali pa iz goriške nadškofije.341 K tem je prištet tudi Hubert Rant, frančiškan, za katerega v šematizmu piše, da je bil takrat že svetni duhovnik (Weltpriester), vendar pa ob tem ni navedene nobene 340 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 70−71. 341 Prim. Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer und für die kaiserliche und königliche Kriegsmarine für 1914, Wien, 1914, str. 1128−1132. Odslej: Schematismus Heer 1914. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 95 škofije.342 K tem desetim bi veljalo prišteti še duhovnika iz ogrske polovice dr- žave, Antona Mintska.343 Tudi zanj na podlagi časopisne notice vemo, da je bil v resnici »Ogrski Slovenec«.344 Med temi aktivnimi duhovniki sta bila tik pred začetkom vojne dva že na visokih mestih. Anton Jaklič je bil takrat superior 1. razreda in je vodil graški superiorat, Janez Klobovs pa je bil superior 2. razre- da in je še vedno deloval v Innsbrucku.345 Poleg navedene duhovščine pri ko- penskih oboroženih silah je treba omeniti še mornariško vojaško duhovščino. Po podatkih iz letopisa skupne vojske je mogoče razbrati, da je bilo od takrat štirinajstih aktivnih duhovnikov (vključno z mornariškim superiorjem!) kar slaba polovica (6) takšnih, ki so bili iz lavantinske, ljubljanske ali goriške (nad) škofije.346 Presenetljivo je, da med vsemi omenjenimi v letopisu ni nobenega aktivnega vojaškega kurata iz tržaško-koprske škofije. Že ob izbruhu vojne je bilo jasno, da je število vseh aktivnih vojaških du- hovnikov premajhno. Vpoklicu se tako niso izognili niti duhovniki. Takratni remšniški kaplan Janez (Januš) Golec347 je ob mobilizaciji, kakor je zapisal, iz rok cesarske osebe prejel svojo prvo brzojavko: »Nje vsebina je tudi meni prav na kratko povedala, da sem od danes naprej podvržen vojaški postavi in moram takoj v Trst.«348 V skladu z mobilizacijskim načrtom so tako v aktivno službo vpoklicali v prvi vrsti večje število rezervnih vojaških duhovnikov.349 Vpoklicani so bili tako tisti, ki so jih vodili kot rezervne duhovnike skupne vojske, kakor tisti, ki so bili na seznamu rezervnih duhovnikov avstrijskega oziroma ogrskega domobranstva. Mobilizacijski načrt za vojaško duhovščino pa je med drugim že predvideval tudi možnost, da bi lahko bila potreba po duhovnikih še večja, kakor so jo lahko pokrili z rezervnimi vojaškimi kurati. Tedaj bi nove duhovni- ke lahko vpoklicali na podlagi seznamov tako imenovane nadomestne rezerve: »Višjo potrebščino pokrijejo tudi z duhovniki nadomestne rezerve, ki bodo v sluča- ju mobilizacije imenovani vojaškimi kurati za dobo vojne. Plačo dobijo isto kakor 342 Prim. prav tam, str. 1130. – Hubert Rant je v resnici zabeležen v nekaterih šematizmih lavantinske škofije, tudi med vojno vihro, in to bi nas lahko navedlo k misli, da je bil inkardiniran v lavantinsko škofijo. Nasprotno pa vojaški letopisi o njem poročajo le, da je bil Rant svetni duhovnik in ne omenjajo nobene škofije. Ker za zdaj še ni popolnoma jasno, ali je bil inkardiniran v lavantinsko škofijo ali ne, ga v razpravi obravnavam posebej. 343 Anton Mintsek, r. 21. 5. 1865, Murska Sobota; m. 1887; † 1935. V: NŠAM, Šematizmi, Schematismus Strigoniensis et Sabariensis, šk. 1; Marijin list, št. 9/19, 1935, str. 254. 344 S, 29. 11. 1916, str. 5. 345 Prim. Schematismus Heer 1914, str. 1128−1129. 346 Prim. prav tam, str. 1281. 347 Janez (Januš) Golec, r. 28. 8. 1888, Polje ob Sotli; m. 25. 7. 1911; † 24. 5. 1965, Maribor. V: NŠAM, Kartoteke duhovnikov, Golec Januš. 348 Sgp, 23. 11. 1916, 2. 349 Po definiciji bi pričakovali, da so z izrazom »vojaški« kurati mišljeni tisti, ki so bili v aktivni službi v vojski, »vojni« kurati pa tisti duhovniki, ki so bili vpoklicani le v vojni. Iz notic časopisja iz vojnih let pa lahko razberemo, da sta bila oba izraza v uporabi pri obeh vrstah vojaške duhovščine; torej sta veljala tako za tiste, ki so v vojski službovali že pred vojno, kakor za tiste, ki so bili vpoklicani v vojnem času. Treba se je bilo odločiti, kateri izraz uporabiti. V tem tekstu o prvi svetovni vojni in o vojaški duhovščini uporabljam pridevnik vojaški (kurat). 96 Miha Šimac vojaški kurati iz rezerve.«350 Med vojno je bilo veliko duhovnikov imenovanih prav za vojaške kurate »za dobo vojne« (Feldkuraten auf Kriegsdauer). Gorenjec je o tem zapisal, da so bili v evidenci vsi tisti duhovniki, ki so bili kdaj pri naboru potrjeni, tudi če niso potem nikoli odslužili vojaščine. Po njihovem se je večkrat dogajalo, da so bili v vojaško službo poklicani duhovniki, ki niso bili pri vojakih, kakor pa takšni, ki so vojaški rok odslužili.351 To seveda ni ostalo čisto brez po- sledic pri samem zagotavljanju duhovne oskrbe med vojaštvom. Ob vseh mobiliziranih duhovnikih v državi ni bilo malo niti takšnih, ki so se za službovanje med vojaštvom javili prostovoljno. Teh naj bi bilo posebno veliko prav ob začetku vojne vihre, celo toliko, da niso mogli sprejeti nobenega več; o tem so ob koncu avgusta 1914 poročali tudi časopisi.352 Med takšnimi se je vojaškim oblastem prostovoljno ponudil upokojeni mornariški superior Karl Kokolj.353 V svojem telegramu je zapisal, da je pripravljen pastoralno delovati v ljubljanski vojaških bolnišnicah.354 Dejansko je Kokolj potem to službo že v avgustu tudi prevzel. Vendar kakor se zdi, to navdušenje nad vojaško službo med vpoklicanimi rezervnimi vojaškimi kurati ni bilo povsod zares navzoče. Tako v kroniki češke- ga kraja Bezkov, ki leži blizu Znojma, lahko za leto 1914 preberemo tudi nekaj notic o njihovem župnijskem administratorju Franzu Doláku, drugače članu viteškega reda z rdečo zvezdo, ki je tam služboval šele kratek čas in hitro postal priljubljen med ljudmi. Tudi on je bil ob začetku vojne, natančneje 29. julija 1914, vpoklican v vojaško službo. Že čez pet dni pa je v njegovo župnijo prišlo žalostno sporočilo, da je priljubljeni Dolák umrl.355 V Vojnem arhivu na Dunaju se je našel kratek dopis, s katerim je vojaški škof Bjelik sredi avgusta 1914 poslal na praški generalat viteškega reda z rdečo zvezdo sporočilo Dolákovi usodi. V njem je vojaški škof zapisal, da je prejel telegram 6. domobranskega pehotnega polka, ki je naznanil, da je vpoklicani rezervni vojaški kurat Franz Dolák na- redil samomor.356 Žal podrobnih dokumentov, ki bi dodatno osvetlili, kar se je zares zgodilo, kaj je bil resnični vzrok za to dejanje in ali je bilo v resnici tako, poleg teh skopih vrstic ni bilo najti. 350 S, 18. 3. 1909. 351 Prim. Gorenjec, 29. 1. 1915. 352 Prim. S, 27. 8. 1914, str. 3. 353 Karl Kokol(j), r. 3. 11. 1865, Sv. Barbara v Halozah; m. 6. 7. 1890; † 1. 9. 1931, Ljubljana. Glej: S, 2. 9. 1931, str. 5. 354 Prim. ÖSTA/KA, AFV – Bücher, karton 32, str. 152, Gegenstand, Nr. 5646, 27. 7. 1914, Telegramm Kokolj. 355 Njegova smrt je bila, kakor piše v kroniki, zavita v skrivnost. Po nekaterih špekulacijah naj bi ga ustrelile vojaške oblasti, ker v svoji pridigi, ki jo je imel za vojake, vojne ni odobraval. Drugi so trdili, da se je ustrelil sam, ker tega svojega prepričanja pred častniki sploh ni tajil. Glej: Bezkov, Kronika 1914: http://www.bezkov.cz/kronika/1911_20/1914.htm (pridobljeno 2. 1. 2013). 356 ÖSTA/KA, AFV, karton 269, Nr. 7721, Feldkurat Dolák – Selbstmord. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 97 Časopis Slovenec je 1. avgusta 1914 poročal, da je bilo v vojsko vpokli- canih sedem duhovnikov ljubljanske škofije,357 Slovenski gospodar pa je že dan poprej objavil notico o vpoklicanih lavantinskih duhovnikih.358 Vendar se je ob pregledovanju drugih virov izkazalo, da ti podatki niso popolnoma pravilni. Slovenec je med vpoklicanimi navedel tudi Cirila Ažmana,359 v štajerskem ča- sopisju pa so med vpoklicanimi zapisali imeni župnika Ivana Laha in Matija Zemljiča.360 V resnici teh treh duhovnikov ni na nobenem seznamu vojaških kuratov, ki so med vojno krajši ali daljši čas službovali v vojski. Še več, njihovih imenovanj tudi v pregledanih škofijskih listih lavantinske in ljubljanske škofije ni mogoče najti. Zato pa je Ljubljanski škofijski list 21. avgusta 1914 poročal, da je bilo iz ljubljanske škofije vpoklicanih šest duhovnikov, in to profesor dr. Franc Kulovec,361 ljubljanski stolni kaplan Janko Cegnar,362 idrijski kaplan Josip Gnidovec,363 trebanjski kaplan Leopold Erzin,364 hinjski kaplan Franc Novak365 in Andrej Martinčič,366 kaplan v Hrenovicah.367 O vpoklicanih duhovnikih je po- ročal tudi lavantinski Cerkveni zaukaznik in navedel, da je bilo v vojaško službo vpoklicanih enajst duhovnikov lavantinske škofije.368 Toda pri tem je treba opo- zoriti, da so bili vpoklici tudi v naslednjih dneh in tednih, zato je bilo vpoklica- nih duhovnikov ob začetku vojne morda še nekoliko več. V garnizijskih mestih so se skupaj z vojaštvom znašli tudi vpoklicani voja- ški duhovniki. Januš Golec je opisal, kako se mu je godilo v Trstu, kamor je bil poslan in kjer ga je v vojašnici čakal precej čuden sprejem. Četovodja v stražar- nici ga namreč ni spustil v vojašnico, in to kljub uradnim papirjem, ki jih je imel kot mobilizirani duhovnik. Šele naslednjega dne mu je uspelo priti v vojašnico, tam pa mu je bilo naročeno, naj počaka še en dan. Skupaj z nekaterimi drugimi vpoklicanimi duhovniki so naslednji dan znova prišli v vojašnico k takratnemu polkovniku369 97. tržaškega polka. Polkovnik je prav Golca izbral za polkovnega vojaškega kurata: »Stari gospod je izmaknil meni ono cesarsko brzojavko iz rok s kratko odločbo: ›Vi ostanete pri polku! Tudi na bojišče nas boste spremljali! Ostali 357 Prim. S, 1. 8. 1914, str. 5. 358 Prim. Sgp, 30. 7. 1914, str. 3. 359 Prim. S, 1. 8. 1914, str. 5. 360 Prim. Sgp, 30. 7. 1914, str. 3. 361 Franc Kulovec, r. 8. 1. 1884, Toplice; m. 15. 7. 1907; † 6. 4. 1941, Beograd. V: Letopis 2000, str. 437. 362 Janko (Ivan) Cegnar, r. 12. 10. 1887, Stara Loka; m. 14. 7. 1910; † 9. 9. 1939, Ljubljana Trnovo. V: prav tam, str. 436. 363 Jožef Gnidovec, r. 26. 1. 1885, Ajdovec; m. 19. 7. 1909; † 17. 9. 1963, Dvor - Žužemberk. V: prav tam, str. 452. 364 Leopold Erzin, r. 9. 10. 1886, Šmartno pri Tuhinju; m. 14. 7. 1910; † 20. 1. 1945, Ljubljana. V: prav tam, str. 440. 365 Franc Novak, r. 31. 3. 1882, Dobrova; m. 15. 7. 1907; † april 1944, Beograd. V: Catalogus cleri 1917, str. 147. Za podatek o smrti se zahvaljujem mag. Tonetu Krampaču. Elektronsko pismo z dne 4. 8. 2014 (hrani avtor). 366 Andrej Martinčič, r. 13. 1. 1889, Šentjurij Podkum; m. 15. 7. 1912; † 4. 6. 1958, Maderno ob Gardskem jezeru, Italija. V: Letopis 2000, str. 449. 367 Prim. LŠL, 1914, X., str. 110. 368 Prim. Cerkveni zaukaznik 1914, VIII., str. 130. 369 Od aprila 1911 do septembra 1914 je 97. pehotnemu polku poveljeval polkovnik Karl baron Knopp von Kirchwald. 98 Miha Šimac štirje gospodje pa lahko odidejo nazaj domov. Rabimo itak samo jednega.‹« Po tej odločitvi je, kakor je navedel, tistega dne dobil uniformo in bil poslan na tečaj jahanja, ker tega ni bil vešč.370 Če je to še nekako razumljivo, saj je bilo tudi za aktivne vojaške duhovnike že v mirnem času poskrbljeno, da so bili deležni vsaj nekaj lekcij jezdenja,371 je nekoliko teže razumeti in verjeti, da je o tem, kateri od duhovnikov bo ostal pri polku v aktivni službi, odločal izključno kar polkovnik sam. To velja toliko bolj, ker bi bilo iz tega zapisa mogoče sklepati, da je to storil brez upoštevanja mnenja nadrejenih vojaških oblasti. Res pa je tudi, da je ome- njene spomine treba brati z veliko mero previdnosti. Vsi duhovniki so bili ob vpoklicu uvrščeni v IX. rang med rezervne voja- ške kurate 2. razreda s častniškim činom stotnika. Ob tem velja povedati še, da so kaplani in ekspoziti,372 vpoklicani v vojno službo, kakor navaja Ljubljanski škofijski list, ob vpoklicu izgubili dohodke dotedanje službe, saj so od takrat dalje prejemali plačo vojaških kuratov skupaj z vojnim dodatkom, za vpokli- cane župnike pa je veljalo, da so še vedno dobivali svojo župnijsko kongruo ozi- roma plačo, ker niso prejemali vojne doklade.373 Aktivni vojaški duhovniki so ob mobilizaciji lahko računali tudi na dodatna finančna sredstva, ki naj bi jim bila v pomoč za nakup potrebne opreme. Podobno je bilo določeno tudi za vse mobilizirane duhovnike, ki so bili enako upravičeni do dodatka za opremo in uniformo. Prav tako so na novo vpoklicanim duhovnikom povrnili potnino do odrejenega nabornega mesta, kjer so se ob vpoklicu morali oglasiti. Do potnine so bili upravičeni, tudi če bi iz aktivne vojaške službe odšli, torej ob demobili- zaciji, bolezni ali uvrstitvi v neaktivno razmerje.374 Zdi pa se, da jim teh določb glede finančnih sredstev ni uspelo v polnosti uresničiti v prvih dneh mobiliza- cije; tako bi namreč lahko razbrali iz spominskih zapisov frančiškanskega pa- tra Janeza Žurge. Ob mobilizaciji je deloval kot nastavljeni razrednik na deški ljudski šoli v Novem mestu, nato pa je bil poklican v Zagreb. Na tamkajšnjem vojaškem poveljstvu je bil potem dodeljen za vojaškega kurata 6. vojaške poljske bolnišnice 13. vojnega zbora, ki so ga po večini sestavljali Hrvati. Ob tem je tudi spoznal, da bo redovna obleka za takšno službo nepraktična, in si je zato dal na- rediti duhovsko obleko. Zapisal pa je, da je moral za novo obleko vzeti predujem na plačo.375 Glede na že omenjeno določbo o posebnih finančnih sredstvih, ki 370 Sgp, 14. 12. 1916, str. 1−2. 371 Prim. Pastoralblatt, 20. 12. 1909, str. 55. 372 Ekspoziti so, kakor je v opombi ob Nadrahovih spominih zapisal Matjaž Ambrožič, delovali znotraj velikih župnij, ki so kot pastoralne enote poznale ekspoziture. Ekspoziti so drugače vodili matične knjige in so delovali kot pravi župniki, vendar so morali matične knjige ob koncu leta overiti župniki s svojim podpisom. Ekspoziture kot takšne so bile resda že od časov Jožefa II. dalje predvidene, da bi postale nove župnije, a za to še niso bili izpolnjeni vsi pogoji (npr. zadostno število vernikov). Prim. I. Nadrah, Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, ur. M. Ambrožič, v: Viri 30, Ljubljana, 2010, str. 45, op. 156. 373 LŠL, 1915, IV, str. 63. 374 Prim. Pastoralblatt, 1. 4. 1909, str. 19. 375 Prim. J. Žurga, Mozaik mojega življenja, Brezje, 2000, str. 15. Odslej: J. Žurga, Mozaik mojega življenja. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 99 naj bi jih dobili vpoklicani kurati prav za to, je ta podatek nekoliko presenetljiv. Zdi se torej, da izplačila posebnega dodatka sploh ni bilo, mogoče pa je, da je sredstva dobil šele pozneje. Mobilizirani katoliški duhovniki so po vpoklicu od vojaškega škofa prejeli potrebna pooblastila. Aktivni vojaški duhovščini je bila jurisdikcija podeljena že pred vojno (in je zato ni bilo treba ponovno podeljevati), na novo nastavljeni vojaški duhovniki (iz rezerve, nadomestne rezerve) pa so jurisdikcijske dekrete prejeli po vpoklicu in nastavitvi v aktivni službi. Vojaški škof je sicer dopuščal možnost, da so na novo nastavljeni vojaški duhovniki, če je bilo treba, svojo službo opravljali, tudi če dekreta še niso prejeli. O tem so morali ti duhovni- ki obvestiti svojega nadrejenega superiorja. Podeljena jurisdikcija je veljala za vso vojno in tako je ob morebitnih premestitvah kuratov ni bilo treba ponovno podeliti.376 Na novo vpoklicani vojaški duhovniki so prejeli posebne fakultete, po katerih so med drugim smeli podeljevati vse zakramente (razen svete bir- me in duhovniškega posvečenja), prav tako so smeli spovedovati in podeljevati odvezo za kakršnekoli ekscese in prestopke, tudi v takšnih primerih, ki so bili drugače posebej pridržani Apostolskemu sedežu oziroma papežu. V posebni, peti točki so bila zapisana pooblastila, povezana z mašo. Vojaški kurati so tako lahko maševali dvakrat, prvo mašo so lahko opravili eno uro pred zoro in drugo popoldne. V izrednih primerih so lahko maševali »zunaj cerkve, na kateremkoli primernem mestu, tudi na prostem ali pod zemljo, na prenosnem oltarju, tudi če ni neokrnjen ali je brez relikvij svetnikov«. Če drugače ni bilo mogoče in pri tem ni bilo nevarnosti svetoskrunstva, škandala in nespoštljivosti, so lahko maše- vali tudi v navzočnosti heretikov in drugih izobčencev. Pomembno je bilo le, kakor piše v tej točki, »da sam mašni služabnik (Messdiener) ni bil izobčenec ali heretik«. Vojaški duhovnik je prav tako smel blagosloviti tabernaklje, oblačila, paramente, cerkveno okrasje in drugo, kar je nujno potrebno za službo bož- jo. Ni pa smel, kakor piše v določbi, posvetiti »tistega, kar je potrebno za sveto maziljenje«.377 Poleg podeljenih fakultet so bila na novo vpoklicanim vojaškim duhovni- kom dana tudi splošna navodila (Instructiones pro sacerdotibus militaribus) za samo delovanje. Ta pravila so med drugim govorila o potrebnem spoštovanju in pokorščini nadrejenim, o spoštovanju do škofov ordinarijev in trudu za zgledno sodelovanje z njimi, o skrbnem ravnanju z Najsvetejšim, blagoslovljeno vodo in vso liturgično posodo, o uporabi primernih duhovniških oblačil pri opravljanju obredov in podeljevanju zakramentov, pa tudi o oznanjanju božje besede ter 376 Prim. Pastoralblatt, 1916, 1, str. 14. 377 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 271, Facultates sacerdotum militiarium; A. Sittler, Josef Bader. 1887–1983. Ein Priesterleben, zusammengestellt aus dem Nachlaß in drei Teilen: Kriegstagebuch. 1915–1918, Photomechanisch vervielf, 1995, Facultates – Vollmachten, sine pag. [Priloga, dokument št. 4]. 100 Miha Šimac poučevanju o zakramentih in krepostih. Ob koncu je bilo v teh navodilih še opozorilo, naj se predvsem vojaški duhovniki varujejo, da ne bi bili oni sami, ki pridigajo drugim, nepošteni; vse njihovo življenje naj bo »brez sence suma«.378 Navodila za delovanje vojaške duhovščine je vojaški vikar podal tudi v pi- smu, ki so ga objavili časopisi. V njem je spregovoril o nalogah vojaške duho- vščine in pozval duhovnike, naj vojake navdušujejo ter jih utrjujejo v zvestobi do domovine, naj tolažijo ranjene in umirajočim podeljujejo zakramente ter izkazujejo telesna dela ljubezni in usmiljenja. Prav tako naj duhovniki pozivajo in opominjajo vojake za prejem svetih zakramentov in podeljujejo generalno odvezo. Opozoril je tudi na popolne odpustke, ki jih morejo ob nekaterih izpol- njenih pogojih dobiti umirajoči vojaki, in naposled dodal še nekaj konkretnih navodil: »Vsak vojni duhovnik mora imeti vedno pri sebi sledeče predmete: Štolo, križ, posodico s svetim oljem, mal rituale (obredna knjižica) in na rokavu bel našiv z rdečim križem. Hostije za sveto mašo mora vsak duhovnik s seboj vzeti. Nikakor pa ni dovoljeno, da bi imel pri sebi posvečene svete hostije, da najsvetej- še ni izpostavljeno kakemu onečaščenju. V sili bo ljubi Bog podelil svojo milost vsakemu vojaku, da le prejme sveto odvezo in sveto poslednje olje. Glede službe božje se je ravnati po razmerah, želim pa, da se opravi vojaška služba božja s kratkim in tehtnim nagovorom, kolikorkrat je možno, kolikorkrat dopušča služba in je vse potrebno na razpolago. Vojnim kuratom po poklicu strogo naročam, naj bodo svojim rezervnim tovarišem v vsem na roko. S to naredbo je obvestiti vse v vojsko uvrščene duhovnike.«379 Že v času, ko so bili vojaški duhovniki v garnizijskih mestih, so se tru- dili, čim hitreje spoznati se z zaupanimi nalogami in z vojaškim življenjem, kakor je zapisal lavantinski duhovnik Marko Škofič,380 ki je bil ob mobilizaciji poslan v Maribor in dodeljen k 47. pehotnemu polku.381 Tako v Mariboru kakor v Ljubljani pa tudi drugod so takrat opravljali slovesne vojaške zaprisege, me- ščani so z različnimi dobrotami pogostili vojaštvo, po cerkvah v mestih pa so se opravljale službe božje.382 V Ljubljani so tako vojake s plakati vabili, naj pred odhodom na vojno prejmejo tudi zakramente.383 To so številni slovenski možje in fantje sicer opravili že ob slovesu od domačih krajev, ko so odšli po slovo k 378 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 271, Instructiones pro sacerdotibus militaribus; A. Sittler, A. Sittler, Josef Bader. 1887–1983. Ein Priesterleben, zusammengestellt aus dem Nachlaß in drei Teilen: Kriegstagebuch. 1915–1918, Photomechanisch vervielf, 1995, Instructiones – Anleitung, sine pag. [Priloga, dokument št. 5]. 379 S, 11. 8. 1914, str. 3. 380 Marko Škofič, r. 26. 3. 1886, Sv. Martin pri Vurberku; m. 25. 7. 1909; † 21. 10. 1969, Sv. Miklavž ob Dravi. V: NŠAM, Kartoteke duhovnikov, Škofič Marko. 381 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 180, K. u. k. Inf. Rgt. Nr. 47, Budapest, am 24. März 1915, Markus Škofič [Priloga, dokument št. 6]. 382 Prim. Bg 1914, 9, 340 383 Prav tako Lampe omenja, da je za vpoklicane vojake pridigal enkrat duhovnik Janez Kalan, drugič pa ljubljanski knezoškof Jeglič. V: E. Lampe, Dnevniški zapiski, str. 43. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 101 domačemu župniku, se udeležili svete maše in se pred odhodom v vojsko tudi spovedali.384 Prav tako ni bilo malo takšnih, ki so že doma prejeli svetinjice in rožne vence, da so jih vzeli s seboj v upanju na božje varstvo in srečno vrnitev. Nekateri so za svetinjice prosili tudi na zbornih mestih.385 Ni pa bilo malo niti takšnih vojakov, ki so se tik pred odhodom na bojišče odločili svojo izvoljenko popeljati pred oltar, in tako so se vojaški duhovniki med prvimi opravili v novih razmerah srečali tudi z vojaškimi porokami. 5.3.2 Ekskurz: Vojaške poroke »Poročil sem pa v treh tednih toliko parov, kakor jih gotovo celo življenje ne bom, če bi celo živel 100 let. Vse je tedaj tiščalo pod zakonski jarem, častnik kot mož. Ženini so se držali bolj kislo; se je videlo že na prvi pogled, da jim – razbijajo brezskrbni samski stan granate zakona željnih nevest in skeleče hudih tašč. Vezal in koval sem poroke kot vojaški kaplan, da so mi včasih kar roke omahovalo: a mislim, da sem malokateremu paru odklenil raj zakonske sreče in zadovoljnosti.« Tako je svoje izkušnje o porokah med vojaštvom v dneh ob mobilizaciji v svojih spominih opisal Januš Golec, vojaški kurat 97. pehotnega polka.386 Tako ime- novane »vojne poroke« so ob začetku vojne potekale v vseh v vojno vpletenih državah. Časopisje je že ob koncu julija in v prvih dneh avgusta poročalo o šte- vilnih porokah v tujini. Tako je, denimo, Slovenec 8. avgusta 1914 poročal, da je bilo v zadnjih dneh samo v Berlinu poročenih »1800 dvojic«.387 Takšne poroke torej niso bile nobena posebnost tudi v dvojni monarhiji. Že 30. julija 1914 je prav Slovenec poročal o velikem številu porok rezervistov, ki so jih opravljali v Gradcu in po tamkajšnjih cerkvah: »Bile so to priproste, a tem bolj ganljive poroke.«388 Na vprašanje povečanja števila porok se je z različnimi olajšavami odzvala tudi državna oblast. Kakor navaja Jasna Vanček, je cesar že 1. avgusta 1914 izdal odlok, s katerim je vojni minister lahko izdajal dovoljenja za poroke častnikom in uradnikom iz stalnega vojaštva, vendar s pogojem, da pozneje zavarujejo ženitno kavcijo, ki so jo drugače morali položiti. Tudi ogrska vlada je izdala posebne uredbe, povezane s sklepanjem zakonov. Po teh zakonih mladoletnim osebam ni bilo več treba predložiti dovoljenja staršev oziroma za- konitih zastopnikov.389 Odziv na povečano število prošenj za poroke pa je prišel tudi od cerkvenih oblasti. Časopis Slovenec je že 4. avgusta 1914 med drugim poročal o brzih porokah med katoliki, saj so cerkvene oblasti dovoljevale po- roko, ne da bi bili za to prej potrebni trije oklici: »Treba pa je v takih slučajih 384 Prim. J. Jereb, Jerebova kronika župnije Škocijan pri Turjaku, v: AES 29, Ljubljana, 2007, str. 244. 385 Prim. AUSL, fasc. 9, Vojna kronika uršulink, 6. 386 Sgp, 21. 12. 1916, 1. 387 S, 8. 8. 1914, str. 5. 388 S, 30. 7. 1914, 4. 389 Prim. J. Vanček, »Vojne poroke« med prvo svetovno vojno, v: Zgodovina za vse, 2009, 1, str. 141. Odslej: J. Vanček, Vojne poroke. 102 Miha Šimac doprinesti dokaze, da ni zakonitih zadržkov.«390 Podobno je veljalo tudi za vse tiste osebe, ki so sodile pod jurisdikcijo vojaške duhovščine. Vojaški kurati so prejeli pooblastilo, da so lahko vojaške osebe, ki so pod njihovo jurisdikcijo, oklicali enkrat za trikrat ali pa so jim podelili spregled vseh treh oklicev. Vendar pa je tudi zanje veljalo, da za poroko ne sme biti nobenega zadržka, če pa je ta obstajal, so morali prositi za njegov spregled. Nadomestni rezervisti za poroko posebnih dovoljenj vojaške oblasti niso potrebovali. Takšne tako imenovane vojaške poroke so bile seveda tudi v slovenskih deželah. Jasna Vanček navaja, da je bilo v letu 1914 samo v ljubljanskih župnijah sklenjenih precejšnje število zakonskih zvez, največ pri frančiškanih (230) in v župniji sv. Petra v Ljubljani (144): »V obeh župnijah je bila prva poroka vojaka, po začetku vojne, sklenjena 3. avgusta.«391 Poroke so se vrstile tudi v naslednjih letih, precej podobno je bilo najbrž tudi v drugih večjih mestih v slovenskih deželah, pa tudi drugod po monarhiji. Na začetku vojne so poroke v glavnem sklepali osebno, v dolgotrajni vojni pa je bila pogosta sklenitev zakonske zveze po namestniku oziroma poobla- ščencu (per procuratorem). Ljubljanski škofijski list je o poroki po pooblaščencu posebej pisal v letu 1915 in pojasnil, kakšna pooblastila in dovoljenja so za ta- kšno poroko potrebna. Precej podrobno je v prispevku opisan tudi obred sam po ljubljanskem škofijskem obredniku, vendar pa so takrat, kakor lahko razbe- remo iz spisa, nastale pri obredu manjše spremembe. Med drugim je tako v prispevku mogoče prebrati: »Posredovalec se vpraša: Ali hočete v imenu … za soprogo sprejeti …? Nevesto se vpraša: Ali hočete za moža sprejeti …, ki ga zasto- pa …? Ko si podasta desnici, reče duhovnik: Ita vos coniungo itd. Ko jima ponudi prstan, dene posredovalec nevesti prstan na roko, nevesta pa vzame ženinov pr- stan in ga shrani. Ko se snideta ženin in nevesta, natakne nevesta ženinu prstan in eden drugemu ponovita obljubo zvestobe.«392 Na ta način se je, denimo, aprila 1917 v Krakovu s Poljakinjo poročil tudi umetnostni zgodovinar Vojeslav Mole (1886–1973). Na poroki ga je zastopal njegov brat Rudolf.393 Navedeni pomislek Januša Golca o sreči tako sklenjenih zakonskih zvez je seveda še kako primeren, hkrati pa izpostavlja tudi vprašanje, zakaj je bila za- konska zveza pravzaprav zares sklenjena. Kakor piše Jasna Vanček, se resda zdi, da je bila večina teh zvez najbrž res sklenjena iz ljubezni, toda skoraj zagotovo ni bilo malo takšnih, za katere so obstajali tudi drugi vzroki (npr. nezakonski otroci). Nič manj pogoste najbrž niso bile niti poroke, ki so bile sklenjene, da bi s tem ženskam zagotovili nekatere finančne ugodnosti. Zakon iz leta 1912 je 390 S, 4. 8. 1914, str. 5. 391 Prim. J. Vanček, Vojne poroke, str. 141−142. 392 LŠL 1915, III, str. 55. 393 V. Mole, Iz knjige spominov, Ljubljana, 1970, str. 216. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 103 namreč zagotavljal državno finančno podporo družinam mobiliziranih voja- kov. Zanjo so lahko zaprosili vpoklicani sami ali pa njihovi svojci in ob tem pre- dložiti potrebne dokumente, ki so dokazovali sorodstveno razmerje med njimi. Do te podpore so bili torej upravičeni vsi tisti ožji sorodniki, ki so res živeli od zaslužka vpoklicanega vojaka (npr. žena, otroci, starši). Višina podpore je bila določena vsako leto posebej, nanjo pa je vplivalo tudi število članov družine. Podpora kot takšna je bila dvojna: sestavljena je bila iz dnevne preskrbninske pristojbine (prehrana) in iz prispevka za stanovanje. Do drugega prispevka pa niso bili upravičeni tisti, ki so stanovali v svoji lastni hiši.394 Med vojno so, kakor kaže, še večkrat nastajale posamezne spremembe uredb in določbe, povezane z vprašanjem vojaških porok. V prvi vrsti je to naj- verjetneje veljalo predvsem za vprašanje pristojnosti med krajevno in vojaško duhovščino. Nekatere vojaške osebe so tako večkrat prehajale in v nekaterih okoliščinah so bili tako zanje pristojni najprej vojaški, potem pa krajevni du- hovniki. V Ljubljanskem škofijskem listu je bilo ob koncu leta 1916 zato izdano novo opozorilo župnim uradom o vprašanju vojaških porok: »Pri vsaki poroki kakega vojaka je treba paziti na dvoje: ali spada pod vojaško ali civilno duhovsko jurisdikcijo, in drugič, ali potrebuje za svojo poroko dovoljenja od pristojne voja- ške oblasti ali se lahko brez tega dovoljenja poroči.«395 Ob tem je bilo zapisano, da ni pomembno le, pri kateri enoti vojak služi, ampak tudi, v kakšnem službenem razmerju je (aktivno, rezervno, nadomestno rezervno in črnovojniško službeno razmerje). To dvoje pa med seboj, kakor so zapisali, ni bilo povezano. Posebej pozorno so se v tem prispevku posvetili vprašanju črnovojnikov, saj je že samo ime imelo dvojni pomen: »To pomeni prvič vojake, ki spadajo k črnovojniškim krdelom, n. pr. črnovojniškim bataljonom, ki so podrejeni c. kr. deželnobrambne- mu ministrstvu. Pomeni pa tudi vojake-črnovojnike, ki služijo v črnovojniškem službenem razmerju in sicer pri kakem c. in kr. vojaškem krdelu, ki je podrejeno c. in kr. vojnemu ministrstvu.« Med te vojake so sodili predvsem tisti, ki so bili na naborih spoznani za sposobne vojaške službe in so jih uvrstili »kot dopolnilo k c. in kr. vojnim krdelom«, poprej pa niso bili na naborih potrjeni ali pa spoznani za sposobne za vojaško službo »še pred naborno dobo«. Ti vojaki so prišli pod jurisdikcijo vojaške duhovščine. Drugače pa so bile odredbe, povezane s črno- vojniki, zelo podrobno sestavljene in so v desetih točkah natančno določale, v katerih primerih je vojak črnovojnik sodil pod jurisdikcijo ene ali druge du- hovščine. Med drugim je tako, če je bil dodeljen k skupni vojski ali je služil pri črnovojniški teritorialni brigadi, sodil vselej (ne glede na to, ali je bil v zaledju ali na fronti) pod pristojnost vojaške duhovščine. Če pa je bil črnovojnik pri- 394 Prim. J. Vanček, Vojne poroke, str. 43−45. 395 LŠL 1916, X, str. 102−103. 104 Miha Šimac padnik nadomestne črnovojniške in deželnobrambne čete (vseh tistih formacij torej, ki so bile določene za urjenje enot in so nadomeščale vojaške oddelke), pa je, nasprotno, sodil pod civilno duhovščino. Pod to je prišel, tudi če je služboval, denimo, v ujetniških taboriščih ali bil pripadnik pohodnih formacij, ki so bile – do odhoda na fronto – pod pristojnostjo krajevne duhovščine. V prispevku so župnijskim uradom še svetovali, naj se, kadar ne bi točno vedeli, kam sodi posamezni vojak ženin, obrnejo na vojaški superiorat v Ljubljani.396 Nekatere spremembe glede pristojnosti so se skoraj zagotovo zgodile tudi še v naslednjih mesecih vojne. Za podrobno analizo vojaških porok bi bile nadvse dobrodošle vojaške matične knjige, ki bi pokazale relevantne podatke o samem številu in najbrž tudi o načinu (osebno, po pooblaščencu) vojaških porok. Žal so bile prav voja- ške matične knjige, ki jih hrani Vojni arhiv na Dunaju, raziskovalcem do sedaj še nedostopne, zato ni bilo mogoče opraviti temeljite raziskave o številu porok vojakov pri posameznih vojaških enotah, ki so imele svoje naborno območje v slovenskih deželah. 5.3.3 Težave ob razporeditvi vojaških duhovnikov Vpoklicani frančiškanski pater Janez Žurga397 je opisal srečanje s svojim nadrejenim superiorjem: »Vojaškega superiorja vprašam za navodila. ›Še nisem bil v vojski, prav nič ne vem,‹ mi odgovori. Torej plavaj, kakor moreš, si mislim.«398 Zapis je treba obravnavati bolj previdno, saj je iz službenih pravilnikov in dru- gih določb znano, da je bil vojaški superior lahko le duhovnik, ki je imel že vsaj deset let aktivne vojaške službe in je poleg tega opravil tudi ustrezni izpit. Toda kljub tej ugotoviti nas podatek opominja, da je bilo ob mobilizaciji očitno precej zmede in nepravilnosti. Na to po svoje opozarja neprimerna razporeditev vojaškega duhovnika prav v Ljubljani. Jakob Tajek,399 takratni divizijski župnik 28. pehotne divizije, ki je bila v prestolnici dežele Kranjske, je 3. avgusta 1914 pisal vojaškemu vikariatu na Dunaj. V svojem zapisu je poleg pohvalnih besed za ljubljansko duhovšči- no in vsemi številnimi priložnostmi, ki so se vojakom ponujale za opravljanje spovedi in za prejemanje drugih zakramentov, poročal o nevšečnosti, ki jo je opazil pri enotah svoje divizije in na katero je v dogovoru z divizijskim povelj- 396 Prim. prav tam. 397 Franc Žurga (p. Janez), r. 22. 9. 1885, Dolenje Gradišče pri Dolenjskih Toplicah, m. 14. 7. 1910; † 5. 3. 1969, Kamnik. V: Letopis 2000, str. 456. 398 J. Žurga, Mozaik mojega življenja, str. 15. Ker Žurga v svojih spominih ni navedel nobenega imena, za zdaj ni jasno, na koga je v tem primeru mislil. Precej verjetneje je, da je bil omenjeni »superior« v resnici le vpoklicani rezervni vojaški kurat, ki mu je bilo zaradi pomanjkanja aktivnih vojaških superiorjev zaupano vodenje superiorata. 399 Jakob Tajek, r. 20. 6. 1867, Stepanovice, Češka; m. 25. 7. 1890, Maribor; † 14. 7. 1929, Praga. V: ÖSTA/KA, Quali, karton 3457, Tajek Jakob; Sgp, 26. 6. 1929, str. 3. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 105 stvom želel opozoriti tudi vojaški vikariat. V pismu je povedal, da je bil k 27. do- mobranskemu pehotnemu polku za vojaškega kurata dodeljen gospod Andreas Dollinger,400 ki pa sploh ne razume niti besedice slovensko (kein Wort slowenisch versteht). Moštvo je, kakor je navedel Tajek, nasprotno, skorajda v celoti govorilo le slovensko. Zato je izrazil prošnjo, da bi se to čimprej primerno uredilo, in spo- ročil, da bo v tem vmesnem času pri omenjenem polku poskušal pomagati sam, kolikor bo to seveda mogoče. O tej neprimerni razporeditvi vojaškega duhov- nika so obvestili tudi avstrijsko domobransko ministrstvo. Andreas Dollinger je bil potem res premeščen, za vojaškega kurata pri 27. domobranskem pehotnem polku pa je bil poslan Vladimir Cepuder,401 duhovnik lavantinske škofije. 402 Napačna razporeditev Andreasa Dollingerja pa, kakor kaže, ni bila edini takšen primer, saj je bil tudi za koroški 4. domobranski pehotni polk določen nemški vojaški kurat Alfred Berger. Ta je pri polku deloval vse od mobilizacije pa do aprila 1917, ko so za polkovnega kurata poslali Petra Juraka,403 duhovnika lavantinske škofije.404 Zanimivo je, da je pri tej enoti v resnici šlo za nacionalno mešano sestavo moštva in da je v njej aktivno služilo veliko Slovencev, pred- vsem tisti, ki so bili doma s Koroškega ali Štajerskega. Tem vojakom tako niso zagotovili možnosti, da bi se z duhovnikom pogovorili v materinem jeziku. Pri- padnik tega koroškega polka je v svojem pismu v letu 1917 o tem med drugim zapisal, da vse do aprila tistega leta, ko je k njim prišel za vojaškega kurata Peter Jurak, niso slišali slovenske pridige, saj prejšnji vojaški duhovnik ni znal sloven- sko.405 Zdi se, da je v tem primeru manjkalo posredovanje odločnega divizij- skega župnika, kakršen je bil na primer Jakob Tajek. Res pa je, da bi za to lahko poskrbelo tudi poveljstvo polka. Očitno ustreznih korakov ni storilo, saj bi v vsem tem času za kurata Bergerja že zagotovo lahko našli zamenjavo in bi za polkovnega kurata poslali duhovnika, ki bi poleg nemščine znal tudi slovensko. V začetku vojne je bila verjetno prav pri različnih vojaških poveljstvih ve- lika zmeda ob razporeditvah kuratov, krivdo za to pa so, kakor se zdi, poskušali 400 Andreas Dollinger, r. 10. 9. 1888, Bumlje (Würmlach) na Koroškem; m. 14. 7. 1912; †? V: Personalstand Gurk 1916, str. 264. 401 Vladimir Cepuder, r. 11. 3. 1883, Litija; m. 25. 7. 1907; † 15. 9. 1931, Maribor. V: NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 7, Cepuder Vladimir; Sgp, 29. 9. 1931, str. 4. 402 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2381, VII 3826 – 14, Übernahme der Seelsorge, Laibach, 3. August 1914. Na dokumentu so zanimivi tudi podatki, ki jih je eden od uradnikov zapisal kot opombo oziroma komentar na zapis o Dollingerjevi neprimernosti in neznanju slovenskega jezika. V tem komentarju piše, da je moštvo 27. domobranskega pehotnega polka takrat (torej ob začetku vojne; op. a.) sestavljajo 7 % Nemcev, 25 % Italijanov in 65 % Slovencev. Dollinger sam je bil, tako pove pisec, resda popolnoma vešč nemščine in italijanščine, slovenščine pa, kakor je zapisano, ni znal. Ob tem je navedeno še, lahko bi rekli, delno opravičilo, da je napaka pri razporeditvi Dollingerja v enoto z večinskim slovenskim moštvom nastala, ker takrat oblastem ni bil na voljo noben duhovnik več, ki bi znal slovenščino (bei der seineerzeitigen Eintriten kein slowenisch sprachenden Feldkurat mehr). 403 Peter Jurak, r. 28. 6. 1884, Zagorska sela, Hrvaška; m. 25. 7. 1908, Maribor; † 28. 10. 1944, Zagreb. V: NŠAM, Kartoteke duhovnikov, Jurak Peter. 404 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1265, Jurak Peter. 405 Prim. Sgp, 28. 6. 1917, str. 3. 106 Miha Šimac prevaliti na druge. Tako se je zgodilo tudi glede vpoklicanega goriškega duhovni- ka Miroslava Lenardiča,406 ki je bil zaradi napak različnih poveljstev potem osu- mljen, da je poskušal dezertirati, ker mu ni bilo mogoče vročiti nove odredbe o namestitvi. Vojaške oblasti so sprožile preiskavo, a se je izkazalo, da je bila pri vsej stvari dejansko vzrok slaba komunikacija med različnimi poveljstvi, ne pa Lenar- dičevo izmikanje vpoklicu oziroma sum, da hoče dezertirati. Sam namreč ni bil nič kriv: kot rezervnega domobranskega duhovnika ga je 28. julija poveljstvo 5. domobranskega pehotnega polka, h kateremu je sodil, obvestilo, da je vpoklican. Hkrati mu je bilo naročeno, da mora oditi k črnovojniškemu poveljstvu v Pazin. Tja se je Lenardič naslednjega dne tudi odpravil, takrat pa so mu z okrožnega vo- jaškega poveljstva v Trstu poslali novo navodilo o vpoklicu oziroma razporeditvi. Seveda mu ga niso mogli vročiti, saj je bil duhovnik že vpoklican in je že odšel na odrejeno službeno mesto. Zaradi teh ugotovitev je bil Lenardič potem oproščen vseh obtožb.407 Očitno je bil torej v preiskavi le zaradi slabe komunikacije med vojaškimi poveljstvi, ki se, kakor je videti, niso vselej medsebojno obveščala. 5.4 Navdušenost malo drugače: preganjanje duhovščine ob izbruhu vojne Ob izbruhu vojne vihre so prav vojaška sodišča doživela pravo poplavo obravnav. Navdušenost nad vojno se je pri tem pokazala v precej čudni podobi: v sumničenju, v ovajanju in v obtoževanju drugače mislečih na podlagi politič- nih, pa tudi narodnostnih trenj. Prav med slovensko inteligenco, učiteljstvom in duhovščino se je navdušenost, če je je zares kaj bilo, razblinila že v prvih tednih vojne, saj so se mnogi znašli pred vojaškimi sodišči. Takrat so namreč v veljavo že stopili posebni zakoni oziroma je prišlo do uvedbe tako imenovanega vojnega absolutizma, s katerim so, kakor je zapisal Janko Pleterski, »omejili politično ži- vljenje, državljanske pravice in povečali vlogo vojske v javnem življenju«.408 Tako so med drugim s posebno cesarsko uredbo, izdano 25. julija 1914, civilne osebe, obtožene političnih hudodelstev (npr. žaljenje veličanstva, veleizdaja, dejanje proti vojaštvu) podredili vojaškemu sodstvu. Kakor je zapisal Evgen Lampe, ta- krat nikogar ni bilo težko spraviti na sodišče.409 Januš Golec je v svojih spominih omenil, da je bila ena od priljubljenih ovadb takrat »obdolžitev, da je treba tega in onega vtakniti pod ključ, ker je zastrupljal studence in bi bilo došlo do smrtnih zastrupljanj, ako bi se ne bilo slovenskega zastrupljevalca pravočasno izsledilo in 406 Miroslav (Friderik) Lenardič, r. 10. 5. 1881, Kojsko; m. 31. 7. 1904; † 12. 8. 1957, Kožbana. V: Status personalis 1923, str. 136. Podatek o smrti najdemo v: Necrologium Sacerdotum Archidiocesis Goritiensis 1900–2013, 2013, str. 434–435. Odslej: Necrologium 2013. 407 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2383, VII, 1193, 9/215, A 674/14, Lenardič Friedrich Feldkurat, 31. Dezember 1914. 408 J. Pleterski, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917. Poročili vojaške in vladne komisije. V: Viri 1, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 1980, str. 6. Odslej: J. Pleterski, Politično preganjanje Slovencev, Viri 1. 409 Prim. E. Lampe, Dnevniški zapiski, str. 44−45. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 107 mu onemogočilo zločin z aretacijo«.410 Poleg omenjene so obstajale seveda tudi obtožbe o tem, da je ta ali oni človek srbofil, to pa je letelo posebej na Slovence, saj so bili Srbi med balkanskimi vojnami deležni precej njihove naklonjenosti. To oznako sta med drugim, kakor je zapisal Damijan Guštin, kaj hitro dobila tudi ideja o trializmu in »zagovarjanje idej nacionalne osamosvojitve v povezavi z južnoslovanskim prostorom«.411 Seveda ob vsem tem ne gre pozabiti niti na odločilni boj »med Germani in Slovani«, o katerem je nespretno govoril takratni predsednik nemške vlade Theobald von Bethman-Hollweg.412 Dejansko so na podlagi takšnih ovadb v slovenskih deželah preganjali veli- ko Slovencev, vidnih politikov in literatov, niso pa pozabili niti na duhovnike.413 Med zaprtimi duhovniki sicer ni bilo nobenega iz ljubljanske škofije,414 zato pa jih je bilo več v krški (celovški)415 in v lavantinski416 škofiji. Martin Moll v svoji razpravi navaja, da je bilo v letu 1914 samo na Spodnjem Štajerskem izpričanih 21 aretacij duhovnikov.417 Kakor opozarja Walter Lukan, še ni znano popolno število vseh med vojno zaprtih Slovencev, a je za obdobje od 27. julija do konca leta 1914 navedeno, da je bilo na območju vojaškega sodišča graške domobran- ske divizije, h kateremu so sodile slovenske dežele, aretiranih 910 civilnih oseb. Od tega je bilo med aretiranimi kar 117 duhovnikov. »Sodišče je obsodilo 165 oseb, med njimi so bili trije duhovniki.«418 5.4.1 Janko Maierhofer − »župnik infanterist« Vojaške oblasti so bile v prvih tednih vojne, pa tudi še pozneje zelo po- zorne prav na lojalnost in patriotizem; duhovniki in vojaški kurati pri tem niso bili nobena izjema. Nasprotno, zdi se, da so jih celo še pozorneje spremljali in ocenjevali; še posebno tiste, ki so želeli vstopiti v aktivno vojaško službo ali pa so to celo že storili. Vojaški kurat Marko Škofič je tako imel ob mobilizaciji v Mariboru pri izvajanju svojega poslanstva med vojaštvom in pri podeljevanju zakramentov precej težav, saj so mu očitali, da je – kakor vsi slovenski duhov- 410 NŠAM, Zapuščine duhovnikov, Golec Januš, Spomini, šk. 1, str. 618. 411 D. Guštin, Vojno stanje kot suspenz demokratične ureditve in človekovih pravic: Avstro-Ogrska – slovensko ozemlje 1914, v: Prispevki za novejšo zgodovino, 2011, 1, str. 56. 412 Prim. J. Pleterski, Politično preganjanje Slovencev, Viri 1, str. 7. 413 Med objavljenimi viri o političnem preganjanju Slovencev v Avstriji je zagotovo treba posebej opozoriti na dokumente, ki jih je za objavo v zbirki Viri (1, 2) objavil Janko Pleterski (1980). 414 Prim. E. Lampe, Dnevniški zapiski, str. 45. 415 O preganjanju duhovščine na Koroškem glej med drugim tudi: A. Janschitz, M. Tagini. Preganjanje slovenskih duhovnikov v Zilski dolini med prvo svetovno vojno, v: KMD 1983, str. 49–54. 416 V zvezi s preganjanjem duhovščine na Štajerskem so zanimivi objavljeni arhivski dokumenti: F. Čuček in M. Moll, Duhovniki za rešetkami: poročila škofu o poleti 1914 na Spodnjem Štajerskem aretiranih duhovnikih. V: Viri 22. Ljubljana, 2006. Odslej: F. Čuček, M. Moll, Duhovniki za rešetkami. 417 Prim. M. Moll, Župnik smrdi po srbski krvi. Vojni pohod proti slovenski duhovščini, poletje in jesen 1914, v: F. Čuček, M. Moll, Duhovniki za rešetkami, str. 21. 418 W. Lukan, Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni. V: ZČ, 2008, 1/2, str. 97. 108 Miha Šimac niki – protiavstrijsko razpoložen.419 Vojska je namreč potrebovala takšne, ki so bili (vsaj uradno) znani kot patrioti in lojalni cesarski hiši oziroma niso bili v zvezi s tem ničesar osumljeni. Da so na to še kako gledali, nam izpričuje tudi usoda koroškega duhovnika Janka Maierhoferja (1876−1948).420 Bil je zaveden slovenski duhovnik na Koroškem in zdi se, da je prav zato in zaradi ostrih be- sed imel več sporov. Iz odkritega dokumenta se nekaj več izve tudi o njegovem predvojnem delovanju: med drugim piše, da je bil Maierhofer drugače sposo- ben duhovnik, vendar je − očitno − v narodnostno mešanih farah pogosto rad zahajal v gostilno, tam (tudi drugje!) pa je znal hitro zakuhati nacionalne boje. Zaradi besed so ga potem tudi večkrat tožili. Iz dokumenta lahko razberemo, da sta bili proti njemu vloženi dve tožbi, prva leta 1909 in druga leta 1912. Močno opozicijo je imel predvsem v nemških radikalcih (zlasti učiteljih), njegov hudi nasprotnik pa je bil tudi eden od nemških nacionalističnih koroških deželnih poslancev. Prav te tožbe proti Maierhoferju in njegovo preteklost so njegovi nasprotniki najverjetneje izkoristili v začetku vojne in ga spet ovadili.421 Tako je bil v začetku prve svetovne vojne skupaj s še nekaterimi drugimi slovenskimi duhovniki na Koroškem ovaden in zaprt. Obtožili so ga, da je srbofil. Ker mu tega seveda niso mogli dokazati, je bil oproščen in se je ponovno vrnil na svojo župnijo. Toda že v februarju 1915 je bil vnovič obtožen, tokrat naj bi žalil cesar- sko hišo oziroma cesarja.422 Ko je na podlagi nove obtožbe še potekala obravnava, je 15. maja 1915 na- pisal prošnjo in jo naslovil na avstrijsko domobransko ministrstvo. V njej je za- prosil za imenovanje v vojaškega kurata in takojšen vpoklic v aktivno službo.423 Glede na to, da je bila prva obtožba proti njemu ovržena, ni bilo pričakovati dodatnih zapletov in težav z imenovanjem. Toda že ob koncu julija 1915 je bila v Gradcu razglašena sodba v zvezi z drugo obtožnico za razžalitev cesarja, po kateri je bil Janko Maierhofer spoznan za krivega in obsojen na leto dni težke je- če.424 Tako tudi z imenovanjem za vojaškega kurata ni bilo nič. Še več, Maierho- fer se je želel izogniti ječi in dokazati svoj patriotizem. Zato se je celo odpovedal privilegiju 29. člena vojnega zakona in se prostovoljno javil za vojaško službo. Če gre verjeti notici, naj bi imel pri tem velik vpliv tudi njegov oče: »Njegov oče je odločil in sin je ubogal ter odšel v vojaško službo.«425 To je bil tudi eden redkih 419 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 180, K. u. k. Inf. Rgt. Nr. 47, Budapest, am 24. März 1915, Markus Škofič. 420 Njegov priimek in ime sta zapisana v različnih obdobjih različno. Tako ga je mogoče najti pod imeni Johann, Hans, Janko, Ivan – Mai(y)erhofer, Marhofer, Majerhofer. V Slovenskem biografskem leksikonu piše le Janko Maierhofer. Dostopno na spletu: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi340162/ (pridobljeno 3. 12. 2013). 421 Prim. NŠAL/ŠAL V., fasc. 51, Duhovniki – tuji 1875–1944, Z. 3579, 5. September 1917. 422 Prim. J. Pleterski, Politično preganjanje Slovencev, Viri 1, str. 54. 423 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2385, VII 13561 – 15, Bitte um Ernennung zum Feldkuraten, 15. 5. 1915. 424 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2394, VII, Nr. 23. 233, präs. 15/12 1917, 17. 12. 1917. 425 Naši rajni duhovniki, Celovec, 1968, str. 190. IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 109 primerov (če ne celo edini!) v habsburški monarhiji, da je duhovnik – ker je ho- tel dokazati svoj patriotizem – postal navaden prostovoljec vojak in z orožjem v roki služil v vojski.426 Morda je prav, da ob tem na kratko zapišemo še nekaj besed o njegovi nadaljnji usodi. Največ podatkov o tem je bilo mogoče dobiti iz arhivskih do- kumentov. O zadevi Maierhofer je namreč velikokrat tekla beseda tako na Du- naju kakor tudi v Ljubljani in v Celovcu. Zanj in za njegovo pomilostitev sta si prizadevala tako krški (celovški) kakor ljubljanski škof, po sklicu dunajskega parlamenta pa tudi slovenski poslanci v jugoslovanskem klubu. Nanje se je s pismi obračal Janko Maierhofer osebno, saj bi moral biti po cesarski amnestiji v letu 1917 tudi sam deležen njenih ugodnosti, a se očitno to ni zgodilo. V pismu z dne 14. oktobra 1917 je tako med drugim zapisal: »Celovški škof mi je obljubil, če do sredi septembra ne bom prost, bo šel na najvišje mesto. Ljubljan- ski škof mi je obljubil, da gre k cesarju – že septembra – in vendar – so me sedaj potisnili v Leoben h kadru, kjer moram z letnikom 1899 vsaki dan na vežbališče. /…/ Že 5 mesecev leži moja prošnja za oproščenje na Dunaju! Kje je kak vojak v Avstriji [podčrtal Maierhofer!]– kojega prošnja bi tako dolgo ležala!! Zaprosite z interpelacijo!« V nadaljevanju svojega pisma pa je prosil še za nekaj finančne podpore.427 Poslanci z dr. Antonom Korošcem428 na čelu so zanj (najverjetneje tudi večkrat) zares posredovali pri oblasteh. Med dokumenti v Vojnem arhivu se je našel tudi dopis, ki je bil v decembru 1917 poslan ministrstvu za deželno bram- bo. Iz zapisa je mogoče rekonstruirati njegovo vojaško pot. Po teh podatkih se je Janko Maierhofer v letih 1916 in 1917 bojeval na soškem bojišču – v doku- mentu je posebej izpostavljeno bojišče pri Fajtem hribu. Prav tako je v doku- mentu navedeno, da je bil kot vojak odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 2. razreda, z bronasto medaljo za hrabrost in s Karlovim četnim križcem. V marcu 1917 je bil Maierhofer iz strelskih jarkov premeščen v kompanijsko pisarno: »Ker ni več imel orožja v rokah, mu je po intervenciji knezoškofijskega krškega ordinariata in s papeškim dispenzom bila odpravljena vsaka ovira in odstranjena nepravilnost (Defectus lenitatis) ter tako odpravljena ovira za opravljanje dušno pastirske službe.« V zapisu se omenja še, da je bil 2. julija ob razglasu cesarske amnestije te deležen tudi Maierhofer in tako ni bilo več nobene kazenske za- deve proti njemu. Ob koncu aprila 1917 je na fronti dobil vnetje, 3. novembra 1917 pa je bil kot rekonvalescent spet poslan h kadru v Leoben. Po ozdravitvi 426 Iz Pastoralnega lista vojaške duhovščine je mogoče izvedeti, da je bil že v začetku vojne vsaj še en primer, da je vojaški kurat prijel za puško (tega seveda ni smel) in z njo tudi streljal. Zato je zapadel iregularnosti (defectus lenitatis) in je bilo torej treba zaprositi za papeški dispenz. V: Pastoralblatt, 1916, 1, str. 18−19. 427 ARS 584, Jugoslovanski poslanski klub na Dunaju, fasc. 5, ovoj Maierhofer. 428 Anton Korošec, r. 12. 5. 1872, Sv. Jurij ob Ščavnici; m. 25. 7. 1895; † 14. 12. 1940, Beograd. Pokopan v Ljubljani. V: Letopis 2000, str. 781. 110 Miha Šimac je bil znova spoznan za sposobnega za frontno službo in kot takšen bi moral biti dodeljen k pohodnemu bataljonu. Zapisano je še, da je bil Maierhofer že odvezan iregularnosti,429 če pa bi moral spet na fronto, bi ta znova nastopila in po cerkvenih določbah ne bi mogel biti več odvezan od nje. Zato so zapisali, da se kot edini izhod v teh okoliščinah kaže imenovanje Maierhoferja za vojaškega kurata. S tem bi bila izpolnjena tudi njegova srčna želja. Kot duhovnik, ki se je hrabro boril za cesarja in za domovino, je prosil, da bi bil tudi pred očmi sveta opran domnevne krivde in deležen milosti rehabilitacije.430 Birokratski mlini pa so mleli le počasi in šele v začetku leta 1918 je bil Janko Maierhofer oproščen vojaščine in odpuščen iz vojaške službe. Kot duhovnik je potem prišel v lju- bljansko škofijo, tam pa ga je knezoškof Jeglič imenoval za župnega upravitelja župnije Planina pri Vipavi.431 Iz pisma celovškega knezoškofa Adama Hefterja je mogoče sklepati, da so pogovori med njim in ljubljanskim knezoškofom Jegli- čem o Maierhoferjevem odhodu v ljubljansko škofijo potekali že prej. Hefter je tako v dopisu že septembra 1917 med drugim omenjal, da bi bil pripravljen zanj izdati potrebno odpustnico iz škofije.432 V tem – rekli bi lahko izjemnem – primeru duhovnika vojaka je zanimivo vprašanje o takratni cerkvenopravni ureditvi in o razumevanju omenjene ire- gularnosti defectus lenitatis. Upoštevati je treba, da v času njegovega primera še ni bil v veljavi že omenjeni novi Zakonik cerkvenega prava, ki je izšel leta 1917 in je dobil popolno veljavo šele v naslednjem letu. Zato bi torej za podrobnejšo analizo morali pregledati takratno zakonodajo. Na splošno pa je – če gre verjeti doslej pregledanim zapisom – o omenjeni iregularnosti na kratko mogoče reči, da je ta začela veljati, če se je duhovnik prostovoljno in zavestno odločil za ak- tivno vojaško službo ter je bil udeležen na primer v bojih oziroma pri ubijanju. Vendar so cerkveni pravniki pojem defectus lenitatis razlagali različno. Če je šlo za t. i. »nepravično« vojno, je ta iregularnost zadevala vse udeležene, kolikor so ubijali nasprotnike. Če pa je bila to tako imenovana pravična ofenzivna vojna, je načelo prav tako zadevalo klerike in laike, ki so aktivno sodelovali pri ubi- janju drugih, vendar pa pri tem niso bili iregularni tisti, ki so druge v bitko le spremljali in v njej niso aktivno delovali (npr. vojni kurati in sanitejci). Pri tem je moč razbrati še tole: del cerkvenih pravnikov je menil, da v tako imenova- nih pravičnih defenzivnih vojnah iregularnosti ni bilo, niti če je klerik osebno sodeloval v bojih, kolikor ni bilo dovolj branilcev. S tem se drugi kanonisti niso strinjali; bili so mnenja, da je tudi takšen klerik postal iregularen.433 429 Iregularnost pomeni, da je cerkvenopravno nesposoben opravljati cerkveno službo. 430 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2394, VII, Nr. 23. 233, präs. 15/12 1917, 17. 12. 1917. 431 Prim. S, 2. 3. 1918, str. 5. 432 Prim. NŠAL/ŠAL V., fasc. 51, Duhovniki – tuji 1875–1944, Z. 3579, 5. September 1917. 433 Prim. http://www.newadvent.org/cathen/08170a.htm (pridobljeno 17. 12. 2012). IZBRUH VOJNE VIHRE LETA 1914 IN VOJAŠKA DUHOVŠČINA 111 Glede Maierhoferja bi bilo torej razumljivo, da je kot vojak lahko maševal, šele ko ni bil več pod orožjem in je že dobil papeški dispenz (spregled) od te ire- gularnosti. Zato je nekoliko presenetljivo, da v članku z naslovom Bojni položaji izpred Gorice, ki ga je objavil Slovenec in v katerem je omenjen tudi Maierhofer, piše tudi: »Župnik-prostak Maierhofer nosi sedaj dolge lepe brke. Med vojaki- -tovariši je priljubljen. Če je le mogoče, opravlja na bojišču sv. mašo.«434 Če je maševal že pred pridobitvijo spregleda, je bilo to najverjetneje cerkvenopravno precej sporno, če že ne popolnoma v nasprotju s pravom. Nekoliko več bi o tej temi lahko povedala le poglobljena analiza takrat ve- ljavnih cerkvenih kanonov in drugih določb, navedeni primer pa analogno kar sam odpira tudi vprašanje francoske duhovščine in njenega cerkvenopravnega položaja med prvo svetovno vojno. V Franciji je bila namreč s spremembo voja- ške obveznosti vpeljana splošna vojaška obveznost, ki ni poznala izjem, in tako tudi za duhovnike te izjeme ni bilo. Morali so torej služiti v vojski kot navadni vojaki, kakor je o tem poročalo tudi slovensko časopisje.435 Podobne pobude o vojaški službi duhovnikov z orožjem v roki so prišle na plano tudi v habsbur- škem imperiju, vendar se niso uresničile.436 Ne glede na to pa zastavljena cerkve- nopravna vprašanja že presegajo okvir te razprave. 5.4.2 Zaprti vojaški kurat Marko Krajnc Med zaprtimi in obravnavanimi duhovniki se je znašel tudi že vpoklicani rezervni vojaški kurat Marko Krajnc,437 ki je bil takrat že v Gradcu. V pred- stavitvi Krajnčevega primera je Moll na kratko zapisal: »Iz interpelacije v dr- žavnem zboru izvemo, da je tega duhovnika, ki je vojsko služil kot vojaški kurat v nekem graškem lazaretu, aretiral poveljnik. Ta naj bi slišal Krajnca govoriti z nekim ›srbskim vohunom‹, prav tako pa naj bi ga že prej obremenjevale pritožbe žandarmerije iz Ribnice. Okrajno sodišče je o njem zapisalo, da naj leta 1912/13 ne bi skrival simpatij do Srbov.«438 Nekoliko več podrobnosti lahko razberemo iz Krajnčevega pisma, v katerem je opisal ves potek aretacije in razloge zanjo. Mednje je štel predvsem »neresnično poročilo orožniške postaje v Ribnici«, ki jo je ta poslala poveljniku garnizijske bolnišnice št. 7 v Gradec, in pa njegovo lastno neprevidnost. O tej je Krajnc v pismu zapisal: »Začetkom (krog 4.–6.) avgusta t. 434 S, 28. 11. 1916, str. 2. 435 Prim. S, 13. 9. 1914, str. 2: »Francoski duhovniki morajo ravno tako na vojsko, kakor vsi ostali francoski državljani. Jakobinska republika pa zato duhovnikov kot takih v armadi ne trpi in francoski vojaki bi morali na bojiščih umirati brez zadnjih tolažil, če bi jih skrivaj, kolikor seveda morejo, ne izpovedovali njih vojaški tovariši-duhovniki. Kakor poroča ›Croise‹, služi približno 20 000 katoliških duhovnikov v francoski armadi kot aktivni vojaki; torej dve petini francoske duhovščine; a všteti niso semeniščniki, redovniki in novici.« 436 Prim. Dm 1915, 26, str. 390. 437 Marko Krajnc, r. 11. 5. 1888, Sv. Barbara v Slovenskih goricah; m. 14. 9. 1910; † 11. 5. 1977, Gorica. V: NŠAM, Kartoteke duhovnikov, Krajnc Marko. 438 F. Čuček, M. Moll, Duhovniki za rešetkami, str. 35. 112 Miha Šimac l. sem bil pozvan v oddelek za jetnike – bolnike (v garnizijski bolnišnici v Gradcu) k nekemu mladeniču – vojaku, ki je želel prejeti sv. zakramente. Opravil sem. Čez nekaj dni ga grem obiskat. Med jetniki – bolniki tiste sobe je bil tudi nek Srb (srb- ski državljan). Nič hudega sluteč govorim, kakor z drugimi, tudi z njim. Poveljnik garnizijske bolnišnice zve, da sem govoril z omenjenim srbskim državljanom, (ter najbrž vpraša orožniško postajo v Ribnici, kako je bilo moje patriotično vedenje v Ribnici), ker dne 12. avgusta t. l. mu poroča orožniška postaja v Ribnici, ›dass sich der am 27. Juli d. J. eingrückte Markus Krajnc in Reifnik serbenfreundlich benommen hat‹.«439 To je bilo dovolj, da ga je poveljnik garnizijske bolnišni- ce 15. avgusta peljal k vojaškemu preiskovalnemu sodniku in da je bil potem tudi zaprt. Na zaslišanju 21. avgusta se je Krajnc ob prebrani obtožbi ribniške žandarmerije skliceval na župnika Andreja Fišerja440, na organista, pa tudi na nadučitelja Koržeta. Vsi so bili, kakor je mogoče razbrati iz dopisa, ki ga je o Kranjčevem primeru napisal župnik Andrej Fišer, res zaslišani. Očitno je tudi to vplivalo na odločitev, da je bil Marko Krajnc 11. septembra »brez nadaljnega zaslišanja oproščen«.441 V omenjenem dopisu je Fišer navajal, da je Krajnc odšel k vojakom že 17. julija »ter bil v Gradcu kot vojaški kurat v bolnišnici št. 7 nastavljen«.442 Najver- jetneje je pri navedbi datuma nastala pomota, saj ohranjena personalna mapa kurata Krajnca izpričuje, da je bil v resnici v aktivno vojaško službo vpoklican 27. julija 1914. Iz dokumenta pa lahko še razberemo, da je takrat sodil h gra- škemu superioratu in torej ni bil posebej dodeljen samo k bolnišnici.443 To je drugače razvidno že iz navedenega Krajnčevega zapisa, v katerem pravi, da je bil v graško garnizijsko bolnišnico le »pozvan«. Opisani primer je zanimiv tudi zato, ker je bila to sodna preiskava rezerv- nega vojaškega kurata, ki je bil takrat že v aktivni službi. Tako bi lahko sklepali, da je moral biti v očeh vojaških predpostavljenih dovolj zanesljiv oziroma uži- vati primerno stopnjo zaupanja, če so ga kljub obtožbam o njegovem srbofilstvu oziroma domnevni naklonjenosti Srbom iz časa balkanskih vojn (za katere so skoraj zagotovo vedeli) vpoklicali v vojaško službo. Toda to očitno le ni bilo do- volj, da bi se izognil sodni obravnavi. V takšnih obravnavah so se znašli nekateri duhovniki tudi še v naslednjih vojnih letih. 439 Prav tam, str. 68. 440 Andrej Fišer, r. 26. 11. 1855, Rogaška Slatina; m. 20. 7. 1884; † 17. 4. 1932, Ribnica na Pohorju. V: Letopis 2000, str. 777. 441 F. Čuček, M. Moll, Duhovniki za rešetkami, str. 68−69. 442 Prav tam, str. 68. 443 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1526, Krajnc Markus. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 113 6. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI V začetku avgusta 1914 so vojaške enote odhajale na bojišča. Nekateri dnevniški in spominski zapisi pričujejo o paradnih marših na železniške po- staje, o igranju godbe, o množici ljudi, ki je vojake pospremila do vlakov, s ka- terimi so jih potem odpeljali na bojišča.444 Ob tem pa je med ljudmi takrat še prevladovalo prepričanje, »da bo vojna kratkotrajna in majhna«.445 6.1 Odhodi na fronto in razporeditev Skupaj z vojaštvom so odhajali tudi vojaški kurati. V njihovih resda redkih ohranjenih spominskih zapisih so opisi odhoda na fronto precej podobni že ome- njenim dnevniškim in spominskim noticam vojakov in častnikov. Tako je bil v av- gustu 1914 med vpoklicanimi duhovniki, ki so odhajali na bojišče, tudi takratni ljubljanski stolni vikar Janko Cegnar. Kot vojaški kurat je bil dodeljen 9. bolnišnici 3. korpusa (9/3) in poslan na severno bojišče. Iz Ljubljane so se z vlakom odpeljali, če gre verjeti zapisu, 20. avgusta 1914: »Odtod smo se peljali ob velikanskih ovacijah proti Dunaju. Višek ovacij je bil v Leibnitzu pod Gradcem, kjer smo bili 29. avg. proti večeru. Ravnotako je bilo v Gradcu. Polni rož smo bili, okrasili smo svoje vagone kot bi se peljali na ›ohcet‹.«446 Podobno je odhod na fronto opisal tudi polkovni kurat Januš Golec, ki je bil s tržaškim 97. pehotnim polkom poslan na rusko fronto. Tudi Golec omenja, da so jih ljudje »na vseh kranjskih, štajerskih in ogrskih postajah« gostili in pozdravljali. Razpoloženje pa se je, kakor je opisal, spremenilo, ko so prišli v Galici- jo, kjer so doživeli bolj hladen sprejem. Ponekod na večjih postajah celo ni bilo ni- kogar, razen službujočih uradnikov. Ob tem je Golec dodal: »Zdi se mi, da so ti ljudje že tedaj nekako slutili, da bo vojska za nas ukajoče, pa tudi za nje – krvava svatba.«447 V skladu s takratnim načrtom vojaške duhovne oskrbe je bila katoliška vojaška duhovščina pri skupni vojski v novembru 1914 razporejena takole: vsa- ka pehotna divizija448 je imela po enega divizijskega župnika, v vsaki konjeniški diviziji pa sta službovala po dva vojaška duhovnika. Pri vsaki gorski brigadi je bil po en vojaški kurat, pa tudi pri pehotnih polkih skupne vojske in v vo- jaških lazaretih so nastavili po enega vojaškega kurata. Vsak korpus je imel še 444 Prim. I. Matičič, Na krvavih poljanah: trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega slovenskega planinskega polka. Ljubljana, 2006, str. 11−12; AUSL, fasc. 9, Vojna kronika uršulink, str. 6. 445 Prim. J. Hameršak, Skoz prvo svetovno, Ljubljana, 1994, str. 8. 446 J. Cegnar, Z bojišča, v: Vzajemnost, 1915, 5, str. 70. 447 Sgp, 28. 12. 1916, 2. 448 Za lažjo predstavo in razumevanje najbrž ne bo odveč, če na kratko omenimo, da je bila divizija v začetku vojne po poročanju časopisja sestavljena »iz 12 do 16 bataljonov«, prišteti pa je treba še druge podporne enote. Prim. S, 23. 5. 1916, str. 5. Število vsega vojaštva v eni takšni diviziji je bilo po podatkih časopisja okoli 20 000. Upoštevati pa je treba, da se je med vojno številčna sestava vojaških enot spreminjala in da so bile številke tako nižje. 114 Miha Šimac šest duhovnikov, ki so bili tam nameščeni kot morebitna personalna (sanitetna) rezerva, da bi zagotovili predvsem duhovno oskrbo v morebitnih mobilnih re- zervnih bolnišnicah ali drugih sanitetnih zavodih pri armadi na bojišču. Prav tako je vsaka od armad imela še personalno rezervo vojaških kuratov, da bi lahko takoj nadomestili morebitne bolne, ranjene ali padle kurate. Praviloma sta bila pri poveljstvu vsake armade za ta namen navzoča po dva vojaška kurata. Duhovna oskrba oziroma razporeditev vojaških kuratov pri domobranstvu je bila v vsem tem tako rekoč enaka razporeditvi pri skupni vojski. Posebnost domobranstva so bili zagotovo vojaški kurati pri deželnih strelcih. V začetku vojne je, denimo, pri vsakem bataljonu deželnih strelcev služboval po en vojaški kurat. Pri črnovojniških brigadah (Landsturm) je bil kot vodja duhovne oskrbe pri brigadi postavljen po en vojaški kurat, prav tako pa je po en kurat služboval tudi pri črnovojniških polkih. Za nadzor nad delovanjem vojaške duhovščine pri armadah in za pisanje vojaških matic itd. so skrbeli vojaški superiorji. Ti so morali med »zatišjem« na fronti nadzorovati vse etapno območje, organizirati pastoralne konference vojaške duhovščine, o njihovem stanju in ob morebitnih spremembah (bolezni, smrt) pa poročati poveljstvom, tudi vojnemu ministrstvu in vojaškemu vikari- atu, in zaprositi za ustrezno zamenjavo.449 Seveda ob tem ne gre pozabiti na vo- jake drugih, v državi priznanih verskih skupnosti. Tudi zanje so bili − glede na število vernikov pri posameznih enotah − pri divizijskih poveljstvih nastavljeni vojaški kurati njihove vere. 6.2 Na bojiščih v prvih mesecih »Uvidel sem, da vsi popisi vojsk in bitk, kar sem jih kedaj čital v svojem ži- vljenju, niso niti senca tega, kar se dogaja in doživlja v resnici,« je zapisal polkov- ni kurat Golec ob prvi bitki, v katero je bil vpleten 97. pehotni polk.450 Podoba vojne, ki so ji bili priča še naslednje dolge mesece, se je takrat prvič pokazala v vsej svoji tragičnosti. V prvih bojih je avstro-ogrska vojska namesto pričakova- ne hitre zmage doživljala poraze na srbskem in pozneje na ruskem bojišču. Ve- liko vojakov in častnikov je bilo že ob teh spopadih ranjenih, padlih ali ujetih. Po prvih spopadih, ki so se precej slabo končali za habsburške oborožene sile, so ljudje, pa tudi številni vojaki, častniki in kurati menili, da bo sedaj vojna kon- čana. Toda ni bilo tako. Na fronto so prispele nove enote, dopolnilni pohodni bataljoni so zapolnili razredčene vrste in spet in spet so se spreminjale frontne črte. Vse te nenehne pohode in umikanja, preden se je razvila tako imenovana pozicijska vojna, so z vojaki delili tudi vojaški kurati, ki so delovali pri armadah, 449 Prim. Pastoralblatt, 1916, 1, str. 15. 450 Sgp, 25. 1. 1917, str. 1. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 115 bodisi pri polkih bodisi pri različnih mobilnih vojaških sanitetnih zavodih. Vo- jaški kurat Janko Cegnar, ki je takrat služboval v vojaški sanitetni ustanovi, je v svojem pismu navedel nekatere večje kraje in datume, kdaj so bili tam. Ni bilo malo takšnih krajev, v katere so se do konca leta 1914 vrnili po večkrat: »Koliko- krat smo prevozili nekatere ceste, sam ne vem; to pa dobro vem, da pri nekaterih cestah poznam vsak ovinek in da mnogo vasi in mest na Ogrskem in v Galiciji poznam do zadnje ulice.«451 Duhovnik lavantinske škofije Franc Kren,452 v jeseni 1914 vojaški kurat 105. črnovojniške brigade, je o tem na kratko zapisal: »Danes tukaj, jutri tam.«453 Nekateri polkovni vojaški kurati, ki so prve boje in poraze doživeli v ne- posredni bližini frontne črte, so v svojih zapisih poročali, da so poleg duhovni- ške službe v nastalih razmerah večkrat krajši ali daljši čas opravljali tudi službo sanitetnih strežnikov. Januš Golec je bil tako že prvo noč po bitki postavljen v sanitetno službo, tam pa je pomagal ranjencem: »Bog zna, kolikim sem obve- zal ono noč rane, po večini povzročene od sovražnih šrapnelov. Prihajali so po največ primeroma lahko zadeti; oni, ki so čutili še toliko moči, da so se lahko privlekli z bojišča. Kar je pa bilo težko ranjenih, so prebili ono noč na zapuščenem bojišču.«454 Tudi kurat Marko Škofič je v svojem poročilu o službovanju pri 47. mariborskem pehotnem polku zabeležil, da se je že v prvi bitki znašel pri sa- nitetni postaji prve pomoči (Hilfsplatz) in je ob prihodu ranjencev potem delil tako zakramente in versko tolažbo kakor tudi opravljal sanitetno službo. Oboje je delal tudi v naslednjih dneh in tednih, ko je bil polk na bojišču.455 Podobno so vojaški kurati po svojih močeh skušali pomagati sanitetnemu osebju in zdravnikom v vojaških sanitetnih ustanovah neposredno za fronto. Vojaški kurat Žurga je v poročilu vojaškemu vikariatu omenil, da je ob pomanj- kanju vojaških zdravnikov poleg duhovniške službe pomagal pri obvezovanju in celo pri lažjih operativnih posegih.456 Iz njegovih spominov o tem izvemo še, da je pri operacijah pomagal, ko je bila v decembru 1914 bolnišnica, v kateri je služboval, na srbskem bojišču, natančneje v vasi Ratari. Žurga je zapisal, da so bili tam resda trije zdravniki, da pa sta v resnici takrat pri oddelku službovala le dva, od teh je bil le eden kirurg. Ob vse večjem številu ranjenih vojakov, po večini Hrvatov, je bilo zato razumljivo, da je tudi vojaški kurat poskušal po svojih močeh pomagati pri operacijah: »Po zdravnikovih navodilih sem dajal ranjencem uspavalno sredstvo, pazil na srce, na punčico v očeh ter na jezik, da 451 J. Cegnar, Z bojišča, v: Vzajemnost, 1915, 5, str. 70. 452 Franc Kren, r. 18. 9. 1883, Št. Ilj v Slovenskih goricah; m. 25. 7. 1909; † 4. 8. 1957, Slivniško Pohorje. V: Letopis 2000, str. 789. 453 Sgp, 12. 11. 1914, str. 3. 454 Sgp, 25. 1. 1917, str. 1. 455 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 180, K. u. k. Inf. Rgt. Nr. 47, Budapest, am 24. März 1915, Markus Škofič. 456 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Žurga, Beschreibung der Erlebnisse im Kriege, 26. April 1915 [Priloga, dokument št. 7]. 116 Miha Šimac se ne bi zadušili. Medtem je on sam operiral.«457 Nekaj dni je kurat opravljal to službo. Tako so rešili marsikatero življenje, pa čeprav so se številni ranjenci bali operacijskega posega. Že čez nekaj dni se je vrnil tudi tretji zdravnik, mlad Ma- džar, ki je potem prevzel kuratovo opravilo pri operacijah. Očitno se je mu že pri prvi operaciji zalomilo, saj se je končala tragično in zato so se, kakor je še zapisal Žurga, ranjenci »operacije še bolj bali«.458 Poleg ranjencev so v bolnišnice vse pogosteje prihajali tudi bolniki. Jesen- sko deževje, slabe higienske razmere in pomanjkanje hrane so pripomogli k temu, da so med vojaštvom izbruhnile nalezljive bolezni. Posebej pogosto so vojaki zbolevali za kolero, tifusom in za grižo, te bolezni pa so v prvih mese- cih zahtevale veliko življenj, saj vojaštvo proti njim sploh še ni bilo cepljeno. Za oskrbo teh bolnikov so nekatere vojaške sanitetne zavode v neposrednem zaledju front spremenili v epidemijske bolnišnice.459 Za bolnike in za njihovo duhovno oskrbo so se po svojih močeh trudili tudi vojaški kurati. Tako je v epidemijski bolnišnici, ki so jo imeli v vasi Korytniki blizu Przemyśla, deloval kurat Andrej Martinčič. Iz ohranjene mrliške matrike je mogoče razbrati, da je od 18. oktobra do 7. novembra v tej bolnišnici umrlo 291 vojakov. Vsi so bili blizu te vasi tudi pokopani.460 O delu med obolelimi za kolero v tem času je poročal tudi divizijski župnik Jakob Tajek. Posebej je izpostavil nesebično in zgledno delovanje divizijskega župnika 6. pehotne divizije Huberta Ranta, ki je med silovitimi boji pri Chyro- wu461 deloval na postajah prve pomoči. Zaradi vse večjega števila obolelih za kolero so pripravili bolnišnico v neki napol porušeni tovarni (destilarni žganja) v kraju Nowemiasto. Bolnišnica kot takšna pa ni imela svojega lastnega voja- škega kurata, zato sta se Tajek in divizijski župnik 6. divizije Hubert Rant posve- tovala in odločila, da bosta prostovoljno prevzela skrb za te bolnike, čeprav ta bolnišnica drugače ni sodila v njuno območje delovanja. Divizijski župnik Rant je potem sam z dovoljenjem sanitetnega divizijskega poveljnika prostovoljno odšel v bolnišnico in tam, kakor piše Tajek, ostal okoli osem dni ter dan in noč 457 J. Žurga, Mozaik mojega življenja, str. 16. 458 Prav tam. 459 Prim. M. Šimac, Vojaška zdravstvena in duhovna oskrba v Ljubljani 1914–1918, v: M. Šimac in K. Keber, Patriae ac humanitati, 2011, str. 46−47. Odslej: M. Šimac, Vojaška zdravstvena in duhovna oskrba v Ljubljani. 460 Prim. NŠAL, Matične knjige, MMK Choleraspital – Korytniki 1914. 461 Danes Chyriw v zahodni Ukrajini. V začetku oktobra 1914 so avstro-ogrske čete prešle v splošno ofenzivo. Boroevićeva 3. armada je napredovala s severnih Beskidov proti obkoljenemu Przemyslu, kamor so vkorakali dne 14. oktobra 1914. Istega dne so Rusi prešli v protinapad na levem krilu 2. avstro-ogrske armade in zaustavili napredovanje XII. avstro-ogrskega armadnega korpusa pri Chyrowu in Dobromilu. Najhuje jo je skupil VII. korpus, ki so ga Rusi potisnili do Grodowice in Slochynie pri Chyrowu, kjer jim je uspelo zaustaviti rusko napredovanje šele po prihodu okrepitev iz 6. graške pehotne divizije, med katerimi so bili tudi pripadniki 17. ljubljanskega pešpolka. Frontna črta je nato ostala skoraj nespremenjena vse do 4. novembra 1914, ko so se umaknili proti Karpatom. Med 15. oktobrom in 4. novembrom je potekalo nekaj manjših lokalnih ofenziv in protiofenziv, vendar se frontna črta ni bistveno spremenila. Posebej je treba omeniti bitko pri Chyrowu, saj je med boji izbruhnila kolera, ki je terjala številne smrtne žrtve. Za podatke se zahvaljujem zgodovinarju Klemenu Lužarju. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 117 skrbel, da nobeden od bolnikov ni ostal brez poslednjih zakramentov. V bolni- šnici je Rant našel okoli 1000 vojakov, ki so imeli to bolezen, več kakor 300 jih je tudi umrlo.462 Rant sam je v svojem zapisu navedel, da je pokopal med 50 in 120 zaradi kolere umrlih vojakov na dan. Ob hudih bojih je prišlo povelje za umik, bolnišnico pa so potem zavzeli Rusi. Kakor še piše Rant, so bile legitimacije v bolnišnici umrlih vojakov takrat uničene ali pa so prišle v ruske roke.463 Ob tej opisani požrtvovalnosti in predanosti so duhovniki seveda tvegali, da bodo tudi sami zboleli za katero od bolezni.464 Marsikateri od njih je tudi za- res zbolel in tako že Tajek v svojem poročilu navaja, da so pri diviziji zboleli trije kurati.465 Glasnik najsvetejših Src pa je objavil notico o vojaškem kuratu Stefanu Grabensteinerju, ki je že 18. septembra umrl kot žrtev griže.466 Med bolniki se je, kakor je poročalo časopisje, znašlo tudi nekaj kuratov iz slovenskih dežel. Med njimi je bil tudi goriški duhovnik Franc Klajnšček,467 ki je kot vojaški kurat deloval v Galiciji, tam je hudo zbolel in bil prepeljan na zdravljenje v Gorico.468 Vojaški kurati so obolevali ali bili ranjeni in bili zato poslani na zdravljenje oziroma bolniški dopust tudi v naslednjih vojnih mesecih. Kakor kaže, so bili nekateri med duhovniki, ki so bili zaradi bolezni poslani na zdravljenje ali so bili vojaške službe začasno celo oproščeni, vpoklicani tudi po večkrat. Takšna je bila, denimo, usoda Leopolda Erzina, ki je poleti 1914 kot kaplan služboval v Trebnjem. Kot vojaški kurat je bil vpoklican že ob izbruhu vojne vihre in je vse do novembra 1914 deloval pri vojaškem lazaretu 7/3.469 Zaradi bolezni je bil potem začasno razrešen vojaške službe in poslan domov, toda že v naslednjem letu je bil spet vpoklican. Časopis Slovenec je 17. julija 1915 objavil vest, da je bil Erzin, takratni kranjski kaplan, že drugič vpoklican v aktivno vojaško službo in postal kurat v Gradec.470 Res je kot kurat deloval v tamkajšnji rezervni bol- nišnici št. 1, 28. februarja 1916 pa je bil premeščen v taborišče Lebring. Tam je služboval do konca novembra 1916, ko je spet zbolel in bil za šest mesecev raz- rešen vojaške službe.471 Vrnil se je v ljubljansko škofijo ter bil poslan za kaplana v Preserje.472 Toda 6. julija 1917 je bil Erzin še tretjič vpoklican v vojaško službo, 462 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Zboró, am 18. Februar 1915, Jakob Tajek. 463 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, Wien, 1938, str. 223. 464 To je seveda veljalo tudi za krajevno duhovščino. Med drugim je v začetku leta 1915 zaradi požrtvovalnega delovanja med ranjenci in ujetniki za t. i. pegastim legarjem zbolel in umrl linški škof Rudolf Hittmair (1859−1915). Prim. Dm 1915, 10, str. 149. 465 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Zboró, am 18. Februar 1915, Tajek. 466 Glasnik najsvetejših Src, 1914, str. 10. 467 Franc Klajnšček, r. 8. 2. 1868, Števerjan; m. 25. 7. 1894; † 4. 7. 1936, Gorica. V: Necrologium 2013, str. 207. 468 Prim. S, 30. 10. 1914, str. 4. 469 ÖSTA/KA, Quali, karton 580, Erzin Leopold. 470 Prim. S, 17. 7. 1915, str. 7. 471 ÖSTA/KA, Quali, karton 580, Erzin Leopold. 472 Prim. M. Košir, Dušni pastirji v župniji Preserje po letu 1803, v: Župnija Preserje skozi čas, ur. F. M. Dolinar, Preserje 2011, str. 178. 118 Miha Šimac tokrat kot vojaški kurat v rezervno bolnišnico št. 2 v Celovcu. Tam je deloval do 1. septembra 1918, ko je bil dokončno razrešen vojaške službe.473 Podobno se je med vojno godilo tudi nekaterim drugim duhovnikom iz slovenskih dežel. Tako je bil tudi dr. Janez Kociper,474 ki je služboval kot polkov- ni kurat pri 26. domobranskem pehotnem polku, v aprilu 1915 zaradi bolehno- sti oproščen vojaške službe za šest mesecev.475 Toda tega dopusta ni užival tako dolgo, saj je bil že v avgustu tega leta spet poklican v aktivno vojaško službo.476 Zdi se, da so se oblasti torej na nekatere duhovnike precej bolj zanesle, če sodimo po tem, da so jih bile zmožne vpoklicati tudi še pred iztekom bolniške- ga dopusta. Seveda bi bilo treba upoštevati tudi dejanske razmere in potrebe (zlasti znanje jezikov) pri vojaški duhovščini, ki so se pokazale v tem času in zaradi katerih so jih tudi ponovno poklicali. 6.3 Aktivnosti vojaškega škofa Razmere na bojiščih v prvih tednih in mesecih vojne še zdaleč niso bile po- dobne tistim, ki so jih opisovali različni vojaški priročniki. O tem se je prepričal tudi vojaški škof Bjelik, ko je že v oktobru in novembru 1914 prvič obiskal rusko bojišče. Takrat je med drugim obiskal vojaško duhovščino, ki je delovala pri 2. in 3. armadi, pa tudi še trdnjavo Przemysl. Tako se je v pogovorih z vojaškimi duhovniki, poveljniki na bojišču in z vojaki seznanil z resničnimi razmerami in težavami, ki so trle vojaško duhovščino pri zagotavljanju duhovne oskrbe. Svoje inšpekcijske obiske bojišč in zaledja je nadaljeval tudi v naslednjih mesecih in letih vojne. Skorajda ni bilo meseca, ko ne bi obhodil katerega od odsekov na bojiščih. V letu 1915 je tako v februarju in v marcu obiskoval mesta in vojaška poveljstva po državi; med drugim je bil v Zagrebu, Budimpešti, Gradcu, Mariboru, Ljublja- ni in v Trstu; v juniju in v juliju je prišel do utrdb v Krakovu in v Čenstohovi, v oktobru je bil znova v Budimpešti, v novembru in v decembru je obiskal še Prago in Innsbruck, pa tudi vojaške ustanove in frontne odseke na območju poveljstva tirolske deželne brambe in 5. (soško) armado. Te poti je, kakor rečeno, nadaljeval v naslednjih mesecih vojne in se skušal, kolikor je bilo mogoče, aktivno seznaniti s pastoralo na bojišču. Tako je za vojaštvo ob teh inšpekcijskih obiskih tudi pogosto maševal.477 Ob obiskih frontnih črt pa se je vojaški škof večkrat ustavil tudi pri krajevnih škofih in se z njimi pogovarjal o razmerah. Tako je ob inšpekcijskem obisku 5. armade v decembru leta 1915 obiskal ljubljanskega knezoškofa Jegliča, najprej na poti na soško bojišče in po nekaj dneh znova, ko se je že vračal s fronte. 473 ÖSTA/KA, Quali, karton 580, Erzin Leopold. 474 Janez Kociper, r. 13. 12. 1876, Velika Nedelja; m. 20. 7. 1900; † 13. 6. 1948, Maribor. V: Letopis 2000, str. 785. 475 Prim. Sgp, 8. 4. 1915, str. 5. 476 Prim. S, 4. 8. 1915, str. 5. 477 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 50–51. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 119 Ljubljanskemu škofu je Bjelik poročal o tem, kar je videl na bojišču: »Bil je vesel, ker je prišel včeraj v Gorico in na Dobrdob. Na Dobrdobu so vsa kritja zastonj, hitro jih Lahi razstrele. Pri Gorici je poveljnik nadvojvoda Jožef. Zvohali so ga in obstrelje- vali: v njegov reflektorij je padla bomba in ubila 6 mož. Vojaške kurate je videl: vse jih hvali, da za vojake res skrbe in se ne boje nobene nevarnosti.«478 Na podlagi teh inšpekcijskih obiskov si je vojaški škof – poleg uvedenih mesečnih pastoralnih poročil vojaške duhovščine – sam ustvaril dober vpogled v realno stanje na fronti in v zaledju. Zato je lahko glede na razmere in potrebe svoje izkušnje in védenje uporabil za uvajanje potrebnih sprememb in prožnosti pri zagotavljanju duhovne oskrbe, pa tudi pri strukturni ureditvi delovanja vo- jaške duhovščine in ne nazadnje pri skrbi za njihovo opremo in uniforme. Prav vprašanje teh pa ga je, kakor piše Claudia Ham, zaposlovalo vso vojno, saj naj bi se nenehno dogajale kršitve predpisov, povezanih z uniformiranostjo vojaške duhovščine. Izkazalo se je namreč, da do tedaj predpisana uniforma ni primer- na za delovanje vojaške duhovščine na bojišču. Posebno je to veljalo za delova- nje vojaških kuratov v strelskih jarkih in v neposredni bližini frontne črte. Zato so nekateri uporabili vojaško sive bluze, to pa je bilo v nasprotju s predpisi; vo- jaški škof se je ob tem tudi pritoževal, da so tako vojaški kurati med vojaštvom postali neprepoznavni.479 Zato si je ves čas prizadeval, da bi uredili tudi to vpra- šanje. V pastirskem listu je zapisal, da so se od začetka vojne dogajale zlorabe oziroma nepravilnosti pri teh uniformah in so vojaki včasih težko prepoznali duhovnika. Navedel je zgodbo ranjenega vojaka, ki mu je na vprašanje, ali je bil pri spovedi, odgovoril, da je bil, a da ga je spovedal častnik, zato se sprašuje, ali ta spoved sploh velja. Tako je vojaški škof na superiorate ponovno poslal ustrezna navodila glede uniformiranosti vojaške duhovščine. Upal je, da bodo tako vse nepravilnosti dokončno odpravljene. Vojno ministrstvo je na njegovo pobudo v avgustu 1915 v posebnem razglasu predpisalo nekatere spremembe pri uniformiranju vojaške duhovščine.480 Med drugim so odredili, da je treba na bojiščih nositi plašče ali dežne plašče v vojaški sivi barvi, hlače so še vedno ostale predpisane črne, na bojiščih pa vojaško sive. V zaledju oziroma v mestih vojaški kurati niso smeli nositi vojaško sivih uniform, predpisanih za frontno službo, temveč so morali še vedno uporabljati uniforme po starih predpisih. Ob tem so opozorili na duhovnike iz različnih redovnih skupnosti, ki niso imeli primerne uniforme, pa tudi, da je na frontah treba nositi na rokavu znak Rde- čega križa.481 Kljub tem določbam so bili predpisi še vedno kršeni in zato so posamezne spremembe uvajali še v naslednjih mesecih vojne. 478 NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 5. 12. 1915. 479 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 82−85. 480 Spremembe so deloma upoštevali tudi v ponatisnjenih predpisih vojaške duhovščine leta 1916 [Priloga, dokument št. 8]. 481 Prim. Pastoralblatt, 1916, 1, str. 34. 120 Miha Šimac Vojaški škof Bjelik je imel poleg obiskov in vseh sprememb, ki so jim sledile, dovolj energije, da je pisal pastirska pisma,482 se zanimal za pisarniško delo voja- škega vikariata, med drugim pa še za vojne ujetnike v dvojni monarhiji in za av- stro-ogrske vojne ujetnike v sovražnih državah. Potrebe po duhovnikih so se po italijanski in romunski vojni napovedi ter po odprtju novih bojišč (jugozahodno bojišče, romunska fronta) le še povečale, s tem pa tudi že tako obsežna birokraci- ja. Pisarna vojaškega vikariata je pred vojno obdelala okoli 9.000 do 10.000 aktov na leto, v letu 1915 že 50.000, v naslednjem letu 95.000, pozneje pa se je število aktov na letni ravni gibalo okoli 120.000. Velik del teh aktov in birokracije je bilo povezanih z osebnimi zadevami, dovoljenji za poroko, s spregledi, s poročili o pa- dlih in z mrliškimi listi.483 Treba je opozoriti, da so bili vojaški kurati sicer res od- govorni za vodenje mrliških matic pri enotah, vendar je bilo to zaradi razmer na bojiščih včasih preprosto nemogoče.484 O tem je pisal vojaški škof Bjelik sam: »Na moj urad že sedaj neprestano prihajajo številne vloge za doposlatev mrtvaških listov o v boju padlih vojakih. Človek pa je moral sam biti na bojnem polju, da razume, da tej želji ni lahko ustreči. Sovražnik mnogokrat pokoplje mrtve z legitimacijami vred, ki tvorijo podlago za vpis v smrtne matrike; da, niti lastne čete ne morejo voditi zapisnikov o padlih, ker manjkajo priče in se mnogokrat pogube legitimacijski listi. V tem oziru bodo morale pomagati milo izvajane zakonite določbe o proglasitvi mrtvim. Smrtni izkazi se pač lahko vodijo v sanitetnih zavodih, pri četah, ki stoje v boju, je pa to naravnost nemogoče.«485 Na apostolski vojaški vikariat so poleg ome- njenih dopisov, vprašanj in pastoralnih poročil prihajali tudi obvestila in prošnje za ustrezno zamenjavo obolelih, padlih ali ranjenih vojaških kuratov, obenem s prošnjami in vprašanji avstro-ogrskih škofov. Seveda ni bilo malo niti vprašanj in odredb, ki so jih pošiljali z vikariata samega. Tako je, denimo, Janez Klobovs kot vojaški superior 5. soške armade 3. maja 1917 kot odgovor na razglas poslal poro- čilo o padlih, umrlih, ranjenih in v vojaški službi obolelih vojaških duhovnikih.486 Vojaška duhovščina spričo velikega števila transportov ranjenih in obolelih, ki so prihajali s frontnih črt s sanitetnimi vlaki v prvih mesecih vojne, sama ni zmogla zagotavljati potrebne duhovne oskrbe za vse. Energični vojaški škof je skušal najti rešitve v sodelovanju s škofi posameznih škofij. Zato se je že v oktobru 1914 s posebnim dopisom obrnil na vse škofijske ordinariate in jih zaprosil, da bi njihova duhovščina pomagala pri zagotavljanju duhovne oskrbe na sanitetnih 482 Pastirska pisma so povzemali oziroma prevajali in objavljali tudi slovenski listi. Prim. Pozdrav iz domovine našim vojakom, 25. 2. 1917, str. 1 [Priloga, dokument št. 9]. 483 Prim. C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 75. 484 Divizijski župnik Jakob Tajek je v poročilu o mrliških knjigah novembra 1914 zapisal, da mu vojaški kurati poročajo o številnih padlih brez legitimacij. Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Mil. Seelsorge der k. u. k. 28. I. T. D. – Sterbregister – Bericht. 485 S, 11. 11. 1914, 2. 486 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 179, Feldsuperiorat der k. u. k. 5. Armee, Berichte über gefallene, gestorbene, verwundete in Dienste erkrankte Militär Geistliche, 3. Mai 1917. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 121 vlakih. Vojaški škof je apeliral predvsem na to, da bi bili nekateri krajevni du- hovniki pripravljeni prevzeti prostovoljno spremstvo ranjencev in bolnikov med posameznimi železniškimi postajami znotraj njihove škofije. Prav tako je pozval duhovnike v krajih, v katerih so bile večje železniške postaje oziroma so sanitetni vlaki na teh postajah stali dalj časa, naj ustrezno poskrbijo za ranjence. Apostolski vojaški vikariat se je še zavezal, da bo takšnim duhovnikom, ki bi opravljali to službo, rad podelil ustrezno jurisdikcijo. Bjelik je ob tem zapisal, da bi ti duhov- niki seveda imeli zagotovljeno tudi brezplačno vožnjo z vlaki. Na ta dopis so se med drugim odzvali tudi v ljubljanski škofiji. Tako so bili za posamezne proge ob koncu leta 1914 določeni in pooblaščeni trije ljubljanski kanoniki: dr. Josip Gruden,487 Ignacij Nadrah488 in dr. Ivan Koren.489 Poleg njih sta takšna pooblasti- la prejela še konzistorialni svetnik Janez Kalan490 in Franc Hiersche,491 takratni župnik v Radečah, ki je bil določen za progo Zidani most−Ljubljana.492 Ta odsek je bil vsaj v prvih mesecih vojne precej obremenjen, saj ni bilo malo sanitetnih vlakov, ki so ranjene in bolne vojake s front vozili tudi v Ljubljano. Poleg tega so duhovniki tudi po župnijah v mestih in po drugih krajih poskušali po svojih mo- čeh sodelovati pri pastorali med ranjenimi in bolnimi, ki so se znašli v različnih krajih dvojne monarhije. Vojaški škof Bjelik si je tako z veliko zavzetostjo in odločnostjo prizadeval za čim boljše zagotavljanje duhovne oskrbe med vojaštvom. Ameriški zgodovi- nar Patrick J. Houlihan je prav to izjemno odločnost, obiske bojišč in voditelj- ske sposobnosti poudaril v svoji študiji in posebej izpostavil, da je bila duhovna oskrba v avstro-ogrski armadi bolje urejena kot v Prusiji in njenih oboroženih silah. Za primerjavo je Houlihan omenil, da Bjelikov kolega Heinrich Joeppen (1853–1927), ki je bil odgovoren za katoliške vojaške kurate v Prusiji, ni bil tako zavzet za takšne dejavnosti. Med vojno je Joeppen bojišče obiskal samo dvakrat: leta 1916, ko je bil na vzhodni fronti, ter tik pred koncem vojne, septembra 1918, ko je stopil še na zahodno bojišče. Ob teh obiskih ni šel kar najbliže fron- tni črti, temveč je ostal v zaledju bojišča, prav tako se ni udeleževal pastoralnih aktivnosti, kakor je to delal Bjelik.493 487 Josip Gruden, r. 14. 2. 1869, Ljubljana; m. 23. 7. 1892; † 1. 10. 1922, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 426. 488 Ignacij Nadrah, r. 24. 12. 1868, Ivančna Gorica; m. 9. 7. 1893; † 17. 11. 1951, Ljubljana. V: prav tam, str. 446. Dolgoletni generalni vikar ljubljanske škofije, stolni prošt. 489 Janez (Ivan) Koren, r. 23. 9. 1867, Metlika; m. 28. 10. 1909; † 6. 4. 1915. V: prav tam, str. 422. 490 Janez Kalan, r. 20. 10. 1868, Škofja Loka; m. 23. 7. 1899; † 27. 4. 1945, Ljubljana. V: prav tam, str. 441. 491 Franc Hiersche, r. 14. 12. 1866, Početky, Češka; m. 21. 8. 1889; † 12. 2. 1954, Polzela. V: prav tam, str. 788. 492 Prim. LŠL 1914, XII, str. 124. 493 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 85−86. 122 Miha Šimac 6.4 Novi vpoklici na podlagi osebnih prošenj in vojaških seznamov V omenjenem pozivu, naslovljenem na škofijske ordinariate, je med dru- gim zapisan tudi podatek, da je bilo do takrat že več kakor 900 duhovnikov vpoklicanih v vojaško službo.494 V takratnem časopisju so v oktobru 1914 obja- vili uradno poročilo, v katerem so ta podatek nekoliko dopolnili in navedli, da je bilo dotlej vpoklicanih že 1100 duhovnikov. Prav v tem času so jih na novo vpoklicali še 96, od teh jih je bilo 20 poslanih za kurate v različne epidemijske bolnišnice. V poročilu so še navedli, da se je do takrat v ujetništvu znašlo že osem vojaških kuratov.495 Med prvimi, ki je padel v vojno ujetništvo, je bil tudi polkovni vojaški kurat 27. domobranskega pehotnega polka, Vladimir Cepuder. Za vse te zajete, umrle ali obolele vojaške duhovnike je bilo torej treba po- iskati nadomestila. Tega se je zavedal tudi vojaški škof, ki je že v pismu, napisa- nem po svojem prvem štirinajstdnevnem obisku severnega bojišča v novembru 1914 menil, da so potrebe po novih vojaških duhovnikih vedno večje, hkrati pa vojaške enote nimajo vedno možnosti, sporočiti svoje potrebe in zaprositi za ustrezno zamenjavo duhovnika. Kljub temu je v pismu zapisal: »Skrbi se pa stalno za nadomeščanje manjkajočih duhovnikov in častite gospode rezervne voj- ne kurate, ki pričakujejo vpoklica k armadi, s tem opozarjam, da se pravočasno preskrbe s primerno gorko, pa tudi duhovniško obleko, in da si v slučaju vpoklica pri vojaških oblasteh izprosijo potrebna navodila; kajti našel sem marsikakega duhovnika civilnega stanu, ki ni bil po predpisih opravljen in je po cele tedne blo- dil okrog, predno je dospel k svoji četi ali v določeni zavod.«496 Prav takšne prošnje za ustrezno zamenjavo padlih, ranjenih ali obolelih kuratov so prihajale z vojaških poveljstev vse mesece vojne vihre. Tako je med drugim tudi polkovno poveljstvo 47. pehotnega polka v začetku februarja 1915 poslalo graškemu teritorialnemu poveljstvu telegram s sporočilom, da je zbolel njihov vojaški kurat Marko Škofič, in ob tem prosilo za ustrezno zamenjavo. Pri tem so morali upoštevati tudi znanje jezikov, saj so v poveljstvu navedli, da je potrebno znanje nemškega in slovenskega jezika. Namesto njega je bil potem za polkovnega kurata poslan dotedanji kurat v Celju, kapucin pater Irenaeus,497 oziroma kakor so ga vodili v vojaških zapisih, s krstnim imenom Benno Ko- bal.498 Samo premeščanje že aktivnih oziroma vpoklicanih vojaških kuratov pa ob vse večjih potrebah ni moglo več zadoščati, zato so bili nujni vedno novi vpoklici 494 Prim. LŠL 1914, XII, str. 124. 495 Prim. S, 13. 10. 1914, str. 5. 496 S, 11. 11. 1914, str. 2. 497 Be(n)no Kobal (p. Irenaeus OFMCap), r. 16. 6. 1885, Železna Kapla; m. 1910; † 22. 1. 1939, Dunaj. V: ÖSTA/KA, Quali, karton 1429, Kobal Benno. Za posredovane podatke se zahvaljujem tudi p. Gottfriedu iz kapucinskega samostana na Dunaju in dr. Josefu Jerku. 498 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 196, Skofic Markus erkrankt Feldkurat des I.R. 47 /…/, 8. 2. 1915. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 123 duhovnikov v vojaško službo. Že omenjeni vojni zakon iz leta 1912 je tako v 29. členu v 4. točki posebej določal, da je treba imeti vse posvečene duhovnike ozi- roma tiste, ki so delovali »v dušnem pastirstvu ali v duhovski službi«, zapisane na seznamu domobranske nadomestne rezerve in jih ob morebitni vojni uporabiti »za dušno pastirstvo za vso oboroženo moč«.499 Ob koncu leta 1914 je bilo v evidenci avstrijskih domobranskih teritorial- nih poveljstev 2970 duhovnikov vseh v državi priznanih veroizpovedi. Podatki z dne 31. avgusta 1914, ki se nanašajo na graško vojaško teritorialno poveljstvo, h kateremu je sodila večina slovenskih dežel, kažejo, da so imeli v evidenci nado- mestne rezerve pri domobranstvu takrat 301 rimskokatoliškega duhovnika, na seznamu pa sta bila zapisana tudi dva pastorja augsburške in en pastor helvet- ske veroizpovedi. Podrobnejši seznam znotraj graškega teritorialnega vojaškega poveljstva razkrije še razčlenitev oziroma razdelitev duhovščine po domobran- skih dopolnilnih okrajnih poveljstvih (Landwehr Ergänzungs Bezirkskomman- do), pod katere so sodili. Pregled nad rimskokatoliškimi duhovniki in razpo- reditvijo po domobranskih dopolnilnih okrajnih poveljstvih kaže takšno sliko: Tabela 10: Število duhovnikov v evidenci po domobranskih dopolnilnih okrajnih poveljstvih leta 1914 Domobransko dopolnilno okrajno poveljstvo Število duhovnikov v evidenci nadomestne rezerve z dne 31. 8. 1914 Gradec 45 Maribor 36 Celje 39 Celovec 29 Ljubljana 67 Trst 85 Skupaj 301 (Vir: ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2383, VII 6257–14, Summar über die mit 31. August 1914 in der Evidenz der Ersatzreserven verbliebenen.) Stanje se je v naslednjih mesecih seveda spreminjalo glede na nove duhov- nike, oziroma kakor so zapisali v dokumentih: glede na prirast (novi duhovni- ki, vpisani na sezname), pa tudi glede na odhode duhovnikov (zaradi bolezni, starosti itd.). Najden je bil seznam za vojaška teritorialna poveljstva, ki so imela svoj sedež na Dunaju, v Krakovu, Gradcu, Pragi, Litoměřice (Leitmeritz), Pr- zemyślu, Lvovu (Lemberg), Innsbrucku in v Mostarju. Tu so v ospredju podat- ki, ki so bili ob koncu avgusta 1916 navedeni za graško teritorialno poveljstvo 499 Državni zakonik 1912, LIV str. 422. Dostopno tudi na spletu: http://alex.onb.ac.at/cgi–content/alex?aid=rsl&datum=1912& page=446&size=45 (pridobljeno 1. 9. 2012). 124 Miha Šimac oziroma za že obravnavana domobranska dopolnilna poveljstva. Samo za ta poveljstva je bilo število rimskokatoliških duhovnikov v evidenci nadomestne rezerve takšno: Tabela 11: Število duhovnikov v evidenci po domobranskih dopolnilnih okrajnih poveljstvih leta 1916 Domobransko dopolnilno okrajno poveljstvo Število duhovnikov v evidenci nadomestne rezerve z dne 31. 8. 1916 Gradec 54 Maribor 48 Celje 34 Celovec 48 Ljubljana 67 Trst 136 Skupaj 387 (Vir: ÖSTA/KA, KM 1917, Abt. 9, karton 1182, 18–6/1, Nr. 93807, Ausweis über die mit 31. August 1916 in der Evidenz der ErsRes. der k. k. Ldw verbliebenen.) Ob primerjanju teh podatkov med posameznimi dopolnilnimi okrajnimi poveljstvi zlahka opazimo, da je imelo tržaško domobransko dopolnilno okraj- no poveljstvo v letu 1916 izjemno visoko število duhovnikov, ki so bili v evi- denci nadomestne rezerve avstrijskega domobranstva. Višje je bilo število le še v štirih drugih domobranskih dopolnilnih okrajnih poveljstvih (Brixen (200), Linz (144), Dunaj B (Wien B, 138) in Innsbruck (137)). V celoti je bilo pri av- strijskem domobranstvu takrat na evidenčnem seznamu nadomestne rezerve avstrijskega domobranstva 2726 rimskokatoliških duhovnikov. K temu bi lahko prišteli še enega armenskokatoliškega, 275 grškokatoliških in 52 pravoslavnih duhovnikov, 36 pastorjev augsburške in 16 helvetske veroizpovedi ter 14 rabi- nov. Skupaj je bilo po tem seznamu 3120 duhovnikov.500 Število se je spreminja- lo tudi v naslednjih mesecih. Na prvi pogled se ob teh številkah zdi, da je bilo duhovnikov, ki bi jih lahko vpoklicali kot rezerviste, dovolj in je bilo mogoče morebitne potrebe po novih duhovnikih v vojski hitro pokriti. Toda temu ni mogoče popolnoma pritrditi, saj je pri tem treba upoštevati tako potrebe domačih škofij kakor tudi dejstvo, da je narodnostno in jezikovno pestro sestavljena vojska habsburške dvojne monarhije za zagotavljanje primerne duhovne oskrbe potrebovala predvsem duhovnike, ki so znali po več jezikov monarhije. Samo znanje nemščine v tem 500 Prim. ÖSTA/KA, KM, 1917, Abt. 9, karton 1182, 18–6/1, Nr. 93807, Ausweis über die mit 31. August 1916 in der Evidenz der ErsRes. der k. k. Ldw verbliebenen. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 125 primeru seveda sploh ni zadoščalo in zato si z duhovniki, ki so govorili le nem- ško, niso mogli kaj dosti pomagati. Ob vpoklicih na podlagi uradnih seznamov so se še vedno našli tudi du- hovniki, ki so se za aktivno službo v vojaških vrstah prijavili prostovoljno. Tako je slovenjgraški župnik Alojzij Čižek501 že v novembru 1914 prosil za ponovno imenovanje za rezervnega vojaškega kurata, z željo, da bi opravljal prostovoljno službo pri črnovojnikih.502 Še pred njim je že v avgustu tega leta svojo prošnjo poslal tudi Martin Škerjanec,503 tedanji župnik v župniji Prem. Bil je eden od tistih, ki so odslužili vojaški rok, kakor je tudi navedel v svoji prošnji, v kateri je potem med razlogi izpostavil prav »veselje do vojaške službe«. Ob tem se je v prošnji skliceval na bogate izkušnje v pastorali, saj je, kakor piše, »18 let deloval na najtežjih mestih«. Dodal je še, da ima veselje do sanitetne službe, tudi do pre- vijanja ran.504 Nihče od njiju pa v tem letu ni bil vpoklican. Čižka so vpoklicali v vojsko v aprilu 1915,505 Škerjanec pa je poziv prejel še leto dni pozneje in je v aprilu 1916 postal vojaški kurat pri 155. črnovojniškem pehotnem bataljonu.506 Takšne prošnje so duhovniki pošiljali tudi v naslednjih mesecih. Pri tem se seveda postavlja vprašanje: iz kakšnih razlogov so se prosilci oglašali za aktivno služenje v vojski? Menili bi lahko, da so želeli izkazati svojo lojalnosti državi po eni strani in predanost svojemu poklicu po drugi strani. Resnični vzroki, zakaj se je nekdo odločil za ta korak, pa so najverjetneje ostali znani le prosilcem samim. Kljub temu je iz posameznih prošenj mogoče zaslutiti, da je bilo morda komu veliko predvsem do umika iz domačih razmer. O tem zgovorno priča prošnja Franca Letonje,507 župnika pri Sv. Joštu na Kozjaku, ki jo je v juniju 1915 naslovil na vojaške oblasti. Letonja je v njej oblasti zaprosil le, »da bi bil med prvimi iz lavantinske škofije v primeru potrebe tudi vpoklican.« Svojo prošnjo je utemeljil v treh točkah. Iz prve je mogoče razbrati, da si je to želel že pred leti, v drugi pa je kot razlog navedel dejstvo, da so na bojišču sedaj že vsi štirje njegovi bratje, a najbrž le v tretji točki lahko zaslutimo tisti pravi vzrok za to njegovo morda malce nenavadno željo. Zapisal je namreč, da si je nakopal jezo svojih faranov in da so ga ti hudo obrekovali in preganjali zaradi njegove ocene, da se lahko odpovedo dvema zvonovoma, ki ju je želel uporabiti za vojaške namene. Ob koncu te točke je Letonja še dodal: »S tem, ko bi ga poklicali v vojaško služ- bo, bi se rešil tega pregona in po nekaj mesecih bi se lahko stanje umirilo.«508 La- 501 Alojzij Čižek, r. 27. 5. 1869, Pilštanj; m. 25. 7. 1893; † 18. 4. 1933, Jarenina. V: Letopis 2000, str. 778. 502 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil., Seelsorge, karton 2382, VII 2993 – 1915, Ernennung zum Feldkuraten, 15. 11. 1914. 503 Martin Škerjanec, r. 8. 11. 1870, Križe; m. 25. 7. 1895; † 20. 9. 1937, Novo mesto - Kandija. V: Letopis 2000, str. 435. 504 ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2386, VII 1970–15, Prem b. Adelsberg den 12. Aug. 1914 [Priloga, dokument št. 10]. 505 S, 24. 4. 1915, str. 5. 506 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 3215, Škerjanec Martin. 507 Franc Letonja, r. 3. 8. 1880, Ptuj; m. 25. 7. 1904; † 12. 3. 1949, Ormož. V: Letopis 2000, str. 785. 508 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2384, VII, 11275–15, St. Judok, p. Neuhaus bei Cilli, Stmk, 19. VI. 1915 [Priloga, 126 Miha Šimac vantinski škof je sprva resda posredoval in prosil, da bi mu duhovnika vojaške oblasti pustile v škofiji, ko pa je izvedel, da je Letonja sam zaprosil za vojaško službo, je svojo prošnjo umaknil.509 Dejansko je bil potem 26. novembra 1915 Franc Letonja vpoklican in je kot vojaški kurat deloval pri črnovojniškem 153. pehotnem bataljonu.510 Letonja si torej v aktivno vojaško službo ni želel toliko zaradi izziva ali ve- selja nad vojaškim stanom, kakor je to v svoji prošnji poudaril Škerjanec, tem- več predvsem zato, da bi se rešil neprijetnih očitkov in preganjanja z upanjem, da bi njegov odhod v vojaško službo pomiril ljudi in razmere v župniji. Morda so podobni razlogi za vstop med aktivno vojaško duhovščino vodili tudi Janeza Jalna, da se je kot mlad kaplan leta 1917 prostovoljno javil za vojaško službo. Iz biografij je razbrati, da se je med njegovim kaplanovanjem v Srednji vasi med njim in tamkajšnjim župnikom Anton Golfom511 že v letu 1916 rodilo več ne- soglasij. Da bi se izognil tem neprijetnostim in najbrž zaradi še kakih drugih, povsem osebnih razlogov se je leta 1917 odločil za odhod v vojaško službo in je bil poslan v Gradec.512 Verjetno podobnih primerov prijavljanja duhovnikov za vojaško službo ni manjkalo niti drugod po monarhiji. 6.5 Napredovanja vojaške duhovščine med vojno Vpoklicani duhovniki so bili v vojaški službi, kakor je bilo že omenjeno, vsi postavljeni v rang rezervnih vojaških kuratov 2. razreda. Med vojno jim je bilo omogočeno tudi napredovanje. Pri tem so oblasti upoštevale tako njihovo iznaj- dljivost, znanje jezikov in ocene nadrejenih kakor tudi potrebe in razmere na bojiščih. Med duhovniki iz slovenskih dežel je bilo kar nekaj takšnih, ki so sča- soma napredovali, in nekateri polkovni ali bolnišnični vojaški kurati so postali divizijski župniki. Med temi se je poleti 1916 znašel polkovni vojaški kurat 17. pehotnega polka kranjskih Janezov, dr. Franc Kulovec. Takrat je namreč postal divizijski župnik 6. pehotne divizije in bil odtlej torej predstojnik vse divizijske vojaške duhovščine.513 Podobno je napredoval dr. Janez Andolšek,514 ki je bil spr- va vojaški kurat v bolnišnicah, ob koncu leta 1916 pa je postal divizijski župnik pri 9. pehotni diviziji.515 dokument št. 11]. 509 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2387, VII, 1378–16, Marburg, 16. 1. 1916. 510 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1746, Letonja Franz. 511 Anton Golf, r. 12. 10. 1874, Stari trg pri Ložu; m. 22. 7. 1897; † 17. 4. 1958 Zalog – Cerklje na Gorenjskem. V: Letopis 2000, str. 449. 512 Prim. F. Pibernik, Janez Jalen: življenjska in pisateljska pot v dokumentih, pričevanjih in razlagah, Celje, 2003, str. 40–42. Odslej: F. Pibernik, Janez Jalen. 513 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1618, Kulovec Franz. 514 Janez Andolšek, r. 12. 6. 1885, Sodražica; m. 12. 7. 1909; † 6. 6. 1917, soško bojišče. V: Letopis 2000, str. 423. 515 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 572. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 127 Rezervni vojaški kurati so praviloma lahko dosegali položaje divizijskih ali brigadnih vojaških kuratov, izjemoma morda tudi položaj vodje vojaškega superiorata, za dejansko povišanje v rang vojaškega superiorja (2. razreda) pa so še vedno računali le na aktivne vojaške duhovnike. Ti pa so morali tudi v vojnem času še vedno opraviti predpisane izpite, kar pa je občasno lahko pov- zročilo težave. To je mogoče razbrati iz imenovanja novega mornariškega su- periorja. V začetku leta 1915 je bilo to mesto namreč nezasedeno in potekali so postopki za imenovanje novega superiorja. V maju 1915 je bil imenovan na ta položaj dotedanji mornariški župnik Ivan Koršič,516 iz dokumenta pa je mogoče sklepati, da je bil izbran predvsem zato, ker je že imel opravljene izpite in ne toliko na podlagi osebnih kvalitet. V dokumentu namreč opazimo, da je Koršič po vojaški, administrativni plati za to mesto resda ustrezal, manj pa se je zdel primeren po socialni plati. Mogoče je domnevati, da si je vojaški škof na tem mestu bolj želel vojaškega kurata Antona Jarca,517 ki pa ni imel opravljenih predpisanih izpitov in zato ni mogel biti imenovan na ta položaj. Namesto tega je bil Jarc povišan le v višjega mornariškega kurata.518 Koršič je imel izpite že opravljene, a med vojno je bilo mnogo več takšnih duhovnikov iz vrst aktivnih vojaških kuratov, ki so za svoje napredovanje v rang vojaških superiorjev potrebne izpite še morali narediti, čeprav so nekateri de- jansko po funkciji dalj časa že bili vodje vojaških superioratov tako pri armadah na bojiščih kakor v zaledju. Za povišanje v rang superiorja 2. razreda si je oči- tno prizadeval tudi višji vojaški kurat Hubert Rant, ki je bil med drugim dolgo vodja superiorata 3. armade. Vprašanje njegovega povišanja in za to potrebnih izpitov je bilo tudi predmet dopisovanja med vojaškim škofom in vojaškim su- periorjem Janezom Klobovsom. Vojaški škof je 18. februarja 1918 Klobovsu tako pisal, da bi bil Rant lahko imenovan za vojaškega superiorja 2. razreda že v maju tega leta, če bi prej uspešno opravil predpisane izpite. Zato je Bjelik v tem dopisu vojaškega superiorja Klobovsa pooblastil za svojega namestnika, pri katerem bi Rant lahko opravil omenjene izpite. O rezultatu pa bi moral biti škof, če bi želel doseči Rantovo povišanje maja, obveščen najpozneje do 20. mar- ca 1918.519 Dne 12. marca 1918 je Klobovs vojaškemu škofu Bjeliku res poslal poročilo o izpitu, ki ga je dan poprej delal višji kurat Rant in ga tudi uspešno opravil (mit entsprechendem Erfolge).520 Na podlagi tega je Rant 1. maja 1918 res 516 Ivan Koršič, r. 3. 5. 1870, Solkan; m. 23. 9. 1893; † 28. 5. 1941, Solkan. Glej: R. Podbersič ml., Ivan Koršič, v: Tvorci pomorske identitete, ur. Pavlina Bobič idr., Ljubljana 2010, str. 137–147. 517 Anton Jarc, r. 1. 1. 1875, Novo mesto; m. 22. 7. 1897; † 20. 11. 1955, Maribor. V: M. Ambrožič, Profesorski zbor, v: Sto let Zavoda sv. Stanislava, ur. F. M. Dolinar, Ljubljana, 2005, str. 441. 518 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 161, Nr. 8333, Koršič – Jarc – Beförderung. 31. 3. 1915 [Priloga, dokument št. 12]. 519 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 165, Nr. 12164, Feldsuperioratsprüfung, 18. 2. 1918. 520 ÖSTA/KA, AFV, karton 165, Res. E Nr. 1273, FOK Rant – Fsuperioratsprüfung, 12. März 1918 [Priloga, dokument št. 13]. 128 Miha Šimac postal vojaški superior 2. razreda.521 Tako je tudi po činu dosegel to, kar je po funkciji že precej časa opravljal. 6.6 Neprimerni za vojaško službo Če je nekaterim uspelo v vojaških vrstah doseči višji položaj in so se izka- zali s svojimi sposobnostmi, pa so se med vse večjim številom vpoklicanih vo- jaških duhovnikov znašli tudi takšni, ki za to službo niso bili primerni. Ob tem bi sicer lahko domnevali, da so bili pri morebitnem vpoklicu morda v nekoliko boljšem položaju tisti duhovniki, ki so, kakor navaja Škerjanec v že omenjeni prošnji, tudi sami odslužili vojaščino.522 Vprašanje pa je, v kolikšni meri bi bilo to domnevo sploh mogoče potrditi; že v mirnem času se namreč ni vselej izka- zala kot resnično prava, če pri tem opozorimo le na že pred vojno obravnavni primer vojaškega kurata Jakoba Marzidovška. Med takšnimi, ki jim te službe ni uspelo opravljati, je bil tudi Anton Mrkun,523 takratni homški župnik. V vojaško službo je bil vpoklican ob koncu leta 1914 in bil poslan v Gradec, tam pa naj bi kot črnovojniški vojaški kurat skrbel za dušni blagor vojakov. Generalmajor Gustav Wilhelm Johann Diego von Karwinsky, poveljnik 2. črnovojniške pohodne brigade, je o Mrkunu med drugim zapisal, da kot duhovnik za vojaško službo ni primeren predvsem za- radi neodločnosti in plašnosti, pa tudi zato, ker »še sam ne ve, kaj hoče« (wisse selbst nicht was er wolle). Mrkun je bil po posredovanju ljubljanskega škofijske- ga ordinariata in najbrž predvsem na podlagi generalmajorjeve ocene v janu- arju leta 1915 razrešen vojaške službe ter se je vrnil v svojo župnijo.524 Takšnih primerov je bilo zagotovo še več. Posamezni duhovniki torej morda niso bili sposobni za službo vojaške- ga kurata, ker se v vojski preprosto niso znašli, nekateri drugi pa so bili bolj vprašljivi zaradi svojega ravnanja oziroma karakternih slabosti. Iz teh razlogov so bili zato postavljeni bodisi v neaktivno razmerje bodisi so si nakopali celo sodno preiskavo in so bili potem odpuščeni iz vrst vojaških kuratov. Zaradi ne- primernega vedenja oziroma predvsem zaradi vdanosti pijači je bil v neaktivno razmerje postavljen tudi lavantinski duhovnik Venčeslav Jastrobnik.525 Z voja- škega superiorata Krakov je namreč prišla prijava, iz katere lahko razberemo, da so se pri Jastrobniku zgodili »ponovni alkoholni ekscesi«. Iz zapisa je razvidno, da je bil torej zaradi podobnega ekscesa že prej obravnavan in prav gotovo tudi posvarjen, pa to, kakor kaže, ni zaleglo. Zato je bil Jastrobnik v marcu 1916 521 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 2674, Rant Hubert. 522 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2386, VII 1970–15, Prem b. Adelsberg den 12. Aug. 1914. 523 Anton Mrkun, r. 4. 7. 1876, Ig; m. 14. 7. 1900; † 31. 10. 1961, Cleveland, ZDA. V: Letopis 2000, str. 451. 524 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil., Seelsorge, karton 2383, VII, 947–15, Graz, am 25. Jänner 1914 [sic!]. 525 Venčeslav Jastrobnik, r. 23. 9. 1886, Dolič; m. 25. 7. 1911; † 27. 2. 1958, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 789. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 129 potem predlagan za prestavitev in 6. aprila tega leta tudi zares prestavljen v ne- aktivno službeno razmerje.526 Upoštevati je treba tudi tiste, ki so zaradi posledic vojne vihre postali ne- sposobni za službo vojaškega kurata na bojišču ali v bolnišnici. Med kurati je bilo kar nekaj takšnih, ki so ob opravljanju svojega dela zares izgubili zdrav- je ali pa bili ranjeni. Tako je bil 29. avgusta 1917 ranjen vojaški kurat Anton Klasinc,527 ki je služboval pri 26. črnovojniškem polku pehotnega polka.528 Polk je bil takrat na planini Duplje. Klasinc je bil potem prepeljan v rezervno vojaško bolnišnico v Beljak, od tam pa se je že v septembru oglasil s pismom.529 Kmalu si je opomogel in je bil že 1. oktobra 1917 znova pri svojem polku.530 Precej drugače pa se je godilo z vojaškim kuratom Golcem, ki se je tudi znašel med ranjenimi. Ob koncu junija 1916 je Slovenski gospodar o tem poročal: »Č. g. vojni kurat Janez Golec je bil 8. jun. t. l. na ruski fronti od granate na glavi in roki močno ranjen in zasut. Zdaj, že veliko boljši, se zdravi v mariborski bolnišnici.«531 Toda zdravljenje ni potekalo tako dobro, kakor so obetale te časopisne vrstice. Golec je bil potem superarbitriran in 1. novembra 1917 upokojen kot invalid. Kakor so zapisali, tudi ni bil več primeren za kakršnokoli črnovojniško službo- vanje.532 Pozneje je izgubil levo roko in bil poslan v graški invalidni dom, kjer so invalide urili v uporabi protez, »da ne bi bili pri vsakem življenjskem koraku navezani na tujo pomoč«.533 Po mesecu in pol je bil tudi Golec že tako daleč, da si je lahko v vsem pomagal sam samo z desno roko.534 Po tem kratkotrajnem »šolanju« je bil poslan domov. 6.7 O dopustih (in upokojitvah) častnikov in vojaških kuratov V svojih spominih je Janez Žurga zapisal, da so imeli častniki pravico, vsa- kega pol leta oditi za dva tedna na dopust. Sam je del enega od dopustov, kakor omenja, izkoristil za ogled znamenitosti v nemških mestih.535 Pri podeljevanju dopusta je seveda treba upoštevati tudi razmere in dejanske potrebe na bojišču. Zato so nekateri nanj morali kar precej časa čakati, kakor lahko razberemo iz zapisa škofa Jegliča, ki je v svoj dnevnik 1. septembra 1915 zapisal nekaj besed o obisku vojaškega kurata Kulovca: »Včeraj se je zglasil vojni kurat dr. Kulovec. 526 Prim. ÖSTA/KA, KM 1918, Abt. 9, karton 1370, Nr. 39366, Jastrobnik – Kommissionelle Behandlung. 527 Anton Klasinc (p. Engelbert OFM); r. 30. 12. 1890, Cirkovce; m. 16. 7. 1914; † 26. 11. 1958, Zagreb. V: Catalogus cleri 1917, str. 155; NŠAM, RMK Cirkovce 1879–1900, 173, zap. št. 81. 528 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1385, Klasinc Anton. 529 Prim. S, 14. 9. 1917, str. 3. 530 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1385, Klasinc Anton. 531 Sgp, 29. 6. 1916, str. 4. 532 Prim. ÖSTA/KA, KM 1917, Abt. 9, karton 1182, 18 – 5/172/2, Nr. 64947. 533 Prim. Sgp, 28. 1. 1920, str. 1. 534 Prav tam. 535 Prim. J. Žurga, Mozaik mojega življenja, str. 24. 130 Miha Šimac Od začetka vojske je bil na fronti; zato je dobil 14 dni dopusta; že se vrača nazaj v Galicijo, kjer je 17. polk (naš).«536 Iz zapisa zvemo še, da je Kulovec ob tem obisku škofa obvestil o dejanskem položaju na fronti, o 17. pehotnem polku, ki »ga vedno pošiljajo tje, kjer so najbolj ljuti boji«, in o razmerah med vojaštvom.537 Svoje ordinarije so vojaški kurati, kolikor je bilo mogoče, tudi drugače obveščali o razmerah in se nanje obračali z raznimi prošnjami bodisi za materialno po- moč bodisi za posredovanje na višjih mestih v različnih zadevah. Videti je, da so v teku vojne sprejemali tudi dopolnila pri ureditvi dopu- stov vojaške duhovščine, saj je bilo za dopust treba dobiti soglasje vojaškega apostolskega vikariata. Tako so v marcu 1918 izdali nekoliko dopolnjeno navo- dilo, da se je treba s prošnjo za dopust, ki ni daljši od dveh tednov, obrniti na vojaškega superiorja, če pa bi kdo želel več kakor štirinajst dni, mora prošnjo oddati na apostolski vojaški vikariat.538 Vedno pa je bilo treba paziti, da pri po- delitvi dopustov ne bi trpela duhovna oskrba vojaštva. Med dolgotrajno vojno so vojaški duhovniki iz različnih vzrokov (npr. zdravstveni razlogi, starost, morebitna nesposobnost za nadaljnjo vojaško služ- bo) stopili v pokoj. Med drugim sta se med vojno upokojila tudi vojaški supe- rior Anton Jaklič in mornariški kurat dr. Anton Pinter.539 Jaklič je za upokojitev zaprosil zaradi starosti in zdravstvenih razlogov sredi leta 1917 in bil potem tudi zares upokojen.540 Toda ni dolgo užival v pokoju, saj je že 17. decembra 1917 umrl.541 Dr. Pinter pa je bil kot mornariški kurat upokojen 1. marca 1918.542 6.8 Spremembe pri razporeditvi vojaške duhovščine Stalne spremembe frontnih črt in razvoj vojaštva na bojišču so vplivali na to, da se je vojnim razmeram prilagajala tudi vojaška duhovščina. Poleg neneh- no spreminjajočih se odredb o posameznih vprašanjih na področju pastorale, uniformiranja, novih imenovanj za vojaške kurate itd. so bile spremembe v zve- zi z vojaško duhovščino tudi v strukturnem smislu. Niso bile prav posebno ve- like, zagotovo pa so imele vpliv na izboljšanje in na ustreznejšo duhovne oskrbe pri enotah na bojiščih, še zlasti pri detaširanih vojaških oddelkih. Da bi tudi zanje zagotovili ustrezno duhovno oskrbo, so k vsaki diviziji poleg divizijskega župnika določili še po enega vojaškega kurata, da je skrbel prav za pastoralo 536 NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 1. 9. 1915. 537 Prav tam. 538 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 165, Beurlaubung der Milgeistlichen Berichtigung des Erl. Abt. 10. Nr. 36000 res/18. 539 Anton Pinter, r. 30. 4. 1881, Poljčane; m. 25. 7. 1905; †? V: NŠAM, RMK Poljčane 1860–1881, 225, zap. št. 29; Personalstand Lavant 1919, str. 59. 540 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1206, Jaklič Anton. 541 Prim. S, 18. 12. 1917, str. 2. 542 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 196, Verzeichnis über die beim Marinesuperiorate eingeteilten Marinegeistlichen für das I. Quartal 1918. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 131 detaširanih oddelkov. Pri polkih sprememb ni bilo, saj so med njimi še dalje de- lovali polkovni kurati. Svojevrstna posebnost so bile tirolske enote, saj je poleg polkovnega kurata celo vsak posamezni bataljon lahko imel še svojega vojaške- ga kurata. Tudi pri vsaki konjeniški diviziji so imeli po dva ali celo tri vojaške kurate. Seveda so ti še vedno delovali po bolnišnicah v etapnem območju, pa tudi v vojaških sanitetnih zavodih v zaledju. Praviloma je tako pri vsaki vojaški bolnišnici deloval po en vojaški kurat, v večjih vojaških sanitetnih ustanovah oziroma bolnišnicah pa sta bila lahko tudi po dva. Vojaški superiorati, ki so delovali bodisi na bojiščih bodisi v zaledju, so poleg vojaškega superiorja imeli še primerno število vojaških kuratov za za- gotavljanje duhovne oskrbe v matični garniziji in preostalih garnizijah istega vojaškega teritorialnega območja. Rezervni bataljoni (kadri), ki so se znašli na ozemlju tujejezičnega vojaškega teritorialnega območja, pa so bili upravičeni do vojaškega duhovnika iz svojega sestava.543 Pri pehotni diviziji je tako delovalo najmanj 12 katoliških vojaških kuratov, to število pa se je lahko povzpelo vse do 22, občasno pa je bilo glede na potrebe pri diviziji lahko tudi 25 ali celo več rimskokatoliških vojaških kuratov.544 Franc Kulovec, ki je v letu 1916 postal di- vizijski župnik 6. pehotne divizije, je v začetku leta 1918 poročal, da je v njegovi diviziji tedaj delovalo 12 katoliških vojaških kuratov.545 Spremembe so resda prinesle nekaj napredka, a je bil ponekod le težko opazen, posebno ob upoštevanju razmer na bojiščih. Obenem pa ni mogoče zanemariti niti naravnih danosti in ovir (če izpostavimo samo vojskovanje v visokogorju). Ne gre pozabiti še na razdrobljenost enot in manjših vojaških od- delkov ali vojaških ustanov, ki so se znašle v različnih manjših krajih v nepo- srednem zaledju fronte. Zanje so poskušali poskrbeti drugi vojaški kurati, ki so delovali na tistem območju, ali pa so ob pomanjkanju vojaških kuratov – če je bila potreba in so razmere to omogočale – za njihovo duhovno oskrbo skušali poskrbeti krajevni duhovniki. Za to so se zavzemali tudi armadni superiorji. Med drugim je za vojaške formacije v etapnem zaledju ali po večjih krajih, v katerih ni bilo nobenega vojaškega kurata, interveniral tudi superior 5. armade Janez Klobovs. V dopisu, ki ga je v maju 1917 poslal tudi na ljubljanski ordinari- at, je prosil, da bi, kolikor je to mogoče, za te vojaške enote ob nedeljah maševali tamkajšnji duhovniki in da bi nemške enote ali enote slovanske narodnosti tudi nagovorili v kratki pridigi.546 Patrick J. Houlihan je ob tem opozoril še na pomoč pri duhovni oskrbi, ki so jo lahko zagotavljali duhovniški kandidati, ki so se znašli v vojaških vr- 543 Prim. Pastoralblatt 1916, 2, str. 27; C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 76. 544 Prim. C. Ham Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 76; Pastoralblatt, 1917, 1, str. 24. 545 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 237, Pastoralbericht der Mltseelsorge d. 6. I. D. für den Monat Jänner 1918. 546 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 314, Nr. 2017, Militärgottesdienst. 132 Miha Šimac stah. Po njegovem bi bil tudi to eden od odgovorov Cerkve na vojne razmere pri zagotavljanju vsaj provizorične duhovne oskrbe med vojaštvom. Vpoklicani teologi so lahko med drugim, čeprav najbrž v precej omejenem obsegu, vodili besedna bogoslužja in molitvene skupine v svojih vojaških enotah. Houlihan pri tem navaja nemško študijo, ki je za nemško armado ugotovila, da je bilo pri- bližno 24 % duhovniških kandidatov vpisanih v nemške oborožene sile verjetno prav s tem namenom: zaradi vsaj provizorične duhovne oskrbe.547 Vprašanje pa je, v kolikšni meri (če sploh) se je to izvajalo v habsburških oboroženih silah. 6.9 Ekskurz: Drobci o premestitvah in razporeditvah vojaških kuratov iz slovenskih dežel Ob teh razporeditvah se seveda postavi vprašanje, ali in koliko je mogoče slediti razporeditvam in premestitvam vojaških kuratov iz slovenskih dežel, ki so delovali bodisi na bojiščih bodisi v zaledju. Zaznamke o službenih mestih, premestitvah in drugih spremembah pri duhovščini so beležili tako pri terito- rialnih poveljstvih kakor tudi pri apostolskem vikariatu. Podrobnejše podatke za posamezne vojaške kurate pa je vredno iskati v kartonih personalnih map in med tamkajšnjimi ohranjenimi dokumenti. Na podlagi teh in z uporabo neka- terih seznamov, ki so jih vojaškemu vikariatu pošiljali armadni superiorji, se je zdelo smiselno, da se poskusi sestaviti krajši seznam duhovnikov, ki so delovali kot polkovni vojaški kurati pri nekaterih polkih oziroma enotah z nabornimi območji prav v slovenskih deželah. 7. pehotni polk (IR 7): • avgust 1914 – Valentin Rozman548 • ? • od decembra 1914 do sredine maja 1915 – Marko Sagaj549 • od sredine maja do novembra 1917 – Jernej Hafner • ? • od januarja 1918 do konca vojne – Franc Savec550 17. pehotni polk (IR 17): • od mobilizacije do julija 1916 – dr. Franc Kulovec 547 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 88. 548 Valentin Rozman, roj. 13. 2. 1871, Moste pri Žirovnici na Gorenjskem, m. 25. 7. 1896 (Celovec); † 30. 8. 1914. V: Dm. 1914, 38, str. 616. V tem prispevku je kraj njegovega rojstva napačno zapisan kot Most pri Brezovici na Gorenjskem. Glej še: NŠAL, ŽA Breznica, Prepisi rojstne matične knjige Breznica, leto 1871. 549 Marko Sagaj, r. 17. 4. 1883, Ljutomer; m. 25. 7. 1908; † 21. 12. 1962, Prebold. V: Letopis 2000, str. 791. 550 Franc Savec (p. Bonaventura OFMCap), r. 19. 1. 1883, Sv. Marjeta niže Ptuja; m. 22. 7. 1906; † 11. 6. 1950. V: Personalstand Gurk 1916, str. 224; Okrožnica duhovnikom in vernikom ljubljanske škofije 1950, 7. Odslej Okrožnica Lj. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 133 • od julija 1916 do 8. avgusta 1917551 – Janez (Ivan) Gogala552 • od 8. avgusta 1917 do junija 1918 – Ludvik Šavelj553 • od junija 1918 do konca vojne in v italijanskem ujetništvu do aprila 1919 – Martin Škerjanec 47. pehotni polk (IR 47): • od mobilizacije do februarja 1915 − Marko Škofič • od februarja 1915 do konca vojne – Beno Kobal, p. Irenaeus 87. pehotni polk (IR 87): • od mobilizacije do januarja 1915 – Edvard Lengsfeld • od januarja 1915 do julija 1916 – Marko Krajnc (od 14. aprila do 15. maja 1916 ga je nadomeščal vojaški kurat Anton Peršuh) • od avgusta 1916 do maja 1917 – Anton Peršuh554 • od konca maja 1917 do konca vojne – Franc Nastran555 97. pehotni polk (IR 97): • od mobilizacije do junija 1916 – Janez (Januš) Golec • od junija 1916 do julija 1917 – Alojzij Dejak • od julija 1917 – Pavel Žagar?556 26. domobranski pehotni polk (LIR 26): • od mobilizacije do februarja 1915 – dr. Janez Kociper • od februarja 1915 do maja 1916 – Jožef Pinter557 • od junija 1916 do konca vojne – Alojzij Rezman558 27. domobranski pehotni polk – poznejši 2. gorski strelski polk (LIR 27/Geb. Sch. Rgt. 2): • od mobilizacije do konca avgusta 1914 − Vladimir Cepuder (ujet) • ? • od novembra do (sredine) decembra 1914 – Franc Walland559 551 Ob primerjanju dokumentov iz personalnih map posameznih vojaških kuratov se je pokazalo, da se ponekod navedeni datumi ne ujemajo tudi za mesec, včasih so razlike manjše (dan, dva). 552 Ivan (Janez) Gogala, r. 9. 6. 1884, Kranj; m. 18. 10. 1906; † 21. 12. 1950, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 445. 553 Ludvik Šavelj (CM), r. 26. 8. 1891, Kamnik; m. 4. 7. 1915; † 8. 11. 1982, Miren. V: prav tam, str. 464. 554 Anton Peršuh, r. 6. 1. 1890, Sv. Lovrenc na Pohorju; m. 25. 7. 1913; † 12. 10. 1925, Sv. Lovrenc na Dravskem polju. V: prav tam, str. 775. 555 Franc Nastran, r. 11. 10. 1886, Vodice, m. 14. 7. 1910; † 25. 7. 1968, Horjul. V: Okrožnica Lj 1968/8, str. 62. 556 Pavel Žagar, r. 25. 6. 1883, Šempeter v Savinjski dolini; m. 25. 1905; † 28. 10. 1951, Nova Cerkev. V: NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 7, Žagar Pavel; Personalstand Lavant 1919, str. 217. Datum mašniškega posvečenja je v službenih listih zapisan kot 25. 10. 1905, v vseh šematizmih pa se navaja 28. 10. 1905. 557 Jožef Pinter, r. 3. 3. 1885, Poljčane; m. 25. 7. 1908; † 11. 5. 1916. V: NŠAM, RMK Poljčane 1882–1897, 37, zap. št. 17; NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 7, Pinter Josip. Bil je mlajši brat dr. Antona Pinterja. 558 Alojzij Rezman, r. 12. 6. 1888, Poljčane; m. 25. 7. 1912; † 14. 7. 1932, Poljčane. V: NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 7, Rezman Alojzij. 559 Franc Walland (SDB), r. 9. 8. 1887, Lesce pri Radovljici; m. 10. 8. 1911; † 14. 2. 1975, Varazze, Italija. V: Letopis 2000, str. 204. 134 Miha Šimac • od decembra 1914 do konca junija 1915 – Leopold Turšič560 • od konca junija do konca julija 1915 – Jožef Vrečko561 • od avgusta 1915 do sredine oktobra 1916 – Leopold Turšič • od sredine oktobra 1916 do konca vojne – Anton (p. Mohor) Gni- dovec562 26. črnovojniški pehotni polk (Ldst. IR 26): • od mobilizacije do junija (drug datum le do 27. aprila!) 1916 – Blaž Wölfel563 • od junija 1916 do konca avgusta 1916 – Janez (Ivan) Mlakar564 • od septembra 1916 do sredine februarja 1917 – Ignac Marinčič565 • od začetka marca 1917 do konca avgusta 1917 – Anton Klasinc (p. Engelbert) • ? • od oktobra 1917 do junija 1918 – Anton Klasinc • ? 27. črnovojniški pehotni polk (Ldst. IR 27): • od mobilizacije do 25. decembra 1916566 – Jožef Marold567 • od konca decembra do 1. marca 1917 – dr. Ludvik Matoušů • od 1. marca 1917 – Pavel Zavadlal568 4. domobranski pehotni polk – poznejši 1. gorski strelski polk (LIR 4/ Geb. Sch. Rgt. 1): • od mobilizacije do srede aprila 1917 – Alfred Berger • od sredine aprila 1917 do konca vojne – Peter Jurak IV. bataljon prostovoljnih strelcev (Sch. Freiw. Baon IV): • od 1. oktobra 1916 – Janez Bogovič569 VI. bataljon prostovoljnih strelcev (Sch. Freiw. Baon VI): 560 Leopold Turšič, r. 13. 11. 1883, Stari trg pri Ložu; m. 15. 7. 1907; † 30. 5. 1927, Krško. V: prav tam, str. 429. 561 Jožef Vrečko, r. 15. 3. 1890, Zabukovje; m. 25. 7. 1913; † 8. 6. 1921, Maribor. V: prav tam, str. 773. 562 Anton (p. Mohor OFM) Gnidovec, r. 13. 12. 1884, Ajdovec; m. 26. 7. 1908; † 20. 6. 1965, Vratnik pri Senju. V: prav tam, str. 133; Bg, 1908, 9, str. 280. 563 Blaž Wölfel, r. 2. 2. 1887, Šteben v Podjuni; m. 16. 7. 1911; † 23. 5. 1959, Celovec. V: Naši rajni duhovniki 1968, str. 458. 564 Janez (Ivan) Mlakar, r. 20. 6. 1860, Zgornji Leskovec, m. 6. 6. 1884; † 4. 4. 1951, Cirkovce. V: Letopis 2000, str. 787. 565 Ignac Marinčič, r. 23. 11. 1880, Št. Vid pri Stični, m. 14. 7. 1907; † 5. 3. 1967, Št. Vid pri Stični. V: Okrožnica LJ 1967/4, str. 27. 566 V drugem aktu piše, da naj bi bil prvi vojaški kurat Adolf Mellan (od 27. 7. do 9. 12. 1914), Marold naj bi po drugih podatkih deloval le do 14. novembra 1916, od takrat dalje pa že kurat Ludvik Matoušů. V: ÖSTA/KA, Quali, karton 1925, Marold Josef; prav tam, karton 3884, Zavadlal Paul. 567 Jožef Marold, r. 26. 5.1879, Gorica; m. 31. 7. 1904; † 21. 7. 1943, Gorica. V: Necrologium 2013, str. 226. 568 Pavel Zavadlal, r. 22. 12. 1887, Pazin; m. 25. 7. 1910; † 12. 8. 1951, Reka. V: Letopis 2000, str. 787. 569 Janez Bogovič, r. 18. 12. 1882, Artiče; m. 25. 7. 1907; † 12. 2. 1965, Maribor. V: NŠAM, Kartoteke duhovnikov, Bogovič Janez. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 135 • od maja 1916 do februarja 1918?570 – Franc Pavlič571 VII. bataljon prostovoljnih strelcev (Sch. Freiw. Baon VII): • od sredine septembra 1915 – Jakob Mejak572 155. črnovojniški pehotni polk (Ldst. IR 155): • od sredine aprila 1916 do »razformiranja enote« marca 1918 – Škerjanec Martin 157. črnovojniški pehotni polk (Ldst IR 157): • od sredine aprila 1916 do februarja 1918 – Anton Vidav573 10. črnovojniški pehotni polk (Ldst IR 10): • od sredine oktobra 1916 do ? 1918 – Bogdan Lendovšek574 Seznam je resda nepopoln in ga bo treba še dopolnjevati, a je že iz navedenih podatkov mogoče izvedeti tudi nekaj več o polkovnih vojaških kuratih pri nekate- rih t. i. slovenskih polkih. Doslej so literatura in različni spominski zapisi njihova imena namreč le redko navajali; še največkrat je omenjen vojaški kurat Leopold Turšič, ki je precej dolgo deloval pri 27. domobranskem pehotnem polku.575 Res pa je, da je tudi v tem seznamu še precej nejasnosti, posebno še zato, ker za neka- tere vojaške kurate ni povsem jasno, kdaj natančno so bili premeščeni k enotam oziroma ali so vmes krajši ali daljši čas delovali kod drugod (tovrstni kurati so označeni z vprašajem). 6.10 O številu kuratov v habsburških oboroženih silah Že med vojno so se oblasti spraševale, ali je bilo storjeno vse za zadostno število vojaške duhovščine. V letu 1916 je bil v pastirskem listu za vojaško du- hovščino objavljen prispevek z naslovom Res premalo duhovnikov na fronti?, ki je obravnaval omenjeno vprašanje. V članku so poleg razporeditve navedeni tudi statistični podatki o številu duhovnikov, ki so bili do konca leta 1916 v ak- tivni vojaški službi. Ob vseh premestitvah, boleznih, padlih, ranjenih in zajetih 570 V poročilih vojaških kuratov se njegovo ime pri enoti zasledi tudi še v aprilu 1918, ko je bila pri enoti opravljena velikonočna spoved. 571 Franc Ksaverij Pavlič, r. 1. 11. 1886, Šmarno pri Tuhinju; m. 14. 7. 1913; † 26. 12. 1932, Beograd. V: Letopis 2000, str. 432; ÖSTA/KA, Quali, karton 2379, Pavlič Franz. 572 Jakob Mejak, r. 9. 12. 1888, Ormož; m. 7. 7. 1914; † 18. 12. 1919, Mokronog. V: NŠAM, RMK Ormož 1867−1901, str. 240, zap. št. 92; S, 27. 6. 1914, str. 3; S, 21. 12. 1919, str. 3. 573 Anton Vidav (p. Benedikt OCist), r. 15. 4. 1876, Opčine; m. 22. 7. 1900; †10. 2. 1945. V: ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2386, VII. 18628, 1915. Podatek o smrti patra Vidava sta mi prijazno posredovala p. Anton Nadrah in br. Jona Vene, za kar se jima iskreno zahvaljujem. 574 Bogdan Lendovšek, r. 13. 2. 1891, Beljak; m. 22. 7. 1915; †? V: NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 7, Lendovšek Bogdan. V dokumentu je s svinčnikom zabeleženo: »Se civilno poročil, je sodnik v Varaždinu.« To se je moralo zgoditi po decembru 1914, ko je »podal ostavko« kot vojaški duhovnik v Vojski Kraljevine SHS. Glej: J, 18. 12. 1924, str. 4. 575 Prim. F. Zupančič, Dnevnik 1914–1918, Ljubljana, 1998, str. 15. 136 Miha Šimac vojaških kuratih, ki so iz vojaške službe odšli, je v vojski glede na stanje z dne 30. septembra 1916 delovalo naslednje število vojaških kuratov: Tabela 12: Število vojaških kuratov v avstro-ogrskih oboroženih silah glede na stanje z dne 30. septembra 1916 Skupna vojska (K. u. k. Heer) Avstrijsko domobranstvo (K. k. Landwehr) Ogrsko domobranstvo (K. u. Landwehr) Rimskokatoliški vojaški kurati 1311 322 241 Grškokatoliški vojaški kurati 108 39 30 Kurati drugih veroizpovedi (Akatolisch) 424 56 256 (Vir: Pastoralblatt für die k. u. k. Katholische Militär- u. Marinegeistlichkeit, 1916, 2, str. 27. Odslej: Pastoralblatt za navedena leta.) Skupno število takrat aktivnih katoliških vojaških duhovnikov je bilo to- rej: 1874 rimskokatoliških in 177 grškokatoliških vojaških kuratov; ob njih je v vojski delovalo še 736 vojaških kuratov drugih v državi priznanih veroizpovedi. Iz opombe izvemo še, da v število domobranskih vojaških kuratov v rezervi niso všteti imenovani vojaški kurati pri prostovoljnih strelcih, v legijskih enotah (ukrajinska, poljska, albanska legija itd.) in pri prostovoljnih deželnih strelcih (Standschützen576).577 Navedene podatke o številu vojaških duhovnikov so po- zneje povzemali tudi časopisi in tako poročali, da je bilo 30. septembra 1916 »zaposlenih v dušnopastirskem vojnem službovanju 1874 rimsko-katoliških, 736 drugoverskih kuratov«.578 Vojaški škof je v tem zapisu tudi že omenil, da so nekatere škofije zaskrblje- ne zaradi vse večjega števila njihovih duhovnikov, vpoklicanih v vojaško službo; zaradi tega namreč vse teže primerno poskrbijo za pastoralno oskrbo prebi- valstva.579 To se je po svoje kazalo tudi že v vrstah bogoslovcev, saj so vojaške oblasti spričo vojnih izgub v vojaške vrste rekrutirale vedno mlajše letnike, zato je bilo število bogoslovcev v prvih letnikih z vsakim letom vojne vse manjše. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da so prav oblasti omejevale letno število bogoslovcev (numerus fixus). Časopis Slovenec je že 21. junija 1916 objavil pri- spevek z naslovom Bogoslovski seminarji in vojska, v katerem je navedel, da so bogoslovni zavodi smeli v prvi letnik sprejeti le omejeno število bogoslovcev. Med drugim je bilo v Brixnu samo 12 slušateljev (prej 30), v Brnu 19 (prej 28), v Celovcu pa prvega letnika sploh niso odprli, čeprav so prej navadno imel po 15 576 Pri prostovoljnih deželnih strelcih (Standschützen) je dejansko v prvi vrsti šlo za moštvo starejših letnikov s Tirolskega in Voralberga; med vojno so bili mobilizirani za obrambo Tirolske. 577 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 27−28. 578 Prim. Dm 1916, 48, str. 625. 579 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 27−28. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 137 kandidatov.580 V ljubljanskem semenišču je bilo v akademskem letu 1915/1916 v prvem letniku 15 bogoslovcev (od tega 6 iz tržaško-koprske škofije), v ma- riborskem bogoslovju pa jih je bilo 7.581 Nekaterim škofijam je grozilo veliko pomanjkanje novih duhovnikov v naslednjih letih, na to pa so oblasti postale pozorne že v letu 1916. Prav zato so se z različnimi pobudami in protesti zavze- mali za nekatere spremembe na tem področju. Temu navkljub je, kakor navaja Houlihan, ogrski domobranski minister na vojno ministrstvo poslal predlog, da bi 29. paragraf zakona, ki je bogoslovcem zagotavljal ugodnost oprostitve služenja vojske, nekoliko razširili in bi bilo tako mogoče v vojaške vrste vključiti še več študentov teologije. Vendar predlogu niso ugodili.582 Ob koncu leta 1917 so na vojnem ministrstvu na podlagi podatkov, ki so prispeli do 10. novembra, sestavili tabelo, ki prikazuje število vojaških kuratov pri skupni vojski tega dne. V tabeli, kakor piše v opombi, niso všteti k skupni armadi dodeljeni vojaški kurati iz avstrijskega in ogrskega (honved) domobran- stva in črnovojništva. Tretja rubrika med drugim navaja, da je bilo skupno šte- vilo vojaške duhovščine 2608, od teh jih je bilo 2305, oziroma kakor so zapisali, 88,83 % takrat tudi v aktivni službi. Tabela 13: Število vojaške duhovščine pri skupni armadi 10. novembra 1917 (rubrika 3) Aktivni vojaški kurati Rezervni vojaški kurati Vojaški kurati med vojno (Kriegsdauer) Skupaj Rimskokatoliški 122 573 1048 1743 Grškokatoliški 11 34 114 159 Pravoslavni 13 41 199 253 Evangeličani augsburške veroizpovedi 6 69 79 154 Evangeličani helvetske veroizpovedi 6 41 78 125 Uniati 4 4 Judje 20 53 73 Muslimani 4 5 88 Skupaj 162 783 1663 2608 (Vir: ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2394, VII – 23734–17, Standesnachweisung über die Militärgeistlichen des k. u. k. Heer, vom Beginn des Krieges bis 10. November 1917.) V četrti rubriki tabele je prikazano takratno dejansko število duhovnikov v aktivni službi. 580 Prim. S, 21. 6. 1916, str. 5. 581 Prim. NŠAL 32, f. 76: Katalogi slušateljev za študijska leta 1914/1915–1917/1918; Personalstand Lavant 1914−1918. 582 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 69−70. 138 Miha Šimac Tabela 14: Število aktivno službujočih vojaških duhovnikov pri skupni armadi 10. novembra 1917 (rubrika 4)   Aktivni vojaški kurati Rezervni vojaški kurati Vojaški kurati med vojno (Kriegsdauer) Skupaj Rimskokatoliški 113 317 837 1267 Grškokatoliški 9 20 82 111 Pravoslavni 13 18 174 205 Evangeličani augsburške veroizpovedi 6 20 58 84 Evangeličani helvetske veroizpovedi 6 16 54 77 Uniati 4 4 Judje 15 45 60 Muslimani 4 3 70 77 Skupaj 151 409 1325 1885 (Vir: ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2394, VII – 23734–17, Standesnachweisung über die Militärgeistlichen des k. u. k. Heer, vom Beginn des Krieges bis 10. November 1917.) V rubriki 4 omenjeno število 1885 vojaških duhovnikov zajema 72,27 % ce- lotnega sestava na dan 10. november 1917. Takrat 723 vojaških duhovnikov iz različnih vzrokov (bolezni itd.) ni bilo več na seznamu aktivnih oziroma niso bili več v »aktivnem delovnem razmerju«. Od teh je med vojno do tega dne dejan- sko aktivno služilo 420 duhovnikov, 303 duhovniki iz vojaškega duhovniškega sestava pa zaradi bolezni ali iz kakih drugih razlogov v vojaško službo niso bili vpoklicani. V število 420 (od 723) vojaških duhovnikov je vštetih tudi 25 vojaških kuratov, ki so bili v vojnem ujetništvu ali pogrešani na bojišču. Med 151 aktivnimi vojaškimi duhovniki, ki so v rubriki 4 navedeni kot v tistem trenutku službujoči, so bili tudi štirje za mobilizacijski čas aktivirani vojaški duhovniki.583 Številke same seveda kaj malo povedo o razmerah po škofijah. Ob vedno večjem številu vpoklicanih duhovnikov so nastajale vse pogosteje težave med nekaterimi krajevnimi škofi, ki so že občutili pomanjkanje duhovnikov, in vo- jaškim vikariatom. O novih razmerah je podrobno poročal tudi vojaški škof v pastirskem listu za vojaško duhovščino, ki je izšel 25. novembra 1917. Za- pisal je, da so se razmere v primerjavi s preteklim letom le še poslabšale. Zato so škofje, pa tudi redovni predstojniki na apostolski vojaški vikariat pošiljali vse več prošenj za razrešitev nekaterih duhovnikov iz vojaške službe, saj je bilo ponekod pomanjkanje duhovnikov vse večje. Posebej je vojaški škof pri tem izpostavil škofije, ki so bile večjezične, predvsem tiste na Ogrskem, Češkem, Moravskem in na Hrvaškem. Te škofije so po Bjelikovih besedah prispevale že 583 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2394, VII–23734–17, Standesnachweisung über die Militärgeistlichen des k. u. k. Heer, vom Beginn des Krieges bis 10. November 1917. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 139 veliko duhovnikov za zagotavljanje duhovne oskrbe na bojišču in so zato sedaj v neugodnem, kritičnem položaju. Nekatere škofije so namreč imele v vojski po več deset duhovnikov. Posebej je škof pokazal na nadškofijo Estzergom, iz kate- re je bilo tedaj v vojski več kakor 100 duhovnikov. Prav tako sta med nekaterimi drugimi škofijami izstopali še nadškofija Praga in škofija Brno, saj je vsaka ime- la v vojaški službi več kakor 70 duhovnikov. Nemške škofije pa, nasprotno niso bile tako prizadete. Kakor piše Bjelik, so imele škofije Linz, St. Pölten, Salzburg in Seckau le malo duhovnikov vpoklicanih v vojsko, saj so ti duhovniki pravilo- ma znali le nemško. To pa za zagotavljanje duhovne oskrbe pri jezikovno in vse bolj narodnostno mešanih vojaških enotah nikakor ni zadostovalo. Pri tem je opozoril, da so bile jezikovno vse bolj mešane tudi enote iz Dolnje in iz Gornje Avstrije, čeprav bi pričakovali večinoma nemško govoreče vojaštvo (ponekod je bilo tudi že do 50 % drugače govorečih vojakov). Vojaški škof je resda skušal pomagati z različnimi in večkrat izdanimi navodili o duhovni oskrbi teh enot: potrebni so duhovniki, ki bi znali vse jezike, kolikor so jih govorili v enoti, ven- dar je bilo to skorajda nemogoče doseči. Zato je poudaril potrebo, da se nem- ško govoreči duhovniki potrudijo in se s knjižico Confessarius polyglottus vsaj za silo sami priučijo najpotrebnejših besed v drugih jezikih, da bi tako lahko pomagali pri duhovni oskrbi v jezikovno (pa tudi narodnostno in versko) me- šanih vojaških enotah.584 Treba pa je ob tem opozoriti tudi na to, da jezikovno vprašanje med vojno pri številnih vojakih morda niti ni bilo tako zelo težavno. Kakor je omenil že Houlihan, je bila latinščina še vedno uradni jezik liturgije in so vsaj pri mašah zato vse jezikovne ovire odpadle.585 Precej drugačen pa je seve- da pogled na to vprašanje glede na možnosti osebnega pogovora med vojaki in vojaškimi duhovniki in tudi pri podeljevanju nekaterih drugih zakramentov.586 Kakšno je bilo v vojnih letih 1914–1918 v habsburških oboroženih silah (vključno z vojno mornarico) število vojaških duhovnikov, prikazuje tabela. Tabela 15: Število aktivnih vojaških duhovnikov v avstro-ogrskih oboroženih silah v letih 1914−1918 Avstro-ogrske oborožene sile Vojaški duhovniki Pri skupni armadi 2309 Pri avstrijskem domobranstvu 489 Pri ogrskem domobranstvu 262 Pri vojni mornarici 17 Skupaj 3077 (Vir: V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 99.) 584 Prim. Pastoralblatt, 1917, 1, 24. 585 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 91. 586 O tej problematiki bo več govora pri obravnavi pastoralnih aktivnosti vojaške duhovščine, posebno glede pridig in v zvezi s spovedovanjem. 140 Miha Šimac Tukaj seveda niso všteti vsi krajevni škofijski in redovni duhovniki, ki so med vojno vihro krajši ali daljši čas pomagali pri duhovni oskrbi vojaštva.587 Prav tako v to število niso zajeti pripadniki drugih veroizpovedi, zato pa je ne- kaj več znanega o številu judovskih vojaških rabinov in muslimanskih vojaških imamov. Na podlagi seznamov imen, ki so jih vojaške oblasti objavljale v vo- jaških šematizmih, je Peter Steiner namreč sestavil seznam judovskih rabinov, ki so delovali v vojski. Po njegovi oceni jih je bilo 113,588 Enes Durmišević pa v svoji razpravi navaja, da je bilo v avstro-ogrski vojski med vojno okoli 100 vojaških imamov.589 Viktor Lipusch je v svoji študiji sestavil tudi poimenske sezname voja- ških kuratov za vsakega od navedenih delov avstro-ogrske armade.590 Kakor je opozoril že ameriški zgodovinar Houlihan, Lipusch v svoji knjigi ni navedel kriterijev ne virov, zato ni jasno, katere arhivske dokumente je pri sestavljanju tega seznama v resnici uporabil.591 Iz seznama je razvidno tudi, da so ponekod priimki kuratov navedeni brez osebnih imen, poleg tega pa se postavlja še vpra- šanje pravilnosti zapisa priimkov (in imen). Kot primer napačnih ali nepopol- nih priimkov omenimo lavantinskega duhovnika Bogdana Lendovška, ki je v Lipuschevem seznamu vojaških duhovnikov avstrijskega domobranstva zapi- san kot Lenovšek.592 Podobno velja za goriškega duhovnika Mariusa Trampuša (Trampus),593 ki je v seznamu mornariške duhovščine zapisan še v tretji obliki, kot Trapus.594 Takšnih primerov je še več. Zanimiva je tudi ugotovitev, da pone- kod pri priimkih slovanskih duhovnikov najdemo pravilno zapisane šumnike (npr. kurat Vrečko); to bi v nemškem tisku prej pričakovali kot težavo – po drugi strani pa prav strešic ponekod sploh ni (npr. kurat Žurga je naveden kot Zurga).595 Zaradi verjetnosti napačnih zapisov priimkov obstaja tudi možnost morebitnih podvajanj nekaterih imen. Ne glede na omenjene pomanjkljivosti pa je prav Lipuschev seznam doslej edini pregledni seznam katoliške vojaške duhovščine.596 587 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 98−99. 588 Prim. P. Steiner, Namensliste der Feldrabbiner in der österreichisch-ungarischen Armee des Ersten Weltkriegs, v: Weltuntergang: jüdisches Leben und Sterben im Ersten Weltkrieg, ur. P. Marcus, Wien-Graz-Klagenfurt, 2014, str. 76. 589 Prim. E. Durmišević, Imami u austro-ugarskoj vojsci, v: Zbornik radova sa okruglog stola Imamska služba u vojsci, ur. M. Omerdić, Sarajevo, 2009, str. 86. 590 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 58−78. 591 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 75. 592 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 75. 593 Marij (Marius) Trampuš (Trampus), r. 6. 2. 1887, Gorica; m. 26. 7. 1911; † 18. 12. 1957, Brescia. V: Necrologium 2013, str. 456–457. 594 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 78. 595 Prav tam, str. 73. 596 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 75. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 141 6.11 Delež duhovnikov iz slovenskih dežel Ob navedenih podatkih se kar samo postavlja vprašanje, koliko je bilo du- hovnikov iz slovenskih dežel, ki so bili vpoklicani v vojaško službo. Slovensko časopisje je med vojno večkrat poročalo o pozivih zanje in že leta 1915 so tudi menili, da je teh vpoklicev veliko, predvsem zato, ker so ti duhovniki znali več jezikov, zmožni pa so se jih bili tudi hitro naučiti.597 Občasno so časopisi pisa- li tudi o številu vpoklicanih duhovnikov iz posameznih škofij samih. Tako je, denimo, Slovenski narod 13. marca 1916 o vpoklicanih duhovnikih s Kranjske- ga povzel uradni Catalogus clerici, po katerem je bilo takrat v vojni službi 16 duhovnikov ljubljanske škofije.598 Toda te številke so se z novimi vpoklici, pa tudi odpusti iz vojaške službe ves čas spreminjale. Knezoškof Jeglič je tako že v juniju 1916 v svoj dnevnik zapisal, da je bilo za vojaške kurate vpoklicanih 22 duhovnikov.599 Podatke o številu duhovnikov iz posameznih škofij, ki so med vojno krajši ali daljši čas delovali kot vojaški kurati, je želel pridobiti tudi vojaški škof Bjelik. Zato je 1. oktobra 1917 na škofije poslal dopis, v katerem je med drugim spra- ševal po številu vseh od začetka vojne vpoklicanih duhovnikih iz posameznih škofij. Ob tem je škofe prosil, naj mu posredujejo tudi poimenske sezname v vojsko mobiliziranih duhovnikov.600 Na ta dopis je, sodeč po ohranjenem kon- ceptu, že 8. oktobra 1917 odgovoril tudi ljubljanski škofijski ordinariat. Navedel je podatek, da je bilo do takrat v aktivno vojaško službo vpoklicanih že 29 du- hovnikov, ki so krajši ali daljši čas službovali kot vojaški duhovniki.601 Nasle- dnjega dne, 9. oktobra 1917, so na dopis odgovorili tudi z lavantinskega ordina- riata in v odgovoru zapisali, da je bilo do takrat v vojaško službo vpoklicanih 34 duhovnikov. Zanimivo je, da so pri tem upoštevali tudi redovnika in tako med vpoklicanimi navedli minorita patra Ludvika602 Rantašo.603 S krškega škofijskega ordinariata so v sporočilu zapisali, da je bilo v vojaški službi do takrat 21 svetnih in 7 redovnih duhovnikov,604 12 pa jih je – glede na njihov odgovor – prispevala goriška nadškofija.605 Ob tem je treba omeniti tudi poskuse škofov, da bi se čim- več vpoklicanih duhovnikov vrnilo iz vojaške službe, saj je bilo pomanjkanje 597 Prim. Bg, 1915, 4, str. 137. 598 Prim. SN, 13. 3. 1916, str. 2. 599 Prim. NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 22. 6. 1916. 600 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 314, Nr. 95.098, K. und k. Apostolisches Feldvikariat, 1. 10. 1917. 601 Prav tam, dopis Nr. 3812, 8. 10. 1917. 602 Anton Rantaša (p. Ludvik OFMConv), r. 9. 1. 1882, Križevci pri Ljutomeru; m. 19. 7. 1904; † 26. 5. 1960, Sv. Marjeta ob Pesnici. V: Letopis 2000, str. 790. 603 Prim. NŠAM, Fond Škofijska pisarna, F 112, šk. 9, št. 5428/1917, Einberufung der Diözesanpriester für die Militärseelsorge. 604 Protokoll des Gurker Ordinariates, 1917, Bemerkung sub Zl. 4040. Vir: dr. Peter G. Tropper, elektronsko pismo z dne 23. 6. 2014 (hrani avtor). 605 Prim. An das hochwürdigste k. u. k. Apost. Feldvikariat in Wien, Zl. 2254/1917, Sittich, am. 5. Oktober 1917. Vendar je tu treba biti pazljiv. V seznamu goriške nadškofije je zapisan tudi upokojeni župnik Jožef Budin, ki pa je bil v resnici inkardiniran v tržaško-koprsko škofijo. Vir: dr. Francesca Missio, elektronsko pismo z dne 2. 7. 2014 (hrani avtor). 142 Miha Šimac po škofijah očitno vse večje. Vojaške oblasti pa so se trudile, da bi duhovnike obdržale, oziroma so za te duhovnike, za katere so škofje prosili, želele dobiti ustrezno zamenjavo.606 Slovenec je tako 9. januarja 1918 poročal o pomanjkanju duhovnikov v Gorici in izrazil željo, da bi se vrnili na župnije vsaj tisti, ki so bili takrat v vojaški službi, saj bi jih najbrž lahko nadomestili z duhovniki iz drugih škofij. Vse je namreč kazalo, da bo moral v goriški nadškofiji en duhovnik upra- vljati po dve ali več župnij.607 Dejansko je takšno prošnjo za odpust nekaterih duhovnikov iz vojaške službe na oblasti že dan poprej naslovil tudi goriški nad- škof Frančišek Borgia Sedej. Iz odgovora oblasti je razbrati, da je škof zaprosil za osem svojih duhovnikov, ki so službovali kot vojaški kurati. Vendar mu oblasti, žal, niso mogle ugoditi.608 Na podlagi vseh navedenih podatkov si je tako mogoče ustvariti le pribli- žno sliko o številu vpoklicanih duhovnikov, pri tem pa se takoj postavi vpraša- nje: kolikšen je bil njihov delež glede na vso duhovščino, ki je v tem času delo- vala v omenjenih škofijah. Odgovor je mogoče sestaviti le v približnih okvirih, saj je treba upoštevati (pre)več spremenljivk. Kot prvo težavo pri pridobivanju natančnih podatkov izpostavimo nenehno spreminjanje števila duhovščine med vojno vihro: spreminjalo se je tako število duhovnikov, ki so delovali po škofijah (upoštevati je treba smrti, odhode v druge škofije, redovne skupnosti itd.), kakor število tistih, ki so se znašli v aktivni vojaški službi (upoštevati je treba odpuste iz vojske, upokojitve, smrti itd.). Ob tem se znova postavlja vpra- šanje, kaj storiti z duhovniki, ki so bili že pred vojno aktivni vojaški kurati: jih vključiti med aktivne kurate ali pri obravnavi upoštevati le na novo vpoklicane duhovnike iz škofij in iz redovnih skupnosti. O številu duhovnikov po posameznih škofijah nam statistične podatke za posamezna leta resda ponujajo letopisi, vendar je tudi tukaj na mestu vprašanje o času in o razlikah že znotraj leta samega. Poleg tega so statistični podatki še dodatno razčlenjeni, prikazani so kot celotno število vseh duhovnikov v škofiji (mednje so šteli tudi vse tiste, ki so bili že upokojeni, in one, ki so v bistvu sodili v druge škofije), in kot dejansko število aktivnih duhovnikov (vključno s tisti- mi, ki so delovali, denimo, kot profesorji) – tukaj pa je bilo število, razumljivo, manjše. Katerega od teh podatkov torej obravnavati? Da bi dobili vsaj ilustrativno sliko, sem za izračun uporabil le splošne stati- stične podatke o škofijskih duhovnikih (vključno z upokojenimi in s tistimi, ki so bili od drugod) iz lavantinskega in ljubljanskega letopisa za leto 1917. Ta dva nam tako povesta, da je bilo vseh duhovnikov v lavantinski škofiji 513, od teh je 606 P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 262. 607 Prim. S, 9. 1. 1918, str. 5. 608 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil., karton 2395,VII, 6210 – 1918, Miltgeistliche Der Görzer Erzdioezese. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 143 bilo, kakor kažejo podatki, 80 redovnih duhovnikov.609 Ljubljanski škofijski le- topis za isto obdobje navaja, da so bili takrat v škofiji 603 škofijski in 146 redov- nih duhovnikov. Ob tem omenja tudi, da je še 36 duhovnikov zunaj škofije.610 Povsem jasno pa ni, ali niso morda v to število 36 duhovnikov všteti že tudi vsi vpoklicani, pa tudi ne, ali so to izključno le škofijski ali tudi redovni duhovniki. Pri obravnavi vojaških kuratov sem upošteval le navedeno število mobili- ziranih v vojaško službo do 1. oktobra 1917, torej število, ki sta ga oba ordinari- ata poslala v odgovoru vojaškemu škofu Bjeliku. Delež vojaških kuratov po tem izračunu je bil tako 3,9 % za ljubljansko škofijo in 6,6 % za lavantinsko. Če bi ob tem k ljubljanskemu številu prišteli še 36 duhovnikov, ki so bili takrat drugje, bi se rezultati ustrezno spremenili. Ta račun je, kakor rečeno, le ilustrativne nara- ve, saj bi ob upoštevanju drugačnih kriterijev (npr. le aktivni dušni pastirji po škofijah) zagotovo dobili drugačne rezultate. Dejstvo je, da so se podatki o duhovščini in o številu vpoklicanih v nasle- dnjih mesecih in vse do konca vojne spreminjali. Prav zato še ne morejo dati popolnega odgovora na zastavljeno vprašanje. Z uporabo doslej pregledanega arhivskega gradiva, časopisnih notic, cerkvenih in vojaških letopisov ter lite- rature je bilo mogoče sestaviti le nepopoln seznam 168 duhovnikov, ki so bili povezani z vojaško službo.611 Pri sestavljanju sem upošteval tiste duhovnike, ki so bili primarno iz slovenskih dežel, oziroma natančneje, iz lavantinske, iz lju- bljanske, iz tržaško-koprske in iz goriške nadškofije. Ob tem pa sem, kolikor je bilo na podlagi pridobljenih podatkov mogoče, upošteval tudi duhovnike iz celovške in iz sombotelske, majhen del pa tudi iz sekavske škofije ter še neka- tere duhovnike, ki so drugače pripadali drugim škofijam, a so bili sami tako ali drugače povezani s slovenskimi deželami oziroma slovenskim prebivalstvom. V seznamu so prav tako zajeti tudi duhovniki različnih redovnih skupnosti. Od teh 168 duhovnikov je bilo 144 škofijskih in 24 duhovnikov, ki so pri- padali različnim redovnim skupnostim. Velja pa opozoriti, da so v tem številu 168 obravnavanih redovnih in svetnih duhovnikov upoštevani tudi tisti, za ka- tere za zdaj pridobljeni podatki izpričujejo, da so bili med vojno le imenovani za vojaške kurate. Kakor kaže, nekateri namreč nikoli niso bili tudi zares vpo- klicani v aktivno vojaško službo. Število vseh tistih, ki so bili dejansko vpoklica- ni oziroma so krajši ali daljši čas aktivno delovali v avstro-ogrskih oboroženih silah, je po tem seznamu zato nekoliko manjše. V tabeli je predstavljen pregled zastopanosti aktivnih kuratov po škofijah (sem so všteti tudi že pred vojno ak- tivni vojaški kurati, saj so še vedno sodili pod svoje škofije!). 609 Prim. Personalstand Lavant 1917, str. 226−227. 610 Prim. Catalogus cleri 1917, str. 213. 611 Objava seznama in biografij vseh aktivnih vojaških duhovnikov med prvo svetovno vojno – vse to je zbrano v disertaciji – je v nekoliko dopolnjeni obliki predvidena za samostojno publikacijo. 144 Miha Šimac Tabela 16: Število škofijskih duhovnikov, vpoklicanih v aktivno vojaško službo, po škofijah, v vojnih letih 1914−1918 Škofija Število duhovnikov Ljubljana 37 Lavant 42 Trst 10 Gorica 18 Celovec 11 Sombotel 6 Seckau 1 Drugo 5 Skupaj 130 Iz tabele je razvidno, da je največji delež duhovnikov v aktivni vojaški služ- bi pripadal lavantinski škofiji. Zanimivejši kakor ti pa so najbrž podatki o petih duhovnikih, ki so pripadali preostalim škofijam oziroma niso bili razvrščeni. Tako je Ludvik Gala612 takrat deloval v škofiji Litomeřice (Leitmeritz), reaktivi- rani mornariški superior Karl Kokolj je drugače sodil v senjsko-modruško ško- fijo, Anton Mintsek pa je bil duhovnik estzergomske nadškofije. Poleg njih sta sem prišteta še aktivna vojaška kurata Eduard Lengsfeld in Hubert Rant. Prvi je bil predtem duhovnik nemškega viteškega reda, drugi pa frančiškan, toda ker sta v vojaškem šematizmu za leto 1914 zabeležena le kot svetna duhovnika (Weltpriester)613 brez navedbe škofije, kateri naj bi pripadala, sta se znašla v tej skupini. Omeniti je treba še duhovnike različnih redovnih skupnosti. Število du- hovnikov iz posamezne redovne skupnosti, ki so bili mobilizirani v vojaško službo, nam pokaže tabela. Tabela 17: Število duhovnikov iz posameznih redovnih skupnosti, vpoklicanih v aktivno vojaško službo v vojnih letih 1914−1918 Redovne skupnosti Število duhovnikov Kapucini (OFMCap) 4 Frančiškani (OFM) 11 Minoriti (OFMConv) 1 Lazaristi (CM) 1 Salezijanci (SDB) 3 Jezuiti (DJ) 1 Cistercijani (OCist) 1 Skupaj 22 612 Ludvik Gal(l)a, r. 5. 6. 1876, Križevci pri Ljutomeru; m. 8. 12. 1903; † 8. 5. 1957, Děčín, Češka. V: NŠAM, RMK Križevci pri Ljutomeru 1870–1892, str. 161, zap. št. 39. Podatke o posvečenju in smrti mi je prijazno posredoval gospod Martin Davídek, kanonik litomeriške škofije, ki se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. Elektronsko pismo z dne 26. 7. 2012 ( hrani avtor). 613 Prim. Schematismus Heer 1914, str. 1130−1131. VOJAŠKI KURATI V AKTIVNI SLUŽBI 145 Med redovniki je bilo torej največ vpoklicanih iz frančiškanskega reda, a je treba opozoriti, da je sem prištet tudi p. Avgustin (Avguštin) Šlibar,614 ki je dru- gače sodil v hrvaško provinco, ker pa ga spominske notice zdravnika dr. Vladi- mirja Brezovnika izrecno omenjajo kot Slovenca, je vključen v to obravnavo.615 Dejansko je – po doslej zbranih podatkih sodeč – v avstro-ogrskih oboro- ženih silah (vključno z vojno mornarico) med vojno krajši ali daljši čas delovalo 152 škofijskih in redovnih duhovnikov, povezanih s slovenskimi deželami. Ko to število primerjamo s številom, ki ga navaja Lipusch, ko omenja 3077 vojaških duhovnikov (in pri tem zanemarimo morebitne manjše razlike zaradi možnih nepravilnih navedb v Lipuschevem seznamu), vidimo, da je delež teh duhovni- kov znotraj vse vojaške duhovščine v avstro-ogrskih oboroženih silah v odstotkih znašal 4,94 %. Če se pri računu uporabi izključno število vpoklicanih duhovnikov iz tržaško-koprske, iz ljubljanske, lavantinske škofije in iz goriške nadškofije, se ta odstotek še nekoliko zniža. Ob zavedanju, da so slovenske dežele pomenile le majhen del dvojne mo- narhije, je mogoče reči, da je bil delež vpoklicanih duhovnikov znaten, in to predvsem glede na nemško govoreče škofije. Pri tem bi se najverjetneje − v pri- merjavi z nekaterimi škofijami, ki jih navaja Bjelik v že omenjenem poročilu in so prispevale po več kakor 50 ali celo 100 vpoklicanih kuratov616 − posamezne obravnavane škofije (npr. lavantinska) uvrstile približno na sredino. Oprema vojaškega kurata. (V: Muzej novejše zgodovine Slovenije) 614 Štefan Šlibar (p. Avgustin OFM), r. 17. 12. 1889, Gredice, Hrvaška; m. 14. 7. 1912; † 8. 4. 1949 Požega. Za podatke se iskreno zahvaljujem frančiškanu, p. Miroslavu Tandariću. Elektronsko pismo z dne 25. 7. 2013 (hrani avtor). 615 Prim. ND, 3. 7. 1919, str. 1. 616 Prim. Pastoralblatt, 1917, 1, str. 24. 146 Miha Šimac 7. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE Po predstavitvi in ugotovitvi, kolikšno je bilo število vojaških kuratov in kakšna je bila njihova strukturna ureditev, si je treba ogledati tudi pastoralne naloge vojaških kuratov. O teh zadolžitvah tako rekoč sploh ne bi bilo mogoče govoriti, ko ne bi bila tudi med vojaštvom samim v prvi vrsti navzoča − vera. Zato je najbrž prav, da na začetku vsaj na splošno nekaj besed posvetimo prav navzočnosti vere pri vojaštvu, glede na slovenske dežele seveda še posebno ka- toliški veri. Prav tako ne gre spregledati mnenj in pogledov duhovnikov, ki so spremljali vojaštvo in razmišljali o njem ter opažali spremembe v njegovem ver- skem življenju. Nanj je imela zagotovo določen vpliv tudi izkušnja vojne. 7.1 Vera in vojaštvo617 Viktor Lipusch je v svoji knjigi med drugim izpostavil prav pomembno vlo- go, ki jo je imela vera v vojnih razmerah.618 Kakor pravi Patrick Houlihan, vera ni imela le vloge propagande, čeprav je pogosto tako označena, versko prepriča- nje je namreč pri velikem delu vojakov pomenilo »realno kategorijo temeljnega izkustva«.619 To seveda ni presenetljivo, saj je bila večina vojakov iz podeželskega, kmečkega okolja, kjer je imela vera še vedno pomemben vpliv na posamezniko- vo življenje. Kljub postopni sekularizaciji je bil ta vpliv viden tudi v slovenskih deželah, in to že v miru, posebno pa je prišel do izraza ob mobilizaciji in po prvih odhodih mož in fantov na vojsko. Že ob slovesu od domačih krajev so se številni od vpoklicanih odpravili po slovo k domačemu župniku, se udeležili maše in se pred odhodom v vojsko tudi spovedali.620 Vse tiste, ki so ostali doma, pa je katoliška Cerkev v naslednjih vojnih mesecih vztrajno vabila k mašam in različnim molitvenim pobožnostim, da bi tako izprosili želeni mir in srečno vr- nitev svojih najbližjih.621 V začetku je še prevladovalo upanje, da bo vojna kratkotrajna. Zato niso bili redki duhovniki in posamezniki, ki so menili, da bo prav vojna usodno vplivala na versko vnemo med ljudmi in vojaki in jo poživila. O tej poživitvi vere med vojaštvom, tudi med takšnimi možmi in fanti, ki so bili prej znani 617 Podrobneje o veri in duhovni oskrbi je pisal tudi Arnold Vogt, Religion im Militär. Seelsorge zwischen Kriegsverherrlichung und Humanität. Eine militärgeschichtliche Studie, Frankfurt am Main, 1984. Novejšo študijo o vplivu vere na vojno je napisal Philip Jenkins. Glej: Ph. Jenkins, The Great and Holy War: How World War I Became a Religious Crusade, New York, 2014. 618 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 86. 619 P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 95. 620 J. Jereb, Jerebova Kronika župnije Škocijan pri Turjaku, v: AES 29, Ljubljana, 2007, str. 244. 621 Prim. P. Bobič, V dolini smrtnih senc: vera kot zatočišče slovenskega vojaka, v: Velika vojna in Slovenci: 1914–1918, ur. P. Vodopivec in K. Kleindienst, Ljubljana, 2005, str. 129–130. Odslej: P. Bobič, V dolini smrtnih senc. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 147 kot ljudje, ki so vero odklanjali, so v pismih občasno pisali tudi vojaki sami. Radi so navajali stari pregovor svojih dedov: »Kdor moliti ne zna, naj se v vojsko podá.« Tako je tudi Peter Rupnik, ki je služboval pri 17. štabni kompaniji, v svojem pismu podrobno orisal vojaško mašo in pobožnost vojakov v neposre- dnem zaledju fronte. Med drugim je zapisal: »Prekrižamo se vsi in sv. maša se prične. Kako je vse mirno, tiho in pobožno sledilo sv. daritvi, ne morem popisati. Resnost kraja in resni dogodki so nas tako prevzeli, da smo vsi brez razločka bili kar vtopljeni v molitev. Pač res: Kdor moliti ne zna, naj se na vojsko podá, pa se bo naučil.« V pismu je Rupnik »blagroval« vse tiste, ki so bili doma in so lahko obiskovali mašo vsak dan, saj na fronti to zaradi razmer marsikdaj kljub prizadevanju vojaških kuratov ni bilo mogoče.622 Vojaki so na začetku v vojsko odhajali še prepričani, da bo vojne hitro konec, in z romantičnimi predstavami o vojni, a sta jih izkustvo in bližina smrti temeljito pretresla in vplivala tudi na njihovo razmišljanje o Bogu, veri in o svoji lastni eksistenci. O tem, kakšen vpliv bo imela vojna na versko stanje vojaštva, se je v Času že v letu 1915 spraševal tudi duhovnik I. Hafner.623 Pisal je, kako so številni menili, »da bo sveži verski duh, priklican od vojskinih grozot, ostal tudi po voj- ski v moči«. Spet drugi so sklepali, da se bo ta duh po koncu vojne porazgubil in »bo vse ostalo pri starem«. Obstajali pa so tudi takšni, ki so upali, »da bodo kot dobra posledica vojske nastale reforme tudi v verskem oziru dvignile vrednost oborožene sile«. Tem napovedovalcem je Hafner pripisal še največ možnosti pod pogojem, da bodo duhovniki v primernem času tudi ustrezno ukrepali. Pose- bej je poudarjal, da jim ne sme biti vseeno, kakšni se možje in fantje vračajo iz vojske: »Želimo si mož in fantov, ki se v ognju izkušnjav in nevarnosti le utrdijo ter najvišjim, verskim načelom in praktičnemu izvrševanju teh načel v vsakem življenjskem položaju zvesti ostanejo.«624 Sam se je spraševal, ali je to v praksi in v vojnih razmerah sploh mogoče, in je bil na podlagi zakonskih in drugih določil prepričan, da je »pod gotovimi pogoji« to možno. Pri tem se ni slepil in se je zavedal možnosti, da nekateri častniki ne bi želeli zadosti upoštevati teh zakonskih in službenih predpisov o zagotavljanju duhovne oskrbe v vojski. Re- šitev je videl v tem, da bi v takšnih primerih opozorili višjo vojaško oblast, ki bi morala bedeti nad zvestim in natančnim izpolnjevanjem predpisov. Seveda ni pozabil omeniti pozornosti, ki jo temu vprašanju posveča sama cesarska hiša.625 Vprašanje pa je, ali bi to zares pomagalo pri krepitvi verskega življenja vojaštva. 622 S, 28. 11. 1914, str. 3. 623 Morda je tu nastala pomota pri zapisu imena in je to v resnici poznejši vojaški kurat Jerneja Hafnerja. V škofijskih letopisih namreč ni bilo najti nobenega duhovnika I. Hafnerja, zato pa je mogoče najti Jerneja. 624 I. Hafner, Skrb za verskega duha vojaštva, v: Čas: znanstvena revija Leonove družbe, Ljubljana, 1915, X, str. 171. 625 Prav tam, str. 170–174. 148 Miha Šimac Duhovniki so o svojem vplivu na verske razmere razmišljali skorajda ves čas vojne vihre, o tem priča tudi njihovo glasilo Vzajemnost. V njem je bilo objavljenih kar precej krajših ali daljših razglabljanj. Med pisci prispevkov je bil tudi Adrijan Brumen.626 V članku z naslovom Duhovniki in vojska: vplivni činitelji je tehtal različna mnenja, ki so takrat krožila med ljudmi in duhovni- ki. Bila so izrazito pesimistična, češ da bo »religija depopulata« ali pa na drugi strani pretirano optimistična, češ da bo »Cerkev po vojski triumfirala«. Brumnu so se tovrstna razmišljanja zdela brez vrednosti oziroma so lahko po njegovem mnenju duhovnikom pomenila celo oviro pri njihovem delu. Prepričan je bil, da je vojna res vplivala že na takratno versko življenje, »nekatere je potrdila v veri, druge pa spravila v obup ali bogotajstvo«.627 Med drugim je tudi opozarjal, da bodo pravi vpliv na versko življenje v resnici »ustvarili« šele duhovniki sami, in to ne glede na ovire in težave, ki jih, kakor se je zavedal Brumen, po tej vojni ne bo malo. Dolžnost in naloga duhovnikov sta torej, da v zaupanju v božjo pomoč storijo čimveč »za ideal sv. vere«. Ob koncu svojega razmišljanja je še dal predlog za enoten načrt delovanja in pri tem zapisal: »Po vseh župnijah naj se napravijo misijoni ob primernem času po končani vojski.«628 Predlagal je še, da bi ob sklepu takšnega misijona in ob posvetitvi presvetemu Srcu Jezusovemu pri- redili tudi veliko procesijo. Tako bi, piše Brumen, pokazali mogočnost Cerkve »in sijaj Kristusove vere«.629 Prav pred prevelikim optimizmom nad morebitno versko prenovo in go- rečnostjo pri vojakih je zaradi svojih izkušenj v vojski pozneje svaril Jernej Haf- ner. Kot vojaški kurat, ki je imel dovolj stikov z vojaki na bojiščih, je lahko pritrdil tudi tistim glasovom iz zaledja, ki so izjavljali, da stiki z vojaki v resnici ne razodevajo pokore in da so vse te »prerokbe o dobrih straneh vojske« napačne. Kot primer je navedel svoj obisk obvezovališča »za Janeze«. Tam se je pogovar- jal z ranjenimi vojaki, pripadniki 17. pehotnega polka. Med njegovim obiskom jih je začelo obstreljevati sovražno topništvo in granate so padale blizu njih: »Kadar je zabrnelo nad glavami, so Janezi v Koru unisono kleli hudiča; kadar je prifrčal kos granate do njih, so se razleteli in kleli po laško Križanega in Marijo, toliko huje, kolikor bližje je smrt zamahnila. Kdor ni klel, se je krohotal. Moji Korošci so bolj hladne krvi. Kadar kateremu frči okoli ušes, le polglasno zakliče: prokleti pes ali podobno (ker nemščina nima tako hudih kletvin).«630 Opozoril je tudi na moralne pregrehe, posebej je pri tem izpostavil vprašanje spolnosti pri vojakih, ob vsem tem pa priznal, da se zlasti nevarno ranjeni in bolni vojaki 626 Adrianus Brumen, r. 6. 3. 1880, Jurdani, Hrvaška; m. 19. 9. 1903; † ? V: Prospectus 1914, str. 136. 627 A. Brumen, Duhovniki in vojska: vplivni činitelji, v: Vzajemnost, 1918, 3−4, str. 34. 628 Prav tam, str. 36. 629 Prav tam. 630 J. Hafner, Kaj bo?!, v: Vzajemnost, 1915, 9, str. 134. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 149 niso branili zakramentov: »V dnu srca imajo skrit zaklad sv. vere. Treba ga le bu- diti, negovati. Seveda okoliščine le v malo slučajih to omogočujejo; saj niti doma ni mogoče vsega doseči.«631 O razmerah v domačih krajih in o delovanju krajevnih duhovnikov je pre- cej kritično oceno objavil vojaški kurat Martin Škerjanec. Ob sklicevanju na Vo- jaški pastoralni list, pa tudi na Ljubljanski škofijski list je v Vzajemnosti zapisal, da se po njegovem mnenju duhovniki vse preveč obremenjujejo z vprašanjem, kaj in kako bo po vojni, premalo pa se v zaledju ukvarjajo s konkretnimi težavami in z delovanjem med vojaštvom v vojnem času. Posebej je izpostavil prispevek v že omenjenem Vojaškem pastoralnem listu. V njem je eden od vojaških kuratov navedel, kako pomembna je skrb za versko vzgojo že pred vpoklicem v vojsko, pa tudi, kakšno breme je zaupano krajevni duhovščini glede vojaških enot, ki se krajši ali daljši čas mudijo v njihovih krajih. Škerjanec je posebej opozoril na pomembnost duhovne oskrbe pohodnih bataljonov (maršbataljonov), ki se pred odhodom na fronto dalj časa zadržujejo v posameznih mestih. Tam bi verjetno lahko svojo nalogo bolje opravili krajevni duhovniki. Prav tako ni pozabil na vse tiste enote, ki so s fronte prišle v zaledje na krajši ali daljši oddih: »V teh raznih položajih ima skrb za dušno pastirstvo med vojaki naravnost civilna duhovščina, ker večinoma ni vojaške duhovščine.«632 Kakor je ob tem še pripomnil, naj bi med krajevnimi duhovniki ponekod celo vladalo prepričanje, da je skrb za duhov- no oskrbo vojaštva izključno le na plečih vojaške duhovščine, čeprav bi lahko krajevni duhovniki marsikdaj storili bistveno več zanjo. Ob tem je navedel tudi svojo izkušnjo, ko je v jeseni 1915 še služboval kot župnik premske župnije in so se v župniji znašli vojaški oddelki. Povedal je, kako je maševal za vojake in kako je ukrepal ob nekaterih nepravilnostih vojakov, o katerih je izvedel. Prav tako je opisal, kako so po prvi postni nedelji vojaki pred odhodom na bojišče pri njem opravili velikonočno spoved. Ob tem je bil precej kritičen do slovenskih fantov: »Med moštvom je bila tretjina Slovencev, Poljakov, Nemcev. Resnici na ljubo mo- ram povedati nasproti drugim optimističnim glasovom, da so Poljaki vsi opravili, Nemcev večina, najmanj Slovenci.«633 Zelo raznoliko podobo o udeležbah in mo- litvah, pa tudi o preklinjanju vojaštva je mogoče dobiti iz posameznih zapisanih pričevanj vojakov, ki so prihajali na dopust. Tako so fantje in možje iz homške fare, denimo, poročali, da so vojaki v nekaterih enotah skoraj vsi goreče molili in navzven kazali svojo vero ves čas življenja v vojaški suknji, spet drugod so molili le v strelskih jarkih, ponekod pa je bilo v tem oziru bolj slabo oziroma so različne molitve opravljali le posamezniki.634 631 Prav tam. 632 M. Škerjanec, Več skrbi za vojake v zaledju, v: Vzajemnost, 1916, 3–4, str. 30. 633 Prav tam, str. 31. 634 Prim. A. Mrkun, Homec, Ljubljana, 1995, str. 102–125. 150 Miha Šimac Verske razmere pri vojaštvu torej še zdaleč niso bile povsod enake; nanje sta poleg vojne vplivala tudi osebna vernost in odnos drugih posameznikov. Nekateri so, kakor je navedel Brumen, v strelskih jarkih svojo vero izgubili, ne- kateri pa našli.635 Med drugim je bil med tistimi, ki so doživeli izkustvo vere v jarkih, tudi znani avstrijski filozof Ludwig Wittgenstein.636 Poleg tega se je, kakor je opozorila že Pavlina Bobič, med vojaki v jarkih pojavljal spiritualizem, vladala so različna vraževerja, posli so cveteli tudi različnim prerokovalcem.637 V strelskih jarkih vseh vojskujočih se strani so se razširjale različne govorice in legende o božjem varstvu in o pomoči angelskih ali drugih sil. Že Paul Fussel je v svoji študiji o véliki vojni v posebnem poglavju obravnaval mite, ki so tedaj krožili na frontnih črtah. Arthur Machen je v septembru 1914 objavil fikcij- sko zgodbo o navzočnosti in pomoči duhov angleškemu vojaštvu v stiski. Po tej zgodbi naj bi vojakom pomagali duhovi angleških lokostrelcev iz bitke pri Agincourtu. Na podlagi tega se je med vojaštvom zakoreninila legenda o ange- lih iz Monsa, ki naj bi pomagali britanskim vojakom pri umiku iz omenjenega mesta. Zgodbe so se rojevale ves čas vojne, jezik vojaštva pa se je velikokrat po- služeval prispodob in svetopisemskih besed o trpljenju (Golgota, križanje, tr- pljenje, apokalipsa itd.). Namen takšnih zgodb je bil morda tudi, kakor omenja Fussel, da so po svoje poskušale osmisliti vse prebito gorje in morebitne poraze ali umike vojaštva.638 Mnogi so bili v takšne mitične podobe oziroma vraže tudi zares prepričani. Omenimo samo vero v tako imenovano »nepisano pravilo«, da granata nikoli ne pade dvakrat v isti jarek. Med vojaki so bili tudi takšni, ki so bili povsod, na vseh frontah, udeleženi v številnih bitkah, a nikoli ranjeni. Kakor je opisal Janko Žagar, so bili ti fantje »kar prepričani, da se jih krogla ne bo prijela«.639 Vendar je tudi med njimi kosila smrt. Poznejši sloviti francoski zgodovinar Marc Bloch je svoje izkustvo o širjenju takšnih legend, mitov in vraževerij v strelskih jarkih opisal z besedami nekega humorista: »V jarkih je prevladovalo, da je čisto vse lahko res, le tisto ne, kar so pustili natisniti.« Pri tem je izpostavil, da se je večina govoric porodila za frontnimi črtami, med vojaki pa so se širile s pomočjo kurirjev, kuharjev in telefonistov.640 S takšnimi pojavi so se srečevali vojaški duhovniki in vprašanje je, kako so se zares mogli spopadati z njimi oziroma v kolikšni meri so te govorice lahko tudi uporabili – morda za dvigovanje vojaške morale. Prav vojaški duhovniki so imeli na versko življenje vojaštva pomemben vpliv s svojo angažiranostjo, z osebnim zgledom in z različnimi pogovori. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da 635 Prim. A. Brumen, Duhovniki in vojska: vplivni činitelji, v: Vzajemnost, 1918, 3−4, str. 34. 636 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 2. 637 Prim. P. Bobič, V dolini smrtnih senc, str. 133; str. 137. 638 P. Fussel, Velika vojna in moderni spomin, Ljubljana, 2013, str. 181−192. 639 I. Hmelak, Soška fronta, Koper, 1968, str. 254. 640 Prim. M. Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, Ljubljana, 1996, str. 109−110. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 151 je izkustvo vojne zagotovo vplivalo tudi na kurate same in pri nekaterih izzvalo hude verske dvome, nekateri pa so vero lahko celo izgubili.641 Na versko življenje vojakov pa so predvsem v zaledju frontne črte določen vpliv zagotovo imeli tudi že omenjeni krajevni duhovniki. Pozabiti pa ne gre niti na domače župnike, saj so se nekateri trudili, da bi vsaj z dopisovanjem ohranili stik s svojimi farani v vojaški suknji. 7.2 O ureditvi vojaške pastorale (nekatera navodila, kritike in predlogi) Vojaški duhovščini je pripadlo glavno delo za pastoralno oskrbo: najpo- membnejša je bila skrb za dušni blagor (das Seelenheil) vojaštva.642 Vojaški supe- rior 1. armade je v letu 1917 v svojem poročilu to pastoralno dejavnost vojaških duhovnikov povzel v treh točkah. V prvi točki je tako med drugim zapisal, da je vojaški kurat dolžan skrbeti za osebe, ki so mu bile zaupane, in jih mora na- polnjevati s trdnim zaupanjem v božjo previdnost ter jih spodbujati k zvestobi in požrtvovalnosti. Druga točka je govorila o skrbi za ranjence. Kurat naj bi jih tolažil in pomirjal, posebno pozornost pa naj bi namenil hudo ranjenim in umirajočim. Tudi tem naj bi tako na bojišču kakor tudi na obvezovališčih, ko- likor je zaradi razmer seveda to mogoče, zagotavljal tolažbo svete vere. V tretji točki pa je superior navedel še dolžnost vojaškega kurata, da opravlja telesna dela usmiljenja in ljubezni, in njegovo poklicanost, da po svojih močeh pomaga vojaškim zdravnikom pri njihovem delu in jih podpira: »V teh treh točkah se zrcalijo vsa plemenita, vzvišena in človekoljubna dela vojaških kuratov.«643 Tako kakor armadni superior 1. armade je pastoralno oskrbo na podlagi svoje sedemnajstmesečne izkušnje pri 93. pehotnem polku opredelil tudi vojaški kurat dr. Johann Parsch in jo razdelil takole: a) duhovna oskrba zdravih, b) du- hovna oskrba ranjenih in bolnih in c) skrb za padle vojake. Pri tem je v zvezi z duhovno oskrbo zdravih posebej izpostavil maše, pridige, zakramente, cerkveno leto in osebni stik z vojaki.644 V svoji razpravi je podrobno opisal in predstavil tudi težave, na katere je naletel pri svojem poslanstvu. Upal je, da bo s tem morda pomagal tudi kateremu od vojaških kuratov, pa tudi drugim udeležencem vojne, da bodo laže razumeli njihovo službo. Prav razpravo dr. Parscha je krajevni duhovščini v branje priporočal voja- ški kurat Jernej Hafner. Ob tem je v Duhovnem pastirju leta 1917 objavil bistve- ne povzetke tega spisa ter tu in tam dodal še svoje lastne ugotovitve in izkušnje, ki jih je pridobil na bojiščih. Iz povzetka je tako mogoče razbrati, da je dr. Par- 641 O tem izkustvu je med drugim mogoče prebrati tudi v knjigi Petra Fiennesa (2012): To War with God: The Army Chaplain Who lost his Faith. V njej je na podlagi dnevnika, fotografij in pisem opisal zgodbo vojaškega anglikanskega duhovnika Edwarda Montmorencya. 642 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 3. 643 ÖSTA/KA, AFV, karton 180, Bericht – Feldsuperiorat 1. Armee, 8. VII. 1917. 644 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 5−6. 152 Miha Šimac sch v uvodu zavrnil »puhlico« o nepotrebnosti vojaškega duhovnika v vojski in – nasprotno – dokazoval »eksistenčno pravo vojnega duhovnika (pospeševatelj državo ohranjujoče vere in morale – pravo vojakov do verskega vodstva in tolažbe – voditelj mrliške knjige)«.645 Kakor navaja Hafner, je avtor poudarjal tudi, kako pomembno je, kakšna osebnost je vojaški kurat sam, pomembni so bili njego- va izobrazba, njegove izkušnje, gorečnost, prijaznost v osebnih stikih z vojaki, prav tako pa sta svojo vlogo odigrali tudi kuratova hrabrost in delavnost. Haf- ner je potem iz Parschevega spisa povzel že omenjene glavne naloge vojaškega kurata ter oris pripomočkov in ovir za vojaškega kurata v vojski. Poleg razmer na bojiščih in občasnih morebitnih težavah z vojaškimi poveljstvi in poveljniki je omenil predvsem vojake same oziroma njihovo pomanjkljivo vzgojo, slabe zglede, omenjene pa so tudi »napačna sramežljivost, apatija, lahkomiselnost«. V nadaljevanju je navedel avtorjeve tri točke, pastoralno skrb za zdrave, za ra- njene in za mrtve vojake. Menil je, da je Parsch temeljito predstavil svoje lastne izkušnje, ki so bile bogate in poučne, »zlati za tiste, ki radi z besedo in peresom sodijo vojne kurate, njih delo in življenje«.646 Hafner je kljub pohvali dodal še nekaj kritičnih misli o spisu samem. Tako je med drugim zapisal, da je avtor premalo podrobno izpostavil jezikovne teža- ve v vojski, saj so v nekaterih enotah govorili tudi po več jezikov: »tri do deset«. Pri tem je posebej poudaril, kako pomembni in uporabni so bili prav slovan- ski duhovniki, »zlasti slovenski in slovaški«. Prav tako se ni popolnoma strinjal s piščevim poudarjanjem kuratovega sodelovanja oziroma podpore vojaškim zdravnikom: »Misel, da kurat podpiraj zdravnika pri njegovem poslu, je v splo- šnem dobra, a pisca predaleč zapelje. Kuratu naj se olajša sodelovanje, nikar pa naj se ne obtežuje z novimi predpisi.« Na splošno je menil, da si spis dr. Parscha, pa tudi sam Vojaški pastoralni list zasluži priti v roke čim večjemu številu du- hovnikov; posebno se mu je to zdelo pomembno za vse tiste, ki so živeli v eta- pnem oziroma bojnem zaledju.647 Iz spisa in iz povzetka je mogoče sestaviti le okvirno sliko o pastorali, saj je treba upoštevati tudi razmere, v katerih so vojaški kurati delovali, ker so se zelo razlikovale. Poleg tega je potrebno opozoriti še na to, da je bilo pastoralno oskrbo vojaštva mogoče razčleniti tudi kako drugače. Na to opozarja posebna knjižica oziroma Pripomoček za pastoralno duhovno oskrbo (Behelf für die Pa- storierung im Bereiche Isonzo-Armee 1917), ki so ga izdali pri soški armadi leta 1917: specifične razmere določajo pastoralno oskrbo. V priročniku so jo razde- lili na šest področij: »pastorala v območju bojujočih se enot; pastorala v vojaških taborih za počitek oziroma oddih v zaledju (Retablirungsstationen); pri pohodnih 645 J. Hafner, Naloge vojaškega duhovnega pastirja na bojni črti, v: Duhovni pastir, 1917, str. 134. 646 Prav tam, str. 135. 647 Prav tam. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 153 formacijah (maršformacije); v etapnem območju (npr. pri armadnem pratežu); pastorala v vojaških bolnišnicah; pastorala pri vojnih ujetnikih«.648 Ne glede na te različne razčlenitve pa je bistvena naloga vojaške duhovšči- ne povsod ostala enaka – skrb za dušni blagor vojaštva. Pri tem poslanstvu so imeli poleg vojaških kuratov pomembno vlogo tudi krajevni duhovniki; svoj delež so k temu – ne nazadnje – prispevali tudi bogoslovci, ki so se znašli v vo- jaški suknji. Patrick Houlihan tako omenja, da so na frontah med prvo svetov- no vojno za zagotavljanje pastoralne oskrbe pravzaprav skrbeli na treh ravneh. Prva so že omenjeni vojaški kurati, ki so bili dodeljeni vojaškim enotam, pri katerih so opravljali svojo službo. V etapnem območju, v neposrednem zaledju frontnih črt, je ta naloga ob pomanjkanju vojaških kuratov pogosto pripadla tudi krajevni duhovščini, ki je tako pomenila drugo raven pastoralne oskrbe vojaštva. Če teh duhovnikov ni bilo, so vojaška poveljstva lahko posredovala pri nadrejenih, da so storili potrebne korake in od drugod (npr. iz sosednjih enot ali sosednjega kraja) poklicali duhovnika. Če nobena od obeh možnosti ni bila na voljo, je obstajala še tretja raven. Po Houlihanu naj bi to predstavljali predvsem vojaki, študentje teologije, ki so ponekod lahko opravljali besedno bogoslužje in skrbeli za molitve.649 V manjših skupinah so za to poskrbeli tudi vojaki sami. Ne smemo pozabiti na osebno skrb za versko življenje in molitev, ki sta marsikateremu vojaku pomenili dodatno tolažbo, da je laže prenašal napore in grozote vojne. 7.2.1 Vojaške kapele in oprema Vojaški kurati so za primerno zagotavljanje duhovne oskrbe med voja- štvom in za izvajanje pastorale potrebovali tudi ustrezno opremo. Po skladiščih vojaških superioratov so, kakor je bilo že omenjeno, pred vojno za ta namen imeli deponirane posebne vojaške kapele.650 Tehtale so okoli 40 kg in so bile na- vadno shranjene v železnih kovčkih, ki so se odprli v prenosni oltar in v katerih je bilo vse potrebno za bogoslužje.651 Ob mobilizaciji so sprva uporabili vse tiste kapele, ki so bile po vojaških skladiščih, toda zaradi vojne tolikšnih razsežnosti jih je bilo premalo, da bi jih lahko dodelili vsem vojaškim kuratom, saj se je nji- hovo število nenehno večalo. Tako je v začetku leta 1915 vojaški kurat Leopold Turšič v svojem pismu, ki so ga objavili v časopisu, med drugim zapisal: »Vojno kapelo imajo samo pri diviziji. Že večkrat smo se posvetovali z vojnimi kurati sose- dnjih polkov, kako bi dosegli, da bi se vojna kapela rabila zdaj pri enem ali drugem 648 ÖSTA/KA, KM, 1917, Abt. 9, karton 1171, Nr. 59686 11/45. 649 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 68−69. 650 O vsebini kapel v vojnem času glej priloge k razpravi [Priloga, dokument št. 14]. 651 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 7. 154 Miha Šimac polku, a do zdaj nismo še ničesar dobili ugodenega.«652 V pismu je omenil tudi možnost vojaške duhovščine, da se mašuje v bližnjih cerkvah, če so bile blizu frontne črte. To so vojaški kurati tudi izkoristili, če so jim razmere dopuščale. Te cerkve so bile pogosto precej neugodne, saj so bile večinoma dosti daleč od bojišča in zato od vojaštva, tiste, ki so stale bliže frontni črti, pa nemalokrat poškodovane zaradi sovražnega topniškega obstreljevanja in zato tudi nevarne. Tako so bile torej bolj v uporabi že omenjene vojaške kapele; da bi jih bilo dovolj za vse, so oblasti naročile še več novih. Lipusch je tako zapisal, da je vojno ministrstvo na poziv vojaškega škofa že kmalu po začetku vojne naročilo še dodatnih 129 vojaških kapel. Ob tem se je vojaški škof obrnil tudi na ljudi, da bi zbrali sredstva, saj te kapele niso bile poceni.653 O tej akciji je med dru- gim že v aprilu 1915 poročal tudi Ilustrirani glasnik. Kakor je bilo zapisano, je bilo »iz poročil vojnih kuratov« jasno razvidno, da je vojaških kapel pri vojaštvu premalo, »zato bi bilo želeti, da se jih čim več odzove vabilu vojaškega škofa in prispeva po močeh za nabavo novih vojnih kapel«. Prispevke so, kakor so poro- čali v Ilustriranem glasniku, darovalci morali pošiljati apostolskemu vojaškemu vikariatu na Dunaj.654 Lipusch je navedel, da so tako zbrali več kakor 200 000 kron in tako zagotovili naročilo novih 360 kompletov vojaških kapel oziroma vojaških »mašnih« nahrbtnikov (Messtornister). Pozneje so naročili še dodatnih 260 kompletov.655 Številke so na prvi pogled visoke, vendar je treba upoštevati dejstvo, da so med vojno v vojaško službo klicali vse več duhovnikov in so bile zato potrebe vse večje, na bojiščih pa so se tudi nekatere vojaške kapele poško- dovale in niso bile več uporabne. Nekaj jih je zaradi premikov na fronti postalo tudi vojni plen sovražnikov. Z vprašanjem premajhnega števila vojaških kapel so se tako srečevali skorajda vso vojno. Kljub vsem naročilom in prizadevanjem pa nekateri vojaški duhovniki vo- jaških kapel dolgo niso prejeli. Že omenjeni vojaški kurat Janez Žurga jo je do- bil, kakor piše v spominih, šele v letu 1917, torej že po več kakor treh letih vojne vihre, ko je niti ni več tako nujno potreboval. Predtem je dobil le pripomočke za pogrebe in za previdenje.656 Nekateri so čakali, da bodo kapele priskrbele vojaške oblasti, našli pa so se tudi takšni, ki so bili bolj samoiniciativni in so si oskrbeli svoje lastne, zasebne vojaške kapele. Kakor je razbrati iz dokumentov, je zasebno kapelo očitno imel tudi vojaški kurat Marko Sagaj. Ob premestitvi, ko je mesto vojaškega kurata pri 10. črnovojniškem bataljonu prepustil svo- 652 S, 23. 2. 1915, str. 1. 653 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 101. 654 Prim. IG, 22. 4. 1915, str. 404. 655 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 101. 656 J. Žurga, Mozaik mojega življenja, str. 15. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 155 jemu nasledniku Bogdanu Lendovšku, je vojaško kapelo vzel s seboj. S tem je Lendovšku povzročil kar nekaj težav: moral je zaprositi za potrebno opremo.657 Zgodilo se je tudi, da so se vojaški duhovniki v teh težavah za pomoč obr- nili na svoje ordinarije. Tako je v začetku oktobra 1916 divizijski župnik 6. pe- hotne divizije dr. Franc Kulovec ljubljanskega knezoškofa obvestil, da potre- bujejo vojaško kapelo za vojaškega kurata, ki bi zagotavljal duhovno oskrbo lovskih bataljonov št. 7. in 22. Knezoškof Jeglič je na to obvestilo potem osebno interveniral pri vojaškem škofu in ga prosil, naj kuratu priskrbi vojaško kape- lo. Ob tem je Jeglič izrazil tudi svojo pripravljenost, da bo, če bo sila, tudi sam pokril stroške zanjo.658 Vojaški škof Bjelik je pismo vzel resno in se, čeprav pri lovskih bataljonih mesto vojaškega kurata ni bilo sistematizirano, osebno za- vzel za to, da bi vojaški kurat, ki bi pastoralno oskrboval tudi te enote, prejel potrebno vojaško kapelo. Knezoškofu Jegliču je 20. oktobra 1916 sporočil, da je bila vojaška kapela tega dne odposlana, in ob tem zapisal, da bo skrb za stroške prevzel vojaški škof sam.659 Ob vsemu trudu, kljub vedno novim naročilom in čeprav je bilo v zadnjem letu vojne tako rimskokatoliškim kakor grškokatoliškim vojaškim kuratom na voljo več kakor 1000 kapel, jih je bilo še vedno premalo. Vojaški škof se je zato v zadnjem letu vojne obrnil na škofijske ordinariate s prošnjo, naj po škofijah poiščejo stare, čeprav morda nekoliko poškodovane vojaške kapele, da bi jih tako zbrali še več in jih posredovali vojaškim kuratom.660 Vojaške kapele so bile seveda pomembne, vendar je pri tem treba upošte- vati tudi položaje, v katerih so jih vojaški kurati uporabljali. Če so službovali v vojaških in sanitetnih zavodih v zaledju ali blizu fronte, z uporabo vojaških kapel praviloma ni bilo nobenih večjih težav. Povsem drugače pa so se kapele obnesle pri tistih vojaških duhovnikih, ki so delovali pri enotah na bojišču. Ob tem je treba opozoriti že na samo konfiguracijo frontnih črt. Te so se tako rekoč vile, če zelo poenostavljeno povemo, od puščavskega peska, prek ruskih ravnic do alpskega pogorja. Za takšne vojaške kapele je bilo treba zagotoviti ustrezen transport do frontnih črt (s tovornimi živalmi ali pa na plečih vojakov), a tega v vojnih razmerah pogosto ni bilo mogoče izvesti in tako so velikokrat ostale 657 ÖSTA/KA, AFV, karton 186, Nr. 6160, 31. 10. 1916. 658 O tem dogodku je opombo v svoj dnevnik zabeležil tudi knezoškof Jeglič sam. Dne 12. oktobra je med drugim zapisal: »Da dobim primeren altar sem na Dunaju obiskal vojaškega škofa in mu rekel, da ›eine Feldkapele‹ rad plačam. Obljubil mi je, da ako ima še katero, mi jo da brezplačno; ako jo nima, jo bo dal napraviti; in morda meni zaračunil polovico. Včeraj sem dobil list od Kulovca. Piše, da je dobil kurata za lovske bataljone in da potrebuje altar etc. Sklical je vse kurate svoje divizije in so se dogovorili, kako bodo skrbeli za sv. maše in dobro berilo pri vseh vojaških oddelkih. Želi časopisov, molitvenikov in knjig za sedaj in posebno za čas premirja. Danes sem mu odgovoril, da altar dobi iz Dunaja; štole, ritual in aspergil iz Ljubljane, za časnike in knjige in svetince in rožne vence naj pove število in točne naslove, kam naj pošljemo, pa bomo vse poskrbeli jaz in moja računska pisarna.« V: NŠAL, NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 12. 10. 1916. 659 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 186, Nr. 69716, 20. 10. 1916. 660 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 101. 156 Miha Šimac pri pratežu, ki pa je bil včasih od fronte precej oddaljen. Če pomislimo na to, je morda nekoliko laže razumeti tudi precej kritična mnenja nekaterih vojaških kuratov o primernosti takšnih vojaških kapel. O tem je pisal tudi vojaški kurat dr. Parsch, ki je po svojih izkušnjah menil, da so vojaške kapele po tej plati »nepraktične«. V želji, da bi lahko vojakom maševal v bližini frontne črte, si je moral precej časa prizadevati, preden mu je vojaško kapelo sploh uspelo pre- makniti bliže strelskim jarkom. Pozneje si jo je s pomočjo moštva priredil v po- sebno premično kapelo, a je ob ruskem prodoru in umiku cesarskih enot poleti 1916 prišla v roke nasprotniku. Zato pa se je Parsch potem ogrel za nahrbtnike, o katerih so pisali časopisi in so jih tedaj že poznali duhovniki v nemški in v francoski vojski. Takšen nahrbtnik si je sam sestavil iz zaplenjenega ruskega vojaškega nahrbtnika (tornistra), ki se mu je zdel najpripravnejši za to. Vanj je dodal vse potrebne posode in mašno opremo v ustrezno manjših dimenzijah. Žal je, kakor je zapisal, pozneje ostal tudi brez tega. Novi »mašni« nahrbtnik je dobil, šele ko je v avgustu 1916 odšel na dopust. Pri tem je imela precej zaslug grofica Schönborn Chotek.661 O težavah, povezanih z vojaškimi kapelami, je v obširnem pismu o maše- vanju na fronti na kratko poročal tudi vojaški kurat Jernej Hafner. Med drugim je v njem zapisal: »Ista mora biti povsod: mašna obleka, svete posode, knjiga, obredni prti in oltarni kamen. Vojaške čete in poveljstva, katerim so bili že v miru za slučaj vojske namenjeni duhovni, so imele vse to shranjeno v železnih skrinjah v obsegu 25, 70, 40 cm na trenskem vozu. Da se olajša transportiranje (na tovor- nem konju ali na plečih), so si nekateri kurati nabavili lesene zaboje (navadno od pehotne municije v obsegu 27, 70, 22 cm), v katerih morejo imeti vedno poleg sebe najpotrebnejše za maševanje, medtem ko železna skrinja leži pri trenu. V gorah pa se opusti tudi leseni zaboj in se nosi ›kapela‹ s seboj v nahrbtniku.«662 Prav omenjene »mašne« nahrbtnike pa so takrat vse pogosteje uporabljali tudi drugi vojaški kurati. 7.2.2 Ekskurz: O graditvi kapel in cerkva v neposrednem zaledju bojišč Ponekod, kjer so se bojni položaji med vojno tako rekoč ustalili in ni bilo večjih premikov, so na pobudo enot, vojaških poveljnikov, kuratov ali vojaštva samega postavili vojaki precej stabilnejše kapelice, včasih tudi kamnite oltarje ali posebne kapele. Znana je kaverna na Mrzlem vrhu nad Tolminom, v kateri je bila kapela, med drugim tudi z oltarjem in z relikviarijem.663 Poleg v skalo vse- kanih kapel in kapelic je bilo veliko več takšnih, ki so jih vojaki zgradili iz lesa in kamenja. Ilustrirani glasnik je že ob koncu leta 1915 poročal o pripadnikih 661 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 7−8. 662 S, 2. 10. 1916, str. 1. 663 Prim. J. Plut, Za pravice človeka, str. 62. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 157 ljubljanskega 27. črnovojniškega pehotnega polka, ki so ob srbsko-črnogorski meji postavil kapelico. Pri graditvi in poslikavi so se posebej izkazali tisti vojaki, ki so bili po poklicu tesarji, zidarji ali slikarji, kakor so zapisali v časopisu.664 Kapele so vojaki gradili skorajda na vseh bojiščih, tako tudi na italijanskem. Med drugim so na tej frontni črti takšno kapelo postavili na planini Golobar665 in na planini Slatenik. Tam so jo zgradili pripadniki 21. domobranskega peho- tnega polka iz St. Pöltna in jo poimenovali Vršič Kapelle. Kakor je zapisal Tomaž Ovčak, je dobila ime po gori Vršič (1897 m) v Krnskem pogorju. V svojem prispevku je kapelo tudi opisal: »Poleg oltarja v njej ni bilo veliko prostora, saj je njen tloris meril v širino le slabe tri, v globino pa dobre štiri metre. Nad vhodom skoraj deset metrov visokega objekta je bila pritrjena lesena napisna plošča z nje- govim imenom (Vršič Kapelle) in zanimivo podrobnostjo: Vršič v imenu kapele je bil zapisan z mehkim ć-jem, torej Vršić Kapelle.«666 Franc Zupančič je bil kot pripadnik 27. domobranskega pehotnega polka dne 1. novembra 1915 navzoč pri blagoslovitvi. Za kapelico je bilo pokopališče 21. domobranskega pehotnega polka in tam je do 1. novembra našlo svoj mir že okoli 300 mož.667 Prav omenje- na kapela je dolini, kjer so jo postavili, tudi dala ime − Kapellental. Na bojiščih so vojaki različnih veroizpovedi v neposrednem zaledju fron- tnih črt postavljali svoje verske objekte. Časopis Slovenski narod je 13. marca 1916 poročal, da so na Doberdobski planoti na pobudo protestantskega voja- škega kurata Antona Vassa zgradili majhno cerkev »za reformirance«.668 Na so- škem bojišču so svoje verske objekte postavili tudi judovski vojaki. Iz poročila, ki ga je leta 1916 napisal dr. Meier Tauber, predstojnik judovskih vojaških ra- binov pri 5. armadi, je razbrati, da so poprej imeli na področju 5. armade dve sinagogi, ki pa so ju zaradi umika frontnih položajev izgubili. Zato je naložil vojaškim rabinom, da se potrudijo za postavitev novih. Ob tem je v poročilu opozoril še, da so takšno sinagogo imeli že v Ljubljani, v Mariboru pa naj bi bila vojaška sinagoga v gradnji.669 Tudi muslimanski vojaki, pripadniki 4. bo- sansko-hercegovskega polka, so v Logu pod Mangartom zgradili svoj sakralni prostor – džamijo.670 Svoje verske objekte so seveda gradili tudi katoliki. Tako je divizijski župnik dr. Kulovec v pismu 19. marca 1917 o takšni gradnji obvestil 664 Prim. IG, 14. 10. 1915, str. 65−66. 665 O tej kapeli glej: http://sf1517.yuku.com/topic/611/Kapela-Svete-Trojice-Golobar-1918-Holy-TrinityChurch?page=1#. URt_umf-gms (pridobljeno 1. 2. 2013). 666 Podroben prispevek Tomaža Ovčaka pod naslovom Neznana kapela pod Vršičem, ki govori o tej kapeli, je dostopen na spletu: http://portal.prohereditate.com/clanki/clanek001.htm (pridobljeno 1. 2. 2013). 667 Prim. F. Zupančič, Dnevnik 1914–1918, str. 54−55. 668 Prim. SN, 13. 3. 1916, str. 3. 669 Prim. ÖSTA/KA, KM, 1917, Abt. 9, karton 1171, 11 32/2, Nr. 68831, Bericht über die tätigkeit der isr. Militärseelsorge der k. u. k. 5. Armee vom 1. Mai bis 31. August 1916 [Priloga, dokument št. 15]. 670 Prim. M. Simić, Po sledeh soške fronte, Ljubljana, 1996, str. 95. O muslimanskem verskem objektu v Logu pod Mangartom glej tudi: V. Avsenak, Mošeja v Logu pod Mangartom, v: Na fronti: revija za vojaško zgodovino, Šempeter, 2006, 4, str. 45−50. 158 Miha Šimac tudi ljubljanskega knezoškofa: »Sedaj gradimo tudi leseno cerkev. Upam, da jo dogradimo do Velike noči. Prosim, da bi poslalo paramentno društvo nekaj notra- nje oprembe (altarni prt).«671 Dejansko je bila to kapela oziroma cerkev, ki so jo vojaki zgradili na Campo Gallina (1855 m) v Italiji (Altopiano dei Sette Com- muni). Kapelica je bila blagoslovljena dne 17. avgusta 1917, poimenovali pa so jo po cesarju Karlu.672 Sama kapelica naj bi sprejela do 300 mož.673 Med drugim so kapele gradili tudi na soškem bojišču. Tako so med marcem in novembrom 1916 vojaki 3. gorske brigade avstro-ogrske vojske postavili danes znamenito cerkev Svetega Duha na Javorci.674 7.2.3 Vprašanje o mašnem vinu in hostijah Poleg omenjenih kapel in cerkva ter vojaških prenosnih kapel je treba na kratko omeniti tudi vprašanje zagotavljanja potrebnega mašnega vina, svetega olja in hostij. Za to so bili drugače zadolženi vojaški superiorji oziroma nad- rejeni in vojaška oblast. V pastoralnem poročilu za april 1916 je divizijski žu- pnik 28. pehotne divizije Rihard Zajc675 med drugim zapisal, da je 21. aprila od vojaškega superiorata 11. armade prejel sveto olje in ga razdelil med vojaške duhovnike 3. korpusa.676 Vendar, kakor kaže, vojaški superiorati niso vedno zmogli dovolj hitro poslati vsega potrebnega. Vojaški kurat Janko Cegnar, ki je deloval v sanitetni ustanovi 9/3, je v pismih v začetku leta 1915 poročal, kako se je moral sam znajti glede teh stvari. V veliki meri se je s takšnimi prošnjami obračal na krajevne duhovnike: »Vseh mogočih reči sem jih že prosil, zlasti hostij in mašnega vina, ki ga v sedanjem vojnem času še sami težko dobijo.«677 Iz njego- vih naslednjih objavljenih pisem pa je mogoče razbrati, da je bil ob premestitvi primoran zelo varčevati z vsem navedenim, pa tudi, da si je skušal pomagati kar sam in je zato sam pekel hostije. S pismi in prošnjo za pomoč, da bi mu po pošti poslali nekaj moke, mašnega vina in svetega olja, se je obrnil tudi na prijatelje v Ljubljani. Vse, razen mašnega vina, je potem, kakor razberemo iz njegovega pi- sma z dne 9. aprila 1915, tudi prejel. Toda prav mašno vino je bilo takrat težava, saj je bil z njim že precej pri koncu in se je bal, da bo moral prenehati maševati vsak dan, če bo želel, da bi sploh še lahko maševal vsaj ob nedeljah: »Kako je to 671 NŠAL/ŠAL V, fasc. 314, Nr. 283, 19. III. 1917, vojna pošta 369 [Priloga, dokument, št. 16]. 672 Fotografija omenjene kapelice cesarja Karla je objavljena. Glej: F. Rueh, Moj dnevnik 1915–1918, Ljubljana, 1999, str. 160– 161. 673 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 232, Pastoralbericht der Mltseelsorge d. 6. I.D. für den Monat August 1917, 31. August 1917, Dr. Fr. Kulovec. 674 O omenjeni cerkvici glej: http://www.burger.si/TriglavNationalPark/Javorca/Uvod_Javorca.htm (pridobljeno 1. 2. 2013). 675 Rihard Zajc, r. 20. 3. 1880, Ljubljana; m. 22. 7. 1902; † 21. 4. 1966, Beograd. V: Okrožnica LJ 1966/6, str. 48. 676 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 217, Pastoralbericht für den Monat April 1916, Mil. Seelsorge der k. u. k. 28. I. T. D., 30. April 1916, Rihard Zajc. 677 J. Cegnar, Z bojišča, v: Vzajemnost, 1915, 5, str. 72. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 159 mučno za duhovnika, če ne more maševati – poleg tega pa še nobenega duhovnika daleč naokrog!«678 O teh težavah je Cegnar poročal tudi vojaškemu vikariatu.679 Vojaški kurati, pa tudi vojaški superiorji so se ob takšnih težavah tudi sami pogosto obračali na bližnje škofijske ordinariate. Med drugim se je 27. avgusta 1917 na ljubljanski ordinariat s prošnjo za sveto olje za katoliške vojaške kura- te obrnil tudi divizijski župnik 17. pehotne divizije Josef Weiterschütz.680 Zdi se, da ordinariati na vse te prošnje niso uspeli pravočasno odgovoriti. Največjo težavo je predstavljala pošta. Zato so vojaškim kuratom in superiorjem posre- dovali različna navodila. Leta 1916 je bilo tako dano navodilo o preskrbi s hosti- jami. Dotlej so to, kot je opisano že v Cegnarjevem primeru, praviloma urejali s poštnimi pošiljkami hostij iz zaledja, vendar se je zaradi vojnih razmer in vse večjih težav na bojiščih tak sistem izkazal kot neprimeren. Vsem vojaškim su- perioratom na bojiščih je bilo zato naročeno, da si morajo priskrbeti primerno pečico za peko hostij kot del nujne opreme vojaškega superiorata. Če tega ne bi mogli uresničiti, se naj obrnejo na najbližje redovne skupnosti, ki bi oskrbele vse duhovnike s primernim številom hostij oziroma s primerno količino kva- litetne moke za peko in proizvodnjo velikih in malih hostij s strani primernih oseb. Za to službo so lahko uporabili globoko verne moške – po možnosti tudi razpoložljive brate laike nabožnih redov – v njihovem lastnem delokrogu in pod nadzorom vojaškega superiorja ali njegovega namestnika, poskrbeti pa so morali tudi za razpošiljanje hostij podrejenim vojaškim duhovnikom.681 Na ta način so se torej trudili, da bi v danih razmerah – kolikor le mogoče hitro – za- gotovili vse potrebno za maševanje in ustrezno duhovno oskrbo. 7.3 Vojaška pastorala v praksi Glavne naloge vojaške duhovščine so bile opredeljene v različnih odred- bah in v že omenjenih Službenih predpisih vojaške duhovščine, strnjeno pa jih je povzel tudi vojaški kurat dr. Parsch: maševanje, spovedovanje, pridige, podelje- vanje zakramentov, skrb za ranjence in umirajoče, skrb za mrtve in osebni stik z vojaki.682 Te naloge so bile določene za vse vojaške duhovnike, vključno s tisti- mi, ki so delovali pri vojni mornarici.683 Poleg pa so sodili seveda še pisarniško delo, vodenje mrliških matičnih knjig, skrb za pokopališča itd. Vojaški škof je želel imeti dober vpogled v samo pastoralno delovanje vo- jaških kuratov na odrejenih položajih, torej na fronti in v sanitetnih ustanovah 678 Prav tam. 679 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Pastoralbericht Feldspital 9/3, Cegnar, März 1915. 680 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 314, 27. 8. 1917. 681 ÖSTA/KA, KM 1916, Abt. 9, karton 982, Nr. 61600, Hostienbeschaffung im Felde. 682 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 5−6. 683 Vojna mornarica v razpravi ni posebej obravnavana, saj je bilo delo mornariških vojaških kuratov ob omejenih aktivnostih vojne mornarice pravzaprav precej podobno njihovemu službovanju v miru. 160 Miha Šimac tik za frontnimi črtami, v zaledju in v garnizijah, pa tudi pri vojni mornarici (zaradi omejenih mornariških aktivnosti je tam vojaška duhovščina delovala skorajda tako kakor pred vojno). Drugače je o tem lahko veliko izvedel že ob svojih pogostih inšpekcijskih obiskih, a mu to, kakor kaže, le ni zadoščalo. Za- vedal se je namreč, da se stanje na bojiščih kaj hitro spreminja, kot posledica tega pa tudi razmere, v katerih so delovali vojaški kurati. Obenem je želel pri- dobiti kar največ gradiva za morebitni zgodovinski prikaz delovanja vojaške duhovščine v tej vojni. V januarju 1915 je zato izšel poseben razglas, ki je vojaškim kuratom na- ložil dodatno pisarniško delo: na apostolski vojaški vikariat so od tedaj dalje pošiljali pastoralna poročila o svojem delovanju. Že takrat se je vojaški škof zavedal, da bodo prav ta poročila pomemben vir za oris zgodovine vojaške du- hovščine med vojno vihro in dovolj dober pokazatelj njihovega dela. Obenem so bila dana tudi posebna navodila, kaj naj takšna poročila vsebujejo. Podrobno je bilo to predstavljeno tudi v Vojaškem pastoralnem listu, toda šele leta 1916, saj v letu 1915 ta ni izšel, ko so poročila vojaški kurati že pošiljali na Dunaj. Toda ne glede na to je iz predstavljenih navodil mogoče razbrati, kako so bila v bistvu poročila strukturno zamišljena. Med drugim je bil za polkovne, divizijske in za brigadne vojaške duhovnike formular za takšna poročila sestavljen iz vprašanj o maševanju oziroma ali so vsaj vsako nedeljo ali praznik lahko maševali in ob tem tudi pridigali. Vojaški duhovniki so morali namreč navesti, kolikokrat so maševali in kdaj, naslove pridig, oceniti pa so morali tudi približno udelež- bo častnikov in moštva pri bogoslužju. V nadaljevanju so jim bila zastavljena vprašanja o spovedi, obhajilu in o številu obhajancev; poročati so morali tudi o tem, kaj je bilo narejenega za izboljšanje versko-moralnega življenja vojakov. Še nekoliko obširnejša so bila vprašanja za vojaške kurate, ki so delovali v sani- tetnih ustanovah. Poleg že omenjenih vprašanj o maševanju in pridigah so bila v tem formularju zapisana še vprašanja o številu ranjenih in obolelih vojakov, o njihovi nacionalni in verski pripadnosti, koliko je bilo smrtnih primerov v bolnišnici (pomembna je bila tudi veroizpoved umrlih), kako pogosto se ma- šuje, ali vojaški kurat obiskuje in tolaži ranjene in bolne vojake in kako pogosti so ti njegovi obiski itd.684 Pri vseh teh zahtevah pa, kakor je opozoril že Patrick Houlihan, poročila še zdaleč niso bila le toga birokratska zadeva. Ob koncu je bilo vojaškemu kuratu omogočeno tudi poročanje o vseh drugih stvareh, ki so zadevale njegovo službo. Pisal je lahko tudi o svojih težavah in sporočil svoje želje oziroma prošnje, ki so bile praviloma povezane z različnimi materialnimi potrebami za bolj učinkovito delovanje med vojaštvom. Pogosto so tako, deni- mo, prosili za različne molitvenike in za drugo branje, ki so ga želeli razdeliti 684 Prim. Pastoralblatt, 1916, 1, str. 17−18 [Priloga, dokument št. 17]. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 161 med moštvo.685 Poročila o svojem delu so na vojno ministrstvo občasno pošiljali tudi vojaški duhovniki drugih veroizpovedi. Na podlagi teh poročil je vojaški škof dobil dober vpogled v delovanje vo- jaške duhovščine in v težave, s katerimi so se spopadali, skupaj z njim pa je tudi vojaška oblast izvedela za moralno in versko stanje med vojaštvom na različnih položajih. 7.4 Iz pastoralnih poročil V prvih poslanih poročilih so vojaški kurati povzeto predstavili svoje delo in življenje v zadnjih šestih vojnih mesecih.686 Tako je vojaški kurat Marko Ško- fič 24. marca 1915 pisal o svojem službovanju pri 47. pehotnem polku. Pri njem je deloval od mobilizacije pa vse do 15. januarja 1915, ko je bil zaradi bolezni razrešen službe in poslan na zdravljenje v monarhijo. V poročilu je med drugim zapisal, da je po mobilizaciji skupaj s polkom še štirinajst dni čakal na povelje za odhod na bojišče. Ta čas je uporabil za seznanitev z vojaško službo, še zlasti z opravili vojaškega duhovnika. Omenil je tudi težave, ki jih je imel zaradi ob- toževanja slovenske duhovščine v tem času, češ da je usmerjena protiavstrijsko. Sam je to obdobje srečno prebrodil predvsem s pomočjo divizijskega župnika Jakoba Tajka. Po teh dogodkih je vojaški kurat Škofič skupaj s polkom, 11. avgu- sta odšel iz Maribora na rusko bojišče, tam pa so 26. avgusta 1914 prvič trčili ob sovražnika. Med prvo bitko je kot vojaški kurat deloval pri sanitetni postaji prve pomoči, ranjenim vojakom je delil versko tolažbo, pa tudi skrbel za prvo po- moč. Te naloge je, kakor je mogoče razbrati iz poročila, polkovni kurat opravljal tudi ob vseh naslednjih spopadih, v katere se je polk zapletel. Omenja podelitev vesoljne odveze vojakom in kako je pastoralno oskrbo ranjenih in umirajočih velikokrat – zaradi razmer na bojišču – lahko opravljal le ponoči. Poleg tega je bil polk v prvih mesecih vojne večinoma v gibanju in na pohodih, saj so si napredovanja in umiki sledili zelo hitro. Fronta je bila takrat še zelo gibljiva in razmere so se zato zelo hitro spreminjale. Polk se je moral zaradi presenečenja, ki so jim ga pripravile ruske enote, in ob hudem obstreljevanju umakniti tik pred božičnimi prazniki tudi iz vasi Bukowka. Kakor je zapisal Škofič, so nato preživeli žalostne božične praznike na prostem v gozdu, tam pa se je tudi pre- hladil in potem zbolel. Tako je moral zapustiti bojišče in oditi na zdravljenje v monarhijo. Ob koncu je dodal, da je že iz poročila razvidno vse njegovo delo- vanje med vojaštvom in da je bil vedno med vojaki, tako ob umikih kakor pri prodiranju, med boji pa na postajah prve pomoči, zmeraj ga je vodila le želja, da bi v tem vojnem času za vojake čim popolneje opravljal svoje naloge.687 685 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 83. 686 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 161. 687 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 180, K. u. k. Inf. Rgt. Nr. 47, Budapest, am 24. März 1915, Markus Škofič. 162 Miha Šimac Podobno poročilo je – tudi v marcu 1915 – poslal vojaški kurat Franc Kompolšek,688 ki je takrat deloval pri mobilni rezervni bolnišnici 5/3. Iz zapisa- nega je mogoče razbrati, da so bile takrat tudi razmere za vojaškega duhovnike, ki so delovali pri takšnih sanitetnih ustanovah v neposrednem zaledju frontne črte, zelo neprimerne za zares učinkovito pastoralno delovanje. Zapisal je na- mreč, da so bili pohodi (zdaj naprej, zdaj nazaj) zelo pogosti. Nekoliko več je poročal o pastorali (o maševanju, o spovedovanju) v času, ko so bili vsaj nekaj dni nastanjeni v tem ali onem kraju. Prav tako je izpostavil skrb za ranjene in obolele za kolero ali katero od drugih epidemij, ki so takrat kosile med voja- štvom.689 Toda ta prva poročila so bila bolj pregledne narave, zato je iz njih mogo- če dobiti le okvirno sliko o dejavnostih vojaških duhovnikov v prvih mesecih vojne. Poznejša mesečna poročila so vojaškemu škofu dala veliko boljši vpogled v zagotavljanje duhovne oskrbe, pa tudi v stanje vojaštva v nekem določenem obdobju. Zdi pa se, da so se izčrpna poročila uveljavljala precej postopoma.690 Pogostejša in bolj sistematično vodena so postala šele od konca leta 1915 oziro- ma v začetku leta 1916. Čeprav so pozneje očitno obstajali tudi posebni tiskani obrazci, so vojaški kurati večinoma pisali pastoralna poročila na papir različne velikosti, na levi strani so praviloma zapisali zastavljena vprašanja, na desni pa odgovor.691 Prav tako je mogoče opaziti, da se vojaški kurati niso vselej dosledno držali navodil. Pri tem je seveda treba upoštevati tudi razmere in okoliščine, v katerih so delovali. Pastoralna poročila so lahko redno posredovali iz varnih za- ledij in iz tamkajšnjih sanitetnih ustanov, nekoliko drugače pa je bilo to pri vseh tistih vojaških kuratih, ki so delovali pri enotah na bojiščih oziroma v sanitetnih ustanovah neposredno za frontnimi črtami. Tam zaradi nenehno spreminja- jočih se razmer takšnih poročil včasih niso mogli napisati in poslati v času, ki je bil za to predpisan. Zato so nekateri kurati pošiljali poročila za več mesecev skupaj. Tako je, denimo, polkovni vojaški kurat 17. pehotnega polka dr. Franc Kulovec v juniju 1916 poslal na Dunaj na manjših lističih spisana poročila, ki so 688 Franc Kompolšek, r. 25. 1. 1885, Sv. Jurij ob Ščavnici; m. 25. 7. 1911; † 10. 8. 1919. V: Sgp, 14. 9. 1919, str. 3. 689 ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Bericht über die Wirksamkeit im Kriege 1914−1915, 29. März 1915, Kompolšek Franz [Priloga, dokument št. 18]. 690 Precej zgovoren podatek o tem je mogoče dobiti že iz arhivskega pripomočka o samem gradivu, ki je shranjen v Vojnem arhivu na Dunaju, v fondu apostolskega vojaškega vikariata. Iz njega se lahko razbere, da so poročila za leto 1914 in leto 1915 shranjena le v dveh kartonih. Za primerjavo: pastoralna poročila za vojno leto 1916 so v 8 kartonih, za leto 1917 pa v 12 kartonih; vsak karton predstavlja po mesec dni v letu. Za leto 1918 v arhivu hranijo 8 kartonov poročil. Ob tem je morda treba opozoriti, da so poročila vojaških kuratov, ki so delovali v taboriščih za povratnike iz ruskega ujetništva, pa tudi za tiste, ki so službovali med ujetniki (doma ali v sovražnem ujetništvu), shranjena posebej. 691 Če so bili vojaški kurati razporejeni po različnih garnizijskih bolnišnicah ali drugih sanitetnih ustanovah v monarhiji, so nekateri posamezniki za pisanje poročil občasno uporabljali tudi pisalni stroj. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 163 obsegala čas od novembra 1915 do junija 1916. V arhivu ni bilo najti le poročila za april 1916, poročili za meseca maj in junij pa je združil v eno.692 Kakor kaže, pa posamezni vojaški kurati vseh rubrik niso vselej izpolnje- vali tako, kakor bi bilo pričakovati. Predvsem nekateri polkovni vojaški kurati so si to pisanje poročil pozneje nekoliko poenostavili, saj so pogosto navajali le, kolikokrat, kje, kdaj in pri katerih enotah so maševali in pridigali ter v katerih jezikih. Takšna poročila je v letu 1917 med drugim pošiljal tudi Anton Gnido- vec, polkovni kurat 2. gorskega strelskega polka.693 Pri obravnavi poročil z bojišč ali iz sanitetnih ustanov iz neposrednega zaledja fronte je vselej treba upoštevati tudi razmere in dogajanje na bojiščih. Čeprav so vojaški kurati povsod imeli enake dolžnosti in naloge, pa tega na ruskem ali srbskem bojišču najbrž ni mogoče prav dobro primerjati s poznejšo duhovno oskrbo v alpskem visokogorju. Okoliščine so bile na teh tako različnih bojiščih seveda občutno drugačne. Kljub temu pa je iz poročil vendarle mogoče izluščiti vsaj nekatere skupne ugotovitve, povezane s pastoralnim delovanjem vojaške duhovščine pri enotah ali v sanitetnih ustanovah bodisi v državi bodisi v neposrednem zaledju fronte.694 7.4.1 Maše Vojaški kurati so morali na prvem mestu poročati o maševanju pri voja- štvu. O pomembnosti maše je že leta 1914 razpravljal tudi Jernej Hafner in v svoji knjižici med drugim zapisal: »Najimenitnejše opravilo, s katerim častimo Boga, najuspešnejše sredstvo, s katerim si moremo od njega izprositi vse potrebno za dušo in telo – je sv. maša, pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu nebeškemu Očetu.« Pri tem je vojake spodbujal, da naj se, kadar je le mogoče, z veseljem udeležujejo maše, vsaj ob nedeljah in zapovedanih praznikih.695 V mirnem času je bilo to seveda mnogo laže storiti kakor v vojni. Že iz omenjenih poročil je mogoče razbrati, da so vojaški duhovniki na fronti in v neposrednem zaledju lahko maševali le, če so to dopuščale razmere, ki pa so se, vsaj v prvih mesecih vojne, izredno hitro spreminjale. Zato so bile tudi maše za različne vojaške oddelke, še posebno pa za celotne vojaške enote (polke) precej redke. Pravzaprav se je tega, da se bodo morali vojaški kurati glede maševanja ravnati predvsem po razmerah na bojišču, zavedal že vojaški škof v avgustu 1914, kljub temu pa je vojaške duhovnike prosil, naj mašujejo in pridigajo čim večkrat, ka- 692 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 219, Bericht über Gottesdienstliche Handlungen bei IR 17, am 30. Juni 1916, Dr. Franz Kulovec [Priloga, dokument št. 20]. 693 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 234, Ausweis über die im Monate Oktober 1917 abgehaltenen geistlichen Funktionen, 17. Nov. 1917, Gnidovec Anton [Priloga, dokument št. 22]. 694 V naslednjih podpoglavjih je le v precej grobih potezah orisana vojaška pastorala po posameznih področjih. Vsako od teh področij bi si zagotovo zaslužilo podrobnejše analize in razčlenitve, vendar bo to ostala naloga nadaljnjega raziskovanja. 695 J. Hafner, Slovenskim fantom za slovo na pot v cesarsko službo, str. 184. 164 Miha Šimac dar je le mogoče.696 Zdi pa se, da prav ob začetku vojne spričo nenehno spremi- njajočih se razmer na bojiščih predvsem polkovni vojaški kurati velikokrat niso mogli maševati niti ob nedeljah in ob praznikih (cerkvenih ali državnih), saj je bilo vojaštvo ves čas ali vpleteno v spopade ali pa na poti.697 Prav na praznike so bili v habsburški monarhiji sicer zelo pozorni; zato so v času vojne, kot kaže, vsako leto sestavili poseben koledar, ki je vseboval podatke o prazničnih dnevih vseh v državi priznanih veroizpovedi, manjkala pa niso niti navodila o prazno- vanju državnih praznikov (npr. cesarjev rojstni dan).698 O maševanju pri vojaštvu so poročali tudi slovenski časopisi, ki so pri tem objavljali pisma vojaških kuratov. Vojaški kurat Marko Sagaj, ki je v decembru 1914 prevzel mesto polkovnega vojaškega kurata pri 7. pehotnem polku, je tako v pismu, naslovljenem na lavantinskega škofa, opisal razmere pri polku. Zapisal je, da je bil polk za božič in za novo leto na položajih in udeležen v spopadih, zato ni bilo mogoče maševati. Prvi maši je celoten polk lahko prisostvoval šele v novem letu 1915, natančneje 24. januarja. Takrat je bila enota očitno v zaledju, saj je vojaški kurat maševal v katoliški cerkvi in se za vse potrebno dogovo- ril tudi s krajevnim župnikom. Pri tem mu je pomagal tudi takratni poveljnik polka. V pismu je Sagaj še zapisal, da so se obenem posvetili Srcu Jezusovemu in da je to na vojake napravilo velik vtis. Omenil pa je še, da se je med vojaki našel celo nekdo, ki je med mašo igral na orgle »domače cerkvene pesmi«.699 A če so vojaki 7. pehotnega polka takrat res bili pri maši in celo v cerkvi, so bile razmere pri drugih enotah lahko povsem drugačne: maše sploh ni bilo ali pa so bili morda pri njej le v manjših skupinah oziroma le nekateri deli vojaških enot. Prav o maševanju na bojiščih je v podlistkih pisal tudi vojaški kurat Haf- ner. Med drugim je omenil, da je sam prvikrat lahko maševal pri sosednjem bosansko-hercegovskem polku v okrožju Nadworne.700 Tam so se na travniku vojaki postavili v tri skupine glede na versko pripadnost (katoličani, pravoslavni in muslimani). Katoličanom je maševal on sam, za pravoslavne polkovni kurat, za muslimane pa je molitve opravil eden od četovodij, saj vojaški imam takrat ni bil navzoč. Hafnerju je bilo, kakor piše, ob tem nelagodno maševati »vštric z drugoverskima duhovnikoma, pa ni bilo mogoče ničesar izpremeniti«. Iz opisa je še razbrati, da je vsem poveljeval Jud, a je bilo to, kakor pravi Hafner, po svoje zelo dobro, saj se ta človek ni spoznal na verske razmere, zelo pa se je varoval 696 Prim. S, 11. 8. 1914, str. 3. 697 Prim. S, 3. 10. 1916, str. 1. 698 Prim. ÖSTA/KA, KM 1917, Abt. 9, karton 1171, 11/10–14/1/390, Nr. 4621, Feiertage in der Zeit vom 1. Februar 1917 bis 21. Jänner 1918 neuen Stiles [Priloga, dokument št. 23]. 699 Sgp, 11. 2. 1915, str. 3. 700 Nadvirna (poljsko: Nadwórna) je mesto v zahodni Ukrajini in administrativno središče istoimenskega okrožja. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 165 očitkov nestrpnosti. Zato je rad poskušal ugoditi vojaškim kuratom v njihovih prošnjah, povezanih z zagotavljanjem duhovne oskrbe.701 Tako kakor pri polkih so tudi vojaški kurati pri mobilnih vojaških sanite- tnih ustanovah v zaledju fronte ob začetku vojne maševali le, kadar so razmere to dopuščale. V monarhiji sami takšnih težav seveda niso imeli in duhovniki so po bolnišnicah lahko maševali skoraj vsak dan, zagotovo pa vsaj vsako nedeljo in ob praznikih. Praviloma so na bojiščih vojaški kurati najpogosteje maševali v neposre- dnem zaledju frontnih položajev. Hafner je o krajih maševanja med drugim zapisal, da so poprej duhovniki vedno maševali v cerkvi (pa še tam ne pri vseh stranskih oltarjih), med vojno pa »povsod, kjer si kak višji spomni; največkrat v gozdih, na planinah (prej, ko smo še plezali po Karpatih), pretečeno nedeljo sem pa v šupi poleg hleva, kjer je po svoje pela krava«.702 Kakor je navedel v drugem pismu, naj bi na ruskem bojišču maševal tudi v jarkih.703 O maševanju v strel- skih jarkih občasno pričujejo tudi pastoralna poročila. Tako je decembra 1915 tudi vojaški kurat Ludvik Lacina, ki je takrat deloval pri 7. konjeniški diviziji, poročal, da je 2. decembra 1915 maševal, pridigal in podelil blagoslov pripa- dnikom 2. ulanskega polka v strelskih jarkih.704 V jarkih na soškem bojišču je, kakor so zapisali v časopisu, maševal tudi vojaški kurat Valentin Jerše.705 Pri tem ga niso zmotila niti obstreljevanja: »Mnogokrat so med sv. opravilom pokali šrapneli in granate okrog njega, a on ni nikoli pustil oltarja, dokler ni dovršil svoje službe. Vsak teden nam je bral sv. mašo prav v strelskem jarku, ko smo bili komaj 30, na enem mestu celo samo 7 korakov oddaljeni od sovražnika. Sovražne krogle so zbijale po železju, a naš gosp. kurat se ni dal motiti v svojem svetem delu. Na sveti večer nam je priredil polnočnico v kaverni.«706 Vojaški duhovniki so si s takšnim ravnanjem pridobili ugled. Zato so nji- hove pridige in besede pri vojaštvu najbrž imele precej večjo težo kakor pridige kakega kurata nekje v zaledju ali v garnizijah. Preprost vojak, pa tudi marsikateri častnik je namreč zelo cenil duhovnika, ki je z njimi delil vse nevšečnosti in pre- izkušnje vojne in se ni ustrašil sovražnih obstreljevanj. O tem je ljubljanskemu knezoškofu poročal tudi Martin Škerjanec. V pismu je omenil, kako je maševal med topničarji med najhujšim obstreljevanjem, opisal pa je tudi maševanje pri oddelku, ki mu je poveljeval »(boječ) judovski častnik«. Prav poveljujoči častniki so se menda čudili kuratovi mirnosti, ko je spal v koči za strelskimi jarki in ne 701 Prim. S, 2. 10. 1916, str. 1. 702 S, 23. 8. 1915, str. 1. 703 S, 3. 10. 1916, str. 2. 704 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 216, Gottesdienstausweis für den Monat Dezember 1915, Ludwig Lacina [Priloga, dokument št. 24]. 705 Valentin Jerše, r. 3. 3. 1882, Dobrava; m. 12. 7. 1906; † 10. 1. 1947, Vrhpolje. V: Letopis 2000, str. 443. 706 S, 4. 8. 1917, str. 6. 166 Miha Šimac v kaverni. Poveljnik mu je o tem dejal: »Dies kann nur ein Geistlicher zu Stande bringen.« Dne 18. septembra 1917 ga je po službi božji nemški major, s katerim se zaradi narodnostnih trenj sicer nista dobro razumela, odlikoval.707 Toda bolj kakor to je v pismu zanimiv zapis o tem, da so takrat imeli mlade, boječe častni- ke in da so si vojaki želeli prav družbe hrabrega vojaškega duhovnika.708 Podob- no si je zaradi izkazane hladnokrvnosti pridobil ugled med vojaki tudi polkovni kurat 1. gorskega strelskega polka Peter Jurak; o tem je po vojni poročal Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1945: »Oficirji so ga zlasti cenili in občudovali od ta- krat, ko je med hudim letalskim napadom hladnokrvno nadaljeval sveto mašo, ki jo je imel pred zbrano množico vojaštva na prostem.«709 Nekateri pa naj bi šli celo še precej dlje v tem dokazovanju hrabrosti. Houlihan v svoji razpravi navaja izjemen primer vojaškega kurata Josefa Hospa, ki je služboval pri 1. bataljonu deželnih strelcev. Kot vojaški duhovnik naj bi služil kot topniški opazovalec in celo vodil vojaške patrulje. Nekoč naj bi se takšna izvidniška patrulja celo za- pletla v spopad, v katerega je bil aktivno vključen tudi vojaški kurat, kar je bilo seveda v nasprotju z veljavnim cerkvenim, obenem pa tudi z mednarodnim pravom. Vendar pa je bil zaradi tega izjemno cenjen med vojaki.710 Prav nasprotni tej veliki gorečnosti in izkazovanju hrabrosti so zapisi o ne- katerih drugih vojaških kuratih, ki pa so se bali oditi v strelske jarke, a so seveda le redki upali o tem spregovoriti v pastoralnih poročilih. To je storil Andreas Farkas, ki je na vzhodni fronti deloval kot polkovni kurat pri 25. pehotnem polku. V poročilu za oktober 1915 je tako zapisal, da je maševal le enkrat in ni odšel na fronto, saj za to nima dovolj poguma. Takšne ljudi so potem navadno zaradi pomanjkanja duhovnikov poslali v različne sanitetne ustanove, niso pa jih zaradi tega odpustili iz vojaške službe.711 Ko so se razmere na bojiščih nekoliko stabilizirale in se je vse bolj vzposta- vljalo tako imenovano pozicijsko bojevanje, so pri enotah poskušali urediti tudi čimbolj pogosto bogoslužje. Zdi pa se, da pri tem niso bili povsod in vedno naj- bolj uspešni. Morda se je na podlagi pisem in različnih poročil tega zavedal tudi Gregorij Pečjak,712 ki je v svoji knjižici Krščanski vojak zapisal: »V vojskinem času ima vojak redkokdaj priložnost, da more biti pri sveti maši.«713 Seveda je bilo to še vedno odvisno predvsem od razmer na bojišču, od krajev, kjer so bile eno- te, deloma pa tudi od tega, kako požrtvovalen in goreč je bil vojaški kurat sam. 707 »Der Feldkurat erfüllt nicht nur seine Pflicht in vollen Umfange; er gibt durch ein tapferes Verhalten uns allen ein leuchtendes Beispiel. Er hat in ärgstene Feuer Gottesdienst abgehalten …« Prim. NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 18. 10. 1917. 708 Prav tam. 709 Prim. KDM 1945, str. 138 710 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 216–217. 711 Prav tam, str. 127. 712 Gregorij Pečjak, r. 11. 3. 1867, Hinje; m. 26. 7. 1893; † 13. 10. 1961, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 451. 713 G. Pečjak, Krščanski vojak, Ljubljana, 1916, str. 60. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 167 Našli so se tudi takšni, ki so bili, kakor že omenjeno, za to službo neprimerni. Prav tako so imele velik vpliv na pastoralno delo in na maševanje, posebno še na bojiščih v visokogorju, vremenske nevšečnosti, nič manj pa k temu niso prispevali sovražnikovi napadi in topniška obstreljevanja. S temi težavami se je soočil tudi polkovni vojaški kurat Leopold Turšič, ko se je ob koncu leta 1915 s pripadniki 27. domobranskega pehotnega polka znašel na soškem bojišču: »S sv. mašo bo šlo tu zelo težko, ker večjo množico sovražnik takoj opazi. Zlasti nevaren položaj ima dr. Pogačnikova stotnija, ki je v tem kratkem času izgubila že precej mož, med njimi vrlega fanta, praporščaka Fabijančiča, ki smo mu napravili lep pogreb. Te dni se pripravljamo za cesarjev god, da ga v teh gorah kot branilci Avstrije in svojih domov čim lepše proslavimo. Seveda, če bo lepo vreme! Kajti lije že štiri dni neprenehoma prav po hribovsko.«714 Razmere so se nato pri njegovi enoti kmalu spremenile in je lahko pogo- steje maševal. V poročilu za mesec februar 1916 je že zapisal, da je lahko maše- val ob vseh nedeljah in praznikih. V tem mesecu so bile nedelje na tele datume: 6., 13., 20. in 27. februarja. Vojaški kurat je omenil še, da je maševal tudi v sredo, 2. februarja, ko je polk praznoval svoj spominski dan na boje izpred leta dni, ko se je polk izkazal v bitki pri Kastelik vrchu.715 V poročilu se je dotaknil tudi udeležbe in zapisal, da sta bili pri vsaki maši navzoči po ena ali dve stotniji, od častnikov pa vedno polkovni poveljnik, drugi le redko.716 Zanimivo je, da v časopisju o tem spominskem dnevu prav izpod peresa Leopolda Turšiča med drugim lahko preberemo, da so ga praznovali dva dni pozneje, torej 4. februar- ja, ko so na planini Duplje tudi slavnostno odprli tam zgrajeno kinodvorano.717 O maševanju so poročali tudi vsi drugi vojaški kurati. Tako je polkovni vo- jaški kurat Kulovec, denimo, v poročilu za december 1915 zapisal, da je pri 17. pehotnem polku devetkrat maševal, nekajkrat tudi pridigal in obhajal vojake. Pri tem je navedel, da je občasno maševal tudi po dvakrat v enem dnevu (binacija); tako 12. in 26. decembra. Na sam božič pa je, kakor je mogoče razbrati iz poročila, maševal za rojno črto (hinter der Schwarmlinie).718 Maševali pa vojaški kurati niso le za vojake, ampak večkrat tudi za civilno prebivalstvo. To je bilo seveda mogoče le v zaledju frontne črte, navadno tam, kamor so bile enote poslane za krajši čas na oddih. Če so bili ti oddihi med 714 S, 2. 11. 1915, str. 3. 715 Kastelik vrch (650 m) leži blizu vasi Nižná Polianka (mad. Alsópagony) vzhodno od Zborova na Slovaškem. Pripadniki 27. domobranskega pehotnega polka so ta hrib po hudih bojih zavzeli 4. 2. 1915. Ob tem so zajeli večje število ruskih vojakov. Pozneje je bil ta dan razglašen za polkovni dan. Za opozorila se zahvaljujem zgodovinarju Klemenu Lužarju. 716 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 217, Pastoralbericht für den Monat Februar, LIR 27, 5. April 1916, Leopold Turšič [Priloga, doku- ment št. 26]. 717 Prim. S, 26. 2. 1916, str. 1−2. 718 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 219, Bericht űber Gottesdienstliche Handlungen bei IR 17 im Dezember 1915, 30. Juni 1916, Dr. Fr. Kulovec. 168 Miha Šimac prazniki, so prebivalci skupaj z vojaki sodelovali tudi pri različnih procesijah in drugih pobožnostih. Vojaški kurat Hafner je opisal, kako je na soškem bojišču, ko je bil njegov 7. pehotni polk sicer na položajih, sam maševal za ranjence in za domačine. Nekajkrat je maševal tudi na polkovnem obvezovališču, ki je bil takrat v mirenski župniji, »v gostilni pri Grabci«. Tam seveda ni manjkalo ra- njencev in najbrž tudi ne obolelih vojakov. V kakšnem razpoloženju je potekalo bogoslužje, je Hafner slikovito opisal z naslednjimi besedami: »Poleg automatne omare so okrasile ženske mizo za daritev, naokoli so težko hropli ranjenci, sredi sobe in v veži so klečale žene in otroci, v kotu je sedel pri telefonu musliman s fe- som na glavi in cigareto v ustih, na vse to je svetila plinova svetilka.«719 Seveda so tudi na te okoliščine in razpoloženje še kako vplivale razmere na bojišču. Če vo- jaških kuratov ni bilo blizu, so v zaledju fronte vojaki ponekod imeli priložnost, da so se udeležili maše na kaki župniji. Tako je tudi častnik Vladimir Bregar obiskoval maše v Grgarju ali v Ravnah, o tem je med drugim poročal v svojem pismu staršem z dne 27. februarja 1916.720 Na podlagi teh notic in poročil vojaških kuratov je torej morda laže razu- meti, da je bilo število priložnosti za maševanje na bojiščih glede na razmere, v katerih so se enote znašle, precej različno. Poleg rednih nedeljskih in praznič- nih bogoslužij in ponekod celo vsakodnevnih maš je obstajala tudi možnost le občasnega maševanja. Pri tem pa je potrebno upoštevati tako že omenjeno gorečnost vojaškega kurata, kot tudi to, da so na versko življenje določen vpliv imeli častniki. Ti so vojaškemu kuratu lahko bodisi pomagali bodisi ga ovirali pri izpolnjevanju pastoralnih nalog. V vojski tako svetlih kakor temnih zgledov ne med častniki pa tudi ne med vojaškimi kurati najbrž ni bilo malo. Drugače kakor na bojiščih, kjer so se razmere spreminjale zelo hitro, je bilo v vojaških sanitetnih ustanovah, predvsem v tistih, ki so bile v različnih mestih monarhije. Tam so vojaški kurati ponekod maševali vsak dan (tudi po dvakrat − binacija), drugod pa vsaj vsako nedeljo in na praznične dni. O tem so nekateri vojaški kurati poročali v kvartalnih oziroma četrtletnih poročilih. Takšno poročilo je med drugim za prvo četrtletje 1916 na Dunaj poslal tudi vojaški kurat Franc Ksaverij Osterc,721 ki je takrat deloval v Celovcu.722 Kakor povsod so tudi tu iz različnih vzrokov obstajale izjeme. 719 S, 3. 10. 1916, str. 1−3. 720 Prim. T. Budkovič, S Turudijevim bataljonom na soškem bojišču: iz pisem poročnika Vladimirja Bregarja, Celovec, 2009, str. 155. Odslej: T. Budkovič, S Turudijevim bataljonom na soškem bojišču. 721 Franc Ksaverij Osterc, r. 11. 12. 1885, Križevci pri Ljutomeru; m. 25. 7. 1911; † 23. 11. 1972, Križevci pri Ljutomeru. V: Letopis 2000, str. 795. 722 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 218, Ausweis über den im I. Quartal in den k. u. k. Reservespitälern zu Klagenfurt, 12. April 1916, Fr. Ksaver Osterc. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 169 7.4.2 Pridige Vojaški kurati so ob maševanju vojakom pogosto pridigali. Tako so želeli kar najzvesteje izpolniti naročilo vojaškega škofa, ki jim je to že v začetku vojne posebej položil na srce.723 Kakor je zapisal vojaški kurat Parsch, naj bi vojaški duhovniki za takšen nagovor vojakov izkoristili sleherno priložnost, ne le pri mašah; moštvu so lahko pridigali tudi drugače ob primernem času.724 Tako je bila, denimo, za 1. oktober 1916 predvidena maša za celotni 27. domobranski pehotni polk, a je zaradi vetra odpadla. Kljub temu pa je vojaški kurat Leopold Turšič takrat vojakom prebral evangelij in jim tudi pridigal.725 Pridige same naj bi bile preproste, ne preveč učene in kolikor mogoče kratke.726 O dolžini pridige je na kratko pisal tudi Jernej Hafner in vojni čas primerjal s predvojnim: »Pridi- gali smo (vsaj mene so se farani v tem oziru bali) po tri četrt ure, zdaj pa pravijo, da je deset minut predolgo.«727 O temah pridig je Parsch menil, naj se vojaški kurati posvetijo predvsem trem področjem: pripravi na smrt, govore naj o vojaških vrlinah in vojake opo- zarjajo tudi na nevarnosti, ki jih vojne razmere predstavljajo za versko življenje in za nravnost. Iz njegovega pisanja pa bi bilo mogoče razbrati tudi razdelitev pridig v tri oziroma štiri večje skupine. V prvo skupino so sodile homilije, vezane na evangelij in na njegovo sporočilo, v drugo pridige, obarvane s patriotsko-vo- jaško noto (npr. o ljubezni do domovine, cesarja, o zvestobi zastavi in prisegi, o vojakovi vdanosti itd.), v tretjo skupino so se uvrščale pridige, v katerih so bila izpostavljena moralna vprašanja (npr. o prostituciji), v četrto pa pridige, ki bi jih lahko označili kot priložnostne nagovore (ob različnih obletnicah, praznovanjih, polkovnih spominskih dnevih). Med drugim je vojaške kurate posvaril še, da ne bi v patriotskih pridigah zašli predaleč, na primer ne v panegirike cesarju, pred- vsem pa naj ne bi govorili preveč o sami vojni. Primerneje se mu je zdelo, da bi se posvečali evharistiji.728 Parscheva navodila so bila napisana v letu 1916, takrat pa so bile razmere že bistveno drugačne kakor ob začetku vojne. Za leto 1914 so bile namreč, ka- kor je zapisal Houlihan, značilnejše pridige, ki so bile v svoji retoriki zelo boje- vite, militantne, in to v tem smislu, da je Bog na njihovi strani.729 Večinoma so se pridige tako najbrž precej zgledovale po že omenjenem nagovoru vojaškega škofa Bjelika vojaški duhovščini, pogosto pa so vojaški kurati uporabili prav tematiko o pravičnosti vojne. Ta agresivni ton je bil med vojaškimi kurati po Ho- 723 Prim. S, 11. 8. 1914, str. 3. 724 Pastoralblatt, 1916, 2, str. 8−10. 725 Prim. F. Zupančič, Dnevnik 1914–1918, str. 156. 726 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 8−10. 727 S, 23. 8. 1915, str. 1. 728 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 8−10. 729 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 172. 170 Miha Šimac ulihanovih ugotovitvah navzoč vse do sredine leta 1916, ko naj bi po ofenzivah in po velikih izgubah med vojaštvom na bojiščih vojaški kurati vnovič razmislili o drugačnem odnosu do vojne. V ospredje so vse bolj prihajala vprašanja o Bogu, o življenju po smrti, o eksistenci, o smiselnosti vojne, o trpljenju samem, pa tudi vprašanja o miru. Zaradi takšnih vsebin so pridigarji lahko prišli, kakor poudarja ameriški zgodovinar, tudi v spor z vojaškimi oblastmi. Res pa je, da so duhovniki imeli določen vpliv na vojaštvo in so na dvome in izpostavljanja vprašanj o smiselnosti vojne in trpljenja še vedno znali odgovoriti, največkrat z besedami evangelista Janeza (prim. Jn 15,13) o žrtvovanju samega sebe za dru- ge.730 Vprašanje je, koliko je takšna razlaga vojake zares zadovoljila. Ohranjenih celotnih pridig, ki so jih vojakom namenili vojaški duhovniki iz slovenskih dežel, doslej ni bilo mogoče najti. Vendar pa je v časopisju mogoče odkriti vsaj nekaj podatkov, o čem so pridigali vojakom. Tako je vojaški kurat Leopold Turšič, ki se je ob koncu leta 1916 na soškem bojišču poslovil od 27. domobranskega polka, opisal, o čem je v svojem nagovoru še zadnjič govoril vo- jakom: »Govoril sem jim o Doberdobu in našem bataljonu, o Oslavju in Janezih, o Sabotinu in Dalmatincih, o razdrtih selih, govoril o dneh, ki tudi njih čakajo, in poslušali so mirno, udano kakor vselej.«731 Tudi v dnevniških in spominskih zapiskih se tu in tam najdejo omem- be pridig, njihova vsebina pa je zelo redkokdaj tudi zapisana oziroma povzeta. Tako je Ivan Matičič v svojih spominih omenil pridigo, ki jo je kot vojak 27. do- mobranskega pehotnega polka poslušal ob koncu leta 1916 oziroma v začetku leta 1917, ko je bila enota na oddihu v Ivanjem selu: »Šel sem v izropano cerkvico, kjer je maševal naš novi kurat, ki je bil blaga in dobra duša, pošten, pravičen in pobožen mož. Poslušal sem pridigo. Turobno se je odbijal tožni glas v tesnem svetišču. ›Vojaki! Vaše trpljenje je neizmerno, vaše gor- je neskončno! Na vaših obrazih so vtisnjeni nadčloveški napori, iz vaših oči sijejo strahote prestanih dni. Predragi moji! Poznam vašo bol, vaše neutešno hrepenenje, ki vas žene k vašim dragim, poznam vašo hudo skrb, ki vas mori in grize! Kristjani! Vaše roke so okrvavljene, vaše duše zakrknjene, a vaša srca so dobra in poštena. Vi niste krivi tega neizmernega gorja, vi niste krivi, da so onečaščeni božji hrami in spremenjeni v hleve, da jočejo doma vaše žene in otroci, da umirajo vaši starši in vaše sestre v pomanjkanju in nesreči. Vi niste krivi, da je bilo po krivem prelite že toliko nedolžne krvi in da se še vedno ne ustavi to nečloveško klanje. Vi niste krivi ne jaz ne Bog. Ubogi moji! V vaši duši je mraz, a srce koprni in mrje po miru in svobodi! Vi ste nedolžni, vas se ne prime prelita kri, in Gospod vojnih trum vam bo milostiv sodnik, kadar bo dopolnjeno vaše trpljenje A pravično bo sodil in ostro obsodil vse one, ki 730 Prav tam, str. 186−190. 731 S, 18. 11. 1916, str. 2. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 171 so vsega krivi, ki imajo okrvavljene duše in nad katere se zlijejo vsi potoki po krivem prelite in nedolžne krvi.‹ V naša srca je segla bridka turobnost, v naših prsih je ječala bolest in vrela tožna molitev, ki ni mogla na dan …«732 V drugi, dopolnjeni in nekoliko razširjeni verziji svojih spominov je Ma- tičič to pridigo zapisal v nekoliko skrajšani različici. Ob tem je omenil, da je bil novi vojaški kurat »suh in bolehen (dr. Gnidovec)«. V zapisu je navedel še, da je bila tega dne, ko jim je vojaški kurat pridigal, nedelja.733 V resnici je bil pri 27. domobranskem polku že od oktobra 1916 nov vojaški kurat: to službo je od ta- krat dalje opravljal frančiškanski pater Mohor, kakor so tedaj imenovali Antona Gnidovca.734 Opisi pridig v spominskih zapisih slovenskih vojakov in častnikov so torej do- kaj redki in seveda je vprašanje, kako natančno so povzeti. Nekoliko več podatkov o pridigah je drugače mogoče pridobiti iz pastoralnih poročil, vendar tam večinoma najdemo le naslove tem, o katerih so kurati pridigali vojaštvu, ne pa njihove vse- bine. V prvi vrsti vojaška poročila omenjajo naslove pridig, ki so se dotikale pred- vsem verskega življenja samega, zlasti ob velikih praznikih (velikonočni in božični prazniki). Tako je, denimo, vojaški kurat Franc Letonja pri 153. črnovojniškem ba- taljonu v marcu 1916 štirikrat maševal. Dvakrat je pridigal o popolnem kesanju in dvakrat o zakramentu pokore; očitno vse že v pripravi na prihajajoče velikonočne praznike.735 V tem mesecu je vojakom govoril tudi vojaški kurat Turšič. Pri svoji enoti je med drugim pridigal o vojaku v postnem času, o molitvi k sv. Jožefu in o zaupanju v Marijo.736 Te pridige so bile zaradi bližine velike noči usmerjene bolj v prihajajoče praznike in v versko življenje samo, ob drugih priložnostih pa so veliko- krat imele bolj patriotsko noto. Polkovni vojaški kurat 97. pehotnega polka Dejak je v septembru 1916 med drugim poudaril ljubezen do domovine (Vaterlandsliebe) in zvestobo cesarju, na polkovnikovo povelje pa je imel za vse tiste, ki so na novo prišli k polku, govor v italijanščini in v slovenščini in posebej govoril o zvestobi zastavi.737 Tudi vojaški kurat Ciril Kandut,738 ki je jeseni 1916 deloval pri skupini Golobar, je v novembru v pridigah različnim vojaškim oddelkom (tudi 20. lovskemu bataljo- nu) večkrat izpostavil vprašanje zvestobe. Med drugim je torej pridigal o zvestobi in o pogumu (Treue und Mut), o zvestobi v malem in o ljubezni do države. Tudi 732 I. Matičič, Na krvavih poljanah, str. 146−147. 733 Prim. I. Matičič, Skozi plamene prve svetovne vojne: po neskončni poti s slovenskim planinskim polkom, Ljubljana, 1966, str. 250. 734 Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 813, Gnidovec Anton – p. Hermagoras. 735 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 218, Ausweis der von der Militärseelsorge des k. k. Ldst. Inf. Baon N. 153 vorgenommenen geistlicher funktionen, 31. März 1916, Franz Letonja. 736 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 218, Pastoralbericht für den Monat März 1916, 28. April 1916, Leopold Turšič [Priloga, dokument št. 27]. 737 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 222, Pastoralberichte, Militärseelsorge des I.R. 97, 30. 9. 1916, Alois Dejak. 738 Ciril Kandut, r. 25. 1. 1890, Malošče (Mallestig); m. 13. 7. 1913; † 22. 6. 1922. V: Bg, 1913, 7, str. 246; http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi264856/ (pridobljeno 14. 5. 2014). 172 Miha Šimac ob smrti cesarja Franca Jožefa je znova opozarjal na zvestobo. Tako je dal eni od pridig naslov Mrtvemu cesarju naša molitev, živemu naša zvestoba in življenje (Dem toten Kaiser unser Gebet, dem lebenden unsere treue und Leben).739 Podobno so ob cesarjevi smrti pridigali tudi nekateri drugi vojaški kurati. Obenem so vojaki tudi že prisegali novemu cesarju. Matičič je o tem poročal zelo na kratko: »Stari cesar je umrl in morali smo priseči novemu. Potem pa je bilo treba na delo.«740 Ob takšnih prisegah so bili praviloma navzoči tudi vojaški duhovniki. Vojaški kurat Kociper je v svojem poročilu zapisal, da je bil 23. in 24. novembra navzoč pri zaprisegi vojakov. Imel je tudi primeren nagovor: vojakom je prebral še nenemške obrazce prisege in potem kot potrditev »svete vojaške zaprisege« (Hl. Soldatenseides [sic!]) slavnostno podelil tudi zakramentalni blagoslov.741 Razumljivo je, da so bile v takšnih okoliščinah pridige nekoliko bolj vezane na domovino, cesarja in na zvestobo do obeh. Zato pa so ob prihajajočem božiču in novem letu nekateri vojaški duhovniki spet bolj poudarjali versko življenje in evangeljsko sporočilo. Vojaški kurat Kociper je v svojem poročilu za mesec januar 1917 zapisal, da je takrat za slovenske vojake (za nemške in za češke je pridigal posebej in ne vedno enako kakor slovenskim!) na novega leta dan imel pridigo z naslovom V imenu Jezusovem, 6. januarja je pridigal o Trojnem razglašenju, na- slednjega dne pa je pridigo naslovil Vzgledi sv. Družine. Ob naslednjih nedeljah v mesecu je vojakom pridigal o prvem čudežu, o gobavcu in o stotniku, na zadnjo nedeljo v mesecu, 28. januarja, pa je imel nagovor naslov Vihar na morju – vihar v življenju. Tega dne je, denimo, v nemščini pridigal o Jezusu – našem Rešitelju v vseh stiskah.742 Seveda pa so pozneje vojaški kurati še večkrat pridigali o podobnih temah (med homilijami se velikokrat najde vsebina o dobrem pastirju), manjkalo pa ni niti pridig, povezanih z zvestobo državi in z ljubeznijo do nje, o zvestobi zastavi, o vprašanju dezerterstva, pa tudi o večnosti in o smislu trpljenja. Prav tako ni bilo nikoli dovolj svaril, povezanih s prostitucijo. Vojaški kurat Franc Bonač743 je tako v poročilu zapisal, da je že 20. februarja 1916 v Knittelfeldu vojakom pri- digal prav o tej temi, Prostitution die schlimmste Pest des Krieges.744 Zagotovo pri tem ni bil osamljen in so tovrstna svarila vojaki pogosto slišali tudi v naslednjih vojnih letih. 739 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 223, Pastoralbericht für den Monat November 1916, Gruppe Golobar, 30. November 1916, Ciril Kandut. 740 I. Matičič, Na krvavih poljanah, str. 137. 741 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 223, Ausweis, im Monate November 1916, 30. Nov. 1916, Kociper Johann. 742 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 225, Ausweis im Monate Jänner 1917, 31. Jänner 1917, Johann Evang. Kociper. 743 Franc Bonač, r. 3. 4. 1885, Ljubljana; m. 24. 8. 1909; † 27. 2. 1935, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 433. 744 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 217, Militärseelsorge des k. u. k. Spitales in Knittelfeld, Pastoralbericht für den Monaten Feber 1916, Knittelfeld, am 1. März 1916 [Priloga, dokument št. 28]. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 173 Iz doslej pregledanih poročil bi bilo mogoče za vojaške kurate iz slovenskih dežel na splošno ugotoviti, da so njihove pridige pokrivale tako rekoč vsa tri ozi- roma štiri že omenjena področja, torej vse od evangeljskih homilij, patriotskih nagovorov o zvestobi domovini in cesarju do različnih moralnih vprašanj (pro- stitucija, dezerterstvo) pa vse do priložnostnih nagovorov (različni prazniki, spo- minski dnevi polkov, pomembni dogodki itd.). Koliko vpliva so imeli ti nagovori na vojake, je težko reči, iz posameznih dnevniških in spominskih notic pa lahko ugotovimo, da so nekateri vojaški kurati stkali dobre odnose z vojaki, zato so tudi pridige najbrž imele svojo težo. Zdi se, da je to veljalo tudi za tiste, ki so bili dru- gače versko mlačni ali so veri celo nasprotovali. O tem je v svojih spominih pisal Jože Jagodic. Posebej je izpostavil primerjavo med dvema vojaškima kuratoma, med Ludvikom Šavljem in Martinom Škerjancem. Če je bil prvi prej častnik, ki je pridigal v brezhibni nemščini, je bil Škerjanec zaradi svoje preprostosti bolj pri- ljubljen med vojaki. Bil naj bi bolj »ljudski človek, ki si je znal vprav s svojo prepro- stostjo utreti pot do moške duše, tudi do take, ki je bila zaradi neprestanega slabega vpliva surove družbe in dolgotrajnega pomanjkanja vsakega duhovnega življenja videti dobrim vplivom nedostopna«. O njegovih homilijah je Jagodic še povedal, da so bile zelo goreče, da je nemško pridigal le ob navzočnosti višjih častnikov, vojakom pa zmeraj po slovensko: »Po domače sicer, preprosto, a tako, da je šlo od srca do srca. Vsakdo se je moral zamisliti in pogledati vase.«745 Pri prebiranju teh spominskih opisov je seveda potrebna previdnost, kljub vsemu pa potrjujejo ugotovitev, da so bili za uspeh pri pastorali in pri pridigah v prvi vrsti odgovorni vojaški kurati sami. Ob omenjanju pridig v slovenskem ali nemškem jeziku je treba spregovo- riti še o vprašanju »prepovedi« uporabe jezika. Zdi se namreč, da so kljub trudu vojaškega škofa za zagotavljanje zadostnega števila duhovnikov, ki bi znali po več jezikov, temu nekateri vojaški poveljniki po svoje nasprotovali. Tako naj bi bila prav uporaba slovenskega jezika v nekaterih, predvsem ogrskih enotah, kjer so tudi služili slovenski vojaki, precej časa prepovedana. To naj bi se spremenilo šele v letu 1917. Časopis Slovenec je takrat objavil notico, v kateri so med dru- gim zapisali, da madžarski vojaki ogrskim Slovencem niso priznavali nobenih pravic, in dodali: »Slovenski vojni kurati niso smeli slovenskim vojakom slovenski pridigovati. Sedaj pa so se omehčala tudi trda srca madžarskih poveljnikov. Vojni kurat č. g. Vinko Kos746 namreč poroča sedaj Kleklovim ›Novinam‹, da sme po vsa- ki vojaški sv. maši pridigovati tudi v slovenskem jeziku. G. vojni kurat dostavlja: ›Lehko si misliti, dragi čitatelji, kakše veselje obide zdaj srca naših vrlih slovenskih vojakov.‹«747 Če je bilo res tako, bi to pomenilo, da je bila politika Madžarov 745 J. Jagodic, Mojega življenja tek: spomini, Celovec, 1974, str. 130. Odslej: Mojega življenja tek: spomini. 746 Vinko Kos (Kósz), r. 22. 1. 1893, Peresznye; m. 8. 6. 1916; † ? V: Schematismus dioecesis Sabariensis 1940, str. 116. 747 S, 22. 11. 1917, str. 4. 174 Miha Šimac nasprotna prizadevanjem vojaškega škofa Bjelika. Ob karakterju, kakršnega je pokazal ob drugih priložnostih, pa je le težko verjeti, da bi vojaški škof kaj ta- kšnega dopuščal, če je bil o teh odredbah seveda sploh obveščen. 7.4.3 Spovedovanje in obhajilo Vojaški kurati so v pridigah, še posebno pred velikonočnimi prazniki, vso svojo skrb namenili vprašanju pokore in obhajilu. Iz pastoralnih poročil in časo- pisnih notic je razbrati, da je bil odziv ob prazničnih časih dokaj dober tako pri spovedi kakor pri obhajilu. Časopis Slovenski gospodar je ob prvih velikonočnih praznikih 1915 med drugim objavil pismo Marka Krajnca, polkovnega kurata 87. pehotnega polka, v katerem je ta svojemu profesorju dr. Francu Ksaveriju Lukmanu748 poročal o velikonočni spovedi med vojaki. Iz opisov lahko razbere- mo, da je bil večji del polka takrat v zaledju, saj je Krajnc spovedoval in obhajal vojake deloma v cerkvi, deloma pa v sosednji vasi, kamor so k spovedi prihajali predvsem možje in fantje, ki so bili takrat, kakor kaže, v strelskih jarkih. V pi- smu je kurat sporočil, da je skoraj vsak drugi dan k spovedi prišlo tudi do 150 mož iz zakopov. V nadaljevanju pa je opisal, v kako majhni sobi je spovedoval, in dodal: »Vsakokrat sem ginjen nad gorečnostjo, s katero opravljajo moji dragi župljani sv. spoved; ne eden mož ne izostane. O, vojska je že močno očistila du- šno ozračje! Marsikaterikrat mi še solze spovedancev močijo roke. Mislijo pač na doma čo cerkev in spovednico in na svoje ljube domače, s katerimi so lani opravljali velikonočno spoved.« Za to, da je velikonočna spoved tako lepo potekala in da je bilo versko življenje očitno dokaj dobro, je bil po Krajnčevih besedah v veliki meri zaslužen takratni polkovnik 87. pehotnega polka.749 Leto dni pozneje je vojaški kurat Krajnc v poročilu za mesec maj zapisal, da je bilo pri velikonočni spovedi in obhajilu takrat 2051 mož in da je skorajda vse moštvo v strelskih jarkih prejelo oba zakramenta.750 Podobno poročilo je poslal tudi vojaški kurat Kulovec. Pri 17. pehotnem polku je bila po njegovi oceni v marcu 1916 tako zelo visoka udeležba vojakov pri velikonočnih zakramentih. Pri tem je celo navedel, da je v tem mesecu obhajal 2800 mož.751 O spovedi pred velikonočnimi prazniki v vojnih letih so seveda poročali tudi drugi. Kako so potekale takšne spovedi, posebej spovedi v strelskih jarkih, je na kratko opisal Jernej Hafner, ki je vojake med drugim obiskoval tudi v strelskem jarku na ruskem bojišču. Iz poročila lahko razberemo, da se vojaki niso najbolje znašli, saj so bili vajeni domačih spovednic, takšnih pa na bojiščih ni bilo ozi- 748 Franc Ksaver Lukman, r. 24. 9. 1889, Vransko; m. 25. 7. 1912, † 12. 6. 1958, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 789. 749 Sgp, 25. 3. 1915, str. 1−2. 750 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 221, Pastoralbericht für den Monat Mai 1916, K. u. k. I.R. 87, 17. Juni 1916, M. Krajnc. 751 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 219, Bericht über Gottesdienstliche Handlungen bei I.R. 17 im März 1916, 30. Juni 1916, Dr. Fr. Kulovec. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 175 roma so bile le improvizirane. Hafner je o vedenju vojakov zapisal: »Pri spovedi se je vsak mož drugače obnašal. Navajeni na spovednico, so bili ti dobri ljudje v zadregi, kadar se mi je kateri približal. Vsak je pogledal okoli sebe, potem pa vprl vprašujoč pogled vame. Sedeč na nizkem ležišču, sem z roko pokazal na eno stran, nakar se je eden vsedel poleg, drugi pokleknil, kateri pa stoje vprašal, kaj naj stori. Mnogi so se opravičevali, da ne znajo nemški, in marsikateri je bil ganjen do solz, ko je zaslišal v mili materinščini moj odgovor, da to nič ne de in naj kar po svoje začne.«752 Vojaški kurati niso spovedovali in obhajali le ob velikonočnih ali drugih večjih praznikih, ampak so prejemanje zakramentov vojakom omogočali tudi ob drugih dneh oziroma skorajda ob vsakem obisku različnih oddelkov voja- ških enot in kadar so bili v stiku z njimi. Še več, k zakramentom so vojake tudi sami ob vsaki priložnosti − tudi v pridigah − posebej vabili. O dobrem odzivu in pravzaprav o prošnji vojakov, da bi bili pogosteje obhajani, je poročal voja- ški kurat Cegnar: »Tudi v vojnih bolnicah vedo za dekret sv. Očeta v pogostem obhajilu. Možje zahtevajo, da bi bili večkrat obhajani.« Pri tem je posebej po- kazal na Slovence, češ da največkrat prosijo za obhajilo in spoved.753 Podobno je o veliki udeležbi pri spovedi in obhajilu poročal tudi polkovni vojaški kurat 17. pehotnega polka dr. Kulovec. Na dopisnico, ki jo je 12. oktobra 1915 poslal duhovniškemu sobratu dr. Gregoriju Pečjaku v Ljubljano, je tako med drugim zapisal, da je v preteklih dneh skoraj vsak dan opravljal vojaške maše s svetim obhajilom. »Obhajal sem jih gotovo nad 3000 tisoč. Z malimi izjemami so šli vsi k sv. obhajilu.« Med njimi je bilo, kakor je še navedel, mnogo častnikov, tudi tistih iz generalštaba.754 Ponekod je bil odziv oziroma udeležba vojakov pri spovedi in obhajilu res dobra, zdi pa se, da so drugod na takšna vabila gledali postrani oziroma so jih lah- ko občutili kot »siljenje«. Prav o tem je poročal Jernej Hafner, ki je takole opisal svoje lastno doživetje ob obisku vojakov v prvih strelskih jarkih na italijanskem bojišču: »Pripotil sem se bil v visoke skale na obisk v prvo črto, lačen in žejen, prija- zno vabil može k sveti spovedi. Pa so rekli nekateri slugi: ›Saj nismo arestanti, da bi nas kdo gonil k spovedi.‹« Podobno usodo je doživel, ko je obiskal drugo stotnijo, pri kateri mu je bil celo v pomoč častnik, uspeha pa vendarle ni bilo: »Čakam nato, nihče ne pride, še enkrat lete ordonanci. Vsak mož ve, da čakam nanj. Za dobršen čas pride – eden. In ta mi razodene, da je Srb, pravoslaven.«755 O slabem odzivu in o majhni udeležbi pri mašah v graški rezervni bolnišnici je z nezadovoljstvom pisal 752 S, 3. 10. 1916, str. 1−3. 753 J. Cegnar, Z bojišča, v: Vzajemnost, 1915, 5, str. 72. 754 NŠAL 461 – Zapuščine, dr. Gregorij Pečjak, škatla 1, Dopisnice in dokumenti. 1. svetovna vojna, dopisnica dr. Kulovca z dne 12. 10. 1915. 755 J. Hafner, Kako je z dušnim pastirovanjem v vojski? V: Vzajemnost, 1917, 5 −6, str. 53. 176 Miha Šimac tudi vojaški kurat Leopold Erzin.756 Odziv je bil torej med vojaštvom lahko tudi drugačen, upoštevati pa je verjetno treba čas in okoliščine, v katerih so se nahajali. Tudi če bi si vojaki sami želeli, seveda niso mogli vselej k spovedi, saj jim razmere na bojišču tega pogosto niso dopuščale. Poleg tega je bilo velikokrat premalo vojaških kuratov, da bi v kratkem času lahko spovedali tako veliko število vojakov. Zato pa so vojaški duhovniki večkrat, posebno pred odhodom enot v boj oziroma na frontne položaje vojaštvu podelili vesoljno odvezo (Gene- ral Absolution). Tako je, denimo, na polkovnikovo prošnjo 20. septembra 1915 vojakom 17. pehotnega polka vesoljno odvezo podelil polkovni kurat Kulovec: »Gosp. kurat si čez sivi vojaški plašč natakne štolo, moli kratko molitev s primer- nim nagovorom, nato pa zadoni povelje: ›K molitvi!‹ Roke celega polka kako ene- ga moža se dvignejo k salutu, sablje častnikov se povesijo k tlom, zasliši se kuratov krepki: ›In nomine Patris‹ itd. Oko vsakega, kdor še ni izgubil vere, se je orosilo, drhteče ustnice marsikaterega pa so šepetale kratko molitev.«757 Podobno so rav- nali tudi drugi polkovni kurati pred večjimi boji. Polkovni vojaški kurat 87. pehotnega polka Anton Peršuh je, denimo, vesoljno odvezo vojakom podelil 16. aprila 1916.758 Kakor kaže, vsi vojaki niso bili popolnoma in pravilno poučeni o tem, kaj pomeni vesoljna odveza. V časopisju so tako večkrat pojasnjevali njen pomen. Časopis Slovenec je opisal zgodbo slovenskega vojnega invalida, zapisanega samo z inicialkama (K. H.), ki je omenil tudi svoje razumevanje vesoljne odveze. Bil je ranjen, a se sprva ni želel spovedati, saj naj to ne bi bilo potrebno; vojaški kurat naj bi namreč rekel, »da kdor v boju umrje, je zveličan«. Pozneje se je kljub vsemu spovedal. Na ta zapis je Slovenec posebej odgovoril in se izrecno dotaknil nave- dene trditve vojnega kurata o zveličanju in o vesoljni odvezi. Pisec prispevka je menil, da je kuratovo izjavo invalid zagotovo napačno razumel, v nadaljevanju pa pojasnil zadevo. Med drugim je tako zapisal: »Zveličan je, kdor umrje brez smrtnega greha. Smrtni greh je pa odpuščen v dobro opravljeni spovedi. Pred bitko podeli vojaški duhovnik, če je navzoč, vesoljno odvezo vsem vojakom skupaj, ker takrat navadno ni mogoče, da bi vsi še enkrat opravili sv. spoved. Kdor se takrat re- snično kesa svojih grehov, prejme s tem veljavno odvezo. Ako bi se pa kdo pred bitko zavedal smrtnega greha, pa se ne more spovedati niti ne prejme vesoljne odveze, bi moral obuditi popolno kesanje, potem bi mu dobrotljivi Bog odpustil grehe; seveda se jih mora pozneje, če ostane živ, še spovedat.«759 V nadaljevanju je objavljena raz- 756 Prim. Gorenjec, 29. 10. 1915. 757 S, 27. 2. 1915, str. 1. 758 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 217, Gottesdienst Ausweis für Monat April 1916, I.R. 87, 2. Mai 1916, Anton Peršuh [Priloga, dokument št. 29]. 759 S, 18. 10. 1915, str. 3. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 177 laga vesoljne odveze in popolnega kesanja,760 kakor jo je zapisal Gregorij Pečjak v knjižici Krščanski vojak.761 7.4.4 Ekskurz: Vprašanje jezikovnega znanja in vojaški kurati iz slovenskih dežel Tako pri pridigah kakor tudi pri spovedovanju so vojaški kurati pogosto trčili ob največjo težavo: neznanje jezikov. Vojaške enote so med vojno vihro se- stavljali vpoklicani možje in fantje iz vseh delov monarhije. Že Jernej Hafner je opozoril, da so ponekod v enoti govorili tudi od treh do deset jezikov.762 Dejstvo je, da je bilo takšnim enotam zagotovo težko pridigati in jih še teže spovedovati, zlasti če je vojaški kurat znal le enega ali dva od jezikov monarhije. Vojaški du- hovniki so si pri spovedovanju poskušali pomagati s knjižico Confessarius poly- glottus, v kateri so bili v štirinajstih jezikih (tudi v slovenščini) posebej natisnje- na spovedna vprašanja oziroma vprašanja za izpraševanje vesti, za vsak jezik na posebnem lističu.763 Toda ta knjižica se, kakor kaže, ni povsod najbolje obnesla. O tem je že v letu 1915 v pastoralnem poročilu poročal tudi Janko Cegnar, ki je deloval v vojaškem lazaretu.764 Podrobneje pa se je o tem vprašanju razpisal v pismu 22. marca 1915. V njem je navedel, da na infekcijskem oddelku takšnih listov sploh ne smejo uporabljati, saj je bila nevarnost okužbe, podobno tudi ne še na nekaterih drugih oddelkih. Tako se je Confessarius lahko uporabljal tako rekoč le med ranjenci, pa še tam v omejenem obsegu, saj je bilo med vojaki kar nekaj takšnih, ki so bili nepismeni.765 V bistvu je bila knjižica zagotovo dobro mišljena, ni pa upoštevala takšnih razmer. Zato je za vojaške kurate pomenila le še dodatno težavo. Toliko pomembneje je postalo, da so vojaški kurati znali po več jezikov. Dejansko so bili po tej plati slovanski duhovniki, ki so služili kot vojaški kurati, v precejšnji prednosti pred duhovniki, ki so bili iz avstrijskih ali ogrskih dežel. Vprašanje pa je, koliko jezikov so bili takrat duhovniki iz slo- venskih dežel sposobni uporabljati. Bi bilo morda mogoče pridobiti podatke o znanju jezikov, kakor je bilo to storjeno za starejše obdobje? Upanje, da bodo vsi ti pomembni podatki o znanju jezikov vojaških ku- ratov iz slovenskih dežel zapisani v posameznih personalnih mapah, se je kaj 760 Molitev za obuditev popolnega kesanja: »O Bog, gospod mojega življenja, ki si me poklical v veliko in sveto službo za domovino, očisti mojo dušo vsega greha. Spoznam svojo krivdo: Ti si moj stvarnik in si mi dal svoje zapovedi, jaz pa sem se z grehi tebi uprl; ti si moj dobrotnik, jaz pa sem ti bil nehvaležen; ti si zame na križu umiral v velikih bolečinah, jaz pa sem te žalil. Jezus, odpusti mi vse. O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so mi resnično žal, ker sem z njimi zaslužil, da me po vsej pravici kaznuješ. Žal so mi, ker sem tebe, svojega najboljšega Očeta, največjo in preljubeznivo dobroto, z njimi razžalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo svoje življenje poboljšati, bližnje priložnosti v greh se varovati in nič več ne grešiti. Amen.« V: G. Pečjak, Krščanski vojak, str. 38. 761 Prim. G. Pečjak, Krščanski vojak, str. 34−37. 762 Prim. J. Hafner, Naloge vojaškega duhovnega pastirja na bojni črti, v: Duhovni pastir, 1917, str. 135. 763 Primer spovednih vprašanj iz omenjene knjižice je objavljen med prilogami [Priloga, dokument št. 30]. 764 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Pastoralbericht Feldspital 9/3, marec 1915, Cegnar Janko [Priloga, dokument št. 31]. 765 Prim. J. Cegnar, Z bojišča, v: Vzajemnost, 1915, 5, str. 71. 178 Miha Šimac hitro izkazalo za varljivo. Pastoralne mape v popolnem obsegu, v katere bi bilo vključeno tudi to, so namreč vodili le za aktivne vojaške kurate. Za vse, ki so bili vpoklicani v vojaško službo med vojno, pa so poznali le posebne personal- ne zaznamke.766 Iz njih je mogoče izvedeti marsikaj pomembnega o njihovem delovanju, ne pa tudi o njihovem jezikovnem znanju. Zato pa je bilo mogoče na podlagi nekaterih drugih dokumentov, prošenj za vstop v vojaško službo in nekaterih odkritih seznamov vojaških kuratov v evidenci pridobiti te podatke za 92 aktivnih vojaških kuratov (od 152, kolikor jih je doslej znanih). Tabela 18: Jezikovno znanje aktivnih vojaških kuratov iz slovenskih dežel (N = 92) Znanje jezikov % (N = 92) Nemščina 100,00 Slovenščina 100,00 Italijanščina 41,30 Hrvaščina 40,22 Francoščina 6,52 Angleščina 3,26 Češčina 7,61 Poljščina 3,26 Ruščina 3,26 Španščina 1,09 Madžarščina 3,26 (Vir: Evidenčni seznami vojaških duhovnikov posameznih poveljstev in prošnje za vpoklic v aktivno vojaško službo, ki jih je bilo mogoče doslej najti v Vojnem arhivu na Dunaju: ÖSTA/KA.) Od obravnavanih 92 aktivno službujočih vojaških duhovnikov iz sloven- skih dežel so po zbranih podatkih sodeč, kakor je bilo pričakovano, vsi obvla- dali nemško in slovensko. Poleg teh dveh jezikov so najpogosteje znali še hrva- ško (37) in italijansko (38). V posameznih dokumentih in seznamih so seveda zapisani še nekateri drugi jeziki, zapisana pa je tudi navedba, da je eden od vojaških kuratov znal »srbohrvaško«. Znova je treba opozoriti, da so ti podatki resnično le ilustrativne narave, saj bi moralo biti že samo število tistih, ki so znali madžarski jezik, bistveno višje. Doslej je bilo namreč mogoče ugotoviti, da so v vojaško službo vpoklicali več kakor le tri duhovnike iz ogrske polovice mo- narhije, ki so bili po rodu Slovenci. Kakor kaže, so bili tudi že v nekaterih evi- denčnih seznamih vojaške duhovščine zapisani nepopolni podatki. Kot primer izpostavimo vojaškega kurata Frana Bonača, o katerem so v tržaškem seznamu 766 Med prilogami sta objavljena dva primera takšnih zapisov in sicer za vojaška kurata Jožefa Bulovca in Janeza Jalna [Priloga, dokument št. 32, 33]. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 179 zapisali, da zna nemško in italijansko, slovenski jezik pa ni niti omenjen, čeprav je bil še kako zaveden Slovenec.767 Vse to pa seveda nikakor ne potrjuje njihovega resničnega jezikovnega znanja. Kakšno je bilo to v resnici, je težko reči. Kake notice tu pa tam omenjajo, da nekateri kurati vseh navedenih jezikov vendarle niso znali tako dobro, kakor bi kdo pričakoval. Jože Jagodic je v svojih spominih zapisal, da je nemščina vo- jaškega kurata Škerjanca precej »šepala«, da pa je kurat Šavelj nemško govoril »brezhibno«.768 Najbrž pa bi kljub temu lahko rekli, da je moralo za službene po- trebe njihovo znanje vsaj za silo zadostovati, da so lahko poskrbeli za pastoralo vojakov, čeprav se je zagotovo tudi dogajalo, da nekaterih vojakov duhovnik pri spovedi ni kaj dosti razumel. Prav zato, da bi lahko to nalogo bolje in v čim širšem krogu vojaštva opravljali, so se nekateri vojaški kurati samoiniciativno lotili učenja jezikov. Vprašanje pa je, kako uspešni so bili pri tem ob vseh nalo- gah, ki so jim bile zaupane. 7.4.5 Skrb za ranjene in umirajoče »Znani stari krog: kader – fronta – ranjen – v bolnico – v oddelek rekonva- lescentov – napol ozdravel spet h kadru – nazaj na fronto in tako naprej v istem krogu, dokler nisi dobil večni prostor – meter zemlje. V takem kroženju so kon- čali milijoni vojakov.« Tako je vojakovo pot med prvo svetovno vojno strnjeno povzel Andrej Zlobec.769 Sanitetna oskrba ranjencev je potekala prek več postaj: od prvih obvez, ki so jih vojaki dobili na bojišču, prek postaje prve pomoči do divizijskih sanitetnih postaj in obvezovališč, pa vse do bolnišnic v neposrednem zaledju frontne črte, od tam pa so jih, če je bilo to seveda mogoče, s sanitetnimi vlaki odpeljali v sanitetne ustanove v monarhiji.770 Številni od teh ranjenih ali bolnih vojakov so umirali že med potjo, umirali so na sanitetnih postajah, v vlakih in po bolnišnicah, še več pa jih je padlo na bojišču. Na tej poti so se z ranjenci in z bolnimi srečevali vojaški kurati. Ena od njihovih glavnih pastoralnih nalog med vojno je bila namreč prav prinašanje verske tolažbe in podeljevanje svetih zakramentov ranjenim, bolnim in umira- jočim vojakom. Glede na vojno takšnih razsežnosti je bilo to skorajda nemogo- če zagotoviti povsod in vsem; še posebno ne tistim, ki so umirali neposredno na bojiščih, saj tam duhovnikov praviloma ni bilo. Vojaški kurati, ki so delovali pri enotah, so resda bili v neposredni bližini frontne črte, toda njihovo mesto je bilo že v službenih predpisih določeno: biti morajo na polkovnem obvezova- lišču. Težava je bila v tem, da je vsak bataljon lahko imel tudi svojo sanitetno 767 Prim. ÖSTA/KA, MfLV, SR, karton 423, Vormerkbuch-Evidenz Triest, Opcina, 7. 9. 1914. 768 J. Jagodic, Mojega življenja tek: spomini, str. 130−131. 769 A. Zlobec, V viharju soške, Kobarid, 2008, str. 119. 770 Prim. M. Šimac, Vojaška zdravstvena in duhovna oskrba v Ljubljani 1914–1918, str. 41−42. 180 Miha Šimac postajo prve pomoči in da so te postaje utegnile biti zelo oddaljene druga od druge. Če je imel bataljon (kakor npr. pri tirolskih vojaških enotah) svojega duhovnika, ni bilo težav. Večje težave so nastale pri polku, ki je imel bataljone na različnih delih bojišča, vsakemu pa je pripadala tudi posebna bataljonska sanitetna postaja prve pomoči. Vojaški kurati seveda niso mogli biti na vseh takšnih postajah hkrati, zato so se praviloma zadrževali na polkovnem obvezo- vališču. Tam so lahko bolnim vojakom in ranjencem, ki so prihajali s sanitetnih postaj, zagotavljali versko tolažbo in podeljevali zakramente; po svojih močeh pa so, kakor je bilo že omenjeno, pomagali tudi sanitetnemu osebju in voja- škim zdravnikom pri njihovem delu.771 V Slovencu z dne 26. oktobra 1914 je bilo v prispevku o kuratu Valentinu Rozmanu med drugim opisano tudi njegovo delovanje na obvezovališču ob prvih bojih v Galiciji: »Na obvezovališču: Bojni zdravniki, duhovniki, imajo polne roke dela. /…/ Vojaški kurat hodi od ranjenca do ranjenca, tolaži umirajoče, daje sv. odvezo, podeljuje sv. poslednje olje. Poma- ga tudi telesno: poklada smrtnobledo glavo na telečnjak, jih krepča s požirkom pijače …«772 Podobni so bili prizori na številnih drugih sanitetnih postajah, kjer so de- lovali vojaški kurati. Tako se je, denimo, 17. pehotni polk v novembru 1915 znašel na položajih pri Podgori in Oslavju, tam pa se je zapletel v hude boje in imel velike izgube. Polkovni kurat dr. Franc Kulovec je v svojem poročilu za- pisal, da je takrat številnim podelil poslednje zakramente.773 V avgustu 1916 je o podelitvi zakramentov ranjenim in umirajočim poročal tudi polkovni kurat Alojzij Dejak. Njegov 97. pehotni polk se je takrat zadrževal v strelskih jarkih, sam pa je bil določen k polkovnemu obvezovališču. Ob tem je obiskoval tudi vse bataljonske postaje prve pomoči, vsak drugi dan pa tudi vojake v strelskih jarkih. Dejak je navedel, da je v tem mesecu pri polku umrlo 81 mož. Polkovni kurat sam je pokopal 48 padlih vojakov, od teh jih je 37 tudi prejelo poslednje zakramente.774 Služba polkovnega vojaškega kurata na takšnih postajah prve pomoči nikakor ni bila preprosta in vojaki so umirali tudi neprevideni. Največ takšnih je bilo najti na bojišču, lahko pa se je to dogajalo tudi na sanitetnih po- stajah, na katerih so drugače delovali vojaški kurati. O službi na polkovnem ob- vezovališču v takšnih razmerah je pisal tudi Jernej Hafner: »Vse se vrši v ognju, mrzlično hitro. Ranjenci se prekladajo, donašajo, odvažajo. Marsikdo se v tem metežu lahko prezre ali dvakrat previdi, zlasti nezavestni.«775 Delo na takšnih 771 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 14−15. 772 S, 26. 10. 1914, str. 8. 773 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 219, Bericht über Gottesdienstliche Handlungen bei IR 17, November 1915, Juni 1916, Dr. Fr. Kulovec. 774 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 222, Pastoralbericht für August 1916, I.R. 97, 31. August 1916, Alois Dejak [Priloga, dokument št. 34]. 775 J. Hafner, Kako je z dušnim pastirovanjem v vojski?, v: Vzajemnost, 1917, 5 −6, str. 53. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 181 obvezovališčih ni bilo brez nevarnosti niti za vojaške kurate. Sanitetne postaje prve pomoči so bile namreč pogosto razmeroma blizu prve frontne črte in so bile tako še vedno precej izpostavljene obstreljevanju, še posebno med hudimi boji. Vojaški kurat Kulovec je o tej nevarnosti v prvih mesecih vojne zapisal: »Naš ›Hilfsplatz‹ je stal ves čas v najhujšem ognju. Bili so dnevi, ko je bilo pri nas več ljudi ranjenih kakor v bojni vrsti. Jaz sem imel posebno srečo, parkrat sem le za las ušel gotovi smrti …«776 Nekateri vojaški kurati so se prav v takšnih nevarnih vojnih razmerah še posebej izkazali s svojo gorečnostjo in z željo po skrbi za dušni blagor vojakov. Med temi, ki so vzorno opravljali svoje poslanstvo, je bil polkovni vojaški kurat 26. domobranskega pehotnega polka Jožef Pinter: »Za časa strašnih bojev na Doberdobski planoti se je moralo sanitetno osobje vsak teden izmenjati, samo on je ostal nad petdeset dni na pomočni postaji, vsem zgled duhovskega poguma in dušnopastirske vneme.«777 Cena za takšno požrtvovalnost pa je bila včasih zelo visoka, saj so med opravljanjem svojega poslanstva nekateri na bojišču tudi pa- dli.778 Prav tako kakor na bataljonskih ali polkovnih sanitetnih postajah so za ra- njene in umirajoče vojake skrbeli vojaški kurati po različnih sanitetnih ustano- vah v neposrednem zaledju bojišča, pa tudi v monarhiji sami. Svoje poslanstvo je v bolnišnicah pri Sv. Mihaelu pri Leobnu v letu 1916 nadvse vestno skušal opravljati tudi vojaški kurat Franc Novak. V marcu je tako samo v skrbi za hudo ranjene in umirajoče s tolažili svete vere previdel 183 katoliških vojakov. Šest jih je potem tudi umrlo in bilo pokopanih. Poleg njih so v tem mesecu umrli še dva grška katoličana, en vojak pravoslavne in en vojak evangeličanske reformatorske vere.779 O skrbi za ranjene in o vsakodnevnih obiskih v bolnišnicah so poročali tudi drugi vojaški kurati. V Novakovem poročilu so omenjene tudi smrti vojakov drugih ver. Prav srečevanje s pripadniki drugih ver pa je vojaškim kuratom, kakor kaže, pome- nilo svojevrstni izziv, s kakršnim se v miru niso srečevali. Prav Janko Cegnar, ki je imel v svoji bolnišnici skoraj polovico pripadnikov drugih ver, se je podrob- neje spraševal o tem, kako naj poskrbi tudi za njihov dušni blagor. To vprašanje je vzel zelo resno: »Kaj s temi? Če so na smrt bolni, ali naj jih pustim? Dosedaj jih nisem mogel. Takole sem delal – pa dvomim, če pravilno: Vprašal sem jih, če bi se dali kat. duhovniku prevideti? Vsi razen enega so takoj pritrdili. Zahteval sem od njih, da molijo preje katoliško veroizpoved. Potem sem jih previdel.«780 Sam je 776 S, 21. 11. 1914, str. 1. 777 S, 20. 5. 1916, str. 2. 778 O padlih, ranjenih in zaradi posledic naporov umrlih vojaških kuratih med vojno nekaj več besed v nadaljevanju razprave. 779 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 218, Pastoralbericht k. u. k. Reservespitales St. Michael ob Leoben für den Monat März 1916, 8. April 1916, Franz Novak. 780 J. Cegnar, Z bojišča, v: Vzajemnost, 1915, 5, str. 71. 182 Miha Šimac bil torej v dvomu, ali je ravnal prav ali ne, saj o takšnih vprašanjih poprej sploh nikoli ni razmišljal. Po eni strani je dvomil, da bodo ti vojaki, če ozdravijo, res živeli po katoliški veri, po drugi strani pa jih v nevarnosti ni želel prepustiti sa- mim sebi. Prav tako se je spraševal, kaj storiti s takšnimi vojaki, ki so bili le laže ranjeni, pa so zaradi dušnega miru želeli biti prevideni. V svojem pismu, ki ga je naslovil na prijatelja, ga je prosil, naj o tovrstnih vprašanjih, ki so se odpirala, povpraša »kakega strokovnjaka«.781 Cegnarjevo pismo dovolj zgovorno pričuje o nekaterih težavah, s katerimi so se ob vojni takšnih razsežnosti morali soočati katoliški (pa najbrž tudi drugi) vojaški kurati med vojno. 7.4.6 Skrb za umrle vojake Med vojno vihro je smrt vsak dan zahtevala življenja vojakov. Umirali so na bojiščih, na poteh na bojišče ali v zaledje, po različnih taboriščih in sani- tetnih ustanovah itd. Vojakovo smrt so takrat pogosto opisovali kot blaženo, mučeniško smrt. Ob teh trditvah so se radi sklicevali na Tomaža Akvinskega in ga navajali tudi v časopisju. Tako je bil v Svetovni vojski objavljen tudi prispevek z naslovom: Smrt vojaka – smrt mučenca! Očitno je bil povzet po enem od časo- pisov, v samo središče pa je postavljal prav razmišljanje Akvinskega o smrti vo- jaka. Med drugim je pisalo, da Akvinski »izjavlja, da vojak, ki z ozirom na Boga svoje življenje dá za domovino, umre prave mučeniške smrti, ker je vsaka smrt, ki jo pretrpimo v izvrševanju kake čednosti, mučeništvo«. Pri tem se seveda ni poza- bilo že v vojnem času pogosto navajati besede iz Janezovega evangelija: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13.)782 Te besede so bile pogosto vklesane ali izpisane tudi na nekaterih spomenikih ali spominskih ploščah, ki so jih med vojno postavili vojaki svojim padlim tova- rišem v spomin.783 Kako je na smrt vojaka gledala katoliška Cerkev, je še pred vojno povedal vojaški škof Bjelik. V kratkih besedah je povzel celotni pogled na to vprašanje: »Cerkev imenuje vojaški stan – svet stan, ona olajšuje za vojake svo- je stroge zapovedi in postave ter imenuje smrt na bojnem polju – blaženo smrt!«784 Od takšnega dojemanja »blažene« smrti pa med vojaki že ob prvih spopa- dih najbrž ni ostalo več dosti. Tako so v avgustu 1914, denimo, Rusi avstro-ogr- ske čete pozdravili z ognjenim krstom topniškega obstreljevanja, z žvižganjem krogel, z granatami in šrapneli. Takrat so se številni vojaki prvič soočili z mr- tvimi in ranjenimi vojaki. V prvih mesecih so vojaki občutili še veliko sočutja, a spričo brutalnosti vojne in zaradi velikega števila mrtvih, ranjenih in bolnih 781 Prav tam. 782 Svetovna vojska, 1915, 8, str. 3. 783 Takšen spomenik z vklesanimi besedami iz Janezovega evangelija so vojaki postavili tudi na JV pobočju Mrzlega vrha. Danes je spomenik obnovljen: http://forum.prohereditate.com/viewtopic.php?t=2039 (pridobljeno 3. 2. 2013). 784 I. Bielik, Dobrodošli/vojakom – novincem, Ljubljana, 1913, str. 5. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 183 vojakov v naslednjih vojnih mesecih se je to zmanjšalo, če že ni popolnoma izginilo. O tem je na kratko spregovorila tudi Alice Schalek, ko je opisovala večerni pogovor med častniki ob mizi, ki se je nekaj minut vrtel okoli zadnjega padlega kadeta: »Žal jim je kamerada, toda nihče več ne spregovori. Kot da gre za tajni dogovor. Kdor je mrtev, je mrtev. Danes ti, jutri jaz. Ali pa obrnjeno.«785 Za vojake je smrt namreč postajala vse bolj nekaj vsakdanjega in neizbežnega. Tako je pisal tudi Amandus Pepernik in navedel, da so se številni vojaki na bo- jišču počutili kot obsojenci na smrt v zadnjih urah življenja.786 S smrtjo so se soočali tudi vojaški kurati in ti so po svojih močeh poskušali poskrbeti za pieteto do umrlih vojakov in za njihov pokop. Pri pokopavanju padlih vojakov so bile takrat v veljavi posebne odredbe, zapisane v službenih predpisih sanitetnih enot, ki so bile med drugim odgovorne za iskanje padlih na bojišču. Predpisi so določali še, da mora vojakovo smrt ugotoviti (konstati- rati) vojaški zdravnik in da je potem treba umrlega, če je le mogoče, cerkveno pokopati z vsemi vojaškimi častmi. Posebna pravila so veljala za ravnanje ob smrti v sanitetnih ustanovah, ki so bile tik za fronto, pa tudi glede legitimacij. Toda vseh teh predpisov na bojiščih seveda velikokrat sploh ni bilo mogoče upoštevati.787 Številni umrli vojaki so namreč ostali na bojišču ali obležali na planja- vah med dvema sovražnima frontnima črtama, drugi po jarkih, vendar so jih – zaradi vojnih stisk – skušali pokopati na kraju samem. O mrtvih na kraškem bojišču je pretresljivo poročal Kornel Abel. V svoji knjigi je tudi opisal hitre zasilne pogrebe, kakršne so opravljali vojaki na bojišču: »V kratkih odmorih med boji, ponoči, ali pa če nam je ljubi bog poslal gosto meglo, smo položili, da, preprosto vrgli trupla v hitro izkopane jame. Stresli smo apno nanje, ki je razjedlo blede obraze, zagrnili z zemljo, naložili preko kamne in postavili križ. Potem pa smo spet stisnili v pest puške in granate, kajti sovražnik je prežal za meglenimi bloki in se pripravljal na nov naskok. In kdor je padel v napadu ali protinapadu… da, za njim je iskal kritje njegov sosed in nanj položil svojo puško, če pač ni našel nobenega drugega kritja.«788 V takšnih primerih, ko so mrtvi ležali po jarkih in na nikogaršnji zemlji ter ni bilo nobene možnosti, da bi jih spravili v zaledje in jih spodobno pokopali, vojaški kurati seveda niso mogli storiti kaj dosti. Če je bila priložnost, so morda vse te mrtve vsaj blagoslovili, kakor je to storil polkovni kurat Januš Golec v Galiciji leta 1914. Takrat so mrtvi vojaki ležali na odprti ravnini in okoli ene od tamkajšnjih kapelic ter bili izpostavljeni sovražnemu obstreljevanju. Polkovne- 785 A. Schalek, Posočje: marec do julij 1916, Ljubljana, 2005, str. 72. 786 Prim. A. Pepernik, Doberdob, slovenskih fantov grob, Ljubljana, 2005, str. 74. 787 Prim. B. Biwald, Von Helden und Krüppeln, Teil 2, Wien, 2002, str. 619. 788 K. Abel, Kras, knjiga o Soči, Doberdob, 2008, str. 207. 184 Miha Šimac mu kuratu se je skupaj s sanitejci resda uspelo priplaziti do njih, ni pa jih bilo mogoče spodobno pokopati. »Blagoslovil sem jih raztreseno počivajoče, in lezli smo plazeč se na zaj do opekarne,« je zapisal vojaški kurat.789 Ob bolnišnicah in lazaretih, ob previjališčih in na brezpotjih, po dolinah in gorah, kjerkoli je voj- ska bila in so razmere to dopuščale, so potem vojaki pokopavali svoje padle in postavljali vojaška pokopališča. Če je bilo to mogoče, so seveda uporabili tudi krajevna, župnijska pokopališča. O kraju, kjer naj bi naredili novo pokopališče, so odločala poveljstva enote oziroma sanitetni poveljniki. Naloga vojaških ku- ratov je bila v prvi vrsti usmerjena v opravljanje cerkvenega pogreba, če so bili to katoliški verniki, ter tudi sicer skrb za potrebno pieteto do mrtvih. Pogosto so ob pogrebu vojaški kurati blagoslovili trupla, ob grobu (ali grobovih) pa imeli tudi kratek nagovor, posebno kadar je bila pri pogrebu navzoča cela stotnija. Treba je bilo potem tudi poskrbeti za te grobove,790 jih vsaj nekoliko okrasiti s kakim cvetjem, če je bilo le mogoče, postaviti križe in se potruditi za ustrezne napise na njih. Vojaški kurati so morali vojake tudi spominjati na padle, da so zanje molili. Posebno primeren dan in priložnost za to opravilo je bil praznik vseh svetih, 1. november.791 Poseben nagovor je za padle vojake leta 1917 sesta- vil vojaški kurat dr. Jožef Ogris.792 Očitno je z njim naredil velik vtis na pred- stojnike, saj so nagovor prevedli tudi v druge jezike monarhije in ga razposlali vojaškim duhovnikom.793 O mrtvih, pogrebih in o skrbi za vojaške grobove so vojaški kurati poro- čali tudi v pastoralnih poročilih. Tako je polkovni kurat 87. pehotnega polka Marko Krajnc opisal svoje delovanje pri polku. Skupaj z njim je bil najprej na ruskem, nato na soškem in nazadnje na tirolskem bojišču. Ob navedbah krajev, kjer se je bojeval njegov polk, je zapisal, da so padle vojake, če je bilo to mogoče, pokopavali na pokopališčih v neposrednem zaledju frontne črte. Ponekod so uporabili krajevna, drugod so uredili vojaška pokopališča. Kurat je še zapisal, da so vojake praviloma pokopavali vsakega posebej, le v sili so umrle pokopali v skupinski grob. Na vsak grob sta bila postavljena tudi križ in tablica z imenom padlega vojaka, na sredi pokopališča pa velik križ.794 Ob tem je treba omeniti, da so zaradi razmer ob hudih bojih in ob večjem številu umrlih ali pa zlasti ob 789 Sgp, 19. 4. 1917, str. 1. 790 O skrbi za vojaške grobove, ki so bili po različnih župnijah, je pisal tudi Ljubljanski škofijski list. Med drugim je bilo vsem župnijskim uradom naročeno, naj glavarstvom sporoče vse podatke za »vojnogrobni kataster« in vsako spremembo oziroma vse morebitne nove grobove. V: LŠL, 1916, X, str. 104. 791 Prim. Pastoralblatt, 1916, 2, str. 15−16. 792 Jožef Ogris (Ogriz), r. 3. 6. 1887, Šmarjeta v Rožni dolini (St. Margarethen i. R.); m. 5. 10. 1909; † 20. 11. 1964, Celovec. Pokopan v župniji Loče. V: Naši rajni duhovniki 1968, str. 216–218. 793 Prim. ÖSTA/KA, KM 1917, Abt. 9, karton 1171, 11–14, Gedächtnisrede des Feldkuraten Josef Ogris vom 2./11 1917 für die Gefallenen. /…/ [Priloga, dokument št. 35]. 794 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 216, Bericht über die Ausübung der Seelsorge beim k. u. k. Inf. Reg. Nr. 87 in der Zeit von 26. Jänner 1915 bis Juli 1916 durch den Feldkuraten Marko Krajnc [Priloga, dokument št. 36]. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 185 epidemijah različnih bolezni umrle vojake najverjetneje precej pogosteje poko- pavali v skupinske kakor v posamične grobove. Krajnc je v poročilu podrobneje opisal pokopavanje, drugi so o pokopali- ščih poročali bolj lapidarno. Navedli so le, da je bilo pokopališče urejeno in da na grobovih stojijo križi in tablice z imeni padlih. V poročilih se najdejo tudi zapisi, nastali ob posebnih priložnostih, ko so takšna vojaška polkovna poko- pališča še posebno lepo uredili in jih tudi osvetlili. Tako so v juliju 1917 ravnali pripadniki 17. pehotnega polka in s tem počastili spomin na vse tiste vojake, ki so padli leta 1916 v hudih bojih na Monte Cucco. Dne 9. julija 1916 so se na- mreč tam vneli hudi spopadi, v njih pa je umrlo veliko vojakov 17. pehotnega polka.795 O njihovi smrti in junaštvu je ob obletnici govoril vojaški kurat Gogala in vojake povabil, naj molijo zanje.796 Med drugim so počastili tudi spomin na slovenskega slikarja in pesnika Jožeta Cvelbarja (1895−1916), ki je bil kot vojak 9. julija 1916 na Monte Cucco težko ranjen in je dva dni pozneje tudi umrl.797 Podobno kakor je opisal vojaški kurat Parsch ravnanje vojaškega duhovni- ka ob pogrebih, so najbrž delali tudi pri drugih enotah. Vojaški kurat Walland je o svojem delu zapisal, da je marca 1916 v uniformi (in ne v talarju) k zadnje- mu počitku pospremil tudi nekatoličane.798 Morda je to izrecno izpostavil, ker se je bal očitkov, da je pokopal drugoverca. Takšnih primerov, ko je, denimo, duhovnik ene vere pokopal pripadnika druge vere je bilo ob pomanjkanju du- hovnikov in spričo vojnih razmer seveda precej. Toda takšno ravnanje je v za- ledju povzročalo ostre odzive verskih predstavnikov. Časopisni članek je tako ob koncu leta 1914 poročal, da je umrlega muslimanskega vojaka v Nagyvaradu (Oradea) pokopal judovski rabin. Prav tako naj bi po poročanju časopisja v Budimpešti umrlega muslimanskega vojaka pokopal katoliški duhovnik. Na te novice se je odzvalo predstojništvo vojaških imamov v Sarajevu. Na oblasti so tako naslovili zahtevo, naj zagotovijo, da se kaj podobnega ne bo več dogajalo. Če je vojaških imamov premalo, so predlagali nove kandidate za opravljanje te vojaške službe. Tako bi zagotovili, da bi se pogrebi izvajali v skladu z verskim prepričanjem.799 Kljub prizadevanjem oblasti, da bi zares omogočili vsem pripa- 795 Dne 9. julija 1916 so Italijani na Monte Cucco vdrli na položaje II. bataljona 17. pešpolka in 7. stotnija je bila kot bataljonska rezerva poslana v protinapad, ki se je z zlatimi črkami zapisal v polkovno zgodovino 17. pehotnega polka. Stotnija se je razdelila v dve skupini. Prva skupina pod poveljstvom nadporočnika Stiggerja je napadla severno, druga skupina pod poveljstvom poročnika Liera pa južno od vrha Monte Cucco. Hrabri 7. stotniji je po krvavih bojih uspelo pregnati Italijane z zasedenih položajev na Monte Cuccu. Toda uspeh je 7. stotnija krvavo plačala: padli so poročnik Friedrich Lier in vsi trije njegovi mladi poveljniki vodov, med njimi tudi Jože Cvelbar. Izgube II. bataljona 17. pehotnega polka so bile: 70 padlih in 125 ranjenih. Za opozorilo in za posredovane informacije o teh bojih se zahvaljujem zgodovinarju Klemenu Lužarju. 796 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 231, Pastoralbericht für den Monat Juli 1917, 31. Juli 1917, Johan Gogala. 797 Prim. DL, 20. 6. 1963, 7. 798 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 218, Pastoralbericht für den Zeitabschnitt vom 19. bis 31. März 1916, 31. März 1916, Walland Franz. 799 Prim. ÖSTA/KA, KM 1915, Abt. 9, karton 767, 11/3 – 11/35, MilGeistlkt. – Angebliche Leicheneinsegnung eines islam. Soldaten durch einen Rabbiner. 186 Miha Šimac dnikom različnih ver pogreb v skladu z njihovo vero, pa so podobne pritožbe v naslednjih vojnih mesecih najverjetneje prihajale tudi od predstavnikov drugih verskih skupnosti. Vojaška etapna poveljstva so želela imeti pregled nad pokopališči oziroma vojaškimi grobovi. Zato je bilo med drugim uvedeno tudi vodenje posebnih evidenc in katastrskih listov. Sestavili so jih za vsako pokopališče (civilno ali vo- jaško, skupno grobišče ali posamični grob). V takšen kataster so vnesli natančne podatke o legi grobov in o dnevu pokopa, imena padlih in podatke o njihovih enotah ter druge zaznamke. Iz opombe v dodatku določil o vodenju evidence je mogoče razbrati, da so tuje vojake, ki so bili brez dokumentov, pokopali brez posebnega prizadevanja, da bi jih identificirali, pod oznako »neznani vojak«.800 Pri vodenju takšnih seznamov in evidenc so, kakor beremo v pastoralnih po- ročilih, sodelovali vojaški kurati. Tako je denimo Ciril Kandut v oktobru 1917 takšne katastrske liste izročil v hrambo etapnemu poveljstvu v Kranjski Gori.801 Pri vodenju teh seznamov so lahko imeli tudi občasne težave, za katere niso bili sami krivi; na to so vplivale razmere na bojiščih, pa tudi – morda ne- koliko presenetljivo – vremenske nevšečnosti. To je še zlasti veljalo v visoko- gorskih delih bojišč. Tam je bilo vreme včasih tako težavno, da umrlih sploh niso mogli pokopati. Točno to se je pripetilo tudi vojakom 27. črnovojniškega pehotnega polka, ki so bili v marcu 1917 na planini Duplje. Na tamkajšnjem vo- jaškem pokopališču v tem mesecu niso mogli pokopati svojih padlih. Vzrok je bila visoka snežna odeja, saj naj bi bilo takrat kar do sedem metrov snega, kakor je zapisal vojaški kurat Klasinc. Zato je poveljstvo odredilo, naj mrtve pokoplje- jo pri kmetiji Blaž v Lepeni (skupina Zagreben).802 Padle so na tem pokopališču pokopavali vse do 26. junija. Takrat so na planini Duplje nekega vojaka spet po- kopali na tamkajšnjem pokopališču, čeprav je bil velik del še vedno pod snegom in tudi pokopaliških križev sploh še ni bilo videti.803 Zato so pripadnike polka, ki so bili pokopani drugje, v pokopaliških katastrih morali voditi posebej. Da so ob takšnih primerih zlahka nastajale napake, zlasti če vojaški kurat ni bil dovolj natančen in pozoren, najbrž ni treba posebej izpostavljati. Ob vojakih, ki so padli v boju ali umrli zaradi posledic ran ali bolezni, pa se je posebej izpostavljalo tudi vprašanje, kaj storiti s tistimi, ki so si sami vzeli življenje. Katoliška Cerkev ni dopuščala cerkvenega pokopa samomorilcev. Ti- sti, ki je »premišljeno in svojevoljno« storil samomor, se je s tem tudi sam ločil od 800 Prim. B. Biwald, Von Helden und Krüppeln, Teil 2, str. 620−621. Dokaj podrobno o dokumentaciji vojaških pokopališč, o njeni sestavi in o ureditvi glej: L. Galić, Metodološka pojasnila k popisom padlih na območju XV. Korpusa, v: Tolminsko mostišče II, ur. P. Svoljšak et. al., Tolmin, 2005, str. 107−111. Odslej: L. Galić, Metodološka pojasnila. 801 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 234, Ausweis über den Gottesdienst im Monate Oktober 1917, 9. XII. 1917, Cyrill Kandut. 802 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 227, Pastoralbericht für den Monat März 1917, k. k. Landsturminfanterieregimentes Marburg 26, Klasinc Anton [Priloga, dokument št. 37]. 803 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 230, k. k. Ldst. IR. 26, Pastoralbericht für den Monat Juni 1917, Klasinc Anton. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 187 Cerkve in izgubil pravico do cerkvenega pogreba: »Cerkveno pokopan sme biti le tisti, ki umrje kot ud svete cerkve.«804 O samomoru, vzrokih zanj in o posledicah je že leta 1911 obširno razpravljal vojaški kurat Valentin Rozman v svoji knji- žici Krščanski vojak. Iz nje je mogoče razbrati, da je katoliška Cerkev dopuščala cerkveni pogreb samomorilca, vendar le, če so zdravniki zanj izrekli mnenje, da je to storil zaradi »omračenja uma«.805 Med vojno so se s samomori vojakov soočali tudi vojaški kurati. O vojaku samomorilcu je januarja 1918 poročal vojaški kurat Ignac Brvar,806 ki je takrat deloval pri vojaški poljski bolnišnici št. 820. Življenje si je vzel neki desetnik, ki je služil pri tamkajšnji rezervni pekarni. Vojaški kurat je o desetniku med drugim zapisal: »V trenutku dejanja je bil razburjen, ker za svoje dejanje ne nosi polne moralne odgovornosti, je bil cerkveno pokopan.« Kurat je samomorilca po- kopal na vojaškem pokopališču v Kolomeji.807 S samomorom se je srečal tudi vojaški kurat Parsch. Samomorilčevo truplo je blagoslovil, ob pogrebu pa iz- koristil priložnost, da je vojake nagovoril. Najprej je omenil samomor po drugi strani pa je opozoril tudi na božjo milost in usmiljenje in dodal, da je le Bog sam lahko sodnik, saj vidi v človekovo srce – za nesrečnika lahko samo molijo. Parsch je ob tem v prispevku še opozoril, da je bilo na bojiščih dejansko izre- dno težko ugotavljati prištevnost samomorilcev.808 Zdi se torej, da so bili vojaški kurati prav zato do samomorilcev v vojaških vrstah strpnejši, kakor pa so jih zavezovale cerkvene določbe. Naj je bila smrt takšna ali drugačna, vojaški kurati so morali o vsem voditi vojaške matične knjige. Ob začetku vojne naj bi zaradi nepoučenosti in dru- gih težav pri tem nastajale številne napake in pomote.809 Vendar vse krivde ni mogoče pripisati vojaškim kuratom. Obilo težav so jim namreč povzročali že umrli vojaki, ki pri sebi niso imeli nobenih legitimacij, mnogo padlih pa naj bi skupaj z legitimacijami pokopal tudi sovražnik. S temi skrbmi kuratov, ki so delovali na bojiščih, se je seznanil vojaški škof že takoj ob prvih obiskih na fronti.810 Nekoliko manj sporno naj bi bilo vodenje vojaških matrik po različnih sanitetnih ustanovah, a tudi tam ni šlo vselej brez napak. Lovro Galić je med drugim podrobno popisal rubrike v vojaških matičnih knjigah, ki so jih vodili vojaški kurati. Zapisovati so morali podatke o polku, o času in kraju (tudi okra- ju in o pokrajini) smrti, podatke o četi in činu padlega, njegovo ime, vpisovali so osebne podatke (kraj, okraj rojstva, versko pripadnost, starost, stan, poklic), 804 I. Bielik, Dobrodošli/vojakom – novincem, Ljubljana, 1913, str. 26. 805 V. Rozman, Krščanski vojak: pouk slovenskim mladeničem, ki so poklicani v vojaško službo, Maribor, 1911, str. 111. 806 Ignac Brvar, r. 19. 7. 1887, Št. Lambert nad Litijo; m. 25. 7. 1911; † 10. 10. 1949, Bizeljsko. V: Letopis 2000, str. 786. 807 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 237, Pastoralbericht für den Monat Jänner 1918, k. u. k. Feldspital Nr. 820, Ignaz Brvar. 808 Prim. Pastoralblatt 1916, 2, str. 16. 809 Prim. Pastoralblatt 1916, 2, str. 17. 810 Prim. S, 11. 11. 1914, str. 2. 188 Miha Šimac pa tudi podatke o prejemu poslednjih zakramentov, o vzroku smrti, datumu in o kraju pokopa, podatke o tistem, ki ga je pokopal, zaporedno številko in stran protokola ter morebitne opombe o osebnih podatkih. Praviloma so matične knjige vodili v nemškem jeziku za skupno vojsko in za avstrijsko domobran- stvo, knjige vojaških enot ogrskega domobranstva pa v madžarščini. Opozoril je, da vojaški kurati, ki so matične knjige vodili na bojiščih, vanje niso vnašali imen vseh tistih vojakov, ki so umrli pozneje v katerem od zalednih sanitetnih zavodov. Z drugimi besedami, vpisovali so le tiste, ki so umrli na fronti, bolni- šnice pa so imele svoje matične knjige.811 Vpogled v eno od takšnih bolnišnič- nih matičnih knjig je bilo mogoče dobiti v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, ki hrani del mrliške matične knjige epidemijske bolnišnice v Korytnikih, v kateri je jeseni 1914 deloval vojaški kurat Andrej Martinčič. Rubrike so identične z že navedenimi, v knjigi pa so ohranjeni podatki za obdobje od 18. oktobra do 7. novembra 1914, ko je bilo vanjo vpisanih 291 umrlih vojakov. V resnici naj bi, kakor je v kratkem pojasnilu zapisal vojaški kurat, v tem času v bolnišnici umrlo še več vojakov; navedel je, da naj bi bilo 426 smrtnih primerov.812 Ob vodenju vojaških matrik je bila v letu 1916 vojaškim kuratom dodelje- na še neka druga naloga: na posebnih dopisnicah so morali o smrti obveščati svojce padlih vojakov: »Na tozadevni dopisnici bo označeno ime, šarža in četa, pri kateri je služil padli. Dopisnica bo opremljena s pečatom in podpisom dotič- nega vojnega kurata. Nadalje je določeno, da morajo vojni kurati takoj obvestiti svojce padlih ali v bolnišnicah umrlih vojaških oseb.«813 Iz nekaterih zapisov je mogoče razbrati, da so takšna obvestilna pisma posamezni kurati pošiljali tudi že prej. Vojaški kurat Walland je, denimo, že januarja 1916 družinam umrlih pisal o zadnjih urah njihovih najbližjih. V februarskem poročilu pa je nave- del še, da je tem pismom sorodnikom včasih priložil fotografijo groba oziroma pokopališča.814 V časopisju se je v mesecu maju tega leta v zvezi z obveščanjem svojcev oglasil tudi vojaški kurat Anton Peršuh, ki je takrat deloval pri 87. pe- hotnem polku. Vsem, ki so se zanimali za usodo pogrešanih iz tega polka, je v časopisni notici sporočil, da se lahko z vprašanji obračajo nanj.815 O padlih je v juniju poročal tudi vojaški kurat Sagaj, ki je v tistem času služboval pri 10. črno- vojniškem bataljonu.816 Žalostna sporočila o smrti so vojaški kurati sorodnikom posredovali tako rekoč do zloma monarhije in konca vojne. 811 Prim. L. Galić, Metodološka pojasnila, str. 107−108. 812 Prim. NŠAL, Matične knjige, Mrliška matična knjiga Choleraspital – Korytniki, 1914. 813 S, 26. 6. 1916, str. 5. 814 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 217, Ausweis über die im Monate Jänner 1916, bei dem k. u. k. Feldspital 9/8, 9. Feber 1916, Dr. Walland Franz. 815 Prim. S, 16. 5. 1916, str. 5. 816 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 221, Lst. I. B. 10, 30. Juni 1916, Marko Sagaj. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 189 7.4.7 Ekskurz: Izkop in prevoz mrtvih vojakov v domače kraje Ob omembah mrtvih in v zvezi s pokopavanji je morda prav, da na krat- ko opišemo, kako je bilo urejeno vprašanje prekopa umrlih vojaških oseb med vojno. Številni svojci umrlih vojakov in častnikov so si namreč že takrat želeli, da bi pokojnikovo truplo smeli prepeljati domov. Ta možnost je bila resda upo- števana že v zakonodaji dvojne monarhije, vendar le, če so bili vojaki pokopa- ni v posameznih grobovih.817 Za takšne transporte padlih in umrlih vojakov v drugih krajih monarhije so po svojih močeh poskušali pomagati tudi krajevni župniki. Dovški župnik Jakob Aljaž je z materjo in s sestro že ob koncu leta 1914 odšel po pokojnega domačina, vojaka Janeza Petermana, ki je bil v Galiciji ranjen, nato pa prepeljan na Dunaj, kjer so mu amputirali nogo, a je po operaciji tam 17. novembra 1914 umrl. Petermana so potem prepeljali v dovško župnijo, kjer ga je župnik Aljaž slovesno pokopal. Pri pogrebu je bila, kakor je zapisal v kroniko, navzoča tudi vojaščina, ki mu je »za slovo oddala ›salvo‹«.818 O postopku, ki je bil predpisan za prekop in prevoz, so med vojno poro- čali tudi časopisi. Tržaška Edinost je 1. julija 1915 objavila poseben prispevek, posvečen izkopu in prevozu na bojišču padlih ali preminulih vojakov in častni- kov. Svojci, ki so želeli, da se truplo prepelje v domače kraje, so morali vložiti prošnjo na vojaško poveljstvo v kraju, v katerem je prosilec prebival. O prošnji so potem v sodelovanju s političnimi oblastmi odločali na armadnem etapnem poveljstvu. Če je bila prošnja ugodno rešena, je bil prosilec poklican, da pravo- časno napove čas izkopa. Izkop pa je bil dovoljen le, če je bil vojak pokopan v svojem grobu, če pa je bil v skupnem, izkop ni bil mogoč. Prav tako so pred- pisi posebej urejali izkop tistih, ki so umrli zaradi posledic epidemije (kolere, tifusa itd.). Te mrliče so lahko izkopali in prepeljali v domače kraje šele leto dni po njihovi smrti. Truplo so izkopali v navzočnosti vojaškega zastopnika, ki je ob tem moral »pregledati mrtvaški potni list«. Omenjene odredbe so, kakor je pisalo v časopisu, veljale le začasno in za območje, »zasedeno po armadi«. Ob koncu prispevka so še posebno »toplo« priporočili, naj bi takšne prošnje za ekshumacijo in prevoz umrlih vojaških oseb vlagali po vojni. Takrat naj bi že- lezniške družbe za takšen prevoz »dovoljevale 50 % popusta«.819 Že v novembru tega leta pa je isti časopis poročal, da si je armadno poveljstvo zaradi nekega posebnega primera pridržalo pravico »o dopustnosti prevoza trupel v območju armade na bojišču, h čemer spada tačas tudi okupacijsko ozemlje na Rusko-Polj- skem«. Hkrati so politične oblasti »prve instance« povabili, naj jim posredujejo v odločanje tiste prošnje, ki ustrezajo vsem predpisanim zahtevam.820 Očitno pa 817 Prim. B. Biwald, Von Helden und Krüppeln, Teil 2, str. 622. 818 Prim. NŠAL, ŽA Dovje, razne knjige, fasc. 2, Kronika Dovje, zapis: 1914 – Vojak Janez Peterman. 819 E, 1. 7. 1915, str. II. 820 E, 11. 11. 1915, str. I. 190 Miha Šimac je bilo takšnih prošenj veliko, saj so že v februarju 1916 časopisi objavili notico, da vojaško armadno poveljstvo dobiva dopise, s katerimi so pisci želeli – koli- kor je bilo mogoče – pospešiti sam postopek izkopa in prevoza trupel vojaških oseb. Včasih naj bi takšni dopisi prispeli na poveljstvo, še preden so tam sploh prejeli prošnjo za izkop. V časopisju so svarili, da sta postopek in poizvedova- nje dolgotrajen proces, zato tudi prošnja ne more biti rešena kar takoj: »Da pa bodo imeli prosilci zagotovilo, da so njihove prošnje dospele na pristojno mesto, je ukrenilo armadno poveljništvo, da se prosilcem takoj po dospetju prošnje naznani to po vojnopoštni dopisnici.«821 Zdi se torej, da so bili nekateri svojci precej ne- učakani in niso pomislili na vse morebitne težave pri izkopu in prevozu. Tega pa se je toliko bolje zavedalo vojaško poveljstvo. Ocenilo je, da sta spomladi in še posebno poleti izkop in prevoz vojaških oseb lahko nevarna. Tako je časopis Slovenec 6. maja 1916 objavil notico, da je zaradi zdravstvenih ozirov prepove- dan prevoz trupel padlih in v etapnem oziroma operacijskem območju umrlih ljudi v obdobju od 1. maja do 1. oktobra tega leta. Za vse, ki so jim oblasti takšen transport že dovolile, pa je to mogoče opraviti le še v mesecu maju; ob tem so še zapisali: »Nove prošnje se ne upoštevajo. Analogne odredbe so izdale tudi nemške in bolgarske oblasti.«822 Podobna prepoved je veljala tudi v naslednjem letu, in to za obdobje od 1. junija do 1. oktobra, mišljena pa je bila za vse tiste padle, ki so bili pokopani na operativnem in na etapnem ozemlju. Deželna vlada je za ta čas razširila prepoved tudi na izkop in prevoz trupel umrlih civilnih oseb.823 Postopek torej še zdaleč ni bil preprost, za nameček pa je bil rezultat ta- kšne prošnje odvisen od mnogih drugih okoliščin (način pokopa, čas izkopa in transporta itd.). 7.4.8 Nekatere druge aktivnosti vojaških kuratov »Wie wird das religiös-sittliche Leben der Soldaten gehoben?«824 Tako se je glasilo eno od vprašanj v pastoralnih poročilih, zastavljenih vojaškim kuratom. Odgovori na ta vprašanja so bili resda precej odvisni od tega, kje je vojaški kurat služboval, na splošno pa so si bili le precej podobni. Vojaški kurat Ciril Kandut je tako odgovoril zelo lapidarno: »Z govori, dobro lekturo in osebnim vplivom.«825 Vojaški kurati, ki so delovali pri enotah, so osebni vpliv poskušali pridobiti predvsem v pogovorih z vojaki, z obiski v strelskih jarkih, z razdeljevanjem ča- sopisov in knjig, pa tudi cigaret in drugih dobrot. Vojaški kurat Alojzij Dejak je, denimo, v marcu 1917 deloval na ruskem bojišču. Tam je vojake v strelskih 821 E, 2. 2. 1916, str. II. 822 S, 6. 5. 1916, str. 6. 823 Prim. S, 19. 6. 1917, str. 3. 824 »Kaj je storjenega, da se izboljša moralno-versko življenje vojakov?« 825 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 223, Pastoralbericht für den Monat November 1916, k. u. k. Militärseelsorge der Gruppe Golobar, 30. November 1916, Cyrill Kandut. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 191 jarkih obiskal vsak dan, se z vsakim od njih pogovarjal in jim skušal lajšati težko vojaško službo. Poleg tega jim je delil slovenske in italijanske časopise in liste, pa tudi svoj kruh in cigarete.826 Takšni obiski so bili med večino vojaštva najbrž precej dobrodošli, saj naj bi se vsi radi pogovarjali z vojaškimi kurati, kakor so zapisali v Slovencu.827 To trditev je seveda treba jemati z veliko mero rezerve, dejstvo pa je, da so si številni vojaški kurati dejansko prizadevali za vzdrževanje osebnih stikov. Število takšnih obiskov je bilo odvisno od vsakega kurata pose- bej, in kakor je bilo že večkrat omenjeno, od razmer na bojišču in mnogih dru- gih okoliščin. Vojaški kurat Hafner, ki je bil prav v marcu 1917 na italijanskem bojišču, večkrat v tem mesecu ni mogel obiskati vojakov na položajih, saj sta ga pri tem ovirala visoka snežna odeja, pa tudi, kakor je zapisal, obsežno pisarni- ško delo. Zato je vsak dan šel v bolnišnico, tam delil med bolnike in ranjence nemške in slovenske časopise, se z njimi pogovarjal ali opravljal kratke molitve. Prav tako je prinašal vojakom literaturo, ki je prihajala z različnih strani.828 Prav vojaški kurati, ki so delovali po bolnišnicah v neposrednem zaledju fronte ali v monarhiji, so bolnike in ranjence obiskovali zelo pogosto, nekateri tudi po več- krat na dan. Tudi oni so tako kakor Hafner delili časopise, knjige, molitvenike, jih tolažili in se z njimi pogovarjali, omogočali pa so jim seveda tudi prejem zakramentov. O svojih aktivnostih je med drugim poročal tudi Jožef Godnič,829 ki je maja 1917 deloval v rezervni bolnišnici v Leobnu. Pisal je, da je vsak dan tudi po večkrat obiskal bolnike, jih tolažil in jih vabil k prejemu zakramentov. Vojakom je delil knjige, molitvenike in časopise, na njihovo željo pa jim je pisal tudi pisma in kartice.830 Vojaške oblasti so ustanovile poseben osrednji urad, ki je skrbel za vojaško lekturo,831 toda to je bilo premalo, in da bi mogli med vojake razdeljevali časo- pise, molitvenike in knjige, so se vojaški kurati večkrat s prošnjami obrnili tudi na preproste ljudi, na duhovnike in na škofijske ordinariate. Že v maju 1915 je v Katoliško bukvarno v Ljubljani poslal pismo tudi vojaški polkovni kurat 87. pehotnega polka Marko Krajnc. V prošnji je zapisal, naj mu pošljejo kolikor mogoče veliko molitvenikov dr. Pečjaka Krščanski vojak. V nadaljevanju pa je še zapisal: »Naš polk ima itak izključno Slovence. Preveč ne bo nikoli!«832 S pro- šnjo za molitvenike se je oglasil tudi polkovni kurat 17. pehotnega polka in te 826 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 227, Pastoralbericht pro März 1917, k. u. k. Miltärseelsorge I.R. 97, Alois Dejak. 827 Prim. S, 21. 7. 1917, str. 2. 828 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 218, Ausweisüberdie im Monate März 1916 bei der »GruppeRaibl«, K. u. k. Infanterieregiments Nr. 7, 31. März 1916, Bartholomaeus Hafner. 829 Jožef Godnič, r. 20. 4. 1884, Komen; m. 14. 7. 1904; † 19. 2. 1949, Dornberk. V: PSBL, V. snopič, 1978, str. 439–440. 830 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 229, Pastoralbericht für den Monat Mai 1917, k. u. k. Reservespital Leoben, 5. Juni 1917, Josef Godnič. 831 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 105. 832 NŠAL 461, Zapuščine Gregorij Pečjak, šk. 1, dopisnica, 27. 8. 1915, M. Krajnc. 192 Miha Šimac so mu, kakor kaže, potem tudi poslali. Dr. Kulovec je na dopisnici, poslani dr. Pečjaku, 12. oktobra 1915 med drugim zapisal: »Velečastiti g. profesor! Poslane molitvenike sem dobil vse. Menda jih je bilo 1800 in ne 2000. Vojaki so bili zelo veseli. V njihovem imenu se vam prav prisrčno zahvaljujem. Če bi jih mogel še dobiti, bi bil zelo vesel. Prvič jih pri polku še nimajo vsi in drugič je tukaj okoli nas še vse polno Slovencev.«833 Podobne prošnje za molitvenike, za kako literaturo in za druge dobrote so pošiljali tudi drugi kurati, notice o teh potrebah pa je prinašalo tudi časopisje. O tem, kaj darovati in kaj si žele vojaki, je govoril tudi vojaški kurat Martin Škerjanec. Kakor kaže, je bil tik pred vstopom v leto 1917 na dopustu oziroma se je znašel v zaledju fronte, tam pa mu je bilo postavljeno prav vprašanje o tem, kaj naj se daruje vojakom. Škerjanec je pošteno zapisal, da bi bili vojaki najbolj veseli tobaka. Toda do njega je bilo težko priti. Zato je spraševalcem naročil, naj za vojake priskrbijo »papirnate dobrote«, torej litera- turo. Ob odhodu na bojišče je vojaški kurat v roke prejel tudi zavitek, darilo za vojake. V zavitku pa je bilo le velikansko število knjižic, povezanih z vprašanjem o morali in spolnosti. Vojaški kurat nad tem darilom ni bil nič navdušen. Kakor je mogoče razbrati, je bilo takrat takšnih knjižic že zelo veliko poslanih med vojake: »Vse, kar je prav. Kar je preveč, škoduje, če je tudi najboljša hrana ali celo zdravilo.« Zato je Škerjanec svetoval, naj za vojake ljudje raje zberejo zabavno literaturo in časnike. Pri tem se je obrnil tudi na duhovnike in jih prosil, naj za vojake naročajo časopis Slovenec, saj naj bi ga zelo radi prebirali. Prav tako jih je prosil, naj mu posredujejo prebrane knjige: »Po župniščih leže v kakem kotu ostanki Mohorjevih knjig, po katere naročniki ne pridejo. Ker sam nimaš časa ali si prekomod, izroči jih za odpošiljatev Marijini družbi. Ako stroškov ne moreš sam nositi, zaračunaj jih iz zbirke za Rdeči križ. Naši črnovojniki so po veliki večini do- mačini, pa od bogatih domačih zbirk nič ne dobe, ker smo prideljeni čisto tujemu zboru, pri katerem smo – zadnji, v trpljenju prvi.«834 Toda za vojake se ni zbiralo le molitvenikov in literature, kakor kaže, so namreč med vojno pogosto prosili tudi za svetinjice in rožne vence. Za vse to je knezoškofa Jegliča v oktobru 1916 prosil tudi divizijski župnik Kulovec.835 Po- sebno veliko razdeljenih svetinjic in rožnih vencev pa bi najbrž le težko pri vseh vojakih, ki so jih prejeli, označili kot manifestacijo žive vere in njihove iskrene pobožnosti. Časopisi so bili takrat resda precej polni takšnih dokazov, kako je bil vojak »rešen« zaradi vere in nošnje svetinjic. Slovenski gospodar je, denimo, 19. avgusta 1915 poročal o vojaku Janezu Petroviču. V julijskih bojih je bil ra- njen, ko se je nekaj metrov pred njim razpočil šrapnel. Med drugim je sam v pismu zapisal: »Ena krogla je pa šla na levi strani prs naravnost proti srcu, kakor 833 Prav tam, dopisnica, 12. X. 1915, dr. Kulovec. 834 S, 17. 2. 1917, str. 1. 835 NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 12. 10. 1916. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 193 se vidi na suknji in srajci. Ta je zadela svetinjice s tako močjo, da je ena svetinjica na pol preganjena, druga pa tako udarjena, da se ne vidi več, kaka podoba je bila na njej.« K temu je dodal povabilo, naj si vojaki in možje, ki bodo odhajali na bojišče, nadenejo svetinjice in se priporočijo Mariji.836 Pobožnosti številnih vojakov seveda ne gre zanikati, se pa zdi, da je pri nekaterih vendarle morda šlo tudi za bolj svojevrstno prepričanje in zaupanje v te predmete. Vojaški kurati so za versko življenje poskušali poskrbeti še kako drugače. Tako je bil že v letu 1915 izdan razglas, ki jim je posebej naročal tudi opravljanje večernih pobožnosti za vojake (Abendandacht), zlasti še v mesecu maju. To je bilo seveda mnogo laže za tiste, ki so delovali po vojaških sanitetnih ustanovah. Med temi je bil tudi dr. Izidor Cankar, ki je poleti tega leta deloval v graški re- zervni bolnišnici. V septembru je na Dunaj poslal obvestilo, da se je v avgustu 1915 v baraki št. VIII opravljala marijanska pobožnost, in to vsak teden dva- krat, v torek in v soboto. O udeležbi pa je zapisal, da se je te pobožnosti udele- ževal velik del bolnikov nemške narodnosti.837 Podobne pobožnosti so bile po bolnišnicah in med vojaki tudi v nadaljnjih mesecih vojne. Pogostost večerne pobožnosti (npr. dnevna, enkrat ali večkrat na teden) oziroma organiziranost le-te pa je bila v veliki meri odvisna od vojaškega duhovnika. Zdi pa se, da so tudi pri tem imeli velik vpliv navzoči častniki. Škof Jeglič je v svoj dnevnik za- pisal, kaj jim je glede molitve za mir pri večerji pripovedoval vojaški škof Bjelik. V maju je vojaški škof vojaški duhovščini naročil, naj po vojaških bolnišnicah opravljajo pobožnosti, zraven pa naj se moli tudi molitev za mir, ki jo je sestavil papež Benedikt XV.838 V juliju so proti tej molitvi nastopili častniki, saj naj bi se zaradi nje »zmanjšala borbenost«. Zato je bila, kakor je zapisal Jeglič, potem prepovedana.839 Ob srečevanju z ranjenimi in bolnimi so vojaški kurati, kakor že omenje- no, velikokrat prišli v stik tudi z nepismenimi vojaki. V junijskem poročilu 1917 je vojaški kurat Franc Bonač zapisal, da je bila nepismenost še posebno visoka med vojaki iz Bosne, Galicije in iz Karpatov. Temu se je po svojih zmožnostih poskušal upreti tudi sam.840 Da bi duhovniki pomagali pri opismenjevanju vo- jakov, so se večkrat na oblasti obrnili s prošnjami za primerne abecednike.841 Očitno so se nekateri ob vsem delu preizkušali tudi v učiteljski službi. Vojaške oblasti pa so – vsaj nekaterim vojaškim duhovnikom – dodatno delo naložile kar same in jim zaupale službo cenzure vojaške pošte. Tako je v 836 Sgp, 19. 8. 1915, str. 2. 837 ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Abendandacht, 5. September 1915, dr. Isidor Cankar [Priloga, dokument št. 38]. 838 O papeževih pobudah in apelih k miru ter o njegovem delovanju med vojno govori knjiga Johna F. Pollarda, Benedict XV: The Unknown Pope and the Pursuit of Peace, Bloomsbury Publishing PLC, London, 2005. 839 Prim. NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 12. 11. 1915. 840 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 230, Pastoralbericht pro Monat Juni 1917, 1. Juli 1917, Franz Bonač. 841 Prim. S, 27. 11. 1916, str. 5. 194 Miha Šimac avgustu 1916 to nalogo večkrat opravljal vojaški kurat Kociper, ki je cenzuri- ral korespondenco italijanskih, slovenskih in hrvaških vojakov.842 V poročilu za maj 1917 je tudi Jernej Hafner med drugim zapisal, da se je poleg drugega dela vsak dan po štiri ure posvečal cenzuri pošte, in to v slovenskem, poljskem, hrvaškem in v rutenskem jeziku.843 Podobno nalogo je opravljal tudi predstoj- nik vojaških imamov pri 5. armadi, vojaški imam Salih Atiković.844 V svojem poročilu je zapisal, da je bral pisma, ki so bila pisana v hrvaškem, turškem ali arabskem jeziku.845 Ob vsem pastoralnem in pisarniškem delu pa vojaška duhovščina ni poza- bila bdeti tudi nad stanjem duha med vojaštvom. Prav zato je dal vojaški kurat prof. dr. Wilhelm Schmidt pobudo, da bi za habsburško vojaštvo – po nemškem vzoru – postavili vojaške domove (Soldatenheim). Tedenske slike so že 23. febru- arja 1916 med drugim poročale o ustanovljenih vojaških domovih pri nemški armadi (Deutsches Soldatenheim), v katerih naj bi vojakom ponujali »pošteno zabavo ter po zmerni cenah jedila in brezalkoholno pijačo«. Tu so uvedli knjižni- ce in družbene sobe ter prirejali domoljubna predavanja.846 Po nemškem zgledu je želela takšne vojaške domove za svoje vojake postaviti tudi dvojna monarhija. O tem so v letu 1916 večkrat potekali pogovori, v njih pa je imel vidno vlogo tudi vojaški vikar. Ta je tako 10. oktobra 1916 vojnemu ministrstvu in vrhovne- mu poveljstvu vojske posredoval prvi podrobnejši predlog o uvajanju takšnih domov, njihovem namenu, vrsti, o načinu financiranja itd. Vrhovno armadno poveljstvo je nato sprejelo splošne smernice, ki naj bi veljale ob uvajanju domov. Načrte je podprl tudi cesar Franc Jožef, pozneje pa še novi cesar Karel. Namen teh domov je bil predstavljen v več točkah. V prvi vrsti naj bi tako kakor pri nemških zaveznikih tudi tu skrbeli za duhovno in telesno svežino vojakov, v državnem pomenu naj bi pomagali preprečevati slabo razpoloženje, ki bi se po vojni lahko pokazalo kot sovražnost proti državi. V zvezi s socialnim in etičnim namenom teh domov pa so med drugim navedli, da bi tako predvsem tistim starejšim vojakom, ki imajo družine in že dolgo niso bili na dopustu, pomagali, da bi laže prenašali ločenost od njih. Prav tako so omenili še zdravstveni in verski namen teh domov.847 842 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 222, Ausweis über die in der Station Ratendorg Bez. Hermagor in Kärnten im Monate August 1916 vorgenommenen, 31. August 1916, prof. Johann. Evang. Kociper. 843 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 229, Ausweis über die von der Militärseelsorgedes k. u. k. Inf. Reg. No. 7 im Monate Mai 1917, 31. Mai 1917, Bartholomaeus Hafner [Priloga, dokument št. 39]. 844 Salih ef. Atiković, r. 1883, Tuzla. Za vojaškega imama imenovan leta 1909 pri 2. bosansko-hercegovskem polku. V: E. Durmišević, Imami u austro-ugarskoj vojsci, v: Zbornik radova sa okruglog stola Imamska služba u vojsci, ur. M. Omerdić, Sarajevo, 2009, str. 85−86. 845 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 223, Islamitische Militärseelsorge der k. u. k. 5. Armee, Tätigkeitsbericht, Salih Atiković [Priloga, dokument št. 41]. 846 Tedenske slike, 23. 2. 1916, str. 112−113. 847 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 109−110. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 195 O ustanavljanju vojaških domov in o vseh pripravah so večkrat poročali tudi slovenski časopisi. Tako je časopis Slovenec 29. decembra 1916 med drugim poročal o ustanovitvi avstrijskega centralnega odbora za ustanavljanje domov.848 Še večkrat so o domovih pisali v naslednjem letu. Slovenec je 3. marca 1917 sporočil, da je bilo 26. februarja tega leta »v nižjeavstrijski deželni zbornici« po- svetovanje o vojaških domovih. Posveta so se udeležili: več članov cesarske hiše, duhovniki in predstavniki armade, ministrstev, dežel in mest. Predsedoval je dunajski nadškof in kardinal dr. Friedrich Gustav Piffl (1864−1932). Ob vseh govorih in načrtih so v časopisju med drugim zapisali še, da je bilo do 23. fe- bruarja v seznamu predvidenih okoli 300 domov, 70 jih je bilo že končanih, 120 blizu dograditve, »nad 100 pa v prvih početkih«.849 Takšen dom so postavili tudi v Konstantinoplu, kjer so bili tedaj nekateri oddelki avstro-ogrske armade.850 O vzpostavljanju vojaških domov pri 5. armadi na soškem bojišču je že 10. marca 1917 pisal tudi vojaški superior Janez Klobovs. V poročilu je navedel, da je bila že 9. januarja v Ljubljani organizirana konferenca na to temo. Nanjo so bili povabljeni vsi divizijski in brigadni župniki in tisti, ki so delovali po raz- ličnih odsekih, pa tudi dr. Evgen Lampe. Na konferenci je nastal tudi referat o ureditvi vojaških domov. Med drugim naj bi jih dobili tudi takoj za fronto, na rezervnih položajih. Izpostavljene pa so bile še možnosti, da se bi preuredile nekatere že obstoječe hiše za rekonvalescente. Seveda pa naj bi večji vojaški do- movi zaživeli v večjih mestih (Trst, Ljubljana, Maribor, Ptuj, Celje). Obiskovali bi jih lahko tudi vsi vojaki oziroma potujoče formacije, ki bi prišle v te kraje. Vodstvo naj bi bilo poverjeno vojaškemu duhovniku, častniku in zdravniku. Sklenili so tudi, da bodo za vojaške domove na fronti, ki so bili namenjeni vo- jakom slovenske narodnosti, priskrbeli zalogo raznovrstnega materiala (knjige, časopise, molitvenike itd.). Poudarili pa so, da se na fronti v tem času takšni domovi dejansko že ustanavljajo, denimo na Opčinah, v Trstu pa je bil vojaški dom takrat že odprt. Ob načrtih in priznavanju vseh poveljstev, da so takšni domovi še kako potrebni, pa se na konferenci niso pozabili dotakniti vseh s tem povezanih težav. Težavo je predstavljala predvsem zagotovitev ustreznih pro- storov, barak, primanjkovalo pa je tudi matieriala.851 V poročilu omenjeni dom na Opčinah, poimenovan po cesarju Karlu, so odprli 18. marca ob navzočnosti namestnika barona pl. Fries-Skeneja in nekaterih drugih dostojanstvenikov. V Slovencu so o tem dogodku poročali 5. aprila 1917 in ob tem na prebivalstvo naslovili apel: »Slovenskim vojakom bodo tu na razpolago tudi slovenski časopi- 848 Prim. S, 29. 12. 1916, str. 4. 849 S, 3. 3. 1917, str. 1. 850 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 114−118. 851 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 192, Soldatenheime, Nr. 26886, 10. 3. 1917, Joh. Klobovs, Feldsuperior [Priloga, dokument št. 43]. 196 Miha Šimac si. Razen tega pa prosi vodstvo tudi za knjige, dalje za igre, glasbila in podobne predmete.«852 Vojaški domovi v neposrednem zaledju fronte ali v etapnih obmo- čjih so se odpirali tudi pozneje. Ob vojaških domovih je treba opozoriti še na ustanavljanje »drugačnih« hiš. Med vojno se je namreč v takšni ali drugačni obliki zelo razširila prostituci- ja, zato so se širile tudi spolne bolezni in vse več je bilo bolnih vojakov. Vojaške oblasti so vojaške kurate skušale celo uporabiti, da bi vojake poučevali o upora- bi »spolnih sredstev« v boju proti sifilisu, »ako bi se pri nesramnicah okužili«.853 Vojaški kurati so se temu seveda zoperstavili in so se proti prostituciji bojevali predvsem s pridigami, ki pa so bile najbrž le dvomljivega uspeha. Zdi pa se, da so še največ dosegli s svojo lastno odločnostjo. Na to je v svoji razpravi, posve- čeni prav vprašanju prostitucije med prvo svetovno vojno, opozoril tudi Miha Sluga. V prispevku je omenil vojaškega kurata Škerjanca, ki je v pismu škofu Jegliču opisal, kako se je zaradi njegovega posredovanja ponesrečilo ustanavlja- nje bordela pri njegovi enoti na severnem delu soškega bojišča. Med dva tisoč vojaki se je namreč znašlo 25 deklet: »Te so bile v glavnem begunke, ki so jih v tabor povabili kot perice, a s skritim namenom, ki ga je narekovala pohotnost. Hoteli so [namreč] napraviti Puff. Nakana jim zaradi kuratovega energičnega na- sprotovanja, ki mu je pritrdila tudi višja komanda, sicer ni uspela, je pa v tolažbo vojakov uspela nedaleč stran na Selu v Idrijski dolini, kjer tako odločnega voja- škega duhovnika ni bilo.«854 Kljub trudu nekaterih vojaških kuratov so se bordeli med vojno še ustanavljali. 7.5 Pastorala vojnih ujetnikov (doma in v tujini) Med prvo svetovno vojno so bile države dolžne poskrbeti za duhovno oskrbo vojnih ujetnikov. O tem je v 18. členu posebej govoril dodatek haaške konvencije o vojnih ujetnikih: »Vojni ujetniki uživajo popolno versko svobodo, vključno z udeležbo pri bogoslužju katerekoli cerkve, ki ji pripadajo, pod pogojem, da upoštevajo varnostne ukrepe, izdane s strani vojaških oblasti.«855 V začetku vojne 1914 je bilo med vojnimi ujetniki, ki so jih zajele habsbur- ške oborožene sile, veliko več pripadnikov druge vere kakor katolikov. Avstro- -Ogrska je zato sprva za zagotavljanje duhovne oskrbe med katoliškimi vojnimi ujetniki uporabila predvsem subsidiarne vojaške duhovnike oziroma krajevno duhovščino v krajih, kjer so uvedli taborišča za vojne ujetnike.856 Toda obla- 852 S, 5. 4. 1917, str. 4. 853 NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 10. 11. 1915. 854 M. Sluga, Vtakni ga, ja, ma ne prav v vsak lajben: nekaj drobcev o spolnem življenju avstro-ogrskih vojakov med prvo svetovno vojno, v: Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 2011, 2, str. 12−13. 855 Laws of War: Laws and Customs of War on Land (Hague IV); October 18, 1907; IV. Convetion Respecting the Laws and Customs of War on Land. 2008. http://avalon.law.yale.edu/20th_century/hague04.asp#art2 (pridobljeno 5. 2. 2013). 856 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 118. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 197 sti so temu vprašanju, kakor navaja Houlihan, posvečale posebno pozornost in skrbno nadzirale duhovno oskrbo, saj so se bale, da bi se med ujetniki začelo podpihovanje ali rovarjenje proti državi.857 Število katolikov v taboriščih vojnih ujetnikov v monarhiji se je povečalo šele po letu 1915, ko je Italija vstopila v voj- no. Večina ujetih italijanskih vojakov je bila namreč katoliške vere. Vojaški škof je zato za vsako od taborišč, v katerih je bilo večje število ujetnikov katoliške veroizpovedi, določil po enega vojaškega kurata, da je prevzel njihovo duhovno oskrbo. V teh taboriščih so postavili tudi posebne kapele, na primer v Mauthau- snu, v Kenyermezu in med drugim tudi v Sigmundsherbergu. Večja taborišča je nadziral vojaški škof in ugotavljal, ali so bili ujetniki deležni primerne duhovne oskrbe. V ujetništvo je prišlo tudi več italijanskih vojaških duhovnikov, ki so v italijanski vojski delovali pri saniteti. Vojaški škof je zaprosil vojno ministrstvo, da bi ti ljudje lahko tudi v ujetništvu nosili duhovniška oblačila, maševali in opravljali duhovniško službo med ujetniki. Nekatera od teh taborišč v monar- hiji je obiskal tudi apostolski nuncij, kardinal Raffaele Scapinelli di Leguigno. Ugotovil je, da je bilo dobro poskrbljeno za duhovno oskrbo ujetnikov. Pod vodstvom zajetih duhovnikov so se lahko tudi nekateri zajeti bogoslovci pri- pravljali na svojo službo in tako mogli vsaj deloma nadaljevati teološki študij.858 V takšnih taboriščih so kot vojaški kurati delovali nekateri duhovniki iz slovenskih dežel. V taborišču vojnih ujetnikov v Sigmundsherbergu je bil dne 21. junija 1918 inšpekcijski obisk, na podlagi katerega so zapisali posebno poro- čilo o zagotavljanju duhovne oskrbe med ujetniki. Iz njega je razbrati, da je bilo takrat v taborišču 18 000 italijanskih vojakov in 1000 častnikov. Poveljnik tabo- rišča je bil polkovnik vitez von Buersch, vojaški kurat pa Hygin Waldemarin,859 duhovnik goriške nadškofije. Poleg njega je v taborišču delovalo še 17 ujetih italijanskih vojaških duhovnikov, ki so pomagali pri pastorali, le pridigati niso smeli. Drugače pa je imelo taborišče tri kapele; prva je bila v tamkajšnji bolni- šnici, druga v izolirni bolnišnici in tretja v taboriščnem oddelku, namenjenem častnikom. Poleg tega je deloval v taborišču tudi teološki oddelek, v njem pa so v eni od barak (hiš) vsak dan opravljali maše za ujete teologe in gimnazijce. Bogoslužje v taborišču je bilo urejeno tako, da je vojaški kurat Waldemarin vsako nedeljo in vsak praznik maševal in pridigal v veliki kapeli. Vsak odde- lek vojnih ujetnikov je tako lahko najmanj enkrat na mesec poslušal pridigo. Pri bogoslužju je sodeloval pevski zbor, ki so ga sestavljali ujetniki. V vsaki od bolniških kapel je bila maša večkrat na dan, maševali pa so ujeti italijanski duhovniki. Ob tem so vojni ujetniki imeli priložnost za prejetje zakramentov. 857 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 252. 858 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 118−120. 859 Igino (Hygin) Waldemarin (Valdemarin), r. 9. 7. 1886, Romans ob Soči; m. 18. 7. 1909; † 14. 4. 1965, Gorica. V: Necrologium 2013, str. 125. 198 Miha Šimac Te so podeljevali tudi hudo bolnim ujetnikom. Vsak teden (enkrat do dvakrat) so imeli še večerne pobožnosti. V taborišču je bilo takrat 23 teologov in 21 gi- mnazijcev, ki so kot italijanski vojaki prišli v vojno ujetništvo. Skupaj z njimi je še osem duhovnikov živelo posebej v ločeni baraki in pod vodstvom enega od duhovnikov so lahko nadaljevali svoje študije. Nadzor nad njimi je imel voja- ški kurat Waldemarin. V poročilu sta opisana oprema in vzdrževanje vojaških kapel. Prav tako je mogoče razbrati precej pohvalne besede o vojaškem kuratu Waldemarinu, ki je bil sicer pri poveljniku taborišča precej priljubljen in mu je tudi pomagal v pisarni. Kljub temu pa so vojaškemu kuratu prepovedali več stikov z italijanskimi duhovniki, ki so bili v taborišču, saj se je, kakor je zapisa- no v poročilu, prevečkrat zadrževal med njimi pozno v noč. Waldemarinu so izrekli tudi nekaj opozoril in navodil za vodenje protokolnih knjig in zapiskov. Na splošno je bila ocena njegovega delovanja in duhovne oskrbe v taborišču zelo dobra.860 Med vojno so veliko vojnih ujetnikov porabili za različna dela zunaj tabo- rišč. Ob tem je bilo treba poskrbeti za njihovo duhovno oskrbo. V ljubljanski škofiji je bilo po poročanju časopisja duhovno pastirstvo pri katoliških vojnih ujetnikih, »ki bivajo zunaj taborišč ali delavskih oddelkov vojnih ujetnikov«, za- upano duhovščini v tistem kraju, v katerem so ujetniki prebivali. Domači du- hovniki so zanje ob nedeljah in praznikih maševali posebej. Če pa tega niso mogli storiti, so vojne ujetnike k maši spremljali orožniki, zato so se morali župniki vnaprej dogovoriti z orožniškimi poveljstvi.861 Za manjše oddelke so vendarle poskušali poskrbeti tudi vojaški kurati. Ivan Maračić,862 ki je kot vo- jaški kurat deloval pri graškem superioratu, je tako v poročilu za mesece julij, avgust in september 1918 pisal, da je poskrbel za duhovno oskrbo italijanskih vojnih ujetnikov in avstrijskih vojakov, ki so bili na Štajerskem, Koroškem in na Kranjskem. Tako je bil, denimo, 3. septembra 1918 v Škofji Loki in v kapucinski cerkvi spovedal 15 italijanskih vojnih ujetnikov. Tam je tudi maševal, jih obha- jal in jim pridigal.863 Vojna uprava v Avstro-Ogrski je v sporazumu z vojaško in s civilno duho- vščino poskušala storiti vse, da bi zagotovila ustrezne razmere in duhovno oskr- bo ujetnikom, medtem ko so imeli avstro-ogrski vojaki, ki so jih zajele druge države, drugačne, ponekod precej slabše možnosti za to. V Rusiji ni bilo veliko 860 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 180, Kriegsgefangenlager Sigmundsherberg, Inspiziert am 21. Juni 1918 [Priloga, dokument št. 45]. 861 Prim. S, 20. 7. 1916, str. 4. 862 Ivan Maračić, r. 12. 1. 1871, Punat (Ponte). Bil je duhovnik škofije Veglia (otok Krk). Dne 23. 7. 1902 je postal aktiven vojaški duhovnik. V času vojne je postal divizijski župnik, pred vojno je bil vojaški duhovnik 8. garnizijske bolnišnice v Ljubljani. V: ÖSTA/KA, Quali, karton 1902, Maračić Johann. 863 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 246, Bericht über die Pastorieriung der katholischen kriegsgef. Italiener /…/ in Monaten: Juli, August und September 1918 in Steiermark, Kärnten, und Krain. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 199 upanja, da bi bili vojni ujetniki deležni duhovne oskrbe v materinem jeziku. V prvi vrsti je bilo tako, ker je tam prevladovalo pravoslavje in je bilo malo katoliških duhovnikov na voljo, drugod pa so jih ovirali. Papež Benedikt XV. je takrat izrazil svojo željo, da bi vojaški duhovniki, ki so se znašli v ruskem ujetništvu in bi se drugače lahko vrnili domov, ostali med vojaki v ujetništvu in jih duhovno podpirali. Na prošnjo vojaškega škofa Bjelika je tudi večkrat pozval voditelje sovražnih držav, naj zajetim vojaškim duhovnikom omogočijo toliko svobode, da bodo lahko med ujetniki opravljali svoje duhovniško poslanstvo. Te prošnje naj ne bi imele prav velikega vpliva. V Rusiji je bilo torej delovanje katoliških vojaških duhovnikov odvisno predvsem od taboriščnih ali bolnišnič- nih poveljnikov. V nekaterih taboriščih so dovoljevali dnevne maše, drugod le občasno, ponekod pa sploh ne. Na poročila, ki so prihajala iz Rusije, se je znova oglasil papež, prav tako pa tudi avstrijsko zunanje ministrstvo: po diplomat- ski poti je skušalo doseči več ugodnosti za vojaške duhovnike v ujetništvu. V prizadevanjih za duhovno oskrbo v ruskih taboriščih so organizirali poseben posvet škofijskih ordinariatov severne Ogrske, ki mu je predsedoval takratni ogrski kardinal primas. Večjezične škofije, ki so že tako dale v vojaško službo večje število svojih duhovnikov, so bile pripravljene tudi za oskrbo avstro-ogr- skih ujetnikov v Rusiji znova zagotoviti vsaj nekaj duhovnikov. Vojaški škof je vojnemu ministrstvu predlagal, naj prek apostolske nunciature in svetega očeta predložijo ruski vladi načrt o posebni misiji duhovnikov, ki bi zagotavljali du- hovno oskrbo po taboriščih avstro-ogrskih ujetnikov v Rusiji. V to prizadeva- nje so vključili tudi dansko veleposlaništvo, ki je v Rusiji zastopalo avstro-ogr- ske interese in pri katerem so ustanovili poseben fond, da bi ustrezno financiral delovanje duhovnikov. Na prošnjo apostolskega vojaškega vikariata so se tudi drugod po monarhiji zbirali duhovniki, ki naj bi odšli na to misijo v Rusijo.864 Časopis Slovenec je 24. marca 1917 objavil vest, da sta se ruska in avstro-ogrska stran dogovorili in bosta v dušno pastirstvo poslali svoje vojaške duhovnike, ki bi zagotavljali duhovno oskrbo med ujetniki v tujih državah. Ob tem je bilo ob- javljeno tudi, da se je vojaški škof že obrnil na škofijske ordinariate, »da naj ime- nujejo pripravne duhovnike«.865 Na ta razpis se je že naslednjega dne po objavi v Slovencu odzval vojaški kurat Rudolf Potočnik,866 ki je takrat deloval v Beljaku. V prošnji, naslovljeni na ljubljanski škofijski ordinariat, je zapisal: »Podpisani bi rad šel v dušno pastirstvo med vojne ujetnike na Rusko. Vsled skoro triletne prakse in konverzacije z vsemi avstrijskimi narodnostnimi se čutim zmožnega za pastiro- vanje Slovencev, Nemcev, Hrvatov, Čehov, Italijanov, manje Poljakov in Rusinov. 864 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 120−126. 865 S, 24. 3. 1917, str. 3. 866 Rudolf Potočnik, r. 1. 4. 1887, Železniki; m. 15. 7. 1912; † 3. 7. 1943 Wisconsin, ZDA. V: Am S, 6. 7. 1943, str. 1; Catalogus cleri 1917, str. 146. V časopisni notici je rojstni kraj naveden napačno. 200 Miha Šimac Prosim ponižno, naj me prečastiti knezoškofijski ordinarijat predlaga v imenova- nje prečastitemu vojnemu vikarijatu na Dunaju. Na moje mesto naj pa pride rajši kakšen nov, neizkušen.« Na hrbtni strani dokumenta je mogoče prebrati, da je bila prošnja zavrnjena, saj naj bi bila predlagana že dva druga duhovnika.867 Zdi se, da te načrtovane izmenjave duhovnikov kljub prizadevanjem ni bilo. Zato pa je mogoče iz časopisnih notic izvedeti nekaj več o delovanju vojaških kuratov iz slovenskih dežel, ki so se znašli v vojnem ujetništvu v Rusiji. Viktor Lipusch poimensko navaja 69 katoliških in grškokatoliških vojaških duhovnikov, ki so padli v ujetništva. Ob tem opozarja, da to zagotovo niso vsi, in ocenjuje, da je bilo med vojno v ujetništvu okoli 80 duhovnikov.868 V rusko ujetništvo sta že v prvih mesecih vojne prišla vojaška kurata Vladimir Cepuder in Rajmund Bratanič.869 O delovanju vojaške duhovščine v ujetništvu so tu in tam poročali tudi ujeti vojaki. Ludvik Zver je v pismu svoji materi zapisal, da je bil kot vojni ujetnik 14. marca 1915 po dolgem času spet lahko pri maši: »Ma- ševali so nekdanji kaplan kapelski, č. g. Vladimir Cepuder. Oni tu spovedujejo Slovence. Pa ne vem, ali so ujeti, ali drugače sem poslani. (Op. poročevalca: Vojni kurat V. C. je tudi ujetnik.).«870 Oglašali pa so se tudi vojaški kurati sami. Vojni kurat Bratanič je v pismu z dne 10. aprila 1915 sporočil, da je v Daurii, v Zabaj- kalski oblasti.871 Pisal je še večkrat. Časopis Slovenec je dne 11. oktobra 1916 ob- javil notico o Brataničevem pismu, v katerem je duhovnik med drugim poročal tudi o svojem delovanju med ujetniki: »Imam tukaj dušno pastirstvo nad 13 000 avstro-ogrskimi in rajhovskimi vojnimi ujetniki, samimi Nemci. V jeseni leta 1916 pa pridem, ako še ne bode konec vojne, med Slovane. Prisrčne pozdrave iz daljne pustinje Gobi.«872 V resnici je v tem taborišču ostal še v naslednjem letu, kakor je bilo objavljeno v Slovenskem gospodarju.873 V letu 1915 se je po padcu Przemysla v ruskem ujetništvu znašel tudi vojaški kurat Andrej Martinčič, ki je poslal pozdrave iz Simbirska (danes: Uljanovsk).874 Toda kakor kaže, je imel Martinčič v tem ujetništvu veliko težav, pa tudi pošte ni prejemal.875 Poleg tega mu ni bilo dovoljeno opravljati duhov- niške službe. Šele ko je bil prestavljen in poslan v taborišče Tocki v guberniji Samari, je lahko spet maševal: »V prejšnjih bivališčih ni smel maševati; tu so mu to ugodnost priznali. Iz domovine je prejel doslej samo dve dopisnici; druge mu 867 NŠAL/ŠAL V, fasc. 314, N. 1181, Dušno pastirstvo vojnih ujetnikov v Rusiji, 25. 3. 1917. 868 V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 83–85. 869 Rajmund Bratanič, r. 21. 7. 1884, Luče ob Savinji; m. 25. 7. 1907; † 14. 2. 1950, Majšperk. V: Letopis 2000, str. 786. 870 S, 16. 7. 1915, str. 4. 871 S, 8. 6. 1915, str. 5. 872 S, 11. 10. 1916, str. 4 873 Prim. Sgp., 8. 11. 1917, str. 4. 874 Prim. S, 28. 4. 1915, str. 4. 875 Prim. S, 28. 2. 1916, str. 5. PASTORALNO DELOVANJE VOJAŠKE DUHOVŠČINE 201 niso bile dostavljene. Za ujetnike, ki so v istem kraju, bi dajal rad pojasnila, ako se kdo nanj obrne. Zadnja dopisnica je hodila do Ljubljane 19 dni.«876 Zdi pa se, da je imel pozneje dovolj možnosti za pastoralno delovanje. Ilustrirani glasnik je 7. aprila 1917 objavil celo fotografijo nove lesene cerkve, ki so jo gradili v ta- borišču Tockoje lager, v katerem je takrat opravljal pastirsko službo Martinčič.877 Iz časopisnih notic je mogoče vsaj deloma razbrati, kako različno so bili vojaški kurati obravnavani v ruskem ujetništvu. Brataniču je bilo, kakor se zdi, že takoj omogočeno delovanje med vojnimi ujetniki, Martinčiču pa so to dol- go preprečevali. Žal ni bilo mogoče odkriti nobenih posebnih poročil o nju- nem delovanju med vojnimi ujetniki, kakršna so pisali vojni kurati ob vrnitvi v domovino.878 Zato pa se je ohranilo zanimivo pisanje izpod peresa dr. Antona Jeharta,879 ki je ob vrnitvi v domovino februarja 1918 povedal marsikaj o svojem delovanju v srbskem in v italijanskem ujetništvu. Vsaj deloma je iz tega poročila možno razbrati, kakšne so bile razmere v tamkajšnjih ujetniških taboriščih in kako je lahko opravljal duhovniško službo. Kot vojaški kurat je Jehart 12. oktobra 1914 prišel h kombinirani 15. gorski brigadi (polkovnik von Wieden), ki je bila poslana na srbsko bojišče. V srbskem ujetništvu se je znašel 6. decembra 1914, ko ga je srbska patrulja zajela pri bri- gadni bolnišnici v bližini kraja Kostunići. V tem času so namreč (v noči s 5. na 6. december) srbske sile prebile avstro-ogrsko frontno črto in prisilile brigado k umiku, o tem pa jih je brigadno poveljstvo pozabilo obvestiti. Kot ujetnik je bil interniran in poslan v Čačak, kjer je bival od 8. decembra 1914 pa vse do 1. julija 1915. Po avstro-ogrski ofenzivi konec leta 1915 so se bile srbske sile prisiljene umakniti, ob tem pa so izpraznile tudi ujetniška taborišča. Dr. Jehart se je tako udeležil pohoda do Valone, od koder je bil prepeljan na Asinaro880 v italijansko ujetništvo. Tam je še vedno skrbel za duhovno oskrbo ujetnikov, v začetku leta 1918 pa je bil zaradi bolezni prek Švice izmenjan in vrnjen domov. V poročilu je Jehart tudi opisal, kako je opravljal duhovniško službo v srbskem in pozneje v italijanskem ujetništvu. Srbi so mu odvzeli vso potrebno opremo, skupaj z mašnim vinom, hostijami in svetim oljem. V letu 1915 tako sploh ni mogel ma- ševati. Obiskoval je resda srbske bolnišnice, vendar le, če so ga za to prosili. Vse, kar je ob tem lahko storil v srbskem ujetništvu, je bilo torej, da je spovedoval. 876 S, 6. 6. 1916, str. 4. 877 Prim. IG, 7. 4. 1917, str. 254. 878 Za Brataniča česa takšnega, ker je v ujetništvu ostal tudi še nekaj let po vojni, niti ni bilo pričakovati. Zato pa je veliko obetala notica v protokolni knjigi vojnega ministrstva, v kateri je zabeleženo, da je bilo spisano posebno poročilo Andreja Martinčiča. Res obstaja celo poseben ovoj, na katerem je zapisano njegovo ime, toda ovoj je bil prazen in v njem, žal, ni bilo nobenega poročila. 879 Anton Jehart, r. 24. 6. 1881, Sv. Lovrenc na Dravskem polju; m. 25. 7. 1904; † 18. 3. 1948, Maribor. V: Letopis 2000, str. 785. 880 O ujetniškem taborišču in življenju na Asinari glej: L. Gorgolini, Kriegsgefangenschaft auf Asinara: Österreichisch-ungarische Soldaten des Ersten Weltkriegs in italienischem Gewahrsam, Innsbruck, 2012. 202 Miha Šimac Nekoliko drugače je bilo v italijanskem vojnem ujetništvu. Tam je bila duhovna oskrba v principu urejena, priskrbeli so tudi potrebne vojaške kapele, na čelu duhovne oskrbe ujetnikov pa je bil italijanski vojaški kurat. Od njega so ujeti avstro-ogrski vojaški kurati prejeli mašno vino, hostije in sveto olje, papež pa je poslal veliko število molitvenikov v različnih jezikih, rožne vence in podobice za vojne ujetnike.881 Kljub precej obširnemu poročilu se vendarle zdi, da Jehart v njem ni po- vedal vsega. Zato pa je razmere v srbskem ujetništvu in še posebno na otoku Asinara precej podrobno opisal hrvaški frančiškanski pater Gabro Cvitano- vić v svojem vojnem dnevniku. V knjigi je med drugim kot dodatek objavljen tudi prispevek, ki je z naslovom Die Insel des Todes najprej izšel v Marburger Zeitung,882 pozneje pa tudi v splitskem Jadranu, tokrat z naslovom Otok smrti. Pisec je bil, kakor kaže, očividec, Karlo Jurišić pa je menil, da je prispevek ver- jetno napisal dr. Anton Jehart sam. Iz poročila, ki je v hrvaščini, je mogoče raz- brati, da so bile razmere na otoku sprva zelo kaotične, zato je bilo med ujetniki veliko smrtnih žrtev. Pozneje naj bi prišli zdravniki, ki pa očitno niso opravljali svojih dolžnosti tako vestno, kakor bi jih morali, in to predvsem zaradi strahu, da bi se sami okužili s katero od bolezni. Neredna je bila tudi prehrana, težave pa so bile tudi s pokopavanjem umrlih ujetnikov. Teh na pečinah niso mogli, zato so jih le položili na tla, posuli s peskom in zavarovali s kamenjem. Opisano je tudi slabo ravnanje italijanskih vojakov, ki so »z bičem in udarci skušali med ujetnike vnesti disciplino«, častniki pa so to dopuščali. Še več, italijanski častniki naj bi celo izjavili, da je ubijati vojne ujetnike s stradanjem patriotsko dejanje.883 Ob koncu je pisec še dostavil, da je na otoku Asinara umrlo 25 000 vojnih uje- tnikov, zadnji počitek pa so našli ali na otoku ali v morju.884 Razmere v ujetniških taboriščih v različnih državah so bile torej zelo različ- ne, v njih pa so se po svojih močeh morali znajti tudi ujeti vojaški kurati. Kljub vsem težavam so še vedno poskušali opravljati svoje duhovniško poslanstvo, vendar pod strogim nadzorom poveljstev taborišč. Vprašanje je samo, kako je njihovo delovanje vplivalo na ujetnike same. 881 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 247, Bericht über meine Gefangenschaft die erlittene Behandlung und über die Ausübung der Militärseelsorge während der Gefangenschaft [Priloga, dokument št. 46]. 882 Prim. MrbZ, 29. 2. 1920, str. 2–3. 883 »Časnici su više puta izjavili, da je patriotsko djelo gladom moriti zarobljenike.« V: K. Jurišić, Gabro Cvitanović i njegov ratni dnevnik 1914−1918, Split, 1984, str. 209. 884 Prav tam, str. 208−209. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 203 8. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE Opisano pastoralno in drugo delovanje vojaških kuratov so ves čas budno spremljali vojaške oblasti, poveljujoči častniki in ne nazadnje tudi vojaški škof osebno. Njihove ocene so se gibale od zelo laskavih pohval zaradi požrtvoval- nosti in predlogov za podelitev različnih odlikovanj posameznikom pa vse do kritičnih ocen, opozoril in tudi sodnih in disciplinskih preiskav posameznih vojaških kuratov ter njihovih odpustov iz vojaške službe. 8.1 Pohvale in odlikovanja vojaških duhovnikov Vojaški škof Bjelik je vojaški duhovščini po svojem obisku Tirolske in po obisku soške armade 8. decembra 1915 namenil posebno pismo, v katerem je izrazil svoje mnenje in pohvalo o njihovem delu. Med drugim je zapisal: »Bilo je srce povzdigujoče videti, kako častiti gospodje v kraljestvu snega in ledu, dva- do tri tisoč metrov visoko, v kolibah, ki so jih mnogi sami zgradili, dele z vojaki vse trpljenje in nevarnosti in v teh položajih neutrudljivo in neustrašeno dele sv. za- kramente in opravljajo službo božjo; po prvi sv. maši gredo mnogokrat tri do štiri ure daleč po najtežjih zasneženih gorskih potih, ali se pa po vspenjačah podajo v druge postojanke, da opravijo drugo sv. mašo.«885 Podobne pohvalne ocene je zapisal še večkrat, zaradi požrtvovalnega delovanja in opravljanja službe tudi v najtežavnejših razmerah na fronti pa so vojaške kurate hvalili in jim podelje- vali priznanja tudi vojaški poveljniki. Za mnenje o njihovem delu se je vojaški škof pisno obrnil na vse vidnejše vojaške poveljnike in na cesarja. V pismu, ki ga je cesar Karel podpisal 8. junija 1917 in v katerem so bile zapisane misli o vojaški duhovščini, je v prevodu mogoče prebrati: »Toplim besedam priznanja, ki jih moji vojskovodje naklanjajo dejavnosti vojnih kuratov, lahko samo v celoti pritrdim. Kot poveljnik korpusa in fronte sem se imel priliko pogosto prepričati v junaštvo in blagoslovljeno delovanje vojaške duhovščine in vedno znova slišim, kako božji služabniki v idealnem pojmovanju svojega poklica dajejo od sebe vse najbolje in se pri tem ne zmenijo za nevarnosti in utrujenost. Naj Vsemogočni blagoslovi delo teh vrlih mož! Jaz vam izrekam srčno hvalo.«886 Svoje mnenje je na prošnjo vojaškega škofa 20. aprila 1917 na bojišču dal tudi nekdanji načel- nik avstro-ogrskega generalštaba, feldmaršal Conrad von Hötzendorf: »Vojaška duhovščina lahko upravičeno s ponosom gleda na svoje delo. Z nadvse zvesto in nesebično predanostjo je, ne da bi pri tem pazila na svoje življenje in zdravje, 885 S, 15. 12. 1915, str. 2−3. 886 V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 604. 204 Miha Šimac povsem in v celoti izpolnjevala svoje vzvišeno poslanstvo tako na bojni črti kot v zdravstvenih ustanovah, v najboljšem smislu vlivala bojevniški duh ter trpečim in umirajočim delila tolažbo. Število padlih, ranjenih in odlikovanih duhovnikov priča o tem njenem delu. To ni bilo omejeno samo na verske potrebe, marveč je vsebovalo tudi človekoljubno službo, skrb za duhovno in telesno počutje vojakov ter pomoč v posebnih primerih. Kljub težavam, ki so izhajale iz ogromne raz- sežnosti današnjih bojnih položajev kakor tudi iz velikih jezikovnih razlik med našimi enotami, je vojakom po svojih zmožnostih in v zadovoljivi meri nudila vse potrebno za duhovno oskrbo.«887 O delovanju vojaške duhovščine se je pozitivno izrekel tudi poveljnik soške armade, generalpolkovnik Svetozar Boroević von Bojna. Dne 25. aprila 1917 je zapisal: »Imam čast, da vaši Ekscelenci z največjim zadovoljstvom sporočim, da nam je bila vojaška duhovščina s svojim zvestim izpolnjevanjem dolžnosti v teh težkih razmerah ter v pretresljivih bojih naše vojske z bližnjim in daljnjim sovra- žnikom v veliko olajšanje. Vse do prvih bojnih črt, ne da bi se zmenili za sovra- žnikove krogle in stopili en sam korak nazaj, so vojaški kurati vseh veroizpovedi opravljali svoje blagodejno, krepčilno in sveto poslanstvo. Ko so častnike in moštvo vzpodbujali k zaupanju in vdanosti, so svojo dejavnost zaznamovali s krvjo. No- bena epidemija, nobena bolezen jih ni odvrnila od taborišča trpečih, katerim so skušali do zadnjega diha deliti tolažbo. V vseh enotah so skrbeli za versko življe- nje, tako da so se dejanske potrebe zadovoljivo opravljale.«888 Podobno so pisali tudi drugi visoki častniki cesarske armade889 in iz vseh teh mnenj je mogoče razbrati, da so delo vojaških kuratov ocenjevali v precej pozitivni luči. Prav predanost in zgledno delovanje posameznih vojaških kuratov so na predlog vojaških predstojnikov ali poveljujočih častnikov vojaške oblasti že med vojno večkrat nagradile s podeljevanjem različnih odlikovanj. Morda je prav, da se na kratko predstavijo vsaj nekateri vojaški kurati iz slovenskih dežel, ki so se še posebej izkazali. Že v knjigi Unsere Offiziere, ki jo je leta 1915 napisal Alois Veltzé, se med prvimi najde predstavitev o hrabrem vojaškem kuratu dr. Francu Kulovcu.890 Pravzaprav je bil identičen zapis v uradnem poročilu objavljen že v začetku tega leta in ga je časopis Slovenec objavil 24. februarja 1915. Iz prispev- ka je mogoče razbrati, da se je polkovni kurat dr. Kulovec izkazal pri 17. peho- tnem polku, z njim delil vse težave in si znal pridobiti srca vojakov in častnikov. Posebno med hudimi boji pri Grodku in v 14-dnevnih bojih pri Volči dolini je zavzeto deloval na sanitetni postaji svojega polka, ki je bila izpostavljena sovra- 887 Prav tam, str. 605−606. 888 Prav tam, str. 610. 889 Bjelik je zapisana mnenja vojaških poveljnikov o delovanju vojaške duhovščine leta 1917 objavil v posebni knjižici Ruhmesblätter der k. u. k. Militärgeistlichkeit aus dem Weltkrieg 1914−1917, Wien, 1917. 890 Prim. A. Veltzé, Unsere Offiziere: Episoden aus den Kämpfen der österr.-ungar. Armee im Weltkrieg 1914/15, Wien, 1915, str. 107−108. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 205 žnemu topništvu. Kulovec pri tem ni gledal na svojo lastno varnost, temveč je storil vse, da je lahko opravljal svoje duhovniško poslanstvo med ranjenimi in umirajočimi vojaki. Ob koncu so zapisali: »Njegov vpliv na dobrega duha in no- tranjo moč moštva mu je pridobil hvaležnost in visoko čislanje celega častniškega zbora, ki je njegovo zasluženo odlikovanje z veseljem pozdravil.«891 Dr. Kulovec je za to prejel duhovniški zaslužni križec 2. razreda na belo-rdečem traku.892 V Slovencu so 29. maja 1917 v prispevku o vojaški duhovščini med drugim zapisali: »Vojni arhiv na Dunaju, kjer so shranjeni vsi predlogi za najvišja odli- kovanja, more dati izpričevalo o koristnem, požrtvovalnem in blagoslovljenem delovanju vojnega duhovnika.«893 Iz omenjenega arhiva sem poskusil pridobiti nekaj takšnih predlogov za posamezne vojaške duhovnike. Časopis Slovenec je 22. aprila 1915 poročal, da je bil vojaški kurat dr. Franc Walland odlikovan z duhovniškim zaslužnim križcem 2. razreda.894 Predlog je bil dejansko dan že 10. januarja 1915 in ga je podpisal takratni poveljnik 27. domobranskega peho- tnega polka polkovnik Heinrich Kutchera. V predlogu za to odlikovanje so med drugim zapisali, da je dr. Walland, ki je »z veliko vnemo šest tednov izpolnje- val duhovniške naloge v polku, 15. decembra hrabro vztrajal v hudem topniškem ognju in tolažil ranjence«.895 Toda to ni bilo edino odlikovanje, ki ga je Walland prejel. Dne 8. oktobra 1917 je bil znova predlagan za odlikovanje, in to z vite- škim križcem reda Franca Jožefa z vojno dekoracijo in meči. Predlog za odlikovanje vojaškega kurata so 13. marca 1916 podpisali tudi pri koroškem 7. pehotnem polku. Že od 26. maja 1915 dalje je to službo pri polku opravljal Jernej Hafner, ki se je posebej izkazal s svojim odrekanjem in pripravljenostjo za pomoč. Posebej so zapisali, da se je vojaški kurat odlikoval »na polkovnih postajah prve pomoči kot tudi na vseh bojnih položajih, v Karpa- tih, na Dnjestru ali Serethu, na Šmihelu ali v koroških gorah, tam pa je neumorno in v nevarnostih pogumnim vojakom v hudih bojih delil duhovno tolažbo in ute- ho«. Za to je bil odlikovan z duhovniškim križcem 2. razreda na rdeče-belem trakcu.896 Na bojišču se je posebej izkazal tudi vojaški kurat Franc Kren, ki je bil v vojaško službo vpoklican že ob izbruhu vojne. Sprva je deloval pri bojujočih se enotah, potem pri divizijskem sanitetnem oddelku št. 22, v oktobru 1915 pa pri divizijski sanitetni ustanovi št. 61. V predlogu za odlikovanje so posebej poudarili njegovo zgledno ravnanje v času, ko je med enotami in prebivalstvom 891 S, 24. 2. 1915, str. 1. 892 Vojaškim kuratom, ki so pri opravljanju svojega poslanstva prišli v (neposredni) stik s sovražnikom, so od konca leta 1916 dalje podeljevali to odlikovanje z »meči«. Dobili so ga lahko tudi tisti, ki so drugače odlikovanje že prejeli. 893 S, 29. 5. 1917, str. 4. 894 Prim. S, 22. 4. 1915, str. 5. 895 ÖSTA/KA, BA, NBA, OBA,15. 866, karton 25. 896 ÖSTA/KA, BA, NBA, OBA, 88563, karton 94 [Priloga, dokument št. 47]. 206 Miha Šimac v vzhodni Galiciji izbruhnila epidemija kolere. Kot kurat je bil takrat dodeljen epidemijski bolnišnici v Tatarki in je tam šest tednov opravljal duhovniško po- slanstvo. Pokazal je veliko osebno energijo, požrtvovalnost in vzdržljivost, saj je bil tudi sam slabega zdravja (pljučni katar). V predlogu so še zapisali: »Njegova poštena, odprta osebnost izžareva ljubezen do Boga, cesarja in domovine. Kljub temu da se je jasno zavedal svoje nemoči v boju proti tej strašni kužni bolezni, je strpno prenašal stokanje bolnikov, trpel z njimi ter s svojim duhovnim delom in neposrednim stikom z obolelimi zavestno ogrožal svoje zdravje in celo življenje. Tako je bil obolelim vseh veroizpovedi v Tatarki za svetal vzgled duhovnika.« Za svoje požrtvovalno delo je bil ob koncu leta 1915 odlikovan z duhovniškim za- služnim križcem 2. razreda z rdeče-belim trakom.897 Pozneje v vojnem času se je spet izkazal in je bil ob koncu maja 1918 predlagan za novo odlikovanje. Zapi- sali so, da je v vojaški bolnišnici št. 221 kot vojaški duhovnik več kakor leto dni vselej izkazoval plemenito pojmovanje svojega poklica. »Neumorno se je trudil, da bi telesno trpljenje bolnikov in ranjencev blažil z duhovno tolažbo in jim med dolgotrajnimi boji vlival pogum.« Posebno pohvalo si je zaslužil poleti 1917, ko je pri 70. honvedski pehotni diviziji izbruhnila epidemija. Opazili so ga zaradi njegovega blagodejnega dela. Za to je bil odlikovan z viteškim križcem reda Franca Jožefa na traku hrabrostne svetinje.898 »Ne le vojaški duhovni križ Piis meritis (za pobožne zasluge), temveč tudi druga najvišja odlikovanja dičijo njih prsa,« je o vojaških kuratih in njihovih odlikovanjih med drugim pisalo v Slovencu.899 V resnici so številni prejeli raz- lična druga odlikovanja, kakor na primer Signum laudis,900 viteški križec reda Franca Jožefa, zaslužni oziroma častni križ Rdečega križa, pozneje pa tudi Kar- lov četni križec ali celo katero od drugih odlikovanj. Viktor Lipusch je v svoji knjigi predstavil tudi poročilo vojaškega kurata Antona Vidava, ki je od aprila 1916 do konca julija 1918 deloval pri 157. črnovojniškem bataljonu. V juliju 1916 je bila enota na Doberdobski planoti in takrat se je vojaški kurat Vidav še posebej izkazal, ko je dve stotniji popeljal na položaje ter si za to prislužil odli- kovanje Signum laudis.901 Samo do konca septembra 1916 naj bi tako bilo odlikovanih že 724 rim- skokatoliških vojaških kuratov (od tega 554 vojaških kuratov pri skupni armadi, 123 pri avstrijskem in 47 pri ogrskem domobranstvu). Odlikovanja so do takrat podelili še 51 grškokatoliškim in 105 vojaškim kuratom drugih veroizpovedi. V opombi je mogoče prebrati še, da so nekateri od teh vojaških duhovnikov 897 ÖSTA/KA, BA, NBA, OBA 67570, karton 74. 898 ÖSTA/KA, BA, NBA, OBA, 249946, karton 344. 899 S, 29. 5. 1917, str. 4. 900 Odlikovanje, vojaško zaslužno medaljo (Militärverdienstmedaille) oziroma Signum laudis, kakor so ga tudi imenovali, je cesar Franc Jožef uvedel leta 1890 in so ga podeljevali za vojaške zasluge, »pridobljene pred sovražnikom«. Prim. SN, 25. 7. 1890. 901 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 293−294. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 207 prejeli po dve odlikovanji ali več, a da to tukaj ni bilo posebej všteto.902 Koliko različnih odlikovanj je bilo do konca vojne podeljenih vojaškim kuratom vseh veroizpovedi, je težko reči, zato pa je morda nekoliko podrobneje mogoče go- voriti o podelitvi duhovniških križcev, ki so jih dobivali le rimskokatoliški in grškokatoliški vojaški kurati. Kakor piše Ivan Koláčný, so do konca vojne pode- lili 9 odlikovanj I. razreda in 1935 duhovniških križcev 2. razreda.903 Iz pregle- danih protokolnih knjig je bilo mogoče pridobiti okvirno število odlikovanih duhovnikov iz slovenskih dežel, ki so prejeli vsaj duhovniški križec za zasluge 2. razreda, bilo jih je 88.904 Od podeljenih devetih zlatih duhovniških križcev za za- sluge 1. razreda je eno takšno odlikovanje v oktobru 1916 prejel tudi duhovnik iz slovenskih dežel, dobil ga je mornariški superior Ivan Koršič.905 Žal pa doslej še ni bil najden predlog zanj, iz katerega bi lahko natančneje izvedeli, zakaj je bil pravzaprav predlagan za tako visoko odlikovanje. V časopisju piše le, da mu je cesar to »izredno odlikovanje« podelil »v priznanje izvrstnega in požrtvovalnega delovanja«.906 Ob vseh priznanjih velja opozoriti, da so na odlikovanja vojaški kurati sami gledali zelo različno. France Ačko je o frančiškanskem patru Hadrijanu Kokolju907 zapisal, da je bil še po vojni zelo ponosen na svojo službo vojaškega kurata in na odlikovanje viteškega križca reda Franca Jožefa, ki ga je takrat pre- jel.908 Nekateri drugi vojaški kurati pa se očitno že v vojnem času niso posebno zavzemali za različna odlikovanja in jih tudi niso prav dosti cenili.909 Med njimi je bil vojaški kurat Žurga, ki je v svojih spominih o odlikovanjih zapisal, da je prejel štiri odlikovanja, a jih ni nosil. Na polkovnikovo vprašanje, zakaj jih ne nosi, je odgovoril: »Zato, ker ni za može, ampak za otroke.« Polkovnik in preo- stali častniki so bili nad tem odgovorom presenečeni in moral se je zagovarjati, on pa je ob tem omenil vse može, ki so padli, in tiste, ki so bili na frontah, se izkazali, bili ranjeni in se spet vrnili na fronto, pa so jih poveljniki spregledali in jim niso pripeli niti enega odlikovanja. Poudaril je, da je mnogo častnikov in vojakov, ki se v zaledju kitijo s takšnimi odlikovanji, na fronti pa jih ni bilo. Svoj zagovor je končal takole: »Če je kak častnik na fronti dobil odlikovanje za kak 902 Prim. Pastoralblatt 1916, 2, str. 27. 903 Ivan Koláčný, Řády a vyznamenáni Habsburské monarchie, Praha, 2006, str. 200. 904 Prim. ÖSTA/HHStA, HA, GVK. Omenjene podatke bi bilo treba zaradi nekaterih na novo odkritih vojaških kuratov znova pregledati. 905 Prim. S, 20. 10. 1916, 3. 906 Prav tam. 907 Franc Kokol(j) (p. Hadrijan OFM), r. 4. 11. 1882, Sv. Barbara v Halozah; m. 1907; † 16. 9. 1946, Brezje. V: NŠAM, RMK Sv. Barbara v Halozah 1871−1887, 159, zap. št. 95; Letopis 2000, str. 640. Leto rojstva je v letopisu napačno navedeno. 908 Prim. ASFP – pater Kokol(j) Hadrijan. 909 V časopisju se najde poročilo o kanoniku v Gorlicah, ki je bil med vojno odlikovan z viteškim križcem reda Franca Jožefa. Toda kanonik Swykovski je to odlikovanje zavrnil z utemeljitvijo, »da ni storil ničesar odlikovanja vrednega, da je, ko so vse politične in avtonomne oblasti zapustile mesto, prevzele varstvo zaostalega prebivalstva«. Cesar je to utemeljitev upošteval. Prim. SN, 2. 8. 1917, str. 2. 208 Miha Šimac izreden čin, ga dene v žep, kadar gre na dopust, da vsi vedo, da je prišel s fronte, ne iz zaledja. Tako tudi vi, gospodje, ste storili v vojni svojo dolžnost, pa vidim le pri enem odlikovanje. Tako stori mož svojo dolžnost, ne glede na to, da nosijo drugi odlikovanja, ki ga niso zaslužili.«910 Častniki so se s tem razmišljanjem strinjali. Pogledi na odlikovanja so bili tako različni. S pohvalnimi ocenami posameznih vojaških kuratov so se tu in tam ogla- sili tudi nekateri častniki ali vojaki sami. Tako je Avgust Žnidarič, vojak 26. domobranskega pehotnega polka, skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi vo- jaki, 30. avgusta 1915 napisal pismo, ki ga je potem tudi objavilo časopisje. V pi- smu so opisali delovanje vojaške rezervne bolnišnice 3/3, v kateri so se zdravili predvsem bolniki s kolero. Posebej so izpostavili požrtvovalno delovanje »an- gela v kolera bolnišnici«, vojaškega kurata Alojzija Dejaka. Ves čas se je trudil, da bi bolnikom, kolikor je bilo le mogoče, pomagal in lajšal njihove stiske. Za- pisali so, da je za bolnike skrbel »kakor ljubeča mati za svojega bolnega otroka«. Sam si je odtrgal od svojega, da je lahko dal kako malenkost bolnim vojakom. »On mnogokrat ne je, ne pije, ne kadi, da le more pokloniti kak priboljšek svojim dragim, ko vidi, da že okrevajo in da smejo kaj več zavžiti. /…/ Tu so vse naro- dnosti avstrijske monarhije zastopane, ali vsi so edini v ljubezni in hvaležnosti do gospoda vojnega kurata.«911 Toda Dejak ni bil priljubljen le v tej bolnišnici, am- pak povsod, kjer je bil dušni pastir. Pozneje je imel namreč nekaj časa na skrbi dušni blagor vojakov, ki so služili pri lovskih bataljonih. Dne 11. marca 1916 so ga od tam prestavili in ob tej priložnosti je Avgust Čeh napisal posebno po- hvalno pismo o njegovem delovanju. Pismo je 23. marca 1916 objavil Slovenski gospodar. V njem je znova mogoče prebrati, kako marljivo in vestno je opravljal svoje poslanstvo med vojaki in častniki Alojzij Dejak in kako priljubljen je bil med njimi. V pismu je Čeh navedel tudi besede enega od poveljnikov, ki naj bi o kuratu dejal: »Še so sv. Karoli Boromeji na svetu in eden izmed teh je naš gospod vojni kurat.«912 Takšnih pohval so bili deležni še nekateri drugi vojaški kurati, med njimi Valentin Jerše, ki je vojake obiskoval v jarkih in jim tam tudi maševal. Zelo dobro se je razumel njimi: »V občevanju z vojaki je bil prijazen in zelo dobrega srca. Posebno rad je imel nas Slovence, in če je le imel, nam je delil cigarete. Svojega slovenskega pokoljenja ni nikoli zatajeval. Ni čuda, da smo ga vojaki zelo cenili in ljubili.«913 Iz zapisov je mogoče razbrati, da so bili posamezni vojaški kurati res po- žrtvovalni in predani svoji službi. Nekateri med njimi so v služenju bližnjemu plačali tudi najvišjo ceno. 910 J. Žurga, Mozaik mojega življenja, str. 32−33. 911 Sgp, 9. 9. 1915, str. 4. 912 Sgp, 23. 3. 1916, str. 3. 913 S, 4. 8. 1917, str. 6. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 209 8.2 »Dulce et decorum est pro patria mori« − o vojaških kuratih, padlih in umrlih med vojno Omenjeni Horacijev verz v podnaslovu so med prvo svetovno vojno več- krat navajali vojaški kurati, ki so kot največje dejanje poguma izpostavljali prav smrt za domovino. Kakor so že v vojnem času objavili v Slovencu, so te besede preizkušali vojaški kurati sami na sebi, saj je tudi med njimi kosila smrt.914 Ne- kateri so padli na bojiščih, drugi so ob delu z vojaki v bolnišnicah zboleli in za posledicami bolezni tudi umrli. Ni bilo pa malo takšnih, ki so bili ranjeni. Do 6. januarja 1916 je v avstro-ogrskih oboroženih silah na bojiščih padel en vojaški kurat, za posledicami ran ali bolezni pa je do takrat umrlo že enajst vojaških duhovnikov, med njimi je bil tudi vojaški kurat grškokatoliške vere (Modest So- bolta). Sredi opravljanja poslanstva med vojaki je bilo dotlej še deset ranjenih, med njimi tudi Anton Mintsek.915 Podatke o padlih, umrlih, pa tudi o zajetih vojaških kuratih so v Vojaškem pastoralnem listu objavljali tudi v naslednjih (dveh) številkah. V letu 1917 so natisnili biografije padlih duhovnikov.916 Te za- pise je uporabil Viktor Lipusch v svoji knjigi in posebno poglavje namenil prav umrlim vojaškim kuratom.917 Ob tem je navedel, da je med prvo svetovno vojno na bojiščih padlo 11 vojaških kuratov (eden grškokatoliške veroizpovedi), za posledicami bolezni, vojnih naporov ali ran pa je umrlo 43 katoliških (vključno z grškokatoliškimi!) duhovnikov.918 Velja pa opozoriti na Houlihanovo ugoto- vitev, da jih je od vseh, ki so padli na frontah, kar šest umrlo na italijanskem bojišču fronti.919 Med umrlimi vojaškimi kurati so bili tudi duhovniki iz slovenskih dežel. Valentin Rozman je bil 30. avgusta 1914 kot polkovni kurat 7. pehotnega polka na ruskem bojišču. Na odprtem bojišču so na prostem, brez kritja ležali številni ranjenci. Nad njimi je razneslo številne šrapnelske granate, mimo njih so bren- čale krogle iz pušk. Vojaški kurati, ki so tega dne opravljali svoje delo in so iz bitke prišli nepoškodovani, so se lahko za to Bogu posebej zahvalili. Rozman je bil na polkovnem obvezovališču pri kraju Ciemierzynce920 in delil duhovno tolažbo številnim ranjencem, ki so prihajali z bojišča. Takrat ga je obiskal tudi divizijski župnik 6. pehotne divizije, ki je pregledoval obvezovališča, delovanje vojaških kuratov in jim, če je bilo to potrebno, priskočil na pomoč. Med 9. in 10. uro dopoldne je prišel tudi do Rozmana, ki je bil zaradi dogodkov zadnjih dni precej izčrpan in je slutil, da se iz te vojne ne bo vrnil. O slutnji, da se bo 914 Prim. S, 29. 5. 1917, str. 4. 915 Prim. Pastoralblatt 1916, 1, str. 39. 916 Prim. Pastoralblatt 1917, 1, str. 64−79. 917 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 572−603. 918 Prim. prav tam, str. 80−82. 919 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 214. 920 Kraj Ciemierzyńce danes leži v Ukrajini, v okraju Peremyshliany, jugovzhodno od Lvova. 210 Miha Šimac tega dne zgodilo nekaj nesrečnega, je takrat povedal tudi svojemu stanovskemu kolegu dr. Kulovcu, ki ga je prav tako obiskal. Dan poprej sta bila na obvezo- vališču namreč dva vojaka ponovno ranjena in Rozman je menil, da se lahko pripeti še kaj hujšega. Po kratkem razgovoru je Rozman odšel opravljat svoje delo in je ranjencem delil tudi tople obroke. Uro po tem srečanju je dr. Kulovca polkovni zdravnik obvestil, da se je Rozmanova slutnja izpolnila. Medtem ko je tolažil ranjence na obvezovališču, ga je v srce zadela krogla in je bil takoj mrtev. Valentin Rozman je tako postal prvi na bojišču padli avstro-ogrski vojaški kurat v prvi svetovni vojni.921 Drugi vojaški kurat iz slovenskih dežel, ki je padel na bojišču, je bil divizij- ski župnik 9. pehotne divizije, dr. Janez Andolšek. Med 10. soško bitko so voja- ške enote Andolškove divizije zavračale silovite italijanske napade, ki so skušali prebiti avstro-ogrsko obrambno črto. Andolšek se je 4. junija 1917 zvečer iz divizijskega štaba vrnil nazaj na fronto in je noč s 4. na 5. junij preživel v kaverni v dolini pri vasi Selo, okoli 4 km od Jamelj. Tam sta bili polkovno in bataljon- sko obvezovališče. Ob 5. uri zjutraj je skupaj z zdravniki, ki so bili tam, že začel opravljati svojo dolžnost, čeprav se je v tem času prav ta dolina znašla v primežu hudega italijanskega topniškega ognja. Okoli 8. ure zjutraj je kurat Andolšek zapustil kaverno (sem se je skupaj z zdravniki zatekel pred topniškim ognjem), da bi obiskal nove ranjence, ki so bili v isti dolini v okoli 15 m oddaljeni baraki. V tistem trenutku je tik pred njim udarila italijanska težka granata. Dr. Andol- šek je dobil hude poškodbe na glavi in na trebuhu, poleg tega pa tudi na obeh nogah. Bil je takoj mrtev. Vojaški kurat Leon Pinda je 6. junija povedal, kako mu je Andolšek noč predtem dejal, da samo opravlja svojo dolžnost in naj ga, če bo padel, on pokoplje. Andolška so potem položili v grob na vojaškem poko- pališču 4 v Berjah pri Velikem Dolu v okraju Sežana.922 Po smrti je bil predlagan za odlikovanje in časopis Slovenec je 20. avgusta 1917 objavil to vest: »Po smrti odlikovan vojni kurat. Viteški križec Franc Josipovega reda z vojno dekoracijo in z meči je dobil pred sovražnikom padli vojni kurat nekega pehotnega divizijskega poveljstva dr. Ivan Andolšek.«923 Andolšek in Rozman sta padla na bojišču, nekaj drugih vojaških kuratov pa je umrlo v neposrednem zaledju frontne črte ali v vojaških sanitetnih usta- novah bodisi zaradi posledic naporov bodisi za različnimi boleznimi. Med dru- gim je smrt zahtevala tudi življenje lavantinskega duhovnika Jožefa Pinterja. Kot vojaški kurat je deloval pri 26. domobranskem pehotnem polku, pri njem je 11. maja 1916 zaradi posledic kapi tudi umrl. Časopis Slovenec je 20. maja 1916 objavil članek z naslovom Junaški slovenski kurat, v katerem je povzel po- 921 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 592−594. 922 Prim. prav tam, str. 572−573. 923 S, 20. 8. 1917, str. 4. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 211 ročilo Reichposta, ki je tudi poročal o smrti vojnega kurata Pinterja. Posebej so izpostavili, da je v času »strašnih bojev na Doberdobski planoti« sam več kakor petdeset dni deloval pri sanitetni postaji prve pomoči, sanitetno moštvo pa se je vsak teden zamenjalo. Ti napori pa naj bi usodno vplivali na zdravstveno stanje vojaškega kurata, tako da je umrl kot žrtev svojega poklica. V članku so pred- stavili polkovno povelje, ki so ga razglasili med vojaki v spomin na vojaškega kurata Pinterja: »Od 1. februarja 1915 je vojni kurat Jožef Pinter pri polku. V dobrih in slabih časih nam je bil vsem neumoren, vnet dušni voditelj, zvest tovariš in prijatelj. Ne težave in napori ne nevarnosti ga niso mogle zadržati, da ne bi noč in dan mnogokrat v najtežji življenjski nevarnosti delil ranjenim in bolnim verske tolažbe in ne navduševal živih k novemu pogumu in neomahljivi vztrajno- sti. Nepozabljena ostane v polku za vedno zvestoba do dolžnosti, s katero je vojni kurat Pinter tekom junaške borbe na Doberdobski visoki planoti tedne in tedne, vsako uro v smrtni nevarnosti, vztrajal v razstreljeni vasi, delil težko ranjenim zadnjo tolažbo in pokopaval mrtve junake. Deležen je bil za svoje odlično delova- nje priznanja našega Najvišjega vojnega gospoda, ki mu je podelil viteški križec Franc Jožefovega reda na traku vojaškega zaslužnega križca kakor tudi duhovski zaslužni križec na belordečem traku. Bogati upi padajo z njim v grob. V cvetu svoje življenjske moči je podlegel vojni kurat Pinter v najzvestejšem izpolnjevanju dolžnosti vojnim naporom. Domobranski polk mu ohrani neminljiv, zvest spomin. Tudi on je umrl junaške smrti za cesarja in domovino.«924 Umirali pa so tudi zaradi različnih bolezni, s katerimi so prišli v stik ob delu v vojaških sanitetnih ustanovah in drugod. Že ob koncu leta 1916, natanč- neje 23. decembra, je za boleznijo umrl vojaški kurat Jožef Bulovec.925 V Pulju je 28. septembra 1917 umrl vojaški kurat Franc Krische,926 v Gradcu pa leto pozneje, 17. oktobra 1918, vojaški kurat Anton Les.927 Poleg njih velja omeniti še nesrečno smrt vojaškega kurata Antona Gnidovca,928 ki se je 23. oktobra 1916 ponesrečil z vozom, ko se je peljal na dopust. Pri Razdrtem so se namreč splašili konji in prevrnili voz, tako da je pri tem umrl.929 Viktor Lipusch je v svoji knjigi med hrabre duhovnike, ki so umrli med vojno, uvrstil dva duhovnika iz goriške nadškofije, žrtvi italijanskega obstre- ljevanja.930 Prvi je bil župnik pri Sv. Luciji, Jožef Fabijan.931 Kot goreč duhovni 924 S, 20. 5. 1916, str. 2. 925 Prim. S, 28. 12. 1916, str. 3; Jožef Bulovec, r. 12. 10. 1890, Breznica; m. 14. 7. 1913; † 23. 12. 1916, Breznica. V: Letopis 2000, str. 422. 926 S, 29. 9. 1917, str. 4; Franc Krische, r. 29. 3. 1883, Vinica; m. 14. 7. 1908; † 28. 9. 1917, Pulj. V: Letopis 2000, str. 423. Prim.: ÖSTA/KA, AFV, karton 272, Feldkurat der Reserve Franz Krische [Priloga, dokument št. 48]. 927 Anton Les, r. 1886, Videm pri Krškem; m. 1912; † 17. 10. 1918, Gradec. V: S, 21. 10. 1918, str. 4; Bg 1919, 1, str. 20. 928 Anton Gnidovec, r. 28. 12. 1888, Ajdovec; m. 14. 7. 1913; † 23. 10. 1916, Postojna. V: Letopis 2000, str. 422. 929 DN, 9. 11. 1916, str. 130. 930 V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 510−512. 931 Jožef Fabijan, r. 1860, Rihenberg pri Gorici; m. 2. 11. 1884. V: Status personalis 1913, str. 164. 212 Miha Šimac pastir je v vojnih preizkušnjah skupaj s svojimi župljani, ki niso zapustili kraja, vztrajal v obstreljevanem kraju. Večina hiš je bila poškodovanih in tudi v žu- pnišču se je Fabijanu zdelo najvarneje na hodniku. Tam si je uredil pisarno in se najpogosteje zadrževal. Toda prav tja je 11. februarja 1916 priletela granata in župnika hudo ranila. Odpeljali so ga v podmelško vojaško bolnišnico, tam pa je potem umrl.932 Drugi duhovnik je bil frančiškanski pater Frančišek Serafin Ambrož. Ro- jen je bil leta 1874 v Šmartnem pri Kranju, kot duhovnik pa je slovel kot goreč spovednik. V začetku vojne proti Italiji je vztrajal na Sveti gori, tudi med obstre- ljevanji, in bil znan po svoji hrabrosti. Pozneje je kraj moral zapustiti, ob tem pa je rešil tudi podobo svetogorske Matere božje in jo prepeljal v Ljubljano. Pater Ambrož sam se je nato vrnil v Gorico in deloval v bolnišnici usmiljenih bratov in med ranjene in bolne delil duhovno tolažbo.933 Dne 11. aprila 1916 je v celico, v kateri je pater takrat živel, priletela granata in ga hudo ranila. Prepeljan je bil v divizijsko bolnišnico. Tam ga je operiral dr. Weinlechner.934 Kljub pomoči in do- bri oskrbi pa je p. Ambrož 13. aprila poškodbam podlegel. Vojaki so ga prenesli iz bolnišnice in pokopali na njemu tako ljubi Sveti gori.935 Res je, da nihče od njiju ni bil vojaški kurat, zagotovo pa sta po svojih močeh poskušala pomagati in tolažiti tudi vojake in je zato prav, da sta tu na kratko omenjena. 8.3 Kritike in pritožbe Glede na vse navedene pohvale bi si morda lahko ustvarili vtis, da so bili med vojaškimi kurati le zgledni in odločni ljudje, predani svojemu poklicu. Toda že nekateri zapisi o neprimernosti posameznih duhovnikov za to vojaško službo so, denimo, dovolj dobro opozorilo, ki kaže na drugo plat medalje. Vo- jaške kurate so, kakor je mogoče razbrati iz zapisov, ljudstvo, vojaštvo, pa tudi nadrejeni in ne nazadnje tudi krajevna duhovščina budno spremljali. Prav z njihove strani pa je poleg pohval večkrat prišla tudi kritika na račun njihovega delovanja oziroma njihovih slabih zgledov. 8.3.1 Kritike iz vrst krajevne duhovščine, ljudstva in vojaštva Prve kritike in ocene o vojaški duhovščini so prihajale iz vrst civilistov in vojakov. Med drugim je, denimo, že Fran Milčinski v svojem dnevniku dne 8. avgusta 1915 zapisal: »Prefekt iz Terezijanišča pravil, kako žive vojaški duhovni: nobeden maše ne bere, pijo, kvartajo, kvantajo, za dekleti nore, da se kar para- jo, Boroević posegel vmes, da se morajo vsaj pogrebov vojakov – po štirideset na 932 Prim. S, 16. 2. 1916, str. 1; IG, 16. 3. 1916, str. 285−286. 933 Prim. S, 14. 4. 1916, str. 1. 934 DN, 20. 4. 1916, str. 13−14. 935 Prim. S, 19. 4. 1916, str. 1. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 213 dan – udeleževati in zvoniti mora pri pogrebu.«936 Pri tem zapisu je seveda treba upoštevati, da je bilo to le »pripovedovanje«, a kljub temu zgovorno opozarja tudi na drugo, temno plat medalje in na nezgledno življenje nekaterih vojaških kuratov. Bolj kakor zapis Milčinskega so zagotovo zanimivi vojaški dnevniki in spominske notice, v katerih je prav tako tu in tam mogoče zaslediti posame- zne pozitivne ali negativne ocene delovanja vojaških kuratov. Oboje se najde v zapisih Vladimirja Bregarja. Po eni strani je srečal vojaškega kurata, ki je rad pogledal malo globlje v kozarec: »20. zvečer je prišel k nam divizijski župnik, da bi drugi dan bral mašo. Lumpal je pozno v noč, vendar je o polnoči prenehal piti, dalje je le še kadil.« Po drugi strani pa je Bregar spoznal tudi predanega polkov- nega vojaškega kurata, ki je prišel k 22. pehotnemu polku: »Bil je to frančiškan iz Mostarja (dostikrat je nosil redovno opravo, ki jo je visoko zavihal, če je sedel na konja), precej učen in vnet duhovnik, častna izjema od drugih vojnih kuratov, ki jih poznam. V družbi ni nikoli počenjal takih stvari kakor drugi, temveč se vedel prav dostojno, svojo službo pa vršil, kakor mu je bilo možno; maševal je, če mogo- če, vsako nedeljo, zdaj tu zdaj tam, kjer je bila kaka rezerva (13. 11. 1915 123).«937 O podobnem predanem vojaškem kuratu je pisal tudi Karel Jurca, ki je kot sani- tejec pri 27. črnovojniškem pehotnem polku prišel na srbsko bojišče. Medtem ko je bil polk v Rogatici, so vojaki, kakor piše Jurca, opravljali vsa opravila ka- kor v mirnem času in tudi obiskovali nedeljske in praznične maše. O vojaškem kuratu, ki je takrat deloval pri njih, pa je 23. januarja 1915 med drugim zapisal: »Ta naš vojni kurat938 je bil mlad duhovnik, razumen in dobrega srca. Ves čas je bil z nami in veliko pretrpel; v bojih se je držal večinoma naše 7. kompanije in bil večkrat v smrtni nevarnosti, ko je sovražnik sipal na nas krogle kot toča. Ves prosti čas je neprenehoma molil.«939 O vojaškem kuratu Turšiču je večkrat pisal Franc Zupančič v svojem dnevniku. Dne 30. januarja 1915 je v dnevnik zabeležil, da je odšel na zdravstveni pregled. Med zdravniki je bil tudi vojaški kurat Turšič, njihova glavna skrb pa naj bi bile takrat »karte«.940 Prav tako omenja, kako so častniki (torej tudi Zupančič sam) skupaj z vojaškim kuratom Turšičem v strel- skih jarkih na ruskem bojišču 30. julija 1915 izpraznili kar nekaj steklenic.941 Vendar iz Zupančičevih zapisov ni mogoče dobiti prave podobe o kuratu Tur- šiču in o njegovem delovanju. Drugod ga namreč spet prikazuje kot duhovnika 936 F. Milčinski, Dnevnik 1914−1920, Ljubljana, 2000, str. 125. 937 T. Budkovič, S Turudijevim bataljonom na soškem bojišču, str. 154−155. 938 Jurca tako kakor mnogi drugi pisci dnevnikov ali spominov tu, žal, ni navedel kuratovega imena. Iz personalnih map oziroma notic je razbrati, da je nalogo polkovnega vojaškega kurata pri 27. črnovojniškem pehotnem polku opravljal Jožef Marold. Prim. ÖSTA/KA, Quali, karton 1925, Marold Josef. – Mogoče je, da ta opis govori o njem, vendar pa je treba opozoriti, da je v prvih mesecih vojne vihre Marold že dopolnil petintrideset let in torej ni bil več tako »mlad«. Precej bolj verjetno je, da je tu opisan kateri drug vojaški kurat, zlasti če se tu upošteva navedena kritika v črniški župnijski kroniki. 939 K. Jurca, Vojni dnevnik desetnika, Trst, 2008, str. 85. 940 F. Zupančič, Dnevnik 1914–1918, str. 15. 941 Prav tam, str. 30. 214 Miha Šimac in pridigarja.942 Po omenjenih zapisih in noticah se torej zdi, da je v veliki meri k takšni ali drugačni subjektivni oceni s svojim osebnim karakterjem in zgledom največ prispeval vsak vojaški kurat sam. Svoje mnenje o vojaški duhovščini so si ustvarili tudi krajevni domači du- hovniki. Nekateri, ki so delovali v primorskih župnijah tik za frontno črto, so imeli veliko priložnosti, da so se osebno srečevali z vojaškimi kurati in opazova- li njihovo delo. Črniški župnik Alojzij Novak je v župnijski kroniki popisal svoja opažanja in mnenja drugih o delu vojaške duhovščine. O delovanju goriškega duhovnika Marolda, ki je služboval pri črnovojniškem polku, je tako zapisal pričevanje enega od pripadnikov enote. Pripovedoval je, da je Marold bolj slabo skrbel za dušno pastirstvo njemu zaupanih vojakov, saj se je kot vojaški kurat držal »zelo daleč od zadaj«. Novak je k temu dodal: »So pač tudi ti vojni kurati različne vrste – videl sem že idealne, n. pr. dr. Kulovca, nekega Gasserja943 – a tudi take, da Bog pomagaj. Hvala Bogu, da sem invalid, ker priložnosti postati slab duhovnik in dober oficirski kompanjon je dosti, dosti.«944 Na podlagi poročil vojakov, ki so prihajali na dopust, so svoje mnenje o vo- jaški duhovščini dobili tudi njihovi domači duhovniki, čeprav sami morda niso imeli osebnega stika z njimi. Tudi ta ocena ni bila posebno pozitivna. Glasilo Vzajemnost je tako objavilo prispevek enega od duhovnikov (psevdonim: -r.), ki se je spraševal o delovanju vojaške duhovščine in o njihovi službi. Sam se je o tem pozanimal prav pri vojakih, ki so prihajali domov na dopust. Pripovedovali so, da vojaški kurati na fronti le redko pridejo med vojaštvo, prav tako redke naj bi bili maše, pa tudi spovedovanje, ki ga nekateri vojaki niso mogli opraviti niti o veliki noči. Podobno naj bi o delu vojaške duhovščine govorili vojaki, ki so na dopust prihajali iz bolnišnic. Duhovnik se je v prispevku spraševal, ali je težava v tem, da je morda na fronti premalo vojaških kuratov, v zaledju pa preveč, saj naj bi jih bilo v Ljubljani povsod videti. Ob koncu svojih pomislekov in vpra- šanj se je direktno obrnil na vojaške kurate: »Gospodje vojni kurati, ki so bolj posvečeni v vojaške zadeve, bodo vedeli morda podati pravi vzrok nedostatkov. In potem bo lahko kaj storiti za zboljšanje neveselih razmer, če ne civilni, pa vojaški duhovščini.«945 Napol odkrito je torej izzval vojaške kurate, naj pojasnijo svoje delovanje. Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati, saj se je v Vzajemnosti kmalu odzval vojaški kurat Jernej Hafner. Menil je, da duhovniki, ki delujejo doma, pa tudi možje, ki prihajajo na dopust, niso tisti, ki bi lahko sodili in ocenjevali delo 942 Prav tam, str. 114; str. 156. 943 Morda je tu mišljen Josef Gasser, ki ga navaja Lipusch v svojem seznamu. Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 61. 944 ŽA Črniče, Črniška kronika. 945 Kako je z dušnim pastirovanjem v vojski?! V: Vzajemnost, 1917, 1−2, str. 6 [Priloga, dokument št. 49]. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 215 vojaškega kurata. Za to so bili po njegovem poklicani le vojaški predstojniki ali kateri od vojaških kuratov, ki so delo dobro poznali. Prav pri tem poznavanju pa je po Hafnerjevem mnenju nastala težava, saj duhovniki doma niso razumeli, da vojaške enote niso kakor župnija in vojaški kurat ne kakor župnik na fari. Po- sebej je izpostavil še situacijske razmere in dodal, »da službe božje v praktičnih podrobnostih ne določa toliko kurat sam, kolikor razmere neredne vojske, ne škof, ampak poveljujoči častnik, da igrajo razno vlogo stotere nepredvidene možnosti, o katerih civilni župnik ne misli, ker jih zanj ni.«946 V nadaljevanju je navedel še, da je duhovnikov v vojski po njegovem resda dovolj, da pa je razporeditev vsekakor mogoče še izboljšati. Predvsem je tu izpostavil težavo pomanjkanja znanja jezikov. Na splošno je Hafner menil, da so vojaški kurati dokaj dobro izpolnjevali svojo službo, ni pa tajil, da se med njimi najdejo takšni, ki so živeli duhovniškemu stanu neprimerno, ob tem pa ni pozabil ošvrkniti tudi vseh, ki so ostali doma: »Rad priznam, o custodes hominum, da kateri naše častite družbe ni, kakor bi moral biti, dasi se ravno slovenski kurati posebno dobro drže in imajo pravega duha. Vprašam pa tudi, če so – doma – vsi – svetniki?«947 Podobno kakor očitek o maševanju je zavrnil tudi očitek o spovedovanju: poudaril je, da tudi na njegova povabila, ko je prišel med vojake, med njimi odzivov velikokrat ni bilo. Prav tako je opozoril na vojne razmere in na podeljevanje poslednjih za- kramentov umirajočim in ranjenim vojakom. Dotaknil se je tudi očitka, da je kuratov v zaledju preveč, in to ocenil kot »krivično in neresnično«. Duhovnike je potem sam izzval in jih povprašal, ali so že kdaj šli skozi bolniške sobe in ali so videli svoje »farane«.948 S svojim zagovorom je skušal pojasniti nekatere dileme in vprašanja o delovanju vojaških duhovnikov, a se je ob tem zavedal, da bodo dvomi še ostali. Ob teh očitkih se nehote postavi tudi vprašanje o njihovem činu in odnosu do drugih. »Kurat je bil oseba v oficirskem rangu, takšen položaj mu je pripadal in tako se je tudi obnašal,« je dal o kuratih oceno Janez J. Švajncer.949 Res je, da so vojaški kurati imeli čin stotnika in zato tudi častniškega sluga,950 toda že vojaštvo samo jih je razvrščalo posebej. Med vojaškimi osebami so bili vojaški duhovniki namreč uvrščeni v posebno skupino in jih torej niso prištevali ne- posredno k osebam vojaškega stanu (generali, štabni častniki, višji častniki in 946 J. Hafner, Kako je z dušnim pastirovanjem v vojski?! V: Vzajemnost, 1917, 5−6, str. 51−53 [Priloga, dokument št. 50]. 947 Prav tam, str. 52. 948 Prav tam, str. 53. 949 J. J. Švajncer, Marko Štepec: Slovenci + prva svetovna vojna 1914−1918 , v: Vojnozgodovinski zbornik, 2011, 45, str. 114. 950 Nekateri so se svojih slug, ki so na bojišču padli ali umrli zaradi bolezni, posebej spomnili tudi s posameznimi spominskimi zapisi. Vojaški kurat Janez (Ivan) Gogala se je tako poklonil svojemu slugi Janezu Zakrajšku iz Krkovcev pri Velikih Laščah, ki je na hitro podlegel pljučnici in umrl. Prim: S, 23. 3. 1917, str. 3. 216 Miha Šimac podoficirji ter vojaki).951 Kljub temu pa dilema, ali se je vojaški kurat vedel bolj kakor častnik ali pa je le bil prej duhovnik, ni nepomembna. Jernej Hafner je v svoji oceni Parschevega dela v Duhovnem pastirju me- nil, da bi moral biti vojaški kurat »srednik med častniki in moštvom, v korist in pomoč vsem pomoči potrebnim. Kot duhovnik more biti zaupen tudi s preprostim vojakom, kot častnik ima besedo med častniki; zato more odkriti marsikako rano in jo s svojim vplivom ozdraviti.«952 Iz njegovega poročila za januar 1917 bi bilo mogoče razbrati, da je tako poskušal – vsaj občasno – ravnati tudi sam. Svoj častniški čin stotnika je izkoristil za posredovanje v korist vojakov in dosegel, da so nekatere poslali na dopust. Vendar pa je bilo pri tem pomembno tudi to, da bi vojaki podpisali vojno posojilo.953 O tej dilemi med častnikom in duhov- nikom je pisal Patrick J. Houlihan in ugotovil, da so bili med prvo svetovno vojno vojaški kurati v prvi vrsti vendarle duhovniki. Poudaril je tudi, da je bila večina iz vrst rezervistov in torej niso bili aktivni vojaški kurati. Tako so se z vojaškim življenjem in zato s častniškim odnosom do moštva številni srečevali šele ob svojem delu. Po drugi strani so bili, kakor je zapisal, vojaški kurati res obravnavani kot častniki, vendar bolj v administrativnem smislu. Ob tem je opozoril na dvojnost in na težave, v katerih so se znašli vojaški duhovniki. Ti so morali odgovarjati tako vojaškim oblastem in ustrezati njihovim potrebam kot tudi cerkvenim predpisom in zakonom. Večkrat so zato nastajale velike nape- tosti in pogosto so bili prepuščeni svoji lastni iniciativi. Ameriški zgodovinar je še omenil, da bi vojaški kurati kot častniki sicer lahko od vojakov zahtevali oziroma jim ukazali na primer udeležbo pri obredih, mašah ali spovedi, vendar se za takšne ukrepe niso odločali, sam je odkril le zelo redke primere takšnega ravnanja. Po drugi strani je treba upoštevati tudi osebnost vsakega vojaškega duhovnika posebej,954 saj bi bilo to najbrž ključno pri ocenjevanju in presoji vsakega od njih. Nekateri kurati so bili resnično v prvi vrsti duhovniki, med njimi pa so bili tudi takšni, ki so se vedli bolj kakor častniki. Jože Jagodic je v svojih spominih opisal oba tovrstna primera ob primerjanju dveh vojaških kuratov pri 17. pehotnem polku. Prvi je bil Martin Škerjanec, bolj preprost in domač z vojaki, drugi, Ludvik Šavelj, pa se je – po njegovem mnenju – ve- del in ravnal bolj kakor častnik. O Šavlju je tako zapisal: »Reči moram, pravo nasprotje ›fajmoštru‹ Škerjancu: fin po zunanjosti, eleganten v uniformi, nežen v besedi, oficir na celi črti, pa oficir iz najbolj aristokratske družbe. In še nekaj: 951 Vojaške osebe so se v Avstro-ogrski delile na sedem skupin. Prim. A. Komel, Osnova vojstva cesarskim i kraljevskim vojakom v pouk v vprašanjih i odgovorih = Heeres-Organisation zur belehrund der k. und. K. Soldaten in Fragen und Antworten: slovenisch – deutsch, Kroměřiž, 1884, str. 2. 952 J. Hafner, Naloge vojaškega duhovnega pastirja na bojni črti, v: Duhovni pastir, 1917, str. 135. 953 ÖSTA/KA, AFV, karton 225, Ausweis über die von der Militärseelsorge des k. u. k. Inf. Reg. Nr. 7 – im Monate Jänner 1917 verrichteten geistlichen Funktionen, 31. Jänner 1917, Bartholomaeus Hafner. 954 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 140−144. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 217 kurat, ki je bil oficir-stotnik in ne kurat. Vsaj tako in takega smo doživljali in doživeli mi. /…/ Med nas ni prišel,955 bil je pač stotnik in se ne spodobi, da bi bil z nami domač, z nami kramljal, z nami pel, kakor kak narednik ali celó kakor kak Škerjanec.«956 Vprašanje častniškega čina hkrati postavlja tudi vprašanje o odnosih med častniki in vojaškimi kurati. Kakor kaže, so bili v različnih enotah različni in so segali od zelo zglednega sodelovanja do nasprotovanj iz različnih razlogov. Tako so v letu 1918 tudi pri vojni mornarici ugotovili, da odnosi med morna- riško duhovščino in častniškim zborom niso bili najboljši, zato jim je posebno povelje naložilo, da morajo biti stiki med mornariškimi častniki in mornariški- mi vojaškimi duhovniki tesnejši, to pa predvsem zato, da bi se ob boljšem sode- lovanju povečal tudi njihov vpliv in zrasel ugled pri moštvu.957 Dobri odnosi so bili še kako pomembni tudi za pastoralno delo vojaških kuratov. Če so častniki dajali lep zgled in so imeli razumevanje za vojaške duhovnike, so kurati laže opravljali svojo službo in imeli zaslombo v častnikih, tudi če so sami kdaj sto- rili kak prekršek. Če pa te podpore ni bilo oziroma se je kak vojaški kurat – še tako zgleden – znašel v sporu s častniki, je bil lahko deležen različnih pritožb in preverjanj ter ne nazadnje tudi kazni. Prav Houlihan je opisal neki spor, ki ga je imel s častniki vojaški kurat Karl Streit pri 1. črnovojniškem pehotnem polku. Kurat se je v pastoralnem poročilu med drugim pritoževal nad častniki, češ da dajejo slab zgled vojakom, saj naj bi jih zanimala le spolnost. Menil je, da bi bilo veliko bolje, ko bi bili častniki drugačni. Zaradi teh pritožb je bil Streit potem kaznovan z osemdnevnim hišnim zaporom.958 8.3.2 Kritika iz vrst vojaške duhovščine in vprašanje primerne starosti V tem poročilu je vojaški kurat kritiziral častnike, a je znova treba opo- zoriti, da tudi posamezni vojaški kurati v resnici niso bili brez napak. Pritožb na račun njihovega dela oziroma zaradi njihovih nepravilnostih niso izražali le vojaki ali častniki, ampak tudi njihovi kolegi. Kritike, ocene in pomisleki voja- ških kuratov samih o delovanju njihovih stanovskih tovarišev so imeli seveda precej drugačno težo. Kritike in pomisleki so leteli tudi na to, da so bili nekateri duhovniki v vojaški službi zelo mladi. Kaže, da so oblasti menile, da bodo mlajši duhovniki lažje prenašali fizične napore v vojski.959 Vojaški škof je že poleti 1916 955 Ob tem je zanimivo, da Šavelj sam piše o svojih obiskih v strelskih jarkih, kjer je med vojake razdeljeval cigarete, brošure, časopise itd. Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 235, Pastoralbericht für den Monat Oktober 1917, Militärseelsorge des k. u. k. Infanterieregiment Kronproinz 17, Ludwig Šavelj. 956 J. Jagodic, Mojega življenja tek: spomini, str. 131. 957 ÖSTA/KA, MKSM 44/1/141–48/4; karton 1376, Nr. 47562, Marineseelsorge betreffend, 23. Mai 1918. 958 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 145–146. 959 Na mlajše duhovnike je v skladu s to politiko očitno računal tudi graški superior Anton Jaklič. V začetku julija 1916 se je z dopisom obrnil na ljubljanski ordinariat in prosil, naj mu posredujejo imena treh duhovnikov, ki so že bili imenovani za 218 Miha Šimac prejel anonimno pismo, v katerem se je vojak pritoževal predvsem nad mladimi duhovniki, ki v vojski dosežejo čin stotnika in se do vojakov ne vedejo najbolj primerno. Kljub temu da se na takšna pisma Bjelik praviloma ni oziral, je to sporočilo vendarle vsaj deloma upošteval in uporabil v svojem dopisu vojaški duhovščini.960 Zdi se, da opozorila iz anonimnega pisma niso posebno zalegla, saj je podobno kritiko leta 1917 poslal tudi vojaški kurat Martin Škerjanec v pismu škofu Jegliču. V njem je spregovoril o duhovni oskrbi v vojski in predla- gal, da bi bila po vojni preurejena in bi prešla v roke škofov; pri tem je za zgled postavil Bavarsko. O nadrejenih in vojaških kuratih pa je zapisal: »Naši višji pa so lakirani birokrati in poznajo samo kanclijo. O Klobovsu (Feldsuperior) je neki častnik vprašal: ›Kann er noch Messe lesen?‹961 2. Ne pošiljati na vojno čisto neizkušenih novo pečenih gospodov, vsaj ne na samostojna mesta. Verjemite mi, da moram paziti, da ne utonem v tem okuženem, nemoralnem in brezverskem ozračju naših častnikov.«962 Omenjena opozorila o nevarnostih, ki so pretile vojaškim kuratom in še posebno mladim duhovnikom, kar sama zastavijo vprašanje, kolikšna je bila starost vojaških kuratov, ki so bili iz slovenskih dežel. Iz določb je znano, da so morali duhovniki, ki so želeli vstopiti v vojaško službo, poprej tri leta delovati med škofijsko duhovščino. Zdi pa se, da glede tega v vojnem času niso bili vselej popolnoma dosledni. Tako se je, denimo, Janez Jalen, ki je v letu 1915 obhajal novo mašo, že v letu 1917 priglasil za vojaško službo in bil tudi sprejet.963 Na podlagi doslej zbranih podatkov o 152 aktivnih vojaških kuratih iz slovenskih dežel je mogoče podati starostno strukturo. rezervne vojaške kurate ali pa tiste, ki so bili vsaj v seznamu nadomestne rezerve. V prošnji je, poleg znanja jezikov, posebej poudaril, da naj predlagani duhovniki ne bodo starejši od tridesetih let. V odgovoru je ordinariat navedel tri imena, med njimi tudi Janeza Gogalo, ki je bil potem že 21. julija 1916 tudi vpoklican v aktivno službo. Prim. NŠAL/ŠAL, fasc. 314, E. N. 3766/1, Namhaftmachung geeigneter Priester. 960 ÖSTA/KA, MfLV – Mil. Teil, karton 2389, K. u. k. Apostolisches Feldvikariat Nr. 52703, Res. [Priloga, dokument št. 51]. 961 Kakor se zdi, očitek glede maševanja ni bil posebno primeren, saj je Klobovs večkrat maševal bodisi za vojake bodisi za vojne ujetnike. Tako je, denimo, 7. oktobra 1917 prav Klobovs daroval sveto mašo za italijanske vojne ujetnike. Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 234, Ausweis über die im Monate Oktober 1917 abgehaltenen geistlichen Funktionen, Feldsupariorat der k. u. k. Isonzo-Armee in Laibach. 962 NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, JD, zapis z dne 18. 10. 1917. 963 Prim. F. Pibernik, Janez Jalen, str. 33; 42. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 219 Graf 1: Starostna struktura aktivnih vojaških kuratov iz slovenskih dežel med prvo svetovno vojno Iz grafa je razvidno, da je bila med vojaškimi kurati po starosti zastopana predvsem generacija duhovnikov, ki so bili rojeni v letu 1884. Na splošno so bile najštevilčnejši duhovniki, rojeni v letih od 1883 do 1890. Najstarejši duhovnik, ki je deloval kot vojaški kurat, je bil takrat vojaški superior Anton Jaklič, rojen leta 1855, najmlajši vojaški kurat pa je bil Vinko Kos, rojen leta 1893. V povpre- čju je bila starost vojaških duhovnikov, ki so bili iz slovenskih dežel, v letu 1918 nekaj več kakor 35 (35,35) let. Vendar duhovnikova leta oziroma starost še ne pove vsega, zato je morda pomembnejši podatek, kdaj so duhovniki prejeli mašniško posvečenje. Iz tega podatka bi bilo mogoče vsaj ilustrativno razbrati tudi njihovo usposobljenost za pastoralno dejavnost, o kateri je govoril kurat Škerjanec. 220 Miha Šimac Graf 2: Aktivni vojaški kurati iz slovenskih dežel po letih mašniškega posvečenja Od 152 doslej znanih duhovnikov iz slovenskih dežel, ki so bili vpokli- cani v vojaško službo, je bilo 15 takšnih, ki so duhovniško posvečenje prejeli leta 1912, torej dve leti pred izbruhom prve svetovne vojne. V splošnem je mogoče ugotoviti, da je bilo največ vojaških kuratov posvečenih v obdobju od leta 1907 do leta 1916 (101). Zanimivo je, da so mednje vpoklicali tudi takšne, ki niso imeli veliko izkušenj v pastorali. Leta 1916 sta bila posvečena Vinko Kos in goriški duhovnik Jožef Hren.964 Oba sta bila med vojno vpoklicana v vojaško službo, Kos že leta 1917,965 Hren pa leto pozneje.966 Glede na zbrane podatke so vojaški kurati v povprečju imeli po dobrih 11 (11,38) let pasto- ralne prakse, če pa smo pozorni le na obdobje od leta 1912 do leta 1916, ko je bilo posvečenih 45 duhovnikov, je doba njihove pastoralne prakse seveda precej krajša. Zdi se, da opozorila vojaškega kurata Škerjanca vendarle niso bila tako zelo brez podlage. 8.3.3 Nekateri primeri disciplinskih obravnav vojaške duhovščine Vojaški škof je ob svojih inšpekcijskih obiskih, kakor kaže, tudi sam ugo- tavljal nepravilnosti in ni bil vselej zadovoljen z delovanjem nekaterih vojaških 964 Jožef Hren, r. 27. 4. 1889, Cerknica; m. 5. 7. 1916; † 9. 5. 1925, Podmelec. V: NŠAL, Status personalis 1923, str. 135; Necrologium 2013, str. 428–429. 965 Prim. S, 17. 9. 1917, str. 4. 966 Prim. S, 10. 8. 1918, str. 4. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 221 kuratov ali superiorjev. Zanimivo je, da je bil nejevoljen tudi zaradi nekaterih mornariških vojaških kuratov, pa tudi zaradi mornariškega superiorja Ivana Koršiča. Leta 1916 je prejel visoko duhovniško odlikovanje, zlati duhovniški križec 1. razreda, ocene o njegovem delu v letu 1918 pa so bile nekoliko drugač- ne. Videti je, da ni dovolj nadzoroval preostalih mornariških vojaških duhovni- kov, ki so bili drugje. Vojaški škof je o Koršiču drugače zapisal: »Tudi dosedanji mornariški superior je pravzaprav dober človek, toda brez vsakršne energije. Na mesto mornariškega superiorja je bil postavljen proti moji volji, zato da ne bi bilo mornariško duhovništvo z vrivanjem ›tujca‹ užaljeno in odrinjeno. Sedaj je dosegel VI. razred in bi lahko ob koncu vojne šel tudi v pokoj.« Menil je, da bo po koncu vojne treba opraviti še druge spremembe pri mornariški vojaški duho- vščini in na ta mesta postaviti ustrezne ljudi.967 To pa so bili že načrti za (nikoli uresničeno) prihodnost. Če s Koršičevim delovanjem ni bil najbolj zadovoljen, pa mu kot zgledne- mu duhovniku ni bilo mogoče ničesar očitati. Tega pa ni mogoče reči za neka- tere druge vojaške kurate, ki so službovali pri različnih enotah in so se zaradi takšnih ali drugačnih pregreškov znašli v disciplinskem postopku. Posebej so bile vojaške oblasti, pa tudi vojaki sami, pozorni na vprašanje spolnosti in na morebitne pregrehe vojaških kuratov te vrste, kakor piše Houlihan, ki je pri tem navedel vojaškega duhovnika Ladislava Staicha. Kot vojaški kurat je deloval v eni od vojaških bolnišnic pri Innsbrucku. Proti njemu je bila sprožena uradna preiskava, v kateri so ugotovili, da je bil vpleten v afero z Elizabeth Doktor, ki je v bolnišnici delala kot bolniška sestra. Na dan je prišlo še, da je bila pravzaprav ruska državljanka, vojaški kurat pa ji je poskušal priskrbeti avstrijsko državljan- stvo. Houlihan je ob tem opozoril na možnost, da bi se v vojnih razmerah med morebitnimi mašnimi strežniki (predvsem v zaledju so bili to navadno mladi fantje) in vojaškim kuratom utegnile dogajati spolne zlorabe. Na bojiščih so na- logo mašnih strežnikov pogosto opravljali vojaki, podčastniki in tudi častniki. To vprašanje ne zadeva le katoliških vojaških kuratov, ampak tudi pripadnike drugih veroizpovedi. Omenil je muslimanskega imama Muhameda Medan- hodzića, ki je bil iz vojaške službe odpuščen, ker je delil posteljo s častniškim slugom in je s popivanjem dajal slab zgled svojim vernikom. Na splošno pa so bili, kakor še navaja ameriški zgodovinar, spolni škandali med vojaško duho- vščino zelo redko navedeni kot razlog za odpust iz vojaške službe. Več je bilo takšnih, ki so jih odpustili zaradi neprimernega ravnanja ali slabega opravljanja službe itd.968 967 ÖSTA/KA, MKSM 44/1/141–48/4; karton 1376, Nr. 47562, Marineseelsorge betreffend, 23. Mai 1918. 968 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches 2011, str. 157−158. 222 Miha Šimac Med takšnimi se je 29. marca 1918 znašel tudi škofijski duhovnik salzbur- ške nadškofije in vojaški kurat Franz Im Thurn.969 Obravnavali so ga pred po- sebno komisijo in v oceni njegovega dela zapisali, da je kršil duhovniško etiko in zagrešil hude kršitve službenih dolžnosti. Iz nadaljevanja je mogoče razbrati, da se je ta vojaški kurat izdajal za doktorja teologije, plemiča, monsignorja, pre- lata s pravicami do pontifikalij itd. Pisal je celo peticije nemškemu cesarju ter sebe in druge predlagal za nemško odlikovanje. Tudi v teh dopisih se je podpi- soval z zvenečimi nazivi, ki jih ni imel. Poleg tega je izrekel več žaljivk in drugih neprimernih pripomb na račun svojih vojaških in cerkvenih nadrejenih. Zato je bil odpuščen iz vojaške službe z izgubo vojaškega čina, o prekrških pa je bilo obveščeno vojno ministrstvo. V zapisu so še povedali, da je treba o tem obvestiti pristojni škofijski ordinariat.970 Poseben primer pa je bil zagotovo rezervni vojaški kurat Adalbert Pau- lik, katoliški duhovnik škofije Nagy-Varad, o katerem je Bjelik vojaški cesarski pisarni pisal 6. oktobra 1917. Iz dokumentov je mogoče razbrati skorajda vse obtožbe, ki bi jih lahko takrat uporabili proti vojaškim kuratom, povrhu vsega pa je potem še izstopil iz katoliške Cerkve. Iz zapisa je razvidno, da je bil vojaški kurat Paulik nečak njegove ekscelence vojaškega poveljnika Temišvara, v aktiv- no vojaško službo pa je bil vpoklican 12. decembra 1915. Takrat so ga dodelili teritorialnemu poveljstvu Temišvar. Dne 31. avgusta 1916 je bil poslan v rezerv- no bolnišnico v Nagy-Varad. Zaradi malomarnosti in slabega vedenja si je tam prislužil opomin in bil prestavljen v rezervno bolnišnico v Bekescabi. Toda tudi v tej bolnišnici je slabo opravljal svojo službo. Zato je Bjelik zaprosil tamkajšnji vojaški superiorat, naj opravi strog nadzor nad vojaškim kuratom Paulikom in naj ga ob prvi priložnosti pošlje k XIX. korpusu v Albanijo. V resnici pa je bil Paulik potem poslan v bolnišnico, ki je bila v Debrecenu. Vojaški kurat je potem 14. septembra tega leta sporočil svoj izstop iz katoliške Cerkve in iz duhovniške- ga stanu ter prestopil v evangeličansko reformirano Cerkev. Šele tedaj je urgiral tudi njegov škofijski ordinariat in se podrobno poza- nimal o Paulikovem delovanju in vedenju. Ugotovitve niso bile najbolj spod- budne, saj so odkrili, da je zanemarjal svoje duhovniške naloge, večere pa pre- življal po kavarnah, v kinodvoranah in po gledališčih. Prav tako so ga vsak dan videvali v družbi dekleta, ki ji je celo obljubil poroko po vojni. Vojaški škof ga je suspendiral in sporočil tudi vojnemu ministrstvu, da za Paulika ne veljajo več ugodnosti 29. paragrafa vojnega zakona in bo tako moral »pod orožje«. Paulik pa je v tem času prestopil in superintendent v Debrecenu ga 969 Omenjeni duhovnik Franz X. Avgust Im Thurn (1881–1966) naj bi tu omenjeno početje, ki so mu ga očitali že med vojno, nadaljeval tudi pozneje in si poskušal pridobiti kanoniško čast. Glej: http://www.res.icar-us.eu/index.php?title=Im_ Thurn,_Franz_X._August_%281881-1966%29 (pridobljeno 1. 3. 2014). 970 ÖSTA/KA, MKSM 1918 44/1–141–48/4, karton 1376, 48-1-17, Im Thurn. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 223 je sprejel v reformirano Cerkev, tam je napravil tudi izpit, da je primeren za reformiranega pastorja. Škof Bjelik je v oklepaju z neprikritim sarkazmom do- dal, da je to nekaj neverjetnega, saj je Paulik ustrezno znanje pridobil v samo devetih dneh. Po poročanju vojaškega superiorata v Temišvaru je bil Paulik potem pre- dlagan za reformiranega kurata v Debrecenu. Vojaški škof je v svojem dopisu zapisal, da se to seveda ni moglo zgoditi zaradi ogorčenja katoliških krogov. Zato je Bjelik, kakor je razbrati iz dopisa, pridobil od vojnega ministrstva zago- tovilo, da bodo zadržali imenovanje Paulika za reformiranega kurata, in enako je skušal doseči tudi pri honvedskem ministrstvu v Budimpešti, da tako ne bi le preprečili imenovanja tega moralno spornega kurata v Debrecenu, temveč bi ga tudi vpoklicali v vojsko.971 Več podobnih dokumentov, ki bi obravnavali vojaške kurate iz sloven- skih dežel, doslej ni bilo mogoče najti. To seveda še ne pomeni, da prekrškov pri njih ni bilo. Doslej sta se našla le dva takšna dokumenta. Prvi, že omenjeni dokument lapidarno govori o alkoholnem ekscesu vojaškega kurata Venče- slava Jastrobnika, ki je bil potem prestavljen v neaktivno razmerje.972 Nekoli- ko obsežnejši pa so dokumenti, ki govorijo o prekrških duhovnika iz goriške nadškofije, aktivnega vojaškega kurata Ludvika Lacine. Ta je bil, kakor kaže, že pred vojno obravnavan zaradi nepravilnosti, vendar je vedno imel pravo zaslombo in ljudi, ki so zanj posredovali.973 Očitno pa se je tudi v vojnem času večkrat znašel v težavah in zato so bili nanj še bolj pozorni. Vojaški škof Bjelik je tako 20. oktobra 1916 pisal o neprimernem vedenju vojaškega kurata Ludvika Lacine, ki je takrat deloval pri mobilni rezervni bolnišnici 2/10, pisal vojnemu ministrstvu. V pismu je omenil, da so vojaškega kurata že njegovi predhodniki opozarjali zaradi mlačnosti pri opravljanju duhovniške službe. Opozorila in graje so bili torej pri njem pogosti, prejel pa je tudi strogo opo- zorilo, ker naj bi kršil službeno čast (Standesehre). Toda vojaški kurat Lacina je bil zelo priljubljen med mlajšimi častniki zaradi svoje družabnosti in ker je dobro igral klavir. Zato so posredovali zanj, vojaškemu škofu pa ga tako ni uspelo premestiti. Z odobritvijo poveljstva 2. korpusa in 7. konjeniške divizije je bil Lacina celo predlagan za povišanje v vojaškega kurata VIII. razreda. V tej zadevi se je tudi sam oglasil pri vojaškem škofu in osebno prosil za poviša- nje. Vojaški škof Bjelik je na podlagi prejšnjega vedenja in slabih ocen njegovo prošnjo zavrnil. Toda Lacina zavrnitve ni mirno prenesel in se je z grobim in nesramnim tonom obrnil na škofa ter se skliceval na svojo desetletno vojaško dušnopastirsko službo; škofu je med drugim celo zaželel, naj ga kaznuje Mati 971 ÖSTA/KA, MKSM 1917, 44/1/211–53/1/50, karton 1312, Feldkurat i. d. Res. Paulik – Abfall vom katholischen Glauben. 972 ÖSTA/KA, KM 1918, Abt. 9, karton 1370, Nr. 39366, Jastrobnik – Kommissionelle Behandlung. 973 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches 2011, str. 145. 224 Miha Šimac božja. Škof Bjelik je takrat uveljavil svojo avtoriteto, Lacino opozoril na nepri- merno vedenje in ga odslovil.974 Lacina je 7. decembra 1916 pisal škofu o svojem delu v bolnišnici, ki se je preselila v nove prostore, in omenil tudi obisk vojaškega superiorja, ki jih je ob tem presenetil. Ob koncu poročila je iz vsega srca ponižno prosil škofa za odpuščanje za vse grožnje, ki jih je izrekel, in ga prosil za škofovski blagoslov.975 Iz tega poročila veje tudi, da je Lacina zgledno deloval v bolnišnici. Zanimivo je, da je že 10. decembra tega lega škofu o Lacinovem delovanju pisal tudi vo- jaški superior 2. armade Várady. V poročilu je spregovoril o svojem obisku te vojaške bolnišnice 4. decembra tega leta. Takrat se je pogovoril z vsemi bolniki (okoli 82) in jih povprašal tudi o prejemu zakramentov. Várady je zapisal, da so mu vojaki odgovarjali, da so zakramente prejeli na fronti, v bolnišnici pa še ne. Glede na to, da je bila večina bolnikov v bolnišnici že osem tednov, je vojaški superior poklical Lacino k sebi in ga vpričo poveljnika bolnišnice oštel ter mu naročil, naj vendar zvesto opravlja svojo službo, saj je slaba duhovna oskrba v tej sanitetni ustanovi očitno njegova krivda.976 Morda je to posredovanje voja- škega superiorja zaleglo vsaj za nekaj časa, saj novih pritožb potem ni bilo vse do septembra 1917. Dne 8. septembra tega leta se je namreč nekaj vojakov v vojaški bolnišnici št. 1012 pritožilo vojaški oblasti, da je vojaški kurat Lacina za svoje delo zahteval denar, pa tudi, da ni opravljal svojega poslanstva, kakor bi ga moral. Poveljstvo je zadevo želelo razčistiti in izvedli so preiskavo. Zapisali so izjave vojakov, na vse to pa se je pisno odzval tudi kurat Lacina, ki je očit- ke zavrnil, na koncu zagovora pa zapisal še prošnjo, naj ga zaščitijo pred temi obtožbami. Kakor je povedal, je dve leti služboval na bojišču, preden je prišel v vojaško bolnišnico št. 1012, tam pa že štirinajst mesecev nepretrgoma opravlja dušnopastirsko službo. Dokument vojaškega superiorja XIX. korpusa pove, da vojaški kurat La- cina po teh zapisih ni storil nobenega kaznivega prekrška, temveč se njegovo dejanje kvalificira po točki 34 predpisov vojaške duhovščine. Ker je bila zadeva zadovoljivo pojasnjena, korpusno poveljstvo ni več videlo razloga za obravnavo, vse druge zadeve pa so odstopili vojaškemu superioratu.977 Ni čisto jasno, kako je te nove obtožbe sprejel vojaški superior in pozneje najbrž tudi vojaški škof. Morda je bil Lacina znova deležen vsaj ostrega opomina, zagotovo pa je vsaj še do februarja 1918 opravljal svojo službo v omenjeni bolnišnici.978 974 ÖSTA/KA, AFV, karton 273, Ludwig Lacina–disziplinarwidriges Genehmen [Priloga, dokument št. 52]. 975 ÖSTA/KA, AFV, karton 273, Ludwig Lacina, 7. Dezember 1916. 976 ÖSTA/KA, AFV, karton 273, Ludwig Lacina, 10. Dezember 1916. 977 ÖSTA/KA, AFV, karton 273, Ludwig Lacina. 978 ÖSTA/KA, Quali, karton 1650, Lacina Ludwig. OD ODLIKOVANJ DO GRAJ VOJAŠKE DUHOVŠČINE 225 Navedeni primeri pričujejo o drugi, temnejši strani vojaških kuratov, a tudi v zvezi s tem je – tako kakor pri pohvalah in odlikovanjih – vselej treba vsaj poskušati upoštevati osebnostni karakter vsakega od njih. 8.3.4 Ekskurz: Vprašanje o blagoslovu orožja Ob sodnih obravnavah je morda prav, da na kratko omenimo tudi očitke oziroma vprašanje o blagoslavljanju orožja; o tem so podrobneje govorili in pi- sali šele po prvi svetovni vojni. Konkretne podatke, ali se je to zanesljivo doga- jalo ali ne in v kolikšni meri, je sicer težko navesti, saj so doslej pregledani viri izredno skopi. Zato pa je mogoče zapisati nekaj več o odgovorih na te očitke, ki so jih po vojni pisali vojaški kurati in nekateri drugi duhovniki. Na te navedbe se je odzval linški profesor dr. Leopold Kopler in v svojem prispevku najprej opozoril na razliko med blagoslavljanjem vojakov, ki so od- hajali na fronto (blagoslov ljudi torej), in blagoslovom orožja. Takšen blagoslov je Cerkev res poznala v srednjem veku, a je bilo spet poudarjeno, kako je bil pravzaprav pomen blagoslova izključno to: nosilec orožja je prosil Boga, da bi ga uporabil le v službi dobrega oziroma za dobro stvar. Cerkev naj med vojno ne bi blagoslavljala orožja, prav tako naj ne bi bila izražena nobena želja ali izrečen ukaz, da bi kaj takšnega morali storiti oziroma da je bilo kdaj orožje blagoslovljeno. V zvezi s to zadevo se je Kopler očitno obrnil tudi na povojnega avstrijskega vojaškega vikarja dr. Pawlikowskega, ki je med vojno deloval pri vojaškem apostolskem vikariatu. Tako on kakor tudi drugi vojaški kurati so tr- dili, da med vojno ni bila izražena zahteva po takšni blagoslovitvi orožja. Edina izjema, ki jo je linški profesor omenil v svoji razpravi, je bilo blagoslavljanje sabelj častniških aspirantov pri sprejetju v častniški stan, kar je izviralo iz sre- dnjeveškega običaja: to orožje naj bi častnik uporabljal za dobro stvar. Pri tem ni bilo nikakršnega čaščenja vojne. O tem vprašanju je, kakor kaže, dal svoje mnenje tudi ogrski vojaški škof. Dejal je, da ni nikoli izdal nobenega ukaza za blagoslavljanje orožja.979 Očitki v zvezi z blagoslavljanjem orožja so se zlasti po vojni pojavljali tudi v slovenskem časopisju in z njimi so se soočili številni duhovniki. Nanje je več- krat vsaj deloma poskušal odgovoriti Franc Bonač, ki je bil med prvo svetov- no vojno sam vojaški kurat. Tako je 11. marca 1932 v Slovencu branil vojaške duhovnike in njihovo delo. V svojem članku je zapisal, da vojaškim kuratom med vojno niso ukazali nikakršnega blagoslavljanja orožja, pa tudi, da kato- liška Cerkev tega nima v obredniku: »Zato noben duhovnik, najsi bo vojni ali ne, orožja blagoslavljati ne more in ne sme. Lahko blagoslavlja osebe, pripadnike lastne ali sovražne armade, ne pa orožja.« Bonač je zapisal še besede, ki naj bi jih 979 Prim. V. Lipusch, Österreich-Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg, str. 100. 226 Miha Šimac izrekel papež Pij X. cesarju Francu Jožefu, ko ga je cesar prosil, naj blagoslovi avstrijsko orožje. Papež mu je na prošnjo odgovoril: »Jaz blagoslavljam mir!«980 Težko je vedeti, ali niso kljub tem zagotovilom vsaj ponekod tudi blagoslavljali orožja, očitno pa je, da vsi ti odgovori vojaških kuratov in drugih duhovnikov niso zadoščali. Zdi se, da je to vprašanje pogosto burilo duhove še v naslednjih letih. Tako so še v juliju 1940, torej v času, ko je že divjala druga svetovna vojna, to vprašanje obravnavali v glasilu Bogoljub. Na strani 220 je bilo zapisano prav neposredno vprašanje: »Zakaj Cerkev blagoslavlja orožje?« V odgovoru je bila ponovljena že navedena Bonačeva trditev, da tega cerkveni obrednik ne vsebuje oziroma »nima nobenega formularja (obrazca za obredno molitev)«. Prav tako so opozorili na prošenjsko in posvečevalno plat blagoslova. Pri prvem (invoka- tivnem) blagoslovu je v središču prošnja za božjo pomoč pri uporabi sredstva, ki bo blagoslovljeno, z drugim se pa, kakor že ime pove, »blagoslovljena stvar odmakne svetni uporabi in se odloči samo za cerkvene, verske namene, npr. bla- goslovljena voda«. O blagoslovih, ki jih podeljujejo vojaški kurati, so vendarle zapisali še nekaj več: »Ako n. pr. vojaški kurat opravi pri blagoslovljenju orožja molitev, kakršno ima najbrž vojaški obrednik, je to samo prošenjski blagoslov, naj Bog pošlje pomoč in blagoslov vsem, ki bodo dotično orožje uporabljali. To blago- slovljenje izvrši duhovnik v zavesti in prepričanju, da je zadeva, ki se zanjo nje- gov tabor bori, pravična. Seveda bo imel kurat nasprotnega tabora najbrž enako zavest in zagotovilo za svojo stran. Zato se ne smemo čuditi, če se ta obred tu in tam kdaj opravi.« V nadaljevanju so pisali o ideji, da bi obe sprti oziroma voj- skujoči se strani zadevo predložili v razsodbo katoliški Cerkvi. Če bi Cerkev o zadevi smela presojati in bi pravilno presodila, čigava je krivda, bi lahko odrekla blagoslov nepravični strani. V sklepu pa so zapisali, da se Cerkvi v tem godi »podobno kakor delavcem v tovarnah nevtralnih držav, ki izdelujejo in prodajajo orožje temu in onemu taboru«.981 Iz tega zapisa je mogoče vsaj deloma zaslutiti, kako so obravnavali to pe- reče vprašanje in kako so ga morda lahko razumeli tudi vojaški kurati že med prvo svetovno vojno. 980 S, 11. 3. 1932, str. 5. 981 Bg 1940, 7, str. 220. ZADNJE LETO VOJNE 227 9. ZADNJE LETO VOJNE Začetek leta 1918 ni prinesel večjih sprememb. Vojna je trajala že štiri leta, miru pa še ni bilo videti. Po uspehih nemških in avstro-ogrskih sil in po pre- bitju fronte ob Soči ob koncu oktobra 1917 je ponekod v monarhiji za hip celo prevladal optimizem, da bo na krilih teh uspehov premagano tudi italijansko kraljestvo. Toda nemške čete so se umaknile, avstro-ogrska vojska pa je ob reki Piavi trčila ob italijansko obrambo. Nastala je nova fronta in vojna je tekla dalje. Tudi vojaški kurati so tako v bolnišnicah kakor na fronti kljub vse slabšim raz- meram še vedno skušali opravljati svoje poslanstvo. Pomanjkanje in draginja, vse večje težave doma in vojna, ki ji ni hotelo biti konca, vse to je še kako vpliva- lo tudi na politiko in na nacionalne težnje in spore, ki so sledili dogajanju. Vse to se je seveda odslikavalo tudi med vojaštvom, vse slabše stanje duha v vojski pa so občutili tudi vojaški duhovniki. 9.1 Pastorala med vojaki v prvih mesecih leta 1918 »V tem mesecu je bilo nekoliko težje obiskati moštvo v še nedograjenih polo- žajih,« je v januarskem poročilu leta 1918 poročal polkovni kurat 17. pehotnega polka Ludvik Šavelj. Ob tem je navedel, da je bilo to mogoče storiti le ponoči. Sam je tako dvakrat obiskal moštvo, se z vojaki pogovarjal in jih tolažil. Zapi- sal je še, da je bilo vojaštvo te tolažbe zelo potrebno tudi zaradi mraza in vseh »štrapacev«. O udeležbi vojaštva pri bogoslužju pa je v poročilu navedel, da je bila občasno celo zelo dobra. Tako je, denimo, zapisal, da je bil obisk maše, ki jo je 13. januarja daroval pri polkovnem pratežu (Rgmtstrain), zelo dober. Pri maši je igrala celo polkovna godba.982 O pastoralnem delu v januarju 1918 je prav tako poročal divizijski župnik dr. Kulovec. Tudi on je opozarjal na težave z zimskimi razmerami in hudim mrazom, ki so pestile vojaštvo. Ob tem je povedal, da vojaki niso imeli nikakršnih zaklo- nišč ali pa le zelo zasilna, zato je vojake še toliko bolj zeblo. V takšnih razmerah so imeli vojaški kurati, kakor piše Kulovec, dovolj priložnosti, da so skušali med vojaki deliti tolažbo. Ob pomanjkanju primernih zaklonišč so tudi maše morali opravljati kar na prostem. Nekoč je bilo še ob 9. uri zjutraj tako hud mraz, da je zmrznilo celo vino v kelihu.983 Ne glede na te vremenske razmere in težave pa se iz ocen, zapisanih v pastoralnih poročilih, zdi, da so bile verske razmere v začet- ku leta 1918 med vojaštvom še dokaj dobre. V resnici pa so se te z vsakim dnem 982 ÖSTA/KA, AFV, karton 237, Pastoralbericht für den Monat Jänner 1918, K. u. k. Infanterieregiment »Kronprinz« N. 17, Ludvik Šavelj [Priloga, dokument št. 53]. 983 ÖSTA/KA, AFV, karton 237, Pastoralbericht der Mltseelorge d. 6. I. D. für den Monat Jänner 1918, dr. Fr. Kulovec [Priloga, dokument št. 55]. 228 Miha Šimac vojne slabšale. Na to je zagotovo vplivala naveličanost zaradi dolgotrajne vojne, pa tudi trpljenje in predvsem pomanjkanje hrane. Vse to je povsod pestilo dvojno monarhijo in posredno vplivalo na vse večje nezadovoljstvo med ljudmi in pri vojaštvu. Zato so tudi vojaški kurati vse teže opravljali svoje delo. Iz pastoralnih poročil glede velikonočne spovedi v letu 1918 je o udelež- bi vojakov pri posameznih enotah v precejšnji meri še mogoče razbrati dokaj pozitivno oceno. Tako je vojaški kurat 1. gorskega strelskega polka Peter Jurak 4. aprila 1918 poročal o organiziranosti velikonočne spovedi in ob koncu zapi- sal, da je bilo pri velikonočnem obhajilu 2376 mož, »več kot 90 % od celotnega sestava polka«.984 Tudi Janez Ev. Kociper, ki je deloval kot vojaški kurat pri eta- pnem štacijskem poveljstvu v Latisani, je poročal, da je spovedoval, maševal in pridigal za vojake pohodnih formacij. Pri spovedovanju so mu pomagali tudi drugi vojaški kurati, denimo Ludwig Kanyó, ki je prevzel skrb za madžarske vojake. Nemške, slovenske, češke in slovaške vojake je spovedoval sam. Ude- ležba je bila, kakor je ocenil, prav zadovoljiva in navedel je podatek, da je bilo podeljenih 409 obhajil. Pri tem je posebej poudaril, da so glavnino sestavljali Slovenci, Hrvatje in Nemci.985 Toda med temi razmeroma ugodnimi poročili se najdejo tudi nekoliko drugačne ocene. Vojaški kurat Franc Hiti986, ki je takrat služboval pri 5. dra- gonskem polku, je v svojem poročilu o udeležbi pri zakramentih navedel precej nižje številke. Ob svoji enoti je takrat očitno moral poskrbeti še za 42. črnovoj- niški pehotni bataljon. Zanj je v opombi posebej napisal, da je prišlo v cerkev 378 mož, k spovedi pa jih je prišlo le 54. Hiti je v svojem poročilu krivdo za tako slab obisk iskal predvsem v tem, da je bila večina ljudi v bataljonu doma iz moravskih in čeških industrijskih mest.987 Toda tudi ob upoštevanju te pri- pombe so na slabo udeležbo skoraj zagotovo vplivale slabe razmere, povezane s prehrano in z opremo ter z mnogimi vsakdanjimi težavami. Tega se je prav tako zavedal vojaški kurat Ludvik Šavelj, ki je takrat še vedno služboval pri 17. peho- tnem polku. V aprilskem poročilu je med drugim opisal težave, s katerimi so se srečevali vojaki njegove enote. Poleg vremenskih nevšečnosti, ko je bilo moštvo še v hudih nalivih na prostem, je navedel, da so vojaki precej trpeli tudi zaradi sovražnih napadov. Zato so potrebovali veliko tolažbe in sam jih je obiskoval še pogosteje kakor do tedaj: »Kljub temu so bili vojaki potrti in utrujeni od vojne, kar se je kazalo v njihovih besedah. Položaj vojaškega kurata postaja iz dneva v dan vse težji.«988 Očitno se je Šavelj, tako kakor najbrž mnogi drugi, že zavedal, 984 ÖSTA/KA, AFV, karton 240, Osterbeichte-Bericht, Geb. Sch. Rgt. 1, 4. April 1918, Peter Jurak [Priloga, dokument št. 56]. 985 ÖSTA/KA, AFV, karton 240, Osterandacht, 10. April 1918, Johann Ev. Kociper [Priloga, dokument št. 57]. 986 Franc Hiti, r. 23. 3. 1889, Sv. Trojica nad Cerknico; m. 15. 7. 1912; † 19. 4. 1961, Begunje pri Cerknici. V: Letopis 2000, str. 451. 987 ÖSTA/KA, AFV, karton 240, Ergänzung zur Meldung über die abgehaltene Osterandacht, 29. April 1918, Franz Hiti. 988 ÖSTA/KA, AFV, karton 240, Pastoralbericht, Infanterieregiment Nr. 17, 5. Mai 1918, Ludvik Šavelj. ZADNJE LETO VOJNE 229 da bodo tudi vojaški kurati v naslednjih mesecih, če se bo vojna še vlekla, vse teže opravljali svoje poslanstvo med vojaštvom. 9.2 Mirovni sporazum z Rusijo in taborišča za vračajoče se iz ruskega ujetništva V marcu 1918 so se precej spremenile razmere na ruskem bojišču. De- jansko je bilo premirje med vojskujočimi se stranmi na tej frontni črti dose- ženo že 15. decembra 1917, potem pa so se začela mirovna pogajanja med boljševiškimi predstavniki Rusije in predstavniki centralnih sil. Pogajanja so se z občasnimi prekinitvami nadaljevala tudi v začetku leta 1918. Nemci so se v tem času dogovarjali tudi z ukrajinsko vlado (rado) in z njimi 9. februarja 1918 podpisali separatni mir. Zaradi teh dogovorov in podpisa separatnega miru z Ukrajino so ruski predstavniki zapustili mirovna pogajanja. Centralne sile so na to reakcijo odgovorile z agresivnim prodorom svojih čet, ki so do srede februarja že zasedle večino Ukrajine, Belorusije in baltskih držav. Ob koncu februarja tega leta so centralne sile ruskim predstavnikom poslale nov predlog za mir. Po novih pogajanjih je bila tako 3. marca 1918 podpisana separatna mirovna pogodba v Brest Litovsku. Po tej pogodbi je bila Rusija izločena iz vojne, morala pa se je odpovedati tudi ozemeljskim pravicam do nekaterih dežel, med drugim tudi do Ukrajine, Belorusije in do baltskih dr- žav. Nekatera ozemlja je morala odstopiti tudi turškemu imperiju. Mir je bil dosežen, v Rusiji pa so se nadaljevali notranji boji.989 Mirovna pogodba je obravnavala tudi vprašanje izmenjave vojnih ujetni- kov. Po pogodbi so ustanovili avstro-ogrsko in nemško posebno misijo v Rusiji, ki sta bili zadolženi za repatriacijo vojnih ujetnikov. Delegacija dvojne monarhi- je se je namestila v takratnem Petrogradu, nemška pa v Moskvi.990 Vračanje uje- tnikov iz ruskega ujetništva je sicer potekalo tudi že pred podpisom mirovne po- godbe. Tako so se avstro-ogrski vojaki iz ruskega ujetništva začeli vračati že ob koncu leta 1917.991 Češki zgodovinar Karel Pichlík navaja, da so v začetku marca 1918 število vrnjenih vojakov v monarhijo ocenili na 120 000, ob koncu junija je naraslo že na 517 000.992 Cesarske oblasti v dvojni monarhiji so bile do teh vračajočih se vojakov izredno nezaupljive. Kakor piše Alon Rachamimov (2002, 191−195), pri tem ni šlo le za vprašanje »okuženosti« z boljševiškimi idejami in strahu pred nelojalnostjo dvojni monarhiji, pač pa tudi za vprašanje, kako so šte- vilni vojaki sploh prišli v rusko ujetništvo. Sumili so namreč, da so se v ruskem 989 Prim. J. Piekalkiewicz, Prva svetovna vojna, Ljubljana, 1996, str. 549−550. 990 Prim. S. Hribar, Rusko ujetništvo avstro-ogrskih vojakov v veliki vojni, diplomsko delo, 2007, str. 107−108. 991 Prim. J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika na domačih tleh med vojno 1914−1918, Ljubljana, 1971, str. 225. Odslej: J. Pleterski, Prva odločitev. 992 Prim. K. Pichlík, Iz ruskega ujetništva v boj proti vojni, Ljubljana, 1968, str. 31. 230 Miha Šimac ujetništvu številni cesarski vojaki znašli pravzaprav prostovoljno. Poleg tega pa se je postavilo tudi vprašanje obravnavanja ujetnikov v ruskem ujetništvu: tam pa naj bi z ujetimi vojaki slovanske in italijanske narodnosti ravnali bolje kakor s pripadniki drugih narodnosti habsburških sil.993 Karel Pichlík je o tem zapisal, da v ujetništvu vojaki niso postali revolucionarji, so pa zato v domovino zagotovo prihajali drugačni, predvsem pa razpoloženi proti vojni in željni miru.994 Prav zato so bili pri oblasteh toliko bolj sumljivi. Za zaščito in preverjanje lojalnosti vračajočih se vojakov iz ruskega ujetništva so cesarske oblasti uvedle poseben sistem sprejemnih postaj in taborišč ter različne postopke preverjanja (med dru- gim t. i. opravičevalni postopek).995 Ob vsem tem so bili vojaki soočeni še z izre- dno slabimi razmerami; poleg hrane je primanjkovalo tudi oblačil. Še posebno pa jih je prizadelo to, da so bili namesto veselega srečanja z najbližjimi deležni sumničenj, preverjanj, zadrževanja in »prevzgoje«. Povratnik iz ruskega ujetni- štva Jože Hameršak je o tem med drugim zapisal, kako je ob prihodu spoznal, da jih imajo za »boljševike« in jim popolnoma nič ne zaupajo. Ob tem je potožil nad razmerami in nad ravnanjem z njimi: »Vsi, ki smo bili tukaj, smo se kesali, zakaj smo prišli iz Rusije. Tam smo bili vsaj siti in nobenih šikan nam ni bilo treba prenašati. V Rusiji sem bil ujetnik in njihov sovražnik, pa so stokrat lepše ravnali z menoj, kakor delajo tukaj, kjer sem se bojeval za domovino in cesarja.«996 Oblasti so res pričakovale, da bo mogoče s »primernimi prijemi« vračajoče se vojake »prevzgojiti« in tako dobiti dobrodošlo silo za izpopolnitev vojaških vrst. Pri tej »prevzgoji« in pri spodbujanju ljubezni do domovine pa so računale tudi na vojaške kurate. 9.3 Duhovna oskrba taborišč Za taborišča povratnikov iz ruskega ujetništva in za njihove postaje so obla- sti želele zagotoviti tudi primerno duhovno oskrbo, zato so potrebovale vojaške kurate. Vojaški škof Bjelik je v dopisu 4. marca 1918 obvestil škofijske ordinariate o ustanovitvi takšnih karantenskih in zbirnih taborišč ter ob tem med drugim zapisal, da naj bi v njih povratnike ozdravili »prevratniških idej«. Pri tem pa je bila pomembna vloga namenjena tudi vojaškim kuratom. Zato si je vojaški škof želel, da bi dobil goreče duhovne pastirje, ki bi bili dobri pridigarji in spretni go- vorci ter bi znali s svojimi izkušnjami v tej posebni misiji vplivat na vračajoče se vojake. Sam je resda upal, da bo vse duhovnike dobil med že vpoklicanimi voja- škimi kurati, kljub temu pa se je za vsak primer obrnil tudi na ordinariate, naj mu predlagajo morebitne primerne škofijske duhovnike, ki bi ustrezali tem željam in 993 Prim. A. Rachamimov, POWs and the Great War: captivity on the eastern front, Oxford-New York, Berg, 2002, str. 191−195. 994 Prim. K. Pichlík, Iz ruskega ujetništva v boj proti vojni, str. 41. 995 Prim. A. Rachamimov, A. Rachamimov, POWs and the Great War, str. 194; J. Pleterski, Prva odločitev, str. 225. 996 J. Hameršak, Skoz prvo svetovno, str. 110−111. ZADNJE LETO VOJNE 231 bi jih ob potrebi tudi lahko vpoklicali v aktivno službo. Vsekakor ni pozabil ome- niti, kako pomembno je poznavanje različnih jezikov monarhije.997 Na ta dopis vojaškega škofa se je med drugim že 7. marca tega leta odzval celovški škof Adam Hefter in zapisal, da je za takšno službo zaradi jezikovnega znanja zelo prime- ren profesor teologije dr. Lambert Ehrlich998. Ob tem je navedel, da bi Ehrlicha v tistem trenutku v škofiji lahko nadomestili, saj v celovškem bogoslovju takrat v prvem letniku ni bilo nobenega študenta teologije.999 Ehrlich je bil v letu 1918 tudi dejansko vpoklican: »L. 1918 (24/4–4/12) sem bil pozvan v Galicijo in Buko- vino za pastirovanje slovanskih vojnih ujetnikov, vračajočih se iz Rusije.«1000 Za to službo so bili izbrani še nekateri drugi vojaški kurati, ki so bili iz slovenskih dežel. Za vse te »taboriščne« vojaške kurate so bila sestavljena posebna navodila oziroma direktive za dušno oskrbo povratnikov. Med drugim so v njih zapisali, da duhovna oskrba v takšnih taboriščih ni nikakršno nujno zlo (malum neces- sarium), in izpostavili, da se za njihovo delo izredno zanima tudi cesar. V navo- dilih so kot glavni cilj duhovne oskrbe navedli, da je to v prvi vrsti restauratio animae et spiritus, obnova duha in duše torej. Hkrati bi posredno lahko vplivali na socialni in politični čut povratnikov in jih usmerjali v patriotizem. Ob tem so navedli še, da je treba organizirati pouk za moštvo, ki bi preprečil širjenje boljševističnih idej in ustvarjal podlago za »želeni« patriotizem.1001 Tudi vojaški kurati v teh taboriščih so ob koncu vsakega meseca posre- dovali pastoralna poročila. V juliju 1918 je svoje poročilo o delu v taborišču za vračajoče se iz ruskega ujetništva št. 701 poslal tudi Josef Krantz.1002 V njem je zapisal, da je bilo takrat v taborišču 599 vojakov povratnikov. Od teh je bilo 369 katoličanov (vključno z grškokatoliškimi), 136 pravoslavnih, 61 evangeličanov helvetske veroizpovedi in 17 augsburške, 8 judov, 7 muslimanov in 1 uniat. Po narodnosti je bilo največ, kar 247, Ogrov oziroma Madžarov. Za katoličane je naprej maševal v tamkajšnji grškokatoliški cerkvi, potem pa vsak dan ob 7 h zjutraj v tamkajšnji taboriščni kapeli. V vsem času je povratnikom štirikrat pri- digal. V prvi pridigi je povratnikom govoril o ljubezni do domovine in o prise- gi, pozneje pa je med drugim govoril tudi o trdi preizkušnji v vojni in zaupanju v božjo previdnost, v zadnji pridigi pa je posebej izpostavil hrabrost. Kurat je v poročilu zapisal, da je obiskoval vojake in se z njimi pogovarjal, da je vodil tudi novi vojaški dom v taborišču, nekaj vrstic pa je namenil še vprašanju spovedi. Iz poročila je tako mogoče razbrati, da se je v taborišču spovedala približno četr- 997 NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, Nr. 14. 622, Wien, am 4. März 1918. 998 Lambert Ehrlich, r. 18. 9. 1878, Žabnice na Koroškem; m. 20. 7. 1902; † 26. 5. 1942, Ljubljana. V: Letopis 2000, str. 437. 999 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 165, Nr. 14788, Klagenfurt, am 7. März 1918. 1000 M. Benedik, Lambert Ehrlich za slovenski narod, v: AES 24, Ljubljana, 2002, str. 647. 1001 ÖSTA/KA, AFV, karton 247, Res. Nr. 683/1/Hkw, Direktiven für den Seelsorgedienst in den Heimkehrlagern. 1002 Jožef Krantz, r. 10. 5. 1889 Čajta (Csajtá); m. 6. 10. 1911; † 15. 8. 1942, Tišina. V: NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 7, Krantz Jožef. 232 Miha Šimac tina vseh katolikov, med povratniki pa so bili tudi takšni, ki so to želeli opraviti v domačem kraju. O stanju duha med vojaki je Krantz zapisal, da je bilo to pri prvem transportu še zelo dobro, ob poznejših transportih pa ne več tako. Na splošno je menil, da sta dolga odsotnost in bivanje v sovražni deželi pustila »sle- di v dušah« vračajočih se vojakov. V njih je prevladovalo predvsem koprnenje po domu oziroma želja po čimprejšnjem srečanju z domačimi. Ob koncu po- ročila je Krantz zaprosil za primerno literaturo v slovenskem in v hrvaškem, pa tudi v madžarskem jeziku.1003 Iz tega zapisa je torej mogoče razbrati, da je sam s pridigami poskušal vplivati na vojake in na vprašanje »patriotizma«. Kako pa so takšne govore o domoljubju sprejemali povratniki, je seveda drugo vpraša- nje. Franc Zupančič, ki se je v začetku septembra 1918 sam znašel v taborišču za povratnike, je v svojem dnevniku zapisal: »Dobro jemo, pijemo pivo po kroni vrček in dobro črno vino po 14 kron butiljka, vojni kurat dr. Heinrich Heidegger (Tirolec) pa nas pita s predavanji o ›Vaterland Geistesstärke‹ itd.«1004 Upoštevaje slabe razmere in naveličanost zaradi dolgotrajne vojne ter opi- sanega koprnenja po domačih, ki je prevladovalo med vračajočimi se vojaki, bi tako lahko sklepali, da takšni govori o ljubezni do domovine in o zvestobi prav pretirano velikega učinka niso imeli. Posebno zato ne, ker so se povratniki za- vedeli, da bodo po dopustu najbrž znova uvrščeni v vojaške enote in poslani na fronto. Kljub temu pa so vojaški kurati v takšnih taboriščih delovali tako rekoč vse do zloma monarhije in do konca vojne. 9.4 Upori vojaštva v maju 1918 in vojaška duhovščina Miha Sluga je zapisal, da so na povratnike in njihovo nezadovoljstvo zelo vplivale slabe domače razmere, pa tudi spoznanje, da bodo po dopustu uvrščeni v nadomestne vojaške formacije in poslani na fronto. Te novice so v že napeto ozra- čje vnesle še dodatne iskrice in postale glavne nosilke upornih idej: »Brez njihove- ga prihoda bi se nezadovoljstvo vojakov verjetno še naprej kazalo samo v godrnjanju ter posameznih primerih nepokorščine in dezerterstva, ne da bi preraslo v misel, da se je za svoje cilje, tj. odhod domov in posredno konec vojne, potrebno upreti.«1005 In v letu 1918 je bilo v habsburški vojski zares zabeleženih več uporov vojaštva. Prvi večji – a neuspešen – upor je bil že 1. februarja, ko so se v Boki Kotorski zaradi slabe prehrane in naveličanosti nad vojno uprli tamkajšnji mornarji. Upor sam pa je bil, kakor je zapisal Lojze Ude, bolj podoben stavki; uporniki so priča- 1003 ÖSTA/KA, AFV, karton 247, Pastoralbericht für Juni 1918, Heimkehrlagers Nr. 701, Josep [sic!] Krantz [Priloga, dokument št. 58]. 1004 F. Zupančič, Dnevnik 1914–1918, str. 293. 1005 M. Sluga, Kot Triglav nikdar ne omahne, Slovencu vdanost ne usahne: slovenski vojaki med prvo svetovno vojno – lojalnost in dojemanje vojne v njihovih avtobiografskih zapiskih, Ljubljana, diplomsko delo, 2007, str. 107. Odslej: M. Sluga, Kot Triglav nikdar ne omahne. ZADNJE LETO VOJNE 233 kovali, da se bo z njihovimi predstavniki kdo pogajal.1006 Prav tako so računali na politično podporo socialdemokratske stranke. Vendar je bil upor že 3. februarja zatrt, upornike so zaprli in vodje postavili pred nagla sodišča ter štiri tudi obsodili na smrt z ustrelitvijo. O uporu mornarjev je Ude med drugim menil, da pri tem nacionalno vprašanje še ni bilo glavno, oziroma kakor je zapisal, je bil »razdorni element nacionalne nezadovoljnosti še slaboten«.1007 Toda če je bila ta zavest pri uporu mornarjev zares še bolj šibka, je bilo povsem drugače ob uporih vojakov v nadomestnih enotah nekaj mesecev pozneje. Tam sta poleg naveličanosti nad vojno, zaradi pomanjkanja živeža in ob vse večjem nezadovoljstvu imela tudi narodnostni in socialnorevolucionarni element že večjo (ne pa tudi odločilne!) težo.1008 Pri tem pa so, kakor piše Pichlík, veliko vlogo igrali prav povratniki, ki so se vračali z dopustov.1009 Doma so se seznanili z revščino in s slabim gmotnim položajem domačih; za vse to je bila po svoje kriva tudi dolgotrajna vojna. Vedno več je bilo dezerterjev, med povratniki, ki so se vrnili v nadomestne enote, pa se je odpor do vojne in do sodelovanja v njej le še stopnjeval.1010 Spomladi 1918 je bilo zato več uporov nenemških in nemadžarskih enot. V maju so se tako med drugim uprle nekatere nadomestne enote na Slovaškem, Češkem, Moravskem, Poljskem, pa tudi na Štajerskem. Med uporniki so bile nadomestne enote polkov in bataljonov, ki so jih večinoma sestavljali Sloven- ci.1011 Tako se je v Judenburgu 12. maja zvečer uprl nadomestni bataljon 17. pehotnega polka, v Murauu je bil 14. maja upor pri nadomestni stotniji 7. lo- vskega bataljona, 23. maja pa v Radgoni upor nadomestne enote 97. pehotnega polka.1012 Kakor je bilo omenjeno, je bila v vseh treh enotah večina vojakov Slo- vencev. Oblast je te upore takrat še lahko zadušila in z uporniki obračunala tudi 1006 L. Ude, Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski armadi, v: ZČ, 1968, 3–4, str. 188. 1007 Prav tam, str. 189. 1008 Prim. M. Sluga, Kot Triglav nikdar ne omahne, str. 109. O teh vprašanjih, pa tudi o dezerterstvu in asistenčnih vojaških enotah glej tudi: R. G. Placschka, H. Haselsteiner, A. Suppan, Innere Front: Militärasistenz, Wiederstand und Umsturz in der Donaumonarchie 1918, Band 1 in 2, Wien, 1974. 1009 K. Pichlík, Iz ruskega ujetništva v boj proti vojni, str. 43. 1010 Ivan Nemanič, Upori slovenskih vojakov v maju 1918: Judenburg-Murau-Radgona, v: Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 2002, 1, str. 137−143. 1011 Čas teh uporov je, zanimivo, tudi čas vrhunca deklaracijskega gibanja v slovenskih deželah, aktivnosti slovenskih poslancev in vse večje podpore majniški deklaraciji, ki jo je 30. maja 1918 v avstrijskem parlamentu prebral dr. Anton Korošec. Kakor v svoji študiji navaja Pleterski, so bile sodbe, ali je obstajala povezava med vojaškimi upori in deklaracijskem gibanjem, pozneje različne. Lojze Ude je menil, da je bila pri teh uporih slovenskega vojaštva poleg prehrane in naveličanosti vojne med osrednjimi dejavniki prav »nacionalna nezadovoljnost«, Dušan Kermavner pa je bil drugačnega mnenja, po njegovem Udetova trditev ne drži: »Za takšno merjenje namreč nimamo nobenega objektivnega merila in v njem izražamo samo svoja apriorna nagnjenja k nam bližjim nagibom.« Ude je kljub temu vztrajal pri svojem in je upore prišteval »k deklaracijskemu gibanju«. Zanimivo je, da so bila mnenja različna tudi pri državnih oblasteh. Vojaški vrh je tako navajal, da je bilo prav deklaracijsko gibanje tisto, ki je odločilno vplivalo na upore. Nasprotno temu pa je notranje ministrstvo menilo, da so na vse te upore, z izjemo judenburškega, pomembno vplivali prav tisti, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva. Glej: J. Pleterski, Prva odločitev, str. 226–228. 1012 K. Pichlík, Iz ruskega ujetništva v boj proti vojni, str. 46−104 234 Miha Šimac ob pomoči hitrih sodišč, ki so začela delovati po zatrtju uporov. V Murauu so tako na smrt z ustrelitvijo obsodili Radovljičana Boštjana Olipa, v Radgoni sta bila 27. maja na smrt z ustrelitvijo obsojena Rudolf Ukovič in Andrej Melihen, dva dni pozneje pa so isto kazen izrekli še šestim vojakom iz nadomestne enote 97. pehotnega polka.1013 Nič bolje se ni godilo voditeljem upora v Judenburgu. Tam je naglo sodišče na smrt z ustrelitvijo že 16. maja obsodilo Antona Hafner- ja, Karla Možino, Josa Davtovića in Lojzeta Štefaniča. Dva dni pozneje je enaka kazen doletela še Lojzeta Roglja in Franca Grahovina.1014 O uporih in na smrt obsojenih slovenskih pripadnikih je že precej znane- ga, tega pa ni mogoče reči za vojaške kurate, ki so može in fante pospremili na zadnji poti. Tako vse do danes skorajda nič ni znanega o tem, kateri vojaški du- hovniki so bili ob teh usmrtitvah dejansko navzoči. V zapisih o judenburškem uporu najdemo notico, ki omenja tudi vojaškega kurata. V Slovenskem narodu je bil že 13. maja 1923 objavljen prispevek neke priče teh zadnjih dni juden- burških upornikov z naslovom Zadnji trenutki judenburških žrtev. V njem se omenja tudi vojaški kurat, ki je prišel spovedat obsojence: »Odšel sem z vojnim kuratom J. Novakom v ječo. Težka vrata so se zaprla za nama. Zaškrtal je ključ v ključavnici in ostala sva sama z obsojenci. Vojni kurat je pristopil k njim, da jih pripravi na zadnjo pot. Vsi so bili bodri, kadili so in razgovarjali, kakor da bi se ne bilo ničesar zgodilo.« Štefanič je takrat tudi napisal pismo svoji materi, vojaškega kurata pa so med drugim prosili, naj izroči zadnje pozdrave njihovim domačim. Iz zapisa je mogoče razbrati še, da je bil vojaški kurat navzoč tudi ob ustrelitvi upornikov, saj je tako med drugim Antonu Hafnerju pred ustrelitvijo izpolnil poslednjo željo: »S prezirom je vrgel proč dokajeno svalčico in se obrnil k svojemu prijatelju, češ da bi rad pred smrtjo še kadil. Vojni kurat mu je ponudil smotko.«1015 Ude navaja, da je ta članek v resnici napisal Edo Delak, ki je bil takrat častniški namestnik v Judenburgu in torej priča vsemu dogajanju.1016 Ta zapis je pozneje očitno uporabil tudi Prežihov Voranc, ki je judenburški upor, pa tudi opisani obisk vojaškega kurata Novaka ovekovečil v svoji knjigi Doberdob.1017 Vprašanje, ki se pri tem postavlja, pa je, kdo je bil v resnici omenjeni kurat J. Novak. Vse, kar je mogoče razbrati o njem iz teh zapisov, je, da je zagotovo znal slovensko. Iz seznama vojaških duhovnikov skupne vojske razberemo, da je dejansko šlo za drugo osebo. Lipusch 1938, 67 med kurati skupne vojske resda navaja tudi nekega Johanna Novaka, precej bolj verjetno pa je, da gre tukaj za vo- jaškega kurata Franca Novaka, duhovnika ljubljanske škofije, ki je že od oktobra 1013 I. Vogrič, Radgonski upor leta 1918 in vloga desetnika Antona Žvaba. V: Koledar za leto 2009, str. 80−81. 1014 SN, 13. 5. 1923, str. 9. 1015 SN, 13. 5. 1923, str. 9. 1016 Lojze Ude, Anton Hafner, voditelj upora slovenskega vojaštva v Judenburgu 12. maja 1918, v: Loški razgledi 1968, str. 78−88. 1017 Prežihov Voranc, Doberdob, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana, 1950, str. 382−383. ZADNJE LETO VOJNE 235 1915 deloval v rezervni vojaški bolnišnici v Sv. Mihaelu pri Leobnu.1018 Čeprav omenjeni kraj ni tako blizu, pa tudi ni prav daleč od Judenburga, da ne bi mo- gel priti tja. Zanimivo je, da je ob Hafnerjevem in Možinovem imenu v mrliški matični knjigi vpisan prav omenjeni Novak, medtem ko je pri vpisu smrti Loj- zeta Roglja naveden koroški duhovnik Konrad Mente.1019 Seveda je pri tem treba upoštevati možnost, da je bil vpisani duhovnik lahko le tisti, ki je bil odgovoren za protokoliranje in ne nujno tudi zares navzoč ob usmrtitvah. Glede Novaka pa se na podlagi vseh omenjenih zapisov vendarle zdi, da je bil v resnici navzoč ob zadnji uri Antona Hafnerja. Morda je bil tudi pri usmrčenem pripadniku 7. lo- vskega bataljona Boštjanu Olipu zares navzoč koroški duhovnik Jožef Stich,1020 ki ga najdemo ob Olipovem vpisu v vojaški mrliški matični knjigi.1021 O duhovnikih, ki so bili navzoči v Radgoni, pa nekaj malega izvemo iz časopisnih prispevkov. Iz prispevka z dne 25. maja 1940 je tako mogoče raz- brati, da sta Andrej Melihen in Rudolf Ukovič, ki sta bila na smrt obsojena in ustreljena 27. maja 1918, zavrnila nemškega duhovnika in zahtevala, da ju na zadnji poti spremlja slovenski duhovnik iz župnije sv. Petra v Gornji Radgo- ni: »Ta želja se jima je izpolnila ter jima je govoril poslednje tolažilne besede v materinem slovenskem jeziku gornjeradgonski kaplan g. Milan Slaje1022 (sedaj v Ameriki), ki je bil sam popolnoma bled in duševno strt.« V časopisu še piše, da kaplan Slaje ni želel biti pri novih usmrtitvah in je tako obsojence na zadnji poti spremljal vojaški kurat.1023 V prispevku z naslovom Spominu radgonskih žrtev je iz pričevanja Alojzija Štruklja, ki je bil sam kot vojak 97. pehotnega polka priča temu uporu, mogoče dobiti potrdilo o delovanju kaplana Slajeta pri prvih dveh usmrtitvah: »Duhovnik je šel na tej otožni poti sredi med Melihenom in Ukovičem. Oba obsojenca sta bila mirna in videti je bilo, da poslušata tolažilne besede kaplan Slajeta, zakaj ubogala sta ga vse, kar jima je v zadnji uri naročil glede verskih dolžnosti.«1024 O usmrtitvi šestih obsojencev je Štrukelj navedel, da jih je na zadnji poti res spremljal vojaški kurat, ki je govoril slovensko, v svoji pridigi pa ni želel izpolniti navodila poveljstva, naj govori vojakom v patriotič- nem smislu.1025 France Bevk, ki je bil tudi sam pripadnik 97. pehotnega polka, je med drugim o streljanju šestih obsojencev zapisal: »Spremljal jih je vojaški 1018 ÖSTA/KA, Quali, karton 2258, Novak Franz. 1019 Konrad Mente, r. 24. 11. 1883, Mežica pri Prevaljah; m. 14. 7. 1910; † 8. 1. 1952, Celovec. V: Naši rajni duhovniki 1968, str. 195–196. 1020 Jožef Stich (Štich, Štih), r. 10. 6. 1887, Kotmara ves, m. 14. 7. 1910; † 17. 10. 1967, Bilčovs. V: prav tam, str. 414–417. 1021 Za te podatke se – po posredovanju dr. Josefa Jerka – iskreno zahvaljujem arhivistu g. mag. Stefanu Machu. Elektronsko pismo z dne 15. 2. 2013 (hrani avtor). 1022 Milan (Emil) J. Slaje, r. 15. 9. 1891, Ljubljana; m. 2. 7. 1916; † 27. 10. 1962, Cleveland. V: Letopis 2000, str. 790. Dolga leta je bil župnik slovenske župnije sv. Cirila in Metoda v Lorainu. Hvaležni farani so mu v zahvalo in spomin postavili spominsko ploščo. 1023 SN, 25. 5. 1940, str. 2. 1024 S, 30. 5. 1915, str. 3. 1025 Prav tam. 236 Miha Šimac kurat, ki so ga bili poklicali kdo ve od kod, da bi vojaštvo mučil s patriotičnim govorom. Ker je naročilo opravil v zelo skopih besedah, so ga baje za kazen poslali na fronto.«1026 Obstaja seveda veliko vprašanje, ali je bil vojaški kurat zato zares poslan na fronto, toda še večje vprašanje je – kdo je to bil. Iz drugih virov je zna- no, da je bil polkovni kurat 97. pehotnega polka ob koncu vojne duhovnik Pavel Žagar,1027 vendar so bili kurati navadno s polkom na bojišču in ne pri kadru. Tako ostaja vprašanje vojaških kuratov, ki so bili navzoči pri vseh usmrtitvah ob vojaških uporih, še vedno odprto. 9.5 Junijska ofenziva in stanje po njej Po teh uporih se razmere glede prehrane in opreme pri vojaštvu še zdaleč niso izboljšale in vojska je stradala. Josip Žontar je v Kroniki med drugim ob- javil brzojavko z dne 27. maja 1918, ki jo je nadvojvoda Jožef v zvezi s prehra- no in katastrofalnim stanjem med vojaštvom poslal na Boroevičevo poveljstvo in v kateri je bilo zapisano, da »odpade 50 g mesa na moža za dobo 24 ur. Pri takšni dotaciji mora v kratkem popolnoma odpovedati delovna sposobnost čete. Tudi položaj glede moke je beden, izboljšanja ne gre več odgoditi.«1028 Boroevićev odgovor na to je bilo naročilo, da se takšnih deputacij ne sprejema, saj je to v nasprotju z vsemi predpisi. Slabe razmere pa niso bile le na fronti, vse huje je postajalo tudi v zaledju in v taboriščih. O tem je po vojni v glasilu Bojevnik pisal Janez Jalen, ki je v zadnjem letu vojne kot vojaški kurat služboval v taborišču Lebring.1029 Tja je bil, kakor piše sam, poslan za kazen, ker je pred nadrejenimi »mislil na glas«. Zapi- sal je, da so taborišču pravili tudi Hungerlager (stradališče). Pri številnih, ki so tam umrli, je bilo kot vzrok smrti navedeno izstradanje, toda kakor pravi Jalen, je potem prišel poseben ukaz, da tega ne smejo več navajati, temveč morajo v mrliške knjige kot vzrok smrti zapisati »splošna oslabelost telesa. Tovariši! Malo manj kakor šestokrat je v mrliški knjigi taborišča Lebring vpisana za vzrok smrti splošna telesna oslabelost. Če pa prištejemo še tuberkulozo, ki jo človek ne dobi ravno od presitosti, in jetika je najbolj žela Bosance, pa lahko rečemo, da leži v Lebringu pokopanih, do smrti izstradanih, skoraj tisoč ljudi. Koliko jih je pa prej odšlo in so drugod legli v grob.«1030 Kljub slabim razmeram in nezadovoljstvu, ki se je vse bolj širilo med voja- ki, in kljub opozorilom vidnejših vojaških poveljnikov, da je vojska izstradana, 1026 F. Bevk, Doživel sem upor v Radgoni, v: Svet ob Muri, 1957, II/2, str. 57−61. 1027 Prim. SN 28. 12. 1918, str. 2. 1028 J. Žontar, Arhiv poveljstva armadne skupine maršala Svetozarja Boroevića, v: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1956, 1, str. 39−46. 1029 Bojevnik, 15. 8. 1931, str. 9−10. 1030 Prav tam, str. 9. ZADNJE LETO VOJNE 237 se je vojaški vrh odločil, da v juniju začne ofenzivo na Piavi.1031 Ivan Matičič je v svoji knjigi navedel tudi Boroevićevo pismo, poslano prijatelju tajnemu svetni- ku von Bolgaru. Iz pisma je mogoče razbrati, da je tudi Boroević sam opozarjal nadrejene na slabe razmere in na sestradanost armade. Predlagal je, da se ofen- ziva preloži, vojaštvo pa se bo v tem času lahko vsaj nekoliko popravilo: »Ofen- ziva proti Italiji je bila zapovedana za 20. maj, očividno iz političnih nagibov. Ta datum mi dokazuje, da v glavnem stanu v Badenu niso imeli niti najmanjšega pojma o dejanskem stanju v armadi. Ta je bila tako sestradana, da so ljudje od slabosti padali pri najobičajnejših vaja. Konji so bili skeleti, artilerija pa se sploh ni mogla premikati. Bilo je obupno. Vse to je bilo opetovano poročano in zahteval sem, da pošljejo nove čete, da se stare v štirih tednih popravijo. Prav tako je bilo na Tirolskem.«1032 Zahtevane dodatne enote so bile, kakor piše v pismu, poslane šele 8. junija, vojaški vrh pa opozoril očitno ni dovolj upošteval. Tako je bilo odločeno, da se ofenziva proti Italiji začne 15. junija. Kakor že pred številnimi bitkami poprej so tudi pred to ofenzivo vojaški kurati skušali poskrbeti za duhovno oskrbo vojaštva. Posebej je bilo poudarje- no – tako je med drugim zapisal vojaški kurat dr. Franc Walland –, da nihče, ki bi prišel blizu sovražniku in tvegal svoje življenje, ne bi smel biti brez spovedi ali podeljene vesoljne odveze.1033 Vojaški kurati so že nekaj dni pred načrtovano ofenzivo pri svojih enotah maševali in pridigali, ob tem pa še spovedovali, ozi- roma če ni šlo drugače, podeljevali vesoljno odvezo. Tako je Franc Savec, pol- kovni kurat koroškega 7. pehotnega polka, v svojem junijskem pastoralnem po- ročilu zapisal, da je 7. junija maševal pri 2. bataljonu, pridigal in podelil vesolj- no odvezo. Naslednjega dne je to storil tudi za 3. bataljon svojega polka.1034 Za duhovno oskrbo vojakov so skušali poskrbeti tudi vojaški kurati drugih vero- izpovedi. Pravoslavni vojaški kurat, ki je deloval pri 1. bosansko-hercegovskem pehotnem polku, je nagovoril vojake, jim pridigal o obhajilu in o odpuščanju grehov in jih pred ofenzivo tudi obhajal.1035 Enako je storil polkovni kurat 117. pehotnega polka Anton Klasinc. V svojem poročilu je navedel, da je imel za vojake nagovor v nemškem in v slovenskem jeziku in da jim je podelil vesoljno odvezo 14. junija, torej dan pred začetkom ofenzive. V poročilu je tudi opisal, kako je bilo poskrbljeno za nadaljnjo duhovno oskrbo med ofenzivo, ko so se bili hudi boji. Jasno je, da je bilo zaradi bojev pastoralno delo vojaških kuratov precej ovirano. Tako je prav Klasinc navedel, da zaradi bojev in vremenskih ne- všečnosti 16. junija ni mogel maševati. To je lahko storil šele 23. junija, moštvu 1031 Prim. M. Cornwall, The undermining of Austria-Hungary: the battle for hearts and minds, Basingstoke: Macmillan, 2000, str. 281−282. Odslej: M. Cornwall, The undermining of Austria-Hungary. 1032 I. Matičič, Skozi plamene prve svetovne vojne, str. 351. 1033 ÖSTA/KA, AFV, karton 243, Äusweis über die im Monat Juni 1918 … 1. Juni 1918, Dr. Walland Franz. 1034 ÖSTA/KA, AFV, karton 243, Pastoralberich für den Monat Juni 1918, k. u. k. Inf. Reg. Nr. 7, 8. Juli 1918, Franz Savec. 1035 ÖSTA/KA, KM 1918, Abt. 9, karton 1364, 11 – 3/78, Gottesdienstausweis. K. u. k. Gr. Or. Mil. Seelsorge des. b. h. I. R. Nr. 1. 238 Miha Šimac pa je ob tem tudi pridigal. Po Klasinčevih besedah je bila udeležba vojakov in častnikov pri maši »zelo razveseljiva (sehr erfreulich)«. V poročilu ni pozabil omeniti umika ob koncu meseca ter dodal, da je bilo v teh hudih bojih veliko vojakov ranjenih in mrtvih. Številni ranjeni so prejeli poslednje zakramente, mrtve pa so pokopavali takrat večinoma v skupna grobišča.1036 Junijska ofenziva1037 je bila neuspešna, italijanska vojska je bila o njej do- bro obveščena že pred samim začetkom in nanjo tudi pripravljena. Spopadi so zahtevali mnogo življenj, velik delež pa so dodale tudi bolezni. Marko Štepec navaja, da je bilo med vojaštvom veliko žrtev malarije, v avgustu pa se je tej pri- družila še griža.1038 Te velike izgube so še dodatno prispevale k nezadovoljstvu med vojaštvom in k vse slabšemu razpoloženju. Iz Klasinčevega in iz še nekate- rih drugih poročilih vojaških kuratov bi drugače na podlagi zapisanih ocen in mnenj o zelo dobrem obisku maše lahko dobili vtis, da je bilo vojaštvo še dokaj dobro razpoloženo. Vendar je vse to treba jemati z veliko mero previdnosti. Razpoloženje med vojaki je bilo pri različnih enotah različno, ocene pa prav tako niso zadosti relevantne, da bi lahko ponudile resnično sliko stanja med vojaštvom. V poročilu za mesec julij je tudi divizijski župnik 28. pehotne divizije Ri- hard Zajc poročal o razpoloženju med vojaki. Navedel je, da je divizija od 1. julija dalje ob napadu na Monte Asolone zavzela enega najtežavnejših odsekov, da pa je kljub temu versko življenje moštva »razveseljujoče« in gospodje kurati lahko opravljajo svoje predpisane dolžnosti.1039 Podobnega mnenja o »razvese- ljujočem« verskem življenju pri vojaštvu so bili tudi nekateri vojaški duhovni- ki drugih veroizpovedi. Tako je predstojnik vojaških imamov pri soški armadi Salih Atiković še ob koncu junija 1918 poročal, da je morala med islamskimi vojaki – v danih razmerah – dobra.1040 O razpoloženju med vojaki protestantske vere je 15. julija 1918 poročal tudi predstojnik protestantskih vojaških kuratov pri soški armadi, Karl Pálfi. Iz njegovega poročila pa je vseeno zaznati, da je na frontah takrat prihajalo do dezerterstev.1041 Prav zato se zdi ocena, ki jo je v pastoralnem poročilu za ta mesec odkri- to navedel vojaški kurat 26. gorske sanitetne kolone Jernej Hafner, precej bliže realnim razmeram in stanju duha, ki je takrat zares prevladovalo med vojaki. 1036 ÖSTA/KA, AFV, karton 243, Pastoralbericht für Juni 1918, Mil. Seelsorge d. Inf. Regts. 117, 2. VII. 1918, Anton Klasinc [Priloga, dokument št. 59]. 1037 Podrobneje o tej junijski ofenzivi glej: P. Schubert, Piava 1918: Zadnja bitka Avstro-Ogrske. Celovec-Ljubljana-Dunaj, 2001. 1038 M. Štepec, Vojne fotografije: 1914–1918: iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, 2008, str. 252. 1039 ÖSTA/KA, AFV, karton 244, Pastoralbericht für den Monat Juli 1918, k. u. k. 28. I. D., am 31. Juli 1918, Rihard Zajc. 1040 ÖSTA/KA, KM 1918, Abt. 9, karton 1364, Islamitische Militärseelsorge der k. u. k. Isonzo Armee, Res. E. Nr. 189/918, Tätigkeitsbericht [Priloga, dokument št. 60]. 1041 Prim. ÖSTA/KA, KM 1918, Abt. 9, karton 1364, 11 – 3/64, Evangelische Militärseelsorge der K. u. k. Isonzo Armee, E. Nr. 293 – 1918, Quartalbericht [Priloga, dokument št. 61]. ZADNJE LETO VOJNE 239 Kurat je pisal, da so možje resda obiskovali službo božjo, vendar pa je ob tem zabeležil svoje opažanje: »Toda nenehno je bilo čutiti, da je vse večja beda dol- gotrajne vojne slabšala stanje duha in izčrpavala telo, tako da mnogim ni mogla razpoloženja izboljšati nobena beseda, marveč samo več kruha in miru.«1042 Vojaki so si torej želeli miru in kruha, tega pa ni bilo. Prav nasprotno, la- kota in naveličanost sta bili po tej ofenzivi med njimi vse hujši. Vojaško vodstvo je skušalo vplivati na to slabo stanje, zato so v zaledju skušali ustvariti vedro razpoloženje z različnimi veselicami.1043 Toda raznovrstne zabave niso mogle nadomestiti kruha in hrane, vojaštvo je bilo še vedno lačno in z vsakim dnem bolj željno miru. Med vojaki se je bolj in bolj oglašal tudi narodnostni duh, nacionalna zavednost, zato niso bili redki niti spori. Franc Rueh je v svojem dnevniku celo zapisal, da je bila ob koncu junija 1918 izdana posebna okrožni- ca, naslovljena na polkovne in bataljonske poveljnike, v kateri je bilo zapisano naročilo, da je treba posebej paziti na slovenske častnike.1044 To pa je pomenilo, da so zagotovo morali paziti tudi na vojaške duhovnike iz slovenskih dežel. Prav duhovniki so bili, kakor je videti, večkrat tarča takšnih narodnostnih izzivanj in sporov. O tem je po vojni v Bojevniku pisal tudi Janez Jalen in zabe- ležil dogodek, ki se mu je zgodil, ko je služboval kot vojaški kurat. Nekoč se je skupaj s še nekaterimi slovenskimi vojaki, ki so bili v Lebringu, znašel v Šmarje- ti, v gostišču Pri slepem Janezu. Pogovori so sprva tekli o bojih in razmerah, ko je mednje prišel poročnik, po rodu Nemec. Kakor je zapisal Jalen, se je poročnik lotil prav njega kot vojaškega kurata in ga izzval s trditvijo, da ni Boga. Kuratu se pravzaprav sploh ni bilo treba braniti, saj se je zanj odločno zavzelo nekaj voja- kov. Poročnik je bil v pogovoru že skorajda premagan, ko se je na njegovo stran postavil eden od navzočih. Temu nasproti pa se je za vojaškega kurata postavil mož, ki je drugače veljal za brezverca, in ga, kakor je opisal Jalen, takole zavrnil: »Molči! Ali ne vidiš, da sedaj ne gre za to, ali je Bog ali ga ni. Zato gre, če slovenski fantje skupaj držimo ali ne. Če tale Nemček trdi, da Boga ni, naš Janez – to sem bil jaz – pa pravi, da Bog je, potlej za nas vse Bog je, in če tudi bi ga ne bilo. Ali smo ali nas ni!«1045 Opisano izzivanje je bilo bolj nedolžno, posledica pa le še dodatno utrje- vanje narodne zavesti med vojaki. Toda ponekod so bili takšni besedni dvoboji precej nevarnejši. Nekoliko hujšo izkušnjo, povezano prav z vprašanjem naro- dne zavednosti, je doživel vojaški kurat Janez Žurga. V svojih spominih je med drugim opisal večerjo, na kateri se je zagrizen nemški polkovnik v generalovi 1042 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 244, Ausweis über die vom Gefertigten im Juli 1918 verrichteten geistlichen Funktionen, Geb. San. Kol. 26, 31. Juli 1918, Bartholomaeus Hafner. 1043 Prim. I. Matičič, Skozi plamene prve svetovne vojne, str. 356–357. 1044 Prim. F. Rueh, Moj dnevnik 1915–1918, Ljubljana, 1999, str. 221. 1045 Bojevnik, 15. 11. 1931, str. 7. 240 Miha Šimac navzočnosti lotil prav Slovencev, slovenske duhovščine in škofa Jegliča. Vojaški kurat Žurga se je kot zaveden Slovenec temu izzivanju odločno uprl in pol- kovniku dokazoval zvestobo in hrabrost slovenskih vojakov, ni pa niti pozabil omeniti krivic, ki se Slovencem dogajajo v monarhiji. V obrambo duhovščine je med drugim dejal: »Kar se tiče naših duhovnikov, ki jim očitate nizko izobraz- bo, vam zagotovim, da ima zadnji kaplan v naših hribih višjo izobrazbo kakor povprečni nemški ali madžarski duhovnik. Vsak ima maturo, teologijo in govori najmanj tri, štiri jezike. So tudi taki, ki govore po šest jezikov. Vaši obvladajo le nemščino ali madžarščino. Zato so nesposobni za vojaškega duhovnika, kjer je več narodnosti.«1046 Pogovor je trajal okoli tri ure, navzoči general je ob tem molčal. Zanimivo pa je, da je ob odhodu, ko je polkovnik zagrozil, da bo treba vojaškega kurata naznaniti, general polkovnika posvaril, češ, to se za samega polkovnika ne bo dobro končalo. Žurga navaja, da je bil podoben pogovor še v Kobaridu: takrat se je kurat zapletel v besedni dvoboj s polkovnikom Heidri- chom, zagrizenim koroškim Nemcem. Polkovnik je kurata je obtožil, da je bil glavni pri kresovanju vojakov in petju slovanskih pesmi ter ga je zato ovadil na poveljstvo. Žurga je bil takoj odstavljen s svojega službenega mesta in poslan v Gradec, tam pa je moral pod nadzorstvom čakati na nadaljnjo usodo. Toda v Gradcu je bilo še nekaj slovenskih vojaških kuratov, ki so mu stali ob strani in ga obveščali o tem, kako potekajo stvari zanj. Kakor je zapisal v svojih spominih: »Iz Gradca so me tožili kot slovanskega nacionalnega hujskača, na podlagi izmi- šljenih denunciacij. Z Dunaja so nasprotno hvalili moje delovanje in odlikovanje ter poudarjali, posebno vojni škof Bjelik, da so skušeni kurati dragoceni in naj se mene vpraša, kako je prišlo do debate.« Res je prišlo vprašanje z Dunaja, nanj je Žurga na kratko odgovoril, na podlagi tega odgovora pa je bil potem zopet po- stavljen za vojaškega kurata in poslan v Celje. Eden od vpletenih polkovnikov je bil, kakor piše Žurga, odstavljen, drugi je prejel strog ukor.1047 Kakor kaže, pa so proti narodnostni zavednosti vojaške oblasti ukrepale še na druge načine. Iz avgustovskega pastoralnega poročila vojaškega kurata Klasinca je mogoče razbrati, da so pri 117. pehotnem polku takrat večinoma že prepovedali slovenske časopise.1048 Notice, da so oblasti vojakom na bojišču ustavile dotok časopisov, je drugače mogoče najti tudi v nekaterih vojaških spo- minskih zapisih. Tako je Anton Grahek poročal, da so v začetku oktobra oblasti ustavile časopisje, pa tudi vse dopisovanje z zaledjem. Vojaki so lahko pisali do- mov, toda odgovorov niso prejemali. Glede časopisa, na katerega je bil naročen, se je obrnil na uredništvo, saj ni vedel, zakaj ga ne dobiva več. Od uredništva 1046 J. Žurga, Mozaik mojega življenja, str. 33. 1047 Prav tam, str. 33–34. 1048 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 245, Pastoralbericht für den Monat August 1918, 31. August 1918, Inf. Regts. 117, Anton Engelbert Klasinc. ZADNJE LETO VOJNE 241 je tako prišel odgovor, »da je na vojno pošto prepovedano pošiljati časopise«. Grahek je svoje spraševanje končal z ugotovitvijo, da je »časopis gotovo poročal resnico« in je bil zato tudi prepovedan.1049 Tudi tako so torej oblasti poskušale vplivati na vojaštvo. 9.6 Frontna propaganda Čeprav so bili posamezni vojaški kurati v preiskavi, so se oblasti, posebno po spodleteli junijski ofenzivi, še vedno zanašale prav nanje in upale, da bodo z njihovo pomočjo lahko vplivale na moralo med vojaštvom. Poleti 1918 je bila sovražna propaganda na bojiščih, zlasti na italijanski fronti, zelo dejavna.1050 Iz nekaterih spominskih zapisov je tako mogoče izvedeti, da so na italijanskem bojišču avstro-ogrske jarke pogosto naravnost zasipali z različnimi propagan- dnimi letaki. Anton Grahek je v svojih spominih pisal o tem, kako so s posebni- mi raketami streljali nanje, rakete pa so se v zraku razletele in po jarkih je pada- lo propagandno gradivo, v katerem je pisalo o Jugoslaviji, ki bo ustanovljena, in o avstrijskem jarmu, katerega se želijo otresti.1051 Takšna »obstreljevanja« najbrž niso bila redka tudi na drugih delih frontne črte. Prav iz Grahkovih zapisov je mogoče razbrati, da je italijanska stran izvajala tudi drugačno propagando: »Propagandni mož, tako smo mu rekli, je namreč vpil vsako noč. Vpil je v sloven- skem jeziku. Potem pa spet v nemščini in tudi po češko.«1052 Cesarske oblasti so na to skušale odgovoriti s »protipropagando« in z do- movinskim poukom, pri tem pa so računale tudi na sodelovanje vojaških kura- tov. Strinjal se je tudi vojaški škof Bjelik, ki je v dopisu z dne 6. julija 1918 izrazil željo, da bi bili v tem boju proti sovražni propagandi in v krepitvi vere in ljube- zni do domovine in do dinastije ter v poživljanju vojaškega duha pripravljeni sodelovati tudi vojaški kurati.1053 O tej aktivnosti je pisal tudi vojaški superior Rant, ki je povzel škofovo pismo in znova izrazil, kako nujno je, da vojaški kura- ti tako v pridigah kakor pri osebnem stiku vojake navdušujejo v tej ljubezni do domovine. Kot teme takšnih pogovorov je Rant med drugim navedel, naj voja- ški kurati govorijo o pomembnosti vojaškega poklica, o ljubezni do domovine, o zvestobi zastavi, o potrpežljivosti, pa tudi o pokorščini in o tovarištvu. Vojake naj svarijo pred posledicami samomora, samopoškodb in dezerterstva. Posebej je še omenil, da je treba, če se med vojaki pokažejo učinki sovražne propagande (pobegi, revolucionarne misli), vojake posvariti pred škodljivimi posledicami 1049 A. Grahek, Spomini na prvo svetovno vojno in ujetništvo, Ljubljana, 2001, str. 159. Odslej: A. Grahek, Spomini. 1050 Podrobneje o propagandi; tudi na italijanskem bojišču, glej: M. Cornwall, The undermining of Austria-Hungary. 1051 Prim. A. Grahek, Spomini, str. 129. 1052 Prav tam, str. 148. 1053 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 179, Mitwirkung der Mil.- u. Marinegeistlichkeit bei der Feindespropaganda-Abwehr und beim vaterländischen Unterricht, Nr. Wien, am 6. Juli 1918. 242 Miha Šimac takšnega ravnanja in ob tem opozarjati na žalostne razmere v Rusiji.1054 Vojaško vodstvo je izdalo ustrezno brošuro, v kateri je predložilo smernice za domovin- sko vzgojo in obrambo pred sovražno propagando, organiziralo pa je tudi po- sebne tečaje. Vojaški kurat Martin Škerjanec je vojaškemu vikariatu posredoval celo svoje razmišljanje o tej tematiki. V njem je posebej izpostavil tri težave, s katerimi so se srečevali vojaški duhovniki: uporaba plinov v vojni (Gaskampf), sestradanost in sovražna propaganda. Po njegovem naj bi bile te tri težave tudi »orožje v rokah sovražnika«, od njih pa je najnevarnejša propagandna dejav- nost – proti njej se je mogoče bojevati le z resnico.1055 Vojaški kurati so bili torej poklicani, da bi opravljali še službo »propagan- dnega častnika«, kakor je o tej dejavnosti leta 1919 pisal vojaški kurat Škerjanec: »Avstrijsko višje armadno poveljstvo je vpeljalo šele lansko poletje zoper to orožje ›protipropagando‹ (pouk in izobrazba moštva). Bilo je seveda prepozno. Pri naši ljubljanski pehoti sem bil jaz imenovan ›propagandnim častnikom.‹«1056 O tem imenovanju je poročal tudi v svojem pastoralnem poročilu za avgust 1918, a je tam zapisal, da je bil imenovan za »polkovnega častnika za poučevanje« (Regi- ments Unterrichtsoffizier) moštva. V tej funkciji je takrat opravil že osem preda- vanj pri stotnijah na rezervnih položajih, ob tem pa je poučil tudi častnike o po- izvedovalni službi.1057 V poročilu je še navedel, da je bil med 20. in 26. avgustom na korpusnem propagandnem tečaju, pa tudi, da je ob koncu meseca večkrat obiskal moštvo v strelskih jarkih, saj je bila, kakor je mogoče razbrati iz poroči- la, takrat morala že popolnoma pri tleh.1058 Zanimivo je, da ne v svoji knjigi ne v poročilu ni omenil, da je tudi sam prispeval že omenjeno razmišljanje o boju proti sovražni propagandi. Službo »propagandnega častnika« so, kakor kaže, opravljali tudi nekateri drugi vojaški kurati iz slovenskih dežel, med njimi Anton Mrevlje.1059 V poro- čilu za avgust 1918 je tako navedel, da je poleg vsega preostalega pastoralnega dela v dogovoru z divizijskim poveljstvom 19. divizije deloval tudi proti sovra- žni propagandi in pri vojaških oddelkih v tem mesecu govoril o posledicah de- 1054 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 180, Res. Nr. 3714, Mitwirkung der Mil. Geistlichkeit bei der Feindespropaganda-Abwehr und beim vaterländischen Unterricht. 1055 C. Ham, Von den Anfängen der Militärseelsorge, str. 87. 1056 M. Škerjanec, Imenik vojnikov ljubljanske pehote 17 ob prevratu 1918, Ljubljana, 1919, str. 10. 1057 Najbrž je pri tem šlo za poučevanje častnikov, kako naj reagirajo, če bi se pred njihovimi položaji znašli pripadniki češko- slovaške ali jugoslovanske (Pivkove) legije, ki so bili večkrat poslani s propagandnimi nalogami pred avstro-ogrske strelske jarke in so nagovarjali vojake k dezerterstvu. Najbrž je prav takšne akcije opisal Anton Grahek. Za pojasnilo se zahvaljujem zgodovinarju Klemenu Lužarju. 1058 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 245, Pastoralbericht für den Monat August 1918, k. u. k. Inf. Reg. Kronprinz Nr. 17, 10. Sept. 1918, Martin Škerjanec. 1059 Anton Mrevlje, r. 30. 4. 1887, Sv. Križ pri Ajdovščini; m. 26. 7. 1913; † 12. 5. 1922, Orehek pri Postojni. V: Necrologium 2013, str. 154. ZADNJE LETO VOJNE 243 zerterstva.1060 Zanimivo, v svojem poročilu ne omenja, da bi bil tudi sam poslan na kak propagandni tečaj, kakršnega je obiskal Škerjanec. Ob tem se zastavlja vprašanje o lojalnosti vojaških kuratov, ki so takšno službo »propagandnih« častnikov izvajali. Sodeč po zaupani jim službi, bi seve- da lahko sklepali, da so bili vsi do konca lojalni državi in cesarski hiši. Houli- han je ugotovil, da je bilo razmeroma malo vojaških kuratov, ki so jih iz vojske odpustili zaradi vprašanja lojalnosti. Na podlagi tega je menil, da so si vojaški duhovniki na splošno prizadevali, da bi ostali nad nacionalnim vprašanjem.1061 Najbrž za precejšnje število vojaških kuratov to tudi drži, po drugi strani pa ni mogoče spregledati tistih vojaških kuratov, ki svoje narodne zavednosti niso skrivali. Zato je tudi vprašanje, ali so bili takšni duhovniki ob vseh sumniče- njih in drugih ovirah sploh še sposobni brezpogojne lojalnosti državi in s tem opravljanja propagandne službe. Najbrž bi lahko sklepali, da takšne funkcije, če jim je že bila zaupana, niso opravljali s pravim navdušenjem oziroma le toliko, kakor je bilo potrebno, da so zadostili predpisom. Iz Škerjančevega zapisa pa je mogoče razbrati še neko drugo zanimivost. Sam naj bi, kakor navaja, svojo službo »propagandnega častnika« pri 17. pehotnem polku izkoristil predvsem za to, da je »vzbujal in dvigal pri častnikih in moštvu narodno zavest, katero so Nemci neusmiljeno zatirali«.1062 V nadaljevanju še piše, da se je tej službi uradno odpovedal 20. oktobra tega leta, med drugim tudi zato, ker naj bi trpel njegov ugled pri vojakih, saj naj bi ga ti vse bolj imeli »za agenta tistih višjih poveljstev, katera prav nič ne upoštevajo mojih predlogov in pojasnil; zlasti pa ravnajo z našim 17. pešpolkom ›Cesarjevič‹ prav brezobzirno in mačehovsko.«1063 Zapis sam je – posebno ob upoštevanju njegove razprave o aktivnem boju proti sovražni propagandi – sicer treba jemati z veliko previdnostjo, kljub vsemu pa opozarja na možnost, da so posamezni vojaški kurati funkcijo propagandnega častni- ka uporabili tudi v druge namene – kakor kaže, morda predvsem za krepitev narodne zavesti. Koliko je bilo takšnih duhovnikov in koliko so v navzočnosti častnikov drugih narodnosti (predvsem nemških) to lahko zares angažirano opravljali, na ta vprašanja pa (vsaj) za zdaj še ni mogoče odgovoriti. 9.7 Ekskurz: Upor 2. gorskega strelskega polka v oktobru 1918 in vprašanje vojaškega kurata V oktobru 1918 so bile razmere med vojaštvom izredno slabe. Bili so še kako sestradani in naveličani vojne, pogoste so bile bolezni. Tako ni bilo ču- 1060 Prim. ÖSTA/KA, AFV, karton 245, Pastoralbericht Infanterie Divisions Sanitäts-Kolone 107, für den Monat August 1918, 31. August 1918, Anton Mrevlje. 1061 Prim. P. J. Houlihan, Clergy in the trenches, str. 92. 1062 M. Škerjanec, Imenik vojnikov ljubljanske pehote 17 ob prevratu 1918, str. 10. 1063 Prav tam. 244 Miha Šimac dno, da so se začele upirati tudi enote na frontah. Med njimi je bil tudi izrazito slovenski 2. gorski strelski polk, ki je bil tedaj v sestavi 44. strelske divizije in je bil v zaledju fronte. Njegov I. bataljon je bil v vasi Iutizzo, II. in III. bataljon pa sta bila nastanjena pol ure hoda stran v mestu Codroipo, zahodno od Vidma (Udine). Razmere pri 2. gorskem strelskem polku v oktobru 1918 je na kratko opisal Metod Golmajer: »Pusto vreme, mnogo štrapacov, kuhana voda trikrat na dan – to se je vleklo do dne 24. oktobra.«1064 Tega dne je prišlo povelje, da bo polk poslan na bojišče. Potekale so priprave, prevzemali so material, strelivo, vojaki pa so bili naveličani vojne in niso bili več pripravljeni oditi na fronto. Toda polk se je tistega večera uprl, uporniki so zavzeli mesto, vojaško poveljstvo pa je zaprosilo za pomoč. Še isto noč so proti mestecu odkorakali trije nemško- -avstrijski polki, ki so bili v bližini. Po nočnih bojih je bil polk zjutraj obkoljen in se je moral vdati. Sam 2. gorski strelski polk so razorožili in mu pobrali vse orožje, strelivo in sploh vsako malenkost, ki je bila sumljiva. Polk v Codroipu so potem zastražili in pustili pri miru. Stražarske posle je opravljal koroški 1. gorski strelski polk. Janez Zaplotnik je v svojih spominih o tem zapisal: »Bili smo zastraženi kot največji zločinci par dni in ako si hotel na svojo potrebo je šel stražar ali celo dva s teboj. Samega te niso pustili, če si bil prav brez orožja.«1065 Lojze Ude je navedel, da so takrat po nekaterih poročilih odgnali in zaprli v divizijske zapore več kakor dvesto pripadnikov 2. gorskega strelskega polka. Vojaška oblast se je potrudila, da bi čimprej lahko začelo delovati naglo sodišče. Za to je bil tja poslan vojaški sodnik dr. Franz Bytzek. V poročilu z dne 27. ok- tobra je Bytzek poročal, da ni nobenega pravnega razloga za sojenje, ker naj bi bili vsi glavni voditelji upora ubiti v boju, za druge pa ni mogoče zbrati dovolj dokazov v roku, predpisanem za to, v 48 urah. Zato je bilo proti njim mogoče uvesti le redni postopek.1066 Upor ni minil bil brez smrtnih žrtev. Ivan Debevec je že v decembru 1918 pisal, da so bile izgube znatne: »Slovenski polk je imel 10 ubitih in 30 ranjenih.«1067 Ivan Matičič je v svojih spominih povedal, da je padlo sedem mož.1068 Ude je v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je pripravljal svoj prispevek o uporih vojakov, v dunajskih arhivih našel uradno poročilo, ki navaja, da je padlo šest vojakov in da je bilo ranjenih 25 (iz različnih polkov).1069 Na italijanskem bojišču je bilo med tem uporom vse bolj vroče, italijanska armada je namreč začela svojo ofenzivo in vojaško poveljstvo je potrebovalo 1064 S, 24. 10. 1928, str. 6. 1065 Tržiški muzej, Novejša zgodovina, fasc. 1. svetovna vojna, ovoj 12, Nekaj spominov, kako se je začelo samo gibanje za upor proti bivši Avstriji 1918. 1066 Prim. L. Ude, Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski armadi, v: ZČ, 1968, 3–4, str. 202. 1067 Jsla, 20. 12. 1918, str. 1. 1068 Prim. I. Matičič, Na krvavih poljanah, str. 222. 1069 Prim. L. Ude, Upori slovenskega vojaštva v avstro-ogrski armadi, v: ZČ, 1968, 3–4, str. 202. ZADNJE LETO VOJNE 245 sleherno enoto. Tako so tudi 2. gorski strelski polk kljub uporu želeli imeti čim- prej na bojišču. Dne 28. oktobra so vojakom spet dali orožje v roke in jim spo- ročili, da bodo odšli proti Tilmentu. Ob predaji orožja je bil navzoč divizionar, poleg njega pa je bil pri tem dogodku tudi vojaški kurat, ki je nagovoril moštvo. Ernest Adamič je zapisal le, da je bil ta vojaški kurat Slovenec,1070 Lojze Ude, ki je bil tudi sam pripadnik tega polka, pa je v svojih spominih v Avtonomistu zapisal, da je vojake v slovenščini nagovoril »divizijski kurat«.1071 Oba avtorja sta navedla tudi del govora, s katerim se je vojaški kurat takrat obrnil na vojake. Ude je takole zapisal nagovor in besede vojaškega kurata: »›Dragi Slovenci! Zvest cesarju in Avstriji, to je bil Slovenec vedno; to ste dokazali neštetokrat v Galiciji, na Tirolskem in na najslavnejši način v osmi in deveti soški bitki, to ste v enajsti dokazali na gori sv. Gabrijela in pozneje ob Piavi. V teh dneh ste storili napako. A prepričani smo, da jo globoko obžalujete in da jo hočete zopet popraviti. Slovenci, ne zaupajte Italijanom, vaše zemlje se jim hoče, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije.‹ Govoril je še dolgo, prepričevalno in resno.«1072 Adamič je ta govor povzel neko- liko drugače in z drugačnimi besedami, v bistvu pa je sporočilo obeh dokaj podobno: za ta spodrsljaj, torej upor, se bodo vojaki lahko odkupili le s hra- brostjo na fronti. Toda do tja niso prišli; že pri Casarsi se je polk še drugič uprl. Na fronto možje in fantje niso hoteli – želeli so si vrnitve domov. V naslednjih dneh, ko je ob italijanski ofenzivi monarhija razpadala, so fantje že korakali proti domovini. Bolj kakor njihova pot domov se tu zastavlja vprašanje – kdo je bil vojaški kurat, ki je v Codroipu po uporu nagovoril 2. gorski strelski polk. Res je znano, da je bil polkovni kurat 2. gorskega strelskega polka v tistem času vojaški kurat Anton Gnidovec (p. Mohor), vendar je vprašljivo, ali je bil prav on tisti, ki je moštvo tudi nagovoril. Pri takšnih dogodkih so bile vojaške oblasti do polkov- nih kuratov najbrž precej nezaupljive. Tako so ob uporu pohodnih formacij 57. galicijskega pehotnega polka, ki so se 24. oktobra 1918 uprle in niso hotele na fronto blizu mesta Portogruaro, iz poveljstva 12. pehotne divizije poklicali višjega vojaškega kurata Richarda Zydka. Ta je vojakom, ki so se medtem po- mirili, pozneje tudi maševal.1073 Iz Udetovega zapisa bi bilo mogoče sklepati, da so tu oblasti ravnale podobno in je zato k polku prišel divizijski župnik, ki pa je najbrž bil Slovenec. Žal tudi pregledi pastoralnih poročil za oktober 1918 in nekateri drugi dokumenti, povezani s temi dogodki, še niso dali odgovora glede njegove identitete. 1070 Prim. Primorski dnevnik, 22. 12. 1968, str. 22. 1071 Prim. Avtonomist, 5. 1. 1924, str. 2. 1072 Prav tam. 1073 Prim. K. Lužar, Zgodovina celjskega c. in kr. Pešpolka št. 87 (1883–1919), Ljubljana, 2010, str. 205–206. 246 Miha Šimac 10. OB RAZPADU MONARHIJE IN NA PREHODU V NOVO DRŽAVO SHS 1918 Iz zapisov o uporu v Codroipu je mogoče razbrati, da se je habsburška armada v oktobru že razkrajala, skupaj z njo pa tudi sama dvojna monarhija. Cesarjevi zadnji poskusi preureditve države in njegov oktobrski manifest leta 1918 so prišli prepozno, nastajale so nove države. V Ljubljani je bila tako že 29. oktobra 1918 razglašena nova Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Za Avstro- Ogrsko se je prva svetovna vojna sicer končala 3. novembra 1918, a takrat so se s front in iz garnizij že valile množice vojakov. 10.1 Vračanje vojaških kuratov Tako kakor vojaki so se tudi vojaški kurati vračali domov. Vsi, posebno pa še tisti, ki so delovali po vojaških bolnišnicah in v drugih ustanovah, so ob tem sku- šali poskrbeti za najnujnejše, zato je morda kdo tudi še po zlomu monarhije ostal dan ali dva dlje na odrejenem mestu. Pri tej skrbi ni bila pomembna le pastoralna oskrba ranjencev in bolnih, ampak tudi vojaške matrike in vojaške kapele. Kakor kaže, so se kljub vsem prizadevanjem številne matrike in vojaške kapele v vsesplo- šni zmedi in ob umikanju armade izgubile. Prav o izgubljenih matičnih knjigah in vojaških kapelah, pa tudi o drugih predmetih vojaških duhovnikov je že ob koncu marca 1919 poizvedoval generalni vojni vikariat v Zagrebu, v maju tega leta pa se je s posebnim dopisom obrnil na škofijske ordinariate tudi osrednji urad za vojaške matrike, ki je deloval na Dunaju. V dopisu je naročal »bivšim vojaškim kuratom, da sporoče ordinariatu, kje so pri svojem odhodu shranili, oziroma oddali vojaške matrike, svojih čet ali zavodov, ali kaj se je z njimi zgodilo. Sporoče naj tudi, kaj se je zgodilo z vojnimi kapelami, ki so jih svoj čas za službo v vojni prejeli.«1074 Na tak dopis je 6. avgusta 1919 odgovoril tudi Franc Pavlič1075, ki je zapisal, da je moral po ukazu matrike pošiljati že vsak mesec sproti »na Verslustgruppe der k. u. k. Isonzo-Armee«. Zato se matrike torej niso izgubile, izginila pa je kapela, ki jo je oddal bataljonskemu pratežu. Kakor je omenil Pavlič, je bila vojaška kapela v Nabrežini še na vozu, v Ljubljani pa je ni bilo več: »Najberže jo je kdo ukradel iz voza v Nabrežini, ker ni vedel, kaj je v zaboju, civilisti so nam skoraj vse pobrali ponoči, izginile so mi tudi privatne reči. Mogoče je tudi, da so jo vojaki sami stran vrgli, ker jim je otežila vožnjo.«1076 Precej podobno so odgovarjali tudi drugi voja- ški duhovniki. 1074 LŠL 1919, VII, str. 72. 1075 Franc Pavlič, r. 1. 11. 1886, Šmartno v Tuhinju; m. 14. 7. 1913; † 26. 12. 1932, Beograd. V: Letopis 2000, str. 432. 1076 NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, 3480/919. OB RAZPADU MONARHIJE IN NA PREHODU V NOVO DRŽAVO SHS 1918 247 Vojaški kurati, ki so delovali v bolnišnicah ali drugih vojaških ustanovah, so zagotovo imeli nekoliko manj težav pri vračanju domov kakor tisti, ki so delovali kot polkovni kurati. Ti duhovniki so praviloma delili usodo vojakov in se skupaj z njimi prebijali proti domu. Pri tem so bile posameznim kuratom, kakor se zdi, zaupane tudi nekoliko vidnejše vloge. Tako je 17. pehotni polk ob reorganizaciji poveljstva, ko so ga prevzeli slovenski častniki, sestavil poseben polkovni svet, ki je bil najvišja polkovna oblast. Za njegovega predsednika je bil izvoljen prav voja- ški kurat Martin Škerjanec, ki je na ta način torej postal celo »formalni« poveljnik polka.1077 Polk je potem prišel v Rivo. Upal je, da bo kmalu lahko odkorakal v domovino. Toda to se ni zgodilo in znašli so se v italijanskem ujetništvu. Vojaški kurat Škerjanec je bil že ob koncu marca 1919 izpuščen in je prišel v domovino, prinesel pa je domov tudi sezname vojakov, ki so bili še v ujetništvu. Skupaj z njim se je iz italijanskega ujetništva vrnil tudi vojaški kurat Ludvik Šavelj, tudi Šavelj je imel s seboj sezname vojakov ujetnikov, ki so tedaj še bili v Italiji. O obeh vojaških kuratih, pa tudi o razmerah, ki so takrat vladale v italijanskem ujetništvu, o kate- rih sta lahko pripovedovala, je potem poročal časopis Slovenec.1078 Toda medtem ko so se nekateri vojaški kurati ob koncu vojne znašli v uje- tništvu, so se drugi iz ujetniških taborišč že vračali domov.1079 Časopisje je tako v decembru tega leta med drugim poročalo o vrnitvi Andreja Martinčiča, ki je v letu 1915 ob padcu Przemysla prišel v rusko ujetništvo.1080 Že pred njim so se skupaj z enoto, v kateri so službovali, vrnili nekateri polkovni kurati. Tako je časopis Slovenec 16. novembra 1918 poročal o vrnitvi 27. črnovojniškega pe- hotnega polka in pri tem navedel, da se je z njimi vrnil tudi vojaški kurat Zava- dlal.1081 Skupaj s 97. pehotnim polkom, ki se je v tem času že preimenoval v polk Nanos, se je ob koncu leta 1918 vrnil vojaški kurat Pavel Žagar. O vrnitvi polka v domovino je poročal tudi Slovenski narod in med drugim zapisal: »Naši vojaki, ki se jim je po mukepolni vožnji posrečilo po dolgem času priti vendar enkrat iz Rusije domu, so vsi brez izjeme pritožujejo nad postopanjem nekaterih častnikov. Pripoznati se pa mora, da so se za moštvo brigali in skrbeli posebno nadporočnik Matek, vojni kurat Žagar in poročnik dr. Gosar, ki so prišli z vojaki skupno v domovino.«1082 Zdi se torej, da so bili posamezni polkovni vojaški kurati – tako kakor omenjeni Žagar – precej v pomoč vojakom pri njihovi vrnitvi domov. 1077 Prim. M. Škerjanec, Imenik vojnikov ljubljanske pehote 17, str. 7. 1078 Prim. S, 30. 3. 1919, str. 6. 1079 Med zadnjimi vojaškimi kurati se je po osmih letih iz ruskega ujetništva vrnil Rajmund Bratanič, ki je prišel v rusko ujetništvo že ob prvih spopadih leta 1914. O njegovi vrnitvi je poročalo časopisje, ki je navedlo, da je bil pod boljševiki obsojen na pet let ječe, od tega je tri leta presedel v Tomsku v Sibiriji. Glej: Sgp, 20. 7. 1922, str. 3. 1080 Prim. S, 16. 12. 1918, str. 3. 1081 Prim. S, 16. 11. 1918, str. 4. 1082 SN, 28. 12. 1918, str. 2. 248 Miha Šimac V novih domovinah so se medtem že ustanavljale nove armade. Jurij Pero- všek je zapisal, da je imelo prav slovensko vojaštvo v oktobru in novembru 1918 zelo pomembno vlogo pri zavarovanju in utemeljitvi slovenske samoodločbe.1083 Tako so 30. oktobra že prišli na oblast v Ljubljani, v Mariboru pa je 1. novembra 1918 po pooblastilu narodnega sveta za Štajersko vojaško oblast prevzel Rudolf Maister in bil ob tem imenovan za generala. Prav častniški odbor je v Ljubljani od narodnega sveta izsilil pospešitev uvedbe prve slovenske narodne vlade. Dne 31. oktobra 1918 je bila tako v soglasju z vsemi političnimi strankami na seji slovenskega narodnega sveta oblikovana vlada za slovenski del Države SHS. Še istega dne je vlado uradno imenoval tudi Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov kot najvišji organ v Državi SHS. Prvo sejo je imela narodna vlada,1084 ki ji je predsedoval Josip Pogačnik, že 1. novembra 1918.1085 Vojaške enote, ki so se vračale s front, so v tem času že prihajale v službo nove države in prisegale novi oblasti. S tem se je začelo formiranje nove, slovenske vojske, to pa je, kakor omenja Jože Plut, podpirala tudi Cerkev.1086 Seveda se je takoj postavilo tudi vprašanje vojaške duhovne oskrbe v novih razmerah. 10.2 Vojaška duhovna oskrba v Državi SHS Prav o vprašanju duhovne oskrbe v novih nacionalnih armadah je ob nastajanju novih držav in najbrž tik pred zlomom monarhije spregovoril tudi vojaški škof Bjelik v posebnem dopisu, naslovljenem na vojaško pisarno ce- sarja Karla, pa tudi na vojno ministrstvo. V njem je med drugim zapisal, da ustanavljanje novih držav in novih nacionalnih vojsk vpliva tudi na apostolski vojaški vikariat in na vojaško duhovno oskrbo. Urejena naj bi bila za na novo ustanovljene armade posameznih novih držav v sporazumu med Svetim sede- žem in njihovimi škofijskimi ordinariati. Navedel je še, da je bila s posebnim ministerialnim dekretom z dne 1. novembra 1918 tudi vsem nekdanjim aktiv- nim vojaškim kuratom, ki so delovali v cesarskih oboroženih silah, odprta pot, da lahko vstopijo v nove armade in tam še dalje opravljajo svoje poslanstvo. Za rezervne kurate pa je zapisal, da bodo tako ali tako odšli v škofije. Poleg teh zapisov o vojaški duhovni oskrbi v novih državah in armadah ter ustanavljanju novih vojaških vikariatov je omenil, da bo sam svojo službo na Dunaju opravljal le še v času likvidacije vojaškega vikariata, potem pa bo odstopil. Za svojega naslednika, ki bo skrbel za duhovno oskrbo novih, avstrijskih oboroženih sil, je predlagal dr. Ferdinanda Pawlikowskega, ki je bil takrat konzistorialni sekretar 1083 J. Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, Ljubljana, 1998, str. 58. 1084 O prvi slovenski vladi in njenem delovanju glej tudi: B. Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–1921, Ljubljana, 1992. 1085 Prim. J. Perovšek, Iz Avstro-Ogrske, v: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992 (I), ur. J. Fischer, Ljubljana, 2006, str. 173−174. 1086 Prim. J. Plut, Za pravice človeka, str. 64. OB RAZPADU MONARHIJE IN NA PREHODU V NOVO DRŽAVO SHS 1918 249 pri vojaškem vikariatu. Ob koncu je vojaški škof Bjelik izpostavil še pomemb- nost vojaških matičnih knjig. V dopisu navaja, da hranijo takšne matične knji- ge, ki segajo celo v 16. stoletje. Posebej pa se je zavedal pomembnosti vojaških matičnih knjig iz zadnje vojne, ki so imele posebno vrednost ne le za države, temveč tudi za »milijone družin«. Ob tem je seveda izpostavil tudi vprašanje njihove ustrezne hrambe in varstva.1087 Zdi se, da so navodila do neke mere upoštevali tudi v novi Državi Sloven- cev, Hrvatov in Srbov, saj se je vojaška duhovna oskrba zdela dovolj pomemben predmet Narodni vladi SHS. To vprašanje je obravnavala že 2. novembra 1918. V objavljenih Sejnih zapisnikih narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov1088 o tem lahko preberemo: »Monsgn. Klobovsu se poveri vodstvo vseh vojaških duhovnov na slovenskem ozemlju. Tozadevno dovoljenje ima imenovani že od knezoškofa.« S tem imenovanjem pa se verjetno ni povsem strinjal mornariški superior Karl Kokolj. Dne 8. novembra tega leta je ljubljanskemu škofijskemu ordinariatu poslal prošnjo, s katero je želel doseči, da v dogovoru z Narodno vlado posebej ure- di vprašanje duhovne oskrbe vojaštva in vojaških bolnišnic v Ljubljani. Pri tem je navedel, da je sam to službo v ljubljanskih vojaških bolnišnicah in v garniziji opravljal že od 2. avgusta 1914 dalje, in se skliceval na svoj čin superiorja, zaradi katerega »ne more niti po cerkvenih niti po vojaških načelih spadati pod jurisdikcijo drugega superiorja, ker bi sicer stvar bila vsaj po sedanji ustavi naše svobodne do- movine unicum, temveč bi moral spadati pod direktno [podčrtal Kokolj] jurisdik- cijo prečastitega knezo-škofijskega ordinarijata, od katerega bi prejemal navodila in kateremu bi moral v vseh važnih stvareh referirati.« V dopisu je še naštel naloge, ki bi jih moral opravljati, in med drugim poudaril vodstvo matic cele garnizije, nad- zorovanje delovanja in uradovanja vojaških kuratov, ki bi bili dodeljeni vojaškim bolnišnicam itd. Izpostavil je tudi pravico, da bi podeljeval vojakom spregled od oklicev, in skrb za vojaška pokopališča.1089 Iz Kokoljevega pisanja je torej mogoče ugotoviti, da je želel imeti podobno funkcijo, kakor je bila zaupana Klobovsu. Na hrbtni strani dopisa je iz koncepta odgovora ljubljanskega ordinariata mogoče razbrati, da je ordinariat Kokoljevo prošnjo zavrnil z utemeljitvijo, da je vlada naloge že zaupala superiorju Klobovsu in da tega ni mogoče preklicati.1090 O Klobovsovem imenovanju je 9. novembra 1918 poročal tudi Slovenec in ob tem zapisal še navodilo vojaškim kuratom, ki so prihajali v Ljubljano: »Vsi vojaški katoliški duhovniki, ki prihajajo v Ljubljano, naj se javijo tedaj pri vojaškem superiorju msgr. Klobovs, Bleiweisova cesta št. 4, II. nadstropje.«1091 V 1087 ÖSTA/KA, AFV, karton 165, Seelsorge der Nationalarmeen, Regelung des Ap. Feldvikariates, Res. Nr. 458. 1088 Omenjeni Sejni zapisniki Narodne vlade SHS so dostopni tudi na spletu: http://www.sistory.si/publikacije/ prenos/?urn=SISTORY:ID:768 (pridobljeno 2. 2. 2013). 1089 NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, N. 4642, 8. November 1918. 1090 Prav tam. 1091 S, 9. 11. 1918, str. 5. 250 Miha Šimac Ljubljani je bil na to odgovorno mesto torej na novo imenovan superior Klobo- vs, kakor kaže, pa večjih sprememb te vrste ni bilo v Pulju. Tam so dotedanje- mu mornariškemu superiorju Ivanu Koršiču 4. novembra 1918 izdali posebno izkaznico in tako potrdili, da je še dalje odgovoren za mornariški superiorat v »jugoslavenskoj mornarici«.1092 Že dan pozneje so Pulj zasedle italijanske čete. Ob vseh teh imenovanjih, ki so bila z vidika Države SHS vendarle omejena samo na njene dele, se postavlja vprašanje, kdo ali sploh kdo je bil imenovan za vojaškega škofa ali vsaj generalnega vikarja, ki bi skrbel za duhovno oskrbo vsega vojaštva v državi. To se je zgodilo 22. novembra 1918, ko je Narodni svet SHS v Za- grebu v dogovoru z zagrebškim nadškofom za generalnega vojnega vikarja Države SHS imenoval profesorja zagrebškega bogoslovja, dr. Ferda Rožića (1877−1949).1093 Zagrebški nadškof mu je podelil potrebno jurisdikcijo za območje svoje nadškofije, hkrati pa so za jurisdikcijo zaprosili tudi vse druge škofijske ordinariate. Med dru- gim je na to prošnjo odgovoril tudi ljubljanski škof Jeglič in na novo imenovanemu vojnemu vikarju podelil jurisdikcijo za obseg svoje škofije.1094 Na tej podlagi so po- tem lahko prosili tudi Sveti sedež za ustrezno potrditev. Seveda je vprašanje, kako učinkovito je vikar glede na razmere v tem času sploh lahko deloval. Ne glede na to vprašanje, pa je mogoče reči, da je Državi SHS dokaj kmalu uspelo uvesti vojaški vikariat, naloge pa so bile tako rekoč precej identične tistim, ki jih je imel poprej avstrijski vojaški vikar. Razmere v novi domovini še zdaleč niso bile urejene. Država SHS mednaro- dno ni bila priznana, vendar pa je imela diplomatske stike z večjim številom sre- dnjeevropskih držav. Kakor je zapisal Peter Vodopivec, so že ti diplomatski stiki dejansko pomenili priznanje njenega obstoja.1095 Država kot takšna je imela vrsto nerešenih vprašanj, med katerimi je bilo tudi vprašanje državnih meja. Premirje med antantnimi silami in dvojno monarhijo je določalo, da zasedejo antantne sile pomembne strateške točke. Na podlagi tega so si Italijani že v začetku novembra 1918 začeli prilaščati območja, ki so jim bila obljubljena v Londonskem sporazu- mu. Tako so najprej prišli v Trst in v Gorico, potem do srede novembra do Vrhni- ke, tam pa so jih zavrnili srbski vojaki, nekdanji avstro-ogrski vojni ujetniki pod poveljstvom majorja Stevana Švabića. Koroški Nemci so nasprotovali slovenskim zahtevam po delitvi Koroške, Nemci na Štajerskem pa so pozivali k priključitvi me- sta Maribor in okolice k Avstriji. Slovenski politični voditelji so preveč pričakovali od pogajanj in upali, da bo vprašanje meja rešeno po jezikovno-etničnih norma- 1092 Arhiv PMSMP, Avstro-Ogrska, Mornariški superior Ivan Koršič, osebni dokumenti, inv. št. P3614, izkaznica, 4. studenog 1918. 1093 O vojnem vikarju Ferdu Rožiću se nekateri podatki najdejo tudi na spletu: http://www.glas-koncila.hr/knjizara_detaljno. html?knjiga_ID=597 (pridobljeno 3. 2. 2013). 1094 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, Nr. 4994. 1095 Prim. P. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, Ljubljana, 2006, str. 162. OB RAZPADU MONARHIJE IN NA PREHODU V NOVO DRŽAVO SHS 1918 251 tivih in da bodo imeli vso podporo antantnih držav.1096 Ob tem velja omeniti, da je samostojna Država SHS obstajala le do 1. decembra 1918. Sledila sta združitev države s Kraljevino Srbijo in nastanek nove države − Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Narodna vlada v prvih dneh svojega delovanja ni namenjala večje pozor- nosti oboroženim silam in vojaškim akcijam, s katerimi bi zavarovala svoje in- terese, in to kljub prošnjam in apelom predvsem koroških Slovencev. Šele 8. novembra 1918 je poverjeništvo za narodno brambo v Ljubljani pozvalo vojake med 18. in 40. letom, da se takoj oglasijo pri svojih slovenskih kadrih v Lju- bljani, Celju, Mariboru in v Borovljah. Ob tem je za vrhovno vodstvo obram- be koroške meje vlada imenovala stotnika Alfreda Lavriča, a mu ni zagotovila potrebnega vojaštva. Stotnik Lavrič je zato začel iskati prostovoljce, ki so se bili pripravljeni bojevati za severno mejo,1097 Zbirali so se tudi drugod. O prostovolj- cih je v svojem dnevniku pisal tudi Franjo Malgaj: »6. novembra smo hodili ves dan po gostilnah in zbirali prostovoljce.«1098 Z njimi je potem odšel na Koroško in zasedel Mežiško dolino do Dravograda. Začetne iniciative in zasedenih po- ložajev pa slovenska stran ni znala popolnoma izkoristiti. Ob koncu novembra je bila dogovorjena demarkacijska črta med slovenskimi in avstrijskimi silami, toda že 1. decembra so Avstrijci prešli v napad in prevzeli pobudo. Po avstrij- ski ofenzivi, ki ji je sledilo premirje 15. januarja, so enote Dravske divizije ob koncu aprila 1919 sprožile ofenzivo, ki ji je sledil avstrijski protinapad in umik. Po prihodu novih sil se je 28. maja začela nova ofenziva in čete so zasedle tudi Gosposvetsko polje, vendar pa je to postajalo vse manj pomembno. Mirovna konferenca je določila, da bo o koroškem vprašanju odločal plebiscit, Koroška pa je bila takrat razdeljena v coni A in B.1099 10.3 Vojaška duhovščina in boji za severno mejo Pri vsem vojaškem dogajanju na koroški fronti so bili po svoje udeleženi tudi vojaški kurati. Večina nekdanjih vojaških duhovnikov je sicer bila že v za- četku novembra oziroma v decembru znova nastavljena po različnih župnijah, a kljub temu so v vojski ostali posamezniki, ki so še dalje skrbeli za pastoralo v novih oboroženih silah. Med njimi je bil vojaški kurat Franc Bonač, ki je ta- krat prevzel duhovno oskrbo v belgijski vojašnici.1100 V vojaški službi je ostal tudi Rihard Zajc.1101 Po prevratu je krajši čas kot vojaški kurat deloval še Janez Ev. Kociper. Tako je časopis Slovenec 28. novembra 1918 poročal, da se je tega 1096 Prav tam, str. 162−163. 1097 Prim. L. Ude, Boj za severno mejo 1918–1919, Maribor, 1977, str. 139. 1098 F. Malgaj, Vojni spomini: 1914–1919, Maribor, 2009, str. 203. 1099 Prim. D. Guštin, Poraz na Koroškem, v: Slovenska kronika XX. stoletja: 1900–1941, Ljubljana, 1997, str. 230−231. 1100 Prim. Bojevnik, 5.4. 1935, str. 6. 1101 Prim. Okrožnica LJ, 1966/6, str. 48. 252 Miha Šimac dne v mariborski baziliki Matere Milosti »na poziv generala Maistra« opravila zahvalna sveta maša. »Pri službi božji so bili navzoči zastopniki Narodnega sveta, general Maister in zastopniki vseh uradov. Cerkveni govor je imel kurat Koci- per, nato je bila slovesna sv. maša, po kateri so zapeli Lepo našo domovino.«1102 Prav tako naj bi v vojski ostal tudi kurat Rudolf Potočnik in skrbel za duhovno oskrbo vojaštva na koroški fronti. Tam naj bi se v prvih dneh januarja znašel v avstrijskem ujetništvu.1103 Vojaških kuratov pa takrat ni bilo dovolj, da bi lahko pokrili vse potrebe, ki so se pokazale pri vojaštvu. Tako je Ljubljanski škofijski list 8. januarja 1919 posredoval dopis ljubljanskega vojnega superiorata, ki je na podlagi odloka generalnega vojnega vikariata SHS prosil, da bi našli duhovnike, pripravljene opravljati to službo. Predvsem so bili mišljeni nekdanji vojaški kurati.1104 Kakor kaže, so se na te pozive res oglasili nekateri, ki so želeli postati aktivni vojaški kurati.1105 Med njimi je bil tudi nekdanji vojaški kurat Ciril Kandut, ki je bil kot begunec s Koroškega v januarju 1918 v Lescah na Gorenjskem. V pismu z dne 18. januarja se je obrnil na škofijski ordinariat, naj ga predlaga »za sprejem v vojaško službo«.1106 Podrobnejših podatkov o vojaških kuratih na koroški fronti doslej res ni bilo mogoče najti, zato pa imamo nekoliko boljši vpogled v zagotavljanje du- hovne oskrbe vojaštva v ljubljanski škofiji v začetku leta 1919. Ljubljanski ško- fijski ordinariat se je namreč zelo zanimal za delovanje vojaške duhovščine in za duhovno oskrbo vojakov. Zato je bil 22. februarja 1919 na vojni superiorat v Ljubljani naslovljen dopis z vprašanji o vojaški duhovni oskrbi. Med drugim so se pozanimali glede duhovne oskrbe vojaštva, o vojaških duhovnikih in o nji- hovem delovanju, o številu aktivnega vojaštva, ki je bilo v ljubljanski škofiji, in o razporeditvi vojakov, spraševali pa so še o številu vojaških bolnišnic in ob kon- cu predlagali, naj superiorat sestavi morebitne predloge za dodatno izboljšanje duhovne oskrbe vojakov.1107 Vojni superior Klobovs je na ta dopis izčrpno od- govoril že 26. februarja tega leta. V poročilu je zapisal, da je bilo takrat na oze- mlju ljubljanske škofije skupaj s Podrožco 10.350 mož in 404 častniki, od tega je bilo 61 častnikov in 1448 mož srbske narodnosti. V nadaljevanju je natančno razčlenil, koliko mož in častnikov je bilo takrat pri posameznih oddelkih (ali v bolnišnicah) in kje so bili. Poleg podatkov o številu mož in o njihovi razmesti- tvi je podobno predstavil tudi vojaške bolnišnice. Večina jih je bila v Ljubljani, omenil je tudi bolnišnico, ki je delovala v Kandiji pri Novem mestu, vendar pa 1102 S, 28. 11. 1918, str. 2. 1103 Prim. ND, 27. 1. 1939, str. 2. 1104 Prim. LŠL, 1919, I, str. 7. 1105 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, Šefu vojne misije v Ljubljani, Ljubljana, 28. januar 1919, Peterlin Alojzij. 1106 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, Ciril Kandut prosi za sprejem v vojaško službo, 18. 1. 1919. 1107 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, št. 1195. OB RAZPADU MONARHIJE IN NA PREHODU V NOVO DRŽAVO SHS 1918 253 ni bil seznanjen s pravim številom bolnikov v njej. V nadaljevanju poročila se je vojni superior posvetil duhovni oskrbi, pisal je o nedeljskih mašah, o duhovni- kih, ki so delovali med vojaštvom, in o moralnem stanju v vojski.1108 Klobovsovo poročilo le nekoliko odstira delovanje vojaške duhovščine v novi državi in nakazuje tudi težave, ki so jih pri tem spremljale. Iz precej splo- šnega opisa delovanja pa ni mogoče posebej opredeliti, kako so se s temi teža- vami dejansko spoprijeli vojaški kurati sami. Zato pa iz drugih virov vemo, da je bilo v tem času očitno vojaških kuratov premalo in so nekatere zato znova vpoklicali v to službo. V februarju 1919 je bil za vojaškega kurata spet vpoklican Bogdan Lendovšek.1109 Prav v začetku februarja so v novo armado poklicali tudi Pavla Zavadlala.1110 Po odkritih podatkih naj bi tudi Martin Škerjanec takoj po vrnitvi iz italijanskega ujetništva že v aprilu 1919 odšel za vojaškega kurata na Koroško.1111 Kakor kaže, vsi duhovniki niso bili vojaški kurati, temveč so se nekateri znašli celo med prostovoljci. Tako je časopis Slovenec že 8. januarja 1919 po- ročal o prostovoljcih, ki so se iz Ljubljane odpravili na koroško fronto. To prvo »legijo prostovoljcev« je prišel pozdravit tudi general Krsta Smiljanić. Poroče- valec je ob tem zapisal, da so med prostovoljci opazili »tudi bivša vojna kurata Jerneja Hafnerja in Ign. Marinčiča kot prostaka s puško na ramah«.1112 Oba naj bi se udeležila bojev na koroški fronti. Če sta se oba duhovnika zares bojevala s puško v roki, sta oba morala zaprositi za papeški dispenz, saj sta s tem dejanjem postala iregularna. Prošnje, ki bi Hafnerjevo aktivnost dokončno potrdila, še ni bilo mogoče najti, obstaja pa dopis, ki izpričuje, da je drugi duhovnik, Ignacij Marinčič, uporabljal strelno orožje in pozneje zares prek svojega škofa zaprosil za spregled pri Svetem sedežu.1113 Podobno kakor v prvi vojni se je torej tudi v bojih na Koroškem dogajalo, da se je duhovnik bojeval s puško v roki. Vendar so bili to najbrž res izredni primeri, saj so vsi drugi (znani) vojaški kurati po doslej znanih podatkih opra- vljali le svoje poslanstvo in skrbeli za dušni blagor vojaštva. Res pa je, da poleg časopisnih notic o mašah med vojaki na Koroškem podrobnih opisov delovanja vojaških kuratov na tem bojišču oziroma poročil o njih ni bilo mogoče najti. Prav tako še niso bili odkriti dodatni seznami vojaških kuratov, ki bi prikazali njihovo razporeditev. Zato pa je bilo mogoče iz ohranjene zgodovine ljubljan- skega planinskega polka dobiti podatek, da je bil (vsaj do 1. novembra 1919) 1108 Prim. NŠAL/ŠAL, fasc. 315, Nr. 409, Voj. dušno pastirstvo [Priloga, dokument št. 62]. 1109 Prim. NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 7, Lendovšek Bogdan. 1110 Prav tam, Zavadlal Pavel. 1111 Prim. NŠAL/ŠAL Razno, Službene tabele duhovnikov, fasc. 10. Škerjanec Martin. 1112 S, 8. 1. 1919, str. 6. 1113 Prim. NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, Nr. 508. 254 Miha Šimac Ivan Poljanec1114 njihov polkovni kurat duhovnik.1115 Žal za zdaj ni znano, kdo so bili polkovni kurati pri drugih enotah, denimo pri celjskem polku. Ne glede na vse to nam časopisje razkriva, da so se nekateri vojaški duhov- niki na koroškem bojišču posebej izkazali. Med njimi je bil v prvi vrsti omenjen vojaški kurat Alojzij Dejak. Slovenski narod je tako 21. avgusta 1920 poročal, da je bil Dejak »kot prvi slov. voj. duhovnik za svojo neustrašenost na koroški fronti odlikovan z zlato hrabrostno medaljo. Vsi, ki poznajo ta vzoren značaj od tržaškega polka sem, se bodo gotovo razveselili tega vidnega priznanja vrlin imenovanega.«1116 Ni pa bilo mogoče ugotoviti, kaj natančno je vojaški kurat Dejak storil, da je bil predlagan za to visoko odlikovanje, ki ga je tudi prejel. Vojaški kurati so duhovno oskrbo med vojaštvom na koroški fronti in v garnizijah zagotavljali tako v času, ko so na Koroškem še potekali boji, kakor tudi med premirji. Njihova opravila so bila tako rekoč enaka kakor med prvo svetovno vojno. Toda zdi se, da jih po junijskem premirju niso več toliko po- trebovali in so bili nekateri odpuščeni iz vojaške službe. Med drugim je tako v septembru 1919 iz vojaške službe odšel tudi vojaški kurat Škerjanec in potem postal župnik na Raki.1117 Ob koncu tega leta so vojaški duhovniki na slovenskih tleh postajali vse manj zadovoljni z vojaškim superiorjem Klobovsom, enako z organiziranostjo duhovne oskrbe. Zato so ob koncu leta 1919, natančneje 3. decembra, nekdanji vojaški kurati priredili posebno konferenco in na njej sprejeli nekatere sklepe. O njih so obvestili tudi ljubljanskega škofa. V dopisu so prosili, naj škof osebno s temi sklepi seznani generala Krsta Smiljanića in mu jih skupaj s prošnjami predloži. Kot glavno »motivacijo« svoje konference pa so navedli, da Cerkev želi podpirati državo in red v njej. Po tem kratkem zapisu so po točkah našteli svoje zahteve oziroma želje. Pod prvo točko so zapisali: »Gg. Klobovs in Kokolj naj se upokojita, ker ne razumeta potreb in bi delo samo ovirala.« Želeli so si novega superiorja ali višjega kurata in predlagali za to mesto vojaškega kurata Zajca. Ob tem so hoteli, naj nastavijo še »zadostno število drugih gorečih kura- tov«, in zapisali, naj kurat ne bo le pisar, temveč zares goreč duhovnik. Prosili so, naj nima visokega čina, vsekakor pa ne »viš[jega] kakor kapetani«. V naslednjih točkah so obravnavali vprašanja vojaške pastorale: nedeljske maše, spovedova- nje in postne duhovne vaje, predlagali so tudi, da bi bila po vojašnicah predava- nja (vsak teden ali celo večkrat). Predlogi pa niso bili omejeni le na ljubljansko garnizijo, temveč naj bi veljali »povsod, kjer so nastanjeni naši vojaki«.1118 Očitno 1114 Ivan Poljanec, r. 13.12. 1886, Ljubljana; m. 14. 7. 1910; † 9. 11. 1950, Trstenik. V: Letopis 2000, str. 445. 1115 Prim. ARS 1193, t. e. 60, Istorija 40. pešadijskog puka »Triglavskog«, str. 17; str. 23; str. 30. 1116 SN, 21. 8. 1920, str. 3. 1117 Prim. NŠAL/ŠAL Razno, Službene tabele duhovnikov, fasc. 10. Škerjanec Martin. 1118 Prim. NŠAL/ŠAL, fasc. 315, Sklepi konference bivših vojnih kuratov, 3. dec. 1919. OB RAZPADU MONARHIJE IN NA PREHODU V NOVO DRŽAVO SHS 1918 255 je bila želja, da bi se stvari v novi državi vzpostavile na novo, dovolj velika, dru- gače takšne konference sploh ne bi pripravili. 10.4 Duhovniki v vojski nove države Kraljevine SHS/Jugoslavije – oris1119 Ob omenjeni konferenci je morda prav, da se na kratko oriše še položaj vo- jaške duhovščine v novih državnih okvirih. Tudi v novi vojski se je – tako kakor v habsburški monarhiji – zrcalila večnacionalna in versko različna podoba dr- žave. Prav zato je bilo eno od pomembnejših vprašanj, povezanih z oboroženi- mi silami, vprašanje o ureditvi in zagotavljanju duhovne oskrbe vojaških oseb. Temeljno izhodišče je sicer pomenil že omenjeni predvojni zakon o ustroju voj- ske z dne 31. marca 1904, ki je veljal za srbsko vojsko, vendar v novih razmerah to ni zadoščalo in je bilo treba poiskati nove rešitve, ki bi zadovoljile pripadnike vseh v državi priznanih veroizpovedi.1120 Po nekaterih začasnih rešitvah v letu 1919, ko so vojaške duhovnike razdelili na pet razredov, je pomembno spre- membo povzročila odločitev ministrskega sveta 30. januarja 1920. Zagotovila je obstoj vojaških duhovnikov vseh v državi priznanih veroizpovedi. Vojaški duhovniki so bili po novem razdeljeni na stalne in honorarne. Stalni vojaški duhovniki so bili imenovani s kraljevim ukazom, predlagalo pa jih je vojno ministrstvo, seveda v dogovoru z ministrstvom za vero. Vse honorarne vojaške duhovnike je v sporazumu z ministrstvom vere imenoval vojni minister. Med duhovniki pravoslavne, rimskokatoliške in islamske vere je bil izbran po en vojaški duhovnik prvega razreda (s činom majorja), ki je opravljal funk- cijo predstojnika preostalim duhovnikom iste vere. Ti predstojniki so bili refe- renti vojnega ministrstva. Tu je treba omeniti, da so bili stalni vojaški duhovniki razdeljeni v tri razrede po posebnem kriteriju: v prvem razredu (čin majorja) so bili duhovniki, ki so duhovniško poslanstvo opravljali že najmanj petnajst let, v drugem (čin kapetana 1. razreda) tisti, ki so imeli za seboj deset let prakse, in v zadnjem, tretjem razredu (čin kapetana 2. razreda) so bili duhovniki z vsaj petle- tnimi pastoralnimi izkušnjami. Tej razdelitvi primerno je bila urejena tudi plača in druge ugodnosti – vključno z nastanitvijo in zdravljenjem po bolnišnicah ter s pokojninami. Pri pokojninah so upoštevali poprejšnje službovanje, vojna leta pa so se štela dvojno, kakor so to poznali tudi že v habsburški dvojni monarhiji. Zanimiva pa je ugotovitev, da so v novi državi za kandidate, ki bi želeli vstopiti v aktivno vojaško službo in postati stalni vojaški duhovniki, zahtevali najmanj pet let pastoralnih izkušenj, medtem ko so v Avstro-Ogrski za to zadoščala že tri leta 1119 Če ni drugače navedeno, so podatki za ta oris povzeti po: M. Milkić, Pravno regulisanje položaja vojnosvešteničke struke u Vojsci Kraljevine SHS/Jugoslavije, v: Vojnoistorijski glasnik, 2005, 1–2, str. 136–146. 1120 Vidovanska ustava iz leta 1921 in ustava iz leta 1931 sta priznavali naslednje v državi priznane vere: pravoslavno, rimskokatoliško, grškokatoliško, judovsko, muslimansko, starokatoliško, evangeličane augsburške veroizpovedi, evangeličane helvetske veroizpovedi in baptiste. Kraljevina SHS/Jugoslavija je priznavala devet različnih veroizpovedi, medtem ko jih je bilo v Avstro-Ogrski sedem (ni priznavala baptistov in starokatoličanov). 256 Miha Šimac pastoralne prakse. Res pa je, da so tudi v novi državi pri kandidatih upoštevali vse tisto, kar so v monarhiji že prej: ocene njegovega delovanja, strokovne ocene opravljenih študij, pa tudi osebnostni značaj in brezgrajno življenje. Tako kakor v monarhiji so tudi v Kraljevini SHS še vedno ocenjevali delovanje vojaških duhov- nikov enkrat na leto in podobna je bila tudi ureditev glede obravnavanja njiho- vih prestopkov. V kolikor je šlo za prestopke vojaške discipline, so bili podrejeni vojaškim sodiščem, za duhovniške, cerkvene stvari pa so bila pristojna cerkvena sodišča. Prva skupina vojaških duhovnikov je po novih predpisih svoje dolžnosti začeli opravljati z ukazom prestolonaslednika z dne 20. oktobra 1920. Med njimi so bili že takrat tudi nekateri slovenski duhovniki, ki so poprej delovali v habs- burških oboroženih silah.1121 Tako je bil na primer Hubert Rant, ki je bil z ukazom tega dne postavljen za stalnega vojaškega duhovnika 2. razreda. V vojski so poleg njega med drugim službovali še Ignac Marinčič, Alojzij Dejak in Rihard Zajc.1122 Ministrstvo vojske in mornarice je že 12. novembra 1920 izdalo še posebno pojasnilo o regulaciji odnosov med različnimi verami v vojski in mornarici. Pose- bej so opredelili tudi delovno področje vojaških duhovnikov, ki pa se ni prav dosti razlikovalo od tega, kar so vojaški duhovniki že poznali v habsburškem imperiju. Še dalje so maševali, pridigali, podeljevali zakramente, obiskovali bolne, skrbeli za dobro literaturo in pokopavali vojaške osebe. V pravilih je bilo tudi določilo, da pri pravoslavnih in pri katoliških vojakih lahko vse obrede opravi le duhovnik njihove vere, medtem ko je lahko pogreb vojaške osebe protestantske veroizpove- di opravil vsak duhovnik katerekoli krščanske cerkvene skupnosti. Prav glede po- grebov vojaških oseb je pozneje nastal spor med krajevno in vojaško duhovščino, zato je vojni minister izdal poseben ukaz, ki je urejal to vprašanje. Po novem je veljalo, da sodi oseba, ki je umrla v vojaških ustanovah, pod pristojnost vojaških duhovnikov, če pa je oseba umrla zunaj vojaških objektov, je to zadeva krajevnih duhovnikov. V tem letu je bilo še določeno, da morajo tudi vojaški duhovniki ob nastopu svoje službe opraviti prisego. V tem oziru torej ni bilo večjih odstopanj, če to določbo primerjamo z ureditvijo v habsburški monarhiji. Stalni vojaški duhovniki, ki so delovali pri poveljstvih (armadnih ali divi- zijskih), so morali poleg rednih nalog v treh mesecih obiti vse garnizije, ki niso imele vojaških duhovnikov, in tam opraviti vse verske dolžnosti. Obhod je bilo treba izvesti od 1. do 15. v mesecih marec, junij, september in december. Voja- škemu poveljstvu je moral na njihovo zahtevo vojaški duhovnik predložiti tudi poseben program takšnih obiskov, da bi vojaštvu lahko omogočili udeležbo. Dne 26. januarja 1922 je kralj Aleksander podpisal Zakon o reguliranju polo- 1121 Vprašanje števila in delovanja slovenskih katoliških duhovnikov v vojski Kraljevine SHS/Jugoslavije doslej še ni bilo temeljito obdelano in bo tako ostalo predmet nadaljnjih raziskav. 1122 Prim. Registar sveštenika, ki se hrani v Vojnem arhivu Srbije, fond 5, k – 210, f – 8. Za posredovane podatke se iskreno zahvaljujem majorju Slovenske vojske, mag. Zvezdanu Markoviču. OB RAZPADU MONARHIJE IN NA PREHODU V NOVO DRŽAVO SHS 1918 257 žaja vojaških duhovnikov, ki je nadomestil odločbo ministrskega sveta, ni pa prinesel prav nič novega glede položaja vojaške duhovščine. V maju tega leta je vojni minister izdal Pravila o dolžnostih vojaške duhovščine. Razdeljena so bila na splošna in na posebna navodila. Slednja so bila opisana v šestnajstih točkah in so zahtevala predvsem, da skrbijo duhovniki za primerno moralo v vojski in to z dobro besedo, s poukom in s svojim lastnim zgledom. Opravljali so prav- zaprav vse tiste naloge, ki so jih imeli duhovniki že v habsburški vojski: krepiti ljubezen do kralja in domovine, spoštovanje predpostavljenih, čut za dolžnosti in disciplino, pa tudi solidarnost med vojaki – ne glede na versko pripadnost. Kljub prvemu vtisu, da je bilo za vojsko dobro poskrbljeno, vprašanje duhovne oskrbe v njej pa urejeno, vendarle ni bilo povsem tako. Že novi zakon o ureditvi vojske in mornarice iz leta 1929 je spremenil in poslabšal njihov položaj. Vo- jaški duhovnik je bil namreč po novem prestavljen v čin civilnih uslužbencev. S to odločitvijo je bil ukinjen dotedanji položaj vojaškega duhovnika v kraljevi vojski. Kot civilni uslužbenci so bili duhovniki po novi ureditvi rangirani niže kakor nižji častniki, to pa je vplivalo tudi na izgubo avtoritete. Bili so v slabšem položaju kakor duhovniki, ki so delovali pri različnih ministrstvih. Duhovniki v vojski so bili od takrat dalje obravnavani kot garnizijski duhovniki, njihovo poslanstvo je bilo vezano na garnizijska poveljstva oziroma poveljstva mest. V bistvu so še vedno imeli vse pravice in dolžnosti kakor poprej kot vojaški du- hovniki, a v praksi ni bilo več tako. Razumljivo je, da so bili vojaški duhovniki vseh veroizpovedi s tem novim položajem nezadovoljni. Prizadevali so si, da bi bila v vojsko spet uvedena položaj in čin vojaškega duhovnika. Nezadovoljni so bili tudi katoliški duhovniki in kandidati duhovniškega stanu. Kakor piše Plut, so bili duhovniki v novi vojski kljub različnim zagoto- vilom državnega vrha v praksi pogosto obravnavani drugače od pravoslavnih. Katoliški duhovniki bi morali biti oproščeni služenja v vojski, a se je v praksi pogosto dogajalo drugače. Konkordat med Apostolskim sedežem in Kraljevino Jugoslavijo je leta 1935 v dveh členih posebej obravnaval vojaško službo duhov- niških kandidatov in duhovnikov. Prvi člen je duhovniškim kandidatom nala- gal vojaško službo, omejeno na šest mesecev, in določal, naj to službo opravijo med sanitetnimi enotami. Duhovniki in redovniki pa so bili po drugem členu oproščeni vojaške službe, le ob splošni mobilizaciji naj bi opravljali službo med vojaštvom oziroma kot tako imenovani subsidiarni vojaški duhovniki. Konkor- dat je doživel veliko nasprotij in dejansko ni nikoli vplival na odprta vprašanja o duhovni oskrbi vojaški oseb.1123 Pravzaprav nove ureditve, ki bi odpravila ne- zadovoljstvo med vojaškimi duhovniki vseh v državi priznanih veroizpovedi, kakor piše Milkić, ni bilo vse do razpada Kraljevine Jugoslavije. 1123 O konkordatu in nepravilnostih glej: J. Plut, Za pravice človeka, str. 64–67. 258 Miha Šimac 11. POVZETEK Pričujoča razprava je poskus prikaza zgodovinskega razvoja organizirane duhovne oskrbe v vojski, ki je imela svoja naborna območja v slovenskih deže- lah. Razvoj oboroženih sil se je začel pod Habsburžani. Če so pri najemniških enotah vojaški kaplani delovali bolj kot prostovoljci, so bili po ustanovitvi prvih stalnih cesarskih polkov po koncu tridesetletne vojne in pozneje v času stalne cesarske armade duhovniki že bolj organizirani in podvrženi vojaškim pravi- lom življenja. V začetku je bilo njihovo delovanje res omejeno le na vojni čas, a ker vojn v 16. in v 17. stoletju ni bilo malo, bi lahko rekli, da so bili to že kar stalni vojaški duhovniki. Temelji organizirane duhovne oskrbe segajo v 16. stoletje, ko je bil imenovan prvi vikar cesarske vojske, ki je bil praviloma tudi cesarjev spovednik. Kljub temu da so bili blizu dvora, pa niso imeli dovolj veljave in moči, da bi mogli vplivati na učinkovito delovanje vojaške duhovščine in na njihovo strukturno ureditev. Zato je leta 1643 papež Urban VIII. vikarju cesarske vojske podelil škofovska poobla- stila nad cesarsko vojsko, ki so veljala le v vojnem času. Leta 1689 je jurisdikcijo nad vojsko dobil takratni papeški nuncij na Dunaju in jo je opravljal tudi v miru. Ob tem je prejel še pooblastilo, da je lahko jurisdikcijo kadarkoli podelil cesarje- vemu osebnemu spovedniku. Njegov vpliv se je v 17. in v 18. stoletju krepil le po- stopoma, glavno vlogo so imeli cesarjevi osebni spovedniki iz vrst jezuitov. Jezuit- ski red je tako postal pomemben pri uveljavljanju in zagotovitvi urejanja duhovne oskrbe v cesarski vojski. Med delujočimi jezuitskimi redovniki v vojaških vrstah so bili tudi takšni, ki so prihajali iz slovenskih dežel in so službovali na različnih položajih. Iz njihovih vrst je prišel tudi grof Sigismund Anton von Hohenwart, ki je leta 1794 postal škof St. Pöltna; s tem sta mu bili zaupani funkcija vojaškega vi- karja in odgovornost za delovanje vojaške duhovščine. Bil je edini od duhovnikov iz slovenskih dežel, ki je dosegel to visoko funkcijo. Vojaška duhovščina je doživela novo ureditev leta 1773, ko je bil ustano- vljen Apostolski vojaški vikariat in so bili vzpostavljeni tudi vojaški superiorati. Najvišja funkcija apostolskega vojaškega vikarja je pripadla škofu, sprva škofu v Dunajskem Novem mestu, nato škofu škofije v St. Pöltnu, pozneje pa so sedež vojaškega vikariata prenesli na Dunaj. Papež Klemen XIV. je že decembra tega leta novemu vojaškemu vikarju dr. Heinrichu Johannu von Kerensu podelil ju- risdikcijo nad cesarsko vojsko tako za čas miru kakor za vojne razmere. Ener- gičnost novega vojaškega vikarja in njegovih naslednikov se je pokazala tudi pri odpravljanju težav in nepravilnosti, ki so jih opazili ob svojih inšpekcijskih potovanjih. Obenem so si ves čas prizadevali za ureditev odnosov med kra- jevno in vojaško duhovščino, zlasti glede vprašanja razmejitve jurisdikcije nad POVZETEK 259 vojaškimi osebami. Prve rešitve o razdelitvi vojske na tako imenovani militia stabilis in milita vaga – so bile na začetku 19. stoletja le deloma učinkovite in so ves čas zahtevale nove dopolnitve in spremembe. Kljub temu pa je vojaškim vikarjem postopoma le uspelo ustvariti času primeren in vse bolj učinkovit sis- tem duhovne oskrbe v oboroženih silah. Pri tem so nenehno poudarjali, kako je med vojaško duhovščino pomembno znanje jezikov monarhije. Dokaz so bili že sprejemni pogoji, saj je moral vsak katoliški duhovnik, ki je želel vstopiti med vojaško duhovščino, poleg nemškega znati vsaj še en jezik monarhije. To je deloma vplivalo tudi na sestavo vojaške duhovščine. Sistem ureditve vojaške duhovščine se v principu ni spremenil niti po preoblikovanju države v dvojno monarhijo leta 1867, ko so prišle v ospredje ideje liberalizma in kot posledica tega tudi poskusi omejitev do tedaj zelo vplivne katoliške Cerkve. Vse to je vplivalo na reformiranje oboroženih sil in odsevalo tudi v ureditvi vojaške duhovščine in pri zagotavljanju duhovne oskrbe vojaštva. Z novimi reformami so prekinili do takrat uveljavljeni način pastorale, ko je bil vojaški duhovnik tako rekoč neločljivo povezan z vojaško enoto oziroma polkom. Posledica tega je bilo, da so vojaške kaplane v mirnem času sprejemali bolj kot uradnike in ne več kot »duhovne očete« posameznih vojaških enot. Razprava ob tem opozori in pokaže, da je hkrati potekal še en proces: uveljavljanje vojaške duhovščine za vernike drugih veroizpovedi. Prvi koraki v tej smeri so bili resda storjeni že v prvi polovici 19. stoletja, dokonč- no pa je bilo to urejeno šele po preureditvi države v dvojno monarhijo. Ka- toliškim vojaškim duhovnikom so ob bok stopili evangeličanski, pravoslavni in uniatski duhovniki, pozneje – z zasedbo Bosne in Hercegovine – pa so se jim pridružili še vojaški imami. Zanimivo je, da kljub številnim vernikom judovske vere ti v vojski niso imeli stalnih vojaških rabinov. Ne glede na to pa so se v oboroženih silah še dalje trudili, da bi bila pripadnikom vseh sedmih v državi priznanih veroizpovedi zagotovljena spoštovanje in pravica do opra- vljanja verskih dolžnosti. Nacionalna trenja, ki so se pokazala v 19. in na začetku 20. stoletja, habs- burških oboroženih sil niso zaobšla. Kljub temu da je vojska skušala imeti nad- nacionalno, povezovalno vlogo in se je takšna drža pričakovala tako od vojakov kakor od častnikov, se temu ni bilo mogoče izogniti. Tudi vojaškim duhovni- kom se ni godilo nič bolje. Večina tistih, ki so prišli iz slovenskih dežel, jih je bilo slovensko zavednih, kot posledica tega pa so bili nekateri deležni različ- nih, velikokrat neupravičenih očitkov in podtikanj. Kljub narodni zavednosti je nekaterim vojaškim duhovnikom iz slovenskih dežel uspelo doseči visoke položaje med vojaško duhovščino. Anton Jaklič je bil na predvečer vojne vojaški superior graškega superiorata, v Innsbrucku pa je enako službo opravljal Janez Klobovs. 260 Miha Šimac Prav prezentacija kandidatov za duhovniško službo, pri kateri so še ve- dno imeli nekaj vpliva krajevni škofje, je včasih vplivala na to, da so se v vojski znašli duhovniki, ki niso bili najprimernejši za takšno službo. Nekatere so zelo pogosto premeščali iz ene garnizije v drugo, druge so odpustili ali jih predčasno upokojili. Na drugi strani pa najdemo tudi mnogo predanih in požrtvovalnih duhovnikov, ki so po svojih najboljših močeh opravljali svoje poslanstvo med vojaštvom; to se je pokazalo v priznanjih in odlikovanjih, s katerimi jih je na- gradila država. Podoba vojaškega duhovnika tako že pred letom 1914 nikakor ni bila enoznačna. Razprava se dotakne in oriše tudi ureditev duhovne oskrbe v nekaterih drugih evropskih državah. Na obliko in organiziranost le-te so v večji ali manjši meri vplivale različne ideje, pa tudi odnosi med verskimi skupnostmi in posa- mezno državo. Pri tem velja izpostaviti liberalistične težnje in strogo idejo o ločitvi Cerkve in države, kakor se je zgodilo v Franciji leta 1905. To je seveda močno vplivalo tudi na organiziranost vojaške duhovščine. Prav tako ne gre pozabiti na težave, ki so se pokazale v večjih državnih okvirih, zlasti še, če je imperij sestavljalo več držav in je vsaka imela samostojno ureditev duhovne oskrbe v vojski; tako je bilo v nemškem cesarstvu. Iz primerjave posameznih ureditev vojaške duhovščine z ureditvijo v habsburški dvojni monarhiji je mo- goče izluščiti, da je organiziranost duhovne oskrbe v habsburškem imperiju slo- nela na dolgoletnih izkušnjah; to novonastalim državam ni bilo dano. Od tod so izvirale tudi vse sistemske rešitve, ki so bile določene pri reševanju vprašanja statusa vojaškega duhovnika, njegovih dolžnosti in pravic. Izpostaviti velja, da je katoliška Cerkev kljub liberalističnim idejam v državi še vedno obdržala svoj vpliv, vendar pa so v vojski zgledno skušali zagotavljati duhovno oskrbo tudi vsem drugim vojaškim osebam, ki so pripadale drugim v državi priznanim ver- skim skupnostim. Med prvo svetovno vojno so vojaški duhovniki vseh v državi priznanih veroizpovedi skušali kljub izrednim razmeram še dalje zagotavljati duhovno oskrbo svojih vojakov. Poleg temeljnih pastoralnih opravil so oblasti duhov- nikom zaupale tudi druge, specifične naloge (npr. propagandna služba, služba cenzorjev). V različnih okoliščinah, v katerih so se vojaški duhovniki znašli, so se pokazale njihova samoiniciativnost in iznajdljivost, požrtvovalnost in preda- nost poklicu na eni strani ter ponekod tudi apatičnost, birokratska ozkost, celo razvrat in zanemarjanje duhovniške službe na drugi strani. Pristop oziroma delovanje vojaških duhovnikov je bilo – poleg navodil in omejitev predposta- vljenih ali častnikov ter razmer in okoliščin, v katerih so se znašli – v največji meri odvisno predvsem od osebnosti vsakega vojaškega kurata posebej in od njegovih sposobnosti. POVZETEK 261 Posebna pozornost je v razpravi ves čas namenjena duhovnikom iz slo- venskih dežel (v prvi vrsti iz lavantinske in ljubljanske škofije), ki so med prvo svetovno vojno delovali kot vojaški kurati pri različnih vojaških enotah ali vo- jaških sanitetnih ustanovah bodisi v neposrednem zaledju frontne črte bodisi v garnizijah in po drugih mestih v dvojni monarhiji. Prav slovenski duhovniki so bili že ob mobilizaciji leta 1914 deležni preganjanja oblasti. Na Štajerskem in na Koroškem so duhovnike zaradi narodne zavednosti nemški nacionalni krogi ovajali z obtožbami o srbofilstvu in zanje zahtevali kazen pred vojaškimi sodišči. V teh postopkih so se znašli tudi nekateri duhovniki, ki so že bili vpo- klicani v vojaško službo. Nekateri od njih pa so to preganjanje v prvih tednih vojne doživljali posredno, ko so zaradi narodne pripadnosti občutili težave ob opravljanju svojega poslanstva med vojaštvom. Tudi če so se napadi na sloven- sko duhovščino pozneje umirili, pa so nezaupanja in nacionalna trenja še vedno ostala navzoča tudi v vojski. Do izraza so znova prišla ob koncu vojne leta 1918, ko so se spet pojavile obtožbe o nacionalnosti in zapostavljanju drugih, kar so občutili tudi nekateri vojaški duhovniki iz slovenskih dežel. Na podlagi doslej zbranih podatkov je bilo mogoče ugotoviti, da je med prvo svetovno vojno v vojaških vrstah krajši ali daljši čas aktivno delovalo 152 duhovnikov iz slovenskih dežel, ki so prihajali tako iz škofijskih vrst kakor tudi iz različnih redovnih skupnosti. V povprečju je bil delež obravnavanih vojaških kuratov, ki so jih prispevale slovenske dežele – če posplošimo –, v zlati sredini vseh škofij, iz katerih so prišli duhovniki v vojaško službo. Večina jih je bila (v primerjavi s slovenskimi) iz večjezičnih škofij na Ogrskem in na Češkem. Pri tem je – tako kakor na Ogrskem in na Češkem – tudi v slovenskih deželah na število vpoklicanih duhovnikov v vojaško službo pomembno vplivalo prav znanje tujih jezikov, saj je mnogo duhovnikov znalo po več kakor le dva jezika monarhije. Za odnos vojaštva do vojaških duhovnikov se zdi, da je pri tem odločilno vlogo igral vojaški kurat sam s svojim nastopom, osebnostjo, z angažiranjem in z življenjskim slogom. Pomembno je bilo, da je zgledno opravljal svojo službo in da je bil v pogovorih z vojaki čimbolj domač, priljuden; če se je držal bolj zase ali je bil preveč boječ, si je le stežka pridobil dovolj ugleda. Vojaki so bolj spo- štovali in cenili tiste duhovnike, ki so mednje prihajali tudi v težkih razmerah na bojiščih, oziroma takšne, ki so svoje poslanstvo zavzeto opravljali v različnih sanitetnih ustanovah. Pri tem ne gre pozabiti na razmere in okoliščine, v kate- rih so delovali, saj so bile pri različnih enotah različne in so tudi imele vpliv na učinkovitost delovanja vojaških kuratov. Kakor kaže, je bilo veliko odvisno od njihovih praktičnih pastoralnih izkušenj. Če jih niso imeli dovolj, je to lahko pomenilo težave pri delu, reševanje le-teh pa je bilo spet povezano predvsem z duhovnikovo samoiniciativnostjo in sposobnostjo prilagajanja razmeram. Prav 262 Miha Šimac tako ne gre spregledati, da so vojaški duhovniki marsikje pomenili vez z doma- čimi; bili so tudi tisti, ki so svojce obveščali o smrti njihovih najbližjih, naložena pa jim je bila tudi skrb za vojaške grobove. Razprava se dotakne vprašanja častniškega, stotniškega čina vojaških du- hovnikov. Nekateri od njih so ta čin izkoriščali predvsem zase, se kot častniki tudi vedli in bili zato do vojaštva zadržani, to pa se je seveda poznalo pri pasto- ralnem delu. Upoštevati je treba, da je velik del vojaške duhovščine prišel iz vrst rezervnih, krajevnih duhovnikov. Zato ne čudi ugotovitev, da med njimi ni bilo malo takšnih, ki so svoj častniški položaj uporabljali le tedaj, ko so poskušali ublažiti oziroma reševati konflikte, nastale med vojaki in poveljujočimi častni- ki. S tem so si med vojaštvom še okrepili ugled in posamezni vojaški duhovniki so zato ob razpadu monarhije ponekod postali celo formalni poveljniki polka. Vidno vlogo so nekateri imeli tudi pri vračanju vojaških enot z različnih bojišč ob koncu vojne. Med prvo svetovno vojno je na frontah padlo 11 vojaških duhovnikov, tudi dva Slovenca. Kot prvi je že ob koncu avgusta 1914 na bojišču obležal Valen- tin Rozman, polkovni kurat 7. koroškega pehotnega polka, drugi pa je bil leta 1917 ubit divizijski župnik dr. Janez Andolšek. Še več, kar 43, jih je umrlo za posledicami vojnih naporov, nesreč ali različnih bolezni, ki so takrat kosile med vojaštvom, pa tudi med prebivalstvom dvojne monarhije: pet od njih je bilo duhovnikov iz slovenskih dežel. Bili so tudi med okoli osemdesetimi vojaškimi kurati, ki so se znašli v vojnem ujetništvu. V srbsko vojno ujetništvo je padel dr. Anton Jehart, ki je s srbsko vojsko preživel marš do Valone, od koder je bil prepeljan v italijansko ujetništvo. Tam je potem kot vojaški duhovnik skrbel za vojne ujetnike na Asinari. Drugi vojaški duhovniki, denimo Vladimir Cepuder, so svoje poslanstvo opravljali v ruskem vojnem ujetništvu. Od tam se jih je ne- kaj vrnilo šele več let po končani vojni. V novi Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov so nove oblasti očitno menile, da je vprašanje duhovne oskrbe v vojski pomembno, zato je bil že 2. novembra 1918 pri narodni vladi sprejet sklep, da se duhovna oskrba vojaštva na sloven- skem ozemlju zaupa vojaškemu superiorju Janezu Klobovsu. V državi so po- hiteli tudi z reševanjem vprašanja o novem vojaškem vikarju in za to funkcijo je bil določen dr. Ferdo Rožić, kateremu so vsi ordinariji v novi državi podelili potrebne jurisdikcije. Z novo državo pa se je odprlo tudi novo, severno bojišče. V boj za severno mejo so posamezni vojaški duhovniki odšli celo s puško na rami, tako Ignac Marinčič, ki se je kot prostovoljec – v nasprotju s cerkvenimi predpisi – bojeval za novo državo. Velika večina nekdanjih avstro-ogrskih vo- jaških duhovnikov je svoje temeljno poslanstvo med vojaštvom opravljala tudi v novih razmerah. POVZETEK 263 Nove spremembe pri ureditvi duhovne oskrbe vojaških oseb so nastopile po združitvi in nastanku Kraljevine SHS. Tudi pod pravoslavnim srbskim vla- darjem je bila v vojski in mornarici vojakom v državi priznanih veroizpovedi zagotovljena duhovna oskrba. Po začasnih rešitvah v letu 1919 je bil z odlokom ministrskega sveta z dne 30. januarja 1920 zagotovljen obstoj vojaških duhov- nikov v oboroženih silah nove države in uredili so tudi njihov položaj. V novih razmerah so med vojaško duhovščino še vedno delovali tudi duhovniki iz slo- venskih dežel, vendar doslej še nimamo temeljite predstavitve njihovega dela, ne poznamo pa niti njihovega natančnega števila; vse to bo izziv za nadaljnja raziskovanja. Razmere v kraljevi vojski so se za vojaške duhovnike temeljito spremenile z novim zakonom o ureditvi vojske in mornarice leta 1929, ko so po novem vojaški duhovniki dobili čin civilnih uslužbencev. Tako so bili uvrščeni niže ka- kor nižji častniki; to naj bi imelo za posledico izgubo avtoritete med vojaštvom, prav tako pa je poslabšalo njihov gmotni položaj. Kljub temu so po garnizijah in pri mestnih poveljstvih še dalje opravljali svoje poslanstvo in skrbeli za du- hovno oskrbo vojaštva. Zaradi teh sprememb so bili nezadovoljni praktično vsi vojaški duhovniki v državi priznanih veroizpovedi, a nove uredbe, ki bi popra- vila njihov položaj, ni bilo vse do razpada Kraljevine Jugoslavije. Skupaj z njo pa je bilo pravzaprav tudi konec organiziranega zagotavljanja duhovne oskrbe v oboroženih silah njene naslednice. Razprava še zdaleč ni izčrpala vseh vprašanj, ki se ob tem postavljajo in bi jih bilo vredno podrobneje obdelati. To je le prvi poskus obravnavanja zgodovi- ne vojaške duhovščine, povezane s slovenskimi deželami, in v tej luči razprava predstavlja solidno izhodišče za vsa nadaljnja raziskovanja teme, ki se je sloven- sko zgodovinopisje vse do danes še ni lotilo. 264 Miha Šimac 12. SUMMARY This book discusses spiritual care in the Habsburg army, specifically focus- ing on priests and chaplains from the Slovenian Lands. The armed forces of the Habsburgs first developed out of attempts to organize and supply military units in the sixteenth century. If the military chaplains in patrimonial units acted more as volunteers, they increasingly became organized and subject to military rules after the first permanent imperial regiments were established after the Thirty Years War. Their operation was in the beginning linked solely to wartime, but since many wars were recorded in the sixteenth and seventeenth century, we could say that these were permanent military priests. Foundations of organized spiritual care date back to the sixteenth century, when the Habsburgs first appointed the vicar of the imperial army. The vicar was usually also the emperor’s confessor. Despite the fact that the vicar was po- sitioned near the imperial court, they did not have enough influence and power to influence the effective functioning of the military clergy and their structural arrangements. However, in 1643 Pope Urban VIII endowed the vicar of the imperial army with episcopal powers over the imperial army. This authority applied only in times of war. In 1689, the Papal Nuncio in Vienna received jurisdiction over the military in peacetime. This authority allowed the nuncio to award the emperor’s personal confessor with jurisdiction over armed forces at any time. The influence of the emperor’s confessor gradually increased in the seventeenth and eighteenth centuries. The Jesuit order also played a large role in promoting and regulating the provision of spiritual care in the impe- rial army. The acting Jesuit monks in military ranks also included those who came from the Slovenian Lands and worked in various positions. The Count Sigismund Anton von Hohenwart was among them, who in 1794 became the Bishop of Sankt Pölten and thereby entrusted the function of the military vicar and responsibility for the operation of military clergy. He was the only one of the priests from the Slovenian Lands to reach this high office. The new regime of military clergy occurred in 1773, when the Apostolic Military Vicariate was founded and when military superiors were established. The highest function of the apostolic military vicar was given to the bishop, at first the one in the Wiener Neustadt, then to the bishop of the Diocese of St. Pölten, and later was the seat of the Military Vicariate transferred to Vienna. Pope Clement XIV awarded the new military vicar Dr. Johann Heinrich von Kerens jurisdiction over the imperial army in times of war and peace. The new military vicar and his successors cut a powerful figure, forcefully intervening in correcting irregularities that they witnessed during inspection trips. In doing SUMMARY 265 so, they continuously worked to forge a relationship between the military and the local clergy, particularly on the issue of demarcation of jurisdiction over military personnel. The first solutions for the division of the army on so-called »militia stabilis« and »milita vaga« at the beginning of the nineteenth century were only partially effective. Thereafter the military vicars constantly called for new additions and changes. Nevertheless, the military vicars gradually succeed- ed in creating a more modern and an increasingly effective system of spiritual care in the armed forces. In doing so, they consistently emphasised the impor- tance of language skills among the military clergy. This was reflected in criterial for admission to the chaplaincy, as every Catholic priest who wanted to enter the military clergy was required to know at least one language of the monarchy in addition to German. Consequently, language ability also influenced the com- position of the military clergy. The very regulatory system of the military clergy did not change, not even after the transformation of the country into a dual monarchy in 1867 when the ideas of liberalism led politicians to limit the far-reaching influence of Catholic Church. These larger political debates had reprocussions on the armed forc- es and was reflected in the organization of the military clergy and provision of spiritual care of the soldiers. The new reforms thus discontinued by then well-established pastoral methods, in which the military priest was almost in- extricably linked to the military unit or regiment. As a result, military chap- lains, during peacetime, were accepted more as officials and not so much as »spiritual fathers« of individual military units. In doing so, the discussion alerts and shows that another process also expired, namely the enforcement of the military clergy for believers of other faiths. The first steps were, to a certain extent, indeed made in the first half of the nineteenth century, however, this was finally arranged only after reorganization of the state in the dual monarchy. Thus, Protestant, Orthodox, and Greek Catholic priests also stepped alongside Roman Catholic military priests, and later, with the occupation of Bosnia and Herzegovina, the military imams of Islam joined them. Interestingly, despite the great number of believers of the Jewish faith, they had no permanent mil- itary rabbis in the army. Regardless of that, the military forces continued to strive for providing the members of all seven recognized religions with respect, as well as the right to perform religious duties. National tensions in the nineteenth and early twentieth century also touched the Habsburg armed forces. The army expected its soldiers and officers to maintain its multinational ethos, and avoid nationality politics. This applied equally to the army’s chaplains. The vast majority of priests from the Sloveni- an Lands were nationally conscious Slovenes, and consequently some of them were subject to different, often unjustified allegations and insinuations. Despite 266 Miha Šimac their national consciousness, some military priests from the Slovenian Lands managed to achieve high positions among the military clergy. Anton Jaklič was, for example, appointed a military superior of the Graz Superiorat on the eve of the war, and Janez Klobovs performed the same service in Innsbruck. Not all priests who entered the army were particularly gifted or suitable for pastoral work. Military chaplains received their military commissions on the recommendation of their local bishop. In some cases, the bishop regret- ted his choice. Some of these priests were disciplined within the chaplaincy as well. They could be relocated from one garrison to another; others were fired or forced into early retirement. But for every “bad” priest there were also many dedicated and self-sacrificing priests who did their best in enforcing their mis- sion among the military, which was also reflected in the awards and medals received from the state. Thus, the image of military priest was by no means unique even before 1914. This work addresses and outlines the organization of spiritual care in some other European countries. The shape and structure of chaplaincies across Eu- rope was influenced by a variety of ideas and relations between religious com- munities and the state. In many places, liberalism and its strict idea of separation of the church and the state provided a major force of change, debate, and reform, as it happened in France in 1905. This, of course, strongly influenced the organ- ization of the military clergy. Also, let us not forget the difficulties encountered in larger state frameworks; especially if the empire consisted of several provinces that had a self-organization of spiritual care within the army, as was the case in the German empire. A comparison of these arrangements of military clergy with the arrangement of the military clergy in the Habsburg dual monarchy allows us to identify that the organization of spiritual care in the Habsburg Empire rested on years of experience; the newly established countries were not given such an opportunity. From this also originated all system solutions, which were deter- mined in addressing the status of a military priest, his duties and rights. It is also worth highlighting that the Catholic Church, in spite of the influence of liberal ideas, retained its primacy. However, the army tried to provide spiritual care also to all military personnel who belonged to the other recognized religious com- munities recognized in the empire. During the First World War, in the emergencies, the military clergy tried to continue to provide spiritual care for the military. In addition to the fun- damental pastoral tasks, the authorities also entrusted the priests with other, specific tasks (e.g. propaganda department, censor services). Military priests demonstrated their initiative and resourcefulness, self-sacrifice, and dedication to the profession on the one hand and, sometimes, apathy, bureaucratic nar- row-mindedness, even immorality and neglect of priestly service on the other SUMMARY 267 hand. Here a personal approach is necessary. Military priests reacted to their orders, their instructions, as well as the restrictions of their superiors, and front line conditions in a variety of ways, based on their own personality and abilities. Special attention in our discussion is all the time dedicated to priests from the Slovenian Lands (primarily from the diocese of Ljubljana and Lavant), who at the time of the First World War acted as military chaplains from various military units or military hospitals either in the immediate hinterland of the front line or in the garrisons and other cities in dual monarchy. These Sloveni- an priests were persecuted by the authorities during the mobilization in 1914. In Styria and Carinthia, German national circles denounced priests because of their national consciousness with allegations of “Serbophilia” and brought them before military courts. These trials also included some priests who have already been called up for military service. Some priests indirectly experienced this wave of persecution during the first weeks of the war, when their status as Slovenes led to difficulties in fulfilling their normal pastoral work. Although the attacks on the Slovenian clergy subsequently eased, mistrust and national ten- sions remained present even in the army. National strife emerged again in 1918 when Slovene priests were accused of putting their nation above the others. Using previously collected data, we were able to determine that during the First World War 152 priests from the Slovenian lands served in the military as chaplains. They worked in this role for shorter or longer periods; they came from both the diocesan ranks as well as from a variety of religious congrega- tions. The Slovene story is of course a particular one; but in many ways Slovene priests exemplified the war experience. The Slovene dioceses contributed an average proportion of priests to the military chaplaincy. In regards to the military and its relationship towards the military priests, it seems that the crucial role was played by a military chaplain himself with his performance, personality, engagement, and lifestyle. It was important that the priest carried out his mission in an exemplary fashion, as well that he was personable and polite in speaking with soldiers; if he kept more to himself or was more afraid, then it was quite difficult for him to maintain his reputation. Soldiers paid more respect and appreciated more those priests who visited them despite difficult conditions on the battlefields and such who carried out their mission enthusiastically in a variety of hospital settings. In doing so, let us not forget about the situation and the circumstances, in which they acted as these differed from one unit to another and had a different impact on the efficient operation of military chaplains. Their willingess, as it seems, largely depended on their practical pastoral experience. This could pose certain difficulties in car- rying out pastoral activities, and the problem solving mainly depended on the priest’s sense of self-initiative and ability to adapt to circumstances. Nor should 268 Miha Šimac one overlook that the military priests were in many places deemed as a bond with the locals; there were also those who informed the relatives of the death of their loved ones, and in addition to that, took care of military graves was a task that was imposed on them. The book also addresses the issue of the officer rank of the military priests. Some of them have exploited their rank which was of course reflected in their pastoral work. Nevertheless, we must note that a large part of the military clergy during the wartime came from the ranks of the reserves. In other words, they were local, diocesan priests. Therefore, it is not surprising to note that there was only a small number of such priests among them who have used their officer rank to mitigate or resolve conflicts that arose between soldiers and command- ing officers. In this way, they were able to enhance their reputation among mil- itary and some individual military priests, alongside the collapse of the mon- archy, in some cases even become formal regimental commanders. Individual military priests also had a prominent role in the return of some military units from various battlefields at the end of the war. There were eleven military priests who died at the front during the First World War, among them two Slovenians. The first, was Valentin Rozman, reg- imental chaplain of the 7th Infantry Regiment of Carinthia, who fell at the end of August 1914. The second was Dr. Janez Andolšek, who died in 1917. More- over, an additional forty-three priests died because of war efforts, accidents or various diseases. They also included five priests from Slovenian Lands. You could also find them among aproximately eighty military chaplains who ended up in captivity during the war. Dr. Anton Jehart, for example, also ended up in as a prisoner of war on the Serbian front. He later survived a march by the Ser- bian Army to Valona, where he was then transported to the Italian captivity. He was then, as a military priest, in charge of war prisoners on Asinari. Some other military priests, such as Vladimir Cepuder, tried to carry out their mission also in the Russian war captivity. Some priests returned home only a few years after the war from the Russian war captivity. In the new State of Slovenes, Croats and Serbs the new authorities appar- ently believed that the question of spiritual care in the military was important, and consequently, on 2 November 1918 the National Government entrusted the spiritual care of soldiers on the Slovenian territory to the military superior Janez Klobovs. The country also hastened to address the issue of the new mili- tary vicar and Dr. Ferdo Rožić, to whom all the ordinaries in the new country granted the necessary jurisdiction, took this position. The new government also opened a new, north battlefield. Some individual military priests went in the battle for the northern border with a rifle on their shoulder. An example of this was Ignac Marinčič, who as a volunteer, in contrast to church regulations, SUMMARY 269 fought for his new country. The vast majority of the former Austro-Hungarian military clergy performed their pastoral mission among military also in a new environment. Significant changes in the very organization of the spiritual care of military personnel took place in the period after the merger and the formation of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. Even under the Serbian Orthodox rul- er, the soldiers from the army and navy were provided with spiritual care. Fol- lowing the provisional solutions in 1919, a decree of the Council of Ministers of 30 January 1920 ensured the existence of military priests in the armed forces of the new countries, which also regulated their position. In this new context, priests from the Slovenian Lands also functioned among the military clergy; however, we are still not familiar with the thorough presentation of their work as well as their exact number, which represents a challenge for further research. The situation in the royal army changed radically for the military priests with the adoption of a new law on the organization of the Army and Navy in 1929, when military priests were transferred into the rank of civil servants. So the military priests were ranked lower than lower officers, which resulted in a loss of authority vis-à-vis the military, as well as the deterioration of their eco- nomic situation. Nevertheless, they continued to carry out their missions across garrisons and city headquarters and took care for thee provision of spiritual care of soldiers. Virtually all military priests of the officially recognized relitions were dissatisfied because of these changes. No new regulations were forthcom- ing. The dissolution of the Kingdom of Yugoslavia in 1945 ended the long tradi- tion of organized spiritual care in the armed forces. The discussion itself has far from exhausted all the issues that are emerging here and would require a more in-depth analysis. It is only a first attempt to deal with the history of military clergy associated with the Slovenian Lands, and in light of this, our discussion represents a solid starting point for all future research of the topic, which the Slovenian historiography has not addressed at all to this date. 270 Miha Šimac 13. PRILOGE BESEDA O PRILOŽENIH DOKUMENTIH IN TRANSKRIPCIJI Razpravo dopolnjuje izbor težje dostopnih dokumentov, ki osvetljujejo de- lovanje vojaške duhovščine v času prve svetovne vojne. Večina besedil je vsaj v delih vključena v razpravo, nekateri pa so v celoti objavljeni le na temu mestu. Večina dokumentov je iz Vojnega arhiva na Dunaju, manjši drobci pa iz doma- čih arhivov. Pri samem izboru je bilo zaradi omejenega prostora upoštevano dvoje: a) da so dokumenti tesno povezani z duhovniki iz slovenskih dežel in z njihovim delovanjem pri t. i. slovenskih enotah in b) da se s posameznimi primeri kolikor je le mogoče zaobjamejo vsi segmenti delovanja vojaške duho- vščine. Pri tem so mišljena pastoralna poročila, pohvale oziroma predlogi za odlikovanja kot tudi disciplinski postopki proti posameznim duhovnikom. Ve- čina dokumentov je resnično vezanih na katoliške duhovnike, kljub temu pa se je zdelo primerno vključiti tudi posamezne dokumente, ki pričajo o delovanju vojaških kuratov drugih veroizpovedi; zlasti če so ta poročila povezana z boji na soškem bojišču. Arhivskim dokumentom so dodani tudi posamezni deli voja- ških pravilnikov kot tudi nekateri manj znani prispevki, ki se nanašajo na voja- ško duhovščino in so jih objavljala različna glasila v času prve svetovne vojne. Pri transkripciji sem se poskušal čim bolj približati izvirniku, da bi se na ta način ohranila izvirnost zapisa. Pri nemških dokumentih so dosledno upošte- vane tudi vse posebnosti posameznih piscev. V samih dokumentih je mogoče opaziti odstopanja in neskladnosti z uveljavljenimi pravopisnimi pravili, ven- dar napak nisem odpravljal zaradi informacij o ustvarjalcih teh zapisov in nji- hovem znanju jezikov. Vse podčrtane ali prečrtane besede v originalnih doku- mentih so kot take zapisane tudi v transkripciji. Oglati oklepaj [] je uporabljen za dopolnitev posameznih krajšav, npr. imen in priimkov posameznih vojaških poveljnikov, ki jih je bilo moč z gotovostjo ugotoviti. Ostale krajšave so ostale nerazrešene oziroma jih lahko najdemo že v seznamu krajšav in kratic. Priloga, dokument št. 1: Prošnja frančiškanskega patra Huberta Ranta z dne 7. junija 1899 za vstop med aktivne vojaške duhovnike. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 276, Hubert Rant. Euer Excellenz, hochwürdigster Herr! Der ergebenst Unterfertigte hatte für die Stelle eines Militär-Caplanes an- gesucht, worauf ihm von 3. verg. M. Z. 234614 der ministerielle Bescheid würde, PRILOGE 271 daß seinner Bitte insofern willfahrt würde, daß ihn das Ap. Feld–Vicariat in Vormerkung genommen habe. Ich werde mich deshalb an Euern Excellenz offenherzig und mit vollen Vertrauen, da ich alle meine Hoffnung an Sie setzte seitedem ich in der Missi- on thätig bin, - ich bin nämlich Slowene aus Oberkrain, spreche und schreibe außer slovenisch und croato – serbisch, italienisch und deutsch – bin ich als slowenischer und zur Zeit auch als deutscher Curat an der hiesigen Stadpfarre der Hl. Katharina thätig und zwar selbstzufrieden und hoffe auch zur Zufrie- denheit meiner Oberen. Der Grund, daß ich mit der Bitte um Aufnahme in Ihr Ap. Vicariat einkomme, ist keineswegs Unzufriedenheit mit dem Ordensleben, sondern einzig und allein die vollends veranderten Familienverhältnisse meinner Angehörigen nach dem Tode meines Vaters, weiland Forstverwalters. In zweiter Linie zog mich zu diesem Schritte der Wunsch unter Männern meiner Thätigkeit auszuüben, was mir beim Militär der Fall sein kann. Ich werde mich deshalb mit ergebenster Bitte an Euern Excellenz, sich meiner zur Zeit gnädigst erinnern zu wollen. Ich darf woll die Versicherung abgeben, daß ich im Falle der Aufnahme der Mann am richtigen Posten, sowohl bezüglich der Lebensführung als auch meiner Thätigkeit zu sein hoffe. Sich der Güte Euerer Excellenz neuerlich empfehlend, zeichen ich mit Handkuß unterthänigst Ergebener Alexandrien (St. Katharina) [podpis] P. Hubert Rant, Franziskaner - Ordenspriester Den 7. Juni 1899 Priloga, dokument št. 2: Vojaški vikar je ob nastopu svoje službe vladarju moral priseči pokorščino in zvestobo. Prisego zvestobe pa so podali tudi duhovniki ob vstopu v vojaško duhovščino. Vir: Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit vom Jahre 1904, Wien, 1916, str. 41–42. Beilage 1. (zu Punkt 9.) Eid! Ich schwöre und gelobe auf Gottes heiliges Evangelium Eurer Majestät und Allerhöchstihren Nachfolgern Gehorsam und Treue. Ich schwöre und gelobe auch, an keinem Verkehr oder Anschlag, welcher die öffentliche Ruhe gefáhr- det, teilzunehmen und weder inner noch außer den Grenzen der Monarchie irgend eine verdächtige Verbindung zu unterhalten; sollte ich aber erfahren, 272 Miha Šimac daß der Monarchie irgend eine Gefahr drohe, zur Abwendung derselben nichts zu unterlassen. Beilage 2. (zu Punkt 10.) Eid! Ich schwöre zu Gott dem Allmächtigen und gelobe bei meiner Ehre und Treue, Seiner Majestät, dem Allerdurchlauchtigsten Fürsten und Herrn, Franz Joseph dem Ersten, von Gottes Gnaden Kaiser von Österreich, König von Böhmen u. s. w. und Apostolischen König von Ungarn und nach Allerhöchst demselben, den aus Allerhöchst dessen Stamme und Geblüte nachfolgenden Erden unverbrüchlich treu und gehorsam zu sein; ich schwöre, die mir obliegenden, besonders vorgezeichneten Pflichten gewissenhaft zu erfüllen, dabei stets nur das Beste des Dienstes Seiner Majestät und der Monarchie vor Augen zu haben, den Gesetzen, sowie den Aufträgen meiner Vorgesetzten willigen Gehorsam zu leisten, das Dienstgeheimnis treu zu wahren und mich im Kriege mit dem Feinde nie in das mindeste Einverständnis einzulassen. Dem soll und will ich getreu nachkommen So wahr mir Gott helfe! Priloga, dokument št. 3: Kritika vojaškega škofa Bjelika na delo vojaškega superiorja Janeza Klobovsa. Vir: OSTA/KA, AFV, karton 272, Klobovs Johann, 25. julij 1912. Res. Nro. 5084. Verweis. [Ob strani dokumenta ročni zapis]: Bjelik A. B. Sn. Gn. vom 24. am 25. 7. abgeschickt. W. An den hocwsten Herrn k. u. k. Feldsuperior 2. Kl. Johann KLOBOVS des Seelsorgebezirkes von INNSBRUCK. Wien, am 25. Juli 1912. Zu den vornehmsten Pflichten des Feldsuperiors gehört zweifellos die Oberaufsicht über die ihm unterstehenden Feldkuraten und ihre zielbewuszte, durch echten Priestergeist und Seeleneifer beseelte Leitung. Die im Seelsorgebezirke von INNSBRUCK in den letzten Jahren wieder- holt vorgekommenen Personalkonflikte führen mich zu dem einzig möglichen Schlusz, das E. H. Ihre leitende Stelle als Feldsuperior unrichtig verwalten, nachdem selbst die tücthigsten Feldkuraten in den verhältnismäszig schönen und in jeder Beziehung vorteilhaften Garnisonen sich unglücklich fühlen und PRILOGE 273 ihnen jeder andere, selbst die schlechteste Garnison vorziehen. Mit geringer Ausnahme muszte ich diese mich tief betrübende und den Seelsorgedienst schädigende Tatsache fast allgemein konstatieren! Wenn mich nun diese Wahrnehmung zur gröszten Unzufriedenheit mit Ihrer Amtsführung vollauf berechtigt, so haben E. H. in der Durchführung der Behandlung der sträflichen Ausschreitung des Feldkuraten Wenzel NĚMEC den deutlichsten Beweis geliefert, dasz Sie sich nicht von dem durch die Moral und die kirchliche Gesetzgebung genau umschriebenen Vorschriften, sondern durch andere, dem Priesterstande fremde und sein Ansehen im höchsten Grade gefähr- dende Grundsätze und Motive leiten lassen. Durch Ihre Stimmenabgabe bei der in Innsbruck stattgefundenen Ko- mission in der Affaire Němec, wo sein Verhalten in Riva als »unkorrektes Benehmen« klassifiziert wurde, haben E. H. den einstimmigen Beschlusz der erwähnten Kommision ermöglicht und verschuldet, dasz der Feldkurat NĚMEC, welcher sich eines so groben und öffentliches Ärgernis erregenden Verstoszes gegen die priesterliche Standesehre schuldig gemacht hat, zur Be- strafung mit einem Zimmerarreste beantragt wurde, anstatt den nur nach all- gemein menschlichen und militarischen Anschauungen urteilenden militäri- schen Kommissionsmitgliedern den richtigen priesterlichen Standpunkt klar zu machen, eventuell denselben durch ein konträres Votum pflichtgemäsz zu verteidigen. Aus den an den Schuldtragenden im Wege des Feldsuperiorates wieder- holt ergangenen Erläszen muszten E. H. meine Überzeugung, dasz er nicht mehr würdig ist, in der MilSeelsorge zu verbleiben, deutlich ersehen, sowie auch dasz es mein fester Entschlusz ist, ihn aus den Reihen der MilGeistlichen zu entfernen; dessenungeachtet haben Si eden entgegengesetzten Standpunkt eingenommen, ja durch die ohne meinen Auftrag eingeleitete kommissionelle Behandlung des Falles mir die Suspendierung des leichtsinnigen Priesters ün- moglich gemacht. Sowohl Ihr ungünstiger Einflusz auf die unterstehenden MilGeistlichen, als auch Ihr unkorrekter und den Allerhöchsten Dienst schadigender Vorgang bei der letzgenannten Affaier veranlassen mich, E. H. mit einem strengen Ver- weise zu bestrafen und Sie mit allem Ernste zu ermahnen, Ihre Pflicht als Feld- superior den Untergebenen gegenüber im wahrhaft kirchlichem Geiste und mit dem nötigen Takt zu erfüllen, da ich es sonst vor Gott und vor meinem eigenen Gewissen nicht verantworten könnte, E. H. noch länger an der Spitze eines so wichtigen Seelsorgebezirkes zu belassen. Der Empfang dieses Erlasses ist anher zu bestätigen. [podpis na robu strani] (Leonardus) Rendl 274 Miha Šimac Priloga, dokument št. 4: Vpoklicanim duhovnikom je vojaški škof podelil listino in potrebne fakultete za opravljanje duhovniškega poslanstva pri vojaštvu. To je dobil tudi lavantinski duhovnik Venčeslav Jastrobnik ob vpoklicu v vojaško službo. Vir: ÖSTA/KA, AFV, Karton 271, N. 8661. N. 8661 [škofov grb in geslo: IN TE DOMINE SPERAVI] EMERICUS BJELIK, DEI ET SEDIS APOSTOLICAE GRATIA EPISCOPUS THASENSIS PROTONOTARIUS APOSTOLICUS AD INSTAR PARTICIPANTIUM, PRAELATUS DOMESTICUS SUAE SANCTITATIS, C. R. ORDINIS FRANCISCI JOSEPHI CUM STELLA COMMENDATOR, CAES. ET REG. UNIVERSORUM EXERCITUUM ET CLASSIS NAVALIS VICARIUS APOSTOLICUS CASTRENSIS, MAGNO-VARADINENSIS ECCLESIAE CATHEDRALIS RIT. LAT. CANONICUS, etc. etc. Dilecto Nobis in Christo A. R. D. VENCESLAO JASTROBNIK, curate castrensi pro subsidio reservato, Salutem et Benedictionem a Domino! Cum Nobis a Sanctissimo Patre et Domino nostro Summo Pontifice super universis exercitibus caesareis et regiis, eorundem clero, magistratu, populo, militibus ad vagas belli operationes destinatis et copiis auqilliaribus Jurisdictio Episcopalis cum omnibus facultatibus ad id necessariis et opportunis vi Bullae 12. Octobris 1778, respective vi Brevis 21. Januarii 1913 Romae dati concessa sit, curam animarum penes personas militares Tuo superiori castr. addictas, specialiter in nosocomio campestri N. 2/3 Tibi habili et idoneo reperto cum facultatibus hisce junctis juxta appositas instructiones committendam duximus atque per praesentes committimus ad tempus expeditionis bellicae, quae fa- cultas tum quoque vim habebit, cum Te ab alio superiore castrensi aut curione militari ad excipiendas confessiones in subsidium vocari contigerit. Quare mandamus omnibus et singulis tuae curae commisssis, ut Te per Nos jurisdictione munitum pro vero ac legitimo pastore recipiant et agnoscant et ad Te tamquam ad patrem spiritualem pro sacramentorum ceteraumque fun- ctionum parochialium perceptione recurrant Tibique in omnibus, quae salu- tem animarum promovere possunt, obtemperent. PRILOGE 275 Dabamus Viennae, anno salutis millesimo nongentesimo decimo quarto die 29. Septembris. Pro Vicar. Apostol. Castr. [podpis] Leonardus Rendl, Consistorii castr. Director. Ad mandatum Illustrissimi ac Reverendissimi Domini Episcopi et Apostolici Vicarii castrensis: [podpis] (Anton) Babuschek, Secr. [žig apostolskega vikariata] FACULTATES SACERDOTUM MILITARIUM. Conceditur facultas: I. Confirmatione et ordinatione exceptis, administrandi omnia Ecclesiae sacramenta, etiam ea, que nonnisi per parochialium ecclesiarum rectores ad- ministrari consueverunt, reliquasque functiones et munia parochialia obeundi, quae Superiori castrensi districtus non reservabuntur. II. Absolvendi in foro dumtaxat conscientiae ab haeresi, apostasia a fide et a schismate quoscumque, etiam ecclesiasticos tam saeculares quam regulares eadem castra sequentes. III. Absolvendi quoque a quibusvis excessibus et delictis quantumcumque gravibus et enormibus, etiam in casibus Summo Pontifici et Sedi Apostolicae specialiter reservatis, ab iis quoque, quae in Constitutione Pontificia de die IV. Idus Octobris 1869 speciali modo reservantur. IV. Retinendi et legendi, non tamen aliis similem licentiam concedendi, li- bros prohibitos haereticorum vel infidelium de eorum religione tractantes et alios quoscumque ad effectum eos impugnandi et haereticos seu infideles in castris forte degentes ad orthodoxam fidem convertendi, ita tamen, ut dicti libri prohibi- ti ex provinciis, in quibus haereses impune grassantur, minime efferantur. V. Celebrandi missam una hora ante auroram et alia post meridiem, et si cogat necessitas, etiam extra ecclesiam, in quocumque loco decenti, etiam sub dio vel sub terra, nec non super altari portatili, etiam non integro seu diffracto aut laeso et sine Sanctorum reliquiis, ac demum, si aliter celebrari non possit et absit periculum sacrilegii, scandali et irreverentiae, etiam praesentibus haereti- cis aliisque excommunicatis, dummodo inserviens missae non sit haereticus vel excommunicatus. VI. Concedendi primo-converis ab haeresi vel schismate plenariam indul- gentiam; aliis itidem quibuscumque utriusque sexus Christi fidelibus ad prae- dictos exercitus pertinentibus in articulo mortis, saltem contritis, si confiteri non poterunt; nec non in Nativitatis Domini Nostri Jesu Christi, Paschatis Res- urrectionis ac Assumptionis Beatae Mariae Virginis festis diebus vere poeniten- 276 Miha Šimac tibus et confessis ac sacra Communione refectis similiter plenariam omnium peccatorum suorum indulgentiam et remissionem; singulis autem dominicis et aliis de praecepto festivis diebus relaxandi iss, qui ejus concionibus interfuerint decem annos de injuctis illis seu alias quomodolibet debitis poenitentiis in for- ma Ecclesiae consueta easdemque indulgentias sibi lucrandi. VII. Singulis secundis feriis cujuscumque hebdomadae officio novem lec- tionum non impeditis vel – eis impeditis – die immediate sequenti celebrandi missam defunctorum in quocumque altari, etiam portatili, si aliter celebrari nequeat, in suffragium animae alicujus ex pie defunctis exercituum secundum celebrantis intentionem, et missa hujusmodi animae, pro qua celebrata fuerit, perinde suffragetur, ac si ad altare privilegiatum fuisset celebrata. VIII. Deferendi in locis, ubi ab haereticis vel infidelibus periculum subest sacrilegii vel irreverentiae, sanctissimum Eucharistiae sacramentum occulte ad infirmos sine lumine illudque sine eodem in praedictis casibus retinendi pro iisdem infirmis, in loco tamen apto atque decenti. IX. Induendi in iis partibus, per quas propter haereticoum vel infidelium insultationes et molestias aliter transire vel in illis morari non possent, vestes seculares. X. Benedicendi quaecumque vasa, tabernacula, vestimenta, paramenta et ornamenta ecclesiastica aliaque ad divinum cultum pro servitio eorundem exercituum dumtaxat necessaria et pertinentia, exceptis tamen iis, in quibus sacra unctio adhibenda est. XI. Reconciliandi ecclesias et capellas ac coemeteria et oratoria quomodo- libet polluta in illis partibus, in quibus ipsi exercitus consederint, si ad locorum Ordinarios commodus non pateat accessus, aqua tamen prius per aliquem ca- tholicum Antistitem, ut mori sest, benedicta, imo etiam magna urgente neces- sitate, ut missae dominicis et aliis festis diebus celebrari possint, illa etiam a memorato Antistite non benedicta. XII. Etiam matrimoniis, sive ex sponsis contrahentibus utraque persona militaris sive altera eaque catholica militaris et altera parocho civili subdita sit, assistendi et benedictionem impertiendi, ast obtento prius Superioris castrensis consensu, cui etiam sicut et curionibus institutorum militarium jus delegandi reservatur. XIII. In articulo mortis, quando nec via telegraphi ad Apostolicum Vicari- um castrensem aditus patet – servatis tamen apprime omnibus de lege ecclesia- stica, civili et militari observandi – omnibus sacerdotibus militaribus jurisdicti- one ordinaria parochiali fruentibus conceditur facultas dispensandi: 1. Super impedimento tertii et quarti gradus simplicis vel mixti consangui- nitatis seu affinitatis ex copula licita; 2. super impedimento cognationis spiritu- alis, non tamen inter levantem ad levatam seu vice versa; 3. super impedimento PRILOGE 277 affinitatis ex copula illicita provenientis, et quatenus agatur de copula cum ma- tre suae putatae uxoris (vel respectivae sponsae), dummodo illa secuta fuerit post ejusdem putatae uxoris (vel sponsae) nativitatem, injuncta in quolibet casu gravi poenitentia salutari; 4. super impedimento criminis ex adulterio et fide data proveniente, dummodo sit absque ulla machinatione; 5. super impedimen- to tertii et quarti gradus justitiae publicae honestatis ex matrimonio rato non concummato; 6. super impedimento publicae honestatis proveniente ex matri- monio invalide contracto non consummato aut ex sponsualibus; 7. dispensandi cum haereticis ad fidem conversis super impedimento etiam secundi simplicis et mixti gradus consanguinitatis et affinitatis, dummodo primum non attingat; 8. dispensandi cum militaribus pauperibus super primo affinitatis, super primo et secundo consanguinitats seu affinitatis, super secundo consanguinitatis seu affinitatis nec non super secundo et tertio consanguinitatis seu affinitatis lineae collateralis gradibus. Omnes hae facultates conceduntur ea sub conditione, ut in singulis actibus expressa mentio fiat Apostolicae Delegationis; 9. dispensandi super impedimento mixtae religionis inter catholicum et christianum non ca- tholicum sub tutelis ab Ecclesia praescriptis. Priloga, dokument št. 5: Vojaški duhovniki so prejeli tudi splošna navodila za delovanje v vojski. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 271, Instructiones pro sacerdotibus militaribus. INSTRUCTIONES PRO SACERDOTIBUS MILITARIBUS. I. Prae cesteris monentur omnes sacertodes militares ut jurisdictionis ex- pirantis confirmationem ab Apostolico Vicario castrensi eamque justo tempore petant. II. Sacerdotes militares Praepositis suis reverentiam exhibeant et obedien- tiam debitam, erga omnes mites se ac mansuetos exhibeant, supportantes in- vicem in charitate et honore praevenientes; pacis amantes, unmquam sinant se partium studio abripi; salutem animarum unice intendentes, aliis negotiis se non immisceant. III. Venerabile Sacramentum, sacros liquoers sollicite reverenterque asser- vent et totam sacram supellectilem mundam ac bene dispositam teneat atten- dantque, ne vagi sacerdotes in cujuspiam cappellas ad Sacrificium admittantur. IV. Nonnisi in vestitu talari sacra peragant et sacramenta administrent; extra casum necessitatis non copulent nec baptizent in aedibus privatis; in om- nibus functionibus ecclesiasticis, uti recitandis litaniis, peragendis publicis pre- cibus, comitandis funeribus etc. etc. sint reverentes et devoti, in confessionibus excipiendis et habendis per dies festos ad dominicas concionibus cum charitate fervidi, in visitandis infirmis et hospitalibus prompti, assidui ac indefessi. 278 Miha Šimac V. Adultis sacramentum baptismi administrare et acatholicas personas ad professionem fidei catholicae admittere easque ab haeresi formali absolvere (extra articulum mortis) nullus sacerdotum militarium praesumat, nisi obtenta prius Apostolici Vicarii licentia. VI. Si conjuges separationem a thoro et mensa obtinere desiderant, curio militaris cuncta, qua lex Dei et foederis conjugalis dignitas suppeditat, motiva graviter et amanter adhibebit, ut conjugale vitae consortium intactum servetur, imo si opus est secundo et tertio idipsum, octiduo saltem quavis vice interposi- to, efficere conabitur et, si frustra laboraverit, de negotio ad Apostolicum Vica- rium castrensem referet, quod sese fecisse et conjugibus ad eorundem petitum scripto testari poterit. VII. Episcopis locorum Ordinariis debitam reverentiam exhibeant et bene convenire studeant cum parochis localibus, quibus, dum ad temporaneas statio- nes pervenerint, juxta tenorem Apostolici Brevis testimoniales super sacerdotio et has patentes videndas exhibeant, ne ab illis impediantus intra et extra illorum ecclesias missam celebrare, militbus sacramenta etiam parochialia administrare et reliquas parochiales functiones obire. VIII. Si quae inter officiales aut milites gregarios publica scandala oriantur, instent opportune, importune, arguant, obsecrent et increpent in omni patien- tia et doctrina, servato charitatis ordine, et quidquid ad integritatem morum re- ligionisque sacrae cultum fieri potest, sine dissimulatione impigre exsequantur, ita tamen graviter et discrete, ut nullius famam laedant, neminem nominatim designent aut insectentur. IX. Sedulo doceant suos, quae scitu omnibus necessaria sunt ad salutem, annuntiando eis cum brevitate et facilitate sermonis, per modum instructio- nis catecheticae potius quam persuasibilibus humanae sapientiae verbis, vitia, quae declinare, et virtutes, quas sectari oportet, ut poenam aeternam evadere et coelestem gloriam consequi valeant; explicationi Evangelii, Orationis Do- minicae, Salutationis Angelicae, Symboli, praeceptorum Decalogi et Ecclesiae sacrorumque rituum serio incumbant; sacramentorum Poenitentiae et Eucha- ristiae necessitatem ac utilitatem saepius inculcent; omnium aetatum ac statu- um, parentum, dominorum, famulorum, officialium, gregariorum obligationes circumspecte demonstrent, docendo omnes, quomodo labores singulos, quos exantlabunt, vita imo et sanguinem, quem profundere parati esse debent, pia intentione, qua ad Dei gloriam, quae in patria quoque tuenda consistit, vitam dirigant, sanctificare et quoslibet actus quotidianos meritorios vitae aeternae reddere possint, referendo eos ad finem supernaturalem et uniendo laboribus Salvatoris Jesu Christi: saepe etiam suis fidelitatem Principi debitam e motivo religionis persuadeant. PRILOGE 279 X. Cum prima cura cujuslibet animarum curatoris consistat in eo, ut par- vuli in fundamentis doctrinae christianae rite imbuantur, eorum instructionem sacram assidua sollicitudine cordi habeant, pro gravitate utilitatis status et salutis aeternae eorundem; si proles in schola quapiam militari instruantur, ipsi juxta formam in scholis normalibus usitatam catechismum omnibus ibi explicabunt. XI. Conscientiam saepius expiatam et semper bonam habentes nunquam detrectent tempore contagionis, occasione obsidionis aut proelii animam pro ovibus ponere, prout veri boni pastores ponere tenentur, ac frequentuer ad Deum orent, ut exercitus hostem vincat. XII. Ex tenore legum canonicarum omnibus sacerdotibus militaribus gra- viter injungitur, ut collare clericorum deferant et vestitu incedant decenti atque ab omni vanitate mundana alieno. XIII. Denique ne, cum aliis praedicaverint, ipsi reprobi efficiantur, tota eorum vita sit sine suspicionis umbra, ita composita, ut mundanae licentiae sit penitus contraria; vocationis suae semper memores, ea, quae huic repugnant, sollicite caveant; domesticas seu oeconomas nonnisi proxime consanguineas et cum indultu Apostolici Vicarii castrensis apud se habeant; victu vitaque quo- tidiana ac in privatis colloquiis tanta aliis modestia et aedificatione praelucere studeant, ut quod verbis aedificant, moribus confirment sicque aliquando ube- res laboris sui fructus colligere mereantur. Priloga, dokument št. 6: Poročilo vojaškega kurata Marka Škofiča o pastoralnem delovanju pri 47. pehotnem polku v prvih mesecih vojne. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 180, K. u. k. Inf. Rgt. Nr. 47, Budapest, am 24. März 1915, Markus Škofič. k. u. k. Inf. Rgt. Nr. 47. Wie der Krieg am 26. Juli 1914 ausgebrach, wurde ich laut meiner Wid- mungskarte sofort nach Marburg einberufen und zum k. u. k. Inf. Rgt. Nr. 47. zugeteilt. In Marburg blieben wir noch 14 Tage. Diese Zeit benützte ich dazu, um einen Einblick ins Militärwesen, besonders was meine Pflichten anbelangt, zu gewinnen. – Unannehmlichkeiten und Schwierigkeiten begegneten mich schon damals wegen der Beichte der Mannschaft, die man die hl. Sakramente (besonders der Busse) nicht empfangen lassen wollte, da vor der slowenischen Geistlickeit [sic!] gewarnt worden war, die man ungerechterweise als antiöster- reichisch gesinnt beschuldigte. Mit Hilfe des Divisionspfarrers J. Tajek, an den ich mich um Rat wendete, habe ich die Angelegenheit glücklich erledigt. 280 Miha Šimac Am 11. August reisten wir von Marburg ab und wurden am 14. genannten Monates in Stryj in Galizien auswaggoniert. Unser nächster Aufenthalt war in der Stadt Zydaczow, wo am 18. August anlässlich des Geburtstages Seiner k. u. k. Apost. Majestät Franz Josef I. für das Regiment ein feierlicher Gottesdienst unter freiem Himmel stattfand. – Den darauffolgenden Tag marschierten wir von die- ser Stadt ab und kamen unter anstrengenden Märschen am 25. des betreffenden Monats in der Nähe von Skwarzawa an, wo es am 26. Augsut 1914 zum ersten Zusammentreffen mit dem Feinde kam. Die blutige Schlacht dauerte von Früh bis Abend. Ich hielt mich, auf dem Hilfsplatz auf, dem Gewehr- und Artilleriefeu- er ausgesetzt, erteilte den heranmarschierenden Truppen die Generalabsolution, bis die ersten Verwundeten zurückgebracht wurden, denen ich dann die erste Hilfe und Tröstungen der Religion zuteil werden liess. – Gegen 7 Uhr Abends erging der Befehl zum Rückzug. Um 11 Uhr in der Nacht kamen wir in der Stadt Glinianyi an. Ich begab mich sofort in eine Schule, die voll von Verwundeten war, um denselben die hl. Sakramente zu spenden. Beim Tagesanbruch suchte ich die verschiedenen Häuser auf, wo die Verwundeten untergebracht waren, um ihnen nach Bedarf und Möglichkeit beizustehen. So war ich den ganzen Tag hindurch beschäftig, bis der weitere Rückzug anbefohlen wurde. Vom 28.–31. August war unser Regiment im Kampfe bei Kurowice und Turkocihöhe. Wie in der ersten Sclacht wirkte ich auch hier auf dem Hilfsplatz, dem Gewehr- und Rtilleriefeuer ausgesetzt. In unserer Nähe fiel Herr Kollega Rozman, vom IR Nr. 7, mit der Ausübung seines Dienstes beschäftigt. Zu besonders heftigen und blutigen Kämpfen kam es am 8. September bei Ottenhausen, Zuszyce, Bojana, die bis zum 12. Sept. dauerten. Besonders am ers- ten Tag waren soviel Verwundete, dass die Aerzte und Geistlichen den ganzen Tag und die ganze Nacht beschäftigt waren. Gegen Abend am 8. Sept. wurde der Feind bis zur Ortschaft Bojana zurückgedrängt, wo sich am nächsten Tag von neuem ein wilder Kampf entspann. Das ganze Schlachtfeld war von feindlicher Artillerie beschossen, niergends ein sicherer Aufenthalt. Was wir beim Tage nicht erreichen konnten, suchten wir bei der Nacht durchzführen. Sobals das Artille- riefeuer aufhörte, gingen wir mit mehreren Landesfuhren, die wir dort im Dor- fe aufsuchten, vorwärts gegen die Schwarmlinie, um die Verwundeten zu holen. Dabei kamen wir öfters ins Gewehrfeuer, das auch bei der Nacht nicht ruhte. Wir legten uns in solchen Fällen auf den Boden nieder, um vor den Kugeln sicherer zusein, und warteten, bis das Gewehrfeuer wieder aufhörte. Auf dem Sammel- platze versah ich gleich die Schwerverwundeten, die man dann schnell zurück- schickte. Bei solcher Beschäftigung traf uns am 12. Sept. um Mitternacht der Be- fehl zum Rückzuge. Nun trat eine Ruhepause von ungefähr 14 Tagen ein. Am 4. Oktober 1914 marschierten wir wieder vor, der Feind zog sich zuück. Am 16. desselben Monats kamen wir bei Nowe–Miasto und Wolca Dl. an. Am PRILOGE 281 selben Abend wurde dass Regiment in die Schwarmlinie eingesetzt. Das Dorf Wolca Dl., wo die Hilfplätze errichtet wurden, wurde tagtäglich mehrmals von der feindlichen Artillerie beschossen. Fortwährend in Lebensgefahr verrichtete ich hier meinen Dienst volle drei Wochen, meistens auch die Nächte dazu be- nützend, um den armen, fürs Vaterland blutenden Soldaten die hl. Sakramente spenden zu können. Viel war hier auch mit Cholerakranken zu tun. Am 4. und 5. November wurde der Rückzug angeordnet. Die anstrengenden Märsche dauer- ten wieder ungefähr 14 Tage. Vom 17.–28. November befand sich das Regt. in den Gefechten bei Lup- kow und auf den Beskiden. Die Mannschaft hatte sehr viel durch der Kälte zu leiden, die bei einigen auch den Tod verursachte. Anfangs Dezember marschierten wir unter fortwärhenden Kämpfen mit starker feindlicher Nachhut wieder vor, bis wir am 15. des genannten Monats bei der Stadt Jaslo angelangten. Hilfsplätze wurden in der Stadt, die vom Fein- de sehr heftig beschossen wurde, errichtet. Unter heftigem Gewehr- und Ar- tilleriefeuer verrichtete ich hier meinen Dienst drei Tage. – Bei der weiteren Verfolgung des Feindes kamen wir am 19. Dezember bis zum Dorfe Bukowka, wo die ersten zwei Tage ein lebhafter Artilleriekampf stattfand. Der Hilfsplatz befand sich gerade unter der Schwarmlienie im Dorfe, das vom Feinde stark beschossen wurde. Im heftigsten Gewehr- und Schrapnellfeuer beschäftigte ich mich hier mit den Verwundeten. Gerade war ich mit meiner Arbeit fertig, als wir zur unseren Ueberraschung durch immer stärker auftauchende feindliche Kräfte plötzlich zum Rückzuge gezwungen wurden. Mehr als eine Stunde mussten wir vor dem verfolgenden Feinde im Kugelhagel und Schrapnellfeuer fliehen, bis die Nacht der Verfolgung ein Ende machte. – Besonders traurig waren für uns darauf die Weichnachtsfeiertage, die ich mit meinen Kameraden unter freiem Himmel im Walde zubringen musste, wobei ich mich auch verkühlte. Das Magenleiden wurde immer heftiger und als sich noch ein starker Lungenkatarrh dazu ge- sellte, musste ich den Kiregsschauplatz verlassen, um im Hinterlande Erholung und Gesundheit zu suchen. Wie aus dem Berichte zu ersehen ist, war mein Aufenthalt während des Krieges immer bei der Truppe, bei Vor- und Rückmärschen beim Regiments- stab an der Spitze des Regimentes, während der Kämpfe auf dem Hilfsplatze, da mich nur eine Wunsch beseelte – meine Pflichten im Kriege möglichst genau zu erfüllen. Budapest, am 24. März 1915. [podpis] MARKUS SKOFIĆ k. u. k. Feldkurat 282 Miha Šimac Priloga, dokument št. 7: Poročilo Franca Žurge o njegovem delovanju pri vojaški bolnišnici v prvih mesecih vojne. V poročilu omenja ranjence, ki pri sebi niso imeli vojaških legitimacij. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Žurga, Beschreibung der Erlebnisse im Kriege, 26. April 1915. Žurga Franz Feldk. Feldsp. 6/13. An das Feldsuperiorat der k. u. k. 2. Armee. Feldpost 201. Beschreibung der Erlebnisse im Kriege. Nach der Einberufung begab ich mich nach Zagreb, wochin ich diri- giert wurde. Im Garnisionsspital N. 23 bekam ich weitere Befehle, bezüglich der Ausrüstung. Drei Wochen blieb das Feldspital 6/13, welchem ich zugeteilt wurde, in Zagreb, bis es der Befehl erhilt, nach India in Slavonien zu fahren. Wiederum warteten wir da drei Wochen ohne eine besondere Arbeit. In dieser Zeit hatte ich Gelegenheit die Offiziere und die Mannschaft naher kennen zu lernen. Sie allen waren von sechs verschiedenen Nationen zusammengewür- felt. Auch 5 Glaubensbekenntnisse waren vertreten. Bei der Mannschaft spielte die Verschiedenheit des Glaubens keine große Rolle, desto mehr der Unglaube bei den Offizieren. Es kam öfters zu Glaubensdisputationen, wo einige großen Haß gegen die Kirche und noch großöre Unwissenheit an den Tag letzten. Die Mannschaft suchte sich die zulange Zeit mit verschiedenen Ausschweifungen zu verkürzen. Am 7. Sept. bekamen wir den Befehl nach Neusatz und am 11. Nach Piros in der Nähe abzumarschieren. Nach einer Woche wiederum Ab- marsch nach Jarak an der Save. Da bekamen wir in den ersten Tagen doch etwas zu arbeiten, weil in der Nähe ein großer Kampf wütete und das Nachbarspital 4/12 nicht mit der Arbeit auskommen konnte. Nach einigen Wochen ging die Arbeit aus und die Tage floßen wiederum langsam dachin. Am 10. Dez. Hieß es: »Abmarsch nach Klenak und nach paar Tagen: über Šabac nach Ratari. Da wurden wir etabliert. Sofort in der ersten Nacht wurden 200 Kranke zugeführt. Beim Tage erweiterten wir die Wohnungen für neue Hunderte, die fast ohne Unterbrechen zugeführt wurden. Da war Arbeit genug. Der Tag genügte öfters nicht, es musste hie und da die ganze Nacht in Anspruch genommen werden, besonders beim Bequartiren der Neuangekommenen. Viele Schwerverwundete kamen ohne Legitimationskapsel. Sie wurde ihnen schon früher abgenommen, öfter sogar das Geld. Einige solche starben unterwegs, oder sie kamen schon sterbend in das Spital. Deswegen konnte man ihnen den Namen nicht feststel- PRILOGE 283 len. Bei einigen gelang das durch die mitgebrachten Kameraden. Die bunte Mi- schung der verschiedenen Sprachen machte keine besondere Schwierigkeiten, außer der ungarischen und rumänischen Sprache konnte ich mir selber hel- fen ohne einen Dolmetsch. Weil in dieser Zeit ein großer Mangel an Ärzten war, so half ich auch beim Sortieren, Verbinden und sogar leichtere Dienste beim Operieren. Trotzdem starben noch viele, weil man sie nicht rechtzeitig behandeln konnte. Beim Begräbnis von Andersgläubigen kam ich paarmal in Verlegenheit. Begraben mußte ich sie, aber ich wandte bei ihnen des Gebet, in welchem es vorkommt:quos vera fides junvit« nicht an. Wenn es vorkam zwei zu begraben, von denen einer nicht katholisch war, so wurde das Gebet nur für einen angewendet (»quem.«). Am 6. Dez. kam der Befehl nach Belgrad abzumarschieren. Da übernah- men wir einen Teil der Verwundeten im serbischen Garnisionsspital und die Thyphuskranken. Am 15. In der Früh verließen wir Belgrad und übergaben 60 Thyphuskranke, die nicht vorgeschafft werden konnten den amerikanischen Ärzten. Am 20. Dez. Waren wir schon in Bolldogassonyfalva in Ungarn. Da blieben wir bis zum 13. Jänner. Am 14. Wurden wir einwagoniert und nach Homonna gebracht. Nach einer Woche trafen wir in Krosnibrod ein. Nach paar Tagen traten wir die Rückreise an und erreichten am 26. Jänner das Dorf Fel- söcsebeny, am 2. Febr. Cziroka Bela und paar Tage darauf Barko bei Homonna. Nach einigen Tagen traten wir die Reise durch das Tal gegen Cisna an. Nach einwöchentlichen Aufenthalt in Nagypolany trafen wir am 22. Febr. in Cisna ein. Da blieben wir einen Monat. Das Spital war für zwei Wochen teilweise beschäftigt. Zwei Ärzte und ein Teil der Mannschaft waren bei den Feldmaro- denhaus in Majdan tätig. Am 25. März waren wir im Dorfe Czirokofale zurück und am 3. April kam der Befehl nach Vajan abzumarschieren, wochin am 6. gelangten. Da sind wir wiederum einen Monat lanage. In der ganzen Zeit des Krieges haben wir verhaltnißmässig sehr wenig gear- beiter. Öfters war es mir leid nun die verlorene Zeit und Vergäudung der Kräfte. Die hl. Messe habe ich ungefähr 70 mal gelesen. Sonst war keine Gelegenheit dazu. Die Mannschaft hatte Gelegenheit kaum 6-7 mal dem Gottesdienste beizu- wohnen (am Feiertagen). Das religiöse und moralische Leben ist bei den Truppen im Hinterlande – wieviel ich beobachten konnte – schlechter, als bei den Vorder- truppen. Das sind in Kürze die Erlebnisse während des Krieges. Feldpost 158, am 26. April 1915. [podpis] Žurga Franz Feldkurat. [žig] Feldsuperiorat der K. und k. 2. Armee Praes am 2. Mai 1915 E. Nr. 1556 284 Miha Šimac Priloga, dokument št. 8: V službenem pravilniku iz leta 1904, ki je bil ponatisnjen v vojnem letu 1916 in je že upošteval nekatere uvedene spremembe, je med prilogami podan tudi opis uniforme vojaških duhovnikov Vir: Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit vom Jahre 1904, Wien, 1916, str. 49–52. Beilage 5. (zu Punkt 42.) Adjustierung Die Adjustierung der Militärgeistlichen – mit Ausnahme der Feldrabbiner und der islamitischen Geistlichkeit – besteht in: Pantalons, Talar, Klerikalrock, Binde, Abbémantel, Kollar (für katholische und griechisch-orientalische), Mantel, Feldkappe, Hut, Halbstiefeln oder Stiefeletten, Handschuche, Sanitätsarmbinde , Legitimationsblattkapsel und Ritualiensäckchen } Im Felde. Pantalons aus seinem schwarzem Schafwollstoff, Schnitt und Form wie für Infanterie; Talar Klerikalrock } schwarz, gleich jenen der Zivilgeistlichkeit mit folgenden Abänderungen: Ärmelauffschläge von gleicher Farbe, für Militärgeistliche der IX. Rang- klasse 9 cm, für jene der VI., VII. Und VIII. Rangklasse 9.5 cm, von der V. Rangklasse aufwärts 7 cm breit. Ärmeldistinktionen: Für Militärgeistliche der IX. Rangklasse sind längs des oberen Randes der beiden Ärmelauffschläge drei je 0.9 cm breite, und zwar aus Gold kaisergelber Seide erzeugte Börtchen, welche der Länge nach durch zwei je 0.6 cm breite, schwarzseidene Streifen zusammengewebt sind, ange- bracht. Für Militärgeistliche der VIII., VII, und VI. Rangklasse sind die Ärme- lauffschläge mit einer 3.3. cm, von der V. Rangklasse aufwärts mit einer 5.3 cm breiten deffinierten Goldborte wie für Stabsoffiziere, beziehungsweise Generale besetzt, längs deren oberem Rande ein 0.6 cm breiter schwarzseidener Streifen PRILOGE 285 und an diesen für Militärgeistliche der V. und VIII. Rangklasse ein, für jene der IV. Und VII. Rangklasse zwei, für jene der VI. Rangklasse drei goldene Bört- chen – gleich jenen der Militärgeistlichen der IX. Rangklasse – angewebt sind. Binde aus einem 10 bis 12 cm breiten dem Leibumfang angemessen lan- gen, moirierten Seidenband, dessen beide Enden mit 10 cm langen Goldfran- sen besetzt sind; die Farbe ist für Militärgeistliche der IX. Rangklasse schwarz, für jene von der VIII. Rangklasse aufwärts rot. Die Binde wird um die Mitte des Leibes getragen; die Enden haben bis zu den Knien zu reichen. Abbémantel. Derselbe besteht aus dem seidenen Kragen, drei seidenen Blättern und einer Schnur. Der Kragen und die Seitenblätter sind für Militär- geistliche der IX. Rangklasse schwarz moiriert für jene von der VIII. Rangklas- se aufwärts violettrot; das Mittelblatt für alle Rangklassen schwarz und gefaltet. Die Schnur besteht aus zwei Stück vierkantigen, aus Goldgespinst gehäkelten Teilen, welche je 50 cm lang und 0.5 cm dick sind; dieselben werden durch einen 0.8 cm breiten, mit schwarzer Seide durchwirkten Goldpalettenschuber zusammengehalten. Die oberen Enden sind eingekettelt und mit 3.5 cm lan- gen Schlingen versehen; während an den unteren Enden je eine Goldquaste angebracht ist, welche aus einem 2.8 cm langen, in der größten Dicke 1.6 cm messenden, mit Goldpaletten ausgestochenen, birnförmigen Knopfe besteht, and dessen unterem Rande drei Reihen 3 cm lange und 0.2 dicke glänzende Buillonfransen angesetzt sind. Der Ansatz ist mit einem vierreihigen 0.2. cm starken, mattgekräusten Bouillonskranz gedeckt. Kollare, gleich der Zivilgeistlichkeit; für Militärgeistliche der IX. Rangklas- se von schwarzer, für jene von der VIII. Rangklasse aufwärts von roter Farbe. Mantel wie für Infanterieoffiziere hechtgrau, die Parolis aus schwarzem Sammet, die Passepoils aus schwarzem Tuch. Von der V. Rangklasse aufwärts ist der Mantel scharlachrot gefüttert, Parolis und Passepoils von scharlachro- tem Tuch. Feldkappe wie für Infanterieoffiziere, mit glatten, für die IV. Und V. Rang- klasse mit deffinierten, gelben Knöpfen. Hut aus Seidenplüsch, schwarz, rund mit 5 cm breiter, an dem unteren Fla- che mit schwarzem Kaschmir überzogenen Krempe und Band. Letzteres besteht: Für Militärgeistliche der IX. Rangklassen aus einer 2 cm breiten deffinier- ten Goldborte, an deren Enden je eine 2.6 cm breite Quaste angebracht ist; die Verbindung des Bandes mit der Quaste ist in der Breite von 0.9 cm mit matten; gekräusten Bouillons überstickt; für Militärgeistliche der VI., VII. Und VIII. Rangklasse aus einer 3.2 cm, für die V. Rangklasse aber 3.7 cm breiten und an den Rändern 0.2 cm breit schwarz gestreiften deffinierten Goldborte , an deren Enden je eine 4 cm, für die V. Rangklasse 4.5 cm breite Quaste angebracht ist; die Verbindung des Ban- 286 Miha Šimac des mit der Quaste ist in der Breite von 1.2 cm mit matten, gekrausten Bouillons überstickt. Die Quasten bestehen aus einer Unterlage von schwarzseidenen und Goldgespinstfransen, auf welche zwei Reihen goldener, 2 mm dicker und 4.8 cm langer Bouillonfransen aufgenäht sind. Die Verbindung der beiden Bandenden ist rückwärts, oberhalb der Kräm- pe mit einer Flitterrosette gedeckt; unterhalb derselben hängen die Bandenden 6.5 cm frei herab. Der Durchmesser der Rosette betragt bei Militärgeistlichen der IX. Rang- klasse 2.2 cm, bei jenen der VI., VII. Und VIII. Rangklasse 3.2 cm, für die V. Rangklasse 3.7 cm. Halbstiefel Stiefeletten Handschuhe Sanitätsarmbinde Legitimationsblattkapsel Ritualiensäckchen } wie für Infanterieoffiziere. Der Militärgeistliche – mit Ausnahme des Feldrabbiners – erscheint: Bei Paraden, besonderen Vorstellungen und Feierlichkeiten im Talar mit binde, Abbémantel und Hut; bei Meldungen in Klerikalrock mit Hut; sonst im Dienste (auf Märschen und im Felde) im Klerikalrock mit Feldkappe; Bei kirchlichen Funktionen nach den bezüglichen kirchlichen Vorschriften; außer Dienst im Klerikalrock mit Feldkappe oder Hut, beziehungsweise in Zivilkleidung. Besondere Rechte auf kirchliche Distinktionszeichen und Insignien wer- den durch vorstehende Bestimmungen nicht berührt. Dekorationen werden am Talar und am Klerikalrock getragen. _____________________ Die Feldrabbiner tragen bei kirchlichen Funktion Kopfbedeckung und Talar nach Vorschrift ihres Glaubens. Bei militärischen Anlässen den Talar mit der für die übrigen Geistlichen vorgeschriebenen Ärmeldistinktion, in Para- deadjustierung einen schwarzen Halbzhlinder mit dem Bande, wie für die üb- rigen Militärgeistlichen; ferner PRILOGE 287 Pantalons Mantel Feldkappe Halbstiefel oder Stiefeletten Sanitätsarmbinde Legitimationsblattkapsel Ritualiensäckchen } Wie die übrigen Militärgeistlichen.* _____________________ *) Erlaß vom 29. August 1915, Abt. 13, Nr. 42926 (Beibatt Nr. 46). Den bei der Armee im Felde eingeteilten Militärgeistlichen wird das Tra- gen einer eigenen Felduniform gestattet. Die Adjustierungsübersicht für die Militärgeistlichen auf Seite 1 der Adju- stierungsvorschrift für das k. u. k. Heer, VII. Teil, erfährt hiedurch die nachtste- hend ersichtlich gemachten Änderungen: Beschreibung Benennung der Sorten Anmerkung Seite Teil 120 I. Kappe Schwarz 121 Feldgrau Für die IV. Und V. Rangklasse wie für die Generale 124 Mantel, feldgrau Parolis von Samt 58 Pantalons, schwarz, ohne Passepoils Im Felde feldgrau mit schwarzen Tuchpassepoils . . Stiefeletten (Schnürschuhe) ohne Verzierung 80 I. Handschuhe weiß grau . . Mantelriemen, 2 cm breit 12 I. Sanitätsarmbinde 99 Legitimationskapsel Ferner: für die katholischen, griechisch-orientalischen und evangelischen Geistlichen: 3 VII. Hut 5 Talar 6 Klerikalrock Schwarz, im Felde feldgrau, Beim Feldklerikalrock sind Tashen und Umlegkragen gestattet 7 Binde Schnitt und Form der Kleidung bleiben im übrigen wie bisher. 288 Miha Šimac Priloga, dokument št. 9: Pastirsko pismo vojaškega škofa Bjelika leta 1917, objavljeno tudi v slovenskih listih. Vir: Pozdrav iz domovine našim vojakom, 25. 2. 1917 [sine pagina]. Pastirski list vojaškega škofa E. Bjelka. [sic!] Vsem katoličanom celotne oborožene moči Avstro-Ogrske. Pozdrav in blagoslov v Gospodu! »Gledali bodo k Meni« (Cah, 12, 10). Tako je govoril prerok v starem za- konu in je prerokoval, da bodo nekoč pogledi vsega sveta obrnjeni na sv. križ na Onega, ki je umrl na njem. Kako čudovito se je spolnila ta beseda prerokova. Kjer se nastanejo kristja- ni, tam postavijo najprej križ, da se morejo zbirati v njegovi senci in da žive od njegovega blagoslova. Ne samo v cerkvah gledamo to znamenje odrešenja, tudi v stanovanjih kristjanov ga najdemo, ob mestnih cestah, ob samotnih potih in na gričih in sedaj ga moremo najti tudi v strelskih jarkih in v krajih, v katerih se odpočijejo naši pogumni vojaki. Kjer so kristjani, tam se vzdiguje povsod sveti križ, ki podeljuje vsem mogočno, božjo moč, ki se verno in z zaupanjem nanj ozirajo. Posebno sedaj, v dnevih obiskanja, v teh trpljenja polnih časih, ko dela člo- veških rok, ki so ohranila svojo vrednost skozi stoletja, padajo v prah kakor slaba slamnata bilka, posebno sedaj se oklepa ubogo človeško srce lesa v sv. križa. Pred sv. križem kleči vojak, ko jemlje slovo, pred svetim križem kleči njegova žena in njegovi otroci, kleče njegovi sivolasi starši z bolestjo v svojem srcu. O veličastno znamenje trpljenja in tolažbe! Koliko solz je tebe omočilo od začetka vojske, koliko vzdihljejev si ti čulo, koliko svetih sklepov in obljub je bilo pred teboj narejenih. Če velja kristjanom dan za dnem opomin Kristusov: »Vzemi svoj križ na rame in hodi za menoj« - koliko bolj nam velja ta opomin v času vojske. Človek hoče pod težo vojske opešati in omagati. Tu pa kliče lju- beznipoln [sic!] glas: »Pridite k Meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« (Mat, 11, 28). To je glas božjega Zveličarja. Ponuja nam veličastne sadove z drevesa sv. križa in kdor jih uživa, te veličastne darove, zadobi pogum, moč, potrpežljivost in vdanost, zadobi mir svojemu trpljenja polnemu srcu. Iz svetega križa izvirajo, kot iz globokega vira, milosti krščanske vere. Vera, ki se nam oznanja, je nauk Križanega; ona nam pojasni in razložit to, kar je osre- dotočeno v svetem križu. Vsi sveti zakramenti se nam podeljujejo v znamenju svetega križa, vsak blagoslov podeljuje sveta Cerkev po sv. križu. V znamenju svetega križa se je razlila na nas krstna voda pri svetem krstu, kjer smo prejeli prvo milost nedolžnosti, v znamenju sv, križa je bilo naše čelo maziljeno pri PRILOGE 289 sv. birmi. V tem znamenju se nam odpuščajo grehi in v njem se nam podeljuje presveto Telo Gospodovo pri sv. obhajilu. V tem znamenju prejmemo milosti sv. poslednjega olja. V senci svetega križa bomo počivali v blaženem miru Go- spodovem in bomo čakali vstajenja in okrog znamenja sv. križa se bomo zbrali na dan poslednje sodbe. Kristus nam je odprl pot v nebesa po svetem križu in nam je pridobil vse milosti, ki so nam potrebne za večno življenje. Samo od nas je odvisno, da gremo po tej poti in se udeležimo v polni meri vsega blagoslova te poti: z živo vero, z molitvijo, s tem, da se udeležimo službe božje, kadarkoli je nam mogoče, vsako nedeljo in vsak praznik, s tem, da prejemamo svete zakra- mente in da živimo brez greha pravo krščansko življenje, da se ogibljemo vsake krivice in greha v mislih, besedah in dejanjih. Ohranite vero, ona vas bo vzdržala v vseh okoliščinah vašega življenja; ona vam bo dajala tolažbo, moč in pogum v žalosti, skrbeh in trpljenju. Molite vsak dan, da bo Bog vaš vodnik in spremljevalec dan za dnem. Bog, ki ga vsak dan v molitvi pozdravite in počastite, vas ne bo zapustil. Najbolj močna molitev, ki oblake predere, je in ostane daritev sv. maše. Če razjedajo vaše srce skrbi in trpljenje, pojdite pred stopnico oltarja, darujte svoje solze, svoje bolečine v kelihu daritve svojemu nebeškemu Očetu in recite z očakom Jakobom: »Moj Zveličar, ne pustim te prej, dokler me ne blagosloviš.« (1 Moz. 32, 26). Na novo poživljeni, z novo življenjsko močjo boste zapustili kraj milosti. Prejemajte pogosto in vredno svete zakramente! Pridobite si mir vesti s ke- sanjem in pokoro, z molitvijo in zadoščenjem. Vstanite in sledite izgubljenemu sinu in recite pogumno in odločno: »Oče, grešil sem zoper nebo in zoper Tebe.« Velikonočno sveto obhajilo, ki ga moramo po zapovedi svete Cerkve preje- ti, naj bo moč in trdnjava našega življenja. Življenja daritve, ki ga od nas zahteva svetovna vojska, se bomo naučili edino le v šoli svetega križa, v šoli evharistične- ga Zveličarja; živeli pa bomo življenje daritve Bogu dopadljivo le v moči svetega obhajila. Vojska zahteva od nas vseh mnogo daritev, mnogo samozatajevanja in mnogo premagovanja. Kako žalostno bi bilo, če bi v teh težkih časih ne vsprejel vsakdo težav svojega poklica in dolžnosti svojega stanu. Zato se krepčajmo pri viru vse daritve, prejmite velikonočno sveto obhajilo: prejmite je po dostojni pripravi, z živo vero, s svetim spoštovanjem; prejmite je s tem namenom in to prošnjo, da bi vas ravno velikonočno sveto obhajilo napravilo sposobne za vse daritve, ki jih bo Jezus v bodočnosti od vas zahteval in pričakoval. Vam, hrabri in verni vojaki, naj bo sveto obhajilo vaša bramba, vaša pomoč, moč in neu- strašenost. Naj bo pravi vojni kruh vašim dušam, naj vam bo moč, ki je brez primere,, nebeška moč, ki stori, da boste vse skrbi in bridkosti, vse trpljenje in premagovanje lahko prenesli! 290 Miha Šimac Sveti križ naj vas napolni z ljubeznijo in dobrohotnostjo do našega bližnje- ga. Kar je Kristus nam naredil, to naredimo mi svojemu bližnjemu. Postanimo enaki našemu trpečemu Zveličarju na ta način, da bomo imeli sočutje in usmi- ljenje do bližnjega v njegovih stiskah, da bomo imeli potrpljenje in bridkost, da bomo v dejanju pokazali svojo ljubezen do bližnjega. Naša ljubezen naj bo delovna ljubezen, ljubezen, ki kakor poletno solnce močno posveti v vse kote trpljenja, ljubezen, ki vojaku pripravi vesele ure, ranjenemu olajšanje, bolnemu zdravje; ljubezen, ki se spominja tudi onih, ki doma pogrešajo rednika, objoku- jejo brata, pogrešajo sina. Toda tudi še pri tem naj ne obstane ljubezen. Ljube- zen ve: ne samo vojak in ne samo njegova družina so potrebni pomoči. Druge družine so vsled vojske v mnogih slučajih več škode trpele, kakor družine vo- jakov. Ljubezen pomaga tudi tem. Pomaga v znamenju križa. Če je rdeč križ ali bel – barva ne pomeni ničesar – samo da je križ, res sveti križ. V tem znamenju bo ljubezen zmagala. O sveti križ, ti veličastno znamenje vseh milosti in vsega blagoslova, bodi nam v strašnih dneh vojske naša tolažba, naša moč in pomoč, bodi nam kažipot na strmi, trnjevi in kameniti poti v večno domovino. bodi nam pristanišče in naša luč v naši smrtni uri. Rešeni skrbi in težav življenja hočemo počivati v tvoji senci, in če nas pokličejo pozavne k sodbi, hočemo stati na tvoji desni strani in zaslišati odrešilno besedo Zveličarjevo: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta in posedite kraljestvo, ki vam je bilo pripravljeno ob začetku sveta.« (Mat. 25, 34.) O veličastno znamenje trpljenja in tolažbe! Koliko solz je tebe omočilo od začetka vojske, koliko vzdihljejev si ti čulo, koliko svetih sklepov in obljub je bilo pred teboj narejenih! O sveti križ, ti veličastno znamenje vseh milosti in vsega blagoslova, bodi nam v strašnih dneh vojske naša tolažba, naša moč in pomoč, bodi nam kažipot na strmi, trnjevi in kameniti poti v večno domovino! Priloga, dokument št. 10: Prošnja Martina Škerjanca za vpoklic v vojaško službo avgusta 1914. Vir: ÖSTA/KA, MfLV, HR, Mil. Teil, karton 2386, VII 1970–15, Prem b. Adelsberg den 12. Aug. 1914. Diözese Laibach. Pfarrer Martin Škerjanec An das kaiserl. u. königl. Reichs-Kriegs-Ministerium in Wien. Prem, b. Adelsberg den 12. Aug. 1914. Der der Gefertigte als activer Soldat diente und auch als ? Militär-Geist- licher in den Res. im Militärverbande stand, bittet er gehorsamst, als Mili- tär-Geistlicher in den Felddienst aufgenommen zu werden: PRILOGE 291 1. Hatte er immer eine Freude zum Militär-Stande u. Dienste; 2. Ist er noch rüstig genug, um die Austrengungen des Kriegsdienstes er- tragen zu können; 3. Da er 18 Jahre hindurch immer auf schwierigsten Posten gedient hat, besitzt er eine gute Praxis in der Pastoral; 4. Haz er eine besondere Freude für den Krankendienst, nicht nur im Be- zuge aus das Seelenheil, sonern auch bei der Bedienung und Verbindung der Wunden. Er bittet, beim k. u. k. III. corps-Commando eingereicht zu werden. Falls es zweckmässiger wäre, möge das Gesuch dem k. k. Ministerium für Landes-Ver- teidigung abgetreten werden. In Falle der Aufname bitter er um telegrafischer Aviso, damit er rechtzeitig für die Administration seines Postens als Pfarrer ei- nen Vicar besorge, und alle Vorbereitunggen treffe. [podpis] Martin Škerjanec Pfarrer [Žig: Präs: Wien, am …. 16/8 … 1914. k. und. k. Apostolisches Feldvikariat. D1. Nr. 7788 …. mit ….. Blg.] Das Gesuch könnte dem k. k. Min. f. L. V. zur weiteren Amtshandlung abgetreten werden, da der Bittsteller höchstwahrscheinlich schon dem Ldstr. angehört. Wien, Am 16. August 1914. Für den Apostol. Feldvikar: Rendl, Fkdir. [Feldkonsistorial- direktor] k. u. k. KM. Abt. 9, Nr. 10205 v. 1914. An das k. k. Ministerium für Landesverteidigung in Wien. Wien am 17. August 1914. Da auf den Bittsteller nicht reflektiert werden kann, zur weiteren Entscheidung avgetreten, Für den Minister: (Johann) Löbl, FML [Feldmarschalleutnant] [žig: k. k. Ministerium für landesverteidigung VII/4229, Präs.: 20. August 1914 Blg. 3] Škerjanec Martin, ehemaliger Landwehr kaplan, um Kriegsdiensteinteilung An das k. k. Landwehrergänzungsbezirkskommando in Triest. Wien am 22. Augsut 1914. Zur Verständigung des Bittstellers, dass seine Kiregseinteilung bei voller Anerkennung seiner patriotitschen Gesinnung dermalen nicht in Aussicht ge- nommen werden kann. Falls er die Wiederernennung zum Feldkuraten – je- doch nur im Verhältnis der Evidenz – der Landwehr anstrebt, wäre das Weitere 292 Miha Šimac gemäss den Bestimmungen im Erlasse vom 5. Februar 1913, Dep. VII. Nr. 358/: LWB1 Nr. 19 vom 1913:/ zu veranlassen. Für den Minister: (Franz Ritter von) Bockenheim [Žig: K. K. Landwehr-Ergänzungsbezirks- kommando Triest Präs: Triest, am 25/8 1914 Res. Exh. Nr. 1730 E. mit 3 Blg. Hochwürden H. Pf. Skerjanec Martin, in Prem Zur Kenntnis u. Aushebung der Beilagen gegen Rückschluss Triest, am 25/8. 1914. [podpis] Priloga, dokument št. 11: Prošnja župnika Franca Letonje za vpoklic v vojaško službo v letu 1915. Vir: ÖSTA/KA, MfLV, karton 2384, 11275-15, Letonja Franz r. k. Feldkur. Hohes k. u. k. Kriegsministerium! Der untertänigst Gefertigte wurde auf sein Ansuchen, wie er den Zeitun- gen entnommen, wieder zum Feldkuraten ernannt; er bittet nun, ihn als ersten aus der Diöcese Lavant (Marburg) im Bedarfsfalle einzuberufen und dies aus folgenden Gründen: 1. Ist er vor ettlichen Jahren unter den ersten um die Ernennung einge- kommen; 2. Hat er im Felde alle Brüder, 4 an der Zahl; 3. Har er sich jertzt den Hass seiner Pfarrinsasen zugezogen, ist ausgesetzt den gröbsten Verleumdungen und Verfolgungen dieser Gebirgsleute weil er 2 Glocken als entbehrlich bezeichnet hatte z. sie zu Kriegszwecken verwenden wollte. Durch Einberufung würde er diesem Verfolgungen entgehen u. nach Monaten würde bereits wieder Eintracht eintrefen können. St. Judok, P. Neuhaus bei Cilli, Stmk, 19. VI. 1915. [žig župnijskega urada: kn. šk. župnijski urad ŠT. JOST na Kozjaku] [podpis] Franz Letonja, derzeit Pfarrer – k. u. k. Feldkurat in der Res. Lir 26. [žig vojnega ministrstva: K. u. k. Kriegsministerium Präsentiert Wien 21. VI. 1915, Abt. 9., No 26198 mit – Beilagen Z] PRILOGE 293 Priloga, dokument št. 12: Napredovanje mornariškega župnika Ivana Koršiča v mornariškega superiorja in Antona Jarca v mornariškega župnika. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 161, Nr. 8333, Koršič–Jarc – Beförderung. 31. 3. 1915. Koršič, Jarc – Beförderung 1915 KM–M. S. Abt. 1, Nr. 6131 vom 26/3 15 sendet das Gutachten des Hafe- nadmiralats in POLA über den Marpfarrer KORŠIČ, welcher fachlich, militä- risch und administrativ für den Postne des Marinesuperiors geeignet, weniger jedoch sozial, geschildert wird. Nr. 8203; pr. 28/3 15. [podpis] Bjelik Am Stücke! Das Ap. Fvkt. schließt sich dem Wohlmeinung des Hefenadmiralts vollin- haltslich an. Gelegentlich meiner Inspizierung in Pola habe ich dissherzüglich Sr. Exzellenz dem Herrn Marinekmdten und XXX Sr. Exzellenz dem Hafenad- miral gegenüber meine zustimmung zur Ernenung Koršič‘s zum Marinesuperi- or ausgesprochen. 31. 3. 15. Nr. 8333. Beförderung. An das k. u. k. KM–M. S. in Wien. Wien, am 31. März 1915. Auf den Erlaß Abt. 1, /M. S. Nr. 6491 vom 30. l. Mts. erlaube ich mir zu berichten, daß ich der beabsichtigen Beförderungseingabe über den Marine- pfarrer Johann KORŠIČ zum Marinesuperior und des Marinekuraten Anton JARC zum Marineoberkuraten zustimme. K. u. k. Kriegsministerium, Marinesektion. Abtl. 1, M.S. No 6491 Beförderung. DRINGEND An das k. u. k. Apostolische Feldvikariat Wien. Wien, am 30. März 1915. Das Kriegsministerium, Marinesektion, bebasichtigt die Beförderung des Marinepfarrers Johan Koršić zum Marinesuperior und des Marinekuraten An- ton Jarc, der bisher die im Dienstnbuche I-16 vorgeschriebene Prüfung nicht abgelegt hat, zum Marineoberkuraten zu beantragen. Das k. u. k. Apostolische Feldvikariat wird um die Zustimmung zu diesen Beförderungen ersucht. 294 Miha Šimac Für den Chef des k. u. k. Kriegsministeriums, Marinesektion: [podpis] Keil ?(Franz, Ritt. v., Kontraadmiral) [žig] Präs: Wien, am … 31./3. 1915 K. und k. Apostolisches Feldvikariat. Nr. 8333. mit - … Blg. Priloga, dokument št. 13: Dopis superiorja Janeza Klobovsa o uspešno opravljenem izpitu višjega vojaškega duhovnika Huberta Ranta za vojaškega superiorja 2. razreda. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 165, Res. E Nr. 1273, FOK Rant – Fsuperioratsprüfung [sic!], 12. März 1918. [Žig] Feldsuperiorat der k. u. k. Isonzo – Armee FOK Rant – Fsuperioratsprüfung. Res. E. Nr. 1273. An das Hochwürdigste k. u. k. Apostolische Feldvikariat in Wien. Feldpost 487, am 12. März 1918. Auf dst. Erl. E. Nr. 12164 vom 18. Februar 1918 wird berichtet, daß Herr Feldoberkurat Hubert Rant am 11. März 1918 vor dem Gefertigten als Vertreter Seiner Exzellenz, des Herrn Feldbischofs der Feldsuperioratsprüfung sich un- terzogen und dieselbe mit entsprechendem Erfolge bestanden hat. Bei der Prüfung wurden folgende Fragen gestellt: I. Fundamentaltheologie mit Dogmatik: 1. Authentia, integritas et asiopistia librorum N. T., 2. Primatus ecclesiae; 3. Notae ecclesaie; 4. De unione hypostatica in Jesu Christo; communicatio idiomatum; 5. Defiitio, elementa et partes sacramenti; 6. Definitio et divisio indulgentiarum. II. Moraltheologie: 1. Definitio et distinctio conscientiae; 2. Definitio et diversae species voti; 3. Quid requiritur, ut aliquis officio gravi auditionis missae satisfaciat? III. Pastoraltheologie: 1. Apostasia, conversio, Religionswechsel am Sterbebette; 2. Taufe, Taufpathen; 3. Absolvierung der Nichtkatholiken am Sterbebette. IV. Kirchliches Eherecht nebst den einschlägigen Bestimmungen der staatlichen Gesetze und der Vorschrift über die Heiraten im k. u. k. Heere: PRILOGE 295 1. De decreto »Ne temere« a) in generali; b) quoad sacerdotes militares; 2. Matrimonia mixta; 3. Quando benedictio sponsae non est conferenda; 4. Das ungarische Ehefähigkeitszeugnis bei Kriegstrauungen; 5. Welche Personen benötigen die militärische Ehebewilligung? 6. Trauungen der Kriegsgefangenen. V. Organische Bestimmungen für die Militärseelsorge: 1. Militärseelsorge für die in Kriegsausrüstung versetzten festen Plätze; 2. Ergänzung der Militärgeistlichkeit. VI. Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit nebst den im Text dieser Dienstvorschrift erwähnten besonderen Vorschriften: 1. Obliegenheiten des Feldsuperiors; 2. Obliegenheiten des Divisionspfarrers; 3. Beurlaubung; 4. Strafrecht über Militärgeistliche. VII. Vorschrift über die Führung der Militärmatrikeln: 1. Wann kann ein Sterbefall in die Matrik (Sterbregisterbogen) aufgenommen werden? 2. Protokollierung auf Grund einer rechtskräftigen Todeserklärung; 3. Matrikenführung über verstorbene Kriegsgefangene. VIII. Vorschrift zur Verfassung der Qualifikationslisten über Milgeistliche: 1. Austragung vorkommender Differenzen; 2. Vorgang bei Transferierungen; 3. Vormerkblätter. IX. Dienstreglement für das k. u. k. Heer rücksichtlich jener Abschnitte, welche die Wirksamkeit und das Verhalten der Milgeistlichkeit berühren: 1. Verhältnis der Über- und Unterordnung; 2. Befehlgebung. X. Geschäftsordnung für das k. u. k. Heer hinsichtlich jener Bestimmungen, welche sich auf den Geschäftsverkeher der Milgeistlichen beziehen: 1. Benennung der militärdienstlichen Korrespondenz; 2. Weiter Erledigung, Ausfertigung ohne Konzept. [obledel žig superiorata] [podpis] Johann Klobovs Feldsuperior [žig] PRÄS. WIEN, am 15/3. 1918 K. und. k. Apostolisches Feldvikariat. Nr. 21.970 mit ./. Blg. 296 Miha Šimac Priloga, dokument št. 14: Vojaški duhovniki so pri opravljanju svojega poslanstva uporabljali vojaške kapele. Vsebina vojaških kapel se je, glede na veroizpoved, seveda razlikovala. Vir: Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit vom Jahre 1904, Wien, 1916, str. 54−61. Beilage 7. (Zu Punkt 277.) Sollbestand einer römisch-katholischen Feldkapelle. 1 Kelch samt Patene. 1 Monstranz samt Lunula 1 Ciborium 1 Rauchfass samt Schiffchen und Löffel. 1 Altarkreuz. 2 Altarleuchter, welche auch beim Taufen und Versehen zu gebrauchen sind.1124 1 Pazifikalkreuz mit Fußgestell. 1 dreiteilige Büchse für heilige Öle.1125 1 Operkulum. 1 Meßglöcklein. 1 Paar Opferkannen samt Tasse. 1 Weihbrunnkessel samt Aspergill. 3 Kanontafeln. 1 Laterne. 1 Schraubflasche für das Taufwasser.1126 1 zweiteilige runde Büche für Salz und Asche. 1 Hostienbüchse samt Beschwerer. 1 Büchse für das Allerheiligste bei Versehgängen. 1 Meßkleid von geblümten Kirchenstoff mit gelben Seidenborten nebst allen Zugehör, nämlich Stola, Manipel, Bursa, Palla, Kelchtuch.1127 1 schwarzes Meßkleid, mit weißen Seidenborten nebst Zugehör.1128 1 zusammenlegbares Stehpult für das Missale. 1 doppeltes Antipendium mit Seitenborten. 1 Stola, eine Seite violett, die andere weiß. 1124 Bei Neuanschaffungen werden ersetzt: durch 2 größere und 2 kleinere Altarleuchter, welch letztere auch beim Taufen und Versehen zu gebrauchen sind, 1125 Durch eine zwei – und eine einteilige Büchse, 1126 Durch zwei flacons von weißem Flacons Kristallglas mit Schraubdeckel, figniert für Tauf – und Weichwasser, 1127 Durch ein Doppelmeßkleid, bei welchem eine Seite weiß, die andere rot ist, aus Halbseidendamast mit Seidendorten nebst entsprechenden Zugehör, 1128 Durch ein Doppelmeßkleid, bei welchem eine Seite schwarz, die andere violett ist, aus Halbseidendamast mit Seidendorten. PRILOGE 297 1 Stola, einfach, schwarz. 1 Ciboriummantel von weißen Halbseidendamast. 1 Speisbeutel von weißem Halbseidendamast, mit Leder gefütter. 1 Velum von weißem Halbseidendamast. 1 Quadrat oder Birett von schwarzem Schafwolltuch. 2 Alben samt 2 Humeralien. 2 Albengürtel. 2 Rochetten. 2 obere Altartüche 2 untere Altartüche 4 korporalien. 6 Purifikatorien. 6 Kannentüchlein. 1 Altarstein. 1 Feldmissale Romanum. 1 Meßbuch für Verstorbene. 1 Rituale in usum c. et. r. cleri militaris. 1 Epistel und Evangeliumbuch. 1 Exemplar der organischen Bestimmungen für die Militärseelsorge. 1 Exemplar der Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit. 1 Exemplar der Vorschrift über die Führung der Militärmatrikeln. 1 wasserdichter, mit der entsprechenden Nummer versehener Kapellenkasten aus Holt, mit Eisenblech beschlagen, mit 2 Gesperren und Handhaben zur Verwahrung der vorstehenden Gegenstände. Beilage 8. (Zu Punkt 277.) Sollbestand der Feldkapelle eines Feldsuperiors. Außer den in der Beilage 7 angeführten Feldkapellenbestandteilen noch: 2 größere Altarleuchter, 3 zinnerne Schraubflaschen samt hölzernem Futteral für heilige Öle. Das geblümte Mesßkleid mit Silberborten, das Velum mit goldfransen besetzt. Beilage 9. (Zu Punkt 277) Sollbestand einer griechisch-katholischen oder griechisch-orientalischen Feldkapelle. 1 Altarbild, darstellend Jesus, Brot und Wein segnend. 1 Kelch samt Patene. 1 Sternkreuz. 1 Kleiner Löffel. 298 Miha Šimac 1 Ciborium. 1 Büchse zum Versehen. 1 Gefäß für Öl und Chrisam. 1 Rauchfaß samt Schiffchen. 1 Meßglöcklein. 1 Weichbrunnkessel samt Aspergill. 2 große Altarleuchter mit Doppelzug. 2 kleine Alterleuchter. 1 Altarkreuz mit dem eingravierten Bilde des Heilands. 1 Laterne zum Zusammenlegen. 1 Schraubflasche zum Taufwasser. 1 Büchse mit Deckel zum Aufbewahren des Meßbrotes. 2 Opferkannen samt Tasse. 1 runder Teller zum Austeilen des heiligen Brotes. 1 Blecherne Kanne zum Wasserwärmen bei der Liturgie (Teplota). 1 Rundbecher mit Deckel für das heilige Öl zur Konfirmation. 1 Antimis mit dem heiligen Reliquien. 1 doppeltes Antipendium von geblümtem Kirchenstoff (Pendela). 1 zusammenlegbares Stehpult für Missale. 1 Meßkleid (Felon) von geblümtem Kirchenstoff samt Zugehör, nämlich mit Stola (breites Epitrahil), 2 Handstützel (Narukawice), 1 Sternkreuztüchlein, 1 Kelchdecke in Kreuzform, 1 Kelchtuch. 1 Meßkleid (Felon) von violettem Kirchendamast mit dem vorangeführten Zugehör. 1 Ciborummanter. 2 Leibgürtel (Pojas) entsprechend dem Stoffe des Meßkleides (Felon) [nach Vorschrift der griechischen Kirche]. 1 Stolaspeisbeutel zum Versehen. 1 Alben samt 2 Numeralien (nach Vorschrift der griechischen Kirche). 2 obere Altartüche. 2 untere Altartüche. 4 korporalien. 6 Purifikatorien. 6 Kannentüchlein. 1 Waschschwamm. 1 Meßbuch. 1 Rituale: Agenda, Czasoslow, Trebniz, Polustaw oder Molitvenik 1 Evangeliumbuch 1 Epistelbuch (Apostel) 1 Irmologion (kleines Gesangbuch) PRILOGE 299 1 Oktoich (Großes Gesangbuch) 1 Exemplar der organischen Bestimmungen für die Militärseelsorge. 1 Exemplar der Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit. 1 Exemplar der Vorschrift über die Führung der Militärmatrikeln. 1 wasserdichter, mit der entsprechenden Nummer versehener Kapellenkasten aus Holz, mit 2 Gesperren und Handhaben, zur Verwahrung der vorstehenden Gegenstände. Beilage 10. (Zu Punkt 227.) Sollbestand einer evangelischen Feldkapelle A. B. 3 Bibeln, und zwar: in der deutschen, ungarischen und slawischen Sprachen, je 1 Stück. 1 Kruzifix. 2 Alterleuchter mit Doppelzug. 1 Kelch mit 1 Liter Fassungsraum. 1 Ciborium, achteckig, auf dem Deckel mit einem Kreuze versehen. 1 Patene. 1 Weinkanne mit 2 Liter Fassungsraum. 1 weise Alterdecke, an den Rändern mit Spitzen. 2 Abwischtücher. 1 Altartuch aus geblümten Kirchenstoff mit goldenen Lyoner Borten. 1 Lutherrock. 3 Agenden oder Liturgiebücher. 1 Exemplar der organischen Bestimmungen für die Militärseelsorge. 1 Exemplar der Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit. 1 Exemplar der Vorschrift über die Führung der Militärmatrikeln. 1 wasserdichter, mit der entsprechenden Nummer versehener Kapellenkasten aus Holz, mit 2 Gesperren und Handhaben, zur Verwahrung der vorstehenden Gegenstände. Für den Spitalsdienst in einem Etui: 1 Kleiner Kelch für 3/10 Liter. 1 Kleine Patene. 1 Kleines Ciborium. 1 Kleines Kruzifix. 1 Etui zum Sperren. Beilage 11. (Zu Punkt 277.) 300 Miha Šimac Solbestand einer evangelisch-reformirten Feldkapelle. 3 Bibeln, und zwar: in der deutschen, ungarischen und slawischen Sprache, je 1 Stuck. 1 Kelch. 1 Patene. 1 Weinkanne mit 2 Liter Fassungsraum. 1 weiße Abendmahl-Tischdecke, an den Rändern mit Spitzen. 1 Abendmahl-Tischtuch aus geblümtem Kirchenstoff mit goldenen Lyoner Borten. 1 Talar mit Pallium (nach Vorschrift der evangelisch-reformierten Kirche). 3 Agenden oder Liturgiebücher. 1 Exemplar der organischen Bestimmungen für die Militärseelsorge. 1 Exemplar der Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit. 1 Exemplar der Vorschrift über die Führung der Militärmatrikeln. 1 wasserdichter, mit der entsprechenden Nummer versehener Kapellenkasten aus Holz, mit 2 Gesperren und Handhaben, zur Verwahrung der vorstehenden Gegenstände. Für den Spitalsdienst in einem Etui: 1 Kleiner Kelch für 3/10 Liter. 1 Kleine Patene. 1 Etui zum Sperren. Beilage 12. (Zu Punkt 277.) Sollbestand einer israelitischen Feldkapelle. 1 schwarzes Käppchen aus Seide. 1 weißer, blau verbrämter Gebetmantel. 1 auf Pergament geschriebene Thorarolle (Pentateuch). 10 Gebetbücher und Psalmen in hebräischer Sprache mit nebenstehender deutscher Übersetzung für Rekonvaleszenten. 10 Gebetriemen. 1 Exemplar der organischen Bestimmungen für die Militärseelsorge. 1 Exemplar der Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit. 1 Exemplar der Vorschrift über die Führung der Militärmatrikeln. 1 wasserdichter, mit der entsprechenden Nummer versehener Kapellenkasten aus Holz, mit 2 Gesperren und Handhaben, zur Verwahrung der vorstehenden Gegenstände. PRILOGE 301 Priloga, dokument št. 15: Poročilo o delovanju vojaških rabinov pri 5. armadi med 1. majem in 31. avgustom 1916. V poročilu je zanimiva navedba o dveh sinagogah na soškem bojišču pred 6. soško bitko. Vir: ÖSTA/KA, KM, Abt. 9, 1917, karton 1171, 11 32/2, Nr. 68831, Bericht über die tätigkeit der isr. Militärseelsorge der k. u. k. 5. Armee vom 1. Mai bis 31. August 1916. BERICHT über die Tätigkeit der isr. Militärseelsorge der k. u. k. 5. Armee vom 1. Mai bis 31. August 1916. Der weiteren Ausgestaltung der Militärseelsorge im Bereiche der Armee wurde die größte Aufmerksamkeit zugewendet. Die Zahl der Feldrabbiner wurde vermehrt, wodurch ihre Tätigkeit sich auf einzelne Abschnitte, die je- doch noch immer zumindest zwei Divisionen oft auch mehr umfasste, konzen- trieren konnte. Bei der Wichtigkeit, die der etischen Erziehung der Soldaten in dem Maße zukommt, als die Kriegsstrapazen länger und mithin größer werden, war dies von unschätzbarer Wichtigkeit. Die Feldrabbiner konnten die Solda- ten in den vordersten Stellungen aufsuchen, von Mann zu Mann jeden anspre- chen, ihm Hoffnung und Zuversicht einflößen, ihn ermutigen und, wo Not tat, trösten. Es bildete sich ein Verhältnis daraus, daß auf dem vollstem Vertrauen des Soldaten zum Feldrabbiner basierte, in welchem er einen selbstlosen und treuen Freund und Berater sah. Der Soldat wendet sich auch immer mehr mit seinen Wünschen an den Feldrabbiner, der bestrebt ist sie nach Möglichkeit zu erfüllen, um dieses die seelische Verfassung der Soldaten so sehr bestmi- mende Verhältnis aufrecht zu erhalten. Auch der Verkehr mit den Kommanden und der gesellschaftliche Verkehr mit den Offizieren, insoferne der betreffende Feldrabbiner Intelligenz mit Takt zu verbinden wußte, war oft von ausschlag- gebender Bedeutung für die Erfolge seiner seelsorgerischen Tätigkeit. Es wur- de daher großes Gewicht auf die Auswahl und entsprechende Einteilung der Feldrabbiner gelegt und immer Feldrabbiner mit akademischer Bildung ange- sprochen. Wenn auch dadurch die Einberufung eines Feldrabbiner verzögert wurde, so war der Schaden nicht so groß, als ihn ein ungeeigneter Feldrabbi- ner hätte anrichten können. Auch in diesem Zeitabschnitte hat der Leiter der isr. Militärseelsorge dort eingegriffen, wo kein Feldrabbiner eingeteilt war und den Seelsorgedienst bei verschiedenen Truppenkörpern im Felde versehen. Er wurde auch zu besonders wichtigen Missionen berufen, um Truppen bei denen sich merkliche Anzeichen von Mutlosigkeit zeigten, aufzusuchen und ihren Mut durch Ansprachen zu heben. Es wurden auch Massregeln getroffen, daß bei Verschiebungen die öfters vorgenommen werden, der Feldrabbiner der 302 Miha Šimac Armee erhalten bleibe, damit die Militärseelsorge des betreffenden Abschnittes durch das Ausscheiden einer Formation, bei welcher der Feldrabbiner zufällig eingeteilt ist, nicht leide. Es wirkten an der Front 5 Feldrabbiner: Für das 15. Korps war Feldrabbiner Bela Diamant bestimmt. Ein gewis- senhafter und aufopferungsvoller Seelsorger, ein mutiger und unerschrockener Mann, der seine Glaubensgenossen bis in die vordersten Stellungen begleitet. Von idealer Gesinnung und mit großer Rednergabe ausgestattet, hat er es ver- standen, dass sittlich religiöse und patriotische Gefühl der jüdischen Mann- schaften immer rege zu erhalten. Im Bereiche des 16. Korps wirkten zwei Feldrabbiner: Dr. Albert Schweiger, ein Mann von großem Wissen und ernstem Den- ken konnte er auf die zumeist talmudkundige ostjüdische Mannschaft einfluß- reich wirken. Seit zwei Jahren ununterbrochen im Felddienste bei einer Divisi- on tätig, hat er vielfach auf die jüdische Mannschaft erzieherisch gewirkt. Die Kranken und Verwundeten Soldaten fanden in ihm einen warm empfindenden Tröster. Seine Tätigkeit fand auch durch dreifache Auszeichnung (Gold. V. K. m. d. K., Franz –Josef – Orden und Ehrenzeichen vom Roten Kreuze) die volls- te Anerkennung. Feldrabbiner Aron David Deutsch, ein Jünger der Rabbinerschule in Pressburg, besitzt nicht, bei seinem Wissen und großer Rednergabe, der nöti- gen Takt, um seine in vielen Fällen aufopferungsvolle seelsorgerische Tätigkeit mit Erfolg ausüben zu können. Es ist aber das lobenswerte Bestreben bei ihm vorhanden, aus den Erfahrüngen zu lernen. Der zuständige Feldrabbiner des 7. Korps ist Moses Schwarz, ebenfalls ein Jünger der Rabbinerschule in Pressburg. Er geht nicht über seine Pflichterfül- lung hinaus, er muß sogar öfters dazu aufgefordert und ermahnt werden. Stö- rend wirkt seine mangelhafte Kenntnis der deutschen Sprache, die sich beson- ders in der Matrikelführung zeigt. Für einen weiteren Abschnitt ist Feldrabbiner Dr. Bernard Hausner bestimmt. Ein sonst inteligenter und energischer Mann, konnte er seine Tätigkeit noch nicht entfalten, um ein Urteil abgeben zu können (am 20. August eingerückt). Für die Garnison Laibach und die Spitäler in und um die Stadt ist Feldrab- biner Dr. Ernst Deutsch bestimmt. Ein gewissenhafter Seelsorger, der sich durch sein stark mitempfindendes Wesen sehr für den Besuch der Kranken und ver- wundeten Soldaten eignet. Er hat auch den Leiter der isr. Militärseelsorge öfters auf Missionsreisen und in der Kanzlei mit Erfolg vertreten. Feldrabbiner Dr. Meier Tauber hatte die Leitung der isr. Militärseelsor- ge, die Matrikelführung, die Seelsorge der Marsch – und armeeunmittelbaren PRILOGE 303 Formationen und die Seelsorge derjenigen Truppenkörper, bei welchen kein Feldrabbiner eingeteilt war. Oberrabbiner Proffesor Dr. P. H. Chajes hat auch in diesem Zeitabschnitte in uneigennütziger Weise die Seelsorge für die jüdischen Soldaten in und um Triest übernommen. In Fiume wurde die Subsidiar-Militärseelsorge für die jüdischen Soldaten und die kranken in den Spitälern in Abbazia und Lovrano dem Rabbiner Dr. Josef Frank übertragen. Trotz der scheinbar großen Anzahl von Feldrabbinern waren alle voll- auf beschäftigt, weil das gebirgige Terrain und die Zersplitterung der jüdi- schen Mannschaft in einer Gegend, wo keine Anlehnung an eine jüdische Gemeinde möglich ist, ihre Tätigkeit sehr erschwert. Wenn die Feldrabbiner trotzdem zum großen Teile die ihnen gestellten Aufgaben ganz erfüllten, wie aus den der Leitung der isr. Militärseelsorge monatlich zukommenden Tätig- keitsberichten zu entnehmen ist, so gebührt ihnen die vollste Anerkennung. (Die Berichte sin im Archiv der isr. Militärseelsorge der k. u. k. 5. Armee aufbewahrt und können Verlangen dem Kriegsministerium zur Verfügung gestellt werden.) Der jüdischen Mannschaft, die von Haus aus besonders diejenigen aus Galizien und Nordungarn, sehr fromm ist, wurde die Gelegenheit ge- geben, öfters zu gemeinsamen Gottesdiensten, hauptsächlich an Samsta- gen und Feiertagen, zusammenzukommen. Die Feldrabbiner wurden an- gewiesen, die Gottesdienste immer mit Ansprachen zu begleiten, die das sittliche religiöse und patriotische Gefühl der jüdischen Soldaten rege er- halten sollen. Leider sind uns im Folge der Zurücknahme der Truppen in rückwärtige Stellungen zwei Militärsynagogen verloren gegangen, die eine Sammelstelle und oft auch eine Stelle der Sammlung für so manchen Soldaten war. Die Feldrabbiner werden bestrebt sein, in geeigneten Ab- schnitten neue Synagogen im Felde einzurichten. Im Etappenraume ist au- ßer der in Laibach errichteten Militärssynagoge eine solche in Marburg in Entstehen begriffen. Es wurden im Bereiche der Armee im Monat Mai 32, Juni 35, Juli 26 und im Monat August 31, insgesamt 134 Gottesdienste abgehalten. Davon wurden bei den Truppen in der Front 87, für die Kriegsgefangenen 4 und im Etap- penraume 43 Gottesdienste abgehalten. Feldrabbiner Dr. Tauber (T) hat 26 Bela Diamant (Dt) 18 Moses Schwarz (S) 19, Aron David Deutsch (A. D.) 20, Dr. Ernst Deutsch (Dr. D.) 41 und Dr. Albert Schweiger (Dr. S) Gottesdienste abgehalten. 304 Miha Šimac Monat Truppen im Felde Etappenraum u. Spitäler Kriegsgefangenen Mai 3 (T) 11 (Dt) 6 (S) 3 (AD) 6 (Dr. D) 1 (T) 2 (Dr. D) Juni 4 (T) 7 (Dt) 1 (S) 7 (AD) 14 (Dr. D) 2 (T) - Juli 5 (T) 7 (S) 9 (AD) 6 (Dr. D) 1 (T) 8 (Dr. D) - August 2 (T) 5 (S) 1 (AD) 10 (Dr. S) 7 (T) 5 (Dr. B) 1 (T) Am 18. August wurde der Geburtstag Sr. Majestät unseres Kaisers mit Fest- gottesdiensten und patriotischen Ansprachen an die Soldaten gefeiert. Der über- aus festlichen Feier in Laibach, bei welcher der Leiter der isr. Militärseelsorge die Ansprache hielt, wohnte unter andern der Landespräsident Graf Attems bei. Dem Spitalseelsorgedienst wurde nach wie vor große Aufmerksamkeit zu- gewendet und die Feldrabbiner wurden angewiesen, die kranken und verwun- deten Soldaten nach Möglichkeit öfters zu besuchen. Die Arbeitsteilung wurde derart durchgeführt, daß die Feldrabbiner abschnittsweise die Sanitätsanstalten und Spitäler besuchten. Für die Spitäler in Laibach und in der nächsten Um- gebung war ein Feldrabbiner bestimmt, für den Kreis Sternthal, Cilli und Mar- burg ist bereits ein Feldrabbiner vom Kriegsministerium bewilligt. So besuchte Feldrabbiner Bela Diamant die Spitäler in Gorjansko, Komen, Sutta Skrbina und St. Daniel; Feldrabbiner Moses Schwarz die Spitäler in Prvacina und Ran- ziano; Feldrabbiner Aron David Deutsch die Spitäler und Sanitätsanstalten in Görz, Na Mokrim [sic!], Volcja Draga, Ravnica, Bate und Ossek; Feldrabbiner Dr. Ernst Deutsch und Feldrabbiner Dr. Maier Tauber abwechselnd die Spitaler in Laibach, Nabresina, Cilli, Marburg, Sternthal, Pettau, Csaktornya, Podmelec, Podbrdo, Wocheiner Feistritz, Veldes, Krainburg, Bischoflack, Rudolfswert, Stein, Triest, Opcina, Proseko, Sesana, Dutovlje, Haidenschaft und Adelsberg. Die Spitäler in Fiume, Abbazia und Lovrano wurden vom Subsidial-Militärr- rabbiner Dr. Josef Frank besucht. Bei jedem Besuch der Truppen anläßlich der Gottesdienste und der kran- ken und verwundeten Soldaten in den Spitälern wurden an Liebesgaben an die Soldaten Gebetbücher und andere Ritualien, Bücher und Zeitungen in allen Sprachen, Zigarren und Zigaretten, Back- und Zuckerwerk verteilt. Der Leiter PRILOGE 305 der isr. Militärseelsorge der 5. Armee stellte monatlich 2000 Zigaretten zur Ver- fügung, der Seelsorger des patriotischen Hilfsvereines vom »Roten Kreuz« Bela Fischer in Wien lieferte Lektüre, die Redaktionen vieler häbräischer jüdischer, deutscher und ungarischer Zeitungen schikten mehrere Exemplare zu, auch Privatpersonen haben Liehesgaben zugeschikt. Die Soldaten verlangen zumeist nach Gebetbüchern und jüdischer Lekture, ein Beweis, wie sehr der fromme Sinn und das geistige Interesse auch in diesem langen Kriege sich erhalten hat. Es wurden gegen 70 Begräbnisse vorgenommen und es wurde darauf ge- schaut, daß jedes Grab mit einer Tafel und Anschrift versehen werde. In den meis- ten Fällen wurden die Angehörigen vom Ableben des Soldaten sofort verständigt. Der Kanzleidienst nimmt den Leiter der isr. Militärseelsorge immer mehr in Anspruch. Außer den Aktenstücken, deren 250 erledigt wurden (Exh. Nr. 190 bis 440), mußte eine weitverzweigte Korrespondenz mit den Soldaten, in ihren An- gelegenheiten mit den Angehörigen, mit den Wohltätigkeitskommitees und ein- zelnen Spendern durchgeführt werden. Auch die Versendung von Gebetbüchern, Lektüre und Zeitungen an die Soldaten an der Front gab viel Beschäftigung. Den Feldrabbinern standen eine große Feldkapelle und 6 Feldtaschen vom Kriegsmi- nisterium beigestellt, 2 Torarollen von der Kultusgemeinde in Triest, eine Torrarol- le von der Kultusgemeinde in Graz beigestellt, zur Verfügung. Die Erfahrung im Felde hat gelehrt, daß die Zusammenstellung der Feldtaschen nicht ganz zweck- mäßig sei, worauf bereits die isr. Militärseelsorge Wien I wiederholt aufmerksam gemacht wurde. Zu gemeinsamen Gottesdiensten sind vollständige Gebetbücher (die Kriegsgebetbücher sind höchstens für die Privatandacht geeignet), 2 Gebet- mäntel und eine Bibel, zumindest ein Pentateuch erforderlich. Die Schaufänden sind ganz überflüssig. Feldrabbiner, die ein Jahr oder auch mehr (bis 2 Jahren) ununterbrochen an der Front Dienste leisten, stellen die berechtigte Forderung, daß sie abgelöst werden und eine ruhigere Verwendung erhalten. Es wäre dies aus Gesundheits- und psychischen Rücksichten geboten, wie anderseits die Feldrabbiner, welche seit Beginn des Krieges im Hinterlande verwendet werden, die eigentliche Feld- seelsorge kennen lernen würden. Auch ein Austausch der Erfahrungen im Kriege wäre sehr erwünscht und eine Konferenz für Feldrabbiner, wie sie in Deutschland abgehalten wurde, könnte viel zur Regelung der isr. Militärseelsorge beitragen. Die Konferenz kann von einer zentralen Militärbehörde einberufen und könnte von den Leitern der isr. Militär- seelsorge bei den Armeen und bei den Militärkommanden beschikt werden. [podpis] Dr. Meier Tauber Anmerkung: Der Tätigkeitsbericht für die Zeit vom 1. Jänner – 30. April 1916 würde am 12. Mai 1916 NE. 194/916 dem KM vorgelegt. 306 Miha Šimac Priloga, dokument št. 16: Prošnja, ki jo je na škofijski ordinariat Ljubljani naslovil divizijski župnik dr. Franc Kulovec z željo po novih knjigah in časopisih za vojake. Prav tako je zaprosil za paramente za cerkev, ki so jo gradili, in zastavil vprašanje glede Najsvetejšega. Vir: NŠAL/ŠAL V, fasc. 314, Militärseelsorge der k. u. k. 6. Infanterie-Truppen Division. [žig] Militärseelsorge der k. u. k. 6. Infanterie-Truppen Division Exh. No. 283 Feldpost 369 Velečastiti kn.-škof. ordinarijat! vojna pošta 369, 19./III. 1917. Ljubljana. Koncem meseca otvorimo tukaj vojaški dom za vojake 6. divizije. Ker je pri diviziji skoraj polovica Kranjcev, prosim, da bi odbor, ki se je konstituiral za nabavo knjig našim vojakom, do 1. aprila poslal kolikor mogoče veliko knjig. Prosim tudi za dva izvoda Slov.[enca], 4 Domoljube in 2 Bogoljuba, za Dom in Svet etc. Sedaj gradimo tudi leseno cerkev. Upamo, da jo dogradimo do Velike noči. Prosim, da bi poslalo paramentno društvo nekaj notranje oprave (altarni prt). Ali je dovoljeno, da se hrani v cerkvi tudi Najsvetejše? Cerkev stoji poleg ceste in gotovo je, da bo stopil marsikdo spotoma v cerkev. [podpis] Dr. Kulovec, div. župnik. [zapis z modrim svinčnikom] Poslani zavitki 26/3 [hrbtna stran dokumenta] Knjige in listi odposlani odgovor privatno 1167/1917 Priloga, dokument št. 17: Leta 1916 objavljena navodila za pisanje pastoralnih poročil. Vir: Pastoralblatt, 1916, 1, str.17–18. Pastoralbericht und Daten über die Wirksamkeit des Militärklerus. Es ist von höchster Bedeutung, daß die hingebungsvolle Tätigkeit und die Heldentaten der Priester in diesem Weltkriege nicht in Vergessenheit geraten, sondern als unverwelkliches Ruhmesblatt der Geschichte des Militärklerus er- PRILOGE 307 halten bleiben. Deshalb habe ich alle hochwürdigen Herren mit hierämtlichem Erlaß Nr. 1096 vom 15. Jänner 1915 aufgefordert, mir wahrheitsgetreue und detailierte Schilderungen aller eigenen, besonders aufopferungsvollen Leistun- gen, sowie jener ihrer Kollegen, namentlich solcher, welche in der Ausübung ihres Dienstes ihr Leben hingegeben oder Verwundungen erlitten haben, zu- kommen zu lassen. Bei Sichtung der bisher anhergelangten Berichte wurde wahrgenommen, daß solche noch von sehr vielen Militärgeistlichen teils ganz ausständig sind, teils nur bis zu einem gewissen Zeitpunkt reichen. Es haben demnach die Her- ren Militärgeistlichen, die noch keine Berichte eingesendet haben, solche seit Beginn ihrer Feldseelsorgetätigkeit neu zu verfassen und die übrigen Herren ihren Bericht seit der letzten Vorlage nachzutragen. Zur eventuellen illustrierung der Geschichte der Militärgeistlichkeit sind ebenso photographische Aufnahmen interessanter Momente aus der Feldseel- sorge erwünscht. Um auch den vorgesetzten Armeesuperior über die seelsorglichen Ange- legenheiten zu informieren, ist demselben von allen Feldgeistlichen ein allmo- natlicher Bericht über ihre Tätigkeit vorzulegen. Diese Berichte werden vom Feldsuperior gesammelt anher geleitet. Der Bericht könnte nach folgendem, vom Feldsuperior Viktor Várady bei einer Armee bereits eingeführten Muster verfaßt werden. Die Fragen stehen auf einem halbbrüchigen Bogen links und rechts folgen die einzusetzenden Antworten. Die eingangs erwähnten Daten über besondere Ereignisse könnten diesem Berichte immer als weiterer Punkt angeschlossen werden. Formular 1. Für Divisions- und Brigadeseelsorger. Truppenkörper Feldpost Nr. … , am …….. Exh. –Nr. … Pastoralbericht Für den Monat ……. A) Pastoration bei dem Divisions-, bezw. Brigadekommando und den Trup- penkörpern der obigen Division (Brigade), welchen ein eigener katholi- scher Feldgeistlicher nicht zugeteilt ist. 1. Wurde wenigstens an allen Sonn – und Feiertagen Gottesdienst (hl. Messe mit Predigt) abgehalten? Wann (Datum) ? Themata der Predigten: Wie groß war die Beteiligung der Offiziere und Mannschaft? Wurden die Soldaten zur hl. Beicht und Komunion aufgemuntert? Wie viele haben gebeichtet und kommuniziert? 308 Miha Šimac Was wurde in religiös-sittlicher Beziehung für die neueingerückten Solda- ten getan? Auf welche Weise wurde die katholische Seelsorge bei den Truppenkör- pern, welchen ein eigener katholischer Feldgeistlicher nicht zugewiesen ist, ausgeübt? Was wurde für die Hebung der religiös-sittlichen Lebens der Soldaten ge- tan? B) Pastoration in der Divisions-, bez. Brigadesanitätsanstalt. 3. Wie wurde der katholische Seelsorgedienst in der Divisions- (Brigade-) Sanitätsanstalt verrichtet? Wurden die in die Divisions- (Brigade-) Sanitätsanstalt gebrachten Ver- wundeten und Kranken besucht, getröstet, gebeichtet und versehen? Wie viele (im vorigen Monate)? Zahl der Verwundeten, bezw. Kranken nach Konfession und Nationalität geordnet im vorigen Monate? Wie viele Todesfälle (nach Konfession geordnet)? 4. Wurden die Toten kirclich eingesegnet und begraben? Werden dieselben nach Vorschrift auf dem nächsten Ortsfriedhof oder auf einem passenden abgegrenzten Raume beerdigt? Wird dafür gesorgt, daß anständige Gräber errichtet und dieselben mit Kreuzen und dauerhaften Inschriften geschmückt werden? 5. Wird dafür Sorge getragen, daß die Feldkapelle sich in der Nähe des Divi- sionspfarrers befindet? 6. Wird die Kirchenwäsche gewaschen? C) Inspektion der unterstehenden Feldkuraten. 7) Wann wurden die einzelnen katholischen Feldkuraten visitiert? Welche Beobachtungen wurden bei denselben gemacht (Gottesdienstab- haltung, Kranken- und Verwundetenprovision, Spendung der hl. Sakra- mente, Zustand der Feldkapelle, Verhältnis des Feldkuraten zu den Of- fizieren, Kanzleitätigkeit und Matrikelführung; priesterliches Leben des Feldkuraten)? 8. Wurden vielleicht mit den unterstellten katholischen Feldkuraten Konfe- renzen abgehalten? Wann? Namen der Teilnehmer: Gegenstand der Beratung: 9. Werden die hierämtlichen Anordnungen betreffend der Pastorierung und Matrikelführung den unterstellten Feldkuraten bekanntgegeben? 10. Allgemeine Erfahrungen, Beobachtungen und Wünsche. Unterschrift: PRILOGE 309 Formular 2. Für die Spitalsseelsorgen. Röm.- katholische Militärseelsorge des k. u. k. …. Griech. – Spitals Nr. …. E. –Nr. … Feldpost Nr. … Pastoralbericht Für den Monat ….. 191 …. 1. Zahl der Verwundeten, bezw. Kranken, nach Konfession und Nationalität geordnet, im obigen Monate: 2. Wie viele Todesfälle (nach Konfession geordnet)? 3. Wird die hl. Messe in den verschiedenen Krankenzimmern abwechselnd zelebriert? Wann wurde die hl. Messe gelesen? Wird biniert? Wie viele (Rundzahl) Verwundete, bezw. Kranke haben beigewohnt? Nimmt auch das Sanitätspersonal teil? Wird bei der hl. Messe (wenigstens am Sonn- und Feiertag) die Predigt abgehalten? Themata der Predigten? 4. Werden besondere Andachten (hl. Segen mit Litanei, Abendandachten) abgehalten? 5. Werden die Verwundeten und Kranken täglich besucht und getröstet? Was wird zu Hebung des religiös-sittlichen Lebens derselben getan? (Lek- türe!) 6. Werden die Kranken und Verwundeten täglich besucht und getröstet?1129 Werden dieselben zum Empfange der hl. Sakramente aufgemuntert? 7. Wurden die Kranken und Verwundeten versehen? Wie viele? Werden die Verstorbenen kirchlich eingesegnet und begraben? Werden dieselben auf dem Orts- oder einem getrennten Militärfriedhof begraben? Wird dafür gesorgt, daß ein anständiges Grab errichtet und dasselbe mit Kreuz und dauerhafter Inschriftt geschmückt wird? Wird ein Gräberkataster geführt? 9. Werden die Kirchenparamente und Utensilien in gutem und reinem Zu- stande gehalten? 1129 Vprašanje se v objavljenem pastoralnem listu dejansko še enkrat ponovi. 310 Miha Šimac 10. Allgemeine Bemerkungen (Angabe des Etablierungsortes, Name des An- staltskommandanten, des Chefarztes, Erfahrungen und Beobachtungen etc.), bezw. Wünsche: Unterschrift: Diese Berichte, nach bestem Wissen und Gewissen verfaßt, werden mir auch die Gelegenheit verschaffen, manchen Leistungen, welche vielleicht den unmittelbaren militärischen Vorgesetzten entgangen oder beim Wechsel der Kommandanten in Vergessenheit geraten sind, an kompetenten Stellen die ver- diente Anerkennung und Belohnung zu erwirken. Priloga, dokument št. 18: Poročilo vojaškega kurata Franca Kompolška o delovanju v prvih mesecih vojne. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Bericht über die Wirksamkeit im Kriege 1914−1915, 29. März 1915, Kompolšek Franz. Militärseelsorge des Mob. Feldkurat Franz Kompolšek. Res. Spitals No 5/3 Bericht über die Wirksamkeit im Kriege 1914–1915. Auf Erlaß des hochwürdigsten k. u. k. Apostolischen Feldvikariates Res. Nr. 1093 dto, Wien 15. Jänner 1915 unterbreitet der Gefertigte folgenden Bericht über seine Wirksamkeit: [prečrtan celoten odstavek] Am 26. August 1914 fuhr die Sanitätspersonal-Reserve von Graz nach Galizien ab. Die Fahrt dauerte bis 1. Sept. 1914. Die Abteilung war dirigiert nach Stryj; da aber die Russen schon im Vormarsch waren, wurde die Abtei- lung über Sambor nach Rudki geschickt und dort auswagoniert. In Rudki blieb die ganze Abteilung unter freiem Himmel vor der Kirche, da die Einwohner aus Rache über dreizehn erschoßene Ruthenen die Stadt anzündeten. In der Frühe am 2. Sept. 1914 marschierte die Abteilung gegen Sadowa Wisnia und von dort nach Mossiska. Noch in der Nacht wieder zurück nach Slannionka wo die einzelnen Abteilungen gebildet wurden und wo der Feldkurat Franz Kompolšek dem Mob. Res. Spital 5/3 zugeteilt wurde. Wegen Vordringens der Russen mußte das Spital mühsame, hautpsächlich Nachtmärsche zurücklegen. Am 25. Sept. 1914 kantonierte es im Alt-Sandez, wo es bis zum 3. Okt. blieb. Da besorgte der Feldkurat für die Mannschaft einen feierlichen Gottesdienst. Am 3. Okt. 1914 marschierte das Spital über Neu-Sandez, Grybow, Gorlice nach Zmigrod unter starken Regengüssen. In Zmigrod beim Durchmarsch er- fuhr der Feldkurat, daß in der Schule mehrere sterbende Cholerakranke sich PRILOGE 311 befinden. Er begab sich zu ihnen, hörte Beicht, brachte aus der nahen Pfarr- kirche das Hochwürdigste und kommunizierte sie. Der Marsch ging von da infolge des regnerischen Wetters unter grossen Schwierigkeiten über Dukla, Miasto-Piastowe, Bukow, Dubiecko, Przemysl nach Nizankowice, wo die An- stalt etabliert wurde. Da sie nicht nur Verwundete, sondern auch Cholerak- ranke zu besorgen hatte, hatte der Feldkurat Tag und Nacht genug zu tun, um den Armen den letzten Trost zu spenden. Besonders schwierig war für ihn der Umstand, daß von Anfang an niemand von den Cholerakranken an den so na- hen Tod dachte. Die Anstalt blieb bis zum 3. Nov. in Nizankowice. Am 3. Nov. 1914 verließ die anstalt Nizankowice und marschierte ununterbrochen 10 Tage bis Sytniki-Pusta, wo sie 3 Tage ausruhte. Von da marschierte sie nach Balogd, wo sie von 22. Nov. bis 9. Dez. 1914 blieb. Dieze Zeit benützte der Feldkurat um die Mannschaft für die Weinachten zu beichten und zu kommunizieren. Dahier wohnte auch die Mannschaft jeden Sonntag, manche sogar jeden Tag der heiligen Messe bei. Am 9. Dez. 1914 bekam die Anstalt den Abmarschbe- fehl nach Hutas. Dahier blieb sie vom 15. Bis 19. Dezember. In Hutas fiel der Feldkurat am 17. Dez. so unglücklich, daß er sich die linke Hand brach. Da er überzeugt war, daß die Mannschaft ohne ihn ihren religiösen Pflichten zu Weinachten nicht nachkommen kann und weil er bei der Anstalt doch bis zum Schluße bleiben will, dachte er an keinen Urlaub. Am 19. Dez. 1914 marschierte das Spital nach Dukla, aber schon in der zweiten Nacht wieder zurück nach Ungarn bis nach Szt. Peter und von da nach Somos, wo es bis 20. Jänn. 1915 blieb. Da sorgte der Feldkurat, daß die Mann- schaft wieder ihre religiösen Pflichten erfüllte. Von Somos marschierte die Anstalt nach Hamona und von dort nach 14 tägigen Aufenthalte nach Szinna. Hier war die Anstalt etabliert. Da mußte der Feldkurat nicht nur für die Verwundeten, unter denen eine große Anzahl Schwerverwundete waren, sondern auch für die Typhuskranke sorgen. Auch besuchte der Feldkurat, soweil es ihm möglich war, die dortige Krankenhalt- station. Seit dem 27. März 1915 funktioniert aber die Anstalt als Epidemie- spital. Trotz der vielen Arbeit sorgte der Feldkurat darum, daß allen Kranken, Verwundeten und der Mannschaft die Erfüllung der Osterpflicht ermöglicht wurde. Diese Daten habe ich nach meinem besten Wissen und Gewissen zusam- mengestellt. Feldpost Nr. 201, am 29. März 1915 [podpis]Franz Kompolšek Feldkurat. 312 Miha Šimac Priloga, dokument št. 19: Poročilo reaktiviranega mornariškega superiorja Karla Kokolja o duhovni oskrbi v rezervnih bolnišnicah v Ljubljani. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 215, An das hochwürdige Feldsuperiorat der k. u. k. V. Armee, Kokolj Karl. [žig] Militärseelsorge des k. u. k. Reservespitales in Laibach. No 390 An das hochwürdige Feldsuperiorat der k. u. k. V. Armee Laibach, am 5. August 1915. Mit Bezug auf das Circulare der k. u. k. 5. Armee-Etappenkommandos vom 31. Juli l. J. Z. 26548 wird berichtet: der Gottesdienst wird abgehalten: In der Gewerbeschule: am Sonntag … 10h; am Dienstag … 7h 30 m; am Donnerstag … 7h 30m. Im Ursulinerkloster: am Montag … 7h 15m; am Samstag … 7h 15m. In Waitsch: am Freitag … 7h 30 m; eventuell … 10 h. In der kk. Tabakfabrik: bei vollem Stand am Mittwoch, ansonsten kommen die ohnehin nur leicht Verwundeten an Sonntagen in die Gewerbeschule. Im Schwerkrankenzimmer (Gewerbeschule – Turnsaal) wird die hl. Messe am Donnerstagen je nach Umständen – vor oder nach der Visite gelesen werden. Hl. Beichte und Kommunion für die Leichtverwundeten: In der Gewerbeschule .am: Mittwoch und Samstag p. m. Im Ursulinerkloster . . .am: Freitag p. m. In Waitsch . . . . . . . . . .am: Donnerstag p. m. event. am Freitag vor der hl. Messe. In der Tabakfabrik . . . .am: Dienstag p. m. eventuell Sonntag a. m. vor der hl. Messe. Segen (vom hochwgssen k. u. k. Fel[d]vikariate angeordnet): In der Gewerbeschule .am Sonn und Feiertagen; Im Ursulinerkloster . . .am Freitagen; In Waitsch . . . . . . . . . . .eventuell an zwei Tagen in der Woche Kanzleistunden: Im Monate Juli waren 107 Sterbefälle zu immatrikulieren und nebst Duplikat zu zwei Sterberegisterauszüge auszustellen, demnach wurde auch über den gewöhnlichen Arbeitsstunden hinaus amtiert. Krankenstand in den einzelenen Objekten am heutigen Tage: PRILOGE 313 Gewerbeschule 633; Kloster 237, Waitsch 194, Fabrik 51 – Summe: 1015. [podpis] Karl Kokolj MSuperior, Seelsorge[nečitljivo] Priloga, dokument št. 20: Več krajših poročil vojaškega kurata dr. Franca Kulovca o duhovni oskrbi pri 17. pehotnem polku od novembra 1915 do junija 1916. Poročila za to obdobje so bila očitno spisana junija 1916, na več manjših lističih. Manjka le poročilo za mesec april. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 219, Bericht über Gottesdienstliche Handlungen bei IR 17, am 30. Juni 1916, Dr. Franz Kulovec. [Žig] Militärseelsorge des K. u. k. Infanterieregiemtn Ritter von Milde Nr. 17. Bericht über Gottesdienstliche Handlungen bei IR 17 im November 1915. 1. 2. 5. 6. 11. 12. 18. 19. November: hl. Beichte, Hl. Messe mit Ansprachen u. Kommunion für das ganze Regiment: über 2000 Komunionen. 1. November: Ansprache u. Kommunion. 14. Nov.: 2. Hl. Messen mit 2 Ansprachen. Geg: 400 Kommunionen. 19. 2. Hl. Messen mit 2 Ansprachen. 300 Kommunionen. 30. November: 2 Hl. Messen mit Ansprachen. Kommunion. In dieser Zeit stand das Rgt auf Podgora u. Oslavje, wo es ungemein starke Verluste erlitten hat. An sehr viele habe ich die hl. Sterbesakramente gespendet, auch an Angehörige verschiedener anderer Baone – dort war ich der einzige Feldkurat – die Zahl der von mir Begrabenen – besonders bei Oslavija – ging in die Hunderte. Im Felde, am 30. Juni 1916. [podpis] Dr. Franz Kulovec, Feldkurat [Žig]: K. u. k. 3. Armeekommando Quartiermeisterabteilung Feldsuperiorat E. N. 1498 Pr. 11./7. 1916 [podpis] (Martin) Gùta Poročilo za december 1915. [Žig] Militärseelsorge des K. u. k. Infanterieregiemtn Ritter von Milde Nr. 17. 314 Miha Šimac Bericht über gottesdienstliche Handlungen bei IR 17 im Dezember 1915. 1. Dez. 1. hl. Messe mit Ansprache: gegen 250 Kommunionen. 2. Dezember: 1. Hl. Messe mit Ansprache. Gegen 250 Kommunionen. 6. Dezember: 1 hl. Messe mit Ansprache. 12. Dezember: 2. Hl. Messen mit 2 Ansprachen. Gegen 350 Kommunionen. 25. Dezember: Feldmesse hinter der Schwarmlinie. 26. Dezember: 2 hl. Messen mit 2 Ansprachen. Gegen 250 Kommunionen. 30. Dezember: hl. Messe mit Ansprache. Gegen 200 Kommunionen. Dr. Franz Kulovec, Feldkurat verte ./. [na hrbtni strani] Begraben: 40 Mann. Sterbesakramente: an 24 Mann. Zweimal an die Reserve Ansprache gehalten unmittelbar, bevor sie vorgegangen ist. Im Felde, 30. Juni 1916. [podpis] Dr. Franz Kulovec, Feldkurat. Poročilo za januar 1916. [Žig] Militärseelsorge des K. u. k. Infanterieregiemtn Ritter von Milde Nr. 17. Bericht über gottesdienstliche Handlungen bei IR 17 für Jänner 1916. 1. Jänner: 2 hl. Messen u. drei Predigten. Kommunion: gegen 250 Mann. 16. Jänner: 2 hl. Messen mit 3 Predigten. Kommunionen: gegen 200. 20. Jänner: 1 hl. Messe mit 2 Predigten. 200 Kommunionen. 23. Jänner: 2 hl. Messen mit 3 Predigten. 300 Kommunionen. 28. Juni (sic!)1130: 2 hl. Messen mit 3 Ansprachen. 150 Kommunionen. 25. Juni: 1 hl. Messe mit Predigt: gegen 100 Kommunionen. Begraben: 50 Mann: Sterbesakramente gespendet an 35 Mann. Im Felde, am 30. Juni 1916. [podpis] Dr. Franz Kulovec, Feldkurat. Poročilo za februar 1916: [Žig] Militärseelsorge des K. u. k. Infanterieregiemtn Ritter von Milde Nr. 17. Bericht über gottesdienstliche Handlungen bei IR 17 im Februar 1916. 12. Februar: 1 hl. Messe mit Ansprache: 100 Kommunionen. 13. Februar: 2 hl. Messen mit 2 Ansprachen. Gegen 250 Kommunionen. 1130 Pisec se je gotovo zmotil zaradi tega, ker so vsa poročila bila pisana v juniju. PRILOGE 315 21. Februar: 2 hl. Messen mit 3 Ansprachen. 250 Kommunionen. 27. Februar: 2 hl. Messen mit 2 Ansprachen. 300 Kommunionen. Begraben: 25 Mann. Die hl. Sterbesakramente gespendet an 20 Mann. Im Felde, am 30. Juni 1916. [podpis] Dr. Franz Kulovec, Feldkurat. Poročilo za marec 1916. [Žig] Militärseelsorge des K. u. k. Infanterieregiemtn Ritter von Milde Nr. 17. Bericht über gottesdienstliche Handlungen bei IR 17 im März 1916. In der ersten Märzwoche empfing das Regiment die hl. Ostersakramente. Von der Mannschaft beteiligt sich daran 99% d. i. 2. 800 Kommunionen wurden ausgeteilt. Ferner half ich bei allen anderen Truppen der 6. I. T. D. aus bei der Spendung der Ostersakramente. Mir holfen die H. Feldkuraten d. 6. I. T. D., besonders aber die Zivilgeistlichen der Umgebung. 5. März: 2 hl. Messen mit 2 Ansprachen. Gegen 300 Kommunionen. 12. März: 2 hl. Messen mit 3 Ansprachen. 200 Kommunionen. 19. März: 1 hl. Messe mit einer Ansprache. 26. März: 2 hl. Messen mit 2 Ansprachen. Gegen 150 Kommunionen. Viele Soldaten beteiligten sich auch am Rosenkranze u. Litaneien in der Kirche. Im Felde, am 30. Juni 1916. [podpis] Dr. Fr. Kulovec, Feldkurat. Poročilo za maj in junij 1916. [Žig] Militärseelsorge des K. u. k. Infanterieregiment Ritter von Milde Nr. 17. Bericht über gottesdienstliche Handlungen bei IR 17 im Mai u. Juni. 6. Mai: Beichte für die Mannschaft, die die hl. Ostersacramente noch nicht empfangen konnten. Allgemeine Beichte: Beteiligung gegen 500 Mann. 7. Mai: 2 hl. Messen mit 3 Ansprachen. Kommunion: Beteiligung: gegen 400 Mann (ein Baon war ausgerückt). 11. Mai: Beichte für eine Munition Kolonne. Beteiligung: gegen 100 Mann. 12. Mai: Messe, Kommunion u. Ansprache für die obgenante Munitionskolonne. 13. Mai: Beichte für IR 17: Beteiligung 40 Mann von der eben angekommenen Maschingewehr Abt., die noch nicht der Osterpflicht nachgekommen sind u. gegen 100 andere Soldaten. 316 Miha Šimac 14. Mai: 3 hl. Messen mit 6 Ansprachen. Kommunion: Beteiligung gegen 600 Männer. 23. Mai: Feldgottesdienst (zweimal) mit Generalabsolution. Seit 27. Mai bis Ende Juni steht das Regiment ununterbrochen im Gefecht oder es war auf Marschen nach den verschidensten Teilen der Front. Es stand die ganze Zeit in erster Linie, deshalb konnte kein Gottesdienst abgehalten werden. Nur am Fronleichnamsfeste war eine Kompanie in Reserve u. für die wurde eine Predigt gehalten. Begraben wurden von mir gegen 75 Männer u. dabei 10 Leichenreden gehalten. Die hl. Sterbesakramente an 42 Mann gespendet. Im Felde, am. 30. Juni 1916. [podpis] Dr. Fr. Kulovec, Feldkurat Priloga, dokument št. 21: Poročilo polkovnega kurata 27. črnovojniškega domobranskega pehotnega polka Pavla Zavadlala o duhovni oskrbi v mesecu avgustu 1917. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 233, Ausweis über den im Monate August 1917 abgehaltenen Militärgottesdienst und Religionsunterricht, Zavadlal Paul. [žig] Militärseelsorge des k. k. Landsturminfanterieregiments Laibach Nr. 27. Ex. Nr. 603. Ausweis über den im Monate August 1917 abgehaltenen Militärgottesdienst und Religionsunterricht. Wann? Wo? Für welche Truppen? In welcher Sprache? Welcher Thema? Wer? Anmerkung. Am 5. Im Taslauler Walde Nord Lager u. Nord Westlager bei Jarutea Für den II. Bataillon d. Ldst. I. R. 11 u. für die Technische Komp. d. Ldst.- I. R. 27 Deutsch u. croatisch deutsch u. slovenisch Von d. Militärischen Tugenden Paul Zavadlal Feldkurat Am 7. Im Peciul bei Odobesti Für die Professioniste d. Ldst. I. I. 27 Deutsch u. slovenisch Von der Geduldenen Kerb und Verreihung Gottes Paul Zavadlal Feldkurat Am 15. Bei Clipicesti nordwestlich [kota] 276 Die technische Komp. dl Ldstm. I. R. 27 Deutsch u. slovenisch »Refugiem peccatorum ora pro nobis« Paul Zavadlal Feldkurat PRILOGE 317 Am 12. 17. 19. August konnte kein Gottesdienst abgehalten werden weil der Regiment am Marsche was und am 26. IX. wo sich der Regiment teilweise in der Stellung theilweise in der Reserve im Walde östlich von Straysen konnte auch nicht der militärgottesdienst statt finden wegen großen feindl. Fliger tä- tigkeit. Feldpost 426, am 1. September 1917 [žig] Militärseelsorge des k. k. Ldst. Inftr. Regt. Nr. 27 [podpis] Paul Zavadlal k. u. k. Feldkurat [žig] Feldsuperiorat des k. u. k. Quartiermeisterabteilung N. PRäs: Feldpost 411, am 8. Okt. 1918 Exh. Nr. 2382. Gesehen! [podpis] Peter (?) Okt [Oberfeldkurat] Priloga, dokument št. 22: Kratko poročilo polkovnega kurata 2. gorskega strelskega polka Antona Gnidovca (p. Mohor) o duhovni oskrbi v mesecu oktobru 1917. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 234, Ausweis über die im Monate Oktober 1917 abgehaltenen geistlichen Funktionen, 17. Nov. 1917, Gnidovec Anton. [žig]: Röm. kath. Militärseelsorge des k. k. Gebirgschützenregiments Nr. 2 Exh. Nr. 668. Ausweis über die im Monate Oktober 1918 abgehaltenen geistlichen Funktionen: Wann? Wo? Für welche Truppen? In welchen Sprache? Welches Thema? Wer? Anmerkung 1./2. Oktober Reifenberg (Britof) II. Baon d. G. Sch. R. 2. Hl. Beichte und Hl. Communion (mit kurzer Ansprache) Gnidovec Anton Feldkurat Sehr viele ertschienen! 2./3. Oktober Tabor (Lager) I. Baon d. G. Sch. R. 2 Hl. Beichte und hl. Communion dtto 7. Oktober Tabor (Lager) I. Baon d. G. Sch. R. 2 Sloven. Maria, Trösterin der Beteübten! dtto 7. Oktob. Reifenberg (Britof) II. Baon G. Sch. R. 2 Zum Gottesdienste in Britof, abgehalten von Divisionspfarrer d. k. k. 44. Sch. T. Div. Feldpost 646, am 17. Nov. 1917 [podpis] Gnidovec Anton Feldkurat 318 Miha Šimac Priloga, dokument št. 23: Koledar praznikov v državi priznanih veroizpovedi za čas od 1. februarja 1917 do 31. januarja 1918. Vir: ÖSTA/KA, KM 1917, Abt. 9, karton 1171, 11/10–14/1/390, Nr. 4621, Feiertage in der Zeit vom 1. Februar 1917 bis 21. Jänner 1918 neuen Stiles. Übersicht über die in der Zeit vom 1. Februar 1917 bis 31. Jänner 1918 neuen Stiles, nach Diensteszulässigkeit freizugebenden Feiertage. PRILOGE 319 Jahr M on at Be ze icn un g Rö m isc h- ka th ol isc h Gr ie ch isc h- ka th ol isc h (u ng . R um . R ut h. ) a us d en Gr ie ch isc h – or ie nt al isc h (o rt h. ) r um ., ru th ., se rb . Al tk at ol isc h Ev an ge lis ch A. B . H . (re f.) B . Un ita ris ch Isr ae lit isc h Isl am iti sc h Di öz es en : St an isl au , E pe rje s, Ha jdu do ro g u . M un ka cs Ub rig en Di öz es en 1917 Fe br ua r - - - - - - - - - - M är z - - - - - - - - - - Ap ril Os te rn 6., 7. /N M . U. 8. + 6., 7. /N M . U . 8 .+ 13 ., 1 4./ NM . U . 1 5.+ 13 ., 1 4./ NM . U. 15 .+ 6., 7. /N M . U. 8. + 6., 7. /N M . U. 8. + 6., 7. /N M . U. 8. + 6. NM . 7 . U. 8. - M ai Ch ris ti Hi m m el- fah rt. - - - - 17 . - - - - Pfi ng ste n 27 .+ 27 .+ - - 27 .+ 27 .+ 27 .+ - - Off en ba ru ng sfe st - - - - - - - 27 .+ u. 28 . - Ju ni Pfi ng ste n - - 3.+ 3.+ - - - - - Fro nl eic hn am 7. - - - - - - - - Ju li Ra m az an ba jra m - - - - - - - 21 ., 2 2.+ , 2 3. Au gu st+ + + Ve rk lär un g C hr ist i - 19 .+ 19 .+ 19 .+ - - - - - Se pt em - be r Ne uja hr sfe st - - - - - - - 17 . u . 1 8. - Ve rsö hn un gs fes t - - - - - - - 25 ./N M . u . 2 6. - Ku rb an ba jra m - - - - - - - - 27 ., 2 8., 29 . U. 30 .+ Ok to be r Re fo rm at ion sfe st - - - - - 31 . 31 . - - No ve m be r - - - - - - - - - - De ze m be r+ + + W eih na ch te n 24 ./N M . 2 5. U. 26 . 24 ./N M . 2 5. U. 26 . - - 24 ./N M . 2 5. U. 26 . 24 ./N M . 2 5. U. 26 . 24 ./N M . 2 5. U. 26 . - - M ew lud - - - - - - - - 26 . 1918 Jä nn er He il. Dr ei Kö nig e 6.+ 6.+ - - 6.+ 6.+ 6.+ - - W ein ac ht en - - 6.+ /N M ., 7 . U. 8. 6.+ /N M ., 7 . U. 8. - - - - - Erc he inu ng Ch ris ti 19 . 19 . - - - - - 320 Miha Šimac Anmerkung: + Sonntage ++ Für ungarländische Truppen ist auch der 20. August (St. Stephan) nach Dienstes-zulässigkeit freizugeben. +++ Für russ. orth. Kriegsgefangene ist der 19. Dezember neuen Stiles (Namens- tag des Zaren) freizugeben, weil auch unseren Kriegsgefangenen in Russ- land, die Feier des Allh. Geburtstagen gestattet wurde. Pro domo: Für jede der in Betracht kommenden Konfessionen entfallen 8 Feiertage. Das AFV. Hat diesem Entwurfe zugestimmt. Der k. k. ev. ObKirchenrat hat gebeten diesmal das Reformationsfestnehmen. Aus diesem Grunde wurde der Feiertag »Trinitatis« gestrichen. Die Sonntage (Freitage, Samstage) als »Ruhetage« der Christen (Islam. Juden) wurden in die Übersicht nicht aufgenommen. Der Geburtstag Sr. Majestät des Allh. Kriegsherrn erscheint gleichfalls nicht aufgenommen. ./. Der 20. August (St. Stephan) als Feiertag für die ungarl. Truppen wurde aufgenommen, andere »Landespatrone« hingegen wurden nicht aufgenommen. Für die russ. orth. Kriegsgefangenen wurde auch der 19. Dezember n. St. als der Namenstag des Zaren freigegeben, weil seitens Russlands den östrr. Ung. Kriegsgefangenen in Russland die Feier des Geburtstages Sr. Majestät unseres Kaisers und Königs gestattet wurde. Laut teleph. Mitteilung des Vertreters des k. ung. LVM. Beim KM. (Obstl. V. Algya) ertreckt sich nunmehr die Einführunf des gregorianischen Kalenders in den Diözesen Eperjes, Hajdudorog und Munkacs auf alle gr. Kath. Glabu- ensangehörigen ohne Unterschied der Muttersprache, somit auch suf die Ru- mänen. Die Seinerzeitige Mitteilung des k. ung. Ministerpräsidenten wonach die Ru- mänen dieser Diözesen von der Einführung des gregorianischen Kalenders nicht betroffen sind, beruht auf einem Irrtum und es wird von ihm als unerklärlich be- zeichnet, wieso diese Anschauung beim k. ung. Ministerpräsidium platzgreifen konnte, unsomehr als die, bezüglich Einführung des gregorianischen Kalenders dem k. ung. Ministerpräsidium vorgelegte bischöfliche Eingabe zweifellos die Aus- dehnung der Reform auf die gr. Kath. Glaubensangehörigen der genannten Diöze- sen ohne Unterschied der Zunge erstreckt. Priloga, dokument št. 24: Poročilo Ludvika Lacine o duhovni oskrbi vojaštva v mesecu decembru 1915. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 216, Gottesdienstausweis für den Monat Dezember 1915, Ludwig Lacina. PRILOGE 321 [žig] MILITÄRSEELSORGE der K. u. K. 7. KAVALLERIETRUPPENDIVISION E Nro. 3 ex 1916 Gottesdienstausweis pro Dezember 1915 Feldkurat Ludwig Lacina Gottesdienstausweis für den Monat Dezember 1915. 2. Dezember. Hl. Messe mit Ansprache und hl. Segen für das k. u. k. Ulanen- regiment Nr. 2 in den Schützengräben /: Seine wie stets stark im Vertrauen auf Gott; deutsch, polnisch./ 5. Dezember. Hl. Messe mit Ansprache und hl. Segen für den Divisions train der 7. K. I. D. in Sokól /: Bereiten wir unsere Herzen zur Einkehr des Hei- landes/ D. b./ 8. Dezember. Hl. Messe mit Ansprache und hl. Segen für die Stabskompag- nie der 7. K. I. D. in Sokól; /: Maria, die verehte Jungfrau sei unsere Mutter im Weltkriege/ deutsch, böhmisch. 12. Dezember. Hl. Messe mit Ansprache und hl. Segen: für die Zivilkutscher, Sträflinge, Kommando – trainzug und Offiziere der 7. K. I. D. /: Halten wir mutig aus im Vertrauen auf gütige Hilfe Gottes/; deutsch, polnisch. 19. Dezember: Hl. Messe mit Ansprache und hl. Segen für die Sanitätsmannschaft, Gefechtstrain und den Stab der 7. K. I. d. in Roschiszeze /: Vorlesung des Hir- tenbriefes Sr. Bischöflichen Gnaden Emerich Bjelik/; deutsch, polnisch. 25. Dezember. Hl. Messe mit Ansprache und hl. Segen für den Divisionstrain, Gefechtstrain und Zivilkutscher in Peremylj /: Vorlesung und Erklärung des Hirtenbriefes Sr. Bischöflichen Gnaden Emerich Bjelik:/ - deutsch, böhmisch. 26. Dezember: zeitig früh Abmarsch. [podpis] Ludwig Lacina Feldkurat. Priloga, dokument št. 25: Poročilo vojaškega kurata vojaške bolnišnice 9/8 dr. Franca Wallanda o pastoralnem delu v mesecu januarju 1916. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 217, Aüsweis über die im Monate Jänner 1916 bei dem k. u. k. Feldspital 9/8 vorgenommenen geistlichen Funktionen: Walland Franz. Militärseelsorge Des k. u. k. Feldspitals 9/8 Feldpost Nr. 608 Exh. Nr. 43 322 Miha Šimac Monatbericht Aüsweis über die im Monate Jänner 1916 bei dem k. u. k. Feldspital 9/8 vorgenommenen geistlichen Funktionen: Gottesdienst Zeit Ort Weise Truppen Thema Priester Anmerküng 1/I Spital Zhörl Messe, Predigt, Kaisergebet Kranken- zimmer Nr. 4 Gedanken bei d. Jahreswende De r G efe rti gs te Gepredigt wurde deutsch und slovenisch 1/I '' '' biniert '' Nr. 5-6 dto Deutsch 2/I '' Messe Predigt Kaisergebet '' Nr. 1. dto Deutsch 6/I '' '' Nr. 4. Üb. Die große Gabe des Glaübens. Besondere Bedeutung für den Krieger, f. den Vermindeten Deutsch u. slov. 14. Tagig Ürlaub 26/I Pfarr- kirche Lees Messe Predigt Kaisergebet Formation- kolonnen Sonntagsevang.: Flücht der Sünde bes. des Flüchens u. der Unkeuscheit. Lebendige Glauben. Vertrauen Liebe zum Heiland. Magyarisch und polnisch – Gelegentlich während des Urlaubes vorgenommene Funktion II. Hl. Beichte Zeit Ort Poenitenten Beichtvater Anmerkung Vom 1- 5/I Feld spital 9/8 Verwundete u. Kranke Soldaten 10 Mann De r G efe rti gs te Es wird getrachtet, daß sämtliche Soldaten die etwas länger im Spitale verbleiben zu den hl. Sakramenten hintreten. 5/I '' '' '' 50 Mann '' '' 10 Mann III. Sonstige Begebenheiten Unterfertigter ist weiter um Herbeischtaffung und Austeilung guter Lek- türe in verschiedenen Sprachen besorgt, erledigt die Korespondenz schwer ver- wundeter oder schwer Kranken Soldaten, hat den Familien der Verstorbenen Nachricht über die letzten Stünden ihrer verstorb. Angehörigen erleilt, hält die Evidenz des Spitalstandes für das öster. ung. Rote Kreuz, führt d. Kataster über die Soldatengrëber. Feldpost 608, am 9. Feber 1916. [podpis]Dr Walland Franz k. u. k. Feldkurat des Feldsp. 9/8 PRILOGE 323 [žig] Militärseelsorge des k. u. k. Feldspitales No 9/8. [žig] Feldsuperiorat der k. u. k. 10. Armee Feldpost No. 606. Präs: am: 14. II. 1916 Exh. No: 1087 mit _ Blgn. [podpis]: Überprüft! Ignaz Medek FEOK [Feldoberkurat] Priloga, dokument št. 26: Poročilo vojaškega kurata Leopolda Turšiča o duhovni oskrbi 27. domobranskega pehotnega polka za mesec februar 1916. V tem času se je polk nahajal na soškem bojišču. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 217, Pastoralbericht für den Monat Februar, LIR 27, 5. April 1916, Leopold Turšič. [žig] MILITÄRSEELSORGE des k. k. Landwehr-Infanterie-Regiments Laibach No. 27. Feldpost 53, am 5. April 1916. E. No. 62 Pastoralbericht für den Monat Februar. 1. Hl. Messe mit Predigt wurde an allen Sonn- und Feiertagen abgehalten und zwar: am 2. /II. (zugleich Regimentsgedenktag an den schönen Erfolg am Kastelik vrh in Nord Ungarn), am 6/II., 13./II., 20./II., 27./II. Themata der Predigten: 2./II. Maria, das Licht unseres Vetrauens; 6./II.: Guter und schlechter Same unter den Soldaten 13./II.: Das Senfkörnlein des Gebetes für den Soldaten. 20./II.: »Viele sind berufen, aber wenige sind auserwählt.« (Soldatenauszeichnungen.) 27./II.: Geduld und Ausdauer, des Soldaten Schmuck Beteiligung: Je eine oder zwei Kompanien. Von den Offizieren nahm im- mer nur der Rgts Kmdt am Gottesdienste teil, andere Offiziere waren selten zu sehen. 2. Ja; jedoch war das Beichthören in der Hochgebirgsstellung wegen Man- gel an zutreffenden Räumlichkeiten äusserst erschwert. An die neueingerück- ten Soldaten wurde beim Ankommen vom Feldkuraten eine ermunternde An- sprache gehalten; viele wurden mit Rosenkranzen beschenkt. Die Rgtsseelsorge hat täglich das slovenish-christliche Tagblatt »Slovenec« in 10 Exemplaren zirkulieren lassen. Das periodische slovenische Flag 1 Solda- ten Flugblatt »Grüsse aus der Heimat an unsere Krieger im Felde«, das massen- haft (50 Exempl. pro Kompanie) verteilt wurde, erfreute sich grosser Beiebtheit. 324 Miha Šimac Sämmtliche Stellungen wurden im Februar 2 mal besucht. Die Toten des Ab- schnittes wurden kirchlich eingesegnet; bei den weitdetachierten Kompanien konnte das wegen äusserst ungünstiger Wegverhältnisse nicht geschehen. Für den Abschnitt ist ein zierlicher Soldatenfriedhof errichtetet worden. Die Gräber wurden immer im Stande gehalten und mit Kreuzen und dauerhaf- ten Inschriften geschmückt. [podpis] Leopold Turšič KK. Feldkurat. [žig] MILITÄRSEELSORGE der k. k. 44. Landwehr-Infanterie –Truppendivision. Präs: am 8. April 1916 Exh. Nr. 382 mit ./. Blg. K. u. k. Feldsuperiorat der k. u. k. 10. Armee Vorgelegt 8. 4. 1916 Der Divisionspfarrer Artur Posch Fk.[Feldkurat] [žig]Feldsuperiorat der k. u. k. 10. Armee Feldpost No. 606 Präs: am 21. IV. 1916 Dl. No: 2449 mit ./. Blg. 29067/16 [podpis] Ignaz Medek, FOK [Feldoberkurat] Priloga, dokument št. 27: Poročilo polkovnega vojaškega kurata Leopolda Turšiča za mesec marec 1916. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 218, Pastoralbericht für den Monat März 1916, Turšič Leopold. [žig] MILITÄRSEELSORGE des k. k. Landwehr-Infanterie-Regiments Laibach No. 27. E. Nr. 81 Feldpost 53, am 28. April 1916 Pastoralbericht für den Monat März 1916: Gottesdienst (hl. Messe mit Predigt) wurde am folgenden Sonn– und Feiertagen abgehalten: 5. März, 19. März. 25. März und 26. März. Am 12. März musste der Gottesdienst entfallen, weil die Feldkapelle tagsvorher wegen Abmarsches des Truppenkörpers dem Train übergeben werden musste. Themata der Predigten: 5. März: Der Soldat in der Fastenzeit. PRILOGE 325 19. März: Gebet zu Josef! 25. März: Unser Vetrauen zu Maria. 26. März: Wegen Abmarsches keine Predigt. Beteiligung: Dienstfreie Mannschaft mit je einem Offizier pro Unterabteilung; nur am 25. März beteiligte sich ein Bataillon Korporativ sammt Unterabteilungkommandanten am Gottesdienste. Hl. Beichte und Kommunion1131: Vom 22. -24. März wurde unterabteilungsweise die Osterbeichte abgenommen und zwar beim Rgtsstab, bei der 6., 9., 10., 11., und 12. Kompanie. – Beteiligung: 50% (500 Mann.) Anmerkung: Wegen erfolgter Verschiebung, des Truppenkörpers entfallen die übrigen Punkte. [podpis] Leopold Turšič KK. Feldkurat des Lir. 27 An die hochw. Militärseelsorge der 44. L. I .T. D. Feldpost 53. Priloga, dokument št. 28: Poročilo vojaškega kurata Franca Bonača o njegovem delovanju v vojaških bolnišnicah v Knittelfeldu v začetku leta 1916. Vir: ÖSTA/KA,AFV, karton 217, Pastoralbericht für den Monaten Feber 1916, Bonač Franz. Militärseelsorge des k. u. k. ____ Spitales in Knittelfeld Exib. N. 13 Pastoralbericht für den Monaten Feber 1916. Nach dem Formular 2. Knittelfeld, am 1. März 1916. Seit dem Bestande des k. u. k. Spitales, Ende Juli 1915 bis Ende Feber 1916 wurden gegen 10.000 Militär-Personen in die Spitals-Pflege aufgenommen. Nach Konfession waren mehr als 3 Viertel Katholiken und griech. Kath., sodann folgen die griechisch–orthodoxen, evangel., reform., moham., israel. Nach Nationalität war die Ordnung folgende: Von den 10.000 waren 2400 von der deutschen Gruppe, 2300 gehörten der ungarischen, 2500 der slawi- schen, 700 der lateinischen (Rumänen – Italiener) Gruppe. Im vergangenen Monat Feber befanden sich hier 2370 im Krankenzustande; am 28. Feber kam ein Transport wiederum von 224 Mann; so dass im ganzen einige 2600 Perso- nen aufgenommen worden sind. 1131 Ob strani pozneje označeni ta del s strani takratnega pregledovalca poročila. 326 Miha Šimac Nach Nationalität waren von 2600 Personen 816 Deutsche, 715 Ungarn und Rumänen, 256 Čehen, 203 Polen, 120 Ruthenen (Ukrainer), 230 Croaten, 180 Slovenen und einige 40 Kriegsgefangene Russen und Reichsitaliener die aber nachher ins hiesige Russenspital übergingen. Todesfälle im ganzen auch das Russenspital in Lager A mitgerechnet, wa- ren pro Feber: 46, von denen Kath. und gr. Kat. = 15, griech.-orient. 5 von uns- rigen, 19 von den Russen, 2 reform. - unsrige, 1 evang. Russe, 2 moham., 1 israel. unser, 1 israel. Russe. Zur Militärseelsorge gehört auch das hiesige Wachbataillon, Militär-Bau- leitung (circa 300 beschäftigte Mil. Personen), Bergungsstelle (circa 140 Per- sonen). Die Mannschaft ist meistenteils deutsch, sehr viele Slovenen, ziemlich viele Italiener. Die heilige Messe wird tagtäglich um 6. Uhr in der Früh gelesen. An Sonn und Feiertagen wird biniert; die erste Messe um 8 Uhr für die slavisch und itali- enisch sprechende Mannschaft, die zweite um 10. Uhr für die deutsch und ung. sprechende Mannschaft. Die Spitals-Kapelle bietet Raum für 400 Personen und viele /besonders von der deutschen Mannschaft/ werden jeden Sonntag in die städtische Pfarrkirche geführt. Auf der isolierten Abteilung, wo sich gewöhnlich immer circa 800 Kranken befinden (in den verschiedensten Baracken) wird gewöhnlich einmal monat- lich ein Gottesdienst abgehalten und zwar auf Baracke 21, Zimmer 17. Es wird jedoch Sorge getragen, dass, wenn möglich und den fachmännerische, ärztliche Ratschläge berücksichtigend, noch öfters der Gottesdienst erfolgen wird. Wann immer der Gottesdienst auf der isol. Abt. Erfolgt, kommt ein geistlicher Herr aus der Stadt (die hiesige Geistlichkeit ist laut Schreiben vom 14/1/1916 des k. u. k. Ap. Feldvik. Mit Milit. – Jurisdiktion ausersehen) über- nimmt den Gottesdienst der Spitals-Kapelle um 10. Uhr und der gefertigte hält den Gottesdienst in der isol. Abteilung. Themata der Predigten: Am 2. Feber: Wir fürchten nicht der Hölle Macht, Nicht Pulverdampf und Blei; Wir ziehen lachend in die Schlacht, Maria steht uns bei …! Am 6. Feber: Jesus unter unseren Soldaten im Felde und in den Spitälern. Am 13. Feber: Der Flucher zieht zeitlichen und ewigen Strafen auf sich und seine Umgegend; er ist eine Schande für die Armee. Am 20. Feber: Prostitution die schlimmste Pest des Krieges. PRILOGE 327 Am 27. Feber: Wurden Gebete verrichtet in den verschiedensten Sprachen der Monarchie. Gepredigt wird nach der Vorlesung des Evangeliums in verschiedenen Sprachen; in jenen Sprachen aber die der Feldkurat noch nicht so gut be- herrscht dass er predigen könnte, werden Gebete verrichtet. Die Soldaten ha- ben doch eine riesige Freude manchmal beim Gottesdienste, der doch ofiziell immer deutsch ist, ihre Muttersprache zu hören. Und wenn ein Feldkurat eine Sprache nicht so gut beherrscht und wenn er wenigstens in einer der slavischen und lateinischen gut eingeübt ist, Gebete wird er doch immer in der betref- fenden laut vorsprechen können und schon das gefällt den Soldaten, so dass sie dann vertrauensvoll dem Feldkuraten in ihrer Muttersprache ihre Wünsche ausdrücken, besonders aber die Beicht ablegen. Der Feldkurat wird sie immer verstehen, da ihm noch der Usus Chartarum in allen Monarchie-Sprachen zur Verfügung steht. Die Abendandacht wird pünktlich jeden Tag um 4. Uhr nachm., an Sonn und Feiertagen um 3. Uhr nachm. Abgehalten, und noch das Rosenkranzgebet zugefügt. Lektüre. Dem Punkte 153 des Dienstbuches A 16 c, zufolge habe ich ver- schiedensten Bücher und Zeitungen in allen möglichen Sprachen verteilt. Be- sonders anziehend wirkten: /Alte und Neue Welt 10 Jahrgänge, Immergrün, der Fels etc. Die herrlichen Broschüren: Am Lagerfeuer herausgegeben von Herman Acker S. J. (23. Heften bis jetzt) wurden auf sämtliche Baracken aus- gegeben. Gebetbücher schon Tausende ausgeteilt in allen Sprachen. Eines der schönsten und passendsten /in allen Beziehungen/ ist ohne zweifel das sloveni- sche Gebetsbuch: Krščanski vojak. Die Katoliška bukvarna von Laibach hat mir schon mehr als 500 Exempläre umsonst zugeschickt. Fast alle slovenischen Sol- daten besitzen schon das herrliche Büchhlein. Ausserdem werden Toties-quo- ties Kreuzlein, Medaillchen, Rosenkränze etc. besonders an jene Kath. Mili- tärpersonen (aus Bosnien-Herzogovina, Bukowina) ausgeteilt die nicht lesen können. Zeitungen kommen jeden Tag umsonst aus allen Gauen unserer geliebten Monarchie; die Rumänen und Ruthenen bekommen jedoch weniger. Die Verwundeten und Kranken werden täglich besucht und getröstet, be- sonders zum Empfange der h. Sacramente aufgemuntert. Bei den vielen Objekten die sich hier befinden, werden dieselben auf 3 Teile geteilt, so dass jeden Tag ein anderer Teil besucht wird. Spezielle Auf- merksamkeit wir sehr schwer Kranken und verwundeten, besonders aber der isolierten Abteilung gezollt. Im vergangenen Monat wurden 136 versehen, einige 380 meldeten sich aufgemuntert, frei, zum Empfange der h. Sakramenten. In der Frist eines hal- 328 Miha Šimac ben Jahres weigerte sich bis dato zum Empfange der Sakramenten nur ein schwer Kranker, sonst ein braver Mensch, ein Slovene, der immer und immer behauptete, dass er schon und zwar vor 2 Monaten versehen worden wäre und dies genüge ihm. Er starb auch Kurz nachher. All die übrigen liessen sich aber immer gerne, sehr gerne versehen. 2 star- ben eines so plötzlichen Todes, gegen allen ärzlichen Erwartungen, ja gut aus- sehend, dass die Spendung der h. Sakram. Nicht mehr erfolgen konnte. Die Verstorbenen werden alle kirchlich eingesegnet und begraben. Für die Mili- tär-Personen anderer Konfessionen werden Feldkuraten bzw. Rabbiner oder Imams aus Graz telegraphisch gerufen. In Orte befindet sich angrenzend am Zivil-Friedhofe, ein geschmücktes Helden-Massengrab sämtlicher verstorbener Soldaten im k. u. k. Spitale. Ein grosses Kreuz kennzeichnet die Ruhestätte der für das Vaterland verstorbener Helden. An Allerseelentage wurde sämtliche Mannschaft am Friedhof kom- mandiert; die Gräber waren alle beleuchtet, es wurde eine Ansprache gehalten, gesungen, gebetet, die Gräber eingesegnet; das Kreuz schmückte ein herrlicher Kranz mit österreichischen und ungarischen Schleifen von der Mannschaft spendiert und ein anderer Kranz mit der Aufschrift: Den bis zum Tode getreu- en, der hiesige Feldkurat. In der Nähe ist auch der Russenfriedhof. Es wird auch Sorge getragen dass auch die Kath. vers. Kriegsgefangenen zum Gottesdienste erscheinen. Ein Gräberkataster wird geführt. Von den barmherzigen Schwestern ist eine dazu bestimmt um die Kir- chenparamente und Utensilien im reinen Zustande zu halten. Im Russenspitale befanden sich am 24/2/16 12 Katholiken, die auch alle versehen worden sind. Anstaltskommandant: Ober-Stabs-Arzt, univ. Prof. Dr. Arnold Wittek. Knittelfeld, am 1. März 1916. [podpis] Franz Bonač, k. u. k. Feldkurat. Priloga, dokument št. 29: Poročilo polkovnega vojaškega kurata 87. pehotnega polka Antona Peršuha o duhovni oskrbi enote v mesecu aprilu 1916. Poročilo je bilo zapisano na tiskan obrazec. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 218, Gottesdienst – Ausweis für Monat April 1916, Peršuh Anton. [žig] Militär – Seelsorge des k. u. k. Inf. –Reg. Freiherr von Succovaty 87. Nr. PRILOGE 329 Gottesdienst – Ausweis für Monat April 1916 Abgehalten wann wo bei welcher Truppe in der Sprache über welches Thema von 16. April Cost' Alta Militärfriedhof Inf. Reg. 87 Deutsch, slovenisch Generalabsolution, deren Redeutung und Wirksamkeit. An to n P er šu h, Fe ldk ur at . 18. April Cost' alta Pionier – und Minenwerfer-. abteilung des Inf. Reg. 87 Deutsch, slovenisch Vom reinen Gewissen 19. April Cost' alta Inf. Reg. 87, 10. und 12. Komp. Hl. Kommunion Slovenisch Die Gnaden der hl.Kommunion 20. April Costa' alta Inf. Reg. 87, 4. Komp. Hl. Kommunion 23. April Sterzinger- Lager Arbeiterabteilungen Deutsch Christi Auferstehung, unsere AuferstehungCosta' alta Inf. Reg. 87. (5. U. 6. Komp. Hl. Kommunion Deutsch, slovenisch 24. April Cost' alta Inf. Reg. 87 26. April Cost' alta 27. April Cost' alta Inf. Reg. 87, 9. Komp. Hl. Kommunion Slovenisch Jesus – unser Trost 28. April Cost' alta Inf. Reg. 87, 11. Komp. (Hl. Kommunion) Deutsch, slovenisch Jesu- Gegen- wärtigkeit im allhl. Altarsakramente 29. April Cost' alta Inf. Reg. 87 30. April Cost' alta Inf. Reg. 87, 7. u. 8. Komp. Hl. Kommunion Deutsch slovenisch Jesus, unser friede. Feldpost 73, am 2. Mai 1916 [podpis] Anton Peršuh, Feldkurat. Priloga, dokument št. 30: V habsburškem imperiju so se z večjezičnostjo soočili tudi vojaški duhovniki, saj je to lahko povzročalo težave zlasti pri spovedovanju. Zato so imeli kot pripomoček na voljo Confessarius polyglotus. Knjižico so večkrat ponatisnili in deloma spremenili, kljub temu pa so med njimi bila tudi spovedna vprašanja v slovenskem jeziku. V prilogi je primer takšnih vprašanj, natisnjen še pred začetkom prve svetovne vojne. Vir: Confessarius polyglottus examen conscientiae brevissimum in tredecim linguis modernis pro confessariis in extremis attritionis preces continens, compilatum a Cooperatore Carolo SchwarzVindobonae, Vindobonae 1910, str. 16. 330 Miha Šimac -slovenice – 1. Hvaljen bodi Jezus Kristus! Spovejte se! 2. Vprašal vas bom in odgovorite »ne« ali »da« ali s prsti kažite, kajti ne ra- zumem jezika. 3. Kdaj ste bili zadnjikrat pri spovedi? To leto? Pretečeno leto? Pred koliko leti? 4. Ali ste se spovedali vseh grehov? 5. Ali ste poročeni? pri katoliški cerkvi? 6. Ali živite sami? Skupaj (z možem) z ženo? koliko let? mesecev? 7. Opuščali ste molitev? Dostikrat? 8. Dvomili ste o resnican [sic!] svete vere? Verujte v Jezusa Kristusa, odreše- nika našega? 9. Ali ste obupavali nad svojim zveličanjem? 10. Ali ste preklinjali? 11. Ali ste opuščali svete maše ob nedeljah in praznikih? včasih? dostikrat? vselej? 12. Ali ste v petek meso jedli? včasih? dostikrat? vselej? 13. Ali ste imeli nespodobne misli? 14. Ali ste storili kaj nesramežljivega? s seboj? s poročenimi? 15. Ali ste lagali? 16. Ali ste obrekovali? 17. Ali ste kradli? 18. Ali ste bili jezni? 19. Ali ste bili vinjeni? 20. Kesajte se kar ste zagrešili! 21. Molite z menoj: O moj Bog, žal mi je hudo, da sem grešil(a), ker sem zaslužil(a) biti kaznovan(a) in ker sem tebe, najboljšega očeta, razžalila. Nikdar ne bom več grešil(a), odpusti mi moje grehe! Moj Jezus, usmiljenje! 22. Za pokoro molite (tri) očenaše in Češčene Marije! 23. Morate priti kmalu zopet spovedi! 24. Bog vas blagoslovi! 25. Vam dam sveto poslednje olje, poljubite križ. 26. Vam dam popolni odpustek; in molite z menoj: moj Jezus, usmiljenje! ___________________________ 1. Der Ton ruht gewöhnlich auf der vorletzten Silbe. 2. Die aussprache der a) Konsonanten: c = z, č = tsch, h= ch, lj, nj, =lj, nj, s= ss, š= sch, v=v kurz, z= s weich, ž = sch weich; b) Der Vokale: ê=ä, û= u__________________________________________________ Typis expresserunt Hollinek fratres, Vindobonae. PRILOGE 331 Priloga, dokument št. 31: Poročilo vojaškega kurata Janka Cegnarja za mesec marec leta 1915. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Pastoralbericht Feldspital 9/3, marec 1915, Cegnar Janko. Monatsbericht über die seelsorgliche Tätigkeit im Feldspitale 9/3. im Monat März. Kranke sind im Monat März ins Spital angelangt über 2000. Von diesen waren 30% romisch-kath., 20% griechisch-kath., 30% evangelisch A. B. und ev. ref., 15% griechisch.-ort., 5% unitarii, 3 israelitischer Konfession. Der Nationa- lität nach waren sie Magyaren und Rumänen, 10 Deutsche, 2 Kroaten 3 Italie- ner und 1 Slovene. Gestorben sind 23, von diesen 1 rom.-kath. Konfession unversehen, da er unverhofft schnell gestorben ist. Im ganzen wurden versehen 131 (Röm.-kath. 50, griech-kath. 46). Auf ihr eigenes Verlangen, nach Abbeten des katholischen Glaubensbekentnißes wurden versehen 14 evang. ref, 6 evang. augsb. 8 unitarii, 6 griech-ortod. Konfession. Ein Schwerkranke, der nicht reden konnte, dessen Religion nicht festgestellt wurden konnte, wurde bedingungsweise versehen. Die Osterkommunion empfingen 23 Kranke. Da, der Feldkurat der ungarischen und rumänischen Sprache nicht mäch- tig ist, so ist die Erfüllung der seelsorglichen Pflicht sehr erschwert. Auch die Beichtzetteln des Confessarius polyglottus haben sich größtenteils nicht bewä- hrt, da die einigen Kranken laut lesen, die anderen sehr langsam lesen, die an- deren wiederum überhaupt nicht lesen können. Den Infektionskranken darf man überhaupt die Zettel nich in die Hand geben, um nicht die Krankheit we- iter zu verschleppen. Die Osterkommunion mußte eingestellt werden, weil den Feldkuraten der Meßwein ausgegangen ist, und er denselben nirgends bezichen kann. Aus La- ibach, von wo er die Hostien und das hl. Öl bezicht, kann es den Wein nicht bekommen, weil die Post die Olesendung nicht übernimmt. [žig] K. u. K. FELDSPITAL 9/3 SEELSORGE [podpis] Janko Cegnar k. u. k. Feldkurat. Priloga, dokument št. 32: Za nekatere vojaške kurate so ohranjeni bolj obsežni personalni zapisi oziroma tabelarični zaznamki za različna časovna obdobja. Kot primer je podan zapis, ki se v Vojnem arhivu najde za vojaškega kurata Jožefa Bulovca. Ta je ob 332 Miha Šimac opravljanju svojega poslanstva zbolel in za posledicami bolezni tudi umrl konec leta 1916 tudi umrl. Vir: ÖSTA/KA, Quali, karton 309, Bulovec Josef. [žig] K. und. k. Feldsuperiorat in Graz (Kommando, Behörde, Anstalt.) Vormerkblatt für die Qualifikationsbeschreibung für die Zeit vom 1. Juli 1915 bis 31. Mai 1916 1 Au sz uf üll en du rch de n d en Be sch rie be ne n Charge, Standesverhältnis k. u. k. Feldkurat a. d. K. Bei nichtaktiven (Landsturm-) Gagisten letzter ständiger Friedensaufenthalt:2 Vor- und Zuname Josef Bulovec 3 Standeszuständiger Truppenkörper (Militärkommando [Landwehrgruppe] bzw. Landsturmbezirkskommando) Erg. Bez. Kor Laibach K. u. k. Militärkommando Graz 4 Befördert (womöglich PVBl.) 17/III. 1915 k. u. k. Kriegsminist. Abt. 9 N o 4197 PVBl. No 51. 5 Im Laufe des Krieges verliehenen Allerhöchste Auszeichnungen, dann Belobnungen vom Divisionskommando aufwärts (womöglich Anführung des PVBl. oder Befehls) ./. 6 Au sz uf üll en du rch de n d en Be sch rie be ne n, ev en tu ell Ko m m iss ion Kurze Beschreibung betreffs Charakter, militärischer Eigenschaften, vErhalten im Gefechte, besondere Waffentaten und Tätigkeiten Ein vorzüglicher Priester in allen Beweisen der Militärseelsorge zur allheitigen Zufriedenheit verwendbar. 7 Eignung zur Führung des nächsthöheren Kommandos. Funktionen. Besondere Eignung für bestimmte Dienstweige oder Posten ./. 8 Einwirkung auf Untergebene, Eignung zur Führung von Offizierskorps, Anstalten etc. ./. 9 Anmerkung Gestorben am 23. Dezember 1916 in Smokuč Bezirk Radmannsdorf in Krain [podpis] A. Jaklič 25./12 1916 10 Datum und Unterschrift des (der) Verfasser(s); hiebei bestätigen, für welche Zeit die Beschreibung von jedem derselben gut Anton Jaklič Feldsuperior 11 Au sz uf üll en vo m un m itt elb ar en Vo rg es et zte n d er Be sch rie be nd en Be sch rie be ne n Begutachtung PRILOGE 333 12 Verwendung im Kriege (chronologisch geordnet) Auszufüllen vom Beschriebenen von bis Dienstverwendung (Kommando, Truppe, dienstliche Stellung) In dieser Verwendung mitgemachte Gefechte, Operationen, besondere größere Arbeiten etc. Vorgesetzte im neben- stehenden Dienst- verhältnis (Augen- zeugen besonderer Waffentanten) Verwendungen, Erkrankungen (in welchen Sanitätsanstalten, Urlaube, wo?) 1. VII. 1915 28. XI. 1915 Kanzleidienst und Pastorierung beim k. u. k. Feldsuperiorate Graz Lungentuberkulose. Heilshütte Enzenbruch und Militär-Hilf Spital der Barmh. Brüder in Graz von 1. März bis 31 Mai 1916 in der Heilshütte Enzenbruch 13 Unterschrift des Beschriebenen, womit derselbe für die Richtigkeit der selbst gemachten Angaben hat: [podpis] Jos. Bulovec, Fdkt. Priloga, dokument št. 33: Za duhovnike, ki so jih vpoklicali v aktivno vojaško službo v času vojne, se med personalnimi mapami največkrat najde le tabelarične formularje o njihovi aktivni službi. Primer takšnega formularja je personalna mapa Janeza Jalna. Vir: ÖSTA/KA, Quali, karton 1209, Jalen Johann. Kommando, Truppenkörper, Anstalten: Gegenwärtig eingeteilter Seelsorger: Johann Jalen, Janez« K. u. k. Lagerspital in Lebring (Vor und Zuname, der Ordensname in Klammer) Charge (k. u. k., k. k,, k. u.): k. u. k. Feldkurat i. d. R. 334 Miha Šimac Au s we lch er Di öz es e od er Or de ns - pr ov in z Le tz te r Z iv il- au fe nt ha lts - or t W an n un d m it w le ch em Er la ß (P. - V .-B l.) zu m Fe ld ku ra te n er na nn t, un d zw ar ob d es k. u. k. H ee re s, de r k. k. La nd we hr od er d er k. u Ho nv éd W an n un d m it we lch em Er la ß zu r Di en st - le ist un g ei nb er uf en Be sit z fo lg en de Au s- ze ich nu ng en La ut P.- V. - Bl . Nr . Bi sh er ig e E in te ilu ng en Na m en d er vo rh er b ei m ob ge na nn te n Ko m m an do , (T ru pp en - kö rp er , An st al t) ei ng et ei lt ge we se ne n Fe ld - ge ist lic he n Di es el be n w ar en ei ng et ei lt in de r Z ei t Di e Se el so rg e ha t d ie Fe ld - ka pe lle Nr . … . od . P riv at - ei ge nt um Da tu m Be i we lch em Ko m m an do (T ru pp en - kö rp er , An st al t) Un te rs ta nd de m Fe ld - su pe rio ra te de r Q ua rt ie r- m ei st er ab te i- lu ng N r.  … . vo m bi s vo m bi s Aus der Diozese (sic!) Laibach Mitterdorf in der Wochein Bez. Radmannsdorf in Krain 13/10 1917, P. V. Bl 192 zum Feldkuraten in der Reserve auf Kriegsdauer des k. u. k. Heeres Einberufen am 4./5 1917 ./. ./. 6/ 5 19 17 3/ 7 19 17 25 /1 0 19 17 3/ 7 19 17 25 /1 0 19 17 Re se rv es pit al Nr . 2 in G ra z Re se rv es pit al Nr . 1 in G ra z La ge rsp ita l in Le br ing Graz Le op old Er zin Ro vt ar An to n 1/ 3 19 16 10 /7 19 16 27 /9 19 16 26 /1 0 19 17 Privateigentum Fe ld su pe ri or d er Q . A bt . N r. [ž ig ] F el ds up er io ra t i n G ra z… N r. 10 82 p rä s. am 1 4. M är z 1 91 8. Ü be rp ru ft. [n eč itl jiv p od pi s v išj eg a ku ra ta ] F O K . U m d ie E vi de nz pr ot ok ol e au f i hr e ric ht ig ke it zu ü be rp ru fe n un d zu e rg än ze n un d au ch d ie N ac hf or sc hu nh ge n in M at rik en an ge le ge nh ei te n zu e rle ic ht en , h at je de r rö m .- un d gr ie ch . k at h. F el dg ei st lic he r da s vo rs te he nd e Ev id en zb la tt au sz uf ül le n un d um ge he nd d em v or ge se tz te n Fe ld su pe rio ra te v or zu le ge n, w el ch es d ie B lä tte r a uf ih re V ol lz äh lig ke it re vi - di er en u nd g es am m el t a n da s A po st ol isc he F el dv ik ar ia t l ei te n w ird . E. B je lik , m . p . Bi sc ho f, Ap os to lis ch er F el dv ik ar . PRILOGE 335 Priloga, dokument št. 34: Poročilo vojaškega kurata Alojzija Dejaka o duhovni oskrbi 97. pehotnega polka v mesecu avgustu 1916. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 222, Pastoralbericht für August 1916, I.R. 97, 31. August 1916, Alois Dejak. Pastoralbericht für August 1916. Im Monate August habe ich für unser Regiment 3 Messen abgehalten; vor der Messe habe ich gepredigt deutsch – slowenisch und italienisch. Tema war: Gegen Gotteslästerung " : Über Muttergottes 15/8 1916 " : Über Kaiser Franz Josef als leuchtendes Beispile [sic!] der Soldaten. In die Stellung bin ich gegangen jeden zweiten Tag, ich habe mich immer beim Regiments-Hilfsplatz aufgehalten, vonn habe ich auch die Bataglions [sic!] Hilfsplätze besucht. Von 81 verstorbenen habe ich 48 begraben von denen habe ich 37 versehen. Feldpost 63, am 31. August 1916. [podpis] Alois Dejak, Feldkurat des I. R. 97. Priloga, dokument št. 35: Ob prazniku vseh vernih rajnih, novembra 1917, je vojaški kurat Jožef Ogris imel odmeven nagovor v spomin na padle vojake v župnijski cerkvi v Trientu. Govor je poveljstvo 11. armade dalo prevesti v različne jezike in to posebej zabeležilo tudi v uradnih poveljih. Vir: ÖSTA/KA, KM 1917, Abt. 9, karton 1171, 11–14, Gedächtnisrede des Feldkuraten Josef Ogris vom 2./11 1917 für die Gefallenen. Armeekommandobefehl Nr. 198. K. u. k. Feldpost 511, am 9. November 1917. /…/ 2. Gedächtnisrede des Fldk. Ogris Für die Gefallenen. Ausgabe. Res. Nr. 1838. Anlässlich der Gedächtnisfeier für unsere Gefallenen und infolge Kriegsstrapazen erlegenen Kameraden hat Feldkurat Josef Ogris, zugeteilt dem Feldsuperiorat, in der Domkirche in Trient am 2. November l. J. eine formvollendete Gedächtnisrede gehalten, welche durch ihren tief religiösen und patriotischen Inhalt bei allen Zuhören einen bleibenden und tiefen Eindruck hervorrief. Ich habe die Drucklegung dieser Rede in deutscher, ungarischer, tschechischer, polnischer, ruthenischer, serbo-kroatischer, rumänischer, italienischer und slovenischer Sprache angeordnet und befehle die Ausgabe derselben an die Truppen. 336 Miha Šimac Nagovor Katerega je imel dne 2. listopada 1917 v domu v Trientu vojni kurat Josip Ogris povodom spominske slavnosti vseh mrtvih vojnih tovarišev. Častiti gospodje tovariši, vojaki! Zopet plove danes čolnič našega življenja mimo onega otoka, ki skrivno- stno štrli iz morja večnosti – mimo otoka mrtvih, ki nam je viden vsled poja- snjujoče besede božjega razodetja in po vodilni roki sv. Cerkve. Je dan samotne tihe žalosti, ko se v mislih ustavimo pri tem mračnem otoku, na katerem ležijo in ginejo ruševine človeške sreče in zemeljske lepote, dan, kateri naj bode po- svečen popolnoma le mrtvim kajti: »En dan v letu je mrtvih.« Vseh naših mrtvih dragih se spominjamo danes v spoštovanju, vseh ka- terim dolgujemo kot otroci, bratje, prijatelji, učenci, podložniki večkrat tako globoko zahvalo. Gospod sam naj bode njih obilno plačilo! Prav posebno pa stojimo danes v duhu ob grobovih naših mrtvih tovarišev v tovariški ljubezni in zvestobi, pa tudi v ponosnem zadoščenju in z odločnostjo vseh onih, ki so se v skoraj 40 mesecih bojevanja pridružili na božje povelje neizmerni četi mrtvih. 'Naš duševni pogled obsega danes vse njih neštete grobove! In to ogromno po- kopališče junakov je tako silno veliko! Na severu ga obrobljata Sund in Belt, na vzhodu ga omejujejo ukrajinske planjave, na jugu ga obdajajo sanjajoči valovi solnčne Adrije, na zahodu ga obkroža venec proti nebu se vspenjajočih Alp. Nad to ogromno pokopališče bo nekdaj napisala svetovna zgodovina z žele- znimi znamenji besede, ki sem jih čital nekdaj nad vhodom nekega junaškega pokopališča: »Tukaj počivajo od zadnjega težkega boja in čakajo dneva večnega vstajenja možje, ki so umrli za domovino.« V tovariški ljubezni hočemo premisliti te tri besede! Naši tovariši »počiva- jo od zadnjega težkega boja!« V življenju se sliši večkrat stavek, ki je navidezno tako neznaten: Življenje je boj! Zelo priprosta modrost, kaj ne? Toda vsa sila življenja mu podaje pravo težo. Življenje je boj in še povrhu temu oster in trd boj! Ko smo bili še majhni, nismo še poznali tega boja. Takrat smo sedeli v ma- terinem naročju in vprašali: »Mati, od kod so gube na tvojem čelu?« In mati je trudno se smehljaje odgovorila: » Otrok, to so znamenja, katere vdolbe skrb v čelo vsakega človeka, dokler jih smrt zopet ne pogladi z milo roko!« In videli smo, kako je bilo gub vedno več na očetovem in na materinem obrazu, kako se vkradle srebrne nitke v njih lase, dokler jih niso pobelile kot zimski sneg. In potem je prišel dan, ko so nam pokopali očeta in mater, in morda še prej je prišel dan, ki nas je peljal v boj življenja, v boj za naš obstanek in napredek, v boj za uspeh in priznanje, v boj za blago in imetje, v boj morda za ženo in otro- ke, za otroke v zibeli, za otroke v tujini, za zdrave in bolne in naposled za take, ki so legli, da bi umrli. PRILOGE 337 Da, smrt, življenja zadnji, veliki konec, življenja zadnji boj, boj, ki nas prav- zaprav le zato ne prime tako v notranjost, ker ga vidimo vsak dan, da vsako uro. Ali pa v resnici ni strašno ako si moramo reči: Od toliko in toliko sto milijonov, ki danes živijo, bode večino v kratkih desetletjih že pokrivala zemlja. Naše hiše bodo še stale, pa mi ne bodemo več stanovali v njih, zlato klasje bode ravno tako dozo- revalo kot danes, svetle cvetke bodo enako cvetele kot danes, častitljivi hrastovi gozdovi bodo ravno tako šumeli kot takrat, ko smo se po njih sprehajali, toda nas več ne bode. Mi bodemo v majhni hišici stesani iz šestih desek. Križ nad nami bo polagoma sprhnel, mi bodemo pozabljeni. Le eden še pride k večjemu k nam, grobokop. Njegova lopata bode z groznim vdarjanjem trkala na naše stanovanje in govorila: »Prebudi se, mrtvaška kost, tudi k tebi pride novi gost, počival bo ob tvoji strani tu v jami, dokler vas stvarnik in gospod [sic!] k življenju novemu od tod in k sodbi ne predrami.« To je življenja zadnji veliki boj. Naši junaki so ga častno dobojevali do konca! Povejte, ali ni življenje res tako? Ne recite mi, da imamo tudi solnčne ure – da – toda teh je zelo malo! In naši mrtvi tovariši, večina njih je poznala le senčne in težke strani življenja, le malo se jih je veselilo njegove svetlobe in veselja. In sedaj, nekje tam leži grob, morda nad njim majhen križ, napis, kdo notri počiva! Pokopani so tedaj, podsuti, pozabljeni! In o koliko naših tovariših ve le vojaška pesem: »Če ležal bom pod laško tam ledino in prsi krogla bode mi prebila in umrl bom za cesarja in za domovino in duša bode žalo slast čutila – tedaj mi križ priprosti postavite na grob tam na ravani, in nanj besede te le zapišite: Tu spi junak neznani!« Da, junak neznani! Usoda človeka, usoda vojaka! In pri kolikih naših tovarišev lahko le vprašamo: »Kje so junakov grobi? Le Bog to ve in zna! 338 Miha Šimac Kje križ stoji in vabi nas k molitvi? Drevo, ki sred poljan štrli!« Povejte mi, li smemo po zadnjem vzdihljeju postaviti piko, konec, da bi bilo stem [sic!] vse končano? Končano tudi za naše tovariše? Ali bi to ne bilo brez tolažbe in obupno? Če bi naše srce ne bilo za drugo kot da bije »v jutru ljubezni in bije pred poročnim altarjem,« da bije ob zibelki otroka, in da bije ob krsti vseh dragih v neizrečeni bolesti in da potem nekega dne neha biti, ne da bi bilo nasitilo svojo žejo po neizpremenljivi sreči? Če bi naše oko ne bilo za drugo, kot da nekaj let pije zlate solnčne žarke in se potem nekje raztopi? Ne, to ni mogoče, to konec ni. Tu nam da tolažilen odgovor drugi stavek napisa: Tukaj počivajo od zadnjega težkega boja in čakajo dneva večnega vstajenja možje, ki so umrli za domovino. Da, čakajo dneva večnega vstajenja naši mrtvi tovariši! Križ, ki stoji na njih grobovih kot znamenje zmage in upanja, ta daje njim in nam nepremakljivo oporo resnice božje obljube: Človek, ti nisi ustvarjen le za boj za pozemsko pozemeljsko bogastvo, temveč tvoj pravi namen je večno ži- vljenje tvoje duše v blaženi popolnosti. To upanje je, ki pelje danes človeštvo na grobove, to upanje je tudi nas pripeljalo sem na ta sveti prostor, da se blaženo spominjamo naših mrtvih tova- rišev. To upanje nam pravi, da med nami in med njimi ni pretrgana vsaka zveza vez. Kajti ljubezen, ki je po zatrditvi sv. pisma (sic!) močnejša kot smrt, posta- vlja most od groba, v katerem počiva telo drage osebe, tja v kraljestvo duhov, v deželo večnega Očeta, kjer ni več bolesti. In mi upamo, da so šli naši tovariši v to domovino kot zmagovalci! Kajti o njih velja tretja ponosna beseda: Možje so, ki so umrli za domovino! Umrli so v sveti, od Boga zaželjeni službi za domovino, po svetem ukazu božjem! In gotovo bode kri, ki so jo prelili nedolžno, bolečine, ki so jih Bogu udano prenašali, oprale vse, kar je bilo v božjih očeh na njih še nečistega! Ako pa kdo še naše pomoči potrebuje, nam kliče: Tovariš, spominjaj se me, spominjaj se me v molitvi! In ravno danes vleče kot skrivnostno pihljanje duhov semkaj od sivih poljskih poljan ravan, tam, kjer počivajo naši tovariši, njih klic doni kot tužno ječanje jesenskega vetra preko galiških polj poljan, klic njih duhov doni po karpatskih gozdovih in odmeva mogočno po alpskih doli- nah, ostri kraški veter ga nosi po krvavi srbski zemlji,v sredozemskem morju se sliši in bobneči valovi Adrije ga prinašajo nazaj z valovi na domače valove bregove: Vse to kipi skupaj v mogočno prošnjo: Tovariši, ne pozabite nas in imejte nas radi! Ne, naša tovariška beseda! Mi vas ne pozabimo! Vas se spominjamo vedno, dokler bode še hvala na zemlji, z mislimi, besedami, z deli. Danes vam pošilja- mo svoje pozdrave, danes vam posvetimo dar molitve! In v duhu stojimo danes PRILOGE 339 z našimi tovariši na vaših zadnjih počivališčih in ovijamo venec zmage okoli vašega nagrobnega križa, ki je najgotovejši čuvaj in stražnik vaših svetih gro- bov. Naj bode simbol one nevenljive krone, s katero venča Gospod čela svojih zvestih, kateri so, kakor vi, na zemlji doprinesli največji dokaz svoje ljubezni po besedah: »Večje ljubezni pa nima nikdo – kakor ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« Tovariši, vi ste to izvršili! Vi ste umrli za svoje drage, vi ste umrli za nas, vi ste umrli za našega vse-ljubljenga, junaškega, viteškega cesarja, vi ste umrli za veliko, krasno, staro domovino! Zato tovariši na onem svetu, mi vas pozdravlja- mo in molimo: »Mir Gospodov bodi z vami.« Amen. Für die richtige Übersetzung Dr. Alois Bratkovič,1132 Fhr.[ Fähnrich] b. Gericht des 11. AK Priloga, dokument št. 36: Obsežen sistematičen zapis o duhovni oskrbi pripadnikov 87. pehotnega polka je za čas od 26. januarja 1915 do 16. julija 1916 spisal njihov vojaški kurat Marko Krajnc. Dokument je oštevilčen, kar je nakazano z oglatim oklepajem v transkripciji. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 216, Bericht über die Ausübung der Seelsorge beim k. u. k. Inf. Reg. Nr. 87 in der Zeit von 26. Jänner 1915 bis Juli 1916 durch den Feldkuraten Marko Krajnc. [žig] K. u. k. Feldsuperiorat des Seelsorgebezirkes von Innsbruck Marko Krajnc, k. u. k. Feldkurat. Bericht über die Ausübung der Seelsorge beim k. u. k. Inf. Reg. Nr. 87 in der Zeit von 26. Jänner 1915 bis 16. Juli 1916 durch den Feldkuraten Marko Krajnc. I. Gottesdienst. a) Galizien 1915. Februar: Mangels einer Feldkapelle konnte kein Gottesdienst abgehalten werden. März–April: Nachdem anfangs März dem Regimente vom hochwürdigs- ten k. u. k. Apostolischen Feldvikariate durch das Militärkommando Graz die Feldkapelle Nr. 246 zugestellt worden war, wurde in dem griechisch-katholischen Kirchen von Regetow Wyźny und Wysowa südlich von Gorlice fast täglich für die 1132 Morda gre za dr. Alojza Bratkoviča (1876−1937), znanega odvetnika in dolgoletnega medvojnega župana Slovenj Gradca. Za opozorilo se zahvaljujem zgodovinarju Klemenu Lužarju. 340 Miha Šimac jeweilig aus der Schwarmlinie in die Reserve gekommenen Abteilungen, zweimal in der Schwarmlinie der Gottesdienst abgehalten. In diesen zwei Monaten ver- richteten auch zwei Drittel des Regimentes die hl. Osterbeicht und empfingen die hl. Osterkommunion. Mai–Juni: Wegen fortwährender Bewegungen war ein Gottesdienst für das Regiment nur selten möglich, soviel es geschehen konnte, empfing [1] gleich- zeitig noch der Rest des Regimentes die hl. Osterkommuinion. Zur Verrichtung der hl. Beicht aber wurde den Leuten auch auf den Märschen Gelegenheit ge- boten. Juli (zweite Hälfte) – August (erste Hälfte): In der Stellung bei Dąbki-Da- leszowa-Siemakowce nördl. Horodenka wurde täglich für die in der Reserve sich befindlichen Abteilungen die hl. Messe gelesen und die hl. Sakramente ge- spendet. b) Isonzo. August (zweite Hälfte): Nach der Ankunft des Regimentes vom nördlichen Kriegsschauplatze an die Isonzofront war uns eine 14 tägige Retablierung be- schieden; die Mannschaft benützte in großer Zahl (ca. 1000 Mann) diese Ge- legenheit zum Empfange der hl. Sakramente in den Kirchen von Sv. Križ bei Triest und Nabrežina. September: In der nächsten Retablierung (6. – 24. Sept.) wurde in der Ort- schaft Korite bei Doberdob täglich die hl. Messe gelesen und empfingen von dem unserem Regimente zugeteilten X. Marschbataillone des Inf. Reg. Nr. 17 ca 500, von unserem Regimente wieder über 350 Mann die hl. Sakramente. Oktober –November: Während der italienischen Offensive (unser Regi- ment blieb vom 24. Sept. bis 30. November ununterbrochen in der Stellung) konnte ein Gottesdienst überhaupt nicht gehalten werden, wohl aber verrichte- te auch in dieser Zeit zahlreiche Mannschaft die hl. Beichte. Dezember (erste Hälfte): die 14 tägige Retablierung zu Gorjansko benütz- ten wir zur hl. Advent-andacht. Über 1000 Mann verrichteten die hl. Beichten und traten zur hl. Kommunion. [2] In dieser Zeit wurde fast täglich abwech- selnd bei den einzelnen Bataillonen der Gottesdienst abgehalten. Dezember (zweite Hälfte) 1915 – Jänner – Februar (erste Hälfte) 1916: In der Stellung bei S. Martino war das Regiment je 10 Tage in der Schwarmlinie, je 10 Tage in der Reserve im Lager Segeti. In der Schwarmlinie war ein Got- tesdienst unmöglich, auch die hl. Beichte konnte nicht abgenommen werden, dafür wurden immer die Tage der Reserve zur Abhaltung des Gottesdienstes und zum Empfange der hl. Sakramente benützt, wozu in jeder 10 tägigen Re- serveperiode allen Abteilungen Gelegenheit geboten wurde. PRILOGE 341 c) Tirol. Februar (zweite Hälfte) – Marz (Retablierung im Oberloitsch in Krain und Übersetzung an die Tirolerfront) empfingen gegen 1000 Mann kompagniewei- se die hl. Ostersakramente. Da ich Ende März erkrankte, übernahm die Regi- mentsseelsorge der neu einberufene Herr Feldkurat Anton Peršuh, welcher in den Monaten April und Mai in der Stellung auf Cost‘ alta bei Borgo über 800 Mann das Sakrament der Buße und des Altars spendete. Nach meiner Rück- kehr zum Regimente (Mitte Mai) begann die Tiroleroffensive; es war in dieser Zeit nur einigemale möglich den Gottesdienst abzuhalten und die hl. Sakra- mente zu spenden. Juni (Ende)–Juli (bis Mitte) war das Regiment in Retablierung in Ronceg- no bei Bargo, welche Zeit für die Abhaltung [3] des Gottesdienstes und Spen- dung der hl. Sakramente benützt wurde. Von Mitte Mai bis Mitte Juli empfin- gen die hl. Sakramente über 600 Mann. Ansprachen wurden nach Möglichkeit an Sonn- und Feiertagen, auch sonst bei größerer Beteiligung am Gottesdienste, gelegentlich der Erteilung der Generalabsolution, vor Spendung des hl. Sakramentes der Buße gehalten. Bei Osterkommunionen wie überhaupt bei gemeinsamen Kommunionen wurden eucharistische Ansprachen gehalten. Beteiligung am Gottesdienste. Die Mannschaft benützte sehr eifrig jede Gelegenheit zur Teilnahme am Gottesdienste. Von den Offizieren wohnte dem Gottesdienste regelmäßig der Regimentskommandant Oberst Hossner und der Stabsarzt Dr. Köszeghy-Nedorost bei; die übrigen Offiziere mit sehr wenigen Ausnahmen gewöhnlich nur auf Kommandierung, einige hie und da auch sonst – aus Rücksicht auf den Regimentskommandanten. II. Empfang der hl. Sakramente 1915. Im ganzen Jahr 1915 wurden im Regimente die hl. Sakramente der Buße und der Altars ca 6000 mal gespendet; davon ca 2000 zur Osterzeit (mit wenigsten Ausnahmen von der Mannschaft alle in der Schwarmlinie Stehen- den), ca 1000 zur Adventzeit, ca 3000 während des Jahres. [4] 1916. Vor der Osterzeit (Jänner u. Februar) empfingen die hl. Sakramente ca 1636, für die Osterzeit (März bis Juli) ca. 2350 Mann, zusammen wurden also die hl. Sakramente bis Juli 1916 gegen 4000 mal gespendet. Von den Offizieren empfingen im Jahre 1915 die hl. Sakramente: vom ei- genen Regimente 3, vom 20. Feldjägerbaone 1, außerdem der Brigadier von Haustein und sein Ordonanz-offizier. Im Jahre 1916 bereitete dem Seelsorger diese Freude nur ein dem Regimente zugeteilter Standesschützenleutnant (öf- ters). Wohl aber zeigten die meisten Offiziere beim Abhalten der hl. Beicht, wie überhaupt bei der Ausübung der Seelsorge unter der Mannschaft Entge- 342 Miha Šimac genkommen. Großen Dank schuldet der Regimentsseelsorger dem Regiments- kommandanten Obersten Hossner, welcher ihn in der Ausübung des Seelsor- gedienstes immer und in jeder Hinsicht in hervorragender Weise unterstützte. Beim Beichthören waren die slovenischen Zivil-seelsorger hinter der Ison- zofront mit größtem Eifer behilflich. Generalabsolution. Den neu angekommenen Marschbataillonen wurde sofort nach ihrer Ankunft, wenn die Verrichtung der hl. Beichte unmöglich war, die Generalabsolution erteilt. Ebenso von Zeit zu Zeit den einzelnen Ab- teilungen des Regimentes, wenn die hl. Beicht längere Zeit nicht abgenommen werden konnte.[5] III. Friedhöfe. Die Leichen der Gefallenen wurden je nach Möglichkeit in der Schwarm- linie oder hinter der Schwarmlinie auf Friedhöfen beerdigt. Letzteres geschah besonders seit Juni 1915: In den Stellungskämpfen bei Dąbki –Daleszowa – Sie- makowce in Galizien in den Monaten Juni – Juli – August 1915 auf dem Pfarr- friedhofe zu Siemakowce; auf der Isonzofront vom Oktober 1915 bis Februar 1916 und auf der Tirolerfront vom April bis Juni 1916 auf eigenst errichteten, gewöhnlich umzäunten Soldatenfriedhöfen, welchen der Regimentskomman- dant Oberst Franz Hossner besondere Aufmerksamkeit und Obsorge widmete. Die Gräber (Einzelgräber; -Massengräber wurden nur im Notfalle errichtet - ) wurden mit Kreuzen und Aufschrifttäfelchen versehen, außerdem wurde für den ganzen Heldenfriedhof ein großes Kreuz (zu Siemakowce in Galizien ein schönes Denkmal aus Stein) aufgestellt. Die Friedhöfe wurden immer, die in der Schwarmlinie errichteten Gräber nach Möglichkeit eingesegnet. IV. Mein Standort. Auf der galizischen Front, wo gewöhnlich für das ganze Regiment ein ge- meinsamer Hilfsplatz errichtet wurde, hielt ich mich ständig am Regiments- hilfsplatz auf. Auf der Isonzo – und Tirolerfront, wo die Hilfsplätze nach Batail- lonen geteilt waren, besuchte ich die Hilfsplätze von meinem Standorte beim Regimentskommando aus. [6] V. Die Religiosität der Mannschaft Bereitet dem Seelsorger außerordentlich große geistliche Freuden. Die Erkenntnis und Bekenntnis, welche ich oft aus dem Munde der Verwundeten hörte, daß das Leiden im Kriege die verdiente Strafe Gottes sei, die aus dieser Erkenntnis quellende Ruhe und Ergebung bei noch so argen Verwundungen, zahlreiche Gebetbücher und Medaillchen, die sie sorgsamst aufbewahren und hüten, die Freude, mit der sie immer und immer wieder nach dem Rosenkranz PRILOGE 343 greifen, welchen sie gemeinsam in den Deckungen, manche mehrmals am Tage beten, den sie um den Hals gehängt haben und den sie in den schrecklichen Stunden des eigenen oder feindlichen Angriffes vertrauensvoll in der Hand drü- cken (als ich nach einem heißen Gefechte die Leichen der Gefallenen einsegne- te, fand ich tote Helden noch mit Rosenkranz in der Hand), die Verehrung der Mutter Gottes und das unerschütterliche Vertrauen auf ihren Schutz und Hilfe, die Andacht zum heiligsten Herzen Jesu, die Gewissenhaftigkeit, mit der sie am Gottesdienste teilnahmen, wenn sie Gelegenheit dazu finden – alles das zeugt genug von der hohen Stufe des religiösen Bewußstseins der Mannschaft unseres Regimentes. Der beste Maßstab für den religiösen Sinn ist der Empfang der hl. Sakramente: unsere Männer benützten jede Gelegenheit zur Verrichtung der hl. Beichte, sei es wo immer: in der Stellung, im Freien, in der armseligen Hütte, in der hölzernen, für die Not zusammengefügten Kapelle, in der Kirche; und viele mit einer Andacht und zarten Gewissenhaftigkeit, wie man sie, besonders bei Männern selten findet. Oft ward ich gerührt von ihrer Sehnsucht nach dem eucharistischen Heiland und [7] ihrer Traurigkeit, wenn ich ihnen hie und da nach der hl. Beichte nicht auch die hl. Kommunion spenden konnte. Die praktische Glaubensbetätigung unserer Mannschaft mochte auch auf die Zivilbevölkerung, unter die wir während der Retablierungen gekommen sind, einen überaus erbaulichen Eindruck. Einer der Herren Zivilgeistlichen an der Isonzofront, die durch ihre eifrige und uneigennützige Hilfsleistung bei der Ausübung der Militärseelsorge mit den Soldaten der verschiedensten Teile Ös- terreich-Ungarns in Berührung kommen, sagte zur mir: »Danken Sie Gott, daß Sie ein solches Regiment haben; dieses Glück haben andere Feldkuraten nicht.« Ein anderer Herr Pfarrer schreibt mir: »Die Tage, da Sie mit Ihren Soldaten bei uns waren, waren für unsere Pfarre die rührendsten der ganzen Kriegszeit. Oft, wenn ich den Kommunionstich schaue, erinnere ich mich der Hunderte Ihrer Soldaten. An Schlusse des Krieges, wenn unsere Männer nach Hause kommen, rufe ich ihnen das herrliche Beispiel der slovenischen Steierer in Erinnerung.« Ein zweitesmal schrieb mir derselbe Herr Pfarrer: »Die Szenen des Soldaten- glaubenseifers aus dem Monate August (1915) wiederholten sich nicht mehr. Glücklich der Hirt, der eine solche Herde hat.« Geradeso haben die Religiosität und die Glaubensinnigkeit unserer Män- ner nüchtern denkende Offiziere, auch andersgläubige, bewundert, betont und zu schätzen gewusst, sie konnten ja gerade im jetzigen Kriege wiederholt die Erfahrung machen, daß wahrer Heldenmut, Kaisertreue und Verläßlichkeit, durch welche Eigenschaften sich unser Regiment immer ausgezeichnet hat, nur in den Söhnes eines vom Gauben durchdrungenen, von seinen Priestern religi- ös, sittlich und eben darum auch patriotisch erzogenen Volkes sich findet. [podpis] Marko Krajnc, k. u. k. Feldkurat. [8] 344 Miha Šimac Priloga, dokument št. 37: Poročilo vojaškega kurata Antona Klasinca o duhovni oskrbi mariborskega 26. črnovojniškega polka, ki je bil meseca marca 1917 na položajih na planini Duplje. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 227, Pastoralbericht für den Monat März 1917, k. k. Landsturminfanterieregimentes Marburg 26, Klasinc Anton. [žig] Militärseelsorge des k. k. Landsturminfanterieregimentes Marburg 26. E. Nr. 32. Pastoralbericht für den Monat März 1917. Gottesdienst. 1. Wurde wenigsten jeden Sonn- und Feiertag Gottesdienst abgehalten? – Ja, am 18. III. und 25. III. mit Predigt in deutscher und slovenischer Sprache. 2. Themata der Predigten: »Sei treu deinem Heiland auch im Felde« 3. Wurden die Soldaten zur hl. Beicht und Kommunion aufgemuntert? – Ja, bei jeder Gelegenheit. 4. Wie groß war die Beteiligung der Offiziere und der Mannschaft? – Im- mer zahlreich. 5. Wie viele haben gebeichtet und kommuniziert? – Am 27. III. 36, am 28. III. 14, am 29. III. 28, am 30. III. 63 und am 31. III. 11 Mann. Religiös-sittliches Leben. 6. Wie wird das religiös.sittliche Leben der Soldaten gehaben? – Durch Ansprachen und Verteilung guter Soldatenlektüre und Gebetbücher in allen Muttersprachen, sowie durch persönlichen Verkehr, Aufmunterung und Er- mahnung. Sorge um die Toten. 7. Werden die Toten kirchlich beerdigt? Werden die Soldatengräber in Ordnung gehalten und mit Kreuzen und dauerhaften Inschriften versehen? Wird ein Gräberkataster geführt? – Wegen der ungeheueren Schneemassen von 7 m Höhe auf dem hiesigen Militärfriedhofe werden die Toten auf Befehl des hiesigen Gruppenkommandos Duple nicht hier, sondern in Blaz (Gruppe Zagrebenom) beerdigt. Feldkapelle. 10. Wird die Kirchennväsche gewaschen? – Je nach Bedarf. Feldpost 220, am 9. April 1917. [žig] Militärseelsorge des k. k. Landsturminfanterieregimentes Marburg 26. PRILOGE 345 [podpis] Anton Klasinc k. k. Feldkurat [žig armadnega feldsuperiorata] Feldsuperiorat der k. u. k. 10. Armee Präs: 14. April 1917 Dl. No. 2425. Überprüft: [podpis] Franz Spaček, Feldsuperioratsleiter Priloga, dokument št. 38: Poročilo dr. Izidorja Cankarja o večernih pobožnostih v zasilni rezervni bolnišnici št. 2 v Gradcu. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 215, Abendandacht, 5. September 1915, dr. Isidor Cankar. Militärseelsorge des k. u. k. Notreservespitals Nr. 2 in Graz Feldkurat Dr Isidor Cankar. An das hochwürdigste k. u. k. Apostolische Feldvikariat in Wien. Graz, am 5. September 1915. Ad Erlass Nr. 21548 vom 19. Juli 1915 wird gemeldet, dass die anbefohlene Marienandacht im Monate August l. J. wöchentlich zweimal, u. zw. Dienstag und Samstag in den Baracke VIII. abgehalten wurde. An der Andacht nahm ein grosser Teil der Kranken deutscher Nation teil. [podpis] Dr Isidor Cankar Feldkurat. Präs: 6. September 1915 Ex Nr. 4600 mit / Blg. [podpis]: Gesehen! Graz, am 6. September 1915. A. Jaklič Feldsuperior Priloga, dokument št. 39: Poročilo Jerneja Hafnerja o delovanju pri 7. pehotnem polku meseca maja 1917. V poročilu omenja tudi opravljanje cenzorske službe. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 229, Ausweis über die von der Militärseelsorgedes k. u. k. Inf. Reg. No. 7 im Monate Mai 1917, 31. Mai 1917, Bartholomaeus Hafner. [žig] Militärseelsorge des k. u. k. Infanterieregiments Nr. 7. E. N. 106 346 Miha Šimac Ausweis über die – von der Militärseelsorge des k. u. k. Inf. Reg. No 7 – im Monate Mai 1917 verrichteten geistlichen Funktionen. 1. Gottesdienst. Zeit Ort Art Truppe Inhalt Priester Sprache 1. V. Weissenbach Hl. Messe Reserve u. Frontdeputat. Soldatengehorsam Feldkurat deutsch slovenisch 4. V. Kleine Schlishtel '' hl. Kommun. Besatzung Die Kraft der Gnade Gottes Dragutin Pukler ''/'' 5. V. Köngishütte ''/'' '' '' Der »Gruppe Raibl i. V.« ''/'' 9. V. Pfarrkirche Raibl Hl. Messe Soldaten- gebete Garnison Festrede auf das Geburtsfest Ihrer Maj. Kaiserin Zita Ba rth olo m ae us H afn er, K. u. k. Fe ldk ur at i. d. Re s. deutsch 12. V. Spital Raibl '' Spitals- insassen Sonntagsevang. - Bittwoche deutsch - sloven. 13. V. Pfarrkirche Raibl '' Garnison Die heutige Bedeutung des Gebetes ''/'' 16. V. Spital '' hl. Kommun. Spitals- insassen Von der Himmelfahrt Jesu. ''/'' 17. V. Pfarrkirche Raibl '' sakr. Segen Garnison »Christus musste zuerst leiden …« ''/'' 18. V. Paradewiese Rabil Feldmesse Garnison Predilfeier (asistiert) Celebrant: Pfarrer Dr. Platte[r?] 20. V. Pfarrkirche Raibl Hl. Messe '' Wie die zu Hause arbeiten und beten deutsch/ slovenisch 24. V. Spital '' Spitals- insassen Vom Hl. Geiste Ba rth olo m ae us H afn er, K. u. k. Fe ldk ur at i. d. Re s. ''/'' 27. V. I. II. Weissenbach '' hl. Kommun. Reserve u. Frontdeputat. Wozu wir besonders heute der Gaben des Hl. Geiste bedürfen ''/'' Pfarrkirche Raibl '' sakr. Segen Garnison ''/'' 28. V. I. II. Pfarrkirche Raibl Hl. Messe hl. Kommun. Ldst. Arb. Abt. 2/1 Artil. Train »Wer mich liebt, bei dem werde ich Wohnung nehenen …« deutsch, slov. böhm. Hl. Messe sakr. Segen. Garnison »Meinen Friedengebe ich Euch …« deutsch - sloven. 29. V. Spital Hl. Messe Insassen - - PRILOGE 347 2. Hl. Beichte. Zeit Ort Poenitenten Beichtvater Anmerkung 3. V. Schlichtel Besatzung Dragutin Pukler, Feldkurat der »Gruppe Raibl« i. V. 5. V. Königshütte Besatzung - Arbeiterabteilung 16. V. Spital Raibl Insassen - Sanitätssoldaten Bartholomaeus Hafner, Feldkurat i. d. Res. 26. V. Weissenbach Reserve – ½ Kompagnie 27. V. Pfarrkirche Raibl Ldst. Arb. Abtlg. – Artil. train Geholfen: F.Kurat dr. Walland 3. Kirchenwäsche. der Feldkapelle No 7 befindet sich in reinem Zustande. 4. Besondere Tätigkeit. Das Soldatenheim der »Gruppe Raibl« wurde mit neuer Lektüre wersehen, mit Bildern ausgestattet, sein Betrieb geregelt, des öfteren Zigaretten verteilt. Die Stellungen sind besucht worden und dabei wurde besonders auf trösten- de Fühlungsnahme mit Unzufriedenen geachtet. Lektüre ista n alle grösseren Hilfsplätze der Stellungen gesendet worden. Durchschnittlich 4 Stunden täglich wurden der Cenzur slovenischer, Kroatischer, polnischer u. ruthenischer Post gewidmet. Herr Feldkurat Dragutin Pukler der »Gruppe Raibl« wurde für die Zeit (vom 8. bis 29 Mai) seiner Beurlaubung in seinem Wirkungskreise vertret- ten, insbesondere ist die vorgeschriebenen Abendandacht in Werkspitale Raibl regelmassig abgehalten worden. In der zeit vom 1. bis 7. Mai ist der Gefertigte beurlaubt gewesen. Feldpost 608/R, am 31. Mai 1917. [podpis] Bartholomaeus Hafner, K. u. k. Feldkurat i. d. Res. [žig] Militärseelsorge des k. u. k. Inft. Regt. Nr. 7. Priloga, dokument št. 40: Poročilo vojaškega kurata Franca Hitija o duhovni oskrbi pri 5. dragonskem regimentu za mesec julij 1917. Poročilo je napisano na tiskanem formularju, na levi strani so natisnjena vprašanja, na desni so pisani odgovori. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 232, Röm.-kath. Militärseelsorge des Dragoner- Regiments Nr. 5, Hiti Franz. Röm.-kath. Militärseelsorge des Dragoner-Regiments Nr. 5. E. Nr. 21. Feldpost 284, am. 1. August 1917. 348 Miha Šimac [žig] Dl. Nr. 2220 mit / Blg. Gesehen! K. u. k. Feldsuperiorat der 2. Armee Feldpost 240, am 10. August 1917 [podpis] Vidav (?) Pastoralbericht für den Monat Juli 1917. 1. Wurde wenigstens an allen Sonn- und Feiertagen Gottesdienst (hl. Messe mit Predigt) abgehalten? Wann (Datum)? Themata der Predigten: Wie gross war die Beteiligung der Offiziere und Mannschaft? 2. Wurden die Soldaten zur hl. Beicht und Kommunion aufgemuntert? Wie viele haben gebeichtet und kommuniziert? Was wurde in religiös-sittlicher Beziehung für die neueingerückten Soldaten getan? Wurden die in Schützengräben stehenden, bzw. die im Lager befindlichen Soldaten in den Kampfpausen besucht, gebeichtet und kommuniziert? Wurde den Soldaten eine bestimmte Beichtgelegenheit geboten? Wurden die auf den Hilfsplatz gebrachten Verwundeten getröstet, gebeichtet und versehen? Wie viele (im vorigen Monate)? Was wurde für die Hebung des religiös-sittlichen Lebens der Soldaten getan? 3. Wurden die Toten (wie viele) kirchlich eingesegnet und begraben? Werden dieselben nach Vorschrift auf den nächsten Ortsfriedhof oder auf einem passenden, abgregenzten Raum beerdigt? Wird dafür gesorgt, dass anständige Gräber errichtet und dieselben mit Kreuzen und dauerhaften Inschriften gesckmückt werden? Wird ein Gräberkataster geführt? 4. Wird dafür die Sorge getragen, dass die Feldkapelle sich in der Nähe des Kuraten befindet? 5. Wird die Kirchenwäsche gewaschen? 6. Falls die Feldkapelle nicht vorhanden, welche Schritte wurden gemacht, um in den Besitz derselben zu gelangen? Oder welche Andachten wurden abgehalten? 7. Welche Erfahrungen und Beobachtungen wurden in religiös-sittlicher Hinsicht gemacht? 8. Allgemeine Bemerkungen und Wünsche: Jeden Sonntag zwei Messen: 1.) 1./7. 6 Offz., 345 Mann; Thema der Predigt: † Franz Ferdinand – ein Vorbild des christl. Soldaten – Erteilung der Gen. Absolution. 2.) 8./7.: 4 Offz., 260 Mann; Thema: Rette deine Seele! 3.) 15./7.: 2 Offz., 140 Mann; Thema: Wie soll das Gebet der Soldaten beschaffen sein? 4.) 22./7.: 4 Offz., 320 Mann; Thema: Durch Leiden führt der Weg zum Himmel. 5.) 29./7.: 3 Offz., 140 Mann; Thema: Der Weltkrieg als führer zu Gott zurück. Die Soldaten wurden bei jeder Predigt zum Empfange der hl. Sakramente aufgemuntert. Gebeichtet haben 8 Mann. Es sind Zeitschriften und Gebetbücher unter die Mannschaft verteilt worden. Von den Verwundeten, die auf den Hilfsplatz gebracht wurden, sind alle besucht, getröstet, und von diesen zwei Schwerverwundete auch versehen worden. In diesem Monate waren 3 Tote; alle drei sind kirchlich eingesegnet und begraben worden, und zwar auf dem nächsten Ortsfriedhof. Ja. Ja. Da eine ärarische Feldkapelle nicht zu bekommen war, ist die Seelsorge des Regimentes durch die Vermittlung des Feldkuraten der 4. K. D. in den Bezitz einer privaten Feldkapelle gekommen. Dadurch wird manches, was bis jetzt mangelhaft war, behoben werden. ./. ./. PRILOGE 349 [žig]: Präs: Fp. 284 am 4. Aug. 1917. Militärseeslsorge der k. u. k. 4. K. D. Ex. No. 393. mit – Blg. Gesehen! [podpis] Unterschrift: Franz Hiti Fdkt. Priloga, dokument št. 41: Poročilo o duhovni oskrbi islamskih vojakov pri 5. armadi. V poročilu je vojaški imam omenil tudi svoje delo cenzorja vojaških pisem. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 223, Islamitische Militärseelsorge der k. u. k. 5. Armee, Tätigkeitsbericht, Salih Atiković. [žig] Islamitische Militärseelsorge der k. u. k. 5ten Armee. Ex. No 63–196. Tätigkeitsbericht An das k. u. k. Kriegsministerium, Abteilung 9 in Wien Feldpost 339, am 19. Oktober 1916. Im Sinne des Erlasses des k. u. k. Kriegsministerums Abt. 9 Zahl 15069 ex 1915. wird folgender Bericht vergelegt: Eine der wichtigsten Aufgaben war die Organisation der Militärseelsorge des Bereiches der 5. Armee, damit an allen nötigen Stellen auch die Seelsorger verfügbar seien, im die seelische Kraft der Soldaten zur opferfreudigen Hingabe im Kampf und zu Gottergebener Geduld auf dem Krankenbette auf das Höchs- te zu steigern. Was für eine religiöse Minderheit in dieser Hinsicht geschehen kann, ist getan worden. Die den Kampftruppen zugeteilten Seelsorger wurden verhalten, mit Wort und Tat die Liebe zur Heimat und zum gemeinsamen Va- terland den Soldaten einzuprägen sowie Tapferkeit, Tüchtigkeit und Treue als hehrste Soldatenfugenden ihnen immer wieder aufs neue lebendig vor Augen zu stellen. Es kann mit Genugtuung festgestellt werden, dass sie dieser Aufgabe nach bestem Wissen und Gewissen nachgekommen sind. Die in Laibach und Sternthal bei Pettau in der Verwundeten- und Krankenseelsorge tätigen Mili- tärimame haben an ihrem Teil mit Hingabe den aus Krankenbett gefesselten Stärkung der Seelse und inneren Trost gebracht und so manchem Sterbenden die Sterbestunde erleichtert. Überall, wo sowohl bei Kampftruppen als auch in Spitälern keine eigenen Seelsorger zugeteilt waren, habe ich selbst die geistliche Versorgung übernom- men und zu diesem Zwecke monatlich zur Abhaltung von Gottesdiensten und 350 Miha Šimac zu Krankenbesuchen systematisch Bereisungen gemacht, die mich durch den ganzen Armeebereich geführt haben. Fünfmal war ich vom 5. Armee-Komdo (Q. Abt.) in besonderer Mission bei den Truppen zur Regelung von Verkös- tigungsangelegenheiten und zur Abhaltung von besonderen Gottesdiensten. Beerdigungen habe ich im Vorjahre 38, in diesem Jahr 21 vorgenommen. Aus- serdem versah ich im Standort den vorgeschriebenen Kanzleidienst und erle- digte die laufenden Aktenstücke. Viel Zeit erforderte auch die Zensur der in türkischer Schrift geschriebenen Briefe der Soldaten in arabischer, türkischer und kroatischer Sprache. So war ich redlich bemücht, als Geistlicher meinem Vaterland und meinen Glaubensgenossen zu dienen und als Leiter der islamitischen Seelsorge der 5. Armee das Tunlichste zu leisten. [podpis] Salih Atiković Militärimam. [žig] Islamitische Militärseelsorge der k. u. k. 5ten Armee. [žig] K. u. k. 5. Armeekommando (Q. Abt.) Präs. Feldp. 508, am 21/10 1916. Dl. Q. Nr. 80319 _Blg. Priloga, dokument št. 42: Poročilo višjega vojaškega kurata Huberta Ranta, vodje superiorata pri 3. armadi v začetku leta 1917. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 231, Pastoralbericht für die Monate: Februar, März, April 1917, Rant Hubert. [žig] K. u k. 3. Armeekommando (Q. Abt.) Feldsuperiorat E. N. 1733 Pastoralbericht für die Monate: Februar, März, April 1917 1) Gottesdienste: Im Februar wurden Milgottesdienste am jeden Sonn- und Feiertag in den Standorten des 3. A. K. und der Q Abt. 3 abgehalten. Im März wurde das Feldspital 1315 im Standorte des 3. A. K., als nicht etabliert erklärt, infolgedessen wurden die geistlichen Funktionen bei dem Armeekom- mando und den dort kantonierenden Formationen an den Seelsorger dieses Spitals, Feldkuraten Springer, übertragen. Der Hirtenbrief des hochwürdigsten Apostolischen Feldvikars mit Ver- lautbarung der Osterandacht wurde an alle MilGeistliche der 3. Armee über- PRILOGE 351 sendet und sofort Vorsorge getroffen, daß alle Kampftruppen, Abteilungen und Formationen die Osterandacht rasch und planmäßig verrichten können. Nach Eintreffen aller Meldungen über den Vollzug der Osterandacht wird ein de- tailierter Bericht vorgelegt werden. 2.) Erlässe des hochwürdigsten k. u. k. Apostolischen Feldvikariates wur- den sinngemäß durchgeführt oder verlautbart. a) Nr. 17364 vom 27. Februar 1917 (Förderung des Witwen- und Waisen- fonds, Aufforderung zum Zeichen der Kriegsanleihen) vervielfältigt an alle MilGeistlichen übersendet. b) Nr. 21670 vom 27. Februar 1917, Nr. 24030 vom 7. März 1917 (Reitpfer- de-Belassung), den Frontgeistlichen verlautbart, der diesbezügliche Erlass des AOK im AK Befehle veröffentlicht. c) No. 24394 vom 12. März 1917 (Bewilligung zum Zelebrieren der hl. Messe st. Joannis Chrysostomi für griech. kath. MilGeistliche) den griech. kath. Feldkuraten: Berecz, Morariu, Vančik verlautbart. d) Nr. 29274 vom 19. März 1917 (Aufforderung zur Abhaltung der Missions- vorträge, Abend-, Mai- und Herz Jesuandachten) allgemein verlautbart. e) No. 33219 (Bez. Erl. Abt. 9 Nr. 42432/16 vom 3. Jänner 1917) vom 3 April 1917 – vervielfältigter Wortlaut dieses Erlasses mit nötigen Wei- sungen an alle MilSeelsorger ergangen. f) Nr. 31988 vom 29. März (Berichte über gefallene, gestorbene, verwun- dete und in Ausübung ihres Dienstes schwer erkrankte MilGeistliche) in eigenem Berichte nach Einholung der diesbezüglichen Meldungen seitens aller Seelsorger entsprochen. g) Nr. 35635 vom 12. April 1917 (Bilder zur Verteilung) nach Nationali- täten verteilt und bedeutet, daß diese Bilder und Gebete als Anden- ken von Sr. Exzellenz, dem Apostolischen Feldvikar, besonders hoch- zuschätzen sind. Durch die Divisionsseelsorger sprechen die tapferen Frontsoldaten ihrem Feldoberhirten für sein liebevolles Gedanken den wärmsten Dank aus! h) Ad. Res. Nr. 318 vom 12. April wird nach eingezogenen diesbezüglichen vertrauten Meldungen Bericht erstattet werden. 3.) Kommandierungen der MillGeistlichen zur Vertretung der beurlaub- ten Feldkuraten wurden folgende vorgenommen: Für Feldk. Orszagh des Epid. Spitals 13 an Wochentagen Feldk Sprin- ger des Feldspitals 1315, Feldk. Krepel des Feldspit. 1312, an Sonntagen Feldk. Vaua des Feldsuperiorates der 3. Armee. Für Feldk. Kopasz des Feldspit. 601 Feldk. Dumbovic des Feldsp. 1303. Für Feldk. Potocki des Epid. Spit. Kolomca in Dolina Feldk. Gamba des nicht etablierten Feldspit. 214. 352 Miha Šimac Außerdem wurde Feldk. Petrak von den Marschformationen der 3. Armee als Seelsorger zum k. u. k. L.I.R. 25 an Stelle des erkrankten Feldk. Milic transferiert. Es wurde auch Sorge getragen, daß jede bei einem fremden Kom- mando eingeteilte Formation durch einen der Sprache derselben mäch- tigen MilGeistlichen missionsweise pastoriert wird. Die Seelsorge bei der Rt. Art. Div. 2 (ungarisch), welche bei der 21. Schütz.Tr.Div. eingeteilt ist, wurde dem Divisionspfarrer der 15. I.D. Gaugl, bei der der 5. I. D. un- terstellten kroatischen Mannschaft (Artillerie, SappeurKompagnien) dem Divisionspfarrer der 42. ung. L.I.T.D. Dikšić übertragen. 4.) Bei Behandlung der Heiratsangelegenheiten hat sich das Feldsuperio- rat, da die meisten Seelsorger Feldkuraten i. d. Reserve sind, die genaue Kon- trolle jedes einzelnen Falles vorbehalten. Die nicht dringenden Fälle werden wie früher hieramts behandelt. Und nur bei wirklich dringenden erteilen die Regimentsseelsorger die nötigen Dispensen, wozu ihnen einheitliche Formula- rien zugesendet wurden, müssen jedoch jeden Fall sofort dem Feldsuperioraten melden. In dieser Weise wurde es erreicht, daß jede Heiratsangelegenheit rich- tig und rasch erledigt wird. 5.) Begräbnisse. Es hat sich ein Fall ereignet, daß ein im Etappenraum außerhalb eines Spitals verstorbener Soldat ohne Begleitung durch einen Mil- Geistlichen begraben wurde. Daraufhin sind sämtliche Etappenkommandos, Arb. Abteilungen etc. im Namen des Armeekommandanten beauftragt wurden, jeden Todesfall unverzüglich der nächsten Seelsorge, welche einzeln angegeben wurde, bekanntzugeben, die betreffenden MillGeistlichen wurden wiederum angewiesen, bei jedem ihnen so gemeldeten Todesfalle Begleitung und Einseg- nung zu leisten. 6.) Allen Anforderungen der MilGeistlichen an Kanzleimaterial, Hostien u.a. wurden postwendend Folge geleistet. Die hl. Öle wurden vom fürst-erzb. Ordinariate Wien verschafft und an die Seelsorger verteilt. 7.) Anfangs April l. J. ist Feldk. Dr. Schmidt im Allerhöchsten Auftrage bei der 3. Armee erschienen, um sich über die Anzahl und den Bestand der Soldatenheime zu überzeugen. Das Feldsuperiorat sorgte um dessen rasche Fortbringung zu allen Kommandos und gab ihm die nötigen Informationen. Derselbe überzeugte sich, daß den Anlaß zur Errichtung der Soldatenhei- me ausschließlich durch die MilGeistlichkeit der 3. Armee (auf Grund des diesbezüglichen Erlasses des hochwdgsten Apost. Feldvikariates und der da- rauffolgenden Pastoralkonferenz) gegeben wurde und auch jetzt die Geistli- chen durch Leistung und Beaufsichtigung derselben sich große Verdienste erwarben. PRILOGE 353 8. Inspiziert wurden: a) Am 13. Februar das Feldspital 601 behufs Eruirung der Gründe, war- um die geistlichen Krankenpflegerinnen transferiert worden sind und den Dienst im wenerischen Frauenspital nicht versehen wollten – dies- bezüglich wurde eigene Meldung vorgelegt. b) Am 26. Februar dasselbe Spital anläßlich der Übergabe der Seelsorge an den provisorischen Vertreter Feldk. Dumbović. c) Am 1. März das Epidemiespital Kolomea in Dolina aus demselben Grunde. d) Am 11. März das Epidemiespital N. 13 – hier und bei den früher ge- nannten Spitälern sprachen sich die Kommandanten über den Dien- steifer der betreffenden Seelsorger sehr belobend und anerkennend aus. e) Am 26. März bei der 5. I.T.D. in der Angelegenheit Bebar – Dr. Parsch, in der ein ausführlicher Bericht vorgelegt wurde. Der Feldsuperiorats- leiter wollte sich auch die Meinung des Divisonärs holen, fand densel- ben besonders dem Divisionspfarrer sehr wohlgeneigt und veranlaßte daher, daß auch er die Bitte um Belassung der beiden MilGeistlichen auf ihren Posten dem Armeekommandanten vorlegte. Kurz darauf ist die ursprüngliche Bestrafung derselben annuliert und angeordnet worden, daß die beiden mit Berücksichtigung ihres langmonatlichen segensreichen Wirkens and er Front und der Fürsprache Sr. Exzellenz, des Apostolischen Feldvikars (sowohl der Divisionspfarer Bebar als auch Fkt. Dr. Parsch) auf ihren bisherigen Dienstposten verbleiben. Feldpost 220, am 26.April 1917 [podpis] Hubert Rant Feldsuperioratsleiter PRÄS; WIEN, am 1/5 1917 K. und k. Apostolisches Feldvikariat. Nr. 42129. mit – Blg. Priloga, dokument št. 43: Poročilo armadnega superiorja Janeza Klobovsa o vojaških domovih pri 5. armadi. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 192, Soldatenheime. [Žig]: Feldsuperiorat der k. u. k. 5. Armee Feldpost Nr. 339 Ex. Nr. 1095. Soldatenheime 354 Miha Šimac An das Hochwürdigste k. u. k. Apostolische Feldvikariat in Wien. Feldpost 339, am 10. 3. 1917. Auf dst Erl. Nr. 87652 vom 19. Dez. v. J. wird berichtet, dass am 9. Jänner d. J. in Laibach zwecks Errichtung der Soldatenheime eine Konferenz stattfand, an der sich alle Divisions-, Brigade-, Abschnittspfarrer und Landesausschuss Msgr. Lampe beteiligtt haben. Auf Grund dieser Besprechung wurde unter h. a. ex No. 44 vom 10. Jänner d. J. dem 5. A. K. (Q. Abt.) das Referat erstattet, in welchem die Errichtung der Soldatenheime in folgender Weise empfohlen wurde: 1.) Soldatenheime hinter der Front in den Reservestellungen. 2.) Solda- tenheime bei den Marschformationen. 3.) Bereits bestehende Rekonvaleszen- tenhäuser könnten zu Soldatenheimen erweitert und hiezu angestattet werden. 4.) Einige Spitäler könnten zu Rekonvaleszentenhäusern erweitert und zu Sol- datenheimen adaptiert werden. 5.) Größere Soldatenheime in den Städten mit eigenem Statut (Triest, Laibach, Marburg, Cilli, Pettau). Die größeren Soldatenheime könnten auch von Soldaten, die sich auf der Durchreise befinden, von einzeln stehenden Soldaten, sowie von Soldaten aus Gegenden, die vom Feinde besetzt sind besucht werden. Die Leitung der Soldatenheime würdet einem Mil. Geistlichen, einem Of- fizier und einem Arzt obliegen. Bedienung hätten Rekonvaleszenten (schwäch- liche Mannschaftspersonen) unter Aufsicht eines Mil. Invaliden, der beim Mil. Kmdo Graz oder Zagreb anzusprechen wäre, zu besorgen. Im übrigen wären die in der Anleitung zur Errichtung von Soldatenhei- men enthaltenden Direktiven anzuwenden. Das Referat, welches zur Begutachtung der Armee Sanitäts Chef zugewie- sen bekam, wurde wie h. a. bekannt, im großen und ganzen acceptiert. Die Soldatenheime empfohl ich nicht nur gelegentlich der Pastoralkonfe- renzen der Fürsorge der Mil. Geistlichkeit, trug auch das Anliegen verschiede- nen Kommanden vor, sprach in der Angelegenheit bei s. Exzell. dem hochwür- digsten Fürstbischof in Marburg und dem Abte in Cilli, sowie bei den Bürger- meistern der genannten Städte vor. In Laibach fand am 6. d. M. unter dem Vorsitze des Herrn Landeshaupt- mannes eine Sitzung statt, in der beschlossen wurde, folgende Soldatenheime zu errichten: Ein großes in Laibach, sodann in den Städten Radkersburrg, Admont, Ju- denburg (Kaders der einheimischen Regimenter); ferner wurde beschlossen, an die Soldatenheime an der Front, welche von Soldaten slovenischer Nationalität besucht werden. Bücher, Zeitungen und Zeitschriften in slovenischer Sprache zu senden. PRILOGE 355 Vom Herrn Feldkuraten Streit wurde ich mündlich und schriftlich ver- ständigt, daß im Bereiche aller Korps Kommanden und bei den Marschforma- tionen die Errichtung der Soldatenheime bereits im Entstehen sei. Im Bereiche des 16. Korps (58. I. T. D. und 43. L. I. T. D.), wo sich Divisi- onspfarrer von Mixich der Sache mit Eifer und Verständnis annimmt, und in Opčina konnte ich mich persönlich überzeugen, daß die Soldatenheime bereits im Entstehen begriffen sind. In Triest ist das Soldatenheim unter Mitwirkung des Feldoberkuraten Machowich bereits eröffnet worden. Auch im Bereiche des 23. Korps (9. 10. 16. I. T. D. und 44. L. I. T. D.) wo ich die Militär Seelsorgen noch im Laufe dieses Monates inspizieren und Pastoral- konferenzen abhalten werde, werden die Soldatenheime zuversichtlich in kür- zester Zeit errichtet werden. Überhaupt wird die Errichtung der Soldatenheime von allen Kommanden im Princip sehr sympathisch begrüßt, die Notwendig- keit und Nützlichkeit der Soldatenheime von allen anerkannt. Das Hautphin- dernis in der Durchfürung ist der Mangel an Lokalen, an Gebäuden, an Bara- cken, deren Aufstellung nicht nur mit großen Auslagen verbunden ist, sehr oft mangels an Material erschwert oder geradezu unmöglich gemacht wird. Am 13. d. M. beabsichtige ich auch diesbezüglich in Adelsberg zu referieren. An der Er- richtung und bei der Leitung der Soldatenheime wirken die Militärgeistlichen überall mit. Hiezu sind die Divisionspfarrer, und wenn die Soldatenheime vom Korps Kommando aufgestellt werden, namentlich jener Divisionspfarrer, der als Bindeglied unter den Divisionspfarrern eines Korps Kommando bestimmt ist, berufen. Die bei den Marschformationen eingeteilten Feldkuraten sind vom 5. Armee Kommando ausdrücklich beauftragt, bei der Errichtung und Leitung der Soldatenheime mitzuwirken. Ebenfalls sind die bei den Spitälern, welche sich im Bereiche der Marschformationen befinden, eingeteilten Feldkuraten beauftragt, sich an der Errichtung der Soldatenheime zu beteiligen. Ohne je- manden vorgrieifen oder mir ein maßgebendes Urteil in der Beziehung an- eignen zu wollen, bitte ich immerhin die Ansicht äußern zu dürfen, dass Herr Feldkurat Streit, der mit der Aufsicht über die Soldatenheime an der Tiroler- und Isonzo-Front, in Dalmatien, Bosnien Herzegovina ermächtigt ist, einen zu großen Wirkungskreis haben dürfte, um so mehr, weil er nicht über genügende Orts- und Personen kenntnis verfügt und weil er mit den militärischen Verhält- nissen und mit der militärischen Organisation doch nicht ganz vertraut ist. Die Folge davon ist, daß Anordnungen getroffen werden könnten, die nicht immer durchführbar sind und Anlaß zu Verlegenheiten geben. Auch wäre es empfeh- lenswert zu wissen, ob Feldkurat Streit ein Amt und welches bekleidet, und in welchem Dienstverhältnisse er zum betreffenden Armee-Feldsuperior steht. [podpis] Jos. [sic!] Klobovs Feldsuperior 356 Miha Šimac [Žig]: Feldsuperiorat der k. u. k. 5. Armee Feldpost Nr. 339 Ex. Nr. 1289. Soldatenheime An das Hochwürdigste k. u. k. Apostolische Feldvikariat in Wien. Feldpost 339, am 25. März 1917. In Ergänzung des h. a. Berichtes ex. Nr 1095 vom 10. d. M. Folgende Soldatenheime sind im Beriche der 5. Armee bereits: I. im Betrieb: 1.) 23. K. K.: a) An der Front: Mavhinje, Volčji Grad, Veliki dol, Krajna vas, Opčina. b) Bei den Marschformationen: Klanc 2.) 7. Korps Kommando: a) An der Front: Reifenberg, St. Daniel, Tomaževica 3.) 16. Korps Kommando: Bei den Marschformationen: Rakek 4.) 17. Korps Kmdo: a) An der Front: Čepovan 5.) 15. Korps Kmdo: a) An der Front: Tolmein b) Bei den Marschformationen: Wocheiner Feistritz. 6.) Abschnitt IV: Triest, Muggia, 7.) Abschnitt V: Fiume. II. In Aufstellung begriffen: 1.) 23. Korps Kmdo: a) An der Front: Vižovlje, Selo, b) Bei den Marschformationen: Corgnale, Bač, Dolina, Padrič, 2.) 7. Korps Kmdo: Bei den Marschformationen: St. Peter in Krain, Stein. 3.) 16. Korps Kmdo: a) An der Front: Ajsovica, Loke, Osegliano, Šempas, Osek, Černiče, Žablje. b) Bei den Marschformationen: Wippach, Planina, Zirknitz, Krainburg. 4.) 17. Korps Kmdo: a) An der Front: Trušnje, Zelenik, Ravne b) Bei den Marschformationen: Loitsch, Hotederschitz. 5.) 15. Korps Kmdo: a) an der Front: Pologar Lager, Podmelec, Lubino; PRILOGE 357 b) bei den Marschformationen: Lees. 6.) Abschnitt IV: Sistiano, Salvore. 7.) Im Etappenbereiche: Laibach, Oberlaibach. Weiters wird berichtet: Die allgemeine Leitung der Soldatenheime bei jedem Korps Kmdo obliegt einem Generalstabsoffizier; bei den einzelnen S. H. ist bezüglich der Leitung die Stellung des Mil. Geistlichen gewahrt. Auch jene S. H., die von der Civilbevölkerung errichtet werden unterste- hen nach der Errichtung den Mil. Behörden. In Laibach, wo ein internationales S. H. aufgestellt wird, wurden zur Mit- wirkung auch die Landesregierung und Personen deutscher Nationalität gebe- ten. Außerhalb Krains werden vom Kommite in Laibach keine S. H., wie be- richtet, errichtet sondern unterstützt werden. Mit Rücksicht darauf, daß, wie berichtet, bei einem jeden S. H. der Mil. Geistliche mitzuwirken hat und ihm zumeist hautpsächlich die Leitung der S. H. obliegt, wurde Feldkurat Karl Streit gebeten, den betreffenden Mil. Geistli- chen an die Hand zu gehen und betreffs Beistellung der inneren Ausstattung der S. H. beim Kriegsfürsorgeamt oder sonst zu vermitteln. [podpis] Klobovs Sup.[erior] Priloga, dokument št. 44: Poročilo Janeza Jalna za mesec julij 1917. Tedaj je Jalen nastopil svojo službo vojaškega kurata v rezervni bolnišnici št. 1 Gradec-Eggenberg. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 232, Pastoralbericht für den Monat Juli 1917. [Žig]: Militärseelsorge des k. u. k. Reserve Spitales Nr. 1 Graz Eggenberg. Ex. Nr. 542. Pastoralbericht für den Monat Juli 1917. Ich bin vom 3. Juli 1917 dem obigen Reserve Spitale zugeteilt. 358 Miha Šimac 1. Zahl der Verwundeten, bezw. Kranken nach Konfession und Nationalität geordnet in obigen Monate? Zahl der Verwundeten bezw. Kranken 15277. Der tägliche Duchschnitsstand 1100 Nach Konfession geordnet: Katholiken: 65% Ordotoxe: 30% Evangelische: 1% Mohamedaner: 2% Verzshiedene Konfessionen: 2% Nach Nationalität geordnet: Deutsche: 22% Slovenen: 19% Kroaten: 11% Tschechen: 3% Polen: 2% Magyaren: ½% Rumänen: 13% Russen: 21% Italiener: 8% Franzose: 1 - 2. Wie viele Todesfälle (nach Konfessionen geordnet)? Katholische: 17 Ortodoxe: 14 Muchamedanische [sic!]: 1 Zusammen: 32 3. Wird die hl. Messe in den verschiedenen Krankenzimmern abwechselnd zelebriert? Wann wurde die hl. Messe gelesen? Wird biniert? Wie viele haben beigewohnt? Nimmt auch das Sanitätspersonal teil? Wird bei der Messe die Predigt abgehalten? Themata der Predigten: Ja, jeden Sonntag. Am Wochentagen um 730; Sonntags um 8 und um 1030. [podčrtano v originalu] Ja. 5 – 200 Ja Ja, bei beiden hl. Messen an Sonn und Feiertagen in deutscher und slovenischer Sprache. Am 1. 7. (Feldkurat Šavelj für den abwesenden Feldkuraten Baznik) Vom Werte des Leidens. (In der Hauskapele) (Feldkurat Ogarek, deutsch und polnisch) Vom Troste der Kranken. (In einem Schwerkrankenzimmer.) Am 8. 7. Das Glück des Menschen ist jenseits des Grabes. Am 15. 7. Alles für den Glauben. Am 22. 7. Alles für das Vaterland. Am 29. 7. Alles für den Kaiser. 4. Werden besondere Andachten abgehalten? Täglich die Abendandacht. 5. Werden die Verwundeten und Kranken täglich besucht und getröstet? Was wird zur Hebung des religiös-sittlichen Lebens derselben getan? Ja Es werden Gebetbücher, gute Bücher und Zeitschriften und Devotionalien verteilt. PRILOGE 359 6. Werden die Kranken und Verwundeten zum empfange der hl. Sakramente aufgemuntert? Ja, besonders bei der hl. Messe in den Schwerkrankenzimmern. 7. Wurden die Kranken und Verwundeten versehen? Wie viele? Werden die Verstorbenen kirchlich eingesegnet und begraben? Ja 47 Nein, da alle Leichen der in Graz verstorbenen katholischen Militärpersonen dem Garnisonsspitale Nr 7 zur Einsegnung überlassen werden. 9. Werden die Kirchenparamente und Utensilien in gutem und reinem Zustande gehalten? Ja 10. Allgemeine Bemerkungen: Ich habe auch in dem Reserve Spitale Nr. 2 und 3, welche ganz neben dem Reserve Spitale Nr. 1 liegen, ausgeholfen, wenn die dortigen Feldkuraten dienstlich von dem Spitale abwesend waren. In der Kanzlei habe ich im Monate Juli 170 Dienststücke erledigt. Graz, am 3. August 1917. [žig duhovne oskrbe rezervne bolnišnice Graz-Eggenberg] [podpis] Johann Jalen, Feldkurat. Priloga, dokument št. 45: Poročilo o stanju pastoralne oskrbe v ujetniškem taborišču Sigmundsherberg. Vojaški kurat v taborišču je bil Hygin Waldemarin, duhovnik goriške nadškofije. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 180, Kriegsgefangenlager Sigmundsherberg. Kriegsgefangenenlager Sigmundsherberg Inspiziert am 21. Juni 1918. Stand derzeit 18. 000 kgf. Italienische Mannschaft und 1000 Offiziere. Kommandant Oberst Edler von Buresch Feldkurat Hygin Waldemarin der Diöz. Görz. Außer unseren Feldkuraten befinden sich noch im Lager 17 italienische kgf. Priester, welche in der Seelsorge (ausgenomen die Predigt) aushelfen. Im Lager sind folgende Kappelen vorhanden: 1.) Große Barackenkapelle im Lagerspital, 2.) eine im Isolier spital [sic!] und 3.) in der Kriegsgefangenen−Offiziersabteilung. Außerdem befindet sich in der Theologenabteilung ein Lokal mit einem Hausaltar pro alltägliche Messe für die Theologen und Gymnasiasten. Der Hauptgottesdienst mit Predigt wird in der großen Barackenkapelle allsonntäglich und an den Feiertagen von dem Feldkuraten Waldemarin abge- halten. Das Programm ist so eingeteilt, dasß ein jeder Kriegsgefangene allmo- natlich mindestens einmal der Predigt beiwhonen kann. Bei den Gottesdiens- ten wirkt die Musikkapelle und der Gesangschor der Kriegsgefangen mit. 360 Miha Šimac Es werden sowohl in der Lagerspitalskapelle als auch in jener des Isolier- spitales täglich mehrere hl. Messen von den kriegsgefangenen italienischen Priestern gelesen, wobei den Kriegsgefangenen stets Gelegenheit geboten wird, die hl. Sakramente zu empfangen. Auch in den Schwerkrankenzimmern wird allwöchig ein bis zweimal das hl. Opfer dargebracht, die Kranken versehen. Abendandachten finden täglich in den Kapellen statt. Im Lager befinden sich auch 23 Theologen und 21 Gymnasialschüler, die als italienische Soldaten in Kriegsgefangenschaft geraten sind. Diese und 8 Priester bewohnen eine für sie abgesonderte Baracke, wo die Theologen ihren theologischen und die Gymnasiasten philosophischen Studien unter der Lei- tung ihrer eigenen Priester, wobei einer die Agenden des Spirituales versicht, obliegen. Die Oberaufsicht übt Fdkt. Waldemarin auch da aus. Die Kapellen sind mit den nöthigen Utensilien (auch zwei italienische Feldkapellen im Gebrauche) versehen. Die Kirchengeräte sind zwar bereits et- was abgenützt, aber noch gebrauchsfähig. – Die Kirchenwäsche könnte reinli- cher seinder Feldkt. entschuldigt sich mit dem täglichen Gebrauche und Feh- lens der Wäscheseife. Die Wände, Fußboden der Hauptkapelle ziemlich repara- tursbedürfutig; der Kommandatn hat Abhilfe versprochen. Feldkurat Waldemarin ist in der Versehung seines Amtes fleißig und wird vom Kommandanten gelobt. Die nimia familiaritas mit den italienischen Pries- tern – umsomehr weil er ein Görzer Priester ist – mit denen er manchmal bis spät in die Nacht aufbleibt, wurde ihm verboten. In der Matrikelführung wur- den ihm einige Belehrungen erteilt, die Anlegung eines Gottesdienstprotokolles (Beschäftigungsjournal) anbefohlen; in der Führung des Exhibitienprotokolles Winke gegeben. Die Kreigsgefangenen sowohl Offiziere als auch die Mannschaft kommen in Allgemeinen gerne zur Kirche, empfangen die hl. Sakramente, benehmen sich nunmehr während der Predigt ruhig und begegnen mit Hochachtung dem Feldkuraten. [podpis] (Anton) Babuschek Priloga, dokument št. 46: Poročilo dr. Antona Jeharta, napisano ob njegovi vrnitvi v začetku leta 1918, o delovanju v sprva srbskem, nato pa v italijanskem vojnem ujetništvu. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 247, Bericht über meine Gefangenschaft die erlittene Behandlung und über die Ausübung der Militärseelsorge während der Gefangenschat PRILOGE 361 Bericht! über meine Gefangenschaft, die erlittene Behandlung und über die Ausübung der Militärseelsorge während der Gefangenschat. I. Die Gefangenschaft (Daten und erlittene Behandlung). Ich bin am 24. 10. 1914 zum Feldkuraten des L. I. R. Nr. 27 ernannt u. am 12. 10. 1914 (sic!) dem Stab der kombinirten Geb. Brigade XV. (Oberst v. Wie- den zugeteilt worden). Gefangen beim Brigadespital am 6. 12. 1914 von einer serbischen Patrouille in der Nähe von Kostuniči (die Serben hatten in der Nacht 5. auf 6. 12. unsere Front durchbrochen, die Brigade hatte sich zurückgezogen u. wir bekamen keine Nachricht davon) blieb ich in Čačak interniert vom 8. 12. 1914 bis 1. 7. 1915. Ich konnte mich in der Stadt frei bewegen, erhielt gar keinen Gehalt, wohnte in einem Privathause mit zwei kriegsgef. Ärzten u. verpflegte mich auf eigene Kosten im Hotel. Am 1. 7. 1915 wurde ich mit den beiden Ärzten in einem Reservespital der Stadt unter Bewachung interniert u. durfte dasselben nich verlassen. Des Fluchversuches u. der Spionage verdächtig wurde ich am 28. 8. 1915 nach Skoplje transferiert u. unter den elendsten Verhältnis- sen eingekerkert. Ich meldete mich krank u. kam in ein englisches Spital, von wo ich am 1. 10. 1915 durch Vermittelung der Lady Pagel, Gemahlin des ehe- maligen engl.[ischen] Gesandten, nach Niš ins Offizierslager überbracht wurde. Ich bewohnte mit 54 Herren ein dunkles Zimmer, einen ehemaligen Pferdestall. Durch die österr.[eichische] Offensive gezwungen mussten die Serben das Of- fizierslager Niš am 18. 10. 1915 räumen u. transportirten uns über Kuršumlija, Priština, Prizren, Ljum Kula – Debar – Ochrida – Elbasan – Kavaja – Vojuša nach Valona, wo wir am 16. 12. 1915 ankamen. Unterwegs schlieffen wir unter Zelten, in Albanien unter freien Himmel. Der serbische Transportkomman- dant sorgte nicht um unsere Verpflegung. Wir durften uns Essen kaufen, hatten aber die meisten kein Geld, und ich musste oft tagelang ohne Essen bleiben. Ich machte die ganze Reise zu Fuss, das letzte Drittel durch Sumpfe und Flüsse von Südalbanien u. kam ohne jegliches Gepäck völlig ermattet u. dysenteriekrank in Valona an. Italien übernahm uns u. schaffte uns nach Asinara (Ankunft 18. 12. 1915). Noch dysenteriekrank wurde ich 31. 12. 1915 in das Koleralagaer der Kriegsge- fangenen Mannschaft die von Serbien gekommen war, zur Seelsorge komman- diert. Dort verblieb ich bis 4. 4. 1916 Ich wohnte während dieser winterlichen Regen- und Sturmperiode in einem Mannschaftszelt, schlief auf Stroh und hat- te nur schwache Verköstigung. Ich holte mir dort meinen chronischen Darm- katarrh. Am 4. 4. 1916 wurde ich nach Cagliari zur Seelsorge in ein Typhuslager kriegsgefangener Mannschaft kommandiert, weil mein Vorgänger, ein italie- nischer Kurat, an Typhus gestorben war. Ich blieb dort bis 26. 5. 1916. Zurück 362 Miha Šimac auf Asinara gebracht, wurde ich am 14. 7. 1916 in das inzwischen gebildete Offizierslager gebracht u. dortselbst internirt bis zu meiner Lungenerkrankung anfangs Juli 1917. Im Offizierslager wurde ich als kombattanter Offizier behan- delt und bewohnte mit 17 anderen Herren ein Zimmer. Ich durfte das Lager nur im Seelsorgedienste u. mit besonderer, von Fall zu Fall gegebener Erlaubnis des Komandanten verlassen, in letzter Zeit nur in Begleitung eines Soldaten. Von 7. 7. 1917 an bis 3. 1. 1918 war ich als Lungenkranker im Spital interniert. Am 4. 1. 1918 erfolgte mein Abtransport ins Sammellager der Austauschinvaliden nach Calci bei Pisa. Am 20. 1. 1918 wurde ich dem Schweizer Roten Kreuz überge- ben u. betrat am 21. 1. 1918 früh österreichsischen Boden wieder. II. Militärseelsorge während meiner Gefangenschaft: In Serbien: Ich war im Felde zwar mit allem Nötigen versehen. Die Serben aber nah- men mir meine Diensttasche mit dem Oleum infirm. ab, u. weil mir auch Mess- wein u Hostien fehlten, konnte ich in Serbien keine Sakramente spenden u. war dazu noch das ganze Jahr 1915 ohne hl. Messe. Zudem verbot mir der serb. Spi- talskommandant den Besuch der Spitäler. Nur wenn jemand mehrmals drin- gend nach mir verlangte, durfte ich ihn besuchen. In solchen Fällen konnte ich aber mangels alles zur Seelsorge nötigen nur die hl. Beichte abnehmen. So war eine Seelsorge in Serbien fast unmöglich. In Italien: Das ital. Kommando erlaubte im Prinzip Seelsorgedienste, der ital. Feld- bischof sandte ital. Feldkapellen u. setzte einen eigenen ital. Feldkuraten zum Leiter der Militärseelsorge unter den ö. u. Kriegsgefangenen auf Asinara ein. Von ihm wurden wir auch mit Messwein, Hostien, oleium infirm., Kreuzen, Medaillen u. s. w. versorgt. Da hl. Vater schickte in grossen Zahl eigene kleine Gebetbücher im allen Sprachen, eigens für die Kriegsgefangenen verfasst, klei- ne Bildchen wurden in schwerer Zahl unter den Kriegsgf. verteilt, auch Rosen- känze. Ich leistete Seelsorge: • vom 1. 1. 1916 – 4. 4. 1916 im Koleralager Asinara • vom 4. 4. 1916 – 26. 5. 1916 im Typhuslager Cgliari • vom 26. 5. 1916 – 6. 7. 1917 in Officierslager Asinara u. in einem der 4. Mannschaftslager. Der Dienst teilte sich in, die Sonttagsmesse, Spendung der hl. Sakramente den Gesunden, u. Spitalsbesuch. PRILOGE 363 Sontagmesse: Ich las die hl. Messe anfangs im freien, wobei sie bei schlech- tem Wetter ausfallen musste, später erbaute ich im Mannschaftslager eine höl- zerne im Offiezerslager eine steinerne Kapelle. Für die letztere sandte der hl. Vater die ganze Ausrüstung u. der Erzbischof von Sassari weihte sie ein. Die Teilnahme an den Sontagsmessen war eine sehr rege. Im Officiers- u. im Mann- schaftslager bildeten sich Kirchenchöre in deutscher, kroatischer, tschechischer u. ungarischer Sprache u. sangen während der hl. Messe. An grossen Feierta- gen hatten wir im Offizierslager gesungenes Amt mit lat. Messgesängen. Auch Sonntagspredigt war erlabut. Hl. Sakramente: An Sonn- u. Feiertagen, hauptsächlich aber zu Ostern, Weihnachten u. Pfingsten konnten die Gefangenen zu den Sakramenten kom- men. Viel zu leider hatte ich beim Beichthören vom schlechten Wetter, wei[l] die Kappelle nur den Altar fasste. -Notgedrungen hörte ich Beichte in allen Sprachen der Monarchie, u. musste zu dem Zwecke selbst ungarisch u. etwas rumänisch lernen. Statistik der Osterbeichten: 1916: Mannsch. Lager Asinara: Seelen 4800, Katholisch 3100, Komunion 2200. Typhuslager Cagliari: Krankstand: 550, Kathol. 350, Kommunion: 350. 1917: Mannsch. Lager Asinara: Seelen 4000, Kathol. ca. 2000, Kommuni- on 1400. Spitalsbesuch (in den Mannschaftslagern, meist unter Zelten, erst in letzten Zeit in Häusern). Ich besuchte die Spitäler während der grossen Epidemien (Ko- lera, Typhus, Malaria) einmal täglich. Einmal in der Woche las ich in jedem der Spitalszelte die hl. Messe; während derselben spendete ich die hl. Kommunion. In dringenden Fällen brachte ich das Viaticum aus der Kapelle beim ital. Kom- mando (für ital. Soldaten bestimmt), wo das Allerheiligste aufbewahrt wurde. Die dienstleistenden österr. kriegsgef. Ärzte u. die meisten der dort bediensteten ital. Ärzte giengen mir bei Beurteilung der schweren Fälle willig an die Hand. Ich bemerke, dass die Sterbematriken u. Fridhofsregister vom ital. Kom- mando geführt wurden. Nur während der Koleraepidemie machte ich selbst auch Zeichnungen, die ich aber bei meiner Abreise nach Cagliari dem Inselkdo übergaben musste. Moglicherweise zu behebende Schwierigkeiten der Militärseelsorge auf Asinara: 1) Das Betreten des Mannschaftslager war mir verboten. Jede unmit- telbare Aussprache mit der Mannschaft war ausgeschlossen, die Aufmunterung zum Besuch der Sonntagsmesse, zum Empfang der Sakramente, eine Beeinflussung des moralischen u. religiö- sen Lebens der Mannschaft unmöglich. Die Verständigung der 364 Miha Šimac Mannschaft für den Kirchgang u. für Beichte übernahm irgend- wie ital. Lageroffizier, der entwender darauf vergass, od. die Sache nachlässig betrieb. Die Mannschaft klagte mir oft, dass sie gar nichts erfahre, wann Sonntagsmesse oder Beichtgelegenheit sei. – Andersgläubige u. die schlechten Mitgenossen machen somanchen Kopfschen, weil der Priester nicht in die Nähe darf. 2) Die Sonntagsruhe wird in Asinaralager nicht gehalten. Mansschaft wird selbst Sonntag vormittag zur Arbeit kommandirt. So können viele nicht zur hl. Messe. In unmittelbarer Nähe der Kapelle wird während des Gottesdienstes gearbeitet. Mir mir wirkten auf Asinara unter Selbstaufopferung u. grossem Erfolge die Kurate: Mellan (bereits zu Hause), Cvitanovič, Hulka. Mein Bericht bezicht sich nur auf meine eigene Tätigkeit. Admont, beim Ers. Baons. Kdo Geb. Schützen Reg. 2, am 11. Feber 1918. [podpis] Dr. Anton Jehart Feldkurat Priloga, dokument št. 47: Predlog za podelitev duhovniškega zaslužnega križca 2. razreda polkovnemu vojaškemu kuratu Jerneju Hafnerju. Vir: ÖSTA/KA, BA, NBA, OBA, 88563, karton 94. Standeszugehörigkeit und richtige namensschreibweise wird bestätigt. Kommando des k. und. k. Infanterieregiment Graf von Khevenhüller Nr. 7 Zu Nr. Belohnungsantrag 1 Charge k. u. k. Feldkurat in der Reserve 2 Vor- und Zuname Bartholomäus Hafner 3 Standeskörper IR. No 7 4 Diensteseinteilung Regimentseelsorger 5 Personaldaten Rangdaten nicht bekannt 6 Anlaß (Waffentat, Dienst-leistung usw.) bei Angabe von Ort un Zeit Seit 1.3.1915 ununterbrochen im Felde, seit 26.5.1915 beim Rgte eingeteilt, zeichnete er sich jederzeit durch besondere Gewissenheit, Opfermut und Hilfsbereitschaft aus. Sowohl auf den Hilfsplätzen des Rgts., als auch in allen Gefechtsstellungen, sowohl in den Karpathen, am Dniester und Sereth, als auch auf Mt. S.Michele und Kärntens Bergen scheute er wieder Mühe noch Gefahr, um den tapferen Soldaten in schweren Kämpfen geistlichen Trost und Zuspruch zu bringen. PRILOGE 365 7 Seit wann im Felde (von – bis) Seit 1./3. 1915 ununterbrochen 8 Verwundet, gefallen, vermißt oder kriegsgefangen ./. 9 Etwa unerledigter Antrag ./. 10 Besitzt bereits inländische Friedens-und Kriegsdekorationen ./. 11 Antrag des Verfassers Geistliches Verdienstkreuz 2. Klasse am rotweißen Bande 12 Datum und Unter-schrift des Verfassers Feldpost 608, am 13./ 3. 1916 [podpis] (Friedrich) Scotti Obstlt. [Oberstleutnant] 13 Be gu ta ch tu ng u nd A nt ra g de s Brigadiers …. am ……. 191 14 Divisionärs Res. No 2397 Einverstanden! Beantrage geistliches Verdienstkreuz 2. Klasse am rotweißen Bande. [podpis] (Johann) Fernengel Generalmajor Feldpost 608, am …. 14. /III. 1916 K. u. k. 92. Infanterie- Truppendivisionskomanndo 15 Korps-Kommandanten …. am ……. 191 16 Armee Komanndanten Feldpost 606, … am 15./3. 1916. Res. Dl. Nr. 2626 Ich beantrage ihm für: Geistl. VK. 2. Klasse rw. Bd. Rohr, GK [General der Kavallerie] 17 Für eventuelle Bemerkungen und Anträge sonstiger Feldsuperior: Einverstanden (Ignaz) Medek, FOk. [Feld-Oberkurat] Priloga, dokument št. 48: Mornariški superior Ivan Koršič je posmrtno rezervnemu vojaškemu kuratu Franzu Krischu posvetil naslednji sestavek. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 272, Feldkurat der Reserve Franz KRISCHE. Am 28. September 1917 hat im Marinespitale zu Pola ein edler Priester, Feldkurat der. Res. Franz Krische seine unsterbliche Seele ausgehaucht. Er war geboren am 29. März 1883 zu VINICA in Unterkrain, wurde am 14. Juli 1908 zu Laibach zum Priester geweiht, wirkte in der Seelsorge seiner Diöze- se in St. Martin bei Littai vom 1. Oktober 1908 bis 31. Juli 1912, in Vodice vom 1. Augsut 1912 bis 30. September 1913, sodann bei St. Jakob in Laibach vom 1. Oktober 1913 bis 18. Oktober 1916. Der Verewigte gehörte zu jener auserlesenen Zahl von Priestern, die ihre priesterliche Tätigkeit nicht auf den Raum innerhalb der vier Kirchenwände beschränken, sondern auch im socialen Leben den ihrer Fürsorge anvertrauten Seelen mit Rat und Tat beistehen. Am 18. Oktober 1916 zur aktiven Dienstleistung nach Pola berufen, er- warb sich der Heimgegangene gleich am ersten Tage die Sympathie aller Ka- meraden. 366 Miha Šimac Dem Festungs – Spitale Nr. 3 zugeteilt übernahm er die Seelsorge des im Mädchenlycäum untergebrachten teiles des erwähnten Spitales und versah die- selbe mit ausnehmendem Eifer und Geschick. Mit manschen Schwierigkeiten errichete er sich eine schmucke Kapelle, las in dieser taglich für die Kranken die heilige Messe, hielt dort Abendandachten, ging in den Krankenzimmern von Bett zu Bett, hatte für jeden Kranken stets ein liebes Wort und erleichterte den Sterbenden den schweren Gang ins Jenseits. Doch diese Tätigkeit erschöpfte die Arbeitslust der Verstorbenen nicht. Da er sah, daß beim Marinesuperiorate die Arbeit in der Seelsorge und in der Kanzle (sic!) überhand nimmt, bot er seine Kräfte an, um mit Liebe und Freude überall mitwirkend auszuhelfen. So finden wir ihn in seiner freien Zeit in der Kanzlei unverdrosenmithelfen, an Sonn und Feiertagen bei jedem Wetter aus- wärts auf den Festungswerken Gottesdienst halten und zwar gerade auf jenen Werken, wohin zu kommen die Schwierigkeiten die größten waren. Nur ein Beispiel von der eisernen Willenskraft dieses edlen Priesters. Am Karfreitag 1917 machte er sich erbötig in der Marinekirche die Karfreitagpre- digt zu halten. Am Mittwoch vorher erlitt er infolge eines Defekte san der Gas- leitung in seiner Wohnung einen Unfall, deri hm bald das Leben gekostet hätte. Am Gründ-donnerstage litt er an den Folgen der Gasvergiftung und trotzdem wollte er davon nicht wissen, als andere Kollegen die Predigt übernehmen woll- ten, sondern hielt dieselbe, die wirklich eine Glanzleistung von Kanzelbered- samkeit war, selbst. Später stellte sich noch heraus daß diese Predigt, die er vor einer auserlesenen Zuhörerzahl hielt, die erste des Verstorbenen in deutscher Sprache war. Im Spitale unter seinen Kranken holte sich der Feldkurat seine Todes- krankheit, eine heimtückische Kriegskrankehit warf ihn auf das Krankenlager. Während dieser Krankheit gab er, der so oft seine Kranken zur Geduld auf- gefordert, selbst das erhabenste Beispiel von Geduld und Gottesergebenheit. Wenn es sein Zustand erlaubte, empfing er die heiligen Sakramente. Zu wie- derholtenmalen hatte es den Anschein der Kranke würde genesen, Gott dem Herrn hatte es aber gefallen, ihn zu sich in ein besseres Jenseit abzuberufen. So ging ein Seelenhirte hinüber, der gleich seinem Meister und Herrn sich nicht scheute sein Leben für die ihm anvertrauten Seelen hinzugeben. Er ging hinüber, um dort aus seines Schöpferhand den Lohn zu empfan- gen, für all das Gute, daß er während seines kurzen aber an Früchten reichen Wirkens beim Militär geleistet hatte. Pola, den 25. April 1918. [podpis] Joh. Koršič, Msp. [Marinesuperior] PRILOGE 367 Priloga, dokument št. 49: Zaskrbljena vprašanja in kritika o duhovni oskrbi v vojski s strani krajevne duhovščine. Prispevek je bil objavljen v Vzajemnosti leta 1917, in sicer pod psevdonimom. Vir: Vzajemnost, 1917, 1–2, str. 6. Kako je z dušnim pastirovanjem v vojski?1133 Imam večkrat opravka z vojaki, možmi in mladeniči, ki prihajajo domov na dopust, in confessionali kakor tudi izven nje. Vprašam navadno vsakega, kako je poskrbljeno v vojni za vojaške duše, če kdaj vidijo gospoda kurata, pridejo z njim v stik, če morejo k sv. maši in kako je s prejemanjem svetih zakramentov. Naravnost povem: odgovor je redko zadovoljiv, prav pogosto se pa čujejo žalostne stvari, tuintam kar neverjetne. Govorim predvsem o položaju na fron- ti. Pri sv. maši morejo biti na sila redke čase. Na cesarjev god, o božiču, o priliki odlikovanj in še tuintam kako nedeljo. Kaj pa s spovedjo? »Od začetka vojske nisem bil«, »eno leto že ne«, »poldrugo leto.« Prav redki so, ki bi bili pred pol leta. Tudi za veliko noč jih prav veliko ni moglo zadostiti svoji verski dolžnosti. Ni dolgo, kar je nekdo naravnost izjavil: »Gospod so prišli sicer včasih maševat k nam v bližino strelskih jarkov in so razumeli naš jezik, pa niso nobenega ni- koli spovedali in obhajali, dasi sem bil gori poldrugo leto.« »Pa bi bil šel, če bi bili kaj rekli?« »Pa kako rad in tudi drugi.« Če bi jih bil g. kurat povabil k sv. zakramentom, gotovo bi bil našel hva- ležen odmev pri fantih. Izmed sto bi se bil vsaj eden brezdvomno oglasil. In v strelskem jarku so vojaki še posebno potrebni odveze in pa tolažbe. Gre jim za večnost. Pripovedovali so ranjenci iz Galicije, da ves čas boja in še potem tako dol- go niso videli nobenega duhovnika, dokler niso prišli v ogrske bolnišnice v Bu- dimpešto ali drugod v bližini, kjer je morebiti enkrat na teden šel skozi sobo ogrski duhovnik, ki ni razumel besedice slovenščine. Umrlo jih je več precej, ko so jih prinesli na obvezovališče, ne da bi bili videli duhovnika. Govorim kot duhovnik. To da misliti. Od kod to pomanjkljivo, nezadostno dušno pastirstvo? In vendar hoče najvišja volja, da se zadosti poskrbi za vse vojake tudi v dušnem oziru. Kje je torej krivda? Ali primanjkuje vojnih kuratov? Vpoklicanih je bilo veliko, tudi slovenskih sorazmerno zelo veliko. Jih morebiti primanjkuje le na fronti? V zaledju jih ne manjka. Pridi v Ljubljano: vsakih deset korakov srečaš enega. Ali pa morda ne morejo do njih? Kdo ve! Gospodje vojni kurati, ki so 1133 Ta člančič se bo morda zdel pisan preodkrito ali preostro. Pa naj se enkrat zapiše, kar se tolikokrat sliši. Naj nam gg. vojni kurati to reč pojasnijo, da se ne bo komu brez potrebe krivica delala. 368 Miha Šimac bolj posvečeni v vojaške zadeve, bodo vedeli morda podati pravi vzrok nedost- atkov. In potem bo lahko kaj storiti za zboljšanje neveselih razmer, če ne civilni, pa vojaški duhovščini. –r. Priloga, dokument št. 50: Odgovor polkovnega vojaškega kurata 7. pehotnega polka Jerneja Hafnerja na vprašanja o pomanjkljivi duhovni oskrbi vojaštva. Vir: Vzajemnost, 1917, 5– 6, str. 51–53. Kako je z dušnim pastirovanjem v vojski? ( – r. u.: Jernej Hafner, t. č. vojni kurat.) Članek tega naslova v »Vzajemnosti« (št. 1,2, 1917) izjavlja indirektno, napol odkrito in negotovo, kar se po izjavi pod črto označuje kot precej ra- zširjeno mnenje, da je v vojski vzlic najboljšim tozadevnim ukazom najvišjega vojnega gospoda zelo slabo poskrbljeno za duše naših vojakov in je temu kriva indolenca ter slaba razdelitev vojnih kuratov. Veseli me, da se je eden gospodov oglasil javno; ker godrnjanja, ki izhaja iz popolnega nepoznanja vojnih razmer in neinformirane gorečnosti za duše, izročene v oskrbo, tega godrnjanja je že malo preveč. Več tovarišev, ki so bili na ta način neusmiljeno napadeni in obso- jeni, se je že izrazilo, da treba napraviti temu konec. Zlasti ker so menda tudi pri višjih gospodih vojni kurati bolj slabo zapisani in sploh menda nastaja nekak prepad med vpoklicanimi in nevpoklicanimi gospodi, tako da se nekateri resno pomišljajo, bi li ne bilo bolje prestopiti v stalni stan vojnih kuratov, kar bi nika- kor ne bilo v interesu škofij. Zato se mi zdi primerno, da napišem o tem vprašanju pojasnilo, dasi se mi je že nekaterikrat primerilo, da so se gospodje, ki se vojskujejo doma, na moje odgovore o vojnih razmerah izražali na tak način, da sem nevoljen moral pus- titi ta pogovor, ker so oni vse bolje vedeli, kako je s stvarmi, o katerih so mene izpraševali. In vendar je povsem jasno, da more temeljiti zanesljiva sodba le na pravilnih sklepih in ti le na stvarnih premisah, ki morejo biti stvarne le, ako so pojmi popolni in jasni. Oporekal pa mi ne bo nihče, če trdim, da mož, ki ni sam dalj časa, v raznih krajih in položajih, živel v vojski in ne pozna notranjega ustroja in vojskinih odnosov, ki torej nima popolnih in jasnih pojmov, ni us- posobljen izrekati zanesljivih in pravičnih sodb o zadevah, ki se tičejo vojske. Življenje in delo vojnih kuratov v bojnem ozemlju pa je kar najtesneje zvezano z vojsko samo in od nje bistveno odvisno. Tudi možu, ki zaslišava doma voja- ke iz vojske o vojskinih razmerah, odrekam to usposobljenost in upravičenost. Priprost vojak tako malo ve, v kakšnih razmerah živi kurat, kaj mu je možno in kaj ne, kakšni so njegovi pripomočki in ovire, da ni usposobljen izrekati sodbe o njem in tudi ne podati tako zanesljivih in popolnih podatkov, da bi na podlagi PRILOGE 369 teh kdo drug mogel soditi kurate. O kuratih na bojnem polju – in za te menda predvsem gre – more in sme soditi edinole njih nadkurat ali superior, oziroma kateri tovarišev, ki poznajo delokrog in delo njihovo. Kogar torej muči misel, da kurati ne izpolnjujejo po svojih močeh svojih dolžnosti, naj se obrne po po- jasnilo na imenovane predstojnike ali tovariše – pa moli naj zanje. – Nekaterim sodnikom, se mi zdi, je temeljni vzrok krive sodbe napačni supositum: čete vojnega kurata so jim župnija, kakor je župnija, koder pasejo oni; premalo pa vpoštevajo, da te čete niso verni, svobodni kmetje, naseljeni okoli cerkve, kakor tudi kurat ni župnik na fari. Marveč se vse to nahaja v vojski, ki ni navezana na nobeno ozemlje, noben čas, nikakršen stalen red; da službe božje v praktičnih podrobnostih ne določa toliko kurat sam, kolikor razmere neredne vojske, ne škof, ampak poveljujoči častnik, da igrajo razno vlogo stotere neprevidene mož- nosti, o katerih civilni župnik ne misli, ker jih zanj ni. Nastavljenih je v splošnem zadosti vojnih kuratov (dne 30. sept. 1916 jih je bilo v vojni službi 1874). Seveda razdelitev povsod in vsak čas ni najboljša, ker vsled nenadnih razvrstitev čet ni mogoča. Polki pehote, domobranstva in črne vojske, domobranski, črnovojniški in prostostrelski bataljoni (samostojni) imajo po enega kurata; pri vsaki brigadi in diviziji je nastavljen za čete, ki dotič- nemu poveljstvu pripadajo in nimajo lastnega kurata (lovci, konjica, topništvo, delavski in ženijski oddelki, tren itd.) eden ali več kuratov; pri vsakem vojnem superijoratu obstoja osebna rezerva; koder se občuti pomanjkanje, se telegrafič- no vpokličejo novi duhovni v vojno službo. V nobeni državi v tem oziru ni tako dobro preskrbljeno kakor v naši. Seveda razdelitev tu in tam ozir jezikovnega znanja in množine čet ni dobra; pa kjer je le mogoče, se izravna to z medsebo- jno pomočjo. Da marsikateri vojak v fronti delj časa ne more biti pri sv. maši in prejeti sv. zakramentov, utegne tu in tam biti krivda kuratova. Največkrat ne. Službo božjo ovira, oziroma onemogoča: premikanje, neposredna bližina sovražnika v slabo utrjenih postojankah, negotov položaj; mnenje poveljnika: da taktični razlogi, nujno delo, utrujenost moštva tega ne dopušča; slabo vreme, preveli- ka raztresenost čet, pomanjkanje primernega prostora itd. Od mojega polka n. pr. sta skupaj le dva prapora, drugi bogve kje. Ta dva (nad dva tisoč mož) držita visokogorsko ozemlje, ki ju razbija v 17 postojank, za katere treba maše- vati posebej, kadar dopuščajo razmere. Nikdar pa ne more biti niti polovica mož dotičnega odseka pri sv. maši, ker so nekateri na straži v jarkih, drugi na predstražah, tretji pri delu, v bolnici, na dopustu itd. Normalno mi je v teh stal- nih razmerah mogoče približno dvanajstkrat na mesec opraviti službo božjo pri oddelkih, oziroma v postojankah. Posameznih postojank po več mesecev ni mogoče obiskati, ker so večkrat vsled snega odrezane po delj časa in se ne smem izpostavljati nepriliki, da bi cel mesec sedel, spal in jedel pri majhnem 370 Miha Šimac oddelku, ki je sam v pomanjkanju, vse druge pa pustil na cedilu. Sem zdrav, mlad, vajen gor, bil sem eno leto vojak, zdaj sem že dvajset mesecev pri istem polku, tudi se ne zavedam kaznjive lenobe – in vendar dosti možakov lahko tudi o meni približno take stvari pripoveduje, ki dajo misliti, kakor so drugi pripovedovali o drugih kuratih, ki morebiti nimajo tako ugodnih predpogo- jev za uspešno službovanje kakor jaz. Poznam dosti slovenskih kuratov v fronti in menim, da me navedena dejstva in lastnosti usposabljajo izreči sodbo, da največ vojnih kuratov v fronti dobro vrši svoje dolžnosti, v kolikor sploh vo- jne razmere (katerih kurat ne more panati1134) dopuščajo. Če pa kateri ne iz- polnjuje, kar more in je dolžan, so poklicani njegovi predstojniki, ki so uspo- sobljeni v to, da sodijo. In ti so že večkrat sodili; morebiti kdaj celo pretrdo. Morebiti pa sploh dokazujem, kar ni treba – in gre le za »škandalozno« življenje vojnih kuratov? Rad priznam, o custodes hominum, da kateri naše častite druž- be ni, kakor bi moral biti, dasi se ravno slovenski kurati posebno dobro drže in imajo pravega duha. Vprašam pa tudi, če so – doma – vsi – svetniki? »Neki gospod je maševal, pa ni spovedoval.« – Pred letom sem bival v bližini tovariša, ki je pogosto biniral. Drugo sveto mašo je imel navadno, po napornem potu, okoli poldneva; večkrat se je potil od slabosti. Rad bi ga videl, ki bi v takih razmerah pred sveto mašo še spovedoval! Tudi nihče še ni pridobil ničesar na tak način, da se je v enem mesecu izgaral; kakšna je korist od en- kratnega forsiranja, če vsled tega moram zboleti in cele tedne ali mesece ležati? V vojski doseže uspeh le tisti, ki zna gospodariti z danimi silami; neomejenih naravnih sredstev nima nihče na razpolago; na čudeže se ne sme nihče zanašati. »Tako in tako dolgo nisem bil pri spovedi.« - Ne enkrat sem naletel na od- delke, ki že dolgo niso imeli službe božje. Če mi je bilo mogoče, sem takoj vse potrebno ukrenil, da jih napasem. Neposredno noč ali dan prej, ali pa v času, ko se je to imelo vršiti, jih je povelje odneslo bogvekam. – Lansko zimo v gorovju ni bilo mogoče dosti storiti. Pomladi sem moral oditi za tri mesece drugam. Par tisoč mož ni imelo v velikonočnem času skoro nobene dušne oskrbe v teh gorah, dočim sva bila prej in pozneje dva kurata v dotičnem odseku. Kriva je bila pa – vojska. Pripotil sem se bil visoke skale na obisk v prvo črto, lačen in žejen, prija- zno vabil može k sveti spovedi. Pa so rekli nekateri slugi: »saj nismo arestanti, da bi nas kdo gonil k spovedi.« - Pretečeni teden sem se oglasil v strmem gozdu pri stotnijskem poveljniku. Sam je letal okoli mož, več ordonanc je poslal v za- kope, tudi sam sem šel okoli vabit. Čakam nato, nihče ne pride. Še enkrat lete ordonanci. Vsak mož ve, da čakam nanj. Za dobršen čas pride – eden. In ta mi razodene, da je – Srb, pravoslaven. – Govorim intimno s častnikom, znanim 1134 Panati – ukrotiti, obvladovati. PRILOGE 371 iz gimnazije. »Veš,« mi reče, »tvoji ljudje te nimajo nič kaj radi.« »Zakaj pa ne, so ti kaj rekli?« »Pravijo, da jih preveč priganjaš k spovedi in maši.« - Službe božje napovedujem v »Regimentsbefehlu«, naš polkovnik skoro vselej pride in pazi, da možje hodijo k službi božji. Po njegovem povelju morajo vsi, ki niso za službo nepogrešljivi, priti. Ko po sv. maši pridem iz kapele, mi pa večkrat kakšen možak potoži, da bi bil rad in lahko prišel, pa ni vedel, da je služba božja. Zakaj ni vedel? Ko se je oglasilo, ni bil poleg, ravnotako ne, ko so drugi odhajali. Vzrok – vojska. Boji v Galiciji. Kurat mora po predpisu (kakor je tudi najbolje) biti na polkovnem obvezovališču. Kogar tja prineso (dva do tristo korakov), tega lah- ko previdi. Kdor pade v črti, umrje na obvezovališču pri stotniji ali bataljonu, oziroma med potjo, ga ne more. Če se oddalji od svojega mesta na drugo (n. pr. v črto samo) mu jih še več uide, če je sploh gibanje mogoče vsled ognja in ga poveljnik pusti. Pogosto pa je položaj čet tak, da enega dela črte ranjenci sploh ne tangirajo polkovnega obvezovališča, ker jim je priročneje, ako se direktno odvedejo v prvo bolnico. Vse se vrši v ognju, mrzlično hitro. Ranjenci se pre- kladajo, donašajo, odvažajo. Marsikdo se v tem metežu lahko prezre ali dvak- rat previdi, zlasti nezavestni. Umrje jih pa brez dvoma v premikajoči se vojski največ neprevidenih. Krivda leži – na vojski. O prvih mesecih vojske sploh ne govorim. – Kdo se je tedaj spoznal v vojnem metežu? Kurat našega polka je kot prvi našel svoje mesto – v mrliški knjigi († Val. Rozman). Trdim: četudi dobi vsak vojak svojega kurata in bo ta kurat svetnik, še vedno bo dosti mož umrlo neprevidenih. Tako je na farah v vojski; da se kaj takega ne bo prigodilo doma, vigilate fratres! »V zaledju kuratov ne manjka.« – Ta trditev najbolj neprijetno zadene, ker je najbolj krivična in neresnična. Ali je šel kdaj skozi vse prostore, kjer leže fara- ni teh sobratov? Ali je videl njih težko, mučno delo? Če bi ga bil, bi ne bil tako pisal. Jaz ne menjam z nobenim teh kuratov, dasi sem bil v Galiciji v času bojev, na Vrhu sv. Mihaela v času ofenzive in se gibljem že nad eno leto v višavah 900 – 2666 metrov zelo divjih gora. To je sicer nevarneje, a le časoma zelo naporno, ker naštete ovire ne dopuščajo, da bi se storilo vse dobro, kar bi se pa rade volje storilo, če bi bilo mogoče. Pa če tudi per accidens kateri kuratov nima dela, temu navadno ni kriv sam, ampak – vojska. Objekcij in dvomov se lahko napiše z ozirom na obsežnost vprašan- ja debela knjiga; odgovor bi moral obsegati deset debelejših knjig, kar pa ne gre, kajti še vedno velja stara modrost, da: eden lahko vpraša stvari, ki mu jih deset ne more zadovoljivo odgovoriti. Verjemite mi, da je lažje dvomiti in oporekati, modrovati in soditi, kakor v vojski z vidnimi uspehi pastirova- ti, in veliko lažje, kakor dokazovati, da ni vse tako kakor se njemu dozdeva. Sprevidim pa, da bi bilo zelo potrebno, da se splošno bere članek vojnega ku- 372 Miha Šimac rata (prof. moralke) dr. Parscha v »Pastoralblatt für k. u. k. kathol. Mil. u. Mar. – Geistlichkeit« (Wien 1916, Buchdruckerei »Reichpost«, Wien VIII.), ki odgo- varja na obravnavano vprašanje v članku: Aufgaben des Feldseelsorgers an der Front, čegar oceno sem doposlal v dec. 1916 »Duh. Pastirju«. Bratje! Podpiraj- mo, vsaj z molitvijo, eden drugega. V. pošta 608/R, na god sv. Antona 1917 Priloga, dokument št. 51: Na vojaški vikariat je leta 1916 prispelo anonimno pismo o vojaški duhovščini in pritožba, da so duhovniki velikokrat premladi za to službo. Čeprav se vojaški škof na takšna pisma po navadi ni odzival, pa je tokrat ravnal nekoliko drugače. Vir: ÖSTA/KA, MfLV – Mil. Teil, karton 2389, K. u. k. Apostolisches Feldvikariat Nr. 52703, Res. K. u. k. Apostolisches Feldvikariat. Nr. 52703 Res. Liebevolles Benehmen den Soldaten gegenüber. An das hochwürdige k. u. k. Feldsuperiorat in Wien, am 10. August 1916. »Obwohl anonyme Eingaben nicht immer einer weiteren Behandlung würdig sind, so erachte ich es doch für meine Pflicht allen hochwürdigen Her- ren MilGeistlichen einige Ausführungen aus einer mir anonym zugesendeten Zuschrift zur Kenntnis und Erwägung zu verlautbaren. Ein Soldat hat angeb- lich über seine Erlebnisse im Kriegsdienste folgendes geschrieben: »Gerade von jener Seite, wo man Liebe, Milde, Trost und Barmherzigkeit, wie dies unsere hl. Religion lehrt, erwarten soll, vermisst man diese edlen Be- strebungen. – So mancher junge Kaplan, der plötzlich als Feldgeistlicher in den Hauptmannsrang kam, mag sich etwas erhaben dünken und behandelt oder kommt den Soldaten dann nicht mit jener Lieber und Freundlichkeit entgegen, wie es seine hl. Pflicht ist. Man muss doch bedenken, daß die meisten Soldaten ältere Männer sind, die in ihrer fernen Heimat Frau und Kinder haben und durch Kummer und Sorgen und Mühsale aller Art schwer an Leib und Seele darniedergedrückt sind …« Ich empfehle eindringlich diese Worte allen hochwürdigen Herren Feld- geistlichen im Felde und im Hinterlande als einen recht dankbaren Gegenstand der Selbsprüfung und gewärtige, dass alle Herren, als treue Nachfolger und Diener des göttlichen guten Hirten ihr heiliges Amt in wahrhaft apostolischer Weise ausüben und sich nie durch andere nebensächliche Momente zu schrof- fem, lieblosem Benehmen gegen die ihnen anvertrauten Seelen verleiten lassen werden. PRILOGE 373 Dieser Erlaß ist allen unterstehenden Herren ehetunlichst zu verlautbaren. Ergeht gleichlautend an alle Feldsuperiorate bei der Armee im Felde und im Hinterlande und an das Marinesuperiorat. [podpis] BJELIK, m. p. Bischof, Apostolischer Feldvikar Für die richtige Abschrift! [podpis] 28. 8. Lentner Hptm. [Hauptmann] Priloga, dokument št. 52: Disciplinski postopek zoper vojaškega kurata Ludvika Lacino. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 273, Feldkurat Lacina – disziplinawidriges Genehmen. 305. Res. Feldkurat Lacina – disziplinarwidriges Genehmen An das k. u. k. K. M. in Wien. 20. Oktober 1916 Der Feldkurat Ludwig Lacina des Mob. ResSpitals Nr. 2/10, welcher schon von meinem Vorgänger wegen seiner Lauheit im Dienste und Pflichtvergessen- heit oft gemahnt und gerügt, wiederholt strafweise versetzt und wegen grober Verletzung der Standesehre auch mit einem strengen Verweise bestraft, von den namentlich jüngeren Offizieren aber, - weil er ein guter Gesellschafter, Klavier- spieler und kein Spassverderber war – gerne in Schutz genommen wurde, ist mit Befürwortung des 2. AKmdos von der 7. KTD zur Beförderung in die VIII. Rangklasse außer der [Bar. ?] beantragt worden. Er ist am 18. l. Mts. bei mir erschienen und hat sich auf den vorerwähnten Antrag berufen und um seine Beförderung gebeten. Ich habe unter Hinweis auf sein so oft beanständetes Verhalten vor dem Kriege die Erfüllung dieser Bitte abgelehnt und muszte dies, als er unter Her- vorhebung seiner 10- jährigen Dienstzeit und seines Alters das Ansuchen mit heftigem, ungebührendem Ton und eben solcher Haltung wiederholte als eine Dreistigkeit und Kränkung seiner wohlverdienten Vordermänner energisch zu- rückweisen. Er gebärdete sich aber in ungehöriger Art weiter und warf mit verletzen- dem Ton und anmassender Haltung vor, dasz ich ihn verfolge und verfluchte mich, die Mutter Gottes solle mich strafen und sie werde es auch tun, wie es auch dem versterbenen Weihbischof Marschall gesehehen, dem er auch glei- ches gewünscht habe. Ich bringe dieses achtungswidrige, die Auktorität und Disziplin tief ver- letzende Benehmen des Feldkuraten Lacina zur Kenntnis und bitte, - da es sich 374 Miha Šimac um meine Persone handelt, - von einer härteren Ahndung absehen und ihn nur mit einem strengen Verweise und Verwarnung bestrafen lassen zu wollen. Bjelik, Bischof, Apostolischer Feldvikar [ročni zapis] V. Nr. 86493/16 Wegen vernachlássigten Sge im Mob. R. Sp. 2/10 (:kranken nicht gebeichtet) von Várady Rüge verteilt Priloga, dokument št. 53: Pastoralno poročilo vojaškega kurata Ludvika Šavlja o duhovni oskrbi pri 17. pehotnem polku januarja 1918. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 237, Pastoralbericht für den Monat Jänner 1918, Šavelj Ludvik. [Žig] K. u. k. Infanterieregiment [ročno dopisano]»Kronprinz« No 17 E. No 30. Feldpost 369, am 15. Febr. 1918 Pastoralbericht für den Monat Jänner 1918 I. Gottesdienstliches: Am Neujahrstag hielt ich den Gottesdienst beim I. u. II. Baon. Es nahmen daran teil, alle, die nicht irgendwie durch den Dienst verhindert waren. Bei 80 Mann emfping dabei die hl. Kommunion. Bei der Ansprache machte ich einen Rückblick in das vergangene Jahr worauf ich, die Ermunterung anschloß auch in der Zukunft – im neuen Jahr das Vetrauen auf Gott nicht sinken zu lassen. Am Sonntag den 6. Jänner war der Gottesdienst beim 2. Baon. Kommuni- zierende - über 100 Mann. Das Thema der Predigt: der Glaube der 3 Waisen soll auch für uns ein Vorbild sein. Damstag den 12. Jänner hielt ich für die in Val dei Ronchi befindliche Mannschaft der S. H. B. 60/I einen Gottesdienst ab. Derselbe war sehr gut be- sucht; zumal die Polen und Kroaten, die anwesend waren, hatten eine große Freude. Sonntag 13. Jänner wurde der Gottesdienst beim Rgmtstrain abgehalten, - sehr gut besucht. Dabei spielte die Rgmtsmusik. Montag den 14. Jänner war ein Gottesdienst bei G. H. B. 20/II. und 20/ IV. Trotz dem, daß der Feind angefangen hatte in die Nähe zu schießen verlief der Gottesdienst ohne Störung. Kein einziger Mann verließ vor der beende- ten Amtshandlung seinen Platz. Als Thema der Predigt nahm ich in diesem 3 PRILOGE 375 Tagen: die Verehrung des Namens Jesu. Selbe hielt ich in deutscher und slov. eventuell kroatischer Sprache. Am Sonntag den 20. Jänner war der Gottesdienst beim 1 und 2. Baon. Auch diesemal ging die Großzahl der Anwesenden zur hl. Kommunion. Das Thema der Ansprache: Vorbereitung auf die hl. Osterbeicht. Sonntag den 27. Jänner war das Rgmt auf dem Marsche in die Retablierung. Sonstige Beschäftigung: In diesem Monnat war es etwas schwerer die Mannschaft, in der Stellung die noch nicht ausgebaut wurden, zu besuhen. Man konnte nur in der Nacht zu ihnen hinaus. Trotzdem ging ich auch in dieser Zeit 2mal am Abendhinaus um den Soldaten, beim Graben der Stellungen einige Trostworte zu sprechen. Umso öften erschien ich in ihrer Mitte in der Reserve –Stellung. Die Mannschaft war in dieser Zeit infolge der Kälte und anderen Strapazen sehr herabgekommen und bedurfte sehr des Trostes. – Die letzten 2 Wochen war ich besonders damit beschäftigt den gefallenen Helden eine würdige Ruchestätte zu bereiten. Auf Mte Zomo allein begrab? ich mit einer Abteilung vom 15 Mann über 50 Mann Italiener und 17 Tiroler. Am 26. in der Nacht ging das Regiment in die Retablierung. Feldpost 369, am 15. Februar 1918 [podpis] Ludvik Šavelj Feldkurat [Žig] Militärseelsorge der k. u. k. 6. Infanteriedivision Exh. No. 137. [Podpis] Gesehen! F. Kulovec, Div. Pf. [Žig]: Feldsuperiorat der k. u. k. 11. Armee EN. 1568 praes. 7. III. 1918. Gúta (Martin) Priloga, dokument št. 54: Pastoralno poročilo, ki ga je o pastoralni oskrbi lovskih bataljonov napisal Jožef Poje1135 februarja 1918. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 237, Pastoralbericht der Mil. Seelsorge des k. u. k. F. J. B. No 7 über die im Monate Jänner l. J. abgehaltenen geistlichen Funktionen, Poje Josef. [Žig] Militärseelsorge des K. u. k. Feldjäger Baon Nr. 7 Exh. No 41. 1135 Jožef Poje, r. 9. 2. 1889, Osilnica; m. 14. 7. 1914; † 31. 5. 1977, Ljubljana Šentvid. V: Letopis 2000, str. 461. 376 Miha Šimac Pastoralbericht der Mil. Seelsorge des k. u. k. F. J. B. No 7 über die im Montate Jänner l. J. abgehaltenen geistlichen Funktionen. Feldpost 2, am 22. Februar 1918. Josef Poje, k. u. k. Feldkurat [druga stran] Inhalt: Das Feldjägerbaon No 7 ist am 27. XII. 1917 aus Campo Mulo in die Stel- lung auf Mte Sisemol abgegangen. Der Hilfsplatz das Bataillons was ufgestellt in Val Ronchi. Darselbst wurde in der Marodenbaracke täglich die hl. Messe gelesen. Am 13. I. 1918 fans ein Gottesdienst state bei der IV. Komp. des Jg 7, am 14 I. bei der III. Komp., am 15. I. bei der II. Komp., am 16. I. bei das I. Komp. und am 17. I. bei der M. G. Komp. – Bei allen Kompagnien wurde zugleich ein Vortrag gehalten in deutscher und slov. Sprache. Der Inhalt des Vortrages: Der Blich auf das hl. Kreuz und auf den Gekreuzigten ist die beste Vorbereitung auf eine gute Osternbeichte und auf einen würdigen Empfang der Osterkommuni- on. - am 20. I. wurde ein Gottesdienst mit dem Vortrag: Der Blick auf das hl. Kreuz verleiht uns Mut, Er. gebung und Ausdauer.« Bei der Sapp. Komp. 2./3. – gehalten. – Am 22. I. hielt ich einen Gottesdienst bei einer Geb. Kan Bat. bei Eck und am 27. I. bei der Geb. Kan. Bat. 2/g 10 und 4/G 10 bei Stenfle. Überall bei den genannten Batt. hilte ich einen Vortrag über das Thema: Das hl. Kreuz sei unsere Hilfe! Die beteiligung der Offiziere und der Mannschaft war höchst erfreulich. - Am 28. begann die ital. Offensive gegen Sisenol Val di Bella und Col Rosso. Während der Offensive war ich tätig auf dem Hilfsplatz Jg 7 und auf dem Reg. Hilfstplatz des I.R. 81. Feldpost 2, am 22. Februar 1918. [podpis] Josef Poje, k. u. k. Feldkurat Priloga, dokument št. 55: Poročilo dr. Franca Kulovca, divizijskega župnika 6. pehotne divizije, za mesec januar 1918. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 237, Pastoralbericht der Mltseelorge d. 6. I. D. für den Monat Jänner 1918, dr. Fr. Kulovec. [Žig]: Militärseelsorge der k. u. k. 6. Infanteriedivision Exh. No 134. PRILOGE 377 Pastoralbericht der Mltseelsorge d. 6. I. D. für den Monat Jänner 1918. I. Feldgottesdienste: 1.) 1./I. Circumcisio Doni: hl. Messe in Campo Mulo für Train, Bespan- nungen, Stabs-Kompagnie: Thema: Und sein Name und genannt werden: Wunderbar, Ratgeber, starker Gott, Vater der Zukunft, Friedensfürst. Is. 9, 6. Deutsch u. slovenisch [sic!]. 2.) 6./I. Epihania Dom.: hl. Messe für FH Rgt 6 auf Longara. Thema: Ich bin das Licht der Welt, wer mir folgt, wandelt nich in Finsternis, sondern hat das Licht des Lebens. Joh. 8, 12. Deutsch u. slovenisch. 3.) 13./I. Dies oct. Epiphan.: hl. Messe für Fjb 20, Train u. Stabs Komp. in Campu Mulo. Thema: Wer unter euch der erste sein will, der sei der Diener aller, gleichwie auch der Menschensohn micht gekonnen ist, sich bedienen zu lassen, sondern zu dienen. Mark. 10, 44. Deutsch u. slovenisch. 4.) 14./I.: hl. Messe für die Motor Automob. H. Batt. 21. Thema: Einen anderen Grund kann niemand legen als den, welcher gelegt ist: Christus Jesus. Deutsch u. slovenisch. 5.) 17./I.: hl. Messe für Train. Thema: Wie oben. 6.) 20./I. Dom. II. p. Epiph.: hl. Messe für Munitionskolonnen. Thema: Soldaten! Es nacht die Zeit der Osterpflicht! Deutsch u. slovenisch. II. Seelsorgerliches: Im Jänner war die Lage bei der Division sehr unruhig. Die Mannschaft hatte keine oder sehr dürftige Unterstände. Unter der eingebetenen großen Käl- te litten die Soldaten sehr. Die Fdkuraten hatten in diesen Verhältnissen mehr als genug Gelegenheit zu Trostunoten und Aufmunterung. Bei Mangel an Unterkünften mußte der Gottesdienst stets in Freien abge- halten werden. Und da ereignete sich stets, daß der Meßwein bei einem Gottes- dienste um 9 Uhr Vormittag im Kelche gefror. Später konnten wegen der regen Fliegertätigkeit keine Gottesdienste mehr stattfinden. In der Nov.–Dez. Offen- sive sind hunderte von unseren und italienischen Soldaten gefallen, die beim Vormarsch in diesen unwirtlichen Steingegenden nicht alle begraben werden konnten. Es um den Abteilungen erwirkt, die die Toten im Beisein der Feldku- raten zu begraben begannen. Leider gign die Bestattung beim großen Mangel an Arbeitskräften nur langsam von statten. In der Zeit waren bei den Formationen der Division zeitweise 12 Feldku- raten tätig. Ich besuchte die meisten und gab ihnen Anleitungen. Unter die Mannschaft wurden viele Gebetbücher und Zeitschriften verteilt. III. Kanzlei: Beim Bewegungskriege stößt die Anlage der Gräberkaster auf die größ- ten Schwierigkeiten. Der Feldkurat ist auf sich selber angewiesen, die Truppe 378 Miha Šimac stellt ihm nur in den allerwenigsten Fällen trotz der vielen ergangenen Befehle Skizzen von Begräbnisorten der gefallenen zur Verfügung. Obwohl vier Jahre Krieges bald voll werden, bekommt der Feldkurat die Lgtbl [Legitimationsblatt] meistens nicht vorschriftmäßig ausgefüllt in die Hand. Das alles häuft die Kanz- leiarbeiten in bedeutendem Maße an und verzögert die rechtretige Erledigung derseben. Feldpost 369, am 31. Jänner 1918. [žig duhovne oskrbe 6. divizije] [podpis] Dr. Fr. Kulovec, Div. Pf. Priloga, dokument št. 56: Poročilo vojaškega kurata Petra Juraka o velikonočni spovedi pripadnikov 1. gorskega strelskega polka leta 1918. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 240, Osterbeichte –Bericht. Geb. Sch. Rgt. 1, 4. April 1918, Peter Jurak. [žig] Röm. kath. Mil. Seelsorge des k. k. Gebirgschützenregiments Nr. 1. Ex. Nr. 314. Osterbeichte – Bericht An das Hochwürdigste Feldsuperiorat der k. u. k. Isonzo–Armee Feldpost 646, am 4. April 1918. Feldpost 487. Die Osterbeichte ist nach Kompagnien absolviert worden. Jeden Tag ist eine Kompagnie an die Reihe gekommen. Nachmittags war immer vor der Beicht eine kurze Ansprache und ebends sacramentaler Segen mit Litanei. Die Leute haben sehr gerne daran teilgenommen. Für die Mannschaft, welche aus irgen welchem Grunde verhindert war, an dem für die Kompagnie bestimmten Tage teilzunehmen, waren dann mehrere Tage bestimmt, damit auch die ihren Osterpflicht nackkommen konnten. Im ganzen haben die hl. Osterkommunion 2 376 Mann empfangen, also über 90% des gesammten Standes des Regimentes. Auch beim Sturmbataillon der 44. Schützendivision wurde die hl. Oster- beicht im gleiche Weise werichtet. Die hl. Osterkommunion haben über 600 Mann des Sturmbataillons empfangen. hier haben mir die Herren Feldkuraten: Alois Auer des Sch. R. Nr. 21 und Anton Gnidovec des Geb. Sch. R. Nr. 2 aus- geholfen. [žig] Röm. kath. Mil Seelsorge des k. k. Gebirgsschützenregiments Nr. 1. [podpis] Peter Jurak Feldkurat PRILOGE 379 Priloga, dokument št. 57: Poročilo vojaškega kurata Janeza Kocipra o velikonočnih praznikih v Latisani leta 1918. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 240, Osterandacht, 10. April 1918, Johann Ev. Kociper. [žig] MilSeelsorge des k. u. k. Etappenstationskdos Latisana. Osterandacht. E. Nr. 2. An das Hochwürdigste Feldsuperiorat des Kisa (Q. Abt.) Feldpost 487, am 10. april 1918. Feldpost 487. Auf dst. E. Nr. 613 vom 10. Febr. 1918. Nachdem das Marschbaon des I. R. 20 unter der Leitung der MilSeelorge der Ma Fo am 21. und 23. Februar 1918, bei welcher Gelegenheit auch ich beim Beichthören der Polen aushalt, seine Osterandachtverrichtet hatte, wurde für die kath. Mannschaften der übrigen Formationen der Garnison Latisana vom 4. bis 7. März l. J. in der renovierten Garnisonskirche die hl. Osterandacht ab- gehalten. Die Formationen wurden in drei Gruppen A B C eingeteilt und jede Gruppe wurde an einem der Nachmittage um 3h, wie es im Stationskdos-Be- fehle von Latisana Nr. 101 vom 28. Febr. 1918 anbefohlen war, zur hl. Beichte und am darauffolgenden Morgen um 630h am zur hl. Kommunion geführt. Der hl. Beichte wurde stets eine eingehende Belehrung »Im Bußsakramente waltet der hl. Geist« und bestmögliche Vorbereitung im 4 Sprachen vorausgeschickt und ebenso wurde vor der hl. Kommunion eine warmgefühlte Ansprache über den Empfang der hl. Osterkommunion gehalten. Im Beichthören haben mir ausgeholfen: Fkt. Thom. Fogadić für die kroat. Mannschaft, Fkt. Ludwig Ka- nyó für die ung. Mannschaft (auch mit Ansprache), Fkt. Blasius Kotfis für die polnische Mannschaft (auch mit Ansprache); Deutsche, Slovenen, Čechen u. Slovaken haben in der überwiegenden Mehrheit bei mir gebeichtet. Die Beteili- gung war recht zufriedenstellend; es wurden 409 hl. Kommunionen gespendet. Hervorzuheben wäre, daß die Slovenen, die Kroaten und die Deutschen das Hauptkontingent abgaben. Außerdem kamen vereinzelte Soldaten meiner Auf- munterung nach und empfingen an Wochentagen morgens 7h gelegentlich der hl. Frühmesse in der Abteipfarkirche in Latisana die hl. Sakramente. Das Be- nehmen der Mannschaft war dem Ernst der Zeit und der Heiligkeit der Hand- lung entsprechend und sehr auferbaulich. – Ganz in der gleichen Weise hatte das gegen Ende März angekommene k. u. k. Brückenbaon Nr. 1 die hl. Beichte 380 Miha Šimac am 4. April 3h am und die hl. Kommuinon am 5. April 630h am. Teilnehmer waren 95. [podpis] Johann Ev. Kociper, k. k. Feldkurat. Priloga, dokument št. 58: Poročilo Jožefa Krantza o duhovni oskrbi taborišča za vračajoče se vojake iz ruskega ujetništva. Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 247, Pastoralbericht für Juni 1918, Heimkehrlagers Nr. 701. [Žig] Militärseelsorge d. k. u. k. Heimkehrlagers Nr. 701 Ex. Nr. 21. Pastoralbericht für Juli 1918. An das hochw- Feldsuperiorat des k. u. k. 4. Generalkommandos Leordina, am 31. Juli 1918. Feldpost 354. Es wird gemeldet: 1. Im Sinne der Ex. Nr. 3415 des k. u. k. 7. Gen. – Kmmdos v. 1918 wurde die Seelsorge der Heimkehrer des obigen Lagers vom Unterfertigten am 18. Juni d. übernommen. 2. Die Zahl der Heimkeherten war 599, und zwar dem Religionsbekennt- nisse nach: 369 Römisch; und Griech. – katholische, 135 Gr. – orientalische, 61 Evangelische H. C., 17. Evangelische A. C., 1 Unitarius, 8 Izraeliten, 7 Mohame- daner; der Sprache nach: 45 Deutsche, 247 Ungarn, 123 Kroaten, 136 Serben, 17 Slovenen, 12 Ruthenen, 8 Slovaken, 14 Rumänen. 3. Der Gottesdienst wurde eine Zeit – die Sonntage ausgenommen – in der gr.-katholischen Pfarrkirche, nach Vollendung der L.-Kapelle im Lager, und zwar täglich 7h gelesen, das ist die Heimkehrer auch an Wochentagen der hl. Messe beiwohnen können, was ihnen der L.-Kommandant: k. u. k. Hauptmann Andor v. Rónay durch die Erlaubnis ermöglichte, dass die am Gottesdienste Teilnehmenden – und bloss sie – statt 7 Uhr nach Beendigung der hl. Messe ihre Arbeit beginnen sollen. Wegen der grossen Beschäftigung beim Barackenbauen wurde bloss an 4 Sonntagen gepredigt, und zwar – Predigtthemen: am 1. Sonntage: vom Eide und Vaterlandsliebe; 2. ‚ '' : die Härte unseres Weltkrieges – Gott mit uns; am 3.-ten Sonntage: Das Vertrauen des Christen zur göttlichen Vorschung im Lichte des Krieges; am 4.-ten Sonntage: von Tapferkeit. PRILOGE 381 6. Die Heimgekehrten wurden bei der Arbeit und sonst besucht. Es war bei ihnen sichtbar, wie es ihnen wohl tut – wenn sich manfür die vergangene Zeit ihrer Kriegsgefangenschaft und ihre Familie interessiert. Das Soldatenheim leistete auch mir einen neuen Bereich, mich mit den Leüten noch intensiver zu beschäftigen und ihrer Seele näher zu kommen. Als ein Grundprinzip gilt es hier, dass der Seelsorger hauptsächlich mit seinem persönlichen Verkehr die Simpathie, die Liebe, die Seele der Gläubigen gewinnt, was eine unbedingt nö- tige Bedingung des gewünschten Erfolges sei. 7. Ein Teil (zirka 1/4) der Katholiken hat die hl. Beichte bei uns verichtet. Andere haben angeblich von kurzer Zeit gebeichtet; waren auch solche, die sich mit der Begründung fernhielten, sie wollen dieser Pflicht in ihrer heimatlichen Kirche nachkommen. 8. Der seelische Zustand des ersten Transportes war subjektive religiös und auch objektive sehr gut. Wegen ihres anständigen Benehmens und ihrer fleissigen Arbeit erreichten sie eine allgemeine Zufriedenheit und Achtung der Vorgesetzten. – Der Urteil über den zweiten Transport dieses Monates ist un- bedingt ein ungünstiger, doch nicht gefährlich schlecht. 9. Im ganzen grossen kann es behauptet werden: die lange Zeit im fremden Lande verliess in der Seele der Heimkehrer ihre Spur, es ist aber unbedingt zu erfahren: die Leute haben eine sehr grosse Sehnsucht nach ihrer Familie und ihrem heimtalichen Boden, was für sie ein gutes Zeugnis, für Vaterland ein Vorteil ist. [pripis ob strani]: Veranlaßst 10. Es wird gebeten, besonders für die kro- atischen und slovenischen Heimkherer Gebet-, und Lesebücher besorgen zu wollen – es sind nähmlich keine solche vorhanden – und auch die ungarischen Lesebücher möglichst zu vermehren für den Fall, wenn es viele Heimkehrer kommen dürften. Vorläufig sind sie gut besorgt. Ausser ihnen bekamen wir mit dem letzten Transporte – die 30 Deutscher ausgenommen – bloss Serben und Rumänen, für welche am Lesestoppe nicht zu erzeigen ist und auch nichts gereicht werden konnte. [podpis] Josep [sic!] Krantz Feldkurat. [žig] Feldsuperiorat des k. u. k. 4. General kommandos Praes. am. 10. August 1918 Nro. 325/H. mit / Blgen. Priloga, dokument št. 59: Poročilo vojaškega kurata Antona Klasinca (p. Engelberta) o duhovni oskrbi pri 117. pehotnem polku meseca junija 1918. 382 Miha Šimac Vir: ÖSTA/KA, AFV, karton 243, Pastoralbericht für Juni 1918, Mil. Seelsorge d. Inf. Regts. 117, 2. VII. 1918, Anton Klasinc. Pastoralbericht für den Monat Juni 1918. 1. Am 3. VI. 1918 habe ich die Seelsorge des Regimentes übernommen. Vom 6. VI. bis 12. VI. wärend meiner Absentierung war mein Stellvertreter Feldkurat Vukotić von der San. Kol. der k. u. k. 18. I. D. 2. Am 14. VI. wurde bei jeder Kompagnie eine Ansprache im deutscher und slovenischer Sprache abgehalten und darauf die allgemeine Absolution er- teilt. 3. Gottesdienst mit der Predigt in deutscher und slavischer [sic!] Sprache konnte nur am 23. VI. abgehalten werden. Thema der Predigt: »Die Kriegslei- den ertragen aus Liebe zu Gott – ein gutes Werk.« Die Beteiligung der Offiziers und Mannschaft am Gottesdienste war sehr erfreulich. 4. Am 16. VI. war Feldgottesdienst wegen des feindlichen Trommelfeuers, wegen der blutigen Kämpfe und Regengüsse unmöglich. Am 29. VI. ist dis Ab- lösung stattgefunden. Über dies waren 29. und 30. VI. Marschtags, verbunden mit starken Regengüssen. 5. Für das religiös-sittliche Leben der Soldaten wurde meist durch persön- lichen Verkehr, Aufmunterungen und Ansprachen gesorgt. 6. Vielen Verwundeten wurden die hl. Lossprechung und die letzte Ölung erteilt. 7. Viele Tote wurden kirchlich begraben, ihre Gräbes mit Kreuzen verse- hen, nach Möglichkeit auch mit Innschriften. Es wurden nämlich meist Mas- sengräber errichtet und Gefalene verschiedener Regimente rund Brigaden zu- sammen begraben und vom nächststehenden Feldkuraten eingesegnet. 8. Die Feldkapelle ist für ein Feldregiment viel zu schwer und zu groß. Nimmt man die Sachen im rucksack mit, leiden wieder Kirchengeräte und Kir- chenwäsche viel zu viel. Dies was auch diesmal der Fall. Feldpost 613, am 2. VII. 1918. [Žig]: K. u. k. Mil. Seelsorge d. Inf. Regts. 117 [podpis] Anton Klasinc, k. k. Feldkurat. Priloga, dokument št. 60: Poročilo vojaškega imama o duhovni oskrbi v drugem četrtletju leta 1918 pri soški armadi. Vir: ÖSTA/KA, KM 1918, Abt. 9, karton 1364, Islamitische Militärseelsorge der k. u. k. Isonzo Armee, Res. E. Nr. 189/918, Tätigkeitsbericht. PRILOGE 383 [Žig]: Islamistische Militärseelsorge der k. u. k. Isonzo-Armee. Res. E. Nr. 189918 Tätigkeitsbericht An das k. u. k. Kriegsministerium (Q. –Abt.) Feldpost 487 am 26. Juli 1918. WIEN. Ueber das zweite Quartal des Jahres 1918 lege ich folgende Bericht vor: 1) Stand der islamitischen Mil. Geistlichen am 1. Juli im Bereiche der k. u. k. Isa beträgt 6 Seelsorger u. zwar: Mil. Imam Salih Atiković Leiter der isla- mitischen Mil. Seelsorge der k. u. k. Isa bei Kisa Q. Abt., Mil. Imam Salih. ef. Hadžibegić bei der 58. Inft. Div. Mil. Imam Hasan ef. Krivokapa beim Feldspital Nr. 1004, Mil. Imam Ejub ef. Ademović beim Abschnittskommando Triest, Mil. Imam Derviš ef. Korkut beim Feldspital Nr. 1313 und Mil. Imam Ali ef. Pašić beim Stadtkommando Udine. 2) Transferiert wurde Mil. Imam Hasan ef. Krivokapa vom Feldspital Nr. 1205 zum Feldspital Nr. 1004. 3) Inspizierung: Im Laufe des zweiten Quartals habe ich alle fünf islamit. Seelsorgen inspiziert und alle in voller Ordnung gefunden u. zw.: Die islamit. Mil. Seelsorge der 58 Inft. Division am 1. und 2. April [1]918. in Fontanelle und Temn[nadpisano: i]o an der Piave; die islam. Mil. Seelsorge des Feldspita- les Nr. 1205 am 29. April in St. Vito, die islam. Mil. Seelsorge des Abschnitts- kommandos Triest am 10. und 11. Mai in Triest; die islam. Mil. Seelsorge des Stadtkommdos Udine am 29. Juni in Udine und die islam. Mil. Seelsorge des Feldspitales Nr. 1313 am 30. Juni in Udine. Während der Inspizierung habe ich jedesmal eine besondere Sorge ge- tragen, mit der Mannschaft bei den Truppen, oder sonstigen Formationen in Berührung zu kommen, um ihnen belehrende Aufklärungen bezüglich der Pflichtreu erteilen zu können, wobei ich denselben geraten habe, sich stets von jeder politischen Bewegung und Agitation fern zu halten, bzw. sich von nie- manden beeinflüssen zu lassen, insbesondere aber, bei Beurlaubungen in der Heimat mit guten Beispiele voranzugehen. 4) Gottesdienste: Im Raume der zweiten Quartals – abgesehen von kür- zeren verrichteten Andachten in Spitälern und sonstigen Gebeten – wurden 81 öffentliche Gottesdienste abgehalten, worauf die Predigten ausschliessend erfolgten. 5) Begräbnisse: Es wurden während dieser Zeit 8 Begrabnisse verrichtet. 6) Krankenbesuche: Die Kranken wurden durch die Mil. Imame fleissig besucht. (Laut eingelangten monatlichen Tätigkeistberichten der Mil. Imame 384 Miha Šimac im Bereiche der Isa haben in der Zeit von drei Monaten 462 Krankenbesuche stattgefunden). Es wurden ihnen Tröstungen und dergleichen beigebracht, bei jeder Gelegenheit Bücher und Zeitungen gegeben und Zigaretten, oder Tabak verteilt. Der Armeebereich is tunder den Mil. Imamen territorial aufgeteilt, so dass einem jeden Möglichkeit geboten wird, seine Pastorierung bei den Glau- bensgenossen durchführen zu können und religiöse Bedürfnisse zu befriedi- gen. Dabei wird volle Rechnung getragen, dass bei einem Zuwachs von Trup- pen die Pastorierung durch Zuweisung eines Imams versehen wird und bei einem Abgang derselben der Mil. Imam anderwärtige Verwendung findet. Die moralische Verfassung der islamit. Soldaten is tunder den gegebenen Ver- hältnissen durch gute Einwirkung der Mil. Imame auf dieselben die denkbar beste. 7) Matriken: Die Sterberegister aus dem Bereiche der hiesigen Seelsorgen wurden revidiert, alle Namen registriert und die revidierten Sterberegister dem k. u. k. Kriegsministerium vorgelegt. 8) Sonstige: Die Zahl der im Exibiten-Protokoll eingelaufenen und bereits erledigten Dienststücke im Raume des zweiten Quartals beträgt 67 Stück. – [podpis] Salih Atiković Mil. Imam d. Isa. [Žig]: Kommando der k. u. k. Isonzo – Armee (Q. Abt) Praes. Feldpost .465, am 31./7. 1918 Q. Nr. 41948 mit - / Blg. Für den Kommandanten A. B.: [podpis] [Žig]: K. u. k. Kriegsministerium Präs. Wien. 6. VIII. 1918 Abt. 9. Nr. 32402, mit ./. Blg. Priloga, dokument št. 61: Četrtletno poročilo o delovanju evangeličanskih vojaških kuratov pri soški armadi leta 1918. Vir: ÖSTA/KA, KM 1918, Abt. 9, karton 1364, Evangelische Militärseelsorge der k. u. k. Isonzo-Armee 11 – 3 64 . [Žig]: Evangelische Militärseelsorge der k. u. k. Isonzo – Armee E. N. 293 – 1918 [Preko tega žiga še žig: 1918 9. A.] [ročna beležka]: 11– 364 PRILOGE 385 An das k. u. k. Kriegsministerium Abt. 9 in Wien. Feldpost 487 am 15.ten Juli 1918. Über das zweite Quartal des Jahres 1918 lege ich den folgenden Bericht vor: Stand der protestantischen Militärgeistlichen am 1.ten Juli im Bereiche der k. u. k. Isonzo-Armee war 21, darunter 13 evang. A. B. und 8 reformiert. Transferiert war: Stefan Thalgott evang. Feldkurat [nadpisano ob tem 1557 K] vom Res. Spital Gynlafehérvár aus dem Militärkommandobereich Nagys- zeben zum Feldspital 808. Innerhalb des Armeebereiches hat keine Transferie- rung stattgefunden. Mit ihren Truppenkörpern sind gekommen: reform. Feldkurat Béla Takács, eingeteilt bei der 70. Honvéd-Division, bzw. H. I. R. 313 [ob tem pa nadpisano: 13/336 Honv.]; evang. Feldkurat Johann Hering, eingeteilt bei derselben Divi- sion, bzw. H. I. R. 315; evang. Feldkurat Johann Szolkovy, eingeteilt bei der 51. Honvéd-Division, bzw. Honvéd-Feldart. Regiment 151; evang. Feldkurat Karl Katula [podpisano ob tem 620 K], eingeteilt bei der 46. Schützen-Division. Ins nichtaktive Verhältnis wurde versetzt: evang. Feldkurat Friedrich Mö- ckesch, eingeteilt gewesen beim Felspital 808 [podpisano ob tem: 657 Res.]. Inspizierung: Ich habe 3 Seelsorgen inspiziert und alle in Ordnung gefun- den, u. z.: die evang. Militärseelsorge des Feldspitals 305 in S. Stino di Livenza am 26. April; die evang. Militärseelsorge der 33. Division in Mareno di Piave am 13.ten Mai und die reform. Militärseelsorge des k. u. k. 19. Inf. Regiments bei Tezze am 14. Mai. Gottesdienst: Abgesehen von den kürzeren Andachten in den Spitälern und Sanitätsanstalten und von den sogenannten volkstümlichen Vortägen wurden 436 öffentliche Gottesdienste abgehalten. Den Inhalt der Predigte haben in den meisten Fällen die folgenden Themas gebildet: Osterpredigte; Treue gegenüber der Dynastie (anlässlich der Namens- und Geburtstage Sr Majestät, der Kaiserin), Ermahnung gegen Raub, Plünderung und Diebstal; Soldatentugenden. Begräbnisse: Es wurden 36 Begräbnisse gemeldet, welche bei 32 verschie- denen Truppenkörpern statgefunden haben. In dieser Zahl sind aber die To- desfälle aus Juni noch nicht eingerechnet; sie werden erst jetzt matrikuliert. Die Matriken werden revidiert, alle Namen registriert und die Angehörigen der Toten verständigt. Krankenbesuche: Die Kranken und Verwundeten wurden durch die Geistlichkeit fleissig besucht und unterer ihnen viele Gebet- und Lesebücher und Zeitungen verteilt. Während der Kämpfe haben sich die bei den Regimen- ten eingeteilten Geistlichen auf dem Hilfsplatz aufgehalten, die Verwundeten getröstet und in vielen Fällen auch bei dem Verbinden Hilfe geleistet. 386 Miha Šimac Die moralische Verfassung der protestantischen Soldaten ist befriedigend. Abgesehen von einigen Desertionen sind keine grösseren Exzesse und Strafen vorgekommen. [podpis] Karl Pálfi k. u. k. Feldoberkurat. [Žig]: Kommando der k. u. k. Isonzo-Armee (Q. Abt.) Praes. Feldpost 465, am 17/7 1918. Q. Nr. 39636 mit / Blg. [Žig vojnega ministrstva]: K. u. k. Kriegsministerium Präsentiert Wien, 21. Juli 1918. Abt. 9, No 29749 mit ./. Beilagen. Priloga, dokument št. 62: Dokument in poročilo vojaškega superiorja Klobovsa o stanju vojaškega dušnega pastirstva v ljubljanski škofiji v začetku leta 1919. Vir: NŠAL/ŠAL V, fasc. 315, št. 409. [Žig]: Vojni superijorat Ljubljana Št. 409 Voj. dušno pastirstvo. Škofijski ordinarijat v Ljubljani. Ljubljana, 26. februarja 1919. Na tamk. odlok št. 1195 z dne 22. t. m. se poroča: 1) Na ozemlju ljubljanske škofije s Podrožco je sedaj aktivnega vojaštva: 404 častnikov in 10.350 mož; od teh a) Srbov: 61 častnikov in 1.448 mož b) v bolnicah 57 " in 1.809 " , c) v invalid. oddelku: 10 " in 300 " . Posamezni oddelki so nameščeni: a) Ljubljana: 301 častnik in 7737 mož; od teh α) Srbov 54 častnikov in 1162 mož ß) v bolnicah 57 častnikov in 1809 mož b) Zalog: 6 častnikov in 82 mož c) Kranj: 8 " in 194 " d) Kočevje: 2 " in 12 " ‚ e) Selo pri Ljubljani: 1 častnik in 55 " ‚ f) Radovljica: 10 častnikov in 192 " ‚ PRILOGE 387 g) Jesenice: 4 " in 76 " ‚ h) Boh. Bistrica: 1 " in 15 " ‚ i) Podrožica: 37 " in 968 " ‚ j) Podkoren 4 " in 115 " , k) Lesce: 2 " in 72 " ‚ l) Ljubelj (Tržič): 11 " in 276 " ‚ m) Žiri: 1 " in 26 " (Srbov) n) Brezovica in Borovnica: 3 " in 130 " ‚ o) Trbovlje: 3 " in 130 " . Opomba: vojaki iz Podrožce prihajajo vsaketoliko na odmor na Jesenice. 2) Vojaške bolnišnice: a) V Ljubljani: α) garnizijska bolnica se sledečimi objekti: garnizijska bolnica, I. jugoslovanska bolnica (preje poslopje belgijske vojašnice), Marijanišče in Marijin dom. Skupaj v teh objektih: 47 častnikov in 1500 mož. ß) invalidni oddelek v obrtni šoli: 10 častnikov in 300 mož. b) V Kandiji pri Novem mestu: število bolnikov tukaj ni znano. Stražo preskrbujejo Srbi. 3) Na Kranjskem so sedaj sledeči voj. duhovniki: a) Janez Klobovs, voj. superijor. b) Rikard [sic!] Zajc, voj. kurat prideljen voj. superijoratu, oskrbuje tudi dušno pastirstvo v invalidnem oddelku in je v pomoč za dušeskrbje ljubljanske garnizije. c) Karel Kokolj mornar. superijor oskrbuje dušno pastirstvo v garnizijski bolnici. d) Franc Bonač voj. kurat v rez. prideljen morn. sup. Kokolj za službo v bolnicah. e) Alojz Dejak, voj. kurat v rez. prideljen poveljstvu za zapadno Koroško v Radovljici. 4) Za dušno pastirstvo vojakov je preskrbljeno: a) glede nedeljske službe božje α) V Ljubljani je vsako nedeljo in praznik sv. maša s pridigo ob 8. uri dop. v cerkvi sv. Petra. β) Voj. kurat Dejak opravlja nedeljsko službo božjo v vseh štacijah podrejenih poveljstvu za zapadno Koroško. γ) V manjših garnizijah se vojaštvo udeležuje civilne službe božje. δ) II. voj. okrožje v Ljubljani je odredilo, naj se vpliva na moštvo, da izvršuje svoje verske dolžnosti in da naj dajejo častniki dober vzgled in naj se z moštvom udeležujejo službe božje. – Odredilo se je tudi, 388 Miha Šimac da se kedar se vojaki zaprisežejo, pokliče duhovnika in naj se združi s prisego pridiga. ε) Voj. duhovniki obiskujejo tudi popoldne, zlasti ob nedeljah in praznikih vojašnice kakor sploh prostore kjer se nahajajo vojaki in skušajo v zasebnem razgovoru vplivati na vojake. ζ) V postnem času se bodo določili dnevi za velikonočno spoved s ktero bodo združene postne pridige. η) Vsako nedeljo in praznik imajo vojaki priložnsot prejeti sv. zakramente. Pri vsem tem pa se opaža, da vojaštvo ne obiskuje službe božje tako, kakor bi to lahko storilo, pač pa da je še vedno razširjeno pijančevanje, nepokorščina itd. Vzrok temu pomanjkanje discipline in nepripoznanje avtoritete. Upati pa je, da se razmere zboljšajo če ne prej, gotovo po sklepu miru. b) glede duhovnega oskrbovanja bolnic: v voj. bolnicah se daruje vsak dan sv. maša. Ob nedeljah in praznikih binirajo voj. duhovniki in opravljajo tudi popoldansko službo božjo. bolnike obiskujejo vsak dan in jim dajo priliko k vsakdanjemu sprejemu sv. zakramentov. Tudi za dobre knjige je preskrbljeno. V garniz. bolnici so vsako nedeljo in praznik po tri sv. maše s pridigo in poleg tega še posebej v Marijanišču in v Marijinem domu. Ravno tako je v invalidnem oddelku vsako nedeljo in praznik sv. maša s pridigo. V Kandiji oskrbuje dušno pastirstvo domači duhovnik. [podpis] Janez Klobovs voj. superijor VIRI IN LITERATURA 389 14. VIRI IN LITERATURA 14.1 Arhivski viri: Arhiv Pomorskega muzeja “Sergej Mašera” Piran (PMSMP) • Avstro-Ogrska, Mornariški superior Ivan Koršič, osebni dokumenti, inv. št. P3614, Izkaznica, 4. studenog 1918. Arhiv Republike Slovenije (ARS) • ARS 1193, t. e. 60. • ARS 584, Jugoslovanski poslanski klub na Dunaju, fasc. 5. Arhiv slovenske frančiškanske province (ASFP) • personalna mapa, Gvido Rant (GR). • Žurga, Janez. 2000. Mozaik mojega življenja (ur. p. Darko Žnidaršič). Brezje- Ljubljana (ASFP). • personalna mapa, pater Kokolj Hadrijan. • personalna mapa, Rant Avgust, p. Hubert. Arhiv slovenske province Družbe Jezusove (ASPDJ) • ASPDJ, osebni dokumenti – Auer Anton. • ASPDJ, osebni dokumenti – Battig Andrej. Arhiv uršulinskega samostana v Ljubljani (AUSL) • Klementina Kastelec, Vojna kronika 1914–1918, fasc. 9. Nadškofijski arhiv Ljubljana • NŠAL 32, f. 76: Katalogi slušateljev za študijska leta 1913/1914/1915– 1917/1918. • NŠAL 332, zapuščina A. B. Jeglič, šk. 13, Jegičev dnevnik (JD). • NŠAL 461 – Zapuščine dr. Gregorij Pečjak, škatla 1. • NŠAL, Matične knjige, MMK Choleraspital – Korytniki 1914. • NŠAL, ŽA Breznica, prepisi RMK Breznica, l. 1871. • NŠAL, ŽA Sv. Helena – Dolsko, RMK 1808–1849; MMK 1846–1893. • NŠAL, ŽA Postojna, šk. 1, Kronika. • NŠAL, ŽA Dovje, šk. 2, Kronika Dovje. • NŠAL/ŠAL Razno, Službene tabele duhovnikov: fasc. 7, 8, 9, 10. • NŠAL/ŠAL V., fasc. 310. • NŠAL/ŠAL V., fasc. 314–315. • NŠAL/ŠAL V., fasc. 51, Duhovniki–tuji 1875–1944. • NŠAL, Necrologium cleri saecularis et regularis archidioeceseos Goritiensis ab anno 1823, Gorica, 1914 – ročne beležke. Nadškofijski arhiv Maribor • NŠAM, Fond Škofijska pisarna, F 112, šk. 9. • NŠAM, Kartoteke duhovnikov. • NŠAM, RMK Cirkovce 1879–1900. • NŠAM, RMK Križevci pri Ljutomeru 1870–1892. 390 Miha Šimac • NŠAM, RMK Ormož 1867–1901. • NŠAM, RMK Poljčane 1882–1897. • NŠAM, RMK Sevnica 1856–1870. • NŠAM, RMK Sv. Barbara v Halozah 1871, 1887. • NŠAM, RMK Videm -Krško 1881–1835. • NŠAM, Službeni listi duhovnikov, fasc. 3, 5, 7. • NŠAM, Šematizmi, Šematizmi Strigoniensis et Sabariensis, šk. 1. • NŠAM, Zapuščine duhovnikov, Golec Januš, šk. 1, Spomini. Österreichisches Staatsarchiv • Haus–, Hof– und Staatsarchiv (ÖSTA/HHStA), • HA GVK Geistliches Verdienstkreuz, 1911–1918 • Kriegsarchiv (ÖSTA/KA): • Apostolisches Feldvikariat (AFV): kartoni 32, 161, 165, 179, 180, 186, 192, 196, 215–219, 221–223, 225, 227, 229–232, 234, 235, 237, 240, 242, 243–247, 268, 269, 271, 272–274, 276. • Belohnungsakten (BA): Neue Belohnungsakten (NBA): Offiziersbe- lohnungsanträge (OBA): kartoni 25, 74, 94, 344. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1853, Tomše Johann. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1856, Koschar Franz. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1857, Tomše Johann. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1874, Zitz Nikolaj. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1879, Ivanetič Franz. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1879, Hrovat Franz. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1880, Huth Karl Ludwig. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1880, Kranjec Heinrich. • ÖSTA/KA, Conduite–Liste, CL 1885, Zitz Nikolaj. • Kriegsministerium (KM): • KM 1909, Abt. 9, karton 140. • KM 1915, Abt. 9, karton 767. • KM 1917, Abt. 9, karton 1171, 1182. • KM 1918, Abt. 9, karton 1370, 1364. • K. k. Ministerium für Landesverteidigung (MfLV), Hauptreihe (HR), Mi- litärischer Teil, kartoni 2381–2387, 2389, 2394, 2395. • MfLV, Sonderreihe (SR), karton 423. • Militärkanzlei Seiner Majestät des Kaisers (MKSM): kartoni 1312, 1376. • Pers Quali: kartoni (Nr.) 580, 813, 1206, 1265, 1385, 1429, 1526, 1618, 1650, 1732, 1746, 1902, 1925, 1940, 2258, 2379, 2674, 3215, 3457, 3884, • Pers Quali – Marine: Nr. 2901, 4224, 4513. Tržiški muzej • Novejša zgodovina, fasc. 1. svetovna vojna, ovoj 12, Nekaj spominov, kako se je začelo samo gibanje za upor proti bivši Avstriji 1918. Vojni arhiv Srbije: • Registar sveštenika, fond 5, k – 210, f – 8. VIRI IN LITERATURA 391 Župnijski arhiv Črniče (ŽA Črniče) • Kronika Črniče. 14.2 Drugi tiskani viri • Catalogus cleri et beneficiorum ecclesiasticorum dioecesis Labacensis inuen- te anno: 1868, 1901, 1917. • Cerkveni zaukaznik 1914. • Confessarius polyglottus examen conscientiae brevissimum in tredecim linguis modernis pro confessariis in extremis attritionis preces continens, compilatum a Cooperatore Carolo Schwarz Vindobonae, Vindobonae 1910. • Čuček, Filip in Martin Moll. Duhovniki za rešetkami: poročila škofu o pole- ti 1914 na Spodnjem Štajerskem aretiranih duhovnikih. V: Viri 22. Ljublja- na: Arhivsko društvo Slovenije, 2006. • Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit vom Jahre 1887., c. 1887. Wien: Kaiserlich–königlichen Hof und Staatsdrukerei. • Dienstvorschrift für die Militärgeistlichkeit vom Jahre 1904. 1904. Wien: k.k. Hof– und Staatsdrukerei. • K. K. Armee. 1869. Die Militär–Seelsorge. V: K. K. Armee Verordnungs- blatt, Normal–Verordnungen, 15. 1. 1869, 2–5. Wien: s.n. • Kaiserlich Königlichen Hof und Staatsdruckerei. 1860. Dienst–Reglement für die kaiserlich–Königliche Infanterie, Erster Theil. Wien, Kaiserlich Königlichen Hof und Staatsdruckerei. • Kirchliches Verordnungs–Blatt für die Laibacher Diözese, XXIV. 1870. Lju- bljana: s.n. • Laibacher Diöcesanblatt (Lj Db), 1883. • Lampe, Evgen. 2007. Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta 1898–1918. Matjaž Ambrožič, ur. Viri 26, 39. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. • Letopis Cerkve na Slovenskem 2000: stanje 1. januar 2000 (Letopis 2000). 2000. Ljubljana: Nadškofija Ljubljana. • Ljubljanski škofijski list (LŠL), 1906, 1912, 1914–16, 1919. • Martin Moll, 2006. »Župnik smrdi po srbski krvi.« Vojni pohod proti slo- venski duhovščini, poletje in jesen 1914. V: Duhovniki za rešetkami: poro- čila škofu o poleti 1914 na Spodnjem Štajerskem aretiranih duhovnikih. V: Viri 22, Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. • Nadrah, Ignacij. 2010. Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha. Matjaž Ambrožič, ur. Viri 30, Ljubljana: Arhivsko društvo Slo- venije. • Necrologium cleri saecularis et regularis archidioeceseos Goritiensis ab anno 1823, Goritiae: [s.n.], 1914. • Necrologium Sacerdotum Archidiocesis Goritiensis 1900–2013, ur. Michele Tomasin, Gradisca d' Isonzo, 2013. • Nekrologium des Säkular und Regularklerus der Diözese Seckau vom 1. Jän- ner 1890 bis 31. Dezember 1946. Graz, 1947. 392 Miha Šimac • Necrologium cleri saecularis et regularis unitarum Dioeceseon Tergestinae et Justinopolitanae ab anno 1830-1912, Pisini, 1912. • Novus confessarius polyglottus: examen conscientiae in quatuordecim lin- guis ad usum sacerdotum cum pretiunculis. – 2 éd. – Prague: [s.n.], [1914] (Prague: Typografia Cyrillo-Methodiana). • Okrožnica duhovnikom in vernikom ljubljanske (nad)škofije (Okrožnica LJ), 1950, 1966, 1967, 1968. • Pastoralblatt für die k. u. k. Katholische Militär – u. Marinegeistlichkeit (Pa- storalblatt), 1909, 1916−17. • Personalstand der Säkular- und Regular-Geistlichkeit der Diözese Gurk in Kärnten (Personalstand Gurk), 1916. • Personalstand der Sekular und Regulargeistlichkeit der Diözese Seckau in Steiermark im Jahre 1933, Graz, 1933. • Personalstand des Fürstbistums Lavant in Steiermark für das Jahr … (Per- sonalstand Lavant), 1877, 1914-1919. • Primorski slovenski biografski leksikon (PBSL). V. snopič, 1978-.  • Prospectus beneficiorum ecclesiasticorum et status personalis cleri unitarum dioeceseon Tergestinae et Justinopolitanae ineunte anno (Prospectus), 1881. • Schematismus cleri Sabariensis, 1940. • Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer und für die kaiserli- che und königliche Kriegsmarine für 1914, Wien, 1914. • Slovenski biografski leksikon (SBL). Ljubljana I (1925) - IV (1991). • Status personalis et localis Archi-dioeceseos Goritiensis: ineunte anno  … (Status personalis), 1853, 1920, 1923, 1931. 14.3 Rokopisi, neobjavljeno gradivo (diplomska dela, doktorske disertacije) • Houlihan, Patrick Joseph. 2011. Clergy in the trenches: Catholic military chaplains of Germany and Austria-Hungary during the First World War. Doktorska disertacija. University of Chicago. • Hribar, Sergeja. 2007. Rusko ujetništvo avstroogrskih vojakov v veliki voj- ni. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. • Lužar, Klemen. 2010. Zgodovina celjskega c. in kr. pešpolka št. 87: (1883−1919). Diplomsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. • Pangerl, Irmgard. 2008. Die Kreta-Mission der k. u. k. Kriegsmarine. Di- plomsko delo. Univerza na Dunaju. • Sluga, Miha. 2007. Kot Triglav nikdar ne omahne, Slovencu vdanost ne usahne«: slovenski vojaki med prvo svetovno vojno - lojalnost in dojema- nje vojne v njihovih avtobiografskih zapiskih. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. • Steiner, Peter. 1992. Militärseelsorge in Österreich: Aufbau, Gliederung und Organisation (1848 bis 1992). Diplomsko delo. Univerza na Dunaju. 14.4 Časopisi in revije • Amerikanski Slovenec, 1934. VIRI IN LITERATURA 393 • Avtonomist, 1924. • Bogoljub, 1907, 1913−15, 1919, 1940. • Bojevnik, 1931, 1935. • Cvetje z vrtov sv. Frančiška, 1905. • Čas: revija Leonove družbe, 1915. • Dolenjski list, 1963. • Domoljub, 1890, 1914–16. • Dolenjske novice, 1916 • Dom in svet, 1888, 1905. • Edinost, 1914−16, 1923. • Glasnik najsvetejših Src, 1914. • Gorenjec, 1915. • Gorica, 1904, 1911. • Ilustrirani glasnik, 1915−17. • Jutro, 1924, 1936. • Jugoslavija, 1918. • Kmetijske in rokodelske Novice, 1854−55, 1863−64. • Koledar družbe sv. Mohorja, 1945. • Laibacher Diöcesanblatt, 1883. • Marburger Zeitung, 1920. • Marijin list, 1935. • Nova doba, 1919, 1939. • Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču 1917. • Primorski dnevnik, 1968. • Slovenec, 1883, 1886, 1887, 1889–1891, 1896, 1900, 1903–1905, 1909, 1911, 1914–1919, 1928, 1931–1932, 1943, 1945. • Slovenski gospodar, 1878, 1914−1917, 1919−1920, 1922, 1929, 1933. • Slovenski narod, 1882, 1889, 1893–94, 1908, 1911, 1914, 1916, 1918, 1920, 1923, 1940. • Slovenski prijatelj, 1859−60. • Svetovna vojska, 1915. • Tedenske slike, 1916. • Učiteljski tovariš, 1900, 1903. • Vzajemnost, 1915, 1917, 1918. • Zbornik svobodne Slovenije, 1968. • Zgodnja danica, 1863, 1867. 14.5 Literatura Abel, Kornel. 2008. Kras, knjiga o Soči. Doberdob: Društvo Rat – Sloga PromoSKulturE. Achleitner, Wilhelm. 1997. Gott im Krieg: Die Theologie der österreichischen Bischöfe in den Hirtenbriefen zum Ersten Weltkrieg. Wien: Böhlau Verlag. Adelheid, Janschitz in Manfred Tagini. 1983. Preganjanje slovenskih duhovnikov v Zilski dolini med prvo svetovno vojno. V: KMD 1983, 49–54. 394 Miha Šimac Ambrožič, Matjaž. 2003. Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar: njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev. V: AES 25. Ljubljana: Inštitut za zgodovino cerkve pri Teološki fakulteti. Ambrožič, Matjaž. 2005. Profesorski zbor. V: France M. Dolinar, ur. Sto let Zavoda sv. Stanislava, 423– 466. Ljubljana: Družina. Ambrožič, Matjaž. 2010. Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne. V: AES 32, str. 99–120. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti. Andrejka, Jernej. 2004. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878. Ljubljana: Karantanija. Avsenak, Vinko. 2006. Mošeja v Logu pod Mangartom. Na fronti: revija za vojaško zgodovino (Šempeter), november (4), 45–50. Balkovec, Bojan. 1992. Prva slovenska vlada 1918–1921. Ljubljana: Znanstveno in pu- blicistično središče. Bell, Daniel M. Jr. 2009. Just War as Christian Discipleship: Recentering the Tradition in the Church rather than the State. Ada, Michigan–Grand Rapids: Brazos Press. Benedik, Metod. 2002. Lambert Ehrlich za slovenski narod. V: AES 24, 647. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve. Bergen, Doris L., ur. 2011. The Sword Of The Lord: Military Chaplains from the First to the Twenty–First Century., Indiana: University of Notre Dame. Bevk, France. 1957. Doživel sem upor v Radgoni. Svet ob Muri, št. II/2, 57−61. Bielik, Emmerich. 1901. Geschichte der k. u. k. Militär–seelsorge und des Apostolischen Feld–Vicariates. Wien: Selbstverlag. Bielik, Emmerich. 1905. Handbuch für die k. u. k. Katholische Militärgeistlihkeit, Apostolisches Feldvikariat. Wien: St. Norbertus Buch– und Kunstdr. Bielik, Imrich. 1913. Dobrodošli / vojakom – novincem. Ljubljana: s. n. Biwald, Brigitte. 2002. Von Helden und Krüppeln. Wien: Öbv et Hpt.. Bloch, Marc. 1996. Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Ljubljana: Inštitut za humanistične vede. Bobič, Pavlina. 2005. V dolini smrtnih senc: vera kot zatočišče slovenskega vojaka. V: Peter Vodopivec in Katja Kleindienst, ur. Velika vojna in Slovenci: 1914–1918, 129– 130. Ljubljana: Slovenska matica. Bobič, Pavlina. 2012. War and faith: the Catholic Church in Slovenia 1914–1918. Leiden, Boston: Brill. Bogožalec, Toni. 2011. Duhovnik Jernej Hafner – za dom, vero in cesarja. V: 20. stoletje. 2. del, Življenje v Kropi in Kamni Gorici, Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, 25–36. Radovljica: Muzeji radovljiške občine. Brumen, Adrijan. 1918. Duhovniki in vojska: vplivni činitelji. V: Vzajemnost, 3–4, 34– 36. Budkovič, Tomaž. 2009. S Turudijevim bataljonom na soškem bojišču: iz pisem poročni- ka Vladimirja Bregarja. Celovec: Mohorjeva družba. Capuder, Karl. 2005. Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17. Ljubljana: Karantanija. Cegnar, Janko. 1915. Z bojišča. V: Vzajemnost, 5, 69–73. Ciceron, Mark Tulij. 2011. O dolžnostih. Ljubljana: Študentska založba. VIRI IN LITERATURA 395 Clemenz, Majda, Slapar, Janez. 2009. Frančišek Premru: ob 100–letnici smrti. Tržič: Tržiški muzej. Cornwall, Mark, 2000. The undermining of Austria–Hungary: the battle for hearts and minds, Basingstoke: Macmillan. Deák, István. 1990. Beyond Nationalism: A Social and Political History of the Habsburg Officer Corps, 1848–1918. New York – Oxford: Oxford university Press. Dolinar, France M. 2002. Cerkvenoupravna podoba Slovenije. V: Metod Benedik in drugi, ur., Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, 7–24. Ljubljana: Družina. Drexel, Karl. 1949. Feldkurat in Sibirien, 1914–1920. 3d ed. Innsbruck: F. Rauch. Durmišević, Enes. 2009. Imami u austro-ugarskoj vojsci. V: Zbornik radova Muharem Omerdić, ur., Zbornik radova sa okruglog stola »Imamska služba u vojsci«, 68–88. Sarajevo: El-Kalem. Fiennes, Peter. 2012. To War with God: The Army Chaplain Who lost his Faith. Edinburgh: Mainstream Publishing. Fischer, Jasna, ur. 2005. Slovenska novejša zgodovina I: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Mladinska knjiga, Ljubljana. Fussel, Paul. 2013. Velika vojna in moderni spomin. Ljubljana: Studia Humanitatis. Galić, Lovro. 2005. Metodološka pojasnila k popisom padlih na območju XV. korpusa. V: Petra Svoljšak et al., ur. Tolminsko mostišče II, 107–111. Tolmin: Tolminski muzej. Gorgolini, Luca. 2012. Kriegsgefangenschaft auf Asinara: Österreichisch-ungarische Soldaten des Ersten Weltkriegs in italienischem Gewahrsam. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner. Grahek, Anton. 2001. Spomini na prvo svetovno vojno in ujetništvo. Ljubljana: Mladika. Guštin, Damijan. 1997. Poraz na Koroškem. V: Marjan Drnovšek in Drago Bajt, ur. Slovenska kronika XX. stoletja: 1900 –1941, 230–231. Ljubljana: Nova revija. Guštin, Damijan. 2011. Vojno stanje kot suspenz demokratične ureditve in človekovih pravic: Avstro–Ogrska slovensko ozemlje 1914. Prispevki za novejšo zgodovino (1): 47–62. Hacin, Janko. 2002. Vsi ti mladi fantje. Ljubljana: Slovenska matica. Hafner, Jernej. 1917. Kako je z dušnim pastirovanjem v vojski? V: Vzajemnost (5–6), 51–53. Hafner, I. 1915. Skrb za verskega duha vojaštva. V: Čas: znanstvena revija Leonove druž- be (Ljubljana), IX, 170–174. Hafner, Jernej. 1914. Slovenskim fantom za slovo na pot v cesarsko službo. Ljubljana: Katoliška bukvarna. Hafner, Jernej. 1915. Kaj bo? V: Vzajemnost (9), 134–135. Hafner, Jernej. 1917. Naloge vojaškega duhovnega pastirja na bojni črti. V: Duhovni pastir, 134–135. Ham, Claudia. 2001. Von den Anfängen der Militärseelsorge bis zur Liquidierung des Apostolischen Feldvikariates im Jahr 1918. V: Gröger, Roman Hans, Ham, Claudia, Sammer, Alfred, Zwischen Himmel und Erde, Militärseelsorge in Österreich, 13–98. Wien–Köln: Verlag Styria. Hameršak, Jože. 1994. Skoz prvo svetovno. Ljubljana: Mladinska knjiga. Hašek, Jaroslav. 2004. Dobri vojak Švejk 1 in 2. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 396 Miha Šimac Heberling, Stefanie. 2007. Die Kleruskritik im Kontext der Kriegssatire am Beispiel des Romans »Die Abenteuer des braven Soldaten Schwejk«, Studienarbeit. München: Grin Verlag. Hmelak, Ivan. 1968. Soška fronta. Koper: Založba Lipa. Hodik, Milan in Landa Pavel. 2006. Švejk – fikce a fakta. Praga: Naše vojsko. Hohnjec, Josip. 1915. Vojska. Nauk sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinca. V: VBV XVIII, 21– 51. Homer. 1950. Iliada. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jagodic, Jože. 1974. Mojega življenja tek: spomini. Celovec: samozaložba. Jenkins, Philip. 2014. The Great and Holy War: How World War I Became a Religious Crusade. New York: HarperCollins Publishers. Jereb, Janez. 2007. Jerebova kronika župnije Škocijan pri Turjaku. V: AES 29. Družina: Ljubljana. Jurca, Karel. 2008. Vojni dnevnik desetnika. Trst: Mladika. Jurišič, Karlo. 1984. Gabro Cvitanović i njegov ratni dnevnik: 1914–1918. Split: Zbornik »Kačič«. Kastelic, Franc. 2004. Meksikajnarska ekspedicija. Murska Sobota: Eurotrade Print. Kavčič, Fridolin. 1898. Zlatomašnik Frančišek Lavrenčič. V: Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1898, 31–34. Koblar, Anton. 1893. Vojska kranjskih konjikov in domobrancev l. 1591. V: IMK 1893 (3), 115–116. Koláčný, Ivan. 2006. Řády a vyznamenání Habsburské monarchie. Praha: Elka Press. Kolar, Bogdan. 1995. Delo Družbe sv. Frančiška Saleškega na Slovenskem do leta 1945 s posebnim poudarkom na vzgojno–izobraževalnih ustanovah: disertacija. Ljubljana: Katehetski center. Komel, Andrej. 1884. Osnova vojstva cesarskim i kraljevskim vojakom v pouk v vpra- šanjih i odgovorih = Heeres–Organisation zur Belehrung der k. und k. Soldaten in Fragen und Antworten: slovenisch–deutsch. Kroměřiž, samozaložba. Košir, Marko. 2011. Dušni pastirji v župniji Preserje po letu 1803. V: France M. Dolinar, ur. Župnija Preserje skozi čas, 165–184. Preserje: Župnija Preserje. Kragl, Viktor. 1936. Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad. Kralj, Franc. 1991. Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda. V: Metod Benedik, ur. Zgodovina Cerkve na Slovenskem, 173–194. Celje: Mohorjeva družba. Kraus, Karl. 2014. Die letzten Tage der Menschheit: Büchenfassung des Autors. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag. Leisching, Peter. 1985. Die römisch – katholische Kirche in Cisleithanien. V: Adam Wandruszka in Peter Urbanitsch, ur. Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Bd. IV: Die Konfessionen, 1–247. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften. Likar, Sebastjan. 2005. Valentin Oblak, kronika župnije Kropa 1914–1918. V: AES 27, 181–347. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti in Družina. Lipusch, Viktor. 1938. Österreich–Ungarns katholische Militärseelsorge im Weltkrieg. Wien: Goeth. Lukan, Walter. 2008. Habsburška monarhija in Slovenci v prvi svetovni vojni. V: ZČ (1/2), 91–149. VIRI IN LITERATURA 397 Maček, Jože. 2006. Kranjski verski sklad: organizacijski, gospodarski in premoženjsko- pravni posegi državnih organov in Kranjskega verskega sklada v cerkvene strukture na Kranjskem in v Avstrijski Istri od 1782 do 1809. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Malgaj, Franjo. 2009. Vojni spomini: 1914–1919. Maribor: Pro–Andy. Matičič, Ivan. 1966. Skozi plamene prve svetovne vojne. Ljubljana: Borec. Matičič, Ivan. 2006. Na krvavih poljanah: trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega slovenskega planinskega polka. Ljubljana: Karantanija. Melik, Vasilij. 1998. Slovenske dežele v Avstro–Ogrski. V: Marko Jesenšek in Bernard Rajh, ur. Dajnkov zbornik: Referati s simpozija v Črešnjevcih (Zora 3), 27–34. Maribor: Slavistično društvo Maribor. Milčinski, Fran. 2000. Dnevnik 1914–1920. Ljubljana: Slovenska matica. Milkić, Miljan. 2011. Vojni sveštenici u srpskoj vojsci 1914-1918. V: Milan Terzić, ur. Prvi svetski rati i Balkan – 90 godina kasnije, str. 118−125. Beograd: Institut za stra- tegijska istraživanja. Mlinar, Anton. 1995. Teologija miru in pojem »pravične vojne«. V: BV (4), 451–486. Mole, Vojeslav. 1970. Iz knjige spominov. Ljubljana: Slovenska matica. Mrkun, Anton. 1995. Homec. Faksimilirana izdaja. Ljubljana: Kulturno društvo »Jože Gostič«. Naši rajni duhovniki. 1968. Celovec: Krščanska kulturna zveza. Nemanič, Ivan. 2002. Upori slovenskih vojakov v maju 1918: Judenburg–Murau– Radgona. V: Arhivi (1), 137–143. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. Novak, Pavel. 1915. Nemščina brez učitelja I. del: nemška slovnica za samouke, tretja, predelana izdaja. Ljubljana: Katoliška bukvarna. Pančur, Andrej. 2001. V pričakovanju stabilnega denarnega sistema. Celje: Zgodovinsko društvo Celje. Pečjak, Gregorij. 1916. Krščanski vojak. Ljubljana: Katoliška bukvarna. Pepernik, Amandus. 2005. Doberdob, slovenskih fantov grob. Ljubljana: Karantanija. Perovšek, Jurij. 1998. Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan. Perovšek, Jurij. 2006. Iz Avstro–Ogrske. V: Jasna Fischer, ur. Slovenska novejša zgodovi- na: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992, 173–174. Ljubljana: Mladinska knjiga. Pibernik, France. 2003. Janez Jalen: življenjska in pisateljska pot v dokumentih, pričeva- njih in razlagah. Celje: Mohorjeva družba. Pichlík, Karel. 1968. Iz ruskega ujetništva v boj proti vojni. Ljubljana: Borec. Piekalkiewicz, Janusz. 1996. Prva svetovna vojna. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Placschka, Haselsteiner, Horst Haselsteiner in Arnold Suppan. 1974. Innere Front: Militärasistenz, Wiederstand und Umsturz in der Donaumonarchie 1918, Band 1 in 2. Wien: Verlag für Geschichte und Politik. Pleterski, Janko. 1971. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika na domačih tleh med vojno 1914–1918. Ljubljana: Slovenska matica. Pleterski, Janko. 1980. Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917. Poročili vo- jaške in vladne komisije. V: Viri (1–2). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije. Plut, Jože et al., ur. 2010. Vojaški vikariat: 10 let delovanja. Ljubljana: Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije. 398 Miha Šimac Plut, Jože. 2002. Za pravice človeka. Ljubljana: Družina. Podbersič ml., Renato. 2010. Ivan Koršič. V: Pavlina Bobič et al., ur. Tvorci slovenske pomorske identitete, 137–147. Ljubljana: ZRC SAZU. Pollard, John F. 2005. Benedict XV: The Unknown Pope and the Pursuit of Peace. London: Bloomsbury Publishing PLC. Prežihov Voranc. 1950. Doberdob. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod. Rachamimov, Alon. 2002. POWs and the Great War: captivity on the eastern front. Oxford; New York: Berg Publisher. Radovanovič, Sašo, 2007. Ponovno doma: zgodovina 47. mariborskega pešpolka. Maribor: Založništvo Sašo Radovanovič. Rahten, Andrej. 2005. Zavezništva in delitve: Razvoj slovensko–hrvaških političnih od- nosov v habsburški monarhiji 1848–1918. Ljubljana: Nova revija. Rahten, Andrej. 2009. Izidor Cankar: diplomat dveh Jugoslavij. Ljubljana: SAZU. Rahten, Andrej. 2014. Prestolonaslednikova smrt: po sledeh slovenskih interpretacij sara- jevskega atentata. Ljubljana: Cankarjeva založba. Rothenberg, Gunther. 1998. The Army of Francis Joseph. West Lafayette, Indiana: Purdue University Press. Rozman, Valentin. 1911. Krščanski vojak. Maribor: Tiskarna sv. Cirila. Rueh, Franc. 1999. Moj dnevnik 1915–1918. Ljubljana: Slovenska matica. Rugále, Mariano in Preinfalk, Miha, Blagoslovljeni in prekleti: plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2010: Viharnik. Ruhmesblätter der k. u. k. Militärgeistlichkeit aus dem Weltkrieg 1914–1917. 1917. Wien: Reichspost.  Sattner, p. Hugolin. 1914. Trinajsta nedelja po binkoštih. Vojska. V: Duhovni pastir, 474–478. Schalek, Alice. 2005. Posočje: marec do julij 1916. Ljubljana: Karantanija. Schubert, Peter. 2001. Piava 1918: Zadnja bitka Avstro–Ogrske. Celovec–Ljubljana– Dunaj: Mohorjeva družba. Senin, Aleksandr. Russian Army Chaplains during World War I. V: Russian Studies in History, 32, št. 2, 1993, str. 43–53. Simić, Marko. 1996. Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladinska knjiga. Simoniti, Vasko. 1999. Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. Stoletju. Ljubljana: Slovenska matica. Sittler, Alto. 1995. »Josef Bader. 1887–1983. Ein Priesterleben, zusammengestellt aus dem Nachlaß in drei Teilen: T. 2. – o.O. – Photomechanisch vervielf. – 2. Kriegstagebuch.1915 –1918«. Wien – Staatsarchiv (KA), signatura Br. 9504. Sluga, Miha. 2011. Vtakni ga, ja, ma ne prav v vsak lajben: nekaj drobcev o spolnem življenju avstro–ogrskih vojakov med prvo svetovno vojno. V: Zgodovina za vse: vse za zgodovino (2), 12–13. Snoj, Andrej. 1917. Privilegij osebne imunitete klerikov, v kolikor se tiče vojaške službe.V: Vzajemnost (5/6), 44–51. Spitzl, Brunno. 1938. Die Rainer. Als Feldkurat mit IR 59 im Weltkrieg. Innsbruck, Wien, München: Tyrolia. VIRI IN LITERATURA 399 Steiner, Peter. 2014. Namensliste der Feldrabbiner in der österreichisch-ungarischen Armee des Ersten Weltkriegs. V: Marcus Patka, ur. Weltuntergang: jüdisches Leben und Sterben im Ersten Weltkrieg, str. 74–79. Wien–Graz–Klagenfurt: Styrria. Stergar, Rok. 1999. Vojski prijazen in zaželen garnizon: ljubljanski častniki med prelo- mom stoletja in prvo svetovno vojno. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Stergar, Rok. 2004. Slovenci in vojska, 1867–1914: slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. Symersky, Josef. 1874. Die Verehelichung der Stellungspflichtigen und der Militärpersonen. Olmütz: Kramar u Prochazka. Šehić, Zijad. 2006. Vojni imami u bosanskohercegovačkim jedinicama u okviru austro- ugarske armije 1878–1918. V: Godišnjak BZK Preporod, 309–321. Šifrer, Živko. 1962. Izseljevanje s slovenskega ozemlja. V: Prikazi in študije 8 (2), 1–24. Šimac, Miha. 2011. Vojaška zdravstvena in duhovna oskrba v Ljubljani 1914–1918. V: Miha Šimac in Katarina Keber. Patriae ac humanitati, 13–152. Ljubljana: ZRC SAZU. Škerjanec, Martin. 1916. Več skrbi za vojake v zaledju. V: Vzajemnost (3–4), 30–31. Škerjanec, Martin. 1919. Imenik vojnikov ljubljanske pehote 17 po prevratu leta 1918. Ljubljana: samozaložba. Škulj, Edo, ur. 2002. Ehrlichov simpozij v Rimu. Rim in Celje: Slovenska teološka akade- mija in Mohorjeva družba. Štepec, Marko. 2008. Vojne fotografije: 1914–1918: iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ljubljana: Defensor. Švajncer. Janez J. 2011. Marko Štepec: Slovenci + prva svetovna vojna 1914−1918. V: Janez. J. Švajncer, ur. Vojnozgodovinski zbornik , 45, str. 114. Ude, Lojze. 1968. Anton Hafner, voditelj upora slovenskega vojaštva v Judenburgu 12. maja 1918. V: Loški razgledi (15), 78–88. Ude, Lojze. 1968. Upori slovenskega vojaštva v avstro–ogrski armadi. V: Zgodovinski časopis (3–4), 185–205. Ude, Lojze. 1977. Boj za severno slovensko mejo 1918–1919. Maribor: Obzorja. Vanček, Jasna. 2009. 'Vojne poroke' med prvo svetovno vojno. V: Zgodovina za vse (1), 40–47. Veltzé, Alois. 1915. Unsere Offiziere (Officiere). Episoden aus den Kämpfen der österr. –ungar. Armee im Weltkrieg 1914/15. Wien: Manz. Verhey, Jeffre. 2000. The Spirit of 1914: Militarism, Myth, and Mobilization in Germany. Cambridge: Cambridge University Press. Vodopivec, Peter. 2006. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovi- na od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. Vogrič, Ivan. 2009. Radgonski upor leta 1918 in vloga desetnika Antona Žvaba. V: Koledar za leto 2009, 79–84. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. Vogt, Arnold. 1984. Religion im Militär. Seelsorge zwischen Kriegsverherrlichung und Humanität. Eine militärgeschichtliche Studie. Frankfurt am Main: Lang Verlag. Vrišer, Sergej. 2001. Uniforme vojaških duhovnikov. V: Janez J. Švajncer, ur. Vojnozgodovinski zbornik 6 , 50–57. Logatec: Vojni muzej. 400 Miha Šimac Wagner, Walter. 1987. Die Militärseelsorge. V: Adam Wandruszka in Peter Urbanitsch. Die Habsburgermonarchie: 1848–1918. Bd. 5, Die bewaffnete Macht, 532–539. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften. Wandruszka, Adam. 1985. Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Band IV: Die Konfessionen. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Zakar, Péter. 2010. A tábori püspökség története 1773–1868. Szeged: Gerhardus Kiadó. Zlobec, Andrej. 2008. V viharju soške. Kobarid: »Fundacija Poti miru v Posočju«. Zupančič, Franc. 1998. Dnevnik 1914–1918. Ljubljana: Slovenska matica. Zweig, Stefan. 2008. Včerajšnji svet. Ljubljana: Mladinska knjiga. Žontar, Josip. 1956. Arhiv poveljstva armadne skupine maršala Svetozarja Boroevića. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1), 39–46. 14.6 Spletni viri Albano, G. Coglitore Garufi, F. Fabrizi, Cappellani militari 1915–1917. Dostopno tudi na spletu: http://www.alfamodel.it/modules/smartsection/item.php?itemid=197 (pridobljeno 1. 6. 2014). Andrioli pl. Franc Ksaverij. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi129930/ (pridobljeno 2. 5. 2014). Avstrijski državni arhiv−Vojni arhiv. AT−OeStA/KA Matr Militärmatriken (Matr), 1618−1938 (Bestandsgruppe). http://www.archivinformationssystem.at/detail. aspx?ID=3102 (pridobljeno 17. 8. 2012). Belopotoczky Koloman: http://www.zupa-nevesinje.com/index. php?mod=vijest&vijest=433 (pridobljeno 10. 1. 2013). Bezkov, Kronika 1914: http://www.bezkov.cz/kronika/1911_20/1914.htm (pridobljeno 2. 1. 2013). Bjelik, Emmerich. V: ÖBL 1815–1950, Bd. 1, 1954, 90. http://www.biographien.ac.at/ oebl/oebl_B/Blaas_Eugen_1843_1931.xml (pridobljeno 17. 12. 2012). Burger, Boštjan. http://www.burger.si/TriglavNationalPark/Javorca/Uvod_Javorca.htm (pridobljeno 1. 2. 2013). Državni zakonik 1889, XV.,99–100. Dostopno tudi na spletu: http://alex.onb.ac.at/cgi content/alex?aid=rsl&datum=1889&page=125&size=45 (pridobljeno 1. 9. 2012). Državni zakonik 1912, LIV, –422. Dostopno tudi na spletu: http://alex.onb.ac.at/cgi content/alex?aid=rsl&datum=1912&page=446&size=45 (pridobljeno 1. 9. 2012). Fanning, William. »Irregularity.« The Catholic Encyclopedia. Vol. 8. New York: Robert Appleton Company, 1910. 17.12.2012 . (pridobljeno 17. 12. 2012). http://forum.prohereditate.com/viewtopic.php?t=2039 (pridobljeno 3. 2. 2013). http://prohereditate.com/gallery2/v/clani/pinkfloyd/IR97 (pridobljeno 3. 2. 2013). http://sf1517.yuku.com/topic/611/Kapela-Svete-Trojice-Golobar-1918-Holy TrinityChurch?page=1#.URt_umf-gms (pridobljeno 1. 2. 2013). http://www.glaskoncila.hr/knjizara_detaljno.html?knjiga_ID=597 (pridobljeno 3. 2. 2013). Im Thurn, Franz X. August. http://www.res.icar-us.eu/index.php?title=Im_Thurn,_ Franz_X._August_%281881-1966%29 (pridobljeno 1. 3. 2014). VIRI IN LITERATURA 401 Kandut, Ciril. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi264856/ (pridobljeno 14. 5. 2014). Kaučič, Fridolin. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi268274/ (pridobljeno 3. 5. 2013). Laws of War: Laws and Customs of War on Land (Hague IV); October 18, 1907; IV. Covention respecting the Laws and Customs of War on Land. 2008. http://avalon. law.yale.edu/20th_century/hague04.asp#art2 (pridobljeno 5. 2. 2013). Les Amouniers militaires. http://hleno.revues.org/389 (pridobljeno 3. 5. 2014). Maierhofer, Janko. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi340162/ (pridobljeno 3. 12. 2013). Napotnik, Mihael. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi384701/ (pridobljeno 2. 5. 2014). Ovčak, Tomaž, Neznana kapela pod Vršičem. http://portal.prohereditate.com/clanki/ clanek001.htm (pridobljeno 1. 2. 2013). Ribnikar, Peter. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918−1921. 1. del: Od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919. http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:768 (pridobljeno 2.2. 2013). Rišpl (Rüpschl), Karl Dragotin Ferdinand. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi509001/ (pridobljeno 1. 5. 2014). Strnad, Alfred A. Anton Freiherr von Marensfeld und Schönegg. V: Neue Deutsche Biographie 16 (1990), str. 149. NDB (16) 1990, 149. Dostopno na spletu: http:// www.deutsche–biographie.de/pnd137324243.html (pridobljeno 20. 7. 2012). Van Neste, Berit. 2006. Cicero and St. Augustine's Just War Theory: Classical Influences on a Christian Idea. http://scholarcommons.usf.edu/cgi/viewcontent. cgi?article=4978&context=etd (pridobljeno 17. 12. 2012). Weltkriege.at. Wehrgesetz für das Heer in der ö-u. Monarchie. http://www.weltkriege. at/Justiz/wehrgesetz.htm (pridobljeno 6. 1. 2013). 14.6.1 Elektronska pisma: Mach, Mag. Stefan. Elektronsko pismo z dne 15. 2. 2013 (hrani avtor). Davidek, Msgr. Martin. Elektronsko pismo z dne 26. 7. 2012 (hrani avtor). Krampač, Tone. Elektronsko pismo z dne 4. 8. 2014 (hrani avtor). Ruhri, Dr. Alois (vodja). 2012. Dopis Škofijskega arhiva Gradec (Lengsfeld Eduard, e. 27. Nov. 1946; Z: 08834), 15. 2. 2012 (hrani avtor). Tandarić, p. Miroslav. Elektronsko pismo z dne 25. 7. 2013 (hrani avtor). Tropper, Dr. Peter G.. Protokoll des Gurker Ordinariates, 1917, Bemerkung sub Zl. 4040. Elektronsko pismo z dne 23. 6. 2014 (hrani avtor). 402 Miha Šimac A Ademović, Ejub 383 Aleksander, kralj (kraljevine SHS) 257 Algya, V. 320 Aljaž, Jakob 189 Allmer, Anton 19 Ambrož, Frančišek Serafin 212 Ambrožič, Matjaž 18, 23, 29, 58, 98, 127, 391, 394 Ambrož, škof 91 Andolšek, Janez 126, 210, 262, 268 Andrioli, Franc (Ksaverij) 41, 400 Aristotel 90 Atiković, Salih 194, 238, 349, 350, 383, 384 Attems, grof Aleksander 71 Attems, grof Henrik 304 Auer, Anton 33, 389 Auer, Alois 378 Avguštin, škof 91 Avsenak, Vinko 18, 157, 394 B Babuschek, Anton 275, 360 Bader, Josef 99, 100, 398 Batič (Battig), Andrej 33 Bebar, Gottlieb 353 Beck-Rzikowsky, Friedrich 45 Bell, Daniel M. Jr. 91, 394 Belopotoczky, Koloman 58, 59, 60, 75, 400 Benedik, Metod 27, 28, 231, 394, 395, 396 Berecz, Stefan (Stephan) 351 Bergen, Doris L. 30, 394 Berger, Alfred 105, 134 Bethman-Hollweg, Theobald 107 Bevk, France 235, 236, 394 Billig, Vincenz 36 Biwald, Brigitte 183, 186, 189, 394 Bjelik (Bielik), Emmerich 21, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 43, 44, 46, 47, 49, 52, 58, 59, 60, 61, 62, 64, 65, 67, 68, 69, 70, 71, 73, 75, 79, 92, 94, 96, 118, 119, 120, 121, 122, 127, 138, 139, 141, 143, 145, 155, 169, 174, 182, 187, 193, 199, 203, 204, 218, 222, 223, 224, 230, 240 241, 248, 249, 272, 274, 288, 293, 321, 334, 373, 374, 394, 400 Bloch, Marc 150, 394 Bobič, Pavlina 22, 90, 127, 146, 150, 394, 398 Bockenheim, Franz 292 Bogovič, Janez 134 Bogožalec, Toni 80, 394 Bonač, Franc 172, 178, 193, 225, 226, 251, 325, 328, 387 Boroević von Bojna, Svetozar 116, 204, 212, 236, 237, 400 Bratanič, Rajmund 200, 201, 247 Bratkovič, Alojz 339 Bregar, Vladimir 168, 213, 394 Brocsko, Georg 69 Brumen, Adrijan (Adrianus) 148, 150, 394 Brvar, Ignac 187 Budin, Jožef 141 Budkovič, Tomaž 168, 213, 394 Bulovec, Jožef 17, 211, 332, 333 Bytzek, Franz 244 C Cadorna, Luigi 86 Cankar, Izidor 20, 193, 345, 398 Capuder, Karol 39, 70, 71, 394 Car, Pavel 18 Cegnar, Janko (Ivan) 97, 113, 115, 158, 159, 175, 177, 181, 182, 331, 394 Cepuder, Vladimir 105, 122, 133, 200, 262, 268 Chajes Perez, Hirsch, rabin 303 Cicero, Mark Tulij 90, 91, 394, 401 Crüts von Creits, Gottfried Josef 35, 36 Cvelbar, Jože 185 Cvitanovič (Cvitanović), p. Gabro 220, 364, 396 15. IMENSKO KAZALO IMENSKO KAZALO 403 Č Čarman, Franc (Frančišek) 17, 41 Čeh, Avgust 208 Čibašek, Tomaž 41 Čižek, Alojzij 125 Čuček, Filip 107, 111, 112, 391 D Davídek, Martin 18, 20, 144, 401 Deák, István 52, 54, 55, 57, 66, 67, 82, 395 Deak, John 18 Dejak, Alojzij 19, 20, 133, 171, 180, 190, 191, 208, 254, 256, 335, 387 Deutsch, David Aron 302, 303, 304 Deutsch, Ernst 302, 303, 304 Diamant, Bela 302, 303, 304 Diego von Karwinsky, Gustav Wilhelm Johann 128 Dikšić, Vladimir 352 Ditmajer, Nina 18 Doktor, Elizabeth 221 Dolák, Franz 96 Dolinar, France, Martin 27, 117, 127, 394, 395, 396 Dollinger, Andreas 105 Drexel, Karel 21, 395 Dumbović (Dumbovic), Johann 351, 353 Durmišević, Enes 50, 140, 194, 395 Dwertitsch, Adam 34 E Ehrlich, Lambert 231, 394 Erzin, Leopold 97, 117, 118, 176, 334 F Fabijan, Jožef 211, 212 Fabijančič (Fabjančič), Franc 167 Farkas, Andreas 166 Fastroyd, Heinrich 32 Fernengel, Johann 365 Fiennes, Peter 151, 395 Fischer, Jasna 26, 248, 305, 395, 397 Fišer, Andrej 112 Fogadić, Thomas 379 Franc Ferdinand, prestolonaslednik, 60, 65, 88 Franc Jožef, cesar 44, 172, 194, 206, 226 Frank, Josef 303, 304 Fussel, Paul 150, 395 G Gala (Galla), Ludvik 144 Galić, Lovro 186, 187, 188, 395 Gamba, Karl 351 Gasser, Josef 214 Gavi, Girolano 70 Glavina, Ivan Nepomuk 29 Gnidovec, Anton 211 Gnidovec, Anton (p. Mohor) 134, 163, 171, 245, 317, 378 Gnidovec, Josip (Jožef) 97 Godnič, Jožef 191 Gogala, Janez (Ivan) 133, 185, 215, 218 Golec, Janez (Januš) 95, 97, 101, 102, 106, 107, 113, 114, 115, 129, 133, 183, 390 Golf, Anton 126 Gorgolini, Luca 201, 395 Gottfried, kapucinski pater 122 Grahek, Anton 240, 241, 242, 395 Grubisich, Johann 41 Gruden, Josip 121 Gruscha, Anton Josef 52, 53 Guštin, Damijan 107, 251, 395 Gùta (Guta), Martin 313, 375 H Hacin, Janko 90, 395 Hadžibegić, Salih 383 Hafner, Anton 234, 235, 399 Hafner, I. 147 Hafner, Jernej (Bartholomej) 80, 81, 82, 132, 147, 148, 151, 152, 156, 163, 164, 165, 168, 169, 174, 175, 177, 180, 191, 194, 205, 214, 215, 216, 238, 239, 253, 345, 346, 347, 364, 368, 394, 395 Ham, Claudia 21, 31. 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 44, 46, 48, 49, 51, 60, 61, 62, 63, 64, 69, 76, 90, 92, 93, 94, 119, 120, 131, 242 404 Miha Šimac Hameršak, Jože 113, 230, 395 Haspinger, Joachim 70 Hašek, Jaroslav 19, 20, 396 Hausner, Bernard 302 Heberling, Stefanie 19, 396 Hefter, Adam 28, 110, 231 Hering, Johann 385 Hiersche, Franc 121 Hinke, Johann 72 Hiti, Franc 228, 347, 349 Hittmair, Rudolf 117 Hmelak, Ivan 150, 396 Hodik, Milan 19, 396 Hohenwart, Sigismund Anton 36, 37, 38, 69, 258, 264 Hohnjec, Josip 91, 396 Homer 30, 396 Hossner, Franz 341, 342 Hötzendorf, v. Franz Conrad 203 Houlihan, Patrick J. 18, 19, 21, 84, 121, 131, 132, 137, 139, 140, 142, 146, 150, 153, 160, 161, 166, 169, 197, 209, 216, 217, 221, 223, 243, 392 Hrast, Anže 18 Hren, Jožef 220 Hribar, Sergeja 229, 392 Hrovat, Franc 73, 390 Hulka, Miloslaus 364 Huth, Karl Ludvik 41, 57, 390 Hybašek, Vojteh 29 I Im Thurn, Franz X. Avgust 222, 400 Ivanetič, Franc 57, 390 J Jagodic, Jože 173, 179, 216, 217, 396 Jaklič, Anton 53, 74, 95, 130, 217, 219, 259, 266, 332, 345 Jalen, Janez 20, 126, 218, 236, 239, 333, 335, 357, 359, 397 Jarc, Anton 127, 293 Jastrobnik, Venčeslav 128, 129, 223, 274 Jeglič, Anton Bonaventura 23, 28, 89, 91, 92, 101, 110, 118, 119, 129, 130, 141, 155, 166, 192, 193, 196, 218, 240, 250, 389 Jehart, Anton 201, 202, 262, 268, 360, 364 Jenkins, Philip 146, 396 Jereb, Janez 101, 146, 396 Jerko, Josef 18, 122, 235 Jerše, Valentin 165, 208 Jesenšek, Marko 26, 397 Joeppen, Heinrich 121 Jožef II. 34, 36, 43, 98 Jožef, Avgust – nadvojvoda 119 Jurak, Peter 105, 134, 166, 228, 378 Jurca, Karel 213, 396 Juričič (Jurischisch), Jurij (Georg) 31 Jurišić, Karlo 202 K Kahn, Joseph 28 Kalan, Janez 100, 121 Kaltner, Balthasar 28 Kampmüller, Ignac 33, 34 Kandut, Ciril 171, 172, 186, 190, 252, 401 Kanyó, Ludwig 228, 379 Kapistran, Janez 69 Karel I., cesar 88, 158, 194, 195, 203, 248 Karel VI., cesar 33 Karlin, Andrej 28 Kastelic, Franc 71, 396 Katula, Karl 385 Katz, Otto 19 Kaučič (Kavčič), Fridolin 41, 70, 396, 401 Keil, Franz Ritter von 294 Kerens, Heinrich Johann 34, 36, 37, 39, 258, 264 Kermavner, Dušan 233 Kirchwald, Karl, baron Knopp 97 Kladnik, Tomaž 4, 17 Klajnšček, Franc 117 Klasinc, Anton (p. Engelbert) 129, 134, 186, 237, 238, 240, 344, 345, 381, 382 Kleindienst, Katja 146, 394 Klein, Georg 69 Klobovs, Janez 74, 75, 95, 120, 127, 131, 195, 218, 249, 250, 252, 253, 254, 259, 262, 266, 268, 272, 294, 295, 353, 355, 357, 386, 387, 388 Kobal, Benno (p. Irenaeus) 122, 133 IMENSKO KAZALO 405 Kociper, Janez 118, 133, 172, 194, 228, 251, 252, 379, 380 Kocjančič, Klemen 18 Kokić, Mehmed 50 Kokol(j), Franc (p. Hadrijan) 207, 389 Kokolj, Karl 96, 144, 249, 254, 312, 313, 387 Koláčný, Ivan 207, 396 Kolar, Bogdan 17, 18, 28, 396 Komel, Andrej, pl. Sočebran 216, 396 Kompolšek, Franc 162, 310, 311 Kopasz, Anton 351 Kopler, Leopold 225 Koren, Ivan 121 Koren, Janez 121 Korošec, Andrej 41 Korošec, Anton 109, 233 Koršič, Ivan 127, 207, 221, 250, 293, 365, 366, 389, 398 Kos (Kósz), Vinko 173, 219, 220 Köszeghy-Nedorost, Zeno 341 Košar, Franc 56 Košir, Marko 117, 396 Kotfis, Blasius 379 Kragl, Viktor 41, 57, 396 Krajnc, Marko 111, 112, 133, 174, 184, 185, 191, 339, 343 Kralj, France 28, 29, 84, 396, 416 Krampač, Tone 18, 401 Kranjec, Henrik 58, 390 Krantz, Josef (Jožef) 231, 232, 381 Kraus, Karl, 13 19, 396 Kren, Franc 115, 205 Krische, Franc 211, 365 Krivokapa, Hasan 383 Kulovec, Franc 97, 126, 129, 130, 131, 133, 155, 157, 158, 163, 167, 174, 175, 176, 180, 181, 192, 204, 205, 210, 214, 227, 306, 313, 314, 315, 316, 375, 376, 378 Kuralt, Ivan 72 Kutchera, Heinrich 205 L Lacina, Ludvik 19, 20, 165, 223, 224, 320, 321, 373 Lampe, Evgen 23, 89, 100, 101, 106, 107, 195, 354, 391 Landa, Pavel 19, 396 Lavrenčič, Franc (Frančišek) 41, 70, 396 Lavrič, Alfred 251, 415 Leisching, Peter 27, 28, 396 Lenardič, Miroslav 106 Lendovšek, Bogdan 135, 253 Lengsfeld, Eduard (Edvard) 80, 133, 144, 401 Leon XIII., papež, 28, 59 Leonhard, Johann Michael 36 Leopold I., cesar, 33 Les, Anton 211 Letonja, Franc 125, 126, 171, 292 Leyer, Friderik 39 Lier, Friedrich 185 Likar, Sebastjan 93, 396 Lipusch, Viktor 21, 30, 36, 63, 69, 73, 80, 117, 118, 126, 139, 140, 145, 146, 154, 155, 161, 191, 194, 195, 196, 197, 199, 200, 203, 206, 209, 210, 211, 214, 225, 234, 396 Löbl, Johann 291 Logonder, Konrad 71 Lukan, Walter 18, 88, 107, 397 Lukman, Franc Ksaver 174 Lužar, Klemen 18, 72, 116, 167, 185, 242, 245, 339, 392 M Mach, Stefan 401 Machen, Arthur 150 Machowich (Machovich), Josef 355 Maček, Jože 39, 40, 397 Maierhofer (Marhofer), Janko (Johann) 107, 108, 109, 110, 111, 401 Maister, Rudolf 248, 252 Maksimiljan I., cesar 30, 31 Maksimilijan nadvojvoda, mehiški cesar 71, 72 Malgaj, Franjo 251, 397 Maračić (Maračič), Ivan 198 Marenzi, Anton 32 Marija Terezija, vladarica 33 Marinčič, Ignac 134, 253, 256, 262, 268 Marko iz Aviana 69 Markovič, Zvezdan 18 Marold, Jožef 134, 213, 214 Martinčič, Andrej 97, 116, 188, 200, 201, 247 Marzidovšek, Jakob 73, 74, 128 Mathisen, W. R., 22 30 406 Miha Šimac Matičič, Ivan 113, 170, 171, 172, 237, 239, 244, 397 Matoušů, Ludvik 134 Mayer, Dominik 36 Medanhodzić, Muhamed 221 Medek, Ignaz 323, 324, 365 Mejak, Jakob 135 Melihen, Andrej 234, 235 Melik, Vasilij 26, 397 Mellan, Adolf 134, 364 Mente, Konrad 235 Milčinski, Fran 212, 213, 397 Milic, Franz 352 Milkić, Miljan 18, 86, 255, 258, 397 Mintsek, Anton 95, 144, 209 Missia, Jakob 28, 29 Missio, Francesca 141 Mlakar, Janez (Ivan) 134 Mlinar, Anton 91, 397 Möckesch, Friedrich 385 Mole, Rudolf 102, 397 Mole, Vojeslav 102 Moll, Martin 107, 111, 112, 391 Montmorency, Edward 151 Morariu, Michael 351 Možina, Karl 234 Mrevlje, Anton 242, 243 Mrkun, Anton 128, 149, 397 Müglitz, Anton Brus 32 N Nadrah, Anton 135 Nadrah, Ignacij 98, 121, 391 Nagl, Frančišek Ksaver, škof, kardinal 28 Napotnik, Mihael, škof 28, 50, 90, 92, 401 Nastran, Franc 133 Nemanič, Ivan 233, 397 Nemec, Wenzel 75, 239 Novak, Alojzij 214 Novak, Franc 97, 181, 214, 234, 235 Novak, Johann 234 Novak, Pavel 78, 397 O Oblak, Valentin 93, 396 Ogarek, Julian Johann 358 Ogris, Jožef 184, 335, 336 Olip, Boštjan 234, 235 Orszagh, Alexius 351 Osterc, Franc Ksaverij 168 Ott, Franz 41 Ovčak, Tomaž 157, 401 P Pálfi, Karl 238, 386 Pančur, Andrej 65, 397 Parsch, Johann 151, 152, 156, 159, 169, 185, 187, 216, 353, 372 Paskal(j), Nikolaj 33 Pašić, Ali 383 Pauer, Josef Chrysostomus 36 Paulik, Adalbert 222, 223 Pavel I., ruski car 86 Pavlič, Franc 246 Pavlič, Franc Ksaverij 135 Pawlikowski, Ferdinand Stanislav 80, 225, 248 Pečjak, Gregorij 166, 175, 177, 191, 389, 397 Pepernik, Amandus 183, 397 Perovšek, Jurij 248, 397 Peršič, Franc 41 Peršuh, Anton 133, 176, 188, 329, 341 Peterlin, Alojzij 252 Peterman, Janez 189 Petrak, vojaški kurat 352 Petritsch, Constantin 41 Pibernik, France 126, 218, 397 Pichlík, Karel 229, 230, 233, 397 Piekalkiewicz, Janusz 229, 397 Piffl, Friedrich Gustav 195 Pij VI., papež 34 Pij IX., papež 84 Pij X., papež 226 Pinda, Leon 210 Pinter, Anton 130, 133 Pinter, Jožef 133, 181, 210, 211 Pipan, Anton 72 Piringer, Johann 69 Platter, duhovnik 346 Pleterski, Janko 106, 107, 108, 229, 230, 233, 397 IMENSKO KAZALO 407 Plut, Jože 22, 30, 31, 33, 35, 156, 248, 257, 397, 398 Pogačar, Janez Zlatoust, 58, 59, 394 Pogačnik, Josip 248 Poje, Jožef 375, 376 Poljanec, Ivan (Janez) 254 Pollard, John F. 398 Porsche, Gottfried 41 Posch, Artur 324 Potocki, Adolf 352 Potočnik, Rudolf 199, 252 Premru, Frančišek 50, 395 Pribovšic, Pribošič (Pribosic, Pribouschitz) Janez (Ivan) 41 Pukler, Dragutin 346, 347 R Rachamimov, Alon 229, 230, 398 Račič, Jurij 71, 72 Radetzky, Johann, Josef, Wenzel, Anton, Franz, Karl, feldmaršal 70 Radovanovič, Sašo 39, 398 Rahten, Andrej 20, 88, 398 Rajh, Bernad 26, 397 Rantaša, Anton (p. Ludvik) 141 Rant, Hubert 53, 54, 94, 95, 116, 117, 127, 128, 144, 241, 256, 270, 271, 294, 350, 353 Rendl, Leonardus (Leonhard) 274, 275, 291 Reuss-Plauen, grof Henrik 39 Rezman, Alojzij 133 Ripšl, Karl (Dragotin), Ferdinand 41, 42 Rohr von Denta, Franz 365 Rothenberg, Gunther E. 45, 398 Rozman, Valentin 132, 180, 187, 209, 210, 262, 268, 280, 371, 398 Rožić, Ferdo 262, 268 Rueh, Franc 158, 239, 398 Ruhri, Alois 80, 401 Rupnik, Peter 147 S Sagaj, Marko 132, 154, 164, 188 Sattner, Hugolin 93, 398 Savec, Franc 132, 237 Scapinelli, Raffaele di Leguigno, kardinal 197 Schachtner, Josef Alois 36 Schalek, Alice 183, 398 Schmidt, vojaški kurat 352 Schmidt, Georg 41 Schmidt, Wilhelm 194 Schönborn Chotek, grofica 156 Schüller, Ignaz 41, 42 Schwarz, Karl (Carolo) 329, 391 Schwarz, Moses 302, 303, 304 Schweiger, Albert 302, 304 Scotti, Friedrich 365 Sedej, Frančišek Borgia, 28, 142 Senin, Aleksandr 87, 398 Sever, Jožef 80 Simić, Marko 157, 398 Simoniti, Vasko 31, 398 Simonović, Mate (Matthias) 69 Sittler, Alto 99, 100, 398 Slaje, Milan 235 Sluga, Miha 196, 232, 233, 392, 398 Smiljanić, Krsta 253 Snoj, Andrej 93, 399 Sobolta, Modest 209 Spaček, Franz 345 Spitzl, Brunno 21, 399 Staicha, Ladislav 221 Steiner, Peter 35, 37, 38, 42, 63, 78, 79, 80, 140, 393, 399 Stergar, Rok 45, 54, 69, 399 Stich (Štich, Štih), Jožef (Josef) 235 Streit, Karl 217, 355, 357 Svetina, Ivan 50 Svoljšak, Petra 186, 395 Swykovski, kanonik 207 Symersky, Josef 31, 32, 47, 49, 399 Szolkovy, Johann 385 Š Šavelj, Ludvik 133, 179, 216, 217, 227, 228, 247, 358, 374 Šehić, Zijad 50, 399 Šifrer, Živko 26, 399 Šimac, Miha 18, 116, 179, 399 Šimec, Tomaž 18 Škerjanec, Martin 125, 126, 128, 133, 135, 149, 165, 173, 192, 216, 217, 218, 219, 242, 243, 247, 253, 254, 290, 291, 292, 399 408 Miha Šimac Škofič, Marko 100, 107, 108, 115, 122, 133, 161, 279, 281 Šlibar, Štefan (p. Avguštin) 145 Štefanič, Alojz 234 Štepec, Marko 18, 215, 238, 399 Šterk, Andrej 28 Štrukelj, Alojzij 235 Švajncer, Janez J. 215, 399 T Tagini, Manfred 107, 394 Tajek, Jakob 104, 105, 116, 117, 120, 279 Takács, Béla 385 Tauber, Meier 157, 302, 303, 304, 305 Tomše, Janez 53, 55, 56, 390 Tönnemann, Georg 33 Toth, Josef 38 Trampuš (Trampus), Marius 140 Tropper, Peter G. 141, 411, 412 Turšič, Leopold 134, 135, 153, 167, 169, 170, 171, 213, 323, 324, 325 U Ude, Lojze 233, 234, 244, 245, 251, 399 Ukovič, Rudolf 234, 235 Urban VIII., papež 264 V Valenčič, Rafko 17 Valmagini, Ernest 55 Vanček, Jasna 18, 101, 102, 103, 399 Vančik, Ilias 351 Várady, vojaški superior 224, 374 Várady, Viktor 307 Vardjan, Kristina 18 Veltzé, Alois 204, 399 Vencajz, Ivan 66 Vene, br. Jona 135 Verhey, Jeffre 90, 399 Vidav, Anton (p. Benedikt) 135, 206, 349 Vodopivec, Peter 146, 250, 394, 399 Vogrič, Ivan 234, 399 Vogt, Arnold 146, 399 Volčjak, Jure 18 Voranc, Prežihov 234, 398 Vrečko (Wretschko), Anton 41, 42 Vrečko, Jožef 134, 140 Vrišer, Sergej 42, 63, 399 Vukovič, Janko pl. Podkapelski 80 W Wagner, Michael Johann 36 Wagner, Walter 51, 52, 60, 61, 66, 79, 395, 400 Waldemarin (Valdemarin), Hygin (Igino) 197, 198, 359, 360 Walland, Franc 133, 185, 188, 205, 237, 321, 322, 347 Weinlechner, zdravnik 212 Weiterschütz, Josef 159 Wieden Edler von Alpenbach, Heinrich Ludwig 201, 361 Wittek, Arnold 328 Wittgenstein, Ludwig 150 Wölfel, Blaž 134 Z Zajc, Rihard (Rikard) 158, 238, 251, 254, 256, 387 Zakar, Péter 21, 44, 400 Zaplotnik, Janez 244 Zavadlal, Pavel 134, 247, 253, 316, 317 Zlobec, Andrej 179, 400 Zupančič, Franc 135, 157, 169, 213, 232, 400 Zver, Ludvik 200 Zweig, Stefan 88, 90, 400 Ž Žagar, Pavel 133, 150, 236, 247 Žic, Nikolaj 41, 56, 57, 70 Žnidarič, Avgust 208 Žontar, Josip 236, 400 Žurga, Franc, 99, 104, 115, 116, 129, 140, 154, 207, 208, 239, 240, 282, 283, 389 SEZNAM PRILOG 409 16. SEZNAM PRILOG Priloga, dokument št. 1: .................................. 270 Priloga, dokument št. 2: .................................. 271 Priloga, dokument št. 3: .................................. 272 Priloga, dokument št. 4: .................................. 274 Priloga, dokument št. 5: .................................. 277 Priloga, dokument št. 6: .................................. 279 Priloga, dokument št. 7: .................................. 282 Priloga, dokument št. 8: .................................. 284 Priloga, dokument št. 9: .................................. 288 Priloga, dokument št. 10: ................................ 290 Priloga, dokument št. 11: ................................ 292 Priloga, dokument št. 12: ................................ 293 Priloga, dokument št. 13: ................................ 294 Priloga, dokument št. 14: ................................ 296 Priloga, dokument št. 15: ................................ 301 Priloga, dokument št. 16: ................................ 306 Priloga, dokument št. 17: ................................ 306 Priloga, dokument št. 18: ................................ 310 Priloga, dokument št. 19: ................................ 312 Priloga, dokument št. 20: ................................ 313 Priloga, dokument št. 21: ................................ 316 Priloga, dokument št. 22: ................................ 317 Priloga, dokument št. 23: ................................ 318 Priloga, dokument št. 24: ................................ 320 Priloga, dokument št. 25: ................................ 321 Priloga, dokument št. 26: ................................ 323 Priloga, dokument št. 27: ................................ 324 Priloga, dokument št. 28: ................................ 325 Priloga, dokument št. 29: ................................ 328 Priloga, dokument št. 30: ................................ 329 Priloga, dokument št. 31: ................................ 331 Priloga, dokument št. 32: ................................ 331 Priloga, dokument št. 33: ................................ 333 Priloga, dokument št. 34: ................................ 335 Priloga, dokument št. 35: ................................ 335 Priloga, dokument št. 36: ................................ 339 Priloga, dokument št. 37: ................................ 344 Priloga, dokument št. 38: ................................ 345 Priloga, dokument št. 39: ................................ 345 Priloga, dokument št. 40: ................................ 347 Priloga, dokument št. 41: ................................ 349 Priloga, dokument št. 42: ................................ 350 Priloga, dokument št. 43: ................................ 353 Priloga, dokument št. 44: ................................ 357 Priloga, dokument št. 45: ................................ 359 Priloga, dokument št. 46: ................................ 360 Priloga, dokument št. 47: ................................ 364 Priloga, dokument št. 48: ................................ 365 Priloga, dokument št. 49: ................................ 367 Priloga, dokument št. 50: ................................ 368 Priloga, dokument št. 51: ................................ 372 Priloga, dokument št. 52: ................................ 373 Priloga, dokument št. 53: ................................ 374 Priloga, dokument št. 54: ................................ 375 Priloga, dokument št. 55: ................................ 376 Priloga, dokument št. 56: ................................ 378 Priloga, dokument št. 57: ................................ 379 Priloga, dokument št. 58: ................................ 380 Priloga, dokument št. 59: ................................ 381 Priloga, dokument št. 60: ................................ 382 Priloga, dokument št. 61: ................................ 384 Priloga, dokument št. 62: ................................ 386 410 Miha Šimac Navodila sodelavcem AES l. AES objavljajo še neobjavljene ali težko dostopne vire za slovensko cerkveno zgodovino (vključno fotografije, slike in razpredelnice). 2. Objava virov v originalnem jeziku se ravna po pravilih ekdotike. Sam doku- ment ali skupino dokumentov predstavi avtor v uvodni razpravi. 3. Uredništvo si pridržuje pravico do jezikovnega lektoriranja besedil. Za vsebi- no sestavka in točnost dokumentov odgovarja avtor sam. 4. Avtor pošlje uredništvu računalniški izpis. 5. Na začetku besedila naj avtor navede svoj akademski naziv, poklic, delovno mesto in delovno organizacijo (ustanovo) ter njen polni naslov z naslovom svoje e-pošte. 6. Čistopisu naj avtor priloži izvleček in povzetek razprave. Izvleček in povzetek bosta objavljena v slovenščini in v enem od tujih jezikov. 7. Slikovnega gradiva ne lepite v besedilo, temveč označite ime in priimek av- torja, naslov dela ter zaporedno številko slike ali fotografije. Legenda slikov- nega gradiva naj bo priložena na posebnem listu. 8. Opombe naj bodo pisane enotno pod črto na dnu strani po naslednjih smer- nicah: l. Pri dobesednem navajanju literature (v narekovajih): a) Pri navajanju iz knjige navedemo podatke po naslednjem zaporedju: • Začetnica imena avtorja, priimek avtorja (naslove, npr. prof., dr., kard. itd. izpuščama), naslov knjige v ležečem tisku - tudi podnaslov, kraj in letnica izdaje ter stran; npr. F. Oražem, Teologija duhovnosti, Ljubljana 1993, str. 171. • Ime založbe izpustimo in ga navedemo v seznamu bibliografije pred kra- jem in letnico izdaje. • Lahko dodamo tudi naslov zbirke v oklepaju in v navadnem tisku; npr. F. Oražem, Teologija duhovnosti, (Teološka knjižnica. 8.), Ljubljana 1993, str. 171. • Ko drugič na istem mestu navajamo isto knjigo ali članek, lahko upo- rabljamo izraz »prav tam« ali pa napišemo začetnico imena in priimek avtorja ter dodamo smiselno okrajšani naslov in stran; npr. F. Oražem, Teologija duhovnosti, str. 172. Okrajšane naslove nakažemo na koncu prve navedbe knjige ali članka; npr. F. Oražem, Teologija duhovnosti, (Te- ološka knjižnica. 8.), Ljubljana 1993, str. 171 (Dalje: F. Oražem, Teologija duhovnosti). • Ko drugič navajamo različne knjige istega avtorja, moramo, da se dela ločijo med seboj, začetnici imena in priimku avtorja dodati še (logično okrajšani) naslov knjige, takoj za tem pa stran. Na to opozorimo v okle- SEZNAM PRILOG 411 paju že pri prvem navedku; npr. F. Oražem, Leto Kristusovih skrivnosti, str. 173. b) Pri navajanju iz znanstvene revije ali časopisa navedemo podatke po na- slednjem zaporedju: • Začetnica imena, priimek avtorja, naslov članka oziroma razprave v le- žeči pisavi, nato za vejico »v:« in v ležeči pisavi naslov (kratico) revije, številka letnika, v oklepaju letnica (pri časopisu datum), vejica in števil- ka ter stran[i]; npr. J. Krašovec, Filozofsko-teološki razlogi za odpuščanje, v: Bogoslovni vestnik 51(1991), št. 4, str. 273; aliJ. Krašovec, Filozofsko- -teološki razlogi za odpuščanje, v: BV 51(1991), št. 4, str. 273. • Pri ponovnem navajanju istega članka ali različnih člankov istega av- torja ravnamo kakor pri navajanju knjige. • Posamezna navedena dela v isti opombi ločujemo s podpičjem; npr. A. Nadrah, Evharistija in življenje, v: BV 36(1976), str. 153; V. Truhlar, Po- koncilski kato liški etos, Celje 1976, str. 125. c) Pri navajanju iz zbornika navedemo podatke po naslednjem zaporedju: • Začetnica imena, priimek avtorja, naslov razprave v ležeči pisavi, nato za vejico »v:« in v ležeči pisavi naslov zbornika, začetnica imena in pri- imek urednika, kraj in letnica izdaje ter stran[i]; npr. F. M. Dolinar, Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhun- derts im slowenischen Raum, v: Die Jesuiten in Innerösterreich. Die kul- turelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert, ur. W. Drobesch in P. G. Tropper, Celovec-Klagenfurt 2006, str. 215-217. 2. Pri navajanju, ki ni dobesedno, dodamo pred navedkom »Prim.« (z veliko začetnico); npr. Prim. J. Krašovec, Filozofsko-teološki razlogi za odpuščanje,v: Bogoslovni vestnik 51(1991), št. 4, str. 273. 3. V seznamu bibliografije navajamo dela podobno kot v opombah, le da zaradi abecednega reda na prvo mesto postavimo priimek z vejico in za njim ime, nato naslov knjige v ležečem tisku - lahko tudi podnaslov, naslov zbirke v oklepaju in v navadnem tisku, ime založbe, kraj in letni- co izdaje; npr. Oražem, France, Teologija duhovnosti, (Teološka knjižnica. 8.), Družina, Ljubljana 1993. Pri člankih in razpravah, ki so del znanstve- nih revij ali zbornikov, se navedejo tudi strani in založba; npr. Krašovec, Jože, Filozofsko-teološki razlogi za od puščanje, v: BV 51(1991 ), št. 4, str. 273-285; Dolinar, France M., Die Ro!le und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum, v: Die Je- suiten in Innerösterreich. Die kulturelle und ge istige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert, ur. Werner Drobesch in Peter G. Tropper, Mohorjeva-Hermagoras, Celovec-Klagenfurt 2006, str. 215-230. 412 4. Številka opombe stoji vedno za ločilom, ne glede na to ali gre za piko, vejico, dvopičje, podpičje ali narekovaj. 5. Sveto pismo, cerkvene dokumente ali kako drugo pogosto navedbo lahko na vajamo tudi med besedilom: • če je besedilo v navednicah, damo navedek za navednico in pred lo- čilo, npr. »Baraba pa je bil razbojnik« (Jn 18, 40). • če besedilo ni v navednicah, dodamo pred navedkom »prim.« (z malo začetni co), npr. Evangelist Janez piše, da je bil Baraba razbojnik (prim. Jn 18, 40). 9. Na kratice moramo opozoriti na začetku razprave ali v prvi opombi. Pri domačih kraticah se držimo določil Slovenskega biograjskega leksikona, pri tujih pa tistih, ki jih v prvem zvezku navaja Lexikon für Theologie und Kirche. 1O. Kadar navajamo založbo, lahko pri slovenskih založnikih navedemo samo kratice (CZ, DZS, MK, SM). Kjer je več mest izdaje, mesta navajamo povezana z vezajem; npr. Ljubljana-Celovec-Dunaj. Ponovne izdaje knji- ge navedemo s številko, nadpisano nad letnico; npr. Ljubljana 1979 11. Pri navajanju prispevkov in del, ki so objavljeni na medmrežju, navede- mo kratico imena in priimek avtorja, naslov prispevka ali dela v kurzivu, nato za vejico “na:” medmrežni naslov in v oklepaju datum pridobljenega prispevka ali dela, npr. I. Pančević, Pravoslavni bogoslovski fakultet Uni- verziteta u Beogradu, na: http:// www.sr.wikipedia.org (Pridobljeno: 22. 5. 2010). 12. Pri navajanju arhivskih virov v opombah ali v seznamu arhivskih virov ni razlike v vrstnem redu elementov ali postavljanju ločil. V opombi pod črto na dnu strani navedemo: • kratico arhiva (npr. NŠAL; AS 1211); • ime fonda (npr. Fond Bogoslovno semenišče). Če je fond ali zbirka oštevilčena, dodamo številko fonda kratici arhiva (npr. AS 1211 = Arhiv Republike Slovenije, Fond Komisija Republike Slovenije za od- nose z verskimi sku pnostmi); • tehnično enoto: številka tehnične enote, številka arhivske škatle (šk.), mape (m.), fascikla (fasc.) oziroma številka ali opis arhivske enote (a. e.) ali signatura (sig.) (npr. t. e. 30, a. e. 761; šk. 15, m. 3; šk. 645, dok. 85/60; sig. R-69); dokument: ime ali oznaka dokumenta z ustreznimi podatki, kakor sta številka dokumenta, kraj, datum, številka strani ali lista (f.) (npr. Poročilo Huga Skale ministru za prosveto, Ljubljana, 18. l. 1947, f. 5) Pri razpravah, ki se sklicujejo na arhivske vire, ob koncu besedila v po- glavju Arhivski viri sistematično navedemo vse vire, na katere se sklicujemo 413 v opombah. Po potrebi ločeno navedemo tudi objavljene vire, časopise, ustne izjave idr. Arhivsko gradivo v seznamu arhivskih virov uredimo po abecednem redu arhivov. Navedemo le arhiv in fond, po potrebi tudi tehnično enoto. V abecedno urejenem seznamu arhivov razložimo kratico posameznega arhiva, uporabljeno v opombah (npr. ŠAK- Škofijski arhiv Koper; AS 1211 -Arhiv Republike Slovenije). Primeri navajanja arhivskega gradiva v opombah in v seznamu arhivskih Virov: Opomba št. op. Kratica arhiva, ime ali številka fonda ali zbirke, številka arhivske škatle ali fascikla, tehnična enota, ime dokumenta, kraj izdaje, datacija in številka. Seznam Kratica arhiva, ime fonda ali zbirke, po potrebi številka ar- hivske škatle ali fascikla in oznaka tehnične enote. Primer 1 Opomba 15 AS 1799, šk. 28, m. 2, Vpliv klera na mladino, november 1950. Seznam AS 1799 - Arhiv Republike Slovenije, Fond Centralni komite Ljudske mladine Slovenije. Primer 2 Opomba 15 AS, Fond Gubernijski arhiv, reg. I, odd. 1, fasc. 4, Ustanovna listina ljubljanskih filozofskih študij, 1704. Seznam AS- Arhiv Republike Slovenije, Fond Gubernijski arhiv, reg. 1, odd. 1, fasc. 4. Primer 3 Opomba 15 NŠAL 332, šk. 22, Birme in vizitacije, Usmiljeni Samarijan, Ljubljana, 5. 9. 1943, št. 934. Seznam NŠAL 332- Nadškofijski arhiv Ljubljana, Fond Gregorij Rožman. Primer 4 Opomba 15 NŠAM, F 27, šk. 3112, Direktorat, Maribor, 2. 12. 1831, št. 21. Seznam NŠAM- Nadškofijski arhiv Maribor, F 27 Škofijska pisarna. Primer 5 Opomba 1 5 ZAP, sig. R-69, Statut mesta Ptuj 1513, f. 24r. Seznam ZAP- Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Rokopisna zbirka. Primer 6 414 Opomba 1 5 NUK, ms. 156, Historia Seminarii labacensis. Seznam NUK -Narodna in univerzitetna knjižnica, Fond Rokopisni od- delek, ms. 156. V primeru nejasnosti glede navajanja literature in arhivskih virov naj se avtor obme na urednika AES. 13. Rokopisov in ilustracij uredništvo ne vrača. 14. Prispevke pošljite na naslov: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Uredništvo AES Poljanska c. 4, p. p. 2007 SI-1001 Ljubljana 415 Publikacije Inštituta za zgodovino Cerkve ACTA ECCLESIASTICA SLOVENIAE Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 1, 1979, 188 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Inštrukcija papeža Klemena VIII. za obnovo katoliške vere na Šta- jerskem, Koroškem in Kranjskem z dne 13. aprila 1592; France M. Doli- nar, Jožefinci med Rimom in Dunajem - Škof Janez Karel Herberstein in državno cerkven stvo; Bogo Grafenauer, Etnična vprašanja ob preureditvi lavantinske škofije na Štajerskem; Ivan Škafar, Jezuitski misijoni v krajini med Muro in Rabo za časa katoliške obnove 1609-1730; Ivan Škafar, Oda Jožefa Košiča iz leta 1813. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 2, 1980, 231 strani. Maksimilijan Jezer- nik, Friderik Baraga (Zbirka rimskih dokumentov). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 3, 1981, 172 strani. Miscellanea: Metod Be- nedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (1); France M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji; Ivan Škafar, Gradivo za zgodovino kalvi nizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in bek- sinskega arhidiakonata. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, 1982, 255 strani. Jože Gregorič, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožefu Tomlju 1761-1784. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 5, 1983, 331 strani. Miscellanea: Jože Mli- narič, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja in Jakoba Eber- leina kot ge neralnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih za- pisnikov iz 1607, 1608 in 1617-19; Ivan Zelko, Gradivo za prekmursko cerkveno zgodovino; Ivan Zelko, Frančiškani v Murski Soboti. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 6, 1984, 225 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (2); Martin Jevnikar, Ivan Trinko, pokrajin ski svetovalec v Vidmu 1902-1923; Vilko Novak, Iva- nu Škafarju v spomin - Njegovo življenje in delo; Ivan Škafar, Priloge: Izvirna poročila, regesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592-1637. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, 1985, 288 strani. Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob 1100-letnici Metodove smrti: Bogo Graf- 416 enauer, Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev - Conversio Bagoario- rum et Carantanorum; France Perko, Italska legenda; France M. Dolinar, Pisma rim skih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V.; Metod Benedik, Žitje Konstantina (Cirila) in Žitje Metoda; France M. Dolinar, Pohvala sv. Cirila in Metoda; Janez Zor, Anonimna ali Metodova homi- lija v Clozovem glagolitu. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, 1986, 395 strani. Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, 1987, 463 strani. Jože Mlinarič, Župni- je na Slovenskem Štajerskem v okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1774. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št.10, 1988, 254 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (3); Primož Kovač, Začetki kapucinskega sa mostana v Škofji Loki; Janez Höfler, Gradivo za historič- no topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražupniji Rado- vljica in Kranj. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 11, 1989, 239 strani. France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 12, 1990, 432 strani. Ana Lavrič, Ljubl- janska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija 1631-1632. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 13, 1991, 116 strani. Ivanka Tadina, Ignacij Knoblehar 1819-1858. Veliki pionir krščanske civilizacije in od- ličen apostol čr nih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št.14, 1992, 190 strani. Miscellanea: Metod Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (4); Bogdan Kolar, K zgo- dovini malega seme nišča v Kopru; Vinko Škafar, Prošnje salzburškemu nadškofu F. Schwarzenbergu za priključitev slovenskih dekanij sekovske (graške) škofije k lavantinski škofiji leta 1848; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem- Pražup- nija Mengeš; Marko Senica, Slovenske pridige kapuci na p. Angelika iz Kranja iz let 1766-1771. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 15, 1993, 221 strani. Matjaž Ambrožič, Zvo narstvo na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 16, 1994, 726 strani. Metod Benedik- Angel Kralj, Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja štajerska kapu cinska provinca. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 17, 1995, 600 strani. France Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva. 417 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 18, 1996, 363 strani. Ivan Likar, Slovens- ki litur gični jezik v obrednikih s poudarkom na obredniku škofa Wolfa (1844). France Baraga, Kazalo krajevnih in osebnih imen k AES 16- Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 19, 1997, 537 strani. France Baraga, Arhivska zapuščina škofa Tomaža Hrena; Metod Benedik-Angel Kralj, Protokoli škofa Hrena 1614-1630; Bogdan Kolar, Sinode škofa Hrena; Edo Škulj, Bogoslužna besedila v Hrenovih komih knjigah. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 20, 1998, 396 strani. Metod Benedik -Angel Kralj, Škofijske vizitacije Tomaža Hrena 1597-1629 in poročilo Apostolskemu sedežu o stanju škofije leta 1607; France Baraga, Arhiv Glavarjevega bene ficija; Lojzka Bratuž, Korespondenca Attems - Glavar 1753-1772; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani; Darja Mihelič, Izročilo Konverzije, ki je doseglo Valvasorja in Schönlebna. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 21, 1999, 776 strani. Branko Kurnjek, Marjan Maučec, Iztok Mozetič, Dnevno časopisje o duhovniških proce- sih na Slovenskem 1945-1953. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 22, 2000, 385 strani. Lilijana Žnidaršič Golec, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 23, 2001, 391 strani. Damjan Hančič, Kons- titucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 24, 2002, 712 strani. Lambert Ehrlich, Pariška mirovna konferenca in Slovenci 1919/20; Spomenica za Vatikan 14. aprila 1942 - za objavo pripravila Marija Vrečar. Metod Benedik, Lam- bert Ehrlich za slo venski narod. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 25, 2003, 462 strani. Matjaž Ambrožič, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar. Njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 26, 2004, 244 strani. Metod Benedik, Pisma Janeza Evangelista Kreka; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo pred jožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupnija Cerknica; Bogdan Ko- lar, Začetki cerkvene organiziranosti Slovencev v Kaliforniji. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 27, 2005, 347 strani. Marko Benedik, Do- kumenti p. Antona Prešerna D. J. o škofu Antonu Vovku; Sebastjan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914-1918. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 28, 2006, 300 strani. Metod Benedik, Janez Evangelist Krek v spisih sodobnikov; Bogdan Kolar, Iz kronike župnije Grahovo pri Cerknici v času župnika Alojzija Westra (1910-1928); Edo Škulj, Kronika župnije Turjak. 418 Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 29, 2007, 541 strani. Edo Škulj, Jerebova kronika župnije Škocijan pri Turjaku. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št.30, 2008, 371 strani. Damjan Debevec, Kari- kature v boju proti veri in Cerkvi 1945-1960. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 31, 2009, 260 strani. Edo Škulj, Kronika župnije Turjak; Edo Škulj, Iz turjaške oznanilne knjige. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št.32, 2010, 528 strani. Vloga teoloških izobraževal nih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraže valnega sistema na Slovenskem: Matjaž Ambrožič, Srednjeveško in novoveško teološko izobraževanje v samo- stanskih skupnostih cistercijanov, kartuzijanov, avguštincev, dominikan- cev in trapistov; Metod Benedik, Teološko izobraževanje od reformacije do vključno centralnih semenišč; Matjaž Ambrožič, Teološki štu dij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne; Bogdan Kolar, Teološka fakulteta- del Univerze v Ljubljani; Miran Špelič, Visoko šolst- vo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije-province sv. Križa do ustanovitve Univerze v Ljubljani; Metod Benedik, Kapucinske teološke šole; Bogdan Kolar, Visoka teološka šola na Rakovniku; Matjaž Ambrožič, Prva teološka fakulteta in knezoškofijsko Bogoslovna učilišče v Ljubljani; Fanika Krajnc-Vrečko, Visoka bogoslovna šola v Mariboru 1859-1941; Fanika Krajnc-Vrečko, Bibliografija del in arhivski viri s področja teo- loškega izobraževanja na Slovenskem. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 33, 2011, 204 strani. France M. Doli- nar, Poro čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina), I. del: 1589-1675. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 34, 2012, 424 strani. France M. Dolinar, Poro čila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Li- mina), II. del: 1685-1943. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 35, 2013, 232 strani. Bogdan Kolar, Misijon- ska hiša pri Sv. Jožefu nad Celjem. Kronika ustanove od 1852 do 1925. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 36, 2014, 422 strani. Miha Šimac, Vojaški du- hovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom. Povzetki in vsebine vseh številk znanstvene publikacije AES so dostopni na me- dmrežju: http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=61 419 Redovništvo na Slovenskem Redovništvo na Slovenskem, l. zvezek, 250 strani. Benediktinci, kartuzijani, ci stercijani. [Zbornik predavanj na simpoziju: Stična, Pleterje, Kostanjevi- ca, od 23. do 25. maja 1984], Ljubljana 1984. Redovništvo na Slovenskem, 2. zvezek, 256 strani. M. Smiljana Kodrič - B. Natalija PaJac, Šolske sestre svetega Frančiška Kristusa Kralja. Zgodovina, poslanstvo, življenje, Ljubljana 1986. Redovništvo na Slovenskem, 3. zvezek, 295 strani. Jezuiti. Zbornik simpozija,Ljubljana 1992. Redovništvo na Slovenskem, 4. zvezek, 306 strani. Jezuitski kolegij v Ljubljani. Zbornik razprav (Soizdajatelja: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU in Provincialat slovenske province Družbe Jezusove), Ljubljana 1998. Redovništvo na Slovenskem, 5. zvezek, 416 strani. Marija Jasna Kogoj, Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo, Ljubljana 2006. 420 Rimski simpoziji Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Slovenska teološka akademija v Rimu sta pripravila in objavila naslednje znan- stvene simpozije: 0l- Slomškov simpozij v Rimu, Ljubljana 1983. 02 - Ivanocyjev simpozij v Rimu, Ljubljana 1985. 03 -Trinkov simpozij v Rimu, Ljubljana 1986. 04- Sedejev simpozij v Rimu, Celje 1987. 05 - Missiev simpozij v Rimu, Celje 1988. 06- Gnidovčev simpozij v Rimu, Celje 1989. 07- Mahničev simpozij v Rimu, Celje 1990. 08 -Jegličev simpozij v Rimu, Celje 1991. 09 - Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992. 10- Napotnikov simpozij v Rimu, Celje 1993. 11- Wolfov simpozij v Rimu, Celje 1994. 12- Kleklov simpozij v Rimu, Celje 1995. 13 - Karlinov simpozij v Rimu, Celje 1996. 14- Einspielerjev simpozij v Rimu, Celje 1997. 15 -Hrenov simpozij v Rimu, Celje 1998. 16- Glavarjev simpozij v Rimu, Celje 1999. 17- Baragov simpozij v Rimu, Celje 2000. 18- Rožmanov simpozij v Rimu, Celje 2001. 19- Ehrlichov simpozij v Rimu, Celje 2002. 20- Grivčev simpozij v Rimu, Celje 2003. 21 - Herbersteinov simpozij v Rimu, Celje 2004. 22- Vovkov simpozij v Rimu, Celje 2005. 23 - Ukmarjev simpozij v Rimu, Celje 2006. 24 -Torošev simpozij v Rimu, Celje 2007. 25 -Tomažičev simpozij v Rimu, Celje 2008. 26- Trubarjev simpozij v Rimu, Celje 2009. 27- Sklop razprav- Knezoškof Stepišnik, v: BV70 (2010), št. 1, str. 25 sl. 421 422 Acta Ecclesiastica Sloveniae Izdajatelj / Publisher: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani Naslov uredništva / Address of Editorial: Inštitut za zgodovino Cerkve Poljanska c. 4, pp. 2007, SI – 1001 Ljubljana e-pošta: izc@teof.uni-lj.si Glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief: Dr. Bogdan Kolar Uredniški odbor / Editorial Board: Dr. Matjaž Ambrožič Dr. Metod Benedik Mag. France Baraga Dr. France M. Dolinar Dr. Janez Marolt Dr. Jože Mlinarič Lektorica slovenskega besedila / Slovenian language editing: Rosana Čop Oblikovanje / Cover Design: Anton Štrus Prelom / Computer Typesetting: Salve, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana Tisk / Printed in Slovenia Naklada / Number of copies printed: 300 izvodov Izvlečke prispevkov objavlja / Abstracts are included in: Historical Abstracts, America: History and Life, ABC-CLIO Library, Santa Barbara, California, USA EBSCO Publishing, Inc., 10 Estes Street, Ipswich, Massachusetts, USA Tübinger Zeitschrift, Universität Tübingen, Nemčija Založba / Publishing House: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani Poljanska c. 4, pp. 2007 SI-1001 Ljubljana e-posta: dekanat@teof.uni-lj.si Za založbo / Chief Publisher: Dr. Christian Gostečnik