Med
vožnjo.
Veliki teden 1918.
v
Železen takt bijo kolesa skozi Kras:
Zdaj ti, zdaj jaz ...   Pa smo med žive stene se zarili.
Sopotniki jeze se: razgled v pomlad so izgubili,
ko pred meno razvija se dolg film.
Egiptovsko razvrščeni ljudje:
v obraz in stas vsi kakor eden,
v gib rok in nog vsi kakor eden
in hrbti upognjeni, ko da oči
v srce bi gledale in uho poslušalo kri,
in v spodnjo ustno vtisnjeni zobje —
vsi kakor eden in molče hite,
da faraonu piramido dograde.
Teles jermenje se opleta
in žvižga, ko da je njegova pesem sveta.
Naenkrat — ali so se vgreznile noge,
naenkrat — ali so odpovedale roke ?
tisoči kakor eden obstoje.
Tisoči hrbte so vzravnali: Kdo, kdo faraonom spletel je in dal jim bič? In to povej, kako prišel je bič v tvojo roko, birič! —
Birič — eden za drugim obstoji, molči, birič — eden za drugim že na tleh kleči. Pa mimo faraona v zlatu in ornatu prineso, ko blisk njegovo je oko in praša: Kaj je to?
Tisoči in tisoči ko vihar se nasmejo, tisočev in tisočev vzklik - tresk: Mil In tisoč tisoč mišičastih rok k nosilnici se vpogne v lok:
v
Človek si, faraon, ne Bogi — —
Železen takt bijo kolesa skozi Kras:
Zdaj ti, zdaj jaz, zdaj ti... In izmed sten smo se izvili.
Sopotniki razgleda v pomlad so se vzveselili —
jaz mislim na okameneli film.
Joža Loorenčič.