Artur Sills: 10 Smrtna past. Ameriški roman. jPriredil Fr. Kolenc. (Dalje.) — Oče ima torej take ljudi v službi, ki niso varni ua konju? — je vprašal Dubell mirno. — Izvedel je 'da je eden pred dvema dnevoma padel s konja — je rekel Miguel ironično. Pastirji so se smejali, ker je bilo znano, da je Dubell pred nedavnim padel s konja, ko je hotel ujeti bika. "1.SJ3LB — S konja je padel? — je ponovil Dubell. — Tako so mi povedali. V Dubellovih očeh je zagorel plamen. — Slišal sem da je v tem kraju zelo v navadi jahanje na konjih, ki še niso udomačeni — je mirno dejal Dubell. — Včasih tudi novinci poizkušajo srečo — je odgovoril Miguel, — seveda se navadno tudi zvrnejo. Holandec je zaničljivo pogledal Miguela. — Stavim, da dalje ostanem na konju. ko ti. Miguel je zarudel, ker je v Dubellovib besedah čutil posmeh. — Kako bi to pokazala? — je vprašal navidezno mirno. Stari Donato je posegel vmes: — Navada je taka, da vsak izbere konja, na katerem mora nasprotnik jahati. — To je tudi pravično — je menil Dubell. — Si pripravljen na to? Miguel je prikimal. — Samo tega ne morem razumeti, kako more vaša visokost misliti, da v islih okolščinah naredi poizkus kakor jaz — jc dejal prisiljeno uslužno. Dubell je počasi pogledal Miguela od pet do glave. — Ako želi don jMiguel med igro kaj drugega predlagati lahko stori. Bliskovito se je raznesel glas o dogovoru. Medtem so se začele priprave in vsi so šli na prostor, kjer so bili še neudomačeni konji. bas Casas je bil tam z gostoma. Pastirji so stali v eni vrsti in so podili pred seboj konje. Konji so se v divjem teku bližali; ena stara kobila, modrina, je mirno tekala za njimi, med lem ko je črn žrebec ponosno ognjevito skakal ločeno od drugih. Raoul je na njega pokazal. — Ali bodo poskušali tudi njega ukrotiti? — je vprašal Gregor. — To je nemogoče, ker je popolnoma divji. Živali so sedaj spravili v kot ograjenega prostora in so jih pastirji obkolili. Casasu so sporočili dogovorjeno tekmo. — Moj krotilec konj je prvovrsten konjenik — je razlagal Raoul Betki. — Ne verjamem, da bi imel nasprotnik kake izglede na zmago. Med tem je Donato peljal Gregorja s seboj, da bi mu od bližje pokazal konje. — Glejte, Miguel je že izbral! je dejal. - Gregor je sledil Donatovemu pogledu in je videl, ko je Miguel pokazal na mladega kostanjevega konja. Diibell je prikimal, segel z roko nazaj in vzel s sedla lasso. Počasi jo je zavrtel nad glavo in je zajahal med konje, ne da bi se zmenil za njihovo brskanje. Ze na prvi met je padla zanka na vrat koslanjca. Sedaj se jc začcla borba. Mladega žrebca, ki še ni čutil na sebi človeške roke, ni bilo lahko prisiliti, da bi se podvrgel krotilčevi volji. Konj se je v začetku zalil med svoje lovariše, se je vzpel kvišku in vdrl ven. Potem je besno zadirjal po ravnini. Dubell za njim ko *eter. ... Zanka na vitkem vratu je polagoma storila svoje: žival je začela sopeti in kmalu je obstala. V lem trenulku je pridirjal drug pastir in vrgel lasso konju na noge. Vrgli so ga na tla. V hipu je bil osedlan in ko se je postavil na noge, je Diibell že sedel na njem. Konj je začudeno stal s tujim bitjem na hrbtu. Bič je žvižgal po njem. — Hi! Ha! Hi! Ha! — se je slišal krik iz vrst pastirjev. Konj je skočil kvišku in je slisnil glavo med prednje noge. Dubell je bil na to pripravljen in je že prej poiskal oporo v podrogi. V dirki, ki se je začela, se je dozdevalo, da sta konj in konjenik zrasla v eno bilje. Hi! Hal Hi! Ha! — so kričali pastirji. Miguel je mirno gledal. Ni zastonj izbral kostanjevca. Bolj temperamentnegakonja bi ne našel. Diibell pa je vseeno vzdržal. Po besnem dirjanju je konj obstal, preplašen, penast in se je tresel. — Po Donatovi sodbi je bil: — Ukročen! Dubell je skočil s konja, ga potrepljal po vratu in šel tje, kjer je stal nasprotnik. Miguel ga je mračno gledal. Najbolj divjega konja je izbral, tujec pa je vseeno sedel na njem, ko da ima krotko mulo pod seboj. — Gospod, izberite — je mrmral jezno. — Naj izberem? — Dubell je zamišljeno gleda konje. — V resnici povem, da vas niti ne upam nadlegovati, ako so vsi tako krotki, kakor je bil ta. — Dogovorila sva se, da igrava, dokler ne omagava. Morda med tem naletiva še na bolj divje konje. — Ne bi vas hotel preveč mučiti, zato pa prbsim, da — pri tem je Diibell za trenutek prenehal in je pozorno pregledoval konje — da . . . ukrotite modrino. Vsi so se začudeno ozrli na Diibella, niso verjeli ušesom . . . Holandinec pa je jasno pokazal z bičem na staro kobilo. -Jiiriii1^*/!^ Donato se je hitro glasno zasmejal: — Modrino! Hahahal Miguel bi najraje ;:bežal, tako ga je bilo sram. Kako razžaljenje! Najboljši jahač! In naj ukroti to staro modrino, z zvoncem na vratu, ki je bila nekaka stara mama med konji. Vkljub temu je prisilil na ustnice trpek smeh. — Gospod si dovoli šalo na moj račun. Povejte resno, katerega konja naj zasedem? — Modrino, kakor sem rekel! — je ostal pri starem Holandinec. Miguel je vrgel jezno bič na tla. — To je že preveč! Izberite prosim enega konja! — Sem že izbral. Dogovorila sva se, da vsak zajaba konja, ki ga aasprotaik izbere. Sedaj je bilo jasno, da Diibejl resno misli. Morda je storil to z namenom, da bi ošabnega Miguela kaznoval. Krotilec se je moral odločiti, ali da plača, ali da pred vsemi pastirji zasede modrino in se s tem izpostavi zasmehovanju. Nekaj časa se je obotavljal, potem pa je stopil k mirni modrini, jo osedlal in se vsedel na njo. Udaril jo je z bičem in enkrat jahal v krogu. Potem je zelen od jeze skočil z nje. — In sedaj ste zopet vi na vrsti, da izbirate — ga je s smehom pozdravil Diibell. Miguel je v njega zapičil črne oči. — Dovolj mi je komedije! — Da? Na ta način torej priznate, da sem jaz boljši konjenik? — Ne! Dalje se z vami nočem preizkušati. — Naloga morda ni bila dovolj težka? — Diibell je odvil z vratu ruto in potegnil z njo med prsti. — Gospod, imate prav. Kar sva sedaj storila, je bilo preveč lahko. Vsak zna zajahati konja, ki so mu noge zvezali z lasso in ga vrgli na tla. Poskusiva mogoče nekaj drugega?! Ta robec ravno ni močna opora, da bi se človek lahko obdržal z njim na konju, ki še ni ukročen. Ali imate veselje še za eno stavo? Stavite konja nasproti mojemu, da šestdeset sekund obsedim na popolnoma divjem konju, ne da bi rabil drugo ko to ruto? Miguei je zaničl jivo pogledal svileno ruto. — Mi ne jahamo s pomočjo ženskega šala. — Naravno da ne! Ko bodete vi na vrsti, dobite sedlo, lasso, uzdo in ljudi, ki vam bodo pomagali . . . vse, kar poželite! Jaz pa imam zaupanje, da dosežem to brez pripomočkov? Ali pa se morda bojite? — Bojim? — je sikal Miguel sovražno. — Na katerem konju hočete pokazati svojo umetnost? — Na kateremkoli, ki mi ga izberete. — Na kateremkoli? — je ponovil zategnjeno Miguel. Peklenska misel se mu je rodila v možganih. — Prosil bi vas, da bi poslcusili srečo z onim konjem. — Pokazal je na črnega žrebca, ki je ločeno od drugib veselo poskakoval. Donato se je vmešal: — Ne gre, da bi se od moža zahtevalo, da zasede konja, ki je še popolnoma divji. — Ravnotako ni lepo zahtevati od moža, da ukroti staro kobilo — je odvrnil Miguel. — To je bila šala! — je nasprotoval Donato. — Kdor pa sede na tega konja, se igra z življenjem. Miguel je skomiznil. — Gospod naj plača, ako ne sprejme pogoja. Dubell je stopil naprej. En pastir mu je položil Ttiko na ramo. — Nespametl črni žrebec te bo stal življenje. D*!lb«!l *w« nitf n5 rmenfi la opomin. Na deset korakov se je približal visokemu črnemu žrebcu in ga dobro pogledal. — Pettisoč dolarjev stavim proti enemu centu, da don Miguel ne upa niti sesti na tega konja. Nasprotnik je močno zarudel. — In jaz sprejmem stavo! — je škripal z zobmi. Pastir je šepetal Dubellu: — Pusti! Samo to hoče, da bi si zlomil vrat . . . to je vse . . . — To so že tudi drugi hoteli pred njim — je mimo odgovoril Dubell. — Ali je zelo nevarno? — se je obrnila Betka k Raoulu. Argentinec je skomizgnil. Ko je Betka zapazila izraz na njegovem obrazu, se je stresla. Ni bilo upanja, da bi preprečil to nevarno igro, ki se prav lahko konča s smrtjo. — Juan! — se je obrnil Dubell k pastirju, ki ga je skušal prej odvrniti od igre. — Ali bi jahal v trgovino in mi prinesel zavitek sladkorja? — Hahaha! — se je veselo zasmejal Donato. Dubell se je prijazno zasmejal in se priklonil gle- dalcem: — Oprostite, gospoda moja! jProsim, potrpite, dokler se lovariš ne vrne. fDalje prih.)