------    14    ------
Kmetijske raznoterosti.
Dne 27. in 28. decembra 1895. I« vršile so se na tukajšai podkovski šoii običajae skašaje pred izpraševalno komisijo, kateri je naceioval vodja dr. vit. Bleiweis-Trsteaiški, izpraševalca bila sta c. kr. okr. živinozdravnik A. Folakovskj in učitelj E. Šle^el. Kovačev brez šole prišlo je 22, in sicer 14 Kranjcev, 8 Štajercev. Prvikrat prišlo je k skušnji 18 kovačev, 4 ponavljalo je skušnjo, ker so bili lansko leto pri skušnji propadli. 19 kovačev naredilo je skušnjo z povoljnim vspehom, eden kovaČ je med skušnjo odstopil ter hoče priti v šolo, 2 kovača sta propadla in morata skušnjo ponavljati. Učencev podkovske šole bilo je sedem, šest Krajncev, eden Groričan. Vsi imeli so podpore, Groričan, ki je bil celo leto v šoli, imel je štipendij od dež odbora goriškega. V podkovstvu so bili vsi učenci dobro izvežbani in so dobili diplome, iz mesogledstva naredilo je skušnjo šest učencev, in sicer 5 kovačev in eden poljedelec iz goriškega. Dva učenca nista bila izprašana, ker nista znala dovolj brati in pisati. Po vspehu skušnje vrste se učenci tako le: Mencinger Fran iz Mengša, okraja kamniškega in Suhadolnik Ivan iz Stare Vrhnike sta dobila red ,,prav dobro". Makuc Jožef Ciril iz Pevme na Gro-riškem, Križman Pavel iz Čateža, okraja krškega, Zupanec Mihael iz Vogelj, okraja kranjskega, Delak Alojzij iz Senožeč, okraja postonjskega in Kastelic Pran iz Dobrepolja, okraja postojnskega so dobili red „dobro". Isti red iz mesogledstva dobil je poljedelec Makuc Štefan iz Pevme na Goriškem.
Konjsko meso. V nekem berolinskem časniku je objavil grof H. Beringer obširen članek o konjskem mesu kot hrani. Priporoča prebivalcem konjsko meso in med drugim pravi : čisto neutemeljen, da aboten je predsodek, kateri dozdaj večini ljudi brani, da ne jedo konjskega mesa. Nihče gotovo ne ve in ne zna si razjasniti, zakaj prav za prav mu ne tekne konjsko meso. Nasproti pa vsak ve in trdi, da je konj najsnažnejša Žival in da je izmed vse domače živine, kar se tiče živeža, najbolj izbirčen. Konj je le dobro, zdravo krmo ter pije le čisto vodo ; konj bi rajše od lakote poginil, predno bi snedel razne na pol zgnjile reči, katere se včasih predlagajo goveji živini in svinjam. Med konjskim in med govejim mesom je, le majhen razloček, tako, da se včasih kot goveje rabi ter vživa. Navede smo že vsi večkrat jedli konjsko meso in jemo večkrat z velikim tekom čisto enako meso od oslov in mul v pristnih laških salamah. To je samo od vzgoje vcepljen predsodek, zakaj da konjskega mesa ne jemo Enako se je godilo v preteklem stoletju krompirju. Tu je bil vsaj izgovor: ljudje so se krompirja bali. Razširila se je namreč takrat govorica, da krompir napravlja mrzlico, da vničuje svet, kamor se vsadi itd. Toda o kakovosti konjskega mesa ne more biti nobene negotovosti in vendar se iz jedilnega listka iztrebljuje. Se stališča človekoljubja se pa mora obžalovati, da se milijoni Ijudij borno preživljajo s krompirjem in drugimi malo redilnimi snovmi, dočim veliko milijonov kil najboljšega in najzdravejšega mesa v zgubo pride. Skušnja in znanstvena razkrojitev je dokazala, da je konjsko meso iz vseh
vrst mesa povprečno najbolj redilno. Bouillon (močna jnha) iz konjskega mesa je posebno redilen in okrepčevalen; obsega namreč dvakrat toliko redilnih snovij, kot juha iz govega mesa. Zato se tudi daje v mnogih bolnišnicah konjski bouillon bolnikom, ki so okrepčanja najbolj potrebni. Konjska mast je še mehkejša kot svinjska. Druga dobra lastnost konjskega mesa je, da se dalj časa more ohraniti, naj je že sveže ali skuhano. Najbolj se pa konjsko meso priporoča zavolj tega, ker je najzdravejše, to je nima v sebi toliko boleznij kakor druge vrste mesa. Ker ni konjsko meso priljubljeno, godi se s tem tudi vehka škoda narodnemu premoženju. Ako bi se konjsko meso več jedlo, imela bi od tega največ koristi — reja konj.
-----    15   -----