Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman veljA: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en mesec 1 gld. 40 kr. y administraciji prejeniau Teljd: Za celo leto 13 gl, za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopnapetit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se dena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VreduištTO je v Semeniski ulici h. št. 2. Izihaja vsak dan, izvzemšl nedelje in praznike, ob '/«6. uri popoludne.

V Ljubljani, v petek 4. julija 1884.
Letnik XII.
Pi'opa|*aiida iii laška vlada.
(Dalje.)
3.	Tiskarno propagande je vstanovilo prepričanje, da ni dosti le mibijonarje vzgojevati, temveč tudi skrbeti, da dobe spreobrnjenci tudi potrebne knjige v svojem domačem jeziku. Podlago ti tiskarni je vložil Urban VIII. 1. 1626, ker je propagandi v ta namen podaril 18.000 skudov, to je blizo 50.000 gl. Mnogi knezi šteli so si v čast, da so mogli obdarovati to tiskarno. Tako ji je podaril cesar Ferdinand II. ilirske črke, veliki vojvoda toskanski vse orijen-talske črke, ki jih je imel. Skozi dvesto let se ž njo ni mogla meriti nobena druga tiskarna. Proti konci preteklega stoletja so morali mnogi učenjaki le njej dati tisknt mnoge svoje knjige. (Jrke ima skoraj vseh znanih jezikov. Tu so se tiskali brezštevilni kate-hizmi, biblije, obredniki za različne dežele, nabožne in druge učenjaške knjige, kot: folijanti Assemani-jevi, mnoge drage polyglotte, v novejšem času še krasni grški „codex vaticanus" od Kereellone-ja v petih zvezkih, zgodovina grškega cerkvenega prava od kardinala Pitre itd. Francoska prekucija ji je ugrabila precejšen del njenih zakladov; 1. 1812 je romal še drug del v Pariz in žalibog niso dobili 1. 1815 vseh črk in matrik nazaj. Ko je 1. 1842 papež Gregor XVI. obiskal tiskarno, poklonili so mu album, ki je obsegal tiskanih obrazcev v 55 jezikih. Pij IX. jo je 1. 1866 preosnoval in preskrbel najnovejše stroje. Sedaj ima tiskarna 180 različnih pis-menk (tipov), s kterimi je za časa vatikanskega zbora natisnila očenaš v 250 različnih jezikih in narečjih. Vsak toraj lahko spozna važnost te naprave, ki je postala in se razvila le po radodarnosti papežev; laška vlada ji ni dala niti kebra.
4.	Knjižica propagande šteje okoli 45.000 zvezkov, med kterimi je mnogo dragocenih orijentalskih rokopisov.
5.	Museum Borgianum, kterega je vstanovil španjski kardinal Štefan Borgia, obsega celo vrsto zanimljivih etnografičnih zbirk: spomeniki iz pagan-skih dežel, orožje, orodje, dragotine, malike itd. Tu najdeš tudi svetovni zemljevid, na kterem je Ale-
ksander VI. s krepko črto razdelil nove dežele med Španjsko in Portugalijo. Iz tega se razvidi, da propaganda ni razširjevala le katoliške vere, temveč tudi omiko med narodi. In v resnici, ravno misijonarji so postavili temelj zemljepisju. Katoliški misijonarji so spremljali Kolumba v Ameriko, prejadravali Ama-zonsko reko od njenih virov do ustja; našli so Mi-sisipi, navduševali Evropejce s svojimi poročili za popotovanja in raziskovanja, ter so narisali one občudovanja vredne zemljepise o nopristopni Kini, kte-rih še sedanji zemljepisi ne morejo prehvaliti. Ktera moderna država vam jo toliko storila za vede in omiko? Celo protestant dr. Otto Mejer, ki je hotel pisati knjigo proti propagandi, kakor piše v uvodu, izreče se pohvalno o nji: „Tako se kaže v poslovanji to oblasti napredek ne malega razvitka: vse se dela kratko in jasno, s previdnostjo, gotovostjo in vso znanostjo, ki jo imajo. Brez dvoma je tukaj izvrstno vrejena osrednja oblast." Iz vsega je slednjič razvidno, da ni propaganda niti po narodnosti usta-novnikov, še manj pa po svojem namenu narodna, to je, enega naroda, temveč mednarodna vsta-nova, svetovni zavod. In
C. kaj je naredila laška vlada s propagando?
Kratko rečem, oropala jo je! Propaganda jo preživela sicer roparski napad Piemontezov na večni Eim, in tudi ko so skovali brezverci postavo, po kteri je palo vse laško cerkveno premoženje v žrelo „Giunta liquidatrice", imeli so mogotci vendar še toliko sramote, da so propagande niso dotaknili. Nekteri optimisti so celo trdili, da bo propaganda tudi še po 20. sept. 1870 obveljala kot mednaroden zavod. Žalibog so se goljufali! Laška vlada razsodi, da je ta svetovni zavod „naroden", edino le laški. Vatikan oporeka z vso odločnostjo: »Propaganda je kozmopolitičen zavod, in nima ničesa opraviti z laškim državnim zakladom".
Italija pravi: „Italija ima postavo in po ti postavi mora propaganda umreti". Tako se je pričela pravda, ki se je končala, kakor je že znano. Pri prvi instanci je dobila pravdo propaganda, pri drugi vlada. Propaganda se sedaj obrne na višjo sodnijo v
Eimu in ta razsodi 31. maja 1881 na korist propagande. Iz te razsodbe hočemo navesti le nekaj stavkov, ki z jasnimi besedami dokažejo pravico propagande. Najprvo povdarja razsodba, da le taka posestva zapadejo državni blagajnici, ki so namenjena za bogočastne namene, propaganda pa je svetovni zavod. Ustanovno pismo samo pa že pove, v kak namen je bila ustanovljena, kakor tudi njeno ime. »Zgodovina uči, da so bili rimski papeži vsled občudovanja vredne uprave cerkvene in primorani po dogodkih — poklicani, da omikajo narode cele Evrope. Toraj ni čuda, da je papež Gregor XV. ustanovil zavod, kterega naloga je bila, neomikane in divjo narode, raztresene, po obeh polutah, vzgojiti in omikati, kakor je tudi po propadu zapadnega cesarstva cerkev svojo veljavo vporabila, da je napravila red v socijalni zmešnjavi." „Ali moremo torej", govori dalje razsodba, „ta zavod, kterega namen je svet in misijonarji nesamopridni (kajti ne žanjejo za svoj trud nobenega druzega sadu, kakor pomanjkanje, in darujejo svoje življenje humaniteti in civilizaciji), šteti k onim cerkvenim predmetom, ktere zadevate postavi od 7. julija 1866 in 15. avgusta 1867 in kterih posestniki ne čutijo trpljenja, marveč vlečejo dohodke za navaden in določen bogoslužen namen ?"
Tako toraj višja sodnija v Rimu, kteri je predsedoval Miraglia. Ona sklepa, da je propaganda zavod „sui generis", svetovni zavod, ki ima človekoljuben namen in da država ž njenim premoženjem nima gospodariti. Kot važen razlog navede sodnija tudi to, da vlada sama ni imenovala propagande, ko je popisala vse cerkveno premoženje, kterega se je po postavi polastila. Tako je zavrgla ta sodnija razsodbo druge instance. Eeč je prišla pred apelacijsko sodnijo v Jakinu (Ankoni). Ta je razsodila 14. dec. 1881 proti propagandi. Propaganda so obrne zopet do kasacijskega sodišča v Rimu. In to! Res neverjetno! Isto sodišče, pod istim predsednikom (Miraglia) je v isti zadevi vničilo svojo prvo razsodbo ter razsodilo, da je to danes postavno, kar jo bilo včeraj protipostavno. 29. maja 1883 je izreHo, da premoženje propagande (okoli 10 milijonov fr.) po
LISTEK.
šega in navada.
Preveč ste nas preč. g. vrednik navadili na listke. Razvadili ste nas tako, da smo listka v soboto 28. junija t. 1. zelo pogrešali. Morebiti so Vaši listkarji zboleli ali pa, kar je tudi mogoče, ste Vi vse čez teden Vam došle listke raznih listkarjev v svoj požrešni koš pometali. Vaš koš se mi zdi, je kakor peklensko brezno, globoko in nikdar polno. Ko bi bil ves papir, kar ga Vi v koš pospravite, mrva ali detelja, lahko bi redili ž njo konjiča, kterega bi človek lahko kterikrat, naj bi celo Pegaz bil, za-jahal. Pesniškega konja Pogaza jahati, veste, to je kaj slastnega. Samo pisatelji bi Vas lahko v zadrego spravili, ko bi ne hotli podlistkov pridno pisati, ter le raje Pegaza jahaje pesmice skladali, za ktere no marate veliko. Za podlistke bi bila res velika škoda ne le vredništvu, ampak tudi bralcem, da, tudi pisateljem. Koliko je reči, kterih resen list v glavnem delu ne sme niti hvaliti, niti grajati, ker zamera bi bila vsestranska in velika; a spodaj pod črto se pa
že sme malo pošaliti. No, zakaj bi se tudi no smelo? Saj vsaki bralec ve, da je šala, šali pa se sme le posmejati, kdor se hoče, zameriti pa ne sme nikdo — prav res nikdo, sicer bi le svojo sitnost in nevednost razodeval, tega pa spet nikdo ne stori, že zarad privatne, osebne koristi ne. Mislite mar, da je res kdo taHo nespameten, da bi se hotel očitno kazati sitneža ali nevedneža? Ne, tako nespametnega ni. Zarad tega pa tudi postavodajalni, jako postavo-plodni liberalci takih paragrafov niso dajali, ki bi bili to prepovedovali.
Po takem potrebnem vvodu — da, res potrebnem pisateljem, vredništvam in bralcem — se lotimo popisa šeg in navad današnjih časov in sicer ene, ki je mnogim smešna, mnogim pa priljubljena, cel6 prirojena, premnogim pa draga, vsem pa — predraga!
Kaj sem rekel, da hočem neko novo, drago, predrago šego grajati? Oj grajati ne, ker polovici sveta in to še veči, ljubeznivši polovici si vendar ne izvolim zameriti se, saj drage šege le popisovati, si komaj upam. Dokler se nisem dela lotil, sem se za to dovelj pogumnega in srčnega mislil, a zdaj — oj, da človek samega sebe vedno premalo poznil! — da, zdaj bi rad odstopil, a kaj hočem! Prve stavke sem
že v tiskarno oddal in tako sem si sam provzročil nesrečo, da so hudi stavci za-me, do zdaj neznanega podlistikarja zvedeli, ter mi vedno »eksekventa" na vrata in na vrat pošiljajo, rekoč: Dajte še kaj za podlistek; dajte, dajte če ne drevi ne bodo lista. No, ta bila bi lepa, naj bi zarad mene »Slovenec" izlaziti ne mogel! Potem bilo bi moje dobro ime še pri drugi močnejši polovici človeštva le v za-smeh. Toraj ta ne velja druzega, kakor: »Tiček, zoblji aH pogini." Bi rad vedel, kdo bi raje poginil, kakor zobal — jaz saj ne.
Ali moj kočljiv predlog! Da, pač res kočljiv! Poskušam že četrto pero, a nobeno mi noče prav pisati, nategnil sem svitle rokovice (nekteri jih dolže, da so s pasje kože), a pri vsem tem mi ne pride pravi stavek na misel. „Prav se ti zgodi, mi pravi ravno vstopivši prijatelj, kteremu svojo nadlogo tožim, čemu si se tudi lotil take spolske tvarine, čemu si segal v sršenovo gnjezdo? Vem pa za-te dober svet: „Stori kakor človek, kteri o poletji prvikrat v vodo gre; gorje mu, če leze noter polagoma, sapa mu zapira, da pojemlje; kdor pa srčno noter skoči, je v trenutku vse premagal." Pravo, odgovarjam prijatelju, tako tudi storim.	(Dalje prih.)
postavi zapade državi. Eazlogi so podprti s tacimi zofizmi, da v človeku vzbujajo le pomivolovanje zlob-iiosti. Gianuzzi Savelli, minister pravosodja in nauka, je vrgel na tehtnico veljavne dokaze propagande in njen denar; a zadnji je bil težji!
(Konoo prih.)
Pog;'layje iz fizike.
v.
Delaj! Oživljaj mrtve sile! Žive sile stavi v boj proti vsem onim, ki nam branijo pot do edino pravega namena. — Tako nas je učilo naše dosedanje lizikalno premišljevanje. Kakor so fizikalni zakoni nespremenljivi, tako je nespremenljiva fizika našega življenja, fizika zgodovinska in ta fizika ni nič druzega, kakor večni od Boga določeni zakoni, po kterih se razvija življenje in zgodovina. Kdo more reči, da ni v življenji in zgodovini takih zakonov? Ali je morebiti zgodovina človeška samo kopica človeških dejanj, med kterimi ni zveze, ni enakosti in se li človeška dejanja rodijo iz golega ničesa in vršijo samo slučajno?
Pa akoravno mi vsak izveden človek priznava, da veljajo tudi na onem polji, kjer vlada prosta volja, določeni zakoni: se je utegnilo vendar marsikomu čudno zdeti, kar sem govoril o živih in mrtvih silah; zdelo se mu je k večemu na pol pametno, toda prazno govorjenje. Prijatelj moj, le strog bodi in natančen! Od fizike smemo zahtevati vedno strogih dokazov, dokazov skušenjskih, dokazov računskih. In takih dokazov — zdi se mi — tudi meni ne inaujka. Kaj pa naj dokažem? Dokazati mi je, da se pravi: za najviši namen delati, Bogu služiti, njegovo čast širiti in h krati bojevati se proti sovražnikom res — razvijati sile, ktere imamo v sebi. Vsaka dolžnost tirja od nas neko delo in za to delo je treba moči. Moči pa imamo y sebi in treba jih je oživiti. Kolikor več moči smo razvili, toliko več smo storili.
Tisti človek živi prav, ki se ravna po svojih dolžnostih. Ko bi vsi ljudje spolnovali do pičice svoje dolžnosti, bilo bi na svetu rajsko življenje. Dolžnosti so pa dvoje vrste: nektere nam velevajo, da moramo kaj storiti, druge pa nam prepovedujejo, da kakega dejanja ne smemo storiti.
Zakaj pa je vendar treba zapovedovati nam, da moramo kako dejanjo izvršiti? Zato, ker bi ga brez take zapovedi ne izvršili, ker je lože in prijetneje nekterih reči ne storiti, kakor pa storiti. Lože in prijetnejše je, svoje bolne sitne stariše pustiti pri miru, nego streči jim in za-nje skrbeti. A dolžnost veleve delati za-nje, delati toliko, da bodo tudi stariši mogli od dela svojih otrok živeti. Dolžnost ta veleva tedaj razvijati svoje moči, akoravno ni prijetno vsakemu. — Dolžnost veleva nam najvišemu bitju, Bogu skazovati čast in ga moliti. Sploh je bolj prijetno in lože svoje misli puščati v nemar, da hodijo svoja pota, nego jih obračati ravno proti Bogu. Za ta namen treba je truda, treba je moči in dolžnost nam veleva te moči tudi razvijati. — Dolžnost nam ukazuje posojeno blago vrniti. Bolj prijetno in lahko se zdi človeku ohraniti kako lepo tujo stvar za-se: da jo on vrne, mora porabiti nekoliko moči, da se za to odloči in trdni sklep svoj izvrši. Treba je tedaj zopet razvijati notranje sile. — Mi kristjani smo dolžni svojo vero spoznovati očitno. V nekterih slučajih pa to ni lahko. Človeka zadržuje strah, včasih sramežljivost, včasih ošabnost. A treba se je premagati, treba je strah in ošabnost odgnati in za to je treba razvijati notranje moči. — V smrt podati se ni tako lahko, kakor iti na sprehod. Da so pa mučeniki za Kristusa to storili, treba jim je bilo veliko veliko moči, ktere so strah, družbinsko ljubezen, ljubezen do življenja itd. premogle in obračale njihove korake na morišče. To so bile moči! In ker so razvijali mnogo sil, so storili največ, kar je storiti mogoče za nebesa.
Tudi dolžnosti druge vrste: prepovedi zahtevajo, da razvijamo dušne in telesne sile. N. pr. ne kradi! Kdor je v stiski, njega žene skoraj nepremagljiva želja, da bi si kaj prilastil in tako pomagal. A to željo je treba premagati in premagati se da le z večo silo. Kavno tako je treba nečiste želje premagati z močjo, s ktero se človek tem hudim željam upira. Ravno pri teh se kaže najjasnejše, kako na eni strani deluje in vleče napačno poželjenje, tako da je treba samo dati voditi se mu v greh: ali dolžnost veleva razvijati nasprotnih moči toliko, da poželjenje ne
zmaga. In zatajevanje — kaj je sploh druzega, kakor razvijanje moči, ki delujejo za dobro! Pri slastni jedi pritrgati si, željo po pijači pregnati, krotko ubogati, kader ti je težko, kako poniževanje brez jeze in ugovarjanja pretrpeti — za vse to in tudi za drugo, kar se imenuje zatajevanje, je treba razvijati notranje moči. Eavno tako je pri ponižnosti, pri potrpežljivosti, kader krotiš svojo radovednost: kratko pri vseh čednostih. Treba je oživljati notranje moči, s kterimi izvršiš dobro in s kterimi se ustaviš slabemu, ki te vleče k sebi. Prevdarjal sem zapored še mnogo drugih dolžnosti, čednosti, popolnosti — a nikjer nisem našel kaj druzega. Celo v veri, upanji in ljubezni je tako. Verovati se pravi z močjo ukloniti svojo pamet veljavi božji. Za to je vera res pravo dušno delo. Lože je ne-verovati: kajti pamet naša in ponos naš se ustavljata veri. Kolikokrat se mora veren katoličan premagovati in bojevati hude boje, zlasti tak, ki pozna druge nazore in je bil morebiti kedaj slab v veri! Vera takega človeka je trudapolno delo, vedno zatajevanje, vedno premagovanje. Zato govore le neverski bedaki, da je verovati najloža stvar pod solncem. Kako da je treba delati in truditi se v svojem srcu, da se oživi in vneti prava ljubezen božja, ki „žene" človeka, to ve samo, kdor skusi in prostora tukaj ni, da bi to opisoval. — Da je treba za vsako plemenito slavno delo, za učenost, dobrodelnost, ljubezen do bližnjega itd. truda, da je treba imeti za to moči, tega se lahko vsakdo prepriča.
Kam meri vse to? Na to, kar hočem dokazati, da namreč dolžnosti naše vedno samo to zahtevajo, naj razvijamo dušne in telesne moči, naj oživljamo notranje sile, da izvršujemo tako v sebi in zunaj sebe božje delo. Kakor moraš odpreti zatvornico in spustiti vodo, da se začne vrtiti mlinsko kolo, tako moraš odpreti tudi zatvornico svojim od Boga podarjenim močem in obračati jih v dobro, ako hočeš za Boga kaj storiti. Ako razviješ dvakrat več sil, storil bodeš dvakrat več in dvakrat veče bode tudi tvoje zasluženje. — Tebi se zdi, da je tako storiti, t. j. moči razvijati težko in neprijetno. To je res, vsaj navadno. Ako imaš roke lepo sklenjene v naročje, ti je prijetneje obdržati jih tako, nego dvigniti jih s srčnim zdihljejem proti nebesom. Zadnje je nekako trudilno: a to je ravno delo in to se pravi razvijati sile. V sladkem dremanji počivati v naslonjaču je lahko, in težko je o vročem poludnevu — morebiti po kosilu — zbirati svoje misli, imeti jih v redu kakor vojake in pisati premišljen članek. To je delo, to se pravi rabiti svoje moči, tako delo ima vspeh: med tem ko za spanje ni treba orjaških naporov in spančevi vspehi ne piiborijo od počasne vlade narodnih pravic.
Prekrasno bi se dalo to poglavje iz našega fizikalnega poglavja razširiti, utemeljevati in s prizori iz življenja olišpati. čitatelj bi se prepričal, da so res oni ljudje — vsaj večinoma — najbolji, najbolj plemeniti in da največ store, ki imajo nekako naravno živost, t. j. v kterih se sile rade javijo. Takim je treba kazati samo pravo pot, da ne zaidejo. Take je mogoče vneti za vse dobro, take je narava vstvarila za srečo in blagor bližnjih. Ali gorje, ako zaidejo v slabo! Takrat so topovi v sovražnikovih rokah. — S počasnimi in neobčutnimi je težko kaj opraviti, moči razvijati je takim silno neprijetno. Ali kader se dajo pregovoriti, kader začnejo delati, store veliko,
Da bi pač to prevdarjanje mnogotere prepričalo, da sem jim podal skrivnostni ključ do spolnovanja dolžnosti, do nebes, do zmage, do slave!
Nejevera Je Jalova.
(Dalje.)
Koliko pa je nejevera pospešila druge vede, recimo pravoznanstvo, zgodovino, filozofijo, kritiko. Akoravno moramo spoznati, da je podrobnosti pri teh naukih razširila, posameznosti bolj natanko preiskala in si zarad tega pridobila mnogo uslug, vendar to za njih splošnjo veljavo in za pravo civilizacijo ni merodajavno, ker je nejevera vodilna načela imenovanih vednost ali vničila ali premaknila. Ako se vera odpravi iz človeško družbe, zavrže nebeško razodenje in božja postava na stran dene, potem ni ga bistvenega pojma o pravu, in pravica so zgubi. Moč potem vlada nad pravico, in krik javnega mnenja, ki je zastopan po večinah, jo potem najviša postava. Pravoznanstvo potem ne pripomore ničesa k pravi civilizaciji. (Izgledov in dokazov za to nam ni treba iskati v preteklosti, imamo jih v sedanjosti.
v dnevnih prigodkih, da, prav pred nosom, Slovenci smo bridko skusili, kaj se pravi izročenemu biti na na milost in nemilost večini.)
Kjer se božja resnica taji, božja dela ali pačijo ali ne verujejo, koliko gotovosti iniamo potem, da se zgodovinska dejanja ohranijo čista in nepokvarjena in se ne zavijajo na korist stranke, kako se to zgodi z resnicami, ki so neskončno više in imenit-niše, namreč z razodetimi resnicami. Kaj je zgodovina nejeveren? Tudi svetovna zgodovina nam hoče postati basen, kakor to poskušajo s svetopisemskimi zgodbami. Zasukali so jo po svoje, da je vse kaj drugega kakor resnica in dejanstvo.
Ako je poglaviten nalog filozofiji in kritiki, da pretresuje pomen besedi in loči pravo od napačnega, je pred vsem treba ljubezni do resnice in studa do laži in napačnosti. Kaj pa je postala ravno kritika pri nejeverstvu. Kako se je pregrešila ta kritika nad svetim pismom? Namesto posredovati zastop-nost je postala poglaviten vzrok žalostne zmedenosti, namesto da bi pripomogla ohraniti, pa razdira. In tako dela to orodje za razdiranje dalje in dalje nad vsem, kar je bilo dosihmal varno ter bi rada vso vero oglodala in vničila. Koliko je potem vredna taka kritika, ako je res kaj napredka storila s tem, da je učila boljše brati in razumevati kakega klasika.
Veda, ki tako hrupno napoveduje svojo učenost, je podobna temi, ki hoče svitlo luč ugasniti. Na podlagi vere je povsod pri teh vedah jasno in svetlo, vladajo stalna načela in vprašanja duševnega življenja rešijo se prosto in jednostavno. Na polji nejevere pa je vse nejasno, zmedeno, zbegano in zmoteno. Gorje vedi, ki tava po taki temi. Ne kaže ji druzega, nego pogrezniti se nazaj v nevednost, potem začeti z novega, da pride v tisoč letih zopet do tje, kjer smo sedaj.
Kako to, da nismo še spregovorili o naravo-znanski vedi. Nejevera se prav rada sklicuje na napredek v ti stroki. Poglejmo pa, ali je res nejevera dosegla te vspehe! Začnimo tukaj z velikimi astronomi 16., 17. in 18. stoletja. Možje, kterih imena nahajamo tukaj, niso bili nejeverci; Kopernik, Ga-lilej in Nevton niso bili privrženci sedanjemu liberalizmu, isto tako tudi veliki prirodoslovci, kemiki in matematiki ne. Prav tako vidimo, da na Francoskem in Laškem naraslovne vednosti niso vzrastle na drevesu nejevere, marveč na cvetočem vrtu krščanske vere; veliki prirodoznanec Volta je hodil redno k službi božji. Tudi na Nemškem, kjer je baje doma nejeversko prirodoznanstvo, veliki fizik in matematik Leibnitz ni bil nejeverec in tudi Euler je bil popolnoma na verski podlagi. Tudi čislani mojstri novega zdraviloslovstva, kakor Albrecht Haller, se je spoznal kristjana in velik prirodoznanec Linne je stal na krščanski podlagi. Oerstedt, izumitelj elektromagne-tizma, je bil kristjan in privzemši Liebiga se veliki prirodoznanci ne morejo sprijazniti s sistemo nejevere z materijalizmom.
(Konec prih.)
Politični pregled.
v Ljubljani, 4. julija.
I^otranje dežele.
ŽiimherJe je kranjski, pa ne madjarski! Grof Taaffe je ob svojem času poročilo komisije, ki m preiskavala, ktera dežela da ima pravico do Zumberka ali Kranjska ali Hrvaška, in ki je navedla vzroke, da Hrvaška, oziroma Ogerska država, izročil učenjaku na Pražki univerzi, profesorju dr. Fournirju ter od njega zahteval učene razsodbe o omenjenem poročilu in o vzrokih sploh ondi navedenih. Dr. Fournir je poročilo preštudiral in je prišel do sklepa, da so vzroki, ktere dotična madjarska komisija navaja, ničevi in piškavi, toraj Žumberk po vsi pravici k Kranjski pripada.
Z enim mahljejem ne podereš drevesa, več ti jih bo treba in sicer toliko več, čim stareje je drevo, kterega posekati želiš. Tudi na Moravakem bo nekako tako glede volitev v deželni zbor, kterega imajo že nekaj let Nemci v zakupu, kjer brezobzirno po svoji navadi gospodarijo, da mora Slovana srce boleti. In tudi letos ni še nade, da bi se ondi vremena (5ehoslovanoni zjasnila, toliko so si pa vendar le opomogli, da se bodo samosilstva Sturm-Ohlu-metzky znebili. (Je tudi še vedno v manjšini, dosegli bodo Moravani vendar-lo vsaj to, da se ne bo vse po nemškem napevu „Die Wacht am Ehein" popevalo, temveč da bo tudi slovanska beseda kaj veljala. Dalje se ondašnji Slovani tudi nadjajo, da bodo dobili moža za deželnega glavarja, ki bo obema narodnostima pravičen, ki ne bo iz'srede vstavo-
vercev, temveč bo strogo in nepristransko stal nad strankama, česar so v minoii dobi zasedanja Morav-skega deželnega zbora jako pogrešali.
Češki deielni «fo<w sklical se bo menda na 3. septembra in bo trajal do 10. oktobra.
Delegacije sešle se bodo 25. oktobra in državni zbor prične se pa menda 15. novembra, če je res, kar piše „Bohemia", ki ob enem trdi, da je iz „gotovega vira podučena".
Glede bodočih volitev v dolenje- avstrij-shem velikem posestvu ponudil se je veliko-posestnikom-centralistom kompromis od konservativne stranke, kterega so pa odbili. Vsled tega sklicuje grof Franc Falkenhayn vse dolenje-avstrijske' konservativne velikoposestnike na 8. julija k volilnemu shodu, kjer se bodo dogovorili in odbrali kandidate. Grof ob enem obžaluje, da centralisti niso sprejeli ponudenega jim kompromisa.
Po vsi Avstriji imeli bomo letos meseca avgusta in septembra vojaške vaje v največji meri. Vadili se bodo veči vojaški oddelki proti oddelku (Korps), v vsem, kar le vojak v vojski potrebuje, bodi si prostak ali general. Posebne važnosti so pa v takih slučajih „transportne kolone" z živežem, in na te se bo pri vajah posebno gledalo, da se bodo kolikor mogočo v pravem vojnem duhu vež-bale. Kolikega pomena so ravno kolone z živežem v vojski za vojaka, menda ni potreba posebej nato opozorovati; zadosti naj bo, če rečemo, da lačen konj ne more dirjati, sestradan vojak se ne vojskovati. Vojska ima že sama na sebi toliko druzih težav v svojem spremstvu, da mora zdrav človek precej vtrjen biti, ako jih hoče vspešno prenašati. Kaj pa še le lačen, in znabiti zraven še bolehen vojak! To so naši vojaški razumniki tudi sprevideli in zato bodo od letos nadalje vsako leto na jesen vaje z večimi vojaškimi oddelki. Poseben ozir se bo pa že med letom jemal na praktično vežbanje častnikov, kar se tiče dejanskega zemljeznanstva; zlasti se bodo konjiški častniki na ta način spretno vežbali; kajti ravno kavalerija ima dandanes v vojski prevažno nalogo skrbeti za svestne novice in dostojno varnost po krajih, koder se kardela premikaja.
Poljaki so jeli Madjare posnemati. „Gazetta Narodova" zahteva, da se na podlagi novega štatuta za državne železnice v Galiciji ne sme noben uradnik namestiti, ki bi ne bil poljske narodnosti. Poljski klub, pravi „G. N." mora na to gledati, da se bodo vsi uradniki prestavili, ki niso Poljaki iz državnih železnic po Galiciji, venkaj. Tako se je tudi nadjati, da pri ravnateljstvih ne bodo nastavljali dra gih uradnikov kakor Poljake, ker bi drugačno postopanje žalilo nove, ravnokar od cesarja potrjene postave.
HrvaŠki deželni %hor bo menda 14. julija zopet za mesec dni svoje zasedanje opustil. Starče-vičeva stranka imela je svoj glavni shod, kterega so se zlasti hrvaški Primorci Zagorci in Graničarj vdeležili. Iz Slavonije ni bilo nikogar, kakor jz Oseka neki odvetniški pisar. Na shodu so vsi Starčevičanski poslanci govorili in sklenilo se je tudi na dalje še ostati na stališču narodnega prava hr vaškega in na samostojnosti pri volitvah. Za bodoče volitve razdelili si bodo celo HrvaŠko-Slavonsko v 24 okrajev in bodo med saboj za vsak okraj ime novali po jed nega komisarja. Kandidatov pa mislijo postaviti 55, ktere naj bo volilni odbor določil in imenoval.
V čem obstoji večina sedanje ogerske vladne stranke? Iz nemadjarov! Le poglejmo si zrcalo volilnega izvoda nekoliko bližej in takoj se bo res ničnost naše trditve pokazala. Ob poslednjih volitvah, ob kterih so se po Ogerskem in Erdeljskem toliko tepli, kakor prej tri leta skupaj ne toliko, stopilo je 413 volilnih okrajev na volišče. Izmed teh je pa 91 slovanskih, t. j. 66 slovaško-slovenskih, 16 srbskih in 9-rusinskih; potem 51 rumunskih in 16 saksonskih, toraj skupno 158 okrajev, ki niso madjarski. Od teh si je vlada pridobila 123 sedežev in sicer 74 slovanskih (50 slovaško-slovenskih, 9 rusinskih in 15 srbskih) 45 rumunskih in 4 sakson ske; opozicija pa 19 in sicer same slovanske, nam reč: 16 slovaško-slovenskih, 1 srbskega, 2rusinska. skupina zastopnikov narodnosti pa , 16 sedežev. Ako bi Tisza pri svoji sicer veliki politični nadarjenosti spoznal pravi čas svojega obiskovanja, ter bi izključ' Ijivo se slovanskimi volilci pametno postopati hotel, se ve, da bi se moral pred vsem drugim svojemu talmi-liberalizmu popolnoma odpovedati, kajti taisti Slovane davi, namesto da bi jih podpiral, potem bi bilo prav veliko nade, da se njegova vlada še leta in leta ohrani; tako pa ne bo nič! Sploh se bodo pa konečno Tiszi vendar-le oči same od sebe odprle, da tako no more biti, da bi se Slovani, ki prebivajo po 91 volilnih okrajih dušili, kakor so se do sedaj, le mogoče, da bo spregled zanj nekoliko prepozen. Ogerski Slovani so naši bratje in imajo od Boga ravno tisto krepost, namreč silno velik kos potrpežljivosti kakor mi Slovenci. Ker jo pa sploh znano, da se še železo obrabi, se zna zgoditi, da bo našim bratom enkrat potrpežljivost pošla in tedaj, ako se pridružijo Tiszni opoziciji, bo po njem!
Vnaiije države.
Ozir na srbsko jnirlamentarno gibanje v poslednjih dneh vsakega več ali manj osupne. Vsakdo se bo vprašal primerjajoč delovanje lanske skupščine, ktera je Milanu toliko zoprna postala, da jo jo razpustil in letošnje, ki je skoraj z navduše
nostjo sprejela od vlade predlagan paragraf za paragrafom o povišanji davka za celih devet milijonov, kako je to mogoče? Ali se je mar narod kar čez noč spreobrnil? O kaj Se, spreobrnili so ga Mila-lanovi žandarji, ker so mu tiste voditelje, ki so ob takih priložnostih ugovarjali ter nasprotno glasovali, deloma polovili in po ječah potaknili, deloma pa prepodili na tuje, največ v sosedno Bolgarijo. V srbski skupščini letos ni bilo tistega dela poslancev, ki se mu opozicija pravi. In narod? Narod sam na sebi je že toliko trezen, da ne sili z glavo skozi zid, narod plačuje in molči. Kaj bo pa vsled tega, skoraj bi rekli vratolomnega skoka, ki ga je kralj Milan v letošnji skupščini s povišanjem davka kar za devet milijonov h krati napravil, zanj in za njegov prestol in sploh za mlado kraljevino nastalo, si pač lahko mislimo. Le pomisliti je treba, da je inženir Pasič na Bolgarskem in z njim še mnogo druzih, ki so smrtni sovražniki sedanji Avstriji prijazni vladi, in da Bolgarska za Srbijo sedaj le ravno toliko mara, kakor za trn v peti, pa bo takoj ves položaj jasen kot beli dan!
V i»to6ni Rumeliji se Jjo izrek bivšega denarnega ministra Depretisa še najpreje vresničil. Guverner Krestovič je svoje pazno oko najpoprej obrnil na narodno gospodarstvo, ktero misli z državnim denarjem podpreti. Iz tega namena posodila je bolgarska narodna banka v Sredci (Sofiji) 60.000 funtov iztočno-rumelijski vladi, ktera bo s tem denarjem narodne založne banke založila. Takoj pri imenovanji Krestoviča za rumelijskega guvernerja smo izrekli nado, da je iztočna Bumelija sedaj-le dobila moža, ki ji bo zopet kvišku pomagal in nismo se motili. Mož je domačin, pozna razmere in zato se jih je takoj na pravem koncu polotil. Povzdiga narodnega gospodarstva je prva podlaga blagostanja, kjer tega ni, gre vse pod nič. Kjer toraj ni toliko moči, d^a bi se iz njih samih zamoglo ono povzdigniti do višje stopnje, treba mu jih je po umetnem načinu pridobiti in to je v tem slučaji državno posojilo, kar je Krestovič tudi sprevidel.
Kako pravična in strpljiva da je pruska vlada, kako spravedljivi da so Nemci nasproti Slovanom sploh, ktere bi najrajši potopili v žlici vode, kaže nam zadosti jasno, da na Poxnanskem M-veči Slovani niso zamogli že nič več prenašati krivic, ktere so se jim godile v pravnih zadevah po pruskih uradih. Blagi možje, kterim se je zatiran poljski narod v srce smilil, sklenili so napraviti mu iz tega namena zavod, kjer si bo lahko vsakdo vsak dan brezplačno pravnega sveta poiskal, ako bo mislil, da se mu je kje kaka krivica zgodila. Zavod se bo pečal s pravnim zastopništvom svojih rojakov v političnih, narodnih in verskih zadevah, kajti v vseh treh godi se Poljakom na Poznanskem živečim po pruskih oblastnijah velika krivica.
Marsikaka reč \ ruski politiki n&m lininvi, zdi, posebne pozorno.sti vredna je pa resnica, da kedar se kaka novica iz tega velikanskega slovan skega carstva do nas pririje skozi ozke ali široke vrste raznih evropskih dnevnikov, vselej pride z .Ta novem obrazom. Danes se nam pokaže od ene, recimo od svoje pozitivne strani, jutri pa ravno od nasprotne, od negativne. Če so danes novine pisale: car Aleksander popotoval bo drugi mesec po Evropi, pisale bodo jutri prav zavestno: novica o popotovanji cara Aleksandra je — izmišljena; tretji dan zopet da, četrti da ne in tako se stvar nadalje plete, do kler se čitateljem že samim komedija preneumna ne zdi in se nihče več zil-njo ne briga. Ni še dolgo tega, da se je pisalo in tudi „Slovenec" je opozoril svoje čitalelje na to, da se misli Rusija Londonske konference glede egiptovskih financ vdeležiti, ker ji je neki silno na tem ležeče, da si morda pri ti priložnosti priboruje prosto vožnjo skozi Bospor in Dardanele iz črnega v Marmara-morje in od ondot v egejsko vodovje. Kmalo na to so prišli zanikavci in so na ves glas zatrobili: „Nič ne bo, nič! Eu sija se za Egipt ravno toliko briga, kakor za lanski sneg." Sedaj se pa zopet čuje, da bo nekaj. Zadeva sama na sebi je pa taka-le: Ko se je misel sprožila o shodu egiptovske konference, da se bo ona tudi z administrativnimi in političnimi egiptovskimi zade vami pečala, tedaj je Rusija smatrala za svojo dr žavljansko dolžnost, da se je vdeleži in svoj glas ondi povzdigne. Ko se je pa pozneje zvedelo, da raz govarjanje o politiki in administraciji gledč Egipta ne bo tolikošnjo, kakor se je od začetka nameravalo in da se vrh tega Angleška še štiri leta ne misli iz Egipta umakniti, je pa Rusija sprevidela, da pri takošnjih okoliščinah nima ondi ničesar opraviti, ter je odpovedala svojo sovdeležitev za sedaj, nikakor pa ne za pozneje. Suec in Dardanele: te barantije Rusija ne bo z lepo opstila.
Vse evropejske velesile brez izjeme, posebno pa tiste, ki 80 s Francosko v ožji zvezi in dotiki, za ukazale so odmah vse, kar se jim je po do sedanjih skušnjah potrebno in umestno zdelo, da zabranijo pot koleri v svoje države. Oe je košček črnogor ske ali pa grške meje vreden ali ne, da se zarad njega zbrejo evropejski diplomatje na posvetovanje kje naj bi se mejnik postavil, ne bomo presojevali svestno bo pa kužna kolera, ki sedaj po južnem Francoskem ljudi pobira, vredna, da se pozornost vseh diplomatov na-njo obrača. Ondi gre le za ozek košček zemlje, kteremu glavarju naj bi v bodočnosti pripadal, tukaj je odvisno od pravega trenutka blagostanje celih dežel kakor tudi posamičnih držav Združena moč je tukaj na pravem mestu in vsaka
velevlast morala bi odposlali svoje izvedence, ki naj bi se v kakem mestu sešli, ter bi določili, kako naj bi se postopalo proti skupnemu sovražniku. Kar bi določili za veljavno in kar je zdravniška vednost v tacih slučajih za veljavno potrdila, to naj bi se zapisalo v skupni zapisnik, iz kterega naj bi se sestavil pravilnik, ki naj bi bil za bodočnost mero-dajen. Življenje človekovo je vendar-le vsega truda vredno. V obče se pa velesilam mora priznati, da so storile posamič, kar se jim je storiti umestno in potrebno zdelo. Posebno strogo postopate v tem oziru Španjska in Italija, ki ste neposredni sosedi okužnega francoskega primerja. Naravnostni poštni promet je vstavljen, ker se^ mora vse, kar hoče iz Francoskega na Laško ali Španjsko, podvreči ojstri kvarenteni, kjer ljudi opazujejo, reči pa prekade. Nekoliko manj strogo postopala Je že bolj oddaljena Grška, Belgija in Portugal. Še celo malomarne Turke dvignil je strah pred kolero, da so določili vsemu, kar iz Francoskega na Turško prihaja večdnevno kvaranteno.
Razpor v druHni Bona^mrte je dosegel svoj vrhunec. Princ Jerome in njegov sin princ Viktor, kterih vsak bi se rad vsedel na zaprašen cesarski prestol francoski, se kregata in po časnikih obirata, kakor se je to že za časa prvega Napoleona v tej družini godilo. Napoleon prvi je namreč več ko enkrat svoje sorodnike moral posvariti, da naj ^umazanega perila nikar pričo celega sveta ne razobešajo, temveč ga lepo doma operejo". Prepir med očetom Jeromom in sinom Viktorjem, na ktera oba se bonapartisti z zaupanjem ozirajo, je toliki, da se je princ Viktor odločil sam za-se stanovati, kar mu bo sedaj pač prava igrača, ker je od nekod dobil na leto 40.000 frankov dohodkov. Odkod je ta denar, živ krst ne ve. Nekteri sodijo, da mu ga je določila bivša cesarica Evgenija, ki je sama brez otrok, kajti njen sin, Napoleon IV., padel je kot kadet v angleški službi v vojski proti Culu-kafrom v južni Afriki. Drugič pa zopet pravijo, da je premoženje od tiste penzije, ktero je princesa Klotilda princu Jeromu za njegove otroke do očila in ktero je menda do sedaj princ Jerome sam za-se in za svoje namene porabil. Od to menda sedaj princ Viktor pripadajoč mu del vleče. Tretjim in med temi tudi nemškim časnikom se pa sanja, da je ranjca avstrijska cesarica Marija Ana veliko sveto zapustila savojski kraljevi družini, in da princ Viktor sedaj iz te zapuščine vleče na leto 40.000 frankov. Najbolj smešna in naravnost neumna je gotovo poslednja trditev, da so jezuiti princu Viktorju preskrbeli na leto 40.000 frankov samo iz tega namena, da bi Napoleonoviče še bolj razdvojili, kakor so že do sedaj.
Španjski republikanci raztrosilii so novico, se ve da zlagano da španjska država Kubo prodati misli in so zlagano novico celo v New-Yorških no-vinah „World" tiskati dali. Proti tej laži se je izrazil španjski senat, rekoč da ni prav nič resničnega na tem, da senat že iz načela zametuje vsak načrt, po kterem bi se nameravala ločitev otoka Kube od španjske dežele, in rajši največe žrtve prinaša, kakor pa da bi se ji odpovedala.
Izvirni dopisi.
v Ljubljani, 4. julija. Po vseh večjih mestih, kakor na Dunaji, v Gradcu, Trstu, itd. se posvetu-tujejo zdravstvene komisije, kako bi se branili ti kužni, na Francoskem vladajoči bolezni in delajo priprave, ko bi se vtihotapila, za odstranjenje in omejenje grozne azijske kolere. V Trstu, pravijo, sta te dni že dva človeka na azijski koleri zbolela.
V	Ljubljani se pa menda še nič ne ve o ti bolezni.
V	Gradci, ki je daleč preč od Trsta, delajo in se posvetujejo dan na dan zaradi te nalezljive bolezni. Toda tudi Ljubljančani nismo ravno med zadnjimi, kajti danes zbrala se je stalna zdravstvena komisija na posvetovanje, kaj bi bilo storiti, ako strašanski gost res na naše duri potrka. Nadjamo se z božjo pomočjo, da nam prizanese.
iz Pulja, 3. julija. Pero mi je že zarujovelo, odkar sem ga bil poslednjič za vas pomočil v tinto in skrajni čas je že toraj, da Vam danes zopet nekoliko vrstic napišem. Kaj bi Vam pisal? kaj druzega, kakor da se pripravljamo na slovesen sprejem, s kterim hočemo drugi teden presvitlega cesarja v našem pomorskem mestu sprejeti, ki se bo s cesar-jevičem semkaj pripeljal v ponedeljek zjutraj. Od kolodvora pa do arzenala plapolalo bo toliko zastav, kar jih bomo le razobesiti zamogli, kajti Njegovo Veličanstvo podalo se bo iz kolodvora naravnost k arzenalu, kjer ga bodo pričakovali vojaci pešči, topničarji in pomorščaki. Po vojaškem pregledu ogledovale se bodo trdnjavice, kterih je okoli Pulja vse gosto nasajenih. Potem se pa veliki ples na morji prične, za kterega se mornarji že cel teden vadijo, odkar so se iz Trsta povrnili. Okoli Fazane, pravijo, da se bodo neki najhujše dajali, ter mislijo
ondi vso svojo umetnost pokazati. Cesar zapusti Pulj 9. t. m. zvečer in bosta mesto in luka ob tej priliki sijajno razsvitljena.	—n.
DomaČe novice.
{KnezoSkofijskemu JiapiteljsJcemu Tconssistoriju) je došlo že vradno naznanilo, da je preč. mil. gospod dr. Mišja imenovan za kneza in škofa Ljubljanskega. „\Viener Zeitung" je to imenovanje razglašala včeraj, vradna „Laibaclier Zeitung" pa danes.
(DtihovsJce spremembe v LjuhljansM škofiji): Č. g. Matija Prijatel je 29. t. m. od preč. g. Dobre-poljskega župnika prozentiran za faro Struge. 0. g. Leopold L o t r i č gre zarad bolehnosti začasno v pokoj.
(Duhovskc spremembe v LavantinsU škofiji.) 0. g. B a u m a n n postal je provizor pri Devici Mariji v Pušavi.
(Čast, komur čast.) V včerajšnjem listu smo poročali, kako slovesen je bil sprevod ranjkega kanonika F r. Kramarja, da so se ga vdeleževali tukajšnji visi gospodje vseh stanov, vzlasti duhovniki s proštom dr. Jarcem, s kanoniki, profesorji in dušnimi pastirji mestnimi; ali tudi z dežele jih je mnogo dospelo skazat mu poslednjo čast n. pr. iz Novega mesta preč. g. kanonik J. Hočevar, nekdanji kaplan Loški; iz Moravč častni kanonik in dekan Toman; iz Loke preč. g. dekan z vrlim mestnim županom kot deputacija; dekani iz Eibniee in Cirknice, iz Kamnika in Kranja, mnogo gospodov župnikov post. iz Lašič, z Dovjega, nunski g. Oče iz Loke, in veliko drugih gospodov prijateljev in častiteljev, ki so pokazali tako očitno, v kolikih čislih bil jim je ranjki. Požarna straža iz Dolenje vasi, kjer je bil ranjki doma, počastila ga je z vencem.
(Fožar.) Spet včeraj proti 10. uri zvečer je moralo nekje v Vodiški fari goreti. Požar je bil velik videti.
(Frvi občni zbor slovensko-delavskega pevskega društva „Slavec") bode v nedeljo ob 2. uri popo-ludne v salonu g. Ferlinea (gostilnica „pri zvezdi") z naslednjim dnevnim redom: 1. Sprejem in vplačevanje novih članov. 2. Nagovor predsedništva. 3. Društvene vesti sedanjega osnovalnega začasnega odbora. 4. Poročilo blagajnika. 5. Volitev novega odbora. 6. Eazni nasveti. — Vse čast. občinstvo in prijatelje petja ter gg. člane vabi V3led zelo važnega dnevnega reda k prav obilnem vdeleževanju naj-uljudneje	odbor.
(Gosp. Eadivoja Poznika), stavbenega pristava pri okrajnem glavarstvu v Kremsu, je ministerski predsednik grof Taaffe imenoval inženirjem za stavbeno službo na Niže-Avstrijskem. Gosp. Poznik je znani naš rojak, z dušo in telesom, ter vdan našemu narodu, čestitamo!
{Sprejem društev in gostov) došlih k slavnosti blagoslovljenja zastave v dan 6. julija 1884 se ne bo vršilo v društvenih prostorih na Travniku, kakor je bilo to naznanjeno v vabilu, ampak v prostorih gostilne „pri Kateriniji".
V Gorici, 3. julija 1884. Odbor „Slov. bralno-podpornega društva."
(Kresovi hodo goreli) po Slov. Štajarji na 4. julija, t. j. danes zvečer na čast slovanskima apo-steljema sv. bratoma Cirilu in Metodu. Tako se nam od nekterih krajev poroča.
{Novo čitalnico) osnovali so v Cerovci in ima že 60 udov. Ni sicer mnogo, toda za začetek že nekaj! Le še več takih naj se osnuje, kajti berilo je kmetu dandanes ravno tako potrebno iz gospodarskega in političnega ozira, kakor vsakdanji kruh.
{Iz Maribora) se nam poroča, da ondi zbrisu-jejo iz volilnih zapisnikov vdove posestnice, da se ne bodo zamogle osebno vdeležiti bodočih volitev, ki bodo meseca avgusta. Nadjamo se, da bodo slo-venje-štajarski rodoljubi tukaj storili svojo dolžnost ter za to skrbeli, da pridejo poobla.stila narodnjakom v roke.
(Slovstvo.) Ravnokar je izšla v gg. Klein-mayer in Bambergovi tiskarni slovenska knjiga z naslovom „Odkritje Amerike, prevedena in predelana po č. g. H. Majarju. Da je književnost s tem delcem jako povikšana, ve vsak lahko. VeljA pa vezana 1 gold. 60 kr.
Druga knjižica, ktero smo že v sredo v podlistku omenili, namreč „Kratek pregled bosanskega slovstva" velja mehko vezana 40 kr.	_
(Vladika Josip Juraj Strosmajer) dal je nalog ravnateljstvu svojih grajščin, da mora vsa poslopja in v njih nahajajoče so premičnosti zavarovati pri banki „Slaviji". Dotična pogodba, vsled ktere je vladičino ravnateljstvo plačalo banki čez 3000 gold. premije, sklenila se je te dni. Tudi je vladika s posebno okrožnico pozval v.se župnike in župne oskrbnike, naj cerkve in druga cerkvena poslopja zavarujejo pri tem slovanskem zavodu. — Tako ume slavni mecen naš pomen gesla „Svoji k svojim!" Naj bi ga posnemali vsi narodnjaki, kajti le tedaj bodemo vspešno in vsestransko napredovali, kedar postanemo tudi v gmotnih ozirih neodvisni od tujega, sovražnega nam sveta.
(Pivo.) Od 1. septembra 1882 do 31. avgusta 1883 so je število pivovarn v Avstro-Ogrski državi sicer za 37 zmanjšalo in jih je delovalo tačas le 2094, piva pa se je zdatno več skuhalo, kot prešnje leto. Skuhalo se je piva to stran Litve na kmetih 10.874.000 hektolitrov in v dacu podvrženih mestih 1.003.084 h., na Ogrskem 547.051 h., toraj skupaj 12.424.139 hektol. in za 281.746 hektol. več, kot leta 1881—1882. Nekoliko manj piva so skuhali na Gornje-Avstrijskem in Moravskem. Največ piva je pripravila Češka in sicer 5.344.975 in Dolenje-Avstrij-ska 2.532.943 hek. Davk za pivo je znašal pri nas 21.803.865 gld. in na Ogerskem 1.117.913 gld., toraj skupaj 22.921.778 gld. Pri nas je stalo 272 in pri Ogrih 55 pivovarn brez dela. čez mejo v našo državo se je pripeljalo 9294 h. (prejšnje leto 10.762 h.) in izpeljalo proti povračilu daca pri nas 214.177 h. (več 17.845) in na Ogerskem 7494 h. (— 1552) piva. — Pri nas na Kranjskem so v prošlem letu v 9 pivovarnah skuhali v Ljubljani 6793 in na kmetih 46.828, toraj skup 53.620 h. piva in za 1208 h. več, kot v tistem času prejšnjega leta.
Razne reči.
—	Preč. g. Hugon Karlik, prijor v samostanu premonstratenzov v Tepli na Češkem odlikovan je od presv. cesarja z vitežkim križem Franc Josi-povega reda.
—	O koleri na Laškem, ktero sta dva iz Francoskega tjekaj bežeča delavca zanesla, se je zvedelo, da sta bila iz Saluzza na Pijemonteškem doma, kjer je eden tudi takoj umrl, drugi pa ozdravil.
—	Iz Toulona pred kolero vse beži, kar ima količkaj še zdrave noge in dober želodec. Celo pometale! pe cestah pometali so metle po tleh in zbežali. Kolera se pa vže po Toulonski okolici razširja in ljudje cepajo kakor muhe v jeseni. Osem kilometrov od Pariza umrla sta na 1. julija dva za kolero. V Marseillu se je tudi jela širiti. Po noči 2. julija zbolelo je 5 osob od kterih ste 2 umrli. Iz Toulona je v Mar-seille pribežalo 400 laških delavcev, ki so župana ob-suli, naj jim za božjo voljo pomaga domov, ker se parniki in druge ladije branijo jih sprejemati; da, še celo za denar jih ne marajo. Marseillci se silno boje, da jim bodo laški delalci tudi ondi po okolici kolero zatrosili, kakor so to po Toulonski okolici storili.
Teleg:raiiii.
Dunaj, 4. julija. Profesor na universi, Zsokke, izvoljen je za rektorja Dunajskega vseučelišča.
Marseille, 4. julija, ob 8 zvečer. Od pol-dnera še ni nihče umrl.
Toulon, 4. julija. Včeraj imeli smo pet mrličev za kolero. Položaj se jo nekoliko zboljšal.
London, 3. julija. Pravijo, da so vstaši premagali Debbah in 3000 vojakov in prebivalcev poklali.
Kahira, 4. julija. Govorica, da bi bili vstaši Debbah zmagali in po mestu klati jeli, se uradno zanika.
Tujci.
3. julija.
Pri MtUičl: Vitez Oskar Stalil, zascbnilt, z Dunaja. — Frane lllavačak, c. k. uradnik, iz Trsta. — Schlcpfer, trgovcc, iz Trsta. — Olobocnik, posestnik, s soprogo, iz Železnikov,
Pri Stonu: Rcinhold Iluramer, učitelj, z Dunaja. — Leopoldina Adami«, uradnikova soproga, iz Budapcsta. — Franc Mračzek, mestni uradnik, iz Urna. — Janez Kovači«, uradnik, s soprogo, iz Trsta. — Dr. .Jožef Kenda, iz Vipave. Starič, zascbniea, iz II. Bistrice. — Jožef Pleteršnik, železn. uradnik, iz Kranjske gore.
Pri Tavčuvji: L. Giitz, trg. potovalec, iz Frankobroda. — Nnssa, lesni kupec, iz Trsta.
Pri llraiitii; Janez Knoll, trgovec, iz Riulolfovcga.
SksekutiTiie tlražbe.
14. julija. 1. C. .Ub. pos. Jože Peterliu iz Velike Slivice št. 18, 1370 gl. Lašiče. — Le. džb. pos. Helena Kolar iz Ljubljane.
]>ii]iajska borza.
(Telografično poročilo.) 4. julija.
Papirna renta po 100 gld.....80 gl.	50 kr
Sreberna „ „ ........81	„	40 „
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .-102	„	45
Papirna renta, davka prosta . . .	95	„ 70 "
Akcije avstr.-ogerske banke . . .	852	„ — '„
Kreditne akcije . . . . loO gld.	299	„ 80 "
London.......121	„	90 „
Srebro........._
Ces. cekini.......5	i'	7fi "
Francoski napoleond......9	67'/a "„
Nemške marke.....!	59	" 55 "
J. pl. Ti*nli:oczy,
lekar „pri zlatem samorogu",
priporoča in razpošilja s poštnim povzetjem
MariJacelj^ke kapljice
za želodec,
kterim se ima na tisoče ljudi zahvaliti za zdravje, imajo izvrsten vspeli pri vseh boleznih v želodcu in so neprekosljivo sredstvo zoper: niaiikauje slasti pri jedi, slal) želodec, urdk, vetrove, koliko, zlatenico, bljuvanje, glavobOl, krč v želodcu, bitje srca, zalJa-sanje, gliste, bolezni na vranici, na jetrih in zoper zlato žilo. 1 Steklenica velja 20 kr., 1 tucat 2 gl., 5 tueatov samo 8 glod.
Svarilo! Opozarjamo, da so tiste istiuite Ma-rijaceljske kapljice dobivajo samo v lekarni pri ,Samorogu' zraven rotovža na Mestnem trgu Trnk6czy-ju. Razpošiljava se le
i^mnrff.
v Ljubljani pri J. pl.
jeden tucat.
Cvet zoper trganje
po dr. Maliču,
je odločno najboljše zdravilo zoper pro-tin ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi ter živcih, oteklino, otrpnele ude in kite itd., malo časa če se rabi, pa mine popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zahteva naj se samo „cvetu zoper trganje po dr. Maliču^ z zraven stoječim znamenjem; 1 stekl. 50 kr.
■■ 1
Gospodu J. pl. Trnkoczj ju, lekavju v Ljubljani.
Moja mati so na protinski bolezni na nogi silno trpeli in razna domača zdravila brezvspešno rabili. Ko je pa bolezen čedalje hujša prihajala in vže vee dni niso mogli stopiti na nogo, spomnim so na Vaš dr. Maličev protinski cvet za 50 kr. ter si ga nemudoma naročim. In res, imel je čudovit vspeli, da so se po kratki rabi tega zdravila oprostili mučnih bolečin. S popolnim prepričanjem priznavam toraj dr. Maličev protinski cvet kot izvrstno zdravilo in ga vsakemu bolniku v Jednaki bolezni priporočam. Vaši blagorodnosti pa izrekam najprisrčnišo zahvalo, zvsem spoštovanjem udani
Franc Jug,
(15)	posestnik v Šmarji p. Celji.
MSI! HM sirog lm\t[
izboren zoper kašelj, hripavost, vratobol, prsne in pljučne bolečine; i stekl. 66 kr. Koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi.
Pomiililjevo (»orscli)
i
ole
'I
najboljše vrste, izborno zoper bramore, pljučnico, kožne izpustke in bezgavne otek ine. 1 stekl. 60 kr.
8alieiliia ustna voda,
aromatična, vpliva oživljajoče, zaprcči pokončanje zob in odpravi slab duh iz ust. 1 steklenica 50 kr.
Kričistilne krogljice,
e. Ic. i>riv.,
ne smele bi se v nijednem gospodinjstvu pogrešati in so se vže tisočkrat sijajno osvcdoči e pri zabasanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnjenih udih, skažcnem želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljah a 21 kr.; jeden zavoj s C škatljami 1 gl. 5 kr. Razpošiljava se le jeden zavoj.
Izvrstna homeopatična z^dravlla se pri nas zmirom frišne dobivajo. "VI Naročila Iz dežele Izvrši se takoj V lekarni pri „»amorogu"
Jul. pl. Triik6czy-ja na mestnem trgu v Ljubljani.