158 M. O.: Roma la santa. Helena. Ali nič ne pomnite besed Ide Moltonove? Ali ne veste, da ste Vi njen glavni dedič? Vi lan o v. Kakšen dedič? Jaz sem le dedinolovec. Ha, ha ! (Se obrne k Heleni z resnim glasom.) Vem, kaj mislite, in razumem Vašo drugo, drugo, resno zadevo------------Zato pa Vam jasno izjavljam: Jaz ne vzamem Matilde in ne vzamem niti krajcarja od Ide Moltonove. Helena. Potem sem opravila svojo nalogo. (Vdano stopi k Vilanovemu in mu sama ponudi roko.) Ali name niste hudi? Vsaj name ne bodite hudi, saj vendar-------— (zalijejo jo solze.) Z Bogom! (Odide hitro.) Vi lan o v. Ne, ne, nikdar gospodičnja! Pridite večkrat k nam. (Ob teh besedah je bila Helena že odšla. On pa pade na kanape.) Oh, ljubezen, zakaj hodiš tako čudna pota? . . . (Zavesa pade.) (Konec.) Roma la santa. In k tebi spet srca veli povelje, in k tebi spet hite mi tihe želje, o mesto sveto, k tebi spet nazaj! Naj v duhu vsaj te gledam, v duhu vsaj! 2. Kako si krasna, jasna Roma ti! Nad kupolami starodavnimi, nad tvojimi svetišči slavnimi nebeška luč žari. Krščanstva luč! . ti svete luči te žarišče si, plamena njenega ognjišče si, o drago mesto mojih želj! O Roma santa na holmeh sedmerih, kot ženin vzkoprneva za nevesto, tako za tabo jaz, o večno mesto, ti, moje sreče vir, moj mir! . . . Ta luč, ta luč! Nad Betlehemom kdaj človeštvu zorna prisvetila je in zemljo tožno prerodila je, prestvarila jo v raj . . . O mesto mojih želj, Gor na Janikel! — In oko mi plava, in duša plava mi nad tabo, mesto . . . Kako te gledam, Roma, gledam, gledam, in solza sladka mi v očeh trepeče! Tako pač gleda mater sin, ko vrnil po trudnih potih se je iz tujine, ljubezni žejen in željan pokoja . . . Tako mornar strmi na zlato zvezdo, ki iz valov, iz krutega viharja Večerno solnce na obzorju tone — o, tvoje solnce pa ne vtone, Roma, nikdar ne vtone na sveta obzorju, nikdar ne vtone v zvesti duši moji! mu pokazala pot je v pristanišče . . . Zamaknjena je moja duša va-te o Roma sveta, Roma sedmoglava! Bilo je to — ko živel sem pri tebi z mladostno dušo, svetlih vzorov željno, in takrat, čutim, sem resnično živel! Bilo je to ... V življenja knjigi moji od takrat so se listi obrnili in liste zlate onih let zakrili . . . M. O. 208 Roma la santa. romlad hodi po livadah kot nevesta v mladih nadah. Vsa priroda ji pozvanja, tiho-vdano se ji klanja palma, mirno sanjajoča — in v Kampanji zadnja koča revne duri ji odpira . . . O, kako je solnčno-jasna, o, kako je divno-krasna tvoja pomlad, sveto mesto! Cesto mislim nanjo, cesto, in tedaj mi v dušo sine druga pomlad iz davnine, vsa nebeška, vsa božanska ... Ver erat aeternum . . . Ovid. Met. 19. Iz zidin je tvojih vstala, ko si ti zakraljevala, Roma, nad bogov svetišči! V čarobnem, nadzemskem blišči iz zidin je strtih vzcvela, po vsi zemlji zadehtela upov velikih znanivka . . . In hitela je po svetu in dramila cvet pri cvetu; božji dih jo je oznanjal, in hvaležno se je klanjal svet, v teminah dremajoči... In poslednji bedni koči up je dala v — večno zoro! Ah, brate iščem! — Kje ste, bratje moji, ki smo ob Romi sveti se vzljubili, ki skupaj kelih smo Gospodov pili na svetih tleh? Po rodu tuji, tuji po jeziku — a Roma sveta, ki človeštvo brati, ah, ona nam je bila druga mati v nezabnih dneh. Fratres meos quaero. Gen. 37., 16. Ah, iščem vas! — Ko zre na drago mesto, ko blaženih spominov glase sluša, za vami se ozira moja duša, zdrhteva k vam. Jaz iščem vas! — Nemara, bratje moji, da tudi vi, po svetu razkropljeni, še hranite ljubezen zvesto meni v ločitve dneh . . . Še veste, bratje moji —: v mirnem domu, kako je nam sijala jasna sreča, kako so srca, kvišku koprneča, gorela tam ? . . . O, pridite, da tu ob almi Romi še enkrat skupaj kvišku zadrhtimo, da si ljubezen sveto ponovimo na svetih tleh! M. O. 268 M. O.: Roma la santa. Mimo njega je smuknil črn kos in skoraj za njim drugi. Zapel je, kot pravi pesem: Tam v zelenem bukovju poje mi, poje črni kos ... Kazimir Obavnik je vstal. Oprl se je na palico in skoraj bolestno zaječal. Ozrl se je nazaj na gozd. Bilo je poldne in povsod je vladala tišina. Kaj je hotel? Z nemirnim očesom je gledal v pomlad in vse mu je pelo grozno pesem: Pomlad spet prišla bo ... Vse je pelo in on je nehote ponavljal iste besede, a vedno le prvo vrsto, druge pa se je bal, kot zločinec obsodbe. Bil je to grozen trenutek, in ni ga bilo človeka blizu. — Da, prišla boš! je ponovil in se jel pomikati po poti navzdol. Cul je isto zapeljivo gozdno šumenje za seboj, ki ga je včasih v jeseni vabilo vase. In zbal se ga je. Sicer je pa ljubil vse, vse . . . Želel je uživati to lepoto. S podvojenimi močmi je želel. Zaman! Vračal se je v mesto, poslavljal se je od vsega. Jutranji zrak mu je padel težko na prsi. Sam sebi je bil težak, neznosen. Po ulicah zopet isti obrazi, isti pogledi, pro-rokujoči mu smrt . . . Ponosno se je dvigala v mladem jutru cerkev, njen visoki križ se je blestel v solnčnih žarkih. On je lezel dalje, ozrl se na cerkev in izginil v njej . . . Pravili so, da je kmalu potem umrl. Roma la santa. 6. Kaj hrumite proti sveti Romi, krčevite dvigate pesti ? Kaj vam v srcih, vse ljubezni tujih, srda divjega vihar besni? O klevetniki! V brezumnih mislih strastni se razjeda vam razum ! Nikdar ne doseže vaša roka do Gospoda neštevilnih trum! Čujete, kako po sveti Romi bojni se glasi glušeči krik? Iz grobišč, izpod oltarjev božjih dviga ob svetniku se svetnik.. Zmagovite mučeniške trume . . . Glejte, vstajajo nad vas grozeč .. Ni v krvavih zmogel jih arenah leva zob ne rablja silni meč! In nad mestom dviga angel božji maščevalno roko, blisk v očeh — — Le hrumite proti sveti Romi, vi klevetniki ste mu v posmeh ! M. O.