Pisarna za zdravljenje naših bolnih stanovskih, družabnih, uradnih, književnih, narodnostnih in političnih razmer. IV. Vprašanje: V mojem šolskem okraju je umrl tovariš — nadučitelj ali učitelj, je iz tovariškega in pravnega stališča menda vseeno. — Družina pokojnikova je izdala »parte«, ki je dospel na mojo pošto šele v dan pogreba, a jaz sem ga sprejel v dan po pogrebu. Enako se je godilo mnogim drugim tovarišem, sosednjemu okraju celo tako, da se ni mogel nihče, izvzemši enega tovariša, pogreba udeležiti. Srce me je bolelo zaraditega več dni. Pri prvem snidenju sem takoj apeloval na tovariša, ki je bil takrat začasni vodja šole, zakaj ni skrbel za pravočasno obvestilo o smrti tovariša. Izgovarjal se je na »parte«, čeŠ, družina ga je izdala kot vseobčno obvestilo, če ga nismo dobili pravočasno mi, on kriv in da zadeva ni tako slaba, saj je bilo mnogo tovarišic in tovarišev pri pogrebu navzočih. Pozneje sem zvedel iz verodostojne strani, da si ta dva tovariša nista bila dobra, dasi sta oba istega narodnega mišljenja. Kakšen mučen položaj je provzročilo izostanje »parte« na najbližji, poldrugo uro oddaljeni večrazrednici sosednjega okraja, blagovolite povzeti iz okolnosti, da so tja dobili obvestilo o smrti tovariša J. J. šele v dan pogreba in sicer zaradi zasebne dopisnice nekega tovariša tretje šole. Mladina je bila že v šoli. Pouk se za vso šolo ni smel od šolskega vodstva odgoditi, v to je opravičen v zmislu postave le kr. šol. svet. Toda njegov načelnik prebiva dobro uro daleč od šole, preden se spiše poročilo na njega, se vrne šolski sluga, po katerega je treba šele poslati in ga obiskati, mine več ur in pogreb je zamujen. Notabene načeinika tisti dan niti doma ni bilo. Učiteljstvo je bilo v mučnem položaju. Če se poda k pogrebu, prestopi zakon, če se ne poda, omadežuje v očeh javnosti tovarištvo. Ni bilo drugega izhoda iz zagate, kakor da se je podal samo šolski vodja kot zastopnik te šole na pogreb, a ostali tovariši so učili. Učili ? Ne, to v takem mu^.nem položaju in v tovariškem čutu ni bilo prav mogoče. V šoli so bili, učili so nekaj mehanično, užaljeno njihovo srce pa je bilo v duhu pri pogrebu, veh. dan jim je bila duša napolnjena s turobno mislijo: »Danes tebi, jutri meni!» in Prešernov »Momento m&ril« jim je mogočno obvladal čuteče srce. Ker sem doživel že več podobnih slučajev, sem prišel do zaključka, da je tudi ta stran naših stanovskih in tovariških zadev bolna ter da jo bo treba zdraviti z radikalnim receptom. Prosim, blagovolite nam zapisati uspešno sredstvol V zakonih ga ni! Korobač. Odgovor: Zadeva ni samo bolna, temveč je docela gnila ter dokazuje, da se ne zavedamo svojih stanovskih dolžnosti. Evo recepta: 1. Iz pravnega stališča. Običajni »parte«, ki ga je izdala in razposlala družina pokojnikova, je njeno zasebno oznanilo, to dokazuje njen podpis na njem in njena lastninska pravica, ker si ga je sama naročila in plačala. Dotično šolsko vodstvo torej smrti tovariševe nikomur naznanilo ni in je to svojo dolžnost popolnoma zanemarilo ter zakrivilo, da se mnogo tovarišev in tovarišic pogreba udeležiti ni moglo. Vsako boljše društvo, korporacija, da, celo oblasti izdajajo ali parte ali uradna in podobna oznanila svojim udom, društvenikom, podrejenim oblastim i. t. d. o smrti svojih funkcijonarjev brez ozira na »parte« pokojnikove družine. Po analogiji tega običaja med razumniki se da sklepati, da mora enako postopati tudi šolsko vodstvo, inače izključi ono samo sebe in učiteljstvo iz kroga inteligentne človeške družbe. Menim, da smem v imenu in v korist vsega učiteljstva staviti na Šolska vodstva pravno zahtevo, da je stanovska dolžnost šolskega vodstva, naznaniti smrt ter pogreb učitelja ali učiteljice vsem šolskim vodstvom ne samo svojega, temveč tudi sosednjih okrajev, s katerimi je bil pokojnik prej ali slej v dotiki. Nesmisel je, zanašati se na »parte« družine, do katerega nima Šolsko vodstvo nobene druge pravice, kakor ga sprejeti in se po njem ravnati. 2. Iz stanovskega in uradnega stališča. Da sodi omenjeno naznanilo šolskega vodstva v okvir naŠih stanovskih zadev, mi ni treba dalje razlagati. Ono se sme uvrstiti tudi v uradno zadevo in zakaj učitelj je uradnik. Ker se z njegovo smrtjo, če je bil aktiven, neha za stalno vse njegovo uradno delovanje in poslovanje, njegovo nameščenje, njegova postavna pravna razmerja i. t. d. i. t. d., se dotika njegova smrt vseh teh uradnih zadev in se torej sme njeno naznanilo uradno razpošiljati na vsa šolska vodstva v nadalnjo obvestilo, treba je le dopisu dati uradno obliko in vsebino. Ako bi se n. pr. poročalo: Naznanja se, da je danes ob . . . uri umrl tovariš J. J. itd., nima to naznanilo niti uradne oblike niti vsebine, ker se ni povedalo, kakšen tovariš, niti se ni omenil uradni značaj njegov. Takšno oznanilo nima pravice do označitve: »poštnine prosta, šolska zadeva«. Ako umre upokojen učitelj, se njegova smrt sicer ne dotika naravnost uradnih šolskih zadev, a ker se ona dotika zgodovine njegovega minulega uradnega delovanja, se sme njeno oznanilo iz tega ozira uvrstiti med uradne šolske zadeve. V obeh slučajih zadene torej smrt učitelja v urad šole, iz česar sledi, da je šolsko vodstvo moralično dolžno, njeno oznanilo odpraviti potom šolskih vodstev med stanovske tovariše in sicer radi različnih poštnih, komunikacijskih itd. razmer takoj, kjer radi manjkanja pošte to ni mogoče, pa na troške lastnega uradovanja. S tem pa ni rečeno, da se mora izdati »parte«. Če hoče, prosta mu volja in pot, mora pa skrbeti za oznanilo sploh. Solsko vodstvo tudi tedaj ni odvezano od te svoje dolžnost, če izda učiteljski zbor dotične šole, oziroma krajni šolski svet posebne »parte«, ono ga lahko sopodpiše ; zakaj gre se med mnogimi drugimi oziri zavednega, razumnega in olikanega človeka tudi za to praktično stran, da dobe oddaljeni tovariši in tovarišice naznanilo o pravem času, kar se s »parte« težko doseže. 3. Iz stališča človekoljubnosti, učiteljskega ugleda in pijetete. Tovariša učitelja, ki mu je šolsko vodstvo ali stalno ali začasno poverjeno, ne veže samo urad in tovariŠtvo, temveč tudi človekoljubnost, ugled na zunaj, in pijeteta ali spoštovanje do svojega stanovskega sodruga, da skrbi za mnogobrojno udeležbo pri njegovem pogrebu, za nagrobni govor i. t. d. Ni mučnejšega prizora, kakor če polagajo učitelja v grob vpričo pičlega števila tovarišev, brez nagrobnega govora, tu ti zija nasproti prava kraška praznota, tudi se nič kaj lepo ne prilega, če govori nagrobni govor neučitelj. Okraj, ki nima niti enega govornika med učitelji, mora biti prava govorniška sirota. Kaj naj rečem o šolskem vodji, o tovarišu, ki ne mara iz nasprotstva do umrlega skrbett za čim lepšo udeležbo pri njegovem pogrebu? Ob smrti mora nehati ne samo nasprotstvo, da, celo sovraštvo, kdor se ravna drugače, se obsoja sam sebe z najhujšo obsodbo ter skruni človekoljubnost, tepta tovarištvo in pijeteto v najgrše blato, se predstavlja za hijeno tovarištva. Vse se dviga v meni zoper tako prikazen! S tem pa ni rečeno, da se nanaša ta recept na šolskega vodjo zadnjič, oziroma predzadnjič umrlega tovariša. Ne, nanaša se na dogodke, ki sem jih že sam v svoji bližini doživel, kakor se sploh ves ta recept nanaša na vse podobne slučaje, ki so se pripetili tekom 10 do 15 let. Na podlagi tega tolmačenja naj blagovolijo okrajna učiteljska društva proglasiti za častno dolžnost šolskih vodstev svojega okraja, naj se prigodom smrti tovariša, oziroma tovarišice odzovejo na primeren način tej dolžnosti. Kadar bomo ozdravili vse svoje bolne razmere, tedaj bomo tvorili dobro organizovano kulturno četo narodovo. Dohtar Ribež.